Stran 23.
Kmetijstvo.
Skrbimo za ptičice po zimi!
Ako te, dragi kmetic, v poletnem lepem času nadleguje močan in čvrst berač za miloščino, vem, da mu boš nevoljen pokazal ali delo, da si kaj zasluži, ali pa — vrata. Ako te pa ob mrzlem zimskem času obišče ubožec, ves slab in gladen, gotovo ga ne pustiš od hiše brez milodara.   Posebno pa še ne boš
Stran 24.
odganjal onih, ki so ti bili po letu v delu na pomoč, ali ko so ti že mnoga leta s svojimi sorodniki pri delu na pomoč. Takšno ravnanje bilo bi neusmiljeno, da, trdosrčno.
Nekaj takih beračev te, dragi kmetic, gotovo poišče vsako zimo, z nado, da se jih usmiliš. To so namreč drobne ptičice. One, ki so od gorkega spom-ladnega solnca začenši delale neprestano na tvojem vrtu, polju, travniku in vinogradu, to pa čez vse skrbno do pozne jeseni, one so sedaj v tem zmrznjenem svetu — brez dela. Pa ob enem tudi brez živeža! Nekatere se napotijo zategadelj v daljne južne kraje, da se ondi prežive, druge pa, trdnejše narave, zanašajo se radi živeža na domačih tleh za borne ostanke. To so razna brstja, bilke, travnasta in druga semena, in če vsi ti obroči popokajo, še v najhujšem mrazu na usmiljenje kmeta. Ta ima gotovo kaj malega še v zalogi za njih majhen želodček.
Saj so one bile, ki so mu celo leto trebile zaraščeno sadno drevje mrčesa; saj so že ob oranju v spomladi pridno pobirale črve; saj niso ob cvetju pozabile pregledovati in trebiti, bodisi na drevju ali na polju. Še v pozni jeseni je njih droben kljunček zasledoval razen mrčes ter s tem morda obvaroval marsikatero bilko škode. Le sedaj, v hudem mrazu, ko je zemlja navrh ogrnjena z debelim snegom, sedaj je prenehalo njih delo, pa tudi — zaslužek. Stiska mraz, oglaša se glad, ne kaže drugo, nego zaviti jo na kmetovo dvorišče in podstrešje.
Ali jih bode kdo tukaj preganjal? Pač bi moral biti neusmiljen, navrh pa še neumen gospodar, da bi kaj takega dovolil! Enako bi se nekrščansko vedel vsak, ki bi jih nalašč odganjal ali pa lovil. Vsaj poslednje bi moralo biti prepovedano že iz tega vzroka, ker živalica drobna iz mraza vzeta, ne vstraja dolgo. Torej gotova, če tudi bolj počasna smrt.
Obrnimo drugače! Prvič naj skrbi vsak kmet v jeseni, ko spravlja ostanke zrnja, da medlejše shrani na posebnem mestu, za silo v hrano ptičem. Ta bet-vica se nobenemu kmetu ne bode poznala. Posebej je za to odločiti ostanke od ajde, pšenice in prosa. To treba pustiti na miru, dokler ne nastopi najhujši mraz.
Takrat začno čivkati drobne živalice in prileta-vati pod streho, na skednje, svisli in druge suhe prostore. Sedaj je čas, da se jim vsako jutro vrže nekaj teh ostankov zrnja, to pa na odprti suhi prostor. Kje v zakotju ne velja, ker ondi bi gotovo čakala kaka lagodna mačka na uboge ptičke. To je potrebno in vredno ponavljati ves čas hude zime, dokler ni drugje pomoči za njih obstanek. Še le, ko zašije milejše solnce v spomladi, preneha to dobro delo.   Pa še potem nas radi obiskujejo  znani gostje.
Tudi se navadno po zimi čistijo in spravljajo razna vrtna in druga semena, da se pripravijo na spomladno  setev.   Ostanki  tega, s plevami  nameša-
nega medlega semena naj se ne vržejo drugam, nego na tak prostor, kjer ga ptiči lahko še enkrat rešetajo. Istotako če se tolčejo orehi, ali razrezavajo jabolka za sušenje, se lupinje in izrezki vržejo pticam. Če že druzega ni, pameten kmet gre k stiskalnici, kjer raz-seka in razdrobi nekaj tropin, da jih potem ptički s slabimi svojimi kljunčki morejo razbrati, peške namreč iz ostalega.
Tako boš, dragi kmetic, brez vseh stroškov pomagal preživljati te drobne stvarce za čas najhujše zime. V zahvalo za to ti bodo ostale zveste tovari-šice v spomladi in čez leto, ti pomagale cediti polja in vrtove, da ti ono zopet obilnejše rodi. Tako trdijo vsi, ki se pečajo z umno sadjerejo  in  poljedelstvom