Skrivnostni Pupo Ko s Šuštarskega mostu zavijete na Stari trg proti Gornfemu trgu, je na desni strani drogeri/a. V njej dela Avgust Repotočnik. Letos mu bo 66 let, vendar pa mu bi po njegovi življenjskosti in iskrivosti brez večjih težavpripisali vsajdvajsetmanj. Sicerpa ga večina someščanov bolj kot Avgusta pozna kot Pupota. Od kod ta vaš psevdonim? »Tako me je klicala nona, kajti mo-ja mati je bila doma iz Pevme pri Gorici. V prvi svetovni vojni je bila vas bombardirana in vsa družina je pribežala v Ljubljano. Najmlajšega vnuka je nona prekrstila v Pupota in tako je potem ostalo še do danes.« In to njegovo skrivnostno ime mi je delalo nemalokdaj težave. Ničkoli-kokrat sem prelistaval porumenele časopisne zapisnike nogometnih te-kem, kjer sem v moštvu Enotnosti in kasnejšega Odreda naletel na ime Pupo. Danes, ko je travnata preproga no-gometnih igrišč že daleč za Avgu-stom Repotočnikom in je v njego-vem spominu le še obilica lepih do-godkov in prigod, se Pupo malce otožno vrača v čase svoje športne ak-tivnosti. Zaljubljenost v nogomet ni splahnela, a postala je čistejša. Špor-tu se je zapisal kot šestletni fantič. Začel je telovaditi pri Sokolu, kaj kmalu pa ga je zmamila žoga. Tedaj pri nas še ni bilo košarke, tudi roko-met je bil še v debelih povojih. Se najbolj je bila razvita odbojka, toda za fantine s Poljanske ulice je bil bolj privlačen nogomet. Tam se je pričela njegova nogometna pot. »Začel sem pri Marsu, društvu s Poljanske ulice. Star sem bil 15 let. Dve leti kasneje sem 'prestopiT k Pri-morju in se kar naenkrat znašel v prvem moštvu. Tako je bilo do vojne.« Avgust je ostal Pupo tudi za šport-ne poročevalce s tekem. Mnogi ljubi-telji nogometa za njegovo pravo ime in priimek sploh niso vedeli... »Tedaj smo igrali drugače! Tehni-ko igranja smo imeli izdelano že pri 17 letih, trenerji so imeli mnogo manj dela kot danes, ko za 23-letnega igral-ca pravimo, da je mlad, nadarjen.« Pred vojno je občudoval igro Joza in Franeta Matošiča iz Hajduka, po osvoboditvi Mitiča, Cajkovskega, La-zarja, Beare. Proti vsem tem »ime-nom« iz slavne preteklosti jugoslo-vanskega nogometa je Pupo tudi igral. Nekajkrat je bil na robu držav-ne reprezentance, toda dresa z držav-nim grbom ni nikoli oblekel... »Igrati sem prenehal leta 1952, ko mi je bilo 33 let. Toda od stadiona se nisem mogel kar tako posloviti. Še 10 let sem bil v odboru Odreda. Po od- hodu enega najboljših trenerjev v Ljubljani, Bročiča v Italijo, sem mo-ral eno sezono prevzeti celo mesto trenerja pri Odredu.« Mimo igranja nogometa se je izučil za drogerista, se oženil. Danes je štiri-kratni »nono« štirih vnučk. Tri od njih, Barbara, Tadeja in Tamara gre-do po dedovih stopinjah. Hodijo k telovadbi, smučajo... »Tudi sam sem mimo nogometa in telovadbe zelo rad smučal. Toda ne-koč je bila to le turna smuka. Danes pa še vedno rad hodim v hribe, seve-da le na tiste do 1500 metrov, ki so manj obljudeni, pa zato nič manj lepi.« Družina, nogomet, poklic... »Vse se zmore, le volje mora biti dosti. Veliko je bilo odrekanja.« Veliko je spominov, bežnih utrin-kov iz bogate nogometne bere Repo-točnika. Na današnji profesionalizem v nogometu gleda malce postrani. »Preveč je vse skomercializirano! Ko fantje prenehajo igrati, sploh nimajo poklicev!« Danes, ko je v šport vmešala svoje prste znanost, je le-ta skorajda izgu-bil svoj smisel. Preveč je teatralnosti, mladina pa je vse prevečkrat le nemi opazovalec športnih dogodkov. » Ziv-Ljenje danes je lažje,« pravi Repotoč-nik in dostavlja: »Prav je tako! Le ceniti bi bilo potrebno bolj vse to! Zavedam se, da so minili časi, ko je bila limona na tekmi edini 'doping', vendar pa se poslanstvo športa ne more spremeniti!« Pupo se danes počasi pripravlja na odhod iz službe. Kako bo v pokoju? Ves čas je v gibanju, njegov prav mladeniški stas ga izdaja, da je še danes sila aktiven. Na stadion pa zai-de bolj poredko. »Na leto si ogledam morda dve tekmi. Nadvse rad pa gle-dam nogomet po televiziji.« Pravi, da počitka tudi na dopustu ne pozna. »Neprestano je potrebno spremljati strokovno literaturo, novitete. No, svojevrstna zabava so tudi vnukinje in seveda prodajalna.« Nogomet, družina, poklic. Vse to ga je neprestano gnalo h gibanju in kar ne moremo mu verjeti, ko pravj, da se pripravlja na pokoj, saj takoj pristavi, da je še veliko stvari, ki jih mora še postoriti. I. L.