244
jokave pesmi pridejo redkokdaj pod roke, kakor so Riečaninove„Riečanke". Nič krepkega, nič zdravega ni v njih — neka nerazložljiva žalost jih je rodila, in oče jim je napačni, recimo namišljeni pesnikov entuziazem do domovine. Lepo je in priporočljivo, da je človek patrijot — posebno v sedanjih časih — a patrijotizem naj se kaže v moči in požrtvovalnosti, a ne v vsakdanjih frazah in tudi ne v resignirani žalosti in brezupu. Posebno velja to za pesnika. Domoljuben pesnik bodi narodni prorok, ki oznanjuj domovju lepše dni, ki navdušuj rojake na odpor proti stiskalcem, a nikdar naj se pesniku ne naseli v srce resig-nacija, češ: „Vse je zastonj! Izgubljeni smo." Pesnik bodi neustrašen, pogumen in drzen kakor sokol četudi mu stiska srce žalost, izhajajoča iz trpke osode narodove. Riečanin hoče biti lirik. Svoje nezrele plodove je razvrstil v štiri dele pod zaglavja: „Riečke elegije", „Soneti," „Uz obalo Rječine" in „Razne pjesme". Povsod tista jokavost, brez krepkega jeklenega poguma, in zdi se nam, kakor bi brali lamentacije 15letnega mladeniča, živečega od lepodonečih fraz, ki dosti govori, a malo pove. Tudi „Riečanke" se odlikujejo po gostobesedni dolgoveznosti, da te mineva potrpljenje, ko jih bereš, in da jih odložiš s tiho jezo : „Čemu se ljudje silijo." — Pokojni hrvaški pripovednik Evg. Kumičič, čigar manom so pesmi posvečene, ni dobil v Riečaninu najboljšega glasnika svojega imena.         L. T.
M. M. Uskokovič:   Pod životom. 8°.
Str. 92. Cena 1. dinar. (1 K). — Drobna knjžica, drobne črtice. Male sličice, črtice, arabeske, poezije v prozi so danes nekaj navadnega na književnem trgu raznih narode v. Take stvarce se lahko pišejo in lahko tudi čitajo. Marsikateri pisatelj, ki ne čuti v sebi dovolj sile in smelosti za večje leposlovno delo, piše take črtice. Vendar tudi tu lahko hitro spoznaš zrno od plevela, a poleg slabejših stvari najde čitatelj večkrat cvetko prave poezije.
Uskokovič je mlad srbski pisatelj, je že doslej sodeloval pri raznih srbskih časopisih in ne brez uspeha. Tudi te črtice so bile že tiskane v raznih listih, a zdaj jih je zbral v posebni knjižici. Razdelil jih je pod tri naslove : „Ništi" (8), „Iz intimnog kuta" (7) in „Moriturf" (4). V prvem oddelku opisuje tragedijo življenja bednih in izgubljenih duš, v drugem je zaigral na melanholične, strast-vene strune svoje ljubezni, v tretjem toži po izgubljeni sreči in ljubezni. Pisatelj je dober črtičar, ki se je vglobil v notrinjo tujih src in svoje duše, vendar bi rekel, da svet vendar le malo preostro sodi. Za prirodo ima dobro
oko in s par potezami očrta ozračje, v katerem se nahaja, a pripovedovanje mu je zanimivo in spretno. Upati smemo, da napiše še več večjih in boljših stvari od teh drobnih črtic. Zbirka ne bi nič izgubila, če bi izpustil črtici: „U jugovoj noči" in „Rekviem".        /. B.
Letopis Matice srpske. Knjiga 235. sveska I. za godinu 1906. — Vel. 80. Str. 144. Cena 1 K. — „Matica srbska" v Novem Sadu izdaja vsako leto razun „Knjig Matice srbske" (znanstvene in zabavne vsebine) in „Knjig za narod" (popularne knjige poučne in zabavne vsebine) še po šest knjig svojega letopisa, ki prinaša lepe razprave in spise in podrobno ocenjuje vse znamenitnejše pojave v srbski književnosti. Prva knjiga letošnjega leta je prav zanimiva. Na prvem mestu pod naslovom „Iz najnovije ruske književnosti" opisuje Rus Nikolaj Iva novic Korobka znanega pisatelja Vladimira G. Korolenka, ki je nedavno slavil dvajsetletnico svojega književnega delovanja. Korolenko je preživel svojo mladost v južno-zapadni Rusiji; posebno v njegovih prvih spisih se pozna vpliv poljskega elementa. Poljaki imajo bogato preteklost, ki Rusom manjka, in zato se je pri njih razvil neki filozofski nazor o življenju z bujnim romanticizmom. Plemstvo južno-zapadnega kraja je bilo po narodnosti malorusko, a po kulturi poljsko, zato se je zbudilo malorusko narodno čuvstvo pri panih in pri šlahti stare Poljske, kar je provzročilo idealiziranje maloruske starine in kozaštva, česar se je tudi Korolenko dotaknil v svojih spisih. Zanimivo je, kar pravi pisatelj: „Poljska se obrazovanost znatno razlikuje od ruske. Pre svega ona je starija. Poljska je, blago-dareči katolicizmu, rano ušla u porodicu evropskih naroda. Ona je u literaturi imala več zlatni vek u ono vreme, kada kod Rusa i ne bese pomena o literaturi u pravom smislu reči." Korolenko se je zgodaj otresel poljskega vpliva, ker je moral že v mladih letih v prognanstvo, kjer je preživel najlepša leta svojega življenja. Zdaj se je izgubil pri njem poetični romanticizem in on postaje hladen opazovavec, a od prejšnjega mu je ostalo samo globoko čuvstvo toge iz žalosti, ki se kaže v njegovih lepih slikah iz sibirskega življenja. — „Iz novijih pesama Jovana Dučiča" imamo trinajst pesmi tega pesnika, kateremu stih jako gladko teče.
„Tri deputacije" je komedija v enem dejanju iz življenja priljubljenega srbskega pesnika Branka Rad i če v ič a, a napisal jo je najbolji in najbolj marljivi srbski dramatik Dra g o t i n J. II i j č. Pisatelju se je posrečilo,   da   je  na   dramatičen   način  pokazal
245
borbo, ki jo je moral izvojevati Vuk Karadžič in z njim tudi daroviti pesnik mladosti in srca Branko Radičevič proti starokopitnežem, ki so z vsemi silami branili stari slavenosrbski jezik in svojega Klopstocka Lukijana Mušickega. Branko je prišel v Karlovce na počitnice, kjer ga je veselo sprejela mladež, ker so ji njegove v pravem narodnem duhu zložene pesmice segale v srce. Nastanil se je v hiši kar-lovškega meščana Čike Mije, katerega brat Lukijan, umirovljen profesor poezije in retorike iz dobe Lukijana Mušickega je bil strašen nasprotnik Vuka in narodnega jezika in se zelo jezil na joto, ki jo je Vuk vzel v svoj alfabet. Govoril je svojemu bralu, ki se je tudi navduševal za Branka: „Jer bo si prostak, pa nemaš ni ponjatija, šta se sve od Rima sprema, samo da nas odpade od pravo-slavija, jezika i serp-skoga morala. Naj-mili su Vuka — — hu, da gadnoga imena !.. . da uvuče u serpski alfabet šo-kačku Jotu, da izgoni staroslavjan-ske jerove i debelo jerove, a kada u to-me uspjeh obezpeči, onda eto ti i latin skog alfabeta! - A več posle?... Danas Jotu, sutra ceo alfabet, a za njim če več i katoličesko svjaščenstvo s bis-kupami i kurijom." Profesor združi celo deputacijo,   ki   gre
na magistrat s prošnjo, da se Branko kot „raz-vratnik, jotovac", ki kvari mladež, spodi iz mesta. Zbereta se še deputaciji dijakov in deklic, ki pa ne gresta na magistrat, ampak k Branku, da ga proslavita in osmešita deputacijo njegovih nasprotnikov. Komedija se bode med srbskim narodom lahko in koristno uprizorila, a posrečil se je pisatelju posebno tip starega profesorja, ki s svojimi deklamacijami v slavenosrbskem jeziku dobro označuje nasprotnike Vukovega stremljenja in njih malenkostno mišljenje.
Spomenik Hmelnickega v Kijevu.
Potem sledi konec Stan ojevičeve velike razprave: „Knjige i drugo u starim srpskim zapisima." Prav obilo mesta v knjigi so dobile književne ocene in poročila (str. 95.—136.) Marko Car podrobno ocenjuje pesmi Svetiš lava S tefa novica (pesme originalne i prevedene 1903. in 1904.) in priznava temu mlademu pesniku obilo nadarjenosti in pesniškega duha. Profesor M. Budisavljevič se bavi z Uskokovičevimi črticami: „Pod životom," o katerih sem že izpregovoril, in kaže napake in nezrelost pripovedke Veljka Ra-dojeviča: „Teško tomekoga kunu". Slede še ocene študije iz jugoslovanske književnosti »Pripovedka o devojci brez ruku" od Pavla Popoviča, Čurčinove razprave „ D a s s e r -bische Volkslied in der deutschen Literatur", Š ur mili o v e razprave : Početa k gajevih No vina i t. d. Med nekrologi omenjam samo onega o M i -lošuCveiiču, ki je umrl koncem preteklega leta in kot glumec, redatelj in dramatski pisatelj zaslužil, da mu ostane trajen spomin med srbskim narodom. Janko Barle. Swiat Slovriari-ski je priobčil študijo Tad. Stan. Ora-bowskega o Aškercu, ki je izšla v ponatisu kot del „Szkic i razpraw z pismiennictvv s!owiariskich". Pisatelj seveda postopa jako obzirno z Aškercem; ne zamerimo mu, da je v spisu vse polno netočnosti in krivih sodba, le eno moramo omeniti. Grabowski opazuje pri Aškercu trdo, nepesniško obliko ter iz tega izvaja splošno trditev, da je slovenska poezija zaostala ter se mora boriti še z artistično-literarnimi težkočami jezika. To ni res, ker so ravno v finezi jezika moderni daleč prekosili Aškerca ter podali dokaz, da je slovenski jezik dovolj olikan za najvišjo poezijo.