boj za dohodek, ne le za delitev
% t obdobju med 7. in 8. kongresom / Zveze sindikatov Jugoslavije so y bili doseženi pomembni uspehi v razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, političnega sistema samoupravne demokracije, v materialnem razvoju pa tudi v družbenem in osebnem standardu. Na kongresu nimamo namena mnogo govoriti o storjenem, ker vemo, da je čedalje več tega, kar moramo storiti, kot onega, kar je storjeno. Vendar pa moramo potrditi oceno, da je bil sindikat v minulem obdobju v središču družbenih dogajanj, da se je dejansko ukvarjal z resničnimi vsakdanjimi in dolgoročnimi problemi delovnega človeka in s tem precej pridobil na ugledu. Razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na vseh področjih in vseh nivojih ter položaj delovnega človeka, njegovi življenjski in delovni pogoji so bili in ostali osnovna vsebina aktivnosti sindikata.
V enoletnih pripravah na 8. kongres, ki so potekale (bolj ali manj) v vseh osnovnih in občinskih organizacijah, so se izoblikovala na republiških in pokrajinskih kongresih in konferencah sindikatov stališča do vseh osnovnih družbenih vprašanj. Hkrati so bile opredeljene tudi naloge, ki se jih bo sindikat lotil v prihodnjem obdobju.
O
snovna vprašanja na katera bo osredotočena pozornost delegatov na kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije, se ne morejo in
ne smejo razločevati od teh, ki so bila prisotna na republiških in pokrajinskih kongresih. Razlika je lahko le v poudarkih o tem, koliko je skupnega in splošno jugoslovanskega v njih.
Prav gotovo pa bo v ospredju vprašanje nadaljnjega razvoja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. V konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij smo že dosegli pomemben napredek. Toda v urejanju dohodkovnih odnosov znotraj tozdov, delovnih in sestavljenih organizacij združenega dela in med njimi prepočasi napredujemo.
Prav to področje pa je ključno za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov v vsem ekonomskem sistemu. Brez urejenih dohodkovnih odnosov ni spodbude za učinkovitejše gospodarjenje, brez tega ni mogoče uveljaviti načela delitve po delu.
^ ezultati, ki smo jih dosegli pri upravljanju delavca s tistim de-'-^lom dohodka, ki ostaja v temeljni organizaciji, so dokaj spodbudni, čeprav imamo tudi tu še obilico dela. Sindikat pa se bo moral veliko bolj potruditi za usposabljanje delavca, da bo znal izkoristiti svoj neposredni vpliv in delegatski sistem — od krajevne skupnosti do federacije — za obvladovanje tistega dela dohodka, ki ga izdvaja za skupne in sploš-
ne potrebe. Sindikat ima tu še posebno odgovornost, saj je bil predlagatelj teh delegatov in je za njihovo delo tudi odgovoren.
V okviru tega pričakujemo na kongresu zelo živahno razpravo o večletnem neprekinjenem zniževanju sredstev za razširjeno reprodukcijo v gospodarstvu in s tem v zvezi o pogojih gospodarjenja. Kljub vsem sklepom in resolucijam (bolje rečeno deklaracijam) tega ne obvladujemo in nam uhaja iz rok. Razprava o tem je prav gotovo nujna, vendar mora biti tudi samokritična, ker sami posredno in neposredno s svojimi odločitvami in zahtevami na to bolj ali manj vplivamo. Ko zahtevamo večje in boljše storitve, na primer v zdravstvu, šolstvu, otroškem varstvu in tako dalje, se moramo zavedati da to tudi več stane.
| ljub porastu storilnosti v zad-njem obdobju ostaja odprto vprašanje njene nadaljnje rasti. Očitno je, da je to eden osrednjih problemov, ki nas tare. Vse tarnanje (ki je sicer upravičeno) o nizki akumula-tivnosti gospodarstva ne pomaga, če se hkrati ne bomo borili za večjo storilnost. Dosegli smo določeno raven družbenega in osebnega standarda, ki ga moramo pokrivati iz dohodka. Splošne želje in zahteve so, naj se nadalje povečujeta, ne pa zmanjšujeta. Torej moramo ustvariti več
dohodka — in, seveda, bolje in več delati. Rezerve za to imamo. Zgradili smo in gradimo veliko novih, modernih proizvajalnih sredstev in naprav, a očitno jih premalo in jih slabo izkoriščamo.
Naš odnos do dela je še vedno slab. Predvsem pa peša organizacija dela; tu občutno zaostajamo za razvitimi deželami. Seveda pa produktivnost dela ni odvisna samo od stanja in naporov v proizvodnji, temveč tudi od naporov in odnosov v vsej družbi in po tem se moramo v prihodnje dosledneje ravnati.
Pridobivanje in razporejanje dohodka in delitev osebnih dohodkov na podlagi vloženega dela sta bila tudi doslej osrednja dejavnost sindikatov. Doseženi so bili določeni uspehi. Skoraj da ni organizacije združenega dela oziroma delovne skupnosti, kjer ne bi bilo nič storjenega. Vendar smo tudi tu daleč od tega, kar smo pričakovali. Izbojevali smo boj vsaj v prepričanju, da je delo vsakega posameznika, vsako delo merljivo. Zdaj je naša dolžnost, da to prepričanje uresničimo v nraksi.
os lej smo preveč usmerjeni le v W iskanje meril za delo v neposre-dni proizvodnji, merjenje delovnega prispevka delovnih skupnosti in. posameznikov v njih, skupno ustvarjeni dohodek pa smo puščali vnemar. Prav iskanju teh meril mora sindikat
posvetiti v bodoče več svoje dejavnosti. To ni samo razredno vprašanje, saj mora del delavskega razreda nositi na svojih plečih vso odgovornost in posledice dobrega ali slabega dela, večjega ali manjšega dohodka, drugi del pa lagodno živi na nekakšnih povprečjih. Tu tiči tudi ključ do večje produktivnosti, do večjega dohodka. Znano je, da smo Jugoslovani dobri delavci in da veliko naredimo, če je delo dobro in smotrno organizirano. Zato imamo dokaze tako doma kot zunaj. Prav dobra organizacija dela in odgovornost pa nam v večini delovnih sredin manjkata. Vzrok temu prav gotovo ni neznanje, saj smo po vojni izšolali ogromno strokovnjakov in ni takih zagat, kot so bile v začetku izgradnje našega gospodarstva. Toda le skozi pravilno in diferencirano stimulacijo organizatorjev proizvodnje bomo sprostili ves ustvarjalni potencial, ki je tu nakopičen. Potrebna je torej odločna in brezkompromisna bitka z uravnilovko.
Nedvomno bo tako kot na republiških kongresih in pokrajinskih konferencah eno pomembnejših vprašanj tudi pridobivanje dohodka. Nekatere panoge so v ugodnejšem, nekatere kljub enakim prizadevanjem v slabšem ekonomskem položaju. Različno se zato tudi obnašajo pri politiki delitve. Od tega problema smo doslej v naši družbi bežali. S tem se delavci ne morejo in nočejo strinjati. Do zdaj smo vse preveč iskali rešitve v administrativnih ukrepih, s pritiski na povečevanje cen. Kam nas to pelje, vidimo. Iskati moramo
rešitve v združevanju dela, dohodkovnem povezovanju ter sporazumevanju organizacij združenega dela. čeprav poredko, vendar tudi tu že najdemo dobre in spodbudne primere. Bolj se moramo poglobiti v to problematiko, in kjer so potrebni, morajo biti prisotni tudi sistemski ukrepi.
[ področje standarda bo v središču ■ Jpozornosti; predvsem vprašanje stanovanjske gradnje. To je za delovnega človeka osrednje življenjsko vprašanje. Z veliko aktivnostjo sindikata in drugih družbenih dejavnikov smo v minulih štirih letih zgradili več kot
580.000	stanovanj. Toda v zadnjem letu število novih stanovanj upada. Hkrati je gradnja čedalje dražja. Po ceni kvadratnega metra stanovanja smo v Jugoslaviji menda naj dražji v Evropi. Očitno na tem področju še nismo dogradili sistema, ki bo omogočal — enakomerno in ceneno gradnjo stanovanj, in se moramo zatekati k različnim kampanjam.
Predmet razprave na kongresu bodo še številna druga vprašanja s področja družbenoekonomskih odnosov, samoupravljanja, življenjskih in delovnih pogojev in ne nazadnje o novem mestu in vlogi sindikata v družbenopolitičnem sistemu, ki ga gradimo.
Janez Barborič
		• Zvone Dragan Manj zemlje, več pridelkov		•	Avgust Pudgar Predvolilne puščice in gospodarstvo	Janez Pečar »Pošteni« nepošteni kupci 28	30	Slobodan Nešovič Velika zarota	
Poštni predal 29	22			Iz časopisa NIN Bavbav elitizma Stanka Godnič S Štigličevimi filmi po Sovjetski zvezi	Vlado Jarc S poti po Madžarski Miran Šuštar Vietnamsko-kampučijski 26 konflikt	Toliko znanja kot še nikoli doslej Branko Sosič Elektrika oživlja ohromele 29 mišice		Raphael Lenne	
•		Bojana Jager Nov odsev nerazvitih	24				31	Upokojitveni bankrot Albin Podjavoršek	34
Stojan Žitko Bo združeni stanovanjski		Slobodan Dukič Kdo največ zasluži?					32	Človek z dvema domovinama	35
dinar dal več? Tine Guzej Štefanija Žagmajster	23	Marjan Kos Ne dobiček, marveč harmoničen odnos	25	Drago Grah Ohola samozaverovanost polpretekle dobe	Jacques Derogy — Hesi Carmei Kdo je ubil Haima 27 Arlosoroffa?	Alenka Puhar Komarji so močnejši od človeka	33	• Miodrag Žalica Tauem ekspres	36
Odmevi na
poštni predal 29
Delo, 24. septembra, 28. oktobra in 4. novembra
V zadnjem času
klamnih oglasov v naših sredstvih obveščanja vse pogosteje beremo tudi jrazličnejše sestavke o zdravilni vrednosti propolisa in drugih čebeljih pridelkov. Vsekakor imajo čebelji pridelki veliko hranilno vrednost. Menim pa, da je propagiranje propolisa kot zdravila preuranje-no, vsekakor pa veliko pretirano. Kolikor mi je znano, propolis zdaj še ni registriran kot zdravilo in je verjetno propagiranje tega preparata v zdravilne namene kršitev naših zakonskih predpisov. Prodajalca oz. reklamerja bi opozoril na zakon o dajanju zdravil v promet (Uradni list SFRJ, št. 58/76). Menim, da zakon ni samemu sebi namen, ampak je zato, da ga spoštujemo in se po njem tudi ravnamo.
Moti me, da se spušča v zdravljenje neka delovna organizacija, ki nima nobene zveze z medicino, ampak je le predelovalec in prodajalec čebeljih pridelkov in je njeno osrednje vodilo finančni uspeh, ne pa zdravje našega občana.
Kot zdravnik otorinolaringolog sem velikokrat presenečen, ko vidim, kako slepo so bolniki verjeli v zdravilno moč propolisa, pri tem pa so izgubljali dragoceni čas in odlašali pregled pri zdravniku. Skoraj ni bolnika, pri katerem smo odkrili raka žrela, grla ali ušesa, ki ni pred tem uporabljal že propolisa.
Verjetno danes že vsakdo ve, da je zgodnje odkrit rak ozdravljiv, in to samo z operacijo, obsevanjem ali s kemoterapijo, nikakor pa ne z lokalnim mazanjem nekega vsemogočnega preparata. Ne bi razpravljal, ali propolis pospešuje ali zavira rast raka. nesporno pa je, da neosnovana in pretirana propaganda zavaja bolnike. V bojazni pred operacijo ali drugim dolgotrajnejšim zdravljenjem se raje odločijo za enostavnejši način, to je za mazanje. Šele ko bolezen napreduje, taki bolniki le iščejo zdravniško pomoč, ki pa je, žal, velikokrat že prepozna. Pri teh bolnikih so nam na voljo le še obsežne pohabljajoče operacije ali pa je tudi že za te prepozno.
Ni mi znano, kje imajo tako ugodne uspehe s propolisom pri zdravljenju bolezni v področju ustne votline, žrela, grla itd. Na naši kliniki tega preparata nismo uporabljali. Težko si predstavljam, da bi propolis nadomestil antibiotike, ki so baje »zaradi pretirane uporabe postali že prava nadloga« (kot sem prebral v »Delu* z dne 28. 10. 1978). Avtorju teh besed verjetno ni znano, koliko življenj še vedno rešujemo s temi »nadležnimi antibiotiki«.
Ne bom naprej našteval številnih nestrokovnih mnenj, ki smo jih lahko prebrali v nekaterih člankih o propolisu. Želim le opozoriti naše bolnike, da je propolis verjetno dobro nadomestilo za lipov čaj, zaradi spremembe, vsekakor pa naj ne pričakujejo posebnega zdravilnega učinka, vsaj kar zadeva bolezni ušes, nosu in grla.
Avgust Župevc.
Ljubljana
Delo, 27. oktobra
Dušeči svod nad Celjem
nasploh. Manjkalo tudi ni listavcev, zlasti kostanjev. Tudi Voglajna je bila še pred 50 leti pri železniškem mostu ob Cinkarni, kjer je bila precej globoka, p>olna kopalcev.
Po vojni se je vsa industrija, ne le Cinkarna, močno širila, ne da bi kdo dejansko posebej skrbel za čistost okolja. Prvi obtožujoči protesti zaradi strupenih plinov in voda so jeli prihajati s strani kmetov in ribičev. Kmetje so se pritoževali nad škodljivostjo krme in obolevanjem goveda ter nakisavanjem zemljišč. Zlasti ogrožena so bila območja Zavodne, Čreta, Bukovžlaka — vse tja do Proseniškega. Po uvedbi Pe-tersenove naprave za pridobivanje žveplene kisline je občina kmetovalcem odpisovala pri davščinaht Cinkarna pa se je odločila, z mnogoterimi upi, za izgradnjo za okoli 50% višjega (menda 70 m) dimnika. Rezultat njegovega delovanja pa je bil v glavnem v tem, da je veter strupene plinske snope v komajda zmanjšanih'koncen-tracijah usmerjal še dlje. Ob rahlejšem vetru so še naprej bili strupenih oblakov deležni bližnji okoličani pa še mestno osrčje in njegovi zahodnejši deli, odvisno pač od njegove smeri. Ta dimnik je Cinkarna potlej podrla...
Preplah, ki zdaj nastopa v posameznih krajevnih skupnostih, ob tem ne bo odveč. Zakaj? Zato, ker bi ponoven, še višji dimnik, omogočal, da bi tudi južni in severni vetrovi raznašali škodljive koncentracije plina v zdaj še kolikor toliko čistejše predele okoli Vojnika pa Ostrožnega in Levca na severu ter Zagrada, Osence, Pečovnika in Polul na jugu. Gorski varovalni greben od Vipote, prek Tolstega vrha, Srobotnika in Bojanskega vrha bi zgubil svojo nadvse pomembno vlogo. Ob severnih vetrovih bi se težki plini prek Starega gradu prelivali v dolinsko globel Osence, Zavodnega, Zagrada in Pečovnika ter se zlivali v smeri gosto naseljenih in urbaniziranih Polul. Posledice so več kot očitne: uničeni bi bili še dokaj zdravi gozdovi na južni strani te dolinice, da o vplivih na ljudi in Živah’ ne govorimo. Kaj pomeni strupen oblak v taki dolinici, ki je brez pravega prepiha, naj ponazorimo z ure in ure lebdečim oblakom, kakršen je pred leti tamkaj nastajal zaradi mletja žganega apna v zdaj opuščeni apnenici. Načrtovalci visokega cinkarniškega dimnika pa se naj zamislijo o posledicah, ki bi jih tam zapustil njihov dimni plin, prebogat z SOJ
Rešitev z visokim dimnikom, ki je nekoliko razbremenila obsavsko sotesko pri Trbovljah, ne more biti brez hujših posledic presajena v Celje. Če so medhribovske globeli v trboveljskem primeru še nekako sprejele del dimnih plinov, medtem ko jih del prehaja v oddaljenejša področja, je pripisati tudi drugačni sestavi le-teh. V Cinkarni nastaja ob praženju pirita FeS2 plin S02, potreben za predelavo v žvepleno kislino. Ob dosedanjih tehnoloških postopkih ni moč vsega zajeti, precej ga prehaja v ozračje. Tudi ob nekdanji gradnji naprave Petersen je bilo mnogo govora o čisti proizvodnji. Toda takrat javnost ni bila toliko osveščena o nujnosti čistega okolja.
Da bi dvom o umestnosti visokega, nanovo rojevanega dimnika podkrepili, moramo ugotoviti lastnosti dimnih plinov. Tu vidimo, da sta poleg dušika glavni sestavini plina C02 in SO, mnogo težji od zraka. Tako je Č02 1,53-krat, S02 pa kar 2,26-krat težji od zraka. Da ne omenjamo dušika. od katerega je SO, težji celo 2,34-krat! — Taki dimni plini se v brezvetrju kot dežniki poveznejo nad okolico. To območje pa je tem večje, kolikor višji je dimnik. Pri lahnem sunku severnega vetra bi dušeči snop napolnil zavetrno dolinico južno od Starega gradu. Škoda bi lahko bila nepredvidljiva! Ob nasprotnih vetrovih bi bili stalno ogroženi hmeljski nasadi okoli Vojnika, Levca in Petrovč, ki jim je bilo doslej za silo prizaneseno.
Neresno je misliti, da bi se lahko odpovedali industriji, tudi Cinkarni ne. Ogromna sredstva minulega dela delovnih ljudi so bila vložena vanjo. Toda da ne bi za odpravo prahastih sestavin dimnih plinov uporabljali filtrov, naj bodo to desetletja znani elektrofiltri ali kaki drugi, je vseeno, in da naj ne bi za nevtralizacijo strupenih sestavin uporabljali naprav, je neopravičljivo! Če smo v povojnih letih potrebovali osnovne gospodarske zmogljivosti, je razumljivo. Da pa danes marsikje, tudi v Celju, gradimo negospodarno objekte, ki so bolj spomeniki, za čistilne naprave pa se odločamo mačehovsko ali pa jih nadomeščamo le z dimniki, ki naj onesnažijo še kak zdrav kotiček, je skrajno neodgovorno. Vsaj 25 let se v Celju govori o vodnih čistilnih napravah ob savinjskem loku pod Starim gradom, prav toliko o takih napravah v posameznih industrijah. Ob predlaganih rešitvah kaže, da tudi sedanji družbeni dogovor Celjanom ne bo v celoti zagotovil okolja, ki ga pričakujemo. Z visokimi dimniki se okolje ne rešuje!
Alojz Napret,
Celje
Bitka, ki se bije v Celju za varstvo okolja, zavzema pri občinskih organih, krajevnih skupnostih in občani na eni in glavnimi onesnaževalci na drugi strani obseg, ki zaradi različnosti mnenj prehaja večkrat že v nekritično stanje, saj se ponekod dvigajo zahteve o ukinitvi kar cele industrijske panoge.
Na dlani je. da industrija nekje mora delovati in da bi, takšna, kakršna je — nečista — povsod škodljivo delovala, da je čisto okolje za obstoj življenja potrebno kjerkoli. Nihče ne more podvomiti o potrebnosti industrijskih, tudi cinkarniških polproizvodov in proizvodov za razne predelovalce in neposredne potrošnike. Cinkarna, ki je nedvomno največji onesnaževalec zraka v Celju, ima dolgoletno tradicijo — v tehnologiji kakor tudi v samih ljudeh. Le da nekoč ni bila kdove kakšen onesnaževalec ne zraka ne vode. Še med zadnjo vojno in po njej so bila pobočja Aljaževega hriba in severna pobočja od Starega gradu do Jelovškovega vrha nad Teharjem bujno poraščena s smrekami in z iglavci
Delo, 11. novembra
Beda našega jezika v šolski rabi
Pod naslovom Beda našega jezika v šolski rabi in podnaslovom Kakšne učbenike za slovenščino uporabljajo v naših osemletkah — in pod čudovitimi vmesnimi naslovi — je Rado Bordon, »ki se vse življenje ukvarja predvsem s slovenskim jezikom«, objavi! brez primere surov napad na osnovnošolska učbenika za 7. in 8. razred, ki ju sedaj izdaja mariborska založba Obzorja in ne več Mladinska knjiga, pri kateri je Bordon ponovno v službi (vmes je bil pri Mohorjevi v Celju).
V interesu resnične slovenske kulturnosti je, da se ta napad, ki drugače ne zasluži, da bi se ob njem pomudili tudi za sekundo.
vendarle pretrese pred slovensko javnostjo, ker bi jo sicer lahko zavajal; čeprav sem seveda prepričan, da ta naša javnost nikakor ni taka, da bi ji bilo mogoče tvesti kar koli, ona pa bi to nekritično sprejemala. Oglejmo si torej po vrsti Bordonove argumente za njegov prav zares ne sveti srd. Da to delam ravno jaz, je razlog seveda v tem: sem eden glavnih ciljev Bordo-novega pisanja v tem sobotnem Delu. Pri tem svojem odgovoru se bom, kot zmeraj, držaI nravnega zakonika znanstvenika, ki ga označujejo naslednji postulati: prvenstvo spoznavanja, intelektualna poštenost, medsebojno spoštovanje, objektivnost, svoboda mišljenja (torej odpoved dogmatizmu), odpoved zavračanju informacij, ki so na razpolago, simetrično (neenostran-sko) utemeljevanje, jasnost izražanja in preverljivost povedanega.
S teh stališč je treba najprej najostreje obsoditi Bordonovo zlorabljanje navedbe vira za kratko besedilce, govoreče o smučarskih skokih in namenjeno razlagi vloge glagola v stavku. Česa vsega krivi Bordon ob tem avtorja učbenika in njegove recenzente! Analogno »dober« jurist lahko najhujšega obsodi tudi vsakega, ki bi samo omenil staro Jugoslavijo, saj je znano, da smo v njej imeli nerešeno narodno vprašanje, pa diktaturo, pa polne ječe političnih zapornikov itd. Tako obtoževanje pa je vendar skrajno krivično, »kritik« Bordon! Čemu patetično vzkhkati: »Ali v vsej slovenski športni publicistiki in vsej lepi književnosti nimamo niti enega odlomka, ob katerem bi bilo mogoče prav tako ali še bolje razložiti vlogo glagola v stavku? Ne, treba je pobrskati prav po Slovencu iz leta 1934.«
Takih odlomkov je res veliko, toda končno se je za enega le treba odločiti; proti vsakemu pa je Bordonom mogoče ugovarjati npr. po naslednji logiki: zakaj je s športnega področja ali leposlovnega, ne pa s strokovnega ali kulturniškega ali praktično sporočevalnega, in zakaj iz sedanjosti (preteklosti in ne preteklosti) sedanjosti. Kako je avtor učbenika prišel do I. 1934, lahko sam pove, ni pa nič hudega, če tudi »sodobni učbenik slovenskega jezika« poseže po kakem besedilu iz pretekle dobe (tako preteklost v učbeniku izpričuje tudi vehko leposlovnih piscev). Stvar ni v tem, ali je kaj preteklo ali ne, ampak ali je dobro ali ne. In besedila kakega jezika že imajo to dobro lastnost, da ne zastarijo tako kmalu, kakor se postaramo mi, pa naj se tudi čutimo še tako mladostne.
Pisec učbenika je segal po besedilih z zanimivimi vsebinami in s področij, ki so mladini blizu; in med temi je gotovo tudi športno področje ali dogodek, ki je takrat iz male Dravske banovine, kakor se je trenutno imenovala Slovenija, odmeval po širnem svetu. To je vse, nič zahrbtnih nakan ni za tem. (Spominjam se, da sem se kot recenzent za hip ustavil ob tem Slovencu 1934 in ga hotel prečrtati, toda potem bi zvenelo besedilo kot sodobno, in v našem času, ko skačejo menda nad 160 m daleč, tisti skok čez 90 metrov nikakor ne bi bil rekorden — in sem pustil, kot je postavi1 avtor.) — Na splošno lahko rečemo, da so ponazorovalni primeri v učbeniku izredno živi in kakovostni, raznovrstni, prav prilagojeni obzorju in interesom učencev te starosti, (dosti besedil so sploh prispevali učenci). To bo ugotovil zlahka vsak, ki stvari ne presoja z vnaprejšnjim odklonilnim stališčem, kakor se temu lepo reče. Kdo bo v takem učbeniku lahko natančno preračunal odstotke, koliko sme biti besedila tega ali onega umetnostnega ali neumetnostnega ubesedovalca ?! In ali prav iz Bordonove razčlembe tega avtorstva ni razvidno, da so lepo zastopani tako živi kot le v svojih delih še živeči avtorji? Takih natančnih razmerij ne bo mogoče nikoli uresničiti niti v berilih, kjer se na to gleda upravičeno, saj je včasih kaka pesem glede na merilo predolga, druga pa prekratka in jih pač ne kaže prokrustovsko sekati in natezati glede na velikost njenega tvorca.
Nič bolj utemeljena tudi niso mesta Bor-donovega besedila, obravnavajoča druge »spodrsljaje« učbenika. Za primer si oglejmo Bordonov vmesni naslov Domobranci in partizani so se bojevali z Nemci. V učbeniku v resnici tega stavka ni, skom-biniral ga je Bordon; v učbeniku sta namesto tega dva stavka, in sicer v vaji, ki naj odpravi nejasnost izražanja. Tako tam piše dobesedno: »Popravi povedi, da ne bodo več dvoumne:« Domobranci so se bojevali z Nemci. — Partizani so se bojevali z Nemci* Kot se vidi tudi iz drugih primerov iste vaje, je treba nejasno izražanje, ki ga (v tem primeru) dopušča glagol boriti se z, zamenjati z jasnim, in to je gotovo: Domobranci so se bojevali z Nemci. — Partizani so se bojevali proti Nemcem. »Kritik« Bordon, ali nimate pravih argumentov za svojo odklonilno sodbo o teh učbenikih?
Še hujše so Bordonove nadaljnje malverzacije s partizani. — Najprej ugotavlja, da so v knjigi samo dvakrat omenjeni, enkrat v že obravnavanem primeru, drugič v »nazornem odlomku Vitomila Zupana«. Bordon je iz tega odlomka zlonamerno in proti smislu celote izpisa1 samo stavek »Partizani ležijo, dremljejo, spijo, gledajo v nebo in se pridušeno pogovarjajo...« (tri pike na koncu dodal Bordon.) Nato pa patetično pribija: »To je vse, kar ve učbenik slovenščine povedati o partizanih in domobrancih.« Odlomek pa se v resnici glasi takole: »Vroč, jasen dan. Travniki, ki se vlečejo čez hribčke v dolino, so posuti z belimi marjetami. Zelena preproga, pobrizgana z apnom. Opoldansko zvonjenje v daljavi. Počitek po celonočnem pohodu. Puške, naslonjene ob debla, puške v travi. Nahrbtniki. Zaboji s strelivom. Oprtniki s tovorom, sneti z mul. Kotli. Ročne strojnice na dveh nogah, strmeče z razširjeno cevjo v dolino... Minomet. Mule, konji. Partizani ležijo, dremljejo, spijo, gledajo v nebo ali se pridušeno pogovarjajo. Na obronkih hriba je razločiti stražo.«
To je vendar tako lepo povedano; šolarju prav pričara živo in resnično polnost partizanskega trenutka po celonočnem pohodu. Kaj je vendar tu narobe, »kritik« Bordon ?!
Ko bi bil Bordon objektiven in bi si hote1 razčistiti vprašanje partizanov pri Žagarju, bi moral objektivneje povedati tudi, kako so zajeti še v učbeniku za 7. razred. Tam so partizani vidno navedeni na dveh mestih, na str. 59 in 105. Iz teh besediI se vsakdo lahko prepriča, da se v njih partizani razodevajo kot resnični ljudje, borci za prave človečanske vrednote, ponosni in srečni, ker zmagujejo življenje, pa brez idealizira-nosti, ki stvari dela neresnične, brezkrvne. Saj vendar vsi hočemo, da bi partizane videli prav take, tako rekoč posnemljive, da se bomo čutili eno z njimi, hodili po njihovih stopinjah, ravnali njim enako. In to v vseh teh besedilih je, npr. v sestavku s str. 59, naslovljenem V obroču:
»Bilo je zgodnje jutro. Nemci so prihajali od treh strani. Partizani so bili naenkrat obkoljeni. Začeli so se boriti. Kljub resnemu položaju so ohranili razsodnost. Vedeli so, da morajo najti šibko točko v obroču in se prebiti.
In res — po enournem boju je bil obroč prebit in partizani so se umaknili. Ko so bili na varnem, so premišljali, kdo jih je izdal. Izdajalec mora biti odkrit in kaznovan. Izdaja se v vojnem času navadno kaznuje s smrtjo.«
Iz tega besedila je Bordon izpustil, kar mu za »lepi« namen ni ustrezalo, tako da je ostalo le: »Partizani so bili naenkrat obkoljeni ... Po enournem boju je bi1 obroč prebit in partizani so se umaknili...« Vse drugo je Bordon navlekel od drugod, da besedilo smeši. Kakšna pošastna juristov-ska metoda: »Dajte mi besedo, eno samo, ki jo je izrekel ta in ta, in jaz vam ga bom obsodil na smrt!« so včasih rekli in nakazali, kako zelo so juristi »sposobni«. — Sploh je tudi laž, da je o partizanih v tem priročniku samo sedem stavkov. In zakaj si Bordon iz iste knjige ni prepisa! še stavkov, kot so (s str. 105) naslednji: Partizani so drzno jurišali do sovražnikovih položajev.
— Zjutraj so partizani vkorakali v Ljubljano. Ljubljančani so jih zasuli s cvetjem. Ali kaj iz besedila, kjer partizanski borec pripoveduje, kako se je on bojeval za osvoboditev Ljubljane. — Odgovor na vprašanje je ta, da potem Bordon ne bi mogel črniti avtorja in knjige, kakor jih lahko z izbirnim izpisovanjem. Toda ali ni glavno merilo resničnost, pa pravičnost, pa splošna korist itd? Kar nas je raslo po vojni, mislimo, da je, in Bordon naj to upošteva vsaj malo, vsaj ko nastopa v javnosti.
In k mestu Sisek, ki Bordonu zbuja asociacije z dojko, za katere bralci Dela pač že vejo, kje »ležijo« (Bordonov podnaslov »kje leži industrijsko mesto Sisek«). Pustite, Bordon, »stare/ga/ dobre/ga/ Pleterš-nik/a/«, saj on besede Sisek, za katero ste si iz njega izpisali še sopomenke cize k ali ciza, cuza ali cuzek, sesec ali sesek ali sisa, vendar ne piše z veliko začetnico, da bi jo bilo mogoče zamenjati s Siskom. Poleg tega bi bilo za ta vaš sisek tudi v najoptimalnejšem primeru nemogoče rabiti oznako »industrijsko mesto« (v učbeniku »industrijsko mesto Sisek«). Sisek je podo-mačeno, že od turških časov sem, če ne veste, kakor rečemo tudi Karlovec, Reka, Dunaj, Oglej, Varšava, Praga itd., pa se zaradi tega svet nič ne podre ne pred vojno in ne po njej. Beograd zaradi tega ni nič ogrožen z Belgrad, saj se v knjigi sami pojavlja Beograd (naši stari nekateri še govorijo Beli grad Belega grada), sicer pa je Belgrad samo starejša oblika Beograda, če tudi tega ne veste.
In potem tisto mahanje neposredno po meni ob izrazih pastavek, polstavek, poved, krajšava, dvočrkje, (pred) preteklik.
Poglejmo po vrsti:
Pastavek je »nepravi stavek«, kot je Bordon ugotovil ob Bajcu, ki je napisal »tudi Besedotvorje«, vendar ne tudi »slabši stavek«, kot bi bilo mogoče sklepati po Bajčevem Besedotvorju v Bordonovem pojmovanju. Ne vem, na podlagi česa je upravičeno dvomiti o živosti predpone pa — ali o upravičenosti takih sestavljenk. Zakaj naj bi bile besede, ki jih Bordon navaja iz moje slovnice (paslika, pastožec, palist) kakorkoli oporečne? Navadne so, seveda v strokovnem jeziku, kakor je tudi pastavek strokovni izraz. Tudi Bajec jih ima v svojem Besedotvorju (IV, str. 18). Če mislite, da so Bajčevi primeri (paberek, paglavec, pazder, parobek, pastorek, pa toka), ki jih navajate, navadnejši, potem vedite, da komaj potrjujejo Bajčevo misel, da pa —' pomeni »nekaj poznejšega, zato slabšega ali nepravega« (citirano po Bordonu). Kaj »poznejšega« pomenijo paglavec, pazder, parobek, pastorek, patoka (za zadnje bi moral pogledati v kak priročnik, kaj sploh pomeni)? Prvo enostavno pomeni samo žabjega mladiča ali mladostnega nepridiprava, pazder zdrobljeno lesnino lanu, parobek štor ali panj, pastorek nepravi sin ali kaj, patoka ne vem, kaj. Poznejšost se ne čuti več niti pri paberek (pri nas zato pravijo paperek). In Bajčeva misel, da bi bilo kaj slabše ali nepravo zato, ker je poznejše: kaj bi bili potem mi v primeri z Adamom in Evo, da ostanem v nekem tematskem krogu!
Čista Bordonova potvorba je tudi trditev, da se beseda poved v kazalu moje slovnice obravnava kot samostalnik moškega spola. Vsak, ki to slovnico ima, se lahko prepriča, da je tam polkrepko natisnjena samo beseda pastavčen (ne pastavčna poved, kot izrecno trdi Bordon), beseda poved pa je natisnjena svetlo. Vsi pridevniki so kot geselske besede pisani le v imenovalniku ednine moškega spola (prim. npr. publicističen (polkrepko) in zraven svetlo beseda, iz česar bo Bordon spet lahko sklepal, da mi je beseda beseda moškega spola). Ali niso to skrajno nizki udarci, »kritik« Bordon?!
Ali pa Bordonovo »logično« razmišljanje o »polstavku«, ki da ni stavek. Polstavek je stavek v tistem smislu, kot je polizdelek vendarle izdelek. Beseda polstavek je slovnični izraz iz novejšega češkega jezikoslovja, natančno definiran in zelo uporaben. Dobro bi bilo, da bi si ga zapomnil tudi »oki«, če hoče pomagati svoji šolarki oz. se pred njo delati vsevedneža: Česar se
Janezek ni naučil (pogosto so za to objektivni razlogi), se mora pač Janez — to je danes splošno priznano načelo (če nočeš biti preveč za časom in njegovo vednostjo).
Izraz pastavek torej ni nobena »znanstvena« novotvorba, skovanka in spakedran-ka«, kot jo imenuje Bordon, ampak le nova beseda, napravljena po živem besedotvornem vzorcu, imenujoča poseben pojav jezikovnega ustroja in torej v vsem primerna tudi za osnovnošolski učbenik. Navaditi se je je treba, kakor smo se navadili tozda in dogovarjanja in združenega dela in združevanja dela ipd. V jeziku kar naprej nastaja novo in tega ni mogoče preprečiti, še zlasti ne z neargumentiranim nerganjem in zabavljanjem, kakršno je Bordonovo. To bi morali vedeti tudi Bor-donovi »mnogi prosvetni delavci«, ki se eni strokovno izpričano premalo razvijajo.
Tudi Bordonovo razpravljanje o krajšavi, kratici itd. je neutemeljeno, saj skoraj vsak glagolski samostalnik poleg dejanja lahko pomeni tudi kaj metonimičnega; to ve vsak besedotvorec (za primer npr. električna napeljava — stvar, ne dejanje). Tega primera se v svoji slovnici nisem spomnil, zato tam pripone — ava pri izpeljankah, ki ne pomenijo dejanja, ni in in ne primerov zanjo. In: treba se je pač naučiti ločiti kratice, krajšave in okrajšave, strokovno spet lahko dogovorno, potem pa bo to prišlo tudi v SP in SSKJ.	e
Bordonov izmislek je, da je meni soglasni-ška skupina dvočrkje; dvočrkje mi je zveza dveh črk, ki zaznamujeta en sam glas (to je zadeva pisave), soglasniška skupina pa je glasovni pojav (kdor lahko loči glas od črke, bo vedel, kaj trdim). Dvočrkje je prevod (kalk) besede digram. Kaj je z njo narobe?
In na koncu še k pretekliku, zaradi katerega me ima Bordon za »jezikoslovnega in slovničarskega modreca«. Preteklik mi pomeni obliko, ki izraža pretekli čas, kakor je sedanjik oblika, ki izraža sedanji čas. To je čisto redno napravljen samostalnik iz pridevniške besede z obrazilom -ik, gla-sovje pa ima edino mogoče, namesto »zmehčane, zlahka izgovorljive soglasni-ške skupine« ima pač manj mehko (če je mehkoba sama po sebi dobrina nasproti trdosti), vendar prav tako lahko izgovorljivo, namreč ki nam. nj (prim. klica, kloniti, vzklik, rekla, tudi beseda klika jo ima). Tudi glasovna zveza klik ni nič tako enkratnega v slovenskem jeziku, kot misli Bordon (prim. vzklik, vzklikati — ev. tudi vzklikovati). In če je le kaj verjeti Bordo-novim besedam, je ta glasovna zveza njega samega ob »popevčici«, ki se začenja s štirikratnim klik (»Klik, klik, klik, klik«), vendarle vodila celo k nežnosti (»kraj mene nežen lik«).
Če sem po pomoti spustil kateri Bordonov domislek nekomentiran, sem na opozorilo pripravljen to popraviti, tj. nadoknaditi. Da Bordonovim argumentom ni težko odgovarjati (čeprav ste »patoglavec«), mislim, da se iz vsega vidi. Da, sam sem pravkar odkril Bordonovo ironiziranje misli, da se v stavku besede zbirajo okrog osebne glagolske oblike skoraj tako, pravi Bordon, »tako lepo kot ptičke na veji«. Da, dragi »kritik«, to lahko povem tudi bolj učeno, čeprav ne verjamem, da boste potem kaj bolj zadovoljni. Besede in besedne zveze se zbirajo okrog osebne glagolske oblike po načelu glagolske valence in prostega druženja (o glagolski valenci glej v omenjeni slovnici pri glagolski frazi, str. 472—473), prostega druženja pa ni treba posebej razlagati, če vem, kaj je prostost.
In kakor da Bordonu ni dovolj žrtev (avtor priročnikov in recenzenti in svetovalci, zavod za šolstvo in druge instance), si na koncu svoje Bede privošči še udeležence televizijske oddaje o slovenščini v javni rabi, ki da so »odžebrali« (izjema je bil po njegovem Štefan Kališnik, sicer tudi nam kar simpatični možak) »vnaprej pripravljene dolgočasne molitvice«. Kolikor vem, tudi to ni res, saj je večina nastopajočih govorila prosto (tudi jaz med njimi). Ce pa si npr. zastopnik SZDL Slovenije, tov. Mitja Rotovnik, ob svojih zelo raznote-matskih nastopih pred slovensko javnostjo pripravi načrt svojega besedila o problemih slovenščine v javnosti, ga prav lahko razumem, obenem pa smo mu hvaležni za to, da si pri vseh številnih obveznostih jemlje čas tudi za to, da argumentirano razodeva svojo skrb za slovenščino v javni rabi. To je gotovo vse kaj drugega, kakor je do skrajnosti neodgovorno Bordonovo zabavljanje in zbujanje suma v ljudi, ki desetletja izpričano zares služijo slovenščini po naših šolskih ustanovah in raziskovalnih inštitucijah. Bordonu bi res priporočali, da bi si tudi sam začel za svoje javne nastope delati kake zapiske, da ne bo tako nepripravljen in ljudem krivičen (objektivna je le pripomba zastran SSSR, ki je le citatna kratica, in popravek državnega imena), kot je bilo — upam — dokazano, da je v svojem poslanem v Delu. Sicer lahko upravičeno dvomim, da bo njegovo vtikanje v zadeve slovenskega jezika komu kaj koristilo, marsikateremu in stvari sami pa bi po krivici lahko škodovalo, če nanje ne bomo odgovarjali. Tudi za ta vidik Bor-donovega pisanja bi bilo treba imeti posluh, o katerem on toliko govori, če ga že on nima.
Jože Toporišič, Ljubljana
Delo, 25. oktobra, 4. in 11. novembra
Iskra: Mislimo, da je-naš koncept pravi
Nesluten razvoj, ki smo mu priče v zadnjih letih na področju kompleksne informatike, to je pri zajemanju, prenosu in obdelavi podatkov pa tudi v računalništvu kot izseku s tega področja je bistveno pogojen z razvojem tehnologije integriranih vezij.
Integrirana vezja so kot ustvarjena za obdelavo digitalnih signalov, na katerih je zasnovan računalnik. Zgodovinsko dejstvo je, da razvoja mikroelektronskih tehnologij niso izpodbujali računalniški inženirji, čeprav so se kasneje dobro okoriščali z njimi. Še več, snovalci prvega računalnika so verjeli, da bo le nekaj strojev zadovoljilo vse svetovne potrebe po računanju!
Zelo nazorno kaže tehnološki napredek v mikroelektroniki primerjava lastnosti prvega računalnika ENIAC s sodobnim žepnim računalom. Današnje elektronsko računalo ima večjo sposobnost računanja, je dvajsetkrat hitrejše, ima bogatejši pomnilnik, je tisočkrat bolj zanesljivo in porabi le pol tisočinke watta moči v primerjavi z ENIAC, ki ga po porabi energije lahko primerjamo z električno lokomotivo; in kar je najvažnejše: stane le stotisočinko cene prvega računskega stroja. Za tak revolucionaren napredek se imamo zahvaliti industriji integriranih vezij, ki postavlja na glavo vse do sedaj znane principe ekonomike.
Kompleksnost integriranih vezij se namreč vsako leto podvaja ob hkratnem padanju cene za približno trideset odstotkov. Takega fenomena, ki traja že skoraj desetletje, ne pozna nobena druga, še tako uspešna industrija. In tem trendom še vedno ne nasprotujejo fizikalne omejitve! Po prognozah bomo v začetku osemdesetih let imela vezja z milijon elementi na površini, manjši od kvadratnega centimetra in ob ceni za osnovno računsko funkcijo, t. j. bit, ki bo nižja od dveh par. Napovedi o zasebnih računalnikih z zmogljivostjo danes znanega računalnika IBM 370 in z vrsto, direktno v materialni opremi programiranih funkcij postajajo stvarnost.
V svetu danes poznamo dve poti osvajanja računalniške kulture. Prva pot razvijanja novih računalniških sistemov gradi predvsem na lastnih tehnologijah. Pri tem pod pojmom tehnologije ne razumemo le proizvodnje integriranih vezij, temveč ta pojem obsega tudi spremljajoče usposobljenosti, kot so izdelava tiskanih vezij, medsebojnih povezav vseh mehanskih sklopov in podsestavov, prikazovalnikov in podobno. Dolgoletna tradicija na področju gradnje elektronskih naprav je velikega pomena za uspešno proizvodnjo računalnikov po tem principu. Pri tem nikakor ne gre prezreti pomena organiziranih služb za sprotno in končno funkcionalno testiranje posameznih elementov in naprav. Lastne možnosti snovanja in proizvodnje integriranih vezij pa obenem omogočajo takojšen preliv vseh novosti v končen izdelek. Taka vezja, ki nastajajo ob tesnem sodelovanju med tehnologi in sistemskimi inženirji, odgovornimi za konfiguracijo računalnika, nudijo glede sistemske programske opreme vso avtonomnost in neodvisnost. Pogoj za uspešno pot po tem principu je seveda dolg staž in organiziranost v raziskovalnem in razvojnem delu na področju mikroelektronskih tehnologij in na področju programske opreme.
Zaradi navedenih dejstev je jasno, da je ta pot sicer zamudna in zahteva velika vlaganja, po drugi strani pa nudi trajnejše uspehe. Tako zasnovan sistem je duhovna lastnina tistega, ki ga proizvaja in ni odvisen od raznih dobaviteljev.
Druga pot, ki jo ubira več dobaviteljev računalnikov, je osnovana na nabavi računalniške materialne opreme s podsestavi od raznih proizvajalcev, ki se nato povezuje v večje funkcionalne enote.
Prednosti takega pristopa so v hitrejšem doseganju trenutnega tehnološkega razvojnega stanja, kar lahko pomeni hkrati tudi hitrejšo zadovoljitev uporabnikov. V tem primeru ima lastna tehnološka osnova stransko vlogo, večina aktivnosti je usmerjena v študij sistemov in v izdelavo programske opreme za uporabnike z omejitvami, ki jih postavlja dobavitelj material-, ne opreme.
Ta pot stimulira predvsem aplikativni del in pomeni povečano odvisnost od dobavitelja materialne opreme. Vgrajuje manj lastnega znanja, je pa seveda lahko komercialno učinkovita.
Za katero od teh dveh poti se kaže odločiti v tehnološko manj razviti deželi, kot je naša domovina?
Najbrž je treba priznati upravičenost obstoja in delovanja za obe varianti predvsem takrat, ko gre za računalniške sisteme različnih zmogljivosti. Ob tem je treba paziti na smotrno kombinacijo obeh poti tako, da druga drugo dopolnjujeta. Pri tem nikakor ne gre prezreti, da sicer druga pot prinaša hitrejše rezultate pri uporabnikih, da pa le prva rodi trajnejše sadove v obliki avtonomnosti in možnosti nadaljnega razvoja in izpopolnjevanja. Seveda se pa pri tem moramo sprijazniti z dejstvom, da prva pot lahko le zmanjša vsakokratni razkorak v tehnoloških vrhunskih dosežkih, odpravlja ga pa ne popolnoma.
Znano je, da je na področju opremljanja z računalniškimi sistemi pri nas vladala stihija. Imamo vrsto računalnikov od različnih tujih proizvajalcev, ki so jih k nam uvažala razna trgovinska zastopništva. Ti sistemi so med seboj zelo različni in zato pretok oziroma združevanje znanja na nivoju uporabe ni možen ali vsaj ne preprost.
Tehnološko razvite dežele so v razvoj elektronskih tehnologij, ki so osnova za lastno računalništvo, vlagale in še vlagajo velikanska sredstva. Po drugi plati pa tisti, ki se je pri nas odločil, da bi ubral eno ali obe poti, ne uživa skoraj nikakršne družbene podpore. Obstaja celo bojazen, da bodo razni deklarativni proizvajalci po principu sestavljanja ogrozili napore tistih, ki se trudijo za dvig nacionalne tehnologije-
Načrtovalcem našega tehnološkega razvoja naj bo pri odmerjanju teže prve ali druge poti vodilo, da le prva pot nudi celovite rešitve in zagotavlja tehnološki napredek naroda.
Mirjan Gruden,
Lojze Trontelj,
Ljubljana
sobotna priloga
18. november 1978 ■ stran 23 1/JCa
Stanovanj in stanovanjske politike ne obravnavamo več s pretežno socialnega vidika. Kajti gre za to, da je stanovanje tudi sestavina celovite družbene reprodukcije in bistven element ekonomske in socialne varnosti. Odločnejše in doslednejše uvajanje ekonomskih odnosov na tem področju pa je naloga, ki izhaja tudi iz sklepov 8. kongresa ZKS ter 11. kongresa ZKJ. Znano je, da je zveza komunistov že poleti opravila po Sloveniji številne posvete o družbenoekonomskih odnosih v stanovanjskem gospodarstvu, aktivnost ob tem pa bo v kratkem ocenilo tudi predsedstvo centralnega komiteja. Stanovanjsko področje pa bo deležno tudi posebne obravnave na prvem decembrskem zasedanju republiške skupščine. Ob tej priložnosti smo se pogovorili tudi z izvršnim sekretarjem predsedstva CK ZKS za družbenoekonomski sistem Martinom Mlinarjem. Pogovor je pripravil Stojan Žitko. MLINAR: Zveza komunistov se je v pripravah na kongresa sistematično ukvarjala z družbenoekonomskimi odnosi ter krepitvijo samoupravnega položaja občanov v krajevni skupnosti. Po 8. kongresu pa smo nekatere naloge načeli tudi konkretno in med temi tudi nadaljnje poglabljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu. V prihodnje je namreč treba doseči takšno stopnjo samoupravne organiziranosti uporabnikov stanovanj, da bodo lahko odločujoče vplivali na oblikovanje politike stanovanjske gradnje in tudi vzdrževanje stanovanj. Sestavni del tega enotnega cilja pa je seveda ta, da zgradimo čimveč stanovanj, in to čim cenejša. Iz tega izhaja tudi odločitev, da se opredeljujemo za trdno in resno planirano usmerjeno stanovanjsko zidavo. Ne nazadnje pa si prizadevamo tudi za okrepitev materialnega položaja osnovnih celic novih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu. To so pa hišni sveti in zbori stanovalcev.
DELO: Bomo torej v stanovanjski politiki priče novostim?
MLINAR: V ospredje smo postavili, da mora biti vsakdo v mejah svojih materialnih možnosti neposredno ali posredno udeležen pri bodoči gradnji stanovanj oziroma financiranju stanovanjske zidave. Stanovanje je postalo tudi ekonomska kategorija in s tem sestavni del družbene reprodukcije. V okviru tega je bila zamišljena tudi celotna politična aktivnost zveze komunistov, razprave v vseh sredinah in družbenopolitičnih skupnostih pa so potrdile predlagano usmeritev. Vendar pa so v razpravah osvetlili tudi vrsto praktičnih problemov, ki se tičejo zlasti planiranja, urbanističnega načrtovanja ter komunalnega urejanja zemljišč. Pokazalo se je tudi. da v temeljnih organizacijah združenega dela nimajo daljnosežnejših planov o tem, kako bodo urejali stanovanjske potrebe svojih delavcev. Tu imajo veliko odgovornost družbenopolitične skupnosti in njihovi izvršni sveti, ki bi ob skrbi za celovit družbeni razvoj na svojem območju morali odigrati tudi določeno koordinacijsko vlogo.
DELO: Kaj pa stanovanjske skupnosti?
MLINAR:	Samoupravna stanovanjska
skupnost mora postati mesto dogovarjanja pričakovalcev in sedanjih porabnikov stanovanj oziroma izvajalcev v drugem zboru. Resneje se moramo lotiti tudi dohodkovnih povezav med izvajalci, vključno s projektanti. Stanovanjske skupnosti bi se morale jasneje postaviti za to, da se tisti, ki med sabo nimajo urejenih dohodkovnih odnosov, tudi ne morejo pojaviti v zboru izvajalcev. Le tako bi lahko presegli obstoječe kupoprodajne odnose in neprestane
probleme, ki jih imajo investitorji z mnogimi izvajalci.
DELO: Znano je, da bi morali v bodoče pri oblikovanju stanarin mnogo bolj upoštevati tudi gradbeno ceno stanovanja. Vendar pa so ekonomske stanarine vsebinsko nedvomno precej več kot samo to.
MLINAR: Nekateri vprašanje ekonomskih stanarin venomer potiskajo v ospredje in nas kritizirajo, češ da razmišljamo samo o tem, kako bi dobili več sredstev. Drugi spet pravijo, kaj silite v ekonomske stanarine, ko še obstoječega stanovanjskega dinarja nismo v celoti porabili. Mislim, da te pripombe niso umestne, ker nimajo realne podlage pri krepitvi in poglabljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na tem področju. Hkrati pa je treba vedeti, da ekonomske stanarine v primerjavi s sedanjim stanjem zagotavljajo pomemben premik tudi v socialnem razlikovanju. Subvencioniranje stanarin vsem povprek, in mi jih danes glede na njihovo nerealno višino res vsem subvencioniramo, širi socialno razlikovanje. S tem namreč dejansko lajšamo stanarine tistim, ki imajo visoke družinske ali osebne dohodke, in onim, ki jim je subvencioniranje res potrebno.
DELO: Je še kaj dilem o postopnem prehodu na ekonomske stanarine?
MLINAR: Mnogo je še takih, ki mislijo, da nameravamo z ekonomskimi stanarinami urediti vzdrževanje stanovanj in obenem poskrbeti tudi za tako imenovano razširjeno reprodukcijo, se pravi nova stanovanja. Zato tudi razmišljajo, da v bodoče ne bo več potrebno združevanje stanovanjskih sredstev v temeljnih organizacijah združenega dela. Vendar pa bo ekonomska stanarina v resnici omogočala le, da se ohrani realna vrednost stanovanjskega sklada. Pri tem je pomembna tudi amortizacija stanovanj, saj želimo amortizirati v sto letih, ne pa šele v dvesto ali tristo letih. Sodimo tudi, da bi morali amortizacijo združevati v stanovanjski skupnosti, kjer bomo združevali tudi druga sredstva za stanovanjsko gradnjo. O tistem delu stanarine, ki je namenjen vzdrževanju, pa mora biti zagotovljeno odločanje hišnih svetov in zborov stanovalcev, ki bodo seveda upoštevali, da se del teh sredstev združuje tudi v samoupravni stanovanjski skupnosti za opravljanje večjih del po programu vzdrževanja objektov. Toda tudi takšno združevanje dela stanarine, je potrebno izpeljati samoupravno in ob sodelovanju hišnih svetov ter zborov stanovalcev, ne pa združiti vseh sredstev v stanovanjski SIS in jih potem razdeljevati hišnim svetom.
DELO: Ekonomskih stanarin seveda ne bomo imeli na mah.
MLINAR: Zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije je skupaj s sekretariatom za urbanizem ter ob sodelovanju komiteja za trg in cene izdelala model, globalni izračun in merila za takšen prehod. V Sloveniji je potrebno skleniti družbeni dogovor o prehodu na ekonomske stanarine. V njem bi morala biti opredeljena samo načela in postopek izračunavanja ekonomskih stanarin, neutemeljeno pa bi bilo pričakovati, da bi že v tem dogovoru bilo vse opravljeno in obvezno za vsako družbenopolitično skupnost. V Sloveniji bi morali tudi enotno opredeliti končni rok prehoda na ekonomske stanarine. Doslej sta izdelani dve varianti, prva za leto 1982, druga pa za leto 1985. Po dosedanjih razpravah in izračunih nekatere občine ne bodo imele težav, da to store že do 1982. leta, drugim pa bi to bilo precej teže. Mislim, da je realno enotno opredeliti, da moramo ekonomske stanarine doseči do 1985. leta v sleherni občini, vendar pa naj znotraj tega vsaka izbere svojo pot glede na možnosti, obseg zaposlenosti in podobno. Tudi po-
stopek, ali bo recimo prehod potekal po nekem progresivnem, degresivnem ali linearnem odstotku, je samoupravna pravica tistih, ki združujejo sredstva in gospodarijo s stanovanjskim skladom. Prišlo je tudi do pobud, da bi v posameznih regijah enotno uredili prehod na ekonomske stanarine, saj imajo tam tudi podobne možnosti. Temu ne bi smeli nasprotovati, temveč bi morali to celo podpirati, ker se s tem izognemo zelo širokim razpravam z delavci, ki se srečujejo na istem delovnem mestu, so pa iz dveh različnih občin. Eden bi govoril, da že ima ekonomsko stanarino, drugi pa bi bil še daleč od nje.
DELO: Zdi se nam, da občani ne vedo dovolj o možnostih delnega nadomeščanja stanarin.
MLINAR: Delavec-stanovalec mora že ob razpravi o ekonomskih stanarinah imeti možnost videti svoj bodoči položaj. Zato mora nedvomno poznati tudi temeljna merila, ki mu lahko omogočijo, da se poteguje za delno subvencioniranje stanarine. Prav gotovo je to ena od oblik solidarnosti, tako da nekateri že razmišljajo, da bi bilo dobro imeti tudi republiški družbeni dogovor o teh merilih. Zajemal bi vsaj glavna merila, ki bodo verjetno podobna tistim za pridobivanje drugih oblik družbene pomoči, recimo otroškega dodatka, zmanjšanega prispevka za otroško varstvo in podobno. Eno od osnovnih meril bo še naprej družinski dohodek ter to, da subvencioniramo na splošno le standardno stanovanje. To ne more biti v vsaki občini drugače, gotovo pa bodo marsikje imeli nekatere svoje posebnosti, ki jih bodo dodali k tem merilom.
DELO: Prehodno obdobje imamo tudi pri financiranju stanovanjske zidave.
MLINAR: Z letom 1980 ne bomo v temeljnih organizacijah več združevali stanovanjskih sredstev po ustaljenem avtomatizmu, ko smo za izračun jemali osebne dohodke, temveč se bomo oprli na čisti dohodek tozda. To bo zahtevalo časovno zelo usklajeno planiranje v temeljnih organizacijah — od obsega proizvodnje do obsega dohodka, celovitosti in razporejanje tega dohodka, pri tem pa seveda ne bo mogoče zanemariti tudi planiranja stanovanjskih sredstev, po potrebah in v mejah možnosti. Nevarnost pravzaprav obstaja samo v tistih primerih, ko imajo temeljne organizacije občasno ali skozi vse leto izgubo. Doslej namreč tudi izguba ni priškrnila stanovanjskih sredstev. Ob takih primerih bo potrebno verjetno zagotoviti, da bi ob saniranju temeljne organizacije deloma zagotovili tudi sredstva za stanovanjsko gradnjo. Tu bo verjetno treba računati tudi na bančne kredite.
DELO: S tem bomo bržkone morali nekoliko drugače spregovoriti tudi o solidarnosti v stanovanjskem gospodarstvu.
MLINAR: Prej sem omenil solidarnost, ki je vezana na subvencioniranje stanarin. Mislim, da bi morali črpati sredstva za to iz tekočega dohodka. V bistvu gre za solidarnost, ki jo združeno delo v drugačnih oblikah že tako izvaja v vrsti drugih dejavnosti. Vzemimo, recimo, vprašanje zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega zavarovanja in drugih stvari, ki jih financiramo iz tekočega dohodka. Potemtakem človekova socialna varnost tudi pri tako občutljivem področju, kot bo sčasoma subvencioniranje stanarine, ne bi smela biti vezana na nihanje čistega dohodka. Po drugi strani pa imamo solidarnost pri pridobivanju družbenih stanovanj, ki je danes zelo razvita in zajema precejšen del gradnje. Vendar ta dobiva bistveno drugačne razsežnosti. Mislimo, da s sistemom lastne udeležbe vsakogar v mejah možnosti ostane kategorija čiste solidarnosti zelo ozka. To pa pomeni, da so lahko vanjo vključene samo družine, ki imajo izredne
Gradnje (foto Janez Pukšič)
socialne probleme, ki so vezane bodisi na izredno nizek osebni dohodek ali pa na to vplivata morebiti nezaposlenost, invalidnost, sem pa bi lahko prišteli še neurejene stanovanjske razmere nekaterih borcev. Skratka, ozek krog. To naj bi bila tista čista solidarnost, kjer naj bi nekdo dobil pravico do družbenega stanovanja brez kakršnekoli lastne udeležbe. Ob tem se takoj postavlja vprašanje, ali bodo združevale stanovanjska sredstva tudi tiste temeljne organizacije, kjer delavci nimajo več stanovanjskih težav. Mislim, da bi morale družbenopolitične skupnosti doseči, da bi vse temeljne organizacije združevale sredstva za gradnjo novih stanovanj. Nihče namreč ne more trditi, da tudi v takšni temeljni organizaciji ne bodo z nadaljnim razvojem dejavnosti, povečevanjem obsega proizvodnje in prihoda novih delavcev znova na vrsti tudi takšni problemi.
DELO: Zakon o samoupravni stanovanjski skupnosti govori tudi o združevanju vseh stanovanjskih sredstev v teh skupnostih.
MLINAR: Nov način zbiranja sredstev in njihovo združevanje v interesne skupnosti je tudi ena temeljnih postavk, če želimo uresničiti cilje družbeno usmerjene zidave.
S tem lahko tudi objektivno pričnemo izvajati zamisel, da bodo lahko bodoči stanovalci polno uveljavljeni pri snovanju novih stanovanjskih sosesk ali blokov. Zato bi bilo potrebno zelo hrabro začeti z organiziranjem enot stanovanjskih skupnosti ob pripravi in gradnji novih stanovanjskih sosesk, da se bodo bodoči stanovalci preko delegatskega sistema enakopravno vključili v sodelovanje in odločanje od njene zasnove do izvedbe. To pa jim odpira tudi široke možnosti. Prvič zaradi tega, ker o posameznih elementih stanovanjske politike ne bodo več izključno odločali delegati v stanovanjski interčsni skupnosti. V njej so v glavnem delegati, ki imajo svoje stanovanjske probleme že urejene in zaradi tega niso tako življenjsko zainteresirani za novo gradnjo. V enotah stanovanjskih skupnosti pa se bodo organizirali tisti, ki se za stanovanje res bijejo, tako da bodo s svojimi lastnimi sredstvi in seveda tudi z združenimi racionalno gospodarili, zahtevali čim hitrejšo gradnjo stanovanj. Navsezadnje pa bo tudi ekonomska stanarina, ki bo izhajala iz cene stanovanjske zidave, motivirala njihovo delo. Kljub vsemu ne smemo pozabiti na to, da je potrebno v sistemu prostorskega planiranja in urbanističnega načrtovanja zagotoviti realnejše možnosti za utrditev stanovanjskega zadružništva.
DELO: Okrog bodočega združevanja vseh sredstev v stanovanjski skupnosti je večkrat slišati trditev, da s tem temeljnim organizacijam odtujujemo stanovanjska sredstva.
MLINAR: Ob konceptu celovitega združevanja sredstev za stanovanjsko gradnjo so se pojavili pomisleki, da to pelje po eni strani v koncentracijo sredstev, na drugi strani pa v odtujevanje pri razpolaganju s sredstvi, ki jih vendarle ustvarjajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. Dosedanja praksa je to že ovrgla. V Sloveniji imamo namreč nekaj občin, ki že vrsto let vsa stanovanjska sredstva združujejo v stanovanjski skupnosti in doslej še nismo imeli primera razprave, da so ta sredstva odtujena. Seveda odtujena pa so lahko in bodo takrat, če mehanizem delegatskega zastopništva v zborih uporabnikov ne bo deloval, če bodo delegati samostojno odločali, ne da bi se o zasnovah in oblikovanju stanovanjske politike pogovorili s tistimi, ki so jih delegirali. Tisti, ki trdijo, da gre za odtujevanje sredstev, ne razumejo povsem vsebine našega delegatskega sistema. Pravzaprav imamo podoben sistem združevanja sredstev za osnovno šolstvo ali zdravstveno zavarovanje, pa nihče ne govori o odtujevanju sredstev.
DELO: Po širši družbeni potrditvi izhodišč za bodočo stanovanjsko politiko, ki jih je z bogatim gradivom predstavila že bivša skupna komisija izvršnega komiteja CK ZKS ter republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, bo zaradi problematike, ki pravzaprav zadeva vsakogar, potrebna tudi res široka razprava. Ali pri tem ne zamujamo?
MLINAR: Osnovna idejnopolitična izhodišča za uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu in tudi konkretne rešitve, ki so na eni strani vezane na prehod na ekonomsko stanarino, zaslužijo zelo široko in demokratično razpravo. Nekateri, recimo, pričakujejo široko politično razpravo o tej problematiki. Tisti, ki tako razmišljajo, žele zadržati staro stanje, ki jim zaradi različnih vzrokov ustreza. Široke politične razprave v republiških forumih ni pričakovati. Stvari so namreč zelo jasno opredeljene v sklepih 8. kongresa in v gradivih, o katerih bo potekala razprava. Vseeno pa se je pojavilo nekaj vprašanj, o katerih bi bilo potrebno, da spregovori predsedstvo centralnega komiteja ZKS, predvsem pa da oceni dosedanjo aktivnost na tem področju. Ne gre torej za iskanje novih političnih opredelitev, vendar tudi časa za razpravljanje ne bi smeli omejevati z roki.
Aktualen pogovor
Bo združeni stanovanjski
dinar dal več?
Martin Mlinar: Stanovanjska politika in zidava sta bogati področji dela tudi za zvezo komunistov — O ekonomskih stanarinah ni več vsebinskih dilem
Portret tedna
Štefanija Žagmajster
Življenje je naravnano na več ur. Nekateri ga vpnejo v leto, drugi so naravnani na mesece, mnogi svoje življenjske ure navijajo kar za vsak dan, uro in minuto posebej. »V teh dneh pred zveznim sindikalnim kongresom, ko je treba poleg priprav nanj že kar vnaprej nadoknaditi še delo v službi, sem programirana kar na sekunde,« pove Štefanija Žagmajster, ko le uspe za pogovor odškrniti konec enega in začetek naslednjega sestanka. Njeni sodelavci v p>odjetju za PTT promet Ljubljana radi hudomušno, vendar občudujoče, navržejo: Kot tapeta ob zid se je pplepila z delom. Sreča, da še nima otrok, pravijo. Saj bi po napornem delavniku, ki se najpogosteje konča z »lahko noč«, morebiti še pozabila, kje je zjutraj pustila otroka.
Po letih je sovrstnica nove Jugoslavije, skupaj praznujeta letos 35-letnico. Obe sta se rodili v kratkem intermezzu med boji. Štefanija za žičnato ograjo. V zloglasnem nemškem taborišču Spandau. Od nekdaj je bila usodno povezana s časom. Kdove, ali ne bi tako kot mati za vedno ostala v tuji osovraženi deželi, če ne bi svoboda kmalu pregnala vojno. »Vzgojila me je ženska, za katero tudi brata in sestra poznajo eno samo ime: mama; sicer pa se ji pravi tudi mačeha. Za nas je bila vedno le mama, saj si v vseh pogledih zasluži to ime.«
Starša sta bila z Bizeljskega. Tudi po vojni so se z »novo mamo« vrnili na Štajersko, vendar so že naslednje leto postali Ljubljančani. »Oče se je zaposlil kot dostavljač oziroma poštar, po diplomi na ekonomski fakulteti sem tudi sama zajadrala na pošto.« Spoprijateljila — nekateri pravijo kar omožila — se je z njo in letos praznovala desetletnico te »poroke«. Hkrati pa se že polno desetletje »trudim tudi v sindikatih kaj narediti,« pravi.
Žagmajstrova ni ena tistih, ki bi skupaj z delovno knjižico sprejela tudi formalno članstvo v zvezi sindikatov, češ, če so vsi včlanjeni, nočem biti bela vrana. Delavna je bila že v mladinski organizaciji na gimnaziji in fakulteti, s pripravništvom pa je sprejela tudi delo v izvršnem odboru delovne organizacije, kmalu zatem se je vključila še v komisijo pri republiškem odboru sindikata delavcev prometa in zvez. »K delu v osnovni sindikalni organizaciji so me privabili starejši kolegi. To je prav gotovo tudi najboljši in najzanesljivejši način, da novega delavca spodbodeš k delu v osnovni organizaciji. Kjer ni dobrega vodstva, kjer je osnovna organizacija mlahava, bodo tudi uspehi pičli, problemi se bodo kopičili in kopičili,« nadaljuje zavzeto, trdno prepričana v svoje besede. »Drugače tudi ne more biti, saj osnovne organizacije niso po naključju temelj dela v sindikatih.«
Besede poudarja s svojstveno govorico oči, ki izžarevajo optimizem in deloma odgovarjajo na vprašanje, ali lahko kakršnakoli plača odtehta težko breme odgovornosti, nadomesti prosti čas in krpa utrujenost. »Treba je imeti konjske živce,« dopolnjuje odgovor, »in menda imamo ženske močnejše od moških.« Je direktorica finančnega sektorja, sama pa zatrjuje, da ji je veliko bolj pri srcu izraz vodja. »Mnogi radi menjajo službe, češ da je to potrebno. Čeprav imam zahtevno in odgovorno delo, doslej še nisem nikoli začutila, da bi morala zamenjati
službo. Ne zato, ker se pri delu ne- bi srečevala s težavami. Nasprotno. Problemov in nepravilnosti je še precej, vendar je napredek iz dneva v dan bolj očiten.«
Prav trdna vera v spreminjanje družbene stvarnosti jo žene naprej; občutek, da je v mozaik samoupravne preobrazbe tudi sama položila drobcen kamenček, ji vliva moč in optimizem. Nekateri pravijo, da je ostra. Drugi omiljeno dodajo, da nima dlake na jeziku. »Včasih gledamo na probleme preveč ozko, manjka nam širina.« Zase pravi, da ji je prav delo v sindikatih izostrilo pogled, ji povečalo zorni kot. Ko govori o sindikatih, se vedno znova vrača na osnovne organizacije. »Drugače tudi ne more biti. Delavec živi in diha v osnovni organizaciji, v njej se pojavljajo nasprotja, tam jih je tudi treba razreševati. Osnovna organizacija mora še bolj priti v ospredje.«
Vzporedno z osnovno organizacijo govori ves čas tudi o dohodkovnih odnosih. »Zato, ker je to najaktualnejše vprašanje, s katerim se ubadamo tudi v naši osnovni organizaciji.« O zapletenosti delitve dohodka in osebnih dohodkov se je srečala že pred desetletjem, »saj so mi že kot pripravnici porinili v roke to področje in vse do danes se ga nisem znebila,« pove z značilnim nasmehom. Priznava, da je laže nagrajevati pridnega delavca, kot slabemu odvzeti del osebnega dohodka. »Navsezadnje smo vsi le ljudje; smo, kakršni smo, redko slabi, predvsem pa dobri in predobri. Pri nagrajevanju po delu se ne moremo izogniti tako imenovanemu človeškemu faktorju,« pravi opravičujoče, ker povezanemu, prav nič ■aktivističnemu govorjenju prilepi besedi »človeški faktor«. »In še nekaj časa bo tako.«
Telefon brneče vsiljivo vskoči v pogovor, čeprav je prijazno, vendar strogo, rekla tajnici, naj telefon miruje vsaj eno uro. V predahu povejmo, da je Žagmajstrova tudi članica republiškega sveta zveze slovenskih sindikatov in delegatka v družbenopolitičnem zboru slovenske skupščine. Povsem enakovredno se kosa z moškimi, lahko bi rekli šolski primer prave emancipiranke.
»Nikar te besede,« pravi očitajoče, ko je spet kar nenavadno mirna, zbrana za pogovor. Verjetno je tudi to ena njenih odlik. Kot telefon se lahko v hipu prek-Ijuči iz ene linije na drugo in ostane na njej, dokler je to pač potrebno.
V torek se bo v Beogradu začel kongres jugoslovanskih sindikatov. Med delegati bo tudi Štefanija Žagmajster, ki so jo izvolili v32-člansko delegacijo na nedavnem slovenskem kongresu, »doslej pa sem bila tudi delegat republiškega odbora delavcev prometa in zvezv svetu Zveze sindikatov Jugoslavije,« še dopolni. Po njenem mnenju je bila razprava dovolj široka. »Kjer kongresna gradiva niso prodrla med najširši krog delovnih ljudi, so bile krive predvsem osnovne sindikalne organizacije, torej prav te temeljne celice, od katerih sta odvisna uspeh in prodornost najmnožičnejše organizacije delavskega razreda,« še doda, preden ugotoviva, da nimamo le življenje, temveč tudi naše ure naravnane na različno uro. Najina dogovorjena in ukradena ura se je namreč že zdavnaj iztekla...
Tine Guzej
DELO
sobotna priloga stran 24 S 18.
november 1978
Zvone Dragan
Manj zemlje,
več pridelkov
Na Slovenskem naj bi ohranili 85-odstotno preskrbljenost s hrano iz domačih izvorov
V SR Sloveniji se na pragu pripravljanja novih srednjeročnih planov spet srečujemo z izredno pomembnimi vprašanji, kako še bolj intenzivirati kmetijsko in živilsko proizvodnjo in s tem doseči skladnejšo in sodobnejšo strukturo vsega gospodarstva. Obenem pa se sproža tudi nujnost po temeljitejši valorizaciji našega prostora kot objektivne danosti, ki jo je treba čim racionalneje izkoristiti, kar pomeni, da se ne odpovedujemo tudi kmetijski proizvodnji na visokogorskih in obmejnih zemljiščih, torej povsod tam, kjer obstajajo objektivni pogoji za proizvodnjo na višji ravni, s katero bi pokrivali naraščajoče potrebe po hrani in s tem tudi v praksi usptešno uresničevali odgovornost republike za lastno prehransko bilanco.
To naj bi zagotovilo, da relativni dohodek kmetijstva in kmetijskih območij ne bo preveč zaostajal za tempom splošnega razvoja industrije in industrijskih območij. To je naš cilj.
Seveda pa se moramo hkrati zavedati, da pospešeni razvoj slovenskega gospodarstva in posebej industrije v celoti nedvomno vpliva tudi na hitrejši razvoj kmetijstva in živilske industrije, kot je tudi res, da je hitrejši razvoj kmetijstva in živilske industrije še kako pomemben za stabilnost slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva kot celote. Čim večja bo stopnja industrializacije same kmetijske proizvodnje, tem večja bo stopnja njene integriranosti in povezanosti z industrijo in drugimi gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi. Če kje, potem se moramo prav v kmetijstvu z usklajenimi in stabiliziranimi procesi v proizvodnji in prodaji izogibati stihijskih tokov in liberalističnih koncepcij razvoja. Sodobno organizirani družbeni obrati bodo tudi v prihodnje nosilci bitke za naprednejšo kmetijsko proizvodnjo, za njeno hitrejšo industrializacijo in za celotno družbeno-ekonomsko preobrazbo kmetijstva in vasi. Prednosti, ki jih je treba izkoristiti, so v proizvodno-poslovnem povezovanju na podlagi dohodkovnih odnosov od primarne proizvodnje, predelave do trgovine in znanstveno raziskovalnih institucij.
Dokončno smo se poslovili od obdobja, ko smo govorili o razvoju kmetijske proizvodnje le z vidika količinskega zadovoljevanja osnovnih prehrambenih potreb, in prehajamo v čas vse ostrejših zahtev za višjo stopnjo produktivnosti dela. ekonomičnosti poslovanja in za višjo kakovost proizvodov. Izkušnje razvitejših držav govore, da lahko le kmetijstvo z višjo stopnjo
produktivnosti dela postane tudi večji oziroma pomembnejši izvoznik hrane, bistveno vpliva na zmanjšanje stroškov prehrane prebivalstva, zagotavlja predelovalni industriji cenejše surovine in povečuje tudi lastno akumulativno sposobnost.
Družbeni sektor kmetijstva je po letu 1970 utrdil svojo organizacijsko strukturo in se v procesu tehnološke in razvojne dograditve dejansko usposobil za vlogo infrastrukture celotnega kmetijstva in živilstva v SR Sloveniji. Z nekaterimi dosežki v sadjarstvu, mlečni proizvodnji, proizvodnji perutninskega mesa ter v razvoju vinogradništva in vinarstva sega v jugoslovanski in evropski vrh. Na ta način se vse bolj uveljavlja prepričanje, da le razvita kmetijska posestva z visoko produktivnostjo dela, sodobno organizacijo in z zaključenimi dohodkovnimi vezmi — tako do kmeta kot do živilske industrije in trgovine — lahko predstavljajo temelj za prevzemanje v procesu deagrarizacije sproščene zemlje in za razširitev sodobne, visokoproduktiv-ne tržne proizvodnje.
Ze na začetku samoupravljanja smo se odločili za svobodno odločanje o tem, ali bodo kmetje svoje delo organizirali v okviru lastnega kmetijskega gospodarstva ali pa se bodo v zadrugah in drugih organizacijah povezovali, sodelovali in postopno vključevali v sistem samoupravnega združenega dela.
Prav tako se kmetje svobodno odločajo tudi o oblikah združevanja svojega dela, zemljišča in delovnih ter drugih sredstev z delom in sredstvi delavcev v združenem delu. Na tej poti ne postavljamo nobenih šablon in dogem, temveč dopuščamo vso raznovrstnost oblik, ki je neizogibno potrebna. da bi prišla v polni meri do izraza tudi vsa različnost pogojev, ki so značilni za razmere v našem kmetijstvu in na vasi.
Kmetje vedno bolj spoznavajo, da je njihova perspektiva prav v združevanju in preseganju ozkih proizvodnih in organizacijskih okvirov, kajti razpoložljiva družbena sredstva za izpodbujanje kmetijske proizvodnje so že sedaj in bodo tudi v prihodnje še bolj dosledno usmerjena tja, kjer je tako individualna kot tudi družbena produktivnost dela na višji stopnji. Sodobna in produktivnejša kmetijska proizvodnja in predelava, katere nosilci so poleg družbenih kmetijskih organizacij tudi kmetje s svojim delom in sredstvi, vključno z zemljo, postaja s procesi združevanja in dohodkovnega povezovanja na podlagi ekonomskega interesa pomemben člen v razvoju slovenskega gospodarstva.
Danes je vse več kmetov pripravljenih sprejeti odnose, ki so z zakonom o združe-
nem delu dobili še širše možnosti za hitrejše povezovanje osebnega dela kmetov v sistem samoupravnega združenega dela, čeprav te procese še vedno marsikje ovirajo tehnobirokratske tendence, ki seveda tudi v agroživilstvu niso neznan pojav. Zahteve kmetov v tem smislu so celo večje, kakor so realne možnosti na tej stopnji razvoja proizvajalnih sil in materialne možnosti družbe.
Dohodkovne odnose znotraj zadruge in v odnosih kooperacije kmetov in zadruge ter agroživilskih organizacij združenega dela, odnose z obojestranskim rizikom in ustrezno delitvijo skupnega dohodka moramo urejati tako, da imata kmet in delavec vpogled v celotni prihodek zadruge oziroma temeljne organizacije kooperantov in odločujoč vpliv pri njegovi delitvi. To pomeni, da skupno ustvarjeni dohodek pripada vsem, ki so sodelovali pri njegovem ustvarjanju v sorazmerju z njihovim delovnim prispevkom na podlagi tekočega dela in gospodarjenja z minulim delom. Kmetijske zadruge morajo postati samoupravne organizacije združenega dela z možnostmi nadaljnjega razvoja v kmetij-sko-industrijske kombinate ali druge višje oblike združevanja dela in sredstev med družbenim gospodarstvom in kmeti. Kmeta moramo torej izpodbujati, da bo čimveč in čim bolje prideloval, da bo zainteresiran za dvig lastnega življenjskega standarda in družbenega standarda na vasi.
Proces podružabljanja kmetijske proizvodnje brez nasilnega uničevanja kmečke lastnine mora zajeti vse kmete in ne le tiste, ki ustrezajo ozko pojmovanim trenutnim interesom organizatorjev socialistične kooperacije. To je poudaril tovariš Edvard Kardelj v svojem delu »Svobodno združeno delo«, kjer je zapisal: »Zadruge in podobne oblike organiziranja samih kmetov prav zato še naprej ostajajo nenadomestljiv faktor socialistične preobrazbe vasi in kmetijstva. Seveda imajo enak pomen tudi temeljne in delovne organizacije združenega dela za kooperacijo v kmetij-sko-industrijskih kombinatih s pogojem, da temeljijo na enakih načelih in enakih dohodkovnih odnosih v kooperaciji kakor zadruge«. In dalje: »Hkrati pa tudi sam kmet prav dobro ve, da povezovanje njegovega dela in njegovih sredstev s samoupravnim združenim delom ni le družbena potreba, marveč je predvsem njegov lastni interes. Kmet dejansko ve, da brez združevanja in kooperacije ne more ekonomsko obstati in se tudi ne more dolgo upirati trendom, ki jih vsiljuje moderna tehnologija razvoju kmetijske proizvodnje, njeni opremljenosti in načinu dela«. Tako snuje o teh procesih svojo jasno marksistično misel Edvard Kardelj. S tem ostaja zvest idejnopolitičnim in teoretičnim izhodiščem za razreševanje agrarnega vprašanja v pogojih jugoslovanske poti v socializem, ki jih je opredelil v znanem članku z naslovom »Kmetijsko zadružništvo v planskem gospodarstvu« v »Komunistu« že sredi leta 1947 in jih kasneje nenehno razvijal dalje, od uvodnega referata na 9. plenumu socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije leta 1959 do današnjih dni.
Analiza uresničevanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980 kaže, da kljub pomembnim premikom ne moremo biti povsem zadovoljni z doseženimi rezultati na področju agroindustrij-skega kompleksa. Ne glede na to, ali ocenjujemo dosežene rezultate v primerjavi s cilji, ki jih narekuje prehranska bilanca SR Slovenije, ali pa z usmeritvami družbenega plana, saj smo predvideli na področju kmetijstva in živilske industrije dinamič-
nejši razvoj in pospešeno izvozno aktivnost. Kmetijska proizvodnja, ki je po visoki rasti v letu 1976, ko je znašala 5,5%, v neprestanem upadanju, precej zaostaja za predvidevanji družbenega plana.
Lanska slaba letina in zmanjšan pridelek zaradi neugodnih vremenskih razmer letos sta poglavitna razloga za stagnacijo. V letu 1979 pa se bodo začeli pozitivno kazati učinki vlaganj v preteklih letih, zato načrtujemo v materialnih okvirih razvoja v SR Sloveniji za prihodnje leto rast nad 5%, s čimer pa seveda še ne bomo odpravili celotnega zaostanka v dosedanjem uresničevanju planskih ciljev.
V	minulih letih je bil zlasti občuten izpad v rastlinski proizvodnji zaradi neugodnih vremenskih razmer pa tudi zavoljo premajhne aktivnosti v intenzifikaciji poljedelske proizvodnje in premajhni usmerjenosti v tržno proizvodnjo nekaterih poljščin. V živinoreji, posebej v prireji govedi in prašičev, je v zadnjem obdobju še zlasti zaostreno neskladje med ceno živine in stroški prireje živine zaradi izredno visokih cen koruze. Ta problem je še bolj izpostavil neurejena razmerja med domačo proizvodnjo živinske krme in obsegom prireje živine. Tako posebej zaostajamo pri reji tržnih prašičev, načrtovani obseg proizvodnje mleka in perutnine pa uresničujemo v skladu z družbenim planom.
V	živilski industriji je v letih 1976 in 1977 dosežena povprečna 4-odstotna letna rast proizvodnje, kar je le polovica planirane rasti, v letu 1978 pa pričakujemo znatno ugodnejšo rast proizvodnje. Uresničitev družbenega plana je v zaostanku predvsem zaradi neusklajenosti proizvodnega programa s surovinsko bazo in tržiščem, premalo učinkovite notranje organiziranosti, prenizke ravni naložb in izvoza ter stagnacije domačega povpraševanja. Z novimi rešitvami na področju družbene prehrane pa se odpirajo tudi slovenski živilski industriji večje možnosti za hitrejši razvoj. Podatki o investicijah v osnovna sredstva sicer kažejo, da smo vlagali v področje agroindustrijskega kompleksa v letih 1976—1978 le 7,2% vseh letnih sredstev za gospodarske investicije, vendar obstajajo realne možnosti, da se bomo močno približali načrtovanemu deležu 8,8% za celotno srednjeročno obdobje, saj je v fazi gradnje ali projektiranja vrsta pomembnih objektov, med katerimi kaže omeniti le tovarno sladkorja v Ormožu in tovarno hrane v Ljubljani. Stopnja akumulativno-sti kmetijstva, ki je bila že doslej med najnižjimi v gospodarstvu nasploh, se zmanjšuje, v strukturi investicijskih sredstev pa je opaziti vse večjo udeležbo kreditov in prezadolžitev. Podobne so razmere tudi v tistem delu živilske industrije, ki je vezana na predelavo primarnih kmetijskih proizvodov, vendar pa živilske organizacije združenega dela v premajhnem obsegu iščejo optimalnejše razvojne poti v združevanju sredstev za skupne naložbe za proizvodnjo surovin med dohodkovno soodvisnimi partnerji v celotnem agroživilskem kompleksu.
Čeprav ne dosegamo plana na področju melioracij in širjenja kmetijskih zemljišč, beležimo v zadnjih letih vendar izredne dosežke prav na področju melioracij, kajti nikoli doslej nismo dosegli takšnih letnih premikov. In yendar upravičeno pričakujemo še nadaljnjo pospešitev teh procesov s povečanjem prispevka od spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in s prenosom dela državnega kapitala na organizacije združenega dela v kmetijstvu.
Še nekaj besed o pripravi novih srednjeročnih planov in naše planske vizije razvo-
Nov odsev nerazvitih
Ne samo usklajevanje, marveč tudi povezovanje
Izjalovljeni poskus osmih inštitutov, da bi zaobšli zanke konkretnih interesov
Od naše beograjske dopisnice
Vsaj dva pomembna povoda sta, ki obračata družbeno pozornost na vprašanje, kako se uresničuje politika hitrejšega razvoja manj razvitih republik in SAP Kosova. Prvi je, da prav zdaj določamo razvojno politiko za prihodnje leto, drugi pa. da so na dnevni red prišla tudi merila razvitosti, ki naj odgovore na to, kdo vse naj še naprej ostane v krogu nerazvitih in uživa podporo vse skupnosti oziroma po kakšnem vrstnem redu si bodo sledili na lestvici nerazvitosti. Prav to pa iz začete razprave izriva drugo, nadvse pomembno temo — o politiki in ciljih razvoja manj razvitih območij — zato se zdi, da je treba prav o njej dosti več govoriti.
O tem priča tudi izjalovljeni poskus osmih ekonomskih inštitutov iz republik in pokrajin, da bi pri iskanju objektiviziranih meril za oceno stopnje razvitosti zaobšli zanke in vabe konkretnih interesov svoje republike. In ker so pri iskanju znanstvene resnice krenili s tega izhodišča, ni niti čudno, če so na cilj prišli s tako različnimi merili, da se praktično strinjajo samo o prvem mestu Kosova med nezadostno razvitimi. Kdo pride takoj_ za pokrajino in kdo je na tretjem ali četrtem mestu, v tem pa so si inštituti popolnoma navzkriž. Zanimivo je na primer in težko je verjeti, da je produkt nepristranskega znanstvenega raziskovanja tale izid: merila, ki jih je uporabil inštitut iz Titograda, so za razvitost republik in pokrajin določila vrstni
red, ki je v skupini nerazvitih takoj za Kosovo postavil Črno goro, nato pa sledita BiH in Makedonija. Sarajevski inštitut je napravil drugačno lestvico: Kosovu sledi BiH, nato pride Makedonija in nazadnje Črna gora. Po mnenju ekonomskega inštituta skopske univerze pa je za Kosovom najmanj razvita Makedonija, ki ji sledita BiH in Črna gora.
Skupni imenovalec vseh teh uporabljenih meril in računov je približno ta, da je Slovenija po stopnji razvitosti vedno na prvem mestu, SAP Kosovo pa na zadnjem, medtem ko gre ožji Srbiji, brez pokrajin, mesto v zlati sredini. Vse drugo je spreminjajoče (od odstotkov, ki kažejo razvitost določenih območij glede na povprečje države, ki pa so prav tako bistveni, ker naj bi pokazali, koliko se kdo približuje meji, na kateri naj bi se začel proces postopnega prestopanja iz kluba nerazvitih), odvisno od tega, kaj je rabilo kot osnova za merjenje stopnje razvitosti. Logično je torej, da bodo spričo takšnih različnih ugotovitev bližnje debate o merilih nerazvitosti še bolj delikatne.
Odkod pravzaprav težave
Čeprav se ocena o rezultatih dela teh znanstvenih inštitutov glasi, da na njihovi podlagi ni mogoče izdelati skupnih meril in da je treba to popraviti z analizo uresničevanja hitrejšega razvoja nerazvitih, ki jo je sestavil zvezni zavod za družbeno planira-
nje, smo jih kljub temu navedli, zato da ponazorimo psihozo, ki se spreda v zvezi z vprašanjem obstoja v klubu nerazvitih. Toda ugotovitev, ki se vsiljuje, tudi če stvar gledamo s tako različnih vidikov, nedvoumno kaže, da ne gre več za neko elementarno nerazvitost oziroma da jo je dosedanji gospodarski razvoj že odpravil. Gre za to, da je treba pospešiti proces kvalitetnega zmanjševanja razlik v razvitosti med posameznimi republikami in pokrajinama, pri čemer je sicer težko govoriti o kakem idealnem ravnotežju, zato pa je treba govoriti o potrebi po bolj sinhroniziranem razvoju vse jugoslovanske skupnosti.
Kar se tega tiče, je zanimivo pogledati, kaj smo doslej dosegli pri izpolnjevanju sedanjega srednjeročnega plana, v katerem bi morali sprejeti ukrepi omogočiti, da družbeni proizvod gospodarsko nezadostno razvitih republik in SAP Kosova, vseh skupaj, raste za 20 do 25 odstotkov hitreje od povprečja države, Kosova pa za 60 odstotkov. Čeprav je namreč splošni, materialni in družbeni razvoj teh območij v bistvu spremljal celotna gibanja v državi, so rezultati slabši od predvidenih, različen pa je tudi vpliv sprejetih ukrepov in vlaganj na razvoj posameznih območij. Pri tem SAP Kosovo še naprej občutno zaostaja na vseh področjih družbenoekonomskega razvoja, tako za razvojem vse države kot za gospodarsko nezadostno razvitimi republikami. Konkretneje: v minulih dveh letih planov je bila na teh območjih dosežena stopnja rasti družbenega proizvoda celotnega gospodarstva v tekočih cenah za 19,5 odstot-
ka, kar je za okoli 7 poenov počasneje od rasti v vsej državi. Hitrejšo dinamiko rasti je dosegla samo Črna gora (za okoli 19 odstotkov nad povprečjem), medtem ko so se druga območja razvijala počasneje. Toda o občutnejšem zaostajanju rasti gospodarstva v prvih dveh planskih letih v SAP Kosovo govori tudi to, da je nominalna rast družbenega proizvoda pokrajine kar za 15 odstotkov nižja od povprečja države. Pri vsem tem moramo upoštevati, da so na gospodarsko nezadostno razvitih območjih bolj zastopane dejavnosti, ki imajo poseben pomen in ki terjajo velike naložbe ter daljše obdobje graditve. Drugače povedano, na počasnejšo stopnjo gospodarske rasti torej vplivajo tudi vse tiste težave, ki se pojavljajo pri uresničevanju dogovorjene politike razvoja teh dejavnosti v vsej državi.
Po letu 1976, ko je stagniralo celotno gospodarstvo (posebno pa manj razvitih), in letu 1977, ko se je kolesje gospodarske dejavnosti v državi začelo hitreje sukati • (tako da je bil tudi tempo razvoja nezadostno razvitih območij v drugem letu plana za 2,5 odstotka nad povprečjem države), nam rezultati gospodarjenja v prvih mesecih leta 1978 kažejo, da fizični obseg industrijske proizvodnje raste hitreje od povprečja države v vseh gospodarsko nezadostno razvitih republikah, samo na Kosovu očitno zaostaja s 3 odstotki rasti proti 8,2, kolikor znaša ta rast v državi.
Sistem spodbujanja je ostal nespremenjen
Te številke lahko dopolnimo s podatki o visokih izgubah, nezadostni akumulativni in reproduktivni sposobnosti gospodarstva, počasnejši dinamiki investiranja ter produktivnosti, ki je pod ravnijo države, slabši efektivnosti investicij, problemih zaposlovanja (čeprav zaposlenost na teh območjih raste za 7 odstotkov nad splošnim povprečjem! in podobno. Če pa ob te podatke postavimo dejstvo, da je federacija pravočasno izpolnjevala svoje obveznosti, t.j. zagotovila dogovorjeni del materialnih sredstev za pospešitev razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in SAP Kosova, se le moramo vprašati, zakaj je tedaj kljub planiranemu hitrejšemu razvoju prišlo do tega, da nerazviti zaostajajo. To vprašanje prav lahko zastavimo tudi drugače: ali sistem, v katerem se vse začne in neha z zagotavljanjem dodatne akumulacije za ta območja, dejansko ustreza sedanji potrebi po drugačni kvaliteti hitrejšega razvoja manj razvitih. Tako smo v celoti priliv sredstev v sklad federacije za
ja Slovenije do leta 2000. Kmetijstvo in živilstvo bosta zaradi svoje vloge v celotnem gospodarskem, socialnem in prostorskem razvoju v tem obdobju deležna še posebne pozornosti ne le zaradi proizvodnje hrane kot vsakodnevne potrebe delovnega človeka in občana, temveč predvsem zaradi tega, ker skladnost razvoja na tem področju predstavlja obči pogoj za hitrejši in stabilnejši razvoj celotnega gospodarstva in družbenih dejavnosti.
Osnovna izhodišča za tak razvoj morajo ostati v bistvu ista kot doslej in družbeni sektor kmetijstva in živilstva naj bi predstavljala temelj; proizvodno, predelovalno in trgovsko bazo celotni panogi in tisti dejavnik, ki bo sposoben še naprej prevzemati v procesu deagrarizacije sproščujočo se zemljo; še bolj kot doslej mora postati kovačnica novih tehnologij, temelj nenehnega povečevanja produktivnosti dela, tržne stabilnosti in dohodkovne ter kadrovske povezanosti celotne panoge. Proces podružbljanja dela, sredstev in zemlje kmetov mora postati poglaviten vzvod rasti proizvodnje in zlasti produktivnosti dela, zmanjševanja parcelne izoliranosti zasebnih kmetov in njihovega vklju-
čevanja v proces celovitega obvladovanja proizvodnih odnosov na temelju skupnega upravljanja z zasebnimi in družbenimi sredstvi. Le taka pot je realna podlaga za nenehno krepitev ekonomske in socialne varnosti' kmeta in njegovega izenačevanja z delavci v združenem delu. Boljše izkoriščanje zemlje, delovnih in ustvarjalnih potencialov vseh zaposlenih ter hitrejše uveljavljanje znanstveno zasnovane organizacije dela, ob hitrejšem vnašanju tehnoloških in bioloških inovacij v prakso, je ključ za to, da bo dosežena večja skladnost med danes premalo intenzivno rastlinsko in razvitejšo živinorejsko proizvodnjo. Le boljše izkoriščanje znanja, zemlje in kadrov bo lahko, ob nadaljnji modernizaciji proizvodnih procesov, porok, da kmetijstvo ne bo zaostajalo v razvoju za drugimi dejavnostmi. Ob nadaljnjem zmanjševanju plodnih zemljišč je zato povečanje produktivnosti dela na razpoložljivih površinah, njihovo smotrno varstvo in večja udeležba vseh kvalitetnih dejavnikov razvoja tisti temelj, ki bo omogočil, da bo Slovenija kljub celovitemu hitrejšemu razvoju ohranila svojo 85-odstotno preskrbljenost s hrano iz domačih izvorov.
hitrejše kreditiranje nerazvitih (v ta sklad pa so republike in pokrajini od januarja 1976 do septembra 1978 dale 31.584,2 milijona dinarjev) ustvarili z obveznim posojilom. O združevanju dela in sredstev nasploh, zlasti pa v okviru sklada, mirno pravijo, da še vedno ni zaživel. (Logično je,-da se je torej nezadostno razvijal tudi proces prenosa znanja in tehnično-tehno-loških in organizacijskih izkušenj z razvitih na nezadostno razvita območja.)
Edini poskus, da dosežemo nekaj sprememb pri sprejemanju tega petletnega plana, pa se je ponudil ravno z možnostjo, da bi z neposrednim združevanjem dela in sredstev med organizacijami združenega dela z razvitih in manj razvitih območij realizirali do 20 odstotkov celotne obveznosti, ki jo ima posamezna republika do sklada za manj razvite republike in za Kosovo. Ta možnost, od katere si očitno niso kdove koliko obetali niti sami nerazviti, iz več razlogov ni dala skoraj nobenega rezultata. Z drugimi besedami, sedanji sistem spodbujanja nerazvitih je ostal nespremenjen, z vsemi administrativnimi značilnostmi, ki spremljajo enosmerno obveznost razvitih območij, da izločajo sredstva, in zajamčeno pravico manj razvitih do teh sredstev. Organizacije združenega dela in njihov neposredni medsebojni interes ostajajo 2;unaj tega kroga, kar zares ne more ostati brez posledic niti za hitrejši razvoj novih proizvodnih odnosov niti za ekonomiko uporabe teh sredstev. O tem, kolikšna so oziroma kolikšen je praktično prostor, v katerem se ne pretaka neposredno odločanje združenega dela, pričajo tudi podatki, da so bila leta 1976 sredstva sklada v njihovih izplačanih gospodarskih investicijah udeležena z okoli 30 odstotki, kolikor so tudi računali pri dogovarjanju o politiki spodbujanja manj razvitih. V prvih šestih mesecih 1977. leta se je delež teh sredstev močno povečal in znaša na Kosovu 72, v Makedoniji 35, BiH 19, v Črni gori pa okoli 25 odstotkov. Tudi o nekaterih ekonomskih instrumentih, denimo davčnih olajšavah, sredstvih iz proračuna ali udeležbi v primarni emisiji itd. lahko rečemo, da so omejeno vplivali samo na zagotavljanje dodatne akumulacije oziroma da niso imeli večjega vpliva na strukturalni razvoj gospodarstva teh območij.
Podpora vse naše skupnosti
K vsemu temu, kar smo povedali, in ob dejstvu, da problemi razvoja manj razvitih območij nenehno porajajo vprašanje, ali
dohitevajo ali zaostajajo, bi lahko postavili še eno prav tako važno vprašanje — zakaj je efektivnost njihovega gospodarstva največkrat pod povprečjem države. Na refren manj razvitih, da je njihova stopnja rasti premajhna in da je treba povečati naložbe, s tem vprašanjem navezujemo dejstvo, da so bile naložbe drugih po enoti vloženih sredstev in dela neredkokdaj dosti manjše, zato pa so rezultati dosti večji. Odgovora na to ni tako lahko poiskati, ker bi v tem primeru poleg družbenega proizvoda na prebivalca (ki pa nam sicer ne more rabiti za oceno o proizvodnih silah kakega območja) morali vzeti v pretres še nekatere druge stvari. Predvsem bi morali začeti razpravljati še o nekaterih kvalitativnih dejavnikih gospodarjenja s sredstvi. Nimamo pa takšne dimenzije, ki bi pokazala, kako efektivna so sredstva, ki so bila dana za hitrejši razvoj nerazvitih, kakšna ekonomska in družbena struktura je nastala na njihovi podlagi, koliko so ta sredstva pomagala zagotoviti pozitiven vpliv hitrejšega razvoja manj razvitih na razvita območja in podobno. Pri tem ne mislimo na razpravljanje, ali je na teh območjih treba v večji meri ustvarjati bazične ali predelovalne zmogljivosti, ker o tem ne more biti dileme, ko gre za razvoj kateregakoli območja naše države. Pogoj za to, da dosežemo skupni optimalen razvoj, je namreč, da na hitrejši razvoj manj razvitih ne gledamo samo v luči usklajevanja Celotne ravni razvitosti posameznih območij, marveč moramo imeti pred očmi, koliko se tudi nacionalna ekonomika v celoti povezuje v skladno in strukturalno sinhronizirano celoto. To nas spet pripelje do nujnosti povezovanja, združevanja sredstev in specializacije dela v gospodarstvu, ki bi razbijala logiko oblikovanja, pa tudi postavljanja gospodarstva posameznih področij enega nasproti drugemu.
Če torej iz analize ustvarjenih gibanj v tem petletnem obdobju sledi, da so v razvitosti med posameznimi območji še vedno razlike, tedaj je logično — če želimo, da te razlike ne bi motile skupnega razvoja potreben nadaljnji napor in podpora vse jugoslovanske skupnosti, da se bodo hitreje zmanjševale. Razprave, ki so se začele in ki bodo verjetno tekle vzporedno s pripravljanjem novega petletnega plana, pa bi se, kot kaže, morale preusmeriti od licitiranja o tem, kdo in koliko bo dobil dodatne akumulacije, na razpravljanje o tem, koliko efektivnosti dosegajo bodisi tisti, ki naj bi se hitreje razvijali, bodisi gospodarstvo v celoti.
Bojana Jager
Med načeli in resničnostjo
Kdo največ zasluži?
Pojmovanje, da je delo za mizo v pisarni več vredno kot delo za tovarniškim strojem, pelje v absurd —
Čim dalj od proizvodnje, tem bolje za žep
Od našega beograjskega dopisnika
Delavec v eni naj večjih jugoslovanskih tovarn, tovarni traktorjev in motorjev v Novem Beogradu je v pogovoru z našim reporterjem slikovito pripomnil: Če prijatelj sreča prijatelja, ga več ne ogovori: »Kako se kaj imaš?«, ampak ga povpraša, koliko zasluži in kje dela. Delitev osebnih dohodkov in nagrajevanje po delu je resnično postalo v naših vsakdanjih pogovorih tema številka ena. Takšni pogovori postajajo pred bližnjim kongresom zveze sindikatov Jugoslavije še bolj glasni, čeprav nihče ne pričakuje, da bo kongres, kar zadeva to področje, kakšna velika žehta, bo pa gotovo pripomogel, da bodo hitreje rešili nekatere nesporazume ter pobliže osvetlili vedenje nekaterih udeležencev v delitvi.
Na tem mestu seveda ne moremo celovito prikazati vsega, kar se dogaja na področju delitve osebnih dohodkov, skušali bomo zgolj osvetliti nekatere pojave, ki so po našem mnenju pogostni in značilni. V našem družbenem vzdušju, denimo, vedno bolj prevladuje prepričanje, da ima prednost in da se tudi bolje nagrajuje tako imenovano neproizvodno delo. Tudi v gospodarstvu samem je bolje opravljati neproizvodna dela, saj so povprečni zaslužki pri njih'višji.
Po drugi strani pa nenehno poudarjamo družbeni pomen proizvodnega dela. Neobvezno, toda uporabno družbeno razvrščanje del temelji na načelu, da bi morala visoka kvalifikacija proizvodnemu delavcu omogočiti približno iste pogoje za zaslužek kot visokošolska izobrazba na neproizvodnem področju. Seveda se dogaja, da tudi delavci za stroji dosežejo velike osebne dohodke, vendar se pri tem izčrpajo do onemoglosti. Visokokvalificiran delavec v industriji motorjev in traktorjev v Novem Beogradu lahko zasluži mesečno tudi
12.000	dinarjev, vendar se mora dodobra spotiti in velikokrat delati nadure.
Tisti, ki opravljajo neproizvodna dela, zaslužijo dobro, toda pri delu se ravno ne pretegnejo. Odtod tudi vse bolj priljubljeno reklo: čim dalj od proizvodnje, tem bolje za žep. Seveda nihče ni proti človeški želji, da bi čimveč zaslužili, vendar zavest, da se da s pisarniškim delom zaslužiti več, nasprotuje načelom, katera smo sprejeli. Spoznanje, da se zasluži za pisalno mizo več kot za strojem, se žal prenaša iz roda v rod. Vzdušje med šolsko mladino je takšno. da se zanimajo za proizvodne poklice na splošno samo tisti, za katere ni bilo prostora v šolah, ki izobražujejo uradnike. V Beogradu je na primer neprestano slišati z vseh strani priporočila mladini: »Otroci, vpisujte se v šole za delavske poklice!«
Vendar ko ti otroci izvejo, kakšni so zaslužki pisarniških uslužbencev, ti pozivi ne morejo več vplivati na njihovo odločitev, da bodo raje potrkali na vrata kakšne druge šole.
Pojmovanje, da je delo za mizo v pisarni več vredno kot delo za tovarniškim strojem, pelje tu in tam v absurd. Tako so v nekem beograjskem podjetju, ko so zašli v težaven finančni položaj, v upravi salomonsko sklenili, da bodo znižali plače samo delavcem v proizvodnji, uradniške pa so ostale nedotaknjene. To dokazuje, da danes osebni dohodki odsevajo zapletene odnose družbenih vrednotenj. In končno naj omenimo še en pojav. V splošni smeri gibanja osebnih dohodkov vzbujata pozornost dve vidni težnji: že dolgo časa zaslužki prehitevajo produktivnost in vedno očitneje je, da se gmotni položaj proizvodnih delavcev zboljšuje počasneje kot gmotni položaj neproizvodnih delavcev, kar velja tudi za neproizvodne delavce v sami proizvodnji.
Podatki iz raznih analiz kažejo, da so osebni dohodki delavcev, zaposlenih v majhnih organizacijah, večkrat veliko višji kot v velikih kolektivih. Po neki analizi zveze sindikatov Hrvaške je bil povprečni zaslužek zaposlenih v majhnih podjetjih letos včasih tudi višji od 15.000 din. Ta, dejali bi, svojstvena anomalija, se opaža tudi v drugih okoljih. V Srbiji se pravobranilci samoupravljanja zelo pogosto srečujejo s pojavom, da naraščajo osebni dohodki v majhnih podjetjih dosti hitreje kot dohodek, pa tudi s primeri, da nekatere majhne organizacije, ki dosegajo dohodek ob ugodnejših pogojih, tako pridobljenega dohodka poprej ne izločijo, ampak ga razdelijo za osebne dohodke. Tako imajo zaposleni v teh podjetjih neupravičeno visoke osebne dohodke. Povprečni osebni dohodek delavca s srednjo strokovno izobrazbo v zavodu za kontrolo kmetijskih pridelkov v Beogradu je na primer leta 1977 presegal 12.000 din. In drug primer: strojepisec v nabavnoprodajni zadrugi Feniks je imel v prvih letošnjih osmih mesecih povprečne prejemke v višini 14.000 din. Dober primer je tudi osebni dohodek direktorja delovne organizacije za promet blaga na drobno in debelo in gostinstvo Takovo. Direktor tega majhnega podjetja ima srednjo strokovno izobrazbo, vendar je njegov povprečni osebni dohodek lani znašal 23.000 din. Pogosto se dogaja tudi, da majhna podjetja porabijo za plače več kot 95% celotnega dohodka.
Nihče nima seveda nič proti temu, da v majhnih delovnih organizacijah prejemajo več kot v velikih, če pridno delajo in če so veliki prejemki plod dela. Vendar prejemki zaposlenih v teh organizacijah večinoma niso rezultat dela in dohodkovnih uspehov. To nedvomno nespodbudno vpliva na organizacije z velikim številom delavcev.
Znan je tudi tovrsten splitski paradoks. Pravobranilec samoupravljanja je svojčas objavil podatke o zaslužkih zaposlenih v tem mestu. Številke so pokazale, da je imel direktor splitske ladjedelnice ali Jugopla-stike tudi za 10.000 do 5.000 din nižjo plačo od direktorja majhnega trgovinskega podjetja, upravnika doma upokojencev, itd.
Povedati je treba, da velike organizacije hočeš nočeš nosijo na svojih plečih gospodarsko s tem pa tudi celotno življenje okolja, v katerem živijo.
Poleg tega pa v razmišljanju o teh pojavih najbolj vznemirja občutek, da se v takšnih razlikah osebnih dohodkov skriva tudi pomanjkanje tržne in družbene logike. Drugače povedano, to je pravzaprav napad na nekatera temeljna načela naše samoupravne družbe, ustave in zakona o združenem delu.
V pogovorih o tem, kje so zaslužki največji, ponavadi ugotavljamo, da prejemajo največje osebne dohodke zaposleni v bankah. družbenopolitičnih organizacijah in zunanjetrgovinskih podjetjih. Če pa se spustimo s površine pojava v njegovo globino, pade na vprašanje visokih zaslužkov drugačna luč in odgovori so drugačni. Pravi odgovor na vprašanje, kdo največ zasluži, bi bil ta. da največ zasluži tisti, ki dela malo ali nič, vendar za to prejema denar.
Priznati moramo, da živimo v času, ko nam še ni uspelo ločiti delo od nedela. Nekateri se sicer hvalijo s svojimi pravilniki o delitvi osebnih dohodkov in trde, da so nadvse pravični. Vendar so nekateri z novim sistemom sistem plač le ogrnili z novim plaščem. Kaže, da je uravnilovka tako trdoživa, da smo se z njo sprijaznili in je postala spremljevalka vseh naših sistemov nagrajevanja.
Mnogi zatrjujejo, da jo imamo. Tu so tudi dokazi. Razpon zaslužkov v večini delovnih organizacij ne presega razmerja 1:5. To je tisti ustoličeni vzorec: vratar proti direktorju. Toda največ primerov uravnilovke najdemo lahko med ljudmi z isto izobrazbo in enako delovno dobo. Njihovi osebni dohodki so enaki, ne glede na to, kolikšen je njihov delovni prispevek.
Marsikdo se upravičeno sprašuje, čemu se bojimo velikih zaslužkov, če so rezultat dela. Nekateri so mnenja, da je nemoralno, če kdo zasluži veliko več kot drugi. Toda ali je moralno, da nekdo prejema osebni dohodek, če ne dela?
Sodišča združenega dela ugotavljajo, da je še vedno živa težnja, naj bi strokovna izobrazba ostala ena izmed osnov za določanje višine osebnega dohodka. Vendar je strokovna izobrazba eden izmed pogojev za opravljanje določenega dela. Delavci v temeljni organizaciji samostojno določajo, kakšna strokovna izobrazba je potrebna za opravljanje posameznih del, razen če zakon tega izrecno de določa. Ne more pa biti strokovna izobrazba element za določanje višine osebnega dohodka. Delavci, ki opravljajo ista dela, ne morejo imeti različnih osebnih dohodkov zgolj zaradi tega, ker so stopnje njihove strokovne izobrazbe različne. Lahko imajo različno visok osebni dohodek, vendar samo kot izraz različnih delovnih uspehov. Včasih se pojavljajo težave tudi zaradi zakonskih določb, ki določajo kot možnost različne stopnje šolske izobrazbe za opravljanje istih del, na primer v prosveti. Med prosvetnimi delavci prihaja namreč do nesoglasij glede delitve sredstev za osebne dohodke. Prizadevanja, da bi ohranili razlike v osebnih dohodkih samo na podlagi različne strokovne izobrazbe, opozarjajo na to, da ni ustreznih meril, ki bi izrazila dejanski večji delovni prispevek delavca z višjo stopnjo strokovne izobrazbe, če ta resnično obstaja.
Na bližnjem kongresu zveze sindikatov Jugoslavije bo v razpravi o delitvi osebnih dohodkov nedvomno beseda tudi o tem, da se še velikokrat vedemo nesamouprav-no, kar otežuje hitrejše uresničevanje načela nagrajevanja po delu. Tako prihajajo na primer opozorila, da v nekaterih kolektivih izključujejo iz delitve po zaključnem računu delavce, ki so med letom prenehali združevati delo. Tudi nadurnega dela je veliko več. kot je resnično potrebno. Delavcem se pogosto krati pravica do osebnega dohodka po dejansko opravljenem delu ne glede na to, na katera dela so za stalno razporejeni. Del osebnega dohodka se pogosto na razne načine zadržuje, brez soglasja delavca in brez sodne odločbe. Delavec je za to pogosto prisiljen v sodni spor, da bi mu izplačali polni znesek doseženega osebnega dohodka itd.
Tudi to so vprašanja, ki zahtevajo odgovore na kongresni tribuni. Seveda pa se bo del tega svežnja vrnil tudi v združeno delo in prakso, ki je prva poklicana za to, da daje prave rešitve.
Slobodan Duluč
Simpozij Alpe Adria
Ne dobiček,
marveč harmoničen odnos
Kakšne so možnosti za skupne jugoslovansko-italijanske naložbe
v državah v razvoju?
Udeleženci 6. simpozija Alpe Adria v Mariboru so za letošnjo temo izbrali pomembna in zelo žgoča vprašanja, s katerimi se danes srečuje vrsta držav v stikih z državami v razvoju. Profesorji VEKŠ iz Maribora in Ekonomsko komercialne fakultete iz Trsta so poskušali med dvodnevnim simpozijem odgovoriti na nekatera vprašanja in opozoriti na probleme, ki se pri skupnih jugoslovansko-italijanskih naložbah pojavljajo na finančnem, informacijskem, zavarovalnem in pravnem področju. Referate za simpozij so pripravili profesorji Ekonomsko komercialne fakultete iz Trsta Gianni Sartorati, Mario Pines, Mario Umani in Mario Guadagni ter profesorji VEKŠ iz Maribora Danilo Vezjak, Dušan Bobek, Danilo Požar, Leo Gusel in Peter Pavlič.
Zanimiva je bila ugotovitev, da bo vsaka razvita država dolgoročno zgubljala trg v državah v razvoju, če se ne bo odločila za dejavno vključevanje v njihove razvojne programe. Vlaganje kapitala, tehnologije in drugačnega znanja v te države, je poudaril med drugim dr. Danilo Vezjak, postaja danes strateško sredstvo poslovnega nastopanja, ki z ene strani odpravlja resur-sne deficite v državah v razvoju in z druge strani zagotavlja razvoj in rast narodnega gospodarstva države izvoznice kapitala in tehnologije. Gre torej za to, da se zunanjetrgovinska menjava v odnosih z državami v razvoju dopolni z višjimi oblikami gospodarskega sodelovanja. Skupne naložbe v državah v razvoju imajo poseben teoretičen in praktičen pomen, ker so povezane s prenosom kapitala in ker so v razmerah mednarodne kapitalistične delitve dela obremenjene z izkoriščanjem manj razvitega narodnega gospodarstva.
Novo mednarodno naložbeno vedenje ne sme in ne more biti profitno usmerjeno, temveč lahko temelji le na harmoničnem odnosu vseh sodelujočih narodnih gospodarstev in koristih, ki jih prinese v obliki hitrejšega gospodarskega razvoja. Jugoslovansko-italijanske naložbe v državah v razvoju bi se naj podrejale ciljem razvojnega programa in pospešile popestritev večinoma enostransko razvitih gospodarstev v teh državah. Omogočile naj bi zaposlovanje in tehnično, ekonomsko, upravljal-skp in drugo izobraževanje domače delovne sile v državah v razvoju.
Različna finančna pokritja
Poslovne nagibe naložb italijanskih in jugoslovanskih podjetij v državah v razvoju je treba vedno bolj iskati v učinkih, ki se kažejo v razvoju in rasti podjetij, v dodatnih možnostih izvoza opreme in strojev, reprodukcijskega materiala, polizdelkov, montažnih delov, rezervnih delov, v prenosu kateregakoli znanja, v zagotovitvi uvoza surovin in hrane itd. Upravičena je trditev, da je mogoče pričakovati večje trgovinske učinke od medsebojnih nepo-
srednih naložb v državah v razvoju. Te sicer kratkoročno pasivno vplivajo na plačilno bilanco, dolgoročno pa je učinek neposrednih naložb na plačilno bilanco obeh držav izvoznic prej aktiven kot pasiven. Neposredne naložbe v državah v razvoju povzročajo sorazmerno večje povečanje izvoza kot pa naložbe v industrijskih državah. Tako tudi aktivneje učinkujejo na plačilno bilanco obeh držav izvoznic kapitala. Poleg tega so prednosti neposrednih naložb proizvodne, tržne, finančne, splošne poslovne in raziskovalne narave.
Že na 3. simpoziju Alpe Adria v Lienzu leta 1973 je dr. Dušan Bobek v referatu »Medregionalno sodelovanje s finančnega vidika« govoril o finančni kooperaciji med Jugoslavijo in Italijo. Predvsem v poglavju »Medregionalne finančne naložbe« je govoril o potrebnih skupnih naložbah na območju obeh držav. Tokrat, na 6. simpoziju, pa je temo razširil z ugotovitvami o potrebah po gospodarskem in finančnem sodelovanju za povezavo in skupne nastope v državah v razvoju. Struktura virov financiranja je tako pestrejša in tudi učinki skupnih finančnih naložb oziroma skupnega nastopanja so večji. Obstajajo številni viri financiranja ter številni interesenti za sofinanciranje, morajo se le povezati in sodelovati, da bi lahko skupno finančno nastopali v državah v razvoju. Pri tem pa je treba seveda upoštevati to, da naša gledanja izhajajo iz novega mednarodnega ekonomskega reda. Zato postaja delo ustreznih inštitutov (inštituti za mednarodno pravo, inštituti za trženje), vedno pomembnejše. Sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo je zlasti možno na področju tehničnega, ekonomskega in organizacijskega znanja. Tega v državah v razvoju manjka in imajo zanj posebej interes. V skupnem nastopanju v državah v razvoju pa je treba upoštevati tudi posebnosti predpisov, ki urejajo izvoz kapitala in blaga v Italiji in Jugoslaviji. Za naložbe v državah v razvoju so možna različna finančna pokritja ter bo tudi na tem področju potrebno sodelovanje jugoslovanskih in italijanskih bank.
Eden izmed instrumentov za pospeševanje naložb v državah v razvoju je tudi zavarovanje teh naložb. Tudi to so na simpoziju obširno obdelali in osvetlili z raznih vidikov.
Pomoč virov informacij
Po mnenju prof. dr. Danila Požarja bi kazalo v sistemu zavarovanja naložb v tujini zaradi spodbujanja teh naložb razširiti pokrite rizike. Pri zavarovanju naložb kakor tudi pri zavarovanju terjatev v tujini bi kazalo uvesti zavarovanje rizika spremembe tečaja. Prav tako bi kazalo uvesti revol-ving in pavšalna zavarovanja v zavarovanju terjatev v tujini. Slišali smo tudi mnenje, da bi pogoje za zavarovanje naložb in terjatev v tujini kazalo za jugoslovanske in italijanske partnerje izenačiti, da bi bili zavarovalni stroški enaki in ponudba na
trgu enovitejša. Skupno z državami gostiteljicami bi morali Jugoslavija in Italija ustanavljati v državah v razvoju zavarovalne in pozavarovalne ustanove in v ta namen pomagati tudi pri izobraževanju zavarovalnih kadrov v državah v razvoju.
Na simpoziju so obdelali tudi izhodišča povezovanja jugoslovansko-italijanskega informacijskega sistema za potrebe nastopa v državah v razvoju in nekatere ekonomske vidike razporeditve sistemov obdelave podatkov. Gospodarski nastop poslovnih enot jugoslovansko-italijanske proste industrijske cone na tretjih trgih, posebej v državah v razvoju odpira široke možnosti za sodelovanje med gospodarstvi obeh držav. To velja še posebej za zgraditev informacijskega sistema za potrebe takšnega nastopa, ki je zaradi obsežnosti in raznolikosti držav in strukture sodelovanja postavljen pred izredno zahtevne naloge. Te naloge bi lahko uspešno, predvsem pa smotrno rešil le v povezavi in ob izkoriščanju že obstoječih informacijskih sistemov v obeh državah. Takšna uporaba obeh virov informacij bo omogočila tesnejšo povezavo obeh informacijskih sistemov na njegovih stičiščih. Tako bodo poslovne enote v prosti industrijski coni ob skupnem nastopu izrazit primer izkoriščanja prednosti, ki jih tak skupen nastop ponuja.
In še pravne oblike
Na simpoziju Alpe Adria so ugotovili, da bo potrebna stalnost informacij za nosilce odločitev o naložbah v državah v razvoju. Uspeva namreč le tisti, ki v procesu odločanja razpolaga z boljšimi in izdatnejšimi informacijami, ki pa ne smejo biti preobilne. Ekonomski odnosi Jugoslavije in Italije z državami v razvoju imajo različno strukturo. Ta različnost bo sama po sebi pogojevala in omogočala specializacijo za tiste panoge, dejavnosti in vrste blaga, kjer je posamezno narodno gospodarstvo močneje prisotno. Oba informacijska sistema pa bi se morala sistematično povezovati. Pri uvajanju sistemov obdelave podatkov bi morali obe državi uskladiti plan za informatiko, da bi bili obe gospodarstvi čimmanj odvisni od tuje tehnologije. Poleg neposrednih izvajalcev zunanjetrgovinske dejavnosti je treba vključiti kot nosilce dela v informacijskem sistemu tudi druge ustanove. Prof. Leo Gusel je na simpoziju med drugim dejal, da bo proizvodno in tržno sodelovanje poslovnih enot v prosti industrijski coni nujno terjalo tudi sodelovanje na področju tržnega informacijskega sistema, ki bo seveda presegel prostorske razsežnosti cone in bo kot tak nujno pripeljal tudi do tesnejše povezave obeh gospodarskih informacijskih sistemov. Vse to bo imelo po njegovih besedah številne prednosti, ki jih danes ne moremo zaobjeti in ovrednotiti, ki pa jih lahko predvidimo. Gre za možnost uporabe podatkov in informacij iz dveh informacijskih sistemov, tesnejše sodelovanje posameznih ustanov, za izmenjavo izkušenj, bogatitev kadrov in
informacij kot posledice takšnega sodelovanja.
Zanimive so bile tudi ugotovitve, ki smo jih slišali na simpoziju glede pravnih vidikov skupnega jugoslovansko-italijanskega nastopanja v državah v razvoju.
Dr. Peter Pavlič je v obširnem in temeljitem strokovnem referatu pokazal, v kakšnih pravnih oblikah so možne gospodarske povezave z italijanskimi (sploh s tujimi) firmami zaradi skupnega nastopa v državah v razvoju oziroma na tretjih trgih. Pregled raznih možnosti povezav jugoslovanskih podjetij s tujimi, tako doma kot v tujini, je pokazal, da se to zakonodajno področje v zadnjem času zelo razrašča. Tudi na tem področju je poudarjeno znano jugoslovansko stališče glede sodelovanja, da je sodelovanje s tujimi firmami zaželeno, vendar ob spoštovanju vzajemne enakopravnosti.
Na posvetu so menili, da bi kazalo pri jugoslovansko-italijanskem vlaganju kapitala v državah v razvoju upoštevati razne oblike organizacije »joint venture«. Pri vodenju organizacije »joint venture« ne bi bilo koristno, če bi izključevali iz vodenja domače partnerje v državah v razvoju, ampak je treba celo izrabiti prednosti, ki jih ti nudijo kot soudeleženci vodenja »joint venture« v državah v razvoju. Opozorili so tudi na pomanjkljivost osimskega sporazuma, ki ne predvideva možnosti, da lahko kak obrat v coni ustanovi več podjetij različnih držav in ne samo neko podjetje iz ene države. V tem primeru bi bilo treba dodati posebno določilo glede uporabe prava v takem primeru. Jugoslavija in Italija bi se morali zaradi različnega pravnega obravnavanja »joint venture« sporazumeti za uporabo posebnih določil za to vrsto dejavnosti.
Šesti simpozij Alpe Adria v Mariboru je potekal v delovnem, tvornem in prijateljskem vzdušju in opozoril na nekatere probleme, ki jih bo treba v prihodnje urediti na področju skupnih vlaganj v državah v razvoju. Razprave so pokazale, da so takšna vlaganja koristna za vse udeležence.
Simpozij Alpe Adria je potrdil, da so takšni simpoziji zelo koristna oblika izmenjave mnenj in izkušenj o nekaterih skupnih problemih, ki se pojavljajo v medsebojnih odnosih med državami. Na letošnjem simpoziju v Mariboru so sodelovali tudi nekateri študenti VEKŠ, ki študirajo zunanjo trgovino. Škoda je le, da niso tudi profesorji iz Trsta pripeljali s seboj svojih študentov. Očitno je to možnost, ki jo bo kazalo v prihodnje upoštevati pri načrtovanju naslednjih simpozijev Alpe Adria. Štafetna palica je sedaj v rokah tržaške Ekonomsko komercialne fakultete. Njeni predstavniki bodo organizatorji 7. simpozija, ki bo prihodnje leto v Trstu. Za temo tega simpozija se še niso dogovorili. Iz izkušenj pa vemo, da glede na pestrost problemov ne bo težav pri izbiri ustrezne teme.
Marjan Kos
w «	sobotna priloga
stran 26 M 18. november 1978
S filmi po Sovjetski zvezi
Sorodnosti v širjavah razlik
Vtisi »filmskih vodičev« Štigličeve retrospektive v Moskvi,
Tbilisiju in Sočiju
Kompleksna in vsebinsko zaokrožena predstavitev izbora iz opusa enega najvidnejših jugoslovanskih filmskih ustvarjalcev, slovenskega avtorja Franceta Štiglica v SZ, je nekaj let čakala na svojo uresničitev. Ko pa je do nje prišlo, je dosegla domala nepričakovano visoko raven in odmevnost, saj očitno ni šlo za manifestacijo, namenjeno polzaprtim prostorom filmskih klubov, temveč za predstavitev v najuglednejših dvoranah. In v enaki meri je bil na visoki, rekli bi podpredsedniški, ravni pripravljen tudi gostoljubni protokol delovnih srečanj med predstavniki gostov in gostiteljev.
Gostje smo bili trije — mimo glavnega, režiserja Franceta Štiglica še njegov stalni ustvarjalni sodelavec, snemalec kar petih filmov od šestih, ki so bili uvrščeni v retrospektivni pregled, Rudi Vavpotič, in pa predstavnik slovenske kritične filmske besede, novinarka Dela, ki vam poskuša pisati pregled čez mozaik vtisov, doživetih v desetih dneh.
Za Štiglica in z njim vred za slovenski film, je govorilo na tej poti šest njegovih del, ki zgovorno nakazujejo smeri njegove ustvarjalne odprtosti: filma o NOB, »Balada o trobenti in oblaku«, in »Dolina miru«, njegovo vneto iskanje tem v slovenskem književnem izročilu s filmi »Tistega lepega dne«, »Pastirci«-in »Povest o dobrih ljudeh« ter njegovo zanimanje za dogodke v slovenski nacionalni zgodovini s »Praznovanjem pomladi«'. V vseh treh mestih se je retrospektivno gostovanje začenjalo z enim Stigličevih ustvarjalnih vrhov, v katerem je slovenska literarna beseda o globokem notranjem pomenu in etosu revolucije našla skladno, monumentalno filmsko upodobitev, z »Balado o trobenti in oblaku«. Ob srečanju z njo so tudi zgoščeni naši vtisi, saj smo v vsakem mesto dočakali le prvi večer, nakar smo filmske kolute selili na naslednje prizorišče.
(Pre)velika Moskva
Kot gostje ustanove Sovinterfest smo že v Moskvi dočakali velik interes za slovenski film, saj je organizacija Sojuzinformfilm dopoldne pred začetkom retrospektive priredila dobro obiskano tiskovno konferenco, na kateri smo bili kar zasuti z vprašanji o situaciji v jugoslovanskem in slovenskem filmu. Tako smo nehote, a z veseljem postali interpreti, v Sovjetski zvezi neznane povezave med filmsko ustvarjalnostjo in združenim delom, ki ne omogoča proizvodnje več zgolj mehanično, temveč z neposrednim interesom in odločanjem o posameznih načrtih. Aleksander Erštrem je s strani gostiteljev uglajeno vodil srečanje z novinarji (kljub temu, da imamo iz »Dela« trenutno v Moskvi kar dva, odhajajočega Tita Dobrška in prihajajočega Vlada Jarca, našega zastopstva na njej ni bilo). Z zanimanjem so poslušali našo zasnovo nagrajevanja po delu, kot bi smeli reči dodeljevanju in odpisovanju subvencij, ki v odstotkih izraža tudi strokovnost, kreativnost in odmevnost opravljenega filmskega dela. Mi pa smo z druge strani
mize skorajda nostalgično poslušali prikaze o delu velikanskega mehanizma, ki skrbi za popularizacijo sovjetskih filmskih dosežkov. Mimo »Mosfilma«, ki z ogromno proizvodnjo filmov skrbi za njihov plasma, hrani arhiv in filmoteko, ki velja za eno najbogatejših svetovnih kinotek, se s popularizacijo še posebej ukvarja Sojuzinformfilm z izdajanjem filmskih brošur, biltenov in periodik, pa tudi lepakov in drugega reklamnega gradiva, s katerim je velikansko kinematografsko zaledje tako-rekoč zasuto, že preden krene film na pot po njem.
Obvestila o tej veliki dejavnosti smo lahko sprejeli kot premagovanje vprašanja, ki ga še kako od blizu pozna tudi majhni slovenskih filmski avditorij: gre za problem obveščanja in s tem vzgajanja aktivnega, opredeljenega gledalca, ki se v Sovjetski zvezi na splošno — tako kot pri nas — znova vrača v kinematograf, a vse preveč na pamet, ne da bi kritično izbiral cilje svojega kulturnega interesa.
Ni bilo malo besed, ki so probleme velikih razsežnosti bližale tudi naši mnogo manjši praksi ali dajale zanjo koristne pobude. Na primer o sožitju s televizijo.
Sputniki danes posredujejo v prostranstvo Sibirije sporede treh osrednjih sovjetskih TV kanalov. »Premočna je televizija, da bi se lahko odrekli sodelovanju z njo,« je bila odkrita izjava in mi, z naše strani, smo po lastnih izkušnjah lahko samo prikimali k njej.
Ali pa tole: ko je načrt za povojni razvoj bogato podprl razširjenje filmske proizvodnje, se je odprl poligon filmskim avtorjem, tudi samoukom in, recimo vljudno, srednje uspešnim. Postali so bariera, ki jo težko prebijajo mladi, srednje izšolani, strokovno vešči ljudje. Mosfilm z letno proizvodnjo petdesetih kinematografskih filmov in z upoštevanja vrednim sodelovanjem pri TV načrtih si je pač lahko privoščil avantgardno skupino »Debut«, ki nima nič skupnega z alternativno proizvodnjo, saj ji je na voljo vsa profesionalna tehnika in z njo stroškovnik, vodstvu pa ostaja tveganje glede uspešnosti mladih. Pravijo, da se splača: po dveh, treh »šolskih zgodbicah« dozorijo mladi avtorji v ustvarjalca, ki se zmorejo spopasti s še kako zahtevnimi nalogami.
Sorodne misli so se še naprej pletle čez mizo tudi v Mosfilmu, kjer nas je sprejel pomočnik direktorja oddelka za mednarodne filmske zveze Jurij A. Dobrohotov. Kako z igralci? 270 jih je stalno zaposlenih v tem velikem proizvodnem središču, to pa je vseeno le malo preveč za petdeset kinematografskih in petnajst televizijskih filmov na leto. Kaj počno, kako zaslužijo svoj osebni dohodek tedaj, kadar pač ob njem ne prejemajo še honorarja za filmsko delo pred kamerami? Preprosto: imajo svoje, v Moskvi zelo popularno gledališče, nekakšno koncertno gledališče, v katerem uprizarjajo v svoje in v še večje zadovoljstvo gledalcev — filmske scenarije. Nasploh pa je v ospredju zanimanja gledalcev in s tem tudi vseh neskončno prepletenih proizvodnih teles zlasti sodobna
mladinska tematika, čeprav se ne odrekajo literarnim ekranizacijam in jim pravzaprav nenehno manjka dobrih ponudb za komedije, dovolj dobro pokriti pa sta področji musicala in znanstveno fantastičnega filma.
Mimogrede, takole za radovedne bralce stolpičev od vsepovsod, smo na enem labi-rintskih hodnikov Mosfilma spoznali simpatično, skromno, a z okusom urejeno tovarišico zrelejših let, o kateri so nas pozneje poučili, da je že nekaj mesecev nič več ali manj kot tašča Kristine Onassis, že vrsto let pa zgledna tehnična sodelavka Mosfilma.
Prostrana Moskva, po katere filmskih koridorjih so nas tako lepo vodili tja do centralnega prizorišča, Sinje dvorane v središču Kremlja, kjer so priredili Štigliče-vo retrospektivo, se je nazadnje izkazala za preveliko. Očitno je od Sovinterfesta do našega veleposlaništva predaleč, da bi se mogli med seboj obveščati in sporazumevati. Tik pred zdajci, ko smo prigrizovali kruhke s kaviarjem, smo namreč izvedeli, da se je tudi v mali kinematografski dvorani našega veleposlaništva začela filmska predstava Štigličeve »Povesti o dobrih ljudeh«, posvečene sedemdesetletnici Miška Kranjca in namenjena predvsem moskovskim študentom jugoslovanskih jezikov. Spontano smo se odločili za improviziran obisk in se znašli v nadvse hvaležnem filmskem avditoriju, ki se je živahno pogovarjal z režiserjem in potem še in še želel informacij o naših filmih, o našem filmskem jeziku, o načinu jezikovnega sporazumevanja in o neštetih nadrobnostih, ki zanimajo mlade, v ustvarjalnost, tudi filmsko, odprte ljudi.
V Ljubljanski ulici in okrog nje
Retrospektiva in mi vred z njo smo se naslednje jutro selili v glavno gruzinsko mesto Tbilisi, kjer smo nekako nadaljevali popularne dneve slovenske kulture v z Ljubljano pobratenem mestu.
Znašli smo se v Ljubljanski ulici, kjer ima svoje lepe, široko razprostrte prostore Studio gruzinskega filma. Ker imajo več internih projekcijskih dvoran, smo si predstave kar izmenjali. Delegacija je gledala gruzinsko »Drevo želja«, gruzinski cineasti pa v velikem številu »Balado o trobenti in oblaku«. Sledil je iskren pogovor z izmenjavo preprostih gledalskih vtisov, pa tudi strokovnih dramaturških in filmskih estetskih analiz obeh del, v katerih je bilo izrečeno veliko zadetih, občudujočih misli o »Baladi« kot o filmu brez hrupne pirotehnike, zato pa s tembolj poglobljenim občutjem osebne katarze ljudi, ki se odločajo za spopad z zločinom.
V Tbilisiju smo se tudi kot predstavniki filmske stroke počutili bolj domače, saj gruzinska proizvodnja ne presega šestnajstih filmov v letu, od katerih jih je polovica posnetih za televizijsko rabo, kar nekako ustreza slovenskim načrtovanjem — če upoštevamo, da ima republika pet milijonov prebivalcev. Kakšni pa so njihovi fil-
mi, že nekaj let dobro in z veseljem vedo tudi slovenskih gledalci, zato so šle naše pohvale lahko res od srca. Vendar: kar je človeku namenjeno, mu ne uide. Do Beograda na Bitef nismo mogli, zato pa nas je v Tbilisiju toliko bolj navdušeno presenečeno sprejela v gledališču »Rustaveli« uprizoritev Brechtovega »Kavkaškega kroga s kredo«. Ne da bi pritikala svoje osebno mnenje strokovnim pohvalam, ki jih je izrekla kritika tej usklajeni gmoti gledališko navdihnjenega tkiva, v katerem je zaslediti prav posebno iskanje brechtovskega teatrskega bistva, bi dejala, da je bilo to eno najlepših doživetij Gruzije.
Drugo se je primerilo domala čez cesto, ob kinematografu »Rustaveli«,'ki ga zvesto polni 900 gledalcev. Ob enih, ko smo se sprehodili mimo njega, so že v vrsti čakali kupci vstopnic za popoldansko Štigličevo predstavo.
In ker pač ni mogoče zapustiti Gruzije brez turističnega vtisa, bi rada vsaj na kratko oporekla tistim, ki grozijo z »alkoholno povodnijo« tamkajšnje gostoljubnosti. Ta je resnično brez primere: nismo še bili pet minut v avli hotela Adjara, že smo dobili vsak svoje majceno, ljubeznivo darilo, srebrn prstanček, ki sicer ni povzročil luknje v žepu nam neznanega darovalca v elegantni podpolkovniški uniformi, bil pa je čvrst dokaz resnične naklonjenosti. Kar pa obvezno nujo delegacij zadeva, sprejeme in kosila, smo spoznali nekaj za deželo Kranjsko zelo poučnega: v Gruziji pijejo, kadar jedo, jedo pa počasi, dobro in izdatno. Kadar ne jedo, pijejo zgolj mineralno vodo. In pri zdravicah za obloženo mizo, ki ponuja pravo razkošje zelenjav, nihče ne mara za to, ali odzdraviš s šampanjcem ali z mineralno vodo. Poglavitno je, da odzra-viš in pripraviš novo zdravico.
Retrospektiva, ki je perspektiva
Navada zdravic se je iz Gruzije očitno preselila tudi v republiški čezmejni Soči, v mesto, kjer, kot s ponosom pravijo, »proizvajajo zdravje«. Proizvajajo ga tako temeljito, da na javnih prostorih sploh ne moreš in nekako ne smeš prižgati cigarete. In ker Soči ni mesto, v katerem bi mimo zdravja proizvajali tudi filme (le za svoje letoviške in zdraviliške goste na obali, dolgi 145 kilometrov, skrbijo za kinofikacijo v mestih, naseljih in v hotelih), bi bil spomin za začetek le kratek: Štiglica je sprejel osrednji kinematograf »Sputnik« s prenapolnjeno dvorano, v kateri je bila tudi dvestočlanska jugoslovanska kolonija graditeljev novega zdraviliško-hotelskega objekta. Kot smo izvedeli, so mnogi delavci iz Bosne in Hercegovine vnaprej kupili abonmajske vstopnice za ta filmski pozdrav iz domače dežele.
Soči je nefilmsko poglavje, tema zase, kajti glede letoviške kulture imajo zdaj velike ambicije — celo moskovski mednarodni festival filmov bi radi prestregli na svojo obalo, pa najbrž ne bo šlo drugače kot z reprizo — in malo prizadevnosti v praksi. Vse je omejeno na festival popevk, na nekaj folklore in na obvezni ciklus, na občasna gostovanja gledališč in na tisti filmski programski mehanizem, ki ga odpošilja centralna moskovska distribucija. Vendar je v njem našlo zadnja leta svoj termin tudi približno štirideset jugoslovanskih filmov tipa »Sutjeska«, »Neretva« aii »Valter brani Sarajevo«.
Zato se za konec zapisa spomnimo samo še zadnje Zdravljice, ki zveni navidez gostoljubno vljudno, v resnici pa se zdi, da izraža resnične želje po boljšem, bolj kontinuiranem medsebojnem spoznavanju in sodelovanju. Izrekel jo je na moskovskem poslovilnem kosilu eden voditeljev ministrstva za film (kot bi poljudno prevedli »Goskino«), ki je dejal, da v sovjetskih filmskih pričakovanjih in načrtovanjih Šti-gličeva filmska retrospektiva zadobiva širino perspektive. Pričakovanja se uresničujejo: komaj smo se vrnili domov, že smo se srečali v Ljubljani s tednom sovjetskega novega filma, v Moskvi pa se za čas, ki vsebinsko povezuje sovjetski in jugoslovanski jubilej revolucije, njihov Oktober z




rnmmm
Mii
Moskovska podoba (foto Joco Žnidaršič)
	—'1 *
	
našim Novembrom, intenzivno pripravljajo na teden novega jugoslovanskega filma.
In med zadnjimi sporočili, ki jih ne kaže prezreti, je tudi želja prirediteljev moskovskega mednarodnega filmskega festivala. Iz ustaljenega julijskega termina so ga za prihodnje leto premaknili v avgust, da bi zaobjeli vanj tudi 60-letnico znamenitega Leninovega dekreta o filmu, iz katerega še dandanes tako zavzeto ponavljamo, da je film najpomembnejša umetnost.
Želja je izražena v pričakovanju, da bodo vse socialistične (poudarjeno tudi jugoslovanska) kinematografije pripravile dela, ki bodo dostojno počastila to obletnico.
Poglejmo torej v naše filmske proizvodne načrte s tisto pronicljivostjo, ki jo omogočajo naša pojmovanja in občutenja ustvarjalnosti kot integralnega procesa združenega dela. Z njimi bomo mogli veliko prispevati.
Stanka Godnič
Kaj so slovenski ustvarjalci povedali NIN-u
Bavbav elitizma
O zaprtosti nacionalnih kultur, o pojavih monopolizma, o klanih, o kritiki in njeni morali
Drugod vlečejo kulturniki svoje nazorske spore pred sodišča in na vse strani streljajo s polemičnih poligonov — tu, felix Carniola, si kulturna provinca, ob petkih popoldne so ulice prazne in že dvajsetletnikom gre predvsem za mirno življenje: ta že tolikokrat preklicana, a ob vsaki najmanjši priložnosti spet in spet oživljena klišejska podoba o Sloveniji in njeni kulturni sferi je spet v prometu, spet se »nič ne dogaja«. A brž ko se nič ne dogaja, se že spet nekaj zgodi in tokrat se je zgodilo, da se je peterica Slovencev javno izpovedala glede nekaterih vprašanj, ki se leno pretegujejo pod odejo provincialnega miru, in sicer v beograjskem tedniku NIN (8. okt. in 12. nov. 1978) in prek Zdravke Čičmirko-Pokrajčič, očitno Ninove izvedenke za slovenska kulturna vprašanja. Komu ne bi zaigralo srce spričo tega ponovnega demantija vsesplošne pripričanosti, da se Slovenci o ničemer resnem javno ne kregamo in ne znamo kregati, ko pa smo bitko povzdignili celo na federativno raven?
Seveda bralci ne zvedo iz Nina ničesar, kar ne bi vsaj desetkrat lahko že zvedeli iz slovenskih sredstev za javno izpovedovanje. Kljub temu smo se odločili ponatisniti v Delu oba Ninova prispevka — »Bavbav elitizma«, v katerem Beno Zupančič, Sergej Vošnjak in Ivan Potrč govore o nedostopni in manj nedostopni umetnosti, in »Cas ravnodušnih«, v kate-
rem Taras Kermauner in Dimitrij Rupel nastopata z variacijami na večne teme Vidmar, Potrč, Jovanovič. Ne zato, ker bi soglašali z vsem, kar je bilo na tem izletu v Beograd rečenega, ali ker bi prisojali enako težo resnim analizam in odgovorno zastavljenim formulacijam ter feljtonističnim ploskostim in vzvišenim, če ne domišljavim diskvalifikacijam. Pač pa zaradi tega, ker, prvič, sodimo, da slovenska javnost mora biti seznanjena z vsemi kolikor toliko pomembnimi arti-kulacijami kulturno-političnih stališč naših kulturnih delavcev v drugih jezikovnih sredinah, in, drugič, ker je eden izmed deklariranih ciljev našega lista, spodbujati dialog in široko razpravo o problemih in posebnostih našega kulturnega življenja, navajati na javnost dialoga o vseh za nadaljnji razvoj naše družbene zavesti relevantnih pojavih in gojiti kulturo polemike, ki se pri nas včasih ne izogiba ne gostilniškega tona ne apriori-stičnih pretiravanj (»literarne kritike sploh nimamo« — »še nikdar nismo imeli tako dobre literarne kritike«). Ta ponatis iz Nina je torej in v prvi vrsti eden izmed številnih naših pozivov h kontinuiteti javnega razpravljanja o vlogi kulture v samoupravni družbi, o njenih pravnih in namišljenih vrednotah, o njenih idejnih koreninah in izrastkih, o duhovnem življenju naroda, živečega v skupnosti narodov.
Uredništvo Dela
Za naš čas pravijo, da se bo zapisal v zgodovino zaradi muh nekaterih »književnih veličin« in intelektualne anarhije. Nekateri umetniki so se izolirali in se sami obsodili na to, da bralci v njih vidijo svojevrstne pošasti, izvirne pošasti, ki si same izmišljajo svoj jezik, svoj besednjak. Njihova ustvarjalnost je postala nekomunikativna in zaprta vase. Pravijo tudi, da ti pojavi pri nas niso osamljeni.
Z namenom, da bi potrdili ali spodbili to trditev, smo se pogovarjali z Benom Zupančičem, Sergejem Vošnjakom in Ivanom Potrčem.
Katere pisatelje precenjujejo in katere podcenjujejo? Kakšno je sodelovanje med republikami? Ali obstaja elitizem, in naposled — kaj je pravzaprav ta elitizem, ki ga tolikokrat omenjamo? Je zaslediti monopolizem?
Beno Zupančič pravi:
»Elitizem je negativen pojav, ki je družbeno pogojen in ki v resnici zapira kulturno
dejavnost v ozek krog in si privošči, da se proglaša za višek ustvarjalnosti. Preprosteje povedano, kot pisatelj si ne smem in ne morem prilastiti pravice, da moje knjige proglašajo za najboljše, da je moja dela treba ocenjevati le pozitivno, da jih je za vsako ceno treba natisniti, ne glede na moj družbeni položaj in funkcijo... V hipu, ko si prilastim to pravico, ko skušam s političnimi sredstvi doseči, da bodo moja dela dobro ocenili, da jih bo kritika le hvalila — v tem hipu sem si prilastil monopol, ki ga družba ne more in ne sme podpirati.
O pregradah
Zupančič nadaljuje:
»Ko pravim, da je elitizem družbeno pogojen, imam v mislih tiste kulturne institucije, ki omogočajo ta pojav, ki ne živijo z našo družbeno stvarnostjo in ki zahtevajo, da družba izpolni svoje obveznosti do njih, pozabljajo pa na svoje obveznosti do družbe. Tako nastaja monopolizem kot ena
izmed oblik elitizma. Trije režiserji na primer zasedejo gledališče; in ne pustijo blizu nobenega drugega režiserja. Tako v ljudeh vzbujajo vtis, da so samo oni trije dobri, drugi pa ne. To je isto, kot če bi jaz pri založnikih izpodrinil druge pisatelje in bi tiskali samo moja dela, tedaj bi se v družbi uveljavilo mnenje, da so samo moje knjige v resnici dobre. To govorim zato, ker pri nas velikokrat nekatere stvari napačno razumemo: veliko jih misli, da je naš boj proti elitizmu boj proti vrhunskim dosežkom. To ni res.«
Kako močno je v Sloveniji čutiti elitizem in monopolizem, smo ga vprašali.
»V večji ali manjši meri se pojavljata domala v vseh kulturnih institucijah, zlasti v tistih, ki so samoupravno slabo organizirane. To pomeni, da so nekako izolirane od svojega okolja in da se ukvarjajo le s svojo problematiko, ne glede na tisto, kar se krog njih dogaja. V številnih kulturnih ustanovah je stanje takšno, da mladi ljudje zelo ?ežko dobijo delo, delovno mesto.
Včasih so vzroki tudi materialne narave, žal pa je v večini primerov razlago iskati v pojavih elitizma ali monopolizma: ta in ta je dober, pravimo, drugi pa niso. Da bi vsaj delno zatrli take pojave, smo sprejeli predpis, da se mora univerzitetni profesor umakniti, ko je dovolj star in pravočasno poskrbeti za svojega naslednika. S tem ga nismo mislili popolnoma izločiti, ne moremo pa dovoliti, da bi imel katedro ali kak drug položaj do osemdesetega leta in da ne bi pustil blizu mlajših.« Naš sobesednik poudarja, da je nekdo lahko dober pisatelj in hkrati monopolist, veliko hujša tragedija pa je, če ni dober, skuša pa onemogočiti druge.
»Dejansko je moja književna vrednost večja, če živim v družbi, kjer je veliko ljudi, ki jih spoštujejo, in ne kot osamljeni genij v puščavi, kjer sem veličina samo jaz, vse drugo pa je nič. Izkušnje pričajo, da lahko nekdo napiše najboljši roman v zakotni vasi. Ni treba, da bi ga napisal v Ljubljani, niti da bi bil šolan, da bi bil profesor ali član akademije znanosti, pa tudi ni potrebno, da je človek na položaju. Sem pisatelj in delam tukaj kot funkcionar. Ce ta ustanova ni samoupravno organizirana, si lahko prilastim najrazličnejše pravice, ki mi po delu ne pripadajo. Enega pisatelja izpodrinem, drugega izigram, tretjega uničim itd.
Tudi skupine si pogostokrat skušajo pridobiti monopolistični položaj. V praksi je to videti takole: čutim se prešibkega, da bi si sam pridobil ugled, povežem se s petimi ali šestimi vplivnimi ljudmi in si skušam pridobiti veljavo s pomočjo skupine, nato pa si moja skupina prizadeva, da bi onemogočila druge in si pridobila ugled samo zase. Rečem na-primer Janezu: ti napiši dobro kritiko o meni, jaz pa jo bom o tebi, ne glede na to, ali je tvoje delo kaj vredno.
Pri nas nekateri kritiki pišejo pozitivno samo o svoji generaciji in svojih prijateljih, ne glede na to, ali imajo dela, ki jih ocenjujejo, kakršnokoli vrednost. Takšni in podobni kritiki slepijo javnost in lepega
dne se bo o njih začela tiste vrste polemika, ki se ji običajno ne obeta, da bo korist--na. V lanskih polemikah je bilo žal več obračunov in prepirov na nizki ravni kot plodnega dialoga. Vsak dan čutimo posle-
Prejeli smo
Ohola samozaverovanost polpretekle dobe
Pojem ljudstva pri pisatelju Frideriku Gagernu
»Manjvredna rasa*: tako je Gagern leta 1911 označil Slovenca, Slovana, »komaj dovolj dobrega za gladiatorsko nizkoto in levje žrtje*. Leta 1944 pa je govoril o »tako imenovanih partizanih* kot požigal-skih in morilskih »bandah*. In pred kratkim Se je na slovenskih knjižnih policah znašel roman »Ljudstvo*, katerega pisec je prav Friderik Gagern. S kakšnimi občutki naj zdaj človek seže po njegovi knjigi? Gagemovo vrednotenje našega človeka, naše zgodovine vse preveč spominja na oholo velikonemško samozaverovanost polpretekle dobe. Povrh Gagern ni zaupal svoje sodbe o nekem ljudstvu nobenemu neznatnejšemu literarnemu pobomiku nemškega pritiska proti jugu kot H. R. Bartschu, avtorju »Nemške boli*. Ob osemdesetletnici Gagernovega rojstva pa je eno od spominskih publikacij pripravil K. Čajka, nekdanji pesnik na temo »germanskih rasnih vrednot* in »krvne čistosti*... S kakšnimi občutki, res, naj zdaj vzame naše ljudstvo Gagemovo »Ljudstvo* v roke?
Plemenitaš z Mokric
Friedrichu von Gagernu (1882—1947), nemškemu plemenitašu z gradu Mokrice na obronkih Gorjancev in pisatelju, znanemu nemara najbolj po lovskih spisih, bi storili krivico, če bi ga hoteli oceniti samo v luči pravkar navedenih podatkov. Z uvodnima citatoma smo posegli približno v začetna in poslednja leta njegove literarne poti. V prvem primeru gre za bolj naključno, nerazsodno ostrino, katere konico je pozneje dodobra otopil Gagern sam, ko je — spet v pismu Bartschu — priznal, da je njegova domovina »tam spodaj pri Slovanih«. V drugem primeru pa imamo opraviti še najprej s človekom, ki ga je čas že zdavnaj prehitel in ki zato ravno nad časi ni imel nič kaj kompetentnega pregleda. V celoti vzeto, lahko skrajnosti v Gagemovih naziranjih zanemarimo; vendar tudi brez tega njegov miselni svet ni povsem pohlevna reč. Tu ni mesto za temeljitejše dokazovanje. Toda že s pretresom romana »Ljudstvo« si je mogoče ustvariti dokaj zanesljivo podobo o pisateljevem razmerju do resničnosti.
»Isto srce. ista ljubezen, isto sovraštvo — sovraštvo do Madžarov in madžaronov, do sodnika in fiškala, do oderuštva in pravo-lomstva: ljudstvo.« S temi besedami pripovedovalec nekje v romanu izrečno nakaže snov in tematiko svoje ubeseditve. Hrvaško ljudstvo v drugi polovici prejšnjega stoletja, tlačeno, izkoriščano ljudstvo v bedni brezmočnosti, v brezmočni bedi. In iz tega ljudstva se vzdigne eden izmed brezpravnih, Marko Ubranič. Nekako po pravilih razvojnega romana nam pripoved razgrne življenjsko zgodbo najdenčka, po-sinovljenca, pastirčka, hlapca, samostanskega služabnika, tatu, morilca iz silobrana, izobčenca, preganjanca, razbojniškega poglavarja, roparja bogatih, obdarovalca revnih, skratka, maščevalca v imenu ljudstva in ob podpori ljudstva, ki vidi v njem to, kar vidi tudi Ubranič sam v sebi, namreč odrešilnega Kraljeviča Marka in osvobodilnega Matijo Gubca hkrati. Zlagoma,, je ljudstvo samo Ubranič, zlagoma že visoka gospoda sama po salonih pretehtavajoče konverzira o možnostih vstaje.
Kaj pravi upornik Ubranič
Vendar — vstaja proti komu, s kakršnim ciljem? Tu zadenemo ob odločilno idejno prelomnico v romanu. Gagemovo ljudstvo naperja svoj srd proti Židom in farjem, proti valptom, gosposkim upravnikom,
češpljevim baronom — skratka, proti družbeni plasti, ki se je povzpela nad nacionalno bedo ravno toliko, da lahko tlači vse pod sabo in hlepi po vseh statusih nad sabo. Če je vstajo sploh mogoče tolerirati, potem kvečjemu vstajo proti tem kramarskim krvosesom. Plemstvo samo, starodavno plemstvo in tedaj fevdalni red pa mora ostati nedotaknjen. Tako Ubranič kot bič božji švrka po glavah majhnih zatiralcev, grofu Auerspergu pa ponižno poljublja roko. In kmetom, razdraženim za-
radi upravnikovega oderuštva, prav ta upornik Ubranič v slogu bogaboječega ljudskega govornika dopoveduje, da »morajo biti tudi bogati na svetu«. »Toda nikar naj ne zlorabljajo svojega bogastva in svoje veličine, če pa store tako, jim bodo to vzeli in dali tistim, ki so pravičnejši in ki razumejo, čemu jim je bog v nebesih podelil bogastvo in rang.« Tudi starosta pra-bitne kmečke zadruge v hribovskem zakotju govori ob vsej svoji in vzlic vsej svoji zgaranosti o nedotakljivosti obstoječega
reda na zemlji, o tem, da »glavi več pritiče kot rokam«. In slednjič še besede vikarja Dominika, namenjene skesanemu, od življenja poslavljajočemu se Ubraniču: »Ena hiša in en oče in gospodar; kakor koli greši in se moti, otroci in posli naj se ne pravdajo z njim.«
Zelo jasno odločljivi idejni naravnanosti romana ustreza tudi podoba ljudstva v tem delu. Seveda ne moremo tu imeti v mislih pisanega vrvenja množic po sejmih in na
romanjih, vroče ljubezni med vase zaprtim ravbarjem in vedno vročekrvno Ciganko, krčemskega merjenja moči med hrusti..., ne moremo imeti v mislih te eksotike z vso slikarijo pokrajine v marsikdaj baročno preobloženem jeziku. Tu nam gre za notranjo podobo ljudstva. Dokler nam pripovedovalec predstavlja Ubraniča kot žrtev razmer, zaradi katerih mora krasti in ubijati, je tudi ljudstvo »ubito ljudstvo«, »prodano ljudstvo«, »ubogo ljudstvo«, nič manj žrtev razmer kot Ubranič. Kakšna
ekspozicija za družbeno kritiko, bi človek lahko pomislil. Toda potem pride do tistega odločilnega idejnega preloma v romanu. Spoznamo, da je pripovedovalec narisal črnega hudiča tako črnega samo zato, da bi ga lahko potem toliko učinkoviteje razgalili do poslednje grdote. Če namreč ljudstvo malce podkuri svojim malim zajedavcem, je to resda razumljivo, a vseeno ne sme ostati nekaznovano. Toda pristnega visokega (nemškega) plemstva naj se sploh nihče ne dotika. Grof Auersperg z Mokric — Gagern tukaj, kot marsikje v svojih delih, vpleta svojo rodbino v dogajanje romana — je pravzaprav nosilec pri-povedovalčeve vizije sveta. Gospod z Mokric je v »Ljudstvu« prototip blagega dobrotnika, vserazumevajočega človeka. Skupaj z grofico ob nedeljah zastonj zdravi bolnike podanike, sam Ubranič se mu spoštljivo klanja in ga blagruje zaradi njegove neizmerne milosti. »Vi ste dobri do ljudstva; ljudstvo je vaš dolžnik«. In kako misli grof o »Slovanu«? »Gotovo, da ni zrel za samostojnost; toda morda samo zato ne, ker je pač predober in premoder. Dober in moder, kot prava, potrpežljiva žival.« In to »otroško dobro, pravo, preprosto ljudstvo, ki se v temi boji sebe samega«, Auersperg v vsej svoji dobrohotnosti takole svari: »Nespametno, če se majhni iz ničemurnosti odpovedo veliki enoti, ki jo pač potrebujejo in jo bodo vedno potrebovali«. Po vsem takem je potem samo logično, da se sam Ubranič — v spiritističnem prizoru na koncu romana — spremeni v pomirjevalca puntarskega ljudstva, pozivajoč k spoštovanju reda in k vzajemni ljubezni, odmaknjeni od vsakršne emancipatorične socialne misli.
Dokument neskladja
Ko grof Auersperg na zadnji strani romana še poslednjič zamaknjeno ponovi svoj vzdih o »dobrem, otroško dobrem, pravem, pridnem, ubogem nedolžnem ljudstvu«, se mora slednjič to njegovo romantično poveličevanje nekega ljudstva v bralčevi zavesti prav dialektično sprevreči v nekaj nasprotnega; s hvaljenjem ljudstva aristokrat tlači ljudstvo. Hvali njegovo naivno preprostost, ker ve, da je neosve-ščenemu ljudstvu mogoče vladati in da neosveščeno ljudstvo ne more ogrožati obstoječega družbenega reda, pa četudi je ta očitno naperjen proti njemu, ljudstvu, samemu. Roman je izšel leta 1924. Takrat Gagerni več niso bili gospodarji Mokric, ljudstva stare Avstrije so se osamosvojila in za Friderika Gagerna se je z velikanskimi zgodovinskimi spremembami začela trpljenja polna pot — nazaj. Zanj osebno je bilo takšno doživljanje časov seveda tragično in tudi mi ga v njegovem zmotnem zaustavljanju koles zgodovine lahko vidimo kot tragično figuro. Saj je bila zanj nekdanja Avstrija še leta 1944 »za svet zgledna država Združenih narodov«.
»Ljudstvo« je tedaj pravi dokument o razsežnostih nekega neskladja v Gagernu, neskladja med njegovim aristokratsko konservativnim gledanjem na resničnost in resničnostjo samo. Po naslovu romana sodeč pa naj bi tu šlo tudi in menda predvsem za književno estetski dokument o nekem ljudstvu kot resničnosti. In ali nas delo v tem slednjem smislu lahko zadovolji? Je bilo res »izdano Slovencem v užitek«, kot je zapisal neki bralec, res samo v užitek? Pri kritičnem pretresu smo uporabljali nemški izvirnik. Prevod je namreč vsaj za tretjino krajši, strnjen predvsem na dialog in fabulo. Mnogo opisov pokrajine, na primer, in s tem dobršen del živopisnosti, zares tudi mikavne živopisnosti, je za našega bralca zgubljen. Izpuščena pa je tudi marsikatera sestavina romana, ki je za pravilno ocenjevanje in razumevanje knjige neogibno potrebna. Zaradi neoviranega dostopa do končnega sporočila Gagernovega »Ljudstva« smo torej morali poseči po izvirniku.
Drago Grah
dice nekulturnih polemik v naši kulturi. Glejte, ko smo se najbolj prepirali zaradi ljubljanske Drame, ljudje niso več hodili v gledališče. Človek gre le nerad na obisk k družini, kjer se zakonca prepirata pred gosti.«
Ostajajo gesla
Ko smo ga vprašali, kako naj bi družba ukrepala in kako ukrepa proti takšnim pojavom, je Zupančič dejal:
»Mislim, da je edino zdravilo samoupravljanje. Od vsake kulturne ustanove, od vsakega posameznika terja, da se vključi v družbo, da z njo živi, ne da bi se pri tem odrekel svojemu osebnemu življenju.«
Benu Zupančiču smo seveda postavili tudi vprašanje o zapiranju kulture v nacionalne okvire. Kaj v Sloveniji vedo o kulturnih dosežkih drugih jugoslovanskih narodov?
Približno toliko, kolikor se kulturna dejavnost zapira v neko kulturno ustanovo, se zapre tudi v okvire naroda. Če za gledališče ni pomembno družbeno okolje, denimo slovensko družbeno okolje, tedaj za taisto gledališče ni pomembno tudi jugoslovansko ali mednarodno okolje. Navzlic deklaracijam težko prodiramo v druge republike. Občutek za odprtost je prešibak, vse skupaj se uveljavlja kot geslo in ne kot potreba. Zastavljajo se ovire, in sicer zelo močne, premalo prevajamo in se še vedno slabo poznamo. Res je sicer, da je pri tem cela vrsta praktičnih vprašanj: v Sloveniji imamo zelo malo prevajalcev za makedon-ščino in albanščino, pač pa tega ne moremo reči za srbohrvaščino. Jezikovna pregrada pa vendarle ni nepremostljiva; zakaj naj bi bil jezik ovira v našem prostoru, če nas takšne pregrade ne ločijo od Angležev ali Kitajcev? V vseh republikah in pokraji-
nah so krogi kulturnih delavcev, ki prebirajo in spremljajo vse, kar pri nas izide. To je že nekaj. Pred nekaj leti še tega ni bilo.«
Sergej Vošnjak, s katerim smo se prav tako pogovarjali o vseh teh vprašanjih, pravi, da se moramo bojevati proti elitizmu, nismo pa še natančno odgovorili na vprašanje, kaj elitizem v resnici je.
»Nekateri istovetijo elitizem s kakovostjo. To je napak. Dejal bi, da je elitistično tisto, kar nima dovolj izrazne moči, da bi človeku kaj povedalo. In prav iz ustvarjalne nemoči nekateri avtorji valijo krivdo na bralce; češ, niso me razumeli. Eno je vprašanje dejanske kakovosti in ocene resnične idejno-estetske vrednosti umetniškega dela, drugo pa je vprašanje uporabe te kulture, torej organizacije kulturnega življenja. Gledališkega dela ne moremo obravnavati kot elitističnega, le če nima občinstva. In obratno. Drama Gregorja Strniše »Ljudožerci« je na primer elitistic-na stvaritev, kajti ljudje je niso razumeli, čeprav si jo je ogledalo veliko gledalcev.«
Srečanjem botruje naključje
Opazili smo. da zadnje čase na programu Mestnega gledališča ni avtorjev iz drugih republik. Je to dokaz nekakšnega samozadovoljstva, ali pa so slovenskemu občinstvu dovolj le domači avtorji?
»Zapiranje kulture v svoje lastne meje je po eni strani posledica materialnih težav, še bolj pa je odraz pomanjkanja širokopo-teznosti kulturnih ustanov. V tem pa je tudi nekaj samozadovoljstva. Premalo je čutiti potrebo, da bi spoznali kulturne stvaritve drugih naših republik. Izkušnje pa pričajo, da kulturna ustanova, ki je pripravila program za medrepubliško
izmenjavo, lahko dobi sredstva za uresničitev tega programa. Mi smo se denimo dogovorili z banjaluškim gledališčem, da bomo izmenjali dve predstavi na leto. Žal pa je še vedno zaslediti okostenele navade, da čakamo, da bo nekdo od zunaj ali od zgoraj poskrbel za to izmenjavo in zagotovil sredstva. Nismo pa zaprti samo mi v Sloveniji. Tako je tudi v drugih republikah. Priznati vam moram, da sem se v zadnjih štirih letih srečal le z dvema režiserjema iz Beograda in z enim iz Skopja: obiskali so naše gledališče, ko so bili po naključju v Ljubljani. Značilno in žalostno je, da danes bolje vemo, kaj se dogaja v Berlinu, Parizu ali Londonu, kot v Zagrebu, Beogradu, Skopju in Sarajevu. V nazorih in izročilu seveda obstajajo razlike med našimi republikami, vendar so te razlike vsekakor manjše od tistih, ki nas ločijo od zahodnih držav. Umetnost je sestavni del družbenih odnosov in je ni mogoče ločiti od njih.«
Veliko teoretiziranja
Pogovarjali smo se tudi s književnikom Ivanom Potrčem. »Elitizem se pojavlja v književnosti, ki ne prihaja iz srca,« je dejal, »v tistih literarnih delih, ki ne izžarevajo življenja in človeku niso blizu. Kadar hoče nekdo za vsako ceno biti literat in vladati, mimo vseh človeških teženj — je to elitizem. K temu prispeva tudi naša kritika, ki je pogostokrat malomeščanska in zvečine ocenjuje, kako je knjiga napisana in ali se pisatelj lepo izraža, namesto da bi ocenjevala dejansko literarno vrednost dela. Kritika ni povezana s stvarnostjo, daleč je od ljudstva, preveč teoretizira. V samoupravljanju bi morala kritika in vsa sredstva javnega obveščanja približati knjigo našemu delovnemu človeku. Pogostokrat se namreč zgodi, da slaba dela
sprožijo pravo senzacijo v literaturi,« ugotavlja Potrč.
»Nekako sem tudi sam žrtev elitizma, kritika me imenuje kmetavza, ker nekateri moji romani govorijo o življenju na deželi. Moja knjiga »Na kmetih« je bila prevedena v vse jezike naših narodov in v osem svetovnih jezikov, celo v nizozemski jezik. Tudi veliko drugih mojih del so prevedli in izdali tuji založniki, vendar naš tisk o tem ni poročal. K sreči so moja dela prodrla med bralce in to je zame največja nagrada«. Potrč je prekinil svojo izpoved in dejal:
»Sprašujete me o zaprtosti? Seveda smo se zaprli, zabubili. Nemara vam to lahko najbolje pojasnim takole: zdi se, da smo Slo-
»O medrepubliškem sodelovanju ne vem veliko, saj nisem predstavnik republike. Sem pisec, kritik, esejist, avtor, zanima pa me zgolj sodelovanje z avtorji, z ljudmi, ki so mi blizu po idejah in pogledih, bodisi v Sloveniji ali zunaj te republike. Imam tesne stike z vrsto avtorjev v Srbiji in na Hrvatskem in zelo uspešno sodelujem z založniki na tem območju. Tam mi natisnejo več kot 50 odstotkov tekstov, zanje pa pišem tudi po naročilu in dogovoru. Najbrž sodim med redke Slovence, ki si že dvajset let na vse kriplje prizadevajo poglobiti in okrepiti to sodelovanje.«
venci preveč pametni in sami sebi dovolj. Povsod govorimo o bratstvu in enotnosti, o tem, da morajo vse naše vredne stvaritve pripadati vsem narodom, nismo pa jim omogočili, da bi jih spoznali. Kar zadeva predstavitev kultur drugih naših narodov, naj povem, da slovenski pisatelji o tem premalo odločajo, pa bi morali. To je predvsem naloga akademije znanosti, ki naj bi skupaj s pisatelji izbirala kakovostna dela iz drugih naših republik in jih nemara v manjšem obsegu ponudila slovenskemu narodu. Od založnikov tega ni moč pričakovati. Njim gre le za zaslužek, ne skrbijo pa za dejansko stanje.
Stanje v naši kulturi je precej zaskrbljujoče,« je ob koncu dejal Potrč.
Tako je povedal Taras Kermauner, književnik, kritik in esejist. Krepak petdesetletnik, vselej pripravljen na odkrit pogovor, mož, ki se ne ozira na svojo zunanjost (na sebi je imel kavbojski jopič in hlače), z brado, ki mu v svetlo srebrnih kodrih pokriva lice, robat, pa iskren v svojih izjavah, že dobrih dvajset let priteguje pozornost slovenske in jugoslovanske kulturne javnosti. Pred časom se je umaknil v samoto. Živi in dela v svoji hiši v gorenjskih hribih, v bližini Kranja. V mesto, v Ljubljano pride samo takrat, kadar bi se rad srečal z najboljšimi prijatelji.
Vzroki za nesporazume
Povod za ta pomenek je bil naš članek »Bavbav elitizma«, torej izjave Bena Zupančiča, Sergeja Vošnjaka in Ivana Potrča.
»Sodelovanje, kakršno danes premoremo, ,formalno-manifestativno‘, se omejuje zgolj na to, da se delegacija iz Slovenije sestane z delegacijo iz Srbije in Hrvatske in podobno,« je dejal Kermauner. »Morda je to po politični plati lepo in prav, za kulturo pa je premalo. O pravem sodelovanju v kulturi lahko govorimo samo tedaj, če poteka od spodaj navzgor, če avtorji sodelujejo po svojem interesu. A če takega sodelovanja ni, se sestajamo zgolj na kongresih. Prenašanje političnega modela na kulturno področje, kar se pri nas dogaja, včasih pomeni — zavirati kulturne akcije.«
Pogovor se zatem razplete okoli možnosti za dejavnost kulturnih delavcev. Javna skrivnost je, omenimo Kermaunerju, da 'njegovi odnosi z Josipom Vidmarjem niso ravno najboljši in da se konec koncev njuna gledanja na kulturno politiko razlikujejo.
Vprašanje je sledilo po Kermaunerjevi trditvi, da ga ne vabijo na pomembne simpozije, ki jih prireja Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
»Ž Vidmarjem sem se zapletel v spore že pred dvajsetimi leti. Vidmar je trdil, da je bila kulturna politika v Sloveniji v letih 1962—1972 slaba, očital je, da se tiska vse mogoče in da je to liberalizem, da pa bi morali natisniti samo stvari, ki so, kot je dejal, dobre. Po mojem mnenju je to izrazito elitistično stališče. Vidmar je v tem uspel, izhajalo je samo ,dobro', rezultat tega pa je, da je današnja slovenska kulturna situacija manj rožnata od one pred
Nadaljevanje na 28. strani
Čas brezbrižnih
Nadaljevanje kritičnega dialoga o razmerah v slovenski kulturi
W	sobotna priloga
stran 28 K 18. november 1978
Venezuela
Predvolilne puščice in gospodarstvo
Opozicija napada politiko predsednika Andresa Pereza — Obtožbe na račun korupcije - Gospodarska anatomija
Od našega posebnega poročevalca
Caracas, novembra — Pred decembrsko odločitvijo o novem venezuelskem predsedniku, vladi in parlamentu v dolgotrajni predvolilni kampanji predsedniški kandidati vseh levih opozicijskih strank iz dneva v dan ostro napadajo tudi gospodarsko politiko vladajoče stranke demokratske akcije (AD) in predsednika Carlosa Andresa Pereza. Vladi zamerijo, da v štiriletnem mandatnem obdobju ni znala dovolj in učinkovito izkoristiti naftnega booma za razvoj nacionalnega gospodarstva, da se je prenaglila z megalomanskimi razvojnimi načrti za razvoj jeklarske, železarske in aluminijske industrije, hkrati pa da je zanemarila socialno varnost, življenjski standard najširših slojev prebivalstva in še povečala razlike med višjimi sloji iz poslovnega. kapitalističnega, bančnega in trgovskega sveta ter delavstvom in kmečkim prebivalstvom.
Kritike na račun neustrezne vladne gospodarske politike, ki jih levo usmerjene politične skupine in stranke osredotočajo v trditev, da je model kapitalističnega razvoja Venezuele dokazal globoke razpoke in v skrajni posledici tudi svojo nemoč, so poleg kritik na račun korupcije v sedanji administraciji nasploh najbolj priljubljeno predvolilno strelivo. Po tem strelivu pogostokrat posežejo tudi krščanski socialisti, druga najmočnejša stranka v deželi, ki so pred kratkim objavili rezultate ankete o javnem mnenju glede skorumpiranosti v vladi in administraciji stranke demokratske akcije. Po rezultatih te ankete sodeč je skorumpiranost zelo razširjen pojav v vodstvenih strukturah, saj je kar sedem od deset Venezuelcev prepričanih, da je vladne in upravne organe načela korupcija, več kot polovica (57 odstotkov) jih je prepričanih, da so se zgodile »resne nepravilnosti,« več kot tretjina anketiranih pa je mnenja, da vlada ničesar ni storila v boju proti korupciji na najrazličnejših vladnih in upravnih ravneh. Vlada Andresa Pereza je takoj odgovorila krščanskim socialistom, da tudi krščansko socialistična vlada dr. Rafaela Caldere (1969-73) ni bila ravno »imuna« za korupcijo, in da je bil v podkupovanja vmešan celo sedanji predsedniški kandidat Herrera Campins.
Ne glede na te obtožbe, protiobtožbe in predvolilne obračune pa si velja ogledati nekaj najpomembnejših podatkov, ki govorijo o gospodarskem položaju Venezuele v zadnjem obdobju. Po uradnih podatkih je lanski družbeni bruto proizvod Venezuele s 13 milijoni prebivalcev dosegel vrednost 35,5 milijard dolarjev, kar je za 6,8 odstotka več kot leta 1976, letni dohodek na prebivalca pa je že presegel 2.300 dolarjev. Vlada stranke demokratske akcije najbolj poudarja, da se je lani kar za 10,4 odstotke povečala proizvodnja v kmetijstvu in živinoreji v primerjavi z letom poprej, kar je slejkoprej velik uspeh, saj sta bila kmetijstvo in živinoreja dolga leta na repu gospodarskega razvoja dežele. Kmetijska proizvodnja se je v enem letu
povečala kar za 18,7 odstotka, živinorejska pa za 5,2 odstotka. Največje uspehe so zabeležili pri pridelkih riža, ki se je povečal za 83 odstotkov, fižola (58), krompirja (44), bombaža (40) in zemeljskih oreščk-kov (za 29 odstotkov večji pridelek).
Lani se je za 2,5 odstotka zmanjšal bruto dohodek od načrpane nafte, če ga primerjamo z dohodkom leta 1976. Prav tako so lani v Venezueli načrpali za 2,5 odstotka manj nafte kot leto poprej, kar pomeni, da je bila dnevna proizvodnja nafte okrog 2,2 milijona sodčkov na dan. Po venezuelskih ocenah je zmanjšana proizvodnja nafte posledica delovanja novih nahajališč na Alajski in v Mehiki, poleg tega pa tudi varčevanje z nafto v industrijsko razvitih državah. Ocene za letošnje leto napovedujejo, da bo povprečna dnevna proizvodnja nafte še nižja od lanske, 2,050.000 sodčkov na dan, kar je za 150.000 sodčkov pod načrtovano proizvodnjo.
Težave z naftnim bogastvom
Naftna industrija, ki prinaša državi že leta več kot 90 odstotkov vseh deviznih sredstev, vlada pa dobi 70—80 odstotkov vseh sredstev za državni proračun in gospodarske naložbe od naftnih izkupičkov, predstavlja po drugi strani enega glavnih problemov za sedanjo vlado, še bolj pa za prihodnje. Ce bo Venezuela črpala nafto v dosedanjih količinah in še naprej ostala tretja svetovna izvoznica nafte, potem ji bo čez dvajset let zmanjkalo nafte v sedanjih nahajališčih. Po ameriških ocenah je imela Venezuela leta 1976 še za 18,2 milijarde sodčkov naftnih rezerv, ki jih bo zmanjkalo še pred koncem tega stoletja. Venezuelska državna naftna družba Petro-leos de Venezuela (PDV) pa je postregla s podatkom, da bo že v prihodnjih letih omogočeno čipanje nafte iz drugih nahajališč, kjer naj bi bilo deset milijard sodčkov naftnih rezerv. Venezuelske ocene zatrjujejo, da gre samo za manjši del rezerv na območju reke Orinoco v zahodnem delu dežele, ki bi jih bilo mogoče črpati s sedanjo tehnologijo. Ob reki Orinoco v venezuelski Gvajani pa je po uradnih ocenah vsaj še za 700 milijard sodčkov naftnih rezerv, vendar je ta nafta slabše kvalitete, zato bi jo morali predelovati po posebnih in zahtevnejših postopkih. Najbolj optimistične ocene navajajo kar 1,8 bilijonov sodčkov naftnih rezerv v venezuelski Gvajani. Če bi izkoriščali samo deset odstotkov teh ogromnih rezerv, potem bi Venezuela postala v prihodnjem stoletju vodilna naftna sila, saj te rezerve znašajo kar tretjino doslej znanih svetovnih rezerv in veliko več kot naftne rezerve v Saudski Arabiji in Kuvajtu.
Venezuelski državni proračun je v lanskem letu dosegel nekaj manj kot 13 milijard dolarjev, proračunski primanjkljaj pa je znašal 215 milijonov dolarjev. Zadolženost države v tujini se je lani povečala na 8,7 milijard dolarjev, vrednost investicijskih naložb pa se je v primerjavi z letom 1976 povečala za 30,6 odstotka in je dosegla vrednost >13,8 milijard dolarjev.
Lani so v Venezueli prvič po petdesetih letih zabeležili primanjkljaj v tekoči in plačilni bilanci, v prvi je bilo nekaj nad dve
milijardi dolarjev primanjkljaja, v plačilni bilanci pa za 156 milijonov dolarjev.
Kljub nekaterim negativnim pokazateljem ima Venezuela v zadnjih letih daleč najnižjo stopnjo inflacije v državah Latinske Amerike, ki se giblje med šestimi in sedmimi odstotki. Vendar pa so se življenjski stroški v središčih 20 venezuelskih zveznih držav, federalnem območju Caracas in v dveh federalnih ozemljih, pa tudi na 72 otokih, ki spadajo pod zvezno vlado, v lanskem letu ponekod kar skokovito povečali. V glavnem mestu Caracasu so se povečali za 7,8 odstotka, v Ciudad Guayana za 25,3, v mestu Merida za 12,5, v San Cristobalu za 12,1, v Barinasu za 11,7, v mestu Valeri pa za 10,9 odstotka. V teh mestih so zabeležili največji dvig življenjskih stroškov v lanskem letu.
Ena izmed najbolj neposrednih posledic naftnega booma in priliva petrodolarjev v Venezuelo je skokovito naraščanje uvoza v zadnjih letih. Še 1973 je Venezuela uvozila za nekaj manj kot 3 milijarde blaga, lanski uvoz pa je že presegel 9 milijard dolarjev (9,2 milijarde) in se je v primerjavi s 1976 povečal za 33,7 odstotka, uvoz uslug pa se je povečal kar za 79,2 odstotka in dosegel vrednost 2,2 milijardi dolarjev.
V uvozu ima večji delež privatni sektor, ki je uvozil za 6,7 milijarde dolarjev blaga (povečanje za 24,8 odstotka), javni oziroma državni sektor pa je uvozil za 2,5 milijarde dolarjev različnih izdelkov in blaga, med katerimi ne manjka tudi luksuznih potrošnih dobrin. Z druge strani gledano pa je struktura uvoza naslednja: največ odpade na uvoz kapitalnih dobrin (4,3 milijarde dolarjev), na industrijske proizvode (2,2 milijarde), uvoz hrane (835 milijonov dolarjev), uvoz kemijskih izdelkov (880 milijonov), ostali izdelki oziroma blago pa predstavljajo dobro milijardo dolarjev uvoza.
Američani na prvem mestu
V Venezuelo daleč največ izvažajo Združene države Amerike (45 odstotkov uvoza odpade na ZDA), kar dokazuje, da je venezuelsko gospodarstvo močno navezano na severno sosedo, poleg tega pa ZDA tukaj kupujejo tudi veliko nafte. Med ostalimi pomembnimi izvozniki v Venezuelo naj omenimo še zahodnoevropske države (32 odstotkov uvoza), Japonsko (9 odstotkov), samo 14 odstotkov venezuelskega uvoza pa odpade na države Latinske Amerike, dežele v razvoju in na sicialistič-ne dežele.
Izvoz se je lani povečal le za 2,9 odstotka v primerjavi z letom 1976 in je dosegel vrednost skoraj 9,7 milijard dolarjev, od česar odpade na izvoz nafte več kot 9,2 milijard dolarjev, oziroma 95,4 odstotkov vsega izvoza. Vrednost lani izvožene nafte se je povečala za 4,8 odstotka v primerjavi z vrednostjo 1976, vendar izključno na račun povečanih cen nafte, saj se je dejanski izvoz nafte zmanjšal za 7,1 odstotka.
Lanski izvoz železove rude se je zmanjšal za 34,8 odstotka in dosegel vrednost 167 milijonov dolarjev. Zmanjšanje izvoza že-
lezove rude je posledica nižjih cen na mednarodnem trgu (v primerjavi s 1976 so se zmanjšale za 5,7 odstotka) in pa manjšega povpraševanja po tej surovini. Ti podatki povzročajo Venezueli velike skrbi, saj ima ogromne zaloge železove rude v Gvajani in vlaga velika sredstva v razvoj železarske industrije.
Med drugimi tradicionalnimi izvoznimi artikli se je najbolj zmanjšal izvoz kave, kar za 32,2 odstotka, povečal pa se je le izvoz kakaa, za 169,2 odstotka in dosegel vrednost 35 milijonov dolarjev. V celoti gledano pa se je izvoz tradicionalnih artiklov zmanjšal za 2,5 odstotka. Izvoz tako imenovanih netradicionalnih izdelkov pa se je zmanjšal kar za 14 odstotkov. Tako so lani iz Venezuele izvozili manj aluminijskih izdelkov, ribjih konzerv, papirja, industrijske opreme in transportnih sredstev.
Konec lanskega leta so devizne rezerve države znašala malo manj kot 9,2 milijard dolarjev, kar je za 1,7 odstotka manj kot konec leta 1976. Zaradi navedenih kritičnih elementov v venezuelskem gospodarstvu se je vlada v začetku letošnjega leta odločila za sprejetje ukrepov, s pomočjo katerih naj bi poživili industrijsko proizvodnjo, še posebej kmetijsko in živinorejo, zmanjšali naj bi uvoz, v katerem je tudi precej blaga ,in proizvodov, ki jih Venezuela in njeni potrošniki nikakor nujno ne potrebujejo. Poleg tega pa naj bi s temi ukrepi povečali izvoz in odpravili zastoj v prodaji nafte, ki je povzročil v prvih mesecih letošnjega poslovnega leta kar za 28,1 odstotka manjšo proizvodnjo nafte od načrtovane.
Po podatkih za prvo polovico tega leta je Venezuela ustvarila za 7.334 milijonov dolarjev deviznih dohodkov, od tega odpade na nafto 5.268 milijonov dolarjev. Devizni izdatki (uvoz) pa so se v prvem polletju 1978 že povzpeli na 8.359 milijonov dolarjev, kar je že v prvi polovici leta povzročilo primanjkljaj v tekoči bilanci za več kot milijardo dolarjev.
V prvi polovici 1978 so se devizne rezerve zmanjšale na 7.138 milijonov dolarjev, zadolženost v tujini pa je dosegla 9,2 milijard dolarjev. Kljub temu se je Venezuela odločila za pogovore o novih posojilih in si bo letos zagotovila za nadaljnjih 4,5 milijard dolarjev posojil od tujih bank in konzorcijev.
Ocenjujejo, da bo letošnji uvoz presegel 10 milijard dolarjev, izvoz pa naj bi le malo presegel vrednost 9 milijard, zaradi česar bodo letošnje poslovno leto verjetno zaključili s poldrugo milijardo primanjkljaja v plačilni bilanci. Po drugi strani je Venezuela med tistimi članicami organizacije držav izvoznic nafte (OPEČ), ki si prizadevajo, da bi povečali ceno nafti. V venezuelskem časopisju so z mastnimi naslovi objavili napoved, da se utegne nafta decembra podražiti za 5—8 odstotkov, kar bi državi prišlo prav pri uravnoteženju plačilne bilance, kreditiranju velikih investicij v bazično industrijo in ne naposled se v Venezueli skoraj nostalgično spominjajo, da so še pred štirimi leti iztržili od prodaje nafte kar 14,5 milijarde dolarjev, kar je bila rekordna vsota.
\
Avgust Pudgar

Nafta v morju (fotodokumentacija Dela)
Bill«
	
1 /	
Nadaljevanje s 27. strani
desetimi leti. To danes vsi priznavajo, morda celo sam Vidmar. Vidmarjevo stališče se je izkazalo, kot smo njegovi nasprotniki že ves čas zatrjevali, za izrazito elitistično in nihilistično za kulturo.«
- Bi nam lahko natančneje pojasnili to kritiko Vidmarjevega stališča, smo povprašali Kermaunerja.
»Vidmar načelno odklanja literaturo, ki je nastala v določenem obdobju, a to pomeni — vso moderno literaturo. K temu moram pristaviti: zavračati nekaj, kar obstaja, v imenu nečesa, česar ni, pomeni skrajni idealizem, skrajno negiranje stvarnosti in dejanske ustvarjalnosti. Vendar pa je Vidmar po svoje pogumen, eden od redkih, morda celo edini iz svoje generacije, ki je znal zelo ostro izraziti svoja gledanja, zagovarjati svoje stališče in se zanj bojevati. Morda pa ni dovolj pogumen, da bi sprejemal nove dogodke in tokove. Svoj čas je tako zanikal vse tekste, ki jih danes prištevamo med klasično povojno slovensko literaturo: Zajca, Strnišo in druge. Prav tako je nastopil tudi proti Jovanovičevi drami .Osvoboditev Skopja'.«
To je nihilizem
Kermaunerja smo povprašali, kaj meiti o objavljeni trditvi, da so Strniševi »Ljudožerci« elitistična stvaritev.
»Govoriti o elitizmu v kulturi je zelo problematično. Delo, ki v tem ali onem trenutku ni razumljivo, nikakor ni elitistično. Nikoli pa ne pomislimo, da je kateri od velikih znanstvenikov elitist, saj preprosto sklepamo, da bo tehnika njegove ideje in izume uresničila in to dovoljujemo.«
— Kaj menite o naši književni kritiki?
»Teze, da je Potrč ruralističen pisec, nisem navedel jaz, temveč Josip Vidmar. On je ves čas onemogočal Potrča, ker ga je imel za preveč kmečkega pisatelja. Najbrž je bil to razlog, da Potrč dolgo časa ni mogel postati član akademije, saj je imel Vidmar pri tem besedo. Potrčev roman ,Na kmetih' je po mojem mnenju odlično delo in v kratkem nameravam o njem pisati, in to ugodno. Moram priznati, da Potrč pretirava, ko pravi, da ga kritika napada, saj se kritika z njim ne ukvarja veliko. Potrč je, kot bi lahko dejali, bivši pisatelj, dober pisatelj, vendar tak, ki ne piše več. Leta in leta ni nič napisal. Vsekakor postaja njegova kmečka problematika danes še posebej zanimiva in posebej pomembna za mlade.«
»Ne strinjam se z mnenjem, da ni kritike. Trdim nasprotno. Mislim, da imamo v Sloveniji tako razvito kritiko kot še nikoli doslej. Premoremo več odličnih kritikov, ki prizadevno spremljajo vsako novo delo. Dovolj je, da vzamemo v roke samo knjigo Dimitrija Rupla. Tu je zbrano presenetljivo bogastvo zelo kritičnih ocen vsega prebranega. Tisti, ki trdi, da nimamo kritike, ravna podobno kot Vidmar, nihilistično, saj negira stvar, ki obstaja in živi. Sicer pa je vsaka kritika subjektivna, saj jo pišejo subjekti. Objektivne kritike ni, takšno bi morali pisati stroji. Vidmarjeva kritika, ki jo cenimo kot najboljšo, je skrajno subjektivna.«
Za lažje razumevanje povprašamo Kermaunerja, ali to pomeni, da v Sloveniji, v kritiki ne velja ona stara resnica »kakor ti meni — jaz tebi«.
»Seveda so take stvari, so vselej bile in bodo. Tega ni moč niti z enim dekretom preprečiti. Mislim pa, da na srečo takšnih pojavov ni veliko. Ob tem se moram spet povrniti z Ruplu in Inkretu. Oba sta zelo ostra tudi do prijateljev.«
O skupinah in klikah
Kultura se po Kermaunerjevih besedah oblikuje in živi v živahnih polemikah med različnimi skupinami. Vsaka skupina je deloma odprta, a deloma zaprta. Skupina je pozitivna socialna združba ljudi, somišljenikov in zastopa svoja stališča, vendar pa nima kakšne institucionalne moči. »Veliko nevarnejša je klika. Pred časom sem pisal o klikah v beograjskem listu »Književna reč« in govoril o razlikah med skupinami in klikami. Klika je tista, ki ima vpliv na institucije, katere odločajo o objavi kakega teksta, o nagradah in drugem. Ob tej priložnosti ne bi govoril o zaprtih skupinah, temveč o klikah. Precej začutiš, kdaj se pojavi klika. To so ljudje, ki imajo v rokah možnost načrtovati konkretno kulturno politiko.«
Te besede so bile spodbuda za vprašanja: — Kaj mislite, ali Jovanovič zasluži Prešernovo nagrado?
»O nagradah nasploh si nisem ustvaril kakega posebnega mnenja. Ko gre za Jovanoviča, moram povedati, da je zaslužil Prešernovo nagrado. .Osvoboditev Skopja' in drugi Jovanovičevi teksti so odlični in če bi mogel, bi mu to nagrado pri priči dal, podelil pa bi jo še nekaterim. Sicer pa menim, da podelitev nagrade ni izraz ustvarjalne kulture, temveč je to stvar kulturne politike. Sam nisem nikoli v življenju dobil nobene nagrade in če po pravici povem, me to sploh ne moti. Ce pogledamo, kakšna besedila so bila nagrajevana, si lahko ustvarimo podobo, ki še malo ne izraža vrednot kulture v tem ali onem času.«
Na koncu smo Tarasa Kermaunerja še povprašali, kaj misli o društvu književnikov in koliko kot pisec občuti to društvo, pa, kaj meni o založniški politiki v Sloveniji. Dejal je:
»Društvo književnikov je tako rekoč društvo, ki ne obstaja. To društvo se ne zanima za pisce in po mojem mnenju živi večidel svoje zasebno življenje. Problemi z založniki pa presegajo vse meje. Cankar bi ponorel, če mu založniki ne bi natisnili knjige vsaj v treh mesecih, sam pa že štiri leta čakam, da bo izšla moja knjiga. Moram priznati, da so to stvari, ki jih ne razumem. Naposled še marsičesa ne razumem. V letih 1945—1972 sem bil med tistimi, ki so se v Sloveniji najbolj ostro bojevali proti nacionalizmu. Pozneje, ko so vsi udarili po nacionalizmu, leta 1972, mi niso pripeli kolajne — mimogrede povedano, je tudi ne potrebujem — temveč so me jeli napadati zaradi nacionalnega nihilizma.«
Drugi naš sobesednik je bil tridesetletni Dimitrij Rupel, sociolog, književnik in kritik, predavatelj na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Povedal nam je:
Val privatizacije
»Zapiranje kulture je po mojem mnenju v tem trenutku zelo resen problem. V slovenskem kulturnem življenju je prišlo do nekakšne indiferentnosti, ki vpliva tudi na splošne jugoslovanske kulturne razmere. Mislim, da je kljub nekaterim gibanjem v zadnjem času ostala naša kulturna politika konservativna in zaprta v ozke kroge. Vsi stiki, vse medrepubliško sodelovanje — vse to je formalno. Na sestanke v Beograd hodijo namesto avtorjev in ljudi peresa predstavniki institucij, uradniki. Pravih stikov ni, razen tistih na povsem zasebni ravni. Rad bi poudaril, da so se ti odnosi, ti stiki med Ljubljano in Beogradom privatizirali ... V Beogradu imam tri-ali štiri pri-
jatelje, s katerimi me vežejo stiki in vprašujem se, ali je to dovolj.«
»Tisti, ki zdaj vidijo slovensko kulturno politiko,« trdi Rupel, »imajo preveč opraviti z idejnimi rešitvami, lepo govore, a vse, kar povedo, ni vselej z življenjem kaj prida povezano. Ko govore o kulturi, so to večidel samo politične fraze.« Povzemamo besedo za besedo: »Kulturna politika pri nas se že dolga leta usmerja proti kulturnim delavcem. Prišlo je do odtujitve in vrzeli med kulturno politiko in kulturnimi delavci, tako da je vsak krenil na svojo stran; kulturna politika v svojo smer, kulturni delavci pa v nasprotno. Razmere so torej nadvse kritične. Danes v Sloveniji izhaja manj revij kot pred vojno. Med kulturnimi delavci je zavladala popolna apatičnost. Vsi se zapirajo v svoje domove, v zasebno življenje, saj se, poglejte, ne da nič spremeniti.«
Malo o zapravljanju časa
Ruplu smo omenili Društvo pisateljev. Zakaj se pisatelji tam ne sestajajo?
»Društvo pisateljev je uzurpirano. To je skupinica ljudi, ki vpije na ves glas, da so v Sloveniji klike, v resnici pa je Društvo pisateljev zasebna klika. To je zasebni fevd posameznikov, med drugim tudi samega predsednika Potrča.«
Rupla smo še povprašali, kaj misli o kritiki?
»V Sloveniji se nič ne dogaja. Ljubljana je postala kulturna provinca, v petek popoldne ne vidiš žive duše, ulice so prazne. Vsi hočejo mirno živeti, grade hiše, se zapirajo. Predstavljajte si ljudi pri dvajsetih, ki razmišljajo o tem, kako bi čim mirneje živeli... V Beogradu se vsaj prepirajo. V
Ljubljani pa se nihče javno ne krega, temveč na skrivaj, za voglom, za zaprtimi vrati, a na zunaj je vse lepo, polikano, mirno. Na prvi pogled smo vsi kar mirni, zadovoljni, premoremo imenitne kulturne ustanove, imeniten mehanizem, znotraj vsega tega pa zija praznina.«
— Ali so v takšnih razmerah nastala kaka pomembna dela? Tudi na to vprašanje je Rupel pri priči odgovoril:
»Tu in tam se kaj zgodi, nastanejo dobra dela, potlej pa, če komu niso všeč, obleže globoko v predalu. Sramota je, da delo slovenskega dramskega ustvarjalca Dušana Jovanoviča uprizori Ljubljanska drama zadnja, zdaj, ko Jovanoviča hvalijo povsod po Jugoslaviji. Mi Slovenci pa smo bili prepričani, da je .Osvoboditev Skopja' politično škodljiva drama in da je ne gre javno prikazati. Vrhunska dela se torej ubadajo s težavami, povprečnost pa cvete. In še nekaj ob tem bode v oči: birokrati žele, da bi se pisalo po naročilu. Tega Srbi ne poznajo in zares jim močno zavidam. Slovenci pa smo še vedno kot otroci, ki jim mora oče povedati, kaj smejo storiti in česa ne. To bi morali v samoupravljanju izkoreniniti.«
Rupel je očitno želel ponovno opozoriti na problem zaprtosti kulture in povedal, da v Beogradu bolje poznajo slovensko literaturo kot sami Slovenci. »Do ljudi iz drugih republik se vedemo, kot da ne bi živeli v isti skupnosti. Kot da bi bila Ljubljana središče sveta in kot da bi meja tekla po reki Kolpi. Zapravljamo dragocen čas, ker se ne vklapijamo v jugoslovanske kulturne tokove.«
Tako se je končal pogovor s Kermaunerjem in Ruplom, a najbrž je to šele začetek razgovora o kupu žgočih vprašanj s tega področja.
DELO
Stranski produkt vietnamsko-kampučijskega konflikta
»Osvobodilno gibanje«,
ki je in ga ni
Vietnam ga potrebuje iz političnih razlogov — Kako je »nastalo« in kaj vemo o njem — Begunci dajo presenetljiv
odgovor
Minimalni in maksimalni cilj
Kot že omenjeno, Vietnam potrebuje »kampučijsko osvobodilno gibanje«, da bi za tem pročeljem z omejenimi operacijami svoje armade dosegel cilje v Kampučiji. Minimalni cilj Hanoja je, da izsili odhod Pol Pota in Ieng Saryja iz kampučijske vlade ter poskuša potem s »kompromisnimi osebnostmi«, sprejemljivimi tako za Vietnamce kot za Kitajce, politično likvidirati konflikt s solucijo, ki bi ustrezala vietnamskim interesom. Maksimalni cilj pa je, vreči s pomočjo »upornikov« Pol Potovo vlado ter si zagotoviti politično kontrolo nad Kampučijo z novo vladno garnituro v Phnom Penhu, ki bi imela vse razumevanje za vietnamske interese.
»Kampučijsko osvobodilno gibanje« je torej Vietnamu potrebno v obeh primerih. Na podlagi analiz, ki so jih pripravili različni informacijski centri v prestolnicah jugovzhodne Azije, so se Vietnamci že lani lotili ustvarjanja »kampučijskega osvobodilnega gibanja«. Zanj so, po ocenah iz teh virov, rekrutirali 15 do 20 tisoč oseb bodi med khmersko manjšino, ki je že prej živela v južnem Vietnamu, bodi med begunci iz Kampučije, ki so razmeščeni po begunskih taboriščih blizu kampučijske meje, njih število pa cenijo na 150.000. Seveda ne gre samo za oborožene gverilce, marveč predvsem za politične aktiviste, ki na ozemlju, ki je pod kontrolo vietnamske armade, vzpostavljajo svojo oblast, para-
lelno »komunistično partijo Kampučije« in so — tako sodijo v Phijom Penhu — zametek bodoče »kampučijske vlade v izgnanstvu«, ki naj bi postopno, s pomočjo vietnamske armade, širila »svoje« ozemlje v smeri proti Phnom Penhu.
Ko je iz kampučijskih beguncev nastal kvantum »kampučijskega osvobodilnega gibanja«, mu je bilo treba dati še voditelja, ki bo govoril v njegovem imenu, vojaško osebnost, ki bo posodila svoje ime za operacije redne vietnamske armade, in kanal, po katerem bo vodstvo »kampučijskega osvobodilnega gibanja« lahko vzpostavilo stik z ljudmi v Kampučiji.
Glasniki in glas »kmerskega osvobodilnega gibanja«
Za političnega predstavnika »kampučijskega osvobodilnega gibanja« je Hanoi izbral So Phima. Je kader, ki se je formiral v revolucionarni šoli »vietminha« in pozneje v šoli južnovietnamske FLN, hkrati pa osebnost, ki je še pred kratkim zavzemala visok položaj v politični hierarhiji Phnom Penha.
Vojaški glasnik »kampučijskega osvobodilnega gibanja« je postal bivši oficir kampučijske armade Nam Samouth, ki je, kot že omenjeno, skupaj s So Phimom maja letos prebegnil na vietnamsko stran. Med voditelji »kampučijskega osvobodilnega gibanja« viri z vietnamske strani omenjajo
še dve nekdanji kampučijski osebnosti, vendar samo s psevdonimom. Eden je »So Vauna«, za katerega pravijo, da je bil nekoč (kdaj, se ne ve) namestnik načelnika generalštaba kampučijske vojske, drugi pa po vsem videzu nastopa kot vplivna politična osebnost pod psevdonimom »Surya«.
Tako formirano »kampučijsko osvobodilno gibanje« je dobilo tudi svojo radijsko postajo, ki se oglaša iz Tay Ninha kot »Glas svobodne Kampučije«. V tem kraju (v ozkem obmejnem predelu Kampučije) je bila med vietnamsko vojno nameščena radijska postaja južnovietnamskega osvobodilnega gibanja (FLN).
»Glas svobodne Kampučije« poroča predvsem o uspehih »kampučijskega osvobodilnega gibanja« v boju proti režimu v Phnom Penhu. Njegove oddaje prenašajo po zvočnikih v taboriščih za begunce iz Kampučije.
Francoski novinarji, ki so si na povabilo Vietnamske vlade ogledali eno od teh taborišč, so se pogovarjali z begunci prav v trenutku, ko je »Glas svobodne Kampučije« poročal o vsenarodni vstaji proti Pol Potovemu režimu. Na njihovo vprašanje, »kaj pa vi begunci veste o tej vstaji«, so dobili presenetljiv odgovor: »Prvič smo slišali zanjo iz hanojskega radia«.
Res, nenavadna vojna. Tudi njene posledice utegnejo biti nenavadne.
Miran Šuštar
Že nekaj časa je v mednarodni javnosti priznano dejstvo, da je na meji med Vietnamom in Kampučijo prava, čeprav posebna vojna, in da ne gre govoriti o »incidentihi« ali »obmejnih praskah«. Več obveščevalnih centrov je potrdilo vesti iz tajskih časopisov, da zbirajo Vietnamci v provincah Kieng Giang in An Giang čete, tanke in topništvo za »nameravani sunek proti Kompong Somu (ex Sihanoukville), edinemu pristanišču, preko katerega lahko Kambodža prejema kitajsko pomoč.
Rekli smo, da je to vojna posebne vrste: kombinirana je z organiziranjem gverile proti režimu v Phnom Penhu. Vojaško bi namreč vietnamska armada, razen kitajske in morda iranske najmočnejša v Aziji, lahko strla kampučijski odpor in vzpostavila v Phnom Penhu režim po svoji želji in potrebi. Toda Hanoi si tega zaradi političnih ozirov do jugovzhodne Azije ne more privoščiti. Gledano stvari iz Hanoja, lahko režim v Phnom Penhu zruši samo »kampučijsko odporniško gibanje« ali »kampučijske osvobodilne sile«. Če bi stvari tako potekale, bi ostal Vietnam politično čist, ker bi šlo pač za »notranjo zadevo Kampučije«. Zato hanojski radio posveča vsaj toliko pozornosti »uporu v Kampučiji« kot »odbijanju kampučijskih napadov«.
Radijska postaja »Glas Vietnama« je 23. oktobra poročala o splošnem uporu proti režimu Pol Pota v Kampučiji. Po teh poročilih je vstaja zajela 16 kampučijskih provinc (od 19); uporniki da so presekali vse ceste iz Phnom Penha proti severo-vzho-du, napadali naj bi mesti Krati in Kompong Thom ter zasedli letališče Kompong Cham pri Phnom Penhu.
Kaj je z uporom v Kampučiji?
Opazovalci v prestolnicah jugovzhodne Azije, predvsem tisti v Hanoju in Bangkoku, so menili, da so poročila močno pretirana. čeprav ne dvomijo, da v Kampučiji obstajajo posamezna žarišča odpora proti vladi premiera Pol Pota.
Domnevo o pretiranosti teh poročil je 13. novembra potrdila hanojska radijska postaja. »Glas Vietnama« je namreč tistega dne poročal, »da bo splošna vstaja v Kampučiji v kratkem zrušila Pol Potov režim«, kot žarišče uporniškega vrenja pa je bilo omenjenih pet provinc, med njimi tudi dve
s tajsko-kampučijske meje: Preah Viharn in Siem Reap. V tej zvezi je treba povedati, da so znameniti budistični templji v Angkorju v provinci Siem Reap in da je kampučijska vlada za konec meseca povabila vse v Bangkoku akreditirane diplomate na ogled Angkorja.
»Odporniško gibanje« v Kampučiji oziroma opozicija proti Pol Potu ostaja spričo pomanjkanja zanesljivih informacij še vedno velika neznanka. Kakšno predstavo o njej pa bi si lahko ustvarili na podlagi fragmentarnih informacij iz vietnamskih in kampučijskih virov?
Prve informacije o »uporu proti vladi v Phnom Penhu« izvirajo od kampučijskega komandanta bataljona, ki so ga ujeli Vietnamci. Tega so pokazali tujim novinarjem, ki so od njega zvedeli, da je prišlo do prvega poskusa puča proti vladi Pol Pota leta 1966, ko se je uprla »večina« oficirjev divizije, razmeščene okrog Phnom Penha. Do drugega pučističnega poskusa naj bi po istem viru prišlo februarja 1977, ko naj bi se uprli oficirji treh kampučijskih divizij, ki so bili po izjavi ujetega bataljonskega poveljnika bodisi pobiti bodisi so prebegnili na vietnamsko stran.
Ieng Sary govori o purističnem poskusu
Vietnamska informativna sredstva so poročala, da je prihajalo do uporov v Kampučiji marca, aprila in maja letos... Te informacije je potrdila tudi kampučijska stran, seveda v svoji verziji. Namestnik premiera in zunanji minister Kampučije Ieng Sary je diplomatom v Phnom Penhu 28. junija letos razkril, da so »provietnam-ski elementi in kmečo-delavski disidenti marca, aprila in maja letos prirejali tajne sestanke in kovali zaroto«. Rezultat teh zarotniških prizadevanj — je povedal Ieng Sary — je bila aretacija štirih članov CK vietnamske komunistične partije, ki da so prišli na kampučijsko ozemlje, da bi zanetili upor proti legitimni revolucionarni vladi. Kakšen je bil nadaljnji razplet afere, o kateri je govoril Ieng Sary, ni razvidno ne iz kampučijskih ne iz vietnamskih virov, znano pa je, da so v tem obdobju izginile iz javnosti tri pomembne osebnosti v Phnom Penhu: bivši politični komisar kampučijske armade Ear Soth ter ministra za notranje zadeve in za zadružništvo.
Da se je od marca do maja letos v Kampučiji res »nekaj dogajalo«, odkriva tudi dejstvo, da sta prebegnila na vietnamsko stran pomembni osebnosti iz Phnom Penha: So Phim, ki je bil do decembra 1977 podpredsednik kampučijske vlade in »desna roka« Pol Pota, med vojno (1970—75) pa je našel pribežališče pred Lon Nolovimi četami v vietnamskem oporišču Tay Ninh, ter višji oficir kampučijske armade Nam Samouth. Oba sta 26. maja letos pobegnila v južni Vietnam.
Most (foto Vlast ja Simončič)
S poti po Madžarski
V'
Se veliko je tega nasvetu, kar je treba zdraviti
Vsi pomembnejši zakonski osnutki gredo skozi javno razpravo
Od našega moskovskega dopisnika
Vlak proti Moskvi stoji v Budimpešti celih pet ur. Sprva sploh nisem nameraval v mesto in sem mislil tisto popoldne kar prespati. Le kaj naj vidim v teh petih urah, ko daleč tako in tako ne moreš, da bi mesto vsaj povohal. In kaj naj bi sploh videl, ko je mesto pač mesto, sistem pač tak. planski.
Pa sem se premislil, ker me je želja po pivu premagala. Oblačil sem se z bore malo upa, saj sem že doživljal, kako težko je na teh poldnevnikih priti do piva. No, krepke sem slišal od sprevodnika, češ, le kaj se to pravi, da se premišljam. Če pa že grem, potem naj se podvizam. Tako sem hitel, da sem nesel kravato v roki in sem jo kasneje stlačil v žep, plašč pa sem pozabil in sem tja do osmih zvečer prezebal v budimpe-štanski oktobrski jeseni.
Prvi vtis je seveda tak, kot bi prišel i Kitajsko. Napisov mrgoli, črke bereš, r zumeš pa nič. Po napisih tudi približno i bi mogel uganiti, kje bog roko ven moli. I sem na pivo in na vse pozabil, ko se prišel čez trg pred postajo do prvih izlož Saj mi je kar sapo zaprlo, koliko blaga in kako raznovrstnega. Nobenih praznih p lic in gneče ali celo vrste. In cenjeno jugi slovansko blago. Srajce s posebnim lis kom, da so jugoslovanske, tudi dražje s veda. Pa sem si ogledal veleblagovnic dobil pivo in poceni kosilo, kavo sem :
preskus pil kar v treh lokalih in še škotski viski sem si privoščil, ker pa ne kadim, si ameriških cigaret nisem kupil.
Ni planskih genijev
Tale planer mora biti naravnost genij, da je vse to izračunal, ali pa imajo na Madžarskem že tako kompletne računalnike, sem si mislil. Dobra dva tedna kasneje sem se osebno pogovarjal z enim izmed njih na državni planski komisiji v Budimpešti. Bil sem namreč v štiričlanski novinarski delegaciji, ki je bila gost madžarskega zunanjega ministrstva.
Jozsef Sesztak je začel svojo besedo z gospodarsko reformo leta 1968, ki da je povzročila velike spremembe tudi v planiranju. Prej je bil plan tristopenjski — državni plan, plan panoge in potem podjetja ter nazaj na ministrstvo, zdaj je dvostopenjski. Imajo samo državni plan in plan podjetja, če govorimo izključno o gospodarstvu. Tistega genija, ki sem ga iskal, ni ne v obliki oseb« niti v obliki mogočnega računalnika. »Spoznali smo, da ni mogoče vsega centralno planirati,« je dejal Sesztak. Kakšen pa je potem državni plan? Le usmeritev s sicer dokaj precizno opredeljenimi cilji, bolj »sistem pravil obnašanja« kot zakon. V teh okvirih planirajo podjetja. Za to so po reformi samostojnejša. Tudi planov jim ne odobravajo več »zgoraj«, ampak jih sprejemajo sama.
—	Kdo jih sprejema v podjetju?
—	Direktor. Seveda sodelujemo. Vzeli smo le nekaj največjih podjetij, ki pa pomenijo skupaj skoraj polovico celotne industrijske proizvodnje. Ni jih veliko, saj je industrija dokaj skoncentrirana. Podjetja sama ocenijo svoje možnosti in sestavljajo
plan. V planski komisiji pa imamo narodno gospodarske kazalce, ki dostikrat prenapetim željam podjetij strižejo peruti. Podjetja so na primer planirala dosti hitrejšo rast delovne sile, kot pa je je bilo sploh na razpolago. Predvidela so tudi dosti večjo rast investicij, kot pa je bilo gradbenih in drugih kapacitet. Kdor je upošteval nasvet, je realneje planiral, drugi svojih predvidevanj kakopak ni uresničil. Gospodarske tokove pa uravnavamo predvsem z gospodarskimi ukrepi in ne z odloki in odredbami, je dejal Jozsef Sesztak in pristavil, da je to velika kakovost gospodarske reforme.
Samo po sebi se sproža vprašanje, s čim podjetja razpolagajo, da lahko sama tudi planirajo, kajti planiranje ni samo predvidevanje določenih ciljev, predvsem je natančno opredeljevanje poti in sredstev za njihovo uresničitev. Ce nimaš ne Škarij ne platna, potem seveda ne moreš sešiti obleke.
—	Ali podjetja sama skrbijo za surovine, polizdelke in za vse, kar potrebujejo za proizvodnjo?
—	Sama. Plan s tem nima nič opraviti.
Torej se dogovarjajo in sklepajo pogodbe. Ampak, vrtamo naprej, kako pa to plačajo? Pogledal nas je malce začudeno in očitno ni razumel vprašanja. »Z denarjem seveda,« je rekel.
Z denarjem že, samo s čigavim, si mislimo. So namreč tudi taki gospodarski sistemi, v katerih je plan povsem državen. Država določi, kaj bodo delali, kaj gradili, kje
dobili material in denar. Vse je po planu, če je plan izpolnjen, je toliko in toliko za plače, če presežen, toliko več, tudi merila so predpisana in denar prihaja iz državne blagajne. Od tod tudi tolikšen pomen državnega proračuna. Dohodek je potemtakem že med porajanjem državni dohodek. Država mora odobriti, kaj se lahko uporabi in kako. Če so stvari take, potem je kaj umestno vprašanje, kako lahko podjetje v takih razmerah samostojno in dokončno planira.
Izhodišče je dohodek
Seveda ima podjetje svoj dohodek. Temeljno je torej na Madžarskem dohodkovno načelo gospodarjenja. To je dohodek sicer z vrsto državnih regulativov, vendarle je dohodek, ki se zbira na tekočem računu podjetja. Država predpisuje davke in dajatve, cela vrsta predpisov je, kaj sodi npr. med proizvodne stroške, kaj se odbije, preden se dobi dohodek, kar še kako dobro poznamo iz prejšnjih časov.
Samo en pogled v sistem, in še to približen. In samo na počez.
Na osnovne plače je 36 odstotkov davka, potem je davek na osnovna sredstva, da bi tudi z njimi gospodarili, potem je predpisana amortizacija, katere dve petini vzame država, potem so lestvice prometnega davka. Ko je vse to odšteto, dobe dohodek, skupaj s stroški seveda, ki se tudi prej odbijejo. Dohodek si delita podjetje in država — po državnem predpisu. Še prej je nekaj tudi neobdavčenih obveznih skladov. Na primer rezervni sklad, v katerega je treba vplačevati do osmih odstotkov enoletnih plač in poldrugega odstotka vrednosti osnovnih sredstev. Ce je podjetje v izgubi, si lahko izposodi iz tega sklada, vendar mora izposojeno vrniti v petih letih. Za investicije uporabijo lahko del dohodka, ki je ostal podjetju, lahko pa tudi v banki najamejo kredit z osemodstotno obrestno mero. Kredit odobrava bančni konzorcij.
Regulativi so še drugi. Najpomembnejše so cene. Teh je več vrst. So fiksne, so maksimirane, so določene (razumel sem, da se je o njih mogoče dogovoriti), so tudi proste. Teh je sorazmerno malo, so povedali.
Sistem očitno dobro funkcionira, vsaj po trgovinah sodeč. Narodni dohodek je
okrog 2200 dolarjev na prebivalca. Podjetje je rantabilno, če pokrije stroške, plače in davek na plače ter seveda amortizacijo.
Kdo potem razpolaga z dohodkom? Direktor, direkcija? Da, skupaj s sindikalnim odborom, in sicer ob sprejemanju plana. Prej imajo sestanke v kolektivu, o delitvi sklada plač pa odloča sindikalni odbor skupaj s poverjeniki iz obratov na predlog direkcije.
Eden izmed partijskih voditeljev Gyorgy Aczel piše o temle takole: »Partija meni, da je demokracija na delovnem mestu sestavni del socialistične demokracije. Notranja demokracija v podjetjih je ena izmed najbolj pomembnih področij vsakodnevnega življenja človeka pri socialističnem delu. Če demokracija ne seže tudi v njegovo delovno okolje, potem ostane demokracija zgolj prazna fraza.« Kakšnih posebnih institucionalnih oblik te demokracije nemara nimajo, ker o njih niso govorili.
Na Madžarskem pa posebej poudarjajo, kako pomembno je, da gredo domala vsi pomembnejši zakonski osnutki skozi javno razpravo. »To postaja že tradicija,« piše Aczel. O tem nam je na široko pripovedoval tudi šef oddelka za propagando in kulturo patriotske ljudske fronte Madžarske Robert Juhasz, ki je član tudi njenega izvršnega odbora. »Kamen na kamnu ni ostal od prvotnega besedila zakona o izobraževanju,« je dejal. »V javni razpravi, ki jo je organizirala fronta, so ljudje predlagali več kot 1500 sprememb in dopolnitev. Tako je zakon res ljudski, v tem pa je tudi poroštvo, da bo uresničevan, da je v njem bore malo ,lukenj', če sploh so.
Skozi tako frontno rešeto gredo tudi plani mest in župani. No, oblasti so bile take razprave skorajda odveč, je pripovedoval dalje. Pa smo napravili eksperiment, in sicer v dveh mestih. Frontni aktivisti so obiskali prav vsako družino in iskali odgovor na to, kaj je zanje najnujnejše storiti v naslednjem letu. Napisati je bilo po pomembnosti tri odgovore; te so zapečatili v kuverto. To so storili seveda še pred sprejemom plana.
Partija ne sklepa za fronto
Potem smo soočili plane in pisma. Izkazalo se je, da je plan zadel želje ljudi. Planerji so bili veseli, ljudje pa so imeli občutek, da
so pri sestavljanju plana upoštevali njihove želje. Še več, da so sprejeli tak plan, kakršnega so si želeli in da so sami sodelovali pri tem, kar tudi so. Napravili pa smo še nekaj drugega. Tudi mi smo napisali pismo, ga zapečatili in odprli šele čez eno leto. V njem smo napisali, da bo zaradi takega sestavljanja plana politično delo podvojeno. Zmotili smo se. Ljudje so pokazali kar za trikrat več političnih iniciativ kot prej in so tudi delali. Tudi partija daje svoje dokumente v javno razpravo prek patriotične ljudske fronte.«
Ljudska fronta je, je dejal Robert Juhasz, organizacija vseh demokratičnih ljudi, ki so za socializem, ne glede na vero ali svetovni nazor. Na zadnjem kongresu partije je bilo rečeno, da je tudi partija član fronte, in šele na drugem mestu da je njen vodilni del. Partija ne sklepa za fronto. Sklep partije velja za komuniste, ki pa ga uresničujejo v ljudski fronti, toda ne z ukazovanjem, ampak s pridobivanjem ljudi za tisto, kar so se domenili. Vtem ko velja v partiji načelo demokratičnega centralizma (sklep višjega organa je obvezen za nižjega), to načelo v madžarski fronti ne velja. To, kar sklene njeno vrhovno vodstvo, je le priporočilo, usmeritev, sklepajo pa sama vodstva področnih organizacij, je pripovedoval Robert Juhasz.
V vodstvu fronte so poleg predsednikov vseh družbenopolitičnih organizacij, se pravi tudi Janos Kadar, ki je generalni sekretar partije, še vsi voditelji posameznih cerkva s kardinalom na čelu. Mimogrede, vsak škof mora javno priseči na ustavo, na njegovo imenovanje pa da madžarska vlada soglasje. V raznih področnih vodstvih fronte deluje okrog 600 katoliških duhovnikov.
Še nekaj človek opazi na Madžarskem: v uradih ni slik političnih osebnosti, niti ni na stavbah ali na posebnih panojih gesel in napisov. »Posledice Rakoszijevega kulta osebnosti so tako hude, da ljudje ne prenesejo nikakršne oblike, ki bi spominjala na tiste čase.«
»V srcu nosimo tisto, kar ljubimo in ni treba tega kazati tudi navzven,« je bil odgovor. V Juhaszevi pisarni so majhni portreti Che Guevare, Allendeja in Neta. »Vsi trije so zdravniki,« je rekel. Še veliko tega je, kar je treba v svetu zdraviti.
Vlado Jarc
|\(«f ^ sobotna priloga
stran 30 K 18. november 1978
Huda preizkušnja
»Pošteni« nepošteni kupci
Nekaj spoznanj iz obširne raziskave o tatvinah v samopostrežnih prodajalnah
Z nastajanjem in razvojem samopostrežne. samoizbirne in njima podobne trgovine se je pojavila tudi nova kriminaliteta, ne sicer tako spektakularna in vznemirljiva kot kaka druga, pa vendarle zelo množična. prikrita in zanemarjena z zornega kota pravosodnega reagiranja. Kriminalitete, storjene od kupcev, je v samopostrežni trgovini ponekod po svetu toliko, da se sprašujejo, kam pelje tolikšna pogostnost neznatnejših tatvin v prodajalnahTm kaj je z ljudmi, ki kradejo, pa si o njih kaj takega sploh ne bi mogli misliti, ker bi jim prej pripisovali vse drugo kot to. da kradejo, ko jim sploh ne hi bilo treba.
Škoda, ki nastaja s tatvinami v trgovini, v samopostrežni pa še posebej, sploh ni najbolj ključna, čeprav tudi tega vprašanja ne gre zanemarjati. Najbolj smo pomembni mi ljudje, naše vedenje in razmerja, ki jih kažemo do lastnine, ki ni naša. S tem pa seveda majhna tatvina s svojo množičnostjo in skritostjo prestopa meje neznatnosti in se spreminja v družbeno gospodarska, moralna, socialnokulturna in kriminalno-politična vprašanja. Pri tem so odkrivanje, zatiranje, samozaščita, vzgoja kupca, kaznovanje. sankcije, obravnavanje in rehabilitacija storilcev samo posamezni deli zamotanega odnosa do pojava, pred katerim si neredko zatiskamo tudi oči.
Vpliv trgovine
Samopostrežni in samoizbimi način prodaje je nasploh tako prirejen, da omogoča čim hitrejše prehajanje blaga od prodajalca do porabnika, in sicer tako. da ga kupec kratkomalo sam vzame in plača šele ob odhodu iz prodajalne. To pa ustvarja predvsem pomembni okoliščini. Prodaja namreč izpodbuja tako k nakupovanju kot k tatvinam blaga, včasih celo brez razmišljanja. torej impulzivno. Hkrati s tem pa je razstavljeno blago pretežno brez varstva ali pa je varstvo pomanjkljivo, nestrokovno in morda tudi nestalno.
Sodobna samopostrežna prodaja je preračunana na to. da prcmamlja kupca, da kupuje več. kot sc je namenil kupiti, da ga zvablja s svojo ponudbo in zavaja k večji porabi. Zato je že zdavnaj zapustila raven samega zadovoljevanja potreb po rečeh in s svojo psihologijo prodaje, vzdušjem v prodajalnah, pestrostjo izbire, agresivnostjo embalaže, prepričljivostjo reklame itd. oblikuje povpraševanje, okus. vedenje in celo postavlja statusne simbole. Njeno temeljno vodilo je prodati čim več. privabiti čim več ljudi in seveda tudi pri nas ustvariti čim več prihodka, ne glede na poti. po katerih prihaja do tega.
Tako sc v nalašč prirejenem ozračju, ob razstavljenem in nezavarovanem blagu, ob velikih količinah neznatnejših reči. pri obloženih policah, izobilju predmetov itd. nenadoma znajde kupec. Njemu lahko pomeni samopostrežna prodajalna tudi veliko priložnost in skušnjavo za nepošteno prilaščanje blaga, povezano z izredno majhnim tveganjem glede prijetja. Zato tudi ni čudno, če človek z zapletenostjo svoje osebnosti gleda na to objektivno nujnost drugače in s svojega zornega kota, ki je lahko nasproten od tistega, zaradi česar obstaja način prodaje. Zato tudi krade po podobnih zakonitostih, kot so tiste, po katerih ga trgovina »sili«, da kupuje več, kot jo mislil. Cc tega pritiska ne hi bilo. bi najbrž ostali kar pri klasični prodaji.
Glede na to mora vsak kupec v takih objektivnih okoliščinah, ki so napeljujoče, zapeljujoče, izpodbujajočc in ki nudijo priložnost za nepoštenost s svojim vedenjem ustrezno izraziti svojo osebnost. Lahko bi rekli, da je prav samopostrežna prodajalna za veliko ljudi precejšnja preizkušnja. na kateri marsikdo pade zaradi zunanjih dražljajev, na katere igra trgovina. Lc-ta v psihologiji prodaje vedno računa na iracionalne motive pri nakupu in je s tem pripravljena tudi na tveganje. Le-to pa je kot »kalo« neopazno porazdeljeno v breme vseh. ki kupujemo. Morda tudi zaradi tega ni splošnega preplaha in negodovanja. ko plačujemo za tiste, ki kradejo (lahko tudi v trgovini sami).
Kaj pravijo obdolženci
Za raziskavo »Tatvine v samopostrežnih prodajalnah« smo mimo anketiranja in drugin podatkov, ki smo jih zbrali od milice in prodajnega osebja, tudi nepoštene kupce vprašali marsikaj, kar jih ni zadevalo neposredno in osebno v zvezi z neprijetnim dogodkom, ki so ga doživeli, ko so bili zasačeni. Z njimi smo želeli preizkusiti ne samo njihove poglede na dejanje, marveč tudi stališča do poštenosti sploh in do varstva družbenega premoženja še posebej. Za ta namen smo uporabili Likcrtovo skalo trditev. Ne da bi gojili upanje, smo odkrili dejanskost na najbolj primeren in najbolj zanesljiv način, nam dobljena spoznanja vendarle odpirajo prenekatero vprašanje, žgoče za današnji čas. zlasti morda zato. ker so prijeti »nepošteni« kupci del nas samih in najbrž ne drugačni.
kot smo mi. in nam s tem odkrivajo resnico o morali, ki jo imamo.
Odgovore kupcev bi lahko razdelili na več področij, in sicer: na tisto, ki izraža splošno mnenje o samopostrežni prodaji; na opravičevanje lastnega ravnanja in vrednotenje poštenosti: na stališča o pridobit-ništvu iz nepoštenosti in na izraze kazno-valnosti.
Večina vprašanccv ni imela pomislekov glede ustreznega ravnanja prodajnega osebja, kar pomeni, da tisti, ki odkriva tatvine in nepoštene kupce v očeh »tatov« uživa ugled in priznanje, četudi ima možnost. koga zmotno obdolžiti. Prav tako večina domnevnih »tatov« meni. da samopostrežna prodaja ni le za poštenjake, čeprav so tudi ne tako redke izjeme, ki prisegajo. da v samopostrežno prodajalno nič več. ker jih izpodbuja h kraji in jim povzroča težave, ki jih imajo s seboj zaradi zapeljivosti prodaje. Pretežno so tudi prepričani. da med nepoštenostjo v samopostrežni prodajalni in tatvinami nasploh ne gre razločevati, ker oboje zasluži enako pozornost zlasti, kolikor gre za obravnavanje nepoštenih kupcev in glede ravnanja z njimi po storjenem dejanju.
Nekako podobna so stališča, ki zadevajo dojemanje nepoštenosti v prodajalnah. Toda pri prvem vprašanju je čutiti razklanost. saj se tehtnica v vrednotenju ni mogla odločilno nagniti na nobeno stran glede na to. ali si ali nisi nepošten, če v samopostrežbi »ukradeš« kdaj pa kdaj kako malenkost. Toda več je takih, ki mislijo, da ni človeka, ki ne bi ob ugodni priložnosti poskusil v prodajalni kaj vzeti, ne da bi plačal. Še več pa je tistih, ki najdejo v morebitni »gmotni stiski« opravičljiv izgovor za »jemanje ali zmikanje« reči, ki jih potrebujejo. In še več je bilo vprašancev, ki zatrjujejo, da se tatvini v prodajalni ni mogoče upreti, če v človeku nekaj sili, da vzame, česar sploh ne potrebuje.
Zoper koga?
Ker sta tako lastno ravnanje in nepoštenost v samopostrežnih prodajalnah nekako opravičljivi in sprejemljivi, ker se nepoštenim kupcem večinoma ni zgodilo nič posebnega, ker v okolju zaradi »diskretnosti« trgovine nihče skoraj ni bil zaznamovan kot tat. nepoštenjak. goljuf itd. in ker večina majhnih tatov ni »obravnavana« pred pravosodjem itd., je po drugi strani mogoče svojo agresijo naravnati na druge. S tega zornega kota večina vprašancev meni. da bi bilo treba imena tatov v prodajalnah javno objaviti, jih strogo kaznovati in jim prepovedati vstop v samopostrežne prodajalne. Čeprav smo jim pri odgovorih na vprašanja ponudili milejše ukrepe, zlasti pa vzgojo in poduk za morebitne nerodnosti. je bil tak predlog odločno zavrnjen pri 74% anketirancev, hkrati ko polovica meni. da bi morali o nepoštenjakovem ravnanju zvedeti vsi tisti, ki ga imajo radi (čeprav se veliko anketirancev bolj kot sodnih kazni boji »sankcij« družine-starši se zlasti boje otrok, bolj kot narobe, pa tudi svojih delovnih kolegov).
Nepošteni kupci so torej izrazili visoko stopnjo kaznovalnosti. Toda zoper koga? Zoper sebe?
Da je paradoks še večji in bolj presenetljiv ter razumevanje pojava poštenosti ali nepoštenosti še bolj zamotano, pa sc je 53% anketirancev izrazilo, da je v samopostrežnih prodajalnah važno predvsem to, da te ne vidijo, ko kradeš, kajti odkritje je vir vsega zla (kar je popolnoma točno); 63% jih misli, da je prijetno jemati reči. ki ti povzročajo zadovoljstvo, in 79% je prepričanih. da je imenitno, če si kaj pridobiš, ne da bi za to kaj dal.
Kako si razlagati »konfliktnost« v stališčih »malih tatov« in kako pojasnjevati razkorak med ravnanjem in mnenji?
Raziskava je pokazala, da so tudi glede na spol storilcev očitni razločki v dojemanju poštenosti v samopostrežnih prodajalnah. Tako sc moški znatno bolj kot ženske strinjajo. da je ugodna priložnost odločilna za nepoštenost, medtem ko se je tretjina žensk zatekla k odgovoru »ne vem«. »Prijetnost jemanja« reči v prodajalni na nepošten način je znatno bolj privlačna za ženske kot za moške. Po drugi plati pa moški v večjem obsegu zmikanje »malenkosti« ne štejejo za nepoštenost, ali drugače povedano, ženske imajo znatno prej občutek krivde, če store kaj takega. Zenske pa zopet pogosteje menijo, da je glede »kraje« predvsem pomembno to. da te ne vidijo, itd.
Poskus razlage
Kaj izhaja iz vsega tega. kar so izjavili »tatovi« v samopostrežnih prodajalnah? Razumevanje dejanja, občutki krivde, neprijetnost spomina na dogodek, izkušnje, ki izhajajo iz prijetja, itd., so pri nas ljudeh vedno odvisni od tega. kakšna sta naša osebnost in naš vrednostni sistem. Ne nazadnje je dojemanje nepoštenosti odvisno
tudi od tega. ali je kdo izmed nas prvič storil dejanje ali pa ga ponavlja, ali mu »zmikanje« v samopostrežbi pomeni šport, potrebo, samopotrditev. preverjanje sposobnosti, tekmovanje, prestiž (npr. otroci in mladoletniki), stisko ali klic na pomoč in konfliktnost z njegovim okoljem oziroma razklanost v njegovi duševnosti.
Nekateri so storili svoja dejanja v stanju alkoholiziranosti, drugi pod vplivom »drog«, ki so jih največkrat užili iz docela medicinskih razlogov, pri nekaterih z njihovo duševnostjo ni bilo vse v redu. da ne govorimo o spoznanjih, ki jih posamezni pisci načenjajo v zvezi z raznimi psihofi-ziološkimi spremembami pri nas ljudeh.
Velik del izprašancev je izjavil prepričanost, da deluje normalno, če kaj vzame. Normalnost ravnanja pa izključuje osebno odklonskost. zlasti še. ker prenekateri verjamejo. da tudi drugi kradejo. To pa daje moč in podporo, ki odstranjujeta dvome v pravilnost ravnanja. Taka »zmota« pa je nevarna in je z njo računati v nakupovalnem vedenju in morebitni alienaciji našega »kupca« v samopostrežbi.
Zadovoljstvo s »krajo« (čeprav največkrat neznatnejšo — pa vendarle) je lahko motiviranost zanjo. Zlasti ženske se izrekajo za »prijetnost«. Prijetnost jemanja pa je v marsičem in ne nazadnje tudi v egoizmu, koristoljubnosti, v želji, živeti na račun drugega in podobno.
Stališča o tem, ali si naredil napak ali ne, če si kaj vzel. ne da bi plačal, so verjetno projekcija na lastno ravnanje. Le-to kaže. da je podoba o sebi lahko drugačna od predstav o drugih, čeprav so sestavine dejanja iste in vedenje podobno. V tem oziru sta zlasti očitna razločka med spoloma v obeh skrajnostih, bodisi v strinjanju, bodisi v nestrinjanju. Prav v to pa načenja pomembno vprašanje pojmovanja »poštenosti« v samopostrežni prodajalni. Zlasti pa. kje sc sploh začne nepoštenost, do kakšnega »zmikanja« je pri kom še stanje »poštenosti«, ali sploh še lahko razmišljamo o absolutni poštenosti ali o kaki drugačni in sploh kakšni, če si navadno vsak zase kroji (največkrat tudi blažja) merila za poštenost in strožja za druge.
Kar je najbolj pomembno, pa je naslednje. Čc je za »poštenost« merilo, ali te vidijo ali ne (da si kaj vzel, ne da bi plačal) oziroma primejo ali ne, potem je s tako poštenostjo povsem narobe. Kajti le 24% vprašancev se ni strinjalo s trditvijo, da je prvo le, da*te ne vidijo. Toda v tem je vendarle veliko resnice.
»Biti prijet« pomeni biti nepošten, kriminalen in odklonilen. To pa nisi. če te ne primejo, čeprav si v resnici kradel, ali storil kaznivo dejanje. Ali smemo od posameznika in še od »tatu« povrh pričakovati strožja merila v dojemanju nepravilnosti kot so tista, do katerih spontano prihaja v družbi zaradi zmogljivosti njegovega formalnega in na pravu zasnovanega in delujočega nadzorstva. To »nadzorstvo« pa v samopostrežnih prodajalnah opravlja trgovsko osebje, ki odkriva kupce in jih po svojih zakonitostih odbira na poštene in nepoštene zgolj po tem, če jih vidi. da so kradli, če jih hoče videti ali ne in če jih želi prijavljati pravosodju ali ne. Kaj je potem z najmanj 95% tatov v samopostrežnih prodajalnah, ki niso bili prijeti? Le-ti so »formalno« ostali pošteni, čeprav dejansko niso. Ali je potem takem v resnici med prijetimi (manjšino) in neprijetimi (večino) kak razloček v bistvu stvari? Sploh ne! Razloček je le v prijetju. To pa je prav tisto, do česar so praktično prišli »tatovi«, ustrezna teorija pa to razlaga znanstveno.
Kaj povzeti iz vsega tega? Majhne tatvine v samopostrežni prodajalni se pri precejšnjem številu ljudi štejejo za blažji prestopek, kolikor ne celo pretežno normalno vedenje, zlasti še, če povzroča zadovoljstvo, če ni treba dati ničesar v zameno, če je opravičljiv s kako stisko in še posebej, ker te tako ali tako največkrat ne ujamejo. Dojemanje ravnanja te vrste res ni uniformno in je očitna tudi neenakost razumevanja ravnanja in s tem tudi različnost v občutenosti krivde. Toda prepogosto se razloge za nepoštenost ne išče pri sebi. marveč drugje. Kar pa je največja posebnost, pa je kaznovalen odnos »tatov« v prodajalnah do sebi enakih, kar je presenetljivo. Ali je mogoče najti pojasnilo za to? Morda bi bilo lahko takole:
—	Naši anketiranci so večinoma pozabili, da so bili nepošteni in da so s svojim ravnanjem tudi sami postali »tatovi«.
—	Dejanje jih ni kdove kako presunilo in so sami zase. kaže. še vedno ostali »pošteni« (vsaj večina).
—	Ker se tako vrednotijo, so sc lahko izrekli za strogo kaznovalnost in doslednost. pravičnost in korektnost postopka s tatovi in zlasti za izostajanje vzgoje in poduka ljudi, ki kradejo v prodajalnah. Njihov vrednostni sistem še vedno postavlja izredno visoke zahteve.
—	To bi. ne nazadnje, lahko pomenilo, da so pri njih moralne norme predvsem za druge, ki »kradejo«, in ne zanje, ki svojega ravnanja ne vrednotijo tako.
Ali taka stališča ne peljejo do izhodišča, da lahko vsi po malem »krademo«, če je ugodna priložnost za to. ne da bi se pri tem zanjo sami kaj posebej trudili. Morda je pomembno le. da tega ne ponavljamo preveč pogosto, da ne jemljemo prevelikih vrednosti, ključno pa je. da nas pri tem ne zalotijo.
Tolerantnost za nepoštenost je torej pri naših anketirancih različna in meje, kje sc konča, so dokaj nejasne, vsekakor pa niso identične s tistimi, ki jih določajo kazenskopravne norme. Toda če veliko ljudi tako misli, kam to pelje? Komu naj velja nauk iz tega?
K razmišljanju o globljih vprašanjih
Mogoče je raziskava inštituta za kriminologijo v Ljubljani o »tatvinah v samopo-
strežnih prodajalnah« opozorila na to, da kaj malo vemo o vplivih trgovine na človekovo vedenje. Verjetno pa sc pri nas še nihče ni vprašal, kakšna je sploh »kupčeva socializacija« s samopostrežno prodajo in ali sc sploh kdo zanima za vedenjskonaku-povalne navade otrok, mladine, sezonskih delavcev, starih ljudi, migrantov, tistih, ki se šele privajajo razmeram urbanizacije, ljudem, ki v pogojih popAlnc anonimnosti prihajajo v samopostrežno prodajalno, kjer sc navadno ne vzpostavljajo osebna razmerja kupec-prodajalec zaradi prevladujočega odnosa blago-kupec itd.
Pri motivacijah človekovega vedenja in v procesih, ki ga vodijo, da se ravna prav tako in ne drugače veliko vprašanj ni tako preprostih kot določevati ceno blagu in ga
razstavljati zaradi prodaje. Zato se kot negativna stran nakupovalnega vedenja kaže kupčeva alienacija in v najbolj skrajni obliki tudi kot tatvina in kriminal raznih vrst (zamenjevanje predmetov, uživanje predmetov, odnašanje oziroma kraja, zamenjevanje nalepk s ceno, tatvine s pomočjo zastarelih blagajniških listkov itd.).
S tega zornega kota se pojavlja tudi zamotano kriminalno-politično vprašanje ali množična »kraja« pretežno neznatnih reči v samopostrežnih prodajalnah, zlasti zaradi večine neprijetih nepoštenjakov. ustvarja tatove večjega formata in ponavljalcc kaznivih dejanj. Gotovo je, da' izkušnje brez negativnih posledic rojevajo želje po ponavljanju, zlasti v skromnejšem obsegu. Ker ena sama raziskava raje več vprašanj
odpira kot rešuje, ostaja odgovor še vedno odprt in izredno pomemben. To, kar so nam hote ali nehote razgrnili anketiranci, napeljuje na misel, da je skoraj v vsakem še vedno ostal zahteven vrednostni sistem. Zato se »tatovi« v samopostrežbi ne štejejo za prave tatove. Toda to ni odvisno le od njih.
Ker pojav alienacije kupcev ni tako preprost in ker ljudi, ki kradejo, pa nimajo občutka, da' so tatovi, ni tako malo. bo treba o vsem tem čedalje bolj razmišljati. Še posebej, ker so ob tatvinah in ob nepoštenosti v prodajalnah ne kažejo samo razmerja kupec — blago ali porabnik — trgovina, marveč lahko tudi kot stanje odnosov človek — družba.
Janez Pečar
Iz tajne zgodovine Izraela
Kdo je ubil Haima Arlosoroffa?
Vprašanje je še boleče odprto, tragično dejstvo pa sta s krivimi pričami izkoristila Ben Gurion in Intelligence Service
Na plaži v Tel Avivu je bi116. junija 1933 ubit »zunanji minister« Židovske agencije v Palestini Haim Arlosoroff. Umor še do danes ni pojasnjen. Avtorja knjige »Tajna zgodovina Izraela« — Jacques Derogy in Hesi Carmel — pa sta v enem od poglavij svoje knjige orisala, kako so umor s krivim pričevanjem in z montiranim sodnim procesom izkoristile rivalske stranke v svetovnem židovskem gibanju in britanska mandatna uprava v Palestini. Vprašanje, »Kdo je ubil Haima Arlosoroffa«, ostaja še odprto. »Britanski Intelligence Service«, pravi ena teza. »Goebbels in gestapo«, pravi druga. Razplet te mračne, do danes še nepojasnjene afere povzemamo po odlomku iz knjige »Tajna zgodovina Izraela«, ki ga je objavil pariški »L’Express«.
Bilo je v petek zvečer, 16. junija 1933. Zakonski par je pravkar nehal večerjati na praktično prazni terasi restavracije »Kete Dan« v Tev Avivu, ki je stala na takrat še neobljudeni obali. Ženska je bila vitka rjavolaska. Moški je bil elegantnega videza. Na nosu so mu ždeli naočniki z visoko dioptrijo, ki so odkrivala, da je možakar kratkoviden. Njegov obraz je bil asketski. Haim Arlosoroff, star 34 let, je vodil politični oddelek Židovske agencije, telo. ki je predstavljalo židovski dom — Yiskouv — v Palestini. Skratka, bil je »zunanji minister« te organizacije, preden je nastala židovska država.
Tri dni prej se je vrnil z dvemesečnega bivanja v Nemčiji, kjer je Adolf Hitler postal kancler. Ženi Simi je pripovedoval o svojih berlinskih srečanjih in o tem, kako se je poskušal sestati z znanko iz mladosti, Magdo Friedlanderjevo, ki je postala žena šefa nacistične propagande, dr. Josepha Goebbelsa.
Haim išče Magdo Goebbels
Ko se približuje poletje, je v Tel Avivu že vroče in vlažno. Po večerji sta zakonca s terase odšla na ploščad ob obali, da bi se sprehodila. Pot je peljala proti muslimanskemu pokopališču, kjer stoji danes hotel »Hilton«. Ko sta se sprehajala že pol ure, je Sima zapazila moška, ki sta jima očitno sledila; eden je bil visok, drugi majhen.
Sima je začela hoditi nekaj metrov pred možem, kot da bi bilo prišlo do krega med njima. Ko je Haim Arlosoroff dohitel ženo, mu je moški, ki je bil vštric z njim, posvetil v obraz z žepno svetilko in ga vprašal po hebrejsko: »Koliko je ura?«
Nekoliko presenečeni Arlosoroff je hotel seči v žep po uro. Neznanec mu ni dal časa za to, marveč je potegnil revolver. Samo enkrat je počilo in Haim se je sesedel v pesek. Sima je začela kričati. Pritekla sta sprehajalca, da bi mu pomagala, Sima pa je stekla v hotel »Kete Dan«, kamor je
prisopihala, ko je urni kazalec kazal 22.30:
»Streljali so na Haima«, je izdavila. Bila je sobota. Hudo ranjenega Arlosoroffa so prepeljali v bolnišnico Hadassah dvajset minut pozneje.
»Morda veste, kdo je streljal na vas?« ga je vprašal palestinski policijski inšpektor Zelig Kampf, ki je pozneje postal šef policije v Tel Avivu.
»Ne«, je s težavo odgovoril Arlosoroff. »Zaslepili so me z žepno svetilko in potem streljali name.«
Umor na plaži
Kirurg ga je prepozno operiral. Ob 0,45, uri je Alrosoroff izdihnil.
Sima Arlosoroff je prišla v bolnišnico, ko je bil njen mož že mrtev. Prišla je iz hotela »Kete Dan«, kjer sta jo zadržala dva policista. Sima jima je nedoločeno opisala ubijalca — en velik in drugi majhen — ter pristavila, da sta imela orientalski videz.
»Kaj mislite pod označbo orientalski videz?« jo je vprašal eden od policajev, ki se je pisal Shmuel Shermeister. »Jemenita ali Spanca?«
DELO
UNESCO
Toliko znanja kot še nikoli doslej
Nekaterim velesilam ni do spreminjanja sveta, toda svet se vendarle spreminja
Na uvodnem sprejemu 20. generalne konference UNESCO v Parizu je bila velika gneča tako pri rokovanju, kjer so vsi hoteli pozdraviti generalnega direktorja Ama-doua M'Bowa. kot pri dolgih, a ne preveč obloženih mizah. Zaradi varčevanja in eksotičnosti so namreč prigrizek pripravile same uslužbenke UNESCO raznih narodnosti. seveda vsaka v svojem slogu.
»Razpolagamo sicer z veliko moralno močjo,« je rekel generalni direktor v pogovoru z novinarji, »toda s svojimi 300 milijoni dolarjev za dve leti imamo komaj proračun srednje univerze!« Orjaškemu programu s področja izobraževanja, znanosti in kulture so vendar pritaknili še novo področje — občil. V poslovniku pa so prav zato. da bi premostili mnoge razlike glede rasti sodobnega sveta, tokrat oblikovali posebno pogajalno komisijo, v katero je bil izvoljen tudi jugoslovanski zastopnik Dušan Popovski. Je v tem tudi prikrit poizkus preglasovanja velikih? Afriški M'Bo\v je s položaja generalnega direktorja že pred začetkom, na srečanju v Beogradu, dal zagotovila, da sc bodo trudili samo za demokratični konsenzus: »Ko so pred leti govorili, da gre za krizo UNESCO, je bila resnica predvsem v tem. da nekaterim velesilam ni do spreminjanja sveta oziroma da privolijo samo v spremembe, ki so v njihovem interesu. Toda svet se kljub temu spreminja.«
Nisem poslušal samo govorov po dvoranah. ampak sem navezoval pomenke tudi po hodnikih in zunaj njih.
Še in še se učiti
Ne glede na številčno zaledje, kar se je tokrat odsvitalo tudi v novi proračunski postavki UNESCO za uvajanje kitajščine kot novega delovnega jezika, je šef kitajske delegacije Li Ci. podminister za prosveto 800 milijonov Kitajcev, nastopal sila skromno in odprto. V pogovoru, ki sva ga imela, mi je kar dvakrat naročil, naj v imenu kitajskega ljudstva sporočim spoštljive pozdrave predsedniku Titu. Glede Kitajske same pa je odgovoril: »Res smo sc nekoč ponašali s prastaro razvito civilizacijo. Toda danes se mora nova Kitajska še in še učiti od drugih. Učiti se moramo od vseh narodov in vseh dežel, privzemati vse. kar je resnično dobrega v politiki, ekonomiki, znanosti, tehnologiji, prosveti, umetnosti in novinarstvu. Celo takrat, ko bomo uresničili našo modernizacijo v štirih ključnih postavkah, to je kmetijstvu, industriji. narodni obrambi in znanosti, se bomo morali še kar naprej učiti od drugih vsega, kar je učenja vredno.« Ko sem ga povprašal, kaj pa po drugi strani današnja Kitajska lahko daje drugim deželam po svetu, je dosledno vztrajal: »Prav to. da smo odprti, da se učimo in da bomo zato laže izpolnjevali svoje obveznosti«.
Podminister me je poleg tega opozoril na nekatere dokumente z zelo jasnimi in odločnimi besedami drugih, še pomembnejših voditeljev sodobne Kitajske, vključno samega Hua Kuo-fenga. Na področju znanstveno ustvarjalnega dela so bila seveda še posebej zanimiva stališča kitajskega podpredsednika Teng Hsiao-pinga, ki se je tudi osebno sestal v Pekingu z generalnim direktorjem UNESCO M"Bowom in ki je pri odpiranju letošnje kitajske nacionalne konference o znanosti v Pekingu med drugim pribil: »Še nikoli doslej znanost in tehnologija nista bili deležni tolikšne podpore in skrbi vse partije in vsega kitajskega
ljudstva kot zdaj... Prvo vprašanje je spoznanje, da je znanost del proizvajalnih sil... Tistim, ki vodijo znanstveno raziskovalne inštitute, moramo dati proste roke v njihovem znanstvenem in tehnološkem delu. ker je to v skladu z delitvijo dela. Partijski komiteji morajo biti sicer z njihovim delom seznanjeni in ga obravnavati, ne smejo pa poskušati, da bi opravljali
delo namesto njih____Kar zadeva različne
poglede v akademskih vprašanjih, moramo slediti načelu stoterih šol. moramo se kosati v idejah in razvijati svobodno razpravo.«
Potem ko je podminister Li Ci zelo zavzeto pohvalil vlogo takih mednarodnih organizacij. kot je UNESCO, je zelo ostro napadel oboroževalno tekmo v svetu in menil, da sta za to »odgovorni samo obe supersili — ZDA in ZSSR, ki porabita za orožje toliko kot vseh 150 drugih držav skupno«. Glede odnosov Kitajske z Jugoslavijo pa je smehljaje dejal, da so odlični in da jih je treba razvijati na vseh področjih. tudi na področju prosvete in kulture. Dodal je. da so velike možnosti za vzajemne obiske kulturnih skupin, tembolj, »ker tudi kitajsko kulturo sestavljajo mnoge narodnosti«.
Premagati kolonialno miselnost
V	nečem so bili kljub temu še bolj prepričljivi sobesedniki iz treh malih afriških skupnosti, dežel prve frontne črte ob meji z rasistično Južno Afriko: predstavniki gibanja Zimbabve ter Mozambika in Zambije. Makoni Tachiona Phibion mi je kot sekretar za izobraževanje bodoče neodvisne države Zimbabve zagnano pripovedoval. kako se. čeprav še nimajo svojega ozemlja, že danes pripravljajo na šolanje otrok v svobodi. »Na tisoče in tisoče naših šolarjev, dijakov in študentov moramo pripravljati v sosednjih deželah, ki nas podpirajo. zlasti v Bocvani, Mozambiku in Zambiji. Pri tem gre seveda samo za zemljišče, kajti vse drugo — streho nad glavo ter učence z učitelji — moramo prispevati mi.
V	bistvu so to begunska taborišča otrok, na primer v Zambiji, kjer tako živi 17.000 naših šolarjev. OZN nam pomaga s prehrano. z darili sodeluje tudi svetovna luteranska federacija, nekatere socialistične dežele pa nam pomagajo pri preskrbi učbenikov in učil.« Na vprašanje, kakšen učni program uveljavljajo, je odvrnil, da ta program zdaj preizkušajo, da gre za revolucionarni izobraževalni program, ki bi
hkrati upošteval vse značilnosti domače dežele. »Premagati moramo kolonialno miselnost, ki je pritiskala na nas skoraj sto let.« Obenem pa je priznal, da se morajo kot povezovalnega jezika še vedno posluževati angleščine, kajti domači jeziki še niso dovolj razviti in so premalo znani vsem. To velja tudi za oba osrednja jezika — syona in debele, jezik blizu svvahiliju. ki ju pa vendar govori več kot 7 milijonov ljudi. »Tudi v literaturi je največ domačih del nastalo v teh dveh jezikih. Naš najbolj znani pisatelj Mahonesc. ki je tudi član nacionalnega osvobodilnega odbora, piše hkrati v angleščini in hkrati v jeziku syona.«
Direktor za nacionalno kulturo države Mozambik Salumao Manvisa je sam po stroki glasbenik, skladatelj. Navdušeno mi je pripovedoval o pravcatem vzgonu njihovih pevskih zborov in festivalih revolucionarnih. ljudskih pesmi ter plesov. Sicer pa ni skrival, da je jezikovno in kulturno Mozambik sila mozaični splet. »V Mozambiku štejemo najmanj 50 različnih plemen in zato se tudi glede uradnega jezika ne moremo odločiti, da bi izbrali kako domače narečje. Ce bi sc opredelili za šan-gam na jugu, bi nasprotovali oni na severu, kjer prevladuje šinon. Makua je nekje v sredini. Zato še vedno uporabljamo portugalščino. v kateri smo tudi izvedli revolucijo in v kateri je bila zapisana skoraj vsa poezija gibanja Frelimo.« Poudaril pa je, da je osrednja vez vseh danes partija in da že deluje v Mozambiku prva univerza s skoraj 1000 študenti.
»Nikakor nimamo lahkega dela in glavna teža. ki nas bremeni, je že sama geografska lega naše dežele tik ob rasistični Južni Afriki. Tako pravzaprav naše leta 1964 dosežene neodvisnosti v polni meri sploh še nismo mogli uživati,« mi je dejal minister za prosveto Zambije univ. prof. L. K. M. Goma. biolog po stroki, ki je tudi sicer kljub temu. da se je potožil, razodeval visoko kulturno urejenost in umirjenost. Ko sem ga vprašal, če zaradi nenehnih vojaških napadov Južne Afrike ali Rodezije morajo prikrajševati propračun za prosveto. je to zanikal: »Tembolj, ker je naš vojaški proračun tako majhen in je izrazito obrambnega značaja. Nasprotno pa zelo veliko dajemo za prosveto. V Zambiji imamo, zdaj med petimi milijoni prebivalcev danes en milijon šolarjev, dijakov in študentov.«
Pripovedoval je, kako je doslej znanstveno deloval na univerzah v Londonu, Ugandi
in v Gani. medtem ko je od leta 1965 profesor na domači univerzi v Lusaki. kjer je bil nekaj časa tudi rektor. Letos je bil imenovan za ministra. »Ker gre ža prosveto in znanost, se mi področje tako rekoč ni spremenilo zlasti, ker tudi kot minister uporabljam ista načela, kot sem jih, ko sem bil znanstvenik, se pravi, da upoštevam predvsem pomen dejstev.« Opozoril pa me je na problem v osnovnem in višjem šolstvu Zambije, ki je ostanek kolonializma. Šolarji namreč v glavnem prenehajo s študijem po sedmih letih, nakar niso sposobni za noben poklic, višje šolstvo pa tudi ne prevzame dovolj mladih ljudi. »Zato smo se odločili na reformo devetletnega obveznega osnovnega šolstva v deželi.«
Zakoreninjena francoščina
V primerjavi z alžirskim zunanjim ministrom Butefliko, ki se mi je na beograjski konferenci pred meseci nenehno izmikal, je tokrat šef alžirske delegacije, minister za prosveto in znanost Abdelatif Rahal, nekdanji alžirski predstavnik v OZN, zelo hitro privolil v pogovor. Ko sem mu omenil. da sem bil sorazmerno presenečen, ker je s svojimi petdesetimi člani alžirska delegacija na pariškem zasedanju UNESCO poleg francoske najštevilnejša, je to pojasnil s pripombo, češ da se Alžirija vselej zanima za mednarodne organizacije, zlasti če obravnavajo tudi v Alžiriji aktualno problematiko.
»Sicer pa gre za resorne strokovnjake, ki se bodo med zasedanjem izmenjavali, saj je med Alžirom in Parizom danes komaj ura poleta.« Ko sva prešla na glavne probleme prosvete v Alžiriji, je naštel predvsem prizadevanje za čim širšo vključitev otrok v šole, arabizacijo in opismenjevanje odraslih. »Marsikaj je še storiti, toda s skoraj 80-odstotno šolsko obveznostjo otrok je Alžirija'danes verjetno v arabsko-afriškem vrhu.« Po drugi strani pa je priznal. da se je francoščina v Alžiriji že tako zakoreninila, da so morali za poučevanje arabščine pritegniti številne učitelje in profesorje iz drugih arabskih dežel. »Arabizacijo seveda izvajamo tudi v srednjih šolah, v višjem šolstvu pa so literarne in humanistične vede že popolnoma arabiziranc, medtem ko pa v tehniških panogah poleg francoščine poskušamo zaradi ravnovesja in zaradi večje izbire profesorjev uvajati tudi angleščino.« Ker je ugotovil, da se opismenjevanje odraslih poslej tako uspešno razvija, da se to pozitivno kaže
tudi v gospodarskem in političnem življenju. sem ga pobaral, kako v sodobni Alžiriji povezujejo marksizem z muslimanstvom. »Muslimanska vera je ena izmed stalnic našega ljudstva, marksistično socialistično gledanje pa se kaže predvsem v ekonomskem razvoju dežele. Naši preprosti ljudje ne vidijo v tem nobenega nasprotja. Na filozofskem področju pa se s tem izobraženci seveda že ubadajo, vendar se še ne moremo pohvaliti, da bi prišli do povezanega alžirskega, arabskega in muslimanskega marksizma.«
Ne glede na to pa je poudaril, da Alžirija kot ena najbolj naprednih arabaskih dežel danes izžareva svoj civilizacijski vpliv na vse strani. V Alžir prihajajo mnoge kulturne skupine iz drugih arabaskih in afriških dežel, zlasti pa zelo veliko študentov na alžirsko univerzo. V Alžiru se je tudi razvilo tudi nekaj osrednjih vozlišč kulturnega in civilizacijskega razvoja tako imenovanega tretjega sveta, pa bodisi da gre za centralo filmskih ustvarjalcev ali za zvezo ekonomistov. Na vprašanje, kako pa gleda na dvojnost arabskega in črnskega bivanja v Afriki, je prikimal, češ da je to »stvarnost in da ne gre za nikakršno trenje, ampak za vzajemno dopolnjevanje, čeravno so na eni ali na drugi strani včasih samozaverovano pretiravali«.
Ni bila zgolj protokolarna želja, ki jo je izrekel ob koncu minister Rahal glede povezovanja med kulturno ustvarjalnost v Alžiriji in Jugoslaviji, še posebej na področju literature. V tej zvezi je tudi zanikal. da bi v Alžiriji ustvarjali nekateri pisatelji v francoščini za svet in drugi v arabščini za domačo porabo. »Res so se že v času kolonializma razvili nekateri alžirijski pisatelji, ki so pisali v francoščini. Med osvobodilnim bojem so mnogi med temi sicer še pisali v francoščini, vendar so to obliko izpolnjevali z alžirijsko vsebino. Zdaj postopoma prehajamo v tretje obdobje, ko bodo alžirijski pisatelji pisali predvsem v alžirščini in za Alžirijce. s tem pa seveda tudi za ves svet.«
Za ploden dialog med civilizacijami
Sto metrov od Napoleonove grobnice in kakih 600 metrov od palače UNESCO sem na aveniji Breteuil obiskal še nekdanjega predsednika mehiške republike, ekonomista Luiza Echeverrio Alvareza. »Čeprav tako nisem na pol poti, vendar hodim vsako jutro peš samo v UNESCO,« se je pošalil Echeverria in dodal, da ne
misli na nobene vrhunske funkcije več. »V Mehiki je običaj, da se predsednik po preteku mandatne dobe iz političnega življenja umakne, kajti tako je bolje za trdnost dežele.« Trenutno je veleposlanik Mehike pri UNESCO, v kratkem pa bo odšel za veleposlanika v Avstralijo. »To je nova celina in njene zveze z Latinsko Ameriko utegnejo biti pomembne.«
Sicer pa mi je o sedanjem stoletju rekel, da sta ga zaznamovali eksplozija atomske bombe ter beda tretjega sveta, čeravno je v tem razdobju nakopičeno toliko človeškega znanja kot še nikoli doslej. »Pri tem 19 odstotkov prebivalstva najbolj bogatih dežel kontrolira 64.5 odstotka celotnega svetovnega narodnega dohodka. Po drugi strani ena milijarda, 400 milijonov ljudi, ki predstavljajo 70 dežel, to je 33 odstotkov vsega prebivalstva sveta, razpolaga samo s nekaj več kot 4 odstotki skupnega bogastva. Zaradi razmnoževanja bo leta 2000 izmed 6 milijard 900 milijonov prebivalcev kar 5 milijard 400 milijonov prebivalcev odpadlo na reveže tretjega sveta. Tako dalje ne more več iti! Predvsem je zato treba izpodbuditi revolucijo v mentaliteti samih znanstvenikov in izobražencev, ki se morajo povezati v ploden dialog med civilizacijami povsem racionalno, mimo vseh monopolističnih oblasti. Danes moramo upoštevati tudi še dve novi dejstvi: obstoj multinacionalnih družb, ki so s svojo tehniko in kapitalom edine sposobne izvesti pomembne premike v gospodarstvu, drugo pa je spoznanje, da te premike in tako kapitalizacijo dela. ob sočasnem ohranjevanju naravnih bogastev dežel, lahko izvede tudi samoupravljanje, pa najsi bo že katerokoli, jugoslovansko ali kitajsko.«
Potem ko se je znova ustavil pri vprašanju duhovne revolucije, češ da marsikatere razvite dežele sicer sprejemajo v načelu gesla, kot so boj proti rasizmu ali apartheidu, medtem ko v praksi še vedno trgujejo in podpirajo Južno Afriko, sem ga prestavil na njegova domača tla, v Latinsko Ameriko.
»Latinska Amerika bi bila lahko kontinent upanja, na katerem bi uvajali nov življenjski slog. Žal pa je zaradi svoje podrejenosti brez resničnega življenja, zlasti na področju gospodarstva. Nekoč smo govorili: dva koraka naprej, korak nazaj. Danes lahko rečemo kvečjemu: korak naprej, dva nazaj. Treba bo še veliko delati, da bi znova prešli k tradicionalnim virom naše neodvisnosti z dopolnilom naših sodobnih teženj. Pred nami je še daljša pot. kot je za nami. Predvsem moramo več proizvajati in .plodove dela pravičneje razdeljevati. Opustiti moramo stare navade, ki so del kolonialnega obdobja.« Ko sem ga vmes povprašal še o gibanju neuvrščenih, je nadaljeval: »Mnoge latinskoameriške dežele so članice gibanja neuvrščenih. Mehika je bila in je še v položaju stalnega opazovalca. Gotovo neuvrščenost lahko veliko stori za neodvisnost dežel, še posebej, če je zagotovljena intenzivna organizacija vzajemne pomoči. Zdi se mi pa, da bi moralj še bolj razvijati vzajemno trgovino, kajti gospodarstvo je temelj neodvisnosti. Mi v Mehiki se nasploh držimo starega Juarezovega rekla, češ Mehikancem se sploh ne bi izplačalo biti. če ne bi bili svoji in zase. To še danes pomeni za nas veliko odgovornost, obenem pa nam izpodbuja voljo, ki nas žene preko malodušnosti.« — Kaj je torej vaša filozofija? »V vseh okoliščinah preučevati potrebe našega časa in, izhajajoč iz tega, nenehno iskati rešitve.«
Bogdan Pogačnik
»Ne, bila sta Arabca,« je odgovorila.
Detektiv je telefoniral oficirju britanske kriminalistične policije Staffordu, da so Arabci na obali v Tel Avivu ranili Arloso-roffa.
Njegovo sporočilo, ki ga je oddal v navzočnosti Sime in drugih hotelskih gostov, je vneseno v zapisnik policijskega komisariata v Jaffi. Na nepojasnjen način pa je zapis o Shermeistrovi izjavi pozneje skrivnostno izginil iz zapisnika.
Istega večera so improvizirali rekonstrukcijo zločina. Sima je svojo prvotno izjavo ponovila osebama, ki sta jo pozneje spremili v bolnišnico: Yehoshua Gordon je bil zveza med Židovsko agencijo in britansko policijo, Bendy Gut pa šofer, ki je takrat čakal pred hotelom »Kete Dan«. »Stoodstotno sem prepričana — je rekla — da sta bila napadalca Arabca.«
Naslednjega dne zjutraj, 17. junija, so se voditelji »Hagane« (židovska milica za samozaščito, ki jo je ustanovilo židovsko delavsko gibanje v Palestini) sestali na domu Eliaha Golomba, prav tako vodilne« ga pripadnika »Hagane«, na bulvarju Rothschild v Tel Avivu. Golomb je že ponoči naročil privatnemu detektivu Davidu Tidharju — edinemu, ki je takrat deloval v Tel Avivu — naj izkoristi svoje zveze v arabskem podzemlju, da bi našli sled, ki bi jih pripeljala do morilcev. Kaže, da so na tem sestanku vodstva »Hagane« razpravljali, če ne bi kazalo izrabiti smrt šefa političnega urada Židovske agencije za to, da bi onemogočili tiste v »Agenciji«, ki so nasprotovali laburistični usmeritvi, katero je zagovarjala Svetovna sionistična federacija ...
»Jab« in njegovi skrajneži
Haim Arlosoroff je bil kot »zunanji minister« Agencije največkrat izpostavljen napadom skrajnje nacionalističnih krogov med Židi. Poosebljal je namreč večino zmernih sionistov, ki so se zavzemali za postopno kolonizacijo Palestine, »oral za oralom«, in za to, da bi se v tem procesu podredili britanskim oblastem oziroma njihovemu varuštvu. Tej usmeritvi, ki je bila skupna liberalcem, kot je bil Haim Weizmann, in socialistom kot Ben Gurion,
so nasprotovali »politiki« v sionističnem gibanju, ki so kot Vladimir Zeev Jabotin-sky zahtevali, naj gibanje najprej formira državne strukture (čeprav države še ni), pa četudi proti volji britanske uprave, »z ognjem in mečem«.
Jabotinsky je leta 1925 najprej ustanovil mladinsko gibanje — »Betar« — potem pa je aprila na zborovanju svojih privržencev v »Krčmi pri Panteonu« v Parizu govoril ob ustanovitvi Unije sionističnih revizionistov. Njen cilj: ustanovitev židovske države na obeh bregovih reke Jordan. V okviru svetovne židovske organizacije je ta stranka predstavljala opozicijsko frakcijo proti trem drugim strujam, ki so se med seboj kregale za vodstvo židovskega gibanja: ena struja so bili »splošni sionisti« liberalca Haima VVeizmanna; drugo strujo so predstavljale delavske stranke, tretjo pa verska skupina »Mizrahi«.
Eden izmed palestinskih vodilnih revizionistov, Aba Achimeir, ni prav nič skrival političnega prepričanja svoje skupine: hotel je pretrgati vse zveze in porušiti vse mostove med svojo skupino ter liberalizmom in demokracijo. Občudoval je Mussolinija in videl v njem največjega političnega genija za stoletja, v razvoju fašizma pa »veliko nacionalno gibanje, ki bo rešilo Evropo nemočnih parlamentov in sovjetske diktature«. Postavil se je na čelo majhne skupine aktivistov, ki si je nadela ime »Byrionim« (tako se je imenovala neka ekstremistična sekta v biblijski zgodovini). Ko se je v Palestino vrnil Jabotinsky, ga je Achimeir rotil, naj postane »duce« (vodja) in ne samo šef stranke sionističnih revizionistov, Jabotinsky — klicali so ga »Jabo« — je nedvoumno zavrnil to ekcentričnost, ki ga je spravljala v zadrego, in obsodil kult osebnosti, ki mu je bil odvraten. Hkrati pa je pod vplivom te skupine močno zaostril svoje stališče do Britanije.
Na sionističnem kongresu leta 1925 je imela mladinska organizacija »Betar« 4 delegate med 250 navzočimi. Dve leti pozneje se je to število povzpelo na 9, leta 1929 na 52, leta 1931 pa so imeli ekstremisti iz »Betarja« praktično enako število delegatov kot socialisti. Osemnajsti kongres sionističnega gibanja je bil predviden julija 1933 v Pragi. »Jabo« je v predkongresnih pripravah vrgel na tehtnico svojo krilatico: »Dajte mi večino na kongresu, pa vam bom dal Palestino z židovsko večino«.
Temu geslu nasproti je Ben Gurion postavil svojega: »Od razreda (delavskega) k narodu«. In 31. marca je odpotoval na predkongresno turnejo med Žide na Poljskem. Za cilj kampanje si je postavil, da pridobi 150.000 glasov več kot »hitlerjevski sionisti«, to je »rjavosrajčniki« iz mladinske organizacije »Betar«, ki se bodo »polastili monopola pri izdajanju vselitve-nih dovoljenj v Palestino in vsilili svoje militaristične poglede, če bi na kongresu zmagali...«
Dva tedna pred odhodom na Poljsko se je Ben Gurion v centralnem komiteju svoje stranke sporekel z Arlosoroffom o strategiji, ki naj bi jo uveljavil na tej predkongresni kampanji. Arlosoroff je menil, da je boj proti sionističnim revizionistom preveč negativen cilj Ben Gurionove predkongresne kampanje. Na dnevni red prihodnjega sionističnega kongresa je hotel spraviti organiziranje izseljevanja nemških Židov v Palestino, ker so bili ogroženi; 31. januarja je namreč Adolf Hitler postal nemški kancler. Aprila je Arlosoroff odpotoval v Berlin. Bil je takrat edini, ki je govoril o nevarnosti, da izkoreninijo Žide, in to v času, ko nacistični režim še ni uvedel nobenega hudega protižidovskega ukrepa ...
Ben Gurion se onesvesti
Ben Gurion je zvedel za uboj Arlosoroffa, ko je 17. junija zvečer prispel z vlakom v Vilno. Nekdo iz lokalnega komiteja njegove stranke, ki ga je prišel sprejet na kolodvor, mu je pokazal telegram, ki je prispel iz Tel Aviva. Ben Gurion je vzkliknil »ah« in se onesvestil. Nezavestnega so spravili v njegovo sobo. Komaj je prišel k zavesti, že je zahteval papir, da bi napisal telegram »a naslov »Histadrut Ovim« (sindikalna centrala) — Tel Aviv: Takoj sporočite podrobnosti!«
Uro pozneje je napisal še dva telegrama: »Tisoči in tisoči pionirjev objokujejo smrt Haima Arlosoroffa, ki ga je ubil krvi željni Biryonim«. Beseda »biryonim« ima v hebrejščini dvojni pomen: označuje lopove, pa tudi biblijsko sekto, po kateri so revizionistični skrajneži povzeli ime. Ne da bi razpolagal s kakšno informacijo, bolj podrobno od tiste, ki je govorila samo o uboju Arlosoroffa, je Ben Gurion takoj izračunal, kakšno korist bi lahko izvotkal iz tragičnega dejstva, ko se bo na sionistič-
nem kongresu konfrontiral z revizionisti. Vendar pa je 18. junija v svojem časopisu zapisal: »Prvi prejeti telegram je govoril o komunistih, ki da so ubili Arlosoroffa, drugi telegram pa je trdil, da so bili Arabci. Ta druga domneva je najbrž pravilna.«
Voditeljem »Hagane«, ki so se tistega dne zbrali v stanovanju Eliaha Golomba v Tel Avivu, pa ni bilo treba čakati na Ben Gu-rionov telegram v nedeljo, 18. junija. Brez njega so obrnili smer kriminalistične preiskave v strankarskim interesom koristno smer in skovali prvo montirano mahinacijo v tajni zgodovini Izraela.
Popoldne 17. junija je dr. Abrahama Izmojika, poveljnika lokalne »Hagane« v Jeruzalemu, obiskal mlad Žid iz Jeruzalema, Ytzhak Halutz, ki je bil uslužben na oddelku za vseljevanje; oddelek je sodil pod pristojnost britanske uprave v Palestini. Povedal mu je svoj sum: Arlosoroffa da je umoril neki delavec iz ekstremistične skupine »Biryonim«, Abraham Stavsky, čigar osebni opis ustreza opisu, ki ga je dala policija. Dodal je, da se je Stavsky opoldne tistega petka, ko je bil umorjen Haim Arlosoroff, pojavil na vselitvenem uradu in zahteval, naj mu vrnejo denar, ki ga je že vplačal za podaljšanje dovoljenja za bivanje v Palestini, češ da mora nujno v tujino. Halutz je rekel, da je v Stavskem prepoznal človeka, čigar osebni opis je bil na tiralicah za neznanim morilcem Haima. Dr. Izmojiku je rekel, naj to pomembno informacijo takoj posreduje glavnemu stanu »Hagane«, kar je zdravnik takoj storil.
Kapital iz umora na plaži
V nedeljo, 18. junija sta dva od šefov »Hagane«, Eliahu Golomb in Dov Hoz, odšla v Jeruzalem k dr. Izmojiku. Ta je dobil vtis, da sta zelo razburjena. Nekajkrat ju je slišal, ko sta drug drugemu pravila: »Vse je treba naprtiti na njihov hrbet«. Zdravniku se je zazdelo, da se nekaj kuha: mahinacija, na podlagi katere bi revizioniste obtožili za uboj Arlosoroffa. Na svoje veliko presenečenje je naslednjega dne našel v svojem stanovanju, kjer je bilo tudi poveljstvo lokalne »Hagane«, kup fotografij Stavskega. Vse so bile reprodukcija fotografije, ki jo je osumljeni delavec predložil v uradu za vseljevanje, to je tam, kjer je bil uslužben Ytzhak Halutz. Zdravnik takrat ni nikomur zaupal svoje skriv-
nosti... Šele leta 1973 je nekemu izraelskemu novinarju razodel, kako zgrožen je bil spričo tega odkritja: »Doslej sem molčal, ker sem bil zvest ,Hagani‘ in ker sem spoštoval njene skrivnosti.«
Popoldne 18. junija je neki voditelj »Hagane« pokazal fotografije Stavskega Simi Arlosoroff.
»To je človek — je rekel — ki je Haimu posvetil v obraz in ga s tem prepustil ubijalcu, ki je streljal nanj.«
Sima je rekla, da jo slika v resnici spominja na prvega napadalca. Takoj so jo odpeljali na policijsko centralo v Jaffi. Tam so ji pokazali deset fotografij različnih moških; med njimi je bila tudi fotografija Stavskega. Sima ga je takoj prepoznala. Kako ga tudi ne bi! Saj so ji sliko istega moškega malo prej pokazali na sedežu »Hagane«. Policija ni vedela za to podrobnost, ki je njeno preiskavo spravila na napačno sled.
Tudi Sima je začela umor moža opisovati drugače, kot ga je samodejno opisala tisti večer in naslednji dan. Sedaj je trdila, da je zakričala, ko je videla moža, kako se je zgrudil v pesek: »Na pomoč! Židje so streljali na Arlosoroffa!« Popolnoma kategorična je glede tega: »Da, moža so ubili Židje«.
V	ponedeljek, 19. junija 1933 je policija britanske mandatne uprave v Palestini aretirala Abrahama Stavskega. Našli so ga v stanovanju šefa »Biryonim« Abe Achi-meira, ki je bil prav tako aretiran in obtožen, da je navajal k umoru.
V	torek, 20, junija je Elizer Kaplan v centralnem komiteju MAPAI (delavska stranka) izjavil: »Treba je osvetliti duhovno vez med atentatom in ideologijo atentatorjev in pripraviti ugodno vzdušje, ki nam bo omogočilo, da zbrišemo revizioniste s politične scene«. Drug strankarski voditelj Ytzhak Ben Zvi je bil še za stopnjo ostrejši: »To mora biti vojna uničenja (za revizioniste)«. Ben Zvi, bodoči predsednik države Izrael (1952 do 1963) je bil pripravljen iti zelo daleč v tej vojni proti sionističnim revizionistom. Ko se je 4. julija sešel na zasedanje izvršni svet Histadru-ta (sindikalna centrala), je ponudil, da bi krivo pričal: »Če bi bil Abraham Stavsky obsojen za umor, pa pri tem ne bi bila ugotovljena in poudarjena njegova zveza z
revizionisti, sem pripavljen pričati, da je zagrešil ta umor, ker ga je k temu navajal Jabotinsky...«
Na istem zasedanju izvršnega sveta se je nekdo iz vodstva »Hagane« v svoji razpravi navduševal za to, da bi ohranili in poglobili sodelovanje med raznimi sekcijami »Hagane« in britansko policijo.
Našli so grešnega kozla
Britanske oblasti pa so izkoristile priložnost, ki se jim je ponudila, da udarijo po privržencih Jabotinskega, ki so bili najbolj siloviti nasprotniki njihove politike gugalnice med Židi in Arabci.
C. I. D. (obveščevalni oddelek kriminalistične policije) je hotel identificirati še drugega zločinca, ki je sodeloval pri umoru Arlosoroffa. V ta namen se je obrnil na svojega agenta v revizionističnih vrstah, ki je deloval v strankini sekciji v vasi Kfar Saba v predmestju Tel Aviva. Šlo je za žensko dvomljivih moralnih vrlin, ki se je pisala Rivka Feigin.
Sekretar te sekcije Zvi Rosenblatt jo je nekaj tednov pred tem pognal iz stranke zaradi njenega provokativnega obnašanja. Kmalu potem, ko so aretirali Stavskega, so začela na mizo policijskega oficirja Yehu-da Tannenbaum-Arazija, ki je razreševal dosje »A-37«, (Tega je odprl kapetan Reiss, pomočnik šefa britanske policije v Palestini) deževati anonimna pisma. V pismih je stalo, da Rivka Feigin pozna drugega morilca: to, da je njen nekdanji mož, Moshe Mendel. Arazi je po skrbni preiskavi ugotovil, da je ta obtožba popolnoma neutemeljena. Zato ni hotel zaslišati Rivke, kot mu je sugeriral Ephraim Kre-sner, eden od takratnih voditeljev »Hagane«, ki je pozneje postal šef prve obveščevalne sekcije »Hagane«, in sicer pod novim imenom Ephraim Deckel.
Policijski inšpektor Bekhor Shitritt, eden od agentov, ki jih je imela »Hagana« v britanski policiji, je potem sam odšel v Kinneret na obali Tiberijskega jezera, da bi zaslišal Rivko Feigin. Ta je Shitrittu povedala ime tistega, ki da je streljal na Arlosoroffa: Zvi Rosenblatt, njen nekdanji sekretar v strankini sekciji v Kfar Sabi...
N adaljevanje na 32. strani
C"'\
-.1* >•• *«
Domača raziskovalna dejavnost
Elektrika oživlja ohromele mišice
Svoje normalne sposobnosti lahko ljudje izgubijo zaradi poškodb posameznih možganskih delov, hrbteničnega mozga ali na drugih območjih živčnega sistema, pri čemer jim določeni deli telesa ohromijo oziroma ne opravljajo več pravilno svoje naloge. Mišice ne dobivajo ustreznih dražljajev, zato je onemogočeno ali moteno pravilno delovanje rok, nog ali drugih telesnih funkcij. Zaradi neaktivnosti mišice tudi oslabijo. Vzroki za ohromelost so lahko številni: možganska kap, novotvorbe v živčnem sistemu ali njegovi okolici, razpadanje živčnega tkiva, poškodbe in druge bolezni. Ker je naravna živčna povezava odpovedala, moramo mišice umetno spodbujati. Ljubljanski rehabilitacijski inženirski center se ukvarja z metodo, kjer mišice spodbujajo z več sekund ali minut trajajočimi vlaki električnih impulzov, ki jih lahko krmili pacient sam ali pa delujejo avtomatsko, in sicer tako, da vrnejo izgubljeno funkcijo. Zato takšno spodbujanje imenujemo funkcionalna električna stimulacija.
Ohromelo stopalo dvigajo električni sunki
Če na primer bolnik med hojo sam ne more dvigniti ohromelega stopala, se mu le-to vleče po tleh in je njegova hoja negotova in močno utrujajoča. To telesno okvaro mu odpravi podkolenski peronealni stimulator za dvig stopala (FESE-L 2), ki je v bistvu sestavljen iz treh delov. Elektronsko vezje in 1.5 voltna baterija sta shranjena v plastičnem ohišju, ki je manjše od cigaretne škatlice in ga bolnik pritrdi pod kolenom. Iz ohišja sta speljana dva para žic, od katerih pelje eden do čevlja, v katerem je nameščeno petno stikalo, ki pravočasno, skladno s hojo vključuje in izključuje električno stimulacijo. Drugi par žic pa zaključujeta večjemu gumbu podobni površinski elektrodi, ki si ju bolnik namesti na določeno mesto v pregibu kolena in pritrdi z elastično kolensko nogavico. Do tri sekunde dolga električna stimulacija za bolnika ni neprijetna in jo sprva 1 čuti kot rahlo srbeče površinske dražljaje. Po nastavitvi spodbujevalca v
rehabilitacijskem zavodu lahko bolnik uporablja napravo pri vsakodnevnih opravilih.
Dr. Stanič pravi, da imajo za vse glavne mišične skupine noge nekakšen »kuharski recept«, kdaj in kako stimulirati, da odpravijo določeno okvaro pri hoji. Z dosedanjimi raziskavami in celovito računalniško vodenimi meritvami so že zelo dobro proučili delovanje nožnih mišic med hojo in možnost njihove reaktivacije. Veliko študijskega dela pa jih še čaka pri roki, ki lahko izvaja toliko raznovrstnih gibov v prostoru. Odkod naj na primer stimulator dobi signal, da bo skupina električno spodbujenih mišic stegnila roko točno do določenega mesta? Pri zdravem človeku je vsak tak gib krmiljen avtomatsko iz možganskih centrov prek hrbtenjače, pri hromem pa je ta zveza prekinjena in jo je treba nadomestiti z nečim drugim. Za odpiranje hrome roke so spodbujevalec prilagodili tako, da bolnik lahko uravnava jakost giba z rahlim dvigom rame.
Za preprečevanje mokrenja pa so razvili stimulator v valjčni obliki, ki si ga bolnica lahko samo namesti v nožnico. Ob dotiku s sluznico stimulator avtomatsko spodbudi mišice zapiralke, da se skrčijo in tako preprečijo iztok seča.
Na Zavodu SRS za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani uporabljajo med terapijo že pri 80 odstotkih bolnikov ustrezne električne stimulatorje, 15 do 20 odstotkov bolnikov pa jih uporablja tudi kasneje, ko se vrnejo v domače okolje.
Pred trinajstimi leti je bil rojen prvi domači spodbujevalec
Prvi električni spodbujevalec na Slovenskem za dviganje stopala je 1965. leta razvil prof. dr. Lojze Vodovnik. Zaradi sorazmerno preprostega giba (ena mišica, en gib) so bile začetne raziskave usmerjene prav v ta del noge, dobljeni razultati pa so postali iztočnica za vse ostale večkanalne
raziskave. Dve leti kasneje so začeli v »Soči« z maloserijsko izdelavo stimulatorjev in so jih do sedaj naredili več kot 3000, verjetno največ na svetu.
Sicer pa je na teh področjih začel 1961. leta raziskovati prof. Liberson iz ZDA, ki mu pravijo oče peronealne opornice. Letos je obiskal Jugoslavijo, ko je bil na konferenci v Dubrovniku oupravljanju umetno izvajanih gibov nog in rok. Širšo definicijo električne stimulacije sta postavila prof. Vodovnik in prof. Resvvick iz ZDA. Prav z uvajanjem zamisli kibernetike v biološke sisteme je začela mednarodna skupina raziskovalcev, katere vodilni član je bil tudi prof. Vodovnik, na tem področju pionirsko delo. Naš znanstvenik je nakazal izvirne praktične rešitve pri uporabi električne stimulacije in s svojimi deli pomembno prispeval k matematičnemu modelu delovanja mišičja. Prof. Vodovnik je skupaj s sodelavci 1971. leta prejel nagrado sklada Borisa Kidriča za raziskovalno delo s področja biomedicinske tehnike, lani pa ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti izvolila za svojega dopisnega člana. Pod njegovim mentorstvom so se mladi raziskovalci vključili v raziskovanje osnovnih značilnosti hoje ter od 1970. leta iščejo rešitve, kako z umetno stimulacijo oblikovati kakovostno enako gibanje pri hromih, kakršnega so sposobni zdravi ljudje.
O poteh, ki jih bodo slovenski raziskovalci ubirali v prihodnjih letih, je dr. Uroš Stanič menil, da bodo poskušali s kakršnokoli metodo obuditi invalidom izgubljeno sposobnost gibanja in ostalih funkcij ter jim s tem omogočiti svobodnejše vključevanje v normalno življenje.
»Za zdaj nas vodijo misli prek električne stimulacije in konec našega dela bo nekoč lahko podkožni spodbujevalec gibanja rok in nog ter ostalih organov, nekaj podobnega, kot imamo dandanes za spodbujanje srčnega utripa. Če pa bi našli pota k rezervnim živčnim centrom, potem bodo seveda ta raziskovalna hotenja dobila drugačno razsežnost.«
Branko Sosič
Ljubljanski rehabilitacijski inženirski center z elektronskimi spodbujevalci mišic dosegel svetovno raven
Ze več kot desetletje usmerja skupina slovenskih strokovnjakov svoje znanje in delo v izpopolnjevanje naprav za električno spodbujanje mišičnih sposobnosti delno hromih ljudi in uravnavanje pravilnega delovanja sečnega mehurja in prav toliko časa so njihovi dosežki v samem vrhu svetovnih raziskovalnih hotenj. Sklenjena no-vatorska veriga sega od osnovnih raziskav do novih industrijskih izdelkov in prav to potrjuje pravilno pot medstrokov/Tega dela raziskovalne skupine, ki v okviru projekta Rehabilitacijsko inženirski centrer v Ljubljana razvija moderne rehabilitacijske naprave in metode.
Potrditev svoje ključne vloge na področju rehabilitacije invalidov s pomočjo funkcionalne električne stimulacije je Rehabilita-cijsko-inženirski center Ljubljana (REC) dobil pred dobrima dvema mesecema, ko se je osemčlanska delegacija slovenskih raziskovalcev pod vodstvom dr. Uroša Staniča mudila v Združenih državah Amerike, kamor sta jo povabili ameriški vladni agenciji Rehabilitation Services Admini-stration in Veterans Administration. REC je bil edini neameriški center, ki se je udeležil in aktivno sodeloval na konferenci o novih rehabilitacijskih metodah in napravah. Dosežke ljubljanskega rehabilitacijskega inženirskega centra in visoko raziskovalno strokovno raven, je ovrednotilo mnenje ameriškega vladnega funkcionarja, direktorja agencije RSA J. Trauba, da je Ljubljana vodilni svetovni center na področju funkcionalne električne stimulacije.
Predstavitev naših dosežkov ameriški javnosti
Organizatorji konference so svoja prizadevanja usmerili predvsem na probleme prenosa tehnologije in informacij iz laboratorijev do bolnikov, ki naj bi jim bile rehabilitacijske naprave čimbolj dostopne, in to ne samo med zdravljenjem in usposabljanjem v rehabilitacijskih zavodih, temveč tudi v vsakodnevnem domačem okolju. Zato je seminarsko delo konference spremljala velika razstava, na kateri je svoje naprave in nove rehabilitacijske metode predstavilo okoli 50 inženirskih središč in proizvodnih organizacij, ki jih tako ali drugače financirata obe imenovani vladni agenciji.
Ljubljanska raziskovalna skupina je prikazala kar trinajst različnih vrst stimulator-
Pri skupnem projektu sodelujejo strokovnjaki raznih usmeritev
Navedeni projekt izvajajo sodelavci Zavoda SRS za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani, kliničnega centra, fakultete za elektrotehniko ljubljanske univerze in inštituta Jožef Stefan. Delo centra vodi s pomočjo projektnega sveta direktor prof. dr. Lojze Vodovnik, ki je pred desetimi leti vpeljal znanstveno področje funkcionalne električne stimulacije. Iz majhne skupine strokovnjakov različnih poklicnih usmeritev se je današnje delo razširilo že na več kot sedemdeset ljudi. REC Ljubljana aktivno sodeluje s tremi centri v ZDA.
Projekt vsebuje vse tiste elemente, ki jih mora sodobno razvojno raziskovalno delo upoštevati, če se želi pridružiti tisti končni fazi, ko stopa od osnovne zamisli prek raziskav in razvoja do tehnoloških rešitev in na koncu do industrijske proizvodnje.
jev, in sicer tri različice funkcionalnih elektronskih spodbujevalcev za dvig stopala in večnamenski stimulator, kar vse izdeluje Zavod za rehabilitacijo invalidov, TOZD Soča, dva šestkanalna stimulatorja za celovito popravo hoje delno ohromelih bolnikov, razvita na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in inštitutu Jožef Stefan. Nadalje so razstavili tri stimulatorje, ki so namenjeni neoperativnemu zdravljenju nezmožnosti zadrževanja urina, ki so jih razvili na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in kliničnem centru, ter na inštitutu Jožef Stefan razvite stimulatorje za odpiranje hrome roke, za dviganje stopala in zdravljenje perifernih poškodb živcev. Zadnjih šest spodbujevalcev je v svoj proizvodni program sprejela tovarna gospodinjske opreme Gorenje iz Velenja, tako da so domačim in tujim bolnikom dostopni. Razumljivo je, da je do dokončne uveljavitve na tržišču še dolga pot, ki pelje prek prodajnih organizacij, organiziranega šolanja medicinskih kadrov, ki morajo naprave bolniku ustrezno prilagoditi, servisnih ustanov in podobnega. Oba slovenska proizvajalca predvidevata, da bosta približno 70 odstotkov proizvodnje izvozila.
Tako je raziskovalno razvojni projekt slovenskih raziskovalcev, ki delujejo na področju rehabilitacije invalidov s pomočjo funkcionalne električne stimulacije, s po-lindustrijske proizvodnje — če tako lahko imenujemo sestavljanje posameznih naprav v prostorih inštituta Jožef Stefan in fakultete za elektrotehniko — prešel v industrijske dvorane.
Zaradi raznovrstnih problemov so pri razvijanju naprav in metod za električno spodbujanje mišic ves čas prisotne različne znanstvene veje in vključeni številni strokovnjaki, na primer fiziatri, nevrofiziologi, kirurgi, fizoterapevti, urologi, biokiberne-tiki, sodelavci številnih tehniških poklicev, sociologi, logopedi, industrijski oblikovalci, tehnologi itd.
Pomoč elektronike tam, kjer odpovedo telesni ustroji
»Osnovni cilj projekta je usmerjen v iskanje tistih modemih rehabilitacijskih metod, ki naj bi s pomočjo umetno dodane električne stimulacije živčno. — mišičnih struktur omogočile pacientom vrnitev izgubljenih funkcij. V Ljubljani smo razvili predvsem dve uporabi: za rehabilitacijo gibanja rok in nog (funkcionalna električna stimulacija ekstremitet — FESE) in funkcionalno električno stimulacijo urinskih mehanizmov (FESUM), je na kratko opredelil raziskovalno razvojne cilje dr. Uroš Stanič.
Nadaljevanje z 31. strani
Rosenblatta so aretirali 23. julija, to je na dan, ko se je v Pragi začel 18. sionistični kongres. Jabotinskega in njegove privržence so na kongresu sprejeli z vzkliki »morilci, morilci«, tako da sploh niso prav prišli do besede.
»Praški udar«
Vsakokrat, ko se je kdo iz njegove stranke pojavil na govorniškem odru, so delegati delavske stranke demonstrativno odkorakali iz dvorane. Njihova delegacija je bila daleč najmočnejša: 44 odstotkov delegatov. Revizionisti so jih dobili komaj 16 odstotkov namesto prejšnjih 21. Bili so kakor v karanteni, kajti delegati delavske stranke niso za nobeno ceno hoteli sedeti z njimi za isto mizo v izvršnem odboru sionističnega gibanja. »Praški udar« jih je pometel iz struktur sionističnega gibanja in iz vseh institucij, ki so vodile delovanje Židovske agencije v Palestini. »Udar v Pragi« je bil voda na britanski mlin, toda pravi zmagovalec, ki je imel največ koristi od njega, je bil Ben Gurion: za 40 let si je zagotovil absolutno prevlado svoje stranke v sionističnem gibanju. V Palestini sta se Rosenblatt in Stavsky otepala v hudi kaši. Sima Arlosoroff je oba uradno identificirala, čeprav ne eden ne drugi ni bil orientalski tip.
Konec julija se je v kaznilnici, kjer je bil zaprt Rosenblatt, pojavila Rivka Feigin in trdila, da ima zanj sporočilo od njegovega šefa Achimeira. Ko so jo spustili v njegovo celico, mu je izročila listek s sporočilom: »Stavsky je priznal. Priznaj tudi ti. Achi-meir«. Rosenblatt jo je nagnal in vztrajal pri trditvi, da je nedolžen.
Policijski oficir Shitritt, ki je dobil od Riv-ke prvo pričevanje zoper Rosenblatta, je zavohal, da nekaj ni v redu, in je na skrivaj preiskal njeno sobo. Bilo je v začetku avgusta. Odkril je šop listkov, na katerih je Rivka vadila Achimeirov podpis. Odkritje je spravilo njegove kolege pri »Hagani« v neroden položaj. In sklenili so, da bodo še pred začetkom sodne razprave spravili v kraj to nelagodno pričo.
Shiritt je pozneje postal prvi policijski minister, takoj po razglasitvi izraelske neodvisnosti, toda svojo skrivnost je razkril tik pred smrtjo: »Vedel sem, da je bilo v tej
mračni aferi veliko svinjarij. Pokazal sem jim listke s ponarejenimi podpisi, na katerih se je vadila Rivka. Rekli so, da to sploh ni važno. Vsi pa so se strinjali s tem, da Rivka na procesu ne sme nastopiti kot priča. Treba je bilo najti samo pravo priložnost, da jo še pred začetkom procesa pošljejo v tujino.«
Rivko Feigin so z ladjo poslali v Romunijo, kjer naj bi opravila neko misijo. Tam je ostala, dokler je ni dvanajst let pozneje pogoltnilo eno od nacističnih uničevalnih taborišč.
Druga kriva priča
Sicer pa je niso več potrebovali. Ustvarili so si novo pričo, tokrat kar za zidovi kaznilnice. V njej je bil zaprt zmikavt, ki je slišal na različna imena, med njimi tudi na ime Moshe Cohen. Zaprli so ga, ker je ukradel uro. Zaprli so ga v celico skupaj z Rosenblattom. Prve dni avgusta je zaupal paznikom: »Rosenblatt se mi je odkril. Poglej tele roke. Arlosoroffa so spravile na oni svet.«
Tri leta pozneje, na praznik Kipurja, si je Moshe Cohen, takrat zaprt zaradi goljufije, hotel olajšati vest. Zaupal se je sojetniku Ytzhaku Hankinu, članu »Hagane«. Povedal mu je, kako je nastalo njegovo pričevanje zoper Rosenblatta. Nekega julijskega dne leta 1933 sta ga doma obiskala britanski oficir in Dov Hoz, eden od voditeljev »Hagane«. Vedela sta, da je z eno nogo vedno v kriminalu. Na podlagi tega sta ga izsiljevala in mu obljubila 70 angleških funtov, če bo v Rosenblattovi celici odigral vlogo agenta provokatorja.
Stavskv je imel manj sreče kot Rosenblatt, ki je na koncu vendarle uveljavil svoj alibi. Da bi Stavsky dokazal svojo nedolžnost, je zahteval, naj kot pričo zaslišijo Y. Turje-mana, hotelirja iz Jeruzalema, ki ga je videl spati ob uri in dnevu, ko je bil ubit Arlosoroff.
Hotelirja so hitro začeli klevetati in klevetam je podlegel, še preden je bila preiskava končana. Ljudje iz delavske stranke so razširili govorice, da namerava na skrivaj prestopiti iz židovske vere v islam, njegov hotel pa da je pravo leglo prostitucije. Njegovo pričevanje je bilo nično v primerjavi s pričevanjem Rivke Hazon, pri kateri je stanoval Stavsky, dokler je bil še na
prostosti. Rivka Hazon je pričala, da je usodnega 16. junija videla Stavskega, in sicer zvečer. Šest mesecev pozneje je policaju Michaelu Rabinoviču priznala, da so ji pričevanje izsilili s trditvami, češ, »taki ljudje kot Stavsky so še slabši od komunistov.«
Sredi avgusta 1933 se je policijskemu inšpektorju Yehudi Tannenbaum-Arazi zazdelo, da je procedura v preiskavi, za katero je bil odgovoren, vnaprej pripravljena. Dne 28. avgusta je šefu C. I. D. kapetanu Reissu napisal 19 strani dolgo poročilo. »Zdi se mi, da hočejo vse priče, vključno z gospo Arlosoroff, za vsako ceno obremeniti osumljenca.« Predlagal je, naj bi uvedli dodatno preiskavo, ki bi dognala, kje so vzroki za nenavadno obnašanje vdove Arlosoroff od tistega večera, ko se je zgodil zločin, pa do tretjega dne preiskave.
Dosje »A-37« je prišel v roke židovskemu policaju (v britanski policiji) in eno kopijo je poslal šefom »Hagane«, v kateri je bil na skrivaj včlanjen. Odgovorili so mu, naj se ne vtika več v to afero. Po drugi svetovni vojni je postal eden od šefov tajne mreže, ki je za »Hagano« nakupovala orožje.
Na začetku naslednjega leta je skoraj prišlo do spektakularnega preobrata v preiskavi. Ostal je samo en osumljenec, Stav-sky, kajti drugi osumljenec, Achimeir je po kongresu sionistov v Pragi razblinil vse obtožbe, ki so ga bremenile.
Čudna vloga Arabca el Bukharija
V zaporu Saint John of Acre se je arabski kaznjenec, aretiran zaradi krvne osvete, zaupal paznikom. Abd El Madžid el Buk-hari, star 19 let, po poklicu vodovodni inštalater v Jaffi, je opisal, kako je bil umorjen Arlosoroff. Rekel je, da je bil to čisto naključni umor, h kateremu ga je navedel njegov prijatelj Isa Darviš. Dva dni pozneje je svojo pripoved ponovil pred policijskim oficirjem Bekhorjem Shirit-tom, ki ga je prišel zaslišat v spremstvu Dova Josepha advokata gospe Sime Arlosoroff. Dne 14,januarja so Arabca soočili z dvema ženskama. V eni je prepoznal Simo Arlosoroff, za katero je rekel, da jo je tisti večer, ko se je zgodil zločin, srečal na morski obali.
Tistega večera — je povedal — se je s prijateljem Darvišem vračal s športne pri-
reditve, na kateri je nastopal egiptovski atlet Mokhtar Husein. Mladeniča sta nato pohajkovala po plaži, da bi »snela« kakšno dekle. Opazila sta samotno žensko in jo hotela nagovoriti. Takrat pa ju je dohitel moški, ki je hodil za žensko kakih 30 metrov. Da bi nekako popravila vtis, sta ga vprašala, koliko je ura. Možakar je segel v žep po uro, Isa Darviš pa je potegnil iz žepa revolver, ki se je sprožil po nesreči, kar sam od sebe.
»Hotel sem ga samo prestrašiti, da bi napravil vtis na žensko in se z njo pozabaval«, mu je potem, ko sta zbežala, pripovedoval Isa...
Dva dni potem, ko je el Bukhari dal to izjavo, se je v zaporu pojavila delegacija arabskih advokatov, da bi se pogovorila z vodovodnim inštalaterjem iz Jaffe. Med njimi je bil član vrhovnega arabskega komiteja (ta je predstavljal Arabce v Palestini) Uni Abd el Hadi. Advokati so el Buk-hariju pojasnili, da sodi umor Arlosoroffa med hude politične afere in da tvega vislice, če bo še naprej vztrajal pri svojem priznanju, da je kriv za umor.
Mladega Arabca so pregledali zdravniki, da bi ugotovili, koliko je v resnici star. Matični uradi za Arabce takrat namreč v Palestini niso obstajali, ugotovitev starosti pa je bila v tem primeru življenjsko pomembna: od nje je bilo odvisno, ali lahko mladega Arabca sploh obsodijo na smrt ali ne, kajti britanski zakon ni dovoljeval izvršitve smrtne obsodbe nad osebami, mlajšimi od 18 let.
El Bukhari je 22. januarja zahteval, naj bi ga zaslišal preiskovalni sodnik, ker je hotel preklicati izpoved, ki jo je dal 12. januarja. Jasno je bilo, da tega zapleta in razpleta niso hoteli razbobriati. Toda Stavskijev advokat Horace Samuel je vendar le zvedel za zadevo in zahteval, naj mladi Arabec nastopi kot priča v preiskavi proti Stavskemu. El Bukhari je pred sodniki zatrdil, da mu je Stavsky za priznanje, ki ga je dal 12. januarja, plačal, in da je bilo torej kupljeno in krivo. Njegovega takratnega priznanja torej niso upoštevali.
Stavsky obsojen na smrt in — oproščen
Sodišče je 8. junija 1934 z dvema glasovoma proti enemu spoznalo Stavskega za
krivega in ga obsodilo na smrt. Toda vrhovno sodišče ga je 20. julija istega leta oprostilo sleherne krivde pri umoru Arlosoroffa. Vrhovno sodišče je menilo, da ni nobenega dokaza, ki bi potrdil obremenilo pričevanje Sime Arlosoroff.
Leta 1936 so Angleži zaprli junaka »Hagane« Ytzhaka Hankina. V zaporu Saint John of Acre se je spoprijateljil z el Buk-harijem in njegovim bratom Abd el Hami-dom, ki sta bila še vedno zaprta zaradi krvne osvete, v kateri je izgubil življenje arabski brivec Lofti el Halabi. Mladi vodovodar iz Jaffe je Hankinu priznal, da je bil pri umoru Arlosoroffa res navzoč, čeprav so ga pred dvema letoma, to je 1934, pripravili do tega, da je pred predsednikom sodišča svojo prvotno izjavo o tem umaknil. Isa Darviš da je streljal na Arlosoroffa, ko ga je ta v temi zalotil, da je poskušal zlorabiti njegovo ženo. On sam, el Bukhari, da je bil kriv samo v toliko, ker je skupaj z Darvišem odšel na plažo na lov za ženskami, potem ko sta bila oba že malo »pod paro«, ker sta popivala po lokalih v Tel Avivu.
Ko je Hankin leta 1941 prišel iz zapora, je takoj odhitel k šefoma »Hagane«, Golom-bu in Meyerovu, ter jima povedal, kar je slišal od mladega Arabca iz Jaffe. »Prav gotovo so ti revizionisti izprali možgane, da si jim nasedel,« ga je zavrnil Golomb in mu pokazal zapiske o preiskavi, ki jo je opravil inšpektor Shitritt. »V prihodnje ne raznašaj takih neumnosti kot vaška klepetulja. Gre za višje interese naše organizacije.«
Hankin je privolil, da bo molčal o tem, da bi s svojim molkom odvrnil nevarnost za morebitno »državljansko vojno«. Toda prepričali in pomirili ga niso. Kakšen interes naj bi le imel el Bukhari, da bi samega sebe obtoževal; nekaj resnice je že moralo biti v tem. In zakaj je leta 1939 svojo verzijo, da je bil navzoč pri umoru Arlosoroffa, ponovil pred židovskim advokatom Maxom Seligmanom?
Hankin ni imel mirne vesti. Ko je bil po »šestdnevni vojni« leta 1967 oficir izraelske vojaške uprave v Rafahu (Gaza), je izkoristil svoj položaj in naslednje leto poslal nekega Arabca z zasedenega ozemlja v Aman (Jordanija) z nalogo, da poišče Palestinca el Bukharija. Možakar je uspešno
opravil nalogo. Našel je tedaj že 54-letne-ga el Bukharija, nekdanjega kaznjenca iz zapora Saint John of Acre; v Amanu je imel majhno popravljalnico za bicikle in gorilnike. Hankin je poskušal zainteresirati izraelske oblasti za svojo pobudo: ker je zadeva že sodno zastarela, bi pričevanje nekdanjega vodovodnega inštalaterja iz Jaffe lahko osvetlilo zgodovinsko uganko o umoru Arlosoroffa.
Razpoka v molku iz »višjih interesov«
Ko pa je hotel Hankin uradno odpreti to vprašanje, je pri svojih nekdanjih tovariših po orožju naletel na molk, izraelske oblasti pa se niso hotele dotakniti bolečega trna v zgodovini sionističnega gibanja.
Toda izkazalo se je, da stvar še zdaleč ni bila pokopana. Prvič je odjeknila na parlamentarnih volitvah leta 1965. Bivši šef »Hagane«, molčeči Shaul Meyerov, ki se je preimenoval v Shaula Avigurja, je prelomil svoj molk in v nekem članku napisal, da je prepričan, da sta bila Stavsky in Rosenblatt kriva umora Arlosoroffa. S tem je hotel diskreditirati desnico, politično naslednico sionističnih revizionistov, ki jo je vodil sedanji premier Menahem Begin. Toda Stavsky, ki ga je vrhovno sodišče oprostilo, ni bil več med živimi, da bi odgovoril. Petnajst let za Arlosoroffom je padel 23. junija 1948 na isti plaži kot Arlosoroff, in sicer pod kroglami neke enote »Palmacha«, ki jo je vodil Ytzhak Rabin (bivši premier). Incident je dobil ime »tragedija Altalena«; tako se je imenovala z orožjem naložena ladja, ki so jo kupili privrženci Begina, Ben Gurion, ki je nasprotoval delovanju terorističnih organizacij, pa jo je dal v Jaffi obstreljevati in potopiti.
Oglasil pa se je Rosenblatt, ki je vložil tožbo zaradi žalitve časti zoper avtorja članka Shaula Avigurja. Sodnik Joseph Lam, ki je vodil to razpravo, je razsodil, da ima Rosenblatt pravico do odškodnine zaradi žaljenja časti v višini 2.000 izraelskih funtov, ni se pa izrekel o jedru problema, o tem, ali je Rosenblatt v aferi Arlosoroff kriv ali nedolžen. Vprašanje »kdo je ubil Arlosoroffa«, je še vedno ostalo brez odgovora.
Afera se je znova razplamtela med predvolilno kampanjo leta 1973, ko je novi-
DELO
Kadar danes govorimo o slabem zraku, imamo v mislih le še onesnaženo, zadimljeno zaveso, s katero so zastrta vsa industrijska mesta po svetu. Toda o slabem zraku vse pogosteje govorimo tudi v čisto drugem smislu, le da ga ponavadi ne prepoznamo. Malarija — zli zrak. ki izpareva iz močvirij, v jeziku Italijanov — postaja predmet vse resnejših opozoril, vse pogostejših strokovnih srečanj in povod za naraščajočo tesnobo. Kot dokazuje nedavni simpozij jugoslovanskih epidemiologov v Opatiji, velja to tudi za našo državo.
Kaj se je zgodilo, da si je ta bolezen baladnega imena zaslužila tolikšno pozornost? Kaj opravičuje zaskrbljenost, potem ko smo deset, petnajst let živeli v prepričanju, da smo se malarije enkrat za vselej odkri-žali?
Jugoslovanska malarija je uvožena — za zdaj
Jugoslavija je pred petnajstimi leti v dokumentih Svetovne zdravstvene organizacije obveljala za državo, kjer je malarija eradi-cirana — se pravi, da pri nas ni bilo več ne bolezni ne plazmodijev. praživalic. ki povzročajo malarijo. Ta dosežek ni bil majhen. kajti še leta 1947 je bilo pri nas prijavljenih 81.000 primerov malarije, pred drugo svetovno vojno 100.000 do
250.000	primerov na leto, ob prelomu stoletja pa tudi v Ljubljani malarija ni bila nobena redkost.
Resna opozorila
Tudi danes je malarija v Jugoslaviji precejšnja redkost, a število primerov je po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo, v zadnjih desetih letih močno naraslo. V Sloveniji od enega na osem: v vsej Jugoslaviji od 17 na lanskih 53. Leta 1969 si je malarija med nami izborila tudi eno življenje. pa tudi med primeri, ki so danes registrirani zgolj kot oboleli in ozdravljeni, je bilo nekaj takšnih, ko je šlo za biti ali ne biti.
Komarji so močnejši
od človeka
Malarija je med vsemi hujšimi infekcijskimi boleznimi še vedno najbolj razširjena, saj ogroža vsakega drugega človeka
Tu je verjetno potrebno tolažilno zagotovilo: vsi ti primeri malarije so uvoženi. V Jugoslaviji imamo, kajpada, še vedno komarje, nimamo pa plazmodijev. ki se spolno razmnožujejo v njih. nespolno pa v ljudeh in s tem povzročajo napade mrzlice, ki so znani kot malarija.
Je potemtakem zaskrbljenost sploh upravičena? Je. kajti Jugoslavija je — gledano z jugovzhodnega konca — nekakšna predsoba Evrope. Med stopnicami, ki peljejo do nje. je tudi turška in v Turčiji že nekaj let z velikim strahom opažajo, da se malarija nezadržno širi. Medtem ko se je. denimo, pri nas število malaričnih primerov v zadnjem desetletju povečalo za trikrat, se je v Turčiji povečalo za stokrat. Lani je tam za malarijo zbolelo približno 125.000 ljudi — raje več kot manj. Pri dokaj živahnem prometu, ki se z Bližnjega vzhoda pretaka v Jugoslavijo in skoznjo, torej ne bi bilo nič presenetljivega, ko bi se bolezen razširila tudi k nam. Predvsem zavoljo tega, seveda, ker so zanjo dani vsi pogoji: zli zrak. ki puhti iznad voda. bi rekli včasih, klima, ki je kot nalašč za razmnoževanje komarjev in komarji, ki so kot nalašč za razmnoževanje plazmodijev. bi rekli danes.
Plazmodiji ogrožajo polovico sveta
Toda Turčija ni edina država, ki se mora otepati z vse večjim oblakom malarijo prinašajočih komarjev. Ne gre za osamljen primer oziroma za spodrsljaj, ki bi ga bilo sorazmerno lahko popraviti in odpraviti. V Indiji, na primer, je lani dobilo malarijo šest milijonov ljudi (in gre le za registrirane primere), kar je šestkrat več kot pred desetimi leti. Podobno velja za Burmo. Celo na jugu Združenih držav Amerike, ki je bila še pred nekaj leti v tem pogledu na zemljevidih označena kot bela. neomade-ževana lisa. so lani velike dele označili z barvo, ki pomeni vsaj negotovost, če že ne dokazano prisotnost komarjev, ki s sabo nosijo mrzlico.
Vsi ti podatki pa so. žal, samo podatek k mnogim drugim, ki niso od lani. predlani ali izpred desetih let, temveč so takorekoč
konstanta v zdravstvenih računih človeštva. Zemljevid, ki svojo nazornost osredotoči na slikanje z malarijo okuženih delov sveta, je srhljiv. Pokaže namreč, da ta nalezljiva bolezen ogroža polovico našega planeta — tako rekoč vso južno poloblo in za nameček večino južne polovice severne poloble. To potrujujejo tudi podatki druge vrste, se pravi tisti, ki v mislih nimajo pokrajin, temveč samo prebivalstvo. Strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije so pred leti ocenili, da je malarija med vsemi hujšimi nalezljivimi boleznimi najbolj razširjena — ogroža vsakega drugega človeka. Nobena zaskrbljenost zaradi nje torej ne more biti pretirana, nobeno opozarjanje preveč alarmantno.
Vojna napoved komarjem
Toda predstavljanje malarije pridobi pravo ostrino šele tedaj, ko se spomnimo.
kakšne načrte je še pred kratkim imelo človeštvo. V evforiji prvih povojnih let. ko so zdravstvene službe po vsem svetu zabeležile izjemne uspehe, si je Svetovna zdravstvena organizacija zastavila tudi nalogo, da bo s sveta zbrisala malarijo. Pogum so ji vlili uspehi, ki so se pokazali v Italiji, Grčiji, Jugoslaviji, Venezueli, na jugu Združenih držav in na podobnih (vsaj geografsko in klimatsko sorodnih) območjih. In.tako so leta 1955 malone vsp članice Svetovne zdravstvene organizacije glasovale za program zbrisanja malarije z obličja zemlje.
Potem so prišla leta neverjetnega zagona, ko so se komarji in z njimi seveda plazmo-diji, spremenili v najbolj preganjano živalsko vrsto pod soncem. Človek se je spravil nadnje z vsemi sredstvi, ki jih je imel na voljo — od gole roke. ki ploskne po zoprno brenčeči živalici in jo zdruzga, do letala, ki izpod neba stresa oblake insekticidov. To-
da načrt je bil preambiciozen. Najprej zato, ker je ljudi (relativno) malo, komarjev pa ... no, vsekakor neskončno več kot ljudi. Potem zato. ker malarija ni bolezen, ki bi nastopala s tako očitnim dramskim talentom. kot to zmorejo kolera, črne koze in podobne bolezni. Predvsem pa, verjetno. zato, ker človek ne zna potegniti meje med rabo in zlorabo. Eden najbolj ilustrativnih dokazov za to je nedvomno (zlo)ra-ba DDT.
»DDT, ki so ga v preteklosti uporabljali v ogromnih količinah,« pojasnjuje dr. Marko Matjašič, »ima dolgo razpadno dobo. se pravi, da se nalaga v rastlinah in živalih ter se tam dolgo zadrži. Medtem ko medicinska raba DDT ni škodljiva — če se z njim nekajkrat potresete, vam to prav nič ne škoduje — pa je gotovo strupen in nevaren, če ga dan za dnem uživate s hrano, v kateri se je nalagal. DDT so tako na široko uporabljali, da bi uničili najrazličnejše in-
sekte. ki zmanjšujejo pridelek, da je začel ogrožati ljudi. Prepoved uporabe pa je s sabo prinesla tudi to, da so se začeli komarji spet močno množiti.«
Bumerang v podobi odpornosti na strup
Toda DDT je pokazal svoje slabosti, še preden so se ljudje ovedli. da se z njim zastrupljajo. Obsežna in indiskriminirana uporaba tega strupa je povzročila, da so komarji razvili odpornost. Snov. ki je bila spočetka strup, se je spremenila v neškodljivo. kajti organizmi so prilagodljivi, tudi če pripadajo tako nizkim, preprostim vrstam, kot so komarji in podobna bitja, ki brenčijo okrog nas. Človek je poskusil nadomestiti DDT z drugimi insekticidi. Toda za nekatere se je skazalo, da niso dovolj učinkoviti, za druge pa. da so tako strupeni. da ne prinašajo smrti samo mrčesu, temveč — morda — tudi človeku.
Potem se je v boj proti malariji vmešalo še nekaj psiholoških pravil. Boj, ki se kaže kot brezupen, ni privlačen. In ko se je boj z malarijo vse bolj kazal kot neizvedljiv, je začel zgubljati zagon. Vse manj strokovnjakov se je ukvarjalo z njim, vse manj denarja se je stekalo v njegove sklade in Svetovna zdravstvena organizacija se je odločila za revizijo svojega programa — o kakšni eradikaciji si ne dela nobenih iluzij več.
Za nameček zdravniki na marsikaterem področju ugotavljajo, da postaja malarija čedalje teže ozdravljiva. Tako v Burmi in na Filipinih kot v Braziliji in Panami ugotavljajo. da so paraziti (in ne le komarji) razvili odpornost do osnovnih zdravil, ki so jim bile nekoč kos. Človek je seveda iznajdljivo bitje in izumlja nova. močnejša zdravila. A ta imajo vsaj dve negativni lastnosti.
Prav tako kot prejšnja povzročajo genetske spremembe — se pravi, da mikroorganizmi postajajo nanje odporni — povrh tega pa so neprimerno dražja. Treba jih je torej uporabljati previdno, kajti raba se hitro sprevrže v zlorabo. Previdnost pa terja dobro opremljene laboratorije in ustrezno usposobljene ljudi. In tateo boj z malarijo postaja čedalje dražji: draginja je tu izražena tako z denarjem kot s človekovo energijo in sposobnostjo.
Zli zrak leži nad zemljo
Jugoslovanski strokovnjaki, ki so pred kratkim na opatijskem simpoziju o infekcijskih boleznih opozorili na širjenje malarije. so svojo zaskrbljenost izrazili tudi v dejanjih, ne samo v besedah. Na meji proti jugu so pozorni na vse potnike, ki potujejo v Turčijo, kar se kaže tako pri navodilih in ukrepih pred odhodom kot v pregledih pri prihodu. Na krajih, kjer se ustavljajo tranzitni potniki z juga. zaprašujejo legla komarjev. Vsak Jugoslovan, ki potuje v ma-larično območje kjerkoli na svetu, dobi zdravila z natančnimi navodili.
Tesnoba pa kljub temu ostaja. Kajti nad približno polovico sveta še vedno leži malarija ali zli zrak. Boj z njim pa je za zdaj pokazal, da so komarji močnejši od človeka.
Alenka Puhar
nar Tamar Meroz v časniku »Haaretz« znova odprl dosje Arlosoroff. Polemiko je prekinila oktobrska vojna z Egiptom in Sirijo. Izraelska javnost se je začela zanimati za to afero, kajti desnica je takrat prvič resno ogrozila vladavino socialistične stranke. Desnica je bila 40 let, deloma tudi zaradi afere Arlosoroff, v politični karanteni, razen v parlamentu je bila izključena iz vseh državnih institucij. Koalicija dedičev »Betarja« (desničarska mladinska organizacija pred nastankom Izraela), »Bi-ryonima«, sionističnih revizionistov, Irgu-na (vojaška organizacija, ki se je odcepila od »Hagane«, vodil pa jo je po drugi svetovni vojni Begin) in frakcijo »skupine Štern« (teroristična organizacija, ki je oznanjala neizprosen boj proti Britancem), je pripravljala politično maščevanje. Štiri leta pozneje so vse te organizacije dobile politično zadoščenje. Leta 1977 so namreč pod etiketo »Likud« zmagale na parlamentarnih volitvah.
Delavska stranka ni izgubila skoraj polstoletne vladavine nad Židi v Izraelu zaradi tega, ker bi prišla na dan resnica o umoru Arlosoroffa. To resnico je treba šele ugotoviti. Večina protagonistov iz te afere je že mrtva in z njimi je šla v grob tudi skrivnost, ki so jo za življenja tako skrbno varovali. Dva iz triumvirata v nekdanjem vodstvu »Hagane« sta mrtva: Eliahu Go-lomb in Dov Hoz, ki sta preiskavo o umoru Arlosoroffa preusmerila na napačen tir in odprla vzporedni dosje; tretji iz takratnega vodstva »Hagane« — Shaul Avigur — je v domu za ostarele v Galileji. Behor Shiritt, policaj, ki je bil v njihovi službi, in Sima Arlosoroff, glavna obremenilna priča, sta prav tako že mrtva. Nekdanji policijski oficir Yehuda Tannenbaum-Arazi je prav tako umrl, njegovo poročilo o aferi pa je obtičalo v arhivih »Hagane«. Toda to poročilo so prvič spravili iz zaprašenih arhivov junija 1973. Takrat so namreč tudi druge priče iz afere Arlosoroff boječe začele lajšati breme, ki jim je leta in leta kot velika državna skrivnost pritiskalo na vest; štirideset let so molčali bodi zato, ker so bili brezpogojno vdani sistemu, bodi, ker so se bali — kdove zakaj — represalij.
Shamai Kuperstein, eden izmed prič, ki je bil tisto usodno junijsko noč, ko se je zgodil zločin, na terasi hotela »Kete Dan«, je šele po 40 letih opisal prvo spontano reakcijo gospe Sime Arlosoroff:« Razločno sem jo slišal, ko je vzkliknila: Arabci so streljali na naju. To sem povedal v moji
izpovedi, toda potem so vplivali name, da sem izpoved popravil.«
»Nobenih dokazov ni bilo...«
Sima Arlosoroff pa je sama pripovedovala novinarki Tamar Meroz, da je Shaul Meyerov (pozneje imenovan Avigur) vodil vzporedno preiskavo, medtem ko Dov Hoz sprva ni vedel, kakšno pot naj ubere.
Takratni šef britanske policije v Tel Avivu je na 235. strani svojih spominov odkrito priznal: »Nobenega stvarnega dokaza nismo imeli in tudi nobenega indica za obtožbo, toda ker je bila žrtev politični simbol, je bilo treba nekaj storiti. Zato smo aretirali ekstremistične aktiviste, katerih politične ideje so bile popolnoma nasprotne idejam žrtve. Zanesljivo smo vedeli, da nobeden od obtoženih ni bil vmešan v umor. Toda zaradi višjih državnih koristi so pravici zamašili usta.«
Šef C. I. D. kapetan Reiss je poznal resnico o pričevanjih, ki so jih izmanipulirale službe njegovega oddelka.
Tuvia Arazi, brat umrlega policijskega ol cirja v britanski upravi v Palestini, je le 1970 poslal pismo Israelu Galiliju, »n premakljivemu« ministru brez listnice prav vseh vladah delavske stranke; Gal je bil tudi čuvar vseh državnih tajnos Tuvia Arazi mu je predlagal, naj bi skup odpotovala v Južno Afriko, kamor se umaknil kapetan Reiss, in ga vprašala, k ve o zadevi Arlosoroff in o tozadevni pre skavi. Galili mu je odrezavo odgovor »Ne vidim nobenega razloga za to, da iskala Reissovo pričevanje. Po moje mnenju bi bilo tako početje povsem neki ristno«. Danes bi bilo že prepozno za k takega: Reiss je mrtev.
Sedanjemu pravosodnemu ministru v Bt ginovi vladi Shmuelu Tamiru je bilo deset let, ko je bil ubit Arlosoroff oziroma ko je bil Stavsky obsojen. Zaradi te namerne juridične zmote se je pozneje odločil, da se bo posvetil pravni karieri. Leta 1966 je zastopal Rosenblatta na procesu zaradi žalitve časti, ki ga je Rosenblatt sprožil proti Shaulu Avigurju. Na tem procesu mu je uspelo dokazati, kako je britanska mandatna oblast uprizorila politični proces, podoben »moskovskim procesom«. Okrajno sodišče v Tel Avivu je Stavskega obsodilo na smrt, vrhovno sodišče pa ga je
zaradi pomanjkanja dokazov popolnoma oprostilo. Ena in druga razsodba je imela en sam smoter: pustiti rano odprto in zasejati razdor med posameznimi strujami sionističnega gibanja in v sami Židovski agenciji. Operacija je dosegla popoln uspeh.
Ko so Britanci odprli javnosti arhive njihove kolonialne uprave v Palestini za obdobje 1917 — 1947, zgodovinarji niso mogli dobiti vpogleda samo v en dosje, ki ga je ščitil zakon o varnosti Združenega kraljestva. V tem dosjeju je bil poimenski spisek Židov, ki so delali v posebni sekciji britanske obveščevalne službe v Palestini. Če bi bil ta dosje odprt za javnost, bi se številne osebnosti, ki so zasedle vidna mesta v upravi, ko je postal Izrael neodvisen, znašle v neprijetnem položaju. Ali je v tem dosjeju tudi odgovor na kakih pol ducata političnih ugank, ki so ostale nepojasnjene? Je v tem dosjeju tudi zadnja beseda, ki bi jo bilo treba izreči v zvezi z afero Arlosoroff? Nakateri v Jeruzalemu so prepričani, da je temu tako.
Je Arlosoroffa ubil Intelligence Service?
Če se lahko vsaj delno zanesemo na pozneje umaknjeno priznanje el Bukharija, potem je njegova teza o zločinu dveh po-hajačev iz seksualnih razlogov v nekaterih točkah malo verjetna. Prvič: taki zločini so bili tiste čase v Palestini zelo redki. Predvsem pa: če sta mlada Arabca resnično zalezovala Simo Arlosoroff in jo nadlegovala, zakaj je potem eden od njiju posvetil Siminemu možu v obraz, ko ga je vprašal, koliko je ura; strel je odjeknil šele potem, ko je eden od zločincev z žepno svetilko osvetlil obraz žrtve. In naposled: morilec se je zadovoljil z enim samim strelom, preden je s pajdašem pobegnil v noč. Naloga je bila opravljena.
Na podmeni, da sta zločin res zagrešila mlada Arabca, sta nastali dve domnevi o nagibih za zločin, ki očitno ni bil tako naključen, kot je zatrjeval el Bukhari.
Ena teza pravi, da je v ozadju tega zločina, če sta ga izvršila omenjena Arabca, stala britanska obveščevalna služba. Po tej tezi naj bi britanska obveščevalna služba odkrila, da je Arlosoroff v letu 1932 v svojem razmišljanju o vlogi britanskega mandata v Palestini prišel do ocen, ki so bile zelo blizu ocenam Jabotinskega o vlogi
britanske uprave v Palestini. Arlosoroff je sredi leta 1932 pisal Haimu Weizmannu več privatnih pisem, v katerih je zagovarjal ekstremistična stališča: potreben je oborožen upor, med katerim bvžidovska manjšina v Palestini vsilila začasno diktaturo na ozemlju Palestine.
Vodstvo delavske stranke je ta Arlosorof-fova pisma iz leta 1932 skrbno skrivalo: ni jih niti v zbranih delih Arlosoroffa, ki jih je izdala delavska stranka, niti v zborniku VVeizmannove korespondence. Ni izključeno, da so Britanci prišli na sled tej evoluciji v politični misli Arlosoroffa in ocenili, da ogroža njihove interese. V analih britanske obveščevalne službe, posebej če je šlo za njeno delovanje v kolonijah, ni bil politični zločin nikoli označen kot nemoralno in protizakonito dejanje.
V megli se pojavi Goebbelsova senca
Druga teza je bolj verjetna. Umoru Arlosoroffa daje čisto posebno zgodovinsko razsežnost in pomen. Danes lahko utemeljeno domnevamo, da je umor Arlosoroffa idejno zasnoval in za kulisami vodil nacistični propagandni minister dr. Joseph Goebbels.
Leta 1930 se je Goebbels, takrat nacistični »gaulajter« v Berlinu, seznanil z mlado, prikupno ločenko Magdo Quandt. Magda je bila rojena iz ljubezni med služkinjo Augustino Bernhardt in njenim gospodarjem, inženirjem Oskarjem Rittschellom. Le-ta je mučno situacijo pravno spravil v red, se pravi, poročil se je z Magdino materjo. Magda je bila stara tri leta, ko sta se njena starša razvezala, in njena mati se je znova poročila z Židom Maxom Friedlan-derjem, ki je otroka posvojil in mu dal svoje ime. Magda Friedlander se je v berlinski gimnaziji močno spoprijateljila z zelo nadarjeno sošolko Liso Arlosoroff. Začela je zahajati k njej domov in postala prijateljica njene sestre Dore ter njenega brata Viktorja, ki se je pozneje preimenoval v Haima. Pri Arlosoroffovih je večkrat slišala govoriti o Palestini in o tem, kako se misli vsa družina preseliti tja in začeti novo življenje v kibucu. Magda je bila po očimu polžidovskega rodu in ukvarjala se je z mislijo, da bi šla tudi sama za njimi. Ko je bilo Magdi 18 let, se je noro zaljubila v nemškega industrijalca Giintherja Quand-ta. Z njim se je poročila tisto leto, ko je
Haim Arlosoroff odpotoval v Palestino. Nekaj let pozneje se je ločila in leta 1931 postala Magda Goebbels. Hitler je moral pozneje nekajkrat osebno reševati spore med zakoncema Goebbels, kajti bil je njuna poročna priča. Malo pred Hitlerjevim prevzemom oblasti 31. januarja 1933 se je Magda močno sprla z možem in med prepirom je bodočemu propagandnemu ministru razkrila svojo »na pol židovsko« pripadnost. V obraz mu je vrgla tudi to, da je njen prvi mladostni prijatelj sedaj »zunanji minister« v Židovski agenciji za Palestino.
Po teh razkritjih je Goebbels začel mrzlično iskati vse priče, ki bi lahko karkoli razkrile o »židovskem poreklu« njegove žene. Marca 1933 (dva meseca po prihodu Hitlerja na oblast) je gestapo odgnal Ma-gdinega krušnega očeta Maxa Frielander-ja. Nihče ga ni več videl. Tudi Magdini mladostni prijatelji iz Berlina so za vedno izginili. In, glej, konec aprila se je v Berlinu napovedal dr. Arlosoroff, ki bo prišel v nemško prestolnico iz Tel Aviva, in to preko Londona. Bil je celo tako predrzen, da je zaprosil za pogovor z Magdo Goebbels. Arlosoroffova berlinska pisma ženi Simi v Tel Avivu je gestapo prestregel in nikoli niso prišla na naslov.
Nacistični propagandni minister v Nemčiji ni mogel položiti roke na tujca, posebej še, ker je prišel z britanskim potnim listom. Kaj podobnega bi povzročilo neprijetne diplomatske zaplete, na dkn pa bi utegnile priti tudi podrobnosti o poreklu Magde Goebbels. Po drugi strani pa bi bilo zelo nevarno za njegovo kariero, če bi Arlosoroff izpeljal svojo zamisel, to je, da bi iz Tel Aviva večkrat obiskal Berlin in vzpostavil stik z Magdo in preko nje z nacističnimi oblastmi.
Goebbels je vedel, da sta se prav takrat mudila v Jeruzalemu dva agenta gestapa. Tja sta prišla 5. aprila, tri tedne prej, kot je Arlosoroff odpotoval v Evropo.
Gestapo v vasi Sarona
Danes je nekaj elementov, na podlagi katerih bi smeli domnevati, da sta ta dva agenta vzpostavila stik z nemško skupnostjo iz vasi Sarona na mestnem robu Tel Aviva. Nacistična stranka je bila takrat med nemškimi naseljenci v Palestini zelo
vplivna in aktivna, imela pa je izvrstne odnose tudi z arabskimi krogi, ki so se zbirali okrog velikega muftija iz Jeruzalema.
Danes se zdi verjetna naslednja teza: nacistična sekcija iz vasi Sarona je skupaj z gestapovskima agentoma odločila, da je treba dr. Haima Arlosoroffa ubiti, takoj ko se vrne iz Evrope, in je, ustrezno temu sklepu, začela mrzlično iskati ubijalca. Ta ubijalec je bil lahko samo Isa Derviš, naključni tovariš in pajdaš el Bukharija katerega je 16. junija speljal na morsko plažo, ne da bi mu povedal, zakaj gresta pohajat prav tja. Čisto možno je, da je mladi Arabec iz Jaffe verjel, da sta se odpravila tja, da bi našla kako žensko.
V prid tezi, da je umor zasnoval in od daleč vodil nacistični propagandni minister dr. Goebbels, govore trije elementi:
•	Ko sta napadalca po umoru pobegnila, je nista ubrala proti Jaffi, odkoder sta bila prišla na morsko plažo, čeprav bi bila to najbolj prirodna reakcija dveh, ki sta po nesreči in naključju zabredla v umor. Izginila sta v notranjost, v smeri nemške četrti v vasi Sarona.
•	Od trenutka, ko sta odšla iz dvorane, v kateri je bil atletski nastop Egipčana, pa do trenutka, ko sta na opusteli morski plaži naletela na zakonca Arlosoroff, v tem časovnem razdobju sta hodila iz enega lokala v drugega, kakor da bi kontaktirala v naprej dogovorjene javke, v dogovoru z organizatorji atentata. Priče, ki so ju videle, so potrdile, da sta pila, toda pozneje se jim je zdelo, da sta se obnašala, kot da bi čakala, da ju kdo nagovori ali kaj pove.
• El Bukhari je po dogovoru s pajdašem posvetil Arlosoroffu v obraz, takoj nato pa je ta pajdaš sprožil revolver. Ta okolnost odkriva, da ga je hotel morilec najprej identificirati in da gre torej za naklepni umor.
Haim Arlosoroff je bil tisti čas edini med židovskimi voditelji, ki je napovedal, da bodo nacisti v znamenju kljukastega križa iztrebili njegov narod. Če je gornja domneva o umoru na telavivski plaži resnična, je bil torej dr. Haim Arlosoroff prva žrtev apokaliptičnega nasilja, s katerim so hoteli nacisti izkoreniniti in uničiti Žide v Evropi.
Jacques Derogv, Hesi Carmel
Za občo rabo
Upokojitveni
bankrot
Depresija, bolezen našega časa — Premagovanje potrtosti, tesnobe in žalosti
Upokojitev ne prizadene ljudi, ki so si je leta in leta goreče želeli. Zanje je to dan osvoboditve. Že prej jim je poklic pomenil le nekaj stranskega in so lahko ostali ljudje tudi brez njega. Vedno jih je zanimalo še marsikaj drugega, čemur se lahko sedaj povsem posvetijo. Drugi se sprijaznijo s to spremembo po 6 do 24 mesecih, kolikor so potrebovali, da so se prilagodili in privzeli nove navade. Svoj poklic so lahko imeli prav radi, vendar so dovolj duševno prožni in krepki, da si lahko rečejo: »Lepo je bilo, na svoje delo sem ponosen; sedaj pa je opravljeno in za menoj.*
Drugače je pri ljudeh z depresivnimi značajskimi potezami, ki so obrnjeni navznoter in težko navezujejo stike z drugimi ljudmi. Gorje takšnemu človeku, če je živel samo za svoj poklic, se z njim zlil, bil trdno zasidran v poklicnih navadah in je svojo zaposlitev in poklic potreboval kakor opij zoper svojo notranjo praznino ali je vanj bežal pred samim seboj. Zanj se na dan upokojitve tako rekoč zapre dovod duševnega kisika.
Površno ga potem takole ocenjujejo: Sedaj ne ve več, kaj naj počne sam se seboj; nikakršne naloge nima več in se dolgočasi. Res je tako. Vendar je tak človek lahko še dosti huje prizadet. Lahko se čuti ranjenega ali užaljenega, ker nima več nobene vrednosti in veljave. Naj bo delovodja, profesor ali direktor, nenadno nima več nikogar pod seboj. Dotlej pa sploh ni vedel, koliko mu je to pomenilo za njegovo samozavest, za predstavo o samem sebi. Nad kom je še sedaj?
En sam dan in že je odrinjen. Sedaj ima nekdo drug na njegovem mestu njegovo veljavo. Opaža, kako se ljudje, ki so mu poprej vljudno izkazovali vse spoštovanje, sedaj skoraj več ne menijo zanj, ker ga ne potrebujejo več. Najhujše, kar lahko doživi, pa je, da pride na obisk v svoj nekdanji delovni kolektiv in proti svojemu pričakovanju vidi, da brez njega vse teče normalno naprej, prav tako dobro ali celo še bolje. Vsi njegovi kolegi in podrejeni so vključeni v delovni proces; z njim se komaj kdo utegne ukvarjati, pravzaprav jih celo moti.
Prav to utegne koga duševno streti. Takšen duševni zlom tudi začrta potek kasne depresije. To traja toliko časa, dokler se človek s svojim padcem ne sprijazni in ujame. Tu je strm padec od šefa do možič-ka, ki je od svoje zveste službe ohranil le hemoroide in skromno pokojnino.
Če ima srečo, zna sprevideti, kako nespametno je bilo, da je imel svoj poklicni položaj za merilo za vse. Sprijazniti se mora, da je bil le eden med mnogimi, ki so se gnali navzgor, da ni bil nič posebnega, da ne svet, ne tovarna, ne urad, ne stranke niso čakali nanj in da so zunaj poklica še drugačne vrednote. Ko se dokoplje do tega spoznanja, mine tudi že depresija. Tako sem tudi hkrati pokazal pot, kako se je treba uspešno bojevati proti pozni depresiji. Najboljša pot je osveščanje samega sebe in preprečevanje depresije. V resnici namreč lahko preprečimo upokojitveni bankrot.
Načrtovani umik
Že leta pred upokojitvijo:
—	Ničesar ne potiskajte iz zavesti, zlati pa ne bližajoče se upokojitve. Dopovejte si, da je vašemu poklicu namenjen le določen življenjski izsek, ki se sedaj končuje.
—	Vprašajte se, ali tega življenjskega izseka ni preveč obvladoval poklic. Ali niste drugih stvari zanemarjali: svojih zanimanj, bližnjih ljudi, nikdar uresničenih želja?
Zavedati se morate svojih meja. Sprijaznite se s tem, kar ste doslej dosegli. Povsem nepotrebno je, da v svojih poslednjih letih v poklicu pretiravate pri delu. Upočasnite svoj ritem, kakor vlak, ki mora že dolgo pred postajo začeti zavirati.
—	Mogoče je vaša samozavest spričo oblasti, ki jo imate v rokah, in ugleda vašega položaja hudo prenapihnjena. Dobro je, da o tem pogosto razmišljate. Pozneje boste veljali še nekaj let kot človek. Koliko ste pa vredni kot človek?
—	Pravočasno poskrbite za prehod na spremenjene gmotne razmere. Če vam bo upokojitev omejila življenjske pogoje, začnite že prej skromneje živeti. Če boste potem morali tudi stanovati skromneje, je bolje, da se preselite že nekaj let pred upokojitvijo. Selitev je čisti strup. Huda obremenitev je in zahteva spremembo vseh navad.
Po upokojitvi:	v
—	Prva leta ne obiskujte svoje delovne organizacije.
—	Najdite si raje nov krog znancev. Prejšnji delovni tovariši vam postanejo primer-
na družba šele tedaj, ko se tudi sami upokojijo.
—	Za prehod si poiščite nove poklicne cilje: zaposlitev s polovičnim delovnim časom, svetovalstvo ali pa zelo aktivno društveno življenje. Ponavadi so konjički, ki jih lahko opravljate doma, prešibka opora.
—	Prisilite se, da boste dnevno porabili del časa za telesno udejstvovanje: vrtnarjenje, potovanje, ribolov, plavanje, umetno obrt. Premalo vključujemo v ta okvir biljard in kegljanje. Teh opravil si ne napravite preveč lahkih in jih vzemite kot preskušnjo. Gojitev orhidej vam bo prinesla več zadovoljstva kakor oskrbovanje grede graha.
—	Kulturno udejstvovanje vam je verjetno zaviral poklic. Sedaj lahko to zamudo nadoknadite ali pa to področje nanovo odkrijete.
—	Če navzlic temu ne gre, pojdite mirno k psihoterapevtu. Tudi psihofarmaki vam lahko marsikaj olajšajo.
Samomor kot bolezen
Znani sodobni raziskovalec samomorilnosti K. Thomas ugotavlja: »Samomorilec skoraj nikdar ni odgovoren za svoje dejanje, kajti samomor je konec dolgotrajne bolezni«.
Poskušajmo skupaj najti začetek tega razvoja:
Samomorilec je malokdaj duševno zdrav
Nasproti takšnemu pogledu so včasih poudarjali tako imenovan bilančni samomor: Človek, ki se znajde v položaju brez izhoda, napravi obračun in pride do sklepa, da mu ne ostaja ničesar drugega, kakor da se svobodno odloči za smrt. Tako se tudi v resnici zgodi.
Toda psihiatri pravijo, da je pri vsakem človeku, ki se dokoplje do takšnega sklepa po še tako hladnokrvnem obračunu, vselej mogoče odkriti kako duševno motnjo. To velja celo za takšen primer, kakršen je često navajan »normalni« samomor Joc-hena Kepplerja. Svojo pot do konca je opisal v svoji knjigi »V senci tvojih kril«, ki nič ne zaostaja za »Dnevnikom Anne Frank«. V tretjem rajhu se je kot veren kristjan težko je reči: čeprav kristjan ali prav zaradi tega, ker je bil kristjan) odločil za smrt, skupaj s svojo židovsko ženo in židovsko hčerko. Dejanje je bilo po vtisu zares čista, resna pogumna bilanca. Toda njegovi zapiski v dnevniku so razodevali, da je že kot šolar »zbolel na živcih« in je moral opustiti šolanje za vse leto.
Če v resnici gledamo na samomor kot na konec bolezni, se nam marsikaj razjasni. Tako prodremo do izvora te bolezni, tudi do njenih blažjih oblik.
Nekateri obupani bolniki žele od zdravnika »spalno kuro«, da bi se tako umaknili iz stiske. Prehudo trpe in ne vzdrže več. Ven-
dar imajo dovolj samoohranitvenega nagona in nočejo zavreči vsega svojega življenja. Žele si pravzaprav nekakšen začasen samomor. Taki primeri nas nauče nečesa pomembnega: Človek tako rekoč v resnici ne želi stopiti v smrt, temveč le stopiti iz življenja.
To je velika razlika in to načelo velja tudi pri »uspelih« samomorih.
•tzii us 3l.fefl6y ni orožaigs oj uj
Mnogi drugi se žele umakniti iz resničnosti s pomočjo kemije: Vzamejo velike količine uspaval ali psihofarmakov.
Če se nekdo za kratko obdobje tako omami in tako razplete svoj problem, se mogoče reši. Njegovi konflikti so ga zgnetli v živčni klobčič, izčrpan je in komaj še sposoben razumnega razmišljanja. Beg v spanje ga duševno opomore in ta oddih potrebuje, da lahko svoj položaj bolj objektivno pregleda in najde ustrezno rešitev ali pa se sprijazni z neogibno odpovedjo. To je pravzaprav zgolj normalna pot, kako člo-
Slobodan Nešovič — Velika zarota
Cordell Hull:
Nekorektno ravnanje Britancev
Diplomatska igra okrog nove Jugoslavije
tudi za hrbtom predsednika Združenih držav in njegove vlade. Tistega dne so na temelju spremenjenega mnenja in dogovora o stališču, ki ga mora Bela hiša zagovarjati v tem konkretnem primeru, pripravili popolnoma novo, dosti obsežnejše besedilo poslanice, v kateri so bile spet blage, zadržane graje na račun britanskega premiera. Svetovalci in sam predsednik so sprevideli, da poziv Winstona Churchilla, naj bi se pogovorov v imenu ZDA udeležil Avcrell Harriman. dejansko z ene strani pomeni, da Churchill odhaja v Moskvo tako rekoč tudi z Rooseveltovim pooblastilom. in z druge strani, da že navzočnost Averella Harrimana na pogovorih pomeni določeno obveznost, ki jo Združene države Amerike vnaprej prevzemajo. S tem ni bil voljan nihče soglašati ne v štabu Bele hiše ne vladi, zlasti pa ne Roosevelt. Po teh posvetovanjih je Roosevelt spremenil prejšnje mnenje, o čemer priča njegova nova poslanica:
Verjetno je sam Roosevelt mislil, da je bilo to neprijetno vprašanje likvidirano s kompromisom z Britanci. Gotovo je bil vesel, da ne bo imel več toliko skrbi zaradi teh balkanskih problemov.
Toda ko mu jc Hull poslal šc MacVcigho-vo poročilo in ga pomenljivo vprašal, ali sc ni morda kaj spremenilo v politiki vlade glede na dogovore med Churchillom in Stajinom. je Roosevelt z lakonskim pismom. ob vseh komplimentih, ki jih nalaga lepo vedenje, in jih dela človek, ko sporoča neprijetne stvari, poslal Cordcllu Hullu tole pismo!
»Dragi gospod sekretar.
V odgovoru na vaše pismo z dne 29. junija. v katerem poizvedujete po našem stališču do dogovora med britansko in sovjetsko vlado v grških in romunskih zadevah, vam prilagam parafraze ali izvlečke iz poslanic. ki sva jih s prcmicrom izmenjala v tem vprašanju.
F. D. R.. I. r.«
To je na kratko pomenilo: ostane vse. kot jc on. Roosevelt, odločil žc 12. junija.
Miss Tullv. predsednikova dolgoletna tajnica. je temu kratkemu pismu po Roose-
veltovem nalogu priložila kopije vseh dokumentov. ki sta jih Churchill in predsednik izmenjala od 8. do 12. junija. In s tem je bil ves ta predmet praktično dan ad acta.
Nov nesporazum
To jc zadostovalo, da so v Rooseveltovem štabu spet dali znamenje, da jc treba biti previden. Spet jc zavladal, milo rečeno, občutek nelagodja in neprikritega nezadovoljstva z londonskim zaveznikom. V plimi negodovanja, ki je grozila z nevihto, so se odgovorni dejavniki v Rooseveltovi vladi hitro posvetovali med seboj.
Toda ni minilo dosti dni in v angloamcri-škem zavezništvu so se spet pojavili nesporazumi. in to ob vprašanju, za katero so mislili, da je ad acta.
Pobuda za te nove nesporazume je spet prišla iz Downing Streeta in Forcign Offi-cca. Tako je vsaj razvidno iz zaupnih dokumentov iz Rooseveltovega arhiva State Departmenta.
Kot jc videti, se Britanci niso nič naučili iz predsednikove »mučne poslanice zadržane graje« z dne 23. julija 1944.
V Beli hiši jc spet zavladalo nemajhno razburjenje. Britanski permier sc jc spet brez predhodnega posvetovanja z ameriškim predsednikom odpravljal na pot v Moskvo. Za namen tega nenadnega potovanja v ZSSR niso vedeli nič določnega. Sicer pa tega ni vedel niti gostitelj v Kremlju. Tako vsaj jc Stalin obvestil Roosevelta.
Ko jc novica prišla do ušes uradnega Was-hingtona. je očitno ostal miren samo predsednik Roosevelt in ni izgubljal zaupanja v svojega britanskega zaveznika. Nagibal se je celo k temu, da bi svojemu prijatelju želel srečno pot, če sc mu že ne more pridružiti. V tem smislu so pripravili za Rooseveltov podpis tole strogo zaupno poslanico »bivši mornariški osebi«:
»Vaš dopis št. 790. Želim vam dosti uspeha med vašim obiskom pri stricu Joeju. (V zaupni korespondenci med Churchillom in Rooseveltom je vzdevek stric Joe pomenil Josifa Visarionoviča Stalina, »bivša mornariška oseba« pa je bil psevdonim Win-stona Churchilla).
General Deane ima naše načrte za Daljni vzhod in verjetno jih je žc posredoval Sovjetski zvezi.
Harriman bo na voljo za nasvete in posvc tovanja.
Kar zadeva Dumbarton, upam. da boste našli pot za sklenitev sporazuma med tremi velesilami.«
Na ta osnutek brzojavke, ki ga je verjetno po Rooseveltovem nalogu pripravil polkovnik Richard Park, mlajši iz štaba Bele hiše. je predsednik s svojo drhtečo roko pripisal zadnji stavek: »To ni upanje, temveč nujnost za vse tri. Neuspeh je nepojmljiv.«
Roosevelt, 1. r.«
K takemu osnutku odgovora Churchillu je imel najožji Rooseveltov štab več pomembnih pripomb, tako da ta poslanica, ki jo je bil predsednik žc parafiral, sploh ni bila odposlana. Predsednikovi svetovalci in člani vlade so bili odločno proti temu besedilu, dejansko proti takemu, »poceni« strinjanju s ponovnim nekorektnim ravnanjem britanskega premiera. Istega dne so sc v Beli hiši nadaljevala živahna posvetovanja o stališču, ki bi ga moral predsednik imeti do bližnjega sestanka med Churchillom in Stalinom, ki je bil sklican, ne da bi bila ameriška vlada o tem predhodno obveščena. Na tem posvetovanju jc bilo. ne brez bridkosti, ugotovljeno, da Winston Churchill nadaljuje s svojo politično prakso izvršenega dejstva tudi do vlade ZDA in da po stari navadi še vedno nekaj počne
Žolč v tajni poslanici
»St. 626, 4. oktobra 1944 Predsednik osebno premieru.
Dobro lahko razumem razloge, zaradi katerih ste mnenja, da mora priti do osebnega sestanka med vami in stricem Joejem, preden se bomo sestali mi trije. Vprašanja, ki jih boste tam obravnavali, seveda zelo zanimajo ZDA in prepričan sem. da se s tem strinjate. Tudi jaz sem o tem obvestil strica Joeja. Vendar je naravno, da Ave-rell ne bo mogel prevzeti nikakršnih obveznosti — nikomur ne morem dovoliti, da bi se vnaprej zavezoval. Lahko me bo nenehno v celoti obveščal in sporočil sem mu. naj se vrne in mi predloži sporočilo, brž ko sc bo konferenca končala.
Žal mi je, da ne bom mogel biti osebno z vama, vendar sem pripravljen na sestanek v troje kadarkoli po naših volitvah, za katere bo vaš sestanek s stricem Joejem koristen uvod, in v tem smislu sem obvestil strica Joeja.
Tako kot vi tudi jaz pripisujem največji pomen trajni enotnosti naših treh držav. Toda žal se ne morem strinjati z vami. da zdaj ni mogoče načenjati vprašanja glasovanja. To jc vprašanje, ki ga lahko mi trije, o tem sem prepričan, skupaj obravnavamo in upam. da boste odložili razpravo o njem
do našega sestanka. Navsezadnje ni nikakršne trenutne potrebe po tem vprašanj'u. ki je tako neposredno povezano z javnim mnenjem v ZDA in v Veliki Britaniji in v vseh združenih narodih.
V svoji poslanici je Roosevelt, tako kot v prvem osnutku, osebno vnesel nekaj popravkov in blažil izraze in je kot predzadnji odstavek sam pripisal:
»Zahtevam od vojaških atašejev v Moskvi, da vam izročijo poročilo našega združenega štaba, ki je bilo poslano Stalinu.«
To poslanico je Roosevelt tehtal v vseh nadrobnostih, da ne bi užalostil svojega londonskega partnerja, in jo je končal:
»Najlepše želje vam pošiljam in nestrpno pričakujem novic, kako se bo zadeva odvijala.«
Četudi Roosevelt ni v celoti sprejel besedila poslanice, ki ga je bil predelal admiral Leahy. in tudi ni sprejel vseh pripomb Harryja Hopkinsa, je v- resnici izlil svoj žolč v šifrirani, strogo tajni poslanici Ave-rellu Harrimanu. V njej je izrazil veliko bojazen nad Churchillovim ravnanjem in povedal, da ne želi. da bi ga Britanci zapletli v vojno zaradi — Balkana.
Poslanica britanskemu premieru je bila sicer napisana s pretehtanimi, izbranimi besedami, toda Churchilla je spravila v slabo voljo, ker jo je verjetno bral med vrsticami in je razumel, kaj je prijatelj v Beli hiši mislil o tem njegovem ravnanju.
Toda to je nova in zelo dolga zgodba. Zato se je treba opreti na tisto, kar je Harriman kot Rooseveltov »nemi« opazovalec poročal Beli hiši. V ta namen je treba očitno upoštevati zaokroženo poročilo, ki so ga o delitvi vplivnih območij, dogovorjeni med Churchillom in Stalinom, pripravljali za Harryja L. Hopkinsa na temelju Harrima-novih in Churchillovih brzojavk iz Moskve. Tukaj so najvažnejši deli dokumentov, ki se nanašajo na balkanske države, o katerih so se Churchill in Stalin, Eden in Molotov pogovarjali na celi seji oktobra 1944.
Tako je v točki 3 poslanice z dne 29. septembra zapisano, da je Winston Churchill. ko je poročal ameriškemu predsedni-
18. november 1978 ■ stran 35
sobotna priloga	JJJj
vek izključi zavest in si privošči oddih. Dokaj pogosto ga uporabljajo pri zakonskih in ljubezenskih konfliktih.
Gorje pa človeku, ki na tej poti ostane predolgo, ne razreši ničesar in se ne izvleče več iz omame. Pri takem človeku že izbruhne samomorilna bolezen. Še bolj velja to za alkoholike in ljudi, ki so jih zasvojile droge. Tudi oni žele naočnike, potem pa se jih nočejo ali pa ne morejo več znebiti. Seveda žive še dolga leta. Toda njihov beg v kemijo pomeni od vsega začetka pokon-čavanje in pohabljanje. Sami si izkrivljajo svoje pravo razpoloženje in čustvene reakcije, krnijo si duševno storilnost in sposobnost zlasti za jasno presojanje. Ustvarijo si dve varljivi možnosti, dve bergli, da lahko sami pred seboj še vztrajajo: Odpovedo se sleherni samokritiki in plavajo v sanjarjenju.
To pa je le začetek, tako rekoč prva sa-moamputacija. Kmalu slede še hujše stvari: Postopno plahnijo spomin, koncentracija, samokontrola, volja. Takšna dolgoletna odpoved polnemu življenju ni nič drugega kakor upočasnjen samomor. Alkoholizem in odvisnost od drog na eni in »akutni« samomor na drugi strani se razločujeta samo po času trajanja samomora.
Med človekom, ki mirno, toda vztrajno, dan za dnem zahaja v krčmo in tako nenehno beži pred seboj in življenjem, ter tistim, ki si natakne zanko okoli vratu in z nogo odrine stol, na katerem je stal, ziha prepad le navidezno. Oba imata iste cilje: Zavračanje polnega življenja. Oba tudi trpita za depresijo, pa naj je ta še tako prikrita.
Pri tem pa je možna pomoč. Bodisi je ta depresija endogena ali nevrotska, treba jo je zdraviti kakor vsako drugo depresijo. Vendar to ne zadostuje, odnosi med zdravnikom in bolnikom vedno ne zadoščajo. Izredno pomembno je sočustvovanje z ljudmi. Človeku, ki je samomorilno ogrožen, »zdravljenje« ne zadošča, potrebuje več. Treba ga je iztrgati iz njegove osamljenosti, tako da se bo sposoben razodeti drugim ljudem. Ti pa mu morajo pomagati nositi njegove skrbi, njegova vprašanja, njegovo tragedijo. Samomor je namreč najčistejši primer samotne odločitve.
To nam pojasni tudi veličastne uspehe telefonske pomoči pri samomorilno ogroženih ljudeh, ki deluje že marsikje po svetu. Značilno je, da so najuspešnejše tiste tovrstne službe, ki slone na prostovoljnem delu (npr. »Samaritani« v Vel. Britaniji). Res pa je, da morajo tudi tovrstne prostovoljne službe sodelovati s tradicionalnimi oblikami prihiatrične službe, če hočejo prestreči, uspešno zdraviti in usmerjati samomorilno ogrožene ljudi.
Kdo je zmožen storiti samomor?
Veliko ljudi meni, da samomora nikdar ne stori tisti, ki z njim grozi. V večini primerov je to zgrešeno in velja le za tiste, ki groze s samomorom iz spogledljivosti ali pa z njim izsiljujejo.
Po drugi strani pa se zgodi kak samomor (za druge ljudi) povsem nepričakovano. Nekoč so me poklicali k umirajoči ženski. Popila je steklenico solne kisline. Bilo je brezupno in je tri dni kasneje umrla v hudih mukah. Dokler nista prispela reševalni avto in policija, sem bil čisto sam z njo. Bil sem priča izidu do podrobnosti pripravljene in skrbno prikrite akcije.
Ležala je na bleščeče pološčenih tleh. Vse stanovanje je bilo kakor novo. Vse je bilo
pospravljeno in čisto kakor po novoletnem čiščenju. Napolnila je hladilnik s hrano, skuhala večerjo in pripravila mizo za druge. Sredi mize je pustila listek z navodilom za moža in otroke in še dolgo poslovilno pismo. V njem je govorila o svojem dolgem, neuspešnem boju s temnimi silami, ki da so jo trajno zasledovale, pa o svoji bolezni in obupanosti. Boga in svojce je prosila odpuščanja. Nihče poprej ni česarkoli opazil; mož je vedel le to, da je bila zadnje čase bolj vase zaprta kakor sicer.
Šlo je torej za »samomorilno bolezen«, ki jo je povzročila blodnja. Med takšnim logičnim koncem duševne bolezni in nenadnim dejanjem v obupu so številne stopnje. Nihče ne more reči z gotovostjo:
Ta človek se bo usmrtil, oni pa ne.
Pa vendar vemo za nekaj znamenj. Profesor Kielholz jih je s svojimi sodelavci zbral. Naštevam jih z nekaj pojasnili:
Znamenja za preplah
—	Samomor je nalezljiv. Spomnite se na val samosežigov po zgledu budistov v vietnamski vojni. Samomor sorodnika ali prijatelja lahko »spravi koga na misel«.
—	Samomor je pojav, ki se ponavlja. Kdor ga je že kdaj poskusil, ga utegne vnovič.
—	Ljudje lahko samomor napovedo. To lahko store tudi zelo posredno in prikrito, v navidezno neprizadetem in stvarnem pogovoru o takem ali drugačnem načinu samomora, kakor ga na primer ljudje izvedejo in ali pri tem trpijo.
—	Velja pa tudi obratno: »Pošastni mir« pomeni nevarnost! Ogroženi se pripravlja sam pri sebi za zadnji korak in noče, da bi mu to kdo preprečil.
—	Določene sanje so izdajalske, na primer: padec v neskončno brezno, brezciljna vožnja v meglo, samouničenje.
—	Začetek in konec depresije sta kritični obdobji.
—	Depresivnim ljudem, ki jih hkrati mučita huda tesnoba in notranji nemir, je življenje še posebej neznosno.
—	Kadar je vsega preveč in se človek ne more razbremeniti, ko so čustva in agresivnost zajezeni, je lahko poskus samomora sproščujoča eksplozija.
—	Sproščujoča eksplozija je lahko tudi pri hudih krivdnih občutkih in takrat, ko človek misli, da je odpovedal.
—	Če se človek ne zdravi, ga lahko ogrožajo biološka krizna obdobja (nosečnost, poporodna doba, klimakterij), huda nespečnost, alkoholizem, odvisnost od drog.
—	Neozdravljive bolezni ali pa zgolj umišljene neozdravljive bolezni (hipohondrič-na blodnja) so pogosten vzrok za »bilančni samomor«.
—	Človeka lahko pahnejo v samomor finančne skrbi, nezaposlenost, obupanost pri popolni nedejavnosti po upokojitvi.
—	Samomorilski vzroki so tudi osamljenost, izobčenost, ljubezenske muke. Kolikor bolj nenadno se to zgodi, toliko bolj nevarno je. Čas dela za življenje.
Raphael Lenne
Človek z dvema domovinama
Pedagog, znanstvenik,
pisatelj
Ob stoletnici rojstva slovenskega psihologa prof. dr. Mihajla Rostoharja
Letos poteka sto let, kar se je rodil (30. julija 1878) v revni kmečki družini v vasici Brege na Krškem polju zaslužni slovenski kulturni delavec, pedagog in znanstvenik na psihološkem področju dr. Mihajlo Rostohar, utemeljitelj psihološke stolice na Slovenskem, požrtvovalni učitelj slovenskih psihologov in plodovit psihološki pisatelj.
Psihologija kot panoga preučevanja človeške duševnosti se je vlekla skozi zgodovino filozofije v vseh delih velikih filozofskih mislecev. Venomer je načenjala vprašanja človekovega duševnega življenja, pri čemer so nastajala analogno filozofskim sistemom tudi razne razlage tega svojevrstnega fenomena človeške osebnosti, dokler se ni pod vplivom naravnoslovnih znanosti in eksperimentalne metode v prejšnjem stoletju razvila v samostojno znanost. V tem procesu, to je v dobi eksperimentalne psihologije, je prizadevno sodeloval naš slavni slovenski rojak, ki je, ko je bil mlad, deloval v tujini, v domovini za to še ni bilo ustreznih pogojev, čeprav so se mu misli in težnje neprestano vračale v domače kraje. Ko je bil že star 70 let, se mu je šele posrečilo, da se je ustalil na domačih tleh, kjer je zaoral globoko brazdo v slovensko psihologijo.
V svojih mladih letih se je kot večina študentov tiste dobe boril z vsakodnevnim pomanjkanjem, pri čemer se je že v gimnazijskih letih preživljal izključno z lastnim delom. Pri tem je spoznaval vrednote samostojnega dela, kar mu je pozneje služilo in koristilo pri težkem pedagoškem delu, ko je usmerjal v življenje svoje slušatelje in jim bil tudi sam največji zgled delovnega človeka. Po gimnazijski maturi 1901 je študiral na Dunaju filozofijo, proti koncu študija pa se je izpopolnjeval v Gradcu, kjer je bil tedaj edini psihološki laboratorij na ozemlju bivše Avstro-Ogr-ske. Leta 1905 je promoviral na Dunaju s temo »Uber die Hypothese. Ihre wissensc-haftliche Bedeutung« (»O hipotezi. Njen znanstveni pomen«). Po krajšem službovanju na gimnaziji v Beljaku leta 1906 se je napotil v Prago, kjer se je leta 1909 z delom »Theorie hypothetickeho soudu« (»Teorija hipotetičnega soda«) habilitiral in vzbudil s svojim spisom pozornost profesorja Masaryka. Le-ta mu je pripomogel k znanstvenemu izpopolnjevanju v znamenitem Wundtovem inštitutu v Leipzigu, kjer se je študijsko poglabljal v razvijajočo se psihološko znanost, ki so jo takrat označevali kot »eksperimentalno psihologijo, in sicer pod vodstvom slavnega psihološkega raziskovalca takratne dobe VVilhel-
Mihajlo Rostohar
ma Wundta (1832—1920). V tem inštitutu je ostal leto dni. Pozneje se je seznanil še z dejavnostjo Kruegerjevega, Kiilpejevega in Stumpfovega inštituta in se 1911. leta vrnil v Prago, kjer je ustanovil psihološki laboratorij pri fiziološkem inštitutu medicinske fakultete in pričel tudi s predavanji iz eksperimentalne psihologije. Ta psihološki laboratorij je bil prvi psihološki laboratorij na teritoriju današnje ČSSR.
Rostoharjeva predavanja so vzbudila vseobčo pozornost, o svojih izsledkih pa je tudi mnogo pisal in objavil vrsto psiholoških razprav, s katerimi je opozarjal na nove poglede v psihološki znanosti, hkrati pa širil tudi interes za novo porajajočo se znanstveno disciplino.
Prvo svetovno vojno je preživljal kot nešteto slovenskih mož na raznih vojnih območjih. Ob nastanku prve Jugoslavije leta 1918 pa je v tedanje razmere tudi osebno prav aktivno posegel, ko je razglasil v Ljubljani z balkona mestne hiše rojstvo svobodne jugoslovanske države. V vseh situacijah se je izkazal moža akcije in premočrtnosti.
Po nastanku prve Jugoslavije si je dr. Rostohar v komisiji za ustanovitev univerze v Ljubljani vneto prizadeval, da bi dobila tudi Ljubljana katedro za psihologijo z ustreznim psihološkim inštitutom. Vroča želja sem mu žal takrat ni izpolnila. Čakati je moral na to priložnost več kot trideset let. Razočaran nad tedanjim neuspehom se je odpravil na Češkoslovaško, kjer je v Brnu leta 1924 ustanovil psihološki inštitut in pričel s predavanji iz eksperimentalne psihologije na tamošnji filozofski fakulteti. Svoj psihološki inštitut je opremil s sodobnimi sredstvi za eksperimentalno-psi-hološko raziskovanje, mnoge aparate pa je tudi sam dopolnil ali 'sestavil, npr. kampi-meter.
O svojih izsledkih na področju eksperimentalne psihologije in o svojih raziskavah je napisal mnogo razprav, zaradi katerih je zaslovel v Evropi kot eden najvidnejših čeških psihologov. Nič manj pa ni ostal neznan v svoji domovini, s katero je ohranil do vrnitve domov stalne vezi in odnose. Zelo rad se je vsake počitnice vračal v domovino in često sodeloval kot predavatelj na seminarjih slovenskega učiteljstva. Bibliografija njegovih znanstvenih razprav oziroma spisov, knjig in publikacij je številna in bogata — nad 200 del.
Posebej se je dr. Rostohar zanimal in preučeval probleme psihologije branja, o čemer je razen člankov in razprav po revijah izdal leta 1934 tudi samostojno publikacijo »Psychologicke zaklady počatečni-ho čteni s praktickym navodem ke čteni« (»Psihološke osnove začetnega branja s praktičnim navodilom za branje«), katere slovensko varianto »Začetno branje po analitično-sintetični metodi« je izdal leta 1961 v Ljubljani.
Med NOB je bil Rostohar partizanski aktivist na območju Kozjanskega odreda. Tam je bil aretiran in odveden v gestapovske zapore v Brežicah, od koder se mu je ■ posrečil pobeg. Z drznim prehodom preko Save si je rešil glavo in nadaljeval delo v narodnoosvobodilnem gibanju.
Po osvoboditvi 1945 se je prof. dr. Rostohar vrnil v ČSSR in nadaljeval delo na univerzi v Brnu. Po napadu kominforma 1948 na našo domovino ni hotel nastopiti zoper Jugoslavijo, kot so od njega zahtevali, in je rajši zapustil delovno mesto in tla svoje druge domovine, kjer je delal skoraj štirideset let, kot da bi bil postal izdajalec rodne zemlje. Leta 1948 se je vrnil v Slovenijo, kjer so medtem že tudi dozoreli pogoji za ustanovitev katedre za psihologijo na ljubljanski univerzi. Sprva je predaval psihologijo na filozofski fakulteti, medtem pa je pripravljal ustanovitev
samostojne psihološke stolice, ki je zaživela leta 1950. polno življenje v prvotnih prostorih na Parmovi ulici 33, dokler se ni preselila v prostore filozofske fakultete na Aškerčevi 12. Organiziral je predavanja, praktikume, delavnice, vzgajal prve kadre in pomočnike, glavno breme predavatelja pa je ležalo na njegovih plečih, saj je predaval v prvih letih občo in socialno psihologijo, zgodovino psihologije in psihologijo defektnih, bil mentor prvim slušateljem pri diplomskih delih, skrbel za rast in razvoj prvih asistentov, hkrati pa se je močno angažiral tudi v našem družbenopolitičnem življenju.
Zadnja leta ustvarjalnega življenja po upokojitvi je preživljal sredi krških vinogradov na Goleku, kjer je pripravil za tisk tri obširna psihološka dela: »Osnove obče psihologije«, DZS, Ljubljana, 1964; »Osnove socialne psihologije«, MK, Ljubljana, 1964; »Psihologija«, DZS, Ljubljana, 1966. Obširno bibliografijo njegovih del so izdali ob njegovi 60-letnici v bivši ČSR. Leto dni pred izpolnjenim devetdesetim letom starosti je po krajši, mučni bolezni, ko je bil kljub visokim življenjskim letom še poln vitalnosti, načrtov in delovne aktivnosti, klonil njegov trdni organizem: umrl je dne 6. avgusta 1966.
Naj poudarim tri dejavnosti, s katerimi bi mogli vrednotiti profesorja dr. Rostoharja:
—	kot zaslužnega znanstvenika, ki je s svojim delom mnogo prispeval k problematiki eksperimentalne psihologije in se je s svojim imenom zapisal v krog mnogih pomembnih psiholoških osebnosti naše dobe;
—	kot ustanovitelja psihološke katedre na ljubljanski univerzi, ki ji je dal že.od vseh početkov trdne osnove za nadaljnje delo in je le-ta prav zaradi tega pognala globoke kulturne korenine;
—	kot pedagog slovenskih poklicnih psihologov, ki jih je vzgajal z ljubeznijo, jim bil odličen učitelj, skrben mentor, dober prijatelj, tovariš.
Da je delo prof. dr. Rostoharja obrodilo na Slovenskem dober sad, priča dejstvo, da je diplomiralo od ustanovitve do danes (1978) na katedri za psihologijo v Ljubljani nad-310 mladih psihologov, ki delujejo v najrazličnejših ustanovah in v podjetjih, mnogi med njimi pa so posvetili svoje življenje psihološki znanosti in so rezultati tudi na tem področju pri nas več kot zadovoljivi.
Albin Podjavoršek
ku o svoji in Edcnovi poti v Moskvo, poudaril. da so razlog za njuno pot med drugim »nekatera vprašanja o Grčiji in Jugoslaviji. o katerih bi sc tudi želeli pogovoriti. Mi vas bomo redno obveščali o vsakem vprašanju posebej.«
Desetega oktobra je Harriman sporočil Rooseveltu:
»Na temelju svojih včerajšnjih pogovorov s premieram domnevam, da bodo britanski pogovori, ki potekajo tukaj, krenili v tole smer:
3. V' vprašanju Balkana si bosta Churchill in Eden prizadevala v smislu ustvarjanja določenih vplivnih območij, po katerih bi imeli Britanci proste roke v Grčiji, Rusi pa v Romuniji, a morda tudi v drugih državah. Britanci bodo poskušali dobiti v Jug-slaviji enak vpliv (kot ZSSR — opomba Sl. N.). Verjetno bodo uspeli v prvem primeru. dvomim pa. da se jim bo to posrečilo tudi v drugem.« (Mišljena je Jugoslavija — opomba Sl. N.)
Obremenjeni šifranti
Istega dne je Harriman poslal novo spon čilo predsedniku: »Churchill in Stalin s: se sinoči dogovorila, da vam bosta vss dan skupaj poslala brzojavko o svojih px govorih. Čhurchill je pripravil osnutek sinočnji razpravi, kar vam zdaj pošiljam nekimi spremembami, ki jih je vnesel Sti lin. Najvažnejše Stalinove spremembe ! nanašajo na Balkan. Te poslanice nimai pred seboj, toda k stavku, ki govori njunih pogovorih o balkanskih državah, Churchill pripisal: »ob upoštevanju naši različnih obveznosti do njih«.
Naslednjega dne. 11. oktobra, se je Win-ston Churchill, ko je obveščal Roosevelta o svojih pogovorih s Stalinom tistega dne. dotaknil tudi Balkana:
»Obravnavali smo možnosti, da bi najbolje dosegli skupno politiko do balkanskih držav, vštevši Madžarsko in Turčijo.«
Istega dne je predsednik Združenih držav poslal svojemu moskovskemu veleposlaniku Harrimanu zelo značilno brzojavko, ki ne kaže samo, kakšne bojazni so obletavale Franklina Roosevelta, da bi utegnilo priti do nove svetovne vojne - zaradi Balkana, temveč tudi zvesto odseva njegov odnos do tistega, kar so takrat počenjali Britanci in njihov premier.
V tej poslanici št. 83 gospodar Bele hiše pravi: »Prejel sem vašo brzojavko 101 643 in jo z velikim zanimanjem prebral.
Mojc sedanje aktivno zanimanje za območje Balkana je v tem, da bi takšne praktične korake (mišljena je delitev vplivnih območij med ZSSR in Veliko Britanijo — opomba Sl. N.) morali delati samo. če nam le-ti zagotavljajo, da nas balkanske zadeve ne bodo potegnile v bodočo mednarodno vojno.«
Tistega I 1. oktobra 1944 so bili šifranti na liniji Kremelj —Bela hiša še preveč obremenjeni: krožile so gostobesedne brzojavke. pretežno posvečene balkanskim državam in seveda britanskim in ameriškim interesom v tem delu sveta. Poleg obljube, da ga ho s Stalinom skupaj obveščal o svojih pogovorih, je britanski premier poslal Rooseveltu novo poslanico, vsekakor brez vednosti svojega gostitelja. V tej brzojavki št. 795 Churchill sporoča:
Vključitev tega stavka je pomenila jasno priznanje vplivnih območij Rusije in Britanije v nekaj državah. Stalin je prečrtal ta stavek in Churchill je v to privolil.
Ko sem po kosilu govoril čez Churchillova ramena, sem rekel Stalinu, da boste zelo zadovoljni, da je prečrtal ta stavek, ker ste prepričani, da morajo vsa vprašanja reševati naše tri države. Stalin je odgovoril, da mu je ljubo, da to sliši, in je stegnil roko in mi jo je stisnil za Churchillovim hrbtom.«
»Tukaj smo doživeli izredno ozračje dobre volje in pošiljamo vam skupno sporočilo. Lahko ste prepričani, da vas tisto, kar bomo dosegli, ne bo zavezovalo. Dogovor, ki smo ga dosegli za Averclla, bo. mislim, zanj zadovoljiv in ne bo onemogočil tesnih stikov, ki jih bomo vsekakor imeli. O vsem tem vam bom pošiljal verodostojna poročila. Absolutno je potrebno poskusiti doseči skupno stališče do Balkana, da bi lahko preprečili izbruh državljanske vojne v nekaj državah, v katerih bi bili vi in jaz
verjetno s simpatijami na eni strani, stric Joe pa na drugi strani. Stalno vas bom obveščal o tem in nobenih natančnih dogovorov razen predhodnih sporazumov ne bo sklenjenih med Britanijo in Rusijo, medtem ko bo vse drugo počakalo na razpravo z vami. Prepričan sem, da ne boste nasprotovali našim prizadevanjem, da bi sklicali sestanek za celovito izmenjavo mnenj z Rusi.«
Komaj je očitno prebral to Churchillovo poslanico, je Roosevelt dobil na pisalno mizo novo brzojavko Averella Harrimana:
»Na sinočnji večerji — je sporočal Harriman — sem prvič dobil zaokroženo podobo. kaj kanita premier in Eden. ko z Rusi obravnavata vprašanja, ki se tičejo balkanskih držav in Madžarske. Churchill je s tem v zvezi uporabljal nepriljubljeni izraz »vplivno območje« ali. kot to opisuje Eden. njegov cilj je. doseči praktičen sporazum o reševanju problemov vsake izmed teh držav ob relativni odgovornosti Rusov in Britancev.
»V balkanskih zadevah smo naredili red«
Poudarjala sta. da sta Stalinu in Molotovu pojasnila, da onadva (Churchill in Eden — opomba Sl. N.) nista pooblaščena, da bi nas vključila v to in da nam bo sporočeno vse. kar bo dogovorjeno. Sodita, da bo Rusija v smislu pogojev premirja imela skoraj proste roke v Romuniji, medtem ko bodo naši predstavniki v kontrolni komisiji imeli le malo oblasti ali pa nobene. Kar zadeva kontrolno komisijo za Bolgarijo in Madžarsko, si Eden prizadeva doseči privolitev Molotova, da bi naši in britanski predstavniki dobili večja pooblastila. Glede Jugoslavije pa (Eden) poskuša dobiti privolitev Molotova, da Rusi ne bodo začenjali kake samostojne akcije, ampak da se bodo pridružili Britancem in nam v prizadevanjih, da bi dosegli spravo med frakcijami (mišljena sta Tito in Draža Mihailovič — opomba Sl. N.), in da bodo še naprej sodelovali z nami in da ne bodo nič delali na svojo roko. kot je bilo doslej. Eden misli, da je dosegel določen napredek z Molotovom, kar zadeva Grčijo. Premier sodi. da je dobil Stalinovo privolitev, da se ne bo vmešaval (v Grčiji — opomba Sl. N.) in da bo uporabil sovjetski vpliv proti podtalnemu delu grških komunistov
in da jih bo pripravil do tega. da bi odigrali konstruktivno vlogo v nacionalni vladi. Oba. Churchill in Eden. upata, da boste vi in g. Hull zadovoljni s sporazumi, ki sta jih sklenila, ker mislita, da bodo v teh državah. dokler ne bodo urejena ta vprašanja, politični nemiri, če že ne državljanska vojna, kar bi Britaniji v marsičem otežilo položaj, če bi imela opravka s takšno stvarnostjo.«
Naslednjega dne je Harriman ponovno obvestil Roosevelta o Edenovem sporazumu z Molotovom o zavezniški kontrolni komisiji za Bolgarijo in Madžarsko.
»Kar zadeva Bolgarijo in Madžarsko, se je Eden sporazumel z Molotovom, da bi morali biti kontrolni komisiji za ti dve državi vzpostavljeni pod upravo sovjetskega komandanta kot v Romuniji, dokler trajajo sovražnosti proti Nemčiji, potem bi postale kontrolne komisije resnično tripartitne z enakimi pooblastili za vsakega člana, le da bi bil predsedujoči sovjetski član ...«
Naslednjega dne, 13. oktobra 1944, je Churchill iz Moskve s šifrirano brzojavko hitro obvestil tudi Harryja Hopkinsa, da je s Stalinom sklenil sporazum o delitvi vplivnih območij na Balkanu, ki je vseboval tudi zloglasni sporazum fifty-fifty. V tej brzojavki med drugim sporoča.
»Včeraj smo dosegli pomemben napredek. V balkanskih zadevah smo naredili red...« Ameriška diplomacija in vojaški voditelji so se popolnoma zavedali, da so v Moskvi »dejansko vzpostavili vplivna območja in da bodo ostala nekaj časa« kljub temu, da so Združene države načelno nasprotovale temu britansko-sovjetskemu sporazumu. Sicer pa so bili »regionalni sporazumi že priznani kot nujni,« kot ugotavlja strogo zaupna informacija, namenjena vodilnim osebnostim v Trumanovi vladi pred konferenco v Potsdamu, »in že veljajo za legitimne v sistemu mednarodne varnosti.« Navsezadnje so tudi ZDA 6. marca 1943 na medameriški konferenci v Chapultepecu pri Ciudad Mexicu ustanovile skupaj z državami Srednje in Južne Amerike sistem kolektivne varnosti, iz katerega je bila izključena samo Argentina kot sodelavka sil Osi. (Ta dokument, ki je dobil naziv akt iz Chapultepeca — Act of Chapultepec — so leta 1947 na konferenci v Riu de Janeiru prilagodili novim mirnodobnim razmeram in tako ustanovili organizacijo ameriških držav — OAD.)
Potem Američanom, ki so bili najbolj odgovorni za politiko državne in splošne varnosti v svetu, ni preostalo nič drugega, ko so se med seboj posvetovali, kot da so »namrščeno gledali« ustvarjanje vplivnih območij na Balkanu in v vzhodni Evropi, čeprav »pomenijo ti ukrepi čisto preprosto politiko sile z vsemi nezgodami, ki jo spremljajo...« Po zgledu zaveznikov onkraj Atlantika so tudi Britanci na veliko pripravljali svoj načrt o zahodnoevropskem bloku kot protiutež sovjetskim nameram, da bi podobno organizacijo pod svojim vplivom ustanovili v vzhodni Evropi.
Pesek v oči
Stalin in Churchill sta hitela razglašati svetu. kako velik uspeh sta dosegla pri usklajevanju politike svojih držav na Balkanu, v resnici pa sta metala javnosti pesek v oči. Poročilo moskovske »Pravde« je 21. oktobra 1944 objavil tudi londonski uradni radio BBC. ko sta se britanska državnika po desetdnevnih pogajanjih vrnila iz ZSSR: »Moskovska .Pravda' poroča, da sta Velika Britanija in ZSSR določili skupno politiko zaradi čim uspešnejšega boja proti Nemcem in sodelovanja z jugoslovansko osvobodilno armado.«
Še tisti večer je BBC oddajal novico, da je bil »Beogradu sporočen sporazum Churc-hill-Stalin«. ne da bi bila seveda omenjena vplivna območja. Medtem je BBC objavil tudi izjavo maršala Tita. ki je bila verjetno dana ob povsem drugačni priložnosti. V njej je maršal, kdo ve že katerikrat. potrdil odločenost jugoslovanskih narodov, da bodo suvereni gospodarji na zemlji svojih prednikov: »Nočemo, kar ni naše. toda nikoli ne bomo dali tistega, kar je naše!«
Moskovski dogovori Stalin-Churchill so doživeli najširšo publiciteto v svetu. Z njim se je izčrpno ukvarjala tudi sovražna javnost, ker niso obetali nič dobrega Hitlerju. Berlinski računi o spopadu med An-gloameričani in Sovjeti zaradi Balkana. Bolgarije itd. so se razblinili kot milni mehurčki. Kakor britanski je tudi sovjetski tisk pripisoval velikanski pomen britansko-sovjetskemu sporazumu. Profesor A. Jerusalimski poudarja, da so nedavni dogodki v glavnem mestu ZSSR »pritegnili pozornost vsega sveta« in da so, kakor trdi
tudi londonski »Times«, »največjega pomena za nadaljnje utrjevanje politike zaveznikov«, a izraženo soglasje treh velesil »priča o neomajnosti vojnega prijateljstva med velikimi demokratičnimi državami — ZSSR. Veliko Britanijo in ZDA«. Najboljši dokaz za uspeh moskovskih pogajanj vidi profesor A. Jerusalimski v tem, da je »narastel strah v vrstah Hitlerjeve klike«. Ta znani sovjetski komentator se je dotaknil tudi problemov jugovzhodne Evrope in Balkana in poudaril, da so »ti problemi skrajnje zapleteni in zgodovinsko zamotani, zlasti zaradi večnega rovarjenja Nemcev na Balkanu. S sklenitvijo sporazuma o skupni politiki v Jugoslaviji nameravata sovjetska in britanska vlada vse sile strniti v boju proti umikajočim se Nemcem, hkrati pa razrešiti notranje težave. ki so nastale v Jugoslaviji, z združitvijo jugoslovanske vlade in narodnoosvobodilnega gibanja. Samo ob sebi se razume, nadaljuje prof. A. Jerusalimski. da bo o bodoči državni ureditvi Jugoslavije odločalo samo jugoslovansko ljudstvo. Zavezniške države imajo to njegovo pravico za neodtujljivo...«
Tako je bila po Churchillu. BBC in vodilnih sovjetskih dnevnikih povedana svetu zgodba o moskovskem »gentlemanskem sporazumu«. Pri tem je bila skrbno zabrisana sleherna sled o delitvi vplivnih območij na Balkanu. Ta farsa je bila seveda namenjena svetovni zavezniški in sovražni javnosti, ki ji niso smeli z ničimer namigniti. še manj pa povedati karkoli o bistvu sporazum fifty-fifty.
Začetnike in avtorje te neživljenjske fabule je stvarnost hitro prehitela, upi so jim splavali po vodi. Nova Jugoslavija in njeni narodi niso priznavali nobenega duševnega pastirstva ne iz Londona ne iz Moskve.
Churchill je to kmalu spoznal. Josif Visa-rionovič Stalin pa je preživel samo tri leta v prepričanju, da bo vsaj on brez težav iztržil svojih petdeset odstotkov. Tudi on je leta 1948 sprevidel, kako globoka je bila njegova zabloda, v nečem podobna oni 22. junija 1941. ki je bila dosti bolj usodna.
Naj bo kakorkoli že. sovjetski zgodovinarji bodo zagovarjali svojo tezo. britanski bodo vztrajali pri svojem. Toda: moskovski sporazum ni bil ne prvi ne zadnji poskus velikih sil za delitev območij vplivanja na Balkanu.
MIODRAG ŽALICA je bil rojen leta 1926 v Visokem. Je urednik na sarajevski televiziji. Zaslovel je kot odličen pesnik. Njegove pesmi so v francoski in romunski antologiji jugoslovanske poezije. Spisal je zbirko kratkih zgodb »Ne riši vraga na zid*, iz katere je tudi naša pripovedka. Pozneje se je uveljavil kot najboljši bosanskohercegovski dramatik, katerega tragikomedije in drame igrajo vsa jugoslovanska gledališča — razen slovenskih — uprizarjajo ga na Poljskem, Madžarskem in na Češkoslovaškem. Spisal je veliko radijskih in televizijskih dram. V poeziji in dramatiki je dobil vrsto nagrad.
»Gospodje študentje, naj se še tako branim, ne morem vas drugače imenovati. Gospod profesor me je lepo zaprosil, naj bi imel predavanje, ki vam bo, na kratko povedano, nekako pojasnilo moje življenje, vam bilo za ilustracijo za analizo nekega časa in njegovih ljudi, ki so imeli toliko sramu, da so bili njegovi pripadniki. Kajti vsak čas, vsaj doslej, je imel ljudi, ki so pripadali temu času in ljudi, ki so daleč od njegovega razumevanja. Govoril vam bom o nekem času kot njegov pripadnik. Samo...«
Tu je človek, ki je to govoril, zastal in se na kratko zamislil. Skoraj žalostno in iskreno je vzdihnil.
»Samo, takoj vam moram povedati, tudi v tem življenju ni bilo Marije Faritue.«
In tedaj je obrnil glavo proti profesorju, kot da bi s tem gibom iskal potrditev za besede, s katerimi je začenjal neko vrsto pripovedi. Pripoved je imel za predavanje. Profesor, ki je sedel za katedrom na dnu amfiteatra, na ta človekov gib kot da sploh ni zganil z glavo, čeprav se je začutilo, kot bi mu za hip oči komaj opazno zasijale in kot da s tem sporoča, da predavateljev uvod ni najbolj posrečen, vendar tudi ni kdove kako zgrešil in da je mogoče njegove besede sprejeti za takšne, kakršne so. Profesorjevi srebrni lasje so se lesketali v raztresenih žarkih, ki so prihajali zlomljeni skozi stekleno steno predavalnice. Kajti zunaj je bil dan oblakov in njihove popoldanske in nedoločene beline, za katero se ni vedelo, ali bo prinesla droban in zahrbten dež ali bo skozi te velike komplekse stekla prepustila rosnato in plastično sonce. Bil je zadnji teden oktobra.
Profesor ni bil videti star, čeprav mu je bila glava uokvirjena v močne pramene pepelnatih skrbno počesanih las. Črte njegovega obraza so bile ostre in lepe in splošne, videti je bilo, kot da se nikakor ni rodil pred več kot petinšestdesetimi leti, temveč včeraj, takšen, kakršen je zdaj, kakor je videti sedaj, ko je blago nagnil glavo, eno roko pa stegnil naprej do roba katedra. V tej roki je profesor držal vžigalico in zdelo se je, da jo počasi, iz dolgčasa zaradi vsakdanjosti lomi. Gledal je v to vžigalico brez zanimanja, a nenehno. Zato je tudi preda-valčev nagovor sprejel mimogrede, kot da zdaj, prav ta hip, ne čuti potrebe po tem, da bi rekel vsaj eno besedo.
»Vaš gospod profesor,« je nadaljeval predavatelj, ki je stal poleg katedra, ker je pogojeval predavanje s tem, da stoji poleg katedra, »vaš gospod profesor je videti zdaj takšen, kot bi mu nad glavo v polkrogu stalo štirinajst drobnih zvezd.« Predavatelj je rekel to tako, da vsekakor ni bilo mogoče prezreti zlobe, čeprav je povedal blago in brez ironije.
Na te besede so se poslušalci komaj opazno nasmehnili, vendar se je predavatelj takoj obrnil naprej, z odprtimi usti, z namenom, da bo govoril. Tako so se poslušalci skoraj hkrati umirili.
Toda tedaj so videli profesorja, kako stoji za katedrom. Blago in skoraj neopazno je vstal.
»Prosim vas,« je nagovoril poslušalce, »ne zamerite gospodu takšnih pripomb. Človek je, ki ne sodi v ta čas, kot je sam rekel. Globoko žaluje za minulimi časi in vedno bo našel možnosti za omalovaževanje časa, ki mu ni naklonjen. A on enači ljudi in čas, in zato, pravim vam, mu ni treba tega zameriti. Med drugim sem ga poklical, da bi videli tudi to njegovo lastnost. Upam, da se gospod ne bo jezil zaradi te moje pripombe,« se je obrnil profesor k človeku, ki je stal poleg katedra.
»Ne. Nikakor,« je hitro dejal, čeprav se je čutilo, da bi morda rekel kaj drugega, če bi imel čas za premislek.
Človek, ki je stal poleg katedra in bi moral govoriti, je bil le leto ali dve starejši od profesorja, vendar je bil videti precej bolj bivši, z zabuhlimi lici in velikimi temnimi očmi. Za svoja leta je bil vseeno videti močan, čeprav se je videlo, da so leta, ki so ga povozila, pustila na njem močno sled, saj je bil zdaj pa zdaj, če bi ga dlje opazovali, podoben nagačenemu ruševcu, s katerega je tu in tam začelo počasi zibaje odpadati pero za peresom.
»Gospod profesor meni,« je začel, ko je profesor sedel, »da bo moja zgodba ali njen del, o kateri vam bom govoril, zanimiva za vas kot zgled, kako se zlahka in nesmiselno zapravlja denar ali kako se je zapravljal včasih, kajti da se denar zapravlja, ga je treba imeti. Ta današnji čas pa je brez denarja. Zato sem dejal, ,kako se je včasih zapravljalo*. Gospod profesor seveda misli na tiste ljudi, ki so včasih imeli denar. Sam sem sodil med nje.«
»Gospod se imenuje...« je blago dejal profesor nenadoma, vendar je blago, zelo blago vzdignil svojo roko z vžigalico in šel z njo vstran, da bi pokazal na predavatelja. »Imenuje se,« je nadaljeval profesor, kot da se spominja, tako da je skoraj črkoval njegovo ime.
• Ivan Kristijan, plemeniti Vicen.«
Ivan Kristijan se je malo priklonil najprej profesorju, nato študentom.
»Ivan Kristijan je sin Kristijana Krunosla-va, pokojnega kraljevega vinogradnika, človeka, ki je imel položaj, da je na vsako steklenico, namenjeno veličanstvu, udaril žig in s tem vinu jamčil starost. Kajti to vino šele po letih in letih pride na kraljevo mizo,« je pripomnil profesor študentom.
»Zveni kot bajka,« je Ivan Kristijan prekinil profesorja, kajti ta je hotel reči še nekaj, kar bi pojasnilo Ivana Kristijana. »Moj oče ni tega počel, gospod profesor. Imel je ducat ljudi, ki so to delali. On je le ob določenem letnem času prihajal iz svojih vinogradov, prihajal v cesarske kleti in samo pogledal pečat, preden se je pritisnil na steklenice. To je bil njegov carski položaj, ne pa kraljevski, kot pravite vi.«
Profesor se ni nasmehnil, čeprav je bil Ivan Kristijan videti skoraj komičen. Samo pokimal je v potrdilo.
Ivan Kristijan se je obrnil k poslušalcem. »Moj oče je, kot sem dejaJ, imel svoje vinograde, vendar je večji del svojega življenja preživel na Dunaju. Bil je dvorni dobavitelj vina. A če se spomnimo, kakšno vlogo ima vino v zgodovini dobrega razpoloženja in v zgodovini nasploh, potem je bil moj oče eden od neposrednih dejavnikov v zgodovini, človek, ki je trkal na vrata življenja in odgrinjal zavese smrti.«
Tu je Ivan Kristijan nanadoma zastal. Občutil je, da je povedal frazo, ki ga je zmedla in mu pretrgala misli. Bilo je videti, kot da se sprašuje, kaj naj stori zdaj.
Profesor je to opazil. Zato je takoj nagovoril študente.
»Ivan Kristijan je že šest let na naši kliniki. Ne moremo ga imeti za duševnega bolnika, čeprav je njegova nenormalnost duševne narave. Če bi danes spustili Ivana Kristijana s klinike, bi se čez deset dni vrnil sam z besedami, da nima več smisla živeti.«
»Da življenje nima več smisla,« je Ivan Kristijan popravil profesorja.
»Da, točno...«je dejal profesor. »Vrnil se bo z besedami, da življenje nima več smisla. In vrnil se bo v raztrgani obleki, ker bo tisto, ki jo je dobil od nas, zamenjal za drugo, slabšo, ničvredno. Razliko, ki jo bo dobil v denarju, bo porabil oziroma, bolje povedano, jo bo izgubil, ker bo stavil na konjskih dirkah. In potem se bo preprosto vrnil k nam, kot da prihaja v svoj dom.« »Da. Zares,« je pripomnil Ivan Kristijan. »Nikoli, vse življenje nisem imel sreče s konji. Ne spominjam se, da bi kdajkoli dobil na teh prekletih dirkah,« je sklenil skoraj revoltiran. »Prekleta Marija Farma. Kaže, da sem tudi stavil, iščoč njo.«
Tu se je Ivan Kristijan zamislil. Nato, ker se je nečesa domislil, in hitro, da mu misel ne bi ušla, je začel govoriti.
»Da, vrnil bi se sem kot v svoj dom. Ne morem zanikati te resnice. A nekoč je moj dom bil pol Evrope, se pravi kos sveta. Če bi na primer od tukaj odšel na Dunaj, kar sem počel redno, se mi je zdelo, kot bi iz ene sobe odšel v drugo. Točno. Nekoč sem tukaj, na kliniki, našel kos stekla, na katerem je bila kaplja živega srebra. Vzdignil sem steklo in srebro se je na njem premaknilo. Moral sem zdrzniti roko in poravnati steklo, da mi srebro ne bi ušlo z njega. Potem sem s svojo voljo nagnil steklo na drugo stran in živo srebro je steklo tja. Vzravnal sem steklo, spet s svojo voljo. Srebro se je umirilo. Spet sem začel premikati steklo in živo srebro je letelo tja, kamor sem hotel, in to s hitrostjo, ki sem mu jo določil. Tedaj sem se domislil, da sem se sam nekoč prav tako lahko gibal in premikal kot to srebro na tem steklu. Kajti vse, tako živo srebro kot steklo, je bilo v mojih rokah.«
Ivan Kristijan je spet zastal. Nenadoma. Profesor je zlomil vžigalico, ki jo je držal v rokah, in jo vrgel v pepelnik. Obrnil se je k Ivanu Kristijanu.
»Gospod Ivan, nikar ne zastajajte. Govorite tako, kot ste meni pripovedovali. Ali boste?« 1
»Da, bom,« je potrdil Ivan Kristijan, kot da je vselej pripravljen na to in kot da to sploh ni nobena težava, temveč mu jo torej profesor povsem nepotrebno povzroča. »Oče Ivana Kristijana je bil bogat človek,« je profesor nagovoril poslušalce. »Imel je svoje vinograde, svoje hiše, svoja lovišča.« »In svoja jezera,« ga je dopolnil Ivan Kristijan, očitno zaskrbljen, da bi profesor utegnil pozabiti na jezera.
»Ali se spominjate svojega očeta?« je profesor vprašal Ivana.
»Ne. Niti sebe se več ne spominjam!« je dejal Ivan hitro in nepričakovano. Nenadoma je postal nerazpoložen in bled.
Kot da je zbral moč. Odprl je usta. Hitro, kot da ima povedati nekaj posebej pomembnega.
»Da,« jc dejal, »moj oče je bil bogat. Imel je denar in ni imel kaj početi. Potoval je. Zato sem bil vselej daleč od njega. Z nekimi možmi in ženami, ki so me pazili. Hodil sem v šolo in lahko povem.« tu je Ivan Kristijan povzdignil glas. »da sem končal pravo. Toda nikoli nisem bil ne sodnik ne odvetnik. Ni bilo treba. Le kadar bi kdo iz naše družine prišel navzkriž s sodiščem, bi moral nastopiti. Ker je bila moja družina poštena, do tega ni nikoli prišlo. Takšne stvari je moj oče reševal z denarjem. Zato...«
Ivan Kristijan je zastal, kot da bi želel nekaj povedati, nato pa se je premislil. Nastala jc tišina.
Nato se je Ivan Kristijan naglo zdrznil, kakor je tudi naglo prenehal govoriti. Obrnil se jc k profesorju.
»Ali lahko povem, kako sem se rodil?« jc vprašal skoraj tiho.'
Profesor mu ni odgovarjal. Mirno in neprizadeto ga jc opazoval. Ivan Kristijan, ki je sprejel njegov molk kot svojevrstno pritrditev, je vzdihnil.
»Sploh mi ni jasno, da sem se rodil. Kako se jc lahko to zgodilo? Nikoli ne bom mogel tega pojasniti.«
Spet jc umolknil.
Nato molk. Samo nalivno pero v zgornjem delu amfiteatra kot da se je odkotalilo in padlo na tla. In kot da se je nekdo tudi sklonil, tiho in mirno, kot da je vzdignil pero in ga položil pred sebe. pa je spet postalo vse tiho in v enakem pričakovanju nečesa.
»Kako sem se rodil? In komu?« je vprašal Ivan Kristijan, pri čemer jc gledal v strop, kot bi spraševal njega. Ali kot da je na stropu ogledalo, pa sprašuje sebe v nje Nato je sklonil glavo. Nenadoma so ga videli svobodnega, razbremenjenega.
»Moj oče,« jc začel. »Moj oče jc mnogo potoval. To sem povedal. Ljubil je ženske, kajti med ženskami in potovanjem ni razločka. Morda se celo potuje, da bi sc videle ženske in premešale narave. Kajti mnogi potujejo, da bi zamenjali ženo. Pa tudi tisti, ki stoje na mestu, potujejo z ženskami, kot da so tračnice, po katerih drvijo ekspresi in sc križajo. Ženske same so nekaka potovanja. Nič več.«
Tu jc Ivan Kristijan vzdihnil in nadaljeval. »Tako tudi moj oče. Potoval je. Med mnogimi mesti jc obiskal tudi nekje v Transilvanskih alpah Baju Hcrkulanc. Tam sc jc med mnogimi ženskami seznanil z neko Romunko. Bila jc bogata kot tudi moj oče. A njen oče jc bil trgovec. Trgoval jc z volno, s kavo in z umetninami. Zato je bila
miodrag žalica
tauern ekspres
Otti*
ta ženska splošno izobražena. Bila je črna kot zažgano meso. Oktavija se je imenovala. Priimka se ne spominjam, toda v teh krajih Evrope, v katerih igrajo cigansko glasbo, je njena družina imela največ denarja. da je lahko poslušala tisto neskončno lepo igranje , ki ni prenehalo niti ob svitu. In s to veliko damo iz Baja Herkula-na. ki je imela črne oči in črno srce, se jc moj oče sprehajal, pogovarjal, plesal in ljubil. Zvečer je bil pod romunskim mesecem zaljubljen vanjo. Videti je bilo, da mu ona s svojo hojo in z nogami nosi cel gozd okoli zdravilišča in vseh tistih krajev, na katere se jc spustila njuna ljubezen.
In na blagih stezah Baja Herkulana, spet pod romunskim mesecem, se je Oktavija na nekem sprehodu zbodla z iglico. Običajna iglica je bila. odkrhnjena z bora.
Tu sc je Ivan Kristijan ustavil.
Dolgo je molčal in vse je bilo mirno. »In?« je navsezadnje vprašal profesor po odmoru, ki je bil nenavadno dolg.
»Nič.« je dejal Ivan Kristijan. »Oktavija je dobila zastrupitev krvi. In umrla je. Toda jaz se tedaj sploh nisem rodil. Pa bi se moral roditi, kajti od otrok ni imel moj oče v družini nikogar razen mene. Rodil sem se pozneje istemu očetu. Toda — drugi materi. Tedaj mi je postalo popolnoma nejasno, kako se kak človek sploh rodi.« Nastopil je hip smehljanja med študenti. Nekateri so sc zasmejali. Njihovo kratko vznemirjenje je šlo naokrog kot bajka. In stišalo se jc.
»Nadaljujte,« jc profesor nagovoril Ivana Kristijana.
»Nadaljujem.« je dejal. »Vseeno, prosim vas, ali bi mi lahko kdo pomagal s cigareto?«
Nekaj študentov sc jc dvignilo. Ivan Kristijan jc pristopil k prvemu v amfiteatru. Vzel jc cigareto in si jo prižgal. Vrnil sc jc na prostor, s katerega je govoril. Obrnil se je in stal.
»Gospodje.« je dejal in puhnil dolg dim.
»ne vem. katere ženske sin sem, toda vem, od katerega očeta sem. Tudi sem redko razmišljal o materi, še posebej v prvem obdobju svojega življenja, ker sem v tem delu življenja videl, da se mnoge matere ne razločujejo od žena. Tistih, ki sem jim lahko rabil kot oče.«
Študentje so naredili skoraj nenadzorovan gib. Neprijetno jim je bilo in kot da bi se jim Ivan Kristijan zagabil. Toda Ivan Kristijan je skoraj isti hip kriknil.
»Gospodje študentje, kaj vi mislite, čigava last je življenje? Ali bolje, čigava last je živeti?«
V tem trenutku je vstal profesor. »Kolegi.« je dejal, »gospod Ivan Kristijan je vprašal, čigava last je življenje. Vem, da mu lahko nedvomno odgovorite, toda ne storite tega. Kajti Ivan Kristijan je proizvod neke določenosti, ki ji pripada zaradi česar je morda tudi zbolel. Njegovo stanje, telesno in duševno, je takšno, da so vse naše besede skoraj zaman. Kaj naj storimo z njim? Kako in na kakšen način bi mu pomagali, da bi postal član družbe, v kateri je navzoč?«
»Ni treba tega.« se je oglasil Ivan Kristijan. »Ni treba. Sem samo predmet opazovanja in prosim vas. naj to ostanem. Besedo zaman prihranite za prihodnjič.« »Karkoli bi storili, bo Ivan Kristijan skupaj s svojim prcviharjenim življenjem in svojimi leti duhovno odsoten iz našega časa,« je nadaljeval profesor. »Kajti kot mi je sam povedal, ni nikoli vstajal iz postelje zjutraj ob štirih in pol. ob petih, ob pol šestih, ob šestih ali ob šestih in pol. Če ob teh urah ni bil v gostilni ali kakem nočnem lokalu, omamljen od pijače, žensk in kart. bi se Ivan Kristijan dvignil iz postelje šele po poldnevu. Nikoli ni videl sveta, ki zgodaj zjutraj odhaja na delo. In ko jc bil ob takšno življenje, je šiloma poskušal tako živeti, pri čemer je zmerjal svet okoli sebe. svet, ki je delal in ustvar-
jal. Ivan Kristijan je prodajal tisto, kar mu je ostalo, in ko je vse prodal, so ga duševno zmedenega pripeljali sem. In zato vam znova pravim, da ste tukaj,da bi med drugim občutili tudi njegov odnos do družbe, v kateri manjka. Prosil bi gospoda Ivana Kristijana, naj nadaljuje.« se je profesor obrnil k svojemu pacientu.
»Kot otrok, gospoda moja.« je nadaljeval Ivan Kristijan zdaj skoraj ponosno, »sem imel vse. Poleti sem običajno nosil tropski klobuk. Otroci iz soseščine so me zaradi tega. kaže. spoštovali, vendar nisem imel občutka, da bi me ljubili. Med nami je bilo nezaupanje, neko čudno nezaupanje, kakor med nogami in koprivami. In zato sem pozneje, ko sem odrasel, začel bolj ali manj sovražiti ljudi. Bil sem nezaupljiv in nesrečen, čeprav sem bil pogosto v veseli družbi, ali sem bil pijan in sem bil videti vesel. Vse to sem pozneje uvidel. Toda vse to. kar sem videl pozneje, je bilo seveda gledano nazaj. Tako je pri meni vse zamudilo. In rojstvo in spoznanje. In ta čas končno sploh ni bil zanimiv.«
Potegnil je dim in cigareta mu je drhtela v roki in ustih. Ko je puhnil dim. je nekaj časa pomolčal. Videti je bilo. kot da skozi njegove misli prehajajo leta. drugo za drugim. kot običajni dež. ki se spušča v istem toku po žlebu in tone v mehki in propustni zemlji.
Nadaljeval je s pripovedjo.
»Ekspres...« je rekel in tedaj so mu spet zadrhtele in roke in ustnice in cigareta, katere vrh je grizljal z rumenimi gnilimi zobmi. »Tauern ekspres.« je živčno ponovil. »Odhajal je s postaje ob 23. uri in osem minut. Poznam ta čas. In če danes po naključju vidim uro. na kateri se kazalca približujeta temu času, me začenja prevzemati čuden občutek. Ne morem se prestopiti. Narahlo se mi zavrti. Premaknem se.
V	pljučih nimam zraka. Ne vem, kaj bi tedaj storil, vem pa. da nekaj moram. Potem običajno, ne glede na to. kje sem, sedem. In čakam, da ta čas mine.«
Kot da bi Ivan Kristijan začutil, da je ta čas zdaj. Zato se je začel živčno ozirati naokrog in potem je zmečka! cigareto v roki, se opekel, pa ga to ni zabolelo. Vrgel je cigareto na tla. Iz nje se je razsula žerjavica in nekaj drobcev in začel jo je nervozno teptati s čevlji. Nato se je je zbral in vzdihnil.
»Tauern ekspres je vozil na Dunaj. Pred tem bi vozil skozi kraje, za katere danes vem, da sem jih ljubil blago in nežno, čeprav jih tedaj nisem niti opazil. Zato jih zdaj opažam in vidim. In kot bi jih hranil v nekem votlem kipu. ki bi bil lahko tudi pepelnik in svetišče. In hranim ga tu. v svoji hiši, čeprav ni ne hiše, ne pepelnika, ne ženske, ne ljubice, ne služabnice. Nikogar. Niti ljubice.«
Ivan Kristijan je obstal za hip. ker se je hitro zbral in nadaljeval z govorjenjem, čeprav so mu misli prešle z ene snovi na drugo.
»Štirikrat sem se ženil.« je nadaljeval. »Moja prva žena je bila kurba. Preden sem se z njo oženil, je v kurbiščnem fotelju toliko razširila noge. da sem videl robove njenih meč. Vseeno sem jo vzel. ker sem se želel maščevati Lojžiki, hčerki nekega očetovega prijatelja, ki mi je vselej govorila, da sem pritisnjen fant. Toda to svojo ženo sem moral pustiti, in sicer na neki železniški postaji. Kaže, da je moja mama vseeno segla z roko v torbico po denar.« »Druga moja žena,« je nadaljeval Ivan Kristijan, »je tako čudovito igrala bridž in pila konjak, da se je preprosto razlezla v pijači in igri, nenehno je tudi zvonila z nogami pod mizo. Ne morem se točno spomniti, a se mi zdi, da je umrla. Ja, točno, umrla je,« je sklepal Ivan Kristijan. »Pa tretja žena? Ali vas zanima tretja žena?« je resno vprašal.
»Zanima,« mu je dejal profesor.
Ivan Kristijan se je zamislil.
»Tretja?« se je vprašal. »Tretje sploh ni bilo. Takoj je prišla četrta žena.«
V	amfiteatru je nastal pridušen smeh. »Pssst« je profesor pomiril poslušalce, nato se je obrnil k Ivanu Kristijanu. »Dalje?«
»Dalje? Kaj naj bi bilo dalje?« se je Ivan Kristijan nenadoma začel upirati. »Zaprosil sem vas. da bi govorili.« je pripomnil profesor. »Zato sem povabil študente.«
»Povabili ste študente?« je nasprotoval Ivan Kristijan. »Jaz sem pa mislil, da ste to vsaj delno storili samo zaradi mene. Prosim. Vseeno, da ne bi izgubljali časa, bom nadaljeval.«
Potem se je zamislil in vzdignil glavo.
»Kje pa smo bili?« je vprašal.
»Pri četrti ženi,« je dejal profesor.
»Točno. Pri četrti ženi. Koliko ste pa vi imeli žena, gospod profesor?« je Ivan Kristijan vprašal izzivalno.
Študentje so se nasmejali.
»Povejte!« je trmasto nadaljeval Ivan Kristijan. »To je pomembno. Za psihiatrijo.. Mene so vselej vprašali, koliko sem imel žena, koliko jih nisem imel in koliko jih bom še imel! Da, draga gospoda, koliko jih bom še imel...«
Študentje so se začeli še glasneje smejati, vendar jih je profesor znova umiril. Obrnil se je k Ivanu Kristijanu in ga opomnil, da bo moral prekiniti njegovo predavanje, če ne bo več pazil na to, kaj govori.
Ivanu Kristijanu bi bilo očitno žal, če bi moral prekiniti svoje predavanje. Zato se je takoj zresnil in začel zbirati moči. Izraz na obrazu se mu je spremenil.
»Gospodje študentje.« je začel in se postavil v skoraj pomembno in smešno držo. »Ali ste kdaj videli človeka, ki je zanesljivo ugotovil, kje bo dočakal konec, in ali lahko človek to sploh ve? Gotovo niste. Nekaj je pa točno. Človekov konec ne more biti nikoli na tistem kraju, kjer misli, da bi utegnil biti. Človek vselej umre na napačnem kraju. Tam. kjer si ne misli. Toda jaz čutim, da vem tako za kraj kot čas. kje bom doživel svoj konec. Toda ne morem ga povedati, saj za to nimam besed. ker za to ni besed... Ali razumete? ...«
Ker je opazil, da sc Ivan Kristijan znova oddaljuje, ga je profesor spet nagovoril. »Pustite to, gospod Ivan Kristijan. Ne zanima jih kdove kako. O tem jim boste drugič govorili. Pripovedujte o tistem, kar ste začeli.«
»O. prosim, prosim.« je dejal Ivan Kristijan vljudno. »O čem sem pa začel?«
»O Tauern ekspresu.« je dejal profesor. Ivanu Kristijanu se je obarval obraz.
»O. o Tauern ekspresu.« je vzdihnil. Nato se je premaknil, kot da išče dostojnejši prostor in držo. Ko je to našel, je začel govoriti.
»Vselej, kadar bi prišel petek. Večer, 23. ura in osem minut. Vselej ob tem času. ob tem blagem in bogudopadljivem času bi začenjal živeti. Peron bi bil osvetljen. Šel bi po njem. Dvigal bi klobuk in pozdravljal znance. Potem, po čudovito popitem kozarcu vina. bi vstopal v ekspres, ki je spu-šal paro, pripravljen, da me odpelje v svet, v katerem so me čakali najlepši dogodki, ki so mejili na fantazijo.
Tedaj bi sedel v ekspres, se nasmehnil, zadremal in tam nekje, kjer se dani. bi se počutil popoln gospod. Potem bi stopil k oknu tega vlaka, tega čudovitega členo-nožca z gladkim črnim oklepom, ki me vozi in ki me — odvede.
Nekje na jutranjih mejah bi zagledal skozi okno znane bore. mokre in zelene, kako se trgajo iz megle, včasih bi padal dež. in to je bilo najbolj grozno in najlepše jutro. Deževje bi padalo postrani, memorialno. Nikjer deževje ne pada tako postrani kot po Tauern eskpresu in borih, ki so se videli iz njega. Prevzemal bi me občutek spoznanja. da živim in da to vem, kajti vse drugo razen mene. naj je obstajalo v kakršnikoli obliki, je le izginjalo.
A vendar, tudi v tem življenju tedaj nisem mogel najti te čudovite Marije Farine,« je dejal malo nostalgično.
Vzdihnil je. a takoj nadaljeval.
»Potem bi se pokazala Donava. Pa Dunaj. Izstopil bi na njegovem peronu. Čakala bi me Marga Vilgolanji. A Marga Vilgolanji je bila v tistem času prva dunajska dama. Z njo sem odhajal v neko madžarsko gostilno ob Donavi. Tam je igral neki Antal, ko sva sedela za mizo na vrtu pod plinsko svetilko. Noč je minevala, gosti bi odhajali. vrt se je praznil, in ob zori. medtem ko se je svetloba plinske svetilke mešala z modrikastimi barvami svitanja, bi iznana-da prišel vonj po vlažnih vrtnicah. A vrtnice so bile rože tistega časa. Marga je naslonila glavo na mojo ramo, pela neko tiho pesem iz Kapošvara, odkoder je bila doma. A Antal bi stal nad nama, samima, in njegova violina bi parala zoro počasi, kot da je nekdo še bolj narahlo, trdno prijel za konce s pestmi, počasi, od spodaj — trgal krilo te iste Marge Vilgolanji.
Tako bi prišlo tudi nedeljsko dopoldne, ko sem odhajal od Marge, saj je vsekakor nekaj dala nase in ni se moglo početi z njo vsega, kar bi si človek lahko poželel. Zato bi naslednjo noč preživel drugače. Bolj svobodno. Polnokrvno.
Odšel bi v hotel Saher. Portir bi me pozdravil z globokim poklonom. (Ljubi bog. bog edini, nikoli se mi ne bo senca teh priklonov izbrisala iz spomina.)
»Zdaj je ura 19.,« bi dejal portirju. »Prosim vas, naj bo ob 21. uri v moji sobi ženska z lasmi, ki imajo barvo zajčje dlake. Naj ima 21. let. Naj bo — ajnc. Naj ima 63 kilogramov. Naj bo visoka meter in 58 centrimetrov. In naj ima. morda na vratu z leve ali z desne, če že ne morete najti take z leve, kakšen madež. Nekaj, po čemer jo
Ivan Krhuljan je obstal
Kot bi nekdo kolcnil ha vrhu amfiteatra.
Nekdo je zakašljal. Vse nepotrebno.
»Ali so vse imele to?« je vprašal profesor po dolgem premoru, ker je Ivan Kristijan spet nenadoma nehal govoriti in je bil videti zamišljen.
»Vse.« je potrdil in se zdrznil ob profesorjevem vprašanju. »Vse so bile takšne, kakršne sem želel. Nikoli se nisem razočaral. Nekatere so imele znamenje na levi, nekatere na desni strani vratu. A vendar, na mnoge sem pozabil. Toda na Marijo Fari-no nikoli nisem naletel. To znamenje na vratu sem zahteval samo zato, ker sem verjel, da Marija Farina nosi takšno pego. Kdo ve. morda sem prav tu naredil napako.«
»Ali se vam je kdaj zgodilo, da neke noči ne bi našli takšne ženske? Da take ne bi bilo?« je vprašal profesor.
»Kaj vam pride na misel?« je pripomnil Ivan Kristijan skoraj presenečen. »Meni se kaj takega ni nikoli moglo zgoditi. Zame so vedno bile takšne ženske. Vse so me čakale. Vse so bile tako dobre. In ni jim bilo žal. Niti ena ni odšla žalostna. Tako sem tisti čas, ko so me čakali vlaki in čakale ženske, gole ali podobne tistemu, kar je golo. zahajal v vse dunajske kavarne. njih pa pogosto puščal, da so me zaman čakale. Šele tedaj bi bile nesrečne. Vendar bi jih potešil prihodnjič.
Vse dunajske kavarne sem poznal na pamet kot svojo hišo. vendar sem najrajši lumpal v hotelu Saher. Tam so na mojih kolenih sedele žene in dekleta. Ščipal sem jih in one so vreščale. Tudi kavarniške šipe pogosto niso ostale cele.«
»A vaš profesor, gospodje študentje.« je poudaril Ivan Kristijan, »vaš profesor je bil tedaj študent na Dunaju. Bil je eden tistih, ki so nosili poceni in pretesne obleke, na katerih suknjičih so se jasno začrta-vale mršave rame kot dve biljardni krogli. Tedaj je sramežljivo kukal skozi kavarniške zavese, kukal, da bi videl, kaj se to dogaja v kavarni in kakšen ta hotel Saher sploh je. Mislim, da ste to bili vi. gospod profesor,« je dejal Ivan Kristijan z glasom, v katerem ni mogel skriti zlobe. »Ste bili vi?« ga je neposredno vprašal. »Kolikor se spominjam, ste bili.«
Profesor je molčal.
In študentje so molčali.
Potem je Ivan Kristijan pretrgal molk z vzdihom.
»Ce bi še v tem življenju obstajala Marija Farina. tej lepoti ne bi bilo konca. Vendar sploh ni obstajala. Zdaj vidim, da zares ni obstajala...«
Tu je bilo predavanje Ivana Kristijana končano. Sam jc to dejal in se poklonil študentom. In, očitno zadovoljen s koncem svoje zgodbe, je mislil, da mu bodo študentje pristopili in čestitali za pogum, ki ga je pokazal, ko se je trudil užaliti profesorja.
Toda nihče se mu ni približal. Študentje so počasi zapuščali amfiteater, mirni in nevz-nemirjeni. Zadnji, ki jc odšel, je med zapiranjem in zaklepanjem vrat gledal v Ivana Kristijana, toda tako. kot da ga sploh ni. Ivan Kristijan je ostal sam. Stal je in skoraj buljil v vrata.
Imel je dovolj zraka, da bi ga dihal, vendar tega ni več vedel.
Prevedel Bogdan Novak Ilustrirala Cita Potokar