Habakuk Reimmichlova povest podomačena — Z dovoljenjem založbe Ob šestih zvečer že se je Habakuk podal v svojb čumnato, ki je bila v občinski hiši v podstrešju. Skozi nizko in široko okno je videl daleč okoli. Zagrnil je okno z zaveso, da bi kazalo, da je šel že spat. V resnici pa je sedel pri okriu in je skozi razporek v zavesi nepremično gledal na cesto, da bi mu nič ne ušlo. Ma drugi strani ceste je bila Miklinova gostilna, kjer je poštarka stanovala. Habakufc je videl gospodično, ko je o poli osmih priala od pošte in zavila k Miklinu. Topli junijski dan se je polagoma umikal hladni noči, ki jo je prvi krajec rahlo razsvetljeval. Habakuk je slej ko prej bil na preži, ali ne na cesti ne v Miklinovih durih ni opazil nič sumljivega. Oblekel je usnjeni suknjič in obul zimske čevlje iz klobučevine, da bi bil takoj pripravljen, če bi bilo treba iti, in da bj njegovih kcrakov ne bilo čuti. Minulo je precej časa. Tedaj se je zašvetilo gospodičino okno in je ostalo kake četrt ure razsvetljeno; potem je luč ugasnila. Že se je Habakuk hotel s svoje preže nmakniti, ker je menil, dr. je gospodičria-šla spat. Ali zdajci je švignila ženska postava čez Miklinov prag in odhitela po cesti gor. »Za božjo voljo, to je ona!« Habakuk se je po bliskovo spustil po stopnicah in jo je udrl za ponoeno potnico. Ta pa je bila več sto korakov pred njim m je tako hitela, da se ji ni mogel približati. Habakuk je mislil, da se je gospodična namenila po cesti k Sv. Lenartu, tam pa na postajo in na vlak. Ali nenadoma je zavila v stran in po stezi, ki je držala čez Goro v Črešnjevec ... Kaj naj to pomeni? Ali sta se z onirn gospodom zmenila, da se tu na samem kje snideta? Habakuk ni rad vohal za ljudmi. Ali tu, si je rekel, kjer gre za srečo in nesreco takega neizkušenega dekleta, je treba biti tudi špijon. Medtern je ženska začela počasi hoditi in tudi Habakuk se je ustavil. Tedaj se mu je zazdelo, da čuje stokanje in bolno ihtenje. Kaj je spet to? Ali že se je spet pobrala in pohitela proti brvi, pod katero se je penil narasel gorski potok. Tudi Habakuk je pospešil korak in se ie begunki precej približal. Zdaj jo je zagledal, ko je stala sredi mostiča in strmela v bučno valovje. Zdaj — kaj?! Na ograjo leze. Bog nebeški, saj vendar :.i tako ob pamet, da bi v vodo skočila! Z eno nogo je že čez ograjo. Krčevito je zastokala. Kaj: stokala! Zatulila je. Voda je tako hruščala, da ni čula hlastnih korakov za seboj. Habakuk je zasopel, poletel. treščil na brv. Ona je že nagnila telo — zdaj bo skočila .. . Tedaj jo zagrabijo krepke :oke od zadaj, jo vklenejo in vržejo z vso silo nazaj, na uho pa ii zagrmi glas: »Kaj uganjaš? Ali si ob pamet?« »Aaaav! ...« Od strahu in onemoglosti se je zrušila na most in je.napol omedlela. Ali pičlo minuto potem je planila pokonci in zavpila: »Kaj je tebe prineslo?« »Za tabo sem tekel, da bi te obvaroval nesreče.« »Lump! Špijon! Po svojih potih lezi, mene pa pusti!« »Ali si nora? V sraraoto siliš, v strašno smrt, v pekel. Kdor svoje življenje zavrže, ta je pogublien na vekomaj.« »Nikomur nič mar! Jaz storim, kar hočem.« »Ne, tega ne moreš. Na Boga moraš misliti, na mater, na druge ljudi, ki ti dobro hočejo.« Zdaj se je gospodična naslonila na osjrajo in se je krčevito zajokala. Stresla se je in pretresljivo zajecljala: »O, stric!"Kako bo pogledal! V zemljo bi se morala vdreti pred njim. In mati! O moj Bog! Mati bo umrla od tega . . . Ta srainota! Ne, ne, ne! Rajši umrem.« »Na svetu je ni reči, ki bi je ne bilo mogoče popraviti.« »Ne, ne; zdaj je vsemu kraj. Zame ni rešitve in ne pomoči. Pusti me, naj grem!« Dekle se je opoteklo ob ograji in se js zopet hctelo zagnati v vodo. Habakuk pa jo je držal kakor v kleščah in jo je opomnil: »Vsaj na Boga zaupaj! Bog nam lahko vedno pomaga.« »Meni tudi Bog ne more več pomagati. Toliko scm premolila, bilo pa je vse zaman.« »Kaj pa se je prav za prav zgodilo? Povej, povej; olajšala si boš srce. Živi duši ne bom kaj črhnil.« »Veš — veš — veš ... ne, ne — lepo te prosim, nikar ne sprašuj več!« »Oni tujec, ta šema, ti je morai kaj hudega storiti.« »Da, da, lažnivec, goljuf! ... Danes je bilo v časnikii, da je že cel tucat deklet ogoljufal, ko jim je obljubljal zakon, in jih spravil ob denar.« »Ali si mu ti tudi dala denarja?« »Mnogo, mnogo!« »Iz poštne blagajne?« »Ooooh!... Habakuk, bodi usmiljen! Nikar me tako grozno ne glej!« Dekle je zopet krčevito zaihtelo, tako da dalj časa ni spravila besede iz sebe. Potem je zastokala: »Pojutrišnjem — najpozneje v soboto — pride poštni komisar, da pregleda mesečni račun. Denarja ni. Zaprli me bodo, če bom še živa .. . O, moja uboga mama! ...« »Če ni drugega kakcr le denar, bo vendar še mogoče najti pomoč,« je menil Habakuk. »Kdp fni bo pomagal? Saj nihče nima toliko denarja. Posodi mi pa tudi nihče ne.« »Koliko ti ga je treba?« »Ooo ... šest sto kron.« »Ne več ? Tedaj je lahko pomagati.:. Glavo pokonci, dekle, in obriši si solze! — Jaz imam sedem sto petdeset kron v poštni hranilnici — vpisal mi jih je še stari poštar, knjižico pa imam v svoji sobi. — Dal ti bom knjižico, ti pa odpiši šest sto kron in poravnaj s tem, kar ti v računu manjka! Še nocoj bova to opravila, potem je vse prav in boš lahko mirno šla spat.« »Habakuk! Habakuk! Habakuk!« je kriknilo dekle in mu je hotelo poljubiti roko. »Nikar neumnosti ne uganjaj!« se je nasmejal in naglo umaknil roko. »Pojdi zdaj! Nimava več dosti časa. O polnoči moram v službo.« Dekle se ie še enkrat ozrlo v vodo, ki je glasno hruščala in goltala svoje pene v vrtince med skalami, in se prestrašeno obrnila. Sledila je mladeniča kakor vdana, krotka ovčka. Potihoma je še vedno jecala, potern je bruhnilo iz nje: »Habakuk — ti — ti — si me rešil. . . Brez tebe bi bila izgubljena .. . O, tako dober si! ... Tako dober! ... Kako naj te zahvalim?« »Boga zahvali, ki je dober, ne pa mene!« »Da, da, Bog je dober.« S ceste sta zavila po stranski poti. Grede je jela gospodična pripovedovati, kako jo je oni .tuji gospošček ujel na lirnanice. Pravil je, da se piše Herman in da je bogat trgovec na Dunaju in da je prišel v te kraje, da bi nakupil lesa. Dekletu je čisto zmešal glavo; slinil se ji je in dejal, da ga je njena lepota vsega prevzela, in je obljubljal, da jo hoče vkratkem vzeti za ženo. Poprosil jo je tudi, naj mu dovoli, da sme za svoj denar kupiti zanjo vso nevestinsko balo — denarja njemu hvala Bogu ne manjka — in naj pove, kam želi na ženitovanisko potovanje. (Dalje prihodnjič)