vzgoje Področja 40 Vzgoja, junij 2025, letnik XXVII/2, številka 106 Akad. Milček Komelj, dr. znanosti, likovni kritik in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Je redni član umetniških razredov Slovenske akademije znanosti in umetnosti in redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu ter častni občan Novega mesta. Deset let je bil predsednik Slovenske matice. Njegova bibliografija ima več kot 2200 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Upanje v umetnosti Neznani avtor: Marija Zavetnica s plaščem, oltarni relief v baziliki na Ptujski Gori, prvo desetletje 15. stoletja Ker je zdaj že blagopokojni papež Fran- čišek jubilejno sveto leto 2025 oznanil za leto upanja, je Galerija Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava na pobudo Ksenje Hočevar in Bernarde Stenovec povabila vrsto umetnikov, da na novo naslikajo ali izberejo svojo podobo upanja. Del teh podob je bil na ogled na potujoči sku- pinski razstavi Odsevi upanja v prosto- rih novogoriške konkatedrale, in sicer v času vseslovenskega študijskega srečanja katoliških pedagogov o večnih prijemih v vzgoji, ki v marsičem koreninijo še v antiki. V spremnem razstavnem katalo- gu, kjer so vsa dela reproducirana, pa so skušali avtorji svoj upodobljeni odnos do upanja pojasniti tudi z zapisano besedo. Iz njihovih del in zapisov so razvidni upanje, ki ga vzbuja sinjina narave, dru- žinsko življenje z otrokom ali vračanje lastovk, pa upanje na lepše življenje v Deželi upanja, kjer ne divja vojna, ali upanje, ki ga oznanjajo glasba angelov, žareča obla sonca ali sončni žarek, ki oži- vlja zimsko pokrajino in nagovarja samo- tnega človeka, naj se ozre v nebo. Upanje so tem ustvarjalcem lahko vzbudili tudi taki naravni pojavi, kakršen je na primer zelena pregrada iz presvetljenih cipres, prostrano nebo nad jezerskim obzorjem ali vedri dotik sončnega poletja, torej pri- zori, notranje sorodni pojavom, kakršni se nam prikazujejo kot »mimobežne sli- ke / javorov in brez / in večnosti« in kot »tihe barve, / skoraj žarenje tišine, / ki nam odvzema besede / in vrača življenje: / pokrajine samote / in upanja / onstran upanja«, ali pa so videti kot »zlati obrazi / nekega drugega časa, / obrazi upanja, / ki živi brez besed«, kot nam v Mističnem pejsažu na začetku razstavnega kataloga subtilno šepeta pesnik Brane Senegačnik. Upanje sta avtorjem lahko obudila tudi portretni spomin na svetniškega »papeža upanja« Janeza Pavla II. ali na tih in pra- zen Kristusov velikonočni grob. V najbolj abstraktnih slikah, porojenih iz brstečih gest in slutenjskih prelivov, nam upanje sugerirajo zlasti optimistična barvitost, vitalna razigranost in predvsem svetloba, ki se preliva po platnih ne le kot zaščitni znak življenja, marveč kot neotipljiva, a živo sijoča emanacija večne luči, ki jo iz svojih upanj izžarevata hrepenenje srca in sijoča belina, oznanjajoča Kristusovo vstajenje. Večina takih in podobnih del zveni v duhu modernega slikarstva, kakršno je dominiralo že v 20. stoletju, le bolj iz- jemoma pa se je med slikami pojavila vzgoje Področja Vzgoja, junij 2025, letnik XXVII/2, številka 106 41 tudi kakšna bolj alegorična zasnova, ki nadaljuje izročilo poprejšnjih stoletij in findesièclovskega simbolizma. Ne glede na to, koliko ob vsem veselem upanju slike izpričujejo tudi religiozno zaupa- nje v večno življenje, so tako zamišljena dela v osnovi izrazito poduhovljena; ta razsežnost pa naj bi v idealnih uresniči- tvah pripadala tako sakralni kot posvetni umetnosti, ki se ne glede na svoj namen med seboj nikakor ne izključujeta. Stroga delitev likovne umetnosti na sa- kralno in posvetno se je zdela prisiljena že Francetu Steletu, prvemu intenzivne- mu raziskovalcu slovenske likovne ume- tnosti, kot je v spisu O veri in umetnosti nakazal leta 1913 na četrtem katoliškem shodu v Ljubljani, saj ga je v razlaganju ustvarjalnosti bolj kot sistematika prite- govala njena bolj konkretna in duhovna opredelitev. Že takrat je spoznaval, da je umetnost »širša kakor katerakoli teorija«. Širša kot katerikoli motiv je lahko tudi njegova vsebina; še posebej pa to velja, kadar govorimo o umetnosti in upanju. Ob pogledu na umetniška dela nam je danes še toliko bolj razvidno, da je lahko sveto ali božje zajeto tudi v posvetnem in da so žal lahko nabožni motivi upo- dobljeni tudi brez spiritualnega nadiha, saj je njihova prepričljivost odvisna od notranje podobe in trenutne umetniške moči ustvarjalcev, ki je sama po sebi božji dar, v katerega rojeni ustvarjalci samodej- no ali tudi dvomeče zaupajo. Ti so doga- janja in pojme nekdaj predvsem upoda- bljali, v abstraktni umetnosti, porojeni v 20. stoletju, pa navzven razvidni motivi (svetopisemski, figuralni, pokrajinski ali alegorično skonstruirani) največkrat niti več ne obstajajo ali pa so nakazani le alu- zivno in se izražena vsebina razkriva iz sožitja oziroma ubranosti samih likovnih (ali besednih in zvočnih) sredstev, ki jih napajajo čustva in idejni vzgibi. Pravemu smislu take ustvarjalnosti pa se lahko približamo le intuitivno, z doje- mljivostjo, ki predpostavlja razvit smisel za umetniško izražanje in duhovno ob- čutljivost. Zato lahko samo na tak način dojamemo tudi vanje vsajeno upanje. Iz- raz upanja pa je sama po sebi že vsa člo- veška ustvarjalnost, podobno kot je zna- nilec upanja sleherno človeško rojstvo in celo vsako novo jutro, ki ga doživimo in lahko proslavimo tudi z umetnostjo. Z ustvarjalnostjo umetniki potrjujejo avtentičnost svojega bivanja in s svojim upanjem v umetninah na novo ustvar- jajo svet, oblikovan po vzgibih njihove notranje podobe. Z umetniškimi stva- ritvami izoblikujejo telesnim čutilom dostopne pojave, ki v najprepričljivejših delih vsebujejo tudi presežno razsežnost, ki sega v večnost. Le z duhovno in estetsko odprtostjo, in ne z zanašanjem na priučene teorije ali prevzete ideologije, na katere se pogosto opirajo manj inventivni in manj izvirni ali celo samooklicani ustvarjalci in raz- lagalci, lahko prisluhnemo tudi upanju, ki nam ga umetnost prinaša od nekdaj. Kot je očitno iz sodobnih del, ga danes že dolgo več ne upodabljajo kot ženo s sidrom, kot so jo v bolj ali manj oddalje- ni preteklosti, ko so jo največkrat pove- zovali z drugima osrednjima teološkima krepostma, vero in ljubeznijo, s katerima jo je na primer skupaj posadil v atiko ka- kega ljubljanskega oltarja kipar Frances- co Robba. Personifikacijo vere, ki je sama po sebi slepa, so po tradiciji upodabljali s prevezanimi očmi, angleški slikar in kipar George Frederic Watts pa je v po- znem 19. stoletju na svoji najznameni- tejši simbolistični alegorični sliki Upanje nadel prevezo prek oči tudi svoji upodo- bitvi upanja. Ker je upanje v težavah ži- vljenja lahko tudi nadvse krhko, ga je na- slikal kot sklonjeno mladenko, sedečo na zemeljski obli z liro v rokah, na kateri je kot zadnji up ostala samo še ena, zadnja struna. Ker so sodobniki v taki podobi še bolj kot upanje videli brezup, pa je na re- pliki slike naslikal kot zadnje upanje na nebu tudi eno samo, zadnjo zvezdo. Bolj kot v posamične alegorične motive je upanje zajeto v podobe, ki oznanjajo Jezusovo rojstvo ali vstajenje. Kot pose- bej znamenite podobe upanja oziroma zaupanja izstopajo tudi podoba Marije, pod katere plašč se zatekajo ljudje vseh stanov, tudi cerkveni mogočniki in kralji, tako kot pri nas najizraziteje na romarski Ptujski Gori. Danes pa v umetnosti upa- nje največkrat razbiramo mnogo manj očitno razvidno, predvsem pa tudi mno- go bolj sublimirano, kot se nam razkriva skozi likovno sugestijo v podobe zajete- ga življenjskega zanosa: skozi izrazno in simbolno moč same barve, poteze, lika in svetlobe, ki izničuje neprodirno temo bodisi s sončnimi ali zvezdnimi prebli- ski bodisi z odrešilnim, vsezajemajočim sijajem. Vero in ljubezen lahko v življenju v re- snici ohranja in spodbuja samo upanje, pa četudi se pogosto poraja v strahu in je obdano s temnim brezupom, ki ga izzovejo življenjske tegobe, tako indi- vidualne kot tiste, ki pretijo človeštvu z vsakršnimi nezgodami in celo apoka- liptičnimi pojavi, ki jih želi umetnost s svojo angažiranostjo tudi premagovati ali jih nekako zarotiti. Človeško bitje teži k harmoniji, ki jo v krščanstvu oznanja mir, kakršnega je ljudem izročal Kristus. K harmoniji teži celo toliko bolj, koli- kor bolj ga mučijo protislovja, in zaradi takih bolečin in trpljenja je umetnost, vzgoje Področja 42 Vzgoja, junij 2025, letnik XXVII/2, številka 106 kadar izraža človekovo notranjost ali človeško zgodovino, pogosto tudi razbo- lena, krvava ali temačna, a njeno rojstvo vendarle že samo po sebi spodbuja upa- nje na rešitev. Taka je celotna krščanska umetnost, z upanjem pa je na novo na- polnjeno tudi poznejše slovensko impre- sionistično slikarstvo, ki izpričuje, kako so naši umetniki med odkrivanjem lepot slovenske zemlje in občutij svoje duše tudi v veliki bedi lahko strastno zaupali ne le v odrešilni sijaj svoje ustvarjalno- sti, marveč tudi v nov, pomladni razcvet celotne slovenske kulture, ki naj bi s svo- jimi sejalci razkrivala naše ustvarjalne sposobnosti in duhovno bistvo. Zaradi razkrivanja resničnosti, ki ni samo lepa, je v zgodovini izgineval tudi tradicionalen pojem lepote, s katero smo umetnost povezovali v preteklosti. Od- kar smo začeli lepoto dojemati tudi v izrazno spačenih oblikah kot pojavih zu- nanje grdote, je njena krčevitost kot no- silka notranje lepote postajala predvsem etična kategorija, tako kot je obveljalo v ekspresionizmu. V tako poduhovljeno in prestrašeno lepoto preoblikovano grozo sveta pa bi bilo najbrž bolje imenovati ustvarjalno prepričljivost, kakršna lahko človeka pretrese, ne da bi ga pomirila. Ali pa ga vznemiri s svojo notranjo in- tenziteto, tako kot so ga grozo in sočutje vzbujajoče gotske ali ekspresionistične podobe Kristusovega trpljenja, v katere je projicirana tudi slehernikova boleči- na; v podobe Matere Božje in svetnikov ter angelov, ki se gnetejo in lebdijo na oltarjih, pa je vtisnjeno tudi sleherniko- vo brezmejno zaupanje v Božjo pomoč. Podobe upanja pa so vendar bolj ali manj usklajene, morda v skladu s pre- rokbo Dostojevskega, da bo lepota od- rešila svet; lepota vseh preteklih dob in civilizacij nam svet povzdiguje in osmi- šlja in ga s tem odrešuje tudi dandanes. Umetnost je namreč edina človeška de- javnost, ki nas lahko neposredno in živo nagovarja tudi še iz daljne preteklosti in lahko edina nastaja iz upanja v svojo trajno veljavnost. Ker je upanje v človeka dobesedno ukrojeno, pa je tudi osrednja spodbuda njegovih teženj in dejanj, zato lahko predpostavljamo in še bolj občuti- mo, da se bo nekoč tudi izpolnilo. Umetnikovo trajno življenje ostaja utele- šeno in s tem živo le v njegovi umetnosti. Iz nje nam lahko govori ne glede na čas oziroma vsaj dotlej, dokler smo lahko za ustvarjalčevo izražanje oziroma za duhovno raven, ki jo njegova umetnost predpostavlja, še toliko dojemljivi, da lahko zaupamo v njen pomen. Zato lah- ko človek v skladu s svojo naravnanostjo v umetnosti odkriva brezčasne vrednote preteklosti, lahko pa mu te vrednote z njihovimi upanji postajajo tudi tuje, saj se v današnjem času lahko identificira tudi le še s sodobnimi banalnostmi in obrobnostmi, ki jih v skladu z narašča- jočo barbarizacijo in prodirajočim nihi- lizmom številni sodobniki tudi vse bolj štejejo za umetnost. To velja posebno za trenutni čas, ko velja za merilo umetno- sti tudi pogosto le v tehnološke dosežke zakrito samorazglašanje naraščajoče du- hovne bede in lahko govorimo o krizi ne le kriterijev, marveč tudi vrednot, v kate- ri žal pogrešamo vsakršno trdnost. Upanje, iz katerega izhaja avtentična umetnost, pa je gotovo bistveno globlje od upanja na priznanje ali 'uspeh', saj umetnik s svojo ustvarjalnostjo v bistvu upa na odrešitev, podobno antični ka- tarzi, njegova ustvarjalnost pa je v bistvu izpoved. Zato sama ustvarjalnost pomeni tudi premagovanje nasprotij ter v zadnji instanci celo smrti in jo upravičeno do- jemamo kot izrazito stvarniški pojav, ki razkriva bistvo človeka z vsemi njegovimi dilemami in širi obzorja duha, usmerje- nega v človeške globine in zazrtega proti nebesnemu kozmosu, ki se razprostira okrog zemlje v neskončnost. Največji umetnik, ki presega vse omejitve, pa je v človeških predstavah in tudi v pred- stavah največjih umetnikov lahko samo Stvarnik. Tisti umetniki, ki so postali ali še postajajo nepogrešljiv del kulturne zgodovine, lahko le upajo, da je njihova ustvarjalnost sposobna izraziti večnost duha, in tako z ustvarjanjem sproti pre- magujejo smrt, s tem ko ustvarjajo novo, v resničnih, prepričljivih umetninah ute- lešeno življenje. T o življenje je v bistvu iz- raz človeškega upanja, pa naj se nam raz- kriva skozi pomladno vstajenje narave, ki jo simbolizira svežina cvetja in zelenja na Groharjevi Pomladi, ali naj se razodeva skozi harmonijo ali vzviharjen Jakopičev duhovni nemir ali v večnost zazrto Pleč- nikovo arhitekturo, v zadnji instanci pa se razodeva kot tisto neuničljivo upanje v večno življenje, ki je z vizijo vstajenja položeno v temelje krščanstva z vero v Boga, ki jo je narodni vzgojitelj Josip Jeraj v zaupanju v duhovni preporod v knjiži- ci Ob skrivnih virih pred dobrimi sto leti imenoval »veselo upanje za našo dušo«. To upanje največkrat prirašča iz življenj- skega zagona instinktivno, a pogosto ne more niti mimo opozarjanja na neiz- prosnost smrti, zato lahko v umetnosti melanholičnega 16. stoletja na okviru naslikanega ogledala, iz katerega gledata v upodobljenega umetnika Hansa Bur- gkmaira in njegovo ženo le njuni lobanji, v nemščini preberemo celo sporočilo: O smrt, upanje sveta; na nagrobnikih ne le tistega časa pa gledamo peščene ure in lobanje. Toda hkrati z ozaveščanjem o človeški minljivosti taka znamenja smr- tnega prehoda v resnici napovedujejo in potrjujejo tudi človekovo pričakovanje onstranske večnosti, torej dokončno upa- nje, s katerim krščanska vera stoji in pade. Ta večnost se v nasprotju z gomazenjem življenja v ustvarjalnih vizualnih, pa tudi pesniških predstavah nakazuje kot poe- tičen mir z blagim fraangelicovskim ra- janjem, ki je kot kontrastna podoba člo- veškega nemira najbrž samozadosten, ali kot rajska čistina in simbolična praznina, v kateri je dokončno zaokrožena bivanj- ska polnost. Zato ni čudno, da marsikdo ugotavlja, kako je v umetnosti laže sliko- vito in bolj vznemirljivo upodobiti brez- upni, a mnogoličnejši pekel kakor srečna nebesa, ki predpostavljajo izpolnitev vseh upov, izgon vseh demonov in konec vseh strahov, ki se izlije v večno luč. Kako je up že sam po sebi povezan tudi s strahom, pa nam najlepše sporoča France Prešeren z motom k svojim Poezijam, v katerem oznanja, da prazno srce brez upanja nika- kor ne more biti srečno in da si zato želi nazaj strah in up. Upanje nas dela žive in človeške, pa naj upamo na nesmrtnost, na neizrekljivo večnost, na izpolnitev najbolj intimno zaželene osebne zemeljske sreče ali le na svetlobo jutrišnjega dneva, ki ni niko- mur zagotovljena milost.