MLADIKA št. 6 avgust 2003 € 3,00 ISSN 1124 - 657X • PoStnina plačana v gotovini - avgust 2003 • Spediziono in a.p. ari. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale di Trieste - agosto 2003 necropoli Boris Pahor »«Hiš v,. Boris Pahor KAM Pj MIT DEM FRtjSLlN^ Roman jfc ' lUctt-Cot» Boris Pahor Pi'ffim Amonu t NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 67 II 117 986 2003 COBISS ■f! 900402065,6 KAZALO Dileme zadnjega Slovenca .... Marijan Schiffrer: Življenje in smrt Matije Nikoloriča in njegovih . . Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da................... Mihaela Mravljak: Pesmi........ M. Žitnik: Čarodejke (XIII.)... Jubilejna priloga: Boris Pahor devetdesetletnik.................14 Peter Merku: Iz spominov na starše (XXIX.)................21 Ivo Jevnikar: Iz arhivov in predalov: Primorski vojak od Gaze do Trsta (II.del) .......23 Iz gradiva o neki prenovi: Tomaž Simčič: Pripis (13) .... 28 Antena ............................29 Ocene: Razstave: Pogledi na Nietzscheja; Veno Pilon (M. Jevnikar); Knjige: V. Klavora, Plavi križ; Ob odkritju neke spominske plošče; L. Turk, Dobri ravnatelj A. Čok (A. R.) ................36 Knjižnica Dušana Černeta (49) . . 40 Na platnicah: Za smeh in dobro voljo; Listnica uprave; Mala galerija Mladike (Ivan Žerjal) Priloga: RAST 05 - 2003 MLADIKA 6 avgust 2003 IZHAJA DESETKRAT I LETU LETO XL Eli. V ISKANJU RAVNOVESJA Zbornik Drage 2002 Zbornik predavanj 37. študijskih dnevov Draga 2002 Bidovec - Vetrih: Verbi Sloveni Slovenski glagoli 2.260 SLOVENSKIH GLAGOLOV Z ITALIJANSKIM PREVODOM Didaktični pripomoček za učenje slovenščine mmmm Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 Trst, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846; fax 040-633307 e-mail: urednistvo@mladika.com LADIKA urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št.193 M Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 24,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 29,00 €. Tisk: Graphart sne - Trst SLIKA NA PLATNICI: Ob devetdesetletnici objavljamo na notranjih straneh nekaj člankov o pisatelju Borisu Pahorju. Na posnetku pisatelj na Dragi leta 1985 (foto Cvelbar), ob njem zbirka prevodov njegovih del (foto M. Susič). UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomlra Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Lulsa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrljan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal In člani uredniškega odbora. Nacionalni program za Dileme zadnjega Slovenca oslavljamo se od poletja in počitniških dni, v katerih letos kljub neznosni vročini nismo veliko počivali. Pa še slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter nas je spodbudila, da v najhujši vročini razmislimo o predlogu nacionalnega kulturnega programa. Slovenci iz zamejstva in zdomstva smo bili 23. julija povabljeni v Ljubljano, kjer smo lahko dali k osnutku programa svoje pripombe in predloge. Iz Italije smo se srečanja udeležili v številni delegaciji. In smo tam spregovorili. Po srečanju, ki se je končalo okrog dveh popoldne, nas je osvežil blagodejen dež. Dež. Le kdo nam ga je izprosil! Že zaradi njega se je pot v Ljubljano izplačala. Kar smo v Ljubljani povedali, smo povedali. O tem so pisali in poročali časopisi, radio in televizija. Toda problem ni v tem, kar smo povedali. Problem je v tem, koliko in kako Slovenci skupaj čutimo. Koliko v resnici obstaja skupni slovenski kulturni prostor? Koliko poročajo slovenski osrednji mediji o slovenskem zamejstvu? Koliko čutimo v zamejstvu Slovenijo za svojo domovino? Hvalevredno, a premalo je, če slovenski časnikar išče s prof. Merkujem zadnjega Slovenca na zahodnem robu “slovenšč’ne cele” in o tem objavi zanimivo in slikovito reportažo za poletno branje. Pogrešamo pretok misli in čustev med matico in zamejstvom. Zamejstvo ni zdomstvo. Zamejstvo, to je bil včasih en sam prostor, ki smo ga čutili kot domovino Slovencev ne glede na politične in druge meje. Primorci s te in one strani današnje meje smo se prvi v Evropi uprli fašizmu iz nacionalnih nagibov. Pa danes? Vsi slovenski leksikoni in priročniki zaključujejo svoje opise pri Fernetičih, na Škofijah ali pri Rdeči hiši. Ko se osrednji Slovenec preseli k nam, je njegova prva skrb naučiti se italijanščine in se “integrirati”. Čudi se, kaj vendar vztrajamo v slovenstvu, saj “živite vendar v Italiji”. In ko se nekateri, utrujeni od takega “notranjega boja”, želimo vključiti v živo tkivo slovenskega nacionalnega programa za kulturo, naletimo na birokrate, ki v potu svojega obraza pišejo razpise, ki zadnjega Slovenca na zahodu prav gotovo ne zanimajo. Za slovensko državo smo se trudili tudi mi: ne zato, da bi premikali meje, ampak zato, da bi nam ta država bila blizu, da bi nas bolj razumela in nam posvečala več pozornosti kot prejšnja ideološka in večnacionalna. Ker ta država je tudi naša. In zdaj smo tu. Za seboj imamo matično državo, ki bi slovenstvo v zamejstvu rada ohranjala s projekti in razpisi. Naša nacionalna jedra pa so načeta. Marsikaj je namreč na naši strani že odpovedalo. Odpovedala je politika, ki jo je prejšnja država usmerjala v internacionalizem in ideološko izčrpavala. Odpovedala je šola zaradi demografskega padca, asimilacije in majhne zavednosti tudi nekaterih odgovornih zanjo. Odpovedala je cerkev, ki v današnjem svetu ne predstavlja več tega, kar je predstavljala v preteklosti. Naša župnišča so včasih bila šole slovenskega jezika in kulturna žarišča, danes komaj krijejo svoje verske potrebe. Odpovedala je slovenska narodna skupnost v celoti, ker so jo pregazili tiha asimilacija, razlaščanje, urbanizacija in podobne napredne bolezni - ali z eno besedo scaganost in vdanost v usodo. Rešitev po vsem tem ni v takšnih ali drugačnih programih in razpisih. Rešitev je v nas samih, če želimo obstati Slovenci tudi v bodoči širitvi evropske skupnosti narodov. Toda povezati in podpirati se moramo vsi tisti, ki enako čutimo in enako mislimo, mimo vseh razpisov in programov in preko vseh meja. Naš edini program naj bi bil tisti iz pesmi: Mi pa ostanemo / kakor smo b’li, / enakega srca, / iste krvi. Marijan Schiffrer Življenje in smrt Matije Nikoloriča in njegovih Mladost atija Nikolorič1 je nekega sončnega pomladnega dne leta 1787. ves vesel, na poti v šolo, tekal za metulji v okolici rodnega Trsta. Dan je bil res čudovti. Čeprav so mandeljnov-ci že odcveteli, je bil breg, ki se je spuščal do morja, še vedno ves bel kakor nevestina obleka: bele rože povsod. Ob obali seje zibalo nešteto pisanih jadrnic. Nad morjem pa se je bočilo modro nebo in prav na obzorju so se poigravali štirje oblački, rasli, se tanjšali, družili in se razhajali. Matija se je samo čudil. Ko je po strmi poti preskakoval kamenje, se spuščal proti mestu in slikoviti obali, ni pozabil pozdravljati po naše (kot piše v svojih spominih) kmetic, ki so se vračale s praznimi košarami in koši domov. Videti je bilo, da se je na trgu danes vse prodalo. Vendar Matija ni bil prav miren. Skrbelo ga je, hudo gaje skrbelo, ker ni naredil šolske naloge. Bal se je učiteljeve palice. Sicer pa so mu te jadrnice z raznobarvnimi jadri, ta čudovita slika pred njim, same po sebi nakazovale rešitev. Zakaj se ne bi skril v eno od njih? Učiteljeva palica ga ne bo dosegla. Škoda, oče šjor Peter, Istran po rodu, je takrat plul po svetovnih morjih. Njegovo ladjo je dobro poznal. Seveda, je takoj pomislil, ta korak ne bi bil prav pameten, oče bi ga gotovo premikastil, če bi ga odkril pri tej vragoliji. Mama, Roza Franovič, tudi Istranka iz okolice Buj, bi mu pa gotovo vse odpustila. Toda kaj je hotel. Vaba je bila premočna in že je zlezel na prvo barko in se skril med zvitke debelih vrvi. Toplo sonce in rahlo pozibavanje barke sta ga uspavala. Zaspal je. Kmalu je kapitan opazil, da se je v jadra uprl ugoden veter, dal je povelje, naj ladja izplove. Slepi potnik je seveda ostal na njej. Ko se je Matija zbudil, je moralo preteči kar nekaj časa, saj je bilo sonce že nizko. Ladjo so še vedno obletavali galebi, toda kopnega ni bilo nikjer več. Ko so ga mornarji našli vsega objokanega tam med vrvmi in ga peljali do kapitana, ta o povratku ni hotel ničesar slišati. Ladja je bila namenjena v Indijo. 1 V državnem arhivu Republike Argentine je njegov priimek zapisan Nicolorich, sam pa je izjavljal, da je “natural de Italia”, da pa govori tudi slovansko. Matija je postal mornariški vajenec in pomagal, kolikor je mogel. Tekla so leta, ladja se je zadrževala v vseh mogočih pristaniščih, končno pa je skoraj po desetletnem križarjenju pristala v domačem Trstu. Iz rdečeličnega dečka se je Matija razvil v stasitega mladeniča, ki mu je morje postalo drugi dom in je že pridobil tipično hojo mornarja. “Kapitan, za kakšen dan bi skočil k svojim!” In že je bil na kopnem ter se vzpenjal po znani poti proti domu. Mati gaje komaj prepoznala. Stisnila ga je k sebi in pripovedovanja ter zgodb ni bilo ne konca ne kraja. Toda komaj so se začeli spoznavati, je ves zasopel pritekel kapitan: “Veter se je tokrat obrnil v pravo smer. Matija, čez pol ure bomo odpluli!” Slovo od domačih je bilo res težko kot da bi Matija vedel, da je to dokončno. Nikoli več ni videl svoje matere, tudi svojega ponosnega Trsta ne. Proti Jugozahodu Ko je umrl kapitan, je Matija Nikolorič postal lastnik ladje. Poznal je že ves Vzhod in trgovske možnosti tja do Japonske. Zato je sklenil, da bo tokrat odplul proti Zahodu. Vleklo gaje v Južno Ameriko, predvsem v Brazilijo in Argentino, kjer je upal, da bodo posli tekli kot namazani. Po znanem prehodu skozi Gibraltar je ladjo usmeril proti jugozahodu. Prvič je križal ocean. Vsa prejšnja potovanja so bila vzdolž obal. Že na poti do Kanarskih otokov so ga premetavali šestmetrski valovi, posadka se mu je upirala, v svojih spominih je zapisal: začuda, vsak večer molim. Bližal seje ekvatorju. Morje seje povsem umirilo. Moreča tišina je vladala v zraku, tudi osvežujoče sapice ni bilo. Ladja se skoraj ni premaknila. Zvečer seje vsa posadka hladila na palubi, a kaj, ko so mornarje motili roji letečih ribic, ki so se zaletavali vanje, nato pa so vsiljivke spet popadale v morje. No, končno so utrujenemu moštvu razburkani valovi in divji vetrovi zaigrali v pozdrav. Vedeli so, da so v Zalivu sv. Katarine, torej blizu brazilske obale. Nekega jutra so se zbudili presenečeni, morje ni bilo več temno modro, temveč rjavkasto, pa tudi slano ne. Zapluli so v širok izliv reke Rio de la Plata (Reka srebra), čeprav obale še niso videli. Todaj kaj ima ta reka skupnega s srebrom? Debeli mornar Giovanni, ki je svoje dni videl univerzo v Padovi tudi odznotraj in zahteval zlasti od mladih, da so ga spoštljivo klicali “dottore”, je hitro vso stvar pojasnil: “Španci so bili prepričani, da se po tej reki pride daleč v notranjost celine, celo do ogromnih ležišč srebrne rude. La plata pomeni srebro, od tod ime te reke.” Kapitan Nikolorič ga ni poslušal. Z enocevnim daljnogledom je opazoval obalo in mesto Buenos Aires, ki se je že prikazovalo v daljavi in se čudil nekim pikicam tam daleč, ki so se neprestano premikale sem in tja. Uganka je bila kmalu rešena. Ko so se približali obali, so videli, da je ta skrajno položna in da bi pri pristajanju vsaka ladja nasedla. Že so bili obkroženi od kopice vozov, vsak na dveh ogromnih kolesih, tako da je bilo dno voza nad vodo, na vozovih pa so sedeli zanikrni moški, ki so špansko, portugalsko, italijansko in v buenosaireškem dialektu “kokoliče” kričali in ponujali prevoz na obalo. Ko seje Matija pogodil za voznino, je vsa posadka posedla na vozove, blaga tako ali tako ni bilo, in se odpeljala na suho. Ladjo so zasidrali. Matija je izplačal in odpustil mornarje. Na obali je bilo mravljišče. V ogromnih kotlih so kuhali goveje meso in ga prodajali. Matija se je čudil, da so šli v promet le najboljši kosi, ostalo so “gauchos” (mešanica med Indijanci in belci), ki jih je Matija ob tej priliki prvič videl, pobirali in metali psom ali kar v vodo in ustvarjali nemogoč smrad in svinjarijo. Drugod so meso pekli. Celega junca so razklali na dvoje, oba konca pa položili na ogenj in spet isti postopek: najboljši kosi v prodajo, ostalo v smeti. Zalog ni zmanjkalo. Trope in trope živali so gavči na konjih priganjali v zakol. Matiju so se ti gavči zdeli kot pravi divjaki: v obraz zaraščeni, z dolgimi, razmršenimi lasmi, ostroge so imeli privezane na bose noge, vsa dela so opravljali kar s konja, verjetno ves dan niso razsedlali. Matija je prispel v Buenos Aires 1. 1813. Argentina je bila takrat le meglen geografski pojem, brez prave državne ureditve. Po vsem ozemlju so se bile osamosvojitvene bitke med domačini in španskimi rednimi četami. Matija Nikolorič je kar nekaj tednov postopal po Buenos Airesu. Počasi so mu njegovi prvotni načrti o prekupčevanju z Evropo puhteli iz glave. Videl je, da je stvar preveč zapletena. Lokalni trg z nasoljenimi kožami, lojem, rogovi so obvladovali zlasti an- gleški trgovci, ki so bili zelo dobro organizirani. Po vsej obali so imeli razpostavljene opazovalnice, iz katerih so po več desetin kilometrov daleč v reki opazovali, kakšne ladje prihajajo v pristanišče, vedeli so, kaj te ladje tovorijo in so zato lahko predčasno dvigali ali pa cenili blago v svojih skladiščih. Matija ni mogel mednje, seje pa spoznal s postavnim Škotom, ki mu, kakor Matiji, stvari niso in niso stekle. Na Škotovo prigovarjanje je Matija ladjo prodal, odpravila pa sta se po reki Rio de la Plata in pozneje Paraná v tristo kilometrov oddaljeni Rosario. Rosario Vožnja po neskončni reki Rio de la Plata (Matija na noben način ni mogel ugledati nasprotnega brega) z malo večjim čolnom mu ni vzbujala posebnega zaupanja. Ob precej močnem vetru so jih gnali meter in več visoki valovi sicer proti toku, toda ne v zaželeno smer. Matija je pristopil h krmarju, da bi mu pomagal z nasveti, ta pa mu je odvrnil, kolikor ga je Matija razumel, naj bo miren, da on že ve, kaj dela. Po nekaj urah so zagledali nasprotno obalo. Torej so reko križali. Zapluli so v mrežo kanalov in manjših otokov in se srečno prebili do reke Paraná, ki pa je samo dotok in manjša od Rio de la Plata. Matija je imel srečo. Bilje mesec september, najlepši mesec v letu, pomlad. Na otokih so rasle vrbe žalujke in se sklanjale nad vodo. Jate in jate ptičev so se spreletavale po drevju. Matija je poznal le kričeče papige vseh barv. Liane so prepletale ta gozd in ga delale še bolj nedostopnega, opojni vonj je omamljal, potniki so samo želeli, da pridejo na odprto reko. No, tam so prišli z dežja pod kap. Že od daleč so zagledali plavajoče zelenje, ki se je gostilo, na njem pa so se sončile kače velikanke, aligatorji in podobni plezalci. Velika nevihta v zgornjem toku reke je to zelenje dobesedno odtrgala od kopne zemlje in sedaj plavajo ti otoki navzdol. Matija je ugotovil, da bi bila z manjšim čolnom ta plovba kar nevarna. Po nekaj dneh vožnje so pristali ob bregu. Rosario! V resnici Capilla del Santo Rosario (Cerkvica sv. Rožnega venca). Matija se je izkrcal, Škot je pot nadaljeval. Ko je barka odplula in je ostal Matija sam, se je usedel na podrto drevo in se bridko razjokal. Sama divjina! Daleč nekaj zanikrnih hiš in cerkvica. Ni mu preostalo drugega kot da je pobral najnujnejšo prtljago in se napotil do župnišča in cerkve. Župnik ga je sprejel s precejšnjim nezaupanjem, vendar mu je nudil prenočišče in hrano. Po nekaj tednih pa je spremenil svoje mišljenje, češ, novega fanta imam, samski je, tukaj pa toliko neporočenih deklet. Takrat je bilo v Argentini geslo: vladati tej deželi pomeni naseliti jo! Župnik je Matijo predstavil v hiši uglednega "meščana” gospoda de la Sierra, ki gaje kmalu povabil, naj se preseli k njim. Veleposestnik Stvari so se odvijale tako, kot je predvideval župnik. Matija seje kmalu zaročil in poročil z najstarejšo domačo hčerko Luiso. Po tastovem nasvetu je z denarjem, ki ga je imel, kupil zemljo, živino in sužnje, ki jih je moral vsak ugleden Argentinec takrat tudi imeti. Čeprav je Nikolorič v svojem dnevniku (imel je težko, okorno pisavo) v nekaterih nepomembnih rečeh zelo natančen, zvemo o tem nakupu le bore malo. Mimogrede omenja, da ima kar precej zemlje, 60 sužnjev, daje dal skopati obrambni jarek (proti Indijancem), da ima 12.000 goved, poleg ovac, konj in perutnine. Za hišo mu je zmanjkalo denarja. Po evropsko jo je hotel sezidati enonadstropno s poševno streho, pa se je uštel, saj ni bilo primernega gradbenega materiala, ne nosilnih zidakov, ne strešne opeke, le glina in slama. Sosedje so ga debelo gledali, ko jim je razlagal, da bo zidal navzgor, zakaj pa, saj je zemlje tako in tako preveč. V Rosarju je postal znan kot “gringo” (tujec), ki hoče imeti v hiši prvo nadstropje. Končno je sezidal le veliko pritlično stavbo. Denar mu je posodil tast. Družina se je večala. Imel je že pet otrok, toda še vedno je sanjal, da se bo vrnil v svoj rodni Trst. Pomanjkanja nista trpela ne on ne njegova družina. Nasprotno, njegovo posestvo (cenili bi ga lahko na 20.000 ha zemlje) je prinašalo kar v redu dobiček in ko je zvedel, da je v Evropi lakota, je dal naložiti ladjo z živežem in jo poslal materi. Žal ni prišla daleč, zaplenila jo je brazilska vojna ladja. Brazilsko ladjevje je takrat oblegalo Buenos Aires in Montevideo. Po koncu vojne je ponovno poslal ladjo polno živil, manjšo, naloženo z moko, koruzo, posušenim mesom in lojem, toda čez nekaj mesecev je dobil pismo, kjer se mu brat Peter zahvaljuje, mu pa sporoča žalostno vest, da je mama umrla. Matija, ki je do tega trenutka še vedno sanjaril, da se bo z vso družino vrnil v ljubljeni Trst, je sedaj to misel dokončno opustil. Vključil seje v lokalno politiko in kmalu je dosegel solidni ekonomski, zlasti pa osebni prestiž. Leta 1819. je odločilno posegel v obrambo naselbine. Napadale so jo čete federalnega vodje Rosasa. Ar- gentina je bila takrat v pravi državljanski vojni: na eni strani “los federales”, na drugi “los unitarios”. Nikolorič je bil pristaš teh drugih. Zaradi levjega deleža pri obrambi mesta pred los federales je bil odlikovan na veliki slovesnosti pred vsemi meščani. Tista leta, ne vemo točno kdaj, je Matijo doletela tudi velika nesreča. Divji gavčo, ki je bil za stražarja pred Nikoloričevo hišo, je po neprevidnosti ustrelil ljubljeno ženo Luiso. Pozneje se je poročil z Ines, njeno sestro, ki pa je tudi kmalu umrla. Ker je imel veliko otrok in jih sam ni mogel vzgajati, se je poročil še v tretje z Dolores Moreno, ki pa je bila mnogo mlajša od njega. Matija je napredoval politično in socialno. Čeprav je imel le nekaj razredov ljudske šole, se je samoizo-braževal, govoril tekoče špansko, zato ni čudno, da ga je provincijska vlada leta 1838. imenovala za okrajnega sodnika in malo pozneje, datum ni znan, za vojaškega poveljnika naselja. Začrtal je v novo nastajajoče mesto ceste in ulice, uredil pristanišče ob reki in uredil sistem davkoplačevanja. Njegov podpis, v resnici neke čačke, je še danes viden na mnogih dokumentih, spodaj pa je vsakokratni uslužbenec s kaligrafsko pisavo pojasnil njegovo ime in priimek. Beg Vse je šlo kot po maslu do 1. 1841., ko je nek dogodek pretresel vso naselbino, posebno pa udaril družino Nikolorič. Sedmega oktobra, praznik Naše Gospe sv. Rožnega venca, ko je bilo vsako leto farno proščenje, ki so ga prebivalci obhajali z vso slovesnostjo, posebno z veličastno procesijo, sta se okrajni sodnik in župan uprla, da bi nosili sliko Manuela Rosasa pred ljubljeno podobo Naše Gospe, kot seje to godilo po vsej provinci Buenos Aires. Ta prepoved in dejstvo, da je bil Matija pripadnik gibanja “unitarios” in zagrizen nasprotnik Rosasove stranke “los federales”, je takoj rodilo usodne posledice. Iz Buenos Airesa so že naslednjega dne poslali vojaške oddelke z nalogo, naj ukrotijo in zvezane pripeljejo v glavno mesto vse izdajalske upornike. Matija je komaj ušel v čolnu, rešil seje na otoke, od tam pa je dosegel svojo vojsko. Nekaj dni po Nikoloričevem begu (pridružil se mu je tudi krajevni župnik) so vdrle v naselbino čete krvoloka Martina Santa Coloma, ki so bile znane po tem, da svojih nasprotnikov niso streljale, ampak jim s posebnimi noži, ki so bili nasekani, rezale vratove. Ker Martin Santa Coloma ni našel več Nikoloriča, je dal takoj zapleniti njegovo posestvo (Los desmochados -Obronki) z vsemi poslopji in živino. Vse je prešlo v upravo Province Buenos Aires, ki jo je vodil Juan Manuel de Rosas. Kar se tiče Matijeve žene in otrok, jih je krvolok Santa Coloma izgnal v mesto Santa Fe, odkoder se niti ganiti niso smeli. Dolores Moreno, Matijeva mlada žena, je zbrala otroke iz prvega moževega zakona in pa svoje, med katerimi je treba omeniti oba fanta (Pedro in Leonardo - vseh otrok je bilo devet), in se napotila proti severu. Dnevnik tega bega, kot ga je popisala sama Dolores Moreno, se je ohranil. S svojo šolsko pisavo začenja: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Danes 11. oktobra 1841. zapuščam z otroki svoj dom. Gospod je dal, Gospod je vzel. Češčeno bodi Njegovo sveto ime. Upam, da je Matija na varnem. Prijateljice so mi poslale sužnje na pomoč, da sem naložila voz s hrano: posušeno meso, lojenke, sir, rožičevo moko pa tudi nekaj obleke in odej sem navrgla. Vse, kar je bilo zlata in srebra, so skrile dobre sosede. Začela se je dolga pot, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Najprej na splav čez reko. Sredi reke je nenadoma stopil splavar k meni (temu divjemu črncu že preje nisem zaupala) in od mene grozeče zahteval vse. “Razumeš, vse!” Moj usmiljeni Bog, vse, tudi hčerke. Najstarejša iz Matijevega prvega zakona je imela že devetnajst let! Začela sem vpiti kot podivjana, z nohti in zobmi sem se branila. Takrat je splavarjev pomagač, tudi črnec, izdrl veslo in zarjul nad gospodarjem: “Proč!” Stari dedec seje potuhnil in mrmrajoč odšel. Gospod Bog, bodi zahvaljen za to. Tudi na drugi strani reke mi ni šlo vse tako gladko. Braniti smo se morali pred podivjanimi psi, ki so se skrivali v jamah sredi pampe pa jih je Juana, najstarejša hčerka, s strašilnimi streli odganjala. Nadlegovale so nas kolone dezerterjev, skupine pobeglih vojakov vseh barv, ti so predvsem zahtevali hrano, tako da smo pri vstopu v mesto Santa Fe z žalostjo ugotovile, da nimamo več živeža. Razdala sem ga v samoobrambi. Tu se zapis Dolores Moreno končuje oziroma prehaja v nepomembne podrobnosti. Tik pred koncem še zapiše, da se je zvečer (preje se najbrž ni upal) priplazil do njenega voza suženj, ki jo je potolažil in povedal, da ga pošilja njegova lastnica, češ da z otroki ne bo stala celo noč na trgu in da ji ponuja zapuščeno hišo, kamor naj se naseli. Ko seje drugo jutro Dolores Moreno šla zahvalit neznani dobrotnici, je z začudenjem zvedela, da je to gospa Andino, navdušena federal, torej njena najbolj zagrizena politična nasprotnica v mestu Santa Fe. Santa Fe Začenjali so se meseci uboštva in prosjačenja, kot Dolores Moreno sama to imenuje. Vmes so k sreči dobili voz z živili, ki so ga jim poslali dobri ljudje iz Rosaria. Sama pa se je na skrivaj z večjimi dekleti preživljala tako, da so delala za neko trgovino, v kateri je Urugvajka Maria Antonia Serna prodajala sovražnim vojakom plašče, srajce in spodnje perilo. Meščani so zlasti spoštovali dekleta, ki so se vzorno vedla kljub stalnim zalezovanjem soldateske. O očetu Matiji ni bilo sledov, prav tako pa je takoj po prihodu v mesto izginil Pedro, ki je po svoji postavi in rasti zgledal veliko starejši kot je v resnici bil in se je bal sovražne vojaščine. Pedrova kratka zgodba je tale: zatekel se je v frančiškanski samostan, ki je bil prav za vogalom, kjer so se ob prihodu ustavili. Frančiškani so bili takoj pripravljeni, da mu dajo zavetišče. Stvar pa seje zapletla, kajti “mazorka”, Rosasova policija, je kmalu zvedela, da manjka pri Nikoloričevih poleg očeta še en član družine. Frančiškani so se po več preiskavah ustrašili in s pomočjo guvernerjeve žene, ki je bila goreča katoličanka, spravili fanta v vladno poslopje, kjer je stara služkinja skrbela zanj. Dan je preživljal v vejah velikega oranževca, ponoči pa mu je pripravila skromno ležišče tik pod drevesom in zlasti skrbela, da ni smrčal. Ob nevarnosti je zginil v veje. Najhujše je bilo, ko so se ob praznikih zbirali ravno pod drevesom vojaki, ki niso bili v službi, vpili, pili in sam je pravil pozneje, da ga prav po čudežu niso zapazili. Tako je preživel devet mesecev. Končno je ušel po reki v Urugvaj in tam dočakal Rosasov padec. Tudi ta njegov beg bi se dal popisati prav kot pustolovska zgodba, pa žal ni to naš namen. Vrnitev v Rosario Šele po letu 1850., ko je bil Rosas premagan in je zbežal v Anglijo, so se Nikoloričevi res lahko spet združili v Rosariu. Vrnil se je oče, vrnil se je Pedro. Leonardo ter mama z dekleti so dobili dovoljenje za vrnitev že dve leti preje. Toda srečo so uživali le nekaj let. Mama je kmalu umrla, dekleta so se poročala, Pedro in Leonardo sta stopila k vojakom. Oče je precej ostarel in se zatekel okrog 1. 1860. k svojemu zetu v Buenos Aires. Vnukinja Elvira Aldao se ga spominja iz njegovih zadnjih let kot dedka, kije vse pregodrnjal, bil pa je veličastne postave in izredno bled v obraz. Svojo razgibano življenjsko pot je končal 22. oktobra 1862. Tako se je rešil in ni dočakal junaške smrti svojih dveh sinov: Pedra Nikolo-riča, novinarja, pesnika in kapetana I. bataljona konjeniške divizije Santa Fé. Z istim činom in istega dne paje padel njegov ljubljeni brat Leonardo. Tako je rod Nikoloričev v Argentini izginil. Pripis Še kratek dodatek: Ogromno ozemlje ob rekah Paraná, Paragvaj in ob Atlantskem oceanu so zahtevale zase tri države, in sicer Argentina, Brazilija in Paragvaj. Brazilija in Argentina sta bili zaveznici, toda Paragvaj se je kljub ogromni premoči krčevito branil, saj so v boju izginili celi letniki, če ne celo generacije moških. Argentina je pošiljala v prve vrste predvsem svoje črnce, sužnje in med drugim dosegla, da so ti v bitkah v glavnem popadali. Iz bojev je izšla rasno čista (če izvzamemo razmeroma majhen odstotek Indijancev), plačala pa je visok davek v svojih oficirjih, ki so bili vsi beli in so poveljevali Argentincem in Brazilcem. Tako sta bila vpoklicana tudi oba Nikoloriča, Pedro in Leonardo. Po več krvavih bojih se je bila odločilna bitka pri trdnjavi Curupaytí, 22. septembra 1866., kjer so bili zavezniki odbiti in zdesetkani. Povedati je treba, da je zavezniške vojske spremljalo na tisoče žensk, to je mater, hčera, žen, ljubic, prostitutk in tatic. Te zadnje so bile najbolj zavržena bitja. Zrinile so se takoj za vojaške vrste in če bolničarke niso dovolj hitro pobrale ranjenega vojaka, so ga plenilke dobile v svoje roke, ga do golega okradle, če se je branil, pa še ubile. Nečakinja bratov Pedra in Leonarda, Elvira Aldao por. Díaz, omenja v svojih Spominih, da ji je teta Julijana pravila, da sta oba umrla v bolnici in da sta bila pokopana v Curupaytí na zasilnem pokopališču. Prav Elvira Aldao je dosegla pozneje, da so vse tri Nikoloriče pokopali v skupni grob v mestu Reconquista v provinci Chaco, pokopališču, ki je bilo takrat v tistem okolju še najbolj urejeno. Pozneje je ta grob še našel neki Paulin iz Gorice (po argentinskih podatkih avstro-ogrski državljan), ki je pripeljal okoli leta 1880 skupino Primorcev, da so se tam naselili. Doživeli so zadnji napad Indijancev (malón), toda zemlja je bila tako rodovitna, da so kljub vsemogočim ujmam tam ostali. Danes jih ni več, so pa spomini, zlasti priimki. Med spomini je veliki farni zvon v Reconquisti, ki z napisom v slovenščini spominja nanje. Mogoče pa se bo na Nikoloriča kdaj spomnil tudi sedanji katoliški škof v Reconquisti, ki je tudi sam sin slovenskih staršev. V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da se v judovski sinagogi v Lendavi v Prekmurju prirejajo koncerti in kulturne prireditve... - da misli Vatikan dati nov poudarek svojemu tisočletnemu uradnemu jeziku latinščini, ki jo moderni jeziki izpodrivajo tudi v cerkvenih krogih... - da so v ameriških oboroženih silah zahtevali svojega “kurata” - poleg kaplanov, pastorjev, rabinov in imamom - tudi satanisti... - da prebivalci Rima uporabljajo dnevno več kot 250 litrov vode na osebo, medtem ko je v severni Afriki preživetvena meja 20 litrov na osebo na dan... - da bo leta 2035 v nekdaj krščanski Evropi živelo približno 40 milijonov muslimanov... - da je doslej bila najvišja poletna temperatura v Sloveniji leta 1935, ko so v Ljubljani izmerili 38° Celzija... - da je bilo v Sloveniji po I. 1990, po nastopu demokracije, ustanovljenih več “elitnih” klubov za imovite ljudi: tako Lions klubi (danes imajo v Sloveniji 1.254 članov), Rotary klubi in za ženske Sorop-timist klubi... - da se je glavna vidkinja iz Medžugorja Vicka Ivankovič poročila z Markom Mija-čovičem in letos v januarju rodila hčerko Marijo Sofijo... - da je Študentska založba v Ljubljani izdala v svoji zbirki “Claritas” delo slovenskega argentinskega filozofa Milana Komarja “Red in misterij”, ki sta ga iz španskega izvirnika prevedla zakonca Marija in Zorko Simčič... - da se prefekt bivšega Svetega oficija kardinal Ratzinger in bolonjski kardinal Biffi nista strinjala z zamislijo Janeza Pavla II., da bi ob koncu jubileja 2000 izmolil, kakor je tudi storil, znani Confiteor z izrazi kesanja za vse zlo, ki so ga bili v preteklosti zagrešili člani katoliške Cerkve... Mihaela Mravljak Pesmi 2.nagrada za poezijo na literarnem natečaju Mladike Slovo na slovo. Močno zdelana potovalka. In jaz. Sobota. Počasni, enakomerni koraki. Samota. Na stranskem tiru napol razpadli vagoni. Za njimi trava. In zvončki. In Drava. Stara postaja Slovo na slovo. Nekje visoko prelet ptic. Svetal spomin. Na šolske torbe. Na roke dvignjene v pozdrav Na skrivaj obrisane solze. Slovo na slovo. Sobota. Zadnji večerni vlak. Samota... Stara postaja mojega domačega kraja. Dolga. Rumena. Preklic Slekla bom Preklicala bom te dolge vse svoje črne obleke. zagrenjene rime. Zaprla Skrajšala dolge velike mrzle zime. žalostne dežnike. Med ladjami Brez zle potopljenimi, misli vsake med sanjami bom snela z neba izgubljenimi, temne oblake. bom kradla svoj sončni čas. Da bo radost prišla spet k meni v vas. Recept za pesem Vzemi nekaj nezadovoljne krvi. Ščepec bolečine. In znoja. In tisti čudni nemir, ki ti ne da pokoja. Ko je pripravljena moka, dodaj kak sončni žarek. In svetel pogled otroka. Namesto soli, daj drobec slasti. Izbrane besede (In rime). Naj bodo orehi. Rozine. Nič ne reci. Le zamesi. In speci. Pesem nastane. Iz solz. Iz smeha. In je včasih človeku edina uteha. Besede, ki jih nismo izrekli. Sanje, ki jih nismo izsanjali. Še vedno je nekaj mladega v meni Pride čas, ko bi lovila veter, kotalila zvezde, se igrala z luno. Popila kozarec rdečega vina. Do dna. In ga (jaz - resna gospa) zalučala v tla. Včasih se po meni podijo misli vesele in nore. Ima me. Da bi se ljubila do zore. Življenje spet vre. In se peni. Takrat vem. Še vedno je nekaj mladega v meni. ■---5^------.--------------------& Besede, ki jih nismo izrekli Solze, ki jih nismo izjokali. Ljubezni, ki jih nismo dali in jih nismo prejeli. Se kakor ostri kamni zarije jo v naše srce. In jih, težke in sive, nosimo s seboj. Do zadnjega dne. Nedoločniki Med nama BITI. Med nama Lačen. je preveč molka. Kruha. In tišine. Besede. (In bolečine). Ljubezni. Najine besede STATI. so neme. Na dežju. Kot kriki ptice, POZNATI. ki ne zna Mraz. več peti. Obup. Nemoč. Med nama je preveč molka. VIDETI. In tišine. Tujo žalost. (In bolečine). PODATI. Zato Rožo. pišem Roko. to pesem. (Te rime). PODARITI. Nasmeh. Da bi lahko preživela. HODITI. Vzravnano. In Uporno. me tvoja bližina ne bi Sam. tako bolela. Pobiram okruške Razbile so se. Iščem. Se na koščke razletele. Drobce sreče. Moje sanje. Rožne listke. Zvezdne utrinke. Klečim. In pobiram.. Okruške. Črepinje. Da bi jih zlepila. Da bi jih zopet sestavila. Iz prstov ranjenih. Na prašna tla. Kri kaplja. M. Žitnik Čarodej ke (xm.) Latinščina ngelika je dokaj preplašena, ko ji pokažem stare vadnice. “Pa kako da ste se učili iz tako grdih knjig!” “Važno je, če so pametno napisane, te jezikovne vadnice in ne, če so na lakiranem ali porumenelem papirju!” “Se zdi, kakor da bi bile od mojega bišnono-ta!” “In prav iz takih sta se učila tvoja starša.” “Ne vem, če se je moja mama kaj dosti učila!” “Latinščino se je morala učiti, če ne, zares, nikoli je ne bi pustili naprej!” Angelika še vedno dvomeče prelistava s svinčnikom popisane strani. “Ma, to je precej nazadnjaško, imeti take učbenike.” “Zdaj povej, točno preciziraj, katere strukture ti delajo težave!” Povlečem iz predala šop popolnoma novih beležk in jo vprašam, kaj bo izbrala. Se ji zjasni obraz in povleče pisalo. Jaz poiščem popolnoma novo penkalo In ji razlagam, zares pozno v noč, konjunktivne stavke. Obe sva popolnoma pozabili na stare učbenike, nemoderno šolo, sva v zagatah nepravilnih glagolov in zapletenih sestavah podrednih stavkov. Moja nekdanja slovnična obsesija je delno vzbudila resnično vnemo v mladi Angeliki. Ko se odpravlja, vsa polna učenosti, mi odločno reče: “Prosim, da moji mami dopoveste, da mi lahko kupi balalajko, ker so mi všeč njeni zvoki! In je lahka, če se jo učiš igrati!” Ojej, to ne bo lahko, a obljubim. “Če ne, jo dobiš od mene, novo balalajko, ako boš v latinščini dosegla več kot osem!” “Gospa, to od vas ni vzgojno!” “In od tebe ni hvaležno!” “Ampak, gospa, nihče nima v razredu več kot osem, skoro vsi imajo pod pet!” “Ah, se ne učijo!” “Ben, se učijo počasi!” “Zakaj pa ne hitro?” “Se bojijo biti smešni, ma ja, danes kot danes, ta starinski jezik in še vadnice zanič!” “Latinščina ima ogromno nepravilnih glagolov! Če se naučiš na izust nepravilnosti vsaj nekoliko sistematično, ti rečem, da gre potem prav pri spraševanju!” “Ma jaz to znam od danes dalje. In se bom hitro naučila z vašega slovarja, ki ima sistem starih glagolov že na začetku. Ma ja, je treba bit furbasti, tudi ko se učiš latinščino!” “Šola je učenje, mar ne?” j Potovanje na vzhod Z Glzelo čepiva na kovčkih in kadiva kljub velikim protikadilskim napisom v čakalnici na brniškem letališču. Nihče se za najino početje ne zmeni, ker so pravkar zaskrbljeni zaradi nekih hudih groženj prejšnjedržavnih generalov, ki imajo še vedno močno avtoriteto in podkupujejo zelo podkupljive ljubljanske znance, naj ne dovolijo, da bi jih iz prejšnje Jugoslavije tako izobčili, kot pravi vlada. Nekateri se sprenevedajo, češ da gre za politične igrice, ki trajajo od pamtiveka, drugi so zgroženi nad “podlim uporom” malega narodiča, tretji se hahljajo, ker vedo nekaj več o tem, kako funkcionira prehodno obdobje ali kaj vse pridobiš, če pravilno oceniš politične veljake. Z ljudmi je kot z drugimi živimi bitji pogostokrat tako, da se najbolje prerineš skozi trnjev gozd, če si v grupi. Sklenila sem, da ne bom vso pot zinila niti ene o politiki, a ne vem, kateri zlomek me je ukanil, da zdaj na dolgo in široko razlagam Gizeli, kakšne stranke so v Sloveniji nastale po plebiscitu. Gizelo zelo plaši, če ni tudi na letališču kaj nevarnosti, jaz pa ji dokazujem, da naša skupina nima nobenih problemov, ker smo itak iz Italije in so preko naše agencije z moskovskim mestom vzpostavljene odlične zveze, saj kar nemoteno posluje- mo v ruščini, se odlično sporazumevamo tudi z višjimi oblastmi, ruska država je Slovenijo takoj priznala, skratka, čebljam o navadnih dejstvih, mimogrede prižigam cigareto za cigareto, Gi-zela pa že pije dvojni konjak. “Si bom malo ogrela dušo!” Ob naju sedijo na letaliških klopeh drugi sopotniki, med njimi moji nekdanji sošolci, o katerih nisem nič vedela vsaj trideset let, sedaj pa bomo skupaj vsaj teden dni. “Ma, bravo, da si nam tako podaljšala počitek na Brniku!” “Ti počitki so lahko dolgi eno uro ali pa celo noč, tako kot povsod!” “Nemci so mnogo bolj točni, tudi če kdo stavka, ti takoj priskrbijo nadomestno zvezo.” “Ni vedno tako. No, glej, se že bliža naša zveza!” V daljavi pristane dolgo pričakovani avion. Vsi zakričimo, ko smo v notranjosti, “harašo”, kot je bilo domenjeno, v upanju, da nam bo vreme milo in sobivanje prijetno. Jaz o tem ne dvomim, saj ni bilo s potovanj na to rusko turo nikoli nobenih pritožb, sitnarili so ponavadi izletniki v poznem poletju, ko so na svoje začudenje prišli na polno zasedene plaže kje na Siciliji. Če je še kje kanček romantike; jo je zagotovo najti v ruskih dvorcih, cerkvicah, opernih prireditvah in v njihovem oboževanju literature. Samo tako so kljubovali notranjemu preseljevanju, nasilnemu in spontanemu. Gizela pa že spi, pod menoj se skozi okence vidijo ovčke, oblakci namreč, ki baje napovedujejo sneg. Prav to si želim, pešačiti v zasneženem tujem velemestu, morda ob zaledeneli reki Moskvi, po kateri drsijo plesalke, hm, kot v kakem modernem filmu. In potem, ko bomo stopili iz opere, kakor je v turističnem načrtu, se bom z Gizelo potepala po najmanj znanem predelu, tako nekako, kakor je o svojih sprehodih pripovedoval znanec, ki se vsako leto vrača v vele-prestolnico. Zasanjana sem, ker podoživljam neko pravljico: o čarobnih belih krilih, na katerih kraljična leti, leti, prileti v začarano mesto in je v tistem mestu nenavadno veliko čarnih ulic. Sem že otročja! Zaupljiva, medtem ko Gizela tako trdni spi in tudi drugi dremuckajo, tako da si ne upam sprožiti nikakršnega pogovora. Zdaj ni nikjer nobenega oblačka, skozi okence opazujem brezbrežno gozdno površino in bele ceste. V ozadju so še drugi, ki ne spijo, ampak se veselo pogovarjajo z gospodično stevardeso. Sliši se nekaj podobnega kot “Atala, prosim!”, očitno je, da do pristanka ne bodo sitnarili, kako so turistične storitve slabe. Še šest ur letenja. Ne morem zadremati! Tam dol, na zemlji, je veliko majhnih naselij, a ne prepoznam pokrajine, le ugibam: tam doli, na trdnih tleh, je vse tako zatelebano v svoje majhnosti, in zaman bi tudi sama sebi dopovedala, da nekateri spori niso tako pomembni, da se nekaterih sovražnosti ne bi smeli oprijemati, kot da so aksiomi. Iz Moskve bom napisala nekaj prijaznega tudi Brikiju in njegovi dragi. Ko se je Gizela prebudila, smo že čakali na pristanek našega Aeroflota. Potem ko sva prepričali hotelskega dečka, da nama je ponesel prtljago v enajsto nadstropje, sva odbrzeli v cerkev Svetega Bazilija, o katerem je Gizela vedela vse. “Se ti je Sveti Bazilij prikazal v sanjah, ko si tako sladko spančkala?” “Dajte, dajte, gremo pokusit to famozno vodko!” so kot iz tal zrasli pred nami letalski sopotniki. Jaz sem kar samodejno rekla “harašo”, ker sem vedela, da je Gizela radovedna tudi v tej smeri. V cerkvi bi bili pač ostali vsaj še eno uro, toda važna je tudi družabnost. Izkazalo se je, da naju sopotniki vsekakor prekašajo v družabnosti, ker so s seboj že imeli dolgonogi vodički, in kakor sem razumela, sta bili med seboj verjetno sprti, ker sta vsaka zase spremljali svoje “goste”. Medve sva šli v skupini z Oljenko. Kako božajoč glas in kakšna kulturna vodička! V petih minutah nam je omenila vsaj deset ruskih klasikov, ki so kakorkoli povezani s tem velikim “placom”, kot mu je rekla Gizela. Seveda sproti pišem razglednice, ker bodo pod varstvom Oljenke zagotovo takoj prispele na cilj. Dimenzije ruske prestolnice mi začenjajo vzbujati pogum in tako sprašujem Oljenko, če bi v tem novem času, v katerem smo, lahko priredili Chagallovo razstavo. “Sem ti rekla, da greva kupovat ikone in ne Chagalla, beštja!” se razjezi Gizela. Tedaj niti ne čakam na Oljenkin odgovor, ker je očitno, da dobro pozna literaturo, a ni doma v moderni umetnosti, in jo prosim, naj naju povede do trgovine glasbil, ker bi rada kupila balalajko. Drvimo na podzemsko železnico, kjer potniki mirno berejo časopise in knjige. Enako kot je v Pa- rižu, ta prestolnica podzemnih mirnih bralcev! “Ma kaj berejo, ti, ki znaš rusko cirilico?” “V glavnem Krokodila, to je ruski humoristični časopis, tako kot v Italiji II Borghese ali v Ljubljani Pavliha!” “Ma ne, tisti tam, ki bere knjigo s sinjimi platnicami!” “Čakaj, mislim, da je Sergej Jesenin!” “Ki je bil poročen s plesalko Izadoro Dancan, to je s feministko ante iitteram!” Gospod, ki je doslej prebiral svojo knjigo, je opazil, da si ga ogledujeta dva tujki. Pogledal je navzgor izpod očal, in takrat je Gizela rekla: “Kako je šarmanten!” in se je zagledala vanj. Hotela sem ji reči, naj ne govori tako naglas, ker tu nismo v Trstu, kjer večina Tržačanov razume angleško, a nikako ne slovensko, ampak smo v Moskvi, kjer je slovenski “kako” takore-koč isto, le da mu manjka en “e” na koncu in “šarmanten” je isto, to se pravi, da en domačin razume vse, kar je zdaj na glas povedala Gizela. “Ja zahvaljuju vas, madam!” “Ni treba, oprostite, ali vam je knjiga všeč?” “Mnie očenj nravitsa!” “Kaj pomeni?” nastrpno sili vame. “Da mu je zelo všeč!” “Mogu ja vas počastiti s čajom?” Gizela je nad tem čajem navdušena. Kar povleče me za seboj, ker smo že na stopnišču izpod podzemske in se sprehajamo po Nevskem prospektu. Tu in tam prevajam kako nerazumljivo besedo šarmantnega neznanca, ki je dvorljiv in očaran od lepe Gizele. Oba sta vpletena v celo enciklopedijo vprašanj in odgovorov, ki so jasni in ne. Meni je pač jasno, da capljam za njima kot nekaka prevajalka. Onadva sta eden z drugim složna, da si je treba razjasniti veliko vprašanj. To traja kar še potem, ko je bil čaj popit in so sledili kozarci z vodko. On, Aljoša, je izbral po Gizelinem priporočilu najboljšo vodko, ki si jo zdaj privoščim tudi jaz. Da bi ne bila tako solo peto kolo, kupim v restavraciji en kup razglednic in jih dam v podpis tudi njima. Vzdušje v tej kavarni je tako aristokratsko, da je slišen predvsem Gizelin glas, Aljoša pa razlaga sogovornici že desetega ali enajstega ruskega pisatelja. Literatura je, očitno, njegova ljubezen, a Gizela se dela, kakor da bi bila tudi ona redna bralka svetovne klasike. Razlaga mu neko epizodo iz filma Doktor Živago. Aljoša je razumel, da misli na knjigo in jo resno posluša. Končno se jaz, že zaradi vodke, opogumim: “Kje bi lahko kupila novo balalajko?” “Eto v ulici, kotoruju vidite vpravo!” “Ben, lahko greš sama, če hočeš ti dam rublje!” “Ne, bo že poskrbljeno!” Znajdem se pred čudovito prodajalno glasbil. Nekdo udarja na klavir božansko glasbo klasičnega avtorja, postojim pred električnimi kitarami, redkimi glasbili in prijazna prodajalka mi pokaže balalajke. Jaz bi jih kupila vsaj deset, a bi rada slišala prodajalkine pripombe, kaj bi bilo najprimerneje. “Eto devočka sedemnadsat Ijet?” Tako! Črnolasa bledička prodajalka mi ponudi glasove vseh balalajskih strun, jaz pa tu in tam potolčem po trebuščkih. Tok, tok, kakšen les je tole? Ne gre brez poslovnih laži, ker ona pravi, da je mehagonij, meni pa se zdi, da je čisto navadna jelka. Ko se odločim, je prodajalka enako srečna in vljudna kot v trenutku, ko sem vstopila v trgovino. “Požalujsta!” V raztegljivo vrečko spravim dragocenost, misleč, da bo Gizela zadovoljna, kot je zadovoljna s svojim novim sogovornikom. Toda Gizele v restavraciji ni nikjer. Niti njenega spremljevalca ni. Je samo na štiri robove upognjen listek; na katerem je jasno zapisano, da se vidimo za večerjo v “našem” hotelu. Pohitim za skupino iz našega letala, ki je zagotovo v biblioteki, če je sploh še kdo ostal z učeno Oljenko. Zamaknjeno strmim v orjaške knjige in v dolge nepretrgane police morda nikoli prebranih knjig iz raznih stoletij. Zagotovo se bom semkaj vrnila, a ne tokrat, saj bom že kje našla sopotnike. Na koncu drugega etaža zagledam zbrano druščino, ki utrujeno sedi na usnjenih klopeh, medtem ko Oljenka nepretrgoma razlaga skrivnosti knjižnega labirinta. “Kje pa je gospa Gizela?” “Je šla po nakupih, ker išče neko določeno ikono!” “Spasibo!” “Ma, hvala, ki si ti kupila darila za mojo Angeliko!” “Upam, da si se ti medtem dobro počutila!” Tak je pozni večer za dobro obloženo mizo. Vsi govorijo o idealnem kaviarju, o kristalnočisti vodki, ki da je v tem hotelu boljša od vlborovke, ob vsem pa mi je najbolj všeč pozvanjanje orkestra na majhnem odru v ozadju jedilnice. Vse drugačne barve, vse drugačni zvoki in nešteto vonjav, ki me v tem vzdušju osrečujejo, tako da mi verjetno prvič v življenju ni žal, da sem se os-tentatlvno prijavljala na tržaške večerne tečaje “ruskega jezika”. Če je tisto sploh bilo kaj v zvezi z ruščino, kar nas je neka mlada predavateljica iz italijanščine hotela naučiti. Pri agenciji so bili od mene zahtevali vsaj eno spričevalo večernega tečaja iz ruščine in sama kot samouk nisem mogla dokazati, da bi tisto moje znanje bilo dovolj. Gizela pa je kar sedaj dobila neki jezikovni pouk, ker je z natakarji govorila več kot začetniški “ruskij jazik”. Zelo pozno, takole po petih obrokih, se nam pridružijo zelo lepe mladenke. Seveda je moški del naše družbe omamljen in se začne nočni ples. Prostora je dovolj, in tla so iz marmorja. Diši po ebenovini ljubezenskih čustev. Gizela in jaz čisto sproščeno odideva na moskovske ulice. Tavava po neznanih delavskih predelih skoraj do treh, dokler se ne odločiva za taksi, ki naju pripelje v močno osvetljeni hotel. “Jutri kar pozabi name, ker greva z Aljošo na njegovo dačo,” ml odkritosrčno zažvrgoli Gizela. Moskovsko jutro Naletava sneg in me zazebe, ko hočem zajtrkovati v kaki moderni kavarni. Da bi se znova zvlekla v enajsto nadstropje po preostale majčke, ki si jih nisem oblekla, sem prelena in mudi se mi k maši, ker hočem doživeti nekaj eksotičnega med bleskom srebra in zlata. Vonjave tukajšnjih sveč in pritajene dolge kantate v obliki molitev. Res je, zanimajo me religiozni ceremoniali. Petje iz pamtiveka. V božjem hramu me stresa mraz še bolj, kot če pešačim. Grem v podzemsko, kjer se z neko mlado prodajlko opernih vstopnic dogovorim za meni primerno ceno nocojšnjega Evgenija Onjegina. Zagotovo je ona pribarantala nekaj dolarjev in zagotovo ne vem, zakaj sem vzela dve vstopnici, saj mi je Gizela povedala, da je ves dan ne bo in bo tudi za večerjo pozna. Je še en problem: ali Gizela sploh ljubi klasično glasbo? Mar ji niso všeč le jazzi in rock opere? Ko izstopim iz prijetno toplih prostorov podzemne železnice, je nevemkateri prospekt že pobeljen, pravljično štrlijo v zrak okrogle kupole cerkva In palač, v ušesih pa mi šumi in si grem ogledat trgovino z krznenimi kučmami. Le kako bom dopovedala Gizeli, da sem neustrašno vzela z modela najdražjo soboljevino v obliki kupole In si je nisem več mislila sneti z glave. “Saj zgledaš kot Žirinovski!” me je zvečer pobarala Gizela, ki je od neznanokod priskakljala v povaljanem plašču. “Recimo, da je v tem mestu vsak izmed nas našel eno vrsto zaljubljenosti.” Nič se nisva več zbadali, pač pa sva se na-lišpali v naglici in hušknili v taksi, da bi pravočasno vstopili v operno hišo. “Jutri potujemo v Sankt Petersburg, to veš!” “Saj, potujemo tja, kamor hočejo drugi.” “V Petersburgu boš lahko imela čas za ikone.” “Saj!” Tudi na ladji je zeblo. Ogrevali smo se s kuhanim vinom, a na obrežju je pihal severni veter in Neva je ledenela. Tako je bila najbolj zadovoljna vodička, ki nas je brez truda popeljala skozi svoje ljubljene mavzoleje in muzeje. Zasnežene vedute je bilo lepše videti skozi visoka okna. “Rusi uporabljajo tople barve In sončno zlato, da bi vsaj iluzija sončnega leska omehčala ledene dneve.” “To je patetična misel.” “Boljši je povratek domov.” Ikone je Gizela videla in si jih nabavila. Na boljšem trgu je mimogrede prodala par kavbojk za visoko ceno v rubljih, komaj pa se je izmaknila visoki dami, ki je hotela barantati za njeno dragoceno zapestno uro Patek. Kar zgrozila se je, saj je bila Patek-urca darilo njenega soproga za ne vem kateri rojstni dan. In moževa darila so sveta stvar! Potem jo je hudo zaskrbelo, če je ni kdo od sopotnikov fotografiral skupaj z Aljošo v Moskvi, nakar sem ji jaz zdrdrala nekaj izgovorov, če bi kakšna sumljiva fotografija v dvoje vendarle prišla na dan. Smo bili v veseli družbi, mar ne! “Ti mi boš priča, da nisem nikogar varala.” “Menim, da ga nisi varala, a v to moraš biti sama prepričana.” (dalje) Boris Pahor devetdesetletni k Malokateri naš ustvarjalec je doživel ob svojem jubileju tak medijski odmev, kakor ga je pisatelj Boris Pahor. Dnevniki, radio in televizija so ga na rojstni dan kar oblegali z intervjuji. Vsem je potrpežljivo odgovarjal in pojasnjeval svoja znana stališča o ustvarjanju, narodnosti, socializmu, multikulturnosti, politiki. Mi smo za to številko Mladike stopili do nekaterih njegovih občudovalcev in sodelavcev ter jih zaprosili za prispevek. Tako je nastala ta priloga. Ob častitljivi obletnici pa želimo tudi mi pisatelju Pahorju še lepo število mirnih in ustvarjalnih let. Bog vas živi, gospod profesor! Uredništvo Skozi ogenj v življenje Vse se je začelo v prvih povojnih letih, ko je pisatelj Boris Pahor objavil svoj knjižni prvenec. Beseda za besedo, stavek za stavkom, novela za novelo, roman za romanom nastajajo njegova dela. Bežen pregled vsebin dokazuje, da je pisatelj večinoma našel navdih v osebnih izkušnjah, svoj realni svet je nenehno spreminjal v literaturo. Listanje Pahorjevih besedil nudi zato vpogled v pisateljevo življenje. Pisatelj se je rodil 26. avgusta leta 1913 v Rojanu, takratnem tržaškem predmestju. V času zgodnjega otroštva je doživel stisko slovenskega jezika na Tržaškem, kar je opisal v novelah, objavljenih v zbirkah Moj tržaški naslov, Na sipini, Grmada v pristanu, Varno naročje in druge. Preganjanje slovenskega jezika se mu je zdelo nekaj nesmiselnega, kajti kot otrok ni mogel razumeti, zakaj “naj bi drugače govoreče občestvo spadalo na sramotilni oder”, kot je sam izjavil v pogovoru z Marjeto Novak. V mladosti se je preizkusil kot vojak, ko so ga vpoklicali v italijansko vojsko in je moral odpotovati v Libijo, afriško deželo in takratno italijansko kolonijo. Nadalje je služboval kot narednik tolmač v taborišču za ujete častnike jugoslovanske vojske ob Gardskem jezeru. Po padcu Italije leta ‘43 se je vrnil v Trst in se vključil v narodnoosvobodilno gibanje. To obdobje je prikazano v romanih Nomadi brez oaze, Mesto v zalivu, Vila ob jezeru. Januarja leta 1944 gaje ujela domobranska policija in ga izročila gestapu. Začela se je njegova pot od taborišča do taborišča. Okusil je grozote Dachaua, Natzweilerja, Dore in Harziingena, osvoboditev pa je doživel v Bergen Belsenu. Taboriščna snov postane vsebina številnih novel, predvsem pa romanov Spopad s pomladjo in Nekropola. Po vojni je služboval kot profesor književnosti na tržaških šolah. Čeprav so Pahorjeva besedila sestavljena iz avtorjevih doživetij, so daleč od vsake pričevanjske pripovedi, kajti pisec nenehno prehaja od individualnih vsebin k množičnim usodam. Ob opisu osebne realnosti skuša prikazati še temno zgodovinsko dogajanje Evrope 20. stoletja, hkrati beleži različna svetovnonazorska prepričanja, prodira v raznolike družbene prostore, predvsem pa zmore pogledati v duhovni svet človeka in njegovo čustveno sfero. Pahor se nazadnje poslužuje posebne pripovedne tehnike, po kateri neizbrisne življenjske izkušnje postanejo stalne umetniške epizode. To pomeni, da nekatere vsebine pisatelj znova in znova napiše, temeljna osebna doživetja ponavlja v različnih besedilih. Nove verzije ohranjajo glavno vsebinsko os, se pa razlikujejo zaradi dodanih podrobnosti ali novih pogledov na preživeto. Nekatere zgodbe zasledimo skoraj v vseh njegovih delih: včasih natančno opisane, včasih pa le mimogrede omenjene. Nenehno obnavljanje nekaterih pripetljajev nosi v sebi globok pomen: s prikazovanjem resnične življenjske usode skuša pisatelj razkrivati resnico iz različnih zornih kotov, hkrati pa obsojati vsakršno nasilje zoper človeka. Ključni vsebini Pahorjevih besedil sta gotovo jezikovna stiska slovenskega človeka na Primorskem v času fašizma in pa skrajna ogroženost človeškega obstoja v nemških uničevalnih taboriščih. Povezovalni element med njima je ogenj, v katerega prestrašeno strmijo otroci, ko fašisti sežgejo Na- rodni dom v Trstu, kot lahko preberemo v noveli Grmada v pristanu. Otroci z naivnostjo dojemajo nasilno dejanje in zamenjujejo realnost s pravljičnostjo. Prepričani so, da se je sonce utrgalo z neba in padlo na domače dvorišče, zato so se vsi predmeti obarvali v rdeče: rdeča je miza in rdeča je petrolejka. Celo mama je rdeč kip, ko z rdečim obrazom in z rdečimi rokami pripravlja otroka na spanje. Iz tega ognjenega ozračja sta otroka razbrala strašno resnico. Zdi se jima namreč, da se približuje konec sveta, kar ju navdaja s strahom in tesnobo. Požig Narodnega doma vcepi v Pahorjevo otroštvo zavest o bližajoči se katastrofi, ki seje uresničila v krematorijskih pečeh, kjer je gorel evropski človek. Ogenj postane v svetu niča izvrševalec skrajnega zla. Za bodečo žico se razlega med barake smrad po ožganem mesu in loju. Spočetka se tega duha jetniki otepajo, kot se otepajo smrti in uničenja, nakar se nanj privadijo, kot sprejmejo tudi misel, da bodo tudi sami, kot zapiše pisatelj v noveli Moj tržaški naslov, postali “dim sredi alzaških hribov”. V svetu peči so končala tudi trupla alzaških deklet, ki so jih nacisti s kamionom pripeljali na najnižjo teraso k peči, tam so jih ustrelili in drugo za drugo vrgli v ogenj. Njihova mladost se je spremenila v ognjene zublje, ki so nad dimnikom v črnini neba narisali rdeč tulipan, kot zapiše pisatelj v noveli Veseli trio. Kruta usmrtitev alzaških deklet zaživi tudi v romanu Spopad s pomladjo. Bivši taboriščnik jo namreč pripoveduje svoji zaročenki Arlette, ki ne more zadržati solz ob smrti ljubljene muce, ki je med njeno odsotnostjo padla z okna in poginila. Ar- lettine solze in alzaška dekleta, ki so šla v smrt brez solz, sta dve nezdružljivi izkušnji glavnega junaka, ki jih v sebi nikakor ne more povezati. Do povezave niti ne more priti, kajti smrt nedolžnih mladenk pripada svetu niča in je izven lagerja popolnoma nesmiselna. V deželi pogina je namreč človek, ki je hotel preživeti, moral pozabiti na svet živih in na njegovo moralo. Podrediti se je moral absurdnim zakonitostim, za katerimi je na vseh koncih prežala smrt. Pripoved o smrti alzaških deklet srečamo ponovno v romanu Nekropola, delu, ki ga je Pahor v celoti namenil taboriščni tematiki, iz potrebe da bi v sebi ukrotil strašen spomin in pomiril grozo, ki jo je s sabo prinesel v svet živih. V tem romanu Pahor smrti alzaških deklet doda še razmišljanje o jetnikih, ki so prisostvovali tragični usmrtitvi. Ob pogledu na mlada dekleta se v jetnikih prebudi nagon samcev, obsojenih na osamljenost, zgrabi jih blazna misel, da so bitja, ki jim je “ogenj pred spočetjem uničil matere”. S tem kratkim zapisom ob pisateljevem devetdesetem letu nisem izčrpala vseh tem njegove razvejene proze, iz kupa sem izbrskala le dve zrni, ki nosita v sebi izjemna sporočila za ljudi, ki danes živimo tu, stisnjeni med kraške gmajne in prostranostjo morja, pa tudi za evropskega bralca. Njegova dela so namreč prevedena v številne evropske jezike in doživljajo med tujimi bralci in s strani literarne kritike veliko uspehov. Teh uspehov se veselimo vsi Slovenci in pisatelju želimo še veliko ustvarjalnih let. Vilma Purič GA m " S2 JUBILEJNA PRILOGA JUBILEJNA PRILOGA &SSS JUBILEJNA PR Pomembna devetdesetletnica IN ajbolj me je med Pahorjevimi deli pretresla Nekropola in sem o njej napisala radijski esej v sklopu Trinajst romanov. Zdi se mi, da je bilo to takrat, ko so se Pahorjevemu imenu nekateri pisci zelo radi izognili, kaj šele, da bi pisali pohvale o njegovem slogu. Povedati pa moram, da sem med prvimi pohvalnimi, skoraj propagandnimi teksti izbrala Nekropolo, ker sem jo dojemala kot lite- Irena Žerjal rami višek v postsocrealizmu v slovenski literaturi. Pisatelj Milan Lipovec, ki je vse, kar je bilo pred tridesetimi leti literarnega, gledal zviška, mi je potrdil, da je Nekropola zares dobra proza. Toda resnično navdušenje v vseh branjih, ki sem jih fanatično izvedla tudi z mojimi dijaki, je bil zame SKARABEJ V SRCU. Najprej mi je bila všeč zlatozelena barva v naslovu, potem hrošček skarabej, potem opisovanje žlahtne reke, prepletanje spominov z živo sedanjostjo, dinamična pripoved in kaj še vse! Mladim je bila svojčas zelo všeč Vila ob jezeru in mislim, da so bili iskreni, ko so mi pripovedovali o tozadevnem branju. Toda sedaj pripovedujem o stvareh izpred nekaj desetletij, devetdesetletnih pa je medtem postal mednarodno priznana osebnost! Častitljiva starost, zavidljiva suverenost, neomajna korajža, prepričljivo pripovedništvo, izvirnost, Alojz Rebula, Zora Tavčar in Boris Pahor v Društvu slovenskih izobražencev jeseni leta 1975 (levo); diskutant na Dragi 1984 (desno) vse te lastnosti in še katera druga pozitivna značilnost pisatelja Borisa Pahorja osrečujejo središče literarnega življenja, pa naj bo to v Ljubljani, Trstu ali Mariboru. Tako vsebina kot osebna zgodovina pisatelja Borisa Pahorja teži k morju in njegovim mediteranskim specifikam, vendar bi mu utegnili dodati, da je zanj značilna delovna disciplina, ki ni ravno mediteranska posebnost. To je sled krašev-skega porekla, in odtod tako temeljita delovna prizadevnost, ki jo človek nemara podeduje. Pahorjeva proza je za slovensko slovstvo pomembna z različnih vidikov: vsebinskega, slogovnega, zgodovinopisnega, narodnobudniškega in še v marsikaterem pogledu. Po mojem je bil, kot mu pravijo, “Pahorjev Zaliv" zelo pomemben mejnik v usmeritvi splošnoslovenskega izobraženskega življenja. Revija je ohrabrila zlasti mlade slovenske izobražence k svobodnemu mišljenju, predvsem pa k svetovljanskemu pogledu na stvari, ki so svetovljanske. Ker pa je na svetu vse minljivo, in so torej minljive tudi nedolžne literarne revije, je kar razveseljivo dejstvo, da se profesor Pahor ni ob vseh zavistnih “zopernikih”, kakor jih je lahko sproti našteval, umaknil v spokojni pokoj, ampak je nizal knjigo za knjigo, umetnino k umetnini, tako da se z njegovimi deli veča splošni ugled slovenske besede v svetu. Pogum namreč poraja pogum, in tako si tudi mlajši, lahko bi rekli, cla mnogi mlajši pesniki in pisatelji utirajo miselne poti po svoji lastni uvidevnosti, ko zastavijo peresa, da bi napisali nekaj pomembnega... Morda pa je po desetletjih hudih polemik med različno mislečimi pisatelji in literati nasploh obveljalo marsikaj takega, kar je trdil Boris Pahor v svojih prvih objavah. Teh resnic, ki jih hlastavo častihlepje in potrošniško površinsko življenje ne prišteva med svoje duhovne aksiome, je kar nekaj: nekateri so trdili, da je pisanje o koncentracijskih taboriščih “démodé”, drugi so oporekali Kocbekovemu izpo- vedovanju v slavnem Dnevniku, še bolj pa ob intervjuju, kakor da bi bilo smiselno sprenevedanje med izobraženci o tistih stvareh, o katerih so se razkle-petali po skoraj vseh slovenskih gostilnah. Niti malo ni zanemarljivo tisto Pahorjevo skoraj romantično opisovanje ženskih likov, ki jih ljubi ali jih je kdaj ljubil. L tem se močno razlikuje od tistih pisateljskih sopotnikov, ki ženske like omalovažujejo, in to do priskutnosti. Tudi to je ena od Pahorjevih značilnosti: da namreč poudarja pomen ženskih protagonistk v slovenski literarni zgodovini. Vsaj trideset let pred ostalimi je omenjal in poudarjal zasluge Marice Nadlišek - Bartolove, pa tudi pesnic Ljubke Šorlijev e in Marije Mijotove. Pozneje je takorekoč samostojno znal oceniti delo Brune Marije Pertotove in tudi moje malenkosti, ko smo bile postavljene v senco velmož. Na literarnozgodovinskem področju je Pahorjevo delo pojem zase, ko vzporeja in primerja slovenske komponente s podobnimi iz svetovnih literatur. Vse neprisiljeno in inteligentno primerja s slovensko ustvarjalnostjo. Poglavje zase je literarno in zgodovinsko raziskovanje Kosovelovega dela. Brez vneme pisatelja samega in njegovih sodelavcev bi bilo težko razčistiti nejasnosti, ki sojih nekateri širili tudi med mladino, da je bil namreč Srečko Kosovel togo vezan na eksperimentalno pesnikovanje v slogu tedanje literarne mode, medtem ko vemo, da je bila njegova neponovljiva poezija sad občutljivega doživljanja nesrečne dobe, ki je zadela Primorsko, zlasti tržaško okolje. Pravzaprav je Kosovelov mit rastel z Zalivom, zlasti še ko se je ob navdušenju ljubiteljev slovenske poezije nabiralo gradivo o dobi, ki ji pravimo, da je brez upanja in nad. Čestitamo ob veličastni pisateljski poti! prof. Irena Žerjal iO ■■ ct>. vS& ■■ naših mladeniških časih, na začetku šestdesetih let je izhajala prav tako mladeniška literarna revija Perspektive. V duhu tedanjega bolj sproščenega časa je ta revija uporniško trgala spone realsocializma, ki je vladal v letih sovjetizacije in v tem duhu tudi vračala v javno zavest znamenita kulturna imena nekdanje Osvobodilne fronte, tako imenovane “sopotnike”, ki jih je stalinistična partija po ukinitvi sleherne drugačnosti odrinila izjavnega življenja ali jih celo iz njega izobčila. V Perspektivah so se tako s svojimi bolj osebnimi pogledi na veliki čas, tj. na čas osvobodilnega boja in velike vojne, oglasili Josip Vidmar, Jože Rus, napovedan je bil tudi dotlej prepovedani Edvard Kocbek, odzval se je Tržačan Boris Pahor. Od vseh prispevkov pa je name napravil najmočnejši vtis prav slednje navedeni avtor; poslal je namreč odlomek iz daljšega pripovednega dela z naslovom Nekropola. Kar nekaj tujih in domačih pričevanj sem že prebral o nacističnih uničevalnih taboriščih izpod peres preživelih taboriščnikov, med katerimi je bil tudi Boris Pahor. Vendar je bilo v tem, kar sem prebral v Nekropoli, tako močno podoživeta groza razčlovečenja, kakor zmore to storiti le pristna beseda velikega umetnika. Začutil sem, da smo s tem delom dobili literaturo, ki jo bodo razumeli povsod po svetu. Pisatelja tega dela sem spoznal, ko sem delal pri založbi Mladinska knjiga, pri kateri je v zbirki Kondor izšla zbirka njegovih novel. Vsak ljubitelj lepe literature si ustvari neko predstavo o tem, kdo in kaj naj bi bil pisatelj nasploh ali kakšna postava naj bi to bila, da zasluži to ime. Meni se je zdela poleg čisto pisateljskih odlik, kol je prepričljivost pripovedi ali izpovedi, prav tako pomembna njegova osebna drža, se pravi drža njegovega širšega kulturnega in tudi moralnega poslanstva v sredini, ki ji je to poslanstvo posvečeno. Morda je tako predstavo pri nas najbolj ustvarila pojava Ivana Cankarja, ki je umel nastopiti s svojo osebno in pisateljsko avtoriteto, s tisto, ki je zmogla doseči ne le literarno veljavo, temveč je znala nastopati tudi kot strog sodnik v občih družbenih in še posebej v narodnih zadevah. Pri delu v založbi sem lahko bliže spoznal kar nekaj pisateljev in kako sem bil začuden, pravzaprav razočaran, ko sem opazil, da znani pisatelji nekako ne znajo ali ne zmorejo več nastopati v imenu svojega enkratnega in zato tudi posebnega poslanstva. Takega, ki bi ga postavljali pred vse reči sveta in po katerem nobena izmed teh in tudi tiste najbolj hrupne ne bi mogle biti pomembnejše.-Namesto tega pa je bilo hudo opazovati, kako vidnejša pisateljska imena ubogljivo služijo tistim najbolj hrupnim stvarem, značilnim tudi po tem, da so s svojimi učinki prinašale ne le splošno kulturno degradacijo, temveč tudi njihovo lastno. Boris Pahor pa je bil tisti, ki je znal nastopati s pisateljsko avtoriteto, se pravi tako, kot sem jo od pisatelja pričakoval. Tak je bil v pogovorih, ko je od oblasti terjal neko odgovorno držo ne le do lastne razredne vrste, marveč predvsem do naroda, ki mu vlada, in tak je bil tudi v svoji literaturi. Še zlasti so me navdušili kronološki zapisi, v katerih je znal tekoče dogodke in osebna doživetja presojati s tisto tenkovestno strogostjo in verodostojnostjo, ki smo jo poznali pri Cankarju. Posebno neprizanesljivi so bili ti zapisi do matične politike v zadevah zamejskih Slovencev, pri čemer se je v imenu nekega namišljenega internacionalnega komunističnega bratstva zapostavljal slovenski narodni interes: taka politika je vse preočitno vodila k osipu naših zamejskih manjšin. Seveda mu nosilci take politike zato niso bili hvaležni, še posebno mržnjo pa si je nakopal pri glavnem navdiho-valcu opisane politike, pri že tako ljudomrznem Edvardu Kardelju. Te kronike v Zalivu, kakor tudi prispevke od drugod sem Viktor Blažič Pisatelj Boris Pahor Govornik na proslavi bazoviških junakov v Bazovici leta 2001 sredi tedanje puščobe, kakršno so gojile tedanje literarne in ideološke revije, doživljal kot nekakšen rodovitni otok, na katerem se vedno najde kaj več kot okoli nas doma, saj si tam čez čutil prostor, po katerem se misli in čustva svobodno gibljejo: tja bi se človek naselil in tam bi z veseljem tudi kaj naredil. In tako Zaliva nisem samo bral in v njem odkrival še druge zanimive somišljenike; Boris me je tudi povabil k sodelovanju s kakšnim prispevkom in to se je kmalu tudi uresničilo. Če so tudi bolj odprti uredniki pri nas moje ponujene spise zavračali kot preveč tvegane, je Boris to tveganje sprejel in s tem se nisem izpostavljal le sam kot pisec, temveč seje izpostavljal tudi Boris kot urednik in izdajatelj Zaliva. Prav zaradi tega svojega poguma pa je bil zmožen dejanja, ki je postalo zgodovinsko in s tem moramo v Borisu Pahorju videti tudi obče zgodovinsko osebnost. Mišljena je seveda njegova zamisel, naj bi Edvard Kocbek ob svoji sedemdesetletnici odprto spregovoril o dveh najbolj kočljivih zadevah naše polpreteklosti, namreč o odpravi začetnega pluralizma Osvobodilne fronte po prosluli Dolomitski izjavi in o povojnem pomoru slovenskih domobrancev. V ta namen je za pesnika in prijatelja sestavil vrsto vprašanj, ki so se nanašala največ na ti dve zadevi in na katera naj bi vprašani kar najbolj izčrpno odgovoril. O teh zastrašujočih usodnih dogodkih, ki so zaznamovali ves naš povojni in še današnji čas, se tisti čas ni smelo govoriti ne pisati in bilo je jasno, da storilci teh dejanj, še vedno na oblasti, ne bodo mirno prenesli njihovega razkrivanja in obsojanja. Še zlasti če o tej najbolj obremenilni preteklosti spregovori tolikanj znamenit človek kot Kocbek, ki poleg tega lahko govori z avtoriteto enega izmed nosilnih članov vodstva Osvobodilne fronte. Še nobeden izmed obče znanih udeležencev osvobodilnega boja v vsej tedanji skupni državi dotlej ni javno spregovoril o povoj- nih pomorih (da so se sploh zgodili), kaj šele, da bi jih obsodil. Tudi disident Djilas, ko so ga uredniki londonske revije En-counter vprašali o tej zadevi, množičnih pomorov sicer ni zanikal, ni jih pa tudi obsodil. Ne verjamem, da bi bil še kdo drug kot Boris Pahor tedaj zmožen sprožiti zamisel, o kateri je tu govor, ali da bi bil kdo drug bolj poklican, da jo s svojimi odgovori uresniči bolj odmevno kot je to storil Edvard Kocbek. Seveda se slednji ni lahko odločil za ta, lahko rečem skok na glavo, saj je vedel, kako nevarni znajo biti mogočniki, s katerimi je bil za časa osvobodilnega boja zavezan v tovarišijo. Vendar, nazadnje je kocka padla in tako se je lahko najprej na Slovenskem zgodilo, da je bil množični komunistični zločin moralno obsojen na domačih tleh. Knjižica s spremnima besedama Borisa Pahorja in Alojza Rebule ter odgovori Edvarda Kocbeka je v sicer nepredirnem in od vseh strani (s tajno policijo) zavarovanem režimu povzročila pravi pretres. Prepričan sem, da je to razkritje in obsodba najtežjega mogočega zločina tisti dogodek, ki je sprožil nadaljnje procese slovenskega ozaveščanja, procese, ki so nazadnje pripeljali do gibanja za demokracijo in osamosvojitev. To še posebej zapisujem zaradi tega, ker se o pomenu tega prelomnega dejanja danes komaj kaj hoče vedeti. Ponosen sem na to, da sem Borisu Pahorju pomagal uresničiti njegovo zamisel na mestu, kjer se je vsa zadeva morala zgoditi, se pravi na pogovorih s Kocbekom. In štejem si tudi v čast, da na zaslišanjih za rešetkami, ki so sledili kot najvidnejše znamenje velikega pretresa, Borisa, začetnika vse zamisli, nisem zatajil. Predvsem pa se moramo veseliti vsi, “ki v srcu dobro mislimo”, da je današnjemu devetdesetletni-ku po njegovi kraševski trdoživosti dano, da je doživel naselitev svoje najboljše literature v velikem svetu tako, kot je to dano le redkim slovenskim dosežkom. Tako redkim, kakor je redek pojav med nami Boris Pahor. Z besedo Nekropole je bila svetu povedana naša resnica. Viktor Blažič Boris Pahor - 90 let uporništva za slovenstvo evetdeset let je visok jubilej Borisa Pahor-—Sm ja pa tudi plemenito število enkratne človeške eksistence in izjemnega zgodovinskega izkustva. Pisateljev življenjski praznik je že sam po sebi nekaj človeško visoke-IH ga, kar v vseh nas vzbuja rešpekt in občudovanje. Nikoli utrujeni glas slovenske samoniklosti v Trstu in v slovenskem občestvu nasploh, se tudi zdaj oglaša kot glas vedno znova se pomlajujočega mladeniča, branilca še neuresničene slovenske pomladi. Zmagovalec v spopadu s tremi najbolj uničujočimi ideologijami dvajsetega stoletja, se nam obenem kaže kot garant spomina na našo preteklo in polpreteklo zgodovino. Njegovo literarno delo ni zgolj opus, vreden, da ga proučujejo literarni kritiki in zgodovinarji, ampak je obenem bogat zapis misli o človeški eksistenci nasploh in slovenskem bivanju posebno v njegovem enkratnem specifikumu. Tržačan z duhom in telesom, duh je zavest telesa pravi Spinoza, ostaja vsekozi usodno povezan s kraško zemljo in pristanom, kjer skozi vse svoje življenje sprejema prekooceanske parnike svetovnih idej in nenehno pozdravlja s slovensko zastavo v roki prišleke od tu in tam. Vedno, ko ga poslušam ali prebiram, se mi zdi, da stojim ob postelji še vedno nekoliko dremotnega Kralja Matjaža aktualne slovenske politike, ki v zaspanih jutrih pozablja na zamejstvo in Slovence v svetu. Ko slišim njegove često prerokujoče besede, se mi zdi, da se naš Kralj s tisto svojo zgodovinsko dremavico aktualnosti le bolj spreneveda. Morda skuša le malo zabavati slovensko občest\>o, ko kaže, kako težko se je osvoboditi zgodovinskih pogojnih refleksov. Kajpak književnik iz velikokrat krivično pozabljenega slovenskega Trsta ne more pristajati na ravnodušje Slovencev do delov narodnega telesa onkraj meja, ki pa bodo že čez nekaj mesecev izginile. Ko sem ga prvič srečal, sem bil užaljen zaradi ravnanja nekaterih italijanskih krogov do Slovencev, ki naj bi tudi predstavljali fenomen Trsta v okviru manifestacij centra Georges Pompidou, enega od replik, da tako rečem, našega požganega doma kulture v Trstu. Že takrat sem skupaj z njim izoblikoval idejo, da mora slovenska tržaška književnost priti v Italijo preko kakšne druge države. Izkazalo se je, da je imela Francija do tega kulturnega dejstva več rešpekta kot uradna domovina tržaških Slovencev. In tako se je začela pot književnika Borisa Pahorja v Evropo preko Pariza. Drugače pač ni šlo in celo v Nemčiji se zavedajo transmisij, ki so delo tržaškega Slovenca privedle tudi v Nemčijo in sploh v Evropo ter v svet. Ena od teh poti mora nujno pripeljati tudi v Itcdijo, v italijanski Trst. Tako ni zgolj slučaj, da se celo francoski minister za kmetijstvo Gaymard potrudi in odhiti k občudovanemu avtorju v mesto v zalivu, da mu ta podpiše nekatere izvode svojega dela v francoščini. Veličina Francije je v globoko zasidranem rešpektu do kulture; gesta gospoda Gaymarda je samo izraz osebnega spoštovanja in občudovanja evropsko omikanega ministra. Čeprav so tudi nekateri slovenski ministri izrazili spoštovanje do pisateljevega dela in njegove etične akcije t-1 dobrobit slovenstva, se mi zdi odnos slovenske države do njega še vedno nekoliko dvoumen. To je mogoče opaziti v navidez nepomembnih detajlih, ki bi jih rad omenil. Sedaj že evropsko in svetovno znani književnik, glasnik slovenskega Trsta si je prislužil dopisno članstvo SAZU ja, srebrno državno priznanje, kot da zlato ne bi obstajalo in predvsem povsem prisoten molk, ko njegovi argumenti zadevajo v sam srž slovenskega ravnodušja in politične ter eksistenčne nezrelosti. predaji osebne knjižnice društvu decembra 2002 Na sedežu društva Virgil Šček S prevajalko Mirello Urdih Merku na srečanju s publiko v Erlangenu Gre resnično za velika protislovja sodobnega slovenska, ki ne zna ovrednotiti pristnost in časovno predhodnost idej in dejanj, ki so postavljala pred mnogimi zamudniki temelje slovenske državnosti. Boris Pahor je s sodelavci revije Zaliv nepreklicno anticipiral slovenske politične inštitucije ter dajal skupaj s književnikom Alojzom Rebulo slovenski tržaški literaturi izjemno etično ter človeško poslansko. Naj se spomnim slovitega intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki je za vedno opomnil na nasilno pozabljene smrti, žrtve nasilnih ideologij. Pravzaprav je celotno književnikovo delo vztrajna borba za spomin. Stara židovska modrost pravi, da je najvišja ljubezen tista, ki jo človek izraža do ljudi, ki jih več ni. Ljudje, ki so odšli namreč ne morejo več vračati in nas tako vsaj deloma vzpodbujati pri našem čustvovanju. Pahorjeva pisateljska beseda je glas tistih, ki so odšli, je ljubezen clo molčečih, do nasilno utišanih, medtem ko oživlja molk pepela, da daje višji smisel človeški eksistenci in nas z enkratno silo in brez popuščanja povede v svetišče spomina. Tako tudi oni onkraj Stiksa čudežno zaživijo z nami. Spominjam se, kako mi je v taborišču smrti, kjer se je spopadal z ničem, pokazal smer z napisom Os-sa humilita - Ponižane kosti. Vse njegovo pisanje je upor zoper tako ponižanje v imenu kakršnekoli ideologije. Njegova literarna etika pa spreminja ponižane kosti v posvečeno relikvijo novega evropskega človeka, katerega del je tu on sam. Predhodnik v idejah zato ne bi smel več povzročati ravnodušja, ampak zanimanje za nauk, ki ga posreduje in čredo, ki ga potrjuje njegovo eksistenčno izkustvo. Pomen dela književnika Borisa Pahorja je težko izmeriti z nekaj besedami. Številna pisateljeva dela prevedena v svetovne jezike bodo prav gotovo prišla v roke izgubljenim Lepim Vidam, slovenski podobi Odiseja, kot sam pravi. Prepričan sem, cla jih prime v roke tudi kakšen preveč samozaverovani Črtomir. Kljub tragiki zgodovine, ki jo obravnava, veje iz Pahorjevih del upanje, ki premaguje usodnost mita in laž ideologij. Naj zato postane v bodoče srečanje s Pahorjevo literaturo eksistence za vsakega Slovenca sestanek s samim seboj in s tem, kar smo kot Slovenci in tudi s tistim delom v nas, ki bi ga v bodoče morali preraščati in pozabiti. In če smo se v naši zgodovini predvsem srečevali s smrtjo, ponižanji, bi bilo prav, da se ob Pahorjevih delih še enkrat zamislimo in se začnemo osvobajati ravnodušja in neargumentirane samozaverovanosti. Devetdesetletni književnik iz Trsta nam postavlja zrcalo z močjo so-kratskega nekonformizma in izkustvom mornarja kozmopolita v stalnem prehajanju med svetom in domom, ljubeznijo in smrtjo, ljubeznijo in spominom. Zato njegovo pisanje ni samo opomin na molčeče, ampak tudi na enkratno možnost, ki nam jo nudi beseda, ko izraža svobodnega individuuma in ko neprestano izreka smisel nekemu še vedno ogroženemu narodu. Velik uspeh pisateljevih clel po Evropi pa dokazuje, da pristna beseda slovenstva postaja zanimiva tudi za Evropo in njeno kulturno občesAo. Zavedati se moramo, da je z besedo Borisa Pahorja Evropa spregovorila po slovensko. Evgen Bavčar »Saj sva tudi v prejšnjih letih prišla sem gor, na položni del stare poti na Kontovel, a meriti sva morala korake na strmih predelih. Zdaj se premikava po ravnem, skozi gozdnati pas, ki mu dobršen del vlažen, sivkast zidek in krošnje ostarelih hrastov skrivajo pogled na morje. Na zadnjem delu, preden se začenja vzpon, je pogled odprt. Tam postajajo robidnice ob poti vsak dan bolj črne in mehke. Pa grozdi bolj težki v vinogradu nad potjo. In pod potjo. Da, včeraj je Živka naredila iz robidnic marmelado, ki je prekosila marsikateri drug tak njen izdelek. Samo peške so me motile. Tako sva potem dala dragoceno zmes na gosto cedilo, in sem sam priskočil na pomoč in dolgo zvesto mešal, da je bilo procesa prej konec.« (Odlomek iz knjige Notranji odmevi, ki bo v kratkem izšla pri Mladiki) Peter Merku Iz spominov na starše (XXIX.) prodiranjem zaveznikov v Italijo seje oddaljenost njihovih letališč od našega mesta skrčevala. Do nas so lahko priletela manjša in hitrejša letala, ki niso imela tako velikega akcijskega radija kot težki bombniki in niso bila odvisna od vremena, ker so letela nad oblaki. 19. januarja 1945 dopoldne sem šel z Borznega trga na Veliki trg, da bi ga diagonalno prečkal do Lloydove palače. Bil sem že skoraj sredi trga, ko zatulijo sirene za omejeno nevarnost. Nič hudega sluteč se ustavim, vzamem iz torbe nalivno pero in mu odvijem kapico, iz žepa pa izvlečem beležnico in začnem pisati: “Limitato pericolo”, začetek ob 12.03. Takrat priletita dve angleški lovski letali, ki začneta krožiti hitro, nizko in hrupno nad morjem, obalo in Velikim trgom ter začneta streljati v nemško vojno ladjo, ki je bila zasidrana pred Velikim trgom. Opremljena je bila s številnimi štiricevnimi protiletalskimi mitraljezami, ki so odgovorile z močnim ognjem. Mlajši človek priteče ves iz sebe v mojo smer in se istočasno v strahu ozira proti morju... zadene vame, tako da se mi peresce nalivnega peresa zatakne in upogne, me nehote udari po obrazu in, ne da bi trenil, teče naprej v smeri Borznega trga. Jaz tečem za njim in ga skušam dohiteti, da bi mi plačal pokvarjeno peresce, a prepozno: niti leopard ga ne bi dotekel! Če je le mogel, nama je oče za šolo vedno kupil najboljše potrebščine. Tako pozlačeno peresce, kot je bilo moje, je bilo drago. Težko mi je bilo, da mu ga moram tako skrivljenega pokazati. On pa meni nič, tebi nič vzame povečevalno lečo, posebno orodje iz svoje čudodelne omare na hodniku in mi ga imenitno popravi. Že v osnovni šoli sem imel nekoč priložnost izpostaviti to njegovo izredno sposobnost, ko sem v šolski nalogi v brezhibni italijanščini zapisal: “Papa governa tutto.” [Očka vse obvlada.] Neverjetno je, kaj je vsega imel v tisti omari: orodje za obdelavo lesa in kovin, za fino mehaniko, za popravljanje ur, cel kup optičnih aparatov in nadomestnih delov za radioamaterje. Prav posebno je bil navezan - in ga tudi rad kazal - na orodje, ki si ga je sam izdelal, zato da bi lahko mojstrsko izdelal intarzije na svoji violini. Skoraj ganjen, pa je večkrat vzel v roke velike škarje, ki jih je izdelal njegov oče v tržaški Tovarni strojev. In jaz še vedno hranim v vitrini z družinskimi spomini kladivce, ki mu ga je njegov oče izdelal kot igračo, ko je bil papa še otrok. Ko seje bližal kak praznik ali kaka obletnica, mama ni bila nikoli v zadregi pri izbiranju primernega darila zanj. Tako mu je enkrat podarila fran-coza, drugič kljunasto merilo, oboje znamke Mauser, to je najboljše, kar je bilo na trgu. Januarja ‘45 je bilo zelo mrzlo, večkrat je tudi snežilo. Ker je bilo marsikdaj oblačno, razen lovcev, ki so leteli pod oblaki, nas veliki bombniki niso obiskali. So pa pogosteje prileteli naslednji mesec, ko je bilo nebo stalno jasno, in sicer 7., 17. in 20. februarja. 7. dopoldne smo se morali zateči pod zemljo. Nismo sicer dolgo tam ostali, a smo se morali vrniti pol ure kasneje, ob 12.32. Ker je bilo vreme lepo, sem se jaz ustavil zunaj med vojaki in Kozaki iz bližnje kasarne in klepetal z nekaterimi sovrstniki iz soseske. Nad vhodom v galerijo je bil grič z velikimi stanovanjskimi hišami. Mi smo lahko gledali v smer openskega obeliska, nismo pa zapazili, kaj se dogaja za nami, se pravi nekje nad Miljskim zalivom. Nismo bili Levo: štiricevna protiletalska mitraljeza v akciji (Arhiv N$K); desno: stari oče in kladivce igrača. dolgo na soncu, ko smo zaslišali letala, ne da bi jih videli. Naenkrat pa so bila skoraj nad našimi glavami, ker so prišla z južne strani. Kot zajci smo stekli v galerijo in... nismo še prehodili 50 metrov, ko bomba vhod zadene. Začutili smo zračni pritisk v ušesih in osuplo gledali, kako se galerija ruši... en vhod-izhod je bil s tem blokiran. Prišel sem do prijateljev in naše takratne hišne pomočnice (oče je bil v uradu) in čakal, da se bombni napad konča. Ker je imela zdaj en sam izhod, se je galerija izredno počasi praznila. Ni bilo prijetno misliti, da bi v primem, ko bi tudi drugi izhod bil zasut, bili pravzaprav živi zakopani... Strah se je širil. Ljudje so postajali vedno bolj živčni in boječi. Za vsako malenkost so se tekli skrit. Lovska letala so prihajala zelo pogosto. Napadala so nemške vojne ladje v pristanu in Nemci so odgovarjali s takim silovitim ognjem, da se ni bilo mogoče sporazumevati. To se je dogajalo večinoma v jutranjih urah ali okoli poldneva. V mestni notranjosti, daleč od brega, med hišami, se je to manj slišalo. Iz svojih beležk razberem, da je življenje vseeno teklo svojo pot: šola, šolske naloge, izpiti, skupno učenje pri tem ali onem sošolcu so bili na dnevnem redu. Morda smo bili še pogosteje skupaj kot v normalnih razmerah, ker smo potrebovali vzajemno pomoč, ko smo na primer morali zaradi alarma v naglici zapustiti šolo in je profesor ukazoval za nami še to ali ono, ko smo že vsi hrupno bežali in smo ga morda le na pol dojeli. Med enim in drugim alarmom, omejeno nevarnostjo in ‘zmanjšano nevarnostjo’, ki sojo takrat uvedli, mi je 29. januarja uspelo dvigniti prvo osebno izkaznico. Doma smo se navadno vsi tiščali v kuhinji, kjer je bilo toplo ob ognjišču in je gorela petrolejka, tako da sem lahko pisal domače naloge, če je zmanjkala elektrika. Ko pa sem zjutraj vstajal navsezgodaj, da bi ponovil kaj za šolo, sem se v splanici usedel blizu okna, ves zavit v debelo odejo, z nataknjenimi volnenimi rokavicami, ki jih je spletla še mama. Vsako jutro je prihajal z juga hidroplan Rdečega križa, ki je pristal na vodi pred hangarjem na pomolu Tretjega novembra. Ko sem ga videl ali slišal, sem vedel, daje zame čas, da se podam v šolo. Medtem se je tudi oče pripravljal, da gre v službo. Tako sva se poslovila in šla vsak svojo pot v upanju, da se spet vidiva pri kosilu ali večerji. V tistih časih je človek prihajal v stik z marsikaterimi vojnimi ‘ostanki’, po navadi so to bili že uporabljeni tulci ali izstrelki, puške ali puškomitraljeze. Tu pa tam so bili tudi težji kosi kot na primer izstrelki protiletalskih mitraljez. Večinoma so vabljivo le- jJjV * * ■ • » Ü Zgoraj: vhod galerije zadet od bombe. Levo: tulci in krogle iz lastne vojaške zbirke. žali kar na tleh. Tulci so bili medeninasti, izstrelki so imeli bakren ovoj. Že s svojo toplo kovinsko barvo, ki se je bleščala na soncu, so nezadržno pritegovali mojo pozornost in radovednost, tako da sem marsikaterega pobral in nesel domov. Kot nekateri zbirajo znamke, tako smo takrat mulci zbirali te ‘ostanke’ in si jih izmenjavali skupaj z ustreznimi informacijami, če so italijanske ali nemške izdelave in podobno. Oče ni bil ravno navdušen nad tem konjičkom in ko je nekoč zvedel, da sem začel žagati protiletalski izstrelek, zato da bi videl, kako zgleda njegova notranjost, se je silno razjezil in ukazal, da mora ves ‘arzenal’ nemudoma izginiti. Za srečo je bil tisti izstrelek italijanske produkcije in poln svinca! To se je zgodilo tik po kapitulaciji Italije, ko ga je nemara kak italijanski vojak enostavno odvrgel v grmovje in skušal priti čim prej domov. Ko sem zahajal k inštrukcijam latinščine, me je pot peljala tudi po ul. Tigor, kjer je po ulici Vicolo delle Ville stala hiša, na katero je mejil z bršljanom zaraščen zidek in od koder je bil očarljiv razgled nad Barkovljanskim zalivom. Večkrat sem se tu ustavil, da bi občudoval morje. Pa sem se zamislil, da bi lahko skril svoj ‘zaklad’ v kakšno luknjo v zidu, ki jo je zakrival bršljan. In tako sem tudi storil. Za menoj je stal visok zid, ki je razmejeval lep park bližnje vile. Šele po kakem mesecu ali morda letu dni sem zvedel, daje to bila ‘Villa Triste’, ki je imela vhod na ulici Bellosguardo. Naenkrat sem se zavedel, da bi lahko bilo po meni, če bi me kdo zasačil, ko paje bil park močno zastražen. Počutil sem se slabo, saj mi je bilo pri trinajstih letih razumljivo, da bi v takšnih okoliščinah utegnila biti eliminacija tistih tulcev in izstrelkov usodna nemara tudi za očeta. Primorski vojak od Gaze do Trsta