Štev. 24.
V Mariboru—35. decembra 1887. VIII. tečaj.
ii --------J
List za šolo in dom.
Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto S gld., za pol leta 1 gld. 60 kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. -Na anonime dopise se ne ozira. — Kokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) uredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa upravnlštvn: Keiserstrasse 8 v Mariboru. — Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se
enkrat natisne 15 kr.
Vsebina. Vabilo- — O zvezi slovenskih učiteljskih društev. — O gluhonemih. — Marka Fabija Kvintiljana govorniški pouk. — Hišna goba. — Poziv. — Dopisi. — Razne stvari. — Inserati.
Vabilo na naročbo za 1888. leto.
S pričajočo številko završuje „Popotnik" 8. leto svojega potovanja, ter se pripravlja z novimi močmi na težavno pot v devetem letu.
Pred vsem se zahvaljuje danes svojim blagim podpornikom in sotrud-nikoui ter jih vljudno vabi, da mu blagovolijo pomagati tudi naprej izvrševati svojo važno iu težavno nalogo ter mu privabiti še mnogo novih blagih podpornikov.
Kakor do sedaj bode „Popotnik" tudi v prihodnje zvesto pomagal orati ledino narodnega .šolstva ter buditi in pospeševati narodno in stanovsko zavest ined slovenskim učiteljstvom. Ob jediiem bode gojil tudi mejsebojno bratovsko vzajemnost in vselej podpiral oni del našega učiteljstva, ki teži po združenju vseh slovenskih tovarišev v osredno učit. društvo, katero ima biti sredotočje našega duševnega gibanja. ,,V slogi je moč!" Kdor je tega prepričanja, naj se oklene „Popotnika" ter ž njim dela v prid narodnega šolstva in učiteljstva njegovega!
„Popotnik" izhaja 10. in 25. dau vsakega meseca in stoji Bp- za vse leto 3 gld., za pol leta. 1 gld. 60 kr.
Spisi in dopisi naj se blagovolijo dopošiijati uredništvu, naročnina in reklamacije pa upravništvu.
Tiste p. n. gg. naročnike, ki so še kaj naročnine dolžni, vljudno prosimo, da bi ob novem letn ta dolg blagovolili poravnati.
Uredništvo in upravništvo.
0 zvezi slovenskih učiteljskih društev.
(Govoril Fr. Kocbek pri zborovanju celjskega učiteljskega društva dne 2. novembra t. 1.)
(Konec.)
1. Prvič je največ zakrivila, recimo odkritosrčno brez ovinkov, kakor se mej možmi spodobi, malomarnost, ali da govorim z Freuensfeldom, nezrelost slovenskega učiteljstva. Ta piše v 12. štv. „Popot." 1. 1887, sledeče: „Kaj je krivo, da smo še vedno pri Jr^ogu? Marsikaj! Vendar glavni razlog je slo-
o7
venskega učiteljstva nezrelost! Da, da nezrelost, ki se zrca v mnogih podobah. Treba nam prve možate zrelosti, kakoršne vidimo pri kolegih druge narodnosti !"
2.	Drugič je pri nas zakrivila mnogo neka bojazen ali strahopetnost. Kakor slovenski narod v obče tako se nalik temu tudi naš stan rad tlači; za naše zahtevanje se nikdo ne zmeni. In tako je menda prišlo, da mnogo učiteljev pred vsakim činom neodločno gleda na levo, na desno; povprašuje, kaj bo rekel ta, ali se ne zamerim unemu. To mora drugače postati. Treba nam je večje možatosti, večje energije. Kar za dobro spoznamo, za tem težimo vselej dosledno, da svojo namero tudi dosežemo. Mi slovenski učitelji imamo poleg svojih dolžnosti tudi pravice svoje, katerih posluževati se do zadnje pičice bodi naj sveta dolžnost naša. Energično postavimo se v bran, krepko zavihtimo „uma svitli meč", kadar se napada naš stan, kadar se tepta naša čast, naš ugled.-Ako bodemo vselej in vsi trdno stali, kakor skala na braniku naših pravic, sigurno bode naš napor vspešen ter učiteljstvu našemu koristen.
3.	Največji vzrok, da se slovensko učiteljstvo ni še zamqglo zjediniti, pa je nejedinost učiteljev v tem, na kakošen način doseči združenje. Tu nadvla-duje zlasti dvoje mnenje. Nekaj učiteljev, osobito kranjski, bi rado imelo, da se „Slov. učit. društvo" razširi čez vse pokrajine slovenske; drugi so pa za to, da se vsa obstoječa okrajna učiteljska društva združe v jedno zvezo. Sedaj si pa oglejmo to dvoje mnenje nekoliko natančneje.
„Slov. učit. društvo" v Ljubljani, katero doslej hoče zastopati interese vsega učiteljstva našega, šteje kakih 150 članov. To društvo priredi vsako leto jedno zborovanje, katerega se udeleži v najugodnejšem slučaju do 50 udov. Kako korist pa imajo učitelji od tega društva? Jako malo. Kdor je član društva sme biti prisoten pri enkratnem letnem zborovanju. Zato pa plača 1 gld. letnine, za kar ima zavest in uverenje, da je pod streho in varstvom „Slov. učit. društva". Ees je sicer, da je to društvo v novejšem času jelo tekmovati z „Narodno šolo", izdavši jedno knjigo za mladino in nekaj drugih stvari. Vendar se to vse hvale vredno početje ne bode tako nadaljevalo, kakor bi bilo želeti; na ta način ne bodemo dobili organizovane knjižnice mladinske. Sploh take knjige bi ravno z istim vspehom lahko izdavalo vsako okrajno učiteljsko društvo. Pa pustimo književno delovanje tega društva. Omenim naj le še, da se kranjski učitelji večjidel trdno drže tega društva; to jim je, rekel bi idejal združenja našega.
Vselej, kadar je govor o zjedinjenju učiteljstva, zavrnejo te, saj imamo „Slov. učit. društvo"; komur je mar do združitve, naj pristopi k temu društvu — pa mirna Bosna!
Vprašam le še, ali je to društvo dovolj našemu stanu, ali je s tem rešeno že tolikrat naglašeno zjedinjenje? Mislim, da nikakor ne. „Slov. učit. društvo" je po mojem nemerodajnem umenju le lokalnega pomena ter bi mu bolje pri-jalo resnično ime ..ljubljansko učit. društvo", ali če hočete „kranjsko učiteljsko društvo". —
Štajerski, primorski in še drugi učitelji žele si pa nasprotno zvezo vseh učiteljskih društev nalik jednaki češki, hrvaški in nemški zvezi. In to je pravo stališče, Okrajnih učiteljskih društev nam je treba za vsaki okraj. Ta društva
naj stopijo potem v zvezo, da zamorejo zajedno, solidarno postopati v prospeh našega šolstva kakor tudi v korist našega stanu samega. I) a imajo učitelji od mesečnih zborovanj okrajnih učiteljskih društev več koristi, kakor od jednega letnega zborovanja „Slov. učit. društva", je pač očividno. Zveze slov. učit. društev potrebujemo tedaj, ne pa jedno veliko društvo.
Isto izraža tudi pristavek »Popotnikovega uredništva" »Popotnik" 1887, št v. 11, str. 164. Ta slove: »Da se imenitnost in velevažnost učiteljskih društev mej našimi sostanovniki pri Slovencih vse premalo čisla in uvažuje, nam je dokaz kaj pičlo število takih društev, zlasti na Kranjskem. Koliko več bi se glede narodnega šolstva pa tudi z ozirom na gmotno stanje učiteljstva morebiti že doseglo, ko bi še včasih, zlasti o važnejših vprašanjih vse slovensko učiteljstvo povzdignilo skupno svoj glas! Bilo bi pa to le tedaj možno in tudi vspešno, ko bi bilo vse slovensko učiteljstvo organizovano v skupno učiteljsko zavezo, kakor jo imajo bratje Hrvati v Zagrebu in Čehi v Pragi. Da nas v tej zadevi naše politično-administrativne razmere ovirati ne morejo, nam svedoči »Deutsch-osterreichischer Lehrerbund". Treba je poleg vzajemne družljivosti le še nekaj resne volje in požrtovalne delavnosti nekaterih merodajnih zaupnih tovarišev."
Sigurno ne trdimo smelo, ako rečem, da je večina slovenskega učiteljstva za tako zjedinjenje — za zvezo vseh slovenskih učiteljskih društev. Le tako boderao zares združeni.
Tu naj še omenim nekaj glede sedeža namerovane zveze. Vsakemu je znano, da neugodni položaj Slovencev v politično-administrativnem ozira zahteva, da smo centralisti. Bela Ljubljana, metropola naša, postala je središče vsem težnjam našim. Tu je naravni sedež vsem večjim društvom in drugim podjetjem. Tako mora tudi biti. Ljubljana, ležeča v osredju vseh slovenskih pokrajin, mora biti in ostati centrum, kjer se sredotočijo vse težnje naše, od koder naj bi se širil narodni duh in sploh vsak blagodejen vpljiv v posamezne kroge in sloje narodove. Kaj naravno tedaj, da je tudi naši bodoči zvezi pravi sedež le-tii. Ako pa to vsled male navdušenosti, katero kažo kranjski učitelji za našo stvar, ne bode možno vresničiti, našla bode zveza svoje bivališče tam, kjer stanujejo možje, ki delajo neumorno v dosego postavljenega si cilja. Pa vse to pokazala bode bodočnost. —
Omenil sem že, da je javno mnenje največ za zvezo slovenskih učiteljskih društev. Treba je torej samo že obstoječa društva združiti v zvezo, h kateri še pozneje pristopijo nova društva, katera naj bi se osnovala za vsaki šolski okraj. To je občni predlog, katerega je naglaševalo že več učiteljev; žal, pa se nikdo ni našel, ki bi dejanski pospešil oživotvorenje naše namere. Že »Pedagogiško društvo" mislilo se je lotiti tega dela; drugi so zopet predlagali, naj »Slov. učit. društvo" kaj stori; ali ni jedno ni drugo ni storilo nič.
Da se pa vendar naše želje vresničijo, kajti pisanje po naših listih ne pomaga nič, predlagam, naj vzame osnovanje zveze slovenskih učiteljskih društev naše celjsko društvo v roke, kar mu bode sigurno v čast. Mislim pa, da bi se dalo to na sledeči način izvršiti: Naše društvo izvoli odbor, obstoječ iz treh članov, kateri vodi vso zadevo tako dolgo, dokler se v istini zveza ne osnuje, Ts odbor obrne se pred vsem <Jo vseli obstoječi]} učiteljskih društev,
34«
katera naj mu javijo, ali so voljna vstopiti v zvezo ali ne. Slovensko učiteljstvo naj vzpodbuja, da osnuje okrajna društva povsodi, kjer jih še ni. „Slov. učit. društvu" se nasvetuje, naj postane lokalno društvo ter uvede mesečna zborovanja. Odbor še izdela provizorična pravila nalik pravilom drugih jednakih zvez ter jih pošlje vsem društvom, ki so za zvezo, da jih pretresujejo. O svojem delovanju poroča naj odbor včasi našemu društvu in našim novinam. Ko je odbor pismeno dogovore završil in celo stvar rešil, skliče drugo leto ob ugodnem času občno zborovanje, pri katerem se zveza definitivno ustanovi in v redni tir spravi. Tako menim, bode se namera naša najhitreje ožitvorila. Dal Bog in sreča junaška!
Današnjega govora pa ne vem boljše skleniti, nego z iskreno željo in nado, da se vsi častiti tovariši, danes tu zbrani, udeleže prihodnje leto zdravi in veseli prvega zborovanja zveze slovenskih učiteljskih društev.
—K«.
0 gluhonemih.
(Konec.)
C. Glagoli.
Glagole, ki zaznamenujejo kako djanje (gibanje, premikanje), je gluhonememu učencu še lože tolmačili kakor pridevnike. Seveda ne Bog si ga ve v kolikih oblikah, ampak samo v eni, namreč obliki sedanjikovi, tretja oseba ednine, — stoji, leži, sedi.
Učitelj postavi učenca, da ravno stoji; poleg njega stol, številni stroj, stojalo. Na učenca in zraven njega stoječe reči zroč, napiše s vprašalnim telo-kretom na tablo „kaj dela?" in spodaj s prikimom „stoji". Potem pa koj stavek: Učenec stoji. Da postane pojem „stati" še bolj jasen, položijo se prej stoječe reči na tla, da bodo ležale, in učencu se tolmači, da ne stojijo več.*)
1.	Posamni glagoli.
leži, sedi, kleči, gre, hodi, skače; gleda, tiplje, voha, okuša; je, pije; piše, riše, računi, poje, misli; nese, vleče, tiši; šiva, plete, kačka, gladi, pere; laja, mijavka, razgeta; tuli, mrmra, kokoče, golči; piha, teče.
2.	Glagoli v stavkih.
Kaj dela?	Kdo?)
Vaja.	Kaj?)dela?
Učitelj piše.	Vaja.
Zanjica žanje.	Krt rije.
Jagnje skače.	Ti č leti.
Voz ropoče.
Naloge.
a) Osel —.	b) — moli.
Eiba —.	— spi.
Ura —.	:	— skače.
*) Dalje ne bom več kazal, kako je obravnavati vsako vajo, po tem, kar sem do tukaj sem razkazoval, bo učitelj sam našel pravo pot.
Naloga.
Kaj dela deček? Kaj dela deklica? Kaj dela hlapec? Kaj dela perica? Kaj dela svinja? Kaj dela žaba? Kaj dela bučela? Kaj dela črv? Kaj dela veter? Kaj dela potok?
Naloga. Kaj ne dela? a) — ne jezdi,	b) Krojač ne —
—	ne orje.	Čevljar ne —
—	ne kosi.	Mlinar ne —
Kaj ne dela, kaj dela? Vaja:
Gospod ne sedi, gospod hodi. Gospa ne joče, gospa poje. Dete ne spi, dete bedi.
Naloga.
a)	— ne hodi, — jezdi. — ne orje, — vlači. — ne seka, -—- vrta.
b)	Volk ne —, volk —. Petelin ne —, petelin —. Bučela ne —, bučela —.
Kdo? Naloga.
— seka, reže, obla, žaga, vrta. — kuha, umiva, pere, šiva, lika. — pase, poje, žvižga, piska, poka.
Kaj (vse) dela? Naloga.
Učitelj stoji, —, —, —, —. Učenec sedi, —, —, —, —. Učenka misli, » j ) •
Kdo ali kaj je kje? Našteti, kdo ali kaj je kje, bo učenec hitro znal, n. pr.
Kdo Kaj
je v šoli?
Vaja.
V šoli je učitelj, učenec, učenka, tabla, miza —--—. Ravno tako
našteva učenec, kdo ali kaj je v sobi, kuhinji, kleti, hlevu, cerkvi, postelji, gozdu.
Kaj ima?
Odgovarjati na vprašanje „kaj ima?", je zS,to nekoliko težje, ker se mora staviti toživnik. Treba je tedaj vaje te vrste učencu predpisati, da jih večkrat prepiše in si tožilnikove oblike zapomni; še le po večkratnem prepisu bo mogel napisati jih na pamet brez pomoči.
V a j a,
a)	Kaj ima miza?
Miza ima ploščo, 4 noge, miznico, ključavnico, ključ.
b)	Kaj ima soba?
Soba ima 3 stene, —, —, —, —, —, —.
Naloge.
Slično se odgovori, kaj ima peč, omara, stol, nož; klobuk, suknja; plug, voz; hiša, cerkev; človek, konj, tič.
Iz česa je kaj?
Vaje na vprašanje „iz česa?" delajo zaradi rodivnika iste težave, kakor vaje na vprašanje „kaj ima?" zavoljo toživnika. Zategadel se bodo morali ravno tako obravnavati, kakor one, namreč, da se učencu najprej predpišejo, on jih prepiše, in pozneje še le z glave napiše.
Iz česa?
Vaja.
Miza je iz lesa. Rezilo je iz železa. Krajcar je iz bakra. Desetica je iz srebra. Prstan je iz zlata. Kupica je iz stekla. Zvezek je iz papirja. Peč je iz gline. Suknja je iz sukna. Srajca je iz platna. Crevelj je iz usnja.
Naloga.
a) — je iz lesa.	b) Četertak je —.
—	je iz železa.	Vrč je —.
—	je iz srebra.	Kapa je —.
Naloga.
Iz česa je omara? Iz česa je skleda? Iz česa je šipa? itd.
Iz česa ni.
V a j a.
Suknja ni iz platna. Srajca ni iz sukna. Klobuk ni iz usnja. Sekira ni iz lesa. — Naloge.
Iz česa ni, (ampak) je ?
Vaja.
Klop ni iz železa, je iz lesa. Steklenica ni iz gline, je iz stekla. Dvajse-tica ni iz bakra, je iz srebra itd. — Naloge.
Več vrst vaj in nalog ne bodem navajal. Ce bi jih pa znabiti učitelju zmanjkalo, kar bi se utegnilo zgoditi tedaj, ako bi se učitelj posebno rad in mnogo bavil z gluhonemim otrokom, ako bi ga dom v njegovem prizadevanju krepko podpiral, in če bi otrok 3 — 4 leta v šolo hodil, naj si sam drugih primernih sestavi. Lahko obravnavati bi še bili n. pr. osebni zaimki jaz (vsak kaže na se) ti (se kaže na osebo, ki je pred nami) on, ona, ono (se stavijo namesto samostavnikov); potem dvojina in množina pri samostavnikih, pridevnikih in glagolih. To bi dalo obilo vajne tvarine.
Da se obravnavana tvarina učencu ne raztrosi in razgubi, da se bo mogla večkrat za nalogo rabiti, da jo bo mogoče ob pripravnem času ponoviti in da bo mogel dom sodelovati, morala se bo tvarina vpisavati učencu v posebno knjižico, katero rabi v šoli in jo naj jemlje tudi na dom. Vsaki vrsti vaj odmeri naj se v tej knjižici poseben oddelek tako, da je n. pr. prvih 5 listov za samo-stavnike, drugih 10 za pridevnike, spet drugih 10 za glagole itd.
Posebne važnosti je v teh »jezikovnih" vajah ponavljanje. Bolj kakor drugod velja tukaj pravilo: Ne prej novega, dokler staro ne ide, in ko greš k novemu, ponovi staro.
/) Vežbanje glasa.
Glas učitelj gluhonememu učencu vežba in govorila uri, ako seže pri-lično po tem ali onem glasu in zahteva, da ga izgovarja otrok zdaj kratko, zdaj dolgo, zdaj krepko, zdaj rahlo. Ko že zna več glasov izgovarjati, skuša naj jih med seboj vezati, bodi si v samovoljne skupine, ali v zloge in besede. Besede so z ozirom na njihov pomen učencu še raztolmačiti. Vrh tega je učiti in vaditi otroka, da bo znal po črkah in od ust brati, kar ve izgovarjati.
Ako bi znabiti prišel učitelj v tem pouku do takih besed, katere bi se dale poleg telokretov za sporazumevanje z otrokom porabiti, recimo ata, mama, papa, baba, bob, luč, mož itd., naj se jih učitelj v občevanju z malim gluho-mutcem dosledno poslužuje in zahteva, da jih tudi on rabi.
To je sedaj vse, kar se glede vežbanja glasa in govoril naj stori. Da bi učitelj v ljudski šoli redno izvabljal glase gluhonemu otroku ter ga sistematično učil glasovnega jezika, se niti ne tirja, niti ne priporoča. Oe bi bil učitelj tudi toliko požrtovalen, da bi hotel učiti gluhomutca govoriti, se mu to naravnoč odsvetuje, ker je redno poučevanje v glasovnem jeziku, zlasti izvabljanje in spajanje glasov tako težko, da more v tem le tisti vspešno poučevati, kateri je v kaki gluhonemnici ta pouk opazoval ter se je sam v njem vadil in uril. Celo večletnega vežbanja je treba, prej ko postane učitelj spreten v izvabljanju in spajanju glasov ter v uvajanju učenca v glasovni jezik. Kar se v tem počet-nem pouku iz glasovnega jezika, čisto posebno v izzivanju in združevanju glasov greši, se navadno še v gluhonemnici ne more več popraviti; in če se tudi kaka napaka popravi, stane učitelja strokovnjaka tako popravljanje napak mnogo več truda in časa, kakor da bi tisto stvar novo učil.
Ljudski učitelj naj tedaj svojega gluhonemega učenca seznani le s takimi glasi, katere dobi iz njega popolnoma čiste in jasne; če je kateri zamolkel, naj ga rajši pusti. Spaje glasov vadi naj tudi le take, katere dobro stečejo, ako se glasi ne izlivajo čisto in brez spodtike drug v drugega, je boljše, da v istem združevanju neha.
Mnogokrat da gluhonem otrok v prostem občevanju s svojimi součenci kak čist jezikoven glas od sebe. Po takem glasu je kar seči ter otroka navajati, da ga večkrat zaporedoma izgovori in si ga zapomni.
Ker pa ni učitelj vsakokrat prisoten, da bi mogel glas slišati in od otroka zahtevati, da ga ponovi, naj stori to po njegovem navodu kateri izmed večih polnočutnih otrok; seveda je treba poprej malega gluhomutca poučiti, da se ne bo obotavljal, ampak hitro storil, kar zahteva v takem slučaju od njega njegov večji součenec. Enako je gluhonem otrok z ozirom na glase, ki jih da od sebe doma, opazovati ter navajati, da si prave zapomni.
K koncu hiteč, priporočim še enkrat učiteljem gluhoneme otroke in gluho-mutce sploh. Usmilite se jih, bodite jim skrbni učitelji in odgojitelji, svetovalci in zagovorniki; Bog vam bo povrnil, kar ste jim dobrega storili!
Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk.
Iz latinskega jezika preložil prof. Fr. Breznik.
(Dalje.)
Poglavje 6.
Slovniška pravila.
Tudi govorjenje se drži posebnih pravil, kakor pisanje. Govor ima za podstavo pravilnost, starost, veljavnost in navado. Pravilnost nam kaže zlasti analogija, včasih tudi etimologija. Staro nam se prikupi po neki, rekel bi častivredni vzvišenosti. Veljavnost prihaja navadno od govornikov in zgodovinarjev ; kajti pesnike izpričava potreba merila, njim je vendar včasih, če tudi skladnost nobenemu od dveh izrazov ni nasprotna, eden izmed obeh ljubši od druzega, kakor n. pr. Imo de stirpe recisum, Aeriae quo congessere palumbes, Silice in nuda in enako;1) dočim velja mnenje največih govornikov, kot pravilo in zmota kot častna za one, ki se po velikih vodjih ravnajo. Pa navada je najbolj zanesljiva učiteljica govora ter je treba jezik rabiti, kakor denar, ki ima državnikov. Vse to pa zahteva bistroumno razsodbo, zlasti v analogiji, katero so pre-lagatelji iz grškega na latinsko prav natančno proportio (enakomerje) imenovali.
Ona kaže svojo moč v tem, da prispodablja to, kar je dvomljivo, podobnemu, o čemer se ne ugiba, negotovo pa z gotovim podpira. In to se zgodi na dvojni način: s prispodabljanjem podobnih besedij, posebno v končajih zategadelj se trdi, da se enosložne besede nimajo po tem pravilu ravnati, in s pomanjšavanjem. Prispodabljanje kaže pri imenih ali spol ali sklanjatev; spol tako, da je n. pr., če se praša ali je funis moškega ali ženskega spola, panis podobna beseda; sklanjatev, da se, če bi se dvomilo, ali je treba reči hac domu ali hac domo in domuum ali domorum, prispodabljajo besede domus, anus, manus. Pomanjšavna beseda pazi samo na spol, in tako kaže, da pri ravno istem primeru ostanem, funiculus, da je funis moškega spola. To isto pravilo prispodabljanja velja tudi za glagole tako, da opazi, če kdo po starem fervere s kratkim srednjim zlogom reče, da napačno govori, ker je pri vseh glagolih, ki se v indikativu na eo končujejo, tudi v infinitivu, če so e v srednjem zlogu vzprejeli, ta na vsak način dolg: prandeo, pendeo, spondeo — prandere, pen-dere, spondere. Nasproti pak, da tisti, ki se le na o končajo, da le imajo v infinitivu isti končaj kratki: lego, dico, curro — legere, dicere, currere, če tudi se pri Lucilijia) bere :
Fervit aqua et fervet; fervit nune, fervet ad annum. Toda z dovoljenjem vrlo učenega moža, ako misli, da je fervit onemu currit in legit podobno, naj bo svobodno pripomniti, da bi moral fervo reči, kakor lego in curro, kar se pa pri nas ne sliši. Pa to prispodabljanje ni pravo, kajti fervit je onemu servit podobno, in kdor se te analogije drži, mora fervire reči kakor servire. Prvotna oblika3) se najde v časih iz izvodne, kakor se spominjam, da sem mnenje onih z dokazi ovrgel bil, ki so mene pokarali bili zaradi pepigi, ker sem bil ta gla-
') Navedeni verzi so iz Vergiln, Aen. XII., 208. Bel. 69, 3, 1, 15.
2) Lucilij je hotel s tem verzom povedati, da je fervet prihodnji, fervit sedanji čas. V starejši dobi so rabili glagol fervore raje po tretji konjugaciji.
3j Prima positio je pri imenih nominativ, pri glagolih prva edninska oseba sedan-jika v tvornem znanilniku.
gol rabil; sicer so priznavali, da so najboljši pisatelji tako govorili, a vendar rekli, da raba ne dopušča, ker se prva oseba glasi paciscor, katera oblika je trpna, in v preteklem času pactus sum tvori. Pa jaz branim ne oziraje se na veljavnost govornikov in zgodovinarjev to besedo tudi z analogijo. Zakaj ker sem na dvanajsetih tablah bral: ni ita pagunt, sem tej besedi podobnost našel v cadunt; od todi se je, da-si zastarela, prikazala prva oseba pago kakor cado, od koder je brezdvomno postalo, da pravimo pepigi kakor cecidi. Vendar si je treba zapomniti, da se raba analogije ne sme čez vse besede raztegniti, ker se v premnogih točkah sama seboj ne sklada. Se ve, da poskušajo učenjaki, nekatere stvari braniti, kakor odgovarjajo, n. pr., ko se je zapazilo, kako sta si lepus in lupus, v nominativu podobna, v sklonih in številih pa različna, da te besede niso jednake, ker je lepus epicoenum, lupus masculinum; da-si Varo1) v oni knjigi, v katerej početek rimskega mesta pripoveduje, lupus feininina pravi držeč se Enija in Fabija Piktorja. Če pa ravno iste učenjake prašaš, zakaj tvori aper apri, pater pa patris, trdijo, da je ono ime za se, to pa se ozira na nekaj druzega. Ker je vrh tega oboje iz grščine prišlo, se s tem izpričavajo, da se tvori iz TraTpoc patris, iz xowrpoo apri. Toda kako si bodo v teh le slučajih pomagali, n. pr. če se ženska imena v edninskem nominativu na us končajo in nikdar v genitivu končaja ris nimajo, Venus pa vendar Veneris tvori? Kavno tako, če imajo besede s končajem es različne genitivne oblike pa se nikdar na zlog ris ne končajo, Ceres pa vendar sili reči Cereris ? Naposled tvorijo besede istega debla različne oblike, ker se od Alba izvaja Albani in Albenses2), od volo pa volui in volavi? Kajti da glagoli, ki se v prvi osebi na o končajo, pretekli čas različno tvorijo, celo analogija priznava, saj tvori: cado, cecidi, spon-deo spopondi, pingo pinxi, lego legi, pono posui, frango fregi, laudo laudavi. Analogija namreč ni precej, ko so bili ljudje vstvarjeni, z nebes prišla, da bi jezikoslovna pravila učila, ampak ona je bila potem iznajdena, ko so vže govorili, in pri govorjenju se je opazilo, kako se vsaka beseda pregiba. Tedaj se analogija ne nanaša na teorijo, ampak na primer, in ni pravilo za jezik, ampak izkustva, tako da ni analogija iz ničesar druzega nastala, kakor iz navade. Vendar se nekateri zelo nadležne in napačne natančnosti drže tako, da rajši audaciter kakor audacter govore, naj se le vsi govorniki po čem drugem ravnajo, tako emicavit ne emicuit, conire in coire. Dovolimo tem, da govorijo au-divisse, scivisse, tribunale in faciliter; naj se pri njih tudi frugalis pravi ne pa frugi, kajti kako bi drugače beseda frugalitas nastala? Isti tudi kažejo, da je v centum milia nummum in fidem deum dvoji soleeizem, ker sklon in število spremenijo; jaz se ve, da tega nisem vedel in nisem navadi in lepoti po godu delal, kakor v premnogih slučajih, katere M. Tulij v Govorniku3) kakor vse, izvrstno razpravlja. Pa tudi Avgust graja v pismu na C. Cezarja,4) da
') Na katero knjigo učenega Varona da Kvintilijan misli, se ne da določiti.
2)	Varo (de L. L. 8, 35) pravi: cura duae sint Albae, ab una dicuntur Albani, ab alieia Albenses. Prebivalci mesta Alba Ionga so bili imenovani Albani prebivalci mesta Alba Fucentia pa Albenses.
3)	Cap. 46.
*) Kaj. Cezar. Agripova sinova Gaj in Lucij je Avgust posinil. Pisma cesarja Avgusta na Kaja so se pogubila (Gell. 15, 7.)
slednji rajši calidus pravi, kakor caldus, ne ker ono ni latinsko, ampak ker se neprijetno glasi in ker je, kakor je sam z grško besedo zaznamoval, reptepfov In vendar imajo nekateri samo to za pravilno izgovarjanje, katerega se tudi jaz držim. Kaj je namreč tako potrebno, kakor pravo izgovarjanje ? Zares, jaz menim, da se je tega treba držati, dokler je mogoče, in tudi premembam se dolgo v bran staviti; toda zastarelo in opuščeno pridržavati je znamenje neke svojeglavnosti in prazne oholosti. Saj oni je bil vrlo učen mož, ki je brez aspi-racije in z dolgim drugim zlogom pozdravljalno besedo izgovoril (glasi se namreč avere1) in ki je rajši calefacere rekel nego tako, kakor mi izgovarjamo, in conservavisse;2) naj še face, diee, itd. izgovarja. To je prava pot, kdo pravi da ne ? Pa poleg pelja bolj zložna in bolj uglajena. Jaz se vendar nad ničemer tako ne čudim, kakor če se nekateri, ker se na odvisne sklone zanašajo celo nominativov ne najdejo, ampak si spremembe dovoljujejo; tako kedar v ebur in robur, kar najveljavnejši možje govorijo in pišejo, črko drugega zloga v o spremene, ker se govori roboris in eboris, sulfur in guttur pa črko n v genitivu obdržita; in tako sta tudi besedi iecur in femur proporni postali. To pa ni nič manj samohotno, kakor ako bi kdo v genitivu pri besedah sulfur in guttur v srednji zlog o vrinil, saj se tudi roboris in eboris govori; kakor zahteva Antonij Gnifo8), kateri priznava, da se nahajajo oblike robur, ebur in celo mar-mur, da iz njih nastanejo robura, ebura, marmura. Ako bi pa sorodnost črk poznali, bi vedeli, da iz robur ravno tako roboris nastane, kakor iz miles, limes, — militis, limitis — iz iudex, vindex — iudicis, vindicis in kar sem vže prej omenil. Kaj pa, če, kakor sem rekel, enaki nominativi čisto različne oblike v odvisnih sklonih tvorijo n. pr. virgo, Juno; fusus, lusus ; cuspis, puppis in mnogo drugih? Saj se celo zgodi, da se nekatere besede v pluralu ne rabijo, nekatere nasproti v singularu ne, da nekaterim skloni manjkajo, nekatere v odvisnih sklonih prvotno obliko celo spremenijo, kakor Juppiter. In to se tudi pri glagolih zgodi, kakor pri fero, od katerega se pretekli čas in druge oblike ne nahajajo. Do tega ni zelo veliko, ako se te oblike ne nahajajo ali če so pretrde. Kako bo namreč beseda progenies genitiv singularis in kako spes genitiv pluralis tvorila? Kako pa naj se quire in urgere v trpno preteklem času ali v deležnikih glasi? Kaj bi druge besede navajal, ker še gotovo ni, ali tvori se-natus v genitivu senatus ali senati ? Torej mi se zdi, da oni prav imajo, ki pravijo, da je drugo latinsko govoriti in zopet drugo gramatično govoriti. Pa
o analogiji je vže preveč.	(Dalje sledi.)
--
Dopisi.
Iz Celja. Dne 1. decembra t. 1. imelo je celjsko učiteljsko društvo svoj mesečni zbor, kateri je bil mnogoštevilno obiskan. Ob 11. uri otvori prvosednik
') Ker so navadno havS rekali.
J) V Kvintilijanovi dobi so govorniki calfacčre in conservasse rekali.
■) Antonij Ghnifo je bil rojen Galec, zelo bistroumen in učen jezikoslovec in učitelj govorništva v Rimu, katerega je baje tudi Cicero poslušal. Spisal je dve knjigi v latinskem jeziku.
zborovanje. Po odpetju slovenske pesni prečita g. Fr. Kocbek zapisnik o zadnji seji, kateri se odobri.
Na to omeni prvosednik, da je nekdo izmed tovarišev neki osebi povse neresnično tako rekoč „toplo" prinašal izvestja o naših društvenih razmerah in drugih stvareh ter temu, ako je tudi danes prisoten, polaga na srce, naj vselej in povsod le resnico govori, ker naše društvo ne razpravlja nič takega, kar bi ne smelo priti v javnost. Ta opomin našega prvosednika nas je tem bolj presenetil, ker nismo nikoli mislili o tem, da zahaja v naše društvo človeče, — oprostite mi ta izraz, — ki obrekuje in po krivem o vaja društvene člane. Da se v vsakem stanu nahajajo lažnjivci, obrekovalci, neznačajneži, licemerci,
ovaduhi---sploh pok veke, ki v svoj dobiček opravljajo razna „servitia
manuaria", to mi je znano, a da se nahajajo tudi med našim učiteljstvom taki „izrodki človeštva", to nas je iznenadilo. Sramota za naš stan I Kako zamore li tak učitelj izročeno mu mladino vspešno i zre jati k značaj-nosti, res.nicoljubju in drugim čednostim, ako njemu samemu kot vzoru mladine teh lepih lastnosti nedostaje. Dotičnemu ob-rekovalcu bodi še povedano, da ga že dobro poznamo in da ga bodemo pri prvi priložnosti imenovali, ko bode nas ali celo društvo sumničil, da ga spoznajo v svoji ničvrednosti i drugi tovariši. Toliko za danes!
Pa k stvari! Po ti neljubi opombi prečita prvosednik došlo mu pismo g. Fr. Hubada, ki namerava izdavati knjižnice za mladino. Tu pove, kaj vse namerava izdati in na kak način. Naše društvo sklene, znanega pisatelja mladinskih spisov pri svojem zelo koristnem in potrebnem podjetju podpirati po svoji možnosti. Mislim, da bodo to storili tudi drugi tovariši in rodoljubi naši, kojim je zares mar, da dobi ljuba mladina naša. primerno in izborno „čtivo" v roke. Ker ima g. profesor Hubad nakano, vsako leto poslati med ljudi najmanje 4 knjižice mladinske, mislim, da bode s tem najprvlje vresničena iskrena želja naša, ustanoviti organizovano knjižnico za mladino. Učitelji, podpirajte torej g. Hubada!
G. A. Petriček priredil nam je s svojim govorom: „Učna slika iz domo-vinoslovja" pravi užitek. Po splošnih opombah o pouku v domovinoslovju kazal nam je praktično, kako obravnava žalsko faro in občino. Osobito bilo je zelo poučno njegovo postopanje pri šematičnem razlaganju pojmov; občinski odbor, občinsko svetovalstvo in župan. Na koncu zanimivega govora izrazili so mu navzoči zasluženo hvalo. Mimogrede omenim še naj, da je želja vseh tovarišev, da bi še radi večkrat kaj tako praktičnega slišali.
Eadi pomanjkanja časa preložil se je govor g. Brezovnika na prihodnje zborovanje. Sklenilo se je, naj pokaže samo to, kako on razvija pri domovinskem pouku iste pojme o volitvi občinskega odbora, županstva in župana. G. A. Brezovnik pravi, da ima v svojem razredu vpeljane načelnike klopij (Bank-oberste) in splošnega reditelja, katere si učenci sami izvole. Pri tej priliki povč jim, da se nalik temu volijo tudi občinski odborniki, svetovalci in župan.
Po zborovanju razveselovali smo se še dokaj ur v prijateljski družbi tovarišev ter se zmenili o tem ali unem. Tako bodi vselej! Živili prava kolegijalnost in vzajemnost!	F. K. Savinjski.
Ptujska okolica. Ptujsko učiteljsko društvo imelo je 1. decembra redno mesečno zborovanje. Po izjavi g. predsednika, da društvo zaradi slabega vremena dne 10. decembra ni moglo zborovati, kakor je bilo naznanjeno, otvori v navzočnosti 25 udov zborovanje. Za tem predstavi zbranim c, kr. okrajnega zdravnika g. Kleinsasser-ja, katerega navzoči pozdravijo.
Zapisnik zadnjega zborovanja se prečita in odobri. Med dopisi omeni g. predsednik pismo od g. c. kr. okr. šol. nadzornika, kateri pošilja eden iztis g. Bakuševe obravnave: „Kdo kaznuje stariše zamudnih šolarjev?" G. predsednik prečita nekatere točke ter priporoča dotično obravnavo vsem učiteljem.
Zatem nastopi e. kr. okr. zdravnik g. Kleinsasser, ter prednaša jako zanimivo o nalezljivih boleznih (Infectionskrankheiten). Po uvodu, v katerem je tolmačil nastanek in pomnoževanje bolezni po razširjajočih se glivicah, pogovori troje vrst stanic, katere se nahajajo pri teh boleznih, namreč: Koke-, Pyrilum-in Bacillusstanice. Za tem pride na bolezni same, katere razloči na dva dela, namreč v chronične in aeutno nalezljive. Pogovoril je potem obširno chronične bolezni, med katere je prišteval: syphylis, tuberkulozo, gobavost, actnomykozo in smrkelj. Prve tri razvijajo se pri človeku, četrta pri domači govedi in peta pri konjih in oslih. Vendar pa ste tudi slednji dve opasni človeku in njegovemu zdravju, ker ju človek od živali lahko dobi. Govor je bil z velikim navdušenjem sprejet in z veseljem so pozdravili navzoči objubo g. poročevalca, da nam hoče pri prihodnjem zborovanju še poročati o acutnih nalezljivih boleznih.
Slednjič poroča dosedanji zastopnik učiteljstva v okr. šol. svetu, g. Robič o svojem šestletnem delovanju. Iz jako zanimivega poročila razvideli smo, da je g. zastopnik zaupanje učiteljstva opravičil, da je krepko deloval in čeprav je preživel več bridkih trenutkov, vendar se je za pravice učiteljev vedno krepko potegoval .ter za nje glasoval. H koncu želi novemu zastopniku, kateri se bo še le izvolil, ker višja oblast g. Ivana Kavkler-ja ni potrdila, veliko uspeha, ter sklene s tem svoje poročilo. V zahvalo mu je zadonel krepki „Ztvio"!
Po nekaterih manjih predlogih sklene g. predsednik zborovanje, katero je trajalo čez dve uri.	J. St.
Ljutomer. Dragi bralec! Ako si bil dne 22. decembra v Ljutomeru, zapazil si, da se mora tukaj nekaj izvanrednega goditi, kajti dosti in dosti sre-čalcem si v obrazu bral, da se jim je nekaj posebnega pripetilo in to tudi v resnici. Ni še leto minulo, odkar nam je nemila smrt okrajnega glavarja g. Trautvetter-ja pobrala in vendar se je vže kraj kakor tudi okraj v različnih stvareh spremenil. Zahvala za vse to dohaja sedanjemu okr. glavarju, g. Fr. Baronu Mac Nevin O' Kellly-ju. kateri se trudi želje istega, katerega kot okr. glavar zastopa, v resnici izpolniti. Krona vsemu temu trudu in delu pa mu je bil današnji dogodek:. Hitro po njegovem prihodu v Ljutomer je prepotoval celi okraj, da spoznava ljudstvo, njega šege in tudi gmotno stanje in prepričal se je, da se je v tem kraju revščina posebno v vinskih vrhih vže globoko vkore-ninila. Ker je pa ta gospod tudi za ljudsko omiko jako vnet, pazi tudi strogo na šolski obisk. Različni izgovori pri obravnavah zanikernih ljudi pri pošiljanju svojih otrok v šolo pa tudi milosrčnost so ga napotili, da se je lotil nabrati nekako vsoto denarjev, s katero bi se obleka za ubogo šolsko mladino nakupila in o božiču razdelila. Da se je to podjetje tako srečno izvršilo, pripomogla je najbolje njegova visokorodna gospa sopruga. Osnovala je odbor gospej, med katere je za nabrano vsoto kupljeno robo razdelila in njih poprosila, da so te gospe same obleko izdelale. Na ta način se je dosti stroškov prihranilo. Zvesta prigovoru: „Verba docent, exempla trahunt" je tudi sama za 13 učencev in učenk celo obleko kupila in napravila. Za nabrani denar se je pa kupilo toliko robe, da se je zamoglo mej 44 učencev in učenk cela obleka in mej 23 pa najpotrebnejšeh reči razdeliti. Za razdelitev je bil četertek odmerjen. Poprosila je tudi ta mila dobrotnica uboge mladine trške gospe, da so za deco napekle še različnih stvari.
Ob 2. uri popoludne so se v občinski hiši na krasno okinčani smreki sveče vžgale, potem je pripeljal g. nadučitelj 80 otrok v sobo, katerim se je veselje nad pričakovanimi darovi vže v obličju bralo. Katehet g. Soštarič nagovori prvi zbrano mladino in nji v različnih izgledih priporoča veselje do šole, lepo obnašanje in hvaležnost do dobrotnikov. Potem nagovori g. nadučitelj mladino, nji pomen tega dogodka razlaga in zakliče k koncu: „Bog naj še ohrani mnogaja leta vispkorodnega e. kr. okr. glavarja in njegovo milo obitelj!" Mladina je zaklicala;' nZivio!"
Zahvali se pa tudi v imenu obdarovane mladine v prvej vrsti visokorodnej gospej soprugi e. kr. okr. glavarja potem tudi vsem drugim gospem in gospodom, kateri so k temu milosrčnemu delu kaj gmotno ali djansko pripomogli. Potem se je začela razdelitev obleke. Kakor vže poprej omenjeno, bilo je 80 učencev in učenk deloma celo deloma z najpotrebnejšimi rečmi obdarovanih. Konečno je dobil vsaki nekaj sladkarij, pekarij in spominka iz drevesa.
Velika pomoč bode to velikodušno delo pri šolskem napredku; Bog daj, da bi se zamogla želja ovih milosrčnih dobrotnikov izpolniti in drugo leto zopet tolika množica ubogih otrok obdarovati.	Kovačid.
Sv. Križ na murskem polju, 15. dec. 1887. V četrtek, dne 1. dec. 1887 je imelo ljutomersko učiteljsko društvo zadnje zborovanje v tekočem letu. Društveni predsednik, gosp. Iv. Kryl otvori zborovanje s srčnim pozdravom in izroči zapisnikarstvo današnje seje g. J. Karbi, ker je prejšnji tajnik gosp. J. Freuensfeld v pedagogiju na Dunaju. — Na novo sta k društvu pristopila g. Jak. Kovačič in gsdč. Veranič iz Ljutomera. — Potem se zadnji zapisnik prečita in odobri.
Na dnevnem redu je bilo najpred: »Različni filozofični nazori", o čem nam je g. J. Kryl prav zanimivo prednašal. Za tem je prevzel g. predsednik mesto tajnika poročilo o društvenem delovanju t. 1. Iz taistega zvemo, da ima naše društvo 15 udov in je bilo naročeno na šest časopisov. Imelo je šest zborovanj, pri katerih so se različna vprašanja reševala.
Poročevalci so bili sledeči: G. Ivan Kryl: a) Črtice iz zemljepisja ljutomerskega okraja, b) Prebivalstvo glede spola in narodnosti; gospodarstvo, vi ■ narstvo, živinarstvo; razmerje o gmotnem in duševnem obzorju prebivalcev na polju in po hribih, c) Komenskega nazori o kaznovanju v ljudski šoli, d) Različni filozofični nazori; g. Toma Pušenjak: Uspeh šolskih vrtov in priporočanje nekaterih boljših zvrstij zelenjadi; g. Josip Freuensfeld: Poročilo o domovinoslovju ljutomerskega okraja; Janko Karba: Moralične slabosti mladine; g. Tone Herzog: Plavi bezeg; g. Simon C v ah te: Nemščina kot drugi deželni jezik v slovenskej ljudskej šoli; g. F ran j o Schneider: Ptiči našega okraja; gsdč. Bar bika Hoehtl: Otroško zabavišče.
Iz blagajnikovega poročila poizvemo, da so se iz blagajnice stroški za naročnino in vezanje šest časopisov poplačali. Tudi knjigo »Zvončki" je društvo kupilo in 2 gld. 35 kr. nabralo za društvo v Gradcu, ki podpira uboge učiteljske vdove in sirote. Iz celega računa se razvidi, da je društvo v tem letu imelo 16 gld. 62 kr. dohodkov in 17 gld. 26 kr. izdatkov, tedaj 64 kr. deficita, kateri pa se je pri današnji seji poravnal.
Potem je bila volitev novega odbora. Po predlogu g. Gabriel-a Postruž-nik-a bili so per aklamationem izvoljeni: Ivan Kryl, predsednikom; Josip Horvat, podpredsednikom; Jakob Kovačič, tajnikom in Janko Karba, blagajnikom.
Društvo si bode v prihodnjem letu zopet naročilo te-ie časopise ^»Popotnik", »Učiteljski Tovariš", »Vrtec", „Sehule und Haus", „Lehr- und Lernmittel-Magazin" in »Kmetovalec",
Naše društvo je tedaj v tem letu precej živahno delovalo in želeti je, da tudi v bodočem letu tako pridno deluje! V to pomozi Bog!	Janko Karba.
Od beneške meje, 10. dec. (Izv. dop.) Celo naravno je, če Slovenci ob periferijah mile Slovenije simpatizujemo čedalje krepkeje ter se zanimamo za vsak napredek narodni, za vsako pridobitev ali izgubo. Mi tu ob meji beneški, ob bregovih zelenomfidre Soče, zremo z živim zanimanjem v lepo zeleno Štajersko, ki je rodila materi Slavi že premnogo slavnih sinov, in reči moramo, da nam tako opazovanje provzroča marsikako veselo, a tudi mnogokako grenko uro. Naravno je tudi, da sledimo z osobitim zanimanjem narodnemu učiteljstvu lepe Štajerske o vsakem njegovem koraku, kajti dobro znamo, da je učiteljstvo glavni faktor v vzgoji naroda, da je v njegovej roki naroda našega blagor in — bo-
dočnost. In prav iz učiteljskih krogov divne Štajerske slišimo časih kaj radostne glasove, — a vendar smo se marsikedaj uverili i tu: da tudi v vrlem učiteljstvu tam ob vzhodnej meji Slovenije ni ravno do picice vse tako, kakor bi moralo biti. Za danes le v nekej zadevi, ki ni samo lokalnega pomena, kakor bi si morda kdo mislil. Torej „ad remi'1
Čudimo se in strmimo, kako namreč od mnogih stranij interpelujejo Šma-rijsko-Rogaško učiteljsko društvo" radi preklica v »Popotniku" priobčenega poziva slovenskemu učiteljstvu, a vendar še ne vemo, kaj je z onim pozivom in je-li se nam je nadejati kedaj dobro urejene knjižice za mladino ali ne?! To je neodpustljivo! če že nikakor ne moremo (!) izvršiti sklepov svojih, pa jih vsaj ne preklieujmo! Nikar smešiti stanu pred svetom, da ne bode sodil, kakor bi bilo učiteljstvo še le v povojih, komaj v razvitku „otro ške" ali celo „otročje" dobe; kajti le otrok zavrača jutri to, kar se mu ljubi danes. Pri učiteljstvu slovenskem je neizogibno treba nekake radikalne preos-nove. Deželske meje morajo odpasti, učiteljstvo se mora bolje spoznavati, ljubiti in zbližati, združiti in kolegijalno podpirati. Le v zlogi je moč! In če bode učiteljstvo zložno, zašije mu prav gotovo solnce boljše sreče, z jasnim obrazom sme zreti v bodočnost.
„Organizovane knjižnice za mladino" nam je neizogibno treba, saj vendar nimamo kaj dati v roko našej deci! Delati je torej treba neupogljivo po načrtu, ki je v že omenjenem pozivu označen dosti jasno ! In če pomislimo, da nam bodo bratje ob srebropenej Veltavi iu Moravi s svojim novo ustanovljenim „spol-kom česko-slovins ky m", kakor tudi z „Ustfednim spolskom jednot učitelskych v čech a c h" pomagali ustanoviti knjižnico za mladino, potem mora vsakdo šteti tako postopanje „S m ar i j s k o-R og aške ga učiteljskega društva" v neodpustljiv greh. Želeli bi, da je g. prvosedniku gotovo žal oni „nepre mišljen" ali vsaj „neumesten" korak ter da bi to hibo čim preje popravil. V to svrho naj bi pripomogel tudi odbor — saj pravo za pravo prvosodnik ne more vršiti takih toliko važnih stvarij, da se ne posvetuje z odborom! —- Kakor tudi ostali člani. Videant consules!
Na Primorskem pozdravljam z oduševljenjem sklep slavnega „Celjskega učiteljskega društva", s katerim prevzame v svoje področje organizovanje vseh slovenskih učit. društev v skupno celoto. Tolminsko, Goriško, Sežansko in Ko-parškega okraja učiteljsko društvo gotovo z veseljem vstopi v le-to kolo, kajti le s skupnimi silami bode mogoče boriti se s tisoč neprilikami, bode mogoče kaj vspešnega doseči. „V zlogi je moč!" — odzivamo Vam, bratje mili, od bregov „bistre hčerke planin", zagotavljajovVas, da učiteljstvo na Primorskem ne bode zaostajalo za vrlimi kolegi zelene Štajerske. Veže nas jedna vez, bije ista nemila osoda, a tudi srca naša navdaja jednaka ljubav do milega nam naroda, kojemu moramo vzgojiti poštenih značajev za življenje!
Bohda! že nam lepši doby nastanou!	Gorski Nihilist.
--
Novice in razne stvari.
[Gospod Fran Jamšek], nadučitelj in mnogozaslužni šolnik v Reichen-burgu praznoval je dne 15. t. m. v krogu svojih^ tovarišev in prijateljev tridesetletnico svojega službenega delovanja, čestitamo ter kličemo: „Na mnogaja leta!"
[Okrajna hranilnica v Slovenjem gradcu] je za zgradbo šole v Št. Ilju pod Turjakom podarila 800 gld. — Poslopje, namenjeno za 3 razrede se je že letos staviti začelg jn bo koncem prihodnjega- poletja izgotov-ljeno. Slava!
[Deželni šolski svet za Gorico in Gradiško] je, kakor poroča uradni „Osservatore", na deželnozborskega zastopnika, poslanca Grasserja, pred-log_ jednoglasno sklenil, da se ima na vseh ljudskih šolah nemški jezik poučevati kot obligaten predmet.
[Stritarjevih zbranih spisov] izšla sta 24., 25. in 26. snopič. V njih se nadaljuje in konča povest »Sodnikovi" in pričenja povest „Rosana".
[»Slovan"], edini redno ilustrovan slovenski leposloven list je prenehal izhajati.
[»Slovanski svet"] je ime novemu časopisu, ki bode od novega leta naprej 10. in 25. dne vsakega meseca v Ljubljani izhajal. — Natančnejša naznanila o njem se še le objavijo.
[V Bolgariji] zahteva šolska postava, da mora mladež po mestih 8 let, na selih 6 let obiskovati šolo. Troški za narodno šolo so znašali leta 1885. 21/i milij. frankov.
Vabilo. Učiteljsko društvo za mariborsko okolico ima v četrtek, 12. dne januvarija 1888 v navadnih prostorih svoj glavni zbor po tem-le vzporedu: 1. Zapisnik in dopisi. 2. Poročilo odbora o društvenem delovanju v preteklem društv. letu. 3. Nadaljevalni pogovori o gosp. prof. Lavtarjevem računilu. 4. Volitev novega odbora, 5. Nasveti in želje posameznih udov. K mnogobrojni vde-ležitvi vljudno vabi	odbor.
Vabilo. Celjsko učiteljsko društvo ima v četrtek, dne 29 dec. t. 1. ob 11. uri dopoludne v Celjski okoliški šoli svoj letni glavni zbor. Dnevni red: 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Društvene zadeve. 4. Črtice iz moje šolske prakse; gov. A. Brezovnik. 5. Letno poročilo: a) tajnika, b) blagajnika. 6. Volitev: a) novega odbora, b) treh pregledovaleev računov.. 7. Določitev društvenine. 8. Nasveti. — Istega dne je na istem mestu ob 10. uri dopoludne od borova seja. K prav obilni udeležitvi vabi uljudno Tone Brezovnik, t. č. preds.
Javna zahvala.
Slavni odbor družbe „sv. Mohora" je podaril šoli v Novištifti pri Gornjem gradu več knjig, za kar se mu podpisanik najprisrčneje zahvaljuje.
Narodna šola v Novištifti, dne 30. novembra 1887.
Ivan Kelc, šol. vodja.
Javna zahvala.
Preč. kn. vi. konzistorij v Mariboru je blagohotno odpustil podpisanemu kraj. šol. svetu stanovnino za šolske prostore, katera, vsota se ima za stavbo novega šolskega poslopja porabiti. Za to blagodušnost se mu s tem izjavi naj-ponižneja zahvalnost.
Krajni šolski svet Novaštifta pri Gornjem gradu, dne 30. nov. 1887. _Kelc Ivan, šol, vodja.	Rihtar Jože, načelnik.
NATEČAJI.
Nadučiteljsko in podučiteljsko mesto.
Na provizorični dvorazredni lj. šoli pri sv. Marjeti poleg Rimskih toplic se umešča mesto voditelja (kot def. učitelja in prov. nadučitelja) in provizorično mesto podučitelja z dohodki III plač, vrste in prostim zelo prostornim stanovanjem v novi šoli.
Prosilci, za katero teh mest naj svoje redno obložene prošnje glede mesta voditelja z dokazom, da so sposobni subsidarično poučevati katoliški veronauk — vložijo potom predpostavljenega okr šolskega sveta do 15. januvarija 1888 pri krajnem šolskem svetu pri sv. Marjeti poleg Rimskih toplic.	p
Okr. šolski svet Laško, dne 1. decembra 1887,
Predsednik: IVetoticxka «. r.
Pri upravništvu „Popotnika" v Mariboru se dobi
za slovenske učitelje 1^88
s popolnim šematizrnom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol iti učiteljskega osobja po Južno-Stirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1887/8, sestavil in založil Miha J. Nerat, naduč. in Pop. urednik v Mariboru. Koledar se je začel ravnokar razpošiljati.
Kdor ga želi, pa se še ni oglasil zanj, naj stori to kmalu, ker bi mu sicer ne mogli postreči, kajti tiskalo se je le toliko izvodov, kolikor se ga jo od I. izdaje razpečalo.
Šematizem je primerno popravljen in popolnjen. Eazun njega obsega koledar še marsikaj za učitelja potrebnega in zanimivega.
elegantno v platno vezan komad stoji 1 gld. 20 kr. (s poštnino vred.)
Podučiteljske službe.
V celjskem ši>lslieun okraju su nastopna učiteljska mesta ali itofinitivno ali tudi provizorično takoj umeščajo.
a) Eno podučiteljsko mesto na petrazredni ljudski šoli v St. Jurju ob juž. žel. z dohodki III. plač. vrste.
bj Eno podučiteljsko mesto na čveteroraziedni ljudski šoli v St. Pavlu v sav. dolini
z dohodki III. plač. vrste. cj Mesto stalnega okr. pom. učitelja — kot podučitelja — z dohodki III. plač. vrsie. Prosilci za katero teh mest naj vložijo svoje redno obložene prošnje potom predpostavljenega okr. šolskega sveta do 15. januvarija I888 in sicer glede prvega pri krajnem šolskem svetu v St. Juriju ob juž. žel., gledč drugega pri kr. šol. svetu v St. Pavlu, gledč tretjega pa neposredno pri podpisanem okr. šolskem svet^ Okr. šolski svet v Celju, dne 1. decembra 1887.
Predsednik: ]%'elo1ic*hu «. r.
Stv. 733.
Podučiteljska služba
na četirirazrednici v Središču (Polstrau), IV, plačilnega razreda, so stalno umešča.
Prosilci, nemškega in slovendCega podučevanja zmožni, naj svoje prošnje do 25. januvarja 1888 pri krajnem šolskem svetu vložijo.
Okr. šolski svet Ormož, dne 8. decembra 1887.
Predsednik: Jttavek «. r.
Izdajatelj in nrednik M. Nerat.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Maribora.