MAKS TOBOLJEVIČ: Veliko pričakovanje
GOSPODARSTVO
'odarst^
gospodarstvo
oS
AK/Ai
■r- Tovariši, zdaj ko smo se sporazumeli o razdelitvi državnega kapitala, moramo samo še ugotoviti, kje je in če sploh je...
Ni v
tisto
Aktualna tema
krizi izobraževanje, temveč , kar se na vso moč oprijemi je odmirajočega proračuna
Podpredsednica slovenskega izvršnega sveta dr. Aleksandra Kornhauser je odgovarjala bralcem „Dela“ na vprašanja p izobraževanju znanosti in zdravstvu — Za vsa ta področja je uveljavitev samoupravnih sporazumov eksistenčna nujnost
•V	'
Uredništvo Dela je zaprosilo podpredsednico slovenskega izvršnega sveta dr. Aleksandro Kornhauser, da bi odgovarjala na vprašanja naših bralcev, in sicer o problematiki vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture ter znanosti. Prispelo je veliko pisem. Uredništvo lista je na razgovor povabilo okrog 20 ljudi. V zelo dolgem pogovoru se je izkazalo, da je bil ta okvirno z naše strani preobširno zastavljen in da ni mogel ustrezno zajeti vse problematike. Dogovorili smo se zato, da občutljiva problematika kulture ni bila obravnavana in da bo o njej beseda na posebnem razgovoru. Obilico ostalega gradiva, ki ga je dal razgovor, pa bomo objavili dvakrat. Danes povzemamo problematiko vzgoje in izobraževanja, medtem ko bomo vprašanja in odgovore z drugo obravnavano tematiko objavili prihodnjič.
V današnjem delu razgovora z dr. Aleksandro Kornhauser so sodelovali: Slavko Vute, ravnatelj osnovne šole Pod grmom iz Novega mesta., Branko Sosič, predmetni učitelj iz Kranja, Anton Skok, ravnatelj koprskega dijaškega doma, Ivan Trop, študent mariborske visoke ekonomsko komercialne šole, Aljoša Berginc, osnovna šola Podbrdo, Jana Kolarič, sodelavka murskosoboške enote zavoda za šolstvo SRS, m Marjan Miklošič, obalna kon ferenca ZK iz Kopra. S strani uredništva so bili na razgovoru odgovorni urednik Jak Koprivc, stenografka Fani Vidrih ter novinarja Marija Namorš in Janko Svetina, ki je po zapisniku razgovor pripravil za objavo.
Koliko za sanacijo in kako
SLAVKO VUTE:	Ali bo prišlo — In
kdaj — do novega sanacijskega programa financiranja šolstva? Podatki so znani in kažejo, da so osnovni dohodki predvsem v osnovnem šolstvu spet daleč pod dohodkom delavcev v drugih dejavnostih.
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Izvršni
svet je že maja opozoril na neskladja v gibanju osebnih dohodkov in tudi pripravil predlog, ki ga je sredi junija slovenska skupščina sprejela. Zdaj smo na tem, da sklep izvedemo.
Predlog je takle: V drugem polletju naj se samoupravni sporazumi uveljavijo stoodstotno (v prvem polletju je bila realizacije 95-odstotna). Pri tem naj se upošteva realizirani faktor stimulacije v gospodarstvu v 1972. letu na pogojno nekvalificiranega delavca, ki je bil 19 odstotkov (leta 1971 je znašal 15 odstotkov). Proučena bo tudi možnost izpopolnitve samo upravnih sporazumov za področja družbe nih dejavnosti, posebej še za področje izobraževanja.
Realizacija teh stališč pomeni, da bo treba zbrati — tako se ocenjuje — okrog' 167 milijonov din dodatnih sredstev za te potrebe družbenih služb. Izvršni svet stoji na stališču, da je ta denar treba zagotoviti.
Sredstva bi bilo mogoče zbrati tako, da bi za to uporabili viške dohodkov nad
•

DR. ALEKSANDRA KORNHAUSER:
Po naravi sem optimist. Najslabše je sedeti ob poti na kamnu in tarnati
Foto: E. Kaše
BHHH
i I • ■.
mmmm
-mm.
prvotno planiranimi okviri. To pomeni, da bo treba najprej podrobno izračunati, koliko omenjena sanacija osebnih dohodkov stane in za koliko bo nujno povečati finančne okvire samoupravnih interesnih oziroma družbenopolitičnih skupnosti. Kolikor pa bodo sedanje prispevne stopnje po tej korekciji potreb še previsoke, bo izvršni svet predlagal zniževanje stopenj.
Ce bo vse tako steklo, kot mora, potem to v globalu pomeni za približno 10 odstotkov višje dohodke na področju družbenih služh, ki bodo pa različno porazdeljeni. Na področju izobraževanja naj bi bil porast najvišji zlasti pri učiteljih s srednjo izobrazbo in na težkih delovnih mestih.
Ob vseh teh akcijah smo seveda omejeni z zveznim zakonom, ki dopušča globalno rast največ za 12,5 odstotka na celotnem področju. Morali bomo urejati in usklaja-ti tako, da zadovoljimo republiškim in zveznim predpisom.
Ob izrednih prizadevanjih' slovenske skupščine in njenega izvršnega sveta, občin in samoupravnih interesnih skupnosti, da se izvede takšna delitev tudi v sedanjih ostrih stabilizacijskih omejitvah, je neutemeljeno občutje o zapostavljanju vzgojno-izobraževalnega področja tembolj, ker težo stabilizacijskih omejitev nosijo v tem trenutku v enaki ,meri tudi delavci v zdravstvu, kulturi in upravi in ne nazadnje v vrsti gospodarskih panog, v katerih so osebni dohodki enaki ali nižji. Upoma prizadevanja za izboljšanje, ne pa malodušje ali nestrpnost, to je pot iz sedanjih težav.
Vrtci tudi za kmečke otroke
JANA KOLARIČ: Kmečkim otrokom naj bi z organiziranim predšolskim varstvom in vzgojo zagotovili boljše možnosti za uspešno šolanje. Kjer je že organizirano, so rezultati dobri, vendar z diferenciranim plačevanjem teh dejavnosti obstaja bojazen, da bodo že obstoječa mesta v takih oddelkih ostala prazna. Večina kmečkih staršev ni sposobna plačevati po dejanskem Izračunu, ali pa za načrtno vzgojo in pomoč pri pouku ob takih pogojih ne bo zainteresirana. Kako urediti plačevanje prispevkov, da bi v to dejavnost mogli zajeti več kmečkih otrok?
ALEKSANDARA KORNHAUSER:	V
predlogih izvršnega sveta ste lahko zasledili, da bo vprašanje kmečkih otrok obravnavano prioritetno. Treba bo nadaljevati s politiko izenačevanja pogojev vzgoje tudi za kmečke otroke. Kjer imamo dodatek za kmečke otroke, bo to mogoče urejati s tem. Kjer pa tega ni, bo treba najti drug mehanizem.
Za razvoj vzgojnovarstvenih zavodov se bo treba boriti najprej v delovnih organizacijah, da prispevajo za razvoj otrok svojih delavcev in solidarnostno tudi za kmečke otroke. Za usklajanje bo treba združevati sredstva tudi v okviru republike.
JANA KOLARIČ: V Pomurju je bilo
mnogo predmetnih učiteljev, ki so zaradi slabih delovnih pogojev in krajevnih razmer množično odhajali v bolj razvita področja. Učitelji, ki so ostali, imajo večinoma srednješolsko izobrazbo. Kako urediti dopolnilno šolanje učiteljev, ki so po zakonu dolžni imeti višješolsko izobrazbo, da ne bi obremenjevali temeljnih izobraževalnih skupnosti, ki že za svoje drugo delo nimajo dovolj sredstev?
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Dober
učitelj je sala pomemben. Z analizo sem primerjala znanje otrok iz kemije na neki ljubljanski osnovni šoli (ob relativno poprečnem učitelju) ter na šoli Dobrovo v Brdih (kjer je bil odličen učitelj). Na ljubljanski šoli je bil v odstotkih skupni rezultat 47,3, na Dobrovem pa 78. To dokazuje, da je učitelj tisti, ki nosi glavno težo, zato moramo zlasti na manj razvita področja dati dobre učitelje. Pravilna je zahteva, da pri izobrazbi učiteljev ne popuščamo. Učitelj je kot akumulator: če se samo prazni in nič ne polni, bo hitro prazen in ne bo prižigal luči v možganih naših otrok.
Težje delo je dražje
Enakopraven štart otrok pomeni, da moramo kvalitetno usklajati tri vplive: dom, okolje, šolo. Kjer daje okolje otroku zelo malo in morda malo tudi dom, mora razliko dopolniti šola — dati mu mora več, če hočemo prebiti tisto, čemur pravimo socialna diferenciacija. Zaradi tega moramo v manj razvite kraje usmerjati dobre učitelje. Poti sta dve.
Prva je nagrajevanje težkih delovnih mest. Izvršna svet je že februarja sprejel sklep, da se nagrajevanje za težka delovna mesta odmrzne. Učiteljem na zares težkih delovnih mestih je treba dati ne 100 ali 200 ali 500 dinarjev dodatka, ampak več, znatno več. Te ljudi moramo obdržati tam. Seveda je pa treba z objektivnimi kriteriji opredeliti, kaj je težko delovno mesto.
Druga stvar je permanentno izobraževanje — ne torej saojio izobraževanje za kvalifikacijo, ampak stalno izobraževanje. V ta sistean gremo zdaj intenzivno. Učitelj mora biti na čelu tistega voza, ki vleče naprej. Tega ne more samo v šoli, voz mora potegniti tudi v okolju. Predlog sistema izpopolnjevanja bo pripravljen že jeseni. Skrb za učiteljske kadre bomo morali vse bolj vračunavati v ceno izobraževanja in postati mora osnovna skrb temeljnih izobraževalnih skupnosti; republika mora pri tem zagotoviti vzajemno in solidarnostno usklajanje.
Za šolo pa že imamo
JOŽICA SINIC: Kakšna so republiška prizadevanja za uvedbo celoletnih malih šol, če upoštevamo, da je za takšno delo premalo prostora, da ni kadra pa tudi sredstev ne?
Nadaljevanje na 14. stran)
<=>
konec
tedna
f
Sobotna priloga
Iz vsebine:
PETER BREŠČAK
NIC BOU • DEVIŠKA AMERIKA
Velike želje po orožju
☆
ANDREJ NOVAK
KRVAVA POT FRAN0OISA CHAFFINA
Vojni spomini
☆
BOGDAN POGAČNIK
DR. BOŽENA RAVNIHAR
Portret tedna
☆
MIRAN ŠUŠTAR
JUŽNI VIETNAM IN LAOS
Novi v Alžiru
☆
BOGDAN ŠALEJ
• PERUJSKA AGRARNA REVOLUCIJA
Vlada deli zemljo
'☆
PRIMOŽ ŽAGAR -
IZGON GRLIC V SVILENIH ROBCIH
S kongresa za hipnozo v Uppsali
☆
PETER BOŽIC
VELIKOPOTEZNOST V MAJHNEM
S poti po Srbiji
☆
OGLA RATEJ
FILMSKI TEK ČEZ OVIRE
Berlinale
☆
JANEZ JEROVŠEK
MOČ, TRPLJENJE IN TVEGANJE
Intimen pogovor s Tonetom Svetino
☆
BOGDAN POGAČNIK
DERVIŠ IN ŽIVLJENJE
Srečanje s pisateljem Mešo Selimovičcm
☆
JOLKA MILIC
O BRANJU BRANJA IN SEMAFORIH
Slovenske lingvistične in normativne dileme
☆
FRANCE FILIPIČ
LACKOVO IZROČILO
Žilav boj za svobodo ob severni meji
‘ MARKO KOZMAN
SEDANJOST IN TRADICIJA
S poti po Baltiku
☆
BORUT JUVANEC
RAZSTAVNE ZAMISLI
Milanski trienale
☆
HASANEIN HEJKAL
NEPREKINJENI DIALOG S KENNEDYJEM
Dopisovanje vse do smrti
☆
ERICH VON DANIKEN
PRED 4000 LETI OPERACIJA LOBANJE
Odlomek iz knjige Setev v vesolju
NEPRIZANESLJIVO SREČANJE:
Deževala so vprašanja, ki niso ostala brez odgovora
Foto: Kato
Tudi učitelji naj se bolj angažirajo
Aleksandra Kornhauser: Od našega lastnega dela je odvisno, ali bo učitelj v naši družbi pisan z veliko začetnico
(Nadaljevanje s 13. strani)
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Vi ste
pa vise plotove postavili, kar se jih da: ni denarja, ni kadra, ni prostora. Koliko akcij bi izpeljali, če bi začeli s pozicij, da mora biti vnaprej vse zagotovljeno? Kar začnimo z NOB in naprej. Najbrž nobene. Boj za (napredek je tudi boj, v katerem hočemo ustvariti pogoje za izobraževanje. Nisem prepričana, da smo tako revni, da teh pogojev nimamo. Najprej denar: res, imamo še ljudi, ki imajo vso pravico govoriti o prenizkem standardu. Toda velik del pa ne živi tako slabo, da bi rekli, da ne moremo dati vseh otrok v malo šolo. Gre pa za vprašanje neposrednega dogovora. Skupščina obravnava zakon, ki bo zaščitil akumulacijo; to pomeni, da bomo preprečili siromašenje vlaganj v 'gospodarstvo in tudi v družbene dejavnosti. Potem "ko bodo ta pokrita, bo ostal ustvarjeni dohodek, ki je za porabo, to je za kritje skupnih in osebnih potreb.
Tu pa ne moremo zahtevati obojega: imeti več v kuverti ob koncu meseca, obenem pa tudi boljše pogoje zdravstva, šolstva, kulture ... Morali se bomo dogovarjati, da bomo dali več za skupne potrebe. Skupne potrebe pa so v bistvu tudi del ossiaega standarda. O zagotavljanju sredstev za te potrebe — tudd za malo šolo — se bo treba dogovarjati z delavci.
Potem prostor: v svojem pismu ste. zapisali, da vpijemo o' mačehovskem odnosu do osnovnega šolstva, na drugi strani pa ugotavljamo, da smo v 5 letih zgradili 105 novih šol, kar je več kot .v enakem' obdobju kdajkoli v vsej zgodovini. Da, to pomeni, da tako slabo z osnovnošolskim prostorom zdaj ni, za malo šolo je prostor, seveda ob pouku v dveh izmenah. Pouk v dveh izmenah ni tako huda stvar; preprečiti moramo tri izmene. Za prehod na eno izmeno pa bomo morali najbrž še počakati in prej dati prednost srednjim šolam' in dijaškim domovom, -kajti tu smo dejansko v zagati.
Prej za dogovor kot za zakon
ALJOŠA BERGINC: Kako si izvršni svet zamišlja politiko investicij v letu 1973 v srednje šole, kako si zamišlja financiranje šolskih centrov?
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Družbeni dogovor o sredstvih za področje družbenih dejavnosti je podpisan. To je izredno pomembno zato, ker je bilo toliko glasov, da te sfere ne bodo disciplinirane in da bo potreben poseben -omejitveni zakon, češ da se ne moremo družbeno dogovoriti za ostre finančne zadeve, kot je ta. Bilo pa je drugače — ljudje so veliko bolj pozdravili družbeno dogovarjanje, kot urejanje z zakonom, seveda potem, ko smo se z vsakim o njegovih problemih pogovorili in poskušali najti rešitve.
V tem dogovoru je napisano, da so investicije v srednje šole in domove prioritetne in da niso omejene. To se pravi: koli-
Odgovori
osebno
V zvezi z vabilom za razgovor je dr. Aleksandra Kornhauser dobila kup pisem in vprašanj tudi neposredno na izvršni svet. V nekaterih izmed njih se bralci obračajo nanjo z vprašanji precej zasebne narave. Na ta bo Kornhauser jeva vprašalcem odgovorila osebno. Prosila nas je, da bi tega v povzetku razgovora ne pozabili zapisati.
kor sredstev se bo dalo nabrati, toliko se jih lahko tudi porabi in jih ne zadene nobena omejitev.
Od kod denar? če hočete vi zgraditi srednješolski center, morate najprej imeti zanj koncept, načrt, ceno. Ko boste ugotovili, za katere panoge, za območja katerih občin boste šolali kader, si boste odgovorili tudi na vprašanje, kdo bo porabnik, plačnik. Treba bo k njim in se z njimi dogovoriti za potrebe in investicije, če bo kdo od takih kljub možnostim in potrebam po kadru odklonil sodelovanje, boste šli na občinski komite ZK, na SZDL, na sindikat pa še na SDK in ugotovili,. če gre temu res tako slabo, da ima moralno pravico odklanjati soinvestiranje v domove in šole za tiste kadre, ki jih on rabi. Če jo ima, boste to upoštevali in počakali, če je nima, ne bo samo vaša dolžnost, ampak tudi dolžnost družbeno-političnih organizacij in občin, da se 'borijo proti taki zaprotsti.
Zavore
samoupravnega
sporazumevanja
Vi na Tolminskem imate še dodatno možnost. Ste manj razvito območje. Zato se
boste za ustrezen delež pojavili z zahtevo pri republiških združenih sredstvih. V že omenjenem družbenem dogovoru namreč piše, da se bodo vsi letošnji viški. In se bodo stekali na račun republiške izobraževalne skupnosti, namenjali investicijam v srednje šole in domove. Nekaj teh sredstev se že zbira.
ALJOŠA BERGINC: Tolminska občina je že pred štirimi leti uvedla samoupravni dogovor med delovnimi organizacijami o zbiranju 1,5 odstotka bruto osebnih dohodkov za skupne družbene potrebe, predvsem šolstvo. Izvedbo dogovora nam je močno ome-
Dogovarjanje ni tako črno
MIKLOŠIČ: Pravite da planiranega materialnega programa razvoja na področju izobraževanja ne dosegamo. Ali torej na tem področju ne prihaja do takšne krize, v kateri bi morali na vse zvonove biti plat zvona in se verjetno poslužiti izrednih ukrepov?
KORNHAUSER: Nisem tako črnogleda. Naj povem, da so v pogovoru z vodilnimi kadri v velikih delovnih organizacijah — Iskra, jeseniška železarna, v Velenju itd. — vsi poudarili izredno potrebo po kadrih in veliko pripravljenost tudi investirati v to. Tak je primer Velenja, kjer so kljub restrikcijam te dni odprli novšolski center. Mislim reči tole: če bomo z akcijo samoupravnega sporazuma šli pred delovne organizacije, bomo verjetno lahko dosegli planirani delež družbenega proizvoda, pa tudi več. Pri tem pa se bo treba pogovarjati o konkretnih projektih, ne ho pa mogoče terjati denarja vnaprej in šele potem razmišljati, kako. ga uporabiti.
V krizi ni izobraževanje. V krizi je tisti del dejavnosti, ki se na vse kriplje op-rijemlje proračuna, kajti proračun sistem, sko ugaša. Obremenitev delovnih organizacij bo morala biti manjša in manjša, zato da bodo te lahko namenjale sredstva usmerjeno skozi samoupravne sporazume. če se bomo pa ml na področju vzgoje in izobraževanja držali proračuna, bomo tudi mi v krizi. Moram reči, da dogovarjanje ni tako črno, kot jih veliko misli.
jil lani zvezni izvršni svet s svojimi predpisi. V pomislek: kaj s takim samouprav, nim sporazumevanjem, če nekateri predpisi to praktično onemogočajo?
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Vrsto
predlogov za spremembe zveznih ukrepov je terjal tudi izvršni svet SR Slovenije. Moramo pa vedeti, da ima zvezni izvršni svet pred očmi poprečno jugoslovansko situacijo. Slovenija ima razen Hrvaške, samoupravljanje zaenkrat najbolj razvito in ob sprejemanju ukrepov pridejo naši samoupravni dogovori velikokrat nehote pod udar. Moram pa reči, da smo doslej uveljavili vse realne spreminjevalne zahtevke. Razumljivo je, da bo naš izvršni svet branil samoupravne sporazume in njihovo uveljavljanje. Doslej so bili zvezni ukrepi, ki so prizadeli samoupravljanje, tudi popravljeni. Nastopajo pa vedno novi administrativni predlogi, na katere je treba sproti reagirati. V skrajnem primeru je tu ustava, ki stvari jasno postavlja in vse odprte poti za njeno uveljavljanje. Vsak zakon, ki bi bil z njo v nasprotju, pade.
Odprte možnosti študija
BRANKO SOSIČ: Nekateri učni predmeti so v šoli popolnoma zanemarjeni, na primer likovni pouk. Pomanjkanje teh predmetov se kaže na učencih. Estetska vzgoja je danes na pozicijah kot pred več leti nazaj. Današnjemu času in človeku pa je likovna vzgoja potrebna. Poleg tega je profilu učitelja likovne vzgoje zaprt nadaljnji študij.
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Če je
kdaj v zgodovini bila potrebna vzgoja k lepoti, je to naš čas. Nikoli ni bilo toliko plaže, kot je je dandanes. Potreba po estetski vzgoji je zelo jasno prisotna, ta potreba ni v krizi. Je pa vprašanje, kako jo pokriti. Ali se ne vežemo preveč trdo samo na število ur obveznega pouka v razredu? Zakaj ne bi privzgajali ljubezni do lepega tudi izven obveznih ur in seveda tega dodatnega učiteljevega dela tudi plačali? V dogovorih z ljudmi bi .gotovo našli možnosti za finačno kritje teh potreb.
Kar pa zadeva izobraževanje nekaterih profilov prosvetnih kadrov, ki bi si radi pridobili še kaj več znanja, kot jim ga je dala pedagoška akademija, lahko povem, da se stvari razvijajo zelo razveseljivo. Dogovarjamo se za sistem, ki bo predmetnim učiteljem vseh strok odprl študij naprej v peti semester ustrezne študijske smeri fa-
kultet in visokih šol. Naj dam primer iz svoje stroke: diplomanti biologije in kemije na pedagoški akademiji imajo v bistvu izobrazbo iz treh strok — pedagoško, kemijsko in biološko. Ne morejo nadaljevati študija samo na eni fakulteti, ker imajo premalo predznanja; če pa se fakultete med seboj dogovorijo in zasnujejo skupen študijski program, je to možno. Za fakultete to, stroškov skoraj ne zveča, ker bo šlo predvsem za sodelovanje v sedanjih okvirih dela; omogočati bo predvsem treba, da bodo taki študentje določene predmete lahko poslušali na več fakultetah istočasno in se tako izpopolnili v svojem poklicnem profilu.
Želimo, da bi se to uveljavilo v prihodnjem šolskem letu. Nihče ne bi smel imeti zaprte poti za nadaljnje šolanje. Neglede na to, kakšno šolo je dotlej naredil, mora imeti vsak možnost doseči še kaj več, seveda, če izpolni zahteve po kvalitetnem znanju.
Japonci 1952., mi zdaj
JANA KOLARIČ: Kdaj bo v Sloveniji organizirana višja šola za vzgojiteljice ali vsaj za vodilni kader?
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Za ta
poklic najbrž ne bo nujno, da se izobraževanje nadaljuje po tipu srednješolske izobrazbe vzgojiteljice. Ustreznejša bo verjetno organizacija študija posameznih predmetov na več visokošolskih zavodih, da bi tako ob dogovorjeni kombinaciji dobili ustrezen, profil z visokošolsko izbrazbo. Saj ni nujno, da se študent vpiše samo na eni šoli in študira natanko določeno smer. Taka ozkost je vse bolj zastarela. Seveda bo v okviru univerze oziroma celotnega visokega šolstva delovala komisija, ki bo tako kombiniran študij pregledala in povedala, če po zahtevnosti ustreza visokošolskemu nivoju.
Tak kombinirani način študija, ki smo ga pri nas takoj po vojni že izvajali in nato z izredno togim sistemom študija onemogočili, se danes uveljavlja v vseh državah. S tem študij prilagajajo potrebam življenja. V svetu so šli v velike spreminjevalne in izobraževalne projekte. Prvi' so 1952 začeli Japonci in po tem, kako so se lotili kadrovske politike, sklepam, da njihov gospodarski skok ni bil tako presenetljiv oziroma nepričakovan. V ZDA so to začeli 1959, Angleži 1964. Mi tudi začenjamo zdaj energično. Večina je šla v to z vladnimi programi in zakoni, pa bomo še mi ta greh naredili, če ne bo šlo drugače. Vztrajanje pri starem — tako se je pokazalo — ne rešuje kadrovske zagate v Sloveniji in tudi ne omogoča razvoja visokega šolstva oziroma šolstva nasploh.
3000 novih ležišč v domovih
IVAN TROP: V srednjeročnem družbenem planu razvoja SRS je predvidena izgradnja 3.006 internatskih ležišč ter pospešitev obnove starih dijaških in študentskih domov. Kaj so doslej naredili za to slovenska skupščina, njen izvršni svet in drugi izvršilni organi? Koliko ležišč je namenjenih dijakom in koliko za študente? Kakšna bo delitev na posamezna mesta?
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Povedala sem že, da imajo srednje šole prednost, ker so potrebe tam največje. Res pa je, da imamo tudi v visokem šolstvu premajhne kapacitete domov. Hitrejšo rešitev problema bo treba iskati v združevanju sredstev, v samoupravnih sporazumih panog, ki potrebujejo določene kadre. Za zdravstvene
Zlasti
predšolski
Treba je upoštevati znanstvene ugotovitve, ki kažejo, da inteligenčni kvocient človeka najmočneje raste do 6. leta starosti — potem raste krivulja mnogo počasneje in okrog 20. leta začne stagnirati. To velja za inteligenčni kvocient, ne za obseg znanja, ki z leti prav gotovo narašča.
Ce to upoštevamo, je jasno, da imajo vzgojno-varstveni zavodi v Sloveniji sicer res močno varstveno funkcijo (praktično smo vse žene zaposlene), a vidika kadrovskega potenciala pa imajo pomembno razvojno funkcijo. Naj povem konkretneje: če ne bomo otrok množično vključevali v vrtce, bomo ohranili zaprte socialne kroge — otrok kmeta se bo težko prebil naprej, otrok nekvalificiranega delavca bo ostal nekvalificiran delavec. Skratka, tista socialna diferenciacija, ki se začenja že v prvih letih življenja, je najbolj krivična, izvira iz dejstva, da otroke razlikujemo socialno že zato, ker nimajo usklajenih pogojev vzgoje in izobraževanja.
kadre, na primer, bodo morale zdravstvene delovne organizacije v svojo ceno vračunati tudi kadre in dajati za to sredstva. Podobno v lesni industriji, strojni... Za ekonomiste in podobne profile bo potrebno dobiti sredstva z družbenim dogovorom, kjer bodo razen gospodarstva in družbenih služb sodelovale tudi občine in republika.
IVAN TROP: Glede domov sem slišal, da naj bi jih dobila Ljubljana 2.000 in Maribor 1.000.
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Prvič
slišim ta podatek. Vem le, da bi naj bilo 3.000 novih kapacitet prvenstveno namenjenih učencem srednjih šol. To je plan, stvar naporov. Ne bo iz centra financirano, realizacija bo taka, kolikor bo doseženo z dogovori ter samoupravnimi sporazumi.
IVAN TROP: Samoupravni dogovor o štipendiranju se ne izvaja. Polovica štipendistov ne dobiva štipendij v skladu z višino, kot je predvidena z družbenim dogovorom. Bi se dalo sprejeti kake sistemske rešitve? Zahtevaj! smo že sankcioniranje družbenega dogovora.
Ne udrihajmo čez sebe
Dokler bomo sami prosvetni delavci tako udrihali čez lasten poklic, bo to zelo slabo. Mislim, da bi se bilo treba v prihodnje zoperstaviti takšnemu svetobolju v prosvetnih vrstah. Tudi v zdravstvu, na primer, so dohodki podobni kot v šolstvu. Toda povejte mi enega zdravnika,'eno medicinsko sestro, ki trdi, da je zato zdravstveni poklic ničvreden. Ne vem, če ga bomo našli. V prosvetnih vrstah pogrešam spoštovanje tega zahtevnega poklica, ponos na odgovorno delo, samozavest, ki ni odvisna le od denarja. To ne pomeni, da se s tem odrekamo upravičenim zahtevam po ušklajenih dohodkih, toda zahteve je treba graditi na pomenu in uspehih dela, ne na malodušju in grenkobi.
Kdo lahko kadruje v prosvetnem poklicu, če ne v prvi vrsti šole, zlasti osnovne! štipendije — te so na razpolago, in to celo sorazmerno visoke. Dosegati javno spoštovanje in priznanje poklica — to se ne da z deklaracijo, ampak z nastopanjem, z uveljavljanjem prosvetnih delavcev samih, pa tudi s spoštovanjem lastnega dela.
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Družbeni dogovor je ustavno opredeljen. Po novem zakonu, ki je prav zdaj v razpravi v skupščini, bo imel sankcije tudi za tiste, ki so ga podpisali, a ga ne spoštujejo. Gre za razvijanje samoupravnega prava. Ce hočemo samoupravljanje izvesti, moramo samoupravno pravo uveljaviti, kot se spodobi. Zakaj bi bile klasično pravno opredeljene obveznosti Izterljive, samoupravno, kar je veliko bolj živo, pa ne? Zakon o samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju, ki je v razpravi, jasno predvideva, kaj se šteje za samoupravni sporazum, kaj za družbeni, dogovor in kakšne so sankcije. Ko bo ta zakon sprejet, bo treba verifioirati dogovor o štipendiranju. Ce bo 1» tem zakonu dogovor izterljiv, ga izterjajte. Ce pa ne bo, bo treba itd v nove napore, da se sklene dogovor v smislu zakona, po načelih ustave.
Kaj lahko stori izvršili svet
ANTON SKOK: Pri dogovarjanju ni nobeno vprašanje tako zapostavljeno kot domovi za učence, in to materialno ter kadrovsko. V 1973. letu naj bi po programu dobili 1.000 novih ležišč, do 1975. leta pa predvidoma skupaj 3.000. Do tega ne bo prišlo, kajti od lanskih precejšnjih republiških sredstev za srednješolske investicije (30 milijonov din) je ostalo, za domove bore malo. In še tisto, kar je ostalo, do danes ni izkoriščeno, ker občine niso našle potrebne udeležbe (50—70 odstotkov). To pomeni, da so občine zainteresirane predvsem za gradnjo srednjih šol, manj pa za gradnjo oziroma vzdrževanje domov (nekateri obstoječi se podirajo). '
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Vpra-
šanje domov bo treba postaviti politično loot prioriteto, ki velja tudd za občine, katere šolajo svoje otroke doma in s tega vidika včasih ne čutijo potrebe po gradnji domov. Gre za vprašanje vzajemnosti. Tudi republiška sredstva bo treba primarno namenjati za vzajemne potrebe. Vzajemnost je prav v tem, da ustvarimo pogoje za šolanje otrok, ki na 'svojem območju šol nimajo.
ANTON SKOK: Drugo je vprašanje kadrov za domove. Teh Je premalo.
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Izvršni svet vam jih ne bo nabral. Treba bo iti v akcijo za vpis na študijske smeri, ki dajo za vaše potrebe ustrezne diplomante. Ce gre za težka delovna mesta, jih je treba de-
klarirati kot take in ustvariti ustrezne pogoje.
Problem sodi med kopico podobnih, o katerih dnevno dobivam kupe pisem. »Zakaj izvršni svet ne uredi ustreznega vpisa prosvetnih delavcev?« To vprašanje je zelo pogosto. Hvaležna bom Delu, če bo zapisalo, da tega ni dolžan storiti izvršni svet, ampak najprej prosvetni delavci, same šole. Izvršni svet pa je dolžan prizadevanja podpirati in pospeševati pogoje za ustrezno materialno in širše priznavanje tega po-kllCEL
ANTON SKOK: Bodo še kakšna intervencijska sredstva, ki bodo pomagala reševati problematiko obstoječih domov?
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Sred-
stva, ki se zbirajo pri republiški izobraževalni skupnosti — upam, da se bodo zbrala še kaka druga solidarnostna sredstva — ne bodo namenjena samo novogradnjam, ampak tudi popravilom, večjim adapataci-jam.
Brezplačne šole ni
JAK KOPRIVC: Nekaj vprašanj bralcev, ki sicer ni$o navzoči na tem sestanku, je takšnih, da bi bilo dob.ro, če bi tovarišica podpredsednica odgovorila nanje. TOMISLAV MUROVEC iz Tolmina pravi: Po zakonu je pri nas osemletka brezplačna in obvezna. V resnici pa osnovna šola ni obvezna; stroški za 6. razred, na primer, so okoli 400 din. MATIJA CETINSKI iz Kočevja postavlja vprašanje: Do kam sega po vašem mnenju odgovornost šol in učiteljev za učni uspeh učencev. Eno od vprašanj Cetinskega je direktno vezano na vas:	Na 30. seji CK ZKS ste de-
jali da naj bo kriterij za napredek učencev v osnovni šoli ekvivalentno znanje in ne ste-vilo let drsanja šolskih klopi. Kako naj bi izgledale to v praksi?
ALEKSANDRA KORNHAUSER:	Brez-
plačne šole ni. Ce je v osnovni šoli pouk brezplačen za učence, to pomeni, da stroške plačajo delavci s svojimi prispevki. Stroški za učila in učne pripomočke pas ar meznega učenca je mogoče kriti na dva načina: ali se dogovorimo za toliko višji prispevek, ki ga dajo tudi delavci brez otrok (najbrž Je to bolj pravična rešitev), ali pa se odločimo za toliko nižji prispevek in kupijo te stvari starši sami. Mislim, da iz tega problema delamo - prevelik halb, kajti nekatere šole, ki so začele zbirati učbenike, so sporočale, da se akcija ni obnesla, ker so starši kljub temu kupovali učencem nove učbenike in nove učne pripomočke. Zadevo bi lahko uredili hitro: če bi samo ena generacija sklenila pustiti v šoli svoje učbenike, bi bil problem v glavnem rešen, morali bi dokupiti le zvezke, svinčnike in podobno. Iti bomo morali v to, da otroci ne bodo nosili vseh knjig vsak dan v šolo in
Razvoj
vsakega
otroka
BERGINC: Omenili ste samoupravno dogovarjanje.Ce se samoupravno dogovarjata dva reveža, je rezultat: en sam revež. V naši občini obstaja bojazen, da s samoupravnimi dogovori za razširjanje dejavnosti ne bomo dosegli tistega, kar bodo sicer dosegle mnogo bolj razvite komune.
KORNHAUSER: Delovne organizacije bodo v vsakem primeru dajale svoj delež za izobraževanje. Tega dogovarjanja z njim vas nihče obvezati ne more, pa če še tako govorite, da ste sami reveži na kupu — kar pa tudi ne drži. Vi imate tudi dobre, močne delovne organizacije, seveda pa tudi šibke. Dogovoriti se morate z delavci!
Drugo pa je nacionalna, solidarnostna politika, ko se bomo dogovarjali za usklajen Start otrok. To bo laže doseči tudi zato, ker je v Sloveniji velik primanjkljaj delovne sile, saj lastnih otrok ne razvijamo dovolj.^Naše pošiljamo kot nekvalificirane delat ven, namesto da bi jih z vsemi silami kvalificirali in zaposlili doma. Vsak otrok, tildi na nerazvitem območju, postaja dragocen tudi kot bodoči delavec ustvarjalec. To se pravi, da moramo borbo za razvoj otroka postavljati kot obvezno nacionalno politiko.
domov, saj bodo morali z novimi učnimi načrti uporabljati zmeraj več knjig. Učence bo treba naivajti, da bodo znali iskati po literaturi, ne pa se Učili po 10 ali več strani na pamet. Ca bomo začeli to, bo šola morala postopno priti do toliko učnih kompletov, kolikor bo otrok. Razumljivo je, da bo do tega spet mogoče priti le v dogovoru s starši in drugimi zaposlenimi, kajti brezplačnih reči skoraj da ni.
Enake možnosti vsakemu srednješolcu
Nam bo v naslednjih letih najbolj primanjkovalo ljudi, delavcev, ne toliko surovin. Zato se bomo morali boriti za vsakega učenca, da ga bomo privedli skozi osnovno šolo. Seveda ne za ceno padca ravni znanja, ampak z večjimi vlaganji. Odpreti mu moramo pot izobraževanja, če bo sposoben za to. Bistvena je zato večja učiteljeva odgovornost za vsakega mladega človeka. Seveda pa ima tudi učitelj vso moralno in materialno pravico izterjati pogoje za tako delo, da bo svoj del odgovornosti lahko prevzel.
O izjavi na CK ZKS. Citirani stavek o ekvivalentnem znanju je iz razprave o vpisu v visokem šolstvu. Gimnazijci se danes v visokem šolstvu lahko vpisujejo neglede na to, če so morda komaj zlezli skozi gimnazijo. Ce pa je šel učenec skozi poklicno šolo — večinoma je to mladina delavskih in kmečkih staršev — ima pa skoraj zaprto pot nadaljnjega šolanja, pa četudi je bil na tisti šoli odličnjak. Kje je tu pamet, da ne rečem pravičnost! Moje stališče je naslednje: visoko šolstvo bi skupaj s srednjimi šolami vsaj dve leti pred vpisom na visoko šolo moralo organizirati pripravljalne tečaje, ki bi bili odprti za vsakogar. Tam bi moral na osnovi znanja in dojemanja znanja vsak dokazati, kaj zmore, če je sposoben za visokošolski študij. Potem ne bo važno, 6e ima kandidat gimnazijo ali poklicno šolo.
To sem mislila, ko sem govorila na seji CK. V Sovjetski zvezi, Ameriki, Angliji, Nemčiji je mogoče priti po veliko bolj masovnem sistemu do višje izobrazbe. Pri nas sicer pravimo, da imamo to urejeno. S pravnega vidika je to res. Poglejmo pa analize, pa bomo tiste, ki so se z izobrazbo poklicne šole uspeli prebiti na visokošolski študij, lahko prešteli na prste! Pravna rešitev torej ni dovolj.
Delavci bolj razumejo
MARJAN MIKLOŠIČ: Potrebe vzgoje in izobraževanja v SRS naraščajo hitreje, kot raste družbeni proizvod. Resolucija o dolgoročnem razvoju Slovenije predvideva tudi naraščanje sredstev v tem razmerju. Ali se to izvaja?
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Ne. Zato ne, ker smo v fazi omejitev, ker smo v prejšnjih letih več trošili, kot smo proizvajali, ker moramo vračati dolgove. Iz tega se moramo čimprej izkopati v pospeševalno produktivno fazo. Tam bodo pa morala sredstva za izobraževanje malo hitreje naraščati, ker Je kadar tisti faktor, ki bistveno prispeva k rasti produktivnosti. Kaže, da bodo omejitve letos in verjetno še prihodnje leto, čeprav Je že jasno tudi izvršnemu svetu, da bodo morale biti selektivne in da bo treba izobraževanje spraviti v vrh tistih stvari, ki jih bo treba obravnavati z manj omejevanja — posebej poklicno izobraževanje.
MARJAN MIKLOŠIČ: Iz sanacijskih ukrepov za šolstvo se opaža proces odmiranja proračunskega sistema in rojevanje novega družbenega dogovarjanja. V prehodnem obdobju bo verjetno spet nekaj žrtev.
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Mislim, da ne. Treba pa je, da se delavci v družbenih dejavnostih močneje angažirajo. V zdravstvu so prvi šli v samoupravno sporazumevanje. Tam, kjer so šli v razgovore zdravstveni delavci, so bili razgovori uspešni -j- kjer pa Je šla samo služba. Je bil pa vrag in pol. Isto velja za prosveto: če bodo šli dobri učitelji v delovne organizacije, bodo denar dobili — več, kot ga je bilo doslej. Ce pa jih sploh blizu ne bo, ali bodo pa sredstva terjali kar po pošti, bodo tudi učinki slabši.
Po naravi sem optimist. Mislim, da Je najslabša varianta sedeti ob poti na kamnu in tarnati. Brez lastnega angažiranja se razmere same od sebe ne bodo nič izboljšale. Spre jamam pa mnenje, da mora biti predvsem izvršni svet tisti, ki vzpodbuja dogo-varjanje za družbene dejavnosti.
SLAVKO VUTE:	Bodo ob samouprav-
nih dogovorih veljala kakšna pravila Igre, da ne bodo krajši konec potegnili tisti, ki so stali ob strani?
ALEKSANDRA KORNHAUSER: Predlog Je, da bi že z novim letom za vse družbene služba terjali v osnovi kompleksne programe in istočasno nastopanje pred delovnimi kolektivi — pred delavci, ne samo pred vodilno strukturo, da bodo v šolanju in t em drugem lahko odločali delavci. Morda bo kdo ob tem porekel: »Kaj pa, če bo tisti bolje uspel, ki bodo vsi delavci zanj?« Prav je, tak naj kar bolje uspe, ker je to najbrž zaslužil. Zakon pa bo ščitil obvezni minimalni okvir.
Za slabo delo bo slabše, za dobro pa lahko velikg boljše! V žaromete kritike gremo, pa tudi v žaromete priznanja. Od nas, od našega dela Je odvisno ali bo učitelj v naši družbi pisan z veliko začetnico!
Oboroževanje
Nič bolj deviška Amerika
^ECljub majhnim armadam velike želje Latinske Amerike po orožju
Bilo je v Boliviji, v prejšnjem stoletju, leta 1865, ko se je general Melgarejo uprl šefu države. Skušal je prodreti v predsedniško palačo in ga vreči z oblasti. Njegov poskus pa ni uspel. Ko je bežal, je vznemirjeni množici z balkona predsedniške palače spregovoril predsednik Belsu. Toda naenkrat se je Melgarejo popolnoma sam pojavil na trgu, šel triumfalno skozi osuplo množico, vstopil v predsedniško palačo in s strelom iz pištole ubil vojaka, ki mu je hotel preprečiti vstop v predsednikov kabinet. Pojavil se je pred predsednikom in ga brez omahovanja ustrelil. Potem je šel na balkon in vzkliknil: »Predsednik je mrtev. Kdo naj živi?« »Živel Melgarejo!« ga je pozdravila množica. In postal je šef države.
Od nekdaj je vojska v Latinski Ameriki pomenila tudi oblast, če že ne popolno, pa vsaj njen večji del. Generali so metali z oblasti predsednike civiliste, pa spet obratno: vselej je bil na vrhu tisti, ki je imel za sabo vojsko. Zadnji politični dogodki v 'Latinski Ameriki so morda zmedli dogmatike, kajti generali so se v vrsti držav, najbolj izrazito pa v Peruju, pojavili kot levi reformisti. Toda ta pojav ne bo predmet tega članka. Vprašanja, ki nas zanimajo, so: kako se (in kako se more) Latinska Amerika, ta »tradicionalno revna Amerika«, obo-roževati, kakšen je njen vojaški potencial in slednjič, kako se na to oboroževanje odzivata Združene države Amerike in Evropa.
Večji del »pod škornjem44
V Latinski Ameriki živi večji del prebivalstva »pod vojaškim škornjem«. Največji del teh odpade na Brazilijo. Skoraj 120 milijonov ljudi vodi vojska, naslednjih 10 milijonov živi v razmerah, v katerih ima vojska neposreden vpliv, okoli 70 milijonov ljudi vodijo civilisti. Nekatere države so se pravkar »izkopale« iz vojaškega režima, tako na primer Argentina, kjer so bil vojaki na oblasti skorajda deset let, druge so se spet približale vojaški diktaturi, kot je primer z Urugvajem, kjer se od februarja letos vojaki vse bolj bližajo predsedniški palači. Medtem ko so nekatri vojaki trdno v sedlu, kot na primer paragvajska general Stroess-ner, ki predstavlja tipično konservativno vojaško vladavino, si drugi, na primer generali v Peruju, šele sedaj krčijo pot k popolni oblasti:	razlike med vladavino generala
Stroessnerja, tega okorelega »caudilla«, in levim reformistom Velascom Alvaradom iz Peruja so seveda ogromne, vendar pa se tako prvi kot drugi naslanjata na vojsko in v tem sta si enaka: tako mali Paragvaj kot Peru hočeta — prvi svojo diktaturo, drugi svojo neodvisnost — podkrepiti z dobro
oborožitvijo. In’po to večji del ne hodijo latinsko-ameriške države več v Združene dr. žave Amerike, kot je bilo do nedavna, ampak v Evropo. Latinska Amerika je sicer eden od tistih predelov sveta, ki troši za vojsko razmeroma najmanj, vendar pa se letni izdatki za oborožitev povečujejo za 10 odstotkov (medtem ko raste nacionalni dohodek samo za 5 odstotkov). Nadalje je v oboroževanju odšla Brazilija.
Brazilija z atomsko bombo v ustih
Ta država — Ndxon je na račun njenega razvoja izrekel v zadnjem času prenekateri. kompliment — je odšla v oboroževalni tekmi Latinske Amerike celo tako daleč, da napoveduje izdelavo atomske bombe, število vojakov (198.000) v primerjavi s številom prebivalstva (100 milijonov) sicer ni veliko, vendar pa se država pohvali z okoli 250 ■bojnimi letali (čile jih ima na primer samo okoli 50, Ekvador 25, Kolumbija 40, Kuba 190, Mehika 27, Paragvaj 6, Peru nekaj več kot 90, Urugvaj 10, Venezuela 111, Dominikanska republika 45, Bolivija 25, Argentina 72).
Brazilija ima v Latinski Ameriki več vojakov kot katerakoli druga latinskoameriška država. Ni samo najmočnejša letalska sila Latinske Amerike, ampak postaja tudi najmočnejša pomorska sila v tem delu sveta. Lansko leto se je Brazilija odločila, da bo porabila nadaljnjih 250 milijonov dolarjev za floto in po njenih računih naj bi se leta 1977 jx> floti merila z Italijo. Tega leta naj bi imela že 131 vojnih ladij, kar pomeni podvojitev sedanje moči na morju. Glavni dobavitelj brazilske flote pa niso Združene države Amerike, ampak Evropa (Velika Britanija, ZR Nemčija in Francija). Tudi po letala je šla Brazilija v Evropo. »Sud Avia-tion«, francoski izdelovalec letal »mirage« (ta letala so opremljena z raketami žrak-zrak) je zalagal s teni orožjem tako Argen-
tino, Peni kot tudi Brazilijo. »Pogledi v- Evropo« pa so veljali tudi podmornicam. Britanski in nemški proizvajalci podmornic so postali glavni dobavitelji za brazilsko, argentinsko, perujsko, venezuelsko in kolumbijsko vojno mornarico. Združene države Amerike so svojčas postavile petletni embargo za izvoz letal v Latinsko Ameriko in Evropa je do nedavna kovala iz te prepovedi velike dobičke. V jeseni lansko leto so se po svetu raznesle govorice, da je Sovjetska zveza ponudila Čilu ugoden kredit za nakup orožja. Po ameriških virih naj bi Sovjetska zveza ponudila čliski vojski sodobno orožje, všitevši letala »Mig 21«. Skratka, Latinska Amerika se oborožuje. »Atomska bomba je vojaški imperativ in politična nujnost«, so pred mesecema izjavljali v Braziliji, ko so prišle v javnost vesti o tem, da bo država v kratkem dobila svojo atomsko bombo. Ta, sicer dvomljiva vest, je bila za svetovno javnost naravnost šokantna.
Kako daleč bo šla v oboroževalni tekmi Latinska Amerika in kako močno se je že vključila vanjo?
Oboroženi
»nacionalizmi44
Gotovo precej daleč. Zaskrbljenost, ki jo je mogoče zaznati v Združenih državah Amerike ob tem, da se Latinska Amerika oborožuje v Evropi in drugod, ne pa v ZDA (in ZDA so do nedavnega trdile, da njen vojaški dežnik zadošča tudi za jug, če bi bilo to potrebno) ni majhna. Latinskoameriška vojska pomeni v dneh, ko se njeni »nacionalizmi« oborožujejo, izdatno tržišče za orožje. 135.000 argentinskih vojakov, 21.800 bolivijskih, 198.000 brazilskih, 47.500 čilskih, 15.800 vojakov Dominikanske republike, 20.000 vojakov Ekvadorja, 63.200 Kolumbije, 300.000 Kube, 73.200 Mehike in vojaki Paragvaja (13.700), Peruja (54.000) Urugvaja (15.800) Venezuele (33.500) — vse te armade in »armade« bi se rade čim sodobneje oborožile. Združene države Amerike so do pred nekaj let menile, da Latinski Ameriki ni treba orožja. Sedaj, ko se je Latinska Amerika odpravila na nakupe v Evropo, prihaja Ro-gersova izjava kot izraz zaskrbljenosti ZDA: »Države tega kontinenta so suverene države,« je dejal, »in pravico imajo, da se same odločijo, kje bodo kupovale orožje, če so ga pripravljene kupovati pri nas, smo jim pripravljeni ustreči.« (
Bodisi zaradi »obrambe proti imperializmu« bodisi zaradi prestiža na kontinentu ali skrbi za ohranitev režimov sile se Latinska Amerika vse bolj oborožuje. Nekatere armade so miniaturne in so tako po oborožitvi kot številu vojakov majhnega pomena, kar pa ne pomeni, da nimajo velike vloge v življenju teh držav. Zastarelo firožje, ki ga ima večina latinskoameriških držav (izje-
mi sta Kuba ih Brazilija) je v zadnjih letih vzbudilo med vojaškimi voditelji pravo paniko. Samo leta 1971’ je Latinska Amerika potrošila za oborožitev milijardo dvesto milijonov dolarjev. Orožja države Latinske Amerike ne potrebujejo zgolj za dušenje gverilskih gibanj, ampak v večji meri tudi za ohranjanje ozemeljskega statusa quo na kontinentu. Latinska Amerika je začela mrzlično kupovati letala, tanke, vojaške čolne, celo letalonosilke in drugo orožje. Hkrati z oboroževanjem pa jo tarejo skrbi tudi zaradi vojaškega kadra. Jedro latinskoameriških armad tvori razmeroma majhno število profesionalnih oficirjev. Njihovo šolanje traja štiri leta, vojaški rok pa leto dni.
Pomembna »dopolnilna vloga44 policij
Pomemben del vojaške moči predstavljajo ponekod posebne enote, na primer v Braziliji razne polvojaške enote za javno varnost (te štejejo okoli 150.000 ljudi) ter državna policija, v Argentini je 11.000 policistov pod vojaškim poveljstvom, v Čilu štejejo polvojaške enote 25.000 pripadnikov, izredno veliko število pa je v primerjavi s številom vojakov teh enot v Paragvaju, kar 8.500 pripadnikov polvojaških enot (redna vojska šteje 13.700 vojakov). Večje število latinskoameriških držav si je »okrepilo« svoj vojaški kader po drugi svetovni vojni, ko so se na zeleni kontinent pred gnevom Evrope zatekli nemški pa tudi drugi fašistični oficirji iz Evrope. Svoje bogate »izkušnje« so posredovali predvsem policiji in njenemu boju proti gverili. Svoj, prav tako' »bogat« prispevek temu boju so dale tudi Združene države Amerike, ki imajo z vrsto latinskoameriških držav bilateralne sporazume o vojaški pomoči (z Argentino, Bolivijo, Brazilijo, Čilom, Kolumbijo, Dominikansko republiko, Ekvadorjem, El Salvadorom, Gvatemalo, Hondurasom, Mehiko, Nikaraguo, Panamo, Paragvajem, Perujem, Uragvajem in Venezuelo).
Konec podcenjevanja
V luči oboroževanja ni Latinska Amerika nič bolj deviška kot Združene države Amerike ali katerakoli evropska država. Njena oboroževalna ihta je spodbudila Združene države Amerike, ki so na njen vojaški potencial gledale doslej zgolj z podcenjevanjem, da so ji nenadoma ponudile svoje orožarne. In to ne samo zaradi businessa, ampak tudi zato, da bi bila ta oborožitev ,tudi njej čimbolj »prilagojena« in da bi ohranila svoj vpliv tudi po tej plati.
PETER BREŠČAK

Vojni spomini
Krvava pot Framjoisa Chaffina
Direktor »Pariš Matcha44 je bil interniranec na Ljubelju in partizan Kokrškega odreda
OD NAŠEGA PARIŠKEGA DOPISNIKA
PARIZ, julija — Frangois Chaffin je eden od tistih, ki so prehodili krvavo pot. Francoski patriot, rdeča pika v ljubeljskem taborišču in nazadnje slovenski partizan je v potu, grozi in krvi spoznaval neznano dolino pod Storžičem in Zelenico, kamor ga je zanesla vojna usoda. In bolj ko je spoznaval, bolj je vzljubil to deželo, kot je ljubil življenje, ki se mu je tu vnovič rodilo, kot je ljubil svobodo, ki jo je stisnil k prsim pod rdečo-belo-modro zastavo Jožeta Šilerja in kot je ljubil svojo ženo, ki je še danes prava Tržičanka.
PRI SLOVENSKIH PARTIZANIH: Frangois Chaffin
V pisarni pomočnika prodajnega direktorja 18 publikacij, kolikor jih ima hiša »Pariš Match« v Parizu, vise na steni znane podobe: velika fotografija Bleda, reprodukcija enega izmed naših naivcev, emblem splitskega Hajduka. Skratka, delovno mesto, urejeno tako, kot bi .človek pričakoval od nekoga, ki mu v hiši pravijo »Le You-goslave«.
»Sredi junija je minilo ravno 30 let od tistega dne, ko so esesovci v taborišču v Mauthausenu izbrali tako imenovani »Kom-mando X«. Tristo Francozov nas je bilo. Strpali so nas v vlak v spremstvu stražarjev in psov ter nas odpeljali neznano kam. Dolgo smo se vozili, konvoj se je ustavljal, pa spet vozil dalje. Nismo vedeli, ne kam gremo ne čemu. In potem smo se 15. junija ustavili na postaji z napisom »NEU-MARKT«. Naložili so nas na tovornjake in nas odpeljali. Kljub nemškim napisom smo takoj vedeli, da nismo v Nemčiji. Ljudje so sovražno gledali esesovce, nekateri so jih celo zmerjali, do nas pa so bili očitno prijatelji. Metali so nam kose kruha in nas spremljali s spodbudnimi klici. Vedeli smo, da smo v prijateljski deželi.«
Kot na trgu s sužnji
Bili ste torej v Tržiču ...
Da, bili smo v Tržiču. Takoj so nas odpeljali v novo taborišče, ki še ni bilo končano. Zato smo morali najprej postavljati barake in dokončati taborišče. Medtem smo tudi zvedeli, po kaj smo prišli in zakaj so ■ odbirali samo močne ljudi, kot na trgu s sužnji. Nemci so hoteli na strateški cesti 333 med Trstom in Dunajem zgraditi predor pod Ljubeljskim prelazom. Mi smo bili delovna sila za gradnjo tega predora.
Ste bili v taborišču samo Francozi?«
Ne, ml smo bili prva skupina, a pozneje so prišli tudi drugi. Veliko je bilo Poljakov, Rusov, Madžarov, nekaj Belgijcev in Norvežanov. Jugoslovanov je bilo zelo malo. Jasno, Nemci jih niso hoteli puščati doma.
Kakšno je bilo ozračje v taborišču?«
Francozi smo kmalu ustanovili svojo organizacijo Front National. To so bili sami ljudje iz odporniškega gibanja, patrioti, zanesljivi ljudje.
In kaj ste si postavili kot cilj?
Sabotirati delo, vzpostaviti stike s partizani, skratka, po svojih močeh onemogočati Nemce.
In se vam je posrečilo navezati stike s
prebivalstvom?
Seveda. Ljudje so nam začeli nositi hrano in cigarete. Kmalu smo imeli stike tudi s partizani. Agent za zvezo z njimi je bil Janko Tišler, danes je znan inženir, specialist za nafto. Neverjetno pogumen človek, še čudno, da je odnesel celo kožo, toliko je tvegal. Tik preden so ga hoteli aretirati, se je umaknil v hosto. Prinašal nam je informacije, 'pošto... in nazadnje smo se tudi sami pridružili partizanom. Ampak to je bilo že pozneje.
Kdaj pozneje?
Leta 1945.
In vmes dve leti dela v predoru?
*
Obsojen na smrt
Skoraj dve leti, da. Najprej sem delal na južni strani predora, se pravi, na Ljubelju. Potem pa sem bil zaradi sabotaže premeščen v tako imenovano kazensko četo na severni strani, na Koroškem. Predor so namreč kopali z obeh strani In 12. decembra 1943 so se minerji z obeh strani prvič srečali.
Zakaj ste bfli kaznovani?
Nisem hotel dela/td. Zato sem bil pozneje v kazenski četi obsojen na smrt. Dobil sem zloglasno rdečo piko — prišdli so mi jo na prsi in na bok. Bil sem zaznamovan. Rdeča pika je pomenila, da te lahko pobijejo kot psa. Samo ne takoj, s strelom. Pretepali so te tak« dolgo, da si se zgrudil mrtev. Med delom, kjerkoli. Nihče od mojih tovarišev, ki so bili zaznamovani z rdečo piko, ni ostal živ. Jaz sem zdržal dva tedna in samo srečnim okoliščinam se imam zahvaliti, da sem ostal živ. Bil sem telesno močan — pred vojno sem bil drugi na svetovnem študentskem prvenstvu v boksu — razen tega pa se je zunaj razvedelo, kaj se dogaja in partizani so začeli pritiskati. Ujeli so Hauptsturmfuhrerja, poveljnika taborišča, in izpustili so ga s pogojem, da nehajo ubijati internirance. Ko se
je poveljnik vrnil v taborišče, je poslal nekoga na gradbišče in ukazal, naj me nehajo pretepati. To je bilo 5. septembra 1944. Bil sem že čisto na koncu moči, v tistem stanju, ko se človek sploh ne zaveda več, kaj se z njim dogaja.
Partizani so napadli pri Bistrici
Pa ste ostali še naprej rdeča pika?
Seveda. Do konca. Se pravi, do pomladi 1945. Takrat je Himmler ukazal pobiti vse taboriščnike. Esesovci so nas zbrali in nas v koloni odpeljali prota avstrijski Koroški. V Jugoslaviji se nas niso upali pobiti, zaradi partizanov. Odšli smo torej proti severu, a zasledoval nas je bataljon Kokrškega odreda, ki mu je poveljeval Jože Šiler. Ko smo prišli do Bistrice na oni strani, so partizani napadli. Spomnim se, kot bi bilo danes. Ujetniki smo stopali pod esesovsko stražo ob železniški progi, ko so se s pobočja vsuli partizani. Takrat sem prvič zagledal rdeče-belo-modro zastavo s peterokrako zvezdo. Vse se je odigralo hitro kot v filmu. Ko sem videl, da gre zares, sem naskočil najbližjega esesovca in mu vzel puško. Nemci so bili popolnoma zmedeni, tako da so nas partizani osvobodili skoraj brez žrtev.
Taboriščno obleko ste torej zamenjali za partizansko uniformo?
Da. Kakih sto Francozov nas je bilo, ki smo se vključili v Kokrški odred. Naša brigada »Liberte« je ostala do konca s partizani. Zavzeli smo Celovec, a smo se morali pred angleškim pritiskom umakniti. Potem smo se pomaknili proti Trstu. Dober mesec po osvoboditvi sem naposled odšel z nekaterimi drugimi rojaki domov. V Pariz sem prišel 24. junija 1945, na svoj rojstni dan. Doma so mislfli, da sem mrtev — lahko si predstavljate, kakšno je bilo snidenje. Deset bratov in sester nas je bilo, a vsi smo se srečno vrnili iz vojne.
Prvo nedeljo v avgustu
Ali greste še kdaj v Jugoslavijo?
Še vprašate. Poročil sem se s Tržičanko, eno od tistih, ki so nam takrat nosile hrano v taborišče. Njena hči iz prvega zakona •— oče je padel v partizanih — je tudi moja hči. Ker živi v Ljubljani in ima tudi sama že sina, sem torej jugoslovanski stari oče. Vsako leto preživim počitnice v Tržiču in Ljubljani.
Pa se vam kaj stisne srce, ko se vozite skozi predor, ki ste ga sami pomagali •graditi v tako tragičnih okoliščinah? Gotovo. A hkrati sem vesel, ker sem že tako rekoč v Jugoslaviji. Ko pridem do srede predora, kjer je označena meja, začnem na vso moč trobiti in cariniki in miličniki na oni strani si mislijo: Kdo neki je ta cepec .. . Ampak ko pripeljem iz predora, je vse jasno. Saj se z vsemi poznamo. Kako pa se počutite,- ko vozite v koloni po Sloveniji, pa je pred vami Nemec in za vami Nemec?
Z Nemci ne bom nikdar prijatelj. Tega, kar so storili, se ne da pozabiti. Toda v mržnji. tudi ni mogoče živeti. Pa tudi posploševati se ne da. Tudi med Nemci so bili pošteni ljudje, ki so se morali ukloniti sili. Saj jim ne moreš odpustiti, a vsaj razumeti se da.
Kakšni pa se vam zde ljudje v Jugoslaviji zdaj, po tridesetih letih. Sd se kaj spremenili?
Stari so taki kot vedno. Jože šiler mi je kot brat. Prav tako Janko Tišler. Potem Kole Kravcer, lei sem ga spoznal še v Mauthausenu. Pa Vladimir Perač-Planin ali Tarzan. Pa Krstan Jagodic. Z vsemi se dobimo vsako prvo nedeljo v avgustu ob spomeniku talcem v Podstoržiču. In seveda ne samo tam. Čeprav ne govorimo istega jezika, vem da se razumemo. Mladi svet je seveda drugačen, kot povsod. Saj veste, Zveza borcev, stari partizani... šalijo se včasih, tako kot sem se jaz z očetom, kadar je pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne. Ampak vendar — zdi se mi, da pri vas mladi ljudje le čutijo neko spoštovanje do teh ljudi, ki so jim priborili svobodo.	ANDREJ NOVAK
Dr. Božena Ravnihar
»Prej ono drugo,« je mimo, a neporaženo odgovorila dr. Božena Ravnihar, predstojnik Onkološkega inštituta v Ljubljani, ki sprejema bolnike in pogovore še vedno v stari šentpetrski vojašnici, v kateri bi že vse vojske tega sveta kapitulirale.
Vprašanje pa je bilo: »Ali ste nedavno sprejeto priznanje OF kot zaslužni borki proti raku vzeli na znanje kot napoved, da se bodo stvari okrog gradnje novega onkološkega inštituta končno le premaknile, ali pa ste to priznanje tolmačili nasprotno samo kot blagodejen obliž?«
»Podprite nas, kajti slovenska onkologija bi bila že veliko dlje, če bi imeli urejen onkološki inštitut v Ljubljani. Vsaj to bi še rada dočakala, da bi postavili novi objekt, v katerem bi koncentrirali vse obsevalne aparate, ki jih imamo zdaj raztresene po raznih krajih!«
Pisati njen portret, je težko, ne da bi pisali zraven portret slovenskega boja proti raku. V podstrešni sobici, kjer predstojnik onkološkega inštituta še vedno čaka, da bo dobil nove zasilne prostore v izpraznjeni stavbi stare interne klinike, je kljub sončnemu dnevu gorela električna luč. Skozi edino okno je s trepetajočimi lističi sililo v sobo gosto vejevje spodaj rastočih topolov, medtem ko je onkraj Ljubljanice še vedno razpadala stara Cukrama, v kateri je nekoč umirala slovenska Modema, ki se poslej izživlja v zraven stoječih visokih in široko zasteklenih avtomobilskih garažah.
»Dva poraza smo že doslej doživeli, je razmišljala ob portretu onkološkega inštituta dr. Božena Ravnihar. Leta 1965 je bil že odobren načrt za gradnjo onstran Ljubljanice, toda takrat jih je udarila prva reforma negospodarskih investicij. Leta 1971 so doživeli drugi poraz, ko je propadla gradnja po že drugič pripravljenem načrtu, tokrat na tej strani Ljubljanice. Vsakokrat so za tolažbo dobili dve stari stavbi: enkrat gluhonemnico, drugič staro interno kliniko. V portretu onkološkega inštituta je posebej boleča, skoraj žaljiva postavka: Zbirajte star papir za boj proti raku.' Toda celo v tem skuša najti dr. Božena Ravnihar neke spodbudne poteze. »Neko podjetje samo je dalo za to pobudo- Tudi drugi so nam pisali in mi smo samo pobudo povzeli. Pridružili smo še druge akcije: šolsko, cvetlično, za vence... V treh letih se je nabralo čez 800 milijonov starih dinarjev. Ljudje so'prostovoljno in rade volje dajali, vse dokler je bilo upanje, da bomo institut res začeli graditi. Prepričana sem, da bi imeli ge eno milijardo več, če bi leta 1968 zasadili lopato... Iz sredstev, ki jih imamo zdaj, smo naročili obsevalni pospeševalnik, ki ga bomo dobili decembra 1974. Upajmo torej, da bo do takrat zrastla vsaj ta stavba«
Pri vsej tej veri je vendar grenko ležalo na dnu: »V istem času reform so po drugi strani zrasle palače na Trgu revolucije, palače Metalke in še nekatere ter množica novih stanovanjskih hiš.«
Božena Ravnihar pozna zase tri glavne postavke v življenju: študij medicine, partizansko razdobje, onkološki inštitut. A kot da je zadnji prva dva absorbiral.
Letnice rojstva, šarmantna v pripovedovanju, a ne brez trdih in zasenčenih" zarez v obrazu pod še vedno skrbno negovano pričesko, sama navedla ni. Rojena Ljubljančanka. Oče odvetnik. Za študij medicine se je v gimnaziji odločila že zelo zgodaj. Človek si mora postaviti nek ideal. Ker takrat v Ljubljani še ni bilo popolne medicinske fakultete, bi morala iti študirat v Beograd ali Zagreb. Odločila se je za Prago. Toda tu je doživela nemško zasedbo. Diplomirala je torej leta 1940 v Beogradu. Kot stažistko na kirurgiji jo je vojna leto za tem dohitela tudi v Ljubljani. Od vsega začetka se je vključila v OF. Maja 1942 je odšla v partizane. Po vojni je 'še nekaj časa delala v vojaški saniteti v Beogradu. 15. aprila 1946 je prišla na Onkološki inštitut v Ljubljani. Kot nič in nikdo — je rekla sama o sebi, a obenem je prišla kot major.
Ali je med NOB in bojem proti raku možna paralela?
»Je. Človek se bori za tisto, za kar ve, da ima v tem prav. In če si v nekaj prepričan tako zelo, da v tem ne more biti dvoma, potem ti to vliva tudi trmo. Po drugi strani pa je seveda med obema bojema tudi razlika. V NOB sem imela občutek, kot da je za mano stalo veliko ljudi Zdaj pa se moraš večkrat boriti celo v lastnih vrstah in v lastni družbi.«
In premagljivost sovražnika?
»Ne delam si utvar in ne upam, da bi lahko ljudi povsem rešila in premagala raka. želela bi le doseči, da bi uporabljali vsaj to, kar nam že današnje stanje boja proti raku nudi. Saj tako brez moči nismo. Samo ne znamo ali ne moremo izkoristiti vsega, s čimer medicina že razpolaga. Seveda so to celotni družbeni kompleksi, ki
so med seboj povezani z vprašanji sredstev, vzgojo, organizacijo, popularizacijo in rehabilitacijo ozdravljencev... Okrog 30 odstotkov raka danes v svetu že pozdravimo. Ta stopnja je sicer zelo različna glede na to, v kakšnem stadiju je bolezen in na kakšnem organu se pojavi. Kožni rak Je že skoraj 90 odstotno ozdravljiv. Vedno boljše je tudi z zdravljenjem raka na vratu maternice- še najhujše je z rakom na pljučih in to dviga odstotek smrtnosti.«
V osrčju družbe, a vendar tako revno brez moči stoji zdravnik. Le zakaj nimajo zdravniki ne le majorskih, ampak generalska ali maršalska pooblastila? A kako dr. Ravniharjeva gleda na odnos med demokracijo in avtoriteto?
»V strokovnem pogledu bi moral vsak imeti čim več .možnosti, da pove svoje mnenje. Tu bi morala biti demokracija čim širša. Kar pa 'zadeva ustanovo, kjer mora delo teči urejeno, bi pa moralo biti kot v vojski.«
Pa odgovornost in odločanje?
»Že sodobna“znanost in stroka sta pri. vedli tako daleč, da en sam človek odločitev ne more prevzeti. Vse to zahteva timsko delo strokovnjakov. Ta stil dela skušamo uresničevati tudi v inštitutu. Druga stvar pa je odločanje v kritičnih situacijah in pri samem poslovanju inštituta. Takrat moraš vzeti odgovornost na svoje rame.«
In jo je prevzela.' še prej je bila na strokovnem izpopolnjevanju na švedskem, na Danskem, v Angliji, v Franciji; postala je profesor na fakulteti; uvedla je vrsto konkretnih izboljšav v samem institutu, zavedajoč se, da ni mogoče iskati velikih odkritij, preden ni trdno postavljena struktura ustanove In stroke. Specializirala se je v radioterapiji. Organizirala je centralni register za raka v republiki, ker je to pogoj slehernemu sistematičnemu boju. Veliko truda je vložila v biblioteko, da se je razvila v dokumentarno in informativni center jugoslovanskih avtorjev, ki se po računalniškem sistemu že povezuje s svetovnimi centri. Kot članica odbora pri skladu Borisa Kidriča, v zveznem centru za koordinacijo znanstvenih raziskovanj in začasni republiški raziskovalni skupnosti se je dolga leta borila za to, da bi medicino sploh upoštevali kot znanost, kajti po njeni sodbi so dolgo za znanost smatrali samo bazične vede. Zdaj, jto je to končno že postalo kolikor toliko jasno, se vse bolj umika v svoj institut. V času, ko je vanj prišla, je v inštitutu delalo sedem zdravnikov, ■zdaj jih čez 50 in 450 drugega osebja: razen tega pa se navezuje z raznimi med-narodnimi zdravstvenimi organizacijami, s katerimi izmenjujejo svoje izkušnje in dognanja.
Skoraj bi dobili vtis. da nosi več, kot v svoji drobni ženskosti zmore- Ali ji to, da je ženska, pri opravljanju težkega dela stvari olajšuje ali otežkoča?
»Veliko težje opravljam svoje delo, ker sem ženska. Z istim delom bi moški dosegel veliko večji učinek. Ze- samo avtoriteto si moraš pridobiti z veliko večjim naporom, kot bi si jo moški.«
Kljub temu spoznanju pa vneto vztraja v svojem delu, čeprav se tudi realno zaveda, da šo se začetna navdušenja razblinila in da se krog njenega področja vse bolj oži. »Včasih smo bili prepričani, da Ibomo ves svet spremenili. Kot sekretarka OF sem hodila po tovarnah in verjela, da človek lahko vse obvlada. Zdaj se je radij skrčil. Vse bolj se zavedam, da lahko vsaj kolikor toliko nekaj napravim le v svojem strokovnem delokrogu.«
še bolj pa je bil morda del njenega portreta v odgovoru na vprašanje: Ali je zdravnik glede na to, da človeka dnevno obravnava kot material, sam bolj človek ali manj človek?
»Ne bi rekla, da človeka zdravniki obravnavajo kot material, gotovo pa je, da nam finančni in drugi dodatni problemi, pri čemer nam često očitajo, da bremenimo gospodarstvo, odmikajo pozornost od bolnikov. Ne smemo pozabiti, da so tudi zdravniki ljudje in da se v nečem pridružujejo sedanjemu splošnemu gibanju za osebni standard. Veliko razlogov za razne zlovoljnosti izhaja iz te razbitosti. Toda ne bi rekla, da smo zaradi vsega tega, kar gledamo, postali trši. Prej bi rekla, da se človek na to navadi. Končno pa celo mislim, da to trpljenje tudi nas plemeniti, da kljub vsemu iz zdravnika naredi še bolj človeka, pa čeprav se včasih zdi, da smo otopeli. Pridejo pa situacije, ko nas še vedno zlomi. Ni se mogoče vživljatl v sleherno usodo, toda zgodi se, da tudi zdrav-niki in sestre zajokajo. Morda so zdravniki včasih še bolj malodušni In črnogledi, kot laiki.«
Kako se blagost staplja s trdoto. Kako ideali lahko živijo satno v ogradah. Portret tedna. Samo tedna?
BOGDAN POGAČNIK
Novi v Alžiru
Južni Vietnam in
*
\	Ideja neuvrščenosti v politični praksi Indokine
»Borov gaj« streljaj od Alžira, ki je bil zgrajen, da bi nudil gostoljubje afro-azijski konferenci, ki je ni bilo, bo septembra gostitelj doslej najširšega srečanja šefov držav in vlad neuvrščenih dežel. Pot od Beograda, kjer je bila prva konferenca neangažiranih držav, pa do Alžira, kjer bo zasedala četrta, je »dolga 52 dežel«; v Beogradu se je namreč neuvrščenega vrha udeležilo 28 držav, v Alžiru bodo dvignili na jambor zastave-80 držav, to je 16 več, kot jih je vihralo v Lusaki. Med temi šestnajstimi bodo tri azijske, ki jih na dosedanjih konferencah ni bilo, in ena, prav tako azijska, ki se je vila že v Beogradu fn Kairu, pa je izostala v Lusaki, in bo znova izobešena. Gre za Laos, tisti del Južnega Vietnama, ki ga pooseblja začasna revolucionarna ' vlada, LDR Korejo in Kambodžo.
»Življenjepisi« teh udeležencev alžirske konference so močno različni.
„Dežela tisočerih sionov“
Laos, »dežela tisočerih slonov« s svojimi tremi milijoni prebivalcev, po površini pa približno enako velika kot Jugoslavija, je stisnjena ob vzhodnih obronkih Himalaje. če ne bi njene naravne prometne zveze v smeri vzhod—zahod in sever—jug ležale v osi konfrontacijskih sunkov med dvema popolnoma različnima svetovoma (v smeri vzhod—zahod tečejo prometne žile med
Kitajsko in Severnim Vietnamom proti Tajski, v smeri sever—jug pa pota, ki vodijo iz Severnega Vietnama v Južni Vietnam in v Kambodžo) bi bila nemara zgodovina te romantične in odmaknjene dežele bolj mirna, tako pa__
Približno v istem obdobju kot Vietnam in Kambodža je tudi Laos, prej svobodno kraljestvo, prišel v okvir francoskega kolonialnega imperija. Pariz je šele 1949 priznal deželi delno neodvisnost v okviru Francoske unije. Kot rahel odmev osvobodilne epopeje v Vietnamu se je tudi del nacionalističnih sil v Laosu odločil za oboroženi boj, ki naj izvojuje deželi popolno neodvisnost.
Dunajski dogovor in ženevska formula
Ko je Francija po porazu v Vietnamu na ženevski konferenci morala priznati DR Vietnam kot politično in materialno stvarnost, je dala popolno neodvisnost tudi Laosu. Toda do stabilizacije v deželi ni prišlo, ker so oddelki Lpo Issara (laoška inačica vietnamskega Vietminha) obdržali pod svojo kontrolo severne province, kjer so se trdno zasidrali v času boja proti kolonialnim četam. Državljanska vojna, ki je izbruhnila med temi oddelki na eni strani ter vlado v Vientianu na drugi, se je vlekla na obrobju svetovnega dogajanja tja do leta 1961, ko sta se Hruščov in Kennedy na dunajskem sestanku dogovorila, da je treba to žarišče pogasiti in deželi mednarodno zajamčiti nevtralnost. To je bilo storjeno na ženevski konferenci o Laosu 1962, kjer so se trije laoški princi — Bun Um, ki je predstavljal veleposestniško in proameriško desnico, Suvana Fuma, ki je bil nekje na sredini in je poosebljal nevtraliste, ter Su-fanuvong, vodja levičarskega Pathet Laa — pred mednarodnim avditorijem sporazumeli o »nevtralnem Laosu, ki mu bo vladala vlada, sestavljena iz vseh treh političnih skupin«.
Toda tridimenzionalna idila ni trajala dolgo. Pučistični poskusi desnice so zrahljali center Suvana Fume, ki mu levica ni zaupala in se je vedno bolj oddaljevala od njega. Iz sporadičnih spopadov, najprej med enotami Pathet Laa in desničarskimi oddelki, se je izcimila nova državljanska vojna, ko so najbolj radikalni desničarji morali pobegniti iz dežele, medtem ko se je politična desnica stopila z nevtralisti Su-' vana Fume, s čimer se je vsa nevtralistična sredina premaknila močno na desno. V razmerah, ko je v Laosu besnela državljanska vojna, v Vietnamu pa se je ameriška intervencija bližala vrhuncu, je to pomenilo, da Se je nevtralist Suvana Fuma v boju proti Pathet Lau vedno bolj naslanjal na ameriško pomoč in na tajske najemnike, medtem ko je Pathet Lao dobival pomoč iz Severnega Vietnama. Vendar je tudi v tem treba opozoriti na laoško posebnost: osvobodilno gibanje Pathet Laa ni nikoli izpodbijalo
zakonitosti vlade v Vientianu; zahtevalo je le, da izvaja v Ženevi dogovorjeno nevtrali-stično politiko in da ima Pathet Lao v tej politiki ustrezno besedo. V nekoliko poenostavljeni formulaciji bi lahko rekli, da je šlo v tej državljanski vojni predvsem za to, kakšna bodi ta nevtralnost, z ameriškim ali z azijskim predznakom.
čeprav je bilo v pariških sporazumih o Vietnamu bežno omenjeno, da mora v najkrajšem času nehati tudi sleherno tuje. vmešavanje v Laosu in Kambodži, kar naj bi prineslo mir tudi tema deželama, se položaj v Laosu še do danes ni razbistril.
Boji v Laosu so vsaj uradno sicer ponehali in v Vientianu se vsak teden redno sestajajo predstavniki obeh strani, toda do-
slej se še niso mogli sporazumeti o vladi »nacionalne sprave«, ki naj bi zacelila rane dolge državljanske vojne. Bistvo spora je v tem, kakšna bodi formula vlade nacionalne sprave. Suvana Fuma, sedanji premier vztraja pri formuli, ki so jo mednarodno potrdili v Ženevi pred 11 leti: desnica, nevtralistična center, ki naj bi ga poosebljal on sam, ter levica, ki jo predstavlja Pathet Lao oziroma princ Sufanuvong.
Povabilo dobil Suvana Fuma
Nasprotna stran, to je Pathet Lao pa predlaga štiristransko formulo: levica, t. j. Pathet Lao in levi nevtralisti, ki so med državljansko vojno zapustili Suvana Pumo in se priključili osvobodilnemu gibanju, na drugi strani pa center Suvana Fume s tistimi nevtralisti, ki so mu ostali ob strani.
V Alžir bo prišla vlada, ki jo predstavlja Suvana Fuma; njemu je odposlanec alžir-
skega predsednika Bumediena izročil povabilo. Ni znano, ali je Pathet Lao odobril, da Suvana Fuma na neuvrščenem vrhu predstavlja Laos. Gre predvsem za politično pooblastilo. Formalnopravnega zadržka namreč ni, kajti tudi Pathet Lao ne izpodbija zakonitosti sedanje vlade v Vientianu; trije njeni ministri so celo člani tega gibanja in so na njenem plačilnem seznamu, čeprav so že devet let »odsotni« na vseh vladnih sejah.
Laos, nevtralistične po »milosti in volji« velikih (ženeva 1962) bo torej letos septembra prvič kot subjekt svoje nevtralnosti prisostvoval posvetovanju neuvrščenih držav. Morda bo ta debut prispeval tudi h konstruktivnemu razpletu doma, saj gre v primeru Laosa v prvi vrsti za to, da bi bil njegov nevtralizem avtentičen, z azijskim in ne neazijskim predznakom.
Južni Vietnam
Primer Južnega Vietnama,, ki bo tudi prisoten na alžirski konferenci, je popolnoma drugačen. Najprej se zastavlja vprašanje, kateri Južni Vietnam bo govoril z alžirske tribune.	.
Zgodovina vietnamskega osvobodilnega gibanja je dovolj znana. O njej smo podrobno pisali in ni potrebno, da bi v podrobnostih listali po knjigi vietnamskega osvobodilnega gibanja. Začasna revolucionarna vlada Južnega Vietnama je bila na konferenci neuvrščenih v Lusaki opazovalec. Ugovori proti njenemu polnopravnemu članstvu na konferenci so bili formalne narave: južnovietnamska začasna vlada pooseblja osvobodilno gibanje, »nima« pa države oziroma ni mednarodnopravno priznana kot taka, razen od tistih držav, ki so jo priznale. Danes je njen status z mednarodnopravnega vidika drugačen kot v času Lu-sake: začasna revolucionarna vlada Južnega Vietnama je imenovana s tem imenom tudi na pariških dokumentih, ki so jih podpisale tudi Združene države Amerike, in na dokumentih pariške mednarodne konference o Vietnamu, na katerih so tudi podpisi zahodnih držav, kot so Francija, Britanija in Kanada.
Koga bo ta začasna revolucionarna vlada v Alžiru predstavljala? Politično gledan tisti Južni Vietnam, Id ga še ni. Formalno pravno gledano pa najbrž tisti del Južnega Vietnama, ki je pod kontrolo njenih sil. Kajti v praksi je Južni Vietnam via facti razdeljen na »dva« Južna Vietnama. Na tistega, ki je pod suverenostjo začasne vlade in na onega, ki je pod upravo saigonske vlade. Saigonska vlada si lasti pravico »predstavljati« ves Južni Vietnam (v času najhujše eskalacije je govorila, da predstavlja ves Vietnam, to je severno in južno od 17. vzporednika). Začasna revolucionarna vlada pa pravi, da predstavlja voljo in težnje ljudstva vsega južnega Vietnama.
S A -	■ v
Stvarnost s tremi komponentami
Toda začasna vlada vedno tudi poudarja, da priznava trenutno stvarnost v Južnem Vitenamu, ta pa je sledeča: večji del ozemlja kontrolirajo sile začasne vlade; stvarnost pa je, da ima saigonska vla^da močno vojsko in na njej ter policiji temelječo, upravo, ki kontrolira del južnovietnamske-ga ozemlja; tretja komponenta trenutne stvarnosti v Južnem Vietnamu pa je, da del južnoviebnamske javnosti ni brez pridržkov za začasno vlado, še manj za sai-gonsko. Zato naj bi po mnenju začasne vlade tudi ta tretja komponenta imela ustrezno besedo pri odločanju, kakšna bo politična podoba povojnega Južnega Vietnama.
In ker je »tretja sila« prav enakega mnenja, po svojih pogledih na bodočnost Južnega Vietnama pa se veliko bolj približuje začasni vladi kakor saigomski, katera obstoj »tretje sile« sploh zanika, njene politične manifestacije pa kaznuje po zakonu o zaščiti države, je- torej upravičena politična ocena, da bo predstavljala začasna vlada v Alžiru tisti Južni Vietnam, ki je predviden v duhu pariškega sporazuma, katerega pa še ni iz znanih razlogov.
Tudi nevtralizem začasne revolucionarne vlade Južnega Vietnama, ki je bila formirana 10. junija 1969, dva dni po sestanku Nixon — Thieu kot odgovor na ameriško dokbrino o »viebnamizaciji« vojne, ni od danes ali včeraj in torej ni taktične narave.
Prvikrat je bila izrečena beseda »nevtralizacija Južnega Vietnama« na drugem kon-
gresu osvobodilne fronte Južnega Vietnama leta 1961. Osvobodilna fronta, ki se je porodila iz južnovietnamske stvarnosti v odporu proti Diemovemu despotizmu, je zapisala v svoj program manj, kot so predvideli za Južni Vietnam ženevski sporazumi; da bi pomirila Zahod v njegovi histeriji pred »komunistično nevarnostjo s Severa«, je fkadla kot posebna točka programa tudi formulacija o »nevtralizaciji Južnega Vietnama«.
Nevtralizacija na široki bazi
Ko je'l. novembra 1963 padel Diemov režim v vojaškem puču, je osvobodilna fronta, izdala proglas na vso južnovietnamsko politično javnost; v notranji politiki je pozivala k pošteni meščanski, demokraciji, v zunanji politiki pa k nevtralizaciji Južnega Vietnama, ki naj deželo reši pred nadaljnjim tujim vmešavanjem. Tudi vodja puča
Perujska vlada je začela svojo agrarno reformo leta 1969. Ko je bil izdan zakon o agrarni reformi, je bila vojaška vlada na oblasti manj kot leto dni, vendar so generali dobro poznali prejšne agrarne reforme ter tajno poročilo strokovnjakov Organizacije za kmetijstvo in prehrano Združenih narodov. V zakonu, s katerim so začeli novo agrarno reformo, so predvideli, da do leta 1975 razlastijo približno 9 milijonov hektarjev zemlje ter vključijo v aktivno delo praktično vse kmečko prebivalstvo. Poleg tega pa predvideva zakon način odplačila nacionalizirane zemlje (plačajo v dvaj--setih letih z državnimi boni), kakor tudi način, po katerem bodo delili zemljo, ter stistem, po katerem bo delalo perujsko kmetijstvo po agrarni reformi.
Vlada deli zemljo
S teoretičnega stališča so sprejeli, da mora obdelovati tisti, ki dela na njej, hkrati pa se je pojavilo vprašanje, kako organizirati veleposestva, da ne bi prejšna, morebiti dokaj rentabilna posestva, nenadoma postala nerentabilna. Rešitev je bila v ustanovitvi tako imenovanih kmetijskih združenj, ki jih sestavljajo kmetijske zadruge ter kmetijske skupnosti. Tako niso razdelili med kmete velike kmetije, ampak so iz njih naredili zadruge, ki jih upravljajo po samoupravnem sistemu. Seveda so nastali problemi, kot so recimo ustanovitev kombinatov, kjer so bili prej dobičkonosni industrijsko kmetijski objekti, kot tovarne sladikorja. V teh kombinatih je bilo jasno, da se včasih ne izplača saditi' aii gojiti ne-
Laos
proti Diemu, general Minh (sedanji vodja »tretje sile«) se je, podprt od Francozov, zavzemal za nevtralistično rešitev; radikalni nevtralisti so bili tudi budisti, ki so s samosežigi na saigonskih ulicah dali povod za puč proti Diemu. Skratka, nevtralizacija Južnega Vietnama ni samo taktična poteza začasne vlade; misel in težnja v tej smeri sta globoko zakoreninjeni v vsej tisti politični javnosti dežele, ki bi Vietnamu južno od 17. vzporednika rada prihranila novih preizkušenj v vrtincu križajočih se tujih vplivov. Zato je uradno proglašena neuvrščena politika začasne vlade samo logična in dosledna posledica procesa, ki se je v zadnjih letih odvijal po silnicah avtentične vietnamske politične jn moralne stvarnosti.
Taka usmeritev ni v nikakršnem protislovju s tesnimi vezmi, ki obstajajo med Hanojem in začasno revolucionarno vlado. Obe strani se zavedata, da sta se severni in južni Vietnam leta in leta razvijala po svoji logiki in po svojih pravilih. Čeprav se obe strani ne odpovedujeta uresničiti združitve vsega Vietnama, kakor stoji v politični opo-
Latinska Amerika
ke vrste krompirja, splača pa se obdelovati sladkorni trs, ki zaradi proizvodnje sladkorja, ki je tudi v sklopu kombinata, prinese lepe denarce. Fo drugi strani pa so tudi rešili vprašanje malih, včasih celo nerentabilnih posestev, če na takih posestvih delajo poleg lastnikov tudi delavci, so le-ti soudeleženi pri dobičku podjetja. To velja predvsem za že obstoječa posestva.
Ce gledamo številke, ki so morebiti najbolj zgovoren sogovornik v zadevi, kot je agrarna reforma, potem vidimo sledeče: do lanskega avgusta je vlada razdelila med »campesiionos« že 2.800.000 hektarov zemlje, s čimer so pomagali več kot 500.000 ljudem. Od tega je bilo razdeljenih 120 tisoč hektarov 16.400 družinam, ki bodo tako malo-posestniki; 870 tisoč hektarjev 134 zadrugam, v katerih deluje okoli 46 tisoč družin, 331 tisoč hektarjev je bilo razdeljenih 61 kmetijskim skupnostim, v katerih deluje 15.800 družin, ostalo (810 tisoč hektarjev) pa v 11 kmetijskim skupnostim družbene lasti, v kateri deluje 12 tisoč družin. Razlike med zadrugami, kmetijskimi skupnostmi in skupnostmi družbene lasti so relativno nepomembne, kajti končni cilj agrarne reforme je integrirano kmetijstvo s svojevrstnim samoupravnim sistemom.
Brez padcev proizvodnje
Pri perujski agrarni reformi pa so zanimivi drugi aspekti, ne samo razdelitev zemlje. Prvi tak zanimiv vidik je to, da perujske agrarne reforme čeprav izredno revolucionarne, ne izvajajo z nepotrebno hitrostjo in površnostjo. Revolucionarna vlada Peruja je na začetku reforme izračunala, koliko denarja ho potrebovala, da izvrši reformo, ne da bi zaradi tega povečala inflacijo. Del sredstev za agrarno reformo naj bi posodila celo svetovna banka, čeprav je ta reforma zajela tudi nekaj ameriških podjetij, ki so imela veleposestva sladkornega trsa. Vendar je denar prišel, ko so začeli prihajati krediti-tudi iz drugih dežel. Druga zanimiva stran je v tem, da je bila ves čas prisotna skrb za produktivnost v knjetijstvu. Vlada je dobro vedelda agrarna reforma ne sme povzročiti niti padca kmetijske proizvodnje niti padca produk-tivnosti. Vse kaže, da večjih padcev v kmetijski proizvodnji v Peruju od leta 1969 ni bilo. Za drugi del, to je povečanje produktivnosti, pa je čuditi veliko aktivnost, v kateri smo prisotni tudi Jugoslovani. Vlada v Peruju poskuša iz velikih posestev, kjer delujejo zadruge, narediti produktivne ag-roindustrijske kombinate. V ta namen so med ostalim sklenili sporazum z beograjskim kmetijskim kombinatom za izgradnjo nekaj kombinatov v vrednosti 8 milijonov dolarjev. Po drugi strani bodo poskušali povečati proizvodnjo bombaža do take mere, da ga bodo zopet začeli izvažati. Proizvodnjo krompirja, ki je glavna hrana večine kmečkega prebivalstva, bodo poskušali pripeljati na takšno raven, da bo zadoščala notranjim potrebam. Sladkor, glavni izvozni pridelek agroindustrije v Peruju, je še vedno tisti proizvod, v katerega se največ investira. Tako poskušajo dvigniti proizvodnjo do leta 1975 na 900 tisoč ton, s čimer bi povečali izvoz za 30 tisoč ton letno..
Vsd. ti podatki so dokaj čudni za članek o agrarni reformi, kajti navadno pomeni agrarna reforma razdelitev zemlje med bivše kmečke delavce, ki postanejo tako lastniki svojega koščka zemlje, na katerega za-
roki Ho Si Minha, ld je 2. septembra 1943 proglasil neodvisno republiko Vietnam, eno in nedeljivo, pa obe strani realistično poudarjata, da je to stvar daljne prihodnosti, ko bodo za to dozorele notranje in mednarodne razmere.
Razen tega pa je treba poudariti tudi to, da Je Hanoi po končani vojni tudi deklarativno in manifastativno zelo podprl politiko neuvrščenosti. Ko je Pham Van Domg pred kratkim potoval v Moskvo, je dal v Delhiju intervju, poln priznanja neuvrščenim državam in njihovi dejavnosti. Tudi to ni taktična poteza, izvirajoča iz trenutne potrebe, marveč posledica spoznanja, ki sl ga je Hanoi pridobil v težavnih letih med 'vojno: »Dokler je v vojni, se mora mala država prilagajati igri velikih sil; ko nastopi mir, pa taista država celo lahko vpliva na igro velikih ....« Iz tega, kar je bilo o neuvrščenosti v Hanoju povedanega doslej, ne bi bilo nobeno senzacionalno presenečenje, če bi prišlo sporočilo, da se bo tudi DR Vietnam udeležil alžirske konference.
MIRAN ŠUŠTAR
bodejo svojo zastavo z imenom ter pridelujejo svoj krompir. Agrarna reforma v Peruju pomeni pravzaprav integracijo ne samo bolj ali manj obdelane zemlje v celotno perujsko gospodarstvo, kakor tudi popolno spremembo socialne in politične strukture kmečkega prebivalstva. Pomeni pa tudi napor perujske vlade, da dš kmetom in kmečkim delavcem vse možnosti za čimboljše obdelovanje zemlje ln da hkrati poskuša spremeniti neobdelano zemljo alt pa nekatera področja, kjer prevladuje prava puščavska zemlja, v rodovitno zemljo.
Vključevanje Indijancev
Največja bitka se bije predvsem za bo, da se vključi praktično 50 odst. perujskega prebivalstva (v tem primeru večji del Indijancev) v delo in življenje cele države. Po mnenju sociologa Carlosa Delgada, naj pomembnejšega teoretika perujske revolucije, se s prenosom ekonomske moči od prejšnih lastnikov posestev na zadruge in kmetijske skupnosti prenaša tudi politična moč. »Zaradi tega velja pri nas agrarna reforma za socialno revolucijo«, nadaljuje Delgado.
„Zaprte“ zadruge
Agrarna reforma je tudi politični revolucionarni proces, ki ne bo spremenil samo strukture lastnikov, ampak tudi družbene odnose. Vendar so prav tu največje težave. Delgado pravi, da je bil njihov kmet vzgo-jen v kapitalističnem sistemu, kjer sta individualizem in egoizem pomembna faktorja. Perujski kmet ne pozna solidarnosti, ki je osnovni faktor za razvoj družbenih odnosov v zadrugah in kmetijskih skupnostih. Roger Rumrill, sicer šef oddelka za tisk v ministrstvu za kmetijstvo, to tudi ponazori z primerom, ki se danes pojavlja v novem sistemu. Zadruge in skupnosti so tako zaprte same vase, da nočejo sprejeti novih članov in poskušajo na vse načine povečati svoj dobiček na račun dru-gih skupnosti. Se bolj pereč pa je problem sezonskih delavcev. Praktično vse kmetijske skupnosti jih potrebujejo ob žetvi ali pa za pripravljalna dela, vendar jim odrekajo pravice, ki jih imajo ostali delavci. Z drugimi besedami, sezonski delavci so danes tako izkoriščani kot v prejšnjem sistemu. Seveda poskuša vlada na vse načine razložiti članom zadruge in skupnosti, da so tudi sezonski delavci, katerih število v Peruju ni majhno, Peruanci in da se morajo vključiti v samoupravne kmečke skupnosti. To pa Je težko delo. Trajalo bo nekaj desetletij, preden se bo miselnost spremenila do take mere, da bo kmečko prebivalstvo popolnoma vključeno v revolucionarni proces v Peruju, katerega pomemben del je agrarna reforma.
BOGDAN ŠALEJ
Od Beograda 1961 do Alžira 1973
Od 5. do 9. septembra letos bo v zuela.
Alžiru četrta konferenca šefov držav in	3. konferenca, leta 1970 v Lusaki
vlad neuvrščenih držav. Predvidevajo, (Zambija): sodelovalo je skupno 64 dr-da bo na njej — bodisi š položajem žav, od tega je bilo deset opazovalk, stalne članice bodisi s položajem opa- Članice: od tistih, ki so sodelovale zbvalke — sodelovalo 80 držav, kar je v Kairu, niso prišle v Lusaiko Angola, skoraj trikrat več kot na 1. konferenci Burma, Dahomej, Kambodža (mesto je pred 12 leti v Beogradu. Objavljamo pre- ostalo prazno, ker konferenca ni spregled sodelujočih držav na posameznih jela ne Sihanuka ne Lom Nola), Malavi konferencah (za Alžir so podatki še in Saudska Arabija, na novo pa so pri-neuradni in nepopolni).	šle Bocvana, Ekvatorialna 'Gvineja, Ga-
1.	konferenca, leta 1961 v Beogradu bon, Gvajana, Jemen (Aden), Lesoto,
(Jugoslavija): sodelovalo je skupno 28 Malezija, Ruanda, Singapur, Svazija, Za-držav, od tega tri kot opazovalke.	ire, Jamajka ter Trinidad in Tobago
Članice: Afganistan, Alžirija, Burma, (zadnji dve sta bili v Kairu opazovalki). Ciper, Egipt, Etiopija, Gana, Gvineja,	Opazovalke: Argentina, Barbados, Bo-
Indiija, Indonezija, Irak, Jemen (Sana), livija, Brazilija, Čile, Južni Vietnam Jugoslavija, Kambodža, Kuba, Libanon, (ZRV), Kolumbija, Peru, Urugvaj in Mali, Maroko, Nepal, Saudska Arabija, Venezuela.
Somalija, Sri Lanka (Cejlon), Sudan, 4. konferenca, leta 1973 v Alžiru (Al-Tunizija in Za;ro (Kongo—-Kinshasa).	žirija): sodelovalo bo predvidoma kakih
Opazovalke:	Bolivija, Brazilija in 80 držav, od tega tri opazovalke.
Ekvador.	članice: razen Ruande vse, ki so so-
2.	konferenca, leta 1964 v Kairu delovale v Lusaki, poleg tega pa še
(Egipt): sodelovalo je 57 držav, od tega nove, kot Bahredn, Barbados (prej opa-jih je bilo deset opazovalk.	zovalka), Bolivija (prej opazovalka),
Clanioe: poleg 24 iz Beograda (razen Burma (odsotna v Lusaki), Čile (prej Zaira, ki v Kairu ni bil navzoč) še An- opazovalka), Dahomej (odsoten v Lusa-gola, Burundi, Centralnoafriška republi- ki), J. Vietnam (prej opazovalka), Kam-ka, Dahomej, Jordanija, Kamerun, Kerni- bodža (Sihanuk, odsoten v Lusaki), Ko-ja, Kongo (Brazzaville), Kuvajt, Laos, lunibija (prej opazovalka), Malavi (odso-Liberija, Libija, Malavi, Mavretanija, ten v Lusaki), Malgaška republika, Mav-Nigerija, Senegalija, Sierra Leone, Siri- ricij, Mehika, . Peru (prej opazovalka), ja, Tanzanija, Togo, Uganda, Zambija in Saudska Arabija (odsotna v Lusaki), Cad.	Združeni, arabski emirati ter Urugvaj in
Opazovalke: Argentina, Bolivija, Bra- Venezuela (prej opazovalki), zilija, Čile, Finska, Jamajka, Mehika,	Opazovalke: Avstralija, Ekvador, in
Trinidad in Tobago, Urugvaj in Vene- Nova Zelandija.
Perujska
agrarna revolucija
Agrarna reforma spreminja življenje države
LIMA — Nobena revolucija v Peruju, ki ni pripravljena izvesti popolne agrarne reforme, ni revolucija, ampak samo gibanje, ki ni ničesar spremenilo. To je pravzaprav sinteza revolucionarnega gibanja v Peruju, kjer je agrarna reforma v polnem teku. Potreba po agrarni reformi v tej andski državi je jasna, saj živi 50% perujskega prebivalstva od kmetijstva in živinoreje. Še potrebnejša pa se nam zdi agrarna reforma, če vemo, da je imelo 0,4 % lastnikov (zemljiških veleposestnikov) v rokah 75,9% rodovitne zemlje. Po drugi strani pa je 83 % »campesinos« — kmečkih delavcev — imelo v svojih rokah le 5,5 % zemlje. Ti podatki jasno kažejo, da je agrarna reforma za perujsko revolucijo življenjsko važna. Brez popolne agrarne reforme ne bo popolne revolucije.

Znanost
Izgon grlic v svilenih robcih
Kaj je dokazal mednarodni kongres za hipnozo v Uppsali
Eno je neizpodbitno. Hipnoza je dandanes resna, razvita znanost, ki so je ponekod v sodobnem zahodnem in vzhodnem svetu povzpela do naravnost zavidljivih višin. Njena znanstvenost je bila dosihmal sicer že mnogokrat izpričana, vendar pa se pravzaprav nikdar ni mogla povsem otresti — kljub najraznovrstnejšim, množečim se dokazom njene eksaktnosti — svoje trmaste spremljevalke: nejevere. Le-ta se sicer dokaj naglo krči, obratno sorazmerno z množenjem dokazov znanstvenosti in s tem zvezanim naraščanjem ljudske prOsvetljenosti, a je prisotna tudi v teh trenutkih, ko je 6. mednarodni kongres za hipnozo v starodavnem švedskem univerzitetnem mestu Uppsali pravkar znova in zelo odločno potrdil- znanstvenost hipnoze.
ur psihologije, ki seveda zaobjemajo tudi pouk hipnoze.«
Tenor poje
Toda kakih 340 udeležencev, psihiatrov, psihologov, kirurgov, anastezistov in medi-cincev drugih smeri, prišlih iz Amerike, Evrope, Azije, Avstralije, takorekoč iz vsega sveta, od prvega do četrtega julija ni utemeljevalo zgolj znanstvenih dejstev in poglabljalo ta dejstva, marveč je čisto jasno pokazalo, da je hipnoza v praktičnem, uporabnem približku ena izmed zelo uspešnih medicinskih metod in v tem pomenu tudi docela enakovredna drugim, doslej uporabljanim medicinskim metodam. Zato je razumljivo, da so v ZDA, Sovjetski zvezi in v nekaterih razvitih deželah Evrope pri- . peljali hipnotično medicinsko metodo v posamičnih medicinskih vejah do vsakdanje rutine.
Nejevera in predsodki pa v ustreznem razmerju do vzpona hipnotične vede obstajajo naprej, kakor smo opozorili malo prej, in te okoliščine' uppsalskd kongres seveda ni mogel in tudi ni hotel zamolčati. Hipnoza znana po večernih nastopih v črno oblečenih mojstrov-magov, Svengalijev in Pa-radisov, znana po v kataleptičnem krču omrtvičenih ženskih telesih, prislonjenih zgolj na skrajne robove po dveh vsak sebi razmaknjenih stolov ter magih, ki v dokaz svojega mojstrstva stopajo po teh komajda nečesa trdnega dotikajočih se ženskih telesih, hipnoza znana po norčijah hipnoti- , ziranih gledalcev, po klavirskih koncertih »uspavanih« ljudi v praznem zraku, po ljubezenskem stokanju v transu pred zvedavo publiko, ta hipnoza ohranja pri življenju ozračje neeksaktne norčavosti in neresnosti. To pa škodi, krni zaupanje v resno vedo ne samo pri medicinsko ali psihološko neizobraženih ljudeh, ampak tudi pri zdravnikih in psihologih. Cirkuški nadih ponekod prepreči tesnejše seznanjanje s pojavom in nato tudi znanstveno ukvarjanje z njim. Spričo tega so se pod streho glavne uppsal-ske univerzitetne palače, slovesno odprte že leta 1887, nekateri znani strokovnjaki ogrevali za novo ime znanstvene hipnoze, za tako imenovano sofrologijo. Bila bi tako potegnjena meja med znanostjo in magijo grlic v svilenih robcih, strmih pogledov in žaganj deklet v zabojih na pol.
Ako ostanemo samo Se za hipec pri kritičnosti oziroma, problemskosti, povejmo, da si hipnoza kljub upravičenim hvalnicam in kljub poročilom o »sijajnem razcvetu« v modemih deželah prav v teh centrih sodobnosti ponekod še stežka prebije v nekatere zdravniške vrste. Vendar pa tukaj niso krivi cirkuški podiji, krive so posamične človeške narave, je bilo povedano v Uppsali, ki želijo brž doseči uspeh. Zategadelj je zanje mnogo laže in praktičneje dati injekcijo v sekundi in pričakovati uspešno posledico vbrizga, kot pa izgubiti pol ure z bolnikom pri dajanju hipnotične terapije, zelo učinkovite terapije, brez možnih stranskih kvarnih posledic običajnih klasičnih zdravil, ki se pojavijo marsikdaj.
V prosti sintezi uppsalskih izvajanj smemo zapisati, da jemljejo zdravniki, katerih narave so nagnjene k dosegi hitrih, premočrtnih uspehov, bolnike kot objekt svoje zadovoljitve. To pa nemara tudi izven hipnotičnega prostora ni neznana stvar, mar ne?
Pogled na mejne točke
Torej, kaj pa se je neposrednega dogajalo na hipnokongresu v švedskem belem poletju brez prave, trde nočne teme, v Uppsali, pred 1.000 leti mestu kraljev in cerkvenih oblasti, od leta 1477 mestu prve švedske univerze in dandanes mestu s približno 130.000 prebivalci, ki ga vsako jesen doleti invazija 25.000 študentov?
Odgovorimo na vprašanje, kolikor se v eni sapi pač da odgovoriti. Prvo splošno dejstvo je, sodeč po kongresnih poročilih, da gre razvoj tudi tukaj, tako kot v drugih vejah medicine, po dveh tirih, po teoretičnem in kliničnem tiru. Poznavalci ob tem pravijo, da so šla teoretična razglabljanja zelo daleč naprej, medtem ko podatki o kliničnem razvpju zvečine govorijo, da je hipnoza tukaj obstala na točki, kjer je bila že v začetku tega stoletja. Tedaj pa so se s hipnozo lotevali zdravljenja bolezenskih simptomov ne pa vzrokov, ki so bolezen povzročili.
Težko je seveda zdajle pokazati prav vsako točko, do katere so segla uppsalska predavanja. Vendar pa naj zaokroženo in posplošeno povemo, da se znanstveniki niso dotikali samo vprašanj, kaj hipnotični pojav je (kjer tako kot doslej še nismo slišali nekaj povsem dokončnega), kako uporabiti ta pojav, kje ga uporabiti in katera je najboljša in naj učinkovitejša tehnika za vpeljavo hipnotičnega transa, takoimenova-na indukcija. Dosegali so tudi mejna področja, kot so avtogeni trening (človek po ustreznih vajah doseže določeno stopnjo samoobvladovanja nekaterih ‘ notranjih funkcij v organizmu kot na primer krvni obtok in srčni utrip v zadnji posledici in si more v stanju relaksacije zadajati zapovedi, ki prodrejo globoko v zavest, celo do podzavesti, ki jih pozneje, v »normalnem« življenju nekako samodejno izpolnjuje), nadalje meditacijo, ki je doma na vzhodu že dosegla Evropo in seveda yogo.
Sicer pa naj zdajle, pri konkretnostih kot zelo pomembno in tudi sorazmerno svežo stvar najprej omenimo razmerje med hipnozo m bolečino. O tem so na kongresu precej govorili in zadeva je aktualna že,' če se samo spomnimo, da hipnozo uporabljajo kot uspešno anastezijsko sredstvo tudi pri velikih operacijah. O fenomenu bolečine in o vplivanju nanjo s hipnozo, o tem je tukaj zelo nadrobno pripovedoval uppsal-ski zdravnik anastezist angleškega rodu dr. Basil Finer, ki ga je, mimogrede povedano Delo posebej intervjuvalo in bo pogovor z
zdravnikom objavljen ob drugi primerni priložnosti.
Skušamo torej za dr. Basilom Finerom ponoviti sodobna gledanja na bolečino iz fiziološko-anatomskega stališča. V zadnjih senzibilnih koreninah hrbtnega mozga, pravi doktor, so tako imenovani mostički, ki so normalno odprti ali polzaprti. Kadar so odprti, morejo prihajati iz periferije bolečinski dražljaji do možganskih centrov, kadar pa so zaprti, tedaj dražljaj seveda ne more do možganov in bolečine ni. Na zapiranje bolečinskih poti pa skušajo vplivati s hipnozo. Sami smo bili navzoči pri poizkusu take zapore pri neki švedski psihologinji, ki jo trpinči išiasi Mislimo pa, da sicer kratki in bežni hipnotični poizkus, takrat bolečinskega prehoda ni mogel povsem zapreti.
Kar zadeva odpravljanje bolečin s hipnozo, so zdravniki in psihologi tukaj jasno poudarili, da ni pomembno samo to, da nekoga spraviš v hipnozo, marveč je zelo pomembna primerna sugestija, dana v hipnozi, ki naj v budnem stanju prežene ali omili bolečino. Sicer pa je primerna suge-.stija tako najbistvenejša zadeva na vseh te-, rapevtičnih hipnotičnih področjih.
V zobozdravstvu, če ga omenimo, ker smo bili pred časom v Ljubljani priče uporabe hipnoze na tem področju, uporabljajo po svetu hipnozo rutinsko, vsak dan. Govorili so na primer z več švedskimi zobozdravniki, za katere je uporaba hipnoze tako običajna stvar, kot je pri nas morda še tudi kje drugod, uporaba injekcije. Le da je hipnoza bolj univerzalno sredstvo. Z njim je, vzemimo, mogoče odpravljati tudi znani strah pred zobozdravnikom in podobno. Treba pa je ob zobozdravstvu podčrtati v Uppsali izrečeno opozorilo, da bi morali zobozdravniki vedeti mnogo več o psihologiji, kot vedo zdaj. V ZDA so, če sklepamo po besedah dentistke dr. Kay Thompson, predsednice ameriškega združenja za klinično in eksperimentalno hipnozo, prišli na tem področju dlje kot v Evropi. »V Pensilvaniji na primer,« je povedala, »nimamo problemov s poukom psihologije za zobozdravstvene delavce. Med študijem imajo 250
Nadaljnja poročila na uppsalskem kongresu So govorila o uspešni uporabi hipnoze pri zdravljenju narkomanov, pri ljudeh, ki bi se radi odvadili kajenja in tudi pri shujševalnih kurah. Zelo zanimive pa so bile videti izkušnje, nabrane pri uporabi hipnoze v športu in umetnosti. Nadrobno bodo o tem tako govorili v posebnih intervjujih posamični strokovnjaki, vendar naj se tukaj samo povrhu spomnimo stokholm-skega psihiatra dr. Ture Arvidssona, ki je tenorja stokholmske kraljeve opere »ozdravil« tako, da je zopet lahko »prijel« visoke lege in ki je na primer s hipnozo vplival na 58-letno lastnico majhnega pensiona za dekleta v Uppsali Imgo Liso Olgerfeldt, da je v hipnotičnem stanju naslikala 65 slik, na prvi nerecenzijski pogled dobrih slik v olju, pri čemer je nemara pomembno, da v nehipnotičnem stanju ni nikoli znala slikati in še danes ne zna, pač pa si je od malih nog želela postati slikarka.
Do globokih spoznanj o vplivu hipnoze na človeško kreativnost so prišli v Sovjetski zvezi. Dr. Oleg Tikhomirov, profesor psihologije na fakulteti za psihologijo moskovske univerze, celo sodi, da si bo hipnoza verjetno kmalu utrla pot na akademije za likovno umetnost, denimo, v obliki pouka takoimenovane samohipnoze, o kateri so v Uppsali prav tako veliko razpravljali in ki postaja vsak trenutek pomembnejša. Človek more, na kratko povedano, sam sebe spraviti v hipnotično stanje in potem vplivati na svojo podzavest z ustrezno sugestijo. Toda naj podčrtamo, tako kot so tudi na kongresu; avtogeni trening ni avto ali samohipnoza, čeprav nemara obstajajo nekatere sorodnosti.
Presenečenje pa je bilo spoznati, kako daleč so pritekli v hipnozi v športu Američani, Švedi in Japonci; človek se v tem trenutku pravzaprav neha čuditi uspehom, ki jih dosegajo posamezni športniki teh narodov. Tudi o tej snovi bodo kasneje govorili posamični članki, a naj kljub temu že zdaj zapišemo, da uporabljajo Japonci hipnozo kot pomembno dopolnilno pripravo v plavanju, gimnastiki, streljanju in tudi smučanju (skoki in alpske discipline), Švedi v namiznem tenisu, streljanju in nogometu, Američani pa v ameriškem nogometu in tenisu. Seveda pa povsod tukaj prepletajo od zunaj podajano hipnozo s samo-hipnozo. Švedski psiholog Lars Unestahl je, recimo, švedskega namiznoteniškega šampiona (in svojega sorodnika) Kjella Johan-sona najprej pripravljal tako, da ga je sam hipnotiziral in tedaj vplival nanj z ustreznimi sugestijami, kasneje pa je sugestije v posebej pripravljenem besednem in stavčnem zaporedju posnel na magnetofonski trak tako, da se je lahko Johanson sam pripravljal, da je lahko po primernem pouku sam »padel« v hipnotični trans. Lars
Unestahl v tem trenutku pripravlja s hipnozo tudi nestanovitnega, a potencialno silno zmožnega švedskega atletskega šampiona, metalca diska Brucha.
Kaj pa Jugoslovani, ki gledano celovito, v medicinski hipnozi vsekakor zelo zaostajajo za razvitim svetoma? Na kongres je pripotoval en sam, samcat predstavnik naše države, sicer znani specialist za ginekologijo in porodništvo, doc. dr. Marjan Pajntar iz Kranja, kar prejkone priča o razvitosti medicinske hipnoze pri nas. Kot je bilo razvidno iz preliminarnega programa, bi moral na uppsalskem kongresu sodelovati še ljubljanski nevrokirurg dr. Miloš Remic in sicer s predavanjem »Študij spominskih motenj po poškodbah glave s pomočjo hipnoze«, kar je mogoče z drugimi besedami pojasniti tako, da se da s hipnozo povrniti spomin, izgubljen, recimo zaradi poškodbe pri prometni nesreči. Vendar pa doktorja Remica iz neznanih razlogov na bilo v Uppsalo.
Zategadelj se moramo pač zadržati samo pri doktorju Pajntarju oziroma, pri njegovem nastopu, ki pa je brez dvoma pokazal, da se morejo naši dosežki pri uporabi hipnoze v porodništvu enakovredno kosati s tujimi, švedskimi ali ameriškimi, na primer. V tujini, kjer pa uporabljajo »porodniško« hipnozo v mnogo širšem obsegu, kot je bilo doslej znano, zvečine ravnajo tako, da večje skupine žensk, od 12 do 20 nosečnic, v hipnozi pripravljajo na porod, kasneje pa rodijo ženske brez hipnotistove navzočnosti v posthipnotični sugestiji. Mogoče bo kaj o uporabnem obsegu povedal podatek, da v švedskih bolnišnicah oziroma porodnišnicah ne obvladajo hipnoze kot sredstva za pomoč pri porodu samo zdravniki, marveč tudi srednje medicinsko osebje (bolniške sestre, babice). Vendar pa, to bo pomembno podčrtati zaradi dosežkov doktorja Pajntarja, uporabljajo hipnozo predvsem za zmanjšanje bolečin. Iz predavanja kranjskega zdravnika pa je izhajalo, da skušajo v Kranju s hipnozo pregnati strah pred porodom. In drugič, »na podlagi naših raziskav smo mnenja«, je govoril dr. Marjan Pajntar, »da se da s hipnozo vplivati tudi na dobro kondicijo otrok«. Podatki, ki jih je avditoriju podajal naš porodničar, so namreč dokazovali, da so bili otroci, rojeni materam v hipnozi, v zelo dobri kondiciji. Kajti otroci so med porodom doživljali manj asfiksij, torej obdobij med porodom, ko je bilo otrokovo telo, predvsem pa možgani, slabo preskrbljeno s kisikom.
Za sklenitev naše površinske podobe: kongres se je srečal tudi z novimi pristopi k učenju, s tako imenovano samoprogrami-rano kontrolo, pa z uporabo hipnoze pri odpravljanju vedenjskih motenj pri šolskih otrocih, s hipnotičnim vplivanjem na mlade delikvente in tudi s hipnozo kot možno medicinsko metodo ali terapijo pri zdravljenju raka, kar pa je tako kočljivo in občutljivo vprašanje, da se ga v tem splošnem okviru pač ne smemo več dotikati.
PRIMOŽ ŽAGAR
S poti po Srbiji

MITJA ŽAKELJ: V KLETKI
Velikopoteznost v majhnem
Kako je Miloš Obrenovič ustanovil Gornji Milanovac
Zgodba o tem, kako je nastal Gornji Milanovac pred 120 leti, ima svoj poseben pomen in zato ni prav nič odveč, če jo povem. Miloš Obrenovič je hotel v čast knezu Milanu sezidati mesto. »Če smo moderen narod, bomo zidali mesta ne pa vasi,« je rekel, »in moderen narod smo in pika in zaradi tega bom poklical z Dunaja arhitekte, ki mi bojo narisali načrt mesta, sezidali ga bomo in od danes naprej začeli živeti kot moderni ljudje.«
Tako je sklenil Miloš in tako se je tudi zgodilo. Prišli so arhitekti, urbanisti in podobni »stručnjaci« z Dunaja in nekaj mesecev so opletali okoli, risali in črtali, porisali gore papirjev, ljudje pa, ki jih je Miloš poklical, da bi zgradili mesto, so tam čakali, jedli in pili, in spet čakali, kdaj bojo »stručnjaci« vendar že načečkali, kam in kako bo tekla kaka ulica in ob kateri vogal bo treba postaviti hišo. Toda »stručnjaci« so opletali toliko časa, dokler se Miloš ni razjezil, jih nagnal nazaj na Dunaj, poklical najveljavnejše gospodarje iz daljne in bližnje okolice, jim dal nekaj štren vrvi in rekel:
»Samo vasi zidamo tako, kot to komu pade na pamet. Mesto pa mora hiti lepo izmerjeno, deset ulic po dolgem, deset počez, na sredi pa trg. Tukaj imate vrvi kolikor hočete in mi lepo v dveh urah izmerite tako, kakor sem vam rekel. Ampak glejte, da bojo vsi vogali pod pravim kotom, če ne . . «
Možje so v pičlih dveh urah vse izmerili in danes je Gornji Milanovac vzgled dobre urbanistične rešitve, ima z okolico vred 50 tisoč, sam pa 30 tisoč prebivalcev in nobenih problemov s prometom, ki tarejo vsa druga mesta, ki nimajo tako vzgle-dno sezidanega središča kot Milanovac. Takih pa je malo, ali pa jih skoraj ni.
Ta zgodba* je zanimiva z dveh plati. Ti dve reči sta me spremljali na vsej moji poti od Beograda preko Kragujevca, Gornjega Milamovca, Čačka in Titovega Užica, skoraj po vsej srednji Srbiji, ali kakor pravijo v Beogradu, nekdanji Raški, kajti ta predel je bil nekoč najstarejša slovanska državica na slovanskem jugu — Raška.
Prva stvar je bila niti malo ležerna, temveč povsod zelo razvita želja postati sodoben in modem, kar pa je pravzaprav ravno v tem delu Srbije pomenilo samo nadaljevanje začetega dela, ne pa nekaj, kar bi šele morali postati; in prav v tem tiči tista druga stvar, namreč nekakšna mitologija razvitega in modernega severa, kot je to bil v času Miloša Obrenoviča Dunaj s svojimi arhitekti, dandanes pa so to Slovenija in Slovenci. Ta mitologija se je ponavljala vso pot, in vse, kar sem videl in
doživel tod, me je samo še bolj utrjevalo v zavesti, da je to samo mitologija, da v resnici ni nobenega stvarnega razloga zanjo.
Mit in stvarnost
Navsezadnje sem imel te visokorasle in samozavestne ljudi že na sumu, da me pitajo s tem samo zato, ker bi se radi delali reveže, kar jim zaradi njihovega ponosa in občutka za lastno stvarnost sploh ni mogoče pripisati. In nazadnje mi je postalo jasno, da se ta mit vleče že od pamtiveka in da ga ni mogoče z ničimer omajati.
Druga stvar pa, ki je bila prav tako kar naprej prisotna in ki me je vso pot silila k razmišljanju, je bila zelo plastično in zgoščeno zaobsežena v tistem delu zgodbe o Milošu Obrenoviču, ki pravi, kako je Miloš, ko je ugotovil, da ti »stručnjaci s severa« dlakocepijo, kratkomalo nagnal te ljudi in našel svojo najustreznejšo in obenem najbolj preprosto in učinkovito rešitev, ki se je popolnoma odlepila od tiste vrojene predstave o razvitem severu in nadvse pametnem Dunaju.
Iz tega sem naredil zelo preprost zaključek, ta preprostost me je že okužila: Veliko mitov živi tukaj, toda nobeden od njih ni tako svet in dokončen, da bi mu kakršnokoli stvarno dejstvo, praksa, itd. v trenutku ne izbilo dna, če se izkaže za oviro, in vendar pri vsem tem tak mit mimo živi naprej, ne da bd ga udarci kakorkoli nalomili, uničili. Posebne vrste prepletajoča se igra, kjer nobeden od »partnerjev« ne izgubi glave, temveč drug drugemu, kadarkoli je treba, spodnašata tla pod nogami, in vseeno živita drug ob drugem svoje lastno pa tudi skupino življenje naprej. Življenje, ki je igra, in igra, ki je življenje.
Zgodbe o ustanovitvi Gornjega Milanov-ca še ni bilo konec, toda tisti zaključek se mi je 'zabrisal, dokler nisem srečal še nekaj stvari, ki jih prej sploh nisem mogel razumeti.
Najprej sem se spomnil nanjo, ko sem se znašel v zdravstvenem domu in ko sem skoraj uro in pol poslušal direktorja, mla-
dega specialista za kirurgijo, ki je pripovedoval o tem, kako do kraja nesmiselno je kot zdravnik živeti po učinku. Pri tem je mislil na to, da je učinek ozdravljena ali pa tudi neozdravljena bolezen in da sodi k temu učinku tudi smrt v bolniški postelji.
»Danes mi je pobralo pet bolnikov in to bom zapisal v svojo evidenco kot delovni učinek zdravnikov, bolniških sester, v resnici pa ima pri tem zasluge samo smrt, ali ne?«	»
Bil je prepričan, da morajo kot doslej misliti predvsem na gradnjo in ustanavljanje ambulant, kjer se da vse te reči, take »učinke«, kot je smrt, preprečevati že vnaprej. Cel okoliš šteje okoli 50 tisoč prebivalcev ali pa morda še več, in na dve do tri vasi pride en zdravnik, bolničar ali pa sestra, ki sta kriva, da po bolnišnicah, ki jih hvala bogu ne gradijo več tako, kot so jih, ni tolikšnega »učinka«. Svojo misel je zaključil s tem, da je seveda mnogo lagod-nejše stati ob postelji v bolnišnici in beležiti te »učinke«, kot pa se preganjati pozimi, v dežju in peš po samotnih kmetijah; in ko sem bil že prepričan, da bom tokrat ušel tistemu mitu, ob katerem mi je ža postajalo slabo, mi je povedal, kako fantastična je zdravstvena služba v Sloveniji, kako imamo tam vse organizirano in prepričan sem bil, da so ga, ko je bil pri nas, peljali v kako izjemno območje, ki ga pa žal ne poznam in ki v resnici- učinkuje na tujce tako kot Potemkinova vas. Hotel sem mu že povedati, da sem bil pred malo več kot dvema letoma na primer v Majšperku in je bil tam, kljub temu, da imajo kar velik industrijski obrat, en sam zdravnik za 4000 ljudi.
Kava pri direktorju
»Treba je imeti dobro mrežo cest in zdravnike, ki se niso šolali zato, da se bojo šli »mestjane«, temveč da bojo opravljali svoj poklic tam, kjer je najbolj potrebno, ne pa za tisti »učinek«, o katerem sem govoril«, je bila njegova sklepna misel.
»Zakaj pa tovarišu novinarju iz Slovenije ne ponudiš kave?« je rekel eden od starejših zdravnikov, ki je sodeloval pri tem pogovoru. Sprva sploh nisem opazil, da je to boleča točka in da je ta, ki je načel to vprašanje, to je storil zanalašč.
»Pri nas ne pijemo kave, odkar sem jaz direktor. Ce se gremo stabilizacijo, je treba varčevati povsod, tudi pri igla in sukancu, pa tudi pri času. Pri nas se pije kava tudi celo uro.«
»No, pa vsaj zdaj bi naredili izjemo,« je . rekel prvi. »Zdaj, ko so prišli Slovenci, novinarji z Ljubljane,« so se mu pridružili vsi drugi.
»Jaz nisem noben ,političar’, mene so porinili v to vlogo, ker je povsod premalo denarja in ker moram to rešiti jaz. Tako ste mi rekli vi, tako so mi rekli na občini. Jaz sem specialist, zdravnik in bom to delal tako, kakor znam, in zato ne bomo pili kave, pa če pride sam kraljevič Marko. Drugače ne znam, če vam ni všeč, me lahko čez pol ure zamenjate. Vesel bom. ker se bom spet lahko lotil svojega poklica. Dokler pa me niste zamenjali, bo pa tako.«
In nismo dobili kave.
Zelo preprosta rešitev, kot tista z Miloševo vrvjo in pravimi vogali. Niti malo ga ni vznemirjalo dejstvo, ali bo čez pol ure še direktor ali ne, vznemirjalo ga je le dejstvo, ali bo prijel pri svojem delu, ki so mu ga poverili, bika za roge ali za potplate. Pri tem pa je važna najmanjša podrobnost, tudi kava.
Ko sem odšel sem stopil v prvo »kafa-nu« in si tam privoščil dvojno kavo. Skozi okno sem opazoval mimoidoče, v glavnem so to bili dijaki iz sosednjega »šolskega centra za kvalifikovane radnike«.
Dopoldanski del pouka je bil končan in mimo so hodila dekleta v klotastih črnih haljah in fantje, visoki mladeniči, iz katerih hi človek mimogrede sestavil košarkarsko moštvo samih »dvometrašev«, predvsem zaradi tega, ker se mi je zdelo, da bi bila njihova igra nadvse uspešna. Spoznal sem namreč dve bistveni lastnosti, ki odlikujeta ljudi v teh krajih: velikopoteznost, spoštovanje znanja drugih, in kakor je to ponavadi protislovno, tukaj pa ne, smisel za podrobnost, detajl, majhno praktično prednost, kot je bila na primer tista kava v zdravstvenem domu, ki bi je ne dobil, pa če bi se prejšnji večer, ko sem bil v kragujevškem gledališču, preoblekel v samega kraljeviča Marka.
V »školskem centru«, odkoder so prihajali ti fantje, sem se komajda znašel med vsami najmodernejšimi stroji. Direktor tega centra je bil prav tako še razmeroma mlad človek in že njegova zunanjost me je spominjala na premeteno lisico, čeprav so bili ti moji občutki o njem vendarle pretirani, kajti pozneje sem ugotovil, da tej premet-nosti botruje tudi korektnost, posebne vrste, toda vsekakor korektnost.
Peljal me je iz enega sodobnejšega šolskega oddelka v drugega. V enem od teh oddelkov sta bila dva najmodernejša elektronska precizna vrtalna stroja, ki vrtata tudi mikromilimetrske luknjice, natančna kar se da. Za te fante, ki sem jih prej gledal skozi okno, in za njihovo velikopoteznost se mi je to zdelo le malo preveč velikopotezno, namreč razsipno.
»Zakaj imate tako dragocene stroje, ki jih nimajo niti v tisti industriji, kjer bi jih zelo potrebovali in tako marsikatero reč naredijo precej približno?«
»Veste (tol spet je bil pri natančnih Slovencih), naša industrija boleha na tej nepreciznosti, ki jo vi ...« Vmes sem začel na ves glas kašljati...
«... To nam manjka. Po časopisih, radiu in televiziji vtepemo ljudem v glavo te stvari že dvajset let ali pa več, namreč, da je treba tam, kjer je potrebna natančnost, delati s takimi stroji. Toda to nič ne zaleže. Saj veste, kako je s tem. Vsi nekaj vemo, delamo pa tako kot prej, saj gre tudi tako. In zato sem kupil te stroje. Eant, ki feo tukaj postal tehnik, si bo za večne čase zapomnil tale stroj in, ko bo prišel v tovarno, bo, če bo le imel toliko moči, poskrbel za to, da bojo začeli uporabljati in kupovati take, da ne bodo pojedli denarja ...«
Kako je prišel do denarja, sem bil priča popoldan v kavami, kjer je pred šolsko svečanostjo, ko so sprejemali pionirje v mladinsko organizacijo, skupaj z direktorjem gimnazije in še z nekaj učitelji in profesorji pil takovsko prepečenico.
„Misliš na Velež ?“
Sredi dovolj mirnega pogovora mu )a direktor gimnazije rekel:
»Ce že hočeš, pa ti bom povedal, kas mislim in kar je res ...«
In potem mu je skresal v brk, kako j« prodal neko staro stavbo in zemljišče, ki je bilo last šole, in kako je tam nekaj »kupčkal« in še in še. Moj direktor mu j« ugovarjal, češ da je to bila šolska last in da so namesto stare razpadajoče stavb« zdaj v šoli novi stroji, in ko sta si vse zmetala v brk, je prišla natakarica in vprašala, če bi morda še eno takovsko. Prikimala sta in s tem je bil uradni del pogovora zaključen. Začela sta se pogovarjati o Mlljanlču. kako mu Mostarci in Velež s svojo pametjo niso kos, in oba sita bila istega mnenja, da mora biti tudi pri nogometu človek »po-litičar« ne pa ljudem gledati samo ▼ »nji-hovu cipelu«.
»Dobro, ampak naslednje leto bo pa glede denarja drugače.«
»Misliš na Velež?«
»Ne, na to, kako si ga bomo šol« ki enega Žaklja, ki ga imamo, delile.«
»Bo, če bo!« in sta šla na proslavo. Po proslavi smo sedeli spet skupaj v kavami in pili »takovsko«. In ker sem bil prepričan, da se po tistem prepiru sploh pogledati ne bi smela več, tako Je piri nas »preciznih« Slovencih navada, mi Je moj direktor povedal zgodbo o tem, kako Je nastal Gornji Milanovac,
PETER B03IO
/
Intimen pogovor s Tonetom Svetino ob izidu njegovega romana Stena
ni katastrofe brez vzroka.« To je povedano zelo jasno. Zato pa se na vseh postajah varovanega reda govori in piše po uradniško in zavito in zapleteno in čepraiv se zdi, da je to le mlatenje prazne slame, imajo prav te zapletene formulacije v sebi tisto moč, da njihova žrtev — mož brez retorične nadarjenosti in prepričljivosti, čeprav je pravnik — prestrašen ne pride več ven iz zamotanega kolesja upravne doslednosti. Podpisi medicinskih in sodnih izvedencev, ki drug drugega poklicno ščitijo tudi v zmotah ali zaradi poklicnega reda in »ugleda« drug drugemu sugerirajo »postopek«, ti predpisi sicer niso v nasprotju z zakonom. Predpisa so predpisi, zakon je zakon. Toda kje je človečnost? Komu služijo predpisi?
»Izvedenci« so rezek, nepopustljiv film o strahu človeštva. Film, ki funkcionira kot ura, in ki s poštenim namenom dviga prah. Spodbudno je navsezadnje, da je nastal ravno v Nemčiji, kjer so še vedno veljavni nekateri zakoni Tretjega rajha, zakaj čas sicer hitro teče, težki mlini pravice pa počasi meljejo.	OLGA RATEJ
PRETEPENI IGRALEC MATTHIAS EYSEN: V zahodnonemškem filmu »Izvedenci«
Prejeli smo
hanjem in tekmovanjem in prepričamo sami sebe, da je vseeno, če smo v tej tekmi zadaj oziroma če izstopimo iz tekme. Toda potem se moramo tudi sprijazniti z vse-in posledicami. To pomeni, da bomo mani proizvajali kot drugi, stroški proizvodnje bodo večji, izvažali bomo več za manj, znižati bomo morali vse naše materialne in druge aspiracije in se z drugimi državami sploh ne bomo primerjali. To pomeni, da moramo spremeniti naše vrednote, ki so orientirane na materialne dobrine, blagostanje, uspeh, gospodarsko ekspanzijo z 8-odstotnim porastom družbenega proizvoda itd. Ker vse to verjetno nismo pripravljeni napraviti, nam ostane samo še ena alternativa: biti vključeni v ta boj in tekmovanje in ostati aktivni, delavni in vitalni.
To razmišljanje ima svoj smisel, saj na. i Svetina v romanu »Stena« prikazuje ned vidik tega tekmovanja, tj. tekmo med slovenskimi in nemškimi alpinisti v času med obema vojnama. Oživlja nam v umei niški besedi zgodovino slovenskega alpinizma, ko so pred našimi stenami stale slovenske in nemške naveze, šlo je za vprašanje, ali bo-mo Slovenci plezali v naših stenah smeri, ki jih bodo prvi preplezali Nemci, ln bomo v tem ponavljanju obsojeni na Inferiornost, ali pa bomo te stene preplezali prvi n sami. V tem tekmovanju Slovenci nismo ostali zadaj. Ce ne bi imeli takih plezalcev, kot so Klement Jug, Joža Cop, Stane Tominšek, Miha Potočnik, Mira-Marko Debelak, Pavla Jesih in mnogo drugih, bi vse naše stene osvojili Nemci. Slovenski alpinisti so med obema vojnama dosegli evropski nivo in bili sposobni tekmovati z najboljšimi evropskimi alpinisti. Le na tej osnovi je povojni alpinizem lahko dokazal svojo moč in vitalnost.
Ta nacionalni vidik ni nepomemben. Vsaka družba s svojimi uspehi in z manifestacijami svoje moči močneje vpliva na svoje člane kot pa z vsiljivim propagandnim aparatom. Ko sem še kot študent plezal nemško ali bavarsko smer v severni triglavski steni, me je vedno spremljal občutek nelagodnosti, in občutek ponosa in nacionalne moči, ko sem plezal gorenjsko ali skalaško smer.
Joža Cop, ki je bil delavec v železarni, je osrednja oseba v romanu »Stena«. Zanj lahko rečemo, da je najpomembnejši alpinist v zgodovini našega alpinizma. Roman se začenja s plezanjem osrednjega stebra v severni triglavski steni in se s tem tudi zaključi. Ta steber, ki se danes imenuje Čopov steber, Je Cop ogledoval več let. Ogledovali so ga tudi tuji alpinisti, vendar ga do konca druge svetovne vojne ni nihče preplezal. Miha Potočnik je dejal Čopu, da bo šel po severni’ steni široke peči navzdol, če bo on preplezal ta osrednji triglavski steber. Vendar se je zgodilo, da ga je Cop takoj po vojni s Pavlo Jesihovo preplezal. Ta steber in večdnevno plezanje v njem, ko je Cop prvič v svoji plezalski karieri omahnil, lahko predstavlja simbol naše moči, vztrajnosti, zagrizenosti, omahovanja, trpljenja in tveganja. Pavla Jesihova, ki je preplezala toliko smeri, bila vajena bivakiranja, je v tem stebru omagala. Joža Cop je zadnji, izredno težavni del stene, ko je Imel pod seboj skoraj tisoč metrov globine, preplezal sam. Svojo soplezalko Pavlo Jesihovo je piistil samo v steni. Tako sta se dogovorila. In prišel je iz stene.
Ko sem pred dvajsetimi leti plezal Čopov steber in prišel do tistega mesta, ko je Cop plezal sam, me je zaradi zračnosti in težavnosti postalo strah. Bil sem prilepljen na steno In v strahu in napetosti opazoval globino prepada. Toda jaz sem vedel, da je tu možno Izplezati, imel sem soplezalca, ki me je varoval, Cop pa ni vedel, če bo lali-ko izplezal in ni imel več soplezalca, ki bi ga varoval. Samo tisti, ki je videl to mesto in občutil grozo globine prepada, lahko čuti najgloblje spoštovanje do Čopa, njegovega poguma in njegeove plezalne spretnosti.
Pretresljivo nam Svetina opisuje v tem plezanju Pavlo Jesihovo, ki je ostala sama v steni, strta, onemogla in brez moči.
Vendar roman »Stena« ni zanimiv samo za plezalce, temveč je zanimiv za vse planince in vse tiste, ki v prirodi iščejo lepoto, mir in ravnovesje. Svetina je namreč izredno občutljiv opisovalec prirodnih lepot.
Ljudje hodimo v planine in prirodo iz zelo različnih razlogov in pobud. Naj bodo U razlogi in pobude še tako različni, roman »Stena« je lahko zanimivo podoživetje pri-rodne lepote za vse tiste, ki jo znajo in zmorejo živeti.
, .	JANEZ JEROVSEK
Še isto leto sem sedel na klopi pri Alja- ’ zevem domu v Vratih in kot že tolikokrat ogledoval in občudoval severno triglavsko steno. K meni je prisedel majhen čokat in žilav alpinist in se mi predstavil. Bil je Tone Svetina. Spoznanja sem bil vesel in sem mu takoj povedal, da je njegov sestavek v Planinskem vestniku zelo pretresljiv in literarno dovršen. Na njegovem obrazu sem oh tem priznanju opazil zadovoljstvo.
Stalno sem spremljal njegov literarni razvoj in ocenjeval njegova dela v literarnih glasilih. Ker njegov način pisanja in razmišljanja ustreza mojemu okusu, sem ga literarno visoko vrednotil. Nekateri so mi očitali, aa se v ocenah vidi, Ida sva prijatelja.
Posebnost njegovega ustvarjanja so njegova filozofsko-etična razmišljanja. Ne vem, zakaj Slovenci še vedno nismo prevedli Nietzschejevega »Also sprach Zarathustra«. Ko prebiram Svetinova literarna dela, imam občutek, da zna to Nietzschejevo delo na pamet.
„Vedel sem, da me že podcenjuješ44
Čeprav Svetina nima visoke izobrazbe, spada gotovo med pisatelje z najširšo filozofsko, sociološko in psihološko izobrazbo. Njegov stil pisanja je v bistvu tradicionalen, lahko pa bi verjetno pisal bolj modernistično. Izrazoslovje in svet pesnika Daneta Zajca mu nista tuja.
Kdor osebno pozna Toneta Svetino, bo lahko potrdil, da je vedno vedro in optimistično razpoložen, čeprav ga poznam že več kot dvajset let, ga nisem še videl žalostnega, otožnega, razočaranega in vase pogreznjenega. Daje videz, kot da ne pozna bolečine, trpljenja, žalosti in osebnih porazov. Zato sem se vedno spraševal, kako • more svet žalosti, trpljenja, razočaranja in porazov talko prepričljivo opisovati, ko daje
vendar videz, kot da gre vse to mimo njega.
Svetina ni samo vedno zelo zgovoren, vedro razpoložen, temveč ima velik smisel za humor. Ko sva plezala v severni triglavski steni, je neprestano govoril, čeprav pri plezanju, ki zahteva koncentracijo, to ni najbolje. Ko se mu je oprijem odkrušil in je obvisel na vrvi, sem začutil vso njegovo težo. Ker me ni videl, mi je zaklical: »Obvisel sem!« Odgovoril sem mu, da to čutim. Iskal je oprijem, in ker ga ni mogel takoj najti, je dejal, da bi bilo bolje, če bi imel krajši jezik in daljše roke. že tedaj mi je dejal, da bo napisal planinski roman.
Ko je izšel njegov roman »Stena«, mi je prinesel en izvod. Bil sem prepričan, da je svet partizanstva njegovo najgloblje doživeto izkustvo in da zato nekaj boljšega, kot je »Ukana«, sploh ne bo mogel več napisati. Ko sem prebral prvih sto strani romana, sem mu telefoniral in mu povedal, da sem prijetno presenečen, ker je ostal na svojem nivoju. Celo razvlečenih mest, ki jih najdemo v romanu »Ukana«, v romanu »Stena« ni več. »Da, da« — mi je odgovoril po telefonu — »vedel sem, da me že podcenjuješ.«
Osnovna značilnost Svetinovega pisanja je vitalizem, tj. prepričanje, da je življenje boj in tekmovanje in da je samo na ta način možno nekaj doseči in tudi nekaj pomembnega storiti. Svetina zaznava in opazuje svet skozi prizmo boja in tekmovanja.' Zato ni čudno, da opazimo ta vitalizem že v njegovih prvih planinskih zapisih, v lovskih črticah, povesti »Lovčeva hči«, obsežnem romanu »Ukana«, sedaj v planinskem romanu »Stena«, v njegovih idejnih razmišljanjih o alpinizmu in tudi v njegovi politič-naj pripadajo katerikoli filozofiji. Ideologiji ni publicistki. Vse njegove osrednje osebe ali taboru — se afirmirajo v življenju skozi boj, s svojo vitalnostjo.
Tudi Svetina je kot pisatelj uspel, ker je sledil načelu: biti vztrajen, delaven, pogumen, z vero v samega sebe. Ko je začel svojo pisateljsko kariero, je ponujal novele, črtice, zapise literarnim revijam, ki
mu nobena ni hotela ničesar objaviti. Uspel je le v literarno manj ambicioznem Planinskem vestniku. Čeprav ni mogel »doseči« zahtevnih »estetskih« kriterijev, ki so veljali tedaj y literarnih revijah, se je lotil pisanja obsežnih tekstov, z njimi prodrl, uspel in njegovi romani so postali slovenski »best iseller«. Ce ne bi bil prepričan, da v življenju uspe le tisti, ki vztraja, dela, se bori in tekmuje, bi omagal tri ostal znan le v ožjem krogu lovcev in planincev.
Vprašanje je, če je svet resnično takšen, da dominira v njem boj in tekmovanje; tekmovanje med posamezniki, organizacijami, družbami in državami za moč, ugled, status, ali pa je to nekaj, kar sicer obstaja, vendar je za posameznike kot za organizacije in družbe nekaj obrobnega in manj pomembnega.
Danes je znano tekmovanje med državami celo za strokovne kadre. »Možgani so kot srca,« pravi McNamara — »gredo tja, koder so cenjeni in upoštevani.«
Tekmovanje torej ne poteka samo na področju ekonomske in politične moči, temveč je prav tako izrazito na področju tehnologije, znanosti, strokovnih kadrov, kulture, športa in tudi v takih obrobnih območjih, kot je alpinizem.
Kje smo bili in kje smo?
Posamezniki, organizacije, podjetja, družbe in države se vedno primerjajo z drugimi in ugotavljajo svoje mesto na tekmovalni lestvici. Pri tem je pomembno to, da nihče ni tako spodaj na tej lestvici, da ne bi mogel priti k vrhu, in vsakdo, ki je zgoraj, lahko zopet zdrkne na spodnji del lestvice. Za to obstaja obilo izkustvenih dokazov.
Kje smo bili v svoji zgodovini Slovenci in kje smo danes? Verjetno nikoli povsem na dnu, gotovo pa nikoli povsem na vrhu. Kje bomo v naslednjih desetih ali dvajsetih letih? Ce izhajamo iz dejstva, da nihče nima takšnega prednostnega položaja, da bi ga lahko stalno obdržal, potem je veliko od nas odvisno, kje se bomo znašli. Japonci bodo prehiteli Ameriko, toda imajo še vedno šestdnevni delovnik in samo 7 dni dopusta na leto.
Kakšno ceno smo pripravljeni v tem tekmovanju plačati, da ne bomo ostali zadaj?
Zakaj pa naj bi bili spredaj in se spuščali v to »umazano« tekmo za cilje, ki so dvomljive vrednosti? Ali sta zadovoljstvo in sreča posameznika odvisna od tega, če smo v tekmi spredaj?
Lahko vzvišeno zamahnemo nad tem pe-
NA VRHU:
Tone Svetina (desno) in Janez Jerovšek
Leta 1951 sem v Planinskem vestniku prebral sestavek: »Nesreča v severni steni Triglava«. Avtor sestavka je bil Tone Svetina, ki je opisal smrtno nesrečo svojega soplezalca pisatelja Ivana Bučarja. Do takrat sem prebral že več letnikov Planinskega vestnika od začetka njegovega izhajanja, bral sem tudi glasila nemških in avstrijskih planincev in druge planinske knjige. Dobil sem občutek, da sestavek Toneta Svetine spada med literarno najboljše in najbolj pretresljive, ki sem jih do tedaj prebral.
Navada je-, da se pod vsako podobno prireditev, kakršna je festival, na koncu potegne črta in seštejejo njene značilnosti in morebitne posebnosti. Skušala sem poglavitne zbrati in upam, da berlinaiu nisem krivična, če sem kaj pomembnejšega prezrla, razen z namero, da ne ponavljam preveč tistega, o čemer sem že sproti poročala iz berlinskega Zoopalasta ali po naše »živalske palače«, kakor se po bližnjem imenitnem živalskem vrtu imenuje gala kino dvorana v Zahodnem Berlinu.
Prva značilnost 23. berlinala so bile barve. Barve so nemara tudi edina skupna značilnost takšne raznorodne prireditve, kot je mednarodni festival. Niti enega filma med dolgametražnimi ni bilo več na črno-belem celuloidnem traku, pa tudi velika večina kratkoinetražnih se je sončila v pisani mavrici. Še pred nekaj leti bi si bilo težko ali pa sploh nemogoče zamisliti sivo taboriščno tragedijo v barvah — letos je britanski režiser Clive Rees tvegal in posnel »Bunker« z nemškimi vojnimi žrtvami v barvah, resda temačnih, a vendar. Ali pa, če obrnem: tudi Rees ni tvegal več snemati čmo-belo, ker so barve osvojile kinodvorane, zasvojile široko publiko in seveda vsakdanjo televizijo.
Barvni trak je dražji, zato ali pa zaradi splošne težnje k štedljivosti so bili kar vsi filmi po vrsti narejeni z razmeroma skromnimi proračuni, vsaj videti ni bilo nobene potrate. Lahko, da je finančno premišljenost pripisati že zreli razsodnosti režiserjev in pičlemu kapitalu producentskih začetnikov. Vsekakor je bila povprečna starost režiserjev okoli 35 let. O kakšni filmski zgodovinski freski z množičnimi scenami ni bilo duha ne sluha, še manj zvezdniškega razkošja po hollywoodski meri minulih let. »Dedkov kino« je mrtev. Vsaj začasno, švedski režiser Bjorkman je hodil kar bos.
Kar zadeva tekmovanje
* Festivalu bd nedvomno dobro del kak mlad vsepodiralec, ki hoče povedati nekaj čisto novega, in to čisto po novem, pa ga žal ni bilo. Ali mu selektorji niso dali biti, ali pa se šele rojeva. Nekdanji zahodno-nemški enfant terrible W. R. Fassbinder, ki je pred leti podiral plesnive filmske mite, se je medtem tudi lepo zredil in ko je dal denar svoje producentske hiše kolegu Ulliju Lommlu za »Volčjo nežnost« — sam trenutno uspešno deluje v bochumskem teatru — mu je položil na srce tudi spoznanje, da se mora vsak film vrteti in s tem privrteti pokrite stroške z viškom. »Volčja nežnost« je komaj prvi del morilske trilogije, zaželeno je torej čimveč viška. Fassbinder dobro pozna svojo publiko, zaradi nje ali pa zaradi svojega naravnega nagnjenja operira s šoki. Ce je lani poslal na festival hlipanje nesrečnih lezbijk, je letos vrgel bistri pogled' na homoseksualce. Ne razmišlja, ne išče resnice in vzrokov v socialnih ali psiholoških globinah, to, pravi, je domena televizije. Zanima ga zgolj štorija, njena elastičnost in šokantnost. Ne filma torej življenja, ampak napne novinarsko reportažo iz sodnih arhivov v svojo filmsko dinamiko, ko jo prikroji še svojim finančnim možnostim in prostim uram svojega klana. Tudi ta film je namreč posnela njegova (stalna druščina, sicer zbrana okoli njega v gledališču že od tistih mladih revolucionarnih miinchenskih let, ko jo je nabral za svoj kletni oder. Njegova senzibilnost »s težo lopate« pa vseeno ni odvratna, dasi se z odvratnostjo rad pozabava. Naglo, učinkovito, z nekim posebnim deškim veseljem.
Za eksperiment bi bilo vzeti kvečjemu Japonski risani film (dolgometražni) . z naslovom »Belladonna«. Po »Čarovnici« francoskega zgodovinarja in pisca Julesa Miche-leta iz 19. stol, jo je kreiral Eichi Yama-moto: ženska, inkarnacija zla ali žrtev krščanske civilizacije. Režiser: »Srednji vek je bil ža fevdalnega gospoda zlat čas, za tlačanovo ženo pa najtemnejši, saj jo je diskriminirali celo njen mož, ko je bila njegova edina,' do groba zapisana lastnina. Z obredi in liturgijo obsedena Cerkev ni mogla ali ni hotela slišati njenih krikov na pomoč. Tako je žena lahko potožila le namišljenemu sogovorniku, ki je bil sam hudič. Naučil jo je radosti izdaje in kot strupena zel je bila sežgana na grmadi, da bi tako modemi civilizaciji pomagala bliže k ljudem. Dandanašnji čas se zdi vrh znanosti in tehnologije. Ampak zame ima sodobnost komaj več kot eshatološki pomen. Vendar nisem razočaran na tem, da sem človek in ne robot in da sem še ohranil troho norosti. Spričo tega sem se odločil za filmanje .Čarovnice’.«
Evropska tema in japonski režiser? Ne prvič; posebnost tega animiranega filma je kontrast gibanje — .statičnost: hudič v podobi pohotnega črva je gibki nagon, je misel v gibanju, vse stvarno, tudi ženska pod njim, pa je statično, da sta s tem oba svetova zaznavno ločena. Tehnika kolaža je morebiti zrasla na zelniku umetniškega vodje filma, mladega japonskega ilustratorja. Splošno mnenje po predstavi pa ni bilo umebesno navdušenje; morda so imeli Japonci za svoj eksperiment premalo denarja, morda, no, je evropski pojem čarovnice le premočno, železno determiniran.
Kdor ima samo za filme glavo in srce, kdor lahko dvojno gleda dneve in noči, se je znašel v raju'. 250 filmov v raznoraznih dvoranah, ki so večinoma hlajene. V glavnem, se pravi tekmovalnem programu je bilo sicer le 22 dolgometražnlh filmov, manj dva zunaj konkurence, plus 20 kratkometraž-nih — koliko pa jih je nudil Forum mladega filma, mlajša veja berlinala niti ne vem. Razen tega je treba šteti v programsko kvoto še retrospektivo pokojnega nemškega rojaka in hollywoodskega kneza Williama Di-eterla, dalje zbirko ameriških musiclov, poseben spored za filmske sladokusce in drug za trgovce itd., na kraju pa še spominsko razstavo o Asti Nielsen. Prva lakota sicer že čez nekaj dni mane, toda nekateri poročevalci so omamljeno dirkali od dvorane do dvorane, do konca, gledali po polovičkah in četrtinkah, s temnimi kolobarji pod očmi, kakor da jih ima v oblasti divja jaga. Nekoliko je za vsem tem tudi krivda gole ne-
strpnosti: Forum mladega filma, tako rekoč opozicijski sad starega festivala, je s svojimi filmi kot običajno časovno blokiral tekmovalni program in zahteval, da se poročevalci opredelijo ali zanj ali... ne, alternative ni dopuščal. Imel pa je nekaj zanimivih filmov in v povprečju dobra dela.
Osem svetovnih premier v tekmovalnem programu, to je tudi kar lepo število, ki se piše v dobro krepitvi festivala. Bogme, krepitve je bil berlinale že močno potreben. Seveda sta bila med svetovnimi premierami oba domača filma, »Volčja nežnost« in »Izvedenci«, pa še britanski »Bunker«, indijsko »Oddaljeno grmenje«, italijanska »Lastnina ni več tatvina«, japonska »Belladonna«, kanadska »Neznanka« in španski »Don Ramiro«. Od njih sta se z ognjenega krsta samo dva vračala nagrajena, in sicer »Oddaljeno grmenje« z zlatim medvedom, nemški »Izvedenci« pa s srebrnim. Kako so se delili medvedi, je zdaj že zgodovina in je ne bi pogrevala, ker se razdeljevanje po ključih tudi drugod prakticira. Ni pa ta metoda v Berlinu napravila kakšne gromozanske krivice, ker je bila prireditev kvalitetno precej izenačena. Vsi režiserji,, tudi debutanti, so se izkazali za dobre mojstre svoje obrti, nekaterim je manjkala le božja ■ iskra umetnosti. Tako je bilo tudi s scenaristi.
Vsaj šesterico filmov pa je v Berlin pospremila smola — ali sreča? — škandaloznih okoliščin iz rodne domovine, če sem niti ne štejem obe ameriški grozljivki, »Vladarja severnega tečaja« in »Dvoboj«, M se ju je prijela le vzvišenobojazljiva nezaupljivost do žirije. Kaže, da družbenim kritikom časi (in oblastniki) niso naklonjeni, kot so bili dokaj tolerantni še pred leti, ko je vsak filmar lahko sukal svoje zrcalo življenju. Vendar pa je navsezadnje tudi v teh primerih še zmagala velikodušnost, zakaj filmi so navzlic oviram na cilj celi prispeli. Tisti, ki so o njihovem startu odločali, so zamižali na eno oko. Zakaj pa je bil npr. brazilski film »Vsaka nagota se kaznuje« prvotno prepovedan, mi je še danes uganka. Je ogorčeno cenzuro prestrašila nagota nenasitne prostitutke ali pojav homo-seksualstva po brazilski šegi? To, se je govorilo po festivalskih kuloarjih,. je pač huda reč za talko deželo, kot je Brazilija; pa dalje, da so socdaJmo kočljive še druge scene in neka lokalno pobarvana namigovanja; ja, kdo bi vedel, kaj vse je bilo v tej tragikomediji »nevarno« državi in ljudstvu.
Več dokumentirane predrznosti je imela pred seboj italijanska cenzura, oz. iustitia, če je varuštvo nad moralo v njeni kompetenci. Pomografsko-filozofsici traktat »Lastnina ni več tatvina«, jeznega režiserja Elia Petria se je prvotno glasil narobe: »Lastnina je tatvina«. Po sodni intervenciji pa Je moral režiser glagol slovnično prilagoditi, da je špas še večji, filma pa tako rekoč ne prizadene. Vse drugo je ostalo: v tem filmu se precej govori o marksizmu, še več pa se dejavno onegavi od daleč in od blizu, na vse načine, kar jih je zbranih v tovrstnih seks-priročnikih, in sicer te grdobije počenja samo kapitalistični oderuh (Ugo Tog-nazzi), njegov antipod marksist pa je do telesne pohote kljub golim nastavam tako rekoč imun. Po lanskem Pasoliniju tedaj nadaljevanje strastne italijanske obsedenosti, ob kateri bi bil kak »Poslednji tango« prava nedolžna figa. Čeprav je ženska toliko v prvem planu, da bolj ne more biti, pa je film izrazito moška zadeva. Ženska je samo objekt, moški so subjekti. In ta Petri je označen za »angažiranega družbenega kritika, ki se ne zadovoljuje s tem, da bi plehko in površno opisoval socialne stiske. V njegov protest se vpletajo predstave njegove optične domišljije Sn izrazit smisel za utopije.«
Pa kaj, tudi jezni stari Oayatte v svoji politični kriminalki, pripeti na francoske volilne packarije, izpoveduje svoj tip idealne ženske galantno skozi usta svojega politično svetlega junaka, ki je pokončen socialist: ta v trenutku stiske oznani svoji gubasti družici na postelji, zakaj jo ljubi že celih dvanajst let — »zato, ker si vsak dan drugačna«! Pri čemer je nesporno mišljena vsaka noč teh dvanajstih let. Annie Girardot se po tem kameleonskem maratonu še kar dobro drži, čeravno njenemu gospodu sploh ni videti, da bi se tudi on tako .vneto spreminjal. Problema nema, bi rekel zagrebški Bobi in dvignil melono.
Esej o človekovem strahu in nemoči
Kakor ne mislim, da kak naš režiser prenaša v film ravno tisto klimo, ki je najbolj adekvatno tempirana na našo celoto ali posameznika v njej, tako bi težko rekla, zdaj pa imam na dlani in poznam Zahodno Nemčijo, ko sem videla »Izvedence«. Ne samo, da stvari, o katerih pripoveduje in razpravlja, niso samo nemške, ampak so pokazatelji urejene sodobne civilizacije — toda po filmu, kakršni so »Izvedenci«, vem mnogo več o Zahodni Nemčiji in razmišljam o sodobni civilizaciji. In ker imam take esejistične filme rada, dajem »Izvedencem« prvo mesto na svojem čisto privatnem seznamu nagrad, sicer pa nisem edina. Uradno je bil seveda film tudi nagrajen, s srebrnim medvedom, njegov režiser in producent Herbert Kuckelmann, alias Guba, nekdanji odvetnik v Miinchnu, pa še prej dekoriran z nagrado za najboljši zahodnonemški film, še prej za scenarij na natečaju... in še bi bilo najti teh »naj«, če bi hotela biti nar tančna.
Giavni junak, mlad jurist žalostnega pogleda in postave, pravi o svoji na videz nar ključni konfrontaciji z birokracijo: »Pri sebi ne najdem nobene krivde. Vem samo, da
23. berlinale
ilinski tek
čez ovire
•v
Nekatere značilnosti in posebnosti iz „Zivalske palače4
Moč, trpljenje in tveganje
Srečanje
Uerviš in življenje
Iz pogovora s pisateljem Meso Selimovieem	,
»Nikjer se laž toliko ne čuti, kot v literaturi,« je v pogovoru pribil pisatelj Meša Selimovič. Pojedel sem zelo dobro sladico in popil hladno limonado pri mizici z oranžnimi stoli. »Danes mu verjamejo vsi, zdaj je lahko, a jaz sem verjela vam še takrat, ko drugi vam verjeli še niso. Kajne, Meša,« je skoraj preveč obkoljevalno ljubeznivo že vdrugič ponovila žena pisatelja Meša Selimoviča, ko sva — tudi tu ne vselej sama — končala pomenek na balkonu prijaznega stanovanja na vrhu. enega izmed sicer brezizrazno modernih beograjskih stanovanjskih biokov z ogromno samopostrežno trgovino v pritličju. »Zelo priročno je,« je Selimovič sam označil nakupe v spodnji veleblagovnici.
Sam pa priznam, da sem se onega samopostrežnega S in visoke zaporedne številke te komercialne podružnice najprej celo nekoliko ustrašil, ker si nisem mogel predstavljati, da lahko tod živi tudi individualno pobarvan pisatelj. A v Selimovičevih sobah v devetem nadstropju je nasprotno vladalo povsem individualizirano ozračje, s starim pohištvom, secesijskimi svetilkami, kjigami in velikim številom lepih slik tja do Pedže in Mersada. Tako je tudi z Mehmedom. Selimovieem. še vedno je Bosanec, a Bosanec, ki je ušel v Beograd, ki noče biti zgolj bosanski, ampak splošno jugoslovanski in še širše: univerzalni pisatelj.
Zadeva z
Nobelovo nagrado
Ce bi hotel biti zloben, tako kot je bil eden izmed njegovih sarajevskih znancev, prav tako ugleden pisatelj, ki pa je še ostal v Bosni, bi za njim ponovil, češ: »Meša hoče biti zdaj kot Fastemjak: žrtev družbe in hkrati Nobelov nagrajenec.« Toda mislim, da je iz tega stavka bolj govorila dogmatična zavist, kajti gotovo je, da se je prav Meša Selimovič s svojimi deli, zlasti še z romanom »Derviš in smrt«, uvrstil v aktualni vrh sodobnih jugoslovanskih pripovednikov in da tudi njegova preselitev v Beograd navsezadnje ni nerazumljiva. Ne samo, da imaš v širšem jezikovnem in splošnem okolju več možnosti za publiciranje, ampak običajno tudi bolj proste roke. Glede zadeve z Nobelovo nagrado pa je Selimovič sam, slok in suhljat, z obrazom pedantnega knjigovodje, stvari osvetlil z druge plati.
»Lani je skupina književnikov v društvu pisateljev Bosne in Hrecegovine družno podpisala vlogo za mojo kandidaturo in jo poslala Nobelovi ustanovi. Seveda pa to kakšnih stvarnih izgledov ni imelo, kajti pri dodeljevanju Nobelovih nagrad prihajajo v poštev prej vsi drugi razlogi, kot pa zgolj'literarni, in nasploh bo Jugoslavija na novo Nobelovo nagrado po eni, ki jo je že dobila, zdaj še dolgo čakala. Osebno pa se mi zdi, da je bilo to vendar dragoceno. Kdor pozna naša razmere, se bo še posebej začudil, da je tolikšno število kolegov brez zavisti lahko podpisalo ta predlog. Ne glede na neuspeh me je zato ta akcija ganila.«
■v
„ Človeštvo se giblje
v krogu4
Dve dimenziji
bil izhod, ki bi predstavljal obliko obupa. 'Mislim pa da bo družba res zaživela šele takrat, če se bodo razvile vse enote v družbi, vsi posamezniki. To je izjemno težka naloga. Absolutno odklanjam podrejanje neki družbeni disciplini. Obenem pa tudi ne priznavam anarhije, kajti brez združevanja ni napredka.«
Nisem mogel mimo njegovega romana »Derviš in smrt«. V čem mu je bilo vse to simbol? Kako je on sam obračunal s svojim dervištvom?
»Derviš je prenesen, simboličen pojem. Derviš je zame sleherni človek, ki misli dogmatsko. Derviš in smrt pomeni nasprotje človeku in življenju. Med svetom in ljudmi, ki sem jih spoznal, vem, da vsakdo mora upoštevati dve dimenziji:	eno avtentično,
ki mu u daje žlahten okus in klenost, ter drugo:	univerzalno, ki mu daje smisel.
Prvo avtentično okolje mi je Bosna, univerzalno pa me veže z vsemi ljudmi in vsemi sredinami. V istem smislu dojemam tudi avtentično dimenzijo tako velikega mesta, ki ima hkrati splošne ideje in splošne pomene.«
Ali se torej še štejete za bosanskega književnika?
»Da, vsekakor sem bosanski književnik, toda ne samo bosanski, prav tako sem lahko tudi slovenski, saj je vse moje delo prevedeno v slovenščino, tako da imam pravico do takega naziva. Prav tako sem prišel v hrvatsko književnost, dobil sem Goranovo in Njegoševo nagrado, še bolj sem’ zasidran tu, v Beogradu, v ekavski književnosti. Če si tega ne bi želel, bi bile moje možnosti presneto majhne.«
Kaj je potemtakem značilnega v bosanskem mišljenju, v onem dervištvu?
»To, kar imam v sebi, je v dobršni meri bosansko. V Bosni je življenje drugačno, kot marsikje drugje, ker so ljudje prešli težko zgodovinsko pot. Njihov značaj je torej precej zapleten. Bosanci imajo obremenjeno psiho, tako da so za pisatelja analitika nedvomno zelo hvaležno področje. Vse, kar o bosanskem človeku govorimo, je in ni. Človek iz šumadije, Srb, ima eno samo dimenzijo, pri nas se jih več prepleta v enem, šumadinec je odprt, je pogumen in ponosen, bosanski človek je zaprt vase, vendar ima hkrati tri misli v glavi. Vselej bo naredil kaj nasprotnega od tega, kar želi. Njegov značaj je nekje temačno pobarvan. Morda je v njem ostala zgodovinska trauma, ker je nekoč prešel na -okupatorski islam, kar se mu zdaj ob novih prelomih po svoje vrača. Prav ta notranja neugla-šenost pa se vselej kompenzira v nekem smislu z nekim fanatizmom za to ali eno
Potem ko sva se iz salončka preselila na balkon, pod katerim je v pozno popoldanskem poletju vrvel razgreti Beograd, sem ga vprašal, kaj zdaj piše.
»Dve stvari hkrati pripravljam; zdaj se lotim ene, zdaj druge. Prvo je krajši prozni tekst o dveh ljudeh, ki ju nesreča pusti na otoku. Gre za vrsto skoraj alegoričnih osvetlitev človeka in položajev, čeprav je vse realno. Tudi ni važno, kdaj in kje se je vse to dogajalo. Drugi tekst, ki ga pišem, pa je daljši roman, na katerem že dolgo delam. Gre za realistični roman o naši sodobnosti, za naše današnje izkušnje, za človeka v našem sodobnem življenju.«
Kot odmev one zlobne sarajevske pripombe sem tudi sam pritegnil s podvprašanjem: Morda z dozo zagrenjenosti ih kritičnosti?
»Ne, po svojem običaju brskam predvsem po koreninah človekovih razpoloženj in človekovih odločitev, po iskanjih, ki včasih imajo svoj smisel, včasih ne; predvsem pa me zanima psihologija ljudi.«
Ljudi nasploh ali nekih specifičnih ljudi?
»Naših ljudi. Ce rečem naših, mislim tokrat na Beograd. Beograd, ki je nekak velik topilnik za razne vrste ljudi z raznih strani naše dežele; ki je postal nekakšno človeško mravljišče s pozitivnimi in negativnimi elementi. Navsezadnje pišem še enkrat tako, kot pišem običajno, a drugače ne znam. Kod rdeča nit pa se vije filozofska misel, ki se ne izraža toliko v nekih ugotovitvah, kot bolj v nekih konfliktih: kakšen je razvoj človeka? Ali se človeštvo giblje naprej v krogih, kot je dejal Nietsche, ali pa gre nenehno naprej? Po mojem se giblje v krogu. Zgodovina nima veliko fantazije. Situacije se ponavljajo. Osnovni razlogi za gibanje v teh zaprtih krogih so kljub temu družbeni. Ker pa danes že smo v nekih visoko dognanih oblikah mišljenja, je nujno, da bi se enkrat že prebili iz tega začaranega kroga, treba bo odkriti neko novo človeško dimenzijo, v kateri bo v bistvu marksistično, toda brez deformacije; seveda če je to sploh mogoče.«
Ali so po njegovem izhodi družbeni ali individualni?
»Izhod je lahko samo družben,« je priostreno potegnil črto Meša Selimovič. »Nikakor ne mislim, da bi bil sploh možen individualni razvoj brez družbenega. To bi
Nobena propagandna akcijama slovensko tržišče
ne more brez oglasov v časopisih in revijah, kijih izdaja”DELO”
danes, žal, mora nositi neko masko. To ni niti laž, je samo kljubovanje pravi prirodi in hkrati uglaševanje z zunanjimi pogoji, z drugimi ljudmi. V meni vse vre, sem zelo čustven, a v začetku mojega pisateljskega delovanja so mi kri tila dokazovali, da sem predvsem značilno' racionalen. Seveda pa tega niso toliko krivi oni, kot jaz sam, ker se dblgo nisem odkrival. Odkrivati se mi je namreč nekaj časa zdelo primitivno. S kakšno pravico naj se ljudem odkrivam!? A pozneje sem uvidel, da brez tega ne gre. Dejansko; če se odkriješ samemu sebi, potem lahko to odkriješ tudi drugim. Pravim lahko, a to je zelo dolg in nelahek proces. Pozno sem se zavedal, da mora človek odkrivati tudi svoje skrite nagone, kajti samo s tem bomo morda vsi prispevali k raziskovanju vsakovrstnih rešitev tudi za druge. Čimbolj je to odkrivanje svojega sveta odkrito, toliko boljša je taka literatura. Literatura brez tega odkrivanja je površna in slaba. Bolj naravno bi seveda bilo, da se človek pred drugim človekom aranžira, naredi drugačnega, kot je, a za pisatelje mora veljati pravilo, da prav ničesar ne smemo prikrivati ne pri sebi, ne pri drugih. Nedvomno: nikjer se ne čuti laž toliko kot v literaturi,« je pribil pisatelj Meša Selimovič, medtem ko sem že pojedel zelo dobro sladico in popil hladno limonado na oranžnih stolih na balkonu, kamor je začela pršeti voda iz cevi, s katero je v zgornjem nadstropju sosed zahval posajene ovijalke, zaradi česar sva se umaknila.
BOGDAN POGAČNIK
MEŠA SELIMOVIČ:
Med pomenkom na balkonu se je nenadoma zamislil
Foto: B. P.
Rad odloži pisanje
Kako dela Selimovič sam? Kako piše? Kako se on odloča?
»Prej sem pisal le zvečer. Zadnji čas pa začnem pisati tudi podnevi. Ker sem že v pokoju, sem ves dan prost. Vselej pa delam v nekem odmerjenem ritmu, redno, zelo disciplinirano. Prizadevam si, da nikoli pisanja ne prekinem niti za en dan. Ce enkrat prekinem, zelo težko znova povzamem in se strašno nerad vračam. Zame je pisanje nasploh zelo težavno opravilo. Zato se nagonsko borim proti pisanju v samem sebi. Ce bi našel neki razlog, bi takoj izskočil. Hvaležen sem vsakomur, ki me pri' pisanju vrže iz tira, tako da pisanje lahko za nekaj časa odložim. Toda, kadar delam, delam le dopoldan. Ko si starejši je namreč tudi fizično laže delati dopoldan Navsezadnje je pa nezaslišana koncentracija vse niti vzrokov in posledic držati v roki. In hkrati razpletati nadaljnji razvoj Seveda pa je po drugi plati prav to tudi lepo. Ali ni človeku pravo zadovoljstvo, če občutiš, da nekaj ustvarjaš, da gneteš neko novo življenje, včasih celo iz odpadkov tega, kar ni več, kar je bilo.«
še enkrat sva se pomudila pri mnogih prevodih njegovih del v razne jezike. Menil je, da je verjetno tudi specifičnost romana »Derviš in smrt« pripomogla k temu, da je doživel že toliktJ prevodov. Skromno, a vendar s precejšnjim samozadovoljstvom, je začel na prste preštevati prevode v drugih jezikih: ruščini, litvanščini, romunščini, poljščini, turščini, armenščini, češčini, nemščini, ukrajinščini, turkmenščini ... in še, se veda v slovenščini...« Francoski prevod pripravljajo zdaj, kako pa bo z angleškim, bomo videli, a v tem trenutku sem dobil iz Amerike zelo navdušeno pismo. Ponujam pa seveda ničesar ne, če gre, gre, če ne, ne. Najvažnejše je le, da uspeš v svojem domačem jeziku.«
,.To je samo maska44
Za konec sem ga vprašal, če je res tako miren, kot to kaže navzven.
»To je samo maska. V resnici sem zelo impulziven. Dal sem si samo krinko, da ne bi bil drugim neugoden. Civilizirani človek
Prejeli smo
O branju Branja
in semaforib
Slovenske lingvistične in normativne (merilno — usmerjevalne) dileme
V Branju, ki ga je Andrej Inkret podpisal za 11. številko Naših razgledov z dne 8. junija 1973,'berem sledeče vrstice; »Kako je usoda lomila svojo palico nad poezijo ter je moralo avantgardno in revolucionarno pesnjenje podlegati škodljivim, jalovim in sploh konservativnim pritiskom, dokler ni bilo slednjič prisiljeno, »ob koncu dvajsetih let v slovenskem prostoru«, popolnoma ugasniti — o tem pripoveduje literarno zgodovinska študija KATARINE ŠALAMUN — BIEDRZYCKE, ANTON PODBEVŠEK IN NJEGOV ČAS (Obzorja, 1972; 100 strani), pripoveduje pa tako, da ne more biti dvoma, na kateri strani so avtoričine simpatije in kdo je deležen njenega odpora. Biedrzycka se odločno in vehementno bojuje »proti konservativnosti, ki vedno znova oživlja po vsem svetu«. Izhodišče njenega spisa je v tezi, da je bilo že Podbevškovo pesništvo napovedalo lom tako imenovane »antropocentrične« zavesti in da se je s svojimi besedili že pojavljajo kot izraz nove »generalne koncepcije sveta«. Biedrzycka jo imenuje kar za »ne-antropocentrično«. Po vsem videzu ima v mislih razliko, ki jo je pred leti Taras Kermauner opredeljeval s pojmoma »humanizem« in »rei-zem«, saj termina »antropocentrična« in »neantropocentrična zavest« očitno zasedata povsem iste pomenske prostore (avtorica je svoj vir zamolčala).« (Podčrtala Miličeva.)
Do — živel (str. 120) od doživel (str. 122)?
Ne — znani svet (str. 81) od stičišča neznanega (isto tam)?
Heidegger — promotor?
Inkret eksplioit.no in ne pretirano obzirno (Italijani bi rekli: senza peli sulla lingua, brez dlačic na jeziku!) očita Katarini Šalamun - Biedrzycki, da je vir svojih koncepcij in spoznanj ne samo pozabila omeniti, ampak kratko in malo zamolčala; implicitno pa najbrž meni, da bi izvor morala navesti in s tem jasno in nedvoumno izpričati svojo odvisnost od Tarasa Kermaunerja. Ni mu dovolj, da se avtorica sklicuje na Viktorja šklovskega in Adama Wazyka, drugače rečeno, da svojo raziska-vno metodo z izhodišči vred, v bistvu le navezuje na »nekoga«, bolj precizno, da jo naslanja zlasti na lit. teorije formalistične šole, skratka, da ne zamolčuje morebitnih vplivov. Ne. Po Inkretu bi Biedrzycka prav morala imenovati Tarasa Kermaunerja. Morala bi neobhodno povedati, da je njegov humanizem le preimenovala v »antropocentrično« zavest, reizem pa v »neantropocen-trično«.
To lampantno dejstvo (lampantno od lampe, lampice, lampame, lampijona, lampijončka ter svetilke et similia — glej slov. pravopis na str. 396), ki s svojo ščemečo svetlobo prav bode v oči, ne bi smela tako tihotapsko, zamolčati. Tarasa ne bi smela pogrniti z zlatom in gruščem molka, ne bi ga smela relegirati v podzemlje najbolj črne pozabe. Zato: sram in špot jo bodi, plagiatorko grdo!
No, zdaj ko je pravici nekako zadoščeno, si oglejmo drugo stran medalje in poslušajmo še drugo plat zvona.
Mi „ta načitani
•a
Jaz, ki enostranosti enostavno ne trpim, Jtaj še da bi jo voljno prenašala, in zavoljo tega zelo rada postavljam pod vprašaj vse, kar mi slučajno zadiši po ... »krivici«, samovolji in dvojni morali, pa če se gre s svojim zvenečim ali bleščečim videzom še takšnega razsvetljenega gospoda in vseveda se nekoliko ironično sprašujem:
Zakaj Inkret od drugih terja, da povedo kam grejo običajno po svoje metodološke postopke in raziskovalske inspiracije, sebi, svojemu iščočemu duhu pa le velikodušno dopušča, da hodi kot metulj ah snubec — simo tamo — na prejo in da ondod (kje?) pridno nabira zlati medek, ne da bi radovednim rojakom kaj zinil o glavnem domicilu oz. o matičnem sedežu sladke mane, ki se mu kot gostljata omaka cedi v sladkosnedno grlo in nam jo potem, pod svojo firmo, v nekoliko predelani' konfekciji (poboljšani ali poslabšani, kakor kane), naprej razpečava? Kako to, da prav on, ki je »tozadevno« tako intransigenten, pozabi navesti tako dragocene in prepotrebne podatke?
V	njegovem Eseju o dramah Dominika
Smoleta (Založba Obzorja, Maribor, 1968), s katerim si krajšam in sladim blage junijske dneve, ni namreč ne duha ne sluha pri kom si je denimo sposodil »tekstualne mreže«, »akte branja«, »avtentičnost branja literature«, »pomenske prostore in prostor zaznamovanega«, »slike biti, resnice in resničnosti« in nešteto podobnih izrazov, ki menda — če me moj pomanjkljivi sicer, a za silo še uporaben aparat za memorira-nje ne vara — le niso prvič vzklili in pognali na njegovem do ljubkosti bohotnem (luxuxiant) zelniku ter se šele nato raztrosili po ostalih predelih ožje domovine in širnega sveta.	*
Mi »ta načitani« smemo seveda supo-n i r a t i, da sodi vse to izrazje v struk-turalistični arzenal, vendar v kateri oddelek? Kaj pa naj .... domnevajo »ta« nena-čitani, ki suponirati najbrž niti ne znajo? Naj se z nami vred sprašujejo pri tem izrecno se je Inkret navadil »misliti resnico« (na dan z viri alias z imeni, njihovi prislovični odioznosti navkljub). Ali Naj se z nami vred sprašujejo pri kom je to reč, ta glagol misliti v nedoločniku spojen z ženskim samostalnikom resnica v tožilniku izumil on sam, nekega lepega dne, ko je šumelo v njegovi delovni sobi z navdihom naelektrenih isker več kot zvezdnatih utrinkov na avgustovskem nebu ali koloradskih hroščev na krompirjevi njivi?
Kdo ga je nadalje naučil ločiti imenujoče od imenovanega, zaznamujoče od zaznamovanega, označujoče od označenega ter vseh drugih artikulacijskih posebnosti in umetnij?
Kdo ga je vpeljal oz. triintridesetstopenj-sko iniciral v nadvse zapleteno ( da ne .rečem povsem enigmatično) rabo . . . vezaja?
Kdo ga je opozoril na kapitalno razliko med navadnim pravopisom (brez vezaja), ki so ga leta 1962 ponovno kodificirali Bajc Kolarič, Legiša, Moder, Rupel, Sovre, Šmalc, šolar in Tomšič, in svojim, menda zasebnim, pravo — pisom (z vezajem — str. 86 Eseja d dramah Dominika Smoleta), ki šele čaka na uzakonitev, ni pa še povsem gotovo, da jo bo učakal?
Kdo ga je naučil razlikovati (str. 100) oz, raz —vlikovati (str. 91) ...samo — zadostne usode (str. 22) od samozadostnih predmetov (str. 43)?
Samouničevanje (str. 44) od samo — uničevanja (str. 71)?
Samoutemeijeni svet (str. 55) od samo — utemeljenega na isti strani?
Nesmiselni svet (str. 62) od smisel — no zaznamujočega (str. 130)?
V	tistem času (str. 96) od v čas — u (str. 133)?
A propos: Kakšna razlika je med neznanim in ne — znanim svetom? Ali pa med stičiščem neznanega ih stičiščem ne — znanega? Kaj pa stičišče? Ga smemo kako drugače .poglobiti, razširiti, zožiti, povišati, zni-ansirati? Recimo stič — išče? Ali pa sti — čišče? Morebiti stičiš — če? Ne? Zakaj? Niso vse besede enako prožne, enako raztegljive in poskočne? Le zloženke in nekatere druge so -primerne za rokohitrske igre in nastope na trapezu? Glej, glej, kaj človek fte odkrije!
Pa še dodatno vprašanje: Kaj nesmisel brez vezaja (str. 106) je večji ali manjši ali popolnoma druge narave od ne — smisla z vezajem na isti strani? časovno starejša književna dela (str. 85) v čem so drugačna (ali morebiti celo druga-čna, str. 112) od čas — ovno različnih (str. 92) ali pa raz — ličnih (str. 91) branj?
In še to: Je vsa ta mešana roba z vezajem in brez, vse to brašno ... iz Inkretove malhe ali je le... pozabil navesti naslov mlina oz. supermarketa?
Heidegger zelo rad seklja besede. Da ni Heidegger promotor Inkretovih sekljal-nih — žal tudi precej konfuznih — vzgibov? In če je Heidegger ta »parent terrible« (prosto po Jeanu Oocteauju!!), zakaj ga Inkret, lepo prosim, v Eseju nikjer in nikoli ne omenja? Naj omeni vsaj Pirjevca in Kermaunerja, ki sta bojda med prvimi na Slovenskem brala in popularizirala Heideggerja. Seveda če sta ga onadva seznanila s to heideggerjansko prakso, če njima dolguje vso to ... le povejmo na glas ... precej brezsmiselno vulgarizirano, razvrednoteno in globoko ponižano besedno kramo, ki ji čudežna paličica vezaja v bistvu ne more nič 'odvzeti in nič dodati.
V šestem in devetem 'poglavju že navedenega Eseja Inkret sicer omenja z nekaj citati Tarasa Kermaunerja in francoskega strukturalista Rolanda Barthesa, a ju ne proglasi za zvezdi severnici njegovega metodološkega firmamenta. Z njima opravi še manj obvezujoče kot Riedrzycka s šklov-skim in Wazykom. Vede se, ko da si pri njiju niti malo ne sposoja, marveč se z njima le v marsičem strinja. Skratka: vsak na svojem koncu tega prelepega planeta' in sveta, vendar vsi trije skoraj istočasno so prišli do enakih ali pa vsaj močno podobnih dognanj in izsledkov. Sorodnost duš pač. Goethe je ta izbirni fenomen izčrpno opisal že pred dvemi okroglimi stoletji.
Ergo?
Zamolčati, spoštovana Katarina Šalamun — Biedrzycka je eno (pa še graje vredno za nameček!), sličiti in nalikovati pa drugo, čutite razliko?
Razliko ali raz — liko, predragi bralci?
To je zdaj vprašanje, ki ga mi laiki preprosteži, pa čeprav strastni ljubitelji slovenskega leposlovja, ne bomo sami nikoli odgonetili (glagolu prčcej dodati pravopisno ničlo, ki naj opozori bralce, da beseda za knjižno rabo ni dovoljena! Jaz se je poslužujem, ker tako samo kramljam!)
Zato: esperantisti, fenomenalisti, heideg-gerjanci, strukturalisti, hegeljanci, (s)in-kretisti in etceteristi, na pomoč!
čutiti moramo RAZLIKO ali RAZ — LIKO v našem specifičnem primeru?
Kratka pavza za oddih!!! Da pridem ponovno do sape in povem, ker me še teži!
T
Misel, postoj
Inkret torej piše v-pogled
ime-novano in imenovano (ob)last, refleks in re-fldk-tirati, razumevanje in raz-umevanje, dokončno in do-končno, so-delovanje in so-
delovati, ne — možnost in nemožnost, prikrito in prikrito, svet — ovno, znak — ovno, čas — ovno in časovno, tekst — ni pluralizem in tekstualnost teksta (kaj pomeni?), po-staviti in postavljeno, iz-ničujoči način in izmirjeni svet, samozavest in samo-uni-Čanje, samo-volja in samopolaščanje, neutemeljeni in neutemeljeni svet itn.... Drugače povedano, ne drži se vselej in ne posebno ortodoksno norm, ki jih predpisuje pravopis kanoniziran pri SAZU, marveč si sproti in precej poljubno, precej muhasto kroji svoj zasebni pravo — pis, bodisi samoiniciativno bodisi pod vplivom najrazličnejših obstoječih literarnih, filozofskih in jezikovnih struj. Ta pravo — pis mu bolj ustreza od uradnega pravopisa, nudi mu več možnosti, se zdi, sij ga je pomensko celo močno popestril in obogatil, če ne kvalitativno pa vsaj kvantitavno. Primer v ilustracijo: uradni pravopis pozna le smisel in nesmisel, Inkretov pa smisel, nesmisel, in ne-smisel. In dalo bi se naštevati v nedogled. Dalo bi se število strani uradnega pravopisa podvojiti, potrojiti in podeseteriti. S kančkom domišljije se marsikaj da!
Do tu vse v redu in prav. Ampak zakaj Inkret ne dovoli tudi Emilu Frelihu (glej zadnji odstavek istega Branja v Naših raz, gledih z dne 8/6/73), da se ne 'ozira na uzakonjena pravila slovenskega jezika in piše kakor se mu pač sanja in zljubi, recimo kar v svoji »več kot pomanjkljivi slovenščini«? In kako ve naš kritik, ki norma-tivnost brezkompromisno in kategorično odklanja ter jo mrzi iz vse svoje '»neideolo-ške«, »nezaideologizirane« in »neideologiza-ciji« predane duše, kaj je »pomanjkljivo« in kaj »nepomanjkljivo«? Zakaj po njegovem mnenju — bi Frelihu moral nujno popraviti jezik strokovnjak, njemu pa ... ne? Mar stoji sam onstran jezikovnega dobrega in zlega? Frelih pa tiči do vratu zakopan v tej ... tradicionalno koncipirani kaši? Mar si Inkret ne dovoljuje najrazličnejše svoboščine, pravice in spodrsljaje? Kaj Frelih si licenc, ohlapnosti, zasebnih pravil in drsljajev ne sme privo-' ščiti? Niti Mrak ne? Saj mu v Branju z dne 8. 12. 1972 (glej 23. številko lanskih NR!) očita, »da uresničuje v Spovedi luč-nim bratom svojo dramatično voljo izključno le v takšnem jeziku, ki do konca radikalizira različne arhaizme, dosledno in vztrajno v svojem subjektivističnem zanikovanju samovolje in moči, in kf v svojem zvišanem poslanstvu — razumljivo — brez težav prezira tudi takšne mimogredne pojave, kakšen je, na primer, pravopis.« (Podčrtala Miličeva.)
Zdi se, da Mrak pravopisa le ne bi smel prezirati, pa če ga Inkret Še 'tako očitno <saj mu ob bok postavlja — kot pljunek v obraz ali konkurenčno hišo — svoj zasebni pravo — pis!).
Kaj pa, če ne izumlja tudi Mrak ... novega, to se pravi svojega pravopisa, ki ga bo bržkone imenoval pra — vopis, ker mu je že toliko do ' radikalizacije arhaizmov? V brk obeh pravopisov? Tistemu, ki ga je izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1. 1962, pa še Inkretovemu, šele nastajajočemu, s fatidičnimi vezaji?
Kdor si svobodo jemlje, nujno svobodo tudi daje. Moral bi jo vsaj dati — avtomatično — če noče zapasti protislovnosti in ... postati krivičen. Ce se noče ... izpriditi kot svetopisemska sol v... plehkega norma-tivca, demagoga in tradicionalnega izdelovalca bolj ali manj razsvetljenih (ali pa obskurnih, ozkosrčnih) predpisov, napotkov in vodil. Skratka, v bolj ali mani »osveščenega« prometnika, ki usmerja iz svoje vame in malce privzdignjene kabine literarni promet ter prižiga ... včasih samovoljno, včasih samo — voljno, včasih pa še kako drugače... zeleno, rumeno in RDEČO luč.
Misel, postoj ob tako krvavih zarjah in vizijah!
Čuvajte Inkreta bogovi pred to prežečo grozo!
t
JOLKA MILIC
Dokumenti NOB
Lackovo izročilo
. v
Žilav boj za svobodo ob severni meji
V dneh, ko so v Mariboru letos proslavljali občinski praznik, v spomin na tisto jutro aprila leta 1941, ko sta sredi mesta vzplamtela dva okupatorjeva avtomobila, so odprli v Muzeju narodne osvoboditve razstavo o Lackovem odredu. Bilo je zelo slovesno, ne samo zaradi lepe razstave, ki so jo predajali javnosti, temveč tudi zaradi 15 let obstoja tega muzeja v Mariboru, ki je med drugim v teh letih postavil 5 stalnih, 10 občasnih in potujočih ter 27 priložnostnih razstav. Zdaj stoji razstava o Lackovem odredu že četrt leta. Obiskalo jo je že nekaj tisoč ljudi, ki so se tako pridružili tistim 242.688 obiskovalcem muzejevih stalnih razstav tja 15 let nazaj.
Kolektiv Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru je v desetletju in .pol postavil nekaj imenitnih občasnih in potujočih razstav, delno sam, delno v sodelovanju z drugimi slovenskimi muzejskimi in arhivskimi kolektivi. Svoj dosedanji vrh je verjetno dosegel z razstavami Talci 1941—1945 na Slovenskem štajerskem, Boj za Maribor in severno mejo na območju štajerskega obmejnega poveljstva 1918—19l9 ter štajerska in Koroška v osvobodilnem boju. Letos odprta razstava o Lackovem odredu se dostojno pridružuje dosedanjim postavitvam skromnega, toda delovno ambicioznega muzejskega kolektiva iz stavbe na Heroja Tomšiča 5 v Mariboru. Kustosinja v muzeju Zdenka Rogi, ki je opravila glavno delo pri postavitvi te razstave, ter aSiitekt Rudi Zupan, ki je razstavi dal zunanjo podobo, sta se zvesto držala v tem muzeju že uveljavljenih razstavnih principov: zunanje oblikovne strogosti in funkcionalne preprostosti ter vsebinske strnjenosti razstavnega gradiva in odtehtanega sorazmerja med slikami in dokumenti ter razstavljenimi predmeti. Tehnično brezhibno je izvedena tudi kronološka razporeditev gradiva, nekaj panojev z obširnejšo navedbo zgodovine Lackovega odreda smiselno povezuje tri etape odredove zgodovine od januarja 1944 (ustanovitve Lackove čete na Dravskem polju) do razpustitve Lackovega odreda po osvoboditvi 22. maja 1945 v Mariboru.
„Moje oči plameneče poglejte44
Razstava zavzema v Mariboru celotno pritličje muzejske stavbe. Začenja se z velikim posnetkom mučenega narodnega heroja Lacka v Ptuju, ko so ga Nemci pretepenega po bitki pri Mostju 10. avgusta 1942 gnali skozi mesto in ga razkazovali, končuje pa se z odloki o podelitvi domicila Lackovemu odredu v občinah Ptuj, Lenart, Marobor, Radlje ob Dravi in Dravograd. Povsem na zaključku je razstavljenih tudi nekaj številk priložnostnega časopisa Odmev partizana severne meje, ki ga izdaja odbor Lackovega odreda. Lackova slika na začetku razstave je simbol. Podoba na smrt muče-
nega slovenjegoriškega kmeta, ki se iz slike z zabuhlim, ranjenim obrazom in vendar s tako neizmernim mirom in trdnostjo ozira v nas, je tista, tako pretresljiva resnica o slovenskem človeku, o slovenskem narodu v veliki domovinski vojni, izpovedana v nemem pričevanju okupatorjevega dokumenta. Včasih človek premišljuje o tem, ali je imel pesnik Kajuh med vojno pred seboj vizijo Lackovega predsmrtnega posnetka, ko je napisal Kmetovo pesem:
Zdaj me bijo kot črno živino,
moje oči plameneče poglejte, tovariši, in mi povejte,
še vidite v njih domovino?
Košček te domovine ob naši severni meji s Kozjakom, Slovenskimi goricami, Dravskim in Ptujskim poljem, pa tudi s Prekmurjem, Halozami, Pohorjem in Mariborom naj bi prikazala ta razstava tako, kakOr odseva iz prepleta dogodkov, v splošnem poteku slovenskega osvobodilnega boja posebej še vezanih na boj Lackovega odreda. Organizatorjem razstave se je to posrečilo pač do tiste mere, kakor je to dopuščalo razpoložljivo gradivo. Ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru Milan ževart je ob otvoritvenem govoru na razstavi opozoril na to, kako malo je primernega razstavnega gradiva zlasti o množičnem sodelovanju prebivalstva ob~ severni meji v osvobodilnem gibanju in kako malo je dokumentarnih fotografij o Lackovem odredu — še zlasti malo iz obdobja pred decembrom 1944. Tako se razstava v večji meri naslanja na dokumente iz partizanskih in sovraži nikovih arhivskih fondov.
Razna poročila, pregledi in seznami, z ene ali druge strani, dajejo v resnici celoto . vseh važnejših odredovih akcij in nas vodijo tudi skozi vse organizacijske spremembe, kakor jih je odred doživljal od ustanovitve Lackove čete sredi januarja 1944 v bližini Maribora na Dravskem polju preko Lackovega bataljona in Pohorskega odreda do njegove preureditve v Lackov odred in do poslednje reorganizacije tega odreda 8. decembra 1944. Ob tej dokumentarni hrbtenici razstave je nanizano vse ostalo gradivo, obsegajoče dve tehniki Lackovega odreda, kurirski postaji TV 18 S in TV 19 S, sanitetne postaje, javke, postojanke
ter razmah narodnoosvobodilnega gibanja, kakor se je na odredovem operacijskem področju odražal v ustanavljanju krajevnih odborov Osvobodilne fronte do izgrajevanja okrajev in okrožij.
Junaštvo Kozjaka
Organizatorji razstave so dali poseben poudarek delovanju Lackovega odreda na Kozjaku. Tu se je bojeval odred na zelo izpostavljenem položaju med Dravo in avstrijskim ozemljem, kjer druge enote IV. operativne cone niso delovale. Ce si pogledamo na zemljevidu ozki pas med Dravo in avstrijsko mejo od Dravograda do poslednjih obronkov nad Mariborom, nas mora navdati z občudovanjem pogum partizanov, ki so tu, stisnjeni v klešče med Sovražnikovimi postojankami, trmasto vztrajali v najhujših ofenzivah, in segajoči včasih s svojimi akcijami celo na sever visoko preko jezikovne meje, tja do Glashiitte na Golici, (kjer je bil odred 24. in 25. februarja 1945).
Prav je, da so dvakrat na razstavi posebej in z velikim poudarkom nanizane kozjaške kmečke postojanke, povezane s partizani na življenje in smrt. Po vsem Kozjaku so razsejane: Domikova, po domače Bečelova, in Pokeržnikova domačija ha Duhu, Feličeva, po domače Kolarjeva, ter šringarjeva, po domače Sršenova domačija na velikem Boču. Tu je Gartnerjeva, po domače Mikličeva domačija na Slemenu, kjer je delovala tehnika Slava Klavora. Pa so Hladetovi, Hari-hovi in Dobajevi na Križu, Pajtlerjevi, Dobajev! in Tujzlovi na Šobru. In potem vse domačije na srednjem in zahodnem Kozjaku, Kolaričevi in Vezovnikovi na Breznem vrhu, Toplerjevi (Vuzenikovi) na Radelci, Grešnikovi (Primoževi) v Št. Jerneju, Palkovi (Pušnikovi) v Radvanju v Avstriji, Repnikovi na Radelci, pa štruci, Pečniki, Kobalti, pa Božičevi, Sekoli in štefunkovi na Mlakah in na Kozjem vrhu. In posebej, čisto na začetku razstave domačija Tacerjevih na Zgronji Kapli, prva postojanka Franca Za-laznika-Leona, naj znamenitejšega kozjaškega partizana, ko je januarja 1944 iz Slovenskih goric po nalogu mariborskega okrožja vodstva partije in OF prišel kot ilegalec tja gor.
Seveda pa takšna razstava lahko nudi samo bledo sliko zgodovinske resnice. Vedno lahko samo preko drobcev prodiramo v zgodovinsko ozadje, prekrito z* leti in desetletji. Pomen delovanja Lackovega odreda lahko vrednotimo pravično samo, če k njegovi ozemeljski izpostavljenosti prištejemo še izredno težki položaj, v katerem se je znašlo osvobodilno gibanje v začetku leta 1944 prav v teh severnih slovenskih pokrajinah. Pri tem nam mora biti med drugim tudi pred očmi silovita ofenziva nemške tajne policije, ki' je v času, ko je to prehodno ozemlje vedno bolj pridobivalo na svojem pomenu s svojimi komunikacijami na Balkanu in proti Italiji, poskušala prodirati preko svojih eksponentov v jedro osvobodilnih organizacij, s tem da bi zase-
jala med partizani in aktivisti nezaupanje in razdor. In čeprav je ta »gestapovska« ofenziva konec koncev v celoti propadla in ni mogla zavreti rasti osvobodilnega gibanja, pa je vendar terjala svoje žrtve in marsikoga postavila pred težko preizkušnjo pameti in vesti.
V
Četa preraste v bataljon
Moč osvobodilnega boja na tem koncu slovenske zemlje pravzaprav šele tedaj lahko presodimo, ko iz zgodovinskih podatkov ugotavljamo, da je skoraj v istem času, ko je prišlo do prekinitve zvez med partijskim okrožjem v Mariboru in partizanskim vodstvom na Pohorju, prišlo do ustanovitve Lackove čete na Dravskem polju in do prihoda prvega aktivista na dotlej tako rekoč od osvobodilnega boja nedotaknjeni Kozjak. Pohorje je v tistem času že premoglo Zidanškovo (Pohorsko) brigado, Kozjak pa je bil še ves izagrnjen v okupacijsko temo. Čeprav se je lahko ponašal z določeno revolucionarno tradicijo železarjev iz Mute, pa kopice predvojnih ilegalnih partijskih kanalov, ki so jih vzdrževali zvesti kozjaški domačini na meji — in je bila to pokrajina, ki sta jo s svojo krvjo leta 1929 oškropila, ubita na meji, Djuro Djakovič in Nikola Hečimovič, je kljub delovanju revolucinar-jev v krajih severno od Drave, kljub narodnoobrambnim akcijam in študentskim taborom v tridesetih letih tam od leta 1941, razen poskusov na začetku, bila za osvobodilni boj nedostopna.
Lojze Šumelj je poskušal, pa je tragično končal kot talec. Potem je prišel januarja 1944 Zalaznik in z njim so se v času, ko so bile vendar 'že druge možnosti, odprla vrata Slovenskemu partizanu na Kozjaku. Ce človek prebere Zalaznikovo knjigo Dolga in težka pot 1941—1945, ki prinaša spomine na njegovo partizanjenje, si lahko vsaj do neke mere ustvari sliko, kako je bilo na začetku težko trgati ljudi na Kozjaku iz okupatorske teme, zbuditi zaupanje v njih in jih prepričati, da so prevzeli tveganje nase. O vsem tem mora človek razmišljati, ko se skuša človek dokopati do podobe delovanja Lackovega odreda, ki si je skozi vse tesni in navzkrižja tistega časa utiral svojo pot, bil neštetokrat ogrožen, nekajkrat razbit, pa nikdar uničen, iz preizkušnje v preizkušnjo se razraščajoč in posegajoč na vedno nova operativna področja.
Prvi dokument na razstavi, ki ilustrira delovanje partizanov Lackovega odreda, je odredba št. 2 mariborskega okrožnega odbora OF, ki je 27. aprila 1944 ob tretji obletnici ustanovitve OF pohvalil borce in funkcionarje Lackove čete na Dravskem polju in četo povzdignil v bataljon. Tako piše:
Mariborski OOOF vam izreka za vaše dosedanje delo iskreno priznanje. Z vašim vztrajnim in smotrnim delom ste zanesli ilamen narodnoosvobodilne borbe tudi v
LACKOV ODRED:
Februarja 19*5. te albuma Franca Lešnika, partizana LO	(Fototeka muzeja NO v Mannom)
foUtMa. H' /	.	,	,
fafp /r-frm foeda. ta MrtF
-Sfifanttoo’ /Minko 1 (it*. rurfroi, ./rta* f) thyk
a/*!
/>ltO /f-vCat-
srt



USTANOVITEV BATALJONA:
Sklep mariborskega OOOF, 27. aprila 1944
partizanske udarne pesti. Vaše nastopanje v tem predelu zasužnjene slov. domovine dviga narodno zavest in borbenost tako izkoriščanega slov. delavca kmeta in delovnega izobraženca. Radi novih odgovornih nalog, ki jih ima edinica z ozirom na razširitev področja delovanja na Dravsko in Ptujsko polje, v Haloze, Slov. gorice, Prekmurje in na Kozjak, odloča mariborski OOOF, da se reorganizira v času tretje obletnice ustanovitve OF slov. naroda naša četa v Lackov bataljon.
Obdobje
Pohorskega odreda
Tu je že razgrnjen ves program delovanja, ki so mu Lackovci pozneje tudi sledili. V tem obdobju deluje Hermanov vod na obronkih Pohorja in na Dravskem poljij, Osojnikov vod v zahodnem delu Slovfenskih goric, Kobanski vod na Kozjaku (ki se pozneje razvije v bataljon) in Haloški vod v Halozah. Kljub temu, da pride v bataljonu občasno do hudih notranjih kriz, se širi in organizacijsko utrjuje in ko dobi konec maja 1944 zvezo s štabom IV. ope-, rativne cone, se zanj začne nova etapa delovanja. 2e 27: junija 1944 je iz Lackovega bataljona,-ene čete iz XIV. divizije in ene čete iz Zidanškove brigade na Rogli ustanovljen Pohorski odred.
Za operativno področje so mu določeni Pohorje, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko polje. V naslednjem obdobju se pri glavnini na Pohorju zadržujejo tudi podoficirska šola IV. operativne cone ter politični tečaj in štab XIV. divizije. Patrulje odreda pa v dolini prično z obsežnim izvajanjem sabotažnih akcij na komunikacijah. Vrsta dokumentov na razstavi pričuje o miniranjih na progah Maribor—Pragersko in Maribor—Dravograd. V drugi polovici julija 1944 gre 20 borcev iz odreda s Pohorja na Kozjak in okrepi četo, ki tam deluje. Od takrat se skupina na Kozjaku imenuje
1.	bataljon Pohorskega odreda.
Sreda avgusta pride na Kozjak komandant odreda Anton Plešnik-Murat, v. času, ko je bataljon na Kozjaku sredi najži-vahnejšega delovanja. 18. avgusta je požgal več šol na Kozjaku, 25. avgusta je vpadel v Brezno in zažgal industrijsko žago, naslednjega dne pa je na območju Radelce pri Sv. Urbanu izbojeval zmago nad nemškimi enotami, ki so ga zasledovale. Po tem boju se je komandant odreda vrnil na Pohorje in z njim je krenila preko Drave okoli polovica borcev iz bataljona na Kozjaku.
Med tem časom je odred na Pohorju izvedel vrsto uspelih akcij, z zavarovanjem je sodeloval pri napadu Tomšičeve in Ser-cerjeve brigade na sovražni postojanki v Ribnici in Lovrencu na Pohorju ter pri razširitvi in utrjevanju osvobojenega ozemlja na Pohorju. Naposled je 3. septembra 1944 prišlo do preureditve Pohorskega odreda, ki se je razdelil v tri bataljone in ženski vod. Odslej bataljon na Kozjaku štejejo kot tretjega. Toda že 15. septembra 1944 je odred z dvema bataljonoma napaden pri Kurji vasi na Pohorju in na umiku razbit.
V naslednjih dneh se večina razkropljenih skupin zopet zbere pri odrednem štabu, ki se zadržuje pri Treh kraljih na Pohorju. Tu pride potem 19. ali 20. septembra do ponovne reorganizacije odreda, ki dobi tedaj ime Lackov odred. S Pohorja odide na Dolenjsko 300 borcev in 47 bork, v novi Lackov odred pa je vključenih 325 borcev in 18 bork. Razdeljeni so bili v tri bataljone. Cez dva dni, v noči na 22. september gredo Lackovci s Pohorja (1. in 2. bataljon) s štabom odreda na Kozjak. Pri Ožbaltu prečkajo železnico, Dravo in cesto in se potem blizu Sv. Duha na Ostrem združijo s 3. bataljonom. Dva dni po tistem se je od odreda ločila četica in odšla v Prekmurje.
Vendar pa je tudi na Pohorju ostala četica, ki je mobilizirala nove borce, preganjala okupatorjeve funkcije in izvrševala sabotaže na železniških progah.
Vpliv močne partizanske enote
Na Kozjaku je vedno bolj napeto. 9. septembra je 3. bataljon Lackovcev likvidiral nemško postojanko v Selnici, 16. septembra postojanko pri Juriju ob Pesnici. Nadvse so zanimivi dokumenti o obeh akcijah. Zelo je tudi zanimivo poročilo o borbi pri Kurji vasi. Predstavljamo si lahko težak položaj odreda, ki je štel na Pohorju 700 mož, med njimi pa je bilo samo 122 oboroženih. Zanimiv je tudi odlomek iz dnevnika neznanega borca Lackovega odreda. Opisuje prehod preko Drave:
Krenili smo enega dne proti Dravi, čet Dravo pa smo se prepeljali po 20 skupaj v čolnu, bila je zelo temna noč in deževalo je na vso moč, tako da smo na Kozjak prispeli mokri kakor miši in tmučeni, da smo se komaj premikali po strmih hribih navzgor, dokler nismo prispeli do Sv. Duha na Ostrem vrhu. Tu se je življenje mnogo spremenilo, ostali smo bolj sami, bilo je bolj nevarno, morali smo biti bolj oprezni in bolj tihi.
Da morali so biti bolj oprezni in tihi. Položaj tu je bil še vedno zelo težak. Dejansko na območju med Kolpo oziroma Remšnikom ter Dravogradom vse do konca avgusta 1944 ni bilo organizirane dejavnosti partizanskih aktivistov, šele v poletnem in jesenskem obdobju (na zahodnem Kozjaku po prihodu Iva Skerlovnika) je osvobodilno gibanje v zelo kratkem času prešlo od zaupniškega sistema v množični odpor proti okupatorjem. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da je bila tu tako močna partizanska enota. V septembru, oktobru in v prvi polovici novembra 1944 je bil kljub občasnim nemškim hajkam Lackov odred na Kozjaku pretežno v ofenzivi.
Napad na nemško postojanko v Zg. Kungoti, napad na elektrarno Falo (28. septembra), akcija v Breznu 2. oktobra, spopad z Nemci nad Etno vasjo 11. oktobra, boj
1.	bataljona z Nemci na območuj Kaple in Ostrega vrha, napad na nemško postojanko v Soboti 11. novembra — te akcije so sprožile veliko nemško ofenzivo, ki se je začela 18. novembra 1944 in je trajala do 24. novembra. 2e 4. novembra 1944 sta bila pri spopadu na Ostrem vrhu zajeta komisar in operativni oficir odreda. Med ofenzivo se je potem odred v hudih bojih deloma razkropil, vendar ni bil uničen.
Potem je 5. decembra 1*944 prišel na Kozjak preko Drave bataljon Tomšičeve brigade in 8. decembra 1944 je na Kapli prišlo do reorganizacije Lackovega odreda. Odtlej pa do konca vojne se vrste spopadi in borbe, odred se kljub izgubam krepi. Zadnje večje boje pa so potem enote Lackovega odreda tik pred osvoboditvijo bojevale na Radeljskem prelazu s sovražnikom, ki se je umikal proti Marenbergu (Radljam) 16. maja 1945 pa je prišel odred v Maribor.
Ko smo tako sledili zgodovini Lackovega odreda skozi njegova različna obdobja, kakor se je dalo to razbirati iz razstavljenih dokumentov na razstavi in iz skrbno napisane spremne besede, ki jo je zapisal ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru Milan 2evart za katalog ob razstavi, bodi ponovno poudarjena misel, da je odred verjetno deloval ob svojem času na najbolj izpostavljenem slovenskem področju in je predvsem njegova velika zgodovinska zasluga, da se je tu tudi obdržal, zmagoval in s svojim bojem krepil samozavest naših ljudi ob severni meji in s svojimi akcijami bistveno dopolnil veličastno podobo slovenskega osvobodilnega boja.
FRANCE FILIPIČ
PRVI KORAKI V NOVO SOLSKO LETO SKOZI KNJIGARNE DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE
ob večjem nakupu vas čaka darilo
LJUDLJM.NH uviesini trg zb, Šubičeva 1, Čopova 3, Titova 25, Trubarjeva 27), ŠKOFJA LOKA, KRANJ, BLED, JESENICE, RADOVLJICA. LITIJA, TRŽIČ, CELJE (Trg V. Kongresa 3), MARIBOR (Tyrševa 2), KRŠKO, BREŽICE. KOČEVJE In ČRNOMELJ.
S poti po Baltiku
Sedanjost
in tradicija
titvanci potrjujejo svojo nacionalno identiteto
OD NAŠEGA MOSKOVSKEGA DOPISNIKA
Od Moskve do Vilniusa je nekaj manj kot 1.000 kilometrov. Širo-kotirni »ruski vlak«, ki je v primerjavi z »evropskim« pravi orjak, prevozi to razdaljo v 14 urah. Prestolnica litvanske republike zelo spominja na tista stara evropska mesta, ki jih še niso zajeli tokovi naglega industrijskega razvoja. Toda to je samo privid, kajti mestni očetje so znali ljubosumno ohraniti nekdanjo podobo Vilniusa in vse »kar diši po sodobnem« pomakniti na rob mesta, prek nekdanjega ozidja.
V Vilniusu so konec junija, ko so se stare lipe zasajene po ulicah in trgih že možno razcvetele, proslavljali 650. obletnico ustanovitve mesta in moj litovski prija-telj - mi je z zavzetostjo in ponosom, ki sta lastna samo ljudem in narodom, ki hočejo oživeti in ohraniti svojo nacionalno preteklost, razkazoval domače-znamenitosti. V sako obdobje je v tem več sto let starem mestu pustilo svoje sledi; nekatero močnejše, nekatero slabše, pač odvisno od njegove »življenjske moči«. Med naj starejšimi poslopji je mala cerkev Svete Ane, biser gotskega stavbemištva iz XV. stoletja, katere lepota je tako prevzela Napoleona ko se je na svojem osvajalnem pohodu na Moskvo bežno ustavil v Vilniusu. da je baje dejal: »Prenesel jo bom na dlani v Pariz«. Med najnovejšimi, še nedokončanimi, pa poslopje iz aluminija in stekla, v katerem bo dobila svoj sedež planska komisija, statistična in druge podobne službe.
Prebivalci Vilniusa so ponosni na eno in drugo mojstrovino. Pa tudi na to da jim je stalinizem pustil v dediščino le eno neokusno špičasto poslopje, značilno za obdobje »povojnega razcveta« sovjetskih mest, ki je pomaknjeno na sam rob mestnega središča. Tako je gotsko-baročni ansambel srednjeveškega Vilniusa ostal nedotaknjen. Sedaj tukaj tečejo velika restavracijska dela. Obnovili so rotovž, v katerem so odprli muzej, obnovljen je stari trg pred rotovžem, posamezne ulice, hiše z nekdanjimi ■trgovinami spremenjenimi v prodajalne spominkov. Stare obnovljene gostilne v kletnih prostorih pa so dobile nekdanja že skoraj pozabljena imena — obrtniška krčma, gostilna pri medvedu itd. Življenje, ki se je pred desetletji umaknilo iz zapuščenih ozkih ulic se postopoma vrača v obnovljene predele. Daleč, prek reke, med borovci značilnimi; za litvanski pejsaž, pa rastejo nova montažna naselja, ki pričajo o hitrem prodoru industrializacij e in urbanizacije. Tam, kjer je pred leti še bila ledina je zraslo naselje žirmunad s štiridesetimi tisoči prebivalcev, ki je zaradi svoje funkcionalnosti in komunalne opremljenosti dobilo zvezno nagrado. Mladi arhitekti so pokazali da je tudi s sestavljanjem montažnih elementov moč narediti ubrano urbanistično celoto.
Omejitev
doseljevanja
Vilnius šteje okoli 400.000 prebivalcev. Med dvema vojnama, ko je bil poljski, so tukaj živeli predvsem Poljaki, Židje in Nemci. Po vojni so se mnogi Poljaki preselili v »matično domovino«, mesto pa so »zasedli« Litovci in druge nacionalnosti. Tako je danes v Vilniusu že več kot polovica prebivalcev LitVancev, petina Rusov, šestina Poljakov, preostali, pa so Belorusi, Ukrajinci in drugi. Vsi napisi na javnih ustanovah so dvojezični, v litvanščind in ruščini, šole so litvanske, ruske in poljske s to razliko, da je v ruskih šolah obvezen desetletni pouk, v litvanskih in poljskih pa enajstleten, češ da bi se otroci do dobra naučili po rusko.
Mestni načrtovalci menijo, da bo Vilnius že čez deset let štel okoli pol milijona prebivalcev in s tem dosegel svoj »načrtovani plafon«. Industrija Vilniusa naj se ne bi več širila, svojo proizvodnjo pa naj bi povečevala izključno na račun rekonstrukcije in modernizacije podjetij, ne pa odpiranja novih delovnih mest. Zaustavitev dotoka nove delovne sile oziroma prebivaLcev naj bi olajšalo budi hitrejše reševanje komunalnih težav. V mestnem sovjetu so mi povedali, da gradijo letno 3.500 do 4.000 stanovanj, kar pa še vedno ni dovolj, da bi zadovoljili vse potrebe. Ne glede na to, da vsako leto sezidajo po 3 nove šole, imajo otroci pouk še vedno v dveh izmenah. Zato pa so mi s ponosom povedali, da so že v popolnosti rešili vprašanje otroških vrtcev in da bodo že v prihodnjem letu lahko zadovoljili vsa povpraševanja za prostorom v otroških jaslih.
Toda mestne očete skrbijo tudi »problemi bodočnosti«; kako na primer najbolj racionalno rešiti prevoz delavcev iz novih naselij do njihovih delovnih mest, ali pa kako urediti promet v ozkih mestnih ulicah, ko se bo čez kakšno leto močno povečalo število motornih vozil. Kajti, če je pešec na ulicah Vilniusa zdaj še vedno neomejeni gospodar, to ne bo več trajalo' dolgo. Razmišljanja o prednostih organiziranega kolektivnega prometa na račun zasebnih vozil, ki so še vedno prisotna v Sovjetski zvezi, tukaj nimajo kaij preveč pristašev. Lani so občani Vilniusa kupili 1000 zasebnih vozil, toda več jih enostavno ni bilo v prodaji, tako da morajo čakati na »novi kontingent«. Skratka, komunalnih problemov ne manjka in jih budi v bodoče ne bo manjkalo.
M‘k starih legend
Po stari legendi, ki jih v Litvi čuvajo kot del bogate ljudske kulture, je Vilnius v XIV. stoletju ustanovil veliki litvanski knez Gediminias. Nekoč, ko je utrujen od lova zaspal kar na planem, se mu je v snu prikazal velik bik v železnem oklepu. Glavni žrec je to raztolmačil kot sporočilo bogov t\aj knez sezida neprelagljivo trdnjavo. Tako je Gediminias na hiribu med sovo4 em rek Neris in Vifnia seddai svoje novo prebivališče, okoli njega pa veliko
mesto. Pa tudi zgodovinski viri pojasnjujejo ustanovitev Vilniusa z imenom Gediminia-sa. V pismu, ki ga je le-ta 1323. leta naslovil posameznim evropskim vladarjem, se Vilnius prvič omenja kot prestolnica Litve.
Od takrat je po Nerisu in Vilni preteklo mnogo voda in Vilnius je bil priča mnogim razburljivim dogodkom v težki in krvavi zgodovini Litve. Mesto so obsedali tevtonski vitezi, švedski konjeniki, ruski bojarji in poljski šlahčiči. Uničevali so ga požari, bolezni in Lakote. V boju pri Griin-waldu ali po litvansko žaigarisu so Litvan-ci dokončno porazili tevtonske osvajalce in postavili trdne temelje srednjeveški litvanski državi, ki je segala od Baltskega do Ornega morja. Danes je Žalgaris v Litvi izredno popularno ime; tako se imenuje priljubljena litvanska žgana pijača, vodilni litvanski nogometni klub, neka tovarna itd.
Litva, ki je dalj časa imela skupno državo s Poljaki, je po tretji delitvi Poljske med Rusijo in Avstrijo dokončno prišla pod oblasti ruskih carjev. Med številnimi katoliškimi cerkvami v Vilniusu - stoji kot zgubljena osamljena majhna pravoslavna cerkvica Svete Fjanice. Na njenem zahodnem zunanjem zidu stoji plošča iz katere je komaj moč razbrati da je tukaj 1703. leta po zmagi pri Poltavi nad švedskim kraljem Karlom XII, ruski samodržec in car Peter Veliki krstil »Afrikamca Hanibala, starega očeta našega znamenitega pesnika A. S. Puškina«. V Vilniusu sta živela tudi Tadeusz Kosciuszfco, poljski revolucionar in vojskovodja, Jeffersonov in Washingto-nov prijatelj, ki se je udeležil bojev za osvoboditev Amerike, ter veliki pesnik Adam Mickiewicz, katerega so si dolgo lastili kot svojega tako Litvanci kot Poljaki. V nekdanji cerkvi Svetega Jana, ki jo zdaj preurejajo v znanstveni muzej, je vzi- " dana spominska plošča s Kosciuszkovijn imenom, v ozki ulici imenovani Piliš Lane, v v starem delu Vilniusa, v hiši v kateri je nekdaj živel Mickiewicz, pa so odprli njegov muzej. Skratka v Vilniusu je preko ,100 kultumo-zgodovinskih spomenikov, 'ki nemo pričajo o razburljivi litvanski zgodovini. Tukaj so se 1905. leta litvanski revolucionarji uprli proti nasilju in samodršbvu in carska vlada je bila prisiljena na določeno popuščanje. Tukaj je začel svojo revolucionarno dejavnost Feliks Džeržinski, poljski revolucionar, Leninov sodelavec in eden od voditeljev mlade Ruske sovjetske republike.
Revolucija v Litvi po prvi svetovni vojni je bila kmalu strta in Litva je postala ' samostojna meščanska republika. Vilnius so zavzele poljske čete in začasna prestolnica Litve je postal sosedni Kaunas. Leta 1939 ob nemškem napadu - na Poljsko so Vilnius z okolico zasedle sovjetske enote, v naslednjem letu pa je cela Litva prišla pod sovjetsko oblast. Sledila je druga svetovna vojna, nemška okupacija, izgon nacistov, sovjetska kolektivizacija vasi itd. V teh burnih dneh, ko so se spreminjale nacionalne meje in družbeni sistemi, so mnogi Litvanoi zapustili svojo domovino. ■ Tistim, ki so šli pred desetletji »s trebuhom za kruhom« se je pridružila nova politična emigracija. Računajo da je danes v Severni in Južni Ameriki več sto tisoč Litvancev, med katerimi mnogi še vedno »z zadržki« gledajo na sovjetsko Litvo in tamkajšnje razmere.
Južnjaki z Baltika
Litvance imajo na Baltiku za južnjake, čeprav bi po naših merilih prej sodili med nordijce. Naslov »južnjaki« so pač dobili zato ker je Litva najjužnejša med -baltskimi republikami. Prijatelj iz Vilniusa, ki je pred leti več časa preživel v Sloveniji, mi je zatrjeval, da, imajo Litvanci kot narod dokaj skupnih karakternih lastnosti s Slovenci. Pri tem ne gre samo za viharno preteklost, stoletja dolge boje proti tujim asimilacijam, neko vrsto prisrčne vzdržnosti v občevanju, temveč tudi za »psihološko podobnost«. Ko je pred leti v Vilniusu nastopala folklorna skupina »Tone Tomšič« iz Ljubljane je to bil, pravijo, čudovit doživljaj, ki se ga še vedno radi spominjajo, čeprav so besedila pesmi bite nerazumljiva, sta njih melodija in ritem plesov bili dostopni in sprejemljivi litvanskemu značaju in temperamentu.
Litva šteje 3,200.000 prebivalcev in je po številu prebivalcev na 9., po velikosti ozemlja pa na 1. mestu med sovjetskimi republikami, kar pomeni da sodi med manjše članice Zveze. Toda dejanski delež Litve v Zvezi je mnogo pomembnejši. Dežela, ki je še pred nekaj desetletji bila izazito kmetijska ter imela razvito le obrtništvo, živilsko ter predelovalno industrijo, se je glede svojega gospodarskega razvoja, kvalitete proizvodnje in produktivnosti dete, povzpela v sam sovjetski vrh.
Razen visoko razvitega kmetijstva, zlasti živinoreje, so v povojnih letih ratzvijali v Litvi, ki je takorekoč brez lastnih surovin, le proizvodnjo, ki terja malo materijala in visoko kvalificirano delovno silo. Tako so zrastle tovarne strojnega orodja, radio in televizijskih sprejemnikov, transformatorjev, elektromaterijala, hladilnikov, motor- * nih koles, koles itd. Močan razvoj je doživete tudi kemična industrija, predvsem pa industrija umetnih gnojil, sintetičnih niti, plastičnih mas ter celuloze in -papirja. Litva je tudi ena od sovjetskih držav, v kateri se najdosledneje izvaja gospodarska ■ reforma. V lanskem letu je okoli 95 odstotkov proizvodnje in prav toliko dohodka
realizirano v podjetjih, ki poslujejo na načelih gospodarske računice. Skratka, čeprav je splošni delež Litve v sovjetskem gospodarstvu zaradi majhnosti republike neznaten, saj predstavlja -le kakšen odstotek od celotne proizvodnje SZ, pa je ipo-imemben prav zaradi visoke produktivnosti dete in kvalitete proizvodnje. Tako ije na primer Litva danes po proizvodnji orodnih strojev po absolutnih kazalcih na 4 mestu, po relativnih pa na prvem mestu v SZ. Ta haitijska republika se lahko tudi pohvali da je na prvem mestu v SZ po obsegu 'kmetij ske proizvodnje po prebivalcu. Srednji prioos žitaric v Litvi je enako kot v Estoniji) okoli 27 metrskih stotov po hektarju, med tem ko se je povprečna proizvodnja žitaric v SZ lani sukala okoli 14 metrskih stotov. Litvanci radi poudarjajo, da so 'pridnost, delovna kultura in dobra organizacija dete njihova naoionalna tradicija.
Policentrični razvoj
Ko so se pred poldrugim desetletjem morali odločiti kako v prihodnje usmerjati razvoj republike skoraj ni bilo dilem. V Litvi se je že v preteklosti izoblikovalo več regionalnih središč, ki so tudi pod novo oblastjo ljubosumno čuvale svoj pridobljeni položaj. Prišli so do prepričanja da je boljše enakomerno razvijata celo deželo, kot pa koncentrirati celotno gospodarsko življenje v središču'republike. Tako so se pored Vilniusa, le nekaj manjšega Kanuasa, Klaipede, šliauliaia, Panevežisa, -razvila še nekatera nova regionalna gospodarska središča. Toda zamisel ni bila smo v tem da se regionalna središča gospodarsko okrepijo, temveč, da postanejo tudi kulturna središča, in tako vplivajo na celoten uravnotežen razvoj svojih regij. Drugače povedano, Litva, ki je velikanska približno kot- tri Slovenije, naj bi posbala veliko urbanizirano področje, medsebojno povezano z mrežo dobrih cest. Pri tem pa ljubosumno čuvajo svoja naravna bogastva, več tisoč velikih in tnalih jezer, smrekove in brezove gozdove, ki pokrivajo približno eno četrtino površine republike, in kilometre dolge sipine na Baltskem morju, ki so jih zaščitili kot naravni spomenik. Vse to je raj za turizem, ki je tukaj šele v povojih.
Trideset kilometrov daleč od Vilniusa je veliko, široko, temnomodro jezero Gal-ve. Na enem od čarobnih 16 otokov, ki je z lesenim mostom združen;,?; bregom, so Litvanski vladarji pred stoletji zgradili nepremagljivo, trdnjavo Trakaj, Tu je , bila zi-beljka litvanske državnosti, sedež velikih' litvanskih knezov preden šo še preselili v Vilnius. Nedavno so obnovili trakaj ske ruševine in naredili eden najbolj atraktivnih zgodovmsko-turističnih objektov v Litvi. V veliki gotski dvorani z ovalnimi oboki, tlakovani z opeko, kjer se je cesto reševala usoda stare Litve, sedaj prirejajo večere litvanske poezije in muzike. Sodobna štiripasovnica, ki povezuje Vilnius in Trakaj je zmanjšate časovno in zgodovinsko razliko med d verna prestolnicarna. Toda v Trakaju boste zaman iskali vodiča po graščini ali druge turistične prospekte. Tudi v sodobnem mestecu z enakim imenom je slučajnemu »neorganiziranemu« turistu le slabo postreženo.	«
Prvi na Vzhodu
Ce si v Vilniusu moraš obvezno obiskati univerzo in marsikaj ti bo postalo jasnejše, so mi rekli v litvanski prestolnici. V povojnih letih se je tukaj šolalo nekaj generacij mladih izobražencev, ki imajo danes pomemben vpliv na kulturno, gospodarsko in politično življenje Litve. Tem generacijam gre velika zasluga da sta litvanska znanost in kultura premostili provin-cijalne okvire, ki so jih omejevali več de- ' setleti-j. Na univerzi so mi s ponosom po- . vedali, da je litvanska šote teoretične matematike vodilna v Sovjetski zvezi.
Vilniuska univerza je naj starejša visokošolska ustanova v Sovjetski zvezi, ki gradi svojo sedanjo slavo na izkušnjah in tradiciji. Univerzo so ustanovili 1579. leta in je dolgo bite edina visoka šote na evropskem vzhodu. Z poudarjenim prizvonom ponosa so mi povedali da je njihova univerza celih 200 leta starejša od moskovske. Imela je svojo astronomsko opazovalnico in svojo knjižnico, ki je vse do sredine XVII. stoletja bila- naj večja biblioteka v Vzhodni Evropi. Kljub vsem nevšečnostim; vojnam, legalnim in nelegalnim krajam, hranijo še danes v knjižnici okoli ?.000 dragocenih rokopisov in starih knjig. V »avli magni« se pod steklom bohotijo v usnje vezani prvenci vilniuske tiskarske umetnosti -— »Apostol« iz 1525. leta, ki je najstarejša knjiga tiskana na ozemlju sedanje SZ, Kaniziusev »Katehizis« iz 1585. leta, ki je najstarejša knjiga tiskana na le-. tonskem jeziku in Daukšijev »Katehizis« iz 1595. leta, ki je prva knjiga tiskana v lit-vanščini. Sicer pa knjižnica danes šteje več kot 3 milijone knjig- Pred desetimi leti je knjižnica postala cjepozitor knjig UNESCO-a, nekaj kasneje pa še OZN in Mednarodne zdravstvene organizacije, kar naj bi veljalo kc$ posebno priznanje tej štiri sto let stari In znameniti’ knjižni zakladnici.
Pod stenami stare knjižnice, v univer-zitetskih kleteh pa so študentje odprli svoje skromno toda ambiciozno gledališče. Nedavno tega so na improviziranem odru uprizorili polemično igro litvanskega dramatika Vidunasa »Svetovni požar«. Gre za igro, v kat.rem se obravnava litvansko nacionalno vprašanje v obdobju prve svetovne vojne. Problem je v Litvi še vedno aktualen in ne glede na zgodovinsko okolje v katero je postavljen lahko vzbuja razne asocijaclje, pomisleke in konbraverze. To je bil brez dvoma tudi razlog, da »Svetovni požar« doslej še ni mogel doživeti uprizoritve v nekem rednem gledališču, ampak le na deskah študentskega »teatra senc«.
Tako se tukaj, med zidovi univerze, ki nosi ime po ustanovitelju litvanske komunistične partije Vincasu Kapuskasuju, združuje sedanjost s tradicijo, kar je ena od pomembnih značilnosti sodobnega življenja Litve,	.
MARKO KOZMAN
VILNIUS: Staro mesto
Milanski trienale
Razstavne
zamisli
Družbena izhodišča Kraljevega projekta
V jeseni bodo že petnajstič odprli milanski trienale. To je triletna razstava sodobne dekorativne in industrijske umetnosti ter sodobne arhitekture, kakor so ga imenovali ob začetkih, leta 1931. V akcijo populariziranja novosti s področja kulture in oblike so povabljeni umetniki, misleci, rokodelci in proizvajalci industrijskih izdelkov. Uradni naziv se je do danes spremenil le toliko, da pravimo sedaj razstavi Trienale uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in sodobne arhitekture.
Organizatorji bi radi pokazali probleme življenja človeka in njegovega bivanja v svojem okolju. Predstavljene so lahko teme. s področja življenja človeka od otroka do starosti, človeka kot posameznika in kot člana družbe ter širše zastavljene probleme družbe kot celote.
Konkretno so razstavljene arhitekturne realizacije, slikovni del teh realizacij, načrti, skice, lahko je zastopano industrijsko oblikovanje kot tiko, uporabna umetnost, . seveda v živem ambientu: v pokrajini, v • urbani sredini, v družbenih in individualnih zgradbah, posebno zaželen je prikaz človeka v neposrednem stiku s predstavljenimi eksponati. Ne glede na dejstvo, da sodelujejo na tej razstavi vse močneje države sve-■ ta, je 'skoraj odveč poudarjati potrebo, da na taki manifestaciji Jugoslavija ne sme izostati. .
Geopolitična lega naše dežele, politika nevezanosti in ugled ne le v »tretjem svetu«, temveč tako na vzhodu kot na zahodu terja jasen nastop tudi na področju oblikovanja in arhitekture. Razvoj prinaša s sabo tudi težave, ob njih in’ zaradi njih pa se razvijajo novi miselni procesi in s tem v zvezi se porajajo nove rešitve, nove poti v nesluteni širini. Posamezni problemi zahtevajo individualne . rešitve, vendar poti in smeri lahko pomagajo tistim, ki se s temi problemi še niso srečali ali pa jih rešujejo na druge načine.
Socialistična država, ki je pustite v večji meri veljati ekonomske zakone — v cilju zviševanja življenjske ravni — se je srečala z novimi problemi, med njimi tudi s socialnim razlikovanjem. Ta problem je treba pogumno pokazati — pokazati pa je treba tudi njegovo reševanje.
Koncepti nekaterih držav, ki letos so delujejo, so zanimivi, nedvomno pa lahko pričakujemo eno vodilnih misli prav z itali janske razstave, saj bi naj bila italijanska sekcija petnajstega trienala tisto vodilo, rdeča nit problema, ki ga želijo organizatorji predstaviti v vsem programu.
Ker paviljon še ni realiziran, lahko nekaj. misli in programska izhodišča, ki jih je arhitekt Eduardo Vittoria predstavil kot idealno fuhkcionirajočo stanovanjsko enoto s svojimi koreninami v antičnem mestu kot hiša, palača, kot enota v blokovni
zazidavi in kot majhen, sestavni del urbano zasnovane celote.
Tehnologija se je spremenite in tako ni več individualno obdelanih predmetov, temveč obstajajo le še industrijski izdelki v velikih serijah, ki se podrejajo zahtevam sodobnega človeka. Tema, ki jo predstavlja Italija, je »bivalni prostor in njegove nove vrednost, nove možnosti funkcije«. Elemente razstave razlaga kot;
1.	živeti, projektirati s podelementi kraj, čas, struktura, sredstva;
2.	predmet, okolje s cesto, membrano, predmeti;
3.	predstava, prostor;
To so seveda samo izhodišča in zasnove, samo osnovne ideje, ki bi jih naj italijanska • razstava izpovedala, izvedba je možna na mnogo načinov s še več sredstvi.
Socialni moment v proizvodnji
Nekoliko ožje zastavljeno, pa v bistvu isto izpovedujočo idejo, ki lahko nedvomno stoji ob strani osnovnim zahtevam vsega trienala, in ki je na momente močnejša od izhodišč italijanskega paviljona, je naša razstava.
Osnovna ideja, ki vodi ves koncept, je socialni moment v proizvodnji. Posebno umestno je razmišljanje o socialnem desig-nu v položaju, ko se je Jugoslavija pričela odpirati proti vzhodu in proti zahodu in so tako prihajali pozitivni in negativni vplivi na vseh področjih, še posebej na polju ob likovanja. Pojavili so se številni boutiqui z ekskluzivnimi izdelki, z nenormalno visokimi cenami, z modnimi muhami, tako da so uvedli k nam popačeno pojmovanje ob likovanja nasploh. Pojavila so se vprašanja, zakaj sploh oblikovanje, če je vsak na no vo oblikovan proizvod dražji in tako običajnemu, poprečnemu potrošniku ‘ manj do-segljvi. Avtor projekta za naš paviljon — arhitekt Kralj — je prepričan, da je za zadnji razvoj naše dežele* prav značilna želja po ekskluzivnosti, po prestižu, ki popači vrednosti in če že ne v resnici, vsaj na videz vodi v socialno razlikovanje.
Naloga oblikovalcev pa je, da se s tem hotenjem uprejo in s pomočjo najsodobnejše tehnologije in razvoja tehnike razvijejo sisteme izdelkov, iz katerih bi bilo mogoče sestavljati skoraj neomejeno število sestavkov, kjer ne bi bilo ponavljanja in bi tako želja po ekskluzivnosti odpadla.
Projekt profesorja Kralja pa ne bi samo nakazoval tega problema, ampak bi istočasno prinesel predlog za eno izmed rešitev.
Ves paviljon predstavljata le dva elementa: plošča in profilirana letev. Z različnimi sestavi teh dveh elementov bi omogočili izvedbo najrazličnejših kosov opreme, Igračk, razstavnih panojev, samonosnih konstrukcij' visečih fasad, zaključenih sklopov in celo manjših objektov, do konstrukcije paviljona samega.
To bi bila sistemska rešitev, ki bi bila dostopna tudi tistim z najnižjimi prejemki, v dražji izvedbi pa bi zadostila tudi želji zahtevnejših potrošnikov.
Preobrazba oblik in odnosov
Ena osnovnih značilnosti našega paviljo. na pa bi naj bilo tudi vključevanje industrije v idejo razstave v izvedbi, s svojimi značilnimi izdelki, s svojstveno tehnologijo, s inovacijami, z idejami, s strokovnjaki. Jugoslovanski paviljon naj pokaže vso moč in notranje kvalitete ter nove možnosti naše industrije in njeno vključevanje v procese, ki pretresajo družbo. Pokaže naj tisto gonilno silo, ki družbo vzgaja, ki jo preobraža in ji odpira oči v nove, boljše in sodobnejše rešitve. Paviljon pa bi seveda poživili s dodatki tistega preteklega ljudskega oblikovanja, ki je nastalo ob upoštevanju podobnih ali enakih načel in izhodišč kakor Jugoslovanski prikaz človekovega bivališča na tej razstavi. Isto bo z glasbeno spremljavo, s spremljajočimi slikami itd.
Ne nazadnje je treba povedati, da so bili konstrukcija spoja in elementi projekta za trienale nagrajeni na natečaju za opremo človekovega bivališča Futura 73 s prvo nagrado.
Osemčlanska zvezna ocenjevalna komisija je ob nagradi zapisala: Elaborat predlaga v kategoriji sistemskega komponibilnega pohištva doslej najbolj preprost, jasen In učinkovit konstruktiven način sestavljanja elementov med sabo.
Razvit sistem bi imel ob izdatni podpori industrije velike možnosti funkcionalne aplikacije v naš bivalni ambient.
Realizacije postavljenih idej so vedno vprašljive, lahko uspejo, lahko tudi ne, a na manifestaciji, kot je petnajsti milanski trienale, na drugo možnost ne bi smeli pomisliti.
BORUT JUVANEO
Hasanein Hejkal
Neprekinjeni dialog s Kennedyjein
Dolgoletno dopisovanje, ki je trajalo vse do smrti
Naser je zelo cenil Kennedyjev nastopni govor. Njegovo obračanje na generacijo, rojeno v 20. stoletju in zmožno razumeti 20. stoletje, je razgibalo Naserjevo domišljijo, prav tako pa tudi stavek: »Ne sprašujte, kaj lahko vaša dežela stori za vas; vprašajte raje, kaj lahko vi storite za vašo deželo!« Naser je obenem občudoval Kennedyja tudi zato, ker je v svojo vlado vključil univerzitetne profesorje. Knjiga Walta Rostovva z naslovom »Stages of Grovvth« (Obdobja rasti) ga je še posebno prevzela. Naser je dal to knjigo prevesti v arabščino in jo razdelil vsem članom svoje vlade.
Vendar pa je Naser nato začenjal prejemati poročila, po katerih so se Izraelci veselili ob Kennedyjevi izvolitvi in po katerih se je ta že tajno zavezal, da jim bo pošiljal orožje.
V	zadnjih letih Eisenhowerjeve uprave 60 se Američani obnašali zelo previdno, spremljali so egiptovski spor z Rusijo in pomagali Egiptu na različne načine, predvsem pa tako, da so mu pošiljali žito. Uvideli so moč • arabskega nacionalizma. In zavoljo vsega tega Izraelci od Američanov niso dobili pomembnejše vojaške pomoči.
V	istem času se je De Gaulle, ki si je živo prizadeval dobiti od Egipčanov pomoč za to, da bi se izvlekel iz alžirskega osirja, obrnil na Naserja s poslanico, v kateri je izrazil željo po vzpostavitvi novih odnosov z arabskim svetom. Pred De Gaullom je bil v francoskem obrambnem ministrstvu vselej posebni predstavnik Izraela. De Gaulle je to odpravil, rekoč, da je Francija neodvisna država in zato ne bo trpela, da bi se v francoskem obrambnem ministrstvu za stalno vgnezdile posebne misije.
Nemci so izpolnili Kennedyjeve obljube Izraelu
V	takšnih razmerah je Naser začenjal prejemati poročila, po katerih je bil Ken-nedy obljubil poslati Izraelcem vse tisto orožje, ki bi ga radi imeli. Navzlic vsemu občudovanju, ki ga je Naser čutil do Ken-nedyja, in navzlic njegovi želji, da bi proučil sodelovanje z novim vodstvom Združenih držav, je bilo zaradi tega spočetka v odnosih med Kennedyjem in Naserjem določeno obotavljanje in določen dvom.
Naser je zvedel resnico o obljubah, ki Jih je dal Kennedy Izraelcem, štiri leta kasneje, povedali pa so mu jo Nemci. Leta 1961, ko je bil Adenauer na uradnem obisku v Združenih državah, je Kennedy pritiskal na njega, naj proda orožje Izraelu. Potreben je bil dokaj močan pritisk. Toda dosegel je to, kar je hotel. Na Kennedyjevo prigovarjanje je Zahodna Nemčija izpolnila tiste obljube, ki jih je bil on dal Izraelu. To pa je bil eden izmed povodov, za prekinitev odnosov, ki so obstajali med Zahodno Nemčijo in arabskimi narodi.
Navkljub tem poročilom pa se je Naserju zdelo potrebno vzpostaviti stike s Kennedyjem. Natanko mesec dni po tistem, ko je Kennedy prevzel svojo funkcijo, 20. februarja 1961, mu je Naser napisal prvo izmed pisem, ki bodo nato predstavljala nekakšen neprekinjeni dialog med obema državnikoma.
Ta prvi dokument je bil sestavljen ob Lumumbovem umoru. Ta zverinski umor in pa delež, ki so ga 'pri tem imele ZDA, sta Naserja strahovito razburila in , razkačila. Njegovo diplomatsko pismo ni ameriškemu predsedniku puščalo nobenega dvoma o čustvih njegovega avtorja.
Kennedy je odgovoril 2. marca 1961 s pismom, ki ga je Naserju posredovalo ameriško veleposlaništvo v Kairu. Vljudno, toda odločno je Kennedy opozoril, da so od tistikrat, ko mu je bil Naser napisal pismo, sprejeli Združeni, narodi novo resolucijo, ki jo je bil predlagal Egipt in ki so jo Združene države podprle; po sprejetju te resolucije se je bil položaj nekoliko izboljšal.
To izmenjavanje pisem lepo kaže, kako sta Naser in Kennedy urejala odnose med obema deželama. Ob vsaki krizi, vsakem problemu, vsakem sporazumu je prišlo med obema državnikoma do izmenjave pisem, ki so — podobno kot je bilo s srečanji med Naserjem in Hammarskjoeldom, začrtovala krivuljo razvoja njunih odnosov. Včasih je bila ta krivulja visoko, toda pogosto je bila nizko.
Visoko je bila 17. aprila 1961, ko je Kennedy napisal za He<nryja Cabota Lodga priporočilno pismo, namenjeno Naserju. Zaradi sporov s komunisti je imel Egipt tedaj težave s študenti, ki jih je bil poslal v Rusijo. Tam so jim delali preglavice in so se na splošno v sovjetskem okolju neprijetno počutili. In ko so Američani povprašali predsednika, če bi lahko kaj zanj storili, jih je ta takoj vprašal, če bi Združene države hotele sprejeti na ameriške univerze kakih dvesto štirideset egiptovskih študentov, ki so tedaj študirali v Sovjetski zvezi.
Američani so ob misli, da naj bi sprejeli tako veliko število študentov, osupnili in oklevali, vendar pa so ukrenili vse potrebno za njihovo premestitev; in študenti so šli iz Rusije v Združene države.
Lodge je bil torej dobrodošel.
Toda v trenutku, ko je Kennedy pisal to priporočilno pismo za Longea, je krivulja že upadala, kajti to je bilo obdobje Prašičjega zaliva in Naser se je bil skupaj s Titom postavil odločno na stran Castra.
V odgovor mu je Kennedy napisal dolgo pismo, ki nosi datum 3. maja 1961 in v katerem je takole razložil dejstva: »Umevno je, da ni bilo nikoli govora o kakšnem vmešavanju oboroženih sil Združenih držav za razrešitev kubanske situacije. Po mojem se boste strinjali, da ne bi bilo nobenega dvoma o izidu spopadov, ko bd se bile res vmešale.
Tragični dogodki, do katerih je prišlo na Kubi, so samo eden izmed primerov, ki nam jih nudi zgodovina, kako državljani zgrabijo za orožje, da bi svojo domovino rešili trinoštva in zatiranja .. .«
Naser je na to pismo odgovoril z dolgim osebnim pismom, odposlanim iz Kaira 18. maja 1961. Po običajnih diplomatskih vljudnostih je napisal: »Dovolite mi, da vam spregovorim po navdihu, ki sem ga dobil iz nekega izreka preroka Mohameda: ,Tvoj prijatelj je tisti, ki je s tabo iskren, ne pa tisti, ki se zadovoljuje s tem, da ti veruje/«
Nadaljeval je s temi besedami: »Dvakrat sem imel priložnost srečati dr. Fidela Castra, predsednika kubanske vlade. V dolgih
pogovorih, ki sva jih imela, sem spoznal, da je iskren, ko izraža željo po vzpostavitvi prisrčnih stikov med njegovo deželp in vašo, ki je njegova razvita in mogočna soseda...
Mislim, da je moja dolžnost, obvestiti vas, da imajo ljudje v Združeni arabski republiki kot tudi veliko ljudi širom po svetu občutek, da Združene države le niso bile tako zelo brez krivde za nesrečne dogodke na Kubi .. .«
Toda Kennedy je že potisnil v stran polom v Prašičjem zalivu in Se posvetil drugim zadevam. Poskušal je premakniti z mesta ameriško zunanjo politiko, potem ko je ob koncu Eisenhowerjevega obdobja postala nedejavna. Tako kot toliko drugih ameriških državnikov ga je pritegnil Bližnji vzhod. Njegov strateški položaj, njegova sveta dežela, vse je prispevalo k pomembnosti tega področja. Državnike je to področje magnetično privlačevalo.
Ker je Kennedy po kubanskem polomu skušal doseči v tujini kak diplomatski uspeh, se je pojavil z novimi ljudmi in novimi idejami. Imenoval je v Kairu novega veleposlanika. To je bil John Badeau, ki je bil poprej deset let predstojnik ameriške univerze v Kairu. Njegov izbor je potrdil predsednik Naser — navkljub njegovemu nezaupanju do' orientalistov — ker je mislil, da Badeau ne bo gluh za upe in težave egiptovske mladine.
Badeau je prišel poln navdušenja in med svojim prvim uradnim pogovorom z Naserjem se je poskušal izražati v arabščini. Težava pa je bila v tem, da je govoril klasično arabščino z ameriškim naglasom in tako se je pogovor malce napletel, vse dokler ga predsednik ni povabil, naj govori angleško. Ubogi Badeau, zaradi tega je bil nekoliko prizadet! Kljub temu pa ni nič manj simboliziral nove administracije, ki je prišla na oblast v Washingtonu, polpe poleta; in predsednik Kennedy je kmalu potegnil svojo prvo potezo na tajni šahovnici Bližnjega vzhoda.
Pisal jč predsedniku Naserju, 11. maja 1961. To je bilo dolgo in nekoliko priliz-ljivo pismo, v katerem je prepričeval arabski narod o svojem prijateljstvu in svoji podpori. Prav tako se je potrudil omeniti različne vrste pomoči, ki so jo Združene države dajale Egiptu. Toda glavno bistvo njegovega pisma je bilo v »nerešenem izra-elsko-arabskem sporu«.
Naser je odgovoril na ta »šahovski gam-
Potemtakem operacije lobanje niso noben epohalen medicinski podvig naše dobe. Cudino je samo to, da se tudi sodobni ljudje zgražajo, kadar bero poročila o operacijah možganov: namesto da bi bili srečni, da medicina doživlja napredek, ki bi lahko človeštvo rešil starih nadlog! Rad bi opozoril na dejstvo, da so v tem prizadevanju humane medicine važen »stimulans« pri raziskovanju tudi bistvene potrebe v zvezi z bodočimi astronavtskimi načrti.
Kirurgija možganov
V »Metropolitan General Hospitalu« (Cleveland, ZDA) dela nevrokirurg, profesor Robert Y. White. Razskovalni cilj tega starca, pomembnega moža za možgansko kirurgijo, je, da bi z operativnimi posebi v možganih napravili konec nadlogi človeštvu — kapi. White se opira na raziskave svojih tokijskih kolegov z univerze KEO, ki opravljajo operacije tako, da ohlade možgane na šest stopinj: pri telesni temperaturi 36 stopinj bi bilo za. operacijo možganov na razpolago samo tri minute časa. White že nekaj let dela poskuse na ohlajenih opičjih možganih. Medicinske strokovne revije so na prvih straneh objavile novico, da mu je pri teh poskusih uspelo tri dni ohraniti pri življenju opičje možgane, ločene od telesa. White je te odvzete možgane hranil tako, da je njihove krvne žile zvezal z vratnimi arterijami živega pripadnika iste vrste. Herbert L. Schrader, ki je bil navzoč pri nekem poskusu, poroča:
»Izolirani opičji možgani žive. Oddajajo električni tok aktivnosti kot vsaki živi možgani. Lahko zaznavajo občutke, bolečine, strah.. . lahko tudi spe, morda sanjajo. Del, ki je tu še ostal od' opičje osebnosti, ne more ne videti, ne slišati, ne vohati, ne tipati. Možgani ne morejo sprejeti nobene informacije iz zunanjega sveta, ker so vsi čutni živci pretrgani. Ne morejo niti bežati, ker ni več telesa, ki bi izpolnilo njihove ukaze. Lahko pa zapovedujejo, ker je živčni center nedotaknjen in dobro preskrbljen s krvjo — krvjo druge opice. Nihče ne ve, kaj se v takih možganih dogaja, ker se še ni posrečilo razvozlati pisavo njihovih električnih tokov. Zato je tudi za učenjake
bit« šele 18. avgusta 1961. Opravičeval se je za svojo zakasnitev, češ da je Kennedyjevo pismo terjalo preveč pozornosti in preveč truda, da bi bilo nanj moč odgovoriti na-naglo. Dejansko pa je odgovor zakasnil zato, ker je bilo tisto poletje v arabskem svetu preveč neredov.
To pismo bi bil Kemnedy lahko uporabil kot priročnik za obnašanje proti Egiptu. V njem so bila zajeta temeljna načela nase-rizma: nezakonitost židovske države; nasprotovanje izraelskemu širjenju in napadalnosti; ohranitev egiptovske neodvisnosti; okrepitev arabske enotnosti; in egiptovska želja, da se z Ameriko prijateljsko poveže — vendar pa se pri tem ne podredi nobenemu pritisku in se ne odpove niti za ped svoji neodvisnosti.
Naser se je gotovo nadejal, da bo prišlo p>o tej izmenjavi pisem do nove ameriške pobude nasproti Egiptu in da bodo novi šef Bele hiše ter njegova ekipa mladih ljudi sprejeli pravičnejšo politiko na Bližnjem vzhodu. Iz tega pa ni bilo nič. Kennedyjev palestinski gambit se je, tako kot toliko drugih, izgubil v resničnih dogodkih.
Mesec dni p>o tistem, ko je bil Naser pisal Kennedyju, je zveza med Egiptom in Sirijo razpadla po državnem udaru v Siriji, ki ga je bil zrežiral »sindikat kraljev«. Damask je predstavljal ključ rastočega polmeseca, zato sta kralj Saud in kralj Husein z ramo ob rami — navkljub njunemu tradicionalnemu in obojestranskemu družinskemu sovraštvu, — sklenila zasejati v Siriji subverzijo. V puščavi sta zbrala čete in nekaj politikov. Saud je porabil velikanske vsote denarja in nekateri med tistimi, ki jih je bil najel,, so postali milijonarji in žive posihmal v južni Ameriki.
V	tistem času se je govorilo, da je bil Saud financiral državni udar s sedmimi milijoni funtov šterlingov. Toda to ni bilo docela res. Ko je prišel' v Egipt kot politični izgnanec, potem ko ga je bil njegov brat Fejsal prisilil k odstopu, mu je Naser to početje očital, rekoč: »Kako ste lahko dali tem ljudem sedem milijonov funtov?« In Saud je odgovoril: »Sram me je, da vam to povem. Nisem jih dal sedem, ampak dvanajst milijonov!«
Vlada, ki jo je bil spravil na oblast Saudov denar, je kmalu propadla; nekatere izmed njenih članov so sodili v tako imenovani aferi' Dandeši. Na tem procesu se je razkrilo, da so agenti- CIA tudi igrali določeno vlogo v zaroti kraljev.
Zavoljo tega je proti koncu leta 1961 nastopilo v odnosih med obema državama nekakšno obdobje omahovanja.
To omahovanje je sovpadalo s pogajanji za novi triletni sporazum, po katerem bi Amerika dala Egiptu svoje presežke žita. Ta pomoč mu je bila dodeljena z javnim zakonom številka 480, ko so Združene države hotele potegniti zase čim več koristi iz spora, ki je izbruhnil med Naserjem in Hruščovom, pa so vprašale Egipt, kakšno vrsto pomoči bi najraje prejel.
V	tistem času je sp>orazum prenehal veljati. V Washingtonu so hoteli senatorji izrabiti njegovo obnovitev kot sredstvo pri-
samo organizirana gmota milijonov in milijonov živčnih celic s spreminjasto tvarino, ki oddajajo tokove.«
Sodelavci profesorja Whitea menijo, da funkcije možganov, ločenih od telesa, pote-kajo natančneje in hitreje kakor v možganih, ki so »obremenjeni« z vsem organizmom: ko so ločeni, so le še središče uskladiščenih informacij, ki so jih prejeli iz udov in organov — vendar so popolnoma nedotaknjeni in sposobni reagirati, sprožiti nove akcije.
Neizbežen rezultat take vrste poskusa je spojitev ločenih možganov z računalnikom. Tako je kalifornijski strokovnjak za možgane, dr. Lawrence Pinneo, zamenjal del opičjih možganov z računalnikom: s to spojeno tehniko je bilo mogoče upravljati gibe prednjih udov živali.
Profesor Josč Delgado z univerze Yale je šel še korak dalje: mladi opici Paddy je potisnil nekaj sond v središče agresivnosti v možganih ter poleg tega vtaknil pod kožo na glavi majhen oddajnik. Kadar je Pad-dy besnela, je Delgado pritisnil več gumbov na komandni plošči in opica — ki sicer pri -vsem tem postopku ni trpela nobenih bolečin! —je takoj postala krotka kot jagnje.
Londonski kirurg za možgane, profesor Giles Brindley, dela zdaj poskuse že na človeških možganih. Neki slepi starki je v mehko možganovino vsadil osemdeset drobnih elektrod — in starka spet razloči geometrične like! — Na univerzitetni kliniki v New Orleansu so trem moškim vtaknili elektrode v središče pohote: s pomočjo komandne naprave, ki jo nosijo v hlačnem žepu ali skrivajo pod blazino, so lahko pri priči povsem pripravljeni za spolni akt. Morda imajo ti tehnični afrodiziaki veliko prihodnost glede na to, da moške onesposabljajo stresi .. .
Biotehnika (bioinženering) je še zelo mlada izpostava med ustaljenimi znanstvenimi panogami, vendar se hitro spreminja pod pritiskom potreb. Biotehnični razvoj je šele na začteku. Ali mu bo uspelo ustvariti kiborg — kombinacijo ločenih možganov in računalnika? Nedvomno. Sicer pa se je dr. R. M. Page iz Washingtona, ravnatelj raziskovalnega laboratorija ameriške mornarice, lotil tehtne razprave o zamisli, po
tiska na Naserja. Naser je bil na senatorje posebno alergičen. Veleposlanik Združenih držav ga je nenehno prosil, naj jih sprejme; ko jih je sprejel, so pokazali popolno nepoznavanje Bližnjega vzhoda. Nato so se vrnili v Washington in v svojih govorih izjavljali: »Pustimo Naserja umreti od lakote.«
„Pustimo Naserja umreti od lakote!44
Bilo je zelo mučno, ko je Badeau novembra posredoval Naserju Kennedyjevo poslanico, ki jo je Naser imel za izsiljevalno grožnjo. Kennedy je opozoril, da prihaja na Bližnjem vzhodu do oboroževalne tekme in da se pojavljajo pritiski s strani senatorjev, -ki menijo, da Amerika pomaga Naserju kupovati orožje. Senatorji zatrjujejo, da lahko zaradi žita, ki ga dajejo Egiptu, uporablja Naser za nakup orožja tiste tuje devize, ki bi jih sicer moral porabiti -za nakup žita.
Posredna grožnja, ki jo je vsebovala ta poslanica, je skupaj s spletkami CIA v Siriji še povečala nezaupanje Naserja v Ken-nedyjeve namere.
Naslednjo pomlad in jesen je prišlo med obema državnikoma do nekaj medsebojnih izmenjav vljudnosti. Naser je na primer čestital Kennedyju ob vesoljskem poletu Johna Glenna. Kennedy pa je Naserju napisal priporočilno pismo za Chesterja Bow-lesa.
Vendar pa se je v, ozadju teh diplomatskih vljudnosti zgodila cela vrsta dogodkov. Izrael je kar naprej namigoval na izpopolnjeno orožje, ki ga je izdeloval, zato je Egipt začutil potrebo, da bi bil čedalje bolj odvisen od orožja, ki bi ga sam izdeloval in je najel skupino nemških znanstvenikov, na čelu s profesorjem Wolfgangom Bilsom, da bi postavili na noge proizvodnjo raket in letal.
S temi znanstveniki je v Evropi stopila v stik egiptovska obveščevalna služba in jih pripeljala v Kairo. Njihova navzočnost v Kairu je bila še preveč poznana. Izraelci so jim pošiljali eksplozivne pošiljke. Ena izmed teh bomb, oddana v Ziirichu, je težko ranila tajnico profesorja Bilsa. Družinam teh znanstvenikov so delali stalne preglavice. Hčerko enega izmed njih so ugrabili ... Izraelci so na mednarodnem prizorišču zagnali velik hrup zaradi »nacističnih znanstvenikov« in zaradi »Naserja, novega fašističnega diktatorja.«
Naser tega vpitja ni mogel razumeti. Ameriškemu veleposlaniku je rekel: »Rusi imajo nemške znanstvenike, ki delajo zanje. Tudi vi jih imate in delajo za vas. Zakaj potemtakem drugi nemški znanstveniki ne bi delali za Egipt?«
Toda navkljub tem eksplozivnim pošiljkam in navkljub vsej propagandi je Egipt izdelal in 21. julija 1962 preizkusil svojo prvo raketo, leto dni potem, ko so Izraelci preizkusili predelano francosko raketo »Gabriel«, ki so jo, kot so zatrjevali, uporab-
kateri bi se računalnik »hranil« z mislimi, načrti in ukazi preko ločenih možganov, osvobojenih vseh vplivov. Kdaj bo ta zamisel postala resnica? Profesor Robert L. Sinsheiner (Califo|hia Institute of Technolo-gy, Pasadena, ZDA) na splošno sodi o možnostih znanstvenih raziskav takole:
»Zgodovina naravoslovnih znanosti in tehnike je Zlasti v tem stoletju pokazala, da so se učenjaki skoraj vedno ušteli — posebno konservativni — kadar so napovedali, s kakšnim tempom se bodo nova spoznanja znanstvenega raziskovanja spremenila v prakso.«
Vsekakor se bo rodil kiborg, ker je borih deset milijard živčnih celic s stotino milijard celic v obodnem tkivu živčnega sestava sposobnih vse znanje in spoznanje sedanjega časa ohraniti za prihodnost. Kaj pravzaprav skriva v sebi tistih 1300 do 1800 gramov naših možgan, to se bo pokazalo šele ob koncu teh novih širokih raziskav.
Hkrati bo kiborg dokazal, da' smo doslej ves čas izkoriščali samo majhen del velikanskega skladišča naših sivih celic.
Kako važno za človeško zdavje sta proučevanje možgan in možganska kirurgija, je najbrž samoumevno in ne- potrebuje komentarja. Kako važni so ti rezultati raziskav humane medicine tudi za bodoče vesoljske polete, pa je prav tako popolnoma jasno. Za tehnični podvig poleta k zvezdam sta dve možnosti. če se v prihodnjih de-setletjih ne bo posrečilo izdelati pogonskih naprav, ki bodo vesoljske ladje gnale skoraj s hitrostjo svetlobe (300.000 km na sekundo), tedaj bo ljudem — astronavtom nemogoče potovati tudi na najbližjo zvezdo, Proxymo Centauri; ta je oddaljena od nas 4,3 svetlobnega leta, vesoljski polet, ki traja 3000 zemeljskih let, pa je absurdna zamisel. čas, ki je kot velikanska ovira zastavil pot do uspeha vesoljskih poletov, pa je mogoče premostiti s kiborgom. Ločeni možgani, preskrbljeni s hranljivo tekočino s svežo krvjo in priključeni na računalnik, bodo poveljniška centrala vesoljske ladje. Po mnenju Rogera A. MacGovvana, znanstvenega praktika, se bo kiborg nekoč razvil v elektronsko »bitje«, čigar funkcije bodo programirane v ločenih možganih in se tam spreminjale v zapovedi- Kiborg se ne stara, ne zboli, ne dobi nahoda, nima nobenih lukenj v spominu: to bi bil idealen poveljnik vesoljske ladje. Tedaj pa bi preskočili nepremostljivi prepad med nami -in zvezdami, ki ga pregrinja morje časa ...
Velikanski skoki astronavtike
Astronavtska tehnika se razvija s tako velikanskimi skoki, da se moramo spomni-, ti na to, kako je prve meritve v bližini Lune opravila 13. 9. 1959 sonda »Lunik II« brez človeške posadke! Komaj deset let pozneje, od 1969, letijo na Luno po voznem
ljali za raziskave v zgornjih plasteh ozračja.
Septembra je Badeau prišel k Naserju. Prinesel mu ja novo Kennedyjevo ustmeno poslanico. Opozarjala je na tri točke:
1.	Egipt je preizkusil raketo dolgega dometa in to lahko pospeši oboroževalno tekmo.
2.	Raketa je namenjena zgolj za prevoz in običajni tovor rakete dolgega dometa je jedrska glava. Tako je Kennedy hotel doseči od Naserja obljubo, da ne bo poskušal pridobiti jedrskega orožja in kot poroštvo za to obljubo je Amerika zahtevala, da bi ji dovolili pregledati egiptovski jedrski reaktor ruske izdelave.
3.	Oboroževalna tekma' na področju klasičnega orožja je postala preveč nevarna in morali bi se tako z egiptovske kot z izraelske strani dogovoriti za omejitev napadalnega orožja, ZDA pa bi prevzele nadzorstvo nad tem sporazumom.
Toda tudi ta Kennedyjeva poteza je propadla zaradi silovitega plazu dogodkov. Mesec dni potem, ko je bila ta poslanica predana Naserju, je pred prestrašenim svetom izbruhnila kriza zaradi kubanskih raket. Bližnji vzhod je bil pozabljen, ko sta se Hruščov in Kennedy spustila v dvoboj »oko za oko« in ko smo se spraševali, če je svet tik pred koncem.
Medtem ko je bila pozornost sveta priklenjena na Kubo, je izbruhnila druga kriza v kamniti puščavi Jemena.
Stari jemenski imam Ahmed je umrl 9. septembra, potem ko so bili nanj štirikrat zapored streljali. To je bil nenavaden človek, bajeslovna osebnost, ki je prišla iz srednjega veka.
Staremu imamu je nasledil njegov sin, princ Mohamed el Badr, ki ga je imam vselej uporabljal za misije v Egiptu. Naser ni vedel .kakšen človek je. Spraševal se je, če bo Badr sposoben povzdigniti Jemen na raven sodobnega sveta. Vse do dneva, ko je Badr zaprosil, da bi obiskali živalski vrt v Kairu.
Odšel je tja z uradno delegacijo in vse je šlo po sreči do trenutka, ko je odkril nekje »katovo« drevo, ki ga ni nihče poznal. Splezal je na drevo, sedel na_ vejo in žvečil »kat«. Ko so o tem dogodku poročali Naserju, se ni več spraševal o Badrovih sposobnostih.
Badr je vladal teden dni, potem pa ga je strmoglavil polkovnik Abdulah Ai Salal, poveljnik kraljevske garde. Ta položaj je imel navkljub temu, da ga je stari imam za pet let zaprl v ječo. Vseh teh pet let je bil uklenjen. Hrano so mu metali in svoje potrebe je lahko opravljal samo na omejenem kosu zemlje, ki ga je dosegel tako, da se je premikal na verigi.
Nekaj Salalovih privržencev je prišlo v Egipt prositi za predsednikovo podporo v vzpostavitvi republikanskega režima. Prišli so k Anvarju el Sadatu, ki je bil tedaj predsednik skupščine. Sadat Je o tem svojem srečanju z Jemenci napisal poročilo in sklenili so jih priznati, jim poslati tehnične svetovalce in jim dati nekaj lažjega orožja.
Badr je pobegnil na zelo smešen način.
redu vesoljske ladje s človeško posadko.
Do tega leta, ki nam je odprlo nebo, so se zvrstili uspešni vesoljski poleti brez človeških posadk:
„	ZDA ZSSR
Na poti okoli Zemlje	529	272
Na Luno	12	6
Na poti okoli Lune	6	5
Na Venero	_
Na poti okoli Sonoa	11	8
kamt; ^ vesoljski P°leti s človeškimi posad-
Poleti	15	g
Kroženje okoli Zemlje	840	310
Pilotske ure v vesolju	2773	533
Spomladi 1973 bo iz Houstona poletel »Skylab«, prva vesoljska postaja, »ljubljenec« Wemherja von Brauna. Vtem ko so pri vseh dosedanjih poletih »Apollov« varčevali pri vsakem kilogramu teže — za ki. logram uporabne teže je potrebnih 5180 kg goriva — bo »Skylab« na .svojem štiritedenskem potovanju po vesolju že omogočil takšno udobje, kakršno si zamišljajo pisatelji znanstveno-fantastične literature:' dolg je 14 m in širok 6,6 m, astronavti pa bodo imeli na razpolago delovno sobo in majhno splanico ter celo kopalno kabino, preskrbljeno z rezervoarjem s 3000 litri vode. V hladilnikih bo uskladiščena tona izbranih živil. Astronavti ne bodo nenehno v zvezi s Houstonom samo po radiu in televiziji kot doslej, ampak bodo lahko na 160 zvitkih teleprinterskega papirja odtipkali z brezžičnim teleprinterjem na Zemljo rezultate svojih znanstvenih nalog. Da astronavtom ne • bo več treba opravljati potrebe vedno v iste hlače, bo imel »Skylab« tudi večjo orna ro s 60 kosi oblačil.
Kaj vse bi slišal, če bi leta 1968 v »Spominih na prihodnost« predvidel ta »Skylab« za leto 1973!
Prvo vesoljsko plovilo, ki so ga izdelali Zemljani, da bi zapustilo naš sončni sistem, v marcu 1972 — z izstrelišča v Cape Kennedyju — je bila ameriška Jupitrova sonda »Pioneer F«, krenila pa je na potovanje, ki bo morda trajalo 100 milijonov let. čez 360 dni, proti koncu februarja 1973, bo »Pioneer F« letel mimo največjega planeta v našem sončnem sistemu, Jupitra (obseg ekvatorja: 143.640 km). Ker je njegova masa 318-krat večja od mase Zemlje, je Jupiter večji od vseh planetov skupaj.
Tedaj bo »Pioneer F« zapustil naš sončni sistem.
Že vzlet sonde, težke skoraj 300 kg, je pomenil senzacijo za astronavtično tehniko: hitrost sonde je bilo treba s tristopenjsko raketo »Atlas-Centauri« pospešiti na 52000 kilometrov na uro, da bi tako dosegli balistično krivuljo, ki zelo natančno drži mimo Jupitra. S tem so bili potolčeni vsi hitrostni rekordi. »Pioneer F« vpeljuje neko novost, posebno važno za razvoj tehnike. Ker ima sončna svetloba v bližini Jupitra samo
Salal je bil ukazal svojim četam, naj pregledajo palačo, ko pa je prišla ura obeda, so vsi zapustili svoje položaje in odšli Jest ter žvečit »kat«. Badr je zajahal oala, odšel skozi zadnja vrata in izginil, preden so vojaki znova zavzeli svoje položaje.
Prišlo je do precejšnje zmede. Nihče ni vedel, kaj se mu je bilo zgodilo, ali Je živ ali mrtev in če je živ, kje se nahaja. V tistem času je bil njegov stric, princ Hasan, v Združenih narodih, kjer je vodil delegacijo Jemena v generalni - skupščini. Hasan je pobegnil v Saudsko Arabijo in zaprosil za pomoč kralja Sauda ...
Naser je v Jemen poslal čete, da bi podprl republikansko vlado. In bil jih je primoran pošiljati nove in nove, ker Jih Je puščava kar požirala. Zaradi tega se Je turobno šalil: »Poslal sem bataljon, da bi odstranil obleganje Sane, pa sem mu moral poslati v okrepitev še divizijo.«
Pred smrtjo še očitek zaradi Jemena
Malo zatem, 17. novembra, je Kennedy napisal Naserju prvo izmed dolge serije pisem o vojni v Jemenu. V teh pismih je razlagal svoje načrte o končanju vojne, podobna pisma pa je odposlal tudi kralju Huseinu.
Dopisovanje med Kennedyjem in Naserjem o Jemenu se je nadaljevalo skozi dobri dve leti. V bistvu je Kennedy silil Naserja, naj se umakne iz Jemena, Naser pa se ni maral umakniti zaradi tega, ker so Saudski Arabci še naprej dajali svojo pomoč rojalistom.
V zadnjem Kennedyjevem pismu Naserju je bilo zaslediti njegovo jezo zaradi Naser-jevega zavračanja, da bi se podredil njegovim željam: »Moram vam spregovoriti o svojem osebnem razočaranju zaradi zavračanja Združene arabske republike, da bi sodelovala pri sporazumu o obojestranskem umiku iz Jemena ...«
Nekega dne novembra 1963 je predsednik Naser odšel zgodaj v posteljo, rekoč, da bo bral. Prva novica o Kennedyjevem umoru je udarila kot strela s teleprinterja ob 21.30 po kairskem času. Telefoniral sem predsedniku. Ob vesti je odrevenel Znova je telefoniral, da b 1 zvedel več podrobnost: in ko je bila naposled Kennedyjeva smrt potrjena, je bil ves pretresen.
Vstal je. se oblekel in prišel dol v svoj urad. Ko pa je bil v njem, je ugotovil, da ne more ničesar storiti. »Moi bog,« je rekel, čemu sem se oblekel, čemu sem prišel sem"’ Nihče ne more z ničemer spremeniti tega, kar se je bilo zgodilo!«
Egiptovsko ljudstvo je občutilo resnično žalost. Celotni film s pogreba so štlrikra* predvajali po televiziji. Objokovali so tega mladega moža. ki je toliko obljubljal. Todr njegovi odnosi z Egiptom so že dolgo čas. poprej izgubili ves svoj čar. Težko je teci. kaj bi se bilo zgodilo, ko bi bil živel. Toda z Ameriko, ki ji je vladal njegov naslednik Ljrndon Johnson, so dogodki neizprosno vodili v obdobje nasilnosti.
1/27 moči, kakršno ima na Zemlji, ni bilo mogoče vgraditi baterij, ki zbirajo sončno energijo. Za »Pioneer F« so prvikrat konstruirali majčkeno atomsko elektrarno! Reaktorji uporabljajo plutonij-238-dioksid, ustvarjena energija s svojo obilico vatov pa bo zadoščala, da bo s poti, dolge 28 bili-jard (10ls) km, pošiljal na Zemljo radijske signale. Tukaj me ne zanimajo toliko merilni podatki, ki jih bo poslal »Pioneer F«, najsi bi bili še tako važni v začetku obdobja, v katerem bomo ogledovali in proučevali zunanje planete. Zanima mfe aluminij-sko-zlata plaketa, ki je na »Pioneerju F«! Ameriška astrofizika in eksobiologa Carl Sagan z univerze »Comell« in Frank Drake iz ameriškega astronomskega raziskovalnega centra sta pri NASA izposlovala, da so sondi vdelali aluminijsko ploščo, prevlečeno z zlatom, z dimenzijami 15,20x29x1,27, tako da bi nezemeljska razumna bitja, ki bi morda srečala »Pioneer F«, lahko s te plošče razbrala obvestilo.
Besedila tega sporočila ni bilo mogoča sestaviti v nobenem nam znanem svetovnem jeziku, ker bi bil kajpada nerazumljiv. Sagan in Drake sta si izmislila znamenja, ki bi po njunem mnenju morala biti razumljiva vsem mislečim bitjem-
Kaj naj sporoča plaketa?
Odkod prihaja »Pioneer F«? Kdo je poslal »Pioneer F« v vesolje? Kdaj Je »Pioneer F« poletel? Kateri je matični planet?
Kot »slika«, ki je ni treba dešifrirati. ker jo poznajo vsa razumna bitja, je pri vznožju plošče prikazano sonce s svojimi devetimi planeti. — Oddaljenost planetov od sonca je nakazana z binarnimi številčnimi simboli. Ce je na primer Merkurjeva oddaljenost do sonca deset binarnih enot — izražena z 10 10 — tedaj je Zemlja oddaljena od sonca 26 enot (10 0 10). Glede na to, da je binarni številčni sistem »jezik« vseh logično sestavljenih računalnikov, bi jih lahko po mnenju Sagana in Drakea neznana razumna bitja najlažje razumela. — Na desni strani plakete je shematsko vgraviran’ obris »Pioneerja F«, na poti Zemlja-Jupiter. Pred njim stojita gol moški in gola ženska, moški v znamenje miroljubnosti vzdiguje desno roko. — Na levi strani se vidi položaj sonca s 14 črtami, kozmičnimi viri energije, ki naj bi 'glede na' položaj Sonca prav tako z binarnimi oznakami pojasnjevale datum odhoda in domovino sonde. — Kot »ključ« za razrešitev vseh sporočil je na levem zgornjem robu narisan vodikov atom, katerega vedno enaka zgradba je nesporna v vseh svetovih. Da bi kaka neznana razumna bitja (če mislijo tehnično!) lahko izračunala telesno velikost ženske, bi morala valovno dolžino vodikovega atoma v spektralni analizi (ki na plaketi simbolično izstopa iz Sonca s črto, dolgo 20,3 cm) pomnožiti z binarnim številom 10 00, ki je zabeleženo zraven ženske ln ustreza številu 8; 8x20,3 = 162,4 To pa bi bila višina Eve s plakete: 162,4 cml
Redkosti, nenavadne reči in podmene
Operacija lobanje pred 4000 leti
Iz knjige „Setev v vesolju44 Erieha von Danikena
Ameriški diplomat E. G. Squier je leta 1863 našel v Cuzcu, na andski visoki planoti v Peruju, človeško lobanjo, ki izvira iz 2000 let pr. n. š. Na temenu lobanje manjka pravokoten kos kosti. Sguier je dal svojo najdbo francoskemu antropologu Paulu Broci (1824—1880), ki je prvi lokaliziral dar govora v nekem zavoju prednjih možganov (Bro-cov zavoj). Broca je v votli lobanji našel šest žičk, tankih kot lasje, in je postavil diagnozo infekcije kosti, na podlagi katere je sklepal, da so na lobanji za življenja tega človeka zatrdno opravili operacijo.
J
Otroci ubili očeta
(Delo julija)
Tako sem prebral pred dnevi v »Delu«. Ubili so svojega očeta zato, ker je surovo pretepal njihovo mater. Otrokom je bilo 14, 12, in 6 let — torej res otroci, ne kaki mladoletniki.
Očitno m bilo druge poti iz družinskega pekla. Strahotnega dejanja seveda ne smemo odobravati — toda razumemo pa otroški obup lahko.
Zgodilo se je že, da uboga žena prikliče na pomoč miličnike ali da gredo ponje sosedje, ki ne morejo gledati izživljanja surovih mož ali ljubimcev nad nemočnimi ženskami. Toda pomoči ni — če mož ženo pretepa, je to družinska stvar, v katero se oblast ne vtika. In mož lepo mlati ženo naprej ... Kdo mu pa kaj more, junaku?
Ukrepamo pa šele tedaj, ko žena takega moža — sicer pa to ni le mož, le strahopetna surovina — ubije, ali to store otroci, ki ne najdejo druge poti iz slepe ulice.
Predlagam, da bi, za spremembo, prihodnjega 8. marca malo manj govorili o ženskih pravicah, o skrbi za matere in podobno. Pač pa nekaj konkretnega podarimo trpečim ženam: dopolnilni člen Kazenskega zakonika, ki naj predvidi ostro kaznovanje mož, ki pretepajo svoje žene ali prijateljice. Kazenski postopek naj bi se pričel na prijavo prizadete žene, otrok ali sosedov, ki s pretepeno ženo sočustvujejo.
Torej nič več poniglavega izmikanja, češ v zasebne zadeve se oblast ne sme vtikati. To ni zasebna zadeva, to je nasilje nad ženo, enakopravno državljanko. Ta pa vendar ima pravico do zaščite pred lastnim divjaškim »soprogom«, ali ne?
Ne bi bilo napačno — četudi v tako humani družbi kot je naša, to ni mogoče — da bi sodni izvršni organ prisodil poleg zaporne kazni divjaškim možem še določeno število krepkih batin — a brez pravice do pritožbe ali celo do zdravniških spričeval.
Morda bi tako vsaj malo zajezili izpade surovosti, nasilja in nečlovečnosti do delovnih žena, ki jih naša socialistična družba vendar mora ščititi — ne le v službi, pri boleznih in pri porodih.
Morda bi te vrstice res sodile bolj v »Jano«; toda namenjene so prizadetim možem — v opombo!
ČRTOMIR ZOREC, Kranj
Prometne
nesreče
(Delo julija)
»Iz. tedna v teden preštevamo žrtve na naših cestah, pisali smo že, da bi nekateri ukrepi: generalna omejitev hitrosti, prepoved alkoholiziranosti in varnostni pasov zmanjšali število žrtev prometa...« (Po Delu, 8. 7., str. 9 ,iz članka »Za 0,0 in omejitev«)
Iz dneva v dan čitamo članke in poročila o prometnih nesrečah na naših cestah: Omejimo hitrost, 6. 7. 73, str. 11.; Prepozno zaviral, 8. 7. 1973, str. 9; Preživeti pri 100 km/h, 7. 7. 1973, str. 28; Morilski BMW, 9. 7. 1973, str. 10; Nemočni proti smrti na cestah7 3. 7. 1973, str. 8; Junija .73, letos že 294 mrtvih, 3. 7. 1973, str. 12; Pobeg hotel prikriti s trkom v zid, 5. 7.. 1973, str. 9; itd.
V dobrem tednu je časopis poln samih kritik, poročil, pripomb in celo minianketa je bila izvedena.
Mislim, da je primemo, da si vsi državljani take članke res dobro ogledamo. V vseh pa sem pogrešal konstruktivnosti in konkretnega odgovora na zadano problematiko. Ali so vsi pisci strmeli k istemu cilju — k zmanjšanju nezgod? Ne dvomim, da je bil to njihov namen. Primerno bi bilo, da vsi skupaj predlagamo merodajnim organom, da takoj in brez izmikanj pričnemo reševati enega najtežjih problemov naše stvarnosti.
Med glavne krivce prometnih nezgod štejemo po statistiki neprimerno hitrost, neprevidno prehitevanje in alkohol. Kako ener. gično odpraviti navedene vzroke?
Predlagam, da omejimo hitrost na slovenskih cestah na 80 km/h, na avtocesti Ljubljana—Zagreb na 100 km/h, Naklo—Radovljica na 100 km/h, na avtocesti Vrhnika—Postojna na 110 km/h. Svoj predlog utemeljujem s predpisi in sklepi v razvitih državah, kot so Švedska, ZDA itd. Ali je povprečnemu našemu državljanu znano, da velja na avtocestah v ZDA omejitev okoli 110 km/h. na preostalih cestah pa skoraj vedno okoli 80 km/h? Ali vemo, da gredo kazni v stotine dolarjev za en sam prekršek? Mnenja sem, da ni nesocialistično, če kazni resnično povečamo do občutne mere. Kdo jo bo pa plačal? Vsak, ki ne priznava naših zakonov in humanih družbenih norm. Ni se bati, da bo prizadela delavce z nizkimi osebnimi dohodki! Kdo bo kaznoval? Milica! Vsak prekršek danes običajno ugotovita dva miličnika. Lahko se zanesemo nanju. Pri ne preveč velikih dogodkih vljudno opozarjata voznike, ki se vedejo do njiju v večini primerov res skrajno nekulturno. V primeru, da bi kaznovani voznik ne imel denarja pri sebi, naj se mu določi rok 24 ur, ko mora kazen plačati na postaji milice, ki mu jo je izrekla, pri neplačilu naj se kazen po. dvoji pri sodniku za prekrške. Pri ponovitvi naj se vozniku odvzame dovoljenje za dobo enega leta. Pri ponovnem prekršku pa naj se odvzame vozniško dovoljenje za stalno.
Počasne voznike, ki ravno tako ogrožajo promet, naj milica energično izloča. Voznik, ki'bi pa pri prehitevanju presegel predpisano hitrost, je ravno tako kriv za prekršek.
Vse kaznovane naj dnevno časopisje redno po imenu objavi. To je potrebno zato, ker milica nima dovolj miličnikov in res ne bo mogla ujeti vseh kršiteljev. Zato bi pa bili prijeti res eksemplarično kaznovani in bi v kratkem času zmanjšali število nezgod in prekrškov.
Podpiram zamisel o 0,0 odstotka alkohola. Res ne vem, koliko »ga« lahko nekdo pre. nese. Največ verjetno vsak doma, nedaleč od postelje. Za njim tisti, ki leži v jarku. Vsi drugi pa so »boljše« volje takoj po prvih kapljicah. Zato vsak zase le težko oceni, kje je njegova meja. Edino točno definirana meja je 0,0 odstotka. Vesela družba naj da še nekaj denarja za taksi ali krajevni avtobus, če je to potrebno, pa bo zanje in za njihovo okolico najbolje. Smatram, da bi za tak prekršek lahko veljale enake kaz ni kot za prehitro vožnjo.
Za športne voznike lahko avta-moto društva preskrbijo prostor in prost čas na av todromih, kjer bi za majhen prispevek lahko uživali, pa še reševalci bi bili lahko stal. no v bližini. Ne nazadnje bi imela AMD pri tern lahko tudi dober dohodek. Pustimo vsakemu svoje, a ne dopuščajmo škode skupnosti in posamezniku, ki potrebuje avto za prevoz. Na koncu bi lahko ugotovili, da bi z novimi predpisi zmanjšali porabo goriva, ki ga v veliki meri uvažamo. V ZDA pozivajo voznike, naj zmanjšajo hitrost, da bodo ■manj potrošili! Ali za nas to ne velja?
Poštni predal 29
Odmevi na:
H koncu bi želel pripomniti, da smo dokazali, da smo sposobni ukrepati in sprejemati odločitve in zakone v najkrajšem času, kadar je to v splošno državno korist. Ali tak zakon ne bi bil res takoj zaželen?
■ Želel bi odgovor merodajnih organov, čemu dopuščamo take polemike po časopisju, in nič ne ukrenemo. Želel bi vedeti? kdo je merodajen, da odloča o tem, kje so zadržki, da se hitro ne ukrepa?
Preveč 'premišljevanja in dogovorov za to res ne bi bilo potrebno, pa tudi tuje licence ne.
dr. mag. FRANC ROETHEL, LJUBLJANA
Katastrofa
(Delo 24. junija)
Podatki o številu prometnih nesreč v enem tednu v letu 1973, ki jih je v nedeljski številki »Dela« dne 24. 6. v rubriki »čr. ni cestni koledar« zbral in komentiral M. P., so resnično grozljivi in je težko dovolj poudariti nesrečo in škodo, ki nas ob tem vse prizadeva. Naslov »Katastrofa« je kar pravšnji. Vendar pa so razlaga vzrokov za 'takšno bilanco in še posebej predlagani ukrepi za odpravo vzrokov v komentarju M. P. tako poenostavljeni, da je ob tem nemogoče molčati. Vzemimo samo en »poglavitni« vzrok — hitrost. Med vzroki za 231 nesreč v preteklem tednu je za 45 nesreč naveden vzrok — neprimerna hitrost. Tov. M. P. ima takoj pripravljeno rešitev — splošno omejitev hitrosti na vseh slovenskih cestah na 80 kilometrov na uro. S tem potegne kratko malo enačaj — neprimerna hitrost = hitrost nad 80 km/h, kot da je v vseh 45 navedenih primerih prišlo do nesreče, ker so ljudje vozili z več kot 80 km/h. Vemo pa, da je neprimerna hitrost vse od 20 km/h ali še manj pa do 20 km/h ali še več glede na razmere, ne pa v absolutnem smislu. Podrobnejši pregled vzrokov nesreč v obravnavanem tednu bi pokazal, da je bilo nesreč zaradi hitrosti nad 80 km/h tam, kjer je taka hitrost dovoljena; neprimerno manj pot pa tistih zaradi prekoračitve že omejenih hitrosti pod 60 ali 50 km/h (naselja, označeni odseki itd.) — torej zaradi nespoštovanja predpisane hitrosti iij danih razmer pri manjših hitrostih, ne pa zaradi hitrosti nad 80 km/h.
Tako poenostavljanje je zelo škodljivo vsaj v dveh ozirih. Odvrača ljudi od dejan-skih vzrokov in ustvarja prepričanje, da vozi pravilno le tisti, ki vozi počasi, oziroma da vozi nepravilno vsakdo, ki vozi hitro. To je vzgoja mečkačev, ki jim je edino pravilo »vozi počasi«, čeprav s tem pogosto povzročajo brez potrebe repe in kolone, nestrpnost pri drugih voznikih, nevarne situa-cije zato, ker jih drugi prehitevajo, in s tem — posredno —, karambole. Kakšen bi bil promet .ob takšni splošni omejitvi, tega M. P. ne razmišlja: nepregledne kolone ob količkaj močnejšem prometu in seveda ve-' liko prekrškov — ker je težko doseči spo-štovanje neutemeljenih predpisov. Tov. M. P. med vzroki za povečano število nesreč navaja padec zračnega pritiska — lahko bi hkrati mislil tudi na to, kako bi na voznike vplival predpis, ki bi jih tudi na odprti, pregledni in prosti cesti neutemeljeno silil voziti počasi. Sklepanje P. M. o zvezi med vzroki in posledicami je torej bolj površno kot pa logično.
ANTON MIKLAVČIČ, KRANJ
Čas je zlato?
(Delo julija)
Iz spanja me je zbudilo hupanje rešilne-ja avtomobila V hipu sem bila na cesti. V mislih: kdo, kje je spet nesrečen?
Takoj ko se z avtomobilom vključimo o kolono, na katerikoli cesti, me postane itrah. Ko gledam ljudi, ki se na dvoriščih, vred hišami, v ulicah vkrcavajo v avtomo. bile, nasmejani in z nasmejanimi otroki, me stisne pri srcu: se bodo vrnili? Živi, zdravi?
Ne morem pomagati, strah me je. Mo-rilci so med nami. Poznam ljudi,: ki imajo vozniško dovoljenje, pa so nezreli, nesposobni, neodgovorni. Posadili smo jih za volan, pa je tako, kakor da smo jim dali v roke revolver z odpetim petelinom.
Pišemo, slikamo grozljivo zvito pločevino. Jokamo. Vzdihujemo: pridite pogledat družinske grobove. Berite osmrtnice. Pojdite na nezgodno postajo, obiščite invalidne otroke. Samo tiste s poškodbami na možganih. Vas ni nič strah? Seveda, vi ki ste dolžni razmišljati o tem, kaj nam je storiti, da naše ceste ne bi bile več krvava fronta, vi ste še celi, zdravi, že za volanom. Mrtvi in slaboumni pa ne morejo povedati svojega mnenja. Kaj bi dejali, če bi oživeli, če bi lahko govorili in mislili? Cas je zlato? Prekleti drobec časa, ki me je pahnil v grob, prekleti drobec zlata, zaradi katerega me ni več. Mrtev sem. Vsi moji so mrtvi. Za drobec časa, ki ga je naše življenje prihranilo nekemu nestrpnemu Sojerju. Dajte, storite nekaj, vi, kot to lahko storite, morda boste s tem prav sebi rešili življenje. Kdo ve? In ne recite, da smo patetični, smrt je tako pusta in prazna. prav nič patetična.
SILVA ROZMAN, T.hihliana
Skromen aplavz
(Delo 16. julija)
V svojem poročilu o večeru nigerijskega folklornega ansambla v Križankah je poročevalka Andreja Tauber (v članku z našlo, vom SKROMEN APLAVZ — DELO, 16. julija 1973, rubrika Kulture — šolstva — znanosti) delila plesni večer v nastop nigerijskih plesalcev in instumentalistov prvobitnih glasbil od orkestra elektronske glasbe in njegovega pevca-instrumentalista in plesalca Victora Uvoaifora. Delila ne samo tehnološko; pač pa tudi z oceno, da »kar razumeti ne more, da se glasbeno življenje Nigerije razvija v to smer«, postavila teze, ki nimajo nobene zveze niti z razumevanjem folklore nasploh niti nigerijskega gostovanja samega zase.
Da tako površinsko pisanje iz nerazgledanih dimenzij domače hiše ni v skladu s prijateljsko ponujeno roko nigerijskih gostov, ki prihajajo, da bi utrdili prijateljstvo med našimi in njihovimi narodi, je se veda dodaten proporc članka.
Zato želim, kolikor je mogoče, žal post festum in prepozno, popraviti storjeno in opozoriti, za kaj pravzaprav gre. Opozoriti, da je ljudska folklomost nekaj veliko preve-ličastnega in preveč splošno človeškega, da bi lahko na lahko roko z njo ravnali po svojih slučajnih muhastih refleksih.
Nigerijska folklorna skupina je namreč prišla k nam kot del živega ljudskega praplesnega bivanja. Tako kot je nigerijska' skulptura, ki se vsak dan oblikuje in vendar ni plagiat (kot bi bila in je, kadar jo civilizacija konfekcionira), prvobitno resnica. V taki elementarnosti praplesnosti je seveda prainstrument ki ga delajo tamkajšnji ljudski »obrtniki« vsak dan za vsakdanjo rabo ravno tako današnji kot električna kitara ki po bogvekakšnih poteh pride tja. Ali recimo elektronske orgle ali klavir, ki prvobitnemu okolju prinese doživetje nenavadnih izvajalskih možnosti. Ki jih razumljivo v svojih elementarnih in nepokvarjenih reakcijah osvoji lažje od fru-stiranega civiliziranca. Da to drži, je dokaz da sem bolj plastična, dejstvti, da plesalci vstopajo v elektronsko igro Victora Uivaifora brez vznemirjanja enostavno, umirjeno in samo po sebi razumljivo.
In če hočemo pregledati -nelogičnost poročila; opozarjam, da recimo pisca nikakor ne motijo zrcala v okrasju plesalk in celo v »kroni« kot simbolu plodnosti, čeprav so prav tako importirana in nikakor ne rastejo po nigerijskih poljih ali džunglah.
Dodajam, da je ideja o tem, da se »bogata afriška folklora« vrača skozi elektronski orkester v »skvarjeni in popačeni obliki«, absurdna. Kajti orkester Victora Uivaifora ni storil drugega, kot svojo prvobitno in neodtujljivo pristnost prenesel v novo izrazno sredstvo. Uporabljeno izredno logično, mnogo bolj logično, kot ga uporabljajo naši salonski zabavnoglasbeniki. Obstaja mogoče kaj bolj logičnega, kot izkoristiti vse možne ozvočitvene variante od dotika instrumenta s prsti tja do komolca in kolena in tako dalje; ker pač vse prebuja in iz-vablja iz instrumenta zvok.
Kaj je drugega logika instrumenta in njegove spontane resnične uporabnosti.
Pa še to. V nigerijskem praplesu je edinstvo pripovedi, petja in plesa. Mislim, da nam je elektroničar odkril to edinstvo na presenetljiv način. In da je plesalec, kot bi si jih človek le želel.
Seveda pa je pomanjkljivost, ki pada na posredovalnico Festival, da niti ni poskrbela za razumevanje teksta in pripovedništva tako prvega praplesnega petja, ki je bilo še kako namenjeno komuniciranje in naslovljeno na publiko; kakor tudi drugega dela in električarjev.. In druga pomanklji-vost, da nihče ni slišal ozvočenja, ki je seveda zaradi pjeglasnosti paralo ušesa in otopilo sprejemljivost in. tudi skalilo. postrojenje v avditoriju.
MARIJA VOGELNIKOVA
Kar v zapor s kadilci!
(Delo 12. julija)
Pod gornjim naslovom sem v »Delu« zasledil že drugi večji članek, povezan s problemom odnosa kadilec — nekadilec.
Pred meseci objavljen članic je prinesel nekaj zanimivih novic o boju proti kajenju v skupnih prostorih v SZ, ta zadnji čla\ek pa nas seznanja s podobnimi prizadevanji na Finskem.
Ob tem se sprašujem, kaj je bilo na tem področju storjenega pri nas. Res je, da smo nekajkrat lahko prebrali vest, da so tu in tam sklenili prepovedati kajenje med sejami. Vendar, ali je to vse, kar lahko storimo? Morda je do takega delnega odpora proti kajenju prišlo le zaradi tega, ker so pri nas seje zelo pogoste in navadno zelo dolge, tako da zakajeno ozračje včasih celo kadilci sami težko prenašajo.
V tem prispevku nimam namena ponai'-Ijati ugotovitve zdravnikov, da je kajenie zdravju škodljivo. To je problem vsakega posameznega kadilca. Šem pa proti temu. da si kadilci laste polno pravico do kole v skupnih prostorih, zlasti delovnih, ter s tem škodljivo vplivajo na zdravje sodelavcev ali soudeležencev na sestanku ter na njihovo počutje v neznosnem zadimljenem ozračju.
Na Finskem je predlog za omejitev oziroma prepoved kajenja v skupnih prostorih sprejel v obravnavo minister za zdravstvo in socialne zadeve. Ali ne bi mogli iti tudi pri nas po isti poti? In če se problema že ne bi mogli lotiti na tako visoki ravni, ali se ga ne bi mogli lotiti v delovnih kolektivih?
Veliko se govori o neizkoriščenih možnostih za povečanje storilnosti. Nikjer pa še nisem zasledil, da bi kdo argumentirano opozoril na izgube delovnega časa prav zaradi kajenja med delovnim časom Ob tem se spominjam na članek, objavljen pred lati. da je neki privatni podjetnik v Veliki Britaniji obljubil vsakemu kadilcu posebno na orado (niti ne tako majhno!), če bi se na delovnem mestu odpovedal-Tratenju. Kot pri. vatnik je verjetno dobro izračunal, da zaradi nagrade ne bo ime/ izgube.
Znano je, da je slab zrak v delovnih prostorih mbčno vplival tudi na storilnost nekadilcev. Slab zrak moti nekatere pri dihanju, druge pečejo oči, v slabem zraku postanejo zaspani itd.
Res je, da družbo ne more preprosto prepovedati kajenja, lahko pa vpliva v prime-
rih, ko je kajenje družbeno škodljivo, s tem da postavi določena družbena pravila, ki so jih kadilci povsem izigrali. S ponovno jasno opredelitvijo pravil naj bi omejili samovoljo kadilcev v odnosu do nekadilcev Poseben odbor finske vlade predlaga denarne kazni in celo šestmesečni zapor za kršitelje postavljenih pravil. Ni bil moj namen, da v tem članku predlagam podobne kazni, pač pa da opozorim na dejstvo, da pri nas obstojajo podobni problemi, vendar o njih še premalo razmišljamo. Zato bi bil vesel, če bi še kdo drug objavil svoje mnenje o odnosu kadilec — nekadilec.
BOJAN VERBIČ, Ljubljana
Deželni svet ni
„pokrajinska
skupščina66
(Delo 10. julija)
že več let zapažam, da naši časnikarji pri osrednjih listih rie znajo (ali pa morda mislijo, da je vseeno) ločiti med »pokrajino« in »deželo«. V poročilih onstran italijanske meje te izraze stalno zamenjujejo oziroma največkrat pišejo »pokrajina« tam, kjer bi moralo stati »dežela« (je morda dežela preveč zastarel izraz?).
Tako so pred kakima dvema letoma več mesecev skoraj dosledno pisali o sporu med mestoma Reggio Calabria in Catanzaro, češ da gre za to, v katerem izmed teh dveh kalabrijskih mest bo sedež »pokrajinske« vlade, a zapisati bi bili morali »deželne«. Vedno me je to zamenjavanje zemljepisno pravnih pojmov bodlo v oči, a ker se človeku ne da za vsako malenkost pisati v časnik, sem odlašal do danes. Sedaj vidim, da se to nenatančno in pravzaprav zavajajoče poročanje še zmeraj nadaljuje in da do napak največkrat prihaja zaradi slabega prevajanja in srbohrvaščine. (To se dogaja tudi z drugimi besedami in pojmi in tako skoraj vedno beremo le o vojnih akademijah, čeprav gre za vojaške akademije; neko Tanjugovo poročilo z občinskih volitev na Koroškem je govorilo o avstrijski »narodni« stranki namesto o avstrijski ljudski stranki.)
Čeprav je pojem dežela dobro znan tudi Slovencem in ne le Italijanom, se ga danes nekateri kajvemzakaj otepajo. Italija je pc ustavi razdeljena tudi na 20 dežel (regioni) in ne le na bolj znane in upravno bolj funkcionalne pokrajine ali province. Od dežel je 5 takih s posebnim statutom: Furlanija-Julij-ska krajina, Tfidentinsko-Gornje Poadižje (Južna Tirolska), Aostanska dolina, Sardinija m Sicilija. Pri uradnem nazivu nam sosedne dežele Furlanije-Julijske' krajine je prvi del imena (Furlanija) vsem jasen, drugi del naziva pa je umetno ustvarjen izraz,, ki ■ ga je leta 1863 prvič uporabil ih predlagal goriški italijanski jezikoslovec judovskega' rodu Graziadio I sala Ascoli-in ga-je Italija uporabljala za tista ozemlja, ki jih je pc prvi vojni pridobila na vzhodu. Za izraz Venezia Giulia je slovenski tisk že pred drugo vojno začel pisati izraz Julijska krajina, namesto dobesednega prevoda Julijska Benečija, ki ga nekateri tudi še uporabljajo.
Deželo Furlanijo-Julijsko krajino sestavljajo tržaška in goriška pokrajina (»julijski« del) ter videmska in pordenonska pokrajina (furlanski del); avtomobilske oznake za te pokrajine so- TS, GO, UP in PN. Najvišji predstavniški m oblastni organ v deželi je deželni svet (consiglio regionale), ožji organ se imenuje deželni odbor (giunta regionale).
Delo z dne 10. 7. 1973 je po Tanjugu poročalo, da je Dušan Lovriha postal sekretar pokrajinske skupščine: v resnici je Du šan Lovriha sedaj tajnik (eden izmed štirih) DEŽELNEGA sveta
TOMAŽ PAVŠIČ, Nova Gorica
Načrtovanje
družine
(Delo julija)
Zadnje ustavne spremembe so pri nas prenesle skoraj'vse kompetence iz področja zdravstva, socialne politike in šolstva s federacije na republike. Tako je tudi načrtovanje družine zdaj pod resorjem repub-blik in pokrajin. Zato tudi Resolucija o planiranju družine iz leta 1969 zdaj služi le za temelj republiškim nalogam, ki se te dneve že porajajo vsaj v osnutkih. Ravno tako je prenehal veljati zvezni zakon o prekinitvi nosečnosti ter zdaj odločajo republike o tem, ali naj istega podaljšajo, ali novelirajo.
Zato bo izpolnjevanje nalog, ki nam jih nalaga resolucija, tudi v prihodnje odvisno od razvitosti v posameznih republikah in pokrajinah, posebno kar se tiče zdravstvenih, socialnih in vzgojnih delovnih organizacij, pa tudi nivoja zdravstvene kulture, tradicije, predsodkov in materialnih pogojev življenja. Zato ne čaka malo dela zvezni svet za planiranje družine, ki naj bi koordiniral te naloge in sodeloval z ustreznimi tovrstnimi mednarodnimi organizacijami Jasno je, da v preteklih letih ni bilo spektakularnih rezultatov v regijah, kjer je zdravstvena služba slabo razvita, kjer je nivo splošne in zdravstvene prosvete nizek, kjer so močno vkoreninjeni tradicionalni pogledi in norme patriarhalnega familiarnega življenja,, kjer je žena le objekt za satisfakcijo nagona ter se ženski naraščaj sploh ne šteje in ne vrednoti enako kot moški.
Zato tudi niha naravni prirastek prebivalstva na področju SFRJ od 3 v Vojvodini do
Nobena propagandna akcijaja slovensko tržišče
ne more orez oglasov v časopisih in revijah, kijih izdaja "DELO”
30 na Kosovu, računano na tisoč prebivalcev. To sta dva ekstrema, med katerima leži tudi naša republika s številom 6,7, medtem ko je jugoslovansko povprečje 9,6. Je sicer višje kot evropsko, ki je 8, manjše kot v ZSSR, ki je 10, in manjše kot v ZDA, ki je 12, vse nakazano v promilih!
Mednarodna federacija za planiranje družine evropske regije ki šteje 18 članic, med njimi tudi SFRJ, je del svetovne federacije, ki ima 80 članic, razpoznava kratica IPPF, je 4. in 5. junija tega leta zasedala v Turku na Finskem in si zadala za Evropo tele cilje:
1.	da pospeši vzgojo in spoznanje v deželah Evrope, da je odgovorno roditeljstvo v interesu ter v dobro tako posameznika kot družine ter nacionalne in mednarodne skupnosti;
2.	da pospeši znanstvena raziskovanja na naslednjih področjih: biološki, psihološki, družbeni in demografski vpliv na človeško reprodukcijo in njeno reguliranje, seksualno vzgojo in zakonsko pripravo;
3.	da zbira in objavlja rezultate teh raziskav.
Diskusija je potekala v tem smislu, da načrtovanje družine mora biti dostopno vsem prebivalcem tega sveta v kontekstu srečnejših in humanih medčloveških odnosih, v zdravju in blagostanju ter da postane to planiranje sestavni del socialne in zdravstvene politike vsake dežele. Jugoslovanski prispevek je bil na podlagi lastnih izkušenj ta, da se deželam v razvoju ne sme nuditi planiranja družine namesto socialnoekonomskega razvoja, temveč da je to le integralni del tega.
Vsi udeleženci seminarja na Finskem, bodi s severa, juga, zahoda ali vzhoda Evrope, so bili mnenja, da socialna in zdravstvena politika mora temeljiti na blagostanju posameznika in družine ter da mora tudi načrtovanje družine biti njen integralni del.
Osnovna pozicija IPPF-evropske regije je, da je planiranje družine človekova pravica, ki je tesno povezana z zdravjem in blagostanjem posameznika in družine ter je nasprotna vsakemu krutemu drugemu načinu vodenja populacijske politike.
Tudi jugoslovanski koncept načrtovanja družine temelji na samostojnem in svobodnem odnosu med ženo in možem, ki svobodno odločata o spočetju in rojstvu otroka.
Možnost, da človek svoj seksualni del življenja oddvoji od biološke kreacije, pome. ni zlasti za ženo osvoboditev od strahu zaradi nezaželene nosečnosti ter ji omogoča enakopravnost z moškim, v ekonomskem in socialnem pogledu. Vendar je pa za to svobodo treba vedeti več kbt samo to, kako izvajati kontracepcijo ali priti do legalnega splava. Treba je prosvetliti oba spola, ne sam<f v tej smeri, da se zavesta svojih fizioloških funkcij, temveč tudi svojih dolino-sti do otrok, do naroda ter do naše samoupravne skupnosti, v kateri se vprašanje biološke reprodukcije ne more obravnavati ločeno od našega celokupnega družbeno-eko-nomskega razvoja, ki stremi, k afirmaciji delovnega človeka.	*• ■><->	*•
SFRJ z 80 prebivalci na kV. kilometer ni prenaseljena, niti nima v povprečju velikega naravnega prirastka ■prebivalstva. Vendar so na jugoslovanskem področju sila različne de-mografske situacije, značilne pač za našo večnacionalno skujgnost. Tem situacijam so botrovale različne kulture, religije, materialni razvoj in druge dediščine iz burne tradicije naših narodov.
Znano je. kako močna je povezava med regionalno doseženim nacionalnim dohodkom. socialno strukturo prebivalstva, stopnjo zaposlenosti žene in njeno prosvetlje-nostjo. s fertilnostjo. nataliteto in smrtnost-jo dojenčkov. V Sloveniji kot najbolj razviti republiki tvorijo žene 43 odst. vseh zajxj-slenih. Zato je tudi rojstev komaj za tretjino tistih, kar jih je v naši najmanj razviti republiki Kosovu, kjer je komaj 19 odst. žena pri daleč nižji zaposlenosti prebivalstva. To se pravi, da zaposlitev žene, oziroma njena aktivna vloga v ekonomskem razvoju, pozitivno vpliva na racionalizacijo biološke revrodukcije. Za ilustracijo je dobro vedeti, da pismene žene porajajo povprečno. okoli 1,5-krat, nepismene pa vsaj 4-krat. Do danes je veljalo pravilo, da visoko nataliteto spremlja visoka smrtnost otrok. Vendar ta smrtnost kljub spontanemu rojevanju otrok na nerazvitih območjih rapid-no pada, po zaslugi aktivnosti zdravstvenih delavcev,' ki je često vezana na velike napore.
Kaj zahteva pismena žena za kompenzacijo- materinstva in večjega števila otrok? Najprej sebi in družini primemo stanovanje, nato pa prosto mesto za otroke v vzgojno-varstvenih ustanovah, da ji materinstvo ne bo ogožalo socialno-ekonomskega položaja in napredovanja. V najbolj razviti republiki Sloveniji imamo trenutno 20 tisoč mest v vzgojno-varstvenih ustanovah za predšolske otroke. Zato je velik uspeh, da bomo na podlagi družbenega dogovora večali to število mest za 4 tisoč mi leto. Kajti zavedati se moramo, da bo šele sto tisoč mest rešilo ta problem varstva otrok! Drugi problem je nočno delo žena, kjer jih je v naši republiki še vedno okoli 18 tisoč. Tretji problem je pa šikaniranje nosečnice na delovnem mestu, ker mnogi primitivci še vedno vidijo in smatrajo nosečnico za »problem podjetja ali ustanove« ter jo zapostavljajo in dajejo manj vrednotena delovna mesta, čeprav jo ščiti zakon. Tako je iz tega strahu pred maltretiranjem prekinjena marsikatera nosečnost kot »socialna indikacija«! Temu sledi graja materinstva, posebno če mora mati ostati doma. zaradi nege otroka, kar ji zopet gre po zakonu. Ti problemi niso tako redki in ne smemo pred njimi zapirati oči.
Kopica problemov nastopi, ko otroci »prebolevajo puberteto« v dezinformaciji o spolnem življenju ter nasedajo »razodetju«, ki jim ga ne prinaša samo »šund« literatu-ra, temveč tudi naš bulvarski tisk, kjer vča-sih psihologi odgovarjajo šestnajstletnicam, da je zadnji čas. da začno tudi aktivno spolno uživati! Tako naraščajo med mladino spolne bolezni; zaradi neznanja o tem, kaj to sploh je, kaj šele, kako se pred tem za-ščiti. Temu se pridružuje nezaželena noseč, nost med mladoletnicami, tej seveda sledi splav, ker neredko, zaradi »modeme hipijevske promiskuitete«, sploh ne ve, s kom je zanosila, bodisi v treznem stanju bodisi v alkoholnem opoju. Vse te pojave importi-rane socialne patologije, ki nima nič skupnega s socialističnimi družbeno-moralnimi normami, nočem posploševati. Vendar naša družba troši težke milijone, da iztirjene skupine mladoletnikov spravi na normalni tir. Ali ne bi bilo morda bolje te milijone porabiti za nagrade tistim staršem, ki so
vzgojili svoje otroke v neoporečnem moral-no-etičnem ter sociološkem pogledu. Kajti od teh otrok lahko naša družba največ pričakuje! Ali pa bi nagradili tiste mentorje, ki zbirajo okrog sebe mladino, ko so očetje in matere v delovnem procesu, da bi ne bila prepuščena ulici, temveč da bi se izživljala v športu ali kaki drugi telesno in duševno rekreativni dejavnosti!
Vse te »malenkosti« vplivajo na starše, ko se odločajo imeti ali ne imeti več kot enega, morda dva otroka! Treba jih je pa tudi upoštevati v naši za zdaj še neformu-lirani populacijski politiki, ki bo, tesno po-vezana e našo socialno politiko, temeljila na družbenoekonomskem jazvoju naše samoupravne socialistične skupnosti.
Dr. ALEKSANDER NARDIN, Šempeter pri Gorici
Pritožbe tujih gostov
(Delo 3. julija)
V torkovi številki časopisa *Delo« (3. 7. 1973) je bil na strani 10 (rubrika Iz naših krajev) objavljen članek vašega blejskega do. plsnika B. Benedika z naslovom Pritožbe tujih gostov. Ker so bile posamezne trditve v tem članku neprecizne in bi lahko povzročile ne. upravičeno kritiko poslovanja strokovnih služb oziroma komunalnih zavodov za socialno zavarovanje pri Skupnosti zdravstvenega zavarovanja v SR Sloveniji, vam pošiljamo v objavo naslednja pojasnila:
Postopek pri uveljavljanju zdravstvenega varstva tujih zavarovancev-turistov med začasnim bivanjem v Jugoslaviji je naslednji:
1.	Turisti iz držav, s katerimi JugosUu vija nima sklenjenih bilateralnih sporazumov o socialnem zavarovanju, plačajo stro. ške zdravstvenega varstva sami, po določenih cenah.
2.	Postopek pri uveljavljanju zdravstva, nega varstva turistov, ki prihajajo iz držav, s katerimi ima Jugoslavija sklenjene bilateralne sporazume o socialnem zavarovanju (Avstrija, Belgija, Bolgarija, CSSR, Francija, Nizozemska, Italija, Luksemburg, Madžarska, ZR Nemčija, Poljska, Švedska, Strica, Velika Britanija), je odvisen od tega, kako je uredila to vprašanje posamezna konven. -cija:
a)	Turisti nimajo brezplačnega zdravstvenega varstva po konvencijah s Francijo, Švedsko in Švico. Stroške zdravstvenega varstva plavajo sami, po določenih cenah.
b)	Po konvencijah z Luksemburgom, Italijo, Belgijo, Nizozemsko, ZR Nemčijo, CSSR, Madžarsko, Poljsko, Veliko Britanijo, Bolgarijo in Avstrijo, imajo turisti pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva — vendar imajo po konvencijah e Luksemburgom, ZR Nemčijo, CSSR, Poljsko, Madžarsko, Bolgarijo in Avstrijo, pravico le do zdravstvenega varstva v primeru, če je potrebna nujna zdravniška pomoč ali zdravljenje v bolnišnici v nujnih primerih (t. j. nujno zdravtsveno varstvo).
Nosilec stroškov zdravstvenega varstva ie
—	država, kjer turist začasno biva, po konvenciji s CSSR, Poljsko, Veliko Britanijo, Bolgarijo, Madžarsko (vendar pri madžarskih turistih nosi jugoslovansko zdravstveno zavarovanje samo stroške splošne in specialistične zdravniške oskrbe ter zdravil, medtem ko nosi stroške zdravljenja « bolnišnici država, ie katere turist prihaja; L j. Madžarska);
—	država, iz katere turist prihaja in je tam zavarovan, po konvenciji z Belgijo (do 45 dni začasnega bivanja). Nizozemsko, Av. strijo, ZR Nemčijo, Luksemburgom in Italijo.
Turisti uveljavljajo zdravstveno varstvo v Jugoslaviji praviloma na podlagi ustreznega potrdila o zavarovanju, ki ga izda pristojni nosilec zdravstvenega zavarovanja v državi iz katere prihaja:
1.	To potrdilo je dogovorjeni dvojezični obrazec' po konvencijah z Italijo (It. 7), Avstrijo (obrazec JA—3), ZR Nemčijo (obrazec JU—6), Nizozemsko (obrazec — potrdilo namesto legitimacije), Belgijo (obrazec (B.
Y. 11), Luksemburgom (obrazec Y/L—4) in od 20. aprila 1973 tudi z Madžarsko (obrazec J—M—Z 1).
2.	Za turista Iz Poljske ali Bolgarije za-dostuje po konvenciji kakmšokoli potrdilo o zavarovanju (npr. zdravstvena izkaznica).
3.	Turisti iz Velike Britanije so dolžni predložiti le potni list.
Samo v primerih pod 1. zavezuje konvencija turista (ki želi uveljavljati zdrav-stveno varstvo), da ustrezen obrazec predloži komunalnemu zavodu za socialno zavarovanje oziroma strokovni službi zdravstvenega zavarovanja. Zavod oziroma služba turistu na njegovo zahtevo izda Potrdilo o pravici do dajatev v naravi za inozemskega zavarovanca in za njegove družinske člane (bolniški list), s katerim turist neposredno uveljavlja zdravstveno varstvo v zdravstve-ni ustanovi. Ce se turist zdravi v bolnišnici, je dolžna zdravstvena ustanova takoj obvestiti zavod oziroma službo o pričetku in prenehanju zdravljenja.
Vsaka zdravstvena ustanova je dolžna turista najprej napotiti na zavod oziroma službo, pri kateri dobi bolniški list. V pri-merih, ko je zdravniška pomoč nujno potrebna, pa je dolžna zdravstvena ustanova nuditi turistu tako pomoč že na podlagi dvojezičnega obrazca (ki ga turist prinese iz svoje države), pod istimi pogoji in na lsti način kot nudi nujno zdravniško pomoč jugoslovanskim državljanom. Seveda je dolina zdravstvena ustanova dvojezični obrazec v vsakem primeru poslati zavodu oziroma službi. Ce je potrebno daljše zdravljenje, zahteva zdravstvena ustanova, da zavod oziroma služba izda bolniški list.
Ce turist nima s seboj ustreznega dvoje-žičnega obrazca, plača stroške zdravstvenega varstva sam, po določenih cenah. Ko-Ukor je v takem primeru pričakovati, da se bo turist zdravit v bolnišnici, zahteva na podlagi obvestila zdravstvene ustanove komunalni zavod ozroma služba od tujega nosilca zdravstvenega zavarovanja, da naknadno izda ustrezni dvojezični obrazec; na podlagi prejetega obrazca izda zavod oziroma služba bolniški list in ga pošlje zdravstveni ustanovi.
Postopek v zvezi z uveljavljanjem zdrav-stvenega varstva urejajo bilateralne konvencije, zato je dolžna vsaka država podpisnica (in strokovne službe, ki izvajajo konven-cije) dosledno spoštovati njihove določbe. Enak postopek in enake obveznosti, ki so popisani za primere začasnega bivanja turi. stov iz naštetih držav v Jugoslaviji, torej veljajo tudi za jugoslovanske turiste, ki se mudijo v teh državah. Dogovorjeni pošto, pek je poleg tega tudi osnova za obroču-navanje stroškov zdravstvenega varstva.
če bi se v prihodnje pojavila potreba po Informiranju o teh in podobnih vprašanjih, smo vam pripravljeni predhodno posredovati ustrezne podatke oziroma pojasnila.
JOŽE PIANO, generalni sekretar Zveze skupnosti zdravstvenega aavarovanja SR Slovenija
MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU
■———1111'	—  ' i	-	■    ------ -------- ■ ....... ' '	------ -	'	_________________________—
1
TOK UNITED STATES OFAMEKICA
G 9820686D
VVASHINd roM.P-C.
G 9820686 D
»LExpress«, Pariz
Prebujenje v onesnaženju
BOJ DAVIDA Z John Dean (stoji) pred senatnim odborom
Življenjske razmere na Japonskem so neznosne
Eksplozivni kompromis
Tung Dat, ki živi v vasi Bomba A Gen blizu kamboške prestolnice Phnom Penh, je neko jutro pridrvel iz svoje kolibe in zavpil:
»Dobra novica!«
Vaščani so se takoj zbrali okoli njega. »Kakšna pa je ta dobra novica?«, je vprašal Nu Dong.
»Radio je pravkar sporočil, da sta predsednik Nixon in ameriški Kongres dosegla kompromisno rešitev, po kateri nas bodo ameriška letala lahko uradno bombardirala samo do 15. avgusta.
»In to je zate dobra novica?«, je zmajal z glavo Nu Dong. 1
»No, lahko bi bilo še huije. Kongres sprva sploh ni hotel dovoliti predsedniku, da nas še naprej bombardirajo. Predsednik pa je vztrajal pri svoji zahtevi in zatrjeval, da bombardiranje nujno potrebuje za dosego miru v Indokini. Spor se je tako razvnel, da bi kmalu prišlo do ustavne krize v ZDA.
skim vojnam tudi v drugih državah. Varnost vsega svobodneg sveta je torej odvisna od tega, kaj bodo ameriške letalske sile v prihodnjem mesecu počenjale s svojimi bombami. Bodimo ponosni, da Je Ni-xon izbral prav nas, da podpremo njegovo doktrino v jugovzhodni Aziji. Ce bo prestal vse, kar je moral prestati zadnjih nekaj tednov zaradi zaslišanj o zadevi VVaterga-te, potem se lahko tudi mi spoprimemo z nekaj sto tisoč tonami bomb.«
»Tung Dat«, Je rekel duhovink Sing Fom, »nas bombardirajo že leto dni, pa se ne zdi, da bi bilo karkoli bolje. Kako naj verjamemo, da bo še mesec dni bombnih napadov spremenilo potek te vojne?«
»Glejte«, je znova povzel besedo Tung Dat. »Ce Nixon in Kissinger vesta, da nas lahko bombardirata le še mesec dni, nas bosta bombardirala kot še nikoli poprej. Nebo bo polno bombnikov B-52. Ne bi smeli biti presenečeni, če avgusta ne boste prepoznali Kambodže.«
»Sodeč po tem seznamu bi rekel, da je Bella hiša imela več sovražnikov, kot ipa mi — žal — volivcev!«
Preganjalna mrzlica v Beli hiši je bila takšna,‘da se je včasih komičnost spajdašila s pokvarjenostjo. Tako je Dean povedal, da je ipredsedništvo zahtevalo od FBI, naj se loti Daniela Schorra, slavnega televizijskega komentatorja, ki naj bi bil preveč kritičen. Tedanji direktor FBI Edgar Hoover, ki je nasprotoval takšnim metodam, se je dela na-lašč lotil s preveliko vnemo: zadevo je prepustil kar petdesetim agentom. Razburila se je vsa četrt in vsi prijatelji Daniela Schorra. Bela hiša se je znašla v kaši. Tedaj je spravila v javnost neverjetne govorice, da je šlo za nravstveno preiskavo, češ da je vlada nameravala zaupati novinarju izredno visoko uradno funkcijo. Ce bi neumnost ubijala...
Tudi predsednik se ne bo izmazal samo z nekaj salonskimi šalami. Preiskava bo trajala še dolge mesece. Predvsem pa ravnotežje sil v Washingtonu ni več takšno kot nekoč. To je kongres tudi krepko dokazal.
Predvsem z operacijo draženja. Komisija predstavniškega doma je sklenila raziskati način, kako so bila javna sredstva porabljena za ureditev Nixonovih zasebnih hiš v San Clementu v Kaliforniji ter v Key Biscaynu na Floridi.
Zgodba je že stara. Ko je hiša morala odgovoriti na vprašanje, je najprej izjavila, da so dela veljala 35.000 dolarjev. Cez nekaj tednov je priznala, da je šlo' za 150.000, potem pa za 400.000 dolarjev. Naposled se je račun ustavil pri prijetni vsotici 1,9 milijona dolarjev. Pojasnili so, da so bila vsa dela potrebna za »predsednikovo varnost«. Toda računi šo bili tudi za pohištvo, ogrevanje plavalnega bazena, gnojilo za cvetje, trato, kabine na plaži in celo za rožne grme. »Kaj pa ima to s predsednikovo varnostjo?« se sprašujejo Američani.
Preizkušnja moči
Pred kratkim se je kongres spopadal s predsednikom na veliko resnejšem področju: vojnem. Mesec dni so zahteve po novih kreditih romale iz Pentagona v senat in predstavniški dom. Oba domova sta z velikansko večino naposled sprejela amandma, ki prepoveduje uporabo novih kreditov za bombardiranje v Kambodži. Po dvanajstih letih izvršenih dejstev, ki so jih vsiljevali trije predsedniki, se je kongres nazadnje le uprl.
Predsednik Nixon je odgovoril z vetom, za kar ga pooblašča ustava. To je bila preizkušnja sil.
Vodja demokratske večine v senatu je nemudoma ■ pobral rokavico. Ce je pa tako, je rekel, potem bomo dodali amandma o prepovedi bombardiranj v Kambodži vsakemu zakonskemu predlogu, ki ga bomo dobili. Grožnjo je začel izpolnjevati že pri prošnji za kredit za tekoče stroške v obdobju od i. julija do 30. septembra.
Ce vlada ne bo dobila tega denarja, ne bo niti mogla izplačati svojih uslužbencev.
Med upornim kongresom in oslabljenim predsednikom se je začela vojna izčrpava-nja, ki bi prav hitro utegnila ohromiti vso dejavnost ameriške vlade. »Ce predsednik noče končati bombnih napadov, bomo naredili konec njegovi vladi,« je jezno zagrmel senator Mansfiel.
Neki član kongresa je dejal: »To je zgodovinski spopad.« PIERRE SALTNGER
John Dean se je dobro držal med devetindvajsetimi urami pričevanja in zasliševanja, ki sta trajali pet dni. Na nosu je imel naočnike z roževinastimi okviri, oblečen je bil v svetlo obleko iz gaberdena, je bil brezhiben. Predvsem pa je marsikaj vedel.
Vse je spravil v pismeno pričevanje, ki je obsegalo 245. strani in katerega branje je trajalo več Kot šest ur. Pravi pravcati maraton.
Preden je Dean začel, je izjavil: »Predsednik je bil zapleten v afero, vendar se tega ni zavedal. Upam, da mu bo ameriško ljudstvo odpustilo, ko bo vse znano.«
Pravi rak
To je bil zelo nenavaden uvod za človeka, ki si je potem celih pet dni na vso moč prizadeval, da bi očrnil Nixona. V tistem, kar je pripovedoval z enoličnim glasom, ni bilo nič izjemno novega. Časopisi so že razkrili vse, kar je bilo bistveno.
Toda nekaj drugega je bilo poslušati podrobnosti iz ust človeka, ki mu je bila Bela hiša ukazala, naj zaduši afero, in ki je zatrjeval, da se je več kot dvajsetkrat o tem pogovarjal s predsednikom.
V septembru 1972 mu je predsednik »čestital«, ker se mu je posrečilo zavreti sodno preizkavo.
Februarja letos je Dean spregovoril pred predsednikom o denarnih zadevah, O denarju, s katerim naj bi kupili molk obtoženih.
Koliko? je vprašal predsednik. Milijon dolarjev. Nič posebnega. Vendar je bil Nixon presenečen, da je eden izmed sedmih obtožencev Hovvard Hunt še kar naprej trmast, čeprav so mu »obljubili predsedniško pomilostitev«.
Dne 21. marca letos je bilo Deanu vsega zadosti in sklenil je, da se s predsednikom odločno in dokončno pogovori.
Opozoril ga je: »To je že pravi rak in če v tvor ne boste zabodli noža, vas bo naposled uničil.« Dolgo uro si je prizadeval prepričati Nixona, vendar slednji očitno ni razumel, za kaj gre.
Po tem pogovoru se je vedenje predsednika in dveh njegovih sodelavcev — Harryja Haldemana in Johna Ehrlichmana — popolnoma spremenilo. Tedaj se je Dean prestrašil. Zbal se je, da ne bi naredili iz njega črno ovco, na katero bi vsi kazali s prstom, zato se je posvetoval z odvetniki in sklenil, da tožilcu pove resnico.
Ko je povedal Haldemanu, kako se je odločil, je dobil le oster odgovor: »Zapomni sd tole: ko stisneš zobno pasto iz tube, jo je prekleto težko spraviti nazaj!«
Odgovor Bele hiše? Bil je v noti, ki jo je dobil senatni odbor: nihče drug kot Dean se ni domislil tega, da je treba zadušiti afero Watergate, in nihče drug kot on ni vsega skuhal. Nenehno je lagal predsedniku o resnični naravi svoje dejavnosti. Resnični krivec je Dean. Beseda predsednika proti besedi odpuščenega uslužbenca. Kdo naj bi
zmagal v glavah senatorjev iz preiskovalne komisije?
Črni seznam
Predsednik preiskovalnega odbora Sam Ervin ni bil popolnoma zadovoljen s pojasnilom Bele hiše. S prstom je maščevalno pokazal na ameriško ustavo, ki je bila po njegovih besedah zlorabljena, potem pa zahteval pravo »nasprotno pričevanje«, da bi zvedeli, kdo govori resnico. Sicer ni jasno zahteval, naj pride predsednik Nneon osebno pričat pred senat, vendar je bilo razumeti, kot da je to rekel. Rokavica je bila vržena.
Nekaj ur po odhodu Brežnjeva je Nixon zgrmel iz omamnih višin vrhunskega sestanka. Spet se je pogreznil v vvatergatsko kloako.
Kaj bo ostalo pred očmi milijonov Američanov od neskončnega pričevanja Johna Deana? Prav gotovo bo pred njimi ostala turobna podoba Bele hiše, ki jo je naslikal nekdanji Nixonov prvi svetovalec. Pred očmi bodo imeli podobo predsednika, ki je patološko obseden zaradi kakršnekoli manifestacije proti »njegovi« vojni v Vietnamu.
Ce naj verjamemo Deanu, je Nixon nekega dne skozi okno zaklegal starca, ki se je čisto sam sprehajal pred Belo hišo, v rokah pa je imel transparent proti vojni. Nixon je dobil napad. Mislili so že, da bi poklicali nekaj »hrustov«, ki naj bi pregnali »manifestanta« — vendar je ta kmalu odšel.
Nixonove sodelavce je Dean prikazal kot vrsto ciničnih mož brez pomislekov, ki ne mislijo na nič drugega kot na to, kako bi umazali svoje politične nasprotnike, da bi sestavljali črne sezname »sovražnikov« sistema, nastavljali prisluškovalne naprave na novinarske telefone ter pošiljali davčne agente nad konkurente. Cmi seznam, ki ga je Dean dal senatnemu odboru s kakšnimi petdesetimi drugimi izredno tajnimi dokumenti, je bil popisan s takšnimi pripombami: »Kakšen škandalček bi ga spodnesel.« Ali pa: »Nor je na bela dekleta.« (Poleg imena temnopoltega politika).
Na črnem seznamu so bili ljudje iz vseh krogov: industrialci kot predsednik IBM in prijatelj Kannedyjevih Thomas Watson, sindikalisti kot predsednik avtomobilske federacije Leonard Woodcock, igralci kot Paul Nevvman, dirigenti kot Leonard Bernstein. V washingtonških salonih se je razširila igra, v kateri so ljudje ugibali, kdo je na črnem seznamu in koga ni na njem.
Ekonomist Kenneth Galbraith (ki je bil na seznamu) je ironično pripomnil: »Upal sem, da se zanimajo za moje knjige, ugotovil pa sem, da so prebirali predvsem moje davčne napovedi.«
Rožni grmi
Senator Sam Ervin, ki je demokrat in ki ima smisel za humor, je naposled dejal:
mmmms
PARIZ
»Dobro ga je zdelal, vendar ga ni pokončal.« Tako je James Re-ston, uvodničar »New York Timesa«, presodil pričevanje Johna Deana, nekdanjega pravnega svetovalca pri Nixonu, v zvezi z afero VVatergate. Deanov nastop naj bi bil vrhunec velikega televizijskega spektakla, v kar se je za Američane spremenilo zasedanje senatnega preiskovalnega odbora. Šlo naj bi za boj Davida z Goljatom. Na kocki je bil ugled predsednika Združenih držav Amerike in — kdo ve? — njegova prihodnost. Tožilec je bil John Dean, nepomemben odvetnik dvaintridesetih let, ki je moral dolge mesece skrbeti za to, da bi utišal afero, in ki je v boju za lastno kožo napadel svojega nekdanjega gospodarja.
»Nišoken« pomeni »pravica do sonca«. Ta nova zahteva je prevladovala v pripravah na občinske volitve v Tokiu, kjer so morali izvoliti 125 novih občinskih očetov. V ekološkem peklu, kar je postala Japonska, so občinske volitve edina priložnost, ko državljani lahko spregovore in jih poslušajo. In ker vse velike stranke pripisujejo občinskim volitvam v Tokiu izreden pomen, so te volitve postale važna tribuna za japonske državljane.
»Dimni oblaki prekrivajo nebo, naša jeklarna nima enake na svetu .. .«, poje himna mesta Juvata v provinci Kiušu na jugu države. To je samo eden izmed primerov samozadovoljne nevednosti zagovornikov gospodarske rasti za vsako ceno, rasti, zaradi katere so življenjske razmere na Japonskem postale najbolj neznosne v vsem industrializiranem svetu. Japonci tokrat ne verjamejo več v čudež. Toliko manj, ker pritiska na njihovo življenje tudi klasična kriza: inflacija divja, cene rastejo na leto za 11,5 odstotkov, velike družbe špekulirajo z vsem, z zemljišči, z rižem in z umetninami. Japonci se sedaij zavedajo, da so bebci v državi, v kateri pomanjkljivosti so v ogledalu vsakodnevnega življenja vsak dan bolj očitne.
V materinem mleku
Kaj torej hočejo ti Japonci, ki jih imamo že za ljudi drugega tisočletja? Odgovor na vprašanje je zapisan na bednih in iz-mučenih obrazih tistih — in v velikem Tokiu jih je 4 milijone — ki jih srečuješ vsak večer, ko stoje spe v natlačenih vlakih, ki vozijo vsaki dve minuti.
Hočejo mesto, v katerem jim ne bo treba vsak dan štiri ure prebiti v vlaku; hočejo ceste, na katerih ne bodo eden od
štirih dnevnih mrtvecev; hočejo stanovanja, v katerih se jim ne bo treba v troje drenjati, v eni sobi, kajti špekulacija z zemljišči nima meja; in končno, hočejo zrak in vodo, ki ne bosta povzročala skrivnostnih obolenj, o katerih vsak dan poroča tisk in piše o njihovih z vsakim dnem številnejših žrtvah.
Te zadnje mesece je onesnaženje okolja doseglo razsežnosti zunaj slehernih dopustnih meja. V Jokohami, Kavasakiju ali Joka-ičiju blizu Tokia se šteje vsakodnevne žrtve astme v stotinah. Tudi če odmislimo slavne bolezni, kot so »minamata« in »itad itai«, so Japonci sedaj izpostavljeni prav vsem zlom, ki j.ih prinaša onesnaženje okolja. Japonec ima v svojem telesu desetkrat več živega srebra kot Američan. Kadmij je povsod; z njim je zastrupljen riž, z njim so zastrupljene ribe. Mnogi državljani imajo v urinu več svinca kot delavci, ki so drugod poklicno izpostavljeni svinčevim hlapom. In materino mleko vsebuje skrb vzbujajočo količino insekticidov ...
Plima cen
Praktično na pacifiški obali ni mesta, kt ne bi imelo župana, izvoljenega na sociali stično-komunistični listi. Toda pristojnosti županov so majhne v odnosu na občinske skupščine, ki jih v mnogih primerih nadzoruje vladna liberalno demokratična
stranka. Tak je primer v Tokiu. Občin-k* volitve sta vodila dva moža. Rioklči Mini-be, socialist, ki je tokijski župan od 1967 dalje; star je 70 let, sicer pa profesor eko. nomije, in glasnik teženj in zahtev toki skih meščanov. Drugi mož občinskih vol. tev v prestolnici pa je bil premier Tam-ka, ki je na volitvah za občinski svet vrge, na tehtnico ves svoj osebni in politični us led v želji, da bi spet pridobil populam t, ki jo je začel izgubljati, in da bi vladi! stranki prihranil preveč hud poraz.
Politično življenje na Japonskem se <• pred kratkim polariziralo. Človek dobi o', čutek da sta samo dve politični sili sposobni voditi državo: liberalni demokrati n komunisti. Komunistična partija Japonske je sicer še daleč do oblasti. Toda po lanskih parlamentarnih volitvah, na kateri:: je dobila 38 sedežev v parlamentu Je nastala -samozavestna in ima en sam cilj: dokazati, da je liberalno demokratsko str ko mogoče poraziti. Njeno geslo je: »Lju; ska republika v Tokiu«. Ce volilni rezultati niso bili tako ugodni, kot so napovedovale ankete, pa je vendarle res da Je iz volitev izšla kot veliki zmagovalec, saj Je pridobila šest novih sedežev v parlamentu.
Ta uspeh je mogoče pojasniti z dobro pripravljeno akcijo, ki jo je KP Japonso vodila na lokalni ravni. Partija Je v vsa! mestni četrti organizirala akcije drtavlju-nov proti onesnaževanju okolja, proti draginji in za boljše stanovanjske razmere. Povsod se je izogibala temu, da bt te ak cije preveč politično obarvala. Za mnoge Japonce je komunistična partija edina politična stranka, ki jih brani pred tegobv mi, izhajajočimi iz politike »gospodarski razvoj za vsako ceno«.
PHILIPPE PONS
81
Bela hiša.
od znotraj
Kongres se'je ostro spopadel z .Nixonom
TIM: Kriza vrednosti
Vsi na sestanek!
(Stenogram z neke rajonske konference)
PREDSEDNIK: Tovariši, dovolite da razglasim konferenco prodajalcev našega rajona za odprto. (Aplavzi.) Zbrali smo se, da bi pregledali plodne rezultate in začrtali poti k še večjim uspehom. Besedo ima tovariš Gromoverzin.
GROMOVERZIN: Tovariši! Naši uspehi so zares veliki. Toda obenem z njimi na žalost še vedno srečujemo tudi nekatere pomanjkljivosti. Ob njih bi se želel ustaviti...
PREDSEDNIK: Tovariši! Naše zboro-vanje je prišla pozdravit delegacija kuharskih delavcev! (Aplavzi.)
(V dvorano pridejo predstavniki kuharjev. Preberejo pozdravno pismo. Predsedniku podarijo spominsko zajemalko. Odidejo. (Aplavzi.)
GROMOVERZIN: . .. Nadaljujem, tovariši. Se vedno včasih prihajajo pritožbe zaradi slabega . . .
PREDSEDNIK: Tovariša! Besedo za pozdrav naši konferenci imajo predstavniki herojskih taksistov! (Aplavzi.)
(Vstopijo odposlanci taksistov. Preberejo poslanico. Konferenci podarijo častno nožno zavoro. Odidejo. (Aplavzi.)
GROMOVERZIN: ... Želel bi navesti dejstva o nekaterih primerih ...
PREDSEDNIK: Tovariši! Pozdravit so nas prišli odposlanci rajonskega javnega kopališča! (Aplavzi.)
(Delegacija nastopi s pozdravnim govorom in podari predsedstvu spominsko kopalno kapo. Odide. Aplavzi.)
GROMOVERZIN: Nekateri naša oddelki niso izpolnili...
PREDSEDNIK: Predlagam, da sprejmemo Sklepe. Razprava je končana, to-
variši. Prehajamo na naslednjo točko dnevnega reda konference. Izvoliti moramo delegacije, ki bodo pozdravile bližnje rajonske konference kuharjev, taksistov in kopališčnikov. Kdo ima kakšen predlog?...
R. VIKKERS
■PBUJUU
»Na srečo pa so prevladale zmernejše glave in končno so se vsi strinjali, da je popolnoma v redu, če nas letala bombardirajo še mesec dni.«
»Kaj pa če bodo B-52 v tem mesecu dni bombardirali prav našo vas?«, je vprašal učitelj Won Low.
»Potem, pač ne bomo imeli sreče«, je odvrnil Tung Dat. »Glejte, predsednik bi že jutri lahko ukazal, naj končajo z bombnimi napadi, vendar je moral obvarovati svoj ugled pred Kongresom. Kati, če bi zaradi pritiska poslancev ukazal nehati z napadi, bi se zdelo, da je predsednik zelo neodločen. Zato moramo vsi skupaj odgovoriti na vprašanje: ali želimo, da ostanejo naši domovi celi, in da imajo ZDA neodločnega predsednika.
»Zelo težko vprašanje nam postavljaš Tung Dat«, je odgovoril neki starec.
»Jaz imam raje svoj dom«, je rekla babica Ling Lang.
»Tiho, stara ženska,« je dejal Tung Dat. »Ali se ti zdi, da bo zaradi tega podaljšanja bombardiranja za mesec dni prizadet mir na vsem svetu? Ce bi v Kambodži zavladali komunisti, bi jih to tako opogumilo, da bi pričeli podpihovati k državljan-
»In misliš, da bomo mi potem zadovoljni?«, je vprašal Nu Dong.
»Zakaj vendar ne razumete? Ce hi predsedniku prepovedali nadaljnja bombardira-nja, bi on zavrnil ves denar, ki mu ga daje Kongres. V Združenih državah nihče ne bi dobil plače. Ves vladni mehanizem o Ameriki bi se ustavil. Bi radi imeli to na vesti?«
»Raje bi imela to na vesti, kot pa bombe«, je rekla babica Ling Lang.
»Tebi je lahko reči, stara ženska«, Jo je ostro zavrnil Tung Dat, »ti nisi Ame-nčanka in ti ne bi bilo treba trpeti.«
. Babica Gmg Lang je ravno hotela odgovoriti, ko se je nad vasjo zaslišalo rjovenje bombni sov.
»Spet prihajajo«, je zavpil Nu Dong. Vsi so stekli y zaklonišča. Prvi del kompromisa med Nixonom in Kongresom se je pričel.
ART BUCHWALD