dU^IUIIIU UCIU socialno delo X Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani 0) 0) (D T3 r+ (D 3 D" (D fO 0 fO 01 (/>< r-h W Izdajatelj Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni urednici Vera Grebene, Jana Mali Odgovorni urednik Borut Petrovič Jesenovec Uredniški odbor Barbara Černač, Srečo Dragoš, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Uredniški svet Gordana Berc, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling, Bogdan Lešnik Avtor fotografije na platnicah: Vili Lamovšek Naslov Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809 273 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Spletna stran https://www.revija-socialnodelo.si/ Tisk: CAMERA, d.o.o., Ljubljana Naročnina (cena letnika) za pravne osebe € 55,00 za fizične osebe € 27,00 (študentje € 23,00) enojna številka € 13,50, dvojna številka € 27,00 Vključenost v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), ERIH PLUS EBSCO SocIndex with Full Text Na leto izidejo štiri številke. Subvencija: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Smernice, kako pripraviti in predložiti prispevek za objavo, se nahajajo na spletnih straneh revije. Besedila, objavljena v reviji Socialno delo, so ponujena pod licenco Creative Commons: CC BY-SA. doi: 10.51741/sd.2025.65.3 Izvirni znanstveni clanek Prejeto 28. maja 2025, sprejeto 3. novembra 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.197-218 Srečo Dragoš Slepe pege socialne države Z metaforo, uporabljeno v naslovu, so mišljene družbene lastnosti oz. dejstva (kot bi rekel Durkheim), ki jih kljub njihovemu obstoju ignoriramo ali podcenjujemo, bodisi zaradi ideoloških razlogov, zgodovinske amnezije ali napačnih razvojnih vzorcev. V zvezi z negotovostjo socialne države - najpomembnejše družboslovne inovacije 20. stoletja - se je teh »slepih peg« v slovenskem razvoju nabralo več. Poleg tistih, ki so naštete v uvodu tega besedila, se prispevek v nadaljevanju osredotoča na tri najpomembnejše, to so: predsodki, stroški in vrednote. V Sloveniji so se predsodki do socialne države in njenih uporabnikov tako okrepili, da po stopnji njihovega izražanja presegamo evropsko povprečje kot tudi povprečje nekdanjih socialističnih držav, čeprav je to višje od EU. Druga »slepa pega«, nevarna za prihodnost socialne države, je njena poraba, po kateri izstopamo znotraj EU v anoreksično smer. Vse od osamosvojitve smo glede na celotne državne izdatke kot tudi znotraj posameznih področij izrazito podhranjeni, saj si nismo nikoli določili cilja, da se moramo dvigniti (vsaj) na povprečje EU. Tretja nevarnost pa je sklop tistih vrednot, ki so jih avtorji frankfurtske šole označili za sestavine avtoritarne osebnosti. Tudi po teh smo izrazito nadpovprečni v evropskem prostoru. Ključne besede: socialna politika, predsodki, neoliberalizem, fašizem, avtoritarna osebnost. Dr. Srečo Dragoš je docent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kontakt: sreco.dragos@fsd.uni-lj.si Blind spots of the welfare state With the metaphor used in the title, the reference is to social characteristics or facts (as Durkheim would say) that we ignore or underestimate despite their existence, whether due to ideological reasons, historical amnesia, or flawed developmental patterns. In relation to the uncertainty of the welfare state - the most important social science innovation of the 20th century - several such "blind spots" have accumulated in Slovenia's development. In addition to those listed in the introduction of this text, the following contribution focuses on the three most significant ones: prejudice, costs, and values. In Slovenia, prejudice against the welfare state and its users has intensified to such an extent that, in terms of its expression, we exceed both the European average and the average of former socialist countries, despite the latter being higher than the EU average. The second "blind spot," which poses a danger to the future of the welfare state, is its expenditure, where we stand out within the EU in an anorexic direction. Since independence, we have been significantly underfunded in terms of total state expenditure and within its individual sectors, as we have never set a goal to rise (at least) to the EU average. The third danger concerns a set of values that the authors of the Frankfurt School identified as components of the authoritarian personality. In these, too, we are markedly above the European average. Keywords: social policy, prejudice, neoliberalism, fascism, authoritarian personality Srečo Dragoš, PhD, is an Assistant Professor at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Contact: sreco.dragos@fsd.uni-lj.si Uvod V prvem delu prispevka so obravnavani predsodki v slovenskem javnem mnenju do socialne države in njenih uporabnikov. Drugi del je namenjen longitudinalnemu pregledu in razrezu financiranja socialne države. V tretjem delu pa je podana primerjava slovenskega in evropskega prostora z vidika nekaterih individualnih vrednot, ki so jih teoretiki frankfurtske šole imeli za ključne sestavine avtoritarne osebnosti - prav te lastnosti pa so v Sloveniji zastopane občutno bolj kot pa v državah EU. Predsodki, državna potrošnja in vrednote so v tej zvezi precej zanemarjen predmet pozornosti, čeprav ti trije elementi družbene strukture odločilno vplivajo na prihodnost socialne 0009-0002-2590-5511 '13 S 198 co države. Niso pa edini. V tem uvodu zato naštejem še nekaj drugih, enako pomembnih »slepih peg«, čeprav jih izpuščam iz nadaljnje obravnave. »Slepe o pege« so metafora za družbene lastnosti oz. dejstva (kot bi rekel Durkheim), ^ ki jih kljub njihovemu obstoju ignoriramo ali podcenjujemo, bodisi zaradi ideoloških razlogov, zgodovinske amnezije ali napačnih razvojnih vzorcev. 1. Razvoj socialnega dela (tako v pomenu laične kot profesionalne dejavnosti) je možen tudi brez socialne politike, čeprav ne velja obratno, kajti vsak(ršn)a socialna politika potrebuje socialno delo za uresničitev ciljev in pravic, ki jih zagotavlja. Iz tega v vseh fazah razvoja socialne politike izhaja latentna napetost med socialno politiko kot specializiranim področjem državne politike in avtonomijo socialnega dela kot profesionalno dejavnostjo. Družboslovna teorija ne pozna elegantnih in dokončnih rešitev za vzpostavitev optimalnega razmerja (presekov) med obema področjema, poznamo pa primere dobre prakse. 2. V nasprotju z zelo razvitimi (postindustrijskimi) državami spada Slovenija med tiste, v katerih so se v razmeroma kratkem obdobju stotih let zvrstili vsi možni ekstremi razmerij med socialno politiko in socialnim delom, od najškodljivejših do vizionarskih, od povsem instrumentalizira-nih do razmeroma enakovrednih. Revizionistični pogled na novejšo zgodovino socialne države na Slovenskem bi moral - predlagam - poudariti zlasti tri unikatne konceptualne dosežke: a) Krekovstvo, kot ga je formuliral J. E. Krek (1895 in 1901) in s tem oblikoval prvi in dolgoročno zelo pomemben imperativ v smeri državnega koncepta socialnih pravic in zmanjševanja družbenih neenakosti, ki je bil zelo kompatibilen s podobnim programom iz istega časa, ki ga je oblikovala prva socialdemokratska stranka pri nas (Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ustanovljena leta 1896). b) Samoupravljanje, za katero so se prvi na Slovenskem zavzemali že različni in številni katoliški koncepti družbene prenove, in sicer že pol stoletja pred pojavom komunistične variante (Kardelj). Pri katoliških avtorjih je šlo večinoma za antidemokratične variante, kakršne so se popularizirale (že) pred drugo svetovno vojno znotraj konceptov avtoritarnega korporativizma - razen ene, najbolj razvite, najpomembnejše, neideološke, a povsem zamolčane različice, ki jo je razvil sociolog Andrej Gosar (ki ga je pozneje kopiral Kardelj, ne da bi Gosarja sploh omenil, in to v kontekstu enopartijskega sistema). Danes pa je samoupravljanje povsem ignorirano in stigmatizirano. Še najbližje omenjeni ideji samouprave je najnovejši poskus uzakonitve večje participacije v delovnih razmerjih, ki pa ostaja povsem odvisna od dobre volje (privolitve) delodajalcev. Šele danes - po treh desetletjih nove samostojne države - se vladajoče politične elite prvič spogledujejo z afirmacijo dejanske participacije, a zgolj na način lastniško-delničarskega posnemanja ameriških ESOP,1 ki imajo, paradoksalno, v ZDA daljšo in bolj razširjeno tradicijo takšne delavske participacije (vključuje 10 % zaposlenih v zasebnem sektorju) kot pa v Sloveniji, čeprav smo pri nas razpolagali s polstole-tno izkušnjo unikatnega in celovitega sistema samoupravljanja. Čeprav je aktualno koketiranje z ESOP pozen in majhen korak naprej, je treba opozoriti, da je ta korak premajhen zaradi vsaj treh razlogov: • ker lahko omenjeni projekt, kot rečeno, blokirajo delodajalci; • ker je z vidika emancipacije ekonomskih in socialnih pravic ESOP nezadosten, saj je ob lastninski potrebna tudi upravljavska participacija delavcev kot tudi udeležba pri dobičku; • ker se še vedno povsem zavrača kakršnokoli posnemanje socialistične izkušnje samoupravljanja na (edinem) področju, ki je bilo že takrat uspešno in bi lahko uspevalo tudi danes, to je na področju družbenih dejavnosti. Za socialno državo sta soupravljanje in samoupravljanje pomembni zato, ker sta najvišji stopnji participacije (od petih).2 Brez participacije civilne družbe in uporabnikov socialnih storitev se projekt socialne države zreducira zgolj na redistribucijsko funkcijo, ki sistem ščiti (v interesu kapitala) pred razpadom, revščino pa ohranja, namesto da bi jo sanirala.3 c) Kar je bilo v zvezi z razumevanjem socialne funkcije države skupnega tako v starih predvojnih katoliških različicah (razen v Gosarjevi), prav tako v povojnem socialističnem modelu, in kar najdemo tudi v današnjih predpostavkah socialne politike, je marksistična »teorija« socialnega avtomatizma. Ta je še vedno razvojna cokla tako za socialno politiko kot tudi za razmerje med njo in socialnim delom; zato je omenjena »teorija« nevarna in, kot rečeno, še vedno aktualna. Verjetno pa bo aktualna še bolj, saj je pripravna za legitimiranje hitrega krčenja socialnih pravic v času ekonomskih, varnostnih in ekoloških kriz. 3. Tretja »slepa pega« je aktualizacija socialnih politik v smeri korekcij, s katerimi bodo bolje usposobljene za reševanje problemov, ki jih socialni državi doslej - kljub obljubam - ni uspelo rešiti niti v najrazvitejših in najbogatejših državah (npr. revščina, neenakost, avtonomija socialnega dela). Hkrati pa bi morala vsaka prenova najti rešitev za povsem nove probleme, ki jih v času nastajanja socialnih držav še sploh ni bilo (npr. glede demokratičnega deficita in vzpona avtoritarnih plutokracij, natalitetnih 1 Akronim za Employee Stock Ownership Plan (Kordež, 2019; Izjava Piratske stranke, 2020; El-lerman idr., 2022; Grgič, 2024a, 2024b; Ganti, 2024; Gonza in Kanjuo Mrčela, 2024; o najnovejšem premiku pri sprejemanju takšne slovenske zakonodaje gl.: Lebinger, 2025). 2 Prve tri so: pravica do izražanja (želja, predlogov in zahtev), pravica do tega, da si slišan, in pravica do tega, da si upoštevan. 3 Razlog je v sistemski funkcionalnosti revščine, ker s svojo kapitalsko, zaposlitveno, moralno in politično funkcijo omogoča delovanje sistema (več o tem v: Gans, 1972, 2012; Marx, 1961, str. 719-720; Dragoš, 2022, str. 270-274). 200 co trendov, migracij, ekologije, razvoja umetne inteligence). Pomembno in povsem nerešeno vprašanje v tej zvezi je, kaj naj ta prenova oz. aktualizacij cija socialnih politik sploh pomeni v spremenjenih razmerah? V kakšnem ^ pomenu gre za prilagajanje socialnih politik: • v pomenu njihovega krčenja (kot sugerira generalni sekretar Nata, Rasmussen) • v pomenu asocialne rekonceptualizacije (neoliberalizem, Giddensova »tretja pot«, evropska »socialno-naložbena« socialna politika)? • v pomenu celovitejših konceptualizacij v smeri antikapitalističnih držav? • v pomenu boja za staro pravdo, pri katerem je glavni poudarek na uresničitvi ciljev znotraj obstoječega koncepta socialne politike, ne pa na spremembi koncepta? V nadaljevanju analiziram tri ključne dejavnike, ki sistematično ogrožajo razvoj in vzdržnost slovenske socialne države - predsodke, podfinanciranost in vrednotne vzorce z avtoritarnimi značilnostmi. S primerjalno analizo evropskih podatkov pokažem, da so ti elementi v Sloveniji izrazitejši kot v večini držav EU. To razkriva notranje protislovje med deklarirano zavezanostjo socialnim pravicam in dejansko prakso njihovih omejevanj. Namen prispevka je opozoriti na te "slepe pege" družbene politike in prispevati k konceptualni prenovi socialne države kot pogoja za njeno dolgoročno stabilnost. Predsodki Po nekem televizijskem nastopu, kjer sem kot gost komentiral statistične podatke o revščini, sem o isti temi po pošti prejel klasično dopisnico, nepodpisano in natipkano na mehanskem pisalnem stroju. Sodeč po slogu in uporabi slovničnega spola je šlo za avtorico, domnevam, da starejšo gospo, ki jo je govorjenje o revščini očitno tako vznemirilo, da mi je poslala svoje mnenje kljub zamudnemu postopku.4 Navajam osrednji del njenega sporočila (skupaj s pravopisnimi napakami): Za množico brezposelnih so krive tudi šole. V šolah morajo spoznati, kdo je bistre glave torej tudi za študij, in kdo ima spretne roke, in bi bil odličen delavec /.../ Pridnega iščejo z lučjo povsod. SOCIALE NAJ BI BILO LE ZA BOLNE IN INVALIDE /.../ Hrane v restavracijah ne ponudijo npr. niti za prašiče, ampak jo morajo skuriti! Doživela sama v eni izmed res/tav/racij Save Kranj. Letos pa 4 Avtorica je morala klasično dopisnico vstaviti v pisalni stroj, katerega premični valj je prilagojen za širino formata papirja A4, vendar je dopisnica štirikrat manjša (10 * 15 cm), to pomeni ročno popravljanje nastavitve dopisnice na valju stroja pri vsaki vrstici besedila. Teh je bilo na obeh straneh dopisnice natipkanih 36. Potem pa je gospa morala dopisnico še fizično dostaviti do poštnega nabiralnika. To očitno pomeni, da je bilo izražanje mnenja zanjo zelo pomembno. 201 sploh ne bilo smeti nobenega lačnega, saj je bilo obilo sadja, pripogniti « se le treba. Vrt tudi pomaga. Pa lastniki gozdov s svojim odprtim goz- f dom, vsem na razpolago za gobe, zeli/šča/ Kostanj.....divjad. Lastniku g gozda. ki plača davek je na volj le drevo, vse ostalo lahko pobero kdor- 0 koli pa nič ne plača. Še več, uničuje podrast, ker brez avta ne gre, dela | iz gozda parkirišča. Na rekreacijo so pozabili. ® Seštejte vse, marsičesar nisti ne vem pa lahko ugotovite, da ni revšči- e ne, za pridne sploh ne. Niso potrebni paketi RK Ali Karitas. nitimiloš-čine za položnice. Stokanje je torej odveč. Tudi za malo denarja se da pošteno živeti, sp/loh s/ pridnostjo, spretnostjo. Preveč vina pa dela revščino. Delamo tudi lenuhe.5 Avtorica teh vrstic referira na tri okoliščine, s katerimi nekako po »zdravora-zumski« logiki sporoča, da revščine pri nas ni. Omenja izobraževalni sistem, ostanke hrane in lastništvo gozdov. Ker mislim, da ne smemo podcenjevati takšnih sporočil, saj izražajo »duha časa«,6 naj na kratko spomnim na dejstva, ki po mnenju avtorice dokazujejo, da je revščina pri nas izmišljen problem: • V izobraževanju se je res zgodila ekspanzija, saj je tako število študentov kot fakultet in univerz povečalo v primerjavi s stanjem pred osamosvojitvijo, vendar se je v zadnjih desetletjih število študentov občutno zmanjšalo zaradi populacijskih razlogov (Stat.si, 2024). • Glede ostankov hrane so res bila pred 14 leti sprejeta nova sanitarna pravila pod vplivom evropske zakonodaje; čeprav je ta ukrep zmanjšal možnost ponovne uporabe odpadne hrane za krmljenje živali, je bil sprejet z namenom preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni med živalmi, ni pa v ničemer zmanjšal prehranske oskrbe prebivalstva. • Polemika o dostopu do zasebnih gozdov v Sloveniji (zlasti glede nabiranja gob, zelišč, sprehajanja in lova) je potekala v zgodnjih devetdesetih letih. Ta vprašanja so se pojavila v kontekstu oblikovanja nove zakonodaje, predvsem Zakona o gozdovih (1993), ki je zaradi varstva javnega interesa omejil monopol zasebnih lastnikov, saj tudi zasebni gozdovi opravljajo ekološke in socialne funkcije; zato zakon določa, da je dostop do gozdov dovoljen vsem. Kako iz teh dejstev nastane prepričanje, da je revščina pri nas izmišljena (ker da se naj mladi raje zaposlijo, kot pa šolajo; ker je hrane toliko, da celo 5 Dopisnica je spravljena pri meni doma, njen ogled je možen kadarkoli. 6 Prvi so ta pojem začeli uporabljati kleriki Rimskokatoliške cerkve (RKC), in sicer šele od sredine 20. stoletja. Tej svetovno največji, najbogatejši in najvplivnejši religijski instituciji je prav s sklicevanjem na »duha časa« oziroma na »znamenja časa« uspelo legitimizirati spremembe lastne teološke doktrine, ki naj bi bila že po definiciji večna, nezmotljiva in nespremenljiva, ker je dana od Boga. Z omenjeno sintagmo se je prilagajanje rigidnih konservativnih stališč modernizacijskim razmeram začelo zlasti pri sprejemanju demokratičnih, ekoloških in socialnih načel. Pri slednjih je v celotni zgodovini RKC naredil največji korak naprej predzadnji papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio, 1936-2025). Zmanjšanje družbenih neenakosti utemeljuje Frančišek s sklicevanjem na človekove pravice in s potrebo po »budnem preučevanju znamenj časa« (Frančišek, 2014, str. 39). 202 co prepovedujemo uživanje njenih ostankov; ker lahko vsak nabira gobe in zelišča, če je lačen)? Problem pri avtorici citirane dopisnice verjetno ni v nein-o formiranosti, pač pa v mešanici napačnih sklepov, moraliziranja (individuali-^ ziranja) razlogov za revščino in pa nezaupanja v institucije. Vprašanje je, ali je podobno sklepanje, ki gre na škodo socialnih margin, na Slovenskem sporadično ali pa množično? Odgovor prikazuje preglednica 1. Preglednica 1: Predsodki do socialnih pravic in upravičencev. KATEGORIJE TRDITVE MOČNO SOGLAŠAM + SOGLAŠAM7 (%) Slovenija Povpreč e EU Nordijske države Nekdanje8 socialistične države IZDATKI ZA SOCIALNO VARNOST ... predstavljajo preveliko breme za gospodarstvo. 40,9 34,3 26,3 29,4 ... predstavljajo prevelik strošek za podjetja zaradi davkov in prispevkov. 44,9 33,2 23,7 31,5 ... ljudi polenijo. 52,1 42,0 33,7 40,0 ... povzročijo, da so ljudje manj pripravljeni pomagati drug drugemu. 46,7 36,9 29,5 31,5 UPORABNIKI SOCIALNIH PRAVIC Večina brezposelnih si ne prizadeva najti zaposlitve. 44,1 36,8 21,2 48,5 Veliko ljudem uspe pridobiti podporo, ki jim ne pripada. 68,0 56,5 45,4 56,3 Vir: Toš (2018), str. 867 ss. Najprej poglejmo najmanj presenetljivo ugotovitev iz preglednice 1, to je podatek, da so v Sloveniji socialni predsodki večji od povprečja nordijskih držav. Razloge za takšno razliko je mogoče pojasniti z zgodovinsko in ideološko specifičnostjo slovenskega razvoja po osamosvojitvi: po nordijskih državah - čeprav razpolagajo z najrazvitejšimi socialnimi politikami - se v Sloveniji nikoli nismo hoteli zgledovati. V socializmu nam niso bile za zgled zato, ker so bile kapitalistične. Po osamosvojitvi pa so nam postale vzor ZDA kot svetovna velesila neoliberalnega modela; vmes se je včasih omenjala še Švica kot sinonim bogastva. Kratek čas je bila v igri za našo smer razvoja tudi Danska kot edina nordijska država. A zgolj do takrat, ko si je šla slovenska državna delegacija (pod nekdanjo vlado LDS) na Dansko pogledat uspešnost njihovega socialnoekonomskega modela, s katerim smo se kratek čas spogledovali. Ko so videli, da danski model (t. i. flexi-curiti) temelji na enakovredni mešanici fleksibilnosti delovne sile in - hkrati - močni socialni varnosti, ki se napaja iz visokih davkov, tisti hip je bilo navdušenja nad danskim modelom 7 Merjeno s 5-stopenjsko lestvico. 8 Gre za povprečje štirih nekdanjih socialističnih držav (brez Slovenije), vključenih v raziskavo: Češke, Estonije, Poljske in Rusije. 203 konec. Ker smo cenili zgolj prvi del danske enačbe (fleksibilnost, ne pa var- « nost), saj se nam je drugi del zdel predrag, smo takrat dokončno posvojili f neoliberalno agendo, ki vztraja še danes (to bo bolj vidno iz preglednice 2). g Od tod zmotno prepričanje, da je ugodna socialna slika nordijskih držav 0 posledica njihove ekonomske uspešnosti in konkurenčnosti, v kombinaciji z | naravnimi bogastvi (norveška nafta). A to nima zveze s socialno državo. Visok ® norveški standard je res pogosto omenjen v zvezi z njihovimi zalogami nafte, a vendar pa so vse druge nordijske države, Švedska, Danska, Finska, Islandija, e brez pomembnih naravnih virov. Pomembna lekcija za naš prostor bi lahko bila predvsem Finska, ker je še sredi 20. stoletja po vseh razvojnih kazalcih - zlasti gospodarskih - zaostajala za Slovenijo. Nakar je od sedemdesetih let začela Finska prehitevati vse evropske države z izjemnim razvojem šolstva, zdravstva in socialne politike, danes pa velja za enega od evropskih paradnih konjev ekonomske konkurenčnosti, čeprav seveda Finska nikoli ni razpolagala s pomembnejšimi zalogami fosilnih virov. Če bi veljala teza o socialni državi kot posledici propulzivne ekonomije in naravnih virov, bi najrazvitejše socialne države našli zunaj Evrope, npr. v ZDA, Singapurju, Hongkongu, Združenih arabskih emiratih, Katarju, ali pa vsaj v največjih izvoznicah nafte, v Savdski Arabiji, Rusiji in Iraku. Tu sta pomešana vzrok in posledica. Ne gre za to, da bi države postale najprej konkurenčne in bogate, šele potem pa socialne, ampak drži prav nasprotno. Močna in vključujoča socialna država je eden izmed vzrokov za ekonomsko uspešnost. Glavni razlogi so: • V nordijskih državah so bile ključne socialne reforme uvedene v obdobjih gospodarske šibkosti, ne pa v času razcveta, saj so te države uvedle obsežne socialne politike po drugi svetovni vojni, čeprav takrat še niso bile gospodarsko konkurenčne; razvoj socialne države so razumele kot strateško naložbo v prihodnjo rast, ne pa kot »nagrado« za že doseženo bogastvo. • Socialna politika kot orodje socialne države ima v nordijskem prostoru daljšo tradicijo zaradi kontinuitete socialdemokratskih oblasti; hkrati prebivalstvo teh držav izraža najvišje stopnje zaupanja v državne institucije kot tudi v sam koncept demokracije, zaznava najnižje stopnje korupcije, po obsegu javnega sektorja pa so tudi v evropskem in svetovnem vrhu. Vse to zmanjšuje predsodke do socialnih margin. • Prav socialna država je temelj konkurenčnosti, saj brez visoke ravni izobraževanja, zdravstva in socialne varnosti ni možno niti vzdrževati niti povečevati inovativnosti in produktivnosti delovne sile. • Brez ključnih sestavin socialne države, ki imajo (tudi) ekonomski učinek, npr. brez načrtnega vključevanje žensk na trg dela, brez izobraževanja odraslih, zaščite brezposelnih in brez enakega dostopa do pomembnih dobrin, ni mogoče povečati udeležbe prebivalstva v gospodarstvu, brez tega pa stagnira tudi ekonomska konkurenčnost. • Višji davki (pogoj socialne države) ne ogrožajo ekonomske rasti, saj stabilizirajo povpraševanje, inovacije in družbeni kapital. Zato raziskave IMF, OECD kot tudi Pikettyjeve študije kažejo, da velika neenakost negativno 204 co vpliva na gospodarsko rast. Zlasti nordijski model z majhnimi dohodkov- en nimi neenakostmi dokazuje, kot rečeno, da so lahko višje davčne obreme- o nitve združljive z gospodarsko rastjo in veliko konkurenčnostjo. Te ugoto- ^ vitve izpodbijajo neoliberalno domnevo o trenjih ali (v najboljšem primeru) kompromisih med pravičnostjo in učinkovitostjo. Omenjene študije kažejo nasprotno, torej da redistributivne politike, ki zmanjšuje dohodkovno neenakost, hkrati spodbujajo tudi gospodarsko rast (Ostry idr., 2014; Cinga-no, 2014; Chancel idr., 2022; Pazzanese, 2020; Piketty, 2014, 2020). • Empirične raziskave kažejo, da ekonomska rast sicer lahko zmanjša revščino, vendar le, če je porazdelitev dohodka razmeroma stabilna. Če se neenakost z rastjo precej poveča, pa lahko stopnja revščine ostane nespremenjena (primer Slovenije) ali pa se celo zviša (primer ZDA). Posebej pomembne so politike, ki spodbujajo hitrejšo rast dohodkov revnih prebivalcev kot pa bogatenje bogatejših, ob tem pa morajo rasti zlasti naložbe v socialno infrastrukturo (npr. zdravstvo, šolstvo), ker imajo prav te »dokazano večji vpliv na zmanjšanje revščine kot zgolj gospodarska rast ali fizična infrastruktura« (Beker, 2016). Čeprav je bilo pričakovati zaostanek za nordijskimi državami, so razlike v primerjavi s povprečjem EU in nekdanjimi socialističnimi državami presenetljivo velike in kažejo, kot je razvidno iz preglednice 1, na hudo erozijo družbene solidarnosti v Sloveniji. Socialni predsodki v slovenskem javnem mnenju so občutno večji od povprečja EU in celo od povprečja nekdanjih socialističnih držav (s katerimi smo najbolj primerljivi zaradi podobne zgodovine v zadnjih treh ali štirih generacijah). Da so pri nas izdatki za socialno državo preveliki, ker davki preveč obremenjujejo podjetja, da socialna varnost ljudi poleni in jih celo odtujuje med sabo, ker nočejo več pomagati drug drugemu - s temi predsodki se Slovenija dviguje nad povprečje EU kar za sedem do deset odstotnih točk. Še bolj pa presegamo povprečje nekdanjih socialističnih držav (za 12-16 odstotnih točk); to je tako porazen podatek, da lahko podvomimo celo o smislu našega osamosvojitvenega projekta. Podatek, da je v nekdanjih socialističnih državah odpor do socialne države precej manjši kot v Sloveniji, verjetno kaže slabšo razvitost njihovega socialnega sistema ob koncu socializma9 in hitrejšo erozijo socialnih pravic v neoliberalni tranziciji. Ta dejavnik nekoliko zviša vrednost socialne varnosti kot dobrine, ki je primanjkuje. Po drugi strani pa so prav zaradi naše tradicije in boljše razvitosti socialne države ter počasnejšega opuščanja njenih standardov na Slovenskem plodna tla za prizadevanje v smeri demontaže te civilizacijske pridobitve. Najizrazitejši pritisk neoliberalne ideologije pri nas prihaja prav od ekonomskih in političnih elit. Ko nekdo več kot desetletje (od začetka zadnje ekonomske krize) pritiska od zgoraj navzdol na javno mnenje s stališči iz 9 Profesionalizacija socialnega dela se je med vsemi socialističnimi državami začela najprej v Sloveniji; ta tematska številka revije obeležuje 70-letnico začetka izobraževanja. 205 preglednice 1, je logično, da se predsodki okrepijo tudi med množicami. Fe- « nomen, da se kljub razmeroma nizkim davkom v Sloveniji vsa gospodarska f elita, tudi njene vrhovne strokovne organizacije, kot je Gospodarska zborni- g ca Slovenije, vseskozi pritožuje nad domnevno previsokimi davki in da ni niti 0 enega znanega menedžerja, ki bi trdil nasprotno, je evropsko unikaten pojav. | Povsem enak primer je s pritiski za privatizacijo zdravstva, ki prihajajo od ® samih zdravniških vrst in njihovih cehovskih organizacij (Zdravniška zbor- a nica Slovenije, sindikat Fides, Mladi zdravniki Slovenije). Da poklicna elita, ki e prejema najvišje dohodke v državi, zaradi grabežljivosti zahteva privatizacijo zdravstva, tvega zlom javnega zdravstva, izvaja najdaljšo stavko, kadarkoli zabeleženo v omenjeni dejavnosti, in da temu trendu nasprotuje zgolj peščica upokojenih zdravnikov10 - tudi to je unikaten slovenski fenomen, ničesar podobnega nismo nikdar videli v evropskem prostoru. In tega se navzame tudi javno mnenje, ki je tudi vrednotno dovzetno za neoliberalno ideologijo (kot bo prikazano v tretjem razdelku besedila). Enako je tudi z zadnjima dvema trditvama v preglednici 1, ki izražajo predsodke do uporabnikov socialnih pravic. Stališče, da si v Sloveniji večina brezposelnih ne prizadeva najti zaposlitve (to pomeni zanikanje legitimnosti izdatkov za nezaposlene), je v naši državi razširjeno precej bolj kot v EU (razlika je sedem odstotnih točk) in malce pod povprečjem nekdanjih socialističnih držav. Da prejemniki socialnih pomoči goljufajo, pa je v slovenskem javnem mnenju celo večinsko stališče (68 % pritrdilnih odgovorov),11 povprečji nekdanjih socialističnih držav in EU pa sta manjši od slovenskega kar za ducat odstotnih točk. Anoreksična država Kaj pa če je potrošnja našega državnega proračuna res prevelika, recimo zaradi preveč »radodarne« socialne države, kot je stalni očitek iz gospodarstva? Eden od najglasnejših kritikov preveč potratne države je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov, Joc Pečečnik. Državne oblasti obtožuje, da zaradi prevelike porabe in torej prevelikih davkov, ki jih nalaga podjetnikom, država duši gospodarstvo, hkrati pa izvaja »logiko trdega socializma«. To logiko Pečečnik opisuje z dramatičnim tonom: Država že deluje v smeri, da bo poskrbela za vse. Država bo pomagala, država bo dala, država išče rešitev, država gradi, država bo organizirala, država bo nasitila. Vas to na kaj spominja? Kje je tukaj odgovornost posameznika in njegov doprinos? Ni je, posameznik je izničen. (Cirman in Modic, 2023) 10 Zlasti dr. Dušan Keber, ki je najbolj zaslužen za ohranitev javnega zdravstva (več o tem v: Ke-ber, 2024, 2025). 11 Zakaj bi to morala postati pomembna politična tema, opozarja Grega Repovž, urednik Mladine, s temi besedami: »Zavist deluje. Bes in zavist zaradi socialnih pomoči sta sestavila zadnjo belgijsko vlado. Zavist deluje tako močno kot spodbujeno sovraštvo do drugih. Zavist je nevarno politično orodje, ki naj bi se ga politiki izogibali, ker zavist kot orodje vedno hodi z roko v roki s sovraštvom, besom in jezo« (Repovž, 2025, str. 2). 206 co Medtem ko Pečečnik govori o »krempljih države«, hkrati od nje zahteva več deset milijonske subvencije za lastne zasebne projekte, svoje premože-o nje pa »optimizira« v davčnih oazah, da se izogne slovenskim obdavčitvam ^ (ibid.). V Sloveniji ni niti enega znanega podjetnika, ki bi zavračal takšno logiko, in tudi velika večina ekonomskih ekspertov - tudi akademski - ob tem vljudno molči. Ali to pomeni, da je kritika predsednika Kluba slovenskih podjetnikov upravičena? Kakšna je poraba naše države v primerjavi z drugimi v EU, prikazuje preglednica 2. Preglednica 2: Primerjava razvitosti socialne države v Sloveniji s povprečjem EU in nekdanjih socialističnih držav v letu 2023. Država Javnofinančni izdatki države leta 2023 po področjih: Delež izdatkov v % A vse B javni C:represija D ekon. E okolj. F stan. G zdrav. H kult. I izobr. J soc. c1 c2 I EU (27) % BDP 49,0 5,9 1,3 1,7 3,0 5,8 0,8 1,2 7,3 1,2 4,7 19,2 % vseh izdatkov 100 12,0 2,7 3,5 6,2 11,8 1,7 2,4 14,8 2,4 9,6 39,3 Nekdanje socialistične države12 % BDP 43,9 5,0 1,9 2,1 4,0 7,5 0,8 1,0 6,0 1,4 5,0 14,4 % vseh izdatkov 100 11,3 4,7 4,9 9,6 14,7 1,6 2,3 13,8 3,3 11,4 32,3 Slovenija % BDP 46,5 4,6 1,2 1,6 2,8 6,3 0,9 0,5 7,4 1,5 5,4 17,0 % vseh izdatkov 100 9,8 2,6 3,5 6,1 13,6 2,0 1,1 15,9 3,2 11,7 36,5 Češka % BDP 43,9 4,6 1,2 1,8 3,0 6,4 0,8 0,9 8,9 1,3 4,5 13,5 % vseh izdatkov 100 10,4 2,7 4,0 6,7 14,7 1,9 1,9 20,3 3,0 10,3 30,7 Švedska % BDP 49,4 5,2 1,8 1,4 3,2 5,0 0,6 0,8 7,4 1,4 7,2 18,7 % vseh izdatkov 100 10,5 3,6 2,9 6,5 10,1 1,2 1,6 14,9 2,7 14,5 37,9 Francija % BDP 57,0 6,2 1,8 1,7 3,5 6,3 1,0 1,3 8,9 1,5 5,0 23,4 % vseh izdatkov 100 10,9 3,2 3,0 6,2 11,0 1,8 2,2 15,6 2,6 8,8 40,9 Vir: ECB (2025). Legenda: A. Celotni državni izdatki B. Državni izdatki za splošne javne storitve C. Državni izdatki za represijo: c1 (obramba) + c2 (javni red in varnost) = I D. Državni izdatki za ekonomske zadeve E. Državni izdatki za varstvo okolja F. Državni izdatki za stanovanjske in skupnostne storitve G. Državni izdatki za zdravje H. Državni izdatki za kulturo, rekreacijo in religijo I. Državni izdatki za izobraževanje J. Državni izdatki za socialno zaščito V njej so prikazani izdatki po področjih, in sicer v odstotku od BDP kot tudi v odstotnem deležu glede na celotno porabo države. Ob Sloveniji posebej navajam še porabo treh posamičnih držav, Češke, Švedske in Francije, ker so še posebej zanimive za primerjavo. Češka zato, ker je najbolj primerljiva 12 Gre za povprečje desetih nekdanjih evropskih socialističnih držav (brez Slovenije); Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Madžarska, Litva, Latvija, Poljska, Romunija, Slovaška. 207 s Slovenijo, saj je bila na začetku tranzicije povsem izenačena z nami tako « po ekonomskih kot socialnih merilih. Švedska je predstavnica skandinavske f skupine in je tako po ekonomski prodornosti kot po razvitosti socialne g države zgledna v evropskem in svetovnem merilu; francoska posebnost pa 0 je v največjih izdatkih, po katerih je Francija na prvem mestu med vsemi | državami EU. f o. Iz preglednice 2 izhajajo tri poglavitne ugotovitve. a 1. Slovenija po državni porabi občutno zaostaja za povprečjem držav EU, in e sicer po skoraj vseh merilih, navedenih v preglednici 2: celotni državni izdatki slovenske države so za 2,5 odstotne točke BDP nižji od povprečja EU, to pomeni, da je naša država cenejša od drugih za dobrih pet odstotkov, od Švedske skoraj za šest odstotkov in od vodilne Francije kar za 18,4 odstotka BDP. Za EU zaostajamo tudi pri izdatkih javnega sektorja, pri izdatkih za represijo, stanovanjsko področje, izobraževanje (stolpci B, C, F, I), še zlasti pa zaostajamo pri stroških socialne države v ožjem pomenu (socialne zaščite, J), za katero namenjamo 2,2 odstotni točki manj od povprečja EU; to pomeni dobrih 11 odstotkov manjši delež BDP v primerjavi z EU, od vodilne Francije pa imamo kar za 27 odstotkov skromnejšo socialno zaščito. Še zlasti škandalozna je finančna podhranjenost javnega in stanovanjskega sektorja (B, F), saj zaostajamo celo za povprečjem nekdanjih socialističnih držav, čeprav smo vseskozi bili in smo še gospodarsko razvitejši od njih, hkrati pa so nekdanje socialistične države najbolj neoliberalne v EU. 2. Med kazalniki, po katerih zaostajamo za povprečjem EU, je samo eden, ki bi ga morali interpretirati pozitivno (kot prednost), a ga prav v zadnjem času neupravičeno stigmatiziramo - to so stroški za represijo (C). Slovenija za povprečjem EU zaostaja le za desetinko odstotne točke pri izdatkih za obrambo (c1) in prav tako za desetinko pri financiranju javnega reda in varnosti (c2). To bi morali razumeti kot dobro novico tudi v sedanjih, negotovih časih, in sicer zaradi višine, racionalnosti in obljub. S temi tremi argumenti bi se morali Slovenci hvaliti, ne pa se zaradi njih opravičevati: a. ker je pri naših izdatkih za represijo zaostanek za povprečjem EU majhen - občutno manjši kot pri prej omenjenih sektorjih A, B, C, F, I, J - in ga je hitro in zlahka mogoče nadoknaditi, če se poslabša ocena ogroženosti. Ob majhnem zaostanku je tudi dilema »maslo ali topovi« izmišljena, ker proračunsko ne obstaja; b. ker slovenski zaostanek za izdatki EU kaže na veliko učinkovitost in uspešnost represivnega sektorja pri nas, saj smo kljub nižjim vlaganjem nadpovprečno varna država - tako v EU kot v svetu - in sicer po vseh kazalcih, od majhnega števila zapornikov in kriminala na sploh do subjektivnih občutkov varnosti, zadovoljstva in kakovosti življenja; c. ker je v sedanjem času povečane ogroženosti, ko mednarodna ureditev razpada, treba povečati obrambno zmožnost držav, ta pa vključuje 208 co tako vojaške kot tudi civilne izdatke (policija, zaščita, reševanje).13Na- ša vsota izdatkov v c1 in c2 pa že zdaj - torej še pred zvišanjem - do-o sega 2,8 odstotka BDP, kar je več od obljub, ki smo jih pred leti dali za- ^ vezništvu NATO. Zato bi nameravano povečanje represivnih stroškov moralo strogo upoštevati načelo dvojne rabe (MMC, 2025; Žerjavič, 2025; Črnčec, 2025). 3. Evropsko primerljive izdatke imamo samo na okoljskem, zdravstvenem in kulturnem področju (E, G, H) - z eno izjemo: pri državnih izdatkih za ekonomski sektor (D) presegamo povprečje držav EU za skoraj devet odstotkov (oz. pol odstotne točke) in smo po tem deležu državnega podpiranja ekonomije povsem izenačeni z daleč najdražjo državo, s Francijo. Po istem merilu prekašamo celo bogato Švedsko, in sicer za 26 odstotkov (1,3 odstotke točke). To je dvojni paradoks. Prvi je v tem, da smo kljub nadpovprečnemu državnemu financiranju ekonomije razprodali tujcem vsa največja in najpomembnejša podjetja in banke. Drugi paradoks pa je, da naši neoliberalci kritizirajo slovensko državo prav v obratnem pomenu, da bi morala dati za ekonomijo še več, za vse druge sektorje pa manj, zlasti za socialnega, češ da imamo preveč pravic in da ljudje zato nočejo delati. Pečečnik (Cirman in Modic, 2023) ima prav, ko očita Sloveniji, da izvaja »logiko trdega socializma«, čeprav ne ve, zakaj (ali pa se dela, da ne ve). Kot smo videli, je njegov očitek »socializma« v tem, da naj bi država trošila preveč za negospodarske namene, čeprav v resnici troši podpovprečno za negospodarske in nadpovprečno za ekonomske namene. In seveda - slovenski gospodarstveniki enako kot njihov predstavnik, Pečečnik, in enako kot desna polovica političnih elit - poznajo omenjene podatke, saj so vsem javno dostopni, zlasti pa ekonomskim ekspertom. Pravi problem s premajhno dodano vrednostjo slovenskega gospodarstva so subvencije, kot poudarja tudi voditeljica naših sindikatov, Lidija Jerkič. Pravi, da je situacija v zvezi s prenizko produktivnostjo »tudi posledica državne politike, ki daje podjetjem subvencije, da preživijo, namesto da bi jim pomagala pri preoblikovanju« (Hočevar, 2025). Evropska primerjava takšni oceni povsem pritrjuje. Preglednica 3 prikazuje razvojni trend evropskih socialnih držav od leta 1995. 13 K stroškom iz sektorja C spadajo tako nekoristne kot tudi nujne investicije. Značilen primer prvih je tisti policijski top, s katerim so na ukaz prejšnje Janševe vlade škropili solzivec po mirnih demonstrantih na ljubljanskih ulicah (Delo, 2021; The Straits, 2021; Euroviews, 2022). Akuten primer koristne investicije, ki krepi državno »odpornost«, pa je vzpostavitev sodobne helikopterske nujne medicinske pomoči, kjer smo na repu Evrope, čeprav smo alpska država z zelo razvitim gorniškim turizmom (Tomazin, 2013; 2016). 209 Preglednica 3: Razvoj socialne države med letoma 1995 in 2023. % BDP Leto A vse B javni C repr. D ekon. E okolj. F stan. G zdrav. H kult. I izob. J soc. EU (27) 1995 53,7 9,6 3,3 7,3 0,8 1,1 6,0 1,0 5,0 19,6 2009 50,7 7,2 3,2 5,1 0,8 0,9 7,3 1,3 5,1 19,8 2013 49,6 7,2 2,9 4,7 0,8 0,7 7,1 1,2 4,9 20,0 2023 49,0 5,9 3,0 5,8 0,8 1,2 7,3 1,2 4,7 19,2 Slovenija 1995 53,1 11,2 2,7 6,2 0,6 0,7 6,7 1,3 6,3 17,4 2009 49,4 5,7 3,3 4,9 0,9 0,8 6,9 1,8 6,6 18,4 2013 60,3 6,4 2,7 15,1 0,7 0,7 6,8 1,7 6,4 19,5 2023 46,5 4,6 2,8 6,3 0,9 0,5 7,4 1,5 5,4 17,0 Vir: ECB (2025). Legenda: A. Celotni državni izdatki B. Državni izdatki za splošne javne storitve C. Državni izdatki za represijo: c1 (obramba) + c2 (javni red in varnost) = I D. Državni izdatki za ekonomske zadeve E. Državni izdatki za varstvo okolja F. Državni izdatki za stanovanjske in skupnostne storitve G. Državni izdatki za zdravje H. Državni izdatki za kulturo, rekreacijo in religijo I. Državni izdatki za izobraževanje J. Državni izdatki za socialno zaščito Dejstvo, da je neoliberalizem - ta grobar socialne države - postal vseevrop-ski projekt in da ni le slovenska posebnost, je splošno znano. Manj znano in nalašč ignorirano pa je, da je neoliberalizem v Sloveniji še izrazitejši kot pa v državah EU! Kot vidimo v preglednici 3, se je v zadnjih desetletjih (19952023) financiranje držav v EU zmanjšalo za 4,7 odstotne točke (torej za devet odstotkov), slovenska država pa se je pocenila za kar 6,9 odstotne točke (12,4 odstotka), in to kljub temu, da se nikoli v primerljivem obdobju nismo s financiranjem države niti približali povprečju EU, saj je bil cilj naših političnih elit vselej prav nasproten. Še večje krčenje velja za naš javni sektor (B), ki smo ga v prikazanem obdobju skrčili za kar 59 % BDP (EU pa za 39 %). Izrazit dokaz, da je neoliberalna miselnost v Sloveniji še bolj rigidna kot v državah EU, je zmanjšanje sredstva za socialni sektor (J), in to v istih letih, ko so države EU sredstva povečevale; hkrati ob tem pa smo v Sloveniji povečevali proračunsko financiranje gospodarstva (čeprav je večinoma v rokah tujcev), medtem ko so države EU financiranje istega sektorja (D) zmanjšale za več kot petino. Žrtev iste logike je v Sloveniji tudi stanovanjski sektor (F), saj smo ga v omenjenih letih finančno skrčili, medtem ko so ga države EU okrepile. Vrednote Postavlja se vprašanje, zakaj so negativni trendi, prikazani v prejšnjih razdelkih, tako izraziti prav v Sloveniji, kljub dolgoletni tradiciji razvite socialne politike in razmeroma inkluzivne socialistične ureditve v preteklosti. Čeprav je nekdanja ureditev razpadla, ker je bila kljub vsemu disfunkcionalna, to še ni razlaga za pretiravanje v nasprotno smer, ko smo podlegli neoliberalizmu 210 co še bolj kot večina držav EU. Tudi če krivca prepoznamo v političnih elitah, vprašanje ostaja: kako je mogoče, da se kljub menjavam vladnih koalicij vedo no znova na oblasti vzdržuje isti vzorec? Je krivda tudi v civilni družbi? ^ Enako so se po drugi svetovni vojni spraševali avtorji frankfurtske šole14 - kaj se je zgodilo v nemškem volilnem telesu, da se je demokracija weimar-ske republike izrodila in leta 1933 zašla v naci-totalitarizem? Ugotovili so, da je to spremembo sprožilo sovpadanje sistemskih dejavnikov s psihosocial-nimi značilnostmi večine volivcev v smeri kombinacije avtoritarne osebnostne strukture in množične dovzetnosti za manipulacije z ekonomsko krizo in z razočaranjem nad demokratično ureditvijo. Pri tem so omenjeni avtorji že med drugo svetovno vojno oblikovali poseben merski instrument - znan kot lestvica F (F-scale oz. Fascism Scale) - za anketno zaznavanje nabora psihometričnih lastnosti, ki kažejo avtoritarna nagnjenja pri posameznikih. Glavnih sestavin avtoritarne osebnosti je po lestvici F devet: a. Konvencionalnost: toga navezanost na konvencionalne vrednote, značilne za pripadnike srednjega razreda. Ljudje s to lastnostjo trdno verjamejo, da je treba upoštevati tradicionalna pravila - verjamejo, da je »prava pot« tista, ki jo določa večina ali družbeni običaji. Zanje so prevladujoče družbene norme skoraj svete. b. Avtoritarna pokorščina: podredljiv, nekritičen odnos do idealiziranih moralnih avtoritet lastne skupine. c. Avtoritarna agresija: nagnjenost k odkrivanju ljudi, ki kršijo konvencio-nalne vrednote, ter k zavračanju in kaznovanju takšnih ljudi. d. Zatiranje čustev (»antiintracepcija«): nasprotovanje subjektivnim, domišljijskim in čustveno-izraznim kvalifikacijam pojavov, dogodkov, oseb ali trendov (npr. v umetnosti).15 e. Praznoverje in stereotipnost: verovanje v mistične dimenzije posameznikove usode; nagnjenost k razmišljanju v togih kategorijah. f. Obsedenost z močjo in odločnostjo: občudovanje močnih voditeljev, ukazov in strogosti; identificiranje z osebami, ki imajo moč; pretirano poudarjanje tradicionalno razumljenih lastnosti ega (npr. nadzor, odločnost); pretirano uveljavljanje moči in odločnosti (»Nobena slabost ali težava nas ne more ustaviti, če imamo dovolj močno voljo«). g. Destruktivnost in cinizem: splošna sovražnost in razvrednotenje človeškega. h. Projekcija: prepričanje, da se v svetu dogajajo divje in nevarne stvari; projekcija nezavednih čustvenih impulzov navzven. 14 Znameniti predstavniki te družboslovne smeri so Theodor W. Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse, Erich Fromm, Nevitt R. Sanford in drugi. Njihova spoznanja so danes (spet) stigmatizirana kot izvor t. i. »kulturnega marksizma«, ki mu najbolj nasprotujejo avtoritarni politiki politične desnice, kot so Orban, Trump, Putin, v Sloveniji pa predsednik največje politične stranke (ki je več desetletij edini kandidat in izvajalec predsedniške funkcije svoje stranke), Janez Janša. 15 Mimogrede: prav v času pisanja teh vrstic je slovensko ljudstvo na referendumu izglasovalo prepoved podeljevanja denarnih nagrad peščici vrhunskih umetnikov, čeprav gre za minor-ne zneske v primerjavi s stroški referenduma. i. Pretirana skrb za »pravilno« spolnost: zelo jih moti vse, kar je pove- « zano s spolnostjo zunaj konvencionalnih družbenih norm. Sami imajo f stroga merila o »spodobnosti«, druge pa pogosto obsojajo zaradi njihove g spolne identitete ali vedenja. 0 i a Znotraj vsake od naštetih lastnosti so merili odnos anketiranca do številnih ® trditev oz. izjav, ki konkretizirajo to lastnost (skupaj 30-40 izjav). Potem pa a so stopnjo ne/soglasja s posamičnimi izjavami sešteli v skupni F-indeks, kjer e višje vrednosti indeksa kažejo močneje izražene avtoritarne značilnosti, nižje pa šibkeje izražene (Adorno idr., 1950, str. 255-257). Ker živimo v podobno negotovem in prelomnem času, kot je bil pred drugo svetovno vojno, saj se celo v demokratski trdnjavi sveta, Evropi, povečuje privlačnost političnih ekstremizmov, se je smiselno vprašati, kakšne vrednote prevladujejo v naši družbi. Kaj bi lestvica F razkrila o Slovencih? Ker pri nas nimamo primerljive študije s tistimi, ki jih je opravil Adorno s sodelavci pred 80 leti, si lahko pomagamo s približkom, to je z evropsko družboslovno raziskavo vrednot (ESS, 2023). V preglednici 4 povzemam tisti del omenjene raziskave, ki kaže na evropsko razširjenost nekaterih lastnosti z lestvice F. Pri vrednotah (prvih dvanajst trditev v preglednici 4) smo po deležu pritrdilnih odgovorov Slovenci med vsemi evropskimi državami na najvišjem, prvem ali drugem mestu. Rezultati nakazujejo vzorec vrednot, ki kaže kombinacijo visoke stopnje konformizma in individualističnih teženj. To lahko razumemo kot značilno ambivalenco vrednotne strukture v novi slovenski državi. To pomeni, da smo najbolj podredljiv, pohleven in hkrati egocentri-čen narod, sodeč po preferiranju vrednot v zvezi z osebnostno strukturo. Da je pomembno biti ponižen in skromen, da je pomembno biti uspešen zato, da dobiš priznanje od drugih, da se moramo »pravilno« vesti, da je pomembno biti spoštovan in da je naloga vlade, da je močna in zagotavlja varnost - po teh vrednotah, ki jih nihče v Evropi ne povzdiguje bolj kot mi, ustrezamo osebnostnemu profilu tistega naroda, za katerega so Adorno in sodelavci ugotovili, da je bil točno tak, kakršnega je vzpodbujal nacizem pred drugo vojno v Nemčiji, in zato uspel na volitvah (v času ekonomske in politične krize). Upoštevati pravila in ukaze ter upoštevati običaje in tradicijo, tudi tu smo v zgornji tretjini držav (7. in 8. mesto),16 hkrati pa smo celo na prvem mestu po nagnjenosti k avanturam (»poskusiti nove in drugačne stvari«) in tretji po iskanju zabave in užitka (?). To je videti kot kognitivna disonanca: kako je namreč možno, da je nekdo pohleven, da zelo ceni avtoriteto, tradicije, običaje, hkrati pa je egocentrični častihlepnež, zelo nagnjen k iskanju avantur in užitkov? 16 To je tudi zasluga avtoritarnega koncepta katolicizma pred drugo svetovno vojno, ki se je - po avtoritarnem povojnem socializmu - reafirmiral tudi po slovenski osamosvojitvi. Npr.: »Spolnjuj zapovedi!« je značilno klerikalno geslo, zaradi katerega so leta 1998 v Domžalah poimenovali kulturni dom po avtorju omenjenega gesla (Bernik, 1921). 212 Preglednica 4: Vrednotna stališča slovenskega prebivalstva v evropski primerjavi. Rangiranje vrednot (22 držav) Slovenija Norveška Bolgarija Trditve: Rang17 X18 Rang X Rang X 1. Pomembno je pokazati svoje sposobnosti in biti občudovan. 2. 2,5 20. 3,9 1. 2,3 2. Pomembno je poskusiti nove in drugačne stvari. 1. 2,4 20. 3,4 7. 2,8 3. Pomembno je izpolniti ukaze in upoštevati pravila. 8. 3,1 5. 2,9 1. 2,6 4. Pomembno je biti ponižen in skromen. 1. 1,8 22. 3,3 19. 3,0 LLI LH z co 5. Pomembno je biti uspešen, da ljudje prepoznajo dosežke. 2. 2,5 16. 3,4 3. 2,5 o z Q LLI o T3 < 6. Pomembno je, da se pravilno vedemo. 1. 2,1 8. 2,5 8. 2,5 CC > 7. Pomembno je, da te drugi spoštujejo. 2. 2,6 17. 3,5 5. 2,8 d O 8. Pomembna je močna vlada, ki zagotavlja varnost. 1. 1,9 20. 2,7 3. 2,0 9. Pomembno je upoštevati tradicijo in običaje. 7. 2,4 16. 3,1 7. 2,4 10. Pomembno je skrbeti za naravo in okolje. 1. 1,7 20. 2,5 13. 2,3 11. Pomembno je iskati zabavo in užitek. 3. 2,4 14. 3,0 10. 3,0 12. Najpomembneje je biti poslušen in spoštovati avtoriteto.19 7. 2,2 20. 2,8 13. 2,4 13. Zaupam v politične stranke. 4. 2,8 22. 5,6 1. 2,1 < n 14. Zaupam v politike. 4. 2,7 21. 5,5 1. 2,0 < o 15. Zaupam v parlament. 6. 3,8 22. 6,9 1. 2,3 V 1- o d 16. Zaupam v pravni sistem. 7. 4,3 22. 7,6 1. 2,9 _l O CL LJU z 17. Zadovoljen sem z delovanjem demokracije.20 6. 4,3 21. 7,6 1. 3,3 ■O o 18. Priseljenci izboljšajo življenje v državi. 9. 4,8 19. 6,3 6. 4,6 19. Priseljenci koristijo ekonomiji države. 8. 4,8 17. 6,1 7. 4,8 Vir: ESS (2023). 17 Gre za rang držav, kjer je na prvem mestu tista država, katere povprečje je najbližje vrednosti 1, na zadnjem mestu pa je država, ki je najbližja nasprotni vrednosti merske lestvice. To pomeni, da gre pri prvih dvanajstih trditvah za rang pritrdilnih odgovorov, pri drugih trditvah (od 13. do 19.) pa za rang odklonilnih odgovorov, kjer je na prvem mestu država z največjim deležem zavračanja, na zadnjem pa država z največjim deležem strinjanja z navedeno trditvijo. 18 x je povprečna vrednost vseh odgovorov v navedeni državi. 19 Pri tej trditvi je razpon od 1 do 5. 20 Sedem let prej smo po isti raziskavi (ESS iz leta 2016) pri istem vprašanju bili Slovenci celo na prvem mestu. Pri merjenju nezadovoljstva z demokracijo v lastni državi smo med evropskimi državami (skupaj z Združenim kraljestvom, Rusijo in Izraelom) dosegli najvišjo vsoto: na prvih petih vrednostih nezadovoljstva, merjenega na 11-stopenjski lestvici, se je znašlo kar 59,3 % slovenskih anketirancev, medtem ko je bilo povprečje vseh merjenih držav zgolj 30,6 % (Toš, 2018, str. 775). 213 Da gredo te lastnosti skupaj, imamo prvi in najbolj katastrofalen dokaz prav « iz predvojne Nemčije, saj so tam med vsemi evropskimi državami najbolj raz- f vili turistične in konkretne počitniške kapacitete za srednji sloj, nekaj, kar je g dodatno utrdilo legitimnost nacistične oblasti. Danes sta dvig standarda in 0 povečanje potrošniških fantazij vsesplošna pojava, pri tem pa spet izstopa- | mo prav v Sloveniji, saj smo med vsemi nekdanjimi socialističnimi državami ® dosegli najvišji dvig BDP v standardih kupne moči na prebivalca (PPS), hkrati a pa smo se po tem merilu tudi najbolj in najhitreje približali povprečju EU e (Stat.si, 2025). Verjetno je ta dober podatek lahko tudi slab, ko ga kombiniramo z avtoritarno osebnostno strukturo, še zlasti pa z erozijo zaupanja v demokracijo. Kot je razvidno iz zavračanja trditev v spodnji tretjini preglednice 4 (od št. 13 do št. 19), smo v Sloveniji v prvi tretjini držav po velikosti nezaupanja v temeljne institucije sistema kot tudi po averziji do demokracije. Tudi pri predsodkih o škodljivosti priseljevanja smo nad povprečjem EU. To je treba brati skupaj s podatkom, da smo ena najbolj ksenofobnih držav, sodeč po majhnem deležu tujcev in zaprtosti za priseljevanje (Dragoš, 2022, str. 270-274). Sklep Predsodki proti socialni državi - najpomembnejši družboslovni inovaciji 20. stoletja - so že od nekdaj zelo razširjeni. Vsaj stoletje pred začetkom prakticiranja te inovacije so revni sloji deležni predsodkov tako s politične levice kot z desnice. Celo utemeljitelja marksizma sta v Manifestu komunistične stranke najrevnejše opisovala s psovkami, ki jih niso bili deležni niti najhujši kapitalistični sovražniki delavskega razreda; deklasirance z družbenega dna sta označila za »pasivno gnilobo najnižjih plasti«, ki samo čaka, da se lahko »proda za reakcionarno rovarjenje« (Marx in Engels, 1848/1980, str. 40). Nič drugače ni bilo na desnici, kjer pa - v nasprotju z levico - vse do danes ni sprememb. Politična desnica še vedno nasprotuje socialni državi s sklicevanjem na starozavezno geslo, da kdor ne dela, naj ne je.21 Za enega od »očetov« sodobne sociologije, Herberta Spencerja, je bila revščina posledica osebne pokvarjenosti brezdelnih »ničvrednežev«, katerih »malopri-dnosti« ne bi smeli nagrajevati z državnimi podporami, saj bi sicer celotna družba moralno propadla (Haralambos in Holborn, 2005, str. 154-155). Ta trdovratna stigma se je iz najrevnejših slojev prenesla tudi na poznejšo socialno državo. Od tod težave pri njeni uveljavitvi in odločnost pri njeni razgradnji. 21 Biblična podlaga tega antisocialnega predsodka izhaja že vsaj iz drugega stoletja pr. n. š. V Sirah, knjigi Svetega pisma stare zaveze, je zapisano: »Več velja, kdor dela in ima vsega v obilju, kakor tisti, ki pohajkuje in se poveličuje, pa nima kruha« (Sir 10,27). Slovenska različica istega aksioma je: kdor ne dela, naj ne je - nazadnje je ta predsodek pri nas širil nekdanji minister za gospodarstvo, Zdravko Počivalšek (Furlan, 2018). 214 co Hkrati pa predsodki porodijo tudi nove predsodke. Eden od njih je social- en no državo reduciral na stroškovni mehanizem za podporo revnih, čeprav je o to daleč od resnice. Kajti največ koristi od socialne države nimajo najrevnejši, ^ pač pa srednji in višji sloji, saj socialna država rešuje kapitalistično ekonomijo in celotno družbo pred propadom, hkrati pa ob tem opravlja še številne gospodarske funkcije (Dragoš, 2022, str. 270-274). Ker so se teh predsodkov zavedali celo najpomembnejši teoretiki in zagovorniki socialne države, so se zato nalašč izogibali sintagmi »socialna država«. Veliki reformator William Beveridge, ki velja za očeta britanske socialne države, je ta izraz prav sovražil, saj naj bi po njegovem termin socialna država namigoval na »nekaj za nič«,22na »Božičkovo državo«, čeprav je bistvo v prispevkih, ki jih plačujejo delavci in delodajalci. Omenjenemu terminu se je načrtno izogibal tudi T. H. Marshal, teoretik socialnega državljanstva, ki je izjavil, da je »socialna država izraz, ki se mi je zelo priskutil«. Celo Richard Titmus, osrednji povojni teoretik socialne politike, je »socialno državo« razumel kot psovko, ki so jo uporabljali nasprotniki socialne države bolj kot njeni zagovorniki (Garland, 2023, str. 12). Averzija do socialne države je povzročila njeno krčenje v imenu redi-stribucijske fantazme, češ da socialna država na račun najbolj produktivnih delov družbe podeljuje nezaslužene ugodnosti brezdelnim kategorijam prebivalstva. Zato ni nenavadno, da so takšni predsodki opazni tudi v Sloveniji. Posebnost je, da so pri nas izraženi bolj kot v drugih državah EU, saj po tem merilu zaostajajo za nami celo nekdanje socialistične države, s katerimi smo najbolj primerljivi. Predsodki o socialni državi in uporabnikih njenih storitev so se v Sloveniji okrepili zlasti po zadnji ekonomski krizi in so jo politične elite širile od zgoraj navzdol (Marn, 2010; Dragoš, 2010; Mlakar, 2023). Druga nevarnost za socialno državo pri nas je njena podhranjenost, ki traja že od vsega začetka ustanovitve samostojne Slovenije. Vsa desetletja - brez izjeme - beležimo občutno manjše izdatke za delovanje države kot tudi za njena posamezna področja, za javni sektor in socialno državo v ožjem pomenu (socialne zaščite), saj ostajamo pod povprečjem EU, razen po proračunskem podpiranju ekonomije. V kombinaciji z nižjimi davki od tistih, ki so značilni za evropski prostor, v kombinaciji z nadpovprečnim nezaupanjem v demokracijo in v kombinaciji z izrazito avtoritarno strukturo slovenskega prebivalstva je prihodnost socialne države na Slovenskem ogrožena bolj kot kadarkoli prej. Ker se v trumpovskem času vse večjih mednarodnih varnostnih tveganj ne bomo mogli izogniti naglemu povečevanju obrambnih stroškov, bo treba začeti braniti socialno državo z drugačnimi argumenti kot doslej. Sklicevanje na enakost, socialne in delavske pravice ne bo zadostovalo, glavni argument bo varnost, kot poudarjajo v svoji izjavi ugledni evropski eksperti za socialno politiko (Schmit idr., 2025): 22 Z enakim predsodkom in enakimi besedami se danes zavrača tudi idejo univerzalnega temeljnega dohodka, saj se eden od glavnih očitkov glasi, da gre za »zastonj kosilo« (Dragoš, 2022). 215 i e "D o p CQ stotki zakonskih zvez v določenem letu. Stopnja razvezljivosti (povprečno število razvezanih zakonskih zvez, ki so trajale 0-30 let na eno sklenjeno zakonsko zvezo) se giblje med 0,25 in 0,31. Leta 2023 je bilo sklenjenih 6388 zakonskih zvez, razvez pa je bilo 2165. Največ razvez, okoli polovica, se zgodi po 15 letih in več zakonske zveze, okoli petina razvez pa se zgodi v času med 5 in 9 leti trajanja zakonske zveze. Od 1100 do 1300 razvez vključuje otroke. Mladoletnih vzdrževanih otrok je bilo leta 2023 skupaj 1840. Največ teh otrok, 54 odstotkov, je bilo ob razvezi dodeljenih materam; očetom so bili dodeljeni 3 odstotki otrok, obema staršema pa 42 odstotkov (SURS, 2024). Podatki o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ob razvezi pokažejo, da je v zadnjih 15 letih izrazit trend dodeljevanje otrok v skupno varstvo in vzgojo. Takih primerov je bilo leta 2000 le 39, od leta 2005 pa je opazen trend rasti. Leta 2005 je bilo takih primerov že 162, leta 2015 pa 179. Izrazito povečanje je zaslediti od leta 2021. Leta 2021 je bilo teh primerov 391, leta 2022 376 in leta 2023 že 459 (SURS, 2025b). Podatki ne razkrivajo, koliko od teh razvez se je zgodilo zaradi nasilja, ker se v slovenski sodni praksi nasilje ne upošteva pri odločanju o zaupanju v varstvo in vzgojo otroka. Novak (2023) meni, da je to kršitev 31. člena Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija, 2015). Ta člen se nanaša na skrbništvo, pravico do obiskov in varnosti ter navaja, da morajo države pogodbenice sprejeti potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da se pri določanju skrbništva (pri nas varstva in vzgoje) in pravic do obiskov otrok upošteva pojavnost nasilja. Pogodbenice morajo sprejeti potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da zagotovijo, da uveljavljanje pravice do obiskov ali skrbništva ne ogrozi pravic in varnosti žrtev ali otrok. Novak (2023, str. 19) meni, da v Sloveniji tega ne upoštevamo, ker Družinski zakonik še ni usklajen z določbami Istanbulske konvencije. Zanima me, ali sodna praksa dosledno upošteva določbe Družinskega zakonika (2017) oziroma katere spremembe zakonika zahtevajo spremembe v sodni praksi glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo ter določanja stikov. V nadaljevanju bom najprej navedla, kako Družinski zakonik opredeli ta področja, in se nato osredotočila na pravne komentarje teh sprememb. V sklepnem delu bom analizirane spremembe interpretirala z vidika nasilja, prisilnega nadzora in patriarhalnih spolnih skriptov. Normativni in konceptualni okvir zaupanja otrok v vzgojo in varstvo Pojem zaupanja v varstvo in vzgojo je del širšega področja starševske skrbi, ki jo Družinski zakonik (6. člen) opredeli kot celostne »obveznosti in pravice 221 staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Starševska skrb pripada skupaj obema staršema«. Drug, enako pomemben pojem, je otrokova korist, ki je odprt pravni standard in ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera (Čižman, 2019). Zakonik (7. člen) otrokovo korist delno opredeli kot obvezo staršev, da otroke vzgajajo »s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva«. Starši morajo zadovoljevati otrokove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe in hotenja ob upoštevanju njegove osebnosti, starosti in razvojne stopnje. Končina Peternel (2015) doda, da je značilnost zdajšnje pravne ureditve glede starševske skrbi in koristi otroka, da ne razume več matere kot naravne skrbnice, ki je zlasti v zgodnejših letih starosti otroka najprimernejša skrbnica sama po sebi, temveč je podlaga za presojo o vzgoji in varstvu navezanost otroka na določeno osebo, ki je po navadi oseba, ki je za otroka prevzela večinsko skrb v njegovih najzgodnejših letih. Ob razvezi je po uveljavitvi Družinskega zakonika poudarek na skupnem varstvu in vzgoji. Zakonik sicer v nobenem od členov ne omeni, da naj bi bila skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kot tako so jo oblikovali v sodni praksi in določili v komentarjih Družinskega zakonika. V Komentarju Družinskega zakonika je zapisano (Čujovič, 2019, str. 419): Pri presoji otrokove koristi velja načelno izhodišče, da je otroku v korist, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena, zato naj bosta skupno varstvo in vzgoja osnovna, prvenstvena rešitev. Situacija po razvezi naj bi bila torej podobna situaciji pred njo, ne glede na to, da ta očitno ni bila ustrezna, kot dokazuje predlog za razvezo. Čujovič (2019) nadaljuje, da sta varstvo in vzgoja po Ustavi Republike Slovenije zagotovljena pravica in dolžnost obeh staršev enako, zato ju je mogoče omejevati le izjemoma, pa čeprav starši ne živijo več skupaj, kot je zdaj osnovno vodilo odločanja sodišč o vzgoji in varstvu otrok po razvezi. Sodišče mora najprej pretehtati, ali sta skupno varstvo in vzgoja v korist otroka, in se odloči drugače le v primeru, ko to ni v otrokovo korist. Načelno velja, da sta oba starša v času trajanja zakonske zveze prevzemala nego in skrb za otroka, saj je to nekaj »naravnega, samo po sebi umevnega« (Čujovič, 2019, str. 418), ni pa nujno, da je bila ta skrb med oba porazdeljena enakomerno. Zato tudi ni nujno, da otrok preživi enako količino časa pri vsakem od staršev, ko jima je zaupan v skupno varstvo in vzgojo. Tudi Novak (2022) meni, da starši v času skupnega življenja izvajajo vzgojo in varstvo skupaj in sporazumno, to pomeni, da se dogovarjajo o vsakdanjih opravilih in obveznostih do otroka. Vendar Novak (2023) poudarja, da je treba upoštevati določila Istanbulske konvencije in v primerih nasilja nad ženskami in otroki odločati drugače. V teh primerih je usmerjanje k sporazumnemu reševanju zadev lahko za žrtev ogrožajoče. Ko starši ne živijo več skupaj, se morajo namreč sporazumeti o varstvu in vzgoji otrok ter o določitvi stikov in preživnine. Če se ne morejo sporazumeti 3 o- 222 sami, jim pri tem pomaga center za socialno delo ali mediatorji. Sodišče lahko J sporazumni predlog zavrne, če presodi, da ni v korist otroka. Sodišče presodi 3 o stikih in preživnini tudi v primeru, ko starša o tem ne dosežeta sporazuma, I pri tem pa upošteva načelo koristi otroka (MDDSZ, 2025). Tako ravna tudi > v primerih, ko je bilo v zakonski zvezi nasilje, saj je to dejstvo v slovenskem sodstvu povsem spregledano (Novak, 2023). V Komentarju Družinskega zakonika (2019) je zapisano, da je sicer otrok nosilec pravice stikov s starši, vendar imajo tudi starši pravico do stika z otroki, te pravice pa ne morejo izsiliti, če ni v korist otroka. »Stiki morajo biti otroku v korist tako po obsegu kot po načinu izvrševanja stikov« (Weber, 2019, str. 433). Korist ni samo kratkoročna (do 18. leta starosti), temveč je dolgoročna in se kaže tudi v odraslem življenju. Cilj stikov je, da se otrok oblikuje v zdravo in celovito osebnost. Zagotovitev dolgoročne koristi lahko zato pogojuje žrtvovanje kratkoročne otrokove koristi. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresničuje svoje čustvene potrebe. (Weber, 2019, str. 434) Weber še dodaja, da tako starš, ki izvaja stike, z otrokom vzdržuje čustveno navezanost, povezanost in občutek medsebojne pripadnosti. Raziskave kažejo, da takšna interpretacija ni ustrezna, saj je življenje otroka kontinuirano in ga ni mogoče segmentirati tako, da žrtvovanje kratkoročne koristi ne bi imelo vpliva tudi na dolgoročno korist. Neilson (2018) opozarja na več raziskav, ki dokazujejo prav nasprotno, da kratkoročno siljenje otroka v stike in neupoštevanje otrokovih pravic do glasu povzročata otroku dolgoročno škodo. Razlog za to spremembo je predvsem v tem, da se je v interpretacijo določb Družinskega zakonika vrinil koncept t. i. odtujevanja. To bom posebej tematizirala v naslednjem poglavju. Tu bom koncept pojasnila. Koncept starševskega odtujevanja Izraz sindrom starševskega odtujevanja (Parental Alienation Syndrom ali PAS) je skoval psiholog Richard Gardner v osemdesetih letih 20. stoletja v ZDA. Gre za patriarhalen koncept, ki skuša dokazati, da je razveza za ženske nekaj nenaravnega, nekaj, kar jim škodi in v njih zbudi določeno patologijo, ki jo razvijejo v odnosu do svojih otrok. To je predvsem posledica tega, da mož ne skrbi več za njihovo psihološko stabilnost. Izhaja iz prepričanja o pravici moških do nadzora nad družino (Prigent in Sueur, 2024; Vazquez in Tuana Nageli, 2024; Revilli in Stolla, 2024). Sindrom naj bi se pojavil zgolj v razveznih postopkih in naj bi bil posledica strahu žensk, da jim otrok ne bo dodeljen v varstvo in vzgojo, zato zavestno ali nezavedno izbirajo vedenja, ki povzročajo sindrom starševskega odtujevanja, ki naj bi bil posledica vse večje sovražnosti (tudi agresivnosti, 223 napadalnosti). Razveza naj bi sama po sebi pri ženskah spodbudila to patolo- o gijo, to pa naj bi tudi kazalo na to, kako nevarne so razveze za ženske. | Gardner (1992) je opredelil štiri dejavnike sindroma starševskega odtuje- Stiki otrok s staršem, kije izvajal nasilje Reem Alsalem (Human Rights Council, 2023) je na podlagi analize sodnih praks z vsega sveta ugotovila, da je psevdokoncept starševskega odtujevanja spolno zelo zaznamovan in usmerjen predvsem proti ženskam. Ugotovila je, da je v primerih, ko moški obtoži odtujevanja nekdanjo ženo, otrok v 44 % primerov zaupan njemu, ko pa ženska obtoži odtujevanja nekdanjega moža, pa se odstotek prepolovi. Torej moškim sodstvo veliko bolj verjame, pri ženskah pa so bolj skeptični. Uporaba starševskega odtujevanja ima negativne posledice v vseh postopkih, usodne pa, ko se uporablja v primerih nasilja in so otroci zaupani v vzgojo in varstvo nenasilnemu staršu, večinoma materam. Vrsta analiz uporabe starševskega odtujevanja na sodiščih (npr. Doughty idr., 2018; Casas Vila, 2019; Ministry of Justice, 2020) in mednarodni dokumenti (Svet Evrope, 2022; Resolucija Evropskega parlamenta, 2019; Združeni narodi, 2015; Istanbulska konvencija, 2015; United Nations Platform, 2019; Human Rights Council, 2023; CEDAW, 2015) so pokazali, da se odtujevanje konstruira kot vrsta nasilja, to pa povzroča premestitev odgovornosti za nasilje z dejanskih storilcev na dejanske žrtve nasilja. Nasilni odnosi med partnerji v večini primerov vplivajo neposredno na otroke tudi v primerih, ko so priče nasilju in ne neposredne žrtve. Tu naj opozorim, da Istanbulska konvencija, ki jo je Slovenija ratificirala, še posebej države podpisnice zavezuje, da upoštevajo, da je otrok žrtev nasilja tudi v primeru, ki je priča nasilju, vendar se nasilje redko upošteva kot relevanten dejavnik pri odločanju nacionalnih oblasti o zaupanju v varstvo in vzgojo. To ugotavlja tudi Novak (2023). Na sodiščih je povezava med družinskim nasiljem nad ženskami in zlorabo otrok podcenjena in neprepoznana. Sindrom starševskega odtujevanja je bil na začetku dobro sprejet, sploh ideja o tem, da ženske manipulirajo, da otroku perejo oz. zastrupljajo možgane in jih programirajo, da sovražijo očete. Zato se je zelo hitro razširil po svetu in dobil legitimnost v mnogih sodnih sistemih. Vendar Bancroft (2005) meni, da se otrok tako vede zaradi početja očeta in ne zaradi početja mame. Trdi, da je izogibanje stikom naravni odgovor otroka na nasilno ravnanje očeta. Otrok se želi izogniti vsakršnim pritiskom in nadaljnjemu nasilju. Nobenega razloga namreč ni, da bi se oče po razvezi nenadoma začel vesti drugače do otroka, kot se je pred razvezo. Ena od zmot, kot pravi Bancroft, je tudi, da je nasilnež nenadoma lahko dober oče. Metodologija Raziskovalno vprašanje je, ali sodna praksa dosledno upošteva določbe Družinskega zakonika oziroma katere spremembe zakonika zahtevajo 225 spremembe v sodni praksi glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo in dolo- o čanja stikov. Podatke sem pridobila tako, da sem za določeno področje urejanja stikov uporabila določbe Družinskega zakonika in nato analizirala sod- pU be Višjega in Vrhovnega sodišča, ki so prosto dostopne na spletnem portalu | Sodna praksa (https://www.sodnapraksa.si/search.php). r Iskalnik na tej spletni strani omogoča iskanje sodb po ključnih besedah. V | iskalnik sem vnesla ključne besede: sindrom odtujevanja (1 zadetek sodbe), | odtujitveni sindrom (3 zadetki), odtujevanje otroka (15 zadetkov), odtujitev o otroka (15 zadetkov), odtujevanja otroka (9 zadetkov), starševsko odtuje- č vanje (3 zadetki) in odtujitev starša (7 zadetkov). Prvi korak analize je bil jj pregled sodb in izločitev podvajanja zadetkov. Tako sem seznam 53 zadetkov o skrčila na 26 sodb. V drugem koraku sem izločila tiste, kjer so sodnice in s sodniki zavrnili obtožbe odtujevanja otroka kot neutemeljene, in pridobila i končni seznam 17 sodb. V teh sem pregledala, v kakšnem kontekstu se poja- Z vijo obtožbe, kdo jih navaja in kako so bile upoštevane v določanju stikov ali | zaupanju v varstvo in vzgojo. r V nadaljevanju bom ugotovitve prikazala z uporabo citatov iz sodb. o r s i Dodelitev otrok v vzgojo in varstvo < V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani ev. št. VSL00052538 (2021) je zapisano: | Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skup- n a no starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, jj a da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (an-ksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino. Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok. (Višje sodišče v Ljubljani, 2021) Značilno je, da se v sodbi sklicujejo na raziskave, ki pa jih večinoma ne navajajo. Zato ni jasno, katere raziskave potrjujejo, da življenje z enim od staršev povzroča tako hude duševne stiske, bolezni in motnje, kot so navedene v prvem odstavku citata. Jasno pa je, da patologizacija enostarševskih družin vpliva negativno ne le na starše (po navadi mame), temveč tudi na otoka, ker jih stigmatizira. 226 Večina raziskav zanika, da bi bile enostarševske družine za otroka škodlji-J ve. Ameriška nacionalna študija o uspehu učencev pri matematiki ni odkrila 3 negativne povezave med uspehom pri matematiki in enostarševskimi druži-I nami, se pravi, da je uspeh pri testih neodvisen od oblike družine. Odkrili so > le šibko zmanjšanje odstotka otrok z največjimi dosežki v matematiki (Amato idr., 2015). Študije sicer odkrivajo izobraževalne težave otrok iz enostarševskih družin, ki so povezane s slabšim materialnim stanjem, manj priložnostmi, tudi z manjšimi izobraževalnimi spodbudami zaradi nižje izobrazbe staršev. To kaže, da večina enostarševskih družin, kjer je starš mati, postane revnejša. A za te otroke so pomembne spodbude v šolskem okolju, ki odločilno vplivajo na njihove akademske dosežke, na sploh pa raven socialne države, ki mora ustrezno odgovoriti na problem materialne deprivacije enostarševskih družin. Ena od študij je pokazala, da pri odvisnosti otrokovih izobrazbenih dosežkov od izobrazbe staršev ni razlike med enostarševskimi in dvostaršev-skimi družinami (Koh idr., 2017). Študija v državah OECD (Woessmann, 2015) je pokazala na velike razlike med državami v izobraževalnih dosežkih otrok iz eno- ali dvostarševskih družin. Pokazala je, da se razlike zmanjšajo ob upoštevanju drugih intersekcijskih okoliščin, kot so imigrantski status, jezik, ki ga doma govorijo, ali število knjig v gospodinjstvu. Avtor študije sklene, da razlike v dosežkih glede na družinsko strukturo niso usodne, temveč so pomembne podpore, ki jih starši in otroci prejmejo in s katerimi države pripomorejo k izboljšanju kakovosti starševstva in spodbujajo zdrav razvoj otrok. Longitudinalna študija vpliva razvez na otroke v Združenem kraljestvu in ZDA je pokazala, da je mogoče posledice razveze na otroke predvideti, ker so povezane z družinskimi razmerji pred razvezo. Ugotovili so, da so ti učinki za dečke dolgotrajnejši kot za deklice, vendar je v teh primerih zelo pomembno, kakšne opore prejmejo otroci po razvezi (Cherlin idr., 1991). Podobno raziskave ugotavljajo tudi za čustvene in psihološke posledice razvez na otroke. Kažejo, da je razveza za otroka stresna in lahko vpliva na poslabšanje duševnega zdravja, vendar ne zaradi nesposobnosti mater, da bi po razvezi zagotavljale otroku čustveno in drugo oporo, temveč zaradi dogajanja pred razvezo in med njo; to je povezano s tem, da imajo otroci premalo informacij o dogajanju, da jih odrasli ne vključujejo, ker jih želijo obvarovati, da otroci ne vedo, kakšna bo prihodnost, in podobno. Hkrati pa raziskave poudarjajo, da velika večina otrok ne doživlja posledic zaradi razveze staršev (D'Onofrio in Emery, 2019). Tudi Bancroft (2005) opozarja, da se posledice zmotno pripisujejo staršu, pri katerem je otrok, čeprav jih je povzročal starš, ki je odšel. Posledice razvez je pomembno obravnavati, zato otroci v procesu razveze potrebujejo strokovno podporo, da bolje razumejo celoten proces in učinke. Za nekatere otroke pa je razveza olajšanje, ker je bilo zanje družinsko življenje obremenilno in jim je povzročalo čustvene težave, ki se lahko kažejo tudi po razvezi. 227 3 Skupna vzgoja in varstvo brez soglasja staršev Urejanje razmerij med staršema v primeru odločanja o skupni vzgoji in varstvu ni problematično, vse dokler je mogoče o tem doseči soglasje, ki predpostavlja, da sta starša zmožna medsebojnega sodelovanja in sporazumevanja. Vendar Družinski zakonik omogoča, da sodišče odloči o skupni vzgoji in varstvu tudi v primerih, ko se starša o tem ne sporazumeta. Odločanje o skupnem starševstvu proti volji staršev je temeljna sprememba v § primerjavi z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004), ki je v 105. členu določal, da se skupno starševstvo lahko določi le, če se starša o tem sporazumeta. V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (2022) je opisan primer, ko sodišče o skupnem starševstvu odloči proti volji staršev: Družinski zakonik v 138. členu omogoča, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo Družinskega zakonika je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena Družinskega zakonika. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače. V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka. Ta sprememba v razumevanju primernosti staršev za vzgojo in varstvo otroka je po uveljavitvi Družinskega zakonika leta 2018 povzročila, da je v zdajšnji sodni praksi poudarek na skupnem varstvu in vzgoji. Sodišče v nasprotju z voljo staršev izreče skupno vzgojo in varstvo, ko ga strokovno podpre izvedenec ali pa si ga želi otrok (Čujovič, 2019, str. 420, opomba 1090). Novak (2022) meni, da se s tem zakonodaja usklajuje z Ustavo Republike Slovenije (54. člen), ki zagotavlja obema staršema pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, ne glede na to, ali živijo skupaj ali ločeno. Starševska skrb pripada torej obema v enaki meri, 228 zato je ta odločitev prvenstvena, omeji pa se lahko zgolj takrat, ko to ni v J otrokovo korist. Novak (2022, str. 239) kot razlog navede, da eden od star-is šev otroka zanemarja ali zlorablja, da med staršema obstaja visoka stopnja I konflikta, ki ogroža otroka1. Čujovič meni (2019), da odločitev o skupnem > starševstvu ni mogoča le, ko obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki otroka ogroža, torej le, če bi taka odločitev povzročila otrokovo ogroženost, ne omenja pa nasilja. »Le v določenih izjemnih primerih lahko otroka ogroža že neenotnost staršev o vzgoji in varstvu« (Čujovič, 2019, str. 421). Tu je treba opozoriti na razliko med konfliktom in nasiljem, ker je uporaba obeh pojmov kot sinonimov nevarna, saj ne upošteva nasilja kot posebej ogrožajočega za otroka. V teoriji je poudarjena nujnost razlikovanja med konfliktom in nasiljem (Mahrer idr., 2018; Društvo za nenasilno ko-munijacijo, b. d.). V primerih nasilja ne moremo govoriti o konfliktih med partnerji, saj je nasilje po definiciji iz Istanbulske konvencije kršitev človekovih pravic, ker gre pri nasilju za sistem dominacije in uporabe moči za podreditev. Konflikt pa se lahko dogaja med osebami, ki ga lahko s sodelovanjem razrešijo. Pomemben argument za razlikovanje med konfliktom in nasiljem je najti v Resoluciji Evropskega parlamenta (2019). V dokumentu je poudarjena nevarnost uporabe izraza »zelo konfliktne« razveze v primerih, ko gre za nasilje. V teh primerih se izraz ne bi smel uporabljati, saj zakrije nasilje in ga tudi zavestno spregleda (Archer-Kuhn, 2018). Nasilje namreč na neposredne in posredne žrtve (na primer na otroke, ki niso bili neposredne žrtve, so mu pa bili priče) vpliva tako, da izgubijo to, čemur v sociologiji pravimo zmožnost delovanja ali sposobnost za delovanje in samozastopanje (angl. agency), saj je v teh primerih opazna izrazita podrejenost oseb, nad katerimi se izvaja nasilje. Podatki kažejo, da so večinske žrtve nasilja ženske in otroci (FRA, 2014; WHO, 2012). Novejša raziskava evropske Agencije za osnovne pravice kaže, da so moški pogosteje tarče nasilja drugih moških zunaj intimnopartnerskih razmerij (FRA, 2021). Istovetenje nasilja s konfliktom pomeni premestitev odgovornosti za nasilje s povzročitelja nasilja na žrtev in utrjuje stereotipe o nasilju, češ da je izzvano, da je zanj kriva žrtev, ker ne zna ali celo noče prilagoditi svojega vedenja pričakovanjem povzročitelja in podobno (Veselič idr., 2014). V teoriji o dodelitvi otroka obema staršema v vzgojo in varstvo se zato razlikuje med razvezami, kjer so prisotni konflikti od tistimi, kjer je prisotno nasilje (Mahrer idr., 2018). Podobno meni tudi Novak (2022; 2023). Odločanje o stikih med otroki in starši Glede odločanja o stikih Družinski zakonik prinaša največje spremembe. Na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah (1989), Ustave Republike Slovenije in drugih mednarodnih in nacionalnih dokumentov je otroku zagotovljena 1 Novak je sicer pozneje (2023) navedla nasilje kot razlog za omejitev starševske skrbi. 229 pravica do stikov z obema staršema. Nana Weber (2019) to pravico pove- o zuje z omejitvami države pri posegu v zasebnost, ki jo določa 8. člen Evrop- | ske konvencije o človekovih pravicah (1950). Ta člen določa, da ima vsakdo pU pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega | doma in dopisovanja. Ta pravica se lahko omeji le v posebnih primerih, med r drugim, da se prepreči zločin, da se varuje zdravje ali morala ali da se zavaru- | jejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Urejena je v 141. členu Družinskega | zakonika, ki določa stike s starši: < ' o l (1) Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata a pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. < < (2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali r s druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar ote- < žuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos = do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja 0 stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgo- t jo otroka. k J £D (3) Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. s Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga | center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. p (4) Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne po- ® ravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, n a predlog zavrne. j a (5) Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče. (6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 173. členom tega zakonika. (7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. (8) Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Značilnost Družinskega zakonika je, da ne določa več, kdaj otroku stiki s staršem, s katerim ne živi, niso v korist, temveč določa, kdaj so stiki v njegovo korist. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) pa je določal, da otroku stiki niso v korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odstavek 106. člena). Ta sprememba pomeni, da se le redko stiki razumejo, kot da niso v otrokovo korist. Zdaj se Družinski zakonik veliko bolj osredotoča na ravnanja starša, pri katerem otrok živi, po navadi je to mati. Čeprav se besedilo Družinskega 230 zakonika ne razlikuje bistveno od besedila v Zakonu o zakonski zvezi in dru-J žinskih razmerjih, se zdaj besedilo v Družinskem zakoniku interpretira pov-is sem drugače. | V Komentarju Družinskega zakonika (2019) je večkrat poudarjeno, da > mora starš, pri katerem otrok živi, opustiti ravnanja, ki bi ovirala izvajanje stikov, še sploh mora ... ... opustiti vplivanje na otroka (zavedno ali nezavedno), ki povzroča njegov odpor do stikov, dolžan je tudi aktivno ravnati. V okviru svoje vzgojne naloge mora pri otroku poskušati odpraviti morebitni psihični odpor do stikov oziroma vzpostaviti ustrezen pozitiven odnos do stikov. (Weber, 2019, str. 434-435) Hkrati pa ni najti interpretacij glede ravnanja starša, ki izvaja stike. Po navadi so to očetje, ki jih Komentar Družinskega zakonika (2019) glede stikov skoraj ne omeni. Tako ne izvemo nič o tem, kako ravnati v primerih, ko starš, ki naj bi izvajal stike, teh noče imeti. Veliko pa izvemo o tem, kaj lahko starš, ki izvaja stike, naredi, če so stiki ovirani. Odgovornost za otrokov odnos do starša, ki je odšel, torej ni več od tega starša, ampak se odgovornost prevali na starša, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. S tem se odgovornost za individualni odnos med otrokom in enim od staršev prenese na drugega, ki tega odnosa niti ne vzdržuje niti ne obvladuje, in drugega starša osvobodi te odgovornosti. Takšna interpretacija tudi zanika individualno izkušnjo, ki jo ima otrok s staršem, pri katerem ne živi. Če otrok s tem staršem ne želi imeti stikov, to kaže njegov odnos s tem staršem, ki je zgodovinski in ne trenuten. Pričakuje se torej, da bo starš, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, spreminjal otrokov odnos do drugega starša in ga prepričal, da njegova izkušnja ni bila resnična, da otrokovo razumevanje tega odnosa ni pravo in naj ga spremeni. To pričakovanje je tudi posledica tega, da se otrokovo odklanjanje stikov razume kot izražanje lojalnosti do starša, ki mu je zaupan v vzgojo in varstvo, in ne kot njegova resnična izkušnja odnosa z drugim staršem. Uporaba koncepta starševskega odtujevanja v določanju stikov Pregled sodb pokaže, da je starš, večinoma mati, implicitno obtožena odtujevanja otroka od očeta tako rekoč v večini primerov, ko otrok ne želi imeti stika z očetom ali ko mati izraža nestrinjanje s stiki. Otrokovo odklanjanje stikov se tudi patologizira oz. razume kot bolezensko, saj se v sodnem postopku lahko zahteva obvezna udeležba otroka v psihoterapevtskem zdravljenju, »da se otrok znebi strahu, povezanega z njegovimi stališči in prepričanji, ki se nanašajo na drugega starša« (Weber, 2019, str. 435). Uporaba koncepta starševskega odtujevanja lahko povzroči tudi kršitev otrokove pravice do glasu v postopkih, ki izhaja iz Konvencije o otrokovih pravicah in Družinskega zakonika. V Družinskem zakoniku namreč 143. člen v prvem odstavku opredeljuje otrokovo mnenje: 231 (1) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Zaradi prepričanja, da je otrokovo odklanjanje stikov posledica odtujitvene-ga sindroma (Weber, 2019, str. 435), se razume pripoved otroka kot manipu-lirana, neresnična. Weber nadaljuje, da v teh primerih volje otroka ni mogoče upoštevati, ker ni v skladu z njegovo koristjo, zato se stiki določijo tudi v primerih, ko jih otrok popolnoma odklanja. V teh primerih še posebej velja odgovornost starša, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, da ta otrokov odpor izniči, le tako lahko dokaže, da z otrokom ne manipulira in ga ne odtu-juje od drugega starša. Ta pričakovanja podpirata dva ukrepa. Prvi je opisan v sedmem odstavku 141. člena: (7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. Drugi pa je opredeljen v tretjem odstavku 171. člena Družinskega zakonika: (3) Sodišče lahko glede na okoliščine primera odloči, da center za socialno delo opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Tudi ta ukrep se uporablja za nadzor nad starševanjem, ko so matere obtožene odtujevanja otroka od očeta. Komentar Družinskega zakonika (2019) potrdi spremembo, ki sem jo že navedla, in sicer, da se je v interpretaciji Družinskega zakonika odgovornost za stike v celoti prenesla na starša, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo in ki je mati. Pregled sodne prakse namreč pokaže, da ni najti primerov, ko bi bil odtujevanja obtožen oče, ki so mu otroci zaupani v vzgojo in varstvo. Da bi to spremembo razumeli, je treba podrobneje razumeti, kako se je razvijal koncept odtujevanja in zakaj je nastal. Poenostavljena ideja o tem, da mame manipulirajo z otroki in jim perejo možgane, je priljubljena predvsem, ker deluje sama zase, ni je treba posebej dokazovati. Ko je izrečena, jo vsak razume, zato se je hitro uveljavila tudi v sodstvu in socialnih službah. Jezikovno izraža prepričanja ljudi, da so ženske manipulativne in želijo le škodovati s svojimi spletkami, zato uporabljajo zagovorniki sindroma starševskega odtujevanja preprost jezik o manipulacijah, pranju možganov in programiranju. Tak jezik najdemo tudi v slovenski sodni praksi. Naj navedem le en primer, iz sodbe Višjega sodišča št. VSL0076176 iz leta 2015: 3 o- 232 ^ Otroka kažeta znake sindroma odtujitve. Gre za odpor otrok do očeta, ki je bil v O J njiju umetno vzbujen s strani matere in predstavlja resno obliko zlorabe otro- 3 ških čustev. Neukrepanje pomeni izgubljeno priložnost za normalen razvoj ot- | rok in lahko pogojuje, kot je navedla izvedenka, resne psihiatrične probleme. > Sindrom je pojasnjen kot umetno vzbujanje odpora do očeta. Podobno je v odločbi Višjega sodišča št. VS00007190 iz leta 2017: Pri tem posebej izstopa bistvena okoliščina, da se je nenaravno odklonilen, zaničljiv in sprevržen odnos sinov do tožnika (podrobneje opisan v točki 16 sodbe sodišča prve stopnje) začel stopnjevati šele po tem, ko so bili stiki že sodno urejeni. Sprva je bil viden celo določen napredek in se je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, »intenziteta stikov sinov z očetom povečevala« (t. 19 obrazložitve sodbe). Sodišči sta zato tudi ugotovili, da tožnikovo nasilje v preteklosti ni naravni vzrok odtujitvenega sindroma (gl. t. 19 sodbe sodišča prve stopnje in 13. t. sodbe pritožbenega sodišča). Ko je tako, je treba škodo v celoti pripisati toženkinemu ravnanju, ki je odločilen naravni vzrok odtujitvenega sindroma. Za to njeno ravnanje ne more biti opravičilo, da je bila, kot ponovno poudarja v reviziji, v duševni stiski ter da gre za »reakcijo matere ob razvezi, ki zaradi svoje stiske ob razvezi z vplivom na otroke te od očeta odtuji«. Razveza in duševne stiske ob razvezi ne morejo biti opravičilo za sistematično razgradnjo emocionalnih vezi med otroki in starši. Otrokov odklonilen odnos do očeta je označen za nenaravnega in celo sprevrženega, torej nemoralnega. Takoj ko se ugotovi obstoj sindroma odtujevanja, se krivda v celoti naprti materi, spregleda se celo nasilje, ki ga je v partnerstvu izvajal oče. Ta sodba zelo dobro pokaže, da je uporaba odtujitvenega sindroma popolna, enodimenzionalna. Ko je izrečena, primer izgubi kompleksnost in celotno dogajanje se zvede na en sam dejavnik, to je odtujitev. Vse druge okoliščine in vsa preteklost odnosa preprosto izginejo. To je sicer ena osnovnih ugotovitev številnih raziskav (Meier, 2009; Mercer in Drew, 2002; Doughty idr., 2018). Raziskave pokažejo predvsem, da je otrokov odpor do stikov veliko bolj kompleksen kot to prikaže PAS (Nielsen, 2018). Opozorim naj tudi, da starševsko odtujevanje ni pravni izraz in ni vključen v zakonodajo. Tudi v slovenskem Družinskem zakoniku ga ne najdemo. Raziskave so pokazale, da imajo novejši izrazi, ki ne vključujejo več besede sindrom, skoraj identičen pomen, kot ga je Gardner opredelil za sindrom starševskega odtujevanja, to je, da gre pri starševskem odtujevanju za pojave manipulacij, možganskega programiranja in načrtnega spodbujanja k laganju glede nasilja, vse to pa se pojavlja samo v postopkih določanja stikov in skrbništva, uporabljajo pa ga ženske (Apollonio idr., 2023). Novejši izrazi se pojavljajo tudi v Italiji; tam je Vrhovno kasacijsko sodišče leta 2021 prepovedalo uporabo koncepta v sodnih postopkih, ker je združenju psihologov uspelo dokazati škodljivost uporabe (zadeva R.G.N 10327/2020). Izraz se torej uporablja poljubno, saj ga teoretsko ni mogoče opredeliti. Pojava ne konstruirajo več kot bolezen, ki bi jo bilo treba zdraviti, temveč kot 233 osebnostno značilnost ali kot dokaz sprijene morale, celo zločinskosti. V slovenščini besedo odtujevati povezujemo s krajo, prilaščanjem, prisvajanjem, zlorabljanjem in tako jo v postopkih tudi uporabljajo. Sklep V članku sem se osredotočila na zakonodajo in sodno prakso odločanja o stikih otrok s starši, ker je to osnova, saj so pristojnosti odločanja po Družinskem zakoniku zdaj na sodišču. Eden od najbolj razdiralnih učinkov uporabe koncepta starševskega odtujevanja je neprepoznanje nasilja in premestitev odgovornosti za nasilje. Omenila sem, da se nasilje povzročiteljev spregleda ali minimizira, odtujevanje pa se razume kot nova vrsta nasilja. Analiza sodnih odločb, ki sem jo opravila za namen članka, pokaže, kako premestitev nasilja od dejanskega povzročitelja na dejansko žrtev deluje v praksi. Celoten sistem je ustvarjen tako, da ni izhoda iz nasilnega odnosa, ne za ženske in ne za otroke. Mati (ženskam so otroci po navadi zaupani v varstvo in vzgojo) bi morala otroka prepričevati, da je oče dober, čeprav je bil do njega ali nje nasilen. Če tega ne stori in otrok kaže odpor do očeta, sodstvo to razume, kot da se ni dovolj trudila oziroma tega namerno noče storiti, ker hoče škodovati očetu. V teh primerih je izrečen nadzor nad opravljanjem starševske srbi, torej okrepljen nadzor institucij nad njenim odnosom z otrokom, v katerem institucije ocenjujejo, kako močno si prizadeva, da bi imel otrok pozitiven odnos do očeta, ali pa ji grozi odvzem otrok in predodelitev k očetu. Vse to se podkrepi še z odvzemom glasu otroku. Krog nadzora institucij se sklene tako, da otrok nima pravice več izražati svoje mnenje, temveč se mora v celoti podrediti pravici očeta do stika, ne glede na posledice. V primerih nasilja je pridobivanje nadzora nad lastnim življenjem za otroka še posebej pomembno, saj mu je doživeto nasilje odvzelo prav to. Brez občutka, da lahko odločaš o svojem življenju, in brez občutka sa-monadzora ne more biti občutka varnosti, ki pomembno vpliva na zaupanje. V skupnem pismu sedmih neodvisnih mehanizmov, delujočih na področju nasilja nad ženskami (United Nations Platform, 2019), je poudarjeno, da nezaupanje do žensk vodi v neupravičene obtožbe o lažnem poročanju o nasilju nad otroki in družinskem nasilju. Poudarijo, da je pri tem kršeno ne le načelo najboljšega interesa otrok, temveč tudi enakosti med moškimi in ženskami. V nadaljevanju navedejo več primerov, v katerih so sodišča ignorirala nasilje in določila stike, to pa je povzročilo umore otrok in femicide. To je pomembna ugotovitev, ker kaže na bistvo problema, ki je v tem, da se odtujevanje uporablja kot strategija povzročiteljev nasilja proti žrtvam, da bi obdržali nasilni nadzor (angl. coercive conrol) nad njimi, vendar tokrat s pomočjo državnih organov. Kot ugotavljajo raziskovalci iz Združenega kraljestva (Doughty idr., 2018), deluje izrek odtujevanja kot nalepka oz. kot močan označevalec, ki deluje sam po sebi, ko je izrečen. V poročilu zapišejo, da deluje kot »jedrsko orožje«, ko ga odvržete, ni več poti nazaj. V postopkih 3 D- 234 se namreč odtujevanje redko dokazuje, saj ga zaradi pomanjkanja zaneslji-J vih indikatorjev ni mogoče dokazati, je pa močno orožje v rokah povzročite-is ljev nasilja. Ko žensko označijo z odtujevalko otrok, se vsa pozornost umeri I v nadzor nad njo, in sicer z nenehnimi grožnjami o odvzemu otrok, če se ne > bo uklonila vsem zahtevam glede stikov. To v primerih nasilja pomeni nadaljevanje natanko istih mehanizmov nasilja, ki jih je povzročitelj uporabljal za podreditev, vendar tokrat s pomočjo državnih institucij. Da je v primerih nasilja uporaba starševskega odtujevanja še posebej nevarna in tudi nesprejemljiva, lahko podkrepim še z enim argumentom. Zaščita otrok, ki jo zagotavlja nezlorabljajoči starš (ki je hkrati tudi žrtev nasilja), je namreč imperativ, zaščita se od starša pričakuje, saj lahko le ta starš otroku zagotavlja varnost. Pogosto se nezlorabljajočega starša obtožuje, ker ni otroku zagotovil varnosti s prekinitvijo nasilnega odnosa. Vednost o nasilju vključuje tudi vednost o tem, da je odhod iz nasilnega odnosa izjemno naporen in dolgotrajen. Ženske, ki jim je uspelo končati tak odnos in se iz njega izviti, so pripravljene veliko narediti, da zaščitijo otroke pred nasiljem. To vključuje tudi, da otroka zaščitijo pred stiki z nasilnim staršem. Stike pogosto zavračajo tudi otroci, saj imajo izkušnjo nasilja, ki povzroča travmatska doživetja. Teh strahov in doživetij ne smemo spregledati, ker lahko ignoriranje povzroči sekundarno viktimizacijo otrok in utrjevanje učinkov nasilja. Reem Alsalem (Human Rights Council, 2023) poudari, da se zaradi uporabe psevdokoncepta starševskega odtujevanja zaščitniško vedenje matere in njeno izražanje skrbi za varnost otroka interpretirata kot zlonamerno, hudobno ravnanje, ki ga uporablja, da bi škodila očetu, to pa prav tako omogoča nadaljevanje nasilja, čeprav je spremenilo obliko. Za žrtve nasilja pomeni praksa določanja stikov s povzročitelji nasilja (pri tem se upošteva njihova pravica do stikov, ki postane obveza za otroka) nadaljevanje nasilja, saj se nasilni nadzor v tem primeru izvaja institucionalizirano, v izvajanje nasilja vstopijo državne službe in organi. Zato Svet Evrope (2022, odstavek 33) meni, da morajo države podpisnice Istanbulske konvencije v sodnih sistemih zagotoviti, da vsi postopki odločanja o stikih in skrbništvu (v našem primeru zaupanju otroka v varstvo in vzgojo) upoštevajo nasilje, ki se je dogajalo v partnerskem razmerju in pri katerem so bili otroci posredne ali neposredne žrtve. Sodišča morajo zagotoviti, da v postopkih o stikih in skrbništvu sodelujejo in odločajo strokovnjaki in strokovnjakinje, ki so izobraženi o nasilju in posledicah, in to se nanaša tudi na ekspertna mnenja. V teh primerih se izraz »starševsko odtujevanje« ne bi smel uporabljati. Prepoved uporabe tega koncepta priporoča tudi Resolucija Evropskega parlamenta (2019), Reem Alsalem (Human Rights Council, 2023) pa v svojem poročilu navaja škodljive prakse z vsega sveta pa tudi napore za prepoved uporabe koncepta. Resolucija Evropskega parlamenta (2019) se ukvarja prav z vprašanjem stikov med otrokom in staršem, ki je izvajal nasilje. Vključuje več ugotovitev in predlogov, ki naj bodo upoštevani v pravnem redu in zadevajo ta problemska področja: 235 • Uporaba, uveljavljanje in sprejemanje neznanstvenih teorij in konceptov, o kot je »starševsko odtujevanje«, ki kaznujejo matere, ki poskušajo prijavi- | ti primere zlorabe otrok ali nasilja na podlagi spola, je škodljiva in nespre- valid concept? Not according to scientific evidence. A review of parental alienation, DSM-5 and ICD-11 by William Bernet. Journal of Child Sexual Abuse, 21(2), 244-253. Prigent, P. G., & Sueur, G. (2024). Smoke and mirrors: how the theory of »parental alienation« concealed domestic abuse and coercive control in France. Trayectorias Humanas Trascontinentales, 9(13, special issue), 135-153. Resolucija Evropskega parlamenta (2019). P9_TA(2021)0406. Vpliv nasilja v družini in pravic do varstva in vzgoje na ženske in otroke (2019/2166(INI)). Pridobljeno 30. 4. 2025 s https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2021-0406_SL.pdf Revilli, S., & Stolla, E. (2024). La ideológica alienación parental es orden patriarcal por eficacia judicial. Trayectorias Humanas Trascontinentales, 9(13, special issue), 47-56. SURS (2024). Sklenitve in razveze zakonskih zvez, 2023. Pridobljeno 17. 2. 2025 s https:// www.stat.si/StatWeb/sl/News/Index/12896 SURS (2025a). Osnovni podatki o razvezah zakonskih zvez, Slovenija, letno. Pridobljeno 30. 4. 2025 s https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05M3002S.px/table/ tableViewLayout2/ SURS (2025b). Razveze zakonskih zvez glede na to, komu so bili otroci dodeljeni, Slovenija, letno. Pridobljeno 30. 4. 2025 s https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/--/05M3012S.px/table/tableViewLayout2/ Svet Evrope (2022). Mid-term horizontal review of GREVIO baseline evaluation reports. Pridobljeno 30. 4. 2025 s https://edoc.coe.int/en/violence-against-women/11030-mid-ter-m-horizontal-review-of-grevio-baseline-evaluation-reports.html United Nations Platform (2019). Platform of United Nations and regional independent mechanisms on violence against women and women's rights. Intimate partner violence against women is an essential factor in the determination of child custody, say women's rights experts. Pridobljeno 30. 4. 2025 s https://www.ohchr.org/sites/default/files/Do-cuments/Issues/Women/SR/StatementVAW_Custody.pdf Vazquez, A. K., & Tuana Nageli, A. (2024). La restauración del poder patriarcal en la familia. Prácticas de crueldad hacia niños, niñas y adolescentes víctimas de violencia y hacia sus madres protectoras. Trayectorias Humanas Trascontinentales, 9(13, special issue), 102-120. Veselič, Š., Horvat, D., & Plaz, M. (2014). Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. Ljubljana: SOS telefon. Višje sodišče vLjubljani (2021). VSL Sklep IV Cp1614/2021, evidenčna številka VSL00052538. Pridobljeno 17. 2. 2025 s https://sodnapraksa.si/?q=%C5%A1ola%20nasilje&_submi-t=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=2&id=2015081111458487 Višje sodišče v Ljubljani (2022). VSRS Sklep II Ips 8/2023, evidenčna številka VS00066189. Pridobljeno 17. 2. 2025 s https://sodnapraksa.si/?q=id:2015081111466236&-database[SOVS]=SOVS&database[IESP] = IESP&database[VDSS]=VDSS&databa-se[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111466236 Walker, E. L., & Shapiro, L. D. (2010). Parental alienation disorder: why label children with a mental diagnosis? Journal of Child Custody, 7(4), 266-286. Weber, N. (2019). Stiki s starši. V B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika (str. 432441). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 239 WHO (2012). Intimate partner violence. Pridobljeno 17. 2. 2025 s https://apps.who.int/iris/ ^ bitstream/handle/10665/77432/WHO_RHR_12.36_eng.pdf § e WHO (b. d.). Parental allienation. Pridobljeno 25. 11. 2025 s https://www.who.int/standards/ u classifications/frequently-asked-questions/parental-alienation n Woessmann, L. (2015). An international look at the single parent family. Education Next p 15(2), 1-8. m Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004). Ur. l. RS, št. 69/4. | Združeni narodi (2015). General recommendation No. 33 on women's access to justice. 0 Committee on the Elimination of Discrimination against Women-CEDAW. o o o < s < < N to o 0 o 7T £D r s 1 h < r 3 o ca Izvirni znanstveni clanek Prejeto 5. septembra 2025, sprejeto 14. novembra 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.241-255 Marino Kačič Tiha moč neformalnih pravil in podpore v institucijah za ljudi z ovirami v Sloveniji Prispevek analizira vlogo formalnih in neformalnih pravil ter praks v institucijah za ljudi z ovirami in njihov vpliv na uporabnike z oviranostmi. Poudarek je na preučevanju podpore in praks, ki posameznika onemogočajo, z vidika vpliva na posameznikovo avtonomijo in vključevanje v običajno življenje. Raziskava temelji na kvalitativni analizi desetih poglobljenih intervjujev in avtorjevih avtoetnografskih zapiskih. Pojasnjuje kompleksnost interakcij med formalnimi in neformalnimi institucionalnimi strukturami. Obravnava pomen tihe moči neformalnih praks podpore, ki pogosto delujejo kot kompenzacijski mehanizem za rigidnost formalnih pravil. Te prakse omogočajo fleksibilnost, sodelovanje in individualnost ter izboljšujejo uporabniške izkušnje in povečujejo občutek avtonomije. Na podlagi ugotovitev je oblikovan model vpliva institucionalnih praks na uporabnikov razvoj in neodvisnost; model zagotavlja analitični okvir za razumevanje teh procesov. Neformalne ravni institucionalnih procesov lahko delujejo bodisi omejujoče bodisi podporno. Za socialne delavke in psihosocialne svetovalke so rezultati dragocena podlaga za oblikovanje bolj prilagodljivih praks, ki zadovoljujejo individualne potrebe uporabnikov in zmanjšujejo formalne institucionalne vrzeli. Ključne besede: krepitev moči, oviranost, uporabniška izkušnja, socialno delo, diskriminacija, družbena vključenost. Dr. Marino Kačič, socialni delavec in psihoterapevt, deluje kot predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana. V praksi dela s posamezniki, pari in družinami ter združuje klinično delo in raziskovanje z usmeritvijo v celostno razumevanje travme, posttravmatske rasti in potreb ljudi z oviranostmi. Kontakt: marino.kacic@gmail.com. The quiet power of informal rules and support in institutions for people with disabilities in Slovenia The paper analyzes the role of formal and informal rules and practices within institutions serving people with disabilities, focusing on their impact on users' autonomy, inclusion, and personal development. The study examines both supportive practices and those that restrict individual agency, revealing how institutional structures shape lived experiences. Based on a qualitative analysis of ten in-depth interviews and the author's au-toethnographic reflections, the research highlights the complexity of interactions between formal and informal institutional mechanisms. It emphasizes the quiet power of informal supportive practices, which often function as compensatory mechanisms for the rigidity of formal rules. These practices foster flexibility, cooperation, and individuality, enhancing user experience and promoting autonomy. Building on these findings, the Model of Institutional Influence on User Development and Independence offers an analytical framework for understanding such processes. The results provide valuable insights for social workers and psychosocial counselors in developing more adaptable, inclusive practices that bridge formal institutional gaps. Keywords: empowerment, handicap, user's experience, discrimination, social inclusion. Marino Kačič, PhD, a social worker and psychotherapist, serves as a lecturer at Sigmund Freud University Vienna - Ljubljana branch. In his clinical practice, he works with individuals, couples, and families, integrating therapeutic work with research focused on trauma, post-traumatic growth, and the needs of people with disabilities. Contact: marino.kacic@gmail.com. m m CN I H Uvod « Razumevanje vpliva institucij na osebni razvoj in neodvisnost oseb z ovira- £ nostmi zahteva kritično presojo formalnih pravil in vpogled v skrite vidike a (neformalnih) institucionalnih praks. Oba pristopa sta ključna za oblikovanje 2 sodobnih, na uporabnika usmerjenih institucij, vendar izkušnje uporabnikov o' o ti 242 0 in moje lastne kažejo, da se številne težave ponavljajo že desetletja. Kljub naJ predku na področju pravic in razvoju strokovnih pristopov pomoči ljudje z ovi-| ranostmi pogosto opozarjajo na pomanjkanje podpore na osebni ravni. Zato 1 se postavljata vprašanji, zakaj so omejitve še vedno tako razširjene in zakaj nekateri posamezniki kljub temu presegajo pričakovanja institucij in družbe. V raziskavi ta vprašanja osvetljujem skozi prizmo vloge neformalnih pravil in praks v institucionalnem delovanju in iščem mehanizme, ki spodbujajo osebni razvoj zunaj formalnih okvirov. Opiram se na družboslovne in humanistične teorije (Foucault, 1977; Giddens, 1984; Levitas, 1998; North, 1990; Kačič, 2022a; Carr in Dittrich, 2008; Oliver, 1990), ki poudarjajo pomen posameznikove izkušnje in vsakodnevnih interakcij. Zanima me, ali lahko neformalna podpora omogoča rast, podobno kot lahko negativne neformalne prakse razvoj omejujejo. Tak pristop omogoča razpravo o vlogi teh skritih mehanizmov pri premoščanju vrzeli med formalnimi strukturami in dejanskimi praksami - tam, kjer se v socialnem delu pogosto začne resnično razumevanje uporabnika. Institucije so temeljne družbene strukture, ki urejajo vsakdanje življenje, a njihovo delovanje presega zapisane predpise in pravila (Scott, 1995). Neformalna pravila, odnosi in osebne interpretacije so pogosto dejavniki, ki odločajo o kakovosti uporabniške izkušnje. Ta tihi vidik institucionalnega delovanja je posebej izrazit pri delu z osebami z oviranostmi (Giddens, 1984), saj fleksibilnost in človeški odziv pogosto odločata o razliki med vključitvijo in izključitvijo. Neformalne prakse omogočajo prilagodljivost v okoliščinah, v katerih formalna pravila odpovejo, hkrati pa lahko postanejo vir neenakosti, če temeljijo na subjektivnih presojah ali predsodkih (Scott, 1995; Levitas, 1998). Zato je ključno razumeti, kako ta nenapisana pravila delujejo v praksi in kako vplivajo na življenjske priložnosti uporabnikov (Oliver, 1990). V kontekstu slovenskega postsocialističnega prostora, kjer je dediščina prejšnjega sistema še vedno opazna, se kaže potreba po preseganju uniformiranih pristopov, ki so temeljili na ideji kolektivne enakosti, a pogosto zanemarjali posameznikove posebnosti (Bajt, 2011; Ignjatovic, 2000; Maksimovic, 2015; Županov, 1983). Današnji izziv ostaja isti - kako uskladiti formalna pravila s človeško enkratnostjo in omogočiti institucionalno delovanje, ki ne le predpisuje, temveč zares podpira. Raziskovalna vrzel Osrednje raziskovalno vprašanje prispevka je, kako neformalne prakse v institucijah vplivajo na izkušnje in osebni razvoj oseb z oviranostmi. V okviru tega se osredotočam na tri povezana podvprašanja: (1) kako nenapisana pravila dopolnjujejo ali nadomeščajo formalne okvire, (2) kakšen vpliv imajo na dostop do podpore in neodvisnost uporabnikov ter (3) katere priložnosti in tveganja prinaša njihova dvojna narava. 243 o V literaturi je področje neformalnih praks slabo raziskano. Večina študij se osredotoča na formalne institucionalne strukture, nenapisani mehanizmi pa pogosto ostajajo spregledani ali le površno opisani. V prispevku zato ponujam poglobljen vpogled v vsakodnevno dinamiko institucij, ki se oblikuje prav v neformalnih interakcijah in prilagoditvah. Da bi zapolnil raziskovalno vrzel, združujem teoretski in empirični pristop: neformalne prakse analiziram iz konceptualnih izhodišč institucionalne teorije in teorije socialne izključenosti in jih hkrati umestim v konkretne izkušnje oseb z oviranostmi. Pomembnost obravnavane teme presega akademske okvire - neformalne prakse so pogosto tisti odločilni dejavnik, ki 0 določa, ali institucionalna podpora posameznika okrepi ali omeji. Večja preglednost in odgovornost na tem področju bi lahko pomembno pripomogli h kakovostnejšim storitvam in večji neodvisnosti uporabnikov. Delovanje institucij: koncepti formalnih in neformalnih pravil Za razumevanje institucionalnih procesov, ki oblikujejo izkušnje in priložnosti ljudi z oviranostmi, je potreben večplasten teoretski okvir, ki presega zgolj analizo formalnih pravil in organizacijskih postopkov. Sociološki koncepti družbene moči, normativne kontrole in socialne izključenosti razkrivajo, kako se formalni in neformalni mehanizmi prepletajo in vplivajo na vsakodnevne odločitve in možnosti posameznikov. Neformalne prakse so pri tem ne le odziv na sistemske omejitve, temveč pogosto izraz širših družbenih hierarhij, kulturnih norm in zgodovinskih vzorcev, ki določajo, kdo ima dostop do podpore in kdo ostaja na njenem robu. V kontekstu dela z ljudmi z oviranostmi te prakse razkrivajo napet odnos med institucionalno strukturo in človeško fleksibilnostjo: lahko omilijo togost formalnih sistemov ali pa, nasprotno, utrjujejo neenakosti, ki jih ti ne prepoznajo. Teoretski pregled v nadaljevanju osvetljuje ta preplet skozi prizmo institucionalne teorije (Scott, 1995; DiMaggio in Powell, 1983), ki pojasnjuje delovanje formalnih in neformalnih pravil ter njihove kulturno-kognitivne, normativne in regulativne dimenzije. Dopolnjuje ga Foucaulteva (1977) analiza moči in discipliniranja, ki pomaga razumeti, kako se nadzor in podpora pogosto prekrivata v institucionalnem prostoru. Skupaj ti koncepti omogočajo vpogled v to, kako se formalne strukture in nezapisane prakse oziroma neformalna pravila preoblikujejo v vsakdanjih interakcijah - včasih kot orodje krepitve moči in tihe podpore, drugič kot tihi mehanizem izključevanja. < i o Institucionalna teorija Institucionalna teorija ponuja osnovno izhodišče za razumevanje razmerja med formalnimi in neformalnimi strukturami. Po Scottu (1995) institucije temeljijo na treh stebrih: regulativnem, normativnem in kulturno-kognitivnem. 244 0 Določajo ne le formalna pravila, temveč tudi prostor, kjer nastajajo in se oh-J ranjajo neformalne prakse. Te nenapisane oblike delovanja, kot so osebne § interpretacije pravil ali nevidne hierarhije, pogosto zapolnjujejo vrzeli, ki jih 1 puščajo formalni sistemi. Moje raziskovanje je pokazalo, da se takšne prakse jasno kažejo v vsakodnevnih interakcijah: v eni izmed analiziranih institucij so zaposleni prilagajali urnik storitev; to je včasih izboljšalo uporabniško izkušnjo, drugič pa ustvarilo dodatne ovire. Takšna razhajanja potrjujejo, da so neformalne prakse izraz specifične institucionalne kulture, kot poudarjata tudi DiMaggio in Powell (1983). Koncept formalnih in neformalnih praks Formalne in neformalne prakse niso le nasprotja aktivnosti, temveč medsebojno prepleteni elementi institucionalnega delovanja. Formalne prakse, zapisane v zakonih, pravilnikih in postopkih, zagotavljajo strukturiranost in predvidljivost, neformalne pa izhajajo iz vsakodnevnih interakcij in prilagoditev konkretnim situacijam (Scott, 1995). V raziskavi me je presenetilo, kako tesno ti dve ravni sobivata - formalna pravila pogosto ustvarijo prostor za neformalne rešitve, kadar ne vključujejo vseh življenjskih okoliščin. V eni izmed institucij so zaposleni, denimo, kljub strogo določenim urnikom prilagodili delo, da bi uporabnikom omogočili nujno podporo. Takšne geste so lahko izraz človeške odzivnosti, a tudi vir neenakosti, kadar niso transparen-tne ali dosledne. Kot poudarjata North (1990) in Scott (1995), neformalne prakse pogosto zapolnjujejo vrzeli formalnih struktur, a lahko sprožijo napetosti, ko se z njimi spopadajo različne interpretacije pravil. V slovenskem prostoru je ta dinamika še izrazitejša zaradi zgodovinskega poudarka na uniformiranosti in kolektivizmu, ki sta dolgo omejevala prostor za individualne prilagoditve (Zaviršek, 2018). Kulturno-kognitivni vidiki institucionalnega delovanja Scott (1995) poudarja pomen kulturno-kognitivnega stebra institucij, ki določa, kako člani organizacije razumejo, vrednotijo in izvajajo svoje vloge. Ti vidiki so tesno povezani z neformalnimi pravili, saj izhajajo iz skupnih prepričanj, rutin in vsakdanjih interpretacij. Vendar so ta prepričanja zelo odvisna od družbenega in zgodovinskega konteksta. V postsocialističnih družbah, kot je Slovenija, institucionalno kulturo še vedno zaznamuje dediščina univerzalnosti in kolektivizma (Bajt, 2011). Oba sta sicer spodbujala načelo enakosti, a pogosto omejevala prostor za individualiziran pristop. V raziskavi sem zaznal, da številni zaposleni še vedno razumejo svojo vlogo v skladu z idejo »enakopravne obravnave za vse«, pri tem pa nevede zanemarjajo specifične potrebe posameznikov. Takšna kulturno zaznamovana percepcija razkriva, da formalna načela enakosti brez refleksije o različnosti lahko nevede reproducirajo neenakosti, ki jih želijo odpraviti. 245 Normativna kontrola in njene meje d Normativna kontrola, kot jih opredeljujejo Scott (1995) ter DiMaggio in m Powell (1983), obsega formalna pravila, ki določajo, kako naj organizacija n deluje, da ohrani legitimnost v očeh svojih deležnikov. Takšna pravila po- o gosto temeljijo na družbenih pričakovanjih in normah, ki usmerjajo vedenje | članov organizacije. Vendar pa ta sistem ne upošteva vedno raznovrstnosti N potreb uporabnikov, zlasti oseb z oviranostmi, katerih izkušnje pogosto pre- V segajo splošne norme. Pri pregledu literature me je presenetilo, da so nor- n mativna pravila zelo pogosto predstavljena kot nevtralna, čeprav empirični o podatki iz mojega raziskovanja kažejo, da lahko v resnici utrjujejo družbene r hierarhije. V eni izmed analiziranih institucij so zaposleni, na primer, sprejeli N nenepisano pravilo, da uporabniki določene starostne skupine ne prejemajo t prilagoditev, saj naj bi bile te namenjene »mlajšim generacijam«. Takšna pra- i ksa, pa čeprav je neformalna, je neposredno vplivala na dostop do storitev in NN s tem na kakovost uporabniške izkušnje. jj u i N 0 1 Kritična sociologija in nadzor m Michel Foucault (1977) v svojem delu o moči in discipliniranju opozarja, da so £ institucije ne samo prostori pomoči, temveč tudi mehanizmi nadzora in norma- | lizacije. V kontekstu oseb z oviranostmi je ta nadzor pogosto prekrit z dobro- i namernostjo, a kljub temu zelo vpliva na njihove življenjske izbire in stopnjo avtonomije. Neformalne prakse lahko blažijo togost formalnih struktur, a hkrati utrjujejo nadzor prek subtilnih, nenapisanih pravil. Pri preučevanju literature me je pritegnilo vprašanje, ali so takšne prakse vedno koristne. Njihova vrednost je očitno odvisna od konteksta - iste geste, ki v enem okolju pomenijo podporo, lahko v drugem delujejo kot oblika omejevanja. Ta spoznanja porajajo pomembno dilemo: kako oblikovati neformalne prakse, ki bi omogočale prilagodljivost, ne da bi pri tem ogrozile pravičnost in avtonomijo posameznika. Socialna izključenost in moč institucij Koncept socialne izključenosti, kot ga razvija Levitas (1998), razkriva, da institucije lahko delujejo tudi kot mehanizmi izključevanja, kljub svojemu deklariranemu namenu vključevanja. Neformalne prakse, čeprav pogosto nastajajo kot odziv na rigidnost formalnih pravil, lahko nehote reproducirajo obstoječe hierarhije in oblike diskriminacije. Uporabniki z boljšim socialnim kapitalom ali dostopom do informacij lažje izkoristijo prednosti nenapisanih pravil, ranljivejši posamezniki pa so pogosto potisnjeni na rob sistema. V raziskavi sem opazil, da je bila dostopnost storitev oseb z oviranostmi pogosto odvisna od osebne naklonjenosti zaposlenih. To kaže, da subjektivnost zelo vpliva na izkušnjo uporabnikov. Ta spoznanja sprožajo pomembno vprašanje: kako lahko institucije oblikujejo prakse, ki so hkrati pregledne, odgovorne in resnično usmerjene k enakosti? 246 o Družbeni vpliv v nenapisanih pravilih >o 2 Nenapisana pravila presegajo raven vsakdanjih institucionalnih interakcij in 0 1 delujejo kot pomemben družbeni mehanizem, ki lahko ohranjajo neenakos- CD s ti. Levitas (1998) poudarja, da se družbena izključenost pogosto vzdržuje ne le z neposredno diskriminacijo, ampak tudi s praksami, ki se kažejo kot nevtralne, a v resnici privilegirajo tiste z več socialnega kapitala in boljšim dostopom do informacij. Takšne prakse ustvarjajo nevidne meje med formalnimi pravicami, ki so zapisane v zakonodaji, in dejanskimi možnostmi njihovega uresničevanja. V svojih raziskavah sem opazil, da so osebe s šibkejšim socialno-ekonomskim položajem ali omejenimi socialnimi mrežami pogosto poročale o slabših izkušnjah z dostopom do podpore. Eden od uporabnikov je dejal, da so bile informacije o prilagoditvah dosegljive le tistim, »ki so jih znali poiskati«. To kaže, da nenapisana pravila pogosto delujejo kot preizkus socialne umeščenosti - tisti, ki poznajo sistem in imajo ustrezne povezave, lažje dostopajo do pomoči, drugi pa ostajajo na njegovem robu. Prilagodljivost in personalizirana obravnava Prilagodljivost in personalizirana obravnava v institucijah sta lahko hkrati vir moči in neenakosti. Čeprav tak pristop omogoča boljše odzivanje na različne potrebe uporabnikov, lahko brez jasnih smernic vodi tudi v arbitrarnost in diskriminacijo. Levitas (1998) opozarja, da dobri nameni niso vedno zagotovilo pravičnosti, saj se socialna izključenost pogosto vzdržuje z neenakim dostopom do priložnosti, Oliver (1990) pa poudarja pomen razumevanja posameznika v njegovem širšem družbenem kontekstu. Analiza kaže, da se zaposleni pogosto prilagajajo uporabnikom, a njihove odločitve temeljijo na osebni presoji - kot v primeru uporabnice, ki je zaradi dobrih odnosov z zaposlenimi dobila možnost koriščenja storitev zunaj delovnega časa. Takšne prakse razkrivajo potrebo po sistematičnih mehanizmih, ki bi združevali fleksibilnost z načeli pravičnosti in spodbujali vključevanje uporabnikov v transparentne in participativne procese odločanja (DePoy in Gilson 2014). Metodologija Namen raziskave je bil preučiti vpliv institucionalnih praks na osebni razvoj in neodvisnost uporabnikov, s poudarkom na tem, kako formalna pravila in neformalne prakse oblikujejo izkušnje oseb z oviranostmi. Raziskava vključuje intervjuvance z izkušnjami iz vzgojno-izobraževalnih in socialnovarstve-nih institucij. Analiza se je osredotočila na preplet formalnih in neformalnih pravil ter na načine, kako se ti mehanizmi kažejo v vsakdanjih institucionalnih interakcijah. Raziskovalni fokus se je v procesu raziskovanja postopno preusmeril s praks, ki posameznike omejujejo, na tiste, ki jih podpirajo in krepijo. Posebno pozornost sem namenil neformalnim praksam podpore, v katerih zaposleni presežejo zahteve svojega formalnega delovnega področja, 247 ker to omogoča vpogled v dinamiko med sistemskimi omejitvami in človeškimi odzivi. To sem poimenoval tiha moč neformalnih pravil in podpore. Intervjuvanci V raziskavo je bilo vključenih deset intervjuvank in intervjuvancev (pet žensk in pet moških), izbranih iz širšega nabora 32 intervjujev, izvedenih v okviru doktorske raziskave (Kačič, 2022b). Ključno merilo za vključitev je bilo, da so sodelujoči del življenja preživeli v vzgojno-izobraževalnih, zdravstvenih ali socialnovarstvenih institucijah in so lahko opisali svoje izkušnje z institucionalnim okoljem. Bili so iz različnih regij Slovenije - iz urbanih središč in podeželskih okolij - zato zastopajo raznovrstno skupino glede na starost, vrsto oviranosti in življenjski kontekst. V času intervjujev so bili stari med 26 in 65 let, čas od travmatskega dogodka pa je znašal od treh do dvainštirideset let. Izbor je potekal po metodi snežne kepe in konceptu namenskega vzorčenja, oblikovanem glede na raziskovalne cilje. Vzorec je bil uravnotežen glede na vrsto oviranosti, način bivanja in spol. To je omogočilo tematsko kodiranje in primerjavo med skupinami ter prepoznavanje dejavnikov, ki vplivajo na okrevanje in vključevanje v družbo. Zbiranje podatkov Podatke sem zbral z epizodično-narativnimi polstrukturiranimi intervjuji (Flick, 2006), namenjenimi prepoznavanju institucionalnih praks podpore in oviranja v procesu okrevanja. Tak pristop je omogočil pridobivanje poglobljenih biografskih pripovedi, v katerih so intervjuvanci opisovali konkretne situacije, povezane z izkušnjami v institucionalnem okolju. Del gradiva pa temelji na lastnih avtoetnografskih refleksijah, ki vključujejo osebne zapise in transkripte iz obdobja rehabilitacije. Avtoetnografija, kot jo opredeljujejo Ellis, Adams in Bochner (Ellis idr., 2010), združuje avtobiografski in etnografski pristop ter omogoča razumevanje širših družbenih vzorcev na podlagi osebne izkušnje. Avtorji poudarjajo, da je metoda posebej dragocena pri raziskovanju marginaliziranih skupin, saj ustvarja »goste opise«, ki bralcu približajo čustveno in spoznavno dimenzijo izkušenj. o o. TJ O < l o Analiza podatkov Analizo empiričnih podatkov sem izvedel po postopku tematskega kodiranja, nadgrajeni različici Strausovega pristopa teoretskega kodiranja (Flick, 2006). Metoda omogoča sistematično razkrivanje vzorcev v biografskih pripovedih in primerjavo med posameznimi primeri ali skupinami. To je omogočilo vpogled v vpliv institucionalnih praks na procese okrevanja in neodvisnosti. Postopek je obsegal pilotsko študijo, osno kodiranje in oblikovanje tematske strukture za primerjavo skupin. 248 0 Izsledki tematske analize so omogočili oblikovanje analitičnega modela, J ki ponazarja preplet formalnih in neformalnih institucionalnih vplivov na | življenje uporabnikov. Model povezuje empirične ugotovitve z osrednjimi te- 1 oretskimi koncepti in je podlaga za nadaljnjo interpretacijo rezultatov. Omejitve metodologije Raziskava ima nekaj omejitev. Majhno število intervjuvancev omejuje možnost posploševanja, avtoetnografski pristop pa lahko vnese subjektivno pristranskost. Kljub temu je bila z uporabo več metod zbiranja podatkov in vključitvijo različnih perspektiv zagotovljena metodološka triangulacija, ki povečuje zanesljivost in verodostojnost ugotovitev. Rezultati raziskave Analiza intervjujev je pokazala, da institucionalne prakse vplivajo na uporabnike na štirih ključnih področjih: formalna pravila, neformalna pravila, prakse podpore in prakse onemogočanja. Te dimenzije kažejo, kako se v institucionalnem okolju sočasno vzpostavljajo omejitve, diskriminacija in priložnosti za osebni razvoj, neodvisnost in vključevanje posameznikov v družbeno okolje. Formalna pravila Formalna pravila se nanašajo na sistemske predpise, postopke in normativne okvire, ki določajo pogoje za dostop do storitev in potek institucionalne podpore. V raziskavi so se pokazala kot tog in pogosto neprilagodljiv okvir, ki ne more upoštevati različnosti življenjskih okoliščin uporabnikov. Inter-vjuvanci so poudarili, da so bile institucionalne omejitve, kot so financiranje pripomočkov, pomanjkanje tehničnih rešitev ali administrativne zahteve, pogosto vir frustracije in občutka izključenosti. Takšne formalne omejitve so lahko vplivale na izobraževanje, zaposlitev in dostop do rehabilitacije, s tem pa neposredno posegale v možnosti za avtonomno življenje. Neformalna pravila Neformalna pravila izhajajo iz vsakdanjih interakcij in intersubjektivnih odnosov med uporabniki in zaposlenimi v institucijah. Te nenapisane norme so bile lahko podlaga za občutek vključenosti, kadar so zaposleni pokazali odprtost, prilagodljivost in osebno angažiranost. Vendar pa so se v situacijah, v katgerih je prevladovala distanca ali indiferentnost, neformalna pravila pokazala kot vir dodatne marginalizacije. Ta pravila imajo prav zaradi svoje fluidne in pogosto nevidne narave velik vpliv na uporabniško izkušnjo - formalne ovire lahko premostijo ali pa jih še povečajo. 249 Prakse podpore d Prakse podpore vključujejo institucionalna ravnanja, ki so usmerjena na pre- | poznavanje in podporo individualnim potrebam uporabnikov. Te prakse so n temeljile na sodelovanju, prilagoditvah in vzpostavljanju odnosov, ki so po- o večevali občutek vključenosti, kompetentnosti in soodločanja. Mentorstvo, | prilagajanje delovnih nalog in urnikov pa tudi pozitivna komunikacija so bile < ključne oblike podpornih praks. Takšni pristopi so uporabnikom omogoči- V li večji nadzor nad lastnim procesom okrevanja in občutek, da so kot posa- n mezniki prepoznani in spoštovani v instituciji. 0 d o < < Prakse onemogočanja i V nasprotju s podporo prakse onemogočanja delujejo kot sistemske in in- j. terakcijske ovire, ki zmanjšujejo sposobnost posameznika, da bi v instituci- Z onalnem okolju aktivno sodeloval. Te vključujejo pomanjkanje prilagoditev, U diskriminacijo, rigidne organizacijske strukture in neodzivnost na izražene Z potrebe. Zato se uporabniki pogosto znajdejo v položaju, v katerem morajo | sami iskati rešitve ali se celo odreči določenim ciljem. Takšne prakse utrju- | jejo pasivizacijo in občutek nevrednosti ter zavirajo proces rehabilitacije in £ socialnega vključevanja. | Na podlagi ugotovitev iz raziskave lahko sklepam, da formalna in nefor- i malna pravila ter prakse v institucijah ne delujejo izolirano, temveč se dinamično prepletajo in ustvarjajo kompleksne vplive na vsakdanje življenje uporabnikov. V skladu s tem so posamezne izkušnje nastajale v prostoru interakcije med rigidnostjo in fleksibilnostjo, med sistemskimi omejitvami in človeško podporo. Prav ta prepletenost formalnega in neformalnega je poudarila potrebo po razumevanju institucionalnega delovanja kot mreže vplivov, v kateri pogosto prav neformalni odnosi zapolnjujejo vrzeli formalnih struktur. Analitični okvir za razumevanje institucionalnega vpliva na življenje uporabnikov V nadaljevanju predstavljam inovativen model, ki ponazarja preplet formalnih in neformalnih pravil ter praks v institucijah in njihov vpliv na razvoj in neodvisnost uporabnikov. Zasnovan je kot odziv na potrebo po sistematizaciji empirično opaženih dinamik v moji raziskavi, saj se uradna pravila nenehno prepletajo z odnosi, interpretacijami in odločitvami zaposlenih. Model temelji na štirih dimenzijah (formalnih in neformalnih pravilih ter praksah podpore in onemogočanja) in prikazuje, kako se te medsebojno prekrivajo in ustvarjajo različne izide. Ključno spoznanje je, da neformalne podporne prakse pogosto delujejo kot korektiv formalnim omejitvam in tako postanejo osrednji vir prožnosti in individualizirane podpore v institucionalnem okolju. 250 0 Slika 1: Model vpliva institucionalnih praks na uporabnikov razvoj in neodvisnost Opis modela Formalna pravila: Ta stranica v modelu ponazarja pomen razumevanja osnovnih institucionalnih okvirjev, ki so formalno določeni - zakonodaja, pravilniki, uradni postopki. V praksi socialnega dela ta pravila pogosto določajo meje delovanja, hkrati pa lahko socialne delavke in socialni delavci delujejo kot most med togostjo sistema in konkretnimi potrebami uporabnikov, tako da prepoznavajo, kdaj formalne omejitve potrebujejo interpretacijo v korist posameznika. Neformalna pravila in prakse: Notranji trikotnik simbolizira vse tisto, kar v institucijah obstaja kot »nenapisano pravilo« - od organizacijske kulture do osebnih vrednot in ravnanj zaposlenih. Za socialno delo je ključno, da zna te vplive prepoznati, saj pogosto prav to odloča, ali bo uporabnik doživel podporo ali zavrnitev, ne glede na formalna pravila. Prakse podpore: Ta stranica ponazarja institucionalne odzive, ki omogočajo krepitev moči uporabnikov (po zaslugi formalnih ali neformalnih pravil), vključenost in individualizirano podporo. V kontekstu socialnega dela so te prakse temelj profesionalnega delovanja - vključujejo prilagoditve, sodelovanje z uporabnikom, soustvarjanje rešitev in odprt odnos, ki krepi uporabnikovo avtonomijo. Prakse onemogočanja: Ta dimenzija modela opozarja na institucionalne mehanizme, ki vodijo v marginalizacijo, pasivizacijo ali izključevanje (bodisi 251 zaradi formalnih bodisi neformalnih pravil). Socialni delavci se z njimi srečujejo, kadar sistemske rešitve ne upoštevajo posebnosti uporabnika. Uporaba modela omogoča njihovo identifikacijo in zadovoljuje potrebo po etičnem odzivu stroke. Rigidnost in diskriminacija: Ta presek pokaže, kako kombinacija formalnih omejitev in pomanjkanja neformalne podpore pogosto ustvarja situacije, v katerih je uporabnik onemogočen in nemočen. Socialno delo lahko tukaj deluje kot korektiv z aktivnim odpravljanjem neenakosti in zagovorništvom. Fleksibilnost in antidiskriminacija: Ko se formalna pravila povežejo z neformalno podporo, nastaja prostor za prilagoditve, ki zmanjšujejo neenakost. Socialni delavci lahko tukaj strateško krepijo zavezništva znotraj sistema in oblikujejo prakse, ki presegajo meje toge institucionalne logike. Sodelovanje in soustvarjanje: V tem delu modela se kaže možnost partnerskega odnosa med uporabniki in zaposlenimi. Za socialno delo to pomeni spodbujanje procesov, v katerih uporabniki aktivno sooblikujejo storitve. To je ključno za pristop, osredotočen na posameznika. Model ponuja celovit okvir za razumevanje, kako formalni in neformalni institucionalni vplivi sooblikujejo možnosti za osebni razvoj, socialno vključenost in neodvisnost oseb z oviranostmi. Njegova posebna vrednost je v tem, da omogoča prepoznavanje subtilnih, pogosto nevidnih interakcij med zaposlenimi in uporabniki, kjer se formalna struktura sreča s človeškostjo vsakdana. Za socialno delo je tak vpogled ključen, saj strokovnjakinje in strokovnjaki delujejo prav na presečišču med sistemskimi omejitvami in konkretnimi potrebami posameznika. Model tako omogoča refleksijo o institucionalnem okolju, razkriva dejavnike, ki krepijo ali omejujejo moč uporabnikov, in upošteva načela Konvencije Združenih narodov o pravicah oseb z oviranostmi, ki poudarja odpravo diskriminacije in spodbujanje polne družbene vključenosti. Model je v praksi uporaben na več ravneh: kot orodje za refleksijo v timih socialnega dela, kot analitično sredstvo za vrednotenje organizacijske kulture in praktična podlaga za načrtovanje individualiziranih intervencij. Socialne delavke in delavci ga lahko uporabljajo za prepoznavanje institucionalnih mehanizmov, ki bodisi krepijo moč bodisi omejujejo posameznike, vodstva institucij pa z njim lažje določijo priložnosti za spremembe. Model zato omogoča razvoj bolj vključujočih praks in utrjuje transformativno vlogo socialnega dela, utemeljeno na odgovornosti, sodelovanju in pravičnosti. o o. TJ O < l o Interpretacija rezultatov skozi konceptualne leče institucionalne teorije in socialne izključenosti Ključna ugotovitev raziskave je, da institucionalno realnost oblikujejo ne le formalna pravila, temveč tudi neformalne prakse, ki delujejo kot tihi, a vplivni mehanizmi. Te prakse lahko blažijo togost formalnih struktur ali pa jo utrjujejo, odvisno od konteksta, namenov in vključenih posameznikov. Pogosto 252 0 niso samo dopolnilo formalnim pravilom, temveč zapolnjujejo vrzeli, ki jih ti 1 puščajo odprte. | V skladu z Giddensovo (1984) teorijo strukturacije se neformalne pra- 1 kse oblikujejo v vsakodnevnih interakcijah, v katerih se prepletajo odnosi, kulturne norme in interpretacije pravil. Udeleženci so opisali, da jim je prav takšna človeška odzivnost omogočila dostop do podpore, ki formalno ni bila predvidena. Vanesa1 je dejala: »Ko so mi mentorji omogočili prilagoditve urnika, sem se počutila slišano in vključeno.« Janko, oseba z izgubo sluha, pa: »Profesorji so mi poslali gradivo na računalnik, kar je bilo zame zelo uporabno, saj sem ga lahko doma v miru prebral.« Moja lastna izkušnja iz obdobja rehabilitacije to potrjuje - šele po več prošnjah so privolili, da bodo prostor prebarvali v svetlejše barve in omogočili primernejše bivanjske razmere (av-toetnografska refleksija raziskovalca). Takšni primeri potrjujejo Northovo (1990) ugotovitev, da nenapisana pravila pogosto učinkoviteje zadovoljujejo potrebe uporabnikov kot formalizirani postopki. Formalna pravila, kot jih opredeljuje Scott (1995), so temelj institucionalnega delovanja, saj zagotavljajo strukturo in predvidljivost. Toda prav ta pravila lahko postanejo vir izključevanja, kadar se uporabljajo brez upoštevanja različnosti uporabnikov (Levitas, 1998). Primer gospe z gibalno oviranostjo, ki so ji zavrnili prošnjo za enodnevno prilagoditev urnika, razkriva, da lahko togost formalnih določil omeji sodelovanje (Silva). Podobno je Janez opisal, da so njegove prošnje razumeli kot izsiljevanje - kar potrjuje DiMaggievo in Powellovo (1983) opozorilo, da institucionalni izomorfizem zavira inovacije. Takšna rigidnost se kaže tudi v moji izkušnji rehabilitacije, saj je bil program zasnovan po togem urniku brez prostora za individualne prilagoditve, to pa je povzročilo komunikacijsko izolacijo. Tudi dobronamerne prakse torej lahko nehote omejujejo proces okrevanja in socialnega vključevanja. Rezultati raziskave kažejo tudi, da prakse podpore (mentorstvo, prilagoditve urnikov, individualizirane oblike pomoči) pomembno pripomorejo k socialni krepitvi uporabnikov (Oliver, 1990; Giddens, 1984). Vilma, študentka z oviranostjo vida, je povedala: »Mentor mi je pomagal prilagoditi naloge, tako da sem se lahko vključila v projekte, kjer sem se počutila koristno.« Sergej, oseba z gibalno in slušno oviranostjo, je dodal: »Na delovnem mestu so mi prilagodili urnik, z več krajšimi počitki, da sem delal v svojem ritmu.« Podobne izkušnje potrjujejo, da inovativne prakse pogosto nastanejo zaradi osebne pobude zaposlenih, ki prepoznajo potrebe posameznika. Ko so videli moj trud pri učenju poti do javne govorilnice, so mi naslednji dan ponudili pomoč in dovolili, da priključim svoj telefon, čeprav to uradno ni bilo dovoljeno. Takšni odzivi potrjujejo, da institucionalno delovanje ni zgolj sistem pravil, temveč prostor človeške interpretacije in solidarnosti. Hkrati pa raziskava opozarja, da se prakse onemogočanja pogosto oblikujejo zaradi iste institucionalne logike kot prakse podpore. Pretirana standardizacija in pomanjkanje individualizacije lahko povzročata pasivizacijo 1 Vsa imena intervjuvancev so izmišljena. 253 uporabnikov in občutek nemoči. Igor je povedal: »Zaradi strogega upošteva- d nja pravil sem pogosto ostal brez potrebne podpore.« Janez je dejal: »Ne vem, m kaj moti delodajalca, najbrž to, ker se boji, kako bom jaz kakšno dejavnost N opravil.« Scott (1995) opozarja, da institucije z normativno močjo pogosto | reproducirajo obstoječe ovire. Moja izkušnja, ko sem bil zaradi pravil pozi- i tivne diskriminacije nameščen daleč od fakultete, čeprav bi bližina pomenila f večjo samostojnost, ponazarja, da lahko dobronamerne politike ustvarjajo a nove oblike izključenosti (avtoetnografska refleksija raziskovalca). V skladu i z Oliverjem (1990) gre pri tem za družbeno ustvarjene ovire, ki zahtevajo O prepoznavanje in odpravo na ravni sistema. O Nepričakovano, a zame ključno spoznanje raziskave je, da so največje ovi- | re pogosto posledica formalnih pravil, neformalne prakse in osebna zavzetost s zaposlenih pa so delovale kot resnični viri podpore. Prav ti človeški odzivi so | omogočili moj osebni in strokovni razvoj ter pokazali, da je moč spremembe f pogosto v mikrointerakcijah, ki jih uradna pravila ne predvidevajo. Imenoval i sem jih »tiha moč«. 1 N 0 1 i Socialistična dediščina: uniformiranje storitev in kompenzatorska g vloga neformalnih praks | Institucionalne prakse v Sloveniji so dediščina socialističnega sistema, ki je s 1 poudarkom na enakosti pogosto omejeval individualiziran pristop. Uniformiran model storitev je ustvarjal razkorak med formalnimi programi in njihovo izvedbo, to pa so zaposleni pogosto nadomeščali z neformalnimi praksami solidarnosti. Takšne oblike delovanja potrjujejo Giddensovo (1984) razumevanje nenapisanih pravil in Northovo (1990) tezo, da prilagodljive strukture delujejo kot protiutež rigidnim pravilom. Načelo solidarnosti se sodeč po raziskavi ohranja kot tiha, a učinkovita moč, ki zapolnjuje vrzeli formalnih sistemov. Vanesa je povedala: »Brez dodatne pomoči zaposlenih bi bila izgubljena v birokraciji. Včasih so naredili nekaj, kar ni bilo v programu, in to mi je omogočilo, da sem se rehabilitirala.« Moja izkušnja s poskusi prilagoditev po nesreči potrjuje, da so takšne geste pogosto kompenzirale institucionalno togost: »Ko sem poskušal pridobiti nekaj, kar mi je formalno pripadalo, so to razumeli kot izsiljevanje - dokler se ni našel nekdo, ki je deloval iz človeške volje« (avtoetnografska refleksija raziskovalca). Takšne mikroprakse potrjujejo tezo Ruth Levitas (1998), da resnična enakost izhaja ne samo iz formalnih pravic, temveč iz njihove uresničitve v vsakodnevnem delovanju. Socialna delavka, ki je uporabnici uredila termin po letu čakanja (Morena), ponazarja, da človeški odziv lahko preseže institucionalne omejitve. Analiza intervjujev razkriva, da solidarnost kot preprosta gesta presega sistemske okvirje in vnaša prožnost v tako socialistične kot sodobne tržno-kapitalistične modele storitev. Čeprav sodobni sistemi formalno spodbujajo pravičnost, prav neformalne oblike solidarnosti velikokrat omogočajo 254 o dostop do podpore, ki bi sicer ostala nedosegljiva. Te mikroprakse človeške J odzivnosti so dragocen vir inovativnosti in pravičnosti ter temelj resnično | vključujoče institucionalne kulture. m 5 Sklepne ugotovitve in priporočila Izsledki raziskave razkrivajo, da neformalne prakse v institucijah zelo vplivajo na izkušnje in osebni razvoj oseb z oviranostmi, saj zapolnjujejo vrzeli, ki jih formalni okviri ne zajamejo. Solidarnostne geste, prilagoditve in človeški odzivi zaposlenih pogosto omogočajo dostop do tihe podpore, ki bi sicer ostala nedosegljiva. Raziskava tako neposredno potrjuje njihov dopolnilni, podporni in hkrati tvegani značaj. Vendar pa se potrjuje njihov dvojni značaj: kadar so odvisne od osebne presoje in niso umeščene v pregledne institucionalne okvire, lahko repro-ducirajo neenakosti in privilegirajo posameznike z več socialnega kapitala (Levitas, 1998). Za zagotavljanje pravičnosti je zato nujno postopno formali-ziranje teh oblik podpore v smernicah, ki združujejo fleksibilnost, odgovornost in transparentnost. Predlagani model vpliva institucionalnih praks na uporabnikov razvoj se je pokazal kot uporabno orodje za analizo in vrednotenje institucionalnih vplivov. Nadaljnje raziskave njegove uporabnosti bi lahko pripomogle k razvoju prožnejših institucionalnih oblik podpore, ki krepijo pravičnost, sodelovanje in participacijo uporabnikov. Priporočila za institucionalno prakso 1. Formalizacija neformalnih praks - vključitev učinkovitih neformalnih pristopov v uradne smernice ob ohranjanju fleksibilnosti. 2. Krepitev profesionalnega razvoja - sistem nagrajevanja in usposabljanja, ki spodbuja prepoznavanje podpornih praks. 3. Zgodovinska refleksija - nadaljnje raziskave naj preučijo vplive socialistične dediščine na institucionalno kulturo (Zaviršek, 2018). 4. Participacija uporabnikov - vključevanje uporabnikov v soustvarjanje pravil in praks za večjo pravičnost. 5. Interdisciplinarno sodelovanje - povezovanje socialnega dela, psihologije, sociologije, psihoterapije in izobraževanja za celovitejše institucionalne pristope. Resnična vrednost institucij se meri ne po popolnosti pravil, temveč po tem, kako se formalnost prepleta s človeškostjo. Prav v teh prepletih nastajajo prostori, kjer se odloča, ali institucije posameznika omejijo ali podpirajo. Nadaljnje raziskave bi morale izboljšati razumevanje teh tiho delujočih mehanizmov in ugotoviti, kako jih sistematično vključiti v oblikovanje politik in prakso socialnega dela, ne da bi pri tem izgubili njihovo človeško razsežnost. 255 Viri i Bajt, V. (2011). Uniformity in post-socialist institutions: historical and cultural perspectives. Ljubljana: Ljubljana University Press. % n Carr, S., & Dittrich, R. (2008). Personalisation: a rough guide. London: Social Care Institute o for Excellence. i a DePoy, E., & Gilson, S. (2014). Branding and designing disability: reconceptualising disability in the 21st century. London: Routledge. r a DiMaggio, P., & Powell, W. W. (1983). The iron cage revisited: institutional isomorphism § and collective rationality in organizational fields. American Sociological Review, 48(2), p 147-160. d "D Ellis, C., Adams, T. E., & Bochner, A. P. (2010). Autoethnography: an overview. Forum: Qualitative Social Research, 12(1), Article 10. https://doi.org/10.17169/fqs-12.n589 n s Flick, U. (2006). An introduction to qualitative research. London: Sage Publications. | Foucault, M. (1977). Discipline and punish: The birth of the prison. New York: Pantheon •§ Books. z CO Giddens, A. (1984). The constitution of society: outline of the theory of structuration. Berkeley: University of California Press. % o Ignjatovic, M. (2000). Social protection systems in transition economies: the case of Slovenia. V M. Ries (ur.), Social policy in Central and Eastern Europe: the emergence of a § new European model of solidarity? (str. 121-136). Vienna: European Centre for Social Welfare Policy and Research. Kačič, M. (2022a). Travma in potravmatska rast. Kairos - Slovenian Journal of Psychotherapy, 16(1-2), 107-129. Kačič, M. (2022b). Travma, okrevanje in teorija življenjskega poteka (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Repozitorij Univerze v Ljubljani: https://repozitorij. uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=143308 Levitas, R. (1998). The inclusive society? Social exclusion and new Labour. London: Palgrave Macmillan. Maksimovic, M. (2015). Education and equality in Yugoslavia: the limits of socialist policy. Comparative Education Review, 59(4), 666-688. North, D. C. (1990). Institutions, institutional change, and economic performance. Cambridge: Cambridge University Press. Oliver, M. (1990). The politics of disablement: a sociological approach. London: Macmillan Education. Scott, W. R. (1995). Institutions and organizations: ideas, interests, and identities. Thousand Oaks: Sage Publications. Zaviršek, D. (2018). Skrb kot nasilje. Ljubljana: Založba /*cf. Županov, J. (1983). Social solidarity and informal practices in Yugoslavia. Sociological Review, 21(2), 55-72. < i o Esej Prejeto in sprejeto 21. maja 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.257-262 Ob obletnici: socialno delo in jaz S socialnim delom in takratno Visoko šolo za socialne delavce na Šaranovi-čevi ulici v Ljubljani sem se prvič srečala na začetku osemdesetih, ko je bil revolt spet v zraku in so se Sex pistolsi pačili z »This is not a love song«. Naj kar nadaljujem, tole ne bo članek, še najmanj strokovni ali znanstveni, bo le kratek prigodni spominski zapis, s katerim mislim povsem resno, čeprav ga je dobro jemati tudi s ščepcem humorja. Kje sva prišla in še prideva skupaj, tista vrsta socialnega dela, ki ga najbolj občudujem, in jaz? Pretenciozno rečeno, na dveh ali treh področjih: v želji po spreminjanju sveta na bolje, pri čemer je ta »bolje« sestavljen iz več svobode/demokracije, več enakosti/socialne pravičnosti in več skupnosti/ solidarnosti, sva torej precej tradicionalna s starimi ideali francoske revolucije. Ujela sva se v sanjarijah, kako je to mogoče doseči, in v tem, da stojiva ali vsaj poskušava stati na strani prikrajšanih družbenih skupin, kot so ženske, otroci, revni, migranti, seksualne manjšine ... A v nasprotju z mano, ki o tem le razmišljam pa govorim, če me kdo hoče poslušati, in včasih, redkeje, kaj napišem, so se kolegice in kolegi iz šole, ki je zdaj Fakulteta za socialno delo, tega tudi zares lotili na veliko različnih načinov, spomnim se taborjenj s socialno prikrajšanimi otroki, številnih poskusov dezinstitucionalizacije ljudi s težavami z duševnim zdravjem, z ramo ob rami z osebami s hendikepom, v pomoči migrantkam in migrantom, ko je bilo najhuje, v šotorišču pred borzo in še in še . V želji po spreminjanju sveta. Od sedemdesetih let so se na področju socialnega dela v okviru takratne šole in potem Fakultete za socialno delo dogajali vsi ti pomembni emancipatorski preboji, o njih sem slišala ali brala, o njih so pripovedovali prijatelji in prijateljce, znanci in znanke, ki so bili tako ali drugače zraven, Gabi, Bogdan, Vesna, Vito, Mojca, Darja, pozneje Jelka, Ana M. in številni drugi. Zdi se mi, da je bilo nekoč in je še danes med zaposlenimi pravzaprav težko najti koga, ki ne bi bil občutljiv za družbena dogajanja in s socialne nepravičnosti in to tudi javno pokaže bodisi s strokovnim in razi- £ skovalnim delom bodisi z aktivizmom, in nekaterim celo uspe oboje združiti, £ čeprav je to sicer težko, a je izjemno dragoceno. Ko so se dogajali veliki družbeni premiki, se je praviloma tresla tudi šola. 8 Dogajanja v času, ki se ga sama spomnim, se pravi konec sedemdesetih ~ in v osemdesetih, so bila verjetno zasejana s kulturno revolucijo 68. Ta je na 55 dolgi rok proizvedla paradoksalne učinke; ko se je dogajala, so bile politične 3 o s © 0009-0007-8792-2807 258 5 ambicije predvsem mladinskih in delavskih gibanj, ki so jo sestavljale, izje-f mne. Spreminjati so hoteli same centre politične in ekonomske moči, usme-£ rili so se v nemogoče, in jim seveda ni uspelo. Niti en sam politični režim se H zaradi njihovih protestov ni spremenil in kapitalistična globalna ekonomija je ostala nedotaknjena. In vendar smo lahko opazovali, čutili in živeli, da so ta gibanja proizvedla velike strukturne spremembe na ravni vrednot, življenjskih slogov in medosebnih razmerij ne glede na to, ali so posameznice in posamezniki v teh protestih neposredno sodelovali ali ne. Drugače rečeno, pravih učinkov libertinskih gibanj in kulturne revolucije 1968 ne gre iskati na javni sceni, na barikadah ali v političnih parolah, temveč tam, kamor so se utrujeni protestniki in protestnice vračali, se pravi doma, v zasebnosti in intimnosti, v medsebojnih razmerjih, generacijskih, spolnih in seksualnih. Vsak klen historični materialist bi kakopak ugovarjal, da medosebna razmerja ob nespremenjenih produkcijskih ne pomenijo nič, saj vendar medosebna razmerja niso zares socialno relevantna. Medosebna razmerja pa postanejo zelo relevantna, ko se institucionalizirajo v socialnih praksah, takrat postanejo strukturni premiki, ki spreminjajo svet. Zato ponavljam za Wallersteinom, v moderni dobi sta bili le dve kulturni revoluciji, leta 1884 in 1968, obe sta spodleteli in obe sta spremenili svet. Kako je to mogoče doseči? Leta 1997 se me je festival Mesto žensk najbolj dotaknil med vsemi doslej, in imel je na poseben način opraviti tudi s socialnim delom. Tistega leta se je na festivalu govorilo o ženskah v oboroženih gibanjih; italijanska režiserka Loredana Bianconi je predstavila dokumentarni film Do You Remember Revolution?; v Cankarjevem domu smo poslušali govorke na okrogli mizi o ženskah v oboroženem boju, med katerimi je bila tudi nekdanja rdeča brigadistka Adriana Faranda; starejši se je bodo spomnili kot soobtožene umora italijanskega premiera Alda Mora. V filmu je Bianconi s pomočjo intervjujev s štirimi brigadistkami predstavila za nekatere svinčene, za druge revolucionarne čase sredi sedemdesetih let, ko ... »smo sodelovali v istem uporu in je ceste preplavila utopija«. To je bil čas hudih družbenih nemirov in razrednega boja, upora proti kapitalu, delavskih in študentskih demonstracij, antifašističnega gibanja, protiudara proletariata. Manjšina, med njimi precej žensk, je takrat presodila, da je čas za revolucijo in da jo je treba spodbuditi z oboroženim bojem proti kapitalu in njemu podrejeni politični oblasti. Odločitev je bila do konca zavezujoča osebna radikalna izbira, ki je zahtevala, da se odrečejo vsemu, kar so imele, in tvegajo lastna življenja. Sledili so dokumentarni posnetki sodnih procesov, obsodb na dolge zaporne kazni v strogo varovanih zaporih in z zaporniškimi režimi, za katere si je danes komaj mogoče predstavljati, da se jih da preživeti brez norosti ali samouničenja. Nekatere med njimi so se »pokesale« in si tako skrajšale dolge kazni, druge se niso in so prišle na svobodo šele po desetletjih zapora. Zame ključen in streznitveni moment filma se pokaže na koncu, ko se zdaj svobodne ženske ozrejo po svojem življenju in trpko, a povsem razumno in analitično ugotovijo, da je na svobodi huje kot v zaporu, da je svet veliko slabši od tistega pred desetletji, velikega upora pa ni videti nikjer. Vse po vrsti 259 se usmerijo v poklicno socialno delo, v podporo migrantom, v zagovorništvo, 0 pomoč zapornikom ... ° Če torej v želji po »spreminjanju sveta na bolje« mislimo na triado radi- i kalna/rupcijska preobrazba-nasilje-socialno delo, slednje ni in ne sme biti " nadomestek prvih dveh, ampak način, kako se je mogoče s potrpežljivostjo § in strokovnim znanjem premikati v smeri, ki jo želimo, ne da bi tekla kri. Ru- o pcijski preboji, še posebej nasilni, doslej na dolgi rok niso bili uspešni, zato l je najbrž treba misliti in delovati v smeri intersticijskih preobrazb. Koncept n intersticije temelji na tezi o razpokah in protislovjih v procesih družbene re- Z produkcije; ko bi takih razpok ne bilo, bi bil vsak upor nesmiseln. Emanci-patorske družbene vede se usmerjajo prav v razpoke in protislovja sistema, tja, kjer je najbolj verjetno, da je sistem šibek in nekoherenten, se pravi tja, kjer je največ verjetnosti, da bi bila kolektivna prizadevanja za spremembe uspešna. Pri tem nikakor ne gre le za »velike zgodbe«, prej nasprotno, gre za potencialni učinek majhnih sprememb od spodaj in v širino. Prav to po mojem počenja emancipacijsko usmerjeno socialno delo. Sanjarije. Po navadi jih razumemo v slabšalnem pomenu, kot mentalno orientacijo, ki je obremenjena s presežnim idealizmom in je povsem nepraktična in neizvedljiva. Na sanjače se, kajpada, lepijo najrazličnejše stigme, najpogostejša je tista o nedoraslosti. Odrasli imajo vendar smisel za realnost/ doxo, odrasli vedo, da je z leti treba odnehati; ali je potemtakem »odraslost« neoliberalni konformizem? Akterji alternativ/sanjači bodo vedno v stanju kognitivne disonance, dvomov, negotovosti, medtem ko večina raje beži od protislovij in stisk, raje odrastejo in se sprijaznijo z obstoječim. Tu zagovarjam stališče, da so sanjarije nujno potrebne, ker razgrinjajo možnosti, krepijo upanje in so družbeno produktivne, če so tudi zgodovinsko mogoče. Teorija in analiza povesta, katere alternative so zgodovinsko mogoče in tudi objektivno izvedljive, a jih je težko uresničevati, ker zanje ni prave politične volje, ker jim nasprotujejo pomembna središča moči ali ker še ne zmorejo prepričati dovolj ljudi, da bi postale moralna/hegemonska sila. Med kolegicami in kolegi s Fakultete za socialno delo največ sanjam s Srečem, s katerim se zavzemava za univerzalni temeljni dohodek (UTD) že več kot dvajset let. Srečo je, po mojem, čeprav tudi Valerijinega prispevka nikakor ne gre spregledati, v teh letih v številnih javnih nastopih in v strokovnih in znanstvenih publikacijah prispeval najbolj prepričljive in utemeljene argumente za uvedbo UTD-ja v Sloveniji. UTD bi radikalno predrugačil družbeno distribucijo bogastva in bi bil povsem mogoč tudi brez novih obdavčitev. Zato UTD ni niti utopija niti sanjarija, ampak utopistika. Utopistika, pravi Immanuel Wallerstein, ki si je pojem izmislil, je ocena zgodovinskih možnosti, je vaja v presoji substantivne racionalnosti alternativnih možnosti družbenega razvoja. To je trezno, racionalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni podoba popolne ali neogibne prihodnosti, temveč obraz alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bi bila lahko boljša, in za katero vemo, da je zgodovinsko mogoča. 260 5 Misliti o UTD kot o utopistiki se nama zdi produktiven pristop za razmi- f šljanje o možni prihodnosti, ker obsega oboje, tako »smisel za doxo«, se pravi £ trezen realitetni pristop, ki se izogiba zgolj naivnemu sanjarjenju, kot tudi H pogum, da razmišljamo drugače, zunaj in prek teh istih realitetnih okvirjev, ki nas sicer tako radi potiskajo v znameniti sindrom TINA (There Is No Alternative) in prikrivajo, da so v resnici alternative obstoječemu ne le zgodovinsko mogoče, ampak tudi že uresničljive. Med emancipatorskimi družboslovci je Zygmunt Bauman najdlje in naj-strastneje zagovarjal uvedbo UTD-ja in svaril pred tveganjem, da bi to - po njegovem tako rekoč zadnjo možnost, ki jo še imamo v smeri demokratičnega egalitarizma - prodali prepoceni ali ponujali napačnemu kupcu. Predvsem se moramo zavedati, pravi, da bi to sijajno idejo strašansko podcenili, če bi jo razumeli zgolj kot ukrep socialne politike ali zgolj kot ukrep kriznega menedžmenta. To bi pomenilo, da je UTD namenjen zgolj revnim, revnim zaposlenim ali brezposelnim. Če bi privolili v to, bi bila to voda na mlin vladajočih političnih razredov in ekonomskih elit. Kaj ti hočejo? Znebiti se revežev, jih izbrisati, odstraniti iz politične agende. Temeljni dohodek za reveže, po možnosti najskromneje odmerjen, je natanko to, kar hočejo. Zato ni težko razumeti kritik uvedbe UTD-ja, ki jih izreka radikalna levica in pravijo, da je UTD pravzaprav neoliberalno mašilo, mehanizem, s katerim hočejo elite podaljševati življenje obstoječega svetovnega sistema kapitalistične ekonomije. To so opozorila, ki jih moramo zagovornice in zagovorniki UTD-ja jemati resno, in s konceptom ravnati previdno, da ne bi postal orodje še večjega zatiranja in izključevanja. Še prav posebej, ko razmišljamo o gradualnih in tarčnih UTD-jih, se pravi takih, ki so namenjeni zgolj določenim, po navadi najranljivejšim segmentom populacije, otrokom, starim ali kako drugače družbeno prikrajšanim. Tudi če univerzalni temeljni dohodek uvajamo selektivno in postopno, se pravi, da (začasno) ni več univerzalen, pač pa tarčno usmerjen na določene skupine ljudi, še zmeraj velja, da ga je treba, če hočemo, da bo deloval kot instrument enakosti in svobode, se pravi, da bo deloval v korist večine ljudi, povezati s serijo drugih utopistik, ki prav tako delujejo v smeri demokratičnega egalitarizma in so zato nujno protikapitalistične. Dve bistveni stvari sta, ki temeljni dohodek, bodisi v univerzalni bodisi v postopni in tarčni različici, razlikujeta od vseh drugih možnih socialnopolitičnih ukrepov za lajšanje revščine ali zmanjševanje dohodkovne neenakosti, to pa je zadostna višina sredstev, ki omogoča dostojno življenje, in povezovanje UTD-ja z drugimi utopistikami tako, da bodo omogočale bistveno bolj trajnostne in skupno-stne načine vsakdanjega življenja, če si ljudje to trajno ali začasno želijo. Socialno delo kot pedagoška praksa in znanstvena veda. Socialno delo niso le emancipacijske intervencije v realnost, je tudi pedagoška praksa in je znanstvena veda. Saj res, kdo nas je v teh krajih več naučil o kvalitativnih postopkih raziskovanja kot Blaž in njegova knjiga? Kljub oblakom, ki se v zadnjem desetletju zbirajo nad znanostjo tako rekoč povsod, je najbrž treba pri njenih postulatih razuma, novoveškega humanizma in etične odgovornosti 261 čim bolj vztrajati. Še najbolj to velja za družbene vede, tudi za socialno delo, 0 ker se zdi, da so naravoslovne in tehniške v velikem delu že »ušle«. S tem o i mislim na tisto znanost, ki postaja vse bolj temačna in resnično nevarna; ne n prvič, seveda, kar je najbolj očitno demonstrirala z dejansko in potencialno " nuklearno destrukcijo, a zdaj je nemara nevarnost še večja, ker je tudi temelj- § no naravoslovno raziskovanje v zasebnih rokah velikih tehnoloških podjetij o in njihovih znanstvenoraziskovalnih ustanov. Njihove finančne, tehnološke in i kadrovske zmogljivosti so nepredstavljivo velike, njihovi rezultati in dosežki n niso več javni in ne koristijo več človeštvu, pač pa le ozkim elitam »bigtecha«. Z Ali imajo potemtakem družbene vede sploh še kaj možnosti? Brez izogibanja je nujno izbrati stran. Na strani prikrajšanih. Recimo na najkrajši način; biti na strani prikrajšanih pomeni zavzemanje za socialno državo. A naj premaknem običajni poudarek, ki govori o pomenu javnega zdravstva, izobraževanja, dostopne zdravstvene in stanovanjske oskrbe. Po mojem je enako težko delo državi in državljanstvu v Marshallovem pomenu povrniti zaupanje, ki sta ga oba, država in državljanstvo, izgubila v zadnjih desetletjih neoliberalne vzgoje in izobraževanja. Malo verjetno je, da bi prebivalci vse bolj privatizirane in deregulirane družbe svoje pritožbe in zahteve naslavljali na vlade držav, saj jih še na svoje občinske in krajevne oblasti ne. Ko pa so jim vendar nenehno govorili, naj se zanašajo le nase in na svoje bližnje in naj ne pričakujejo več pomoči od zgoraj, saj nismo več v socializmu. Naj krivijo sebe, svojo lenobo in nemarnost, če si lomijo noge in se spotikajo na poti do uspeha. Zato se počutijo prepuščeni samim sebi in svojim bridko neustreznim virom, sebi in svojim nejasnim pobudam. Država, kaj je že to, če odštejemo strankarska preigravanja, ki zabavajo zmeraj manj ljudi? Ne gre je odpisati, nasprotno. Država ni enotna tvorba, kapitalu ne služi v celoti; bolj ko je demokratična, manj služi kapitalu, zato se je treba zanjo ves čas bojevati, jo apropriirati. Nič ne podpira bolj antikapi-talističnih pobud kot prav država, zato je ne gre zanemarjati in rušiti, ampak stalno zavzemati. Neoliberalizem ruši državo na številne načine: 1. z odstranjevanjem ovir za mobilnost kapitala in z množenjem ovir za mobilnost ljudi brez kapitalov v bourdieujevskem pomenu, 2. z deregulacijo financ in prenosom ekonomske moči na nenadzorovane in šibko, če sploh, regulirane ravni, 3. s privatizacijo temeljnih storitev in 4. s slabitvijo delavstva in vseh proti-sistemskih gibanj na vse možne načine, tudi s podpihovanjem vojne in pripravljanjem nanjo. V zadnjih letih se tem klasičnim načinom razrednega boja pridružujejo nove oblike: platformna ekonomija, tehnološko izžemanje ljudi s povečevanjem delovne razpoložljivosti, krepitev tehnološkega suženjstva celih kohort mladih odvisnežev, izkoriščanje kriz, kot je bila koronska, za vzpostavljanje avtoritarnih režimov, dekretnih vladavin in tehnološkega fevdalizma. Zato zelo potrebujemo državo, da vzpostavlja regulacijo na vseh teh področjih. Še več, brez centralnih državnih posegov in regulacij bi bilo konec kolikor toliko učinkovitega protisistemskega odpora, paradoksalno še celo konec 262 5 razrednega boja, in plutokratske elite bi nas s širokimi zamahi potisnile v J distopično prihodnost. £ Če je pravkar zapisano videti še megleno, ostanimo pri trendih, ki so že H tu. Vsaj nekaj takih je, ki napovedujejo prihodnje preobrazbe: globalno segrevanje napoveduje konec rasti in krizo neoliberalizma, ker tega poganjata le (za večino sicer destruktivna) rast in avtomatizacija proizvodnje dobrin in storitev; tu smo sicer šele na začetku, a je že videti, da ustvarja ogromno odvečnega človeštva, človeških smeti, kot jim trpko pravi Bauman. Podobno velja za razvoj, ki ga prinaša umetna inteligenca; za zdaj imamo precej več vprašanj kot odgovorov, s katerimi bi bili pomirjeni. Kako se aplicira, kdo jo zaseda, kdo nadzoruje, kdo regulira? Je za ta vprašanja sploh še čas ali je že prepozno? Je sploh še čas za odpore in upore, kdo je z nami, koliko nas je? S čim na pot? Z odrastjo in temeljnim dohodkom in temeljnimi storitvami, vse to pa zahteva novo družbeno pogodbo na globalni ravni in radikalno prerazporeditev družbenega bogastva. Družbeno bogatsvo, BDP ali kakorkoli mu že rečemo, je zmeraj kolektivno ustvarjano, a je vse redkeje kolektivno razporejeno, čemur je temu treba oporekati z vso močjo, ki jo premoremo. Obstoječe, povečini liberalno demokratične ustave nikakor niso optimalne z vidika javnega dobrega, človekovih pravic, solidarne skupnosti in človeškega dostojanstva, a boljših za zdaj nimamo, zato jih je treba braniti, ker so ogrožene. Kakor je treba braniti dosežke socialne države, tega največjega civilizacijskega dosežka do zdaj, ker se je pokazalo, da je najboljši garant pravne in politične enakosti in socialne enakovrednosti ljudi, posebej teh z manj (z)mož-nostmi v času, ko razpada pravni (mednarodni) red in se izrisujejo nastavki distopične prihodnosti. Bomo dopustili? Upam, da ne. Socialno delo kot emancipatorska družbena veda mora znati ponuditi radikalne in provokativne alternative v smeri enakosti/socialne pravičnosti, ki bi prečile spolne, rasne, seksualne, etnične religiozne in druge razlike, da bi bila možna in izvedljiva radikalna prerazporeditev družbenega bogastva ob nenehnem vigilantstvu pred učinki nove kolonializacije sveta, ki je že v polnem teku. Brez odporov in uporov se tu, tako mislim, ne bo izšlo. A naj sklanem praktično: socialno delo je, žal, v vse večji meri tudi birokratsko utrujanje in nadzorovanje uporabnic in uporabnikov, še huje, tudi samih sebe, se pravi ljudi, ki so v njem poklicno dejavni. Kaj če bi ustanovili urad za sistematično in sistemsko debirokratizacijo socialnega dela in vsak dan preverjali, kaj je tisto, kar nas v resnici zanima, kar je res treba in čemur se bomo s strastjo posvečale in posvečali? Tanja Rener Esej Prejeto 21. januarja 2025, sprejeto 2. decembra 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.263-269 Od varovancev do uporabnikov Ko postaneš predsednik društva ali celo sekretar Zveze društev za cerebral-no paralizo Slovenije Sonček, moraš nehati misliti le kot oče otroka s posebnimi potrebami, ki želi svojemu otroku pomagati, temveč kot nekdo, ki želi pomagati vsem otrok s posebnimi potrebami ali pa vsaj tistim s cerebralno paralizo. To se zdi danes nekaterim, ki zbirajo denar za svojega otroke in se jim njihov otrok zdi kot edini in največji problem na svetu, neumno. Jim ne zamerim, saj so v eni od prvih faz sprejemanja »drugačnosti« svojega otroka in ne morejo razumeti, da svojega otroka, kljub vsemu napredku medicine in pedagogike, ne morejo »popraviti« tako, da ne bi bil »drugačen« od drugih. Že pri izdelavi projekta »Celodnevno varstvo duševno in telesno težje in težko prizadetih otrok in mladostnikov v Občini Kranj« v osemdesetih letih (Primožič in Vodnik, 1988) je bilo treba upoštevati širši zorni kot dojemanja posebnih potreb od tistega staršev. Še bolj je bilo to potrebno pri izdelavi »Programa celovite skrbi za osebe s cerebralno paralizo v vseh življenjskih obdobjih« v osemdesetih in devetdesetih letih (Primožič idr., 1990). Priznam, da sem tudi sam na začetku pisal ali izjavljal neumnosti, saj je bilo moje znanje zelo omejeno. Več ko veš in izveš, previdnejši postajaš in svet vidiš v drugačni luči. Treba je bilo nabaviti in prebrati precej literature ter prepotovati pol Evrope pa še malo Severne Amerike, da lahko spoznaš okolje, v katerem živiš in v katerem moraš iskati realne rešitve. Če obravnavamo različnost posameznikov ali skupin kot odklon od normalnosti, ki ga je treba eliminirati, skriti ali popraviti, se srečamo s pojmi evtanazije (tudi manj krute sterilizacije), zapiranje v špitale ali gradove; srečamo se z usposabljanjem, rehabilitiranjem, z defektologijo ali pa s »popravljanjem okvarjenih«. Zelo težko pa se ljudi dotakne paradigma sobivanja različnih ljudi. Prav zato imamo v primeru, da se vsi medicinski in pedagoški prijemi pri »popravljanju drugačnih« sfižijo, opraviti z »varovanjem drugačnih« in od tod tudi pojem varovanci ali oskrbovanci, ki se pri nas še vedno * uporablja v zavodih, domovih za starejše ljudi in medijih. 7 Strah pred »drugačnimi«, se zdi, je bil od nekdaj. Predvidevamo lahko, da ™ so se otroci s telesnimi okvarami (kamor prištevam tudi one z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi pa seveda slepe in gluhe, saj so glava in mož- 8 gani tudi del telesa) rojevali od nekdaj. Smrtnost dojenčkov je bila velika pa ~ tudi mater, ne le zaradi okvar, ampak tudi zaradi nalezljivih bolezni (o tem 55 je mogoče veliko zanimivega zvedeti v krstnih in mrliških knjigah). Otrok z 3 73 O S 264 0 okvarami je bil skupnosti in pozneje družini v breme, ker ni skupnosti nič 1 prispeval; zato so po vsem svetu znane prakse, da so otroke, ki so preživeli, a £ niso bili sposobni za delo, še posebej ne za vojskovanje, izpostavljali, da so se o jih znebili. Pravico do življenja imajo samo najmočnejši. Ta paradigma (način razmišljanja in ravnanja) danes sicer ni prevladujoča, še vedno pa lahko slišimo ljudi, »da bi bilo bolje, če bi tak otrok umrl«. Baje je razširjena tudi med zdravniki. Produktivnost zahodnih družb se je povečevala in s tem tudi možnost, da se da kakšen vbogajme tistim, ki dela niso bili sposobni. Kristjani, ki so sami v svojem začetnem obdobju preživeli preganjanja, mučenja in usmrtitve, so kazali do ubogih usmiljenje. Za okvare otrok so bile krive »grešne matere«, ne pa otroci sami, zato so ti smeli beračiti ob nedeljah pred cerkvami; v nasprotju z lenuhi in delomrzneži, ki jim je bilo beračenje prepovedano. Ena od krščanskih vrednot se izraža v reku »kdor ne dela, naj ne je«. Če gremo danes na družbena omrežja, bomo ugotovili, da je ta tako imenovana krščanska paradigma med Slovenci zelo razširjena (»Naj se jih nažene delat, ne pa da se jim daje socialna pomoč«). Matere so tiste, ki se čutijo krive za drugačnega otroka, čeprav morda v javnosti vpijejo, da so krivi zdravniki. Ampak mati se lahko zdaj odkupi tako, da se »žrtvuje« za svojega otroka, tudi kot osebna asistentka, in tako pridobi ugled in javno in medijsko spoštovanje (ena od njih je postala Slovenka leta). Je pa pri tem oče otroka še bolj odrinjen, kot bi bil pri rojstvu »normalnega« otroka. Pravica do beračenja ima ceno. Treba je biti neskončno hvaležen, hoditi k maši in bog ne daj, da bi »kripli seksali in imeli otroke«. Tudi danes večina dobrotnikov pričakuje v zameno za donacijo neskončno hvaležnost, pa tudi na spolnost »drugačnih« se ne gleda z razumevanjem. V predindustrijskem obdobju je socialni in pokojninski »sistem« temeljil na pomoči znotraj družine. Ta je skrbela za otroke z okvaro, telesno ovirane in stare. Tisti, ki so ostali brez sorodnikov, so bili odvisni od špitalov, ki so se financirali iz darov in občinskih proračunov. Glede na to, da uporabniki špitalov niso imeli svojcev, so bili priročni poskusni zajci za zdravnike in nastajajočo sodobno medicino; zato so se iz njih razvile bolnišnice. Z razvojem industrije je tradicionalna velika kmečka družina razpadla, ljudje so se zaposlili v industriji, ki je omogočala večje zaslužke. Skrb družine je bilo treba nadomestiti z organiziranim zdravstvenim in pokojninskim sistemom; poškodovani delavci so dobili invalidnino. Invalidsko zavarovanje se navezuje na krščanski »kdor ne dela, naj ne je«. Invalid je namreč le oni, ki je bil enkrat zaposlen, in ne recimo tisti, ki ima okvare od rojstva ali pa okvare ni dobil ob delu. Vsi drugi še do pred kratkim tudi pri nas niso imeli enakih bonitet kot delovni in vojni invalidi. Pred tridesetimi leti, na primer, je moral »cerebralec«, ki se je želel voziti brezplačno z mestnim prometom v Ljubljani, po potrdilo k Društvu delovnih invalidov. Z rastjo meščanstva in širjenjem prosvetljenih in liberalnih idej se je razvijala tudi skrb za tiste »manj zmožne«. Predvsem za slepe in gluhe, ki so bili po videzu najbliže tako imenovanim normalnim ljudem in se je z njimi dalo 265 komunicirati (predvsem s slepimi). Tako so se zanje začeli odpirati zavodi s 0 šolskim programom, stalni vir financiranja pa se je recimo v Jugoslaviji od < leta 1954 zagotavljal s sredstvi Loterije. Skrb za varstvo in šolanje slepih in < gluhih so sprva prevzele cerkvene ustanove. Po letu 1774, ko je Marija Tere- e zija začela uvajati javno šolstvo, pa se je tudi šolanje teh otrok postopno zače- | lo izvajati v javni šoli; prvo ustanovo za slepe smo dobili leta 1919 v Ljubljani up in to na račun šestdesetih oslepelih slovenskih vojakov v prvi svetovni vojni s (Pacek, 2019). | Leta 1930 je Zakon o narodnih šolah, prvi za vso državo, postavil temelje v za ureditev šol za otroke s posebnimi potrebami. Zakon je določal, da morajo v te šole hoditi tisti otroci, ki so nesposobni slediti pouku v narodnih šolah, in med otroke s posebnimi potrebami prišteval »slepe, gluhoneme ter telesno in duševno zaostale otroke«. Vprašanje pa je, kaj je bilo s temi otroki po končanem šolanju (ki ni trajalo do 26. leta). Predvidevamo lahko, da so se najpozneje po smrti staršev znašli v eni izmed državnih ali cerkvenih hiralnic ali pa vsaj v domovih za onemogle. V Ljubljani so se nekateri otroci z zmanjšanimi intelektualnimi sposobnostmi pred ustanovitvijo Zavoda Janeza Levca 1912 šolali v posebnih oddelkih rednih šol. Tudi domovi za onemogle, hiralnice in podobne ustanove so se po drugi svetovni vojni postopno preoblikovale v domove starejših občanov, v gradovih, ki jih med vojno niso popolnoma uničili, pa so se odpirali novi zavodi (jaz sem nastopil v gradu Bokalce s pevskim zborom leta 1958). V mnogih od njih so bile nameščene osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, nekateri domovi pa so imeli in še imajo oddelke za invalide. Postopno so začeli za otroke ustanavljati pomožne ali posebne šole, danes šole s prilagojenim programom. Za odrasle pa posebni socialni zavodi (Flaker, 1998). Za telesno ovirane otroke sta bili ustanovljeni dve šoli. Prva šola za telesno ovirane otroke je bila ustanovljena šele leta 1947 v Mekinjah pri Kamniku (danes Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik). Vzgojni zavod v Vipavi, ki je bil namenjen otrokom s težavami v telesnem in duševnem razvoju, je bil ustanovljen maja 1965; sprejeti so bili prvi učenci v prvih štirih razredih osemletke. Z ustanavljanjem zavodov, ki jih je financirala država, pridemo tudi do razvoja medicinskega modela invalidnosti. Vsi imamo težave s sprejemanjem drugačnosti, še posebej če je ta drugačnost fizično zelo vidna ali pa gre za takšno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, da v nas vzbuja porog. Čeprav se je nespodobno norčevati iz »drugačnih«, predsodki ostajajo. Tako se je našlo nekaj posameznikov, najprej med zdravniki, nato pa tudi med pedagogi, ki so bili prepričani, da je možno drugačne z medicinskimi posegi in pedagoškimi metodami spremeniti v »normalne«. Zato pa so potrebne posebne bolnišnice in posebne izobraževalne ustanove (recimo Bolnišnica za invalidno mladino Stara Gora). Cerebralno paralizo so pred sto in še več leti, tako kot jetiko, zdravili s svežim planinskim zrakom. In ta poskus se je pred nekaj desetletji ponovil s hiperbaričnimi komorami. Svežemu zraku so sledile za »cerebralce« zelo mučne in neprijetne operacije ter popravljanje 266 o z različnimi opornicami, kalupi ipd. Kakšne so bile specialne pedagoške me-| tode, mi ni uspelo izvedeti pri nobenem profesorju defektologije, so pa brez £ dvoma pripomogle k temu, da je obveljalo prepričanje, da je za takšne otroke o bolje, da so v šolah s prilagojenim programom (prej pomožnih in posebnih šolah), ker se tam lahko še veliko naučijo (še posebej če se šolajo do 26. leta!). V obdobju socializma so predvsem osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, osebe z motnjami v duševnem zdravju, vedenjsko motene otroke zapirali v gradove, ki so bili daleč od urbanih središč. V Sloveniji so bili to gradovi, v Sovjetski zvezi in državah vzhodnega bloka pa so bile to vasi, v katerih so živeli ljudje z enakimi težavami. Sam verjamem v to, da je za vključitev v družbo najpomembnejše večini sprejemljivo socialno vedenje, posnemanje »normalnih«. Eno in drugo pa je možno doseči le v vključitvijo v »normalne« strukture, pa čeprav se drugačne izpostavi posmehu in norčevanju. Obstaja pa seveda še možnost »pohoda skozi institucije«, od posebnega vrtca do posebnega pokopališča. Danes se namesto javno deklariranega vključevanja ali inkluzije, ki pričakuje prilagoditev drugačnih večini, promovirata prilagajanje družbe »drugačnim«; vedno bolj se vračamo k medicinskemu modelu, ki sicer ni tako boleč, saj uporaba matičnih celic in spreminjanje genov nista enaka operacijam in postoperativnim terapijam. Ampak »drugačnost« ostane. Ljudje krepimo svoj ego le, če imajo drugi manj ali pa so slabotnejši od nas. Potem pa imamo v zgodovini opraviti še z dvema fenomenoma, ki se sicer zdita kot slab spomin iz preteklosti, pa verjetno nista. Prvi je evgenika, ki je največji razmah doživela v času nacizma. Popravljanje rase. Ne samo z oploditvijo med izbranimi človeškimi osebki, temveč tudi z eliminiranjem (zaplinjanjem) »kriplov«, katerega rane je nemška družba po vojni zdravila z velikimi in dragimi zavodi za »telesno in duševno zaostale otroke«. V nekaterih drugih državah (npr. Švedska) se je evgeniko prakticiralo na humanejši način, s sterilizacijo, še leta po koncu nacizma. Tudi v Sloveniji se nismo mogli izogniti izvajanju evgenike. Ker je postala bolnišnica za duševno bolne v Ljubljani prenatrpana, so nekatere odpeljali v novo »Bolnico za duševne bolezni v Graščini Novo Celje«. Nemci so ob zasedbi slovenskega ozemlja 1. maja 1941 zasedli umobolnico. Vse bolnike - okrog 400 jih je bilo - so ožigosane razdelili v skupine. Od teh so jih 50 določili za zdravljenje v Feldhofu, v zavodu za živčno bolne. Nekega dne pa so vse bolnike naložili na 20 avtobusov in jih odpeljali v Maribor, od tam pa z vlakom v Linz in jih tam pobili; svojci naj bi dobili pojasnila, da je od njih mogoče dobiti samo še pepel (Ferenc, 2009). Za postindustrijsko družbo velja, da so drugačnosti normalen družbeni pojav, in zato »drugačnih« ljudi ni treba popravljati, temveč je treba graditi družbo za vse. Tako pridemo do normalizacije in Wolfa Wolfensberga. Vsi ljudje naj bil živeli normalno življenje, in to na področju družine, medsebojnih odnosov, bivanja, dela in zabave. Načelno odlična ideja, samo kako jo izpeljati. Za začetek bi morali izvesti deinstitucionalizacijo, torej ukinitev totalnih institucij, v katerih skupina ljudi živi ločena od drugih in je odvisna 267 od volje zaposlenih. Pomembna je postala tudi ideja o neodvisnem življenju, 0 priljubljena predvsem pri osebah z dovolj intelektualnimi sposobnostmi, ki < so bile zaradi telesnih okvar ali duševnega zdravja prisiljene živeti v institu- < cijah. Ideja o normalizaciji je bolj znana med določenimi akademiki kot pa pri e strokovnih delavcih, tako pri onih, ki bi morali usmerjati socialno in invalid- 0 sko varstvo, kot pri zaposlenih v institucijah. Mislim, da ima večina zavodov, up ki so se zaradi pritiskov Evropske unije preimenovali v centre, še vedno loče- s na stranišča za zaposlene in varovance. o Posledici teh teoretskih pa tudi ideoloških tendenc sta bili postopno uki- v njanje velikih institucij in njihovo nadomeščanje s skupnostno oskrbo. V praksi je to največkrat pomenilo, da so velike zgradbe in velike skupine ljudi nadomeščale manjše zgradbe (in to le okoli matične ustanove, ki pa je načelno v ruralnem okolju, ki ni njihovo primarno okolje) in manjše skupine ljudi. Ampak za totalno institucijo, po mojem mnenju, je pomembno predvsem to, da gre za odnos med šibkejšim in močnejšim, pri čemer se mora šibkejši podrejati volji močnejšega. Zidovi tu niso tako zelo pomembni, ker je lahko na eni strani odnos simbiotičen, po drugi strani pa družbeno sprejemljiv in odobravan. Torej je lahko totalna institucija tudi družina, kjer lahko eden ali več družinskih članov v popolnosti usmerjajo življenje manj zmožnega družinskega člana. Še nekaj o pobiranju smetane, o čemer pišeta Andreja Rafaelič in Vito Flaker (2021). To, da se nekateri starši pritožujejo, da so njihovi otroci v VDC ali stanovanjski skupini s preveč prizadetimi, in zahtevajo diferencirane lokacije oziroma storitve, sicer sodi v kakšno drugo poglavje, ampak učinek je enak kot pri »pobiranju smetane«. Če verjamemo, da se sprejemljivega socialnega vedenja učimo od drugih (zrcalni nevroni) in da je eno od človekovih poslanstev sočutna pomoč drugim, je izločevanje sposobnejših od manj sposobnih škodljivo tako za ene kot za druge. Še bolj kot v stanovanjskih skupinah je to ločevanje ne samo škodljivo, ampak tudi skrajno nespametno pri zaposlovanju. Na eni strani imamo z ideologijo podprte posameznike, ki vpijejo, da se osebe z invalidnostmi v VD-C-jih izkorišča, potem druge, ki godrnjajo, »saj tako ali tako delajo samo redno zaposleni in to sploh niso izdelki varovancev«, na drugi strani bi pa sposobnejše izločali v neke še vedno segregirane zaposlitve z rednim delovnim razmerjem ali pa jih integrirali v redna delovna okolja. Na koncu ostanejo v VDC-jih res le tisti, ki prepevajo, gledajo v zrak ali pa se na sprehodih držijo za roke, kot otroci iz vrtca, v kvazi rednih zaposlitvah pa izumljajo neke zaposlitve, ki ne samo, da so ekonomska katastrofa, temveč so žal tudi poslovno neuspešni projekti, ki so primerni le za novinarje z »velikim srcem«, da o njih poročajo v medijih. Eni prvih, ki so želeli paradigmo sobivanja različnih, so bili antropozofi. Karel Konig s skupino izgnanih Judov, je ustanovil prvo vas, v kateri so skupaj živeli tisti, ki so veljali za normalne, in tisti, ki so imeli oznako drugačnosti. Namesto varovancev so začeli uporabljati pojma vaščani in pozneje sodelavci. Modificirani model vasi za odrasle, na katerega so pozneje prešle (zaradi 268 0 pomanjkanja sodelavcev, ki bi živeli v vaseh) skoraj vse antropozofske vasi, 1 so bili delovni tabori Zveze Sonček v Barbarigi, kjer so udeleženci stanovali £ v stanovanjskih skupinah in hodili delat v delavnice. Ta model smo skušali o pozneje prenesti v stanovanjske skupine in centre Sonček. Stanovalcem smo, čeprav nezakonito, leta pred izumom privržencev gibanja hendikepiranih, izplačevali denar za stroške na roke in vsakdo si je sam izbiral svojega pomočnika (pa to ni bil starš, kot je to zdaj pri osebnih asistentih). Zveza Sonček je v svojih dokumentih in v svoji doktrini prepotovala pot od celovitega programa skrbi za osebe s cerebralno paralizo (šlo je še za klasičen odnos med skrbnikom in tistim, za katerega je treba skrbeti) prek zahteve po normalizaciji (vse naj bo tako kot pri večini ljudi) do pravice do izbire. Model s stanovanjskimi skupinami in denarjem je imel, poleg tega da je bil daleč pred časom, pomanjkljivost v tem, da ni bil uporaben za tiste, ki zaradi bivanja v zavodih niso imeli potrebnih življenjskih izkušenj, in za tiste, ki so imeli preprosto nezadostne kognitivne sposobnosti. Tudi zahteva po normalizaciji je imela eno veliko težavo. Kaj pa je to normalno? Je normalno to, da tudi mnogi tisti, ki nimajo diagnoze, ne želijo stran od staršev in ostajajo v simbiozi s svojo posesivno materjo do smrti? Ljudem pač ne moremo vsiliti neke ideologije, ki je primerna za del intelektualno dovolj sposobne populacije (predvsem tiste, katerih starši niso več živi ali pa nočejo skrbeti zanje). Mislim, da je model »pravica do izbire« najbolj pošten in najoptimal-nejši. Problema za njegovo uresničitev sta dva: noče ga uzakoniti nobena vlada, ne leva ne desna, in ne ščiti uporabnikov pred zlorabami (v instituciji ali družini). Zveza Sonček si je prizadevala, da bi vsi državljani imeli možnost zaposlitve z delovnim razmerjem (tudi v tako imenovanem varstveno-delovnem centru), ampak do tega je še dolga pot. Do takrat pa naj se skuša tiste brez delovnega razmerja obravnavati kot sodelavca in ne kot varovanca. Sonček jim zagotavlja storitve, oni jih pa uporabljajo, zato uporabljamo poimenovanje »uporabnik«, kot je to večinoma v zahodnem svetu. Danes smo žal priče retrogradnemu procesu, v katerem so se starši, stroka in politika povezali za podaljševanje šolanja v šolah s prilagojenim programom in gradnjo novih šol za otroke s posebnimi potrebami (za premik ločnice med posebnim in normalnim, da bo zagotovljenih dovolj otrok v šolah s prilagojenim programom). S tem je propadla ideja o zapiranju šol s prilagojenim programom in odpiranjem oddelkov z znižanimi izobrazbenimi standardi v rednih šolah. S povečanjem nadomestil za invalidnost in drugimi denarnimi prejemki ter zaposlovanjem staršev kot osebnih asistentov so postale osebe s prilagojenim programom the only breadwinners in the family (edini prinašalci denarja v družini ali osnovni vir družinskih prihodkov). Ta sistem se bo z bližajočo se krizo še bolj zakoreninil v slovenski politiki invalidskega varstva. Normalnosti v resnici ni, neodvisnega življenja pa še manj; oboje je ideologija. Problem je le v tem, da človeka financira socialni sistem le, če dobi odločbo; posameznik nato uporablja storitve, ki jih zagotavlja sistem. Da pa bi 269 bil upravičen do denarne pomoči in potem denar uporabil po lastnih željah, 0 ostaja nesprejemljivo. Ne bi bilo prvič, da bi si starši kupovali avtomobile, < osebe s posebnimi potrebami pa ženske. Toliko liberalne miselnosti pa Slo- < venija ne premore. e < d o Jože Primožič P o < Viri 1 Ferenc, T. (ur.) (2009). Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 3, Nasilje in izkoriščanje gmotnih sil za potrebe okupatorskih držav. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti: vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf. Pacek, K. (2019). Pot ljubezni skozi čas - zgodovina Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni - usmiljenk 1919-2019. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Primožič, J., Bratec, D., & Tomič, Z. (1990). Program celovite skrbi za osebe s cerebralno paralizo v vseh življenjskih obdobjih. Ljubljana: Zveza društev za cerebralno paralizo. Primožič, J., & Vodnik, A. (1988). Celodnevno varstvo duševno in telesno težje in težko prizadetih otrok in mladostnikov v Občini Kranj. Kranj: Gorenjsko Društvo za cerebralno paralizo. Rafaelič, A., & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani. Poročilo Prejeto 12. decembra 2025, sprejeto 16. decembra 2025 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.271-275 Deveti kongres socialnega dela - praznik znanja, povezovanja in upora V Termah Zreče je 20. in 21. novembra 2025 potekal deveti kongres socialnega dela. Poleg množične udeležbe 304 udeležencev in udeleženk (rekordno število po prvem kongresu leta 2002, ko nas je bilo okoli 400) ga je zaznamovala 70. obletnica začetka izobraževanja za socialno delo. Dva konstruktivna dneva predstavitev, pogovorov in druženj sta dokaz, da je skupnost socialnih delavk in delavcev kljub neugodnim družbenim okoliščinam močna, povezana in zavezana nadaljnjemu razvoju svoje stroke, znanosti in izobraževanja za namene uresničevanja temeljnega poslanstva socialnega dela - soustvarjanja razmer za družbeno enakost in pravičnost za vse. Na devetem kongresu socialnega dela so nas z uvodnimi nagovori počastili dr. Mojca Urek, dekanja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, minister Simon Maljevac z Ministrstva za solidarno prihodnost, Dan Juvan, sekretar z Ministrstva za delo, družino in socialne razmere in enake možnosti, Urban Kodrič, državni sekretar z Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Anja Tekavčič, predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije, in Iztok Mrak, predsednik Socialne zbornice Slovenije. Na vprašanje, zakaj se socialno delo tako zelo spremeni na poti od teorije do prakse, je prva plenarna predavateljica dr. Vesna Leskošek odgovorila s podrobno interpretacijo opredelitve socialnega dela, kot jo je sprejela Mednarodna zveza socialnih delavk in delavcev. Poudarila je, da se ljudje prilagodimo strukturnim okvirom - zakonodaji, financiranju, organizaciji, digitalizaciji, nadzoru - ki jih določa politika. Od načina vodenja in upravljanja so odvisni delovne razmere, pristopi in metode ter stopnja profesionalne avtonomije. Pod vplivom neoliberalizacije socialne politike, ki vse bolj prodira tudi na področje socialnega varstva, in nekaterih novih konstruktov znanosti in znanja se spreminja tudi tako temeljno razumevanje, kot je strokovnost v socialnem delu. Predavateljica je svoje kritično razmišljanje podprla z aktualnimi dogodki, kakršen je sprejem Šutarjevega zakona, in z nekaj praktičnimi primeri ravnanja, ko gre za obravnavo nasilja. Ostro je nasprotovala interpretaciji, da si je treba človekove pravice zaslužiti, ter udeleženke in udeležence kongresa pozvala k pogumu, da se upremo neoliberalnim ideološkim tokovom in ostanemo zvesti poslanstvu socialnega dela. B®@ Iffk LeaŠugman Bohinc 0009-0002-1655-4123 ^JpF o s "H Petra Videmšek 0000-0001-5092-0225 $ 272 Druga plenarna predavateljica dr. Sanja Sitar Surič je nadaljevala razpravo | o razmerju med teorijo in prakso socialnega dela. V svoji raziskavi iz leta 2016 | je ugotovila, da socialne delavke in delavci na centrih za socialno delo nedosle-| dno uporabljajo koncepte soustvarjanja. Pri tem se spoprijemajo s številnimi sistemskimi obremenitvami: pomanjkanjem časa za kakovostno delo, spremili njanjem kadrovske strukture in zmanjševanjem deleža socialnih delavk med " zaposlenimi, vse večjo birokratizacijo, pomanjkanjem storitev in programov, | povečanim nadzorom, medijskimi pritiski in slabo poklicno samopodobo in « pomanjkanjem samozavesti (sploh v odnosu do drugih strok). Predavateljica CD ® je v odgovor na izzive in težave centrov za socialno delo poudarila potrebo po doslednem praktičnem udejanjanju strokovnega znanja in kontinuiranem izobraževanju ob razvidni organizacijski podpori zaposlenim. Zavzela se je za celovito prenovo normativov in standardov pomoči v socialnem varstvu, aktivno vključevanje socialnih delavk in delavcev v zakonodajne procese, boljše povezovanje političnih in strokovnih akterjev, prilagoditev informacijskih sistemov za zmanjšanje birokracije in za večjo prepoznavnost dobrih praks ter znanstvenih in strokovnih dosežkov v javnosti. Socialne delavke in delavci ostajamo glas ljudi v stiski, hkrati pa moramo krepiti tudi glas stroke socialnega dela v interdisciplinarnih timih in znotraj lastne discipline. To vključuje redno supervizijo, intervizijo, skrb zase in nenehno strokovno izpopolnjevanje. Hkrati moramo kritično prepoznavati in odpravljati sistemske ovire, ki otežujejo znanstveno in strokovno utemeljeno prakso. Le tako bomo krepili strokovno samozavest in ugled socialnega dela v javnosti. Letošnja novost kongresa je bil plenarni dialog, ki je nadomestil tretje vabljeno predavanje. Pogovor dr. Lee Šugman Bohinc z dr. Miranom Možino in Tonetom Vrhovnikom Strako je simbolno ponazoril epistemološko pravičnost socialnega dela, ki enakovredno vrednoti strokovno in izkustveno vednost ljudi z izkušnjo duševne stiske. Sogovorniki so razpravljali o kritičnem stanju na področju duševnega zdravja v Sloveniji. Tone Vrhovnik Straka je opisal svojo negativno osebno izkušnjo z »bojnim poljem« sistema duševnega zdravja in poudaril, da se je kljub desetletjem razvoja strokovnega znanja in aktivističnega delovanja stanje v praksi celo poslabšalo. Dr. Miran Možina je opozoril na togost v Sloveniji prevladujočega biome-dicinskega modela in kratko predstavil nekatere uveljavljene in empirično preučevane kontekstualne pristope, ki so usmerjeni v razumevanje človeka v njegovem življenjskem okolju. V dialogu so opozorili na problematike medikalizacije, prehitrih diagnoz, farmakocentričnosti in prisilnega molka, ki pogosto utiša osebne zgodbe ljudi v stiski, njihovo zgodbo pa največkrat preglasi ozka strokovna - diagnostična, biološka, institucionalna - zgodba. Namesto opisane doktrine in prakse so predlagali ustvarjanje prostora za večglasje - dialog med strokovnimi, osebnimi, izkustvenimi in družbenimi zgodbami. Kot ključne prispevke socialnega dela k uporabi kontekstualnih pristopov podpore in pomoči ljudem s težavami z duševnim zdravjem so navedli: krepitev glasu človeka v njegovem socialnem kontekstu, razumevanje družbenih dejavnikov duševnega zdravja, zagovorništvo človekovih 273 TJ O 9. kongres socialnega dela, 20. 11. 2025, avtorici fotografije Kaja Kerštajn in Špela Marc pravic, povezovanje socialnih mrež, zmanjševanje škode, prepoznavanje virov moči in tveganj v okolju, preprečevanje epistemične in hermenevtič-ne nepravičnosti ter ustvarjanje alternativnih, nemedikaliziranih prostorov podpore. Bogat kongresni program je v dejanski izvedbi (ob nekaj odpadlih dogodkih) poleg plenarnih predavanj in dialoga obsegal približno 90 referatov, pet delavnic, tri okrogle mize in predstavitev novih znanstvenih in strokovnih del. Referati, okrogle mize in delavnice so bili smiselno uvrščeni v sedem vsebinskih sklopov, ki so ponazorili 70 let razvoja in dosežkov izobraževanja, raziskovanja in strokovnega dela. Predstaviteljice in predstavitelji prispevkov so odgovarjali na vprašanje, kako ohraniti kritičnost in splošno kakovost izobraževanja za socialno delo v času pospešenih družbenih sprememb. Poudarili so posebnosti naše stroke, ki temelji na vključevanju in soustvarjanju, partnerstvu z uporabniki, povezovanju izobraževanja, prakse in raziskovanja ter razvijanju inovativnih sodelovalnih, dialoških in kontekstualnih pristopov in oblik socialnega dela v organizacijah in skupnostih. Več prispevkov je osvetlilo prednosti in pomanjkljivosti ter tveganja uporabe novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in digitalizacije v socialnem delu. Kaj vključuje pojem e-socialno delo, katere etične dileme sproža in kako vpliva digitalna preobrazba sistema socialnega varstva na vrednote in identiteto naše stroke, so samo nekatere od predstavljenih tem. Spraševali smo se o vlogi socialnega dela v spreminjajoči se državi blaginje, odzivih na neenakosti, migracije, okoljske in druge krize ter nasprotovali naraščajoči patologizaciji in medikalizaciji družbenih pojavov in vse večjega dela spektra človeških duševnih stanj. Seznanili smo se s socialnim delom v različnih skupnostih in z različnimi skupinami. Poslušali smo kritične razmisleke o aktualnih izzivih in 274 navdušujoča poročila o dobrih praksah sodelovanja z družinami in mladi-| mi ter starimi, z marginaliziranimi skupinami, osebami z ovirami in ljudmi | v duševnih stiskah. Spoznavali smo izkušnje avtoric in avtorjev prispevkov o | zagovorništvu in temah, kot so paliativna oskrba, brezdomstvo, migracije in vključevanje migrantov. I Izkušnje kongresa so znova pokazale, kako kompleksno je socialno delo in " na kako različnih področjih deluje - v socialnem varstvu, vzgoji in izobraže-| vanju, zdravstvu, pravosodju, delovnem okolju, kriznih oziroma izrednih raz« merah. Spet smo opozorili na nekatere najbolj nevralgične točke naše stroke: CD ® identiteta in javna podoba, etika, pomen medpoklicnega in meddisciplinar-nega ter transdisciplinarnega sodelovanja. Poudarili smo pomen ustvarjalnosti v socialnem delu - od najširšega razumevanja inovativnega spoprijemanja z življenjskimi okoliščinami do uporabe specifičnih izrazno-ustvarjalnih pristopov in sredstev, s katerimi lahko povečamo moč ljudi pri doseganju želenih izidov. Na kongresu smo pozornost namenili tudi kulturi skrbi zase. Le redna in kakovostna skrb zase, ki jo omogoča spodbudno delovno okolje, lahko zagotavlja uspešno in učinkovito delo in pripomore k preprečevanju izčrpanosti zaradi dolgotrajnega doživljanja in izražanja sočutja. Nadaljnji znanstveni in strokovni razvoj socialnega dela zahteva kritičen odnos do vpliva neoliberalizma na socialno varstvo in druga področja, kjer se zaposlujemo socialne delavke in delavci, na izobraževanje in raziskovanje. Dvojna vloga skrbi oziroma pomoči in nadzora je neizogibna značilnost našega poklica, s katero se moramo naučiti konstruktivno ravnati, to pa ne velja za nekatere razpetosti, ki jih sprožajo temeljne predpostavke neoliberalne ideologije in tržne ekonomije ter z njimi povezane oblike vodenja in upravljanja v socialnem varstvu. Individualizacija družbenih problemov, kot so revščina, neenakosti, brezposelnost, podnebne spremembe in vojne, zastira pogled na strukturne izvire psihosocialnih in drugih stisk ljudi. Birokratizacija in osredotočenost na postopke nas vse bolj oddaljujeta od neposrednega sodelovanja z ljudmi v njihovem socialnem okolju, posledice vse večje uporabe umetne inteligence so nepredvidljive. Socialni delavci in delavke se moramo upreti sodobnim globalnim trendom razkrajanja skupnosti, prelaganja družbene odgovornosti za težave na posameznike in družine ter razvrednotenja solidarnosti in sočutja. Bolj kot drugi smo usposobljeni za ustvarjanje socialnih mrež, oceno tveganj in uporabo perspektive moči, zavzemanje za normalizirajoč odnos do širokega spektra duševnih stanj ljudi, spodbujanje razvoja kulture socialnega vključevanja, spoštovanja in negovanja različnosti, miroljubno reševanje sporov, varovanje življenja na našem planetu, da ga bodo lahko uživali tudi naši zanamci. Poročilo končujeva z ugotovitvijo, da je bil deveti kongres socialnega dela neprecenljiva priložnost za vzajemno učenje, druženje, povezovanje, krepitev strokovne identitete ter soustvarjanje novih idej in načrtov za njihovo uresničevanje v smeri nadaljnjega razvoja znanosti, stroke in umetnosti socialnega dela. 275 Najlepša hvala vsem udeleženkam in udeležencem - tistim s prispevki in brez njih, članicam in članom programskega in organizacijskega odbora in mnogim nevidnim podpornikom - za to, da ste pripomogli k strokovno odlični in človeško topli izkušnji tega dragocenega dogodka! Naj nam bo navdih za organizacijo naslednjega, jubilejnega desetega kongresa. Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite! Lea Šugman Bohinc in Petra Videmšek TJ O Poročilo Prejeto 23. decembra 2025, sprejeto 6. januarja 2026 doi: 10.51741/sd.2025.64.3.277-281 Etika v urbani dobi - zadnji projekt Centra za študij drog in zasvojenosti Sredi leta 2023 sva bili sodelavki Centra za študij drog in zasvojenosti Amra Šabic in Vera Grebenc povabljeni, da se pridruživa skupini izobraževalnih in v praksi delujočih organizacij iz Danske, Finske, Nizozemske in Francije, ki je pripravljala projekt za razpis v programu Erasmus+. Povabile so naju danske raziskovalke, ki so bile leto pred tem na naši fakulteti zaradi izvajanja aktivnosti v okviru nekega drugega evropskega Erasmus+ projekta s področja urbanega razvoja. Takrat so se seznanile z aktivnostmi našega centra, ki so se v zadnjih nekaj letih osredotočale med drugim na vprašanje zmanjševanja škode med brezdomnimi uporabniki drog in so se zgostile v objavi monografije Odprta scena (Grebenc in Šabic, 2020). Teoretski in metodološki pristopi, ki jih pri raziskovalnem delu našega centra uporabljamo, so jih prepričali, da so nas vključili v ekipo, ki je pripravljala raziskovalni načrt novega projekta z naslovom »Etika v urbani dobi in družbena vključenost - URGE«1. Ni naključje, da smo se lahko tako hitro priključili temu mednarodnemu projektu, saj smo se z aktivnostmi, ki smo jih na centru izvajali v zadnjem desetletju, osredotočali na vprašanja etike, trajno-stnosti urbanega prostora in okoljske pravičnosti ter vključujočih skupnosti, s tem pa nam je uspelo ustvariti tudi dovolj obsežen bazen znanja o teh temah. Vse od leta 2015 smo v Centra za študij drog in zasvojenosti namreč prepoznavali, da urbani razvoj večjih mest podlega procesom gentrifikacije, ki sprožajo nove skupnostne probleme, predvsem povečevanje vidnega brez-domstva, pomanjkanje dostopnih stanovanj za mlade družine, izključevanje in marginaliziranje starejših ljudi, povečevanje bivanjske revščine, getoizaci-jo skupnosti in degradacijo ali zmanjševaje javnega prostora. Vsi ti pojavi so v veliki meri povezani z novimi valovi urbanizacije, ki so značilni za celoten svet (UN-Habitat, 2024). Konceptualno podlago projektu »Etika v urbani dobi in družbena vklju- £ čenost - URGE« predstavlja raziskovalna usmeritev centra, ki vse od usta- £ novitve leta 2005 raziskovalno obravnava uporabo drog kot družbeni, soci- £ alni, zdravstveni, diskurzivni in predvsem politični fenomen. Večinoma smo ^ raziskovali z etnografskimi raziskovalnimi metodami, saj so nam omogočale S 1 Projekt z imenom »Etika v urbani dobi in družbena vključenost - URGE« in oznako KA220-HED-2023-015 financira Evropska komisija. Projekt poteka od 1. 11. 2023 do 31. 10. 0- 2026. ^ o s © 0000-0002-7419-3840 278 0 razumevanje vsakdanjega življenja ljudi v perspektivi prvoosebne izkušnje 1 uporabnikov in uporabnic. Hkrati je bilo naše projektno delo vsa leta osredo-<5 točeno na razvoj tistih teorij in metod socialnega dela, ki temeljijo na načelih I uporabniške perspektive in krepitve moči, zmanjševanja škode, normalizacije, dialoškega in kontekstualnega razumevanja potreb ljudi in razvijanja stvarnih odgovorov na potrebe ljudi v skupnosti. Na podlagi tega znanja zagovarjamo integrirani biološki, psihološki, socialni in okoljski model dela (bio-psiho-socio-eko model). Tak pogled nam omogoča tudi celostno razumevanje urbane družbe in vlogo socialnega dela pri oblikovanju vrednot vključujočega okolja. Naša motivacija za sodelovanje v tem projektu pa je povezana tudi s spremembami, ki jih zaznavamo v evropskem urbanističnem razvoju in jo spodbujajo vrednote socialne in okoljske pravičnosti, nekaj, kar je tudi globalna usmeritev socialnega dela. Socialno delo, ki poudarja etično zavezanost k aktivnemu sodelovanju pri ustvarjanju trajnostnih skupnosti (International Association of Schools of Social Work, 2019, 2024), ima danes nalogo razvijati pristope, ki omogočajo sodelovanje in državljansko angažiranosti v različnih kontekstih razvoja mest. Hkrati ima nalogo oblikovanja trajnostnostnih socialnih politik, ki bodo upoštevale sodelovanje prebivalcev. Danes so odgovori politike socialne države 20. stoletja, ki je temeljila na razvoju javnega sektorja in je kot glavni vir za reševanje revščine in konfliktov v mestih oblikovala mrežo javnih služb, preslabotni in ne zavrejo škodljivih posledic gentrifikacije. Če so »socialna mesta« v preteklosti s pomočjo javnih storitev reševala socialne probleme, kot so slabe stanovanjske razmere, zdravstvo in infrastruktura, je danes situacija drugačna. Zasebni sektor je močan akter v razvoju mest in opazimo prehod od ideje »socialnih mest« k ideji »bogatega mesta«, v katerem prebivalci in javnost ne sodelujejo več, odločitve pa sprejemajo lastniki kapitala (Sennett, 2018). V preteklosti se je socialno delo osredotočalo na pomen in razvoj skupnosti, na primer z delom za ekonomsko redistribucijo in dajanjem glasu tistim, ki niso bili slišani, danes pa ugotavljamo, da so pred socialnim delom nove naloge, povezane z urbanizacijo, odpornostjo in trajnostnostjo. Evropska socialna politika se je danes preusmerila iz poudarjanja kohezivnosti družbe/skupnosti v poudarjanje individualizirane odgovornosti posameznika/družine za lastno socialno varnost. Skupne vrednote in trajnost so sicer razglašene v številnih mednarodnih konvencijah, a je hkrati v ozadju rešitev vedno ozek ekonomski interes, to pa povzroča sporadičnost in parcialnost odgovorov. Tudi zmožnost, da v evropske kurikule socialnega dela vključimo bolj celosten študij za razumevanje urbane trajnostnosti, je pogosto ne le institucionalno ovirano, ampak tudi finančno omejeno. Z našim projektom »Etika v urbani dobi« želimo odkriti, katere so socialne razsežnosti trajnostnosti in kako so povezane z gospodarsko in okoljsko trajnostjo ter katere vrednote mora socialno delo spodbujati, da bi ustvaril trajnostna mesta? Glavni namen projekta je raziskati, kako lahko socialno delo obravnava svetovno okoljsko krizo, ki je v veliki meri povezana z 279 Vir: Klara Mestek. urbanizacijo. Deset partnerskih organizacij iz petih evropskih držav v projektu razvijamo metodo »vizija«. Spodbuja ustvarjalen dialog o vrednotah za trajnostno prihodnost. Je metoda za ustvarjanje čim bolj ideološko neobremenjenega prostora, kjer se lahko ljudje z različnimi izkušnjami, ozadji in položaji moči srečujejo na enakopraven način. Navdih za to metodo je protreptičen dialog, filozofsko izhodišče za vrednostno usmerjene pogovore, ki izvira iz antične Grčije. Protreptika (iz grške besede protrepo = spodbujam, opogumljam) je oblika pripovedi, ki omogoča dialog, v katerem se sogovorniki osredotočajo na etiko vrlin in najvišje dobro (Aristoteles, 2022). Takšen dialog podpira posameznike, skupine in skupnosti, da se usmerijo v tisto, kar je zanje pomembno, in v skupnem razmišljanju ustvarijo trdnejšo podlago za prihodnost. Z metodo omogočamo, da se slišijo vsi glasovi, tudi tisti, ki po navadi niso slišani. Pravilo projekta je: vsi glasovi so enako dragoceni, ni dokončnih odgovorov, namen je postati modrejši v osebnem in skupnem življenju. Tudi ideja skupnega dobrega sega v Aristotelovo dobo, zaradi spodbujanja politične in socialne pravičnosti, odgovornosti in državljanske zavesti za doseganje kolektivne blaginje pa ostaja ključna za trajnost in blaginjo v današnji družbi. 280 Fotografija 2: Usmerjevalna tabla za dogodek na Fakulteti za socialno delo. Vir: Klara Mestek. Metodo lahko uporabljamo za okrepitev skupnosti, kot del procesov sprememb ali kot pripravo na pomembne odločitve. Zaradi svoje sposobnosti za spodbujanje dialoga o skupnem dobrem je protreptika alternativa netraj-nostnemu razvoju mest. Metodološko vizija temelji na kolektivnih in aktivi-stičnih metodah v socialnem delu, kot so spodbujanje skupin, organiziranje skupnostnega dela in zagovorništvo. Poleg tega se projekt URGE na splošno, in s tem tudi v metodi »vizija«, ukvarja z nadgradnjo znanstvene podlage za socialno delo, ki se srečuje s krizami današnjega časa in prihodnosti, zato se usmerja tudi v holistično zasnovane znanstvene tradicije, tako iz Evrope kot iz drugih delov sveta. Naš cilj je oblikovati metode, ki bodo socialnim delavcem in socialnim delavkam omogočile oblikovati trajnostne prostore bivanja. Želimo ugotoviti, kako je treba danes raziskovati in obravnavati nasprotujoče si silnice v urbanem okolju, ki so posledica različnih, tudi konfliktnih vrednot posameznikov in skupin. Povsem konkretni cilji našega projekta so: razvoj metode dialoga, ki spodbuja prepoznavanje skupnih vrednot, spodbuja sodelovanje in vključevanje, oblikovanje izobraževalnih metod, ki bodo omogočale razumevanje dilem iz več perspektiv, in ustvarjanje zbirke digitalnih izobraževalnih gradiv, ki 281 bodo omogočala poglobljen študij in znanje o trajnostnosti urbanih območij. t Opravljamo etnografske raziskave, da pridobimo znanje o nasprotujočih si a vrednotah v razvoju mest. Uvajamo nove prostore za dialog v izobraževanju r na področju socialnega dela, ki se nanaša na komunikacijo, etiko, zagovorni- i štvo in delo v skupnosti prek koncepta, imenovanega »vizija«. Ustvarjamo fil- bb me, podkaste in igre, da bi omogočili pogovore o vidikih socialne, ekonomske 7' N in okoljske trajnostnosti v mestih. V Ljubljani so naši projektni partnerji dru- | štvo Kralji ulice, raziskujemo pa v soseski Novo polje, kjer je Mestna občina r Ljubljana zgradila soseske z neprofitnimi in socialnimi stanovanji. Trenutno | v projektu s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani sodelujemo: Amra CC Šabic, Monika Bohinec, Klara Mestek in Vera Grebenc, v ekipi Kraljev ulice pa | sta Hana Košan in Petra Polajžer. 7 Od 24. do 26 septembra 2025 smo se vsi projektni partnerji zbrali v Ljub- I ljani. Na srečanju smo testirali metodo »vizija« v obliki kavarne, v kateri so v d dialogu sodelovali udeleženci, ki imajo različne položaje moči v družbi (pred- 77 stavniki ministrstev in lokalne uprave, uporabniki, praktiki, študenti). N £D s v O Vera Grebenc n o Viri Aristoteles (2022). Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica. International Association of Schools of Social Work (2019). Globalna izjava o etničnih načelih v socialnem delu. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Pridobljeno 5. 1. 2026 s https:// www.iassw-aiets.org/wp-content/uploads/2019/09/GL0BAL-SW-STATEMENT.-SL0-VENE-TRANSLATION.pdf International Association of Schools of Social Work (2024). Concept note WSWD 2024. Pridobljeno 5. 1. 2026 s https://www.ifsw.org/wp-content/uploads/2024/01/ concept-note-WSWD-2024_en.pdf Grebenc, V., & Šabic, A. (ur.) (2020). Odprta scena: zmanjševanje škode med brezdomnimi uporabniki drog v Ljubljani. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Sennett, R. (2018). Building and dwelling: ethics for the city. London: Penguin Books. UN-Habitat (2024). UN-Habitat annual report 2023: local action at a time of crises. Pridobljeno 20. 8. 2025 s https://digitallibrary.un.org/record/4063463?v=pdf Publisher University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved Editors in chief Vera Grebene, Jana Mali Senior Editor Borut Petrovič Jesenovec Editorial Board Barbara Černač, Srečo Dragoš, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Advisory Board Gordana Berc, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Bogdan Lešnik Cover photo Vili Lamovšek Address Topniška 31, 1000 Ljubljana phone (+386 1) 2809 273 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Web site https://www.revija-socialnodelo.si/ Inclusion in databases International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), ERIH PLUS EBSCO Soclndex with Full Text Four issues are issued per year. Subvention: Slovenian Research Agency Guidelines for authors are published on the Journal's web pages. Texts published in Socialno delo Journal are licenced under Creative Commons licence: CC BY-SA SOCIALNO DELO, Vol. 64, Issue 3 (July-September 2025) SELECTED CONTENTS 197 Srečo Dragoš - Blind spots of the welfare state 219 Vesna Leskošek - Conceptual changes in decision-making about child protection and upbringing, and about contacts in cases of violence 241 Marino Kačič - The quiet power of informal rules and support in institutions for people with disabilities in Slovenia SOCIALNO DELO LETNIK 64 JULIJ-SEPTEMBER 2025 ŠTEVILKA 3 ZNANSTVENI CLANKI ESEJA POROČILI ISSN 0352-7956 UDK304+36 Srečo Dragoš - SLEPE PEGE SOCIALNE DRŽAVE - 197 Vesna Leskošek - KONCEPTUALNE SPREMEMBE V ODLOČANJU O VARSTVU IN VZGOJI OTROKA TER STIKIH V PRIMERIH NASILJA - 219 Marino Kacic - TIHA MOČ NEFORMALNIH PRAVIL IN PODPORE V INSTITUCIJAH ZA LJUDI Z OVIRAMI V SLOVENIJI - 241 Tanja Rener - OB OBLETNICI: SOCIALNO DELO IN JAZ - 257 Jože Primožič - OD VAROVANCEV DO UPORABNIKOV - 263 Lea Šugman Bohinc, Petra Videmšek - DEVETI KONGRES SOCIALNEGA DELA - PRAZNIK ZNANJA, POVEZOVANJA IN UPORA - 271 Vera Grebene - ETIKA V URBANI DOBI - ZADNJI PROJEKT CENTRA ZA ŠTUDIJ DROG IN ZASVOJENOSTI - 277