Eva D.Bahovec
DRUŽINSKE IDEOLOGIJE V ŽENSKIH ŠTUDIJAH IN ŠOLSKEM POLJU
Pri znanstvenem delu je ponavadi bolje, da, kadar naletimo pri reševanju kakega problema na teiave, dodamo !ie drugega, tako kot lajje s tremo dva oreha skupaj kot vsakega posebej.
Sigmund Freud, Die Traumdeutung (19(M)a)
Izhajala bom iz. teorije Šolskega polja, ki jo zanima, če rečem z Althusserjcm, artikulaeija družinskega ideološkega aparata države ob šolskem aparatu. Tudi če Althusscrjuše tako očitamo funkcionalizem, mu moramo priznati, da lahko že pri njem najdemo zastavke za razlago tistega presežka, ki takšni raziagi uhaja in ki si ga postavi v središče svojih raziskovanj psihoanaliza. Ni naključno, daje prišlo tako v ženskih študijah kot v šolskem polju do temeljnega teoretskega premika od Althusserja k Lacanu,1 ki ni brez zveze s političnimi boji v vsakdanjem življenju, z boji okrog organizacije družine in nadzorovanja v šoli. Ker pa so to tudi boji okrog reguliranja seksualnosti, moramo narediti najprej ovinek čez Foucaulla in zgodovino znanosti.
I.
Ko govorimo o raziskovanju družinskega ideološkega aparata države, jc treba najprej povedati,daje Althusscro družini, družinskih ideologijah in njihovi povezanosti s šolskimi ideologijami pisal bolj malo. V anglosaksonskem prostoru imamo več skoraj že klasičnih študij, v katerih jc v ospredju vloga ideologije v reprodukciji delovne sile, od Elizabeth Wilson, ki raziskuje specifične mehanizme, kako blagostanje in skrb za kvaliteto družine reproducirata kapitalizem in žensko podrejenost, do Denise Riley in njene War in the Nursery, ki se posebej ukvarja s problemom razmerij med družino in vrtcem kot javno oziroma državno vzgojno institucijo." Rilcycva preučuje različne povojne strategije, prepletanje zahtev po ženskem delu in uvajanju vrtcev z različnimi predstavami o družini in vzgoji, s pronatalistično
94
retoriko in političnimi programi, in zanimajo jo predvsem različni diskurzi, institucionalne oblike govora in jezikovne prakse, v katerih se je v času med vojno in po njej porajala kategorija "družine". Rileveva se ne le izogiba dokončnim sklepom, ampak začne tudi eksplicitno govorili o "simptomu nemožnosti, da bi na ravni jezika držali skupaj dvomljivo cnolo družine, potem ko je konec vojne razblinil njen retorični apcl".?
Poleg prepletanja različnih diskurzov o družini, materi, zaposleni ženski, seksualnih pravicah, socialni politiki, državljanskih svoboščinah itd. so v središču pozornosti predvsem strokovni in znanstveni nazori o potrebah majhnega otroka. Če jc Foucaultova teza, da je že sam nastanek humanističnih ved, ved o človeku, veliko prispeval k nadzorovanju in uravnavanju vsakdanjega življenja in seksualnih navad, najdemo pri Rilcycvi podrobno in zgodovinsko dokumentirano analizo tega, kako sla se oblikovali otroška in razvojna psihologija od druge polovice devetnajstega stoletja dalje. Hkrati pa je to tudi analiza tega, kako in s kakšnimi argumenti, na kakšni "strokovni" osnovi je prišlo do političnih odločitev, ki so morale biti vedno tudi lako ali drugače znanstveno upravičene.
Vse večje zanimanje za otroka je prineslo s seboj tudi vse večje zanimanje za vez. med materjo in otrokom in prav tu so odigrali odločilno vlogo nekateri poenostavljeni pogledi na psihoanalizo in njeno uporabo v družinskih in vzgojnih praksah. (c izhajamo iz otrokovih potreb, njegove čustvene odvisnosti in nebogljenosti, bi se morali gotovo srečati tudi s podobo matere, in vendar so "matere" na simptomatičen način odsotne: njihove potrebe, želje in aspiracijc ostajajo zunaj meja, ki jih zarisujejo psihološki in psihoanalitični diskurzi o otroku in družini.
Tako se na primer delo Winnicotta in Bowlbyja, naslednikov Mc-lanic Klcinovc, v svoji "znanstveno utemeljeni" verziji vključuje med drugim tudi v razprave o materah in zaposlenih ženskah. Otrokova čustvena navezanost na mater, na njeno toplino in nežnost, njegova pravica, da ostane v varnem domačem okolju, in psihološka škoda, ki jo lahko povzroči ločenost od matere in bivanje v vrtcu (tudi če jc mati zaposlena le honorarno), vse to je postalo po vojni integralni del socialnc politike in "smernic" /a organizacijo vrtccv, a tudi zahtev po družbenem pripoznanju domačega dela kot dela v pravem pomenu besede, po spodbujanju večjega števila rojstev ipd. Takšnemu prisvajanju teorij deprivacijc4 in konservativni demografski politiki se jc povojni feminizem postavljal po robu z bolj progresistično retoriko, ki pa ni bila nič bolj nedvoumna, ampak prav tako razpršena, hete-
95
rogena, dostopna za takšno ali drugačno argumentacijo in ideološko prisvojitev. Namesto da bi se preveč opirali na pojem ideologije (in na Althusscrja), pravi Rilcycva, je treba raziskali "ni/, rcprczentacij", podob matere, ženske, družine, ki se pojavljajo - ali pa so sumljivo odsotne - v spletu političnega, državnega in psihološkega.''
Česar se loteva Denise Riley, je daleč od razprav o vlogi ideologije (ali ideologij) v reprodukciji delovne sile, in njena zadnja knjiga, "Am I that Name?" I-Vminism and the Category of "Women" in History ,
se s problemom spopada še nekoliko bolj polemično. Ne le kategorija ideologije in s tem povezano "razočaranje nad Althusserjcm", tudi kategorija "žensk" in način, kako se pojavljala v različnih časovnih obdobjih in diskurzih, so le navidez nekaj samoumevnega. Ženske so bile v zgodovini nenehno izpostavljene "izredni teži karaklerizacije", ki je več kot, denimo, porajanje občutka za ženskost in daleč od tega, da bi lahko feminizmu opiranje na "ženske" le koristilo. Boji okrog "žensk" niso bili le boji za to, kdo si bo prisvojil pomen le kategorije, ampak tudi boji okrog vprašanja, kaj lahko feminizem pridobi ali zgubi, ko se opira nanjo. "Ženske" so torej pravi dvorezni meč: kol "ženske" so nemogoče, kol "nekatere ženske" pa so necgalitarnc.
V devetnajstem stoletju se je začela kategorija "žensk" vse bolj stapljali s porajajočo se kategorijo "socialnega". Zato ni naključno, da se je socialna politika, ko je postala prav "družina" težišče njenega delovanja in zanimanja, vse bolj opirala na kategorijo matere, čemur je sledila "topitev seksualnega v družinskem"/' S tem se torej ni le spremenil pojem ženske (ki je bil na primer prej povezan bolj s pojmoma narave in temačnosti duše), ampak se je premestila tudi sfera političnega, tako da je nastalo nekakšno "zabrisano območje" med javnimin privatnim, območje gospodinjstva, higiene, morale in umrljivosti delavcev ter njihovih družin. Prodor žensk v politiko "ni bil odvisen le od tega, kako razumemo 'ženske', ampak tudi od tega kako seje spremenilo pojmovanje samih teh sfer".7
Z novo artikulacijo "socialnega" ob "družinskem" je prišlo do nekakšne dvojne feminizacije "žensk". Kolikor se sfera "socialnega" ukvarja z družino in kvaliteto življenja v njej, z. zdravjem, vzgojo, plodnostjo in demografijo, je lahko v srcu družine le ženska. Toda potem je ženska (udi znotraj neke notranjosti, če lahko tako rečemo, ki je do določene mere že bila feminizirana. Opravili imamo torej z. nečim drugim kot le z. lažjim dostopom žensk do sfere družinskega in privatnega: z diskurzom, v katerem nastaja in sc proizvaja kategorija matere kot ženske par excellence.1"
64
Razgrajevanje pojma družine kol splošne in naravne kategorije je torej vzporedno razgrajevanju cnovitosli "ženske" in njene identitete. Toda to ni le razgrajevanje identitete ženskosti ali žensk, ampak tudi identitete matere, vzgojiteljice in otroka, ki prav tako postanejo pojmovne, diskurzivne kategorije in ki jih je treba ločili od dejanskih, realnih ljudi iz vsakdanjega življenja v družini. Tu gre za širši teoretski premik, ki ni brez zveze s feminističnim ponovnim branjem Lacanovc-ga ponovnega branja Freuda. Lc da imamo v tradiciji "feminizma in psihoanalize" namesto vseh teh mnogoterih in razpršenih, diskurziv-nih podob ženske, ki niso enoznačno funkcionalne in "ideološke", razcepljenost subjekta in "razpršenost" njegove identitete, ki je na točno določen način povezana z razliko med moškim in žensko, s psihoanalitičnim konceptom "spolne razlike".9
II.
Tudi na drugi strani, v šolskih ideologijah, imamo spet najprej razpravo o Soli kol mestu reprodukcije produkcijskih razmerij in socialne diferenciacije. Knjiga Teachers and Trxts, zadnje delo Mi-chacla W. Appla, vztrajnega kritika rcdukcionizma v allhusscrjanskih analizah šole, se posebej posveča ravno problemu razlik med spoloma. Če govorimo lc o razlikah med razredoma ali nasploh o trojnih razlikah med razredoma, spoloma in rasami, pravi tu Apple, zgrešimo pol zgodbe. Dinamike šolskih ideologij in praks nc moremo prav razumeti, čc nc upoštevamo, da je poučevanje v pretežni meri žensko delo.10 Zato lahko Applovo zadnje delo vzamemo tudi kot primer analize, navdahnjene s socialističnim feminizmom, ki izpelje zastavke svoje pozicije do konca in pride na področju šolskih ideologij do roba, ki so ga v proučevanju družinskih ideologij, v razpravah o feminizmu in psihoanalizi 2c poskušali prestopili.
Kjer imamo v kritiki družinskih ideologij dekonstrukcijo podobe matere in mila o materinstvu, ki rcproducira žensko podrejenost, imamo tu, v šolskih ideologijah in mitologijah, podobo njene neposredne vzporednice, učiteljice. Apple sledi procesu, kako je postajalo, približno od sredine prejšnjega stoletja naprej, poučevanje vse bolj žensko delo." Žensko delo pomeni slabše plačano delo in lažje birokratsko nadzorovanje v Šoli, pomeni pa tudi opiranje na ideologije, spletene okrog doma in domačnosti in okrog poučevanja kot podaljška ženskega dela v družinskem krogu, v sferi privatnega.
97
Ta povezava med družinskimi ideologijami in učitcljcvanjcm, kije postajalo vse bolj žensko delo, ni le zapleteno notranje razčlenjena, ampak pogosto tudi dvosmiselna. Ideologij o materi in učiteljici niso gojili le moSki in niso bile le v službi patriarhalnega reda, temveč.so jih začele poudarjali (udi ženske (in zagovorniki zaposlovanja žensk) - in žc v analizah Denise Riley smo videli, da so se hotele na ta način rešiti ravno zaprtosti v domače delo.12 Da bi dobile službo, so ludi same opozarjale na podobnost med Solo in domom, govorile o učiteljevanju kot idealni pripravi za materinstvo in o tem, da jc tudi za otroke, ki potrebujejo predvsem varnost in čustveno milino, najbolje, če jih poučujejo ženske.
Poleg tega sc v spolno razliko vpisuje razredna dinamika. Idealizirano podobo ženskosti, podobo popolne žene in skrbne matere, ki jc dolgo prevladovala pri srednjih slojih, pravi Apple, jc bilo treba počasi spraviti v sklad z zahtevami po ekonomskem in političnem osvobajanju, in kompromisna rcSitcv sc jc ponudila ravno v učiteljskem poklicu.13
KakSnc specifične zahteve, na primer, so bile v Času med obema vojnama, ko je bilo učiteljevanje že skoraj poistoveteno z ženskim delom, zastavljene učiteljici? Pogodba, ki sojo morale podpisati ob nastopu dela, jc bila hudo restriktivna. Poleg tega, da niso smele kadili, piti piva, vina ali whiskyja in lizati sladoleda, sc učiteljice ludi niso smele ličiti, barvati las, nositi živobarvnih in i/zivalnih oblek; vse to jc bilo določeno zelo jasno in natančno. Skrbeli pa so morale tudi za čistočo v dobesednem pomenu, vsaj enkrat na dan pomiti tla v razredu in jih vsaj enkrat na teden zdrgniti z vročo vodo in praSkom.
Ideali čistosti in moralnosti, prepleteni z zahtevo po družbeni izolaciji, vse to bi bilo mogoče Sc razumeti z vidika zgodovinskega nastanka učiteljskega poklica, z ločitvijo učiteljevega dela in duhovnikovega, o kateri beremo v zgodovini Šolanja.14 Tenia poleg teh ideologij, specifično povezanih z idejo Sole v moderni dobi (te institucije, ki mora poleg prcnaSanja vednosti tudi disciplinirati in moralno vrzgajali), je tu prisoten Sc neki drugi moment, kije že za Appla "verjetno povezan z globlje ukoreninjenimi mo&kimi dvomi o ženski seksualnosti".15 Ne le da sc učiteljice niso smele družili z moškimi ali biti zdoma med osmo uro zvečer in Šesto zjutraj, hoditi v mesto na sladoled itd., temveč sc tudi niso smele poročili. OdpuSčanje poročenih žensk jc seveda Sc posebno prišlo do izraza včasu ekonomske krize med obema vojnama, toda stanje se Se desetletja ni bistveno spremenilo. Dolgo jc bila to za učiteljice ena glavnih prepovedi, tako v Angliji in Ameriki kot pri nas.
98
in razlaga z ideologijami, ki služijo reprodukciji produkcijskih razmerij, sc tu bolj slabo izide.16
Čeprav zgodovinarji Šolanja poudarjajo, da razlikovanja dečkov in deklic vSoli, a tudi njihovih učiteljev, negre ra/umeli kot intelektualno obsodbo žensk, temveč kol zahtevo po ostrem ločevanju spolov, pa jih po mojem mnenju ludi nc gre razumeti le kol uredbe proti sleherni spolni dejavnosti, ki naj bi otrokom s pomočjo samodiscipline privzgojila nedolžnost.1 Poleg podobe Čistega in ncomadcžcvancga bitja imamo namreč tu Sc neko drugo, scksualizirano podobo ženske, toda nc v podobi freudovskega prolipola matere, namreč prostitutke, temveč v javno priznani, z zakonom sankcionirani /vezi, ki ne more biti združljiva s poslanstvom učiteljskega poklica. Toda čc je učilcl-jevanjc ravno nadaljevanje domačega dela in vzgajanja v družini ali Čc je priprava na materinstvo, zakaj potem učiteljice ne bi smele postati matere, zakaj se oboje izključuje? /Lakaj mora hili nesmiselna ali pa vsaj nefunkcionalna prepoved, tako kol v pravih, Lčvi-Straussovih, nc le v Šolskih mitologijah, v lakSni ali drugačni obliki ohranjena'.'
Ženska lahko v ideologijah upodablja užitek, seksualnost kot tako, upodablja lahko sumljivo naravo spolnih bitij, ne more pa upodabljati instance vednosti, tudi v ideologiji nc. Po "razpustitvi seksualnega v družinsko", o kateri govori Rileyeva, lahko postane ludi ulelcScnjc "družinskega", svojo državljansko zavest pa lahko ostri (udi tako, da opravlja svoje reproduktivne in materinske dolžnosti. In vendar mora biti učiteljica tudi subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve; predpostavka, da učitelj poseduje vednost, je nemara celo najbolj učinkovito pedagoško orožje. Celo zagovornikom najbolj permisivne, tople, čustvene vzgoje je verjetno jasno, da se morajo otroci v Soli tudi kaj naučili, da torej učiteljica ne more biti le varujoča in skrbna mali, ampak Sc kaj drugega. Biti mora nekaj več od gole imaginarne podobe, ki nadomeSča starte, a tudi več od allhusscrjanskcga individua, ki ga interpelirajo Država, Cerkev, ali Partija in ki le izvrSujc svojo učiteljsko dolžnost in poslanstvo.
V križanju vzgoje kot enega od treh nemogočih, transfernih poklicev in fanlazmalskc podobe ženske, postavljene na to "pravo mesto" zanjo, pride na paradigmatski način na dan imanentna nemožnost, ki smo ji na sledi, nek temeljni razcep, ki ga je mogoče prestavili in premestili, ni pa ga mogoče zakrpati. "Ženske" sc cclo v .svojem "resničnem poklicu" pojavljajo v dveh podobah, ktit "matere", v prekomerno feminizirani podobi, ali kol "delavke", v premalo femini-zirani podobi, in teh dveh podob ni mogoče združiti.30 Nasproti ostrenju materinske zavesti in dolžnosti "žensk" do izumirajočega
99
naroda stoji ženska kot delavka, ki mora hiti, tako kot so svojčas nalagali učiteljicam, "dekliška ali pa nič".21
Razcepa seveda ni mogoče odpraviti, lahko pa ga prikrijemo s fant a/mo ali uprizorimo. V stalinskem diskur/u o Soli, kije bil predmet anali/ pri nas, imamo, na primer pri Makarenku, poleg vzgojitelja ali učitelja, pravzaprav poleg kolektiva vzgojiteljev, tudi neko prazno mesto, ki ga zapolni brhko, mlado in neizkušeno dekle. Ta ni torej ne mati ne prostitutka, a tudi ne le preprosta postavitev na oder, utelešenje naravnega in nedolžnega bitja ali ideala, temveč dekle, ki je ravno končalo pedagoškošolanjc; to je nujni pogoj, da se sploh lahko sproži "misterij vzgoje".— Čeprav o vzgoji Se nič ne ve in čeprav jc za vzgajanje najpomembnejša "praksa", mora vendar posedovati neko vednost, naj bo ta Se tako fiktivna in "nebogljena", kol pravi Makarcn-ko, da lahko vstopi v transfer. Ženska, postavljena na mesto vednosti, na mesto Drugega, jc varuh rcsnicc v čisti obliki.
Podobe ženske in vednost okrog ženske, okrog ženske, postavljene na mesto vednosti, sla torej dva ločena problema, ki sc jima morda Se najlažje približamo, če ju ra/čicnimo drugega ob drugem. Kar je feminizmu in psihoanalizi skupno, ni le vztrajanje pri razliki med moškimi in ženskami ali na seksualni razliki, ampak odnos do vednosti in avtoritete, kije hkrati ključnega pomena za vse, kar zadeva vzgojo, pedagogiko in Šolsko polje. Umetnost je v tem, kako držati oba momenta v razmiku, kako, v negativni obliki, prepovedati sovpadanje (ženske in delavke v anali/i D. Riley, matere in učileljiec pri M. W. Applu, ipd.) ali kako, v pozitivni obliki, uprizoriti in fiksirati oddaljenost (npr. med vzgojiteljem in žensko v primeru i/ Makarcnka).
III.
Kaj torej pomeni za raziskovanje družinskih in šolskih ideologij, a tudi za ženske študije in šolsko polje v širšem smislu teoretski premik k psihoanalizi? Psihoanalitična teorija vpelje pojem subjektivitete kot problem, ki ga druge politične prakse potlačijo ali vsaj zanemarjajo. Vpelje ga kot imanentni problem teorije ideologij in že vpeljavo tega problema v teorijo imamo lahko za politično dejanje in za nekaj, kar nam veliko pove o političnih implikacijah psihoanalize. Če jc za Althusscrja ideologija medij, v katerem sc reproducirajo produkcijska razmerja in sc v institucionalnih praksah, v praksah ideoloških aparatov države oblikuje subjektiviteta, jc to za lacana tudi problem, kako fantazmatske tvorbe in imaginarne podobe, denimo
100
podobe ženske, učiteljice, matere, ki nas tu zanimajo, delujejo v srcu institucij, v srcu družinskega in šolskega ideološkega aparata države -kako vse le podobe in rcprczenlaeijc "ustvarjajo", Allhusscr bi rekel inlcrpclirajo, "žensko" in v/postavljajo njeno identileto.
Tako feminizmu kot psihoanalizi gre za spodkopavanje samoumevnega: ali na ta način, da je izpostavljena zgodovinskost in spremenljivost "žensk" in njihove domnevne "narave", ali tako, daje empirični, vsakdanji realnosti postavljena nasproti razsežnost fantazmatskega, ki ni reprczcntacija tc realnosti, ampak njena prvotna materija, nujni medij, v katerem, kot v Althusserjevi ideologiji, vznikne subjekt. Jacqueline Rose upravičeno očita Denise Riley, da na tem mestu noče narediti koraka, ki se ji ponuja, in se tako (v nasprotju s svojimi izhodišči) postavi na stran tiste smeri v feministični teoriji, ki specifični problem seksualne razlike razrešuje v zgodovinski razpravi o razlikah med "ženskami". Tako lahko kategorija zgodovinske spremenljivosti in nestabilnosti "žensk", teh dlskurzivnih tvorb, nadomesti konccpt "psihične nestabilnosti", kije za psihoanalizo v samem jedru seksualnosti in jc konstitutivna za način, kako ženske privzamejo svoje seksualne identitete.
"V skladu s svojim posebnim značajem psihoanaliza ne poskuša opisovati, kaj jc ženska - to bi bila naloga, ki bi jo komaj zmogla -ampak se loteva raziskovanja, kako ženska nastane," pravi Freud v predavanjih za uvod v psihoanalizo.'4 In tako kol je za Marxa osvoboditev ženske osvoboditev vsakega človeka, jc za psihoanalizo tako rekoč per negationrni kastracija (manko, nemožnosi, zguba) ravno tako konstitutivna za oblikovanje identitete moškega, nič manj kot za žensko. Veličina Freudovega odkritja, ki briše mejo med patološkim in normalnim, jc tudi v tem, da jc v "ženskih" histeričnih pojavih ugledal mehanizme, ki niso specifično ali po bistvu ženski, ampak univerzalno človeški, tako kot niso posamezni klinični primeri nič manj zavezujoči od statističnih povprečij. Toda če se jim hočemo približati, se moramo, navidez paradoksno, osredotočiti ravno za seksualno razliko, na princip razlike kot lak. In osredotočili se moramo na nelagodje v kulturi, kije ravno tako "univerzalno človeško", nelagodje, ki človeško identiteto od znotraj najeda, naccpi in začrtuje mejo njene univerzalnosti.
Tu lorej ne gre več za podobo ženske, naj bo ta enovita in sistematična ali razpršena in hclcrogcna, pač v skladu s pojmom ideologije kot zaokrožene tvorbe ali kot brkljarijc raznorodnih elementov v paradoksnem prostoru. In tudi ne gre več za takšno ali drugačno podobo, pozitivno, "idealno" in svetniško, denimo, po zgledu Thewe-
101
Icilove skrbne bolniške sestre, ali /a negativno, boljševiško podobo prosti!utke,~s prav tako ne /a nasprotje med mitologijo materinstva in pornografijo, a tudi ne le /a proces, v katerem so se te podobe postopoma porajale v meščanski ideologiji. Namesto imaginarne podobe ženske v literaturi, filmu in medijih, ki nastopa v razpravah o psihoanalizi in feminizmu (od požrtvovalne matere vse do Temnu-fatalc), nas tu prej zanima podoba Drugega v ideologiji kot instanca, ki jc konstitutivna za oblikovanje identitete, kot zunanja, heterogena (nc pa razpršena) instanca vednosti, ki to identiteto od znotraj najeda in prinaša na dan njeno imancnlno, strukturno nemožnost. Odnos do vednosti in avtoritete, s katerim se ukvarjajo tako psihoanaliza in feminizem kot teorija vzgoje, zaradi tega nič manj nc zadeva odnosa med seksualno razliko in "identiteto", ki jo ta zunanjost postavlja.
Ideologija tedaj ni le althusscrjanski nujni medij, pogoj možnosti za konstitucijo subjektivitete, ampak jo je treba zapopasti tudi na ravni instance, ki to konstitucijo nenehno preprečuje, na ravni simbolnega, ki vdira v nizanje imaginarnih podob. To bi bila, pogojno rečeno, podoba Drugega v ideologiji, podoba polnega "Drugega, ki obstaja". Toda ta podoba Drugega jc nekaj drugega od foucaullovskih mnogoterih podob ženske kot diskur/ivne entitete; glede na svoj "proizvod" je vedno prestavljena - to jc razcepljena, podvojena, binarna podoba, ki s fantazmatskimi tvorbami krpa in povezuje, česar ni mogoče združiti. Čeprav jc feminizmu in psihoanalizi skupno, da se spopadata s samoumevnostjo in zdravim razumom ter izpostavljata zgodovinsko spremenljivost kategorije žensk ali psihično nestabilnost ženske identitete, lahko hodita z roko v roki le dotlej, dokler razpoznavata dano, vidno, prisotno žensko kot rcprczcntacijo, denimo kot foucaultovsko diskurzivno tvorbo, kot znak v Levi- Straussovcm pomenu besede*' ali pri Lacanu v redu označevalca pri. Razpoznavata jo torej v razliki in napetosti do dejanskih, v vsakdanjem življenju obstoječih žensk, v njihovih mnogoterih in raznolikih podobah.
Toda specifičnost lacanovskcga feminizma, ki sc tu šele začenja, seže tudi onstran "žensk" kol diskurzivnih tvorb ali jezikovnih podob, ki sc menjujejo, zamenjujejo in razlikujejo od dejanskih bioloških ženskih bitij. Zanima ga slepa pega, madež, skotom, ki ostaja v srcu reprezen-tacijc, zanima ga nepredstavljivo jedro v sami prezentaciji. Razlika med žensko kot rcprczcntacijo ali fantazmatskim objektom, postavljenim na mesto Drugega, na mesto vednosti, in žensko v psihoanalitičnem pomenu besede, jc raziika med nevrozo, torej tudi med "žensko" histerijo, in psihozo: ženska kot rcprczcntacija jc mogoča v odmiku od nečesa drugega, do nekega drugega mesta, ko pa lega odmika ni več, sovpade z objektom, postane simptom. Kar torej tu
102
odpade, je sama razlika med rcprc/entacijo in "repre/entiranim", nc prvotna razlika med (tako ali drugače opredeljeno) jezikovno kategorijo in dejanskostjo danega, samoumevnega, vidnega, ampak simptom same odsotnosti, nemožnosti, zgubc: "Obstaja očitna razlika med tem, če verjamemo v simptom ali če mu verjamemo. To je razlika med nevrozo in psihozo. Pri psihozi subjekt ne le verjame v glasove, ampak jim verjame. Vse je lu, v tej meji."1 Ženska je ta stopitev z. zgubljenim objektom in ženska je tudi simptom moškega, pravi Lacan, (oda to ne pomeni, da bi bila "kaj bolj ali manj podvržena kastraciji kot mirtki. Glede na to, za kar gre v funkciji ženske kot simptoma, je na natanko isti ločki kot njen moški."-*
Toda feminizem kot družbeno gibanje se mora kljub vsemu, pravijo, kljub vsej problematičnosti kategorij Ženske, žensk, nekaterih žensk itd., naslavljali na "žeaskc" kot na subjekt in kot na Irdno, obstoječo entiteto, opreti sc mora na mislifikacijo "Ženske". Zato lahko Jacqueline Rose konec koncev očita Denise Riley, da sc potem, ko to spoznamo in sprejmemo, polemična ost in ostrina vseh sicer sijajnih analiz spreminjanja kategorije "žensk" v zgodovini nekoliko zgubi in obvisi v zraku. Toda če bi res pristajali na lo preprosto dvojnost, ali nc bi bilo tedaj mogoče tega oporekali tudi samemu "feminizmu in psihoanalizi"? Ali je lorcj bodočnost ženska ali nc?
Opombe:
1	O raziskovanju družine v ženskih Študijah gl. V Bccehcv , "Familial ideology", v J.Donald in V Bccchcy, Subjectivity and Social Relations, Open University Press, Milton Keynes 1985, str. 103; o teoretskih tokovih v šolskem polju gl. npr. Problemi- Šolsko polje, 1988, II.
2	Cf. E Wilson, Women and the Welfare State, Tavistock. London 1977; D Riley, War in the Nursery Theories of the child and the mother. Virago, London 1983.
3	Ibid., str. 170.
4	Ibid . str. 154, tudi str. 92(T.
5	Ibid , sir 9, 15.
6	D Riley, "Am I that name?" Feminism and the Category of "Women" in History, Macmillan, London 1989, str. 48.
7	Ibid., str 55 Sirtc oartikulaciji "socialncga" gl. J. Donzelot, La police des
families. Minuit, Pariz 1977.
8	Ta proccs sc je nadaljeval tudi v našem stoletju: "Bolj ko sc je socialna politika ukvarjala z družino, bolj jc bila pozorna na 'mater', in mati je postajala vse bolj odgovorna za ustrezno socializacijo svojih otrok in za preprečevanje zanemarjanja ali delinkvcnuiosti " Ibid., str. 58. Sirtc o zgodovini materinstva in o tem, kako jc stopala v novcjSi zgodovini vse bolj
103
v ospredje ideja o tesnem in nenadomestljivem odnosu med materjo in otrokom, gl. C. Badinter, The Myth of Motherhood: An Historical View of the Maternal Instinct, Souvenir Press, London 1981.
9	Sirte o tem gl. C. Pcillcy, The Future of and Illusion, Film, feminism, and psychoanalysis, Routlcdgc, 1989, str.xii IT
10	Cf. M W Apple, Teachers and Text», Routlcdgc, New York in London 1988, str. 10. "Nekateri mi bodo očitali, da sem Sel v poudarjanju spolnih relacij predaleč," pravi Apple v sklepnem poglavju, "sam pa po drugi strani vem, da nisem Sel dovolj daleč " (Stf. 184.)
11	Pri nas je postalo to mogoče s Šolskim zakonom iz leta 1869, ki je uvedel tudi obvezno osemletno Solo; prim J. Cipcrlc, A. Vovko, šolstvo na Slovenskem skozi stolet ja. Slovenski Šolski muzej, Ljubljana 1987, str. 61.
12	Prim M. W. Apple, Teachers and Texts, op. cit., str. 61.
13	Ibid., str. 68 IT.
14	F. Furet in J Ozouf, "šola, stari režim in revolucija", v: B Baskar (ur ), šotarjevo ogledalo, DZS, Ljubljana 1990, str. 79 133.
15	M W Apple. Teachers and Texts, op. cit., str. 72.
16	V današnjem času, sklene Apple, pa so ckpiicitnc zahteve učiteljici kot ženski privzele bolj prikrite, tehnične in birokratske oblike nadzorovanja. Mednje bi morda laliko Šteli tudi opozorila na Škodljive vplive fcminizacijc Šolstva, ki jih je sliSati tudi pri nas (ibid.).
17	F. Furet in J. Ozouf, "šola, stari režim in revolucija", op. cit., str. 99-103
18	Res je sicer, da so bile včasih podobne zahteve postavljene udi moSkim, toda tu nas zanima ravno vprašanje, kako pojasniti očitni kratki stik med poučevanjem kol "edinim pravim ženskim pokliccm", tesno povezanim z vnašanjem družinskih ideologij v Solo, in med izključevanjem učiteljic iz družinskega življenja, nenazadnje tudi kot kratki slik, ki nc gre skupaj s funkciooalistično razlago.
19	Širše o tem gl. C. Millot. Freud, Anti-Pčdagoguc, Scuil, Pariz 1979. (Slov. prev. dveh poglavij v (iospostvo, vzgoja, analiza, Analccta, Ljubljana 1983.)
20	"Kategorija matere delavke paje postala nemogoča." pravi tudi D. Riley v "Docs a se* have a history? "Women" and feminism", New Fromations, 1987, I, str 44.
21	Prim. D. Riley, "Am I that Name?", op. cit., sir. 63,
22	Primer iz Makarcnka smo si sposodili od Z. Kodcija, "Objekt pedagogije", Ka/pol 4, 1988, str. 137-147; prim, tudi razpravo "Poklic ali razmerje subjekta do Drugega", Razpol 1, 1985. str 158 161.
23	Prim, recenzijo knjige D Riley "Am I thai Name?", op. cit., ki jo je napisala J. Rose za History Workshop A journal of socialist and feminist historians, 1990, 29. sir. 162.
24	S. Freud, Neue Folge der Vorlesungen zur Einfuhrung in die Psychoanalyse (1933/1932), 33 Die Weiblichkeit, StudlenausRabe. I. zv . Fisher, Frankfurt na Maini, 1982, str. 548
25	Prim. K. Thcwclcit, Manner Phantasien, Rowohlt, Frankfurt na Maini 1980.
26	Prim. E. Cowie, "Ženska kot znak". Problemi, 1987, 3, sir. 9-15.
104