DELO
MOC IRONIČNEGA NAS
ŠKA
čan vpliv na zvezni sekretariat za zunanje zadeve; se pa kajpak vse bolj zastavlja vprašanje legitimnosti naše zunanje politike (primer Zivorad Kovačevič, obisk Mic-hela Rocharda itd.).
Dejstvo je, da druge federalne enote vse to bolj ali manj nemočno opazujejo in vse pogosteje zaman hodijo po pravico v Beograd. Tista, ki bi prva zinila, da »ima vsega zadosti«, bi bila kajpak deležna najhujše anateme, zato je v tem trenutku pač treba pristajati na to igro in pospešeno krepiti vse institucije republiške državnosti. Jugoslavija namreč hitro razpada v konfederacijo, saj je že zdaj neke vrste konfederacija Srbije in cirugih republik, čeprav so seveda srbski cilji precej drugačni. Slovenija je v luči tega naredila taktično potezo, ko je podprla Anteja Markoviča, saj je usmeritev k demokraciji trga najboljše jamstvo njenih nacionalnih interesov, vendar pa bi morala imeti »v rezervi« tudi nekakšen nacionalni program, po katerem bi sprejemala ključne gospodarske odločitve. Res je namreč, da Markovič zdaj slavi pomembno zmago, ki pa je vendarle predvsem psihološka; še jutri ga utegne Miloše-vičeva diplomacija z nenehnim metanjem polen pod noge sklatiti s premierskega stolčka. Srbiji, kot se zdi, je še najmanj do tega, da bi Markovičev program uspel, pa naj se to sliši še tako perverzno.
Jugoslavija torej — če uporabimo besednjak nekdanjega ameriškega svetovalca za državno varnost Zbignevva Brzezinskega — kljub priložnosti, ki se ji ponuja s sedanjim protiinflacijskim svežnjem, še naprej tone v »dolgoročno nestabilnost«. Ta bo trajala vse dotlej, dokler bo silam, ki so jih množice v Vzhodni Evropi le pregnale s socialističnih dvorov, uspevalo skrivati se pod kamuflažnimi barvami domnevnih nacionalnih interesov. V tem pogledu zvenijo naravnost cinično očitki, ki letijo iz Srbije na Slovenijo, da prepoveduje mitinge, čeprav se na mitingih zbira cela Vzhodna Evropa. Miloševičev propagandni aparat očitno pozablja, da so skoraj na vseh
vzhodnoevropskih »mitingih« strmoglavili komunistično oblast; komunistična oblast pa se ta trenutek v Jugoslaviji krepi edinole v Srbiji! Res pa je, daje razvoj političnih odnosov v »deželi« nekoliko zaostal, in ni videti nobenega razloga, da ne bi nekoliko pohiteli s svobodnimi volitvami.
V prihodnjih mesecih je torej treba pričakovati nadaljnje zaostrovanje sedanjih notranjepolitičnih nasprotij, pri čemer na vse akterje jugoslovanske drame preži kup nevarnosti. Za Miloševiča, kot že rečeno, bi bilo morda res še najslabše, če bi inflacija obtičala pri napovedanih 13 odstotkih, saj je politična strategija, kakršno uporablja, še najuspešnejša v razmerah gospodarskega in socialnega razkroja (spomnimo se. denimo, Nemčije v dvajsetih letih). Morebitni polom Markovičevega projekta pa bi bil seveda hud udarec za vse tiste sile, ki v demokraciji trga vidijo priložnost tudi za prodor politične demokracije. Če se bo država v prihodnjih mesecih znašla v novem, še globljem ciklusu ekonomske krize, se bodo nedvomno močno okrepile težnje po centralizaciji političnega sistema in »mi-litarizaciji« odločanja v gospodarstvu. Pr. tem ni nobenega dvoma, da bo v svojevrstni vlogi razsodnika nastopala tudi armada, ki ie tudi že pojasnila, za kakšno politično opcijo »navija«.
Tako se v Jugoslaviji (in v Sovjetski zvezi) vendarle zdi mogoče tisto, kar se zdi vse manj mogoče v drugih državah socialističnega lagerja: vrnitev na staro. Bosta morali obe federaciji najprej razpasti na nacionalne države, da bo lahko dosežena neogibna zgodovinska »normalizacija« družbe? Ali pa je v Jugoslaviji mogoče, da se bo vsaka republika zase dokopala do demokratične notranje ureditve in bomo na tej podlagi dobili nekakšno novo »jugoslovansko sintezo«? Ob sedanjem ustroju federalne države, ki bi jo mnogi radi še okrepili, in pravzaprav prevladujoči ideologiji »integralnega jugoslovanstva« to prav gotovo ni mogoče.
Boris Jež
inulo sredo je menda stavkalo kar 650 tisoč beograjskih delavcev; šlo je za tako imenovano opozorilno stavko, ki jo je beograjski sindikat ocenil kot novo »dostojanstveno dejanje«. Ko so predsednika zvezne vlade Anteja Markoviča vprašali, kaj meni o tej stavki, se je samo pomenljivo nasmehnil: »Katera stavka?« Nedvomno je bil to eden ključnih trenutkov ne le minulega tedna, temveč tudi minulih »let razpleta«, kot je Slobodan Miloševič naslovil svojo knjigo. Je pa seveda razplet čisto drugačen, kot ga je oklical srbski voditelj.
Markovič je z vsem truščem mitingaške politike opravil z enim samim pomenljivim, zvitim nasmeškom; scenografom teh »shodov dostojanstva« je tako rekoč v oči vrgel resnico o njihovi sedanji moči. Ta se je sesula pravzaprav že s prepovedjo mitinga v Ljubljani, toda srbsko vodstvo je z bojkotom Slovenije, ki je sledil, še nekako uspelo ohranjati sloves, da drži v rokah niti jugoslovanske notranjepolitične scene. V resnici pa je bil bojkot dejanje obupa, dejanje, ki bi se ga lahko sramoval vsakdo, ki se je šolal za politika. V ironiji in samozavesti, ki sta tudi v Markovičevem nasmešku, bi morala Miloševič in njegov štab razbrati tudi neposredno sporočilo, da je začela vrednost njihovih delnic na jugoslovanski politični borzi strahovito upadati. To bi pravzaprav morali opaziti tudi njegovi najbolj vneti pristaši: Srbija je najprej odklonila Markovičev protiinflacijski paket. zdaj pa njihovi delegati pridno dvigujejo roke skoraj za vsak predlagani ukrep. Skovan je bil peklenski načrt proti Markoviču, osebnosti, kije bila morda še najbolj na poti Miloševičevim ambicijam, zdaj pa je ta zarotniška družba čisto zbegana. Markoviču jih ni uspelo le prelisičiti, temveč tudi poraziti; seveda pa jim, pametno, tega ne pove čisto naravnost.
Predsednik zvezne vlade je s tem pokazal, da je res izvrsten politik. V razmerah, ko so po jugoslovanskem političnem prizorišču začeli tavati najrazličnejši »novokompo-nirani« amaterji in nerodneži, je dokazal.
da se tudi v tako »zavoženi gospodarski in politični tvorbi, kakršna je Jugoslavija, še da pametno trgovati. V minulih letih smo se že tako navadili na nerodnost in grobost v domači politiki, da bo pravzaprav treba še skrbno analizirati vse odtenke političnih razsežnosti protiinflacijskega svežnja. Markovič ga je, denimo, opasal z nič koliko »atraktivnimi« obljubami (krepitev funkcij federacije, reforma klirinškega plačevanja itd.), o katerih dobro ve, da jih ne bo mogel izpolniti, vendar tudi dobro ve, zavoljo česa je to storil. Srbskemu vodstvu bo, denimo, z obljubami o krepitvi federacije rešil čast pred njegovim ljudstvom, ki bo tako ostalo prepričano, da Miloševič - kljub vsemu! - še vedno zmaguje. S tem so centri politične moči v Jugoslaviji dobili vsaj možnost, da se začnejo postopoma vračati k racionalnosti; različne skupščinske »razprave«, na primer o srbskem bojkotu in prepovedi mitinga v Ljubljani, se bodo kajpada še nadaljevale, vendar pa si lahko pri modrih politikih zaslužijo le ironičen nasmešek.
Jugoslavija se bo morala v prihodnjih mesecih soočiti predvsem z dejstvom, da je vse to poslednja »reforma socializma«, ki si jo lahko še privošči. Markovič govori o »novem socializmu«, vsi mu vljudno prikimavajo, vsak pa si seveda misli svoje.
Zastavili bi mu namreč lahko retorično vprašanje: je ta »novi socializem«, denimo, v kombinaciji kapitalističnega trga in socialistične državne varnosti? Kakorkoli že, predsednik zvezne vlade je prisiljen igrati na to struno, saj mora računat/ z močno opozicijo socialne demagog/je, kar je med drugim pokazala tudi skupščinska razprava o zamrznitvi osebnih dohodkov. Pri tem je še posebej zanimivo, kako spretno zna Miloševičev štab menjavati svoje pozicije; najprej so za/itevali radikalne protiinflacijske ukrepe, zdaj, ko so jih dobili, pa nenadoma nastopajo v vlogi varuha »ponižanih in razžaljenih.« Ni izključeno, da bo skušal Miloševič v prihodnje igrati predvsem na karto socialnega neza-
dovoljstva in se tako iti svojevrstno opozicijo federaciji.
Miloševičeva strategija kajpak trdno sloni na »zunanjih sovražnikih« (birokrati. Albanci, slovensko vodstvo, Markovič itd.); z nevarnostjo »slovenskega židovstva« pač ne bo moč v nedogled pitati srbskih nacionalističnih čustev, zato je treba pričakovati, da bodo v prihodnje nezadovoljstvo množic vse bolj usmerjali tudi proti tistim segmentom federalnega aparata, kjer si Srbija ne more priboriti odločujoče besede. Miloševičev načrt osvajanja ključnih vzvodov federalne države je bilo moč razbrati že iz vztrajanja, da v sedanji vladi na vsak način dobijo stolček notranjega ministra, ne smemo pa prezreti tudi nenehnega dobrikanja armadi. Generali sicer ne gledajo najbolj blagohotno na mitingaško militantnost, zato je veliko možnosti, da bo Srbija to ofenzivo, ki se je sicer že tako izčrpala satr.a v sebi, zaustavila. Namesto tega bo Miloševič skušal nadaljevati predvsem z manevriranjem, izsiljevanjem, skritimi pogajanji z najmočnejšimi točkami državnega aparata in »v?jikega kapitala« itd. Zgodovinskih paralel s kakšnim prehodom od »revolucionarnega zanosa« k diplomaciji trde roke pri osvajanju oblasti je nič koliko.
Seveda pa mora sedanja srbska politika še naprej po vsej državi provocirati »incidente«, kajti brez svojevrstnega obsednega stanja, ki je zdaj v Jugoslaviji, je Miloševičeva diplomacija brez moči. Eden takšnih incidentov bi — če ni prenagljeno, emotivno dajanje - utegnil biti tudi bojkot Slovenije, vendar je ta pametno storila, da ni takoj odgovorila s protiukrepi. Že tako so jo namreč srbski birokrati v zvezni upravi potisnili v isti koš z »agresorjem«; kot da bi zdaj Združeni narodi pozvali ZDA in Panamo. naj prekineta sovražnosti! Tako se čedalje bolj kaže prednost Srbije, ker ima tako rekoč v rokah federalni aparat, saj ji uspeva sproti sfabricirati resnico o notranjepolitičnih dogajanjih. Na srečo je vtem PJ?'rT7Kprecej mani usPešna v mednarod-nl nežnostih, čeprav ima izrazito mo-
1 DELO il 18. stran

SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana, 23. decembra 1989
rv r ssifsgsps;
EBINA PP 29
Bojana Jager, Stojan Žitko
Čudovita lahkotnost do skrajnosti napetega loka
Tema tedna: Markovičev »odrešilni paket«
Janko Lorenci Ante Markovič
Portret tedna	19
dr. Alojzij Šuštar
Bog se ne vsiljuje
Vsiljen božič?
Aleš Gabrič
Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril —
Božič, novo leto in ideologija	20
Peter Potočnik
Sindikat, ki piše novo ustavo
Bernardo Jurlina, »hrvaški Lech Walensa< Branimir Nešovič
»Za hudobijo bo plačala vsa hiša...«
Kolektivne kazni na Kosovu______________21
Petar Damjanič
Zakaj se Srbi vedno spopadajo z močnejšimi od sebe
dr. Jovan Raškovič, nevropsihiater
v politični uporabi Sura Dumanič
Nežna skorjica svobode na srbski
potici
Alternativa v Beogradu__________________22
Andrej Cetinski
Pitanje inflacije za zakol
Se dolgoletna gospodarska kriza izteka?
Slobodan Vujanovič
»Veliki vodja« ni več naš brat
Jugoslovansko priznanje Južne Koreje	23
Slavko Sušeč
Problem, o katerem je Slovenija mislila, da ga nima
Brezposelnost v ožji domovini Boris Šuligoj
Rusi prihajajo — in nekakšni novi Nemci
Nova turistična strategija Jugoslavije?_24
Mišo Renko
Rušenje »goriškega zidu« na prvi strani
Tržaška »politika«
Mojca Drčar-Murko
Požiralci svobode tiska
Boj proti informacijskim monopolom v Italiji
Marko Jenšterle
Bo Pinochet postal Noriega?
Konec zadnje južnoameriške vojaške
diktature	25
Mitja Meršol
Predsednik Jugoslovaške je Miloševič
Kaj vedo Američani o nas Andrej Poznič
Hladna vojna je bila boljša
Pohod kapitala na vzhod Marjan Sedmak
Od Bad Godesberga do Berlina
Programski kongres SPD__________________26
Dejan Vodovnik
Ustvarjanje in jok v puščavi
Pogovor z makedonskim pisateljem Vesna Marinčič
Ljubo na odru, kdor ga ima
Severjeva nagrajenca	__________27
Aleš Debeljak
Dve plati raja
Campus in kritični intelektualci Branko Jokič
Bog na obisku v Hercegnovem
Vojislav Stanič, dobitnik nagrade A VNOJ 28
Dragiša Boš kovic
Dva korobača hkrati?
Danko Plevnik
Obračun in sprava z maspokom
Mitja Meršol
»Pravična stvar« proti »ananasu«
Anatomija ameriške invazije v Panami	32
Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in
upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
Delo, 9. decembra
Volilni polom tvorcev gradbene afere
Šalijevo pisarjenje ponovno avtentično deši-
frira in demaskira osnovno tezo o osebnem obračunu s prizadetimi posamezniki v novomeški gradbeni aferi. O kronologiji in
sodnem razpletu je bilo prelitega že mnogo črnila v medijskih, forumskih in strokovnih okvirih. Tisto, kar vznemirja, je beda uma
oziroma duha boljševiške retorike in logike, ki jo neprestano inavgurira Šali s svojo quasi skromno komunistično doslednostjo, izgrajeno v 70. letih. Takrat se ga je viafacti oprijel vzdevek rdečegardističnega ekseku-torja oziroma izganjača hudiča na ljubljanski univerzi. Drugače ne razumem njegove zadnje bombaške izjave, da ne priznava
takega sodstva in s pozicije oblasti in argumenta moči piše novo partijsko obtožnico zoper prizadete v novomeški aferi. Še dokaz več, da manira, duh Višinskega še vedno opleta po slovenski politični sceni. Za Šalija sta dve resnici, ena je pravna resnica, ki je potrdila našo nedolžnost, druga pa je partijska resnica, pred katero je treba stati
mirno in skromno, ne pa ji predrzno oporekati. Prav to pa je moj izvirni greh, ker sem drezal v njeno avtoriteto, v partijsko izrečeno sodbo, ki je tožila in sodila časovno pred legitimnim sodiščem. Resnica posameznika je za pratijo ničvredna, velja le resnica nomenklature, ki jo pooseblja Šali v imenu tistih, ki jim je odvzela legitimnost njihova lastna stranka. Za pravičniškim jezdecem se skriva preganjalec in eksekutor, ki z znano boljševistično logiko trga posamezne izjave, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah in pod kakšnimi pritiski in grožnjami so bile izrečene, in oblikuje konstrukte, ki opravičujejo osnovno krivdo.
Za partijsko sodišče sem enostavno kriv in nečeden. V bistvu pa razgalja ustroj družbe z nezgrešljivo partijo, ki nastopa z oblastne pozicije, ki jo je strah pred lastnimi napakami in izvirnostjo. Fasadni rehabilitaciji sledi predvsem ritualna jeza oblastnega razočaranja, zlitega v prozorni šali. Tako razumem tudi iztrgani citat iz poročila republiških organov UNZ in javnega tožilstva, ki je namenjen za delo komisije, pa jo lahko Šali s pozicije svoje moči in oblasti uporabi za svoj boljševistični konstrukt. Morda so s tem začrtane smernice za delo komisije in je že vnaprej sanckioniral svojo sodbo in svojo resnico. To je novomeški prispevek k izgradnji pravne države in promocije strokovnosti v pravosodju.
Za Šalija je politična norma sprta s pravno, kar pomeni, da je politično nad pozitivnim pravom in je a priori zakonito in politično pnad pozitivnim pravom in je a priori zakonito in moralno oziroma partijsko relevantno. Zato je pozitivna zakonodaja za oblastne samoodržce moteča, kar se izraža v njihovi nestrpnosti, in jih moti pravniški mlin, ki ne zagotavlja želenega razpleta, zato pohitijo z lastno partijsko obtožnico. Kriteriji resnice je izrečena beseda avtoritete oziroma oblasti. Več kot očitna je Šalijeva zloraba položaja', ko uporablja material, namenjen za delo komisije. Mirno diskutira o strokovnih vprašanjih, ki so bila predmet sodne obravnave, inkriminira izjave, dane v okoliščinah 42-dnevnega aresta z znanimi šikaniranji, ki do sedaj še niso bila preklicana, in ponuja intrigantsko konstrukcijo z vso svojo brutalno in represivno vsebino, ki se ni sramovala metod fizičnih groženj. In če že govorimo o moralni nečednosti, mare ni vehementno ponujanje odstopa, če bo kazenski pregon pokazal našo nedolžnost, in njegov preklic tudi moralno dejanje. Slast oblasti in moči je vseeno močnejša. Na takšen način razumljena oblast pa je že predmet muzejske ropotarnice, zato s ša-l(am)i ne nameravam polemizirati.
Boštjan Kovačič, Novo mesto
Napisala sva kar nekaj članov o novomeški gradbeni aferi in se pri tem ves čas trudila, da bi bila nikogaršnje trobilo. Potem pa nama je Franc Šali v p. p. 29 nenadoma odprl oči in spoznala sva, da sva živela v globoki zmoti.
Navajava: »... Ljudje so začeli vse bolj verjeti in misliti, da gre za obračun, kakor sta izjavljala osumljenca v gradbeni zadevi sama ali pa tisti del tiska, ki je postal njeno trobilo; ne toliko zaradi njiju kakor zaradi tistih, ki so želeli izkoristiti gradbeno nesrečo za pripravljanje ugodnega političnega terena za lastne kadrovsko-politične cilje na področju novomeške občine pa tudi v širšem slovenskem prostoru.«
Če se Šali ne šali oziroma resno misli s tisto »pripadnostjo načelom resnice in pravice«, potem od njega upravičeno pričakujeva, da nama bo javno postregel z imeni in priimki tistih, zaradi katerih sva bila trobilo. V nasprotnem primeru naju bo prisilil k mnenju da predvsem Šali sam trobi »za lastne kadrovske-politične cilje na področju no--vomeške občine pa tudi v širšem slovenskem prostoru«, pri čemer za nameček še ne govori resnice.
Marjan Horvat in Ivo Kuljaj, Ljubljana
Odkar je tožilstvo žrtve novomeške gradbene afere spoznalo za nedolžne je sedanji
Župan Novega mesta Franc Šali, ki je zasedel mesto odstranjenega župana, začel zasipati časopise (Delo, Mladina) s tako intenzivnostjo, da postaja nadležen. Za kaj pravzaprav gre? Ko je Šali zasedel mesto odstranjenega župana Boštjana Kovačiča, je obljubil, da bo odstopil s tega položaja, če bo dokazana nedolžnost žrtev novomeške gradbene afere. Ko je bila ta nedolžnost legalno dokazana in bi bilo treba žrtve rehabilitirati in nekaj narediti zoper povzročitelja, je sedanji župan Franc Šali požrl obljubo o odstopu in začel grmeti po slovenskih časopisih, češ da so bile žrtve sicer spoznane za pravno nedolžne, da pa niso moralno nedolžne in so za to še vedno krive. In če je tako, mu ni treba držati obljube in se zato drži svojega županskega položaja.
Tako če nekako še razumem, da mu gre za oblast, moč in položaj, potem je treba povedati, da v tem prizadevanju nima več mere in okusa. Franc Šali sodi med tiste, ki mislijo, da so nekaj naredili, če kaj porušijo, onemogočijo, diferencirajo, uporabijo represivne organe in podobno. Naj to ilustriram: ko so bivšega direktorja IMV iz Novega mesta Jurija Levičnika vprašali, kdaj je prvič začutil, da mu spodkopavajo tla pod nogami, je takole odgovoril: »Takoj potem, ko je Franc ali postal občinski partijski sekretar. Ugotovil je namreč, da je partija nemočna pri uveljavljanju samoupravljanja, kot ga je seveda on razumel, da so direktorji močnejši od partije. Sklenil je, da je potrebno odstraniti Andrijaniča, Kneza in Levičnika. Začel je počenjati tako velike neumnosti, da sta ga morala priti iz Ljubljane mirit Vida Tomšič in Viktor Avbelj in mu razlagati, da ti ljudje (mi trije) niso sovražniki samoupravljanja in socializma. Po tem obisku se je Šali začasno
pomenil z Andrijaničem in Knezom, z Le-vičnikom, ki mu ljudje Šalijevega kova niso nikoli imponirali se ni mogel zmeniti. Z odhodom Šalija v Ljubljano je tja odšla tudi njegova negativna ocena o samoupravljanju v IMV. Zanimivo je, da so od tedaj dalje republiški funkcionarji prihajali v Novo mesto z že oblikovanim mnenjem o samoupravnih odnosih in IMV.« (Demokracija, 5. 12. 1989) V tem smislu govori Levičnih naprej o Šalijevi vlogi.
Ko je Franc Šali prišel v Ljubljano, je postal izvršni sekretar CK in vodilna oseba v marksističnem centru. Prevzel je dolžnost, da opravi čistko na ljubljanski univerzi. Bil je eksekutor te čistke, ko je bilo z univerze odstranjenih pet profesorjev ali jim je bila prepovedana pedagoška dejavnost (dr. Vlado Arzenšek, dr. France Bučar, Dr. Tine Hribar, dr. Janez Jerovšek, dr. Veljko Rus).
Ne gre samo za to, da smo bili tudi mi žrtve pri čemer je bil Franc Šali glavni koordinator in fanatični izvajalec »kulturne revolucije« v 70. letih, temveč da je ta represija povzročila ogromno škodo univerzi in svobodi znanstvenega ustvarjanja. Seveda Šali ne more doumeti, kakšen zastraševalni učinek je imela ta represija in njegova udeležba v njej. V Mladini je nedavno celo napisal, da je dr. Tine Hribar zato, ker je bil
Žrtev represije, osebno lahko napredoval.
V	dopisih kar naprej poudarja, »branim resnico in poštenje, za resnico mi gre, še vedno jo iščem«. Sedaj nas je že kar precej, ki dobro vemo, kakšna je ta njegova resnica in za kaj mu gre.
Za božjo voljo, ali ne vidi Šali, da je njegov čas mimo. Naj vendar že neha ropotati in igrati vlogo poštenjaka in resnicoljubneža in naj raje drži svojo besedo ter zapusti položaj, ki ga je na čuden način prevzel, in naj se vendar že loti kakega konkretnega, pametnega in koristnega dela.
Janez Jerovšek, Ljubljana
Delo, 28. oktobra
Med arhitekti zmagujejo Kolumbi
Vladimirja Mušiča cenim in bi mi bilo žal, če bi mislil, da karkoli v mojem pisanju letina njega osebno, zagotovo ne »mafijske dejavnosti«, sicer pa je to razvidno iz konteksta. Osebno sem mu hvaležen, ker se je nesebično zavzel za nas pri ljubljanskem gradu takrat, ko so oportunisti mlatili po nas z vsemi sredstvi, in za to, da je pozneje prenovo vodil vzorno, kar iskreno upam, da bo še naprej. Veseli me, da je tudi sam opazil razdiralni vpliv trdnjave doktorjev kulturne revolucije. To je brez dvoma problem, ki čaka na obdelavo v okviru slovenske renesanse, pri kateri strokovnem delu upam, da bova kdaj v bodočnosti še plodno sodelovala.
V	pisanju o arhitekturi in o celotni investicijski sceni, ki ji ta služi za fasado, je na Žalost jedkost nujno potrebna. Treba je nadoknaditi zamujeno in za začetek načeti železni oklep neumne, a pogubne samozadovoljnosti ter pokazati, da, kot vsi drugi, tudi ta cesar nima ničesar na sebi. In naj izkoristim to priložnost, še za en komentar k obema natečajema:
NUK: prednatečajna kuloarska ugibanja -pri tem ostajam - so se vrtela edino okrog vprašanja, kdo vse pri tej žiriji in pri razmerju sil, ki trenutno vlada v stroki, pride v poštev; ni bilo sledu diskusije o pravih problemih te nacionalne investicije: kakšno NUK rabimo, kaj to danes je, kakšne so alternative, tehnološke variante, kateri so bistveni problemi nacionalnih bibliotek. Vse to bi moralo bi« priprava na natečaj. O funkcionalnosti nacionalnih bibliotek, kar pravzaprav je centralno vprašanje, je očitno nekomu nekje vse jasno, kar pa ni, bo nedvomno postalo po ogledovalski ekspediciji po svetu, kot je ustaljena prat^a; ne stroka ne javnost nista o tem rekli niti besede ne pred natečajem ne po njem. Mimogrede, isto velja za CTK, ki se zadnje čare pojavlja v tandemu z NUK. Ali tie bi bilo lepo, če bi natečaj sledil izčrpni debati o pravih problemih, ki bi potem usmerila žiriranje?
Če bi se to zgodilo, bi pomenilo pripravo investicije na očeh javnosti, kar bi bila revolucionarna nOVOSt V naši investicijski praksi. Imam vtis, da je spet, kot že tolikokrat, glavna skrb razpisovalca predvsem, da natečaj ne bi prinesel česa nepričakovanega tam, kjer gre zares, in zato rabi le »arhitekturo«. Stroka, ki pristaja na tatt0 amputacijo celotne problematike, ki:e emi-
nentno predmet njene odgovornosti, bo lahek plen manipulacije še naprej.
In kot je NUK tipična v enem smislu, je »Južni trg« v drugem; tam so namreč, kot se govori, prepričljivo zmagali inozemci, kar verjamem. Očitno se je soočila sicer povprečna arhitektura iz urejenih tržno usmerjenih okolij, kjer obstaja minimum pozitivne selekcije, z našo, za katero velja, kar sem že napisal.
Pojavljajo se glasovi: če so inozemci tako dobri, zakaj jim ne prepustimo reševanja še drugih arhitekturnih problemov v Sloveniji. Približujemo se dnu spirale degeneracije nekoč ponosne slovenske tehnične umetnosti, kar si lahko zataknejo za klobuk vsi genialni zajedalci strokovne substance slovenske arhitekture, tisti, ki so jim zadnjih dvajset let pomagali pri razdiralnem delu in jih pri tem spodbujali iz koristoljubnih nagibov, kot tudi druščina, ki vlada na ljubljanski šoli za arhitekturo in je očitno nesposobna ustaviti propadanje stroke, kaj šele usposobiti jo za konkurenco na odprtem svetovnem trgu.
Edo Ravnikar ml., Ljubljana
Delo, 14. decembra
Koncentracije radona v Celju niso nevarne
V zvezi z radioaktivnostjo stanovanj v Celju dajemo dodatno obrazložitev za naše stališče, da gre za velik problem, ki ga skuša del stroke bagatelizirati. Pri tem izhajamo iz osnovne opredelitve, da je vsaka radioaktivnost nad naravnim ozadjem škodljiva in jo je treba preprečevati, skratka ukrepati. Že samo dejstvo, da gre za povečano radioaktivnost, z medicinskega vidika povzroča zaskrbljenost, strah in tesnobo, kar vse pomeni resno škodo za zdravje. To velja ne glede na to, ali gre za utemeljeno ali namišljeno nevarnost. Če je tveganje za zdravje zaradi neke doze sevanja majhno, še ni rečeno, da je sprejemljivo. Podcenjevanje problema ne pomeni nič drugega kot poskus zaščite neodgovornosti in neučinkovitosti tistih, ki so dolžni ukrepati. Pošteno bi bilo, če bi ti prepustili delo drugim. V tej zvezi opozarjamo na gradivo ZKS Evropa zdaj, kjer so zapisali: »Breme storjene škode in odgovornosti nosijo predvsem dosedanji nosilci državne oblasti in tisti, ki so imeli moč političnega, gospodarskega ter znanstveno-raziskovalnega odločanja«. Pri tem je očitno, da so »dosedanji« še vedno na oblasti in da bomo o »novih« lahko začeli govoriti šele po spomladanskih volitvah v naši republiki.
Strokovnjaki in predstavniki oblasti, ki zatrjujejo, da gre za nenevarno stanje, bodo resnico najlaže dokazali tako, da bodo sami stanovali v takšnih stanovanjih, kot so v Celju, in s tem sami dokazali, da zaupajo svojim trditvam.
Predvsem je nerazumljivo, da za tako pomembno področje naj ne bi bilo denarja, čeprav so projekti za celovito ugotavljanje problema stari že nekaj let. Od tistih, ki so
projekte pripravili, pričakujemo, da bodo
javno objavili, komu so jih poslali, skupaj s predračuni in obrazložitvijo, od tistih, ki so jih dobili, pa javno pojasnilo, zakaj so
financiranje zavrnili.
O tem, da je sevanje opeke, proizvedene iz elektrofiltrskega pepela iz šoštanjske termoelektrarne, škodljivo, pa predvsem tole: če bi ta opeka ne bila škodljiva, bi jo zagotovo izdelovali še naprej, zlasti ker je bil zanjo zaradi privlačne cene velik interes.
Glede tolmačenja škodljivih in neškodljivih vrednostih pa tole: po zmernih ocenah v Veliki Britaniii pomeni koncentracija 100 bekerelov na m3 sevalno dozo 5 milisivertov na leto, kar predstavlja nevarnost za smrt zaradi pljučnega raka pri 0,5 odstotka populacije, ki je tej dozi stalno izpostavljena. Agencija EPA iz ZDA trdi, da koncentracija radona 150 bekerelov na m3 daje v enem letu dozo 20 milisivertov, kar pomeni življenjsko sevanje za 6 odstotkov ljudi, ki so stalno izpostavljeni takšni dozi. Po nemških podatkih daje povprečna koncentracija 50 bekerelov za bronhialni epitel sevanje 15 milisivertov.
Glede opravljenih meritev v Celju smo prepričani, da — glede na čas meritev — predstavljajo povprečje. Pri tem se opiramo na meritve v Titovem Velenju, ki so bile opravljene v daljšem časovnem obdobju, praktično v vseh letnih časih. Nelogično bi bilo, da bi smeli biti celjski stanovalci nekajkrat bolj obremenjeni kot tisti, ki pri nas poklicno delajo z izotopi. V Celju je treba še posebej povedati, da ne manjka industrijskih snovi, ki so tudi radioaktivne, in da je Celje nasploh onesnaženo mesto. Treba je torej na problem gledati z vidika celovitega vpliva onesnaženega okolja na človeka. Znano je tudi, da je efekt sevanja odvisen od moči in trajanja, osebne občutljivosti, Življenjskega okolja, starosti, spola, prejšnjih bolezni. Pri dejavniku »trajanje« zato sprašujemo: Kako lahko nekateri strokovnjaki trdijo, da celjske doze niso škodljive za daljše obdobje, da o potomstvu ne govorimo, če poznajo problem le kakih pet let?
Ob zatrjevanju strokovnjakov, da je meja škodljivosti 800 bekerelov, pa se sprašujemo, zakaj naj bi sploh opravljali meritve. Se splača porabiti milijarde dinarjev za to, da bi ljudem lahko svetovali, naj stanovanja zračijo. Pri tem pa posebej poudarjamo, da zračenje v Celju, zaradi inverzije in onesnaženega zraka, 105 do 165 dni na leto sploh ne pride v poštev. Tudi sicer prezračevanje ne pomeni sanacije, saj osnovni razlog sevanja ostane.
K ugotavljanju stanja v Celju in drugod sodi zagotovo še dejstvo, da poleg radona poznamo še druge sevalce v stanovanjih, kot so U-238, Th-232, K-40.
*ato menimo, da je treba predvsem premaga dosedanjo miselnost in da se morajo
o 1 aoseuuriju	ut. ^
O prhlemu izreči tako fiziki kot medicinci, biologi, Bravnikit politiki, še zlasti pa javnost. Za smQ snšan predvsem mnenja nekaterih /i«kov in poMke. Ob koncu pa znova poudarja^ naio osn0vno opredeli-ev: Vsaka fadio^.[ivnost na(j naravnim
°it“fJem J£ škodliiva in jo je treba prepre-okolja Celje’ pret*set*n'^ Društva za varstvo
Delo, 14. oktobra Ceausescujev duh nad jezerom
Ali Vlado Klemenčič res ne more dojeti nekaterih stvari ali pa namerno obrača besede. Tako je ugotovil: »Dobro je, da v zadnjem odgovoru tov. V. F. Ceausescu-jevega duha ne pripisuje veslačem in meni, ampak povojnemu odnosu do blejskega prostora.« Ne razume, čeprav sem povedala, zakaj, da ga pripisujem tudi svetovnemu prvenstvu. Se zmeraj ne dokaže, kaj od napisanega ni bilo res, se pa mehča. Na zboru krajanov Bleda je trdil, da se skuša v javnosti ustvariti vtis, da je veslanje gradilo brez dovoljenj, zdaj pa že pove, da se je zataknilo pri gradbenem dovoljenju za Župančičevo cesto (ne pove pa, da ga niso imeli, da so jo začeli graditi brez uradnega investitorja in tudi ne, kako so lokalno cesto sfinancirali, kar bi bilo sicer za nekatere po Sloveniji zelo zanimivo), za Ljubljansko cesto pa ni bil seznanjen.
Več kot debela pa je ta, naj bi bil članek naročen iz Ljubljane kot »priprave na volitve«. Torej so se nekateri skrili za moj hrbet in ubogo ženšče, ki ne zna razmišljati s svojo glavo, izrabiti kot bridko sabljico, s katero naj bi usodno naskočila... Klemenčiča ali kar celo partijo? Škoda, da ni bil glede naročnikov tega podviga konkretnejši tudi zaradi drugih bralcev. Najbrž pa mu je bolj kot tisto, kar sem napisala jaz, škodilo tisto, kar je napisal sam.
V. Klemenčič odgovarja tudi Jožetu Ostermanu. Pravi, da ni nikakršen veljak in da mu je taksna miselnost tuja. Potem so njega (in druge pred njim v podobnih primerih) izbrali za predsednika organizacijskega komiteja samo zato, ker je bil nepomemben Klemenček s ceste. V zvezi s prvenstvom sem se sicer najbolj obregnila ob ceste. V. Klemenčič je na nekem širokem sestanku rekel, da je komite delal z roko v roki s krajani. Ljudje na Ljubljanski cesti v Bedni (in tudi na Župančičevi) pravijo, da
samo dotlej, da so od njih dobili soglasje za zemljišča in gradnjo. Po koncu prvenstva ni bilo nikogar več blizu, pogodbe in obljube pa so ostale prazen ništrc. Danes živijo Z neurejenimi dostopi, brez zaščitnih ograj, cesto, ki je morala biti zgrajena do SP v veslanju, pa bi lahko uporabili tudi za svetovno prvenstvo v sankanju, saj jo je ob
dosedanjih zmrzalih v precejšnji meri pokril led.
In kako je z vabilom na pogovor? Čeprav je V. Klemenčič nekoč rekel, da se novinarjev ob 17. uri ne da dobiti, bi se morda vendarle dogovorila za čaj ob petih v ljubljanski Evropi, kjer bi se pogovarjala o spremembah, ki naj bi Bled približale Evropi. Pa bi bilo le zapravljanje časa, kajti glede na doslej povedano ne govoriva o isti Evropi.
Vlasta Felc, Radovljica
Ni moj namen, da v nedogled nadaljujem polemiko okoli degradacije krajinskih lepot Bleda, temveč moram hočeš nočeš uporabiti gornje popolnoma ustrezno poimenovanje devastacije Bleda ob novi »pridobitvi« Bleda.
Ko so pred kratkim porušili visoke gradbene plotove okoli vile Prešeren, tik ob obali jezera, se je pokazal nov »greh« pri ohranjanju lepot Bleda. Ko smo že ohranili Riklijev objekt (na žalost v razpadajočem stanju), se je v njegovi neposredni bližini obnavljala Prešernova vila, ki jo upravlja Hotel Svoboda, last JLA.
Vila je bila grajena ob prelomu stoletja v klasično turističnem stilu za individualno počitniško gradnjo, prilagojena naravnim danostim okolja (Grad, jezero). Objekt je zaščiten z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Bleda (sprejet 1988). V odloku je v 51 členu: »Morfološke enote U-B Blejsko jezero z obrežnim pasom« naveden tale tekst:
»Območje obsega jezero z otokom in obrežna zemljišča do Kidričeve ulice oziroma Ceste svobode in predstavlja naravovarstveni in kulturni spomenik, za katerega velja varstveni režim L stopnje. Znotraj območja je dovoljeno vzdrževanje objektov in naprav v skladu s pogoji Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine.«
Tako torej govori odlok. Vila Prešeren pa je v tej morfološki enoti neposredno ob jezeru. Občina Radovljica oziroma njegova odgovorna služba je izdala »lokacijsko dovoljenje« za njeno obnovo — ne da bi poiskala soglasje Zavoda za varstvo naravnih in kulturnih spomenikov. Objekt so popolnoma preuredili s prizidki in je s tem izgubil svoj prvotni zaščiteni ahitektonski videz!
Upam, da te kritike ne bodo vzeli na svoje rame prireditelji svetovnega prvenstva v veslanju, ki jim nihče in nikoli ni očital grehov ob uničenju Bleda. Le naključno ujemanje s prvenstvom, ko je bil večji dotok sredstev, pa govori o odgovornosti občinskih organov, ki so več kot štiri leta vedeli za to prireditev in tudi organizirano zbirali denar (dodatna turistična taksa, prispevki gospodarskih organizacij). Skratka: novo in dodatno »onečaščenje« blejskih lepot s strani pristojnih občinskih krogov.
Pri vseh teh kritikah pa ponavadi na kratko obtožujemo občino. Vendar se mi zdi, daje to krivično in ne pokaže na odgovornost tiste službe in tistega, ki je nosilec takih grehov. Treba je končno opustiti miselnost, da je v našem sistemu kriv »vsakdo in nihče«. Zame je jasna kriva le strokovna služba: do lanske reorganizacije Komite za urejanje prostora, sedaj pa Zavod za urejanje prostora pri občini in njeno vodstvo. Strokovne podlage in predlogi teh služb so namreč izhodišča za vse posege, notorična gostobesednost s polresnicami in sprenevedanje pa zapeljujejo organe občine, z delegati skupščine na čelu, da sprejemajo često katastrofalne odločitve. O tem lahko postrežem z obilico dokumentov.
Pripominjam še tole. O Bledu so poleg novinarjev (napadanih) največ pisali občani, v glavnem laiki iz vrst ljubiteljev naravne in kulturne dediščine. Čudi me, da se iz vrst stroke (arhitektov, urbanistov in vseh mogočih vrst poklicnih varstvenikov) ni javil nihče, čeprav imamo na Bledu Zavod za urbanizem, na področju občine pa kar precej arhitektov in urbanistov. Alije res možno, da je v našem socrealističnem obdobju
fenomen »splošno ljudsko premoženje« povzročili možgansko sklerozo stroke in v teh borih desetletjih uničil zanos pri samostojnemu kreiranju. Upam, da to ni porušilo razmerja med stroko in oblastjo, bojim se pa, da je prevladala filozofija »roka roko umije«.
Te dni je bilo na Bledu 10. jubilejno »Sedlarjevo srečanje« vodilnih arhitektov in urbanistov Slovenije, istočasno pa je bila 30-letnica Urbanističnega Zavoda Slovenije. Tu se je zbral cvet slovenskih arhitektov in urbanistov. Upam, da niso prišli na Bled s »plašnicami«, da vidijo samo tisto in razpravljajo samo o tistem, kar je bilo določeno s programom. Ali je mogoče, da ti esteti krajine in prostora niso videli v neposredni bližini, kako uničena je arhitektura omenjene Prešernove vile, in »čudovite« pozidave priobalnega prostora — s sedaj še vedno napol praznim trgovskim centrom — po domače Gadafijeve ambasade? skupaj s famoznim stopniščem in še in še! Sprašujem se, kako so mogli nosilci estetike molčati. Globoko sem zaskrbljen zaradi neprizadetosti, stroke in ponižno apeliram v svojem imenu in tudi v imenu krajanov, da nam strokovnjaki s svojim znanjem priskočijo na pomoč, saj so lepote Bleda za občino bolj postranska skrb.
P. S.: Upam, da kritik obnove vile, ki jo upravlja JLA, ne bo šteta v številčni seznam napadov Slovenije na JLA.
Jože Osterman, Bled
Delo, 18. decembra
Sladkorna tovarna izkorišča kmete
Tovarna ima z vsemi pridelovalci sladkorne pese enake pogodbe, in to za 5.550 ha v letu 1988/89. Nekaj ugodnejša je pogodba za zasebne kmetovalce, kjer se plača tudi delo škropljenja proti cerkospori in prispevek za pokojninsko zavarovanje. Sicer pa pogodba opredeljuje celovit odnos in ne le cene sladkorne pese.
Cena je točno določena v pogodbi, tako da
upošteva revalorizacijsko stopnjo (R) za avgust in september, ki jo je določilo Združenje bank Jugoslavije v Beogradu. Tako oblikovana cena je bila za 580 din višja kot v Jugoslaviji za oktober in 1050 din v novembru za 1 kg sladkorne pese. Ker je prodajna cena sladkorja precej enotna v vsej Jugoslaviji, nas je to privedlo na rob ekonomičnega poslovanja. Vendar smo od leta 1978 pa vse do danes korektno in pošteno izpolnjevali svoje obveznosti, kar zagotavljamo tudi naprej. Zato nas čudi takšna obsodba v članku, v katerem ni upoštevana dejanska resnica.
Kontrolo kvalitete sladkorne pese že vsa leta opravlja kontrolna firma Jugoinšpekt, ki je v to delo letos vključila 16 ljudi v oktobru in novembru. Pri kontroli in določanju kvalitete lahko - in to tudi želimo - sodeluje vsak pridelovalec.
Organi upravljanja Poslovne skupnosti za sladkor že vse od leta 1978 vodijo poslovno politiko, posebej pa še Odbor za sladkorno peso. Plod tega dela so današnji rezultati in
ekonomski interes pridelovalcev.
Celovitemu delu in kvaliteti dela pridelovalcev sladkorne pese in tovarne lahko pripišemo dejstvo, da je proizvodnja kljub težkim ekonomskim razmeram uspešna. In takšno delo in sodelovanje želimo še na-prej.
Mag. Vinko Štefančič, direktor tovarne sladkorja Ormož
Delo, 18. decembra
Ocena iz SZDL: zahteve po slovenski valuti so otročje
Jože Smole je na IO SZDL zarohnel zoper DEMOS in idejo o slovenski valuti, češ da je otročja.
Uvedba slovenske valute in samostojnosti je edini način, da se prepreči južnjaško ropanje Slovenije. Smole in njemu podobni so bili ves čas tiho, ko so si južne republike nabirale dolgove v Sloveniji, ko so »kupovale« naše blago, niso ga pa plačevale. Tako zdaj ko politiki to pride prav v ščuvanju zoper Srbe, končno tudi javnost izve, kar je Smole z drugimi slovenskimi oblastniki in direktorji velikih firm že ves čas vedel: Srbija je dolžna Sloveniji skoraj 700 bilijonov dinarjev!
To je rop, ki so ga v strahu za svoje položaje dovolili slovenski politiki; ves čas so molčali in to skrivali svojemu ljudstvu. Zato bi morali frčati vsi po vrsti, z direktorji slovenskih podjetij vred, ki niso terjali takoj zapadlih dolgov in ustavili dobave blaga v Srbijo, kakor hitro ni bilo plačila. Bogve, koliko denarja so nam dolžne še druge republike! To za zdaj še skrivajo, kajti z drugimi si še nismo na nož.
Zato trdim, da je izjavljati, da je ideja o slovenski valuti otročja, govorjenje enega od politikov, ki je s svojim povojnim zavzemanjem za politiko ZK in kvazi samoupravljanje pomagal spraviti Slovenijo v nesrečo.
Dobro bi bilo, če bi odstopil, kajti mera je polna. In z njim skupščina, izvršni svet in vsi drugi, ki so na partijskih vajetih. Da bomo lahko izvolili resnične predstavnike ljudstva, ki nam ne bodo metali ideološkega in drugega sleparskega peska v oči. Bogdan Novak, Ljubljana
Delo, 14. decembra
Šest vsebinskih sklopov novega programa SZDL
Jana Taškar pod tem naslovom pripoveduje tudi to, da se »politični program« SZDL, ki bo sprejet po novem letu, zavzema tudi »za svobodo veroizpovedi. Tu so že uresničeni pobudi za praznovanje božiča dodali nove: omogočiti verskim skupnostim karitativno dejavnost, izenačitev verskih šol z družbenimi, svobodo veroizpovedi tudi med služenjem vojaškega roka.«
Če bi se SZDL resnično zavzela za svobodo verske dobrodelnosti, za verske šole in za verne vojake, da bi lahko obiskovali sveto mašo, prejemali svete zakramente in prejemali po pošti verski tisk, bi bilo to vsekakor hvalevredno. Vendar opozarjam, da je SZDL z vključitvijo teh treh zavzemanj v svoj program pomislila samo na majhen delček krivic, ki se v Sloveniji še vedno dogajajo vernikom. Pustila je ob Nadaljevanje na 29. strani
SOBOTNA PRILOGA
essfflgk onujeni model je v resnici vrsta šok jaa{|| terapije, vendar takšna, ki domačega j|g|y gospodarstva ne zapira pred vplivom ||| svetovnega trga, ampak je nasprotno
H tudi jamstvo, da zdravljenje ne bo ubilo bolnika. Temelji na treh vzvodih. Prvi je konvertibilnost dinarja, katere bistvo seveda ni v takšni oznaki ali v črtanju štirih ničel z domačih inflacijskih bankovcev, ampak v tem, da iz te podlage izhaja skupna strategija dezinflacije. Drugi vzvod je trdna monetarna politika, ki naj bi v temeljih spremenila svoje dosedanje bistvo. Doslej se je vsaka restriktivnost spremenila v slabotno orožje, preprosto zato. ker je gospodarstvo vedno znalo kopičiti izgube v pričakovanju dokončnega zloma denarne politike, ki je na koncu s tiskanjem denarja brez vrednosti vendarle poravnavala inflacijska pričakovanja. Povezava dinarja z zahodnonemško marko v razmerju sedem proti ena pomeni trdno valuto.
Vlada se je odločila, da se bo denarna politika v prihodnje zavzemala samo za en cilj (torej ne bo popustila pred nobenimi pritiski in špekulacijami), to je ohranitev takšne vrednosti domače valute. Denarna politika in centralna banka sta zato »razrešeni« vseh obveznosti, ki jima ne pripadajo, tako avtomatske monetizacije za kritje kliringa kot inflacijskega financiranja. Breme zbiranja denarja za realno pokrivanje proračunskih in drugih potreb pa prevzema tretji vzvod - ustrezna fiskalna politika. Zvezna blagajna je v skladu s svojo novo vlogo postala tako težka (zvezni proračun za prihodnje leto naj bi po predlogu znašal 67,7 milijarde konvertibilnih dinarjev), da še vedno niso dosegli soglasja o tem, kako in od kod jo napolniti. Denarna politika, ki ni pripravljena upoštevati nobenih drugih potreb razen po ohranjanju vrednosti svojega proizvoda, ki se mu pravi denar, naj bi v obliki grenke streznitve zelo kmalu spremenila odnos gospodarskih subjektov do dviganja cen, seveda če se bodo prepričali, da ne bo popuščanja. Kako trda bi
morala biti denarna politika, priča podatek, naj bi stopnja rasti neto domače aktive vseh bank ob načrtovani letni rasti cen za 13 odstotkov v prihodnjem letu znašala največ sedem odstotkov. Neto domača aktiva centralne banke bi se lahko povečala samo za tri odstotke, bančni dinarski plasmaji pa največ za 10 odstotkov. Celotna emisija bi se oblikovala prek trga denarja in vrednostnih papirjev, banke pa v prihodnje ne bodo mogle dajati posojil iz dotiskanega denarja za do včeraj pooblaščene porabnike. Konkretno, NBJ nikakor ne bo mogla odobravati posojil
TEMA TEDNA: MARKOVIČEV »ODREŠILNI« PAKET
Čudovita lahkotnost do skrajnosti
napetega loka
federaciji, poslovne banke ne bodo mogle odobravati posojil za financiranje izdatkov javnega sektorja (družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in podobno). Vsi ti se lahko zadolžijo na trgu denarja, to pa jih bo verjetno prisililo, da bodo proračunske blagajne polnili z zbranimi davki ali z manjšimi izdatki.
Vladaje dobila prve udarce v bok
Iz tako izpeljane trojne osnove — konvertibilnost dinarja in zagotovljene denarne politike na podlagi utrezne fiskalne politike — izhaja tudi ustrezna politika na področju gospodarskih odnosov s tujino, cen, osebnih dohodkov in obresti. V razmerah trde denarne politike očitno ni mogoče zakovičiti obrestnih mer, saj bi vse skupaj v tem primeru počilo. Nasprotno, eskontna stopnja NBJ bo morala biti vedno realno pozitivna in najdražji denar, obresti bank pa se bodo oblikovale svobodno, predvsem na podlagi ponudbe in povpraševanja po denarnih sredstvih na denarnem trgu. V prvem delu prihodnjega leta se bodo obresti verjetno oblikovale na precej visoki ravni (čeprav bodo odpadle vsake revalocizacijske obresti), nato pa bi se
skladno z zniževanjem inflacije in ohranjanjem deviznega tečaja tudi te začele nominalno zniževati. Vlada je na tej točki takoj dobila prve udarce v bok, češ da hoče zagotoviti, da bodo tisti deli države, ki imajo več denarja in kapitala, prek obresti še naprej izkoriščali območja v državi, ki se dušijo v pomanjkanju
denarja in ki so zaradi delne zamrznitve cen zopet dvakrat »neenakopravni«. K sreči so obdržali hladno glavo in niso suspendirali realne cene denarja. To obljublja, da bo komaj nastali pravi trg denarja in vrednostnih papirjev še naprej razvijal svoje kupčije in da obstajajo možnosti za napovedano ustanovitev trga kapitala do konca tega leta.
Z razglasitvijo konvertibilnosti dinarja je vlada presenetila vse, ki so do včeraj glasno zahtevali čimprejšnji sprejem protiinflacijskega programa in pričakovali vrsto zamrznitev, da bi se lahko v senci suspendiranega trga oddahnili od inflacije — in preživeli. K sreči je ZIS predlagal program, ki obljublja, da se gospodarstvo po »preizkusnih« šestih mesecih vendarle ne bo znašlo v enakem inflacijskem in tržnem kaosu.
Gospodarski odnosi s tujino so drugo področje, kjer ni ogrožena ne začeta sprostitev na strani uvoza ne popolna liberalizacija odplačevanja v tujini pri vključevanju vseh sposobnih subjektov (ne glede na lastnino) v poslovanje s svetom oziroma kjer je ta celo povečana z možnostjo, da občani lahko kupujejo devize v bankah (če je dinar konvertibilen, je to tudi razumljivo), in z možnostjo pripisovanja deviznih obresti na devizne hranilne vloge. Skoraj šest milijard dolarjev deviznih rezerv je za vlado podlaga, na katero se je lahko oprla pri oblikovanju takšnega programa in gotovo ne sme zapraviti izvoza niti
kakorkoli vplivati na zmanjšanje devizne blagajne. Načrti na tem področju so ambiciozni — skupni izvoz naj bi se v letu 1990 povečal za 8, konvertibilni pa za 10,2 odstotka. Skupni uvoz naj bi se povečal za 16,3, konvertibilni pa za 16,7 odstotka. Na konvertibilnem
trgu bi morali ustvariti tekoči presežek v vrednosti 1600 milijonov dolarjev, na klirinškem področju pa primanjkljaj 185 milijonov dolarjev. Presežek in nekatera tuja posojila
bi lahko povečala devizne zaloge za 2258 milijonov dolarjev. Takšnih ciljev seveda ni mogoče doseči, če bo ogrožena konkurenčna in dohodkovna motivacija izvoznikov. V raz-
merah šestmesečne zamrznitve tečaja, na oblikovanem razmerju do marke, kar je logičen sestavni del takšnega modela, pa je nujno predvsem zagotoviti načrtovano raven mesečne inflacije v prihodnjem letu, tako da bi zadeve lahko ostale v ravnotežju. Restriktivni del modela (maksimiranje tečaja, cen v infrastrukturi in osebnih dohodkov), ki naj bi imel psihološki učinek, se pravzaprav aktivno povezuje s tisto makrogospodarsko politiko, ki bo neposredno vplivala na obnašanje gospodarskih subjektov. Na tej podlagi, ko bodo kolektivi vnaprej vedeli, kakšni stroški jih ob teh treh osnovah čakajo v prihodnjih šestih mesecih, temelji tudi prepričanje vlade, da se bodo cene začele kmalu zmanjševati. Veliko jih je namreč (zaradi vračunavanja pričakovane inflacije, devalvacije in stroškov za obresti v prihodnjih mesecih) višjih za 50 do 100 odstotkov. Zdaj ni več potrebe po tem, zato bi se takšna »rezerva« v cenah lahko začela kmalu topiti. Če denarna politika resnično ne bo z denarjem pitala inflacijskih pričakovanj, bi ta vzvoda skupaj lahko vplivala na zmanjšanje cen, realne račune in tržno obnašanje kolektivov. Po drugi strani so cene v infrastrukturi s popravki dosegle sorazmerno pariteto in lahko vstopijo v šest-
mesečno obdobje mirovanja brez govorjenja o ogroženosti teh panog ali območij , kjer so nameščene. Še več, to bi bilo lahko jamstvo za te dejavnosti, saj bodo druge cene, ki se bodo še vedno prosto oblikovale, izpostavljene vplivu trga, konkurence in padca kupne moči na domačem trgu. Cene električnega toka in premoga so se letos povečevale za 50 odstotkov hitreje od povprečne rasti cen končnih industrijskih proizvodov, cene nafte in njenih derivatov pa so bile celo za 53 odstotkov hitrejše od povprečne rasti industrijskih cen, je po televiziji povedal premier Ante Markovič.
Najbolj grenka tableta je zamrznitev plač____________________________________
Ostanejo še plače, grenka tableta, ki jo moramo pogoltniti za boljše življenje. Delegati v skupščini in vlada še niso dosegli »sporazuma« o tem, kaj naj bi bila limitirana osnova za prehod v šestmesečno obdobje, ko se bodo osebni dohodki indeksirali samo za spremembo tečaja zahodnonemške marke. Za vlado je to očitno eno pomembnih področij,
zaradi katerega lahko pade ali pa se obdrži ves račun. Nekoliko je popustila že v svojih zadnjih predlogih v skupščini, to pa povečuje maso sredstev za osebne dohodke za več kot 12 odstotkov. Za toliko bi bila neposredno oškodovana akumulacija, če pa bi bilo povečanje še večje, bi bila ogrožena ves program in možnost, da bi v prihodnjem letu začeli nov razvojni in investicijski ciklus. Po besedah zveznega sekretarja za razvoj Božidarja Marendiča bi nam za izplačilo zmanjkalo 3,7 milijarde dolarjev družbenega proizvoda, če bi sedanjo raven osebnih dohodkov v realnem znesku prenesli v prihodnje leto. Nasprotno, realni osebni dohodki naj bi se v prihodnjem letu zmanjšali za 2,5 odstotka v pri-
on.O
merjavi z letošnjim len-';: zadnjih statističnih podatkia • za 6,5 odstotka. Vsa zgodba »•; .... .. da omejena na načrtovanje pi.r-. ic ■ mejah, medtem ko bodo možnosti pr;, tve oblikovane z možnostjo. Ja bo .	.
dohodek v prihodnje mogoče zaslužiti ea gu, ne pa pred bančnimi okenc.'.
Ves program in dejstvo, da ho zaradi prestrukturiranja gospodarstva nekaj delavcev ostalo brez zaposlitve, postavljata tudi socialna vprašanja. ZIS je upošteval realne probleme, ki se lahko predvsem pri delu zaposlenih pojavijo zaradi predloga, naj bi osebne dohodke obdržali na določeni ravni, in izrazil pripravljenost, da bi to reševali prek »modela socialnih programov«, pri čemer bi posebej obravnavali premalo razvita območja. Pri tem ni popolnoma jasno, kako bi bilo to videti. V zveznem proračunu je samo prvič za prihodnje leto namenjen znesek za financiranje teh programov v protivrednosti 150 milijonov dolarjev.
»Alternativni« srbski programje zanič
Vse to kaže, da je program vlade zelo napet in da bi majhne razpoke lahko povzročile veliko škodo. V razmerah, ko naj bi v prihodnjem letu po Markovičevih besedah kar 10 odstotkov družbenega proizvoda žrtvovali za odpravo notranjih primanjkljajev v bančništvu in gospodarstvu in za poravnano zunanjih obveznosti, torej za zdravo gospodarstvo, se sam po sebi vsiljuje odgovor na vprašanje, ali bi bil program lahko drugačen oziroma ali bi cilje lahko dosegli z manj žrtvami, kot radi pravimo. Kot je dejal Božidar Ma-rendič, je ZIS poznal tudi dokument komisije
predsedstva SR Srbije za reformo, vendar je
ta nedodelan in poln protislovij. Kritika zvezne vlade iz te republike izhaja z izhodišč tega dokumenta. ZIS se ne bi odločil za program, ki ga predlaga in ki v resnici zahteva žrtve, če bi bil model reforme, ki jo predlaga srbska komisija, realen oziroma če bi bilo realno možno obdržati proizvodnjo in življenjsko raven na isti ravni, spodbuditi razvoj in obenem ostati brez socialnih problemov, je kategoričen Marendič. Očitno to ni mogoče. Omeniti moramo tudi. da je za prihodnje leto načrtovan za dva odstotka manjši družbeni proizvod. Potrebujemo torej mojstra - krojača, ki desetkrat zmeri in enkrat odreže.
Bojana Jager
! den morebiti najbolj ključnih vzvodov zdajšnje gospodarske reforme je prav gotovo bančni sektor. Že dolgo vemo, da so prav naše poslovne banke med I največjimi izgubarji pri nas, če pa k temu dodamo še Narodno banko Jugoslavije, se razmere na tem področju sploh zelo dramatično zapletejo. Zato ne preseneča, če je sestavni del konsistentno sestavljenega programa Markovičeve vlade tudi natančna opredelitev bodočih odnosov na tem področju. Vlada namreč namerava radikalno pomesti z vsemi tako imenovnimi dubiozami oziroma primankljaji na denarnem področju, ki tičijo v bančnem sistemu in še kar naprej hromijo tudi gospodarski sistem.
Federacija kot bančni delničar
Zadeva seveda niti malo ni preprosta, operacija sama pa tudi ne poceni. Še nedavno tega je predsednik Markovič po svojem obisku ZDA napovedal, da potrebujemo za sanacijo poslovnega bančnega sistema veliko denarja tudi iz tujine. Govoril je kar o milijardi dolarjev tuje finančne pomoči, ki da so jo tuje vlade celo pripravljene prispevati, saj tudi same dobro vedo, kaj pomeni zdrava bančna »infrastruktura« za ustrezno gospodarsko življenje neke države. Čeprav sprva ni bilo tako jasno, kaj namerava vlada početi z omenjeno milijardo dolarjev, pa je kmalu prodrlo v javnost, da je to v bistvu denar, s katerim bo okrepila denarne temelje posameznih bank, povedano bolj naravnost, pa temu lahko rečemo tudi, da gre za njen namen, da postane v nekaterih primerih prav federacija eden pomembnejših delničarjev v našem poslovnem bančništvu. V bistvu pa gre le za to, da vlada prek posebej oblikovane agencije na zvezni ravni s svojim kapitalom prodre v vse banke, ki se ji zdijo nezdrave ali kakorkoli potrebne večje denarne podpore. Ker po novi bančni zakonodaji tudi pri nas govorimo o poslovnih bankah kot podjetjih, predvsem pa o delniških družbah, bi se torej federacija v njih vgnezdila kot pomemben solastnik, delničar v vseh primerih, ko si banke same ne bi več mogle pomagati, vendar bi bilo zaradi »širših« koristi prav, če taka banka kljub strogim bančnim pravilom ne bi propadla. Zelo lahko je namreč reči, da naj vse slabe in nesolventne banke pobere vrag, vendar pa smo lahko prepričani, da bi v takem primeru pobralo tudi velik del gospodarstva, ki je običajno še kar naprej ozko teritorialno po-
Državni bančni zavod za
transfuzijo
vezano s svojimi prav tako teritorialno zasnovanimi bankami. Zat tudi v svetu kljub vsej njihovi poudarjeni tržnosti in hladnokrvnosti, če je treba zapreti kako podjetje, vendarle vsaj v večini primerov vztrajajo in poskušajo obdržati pri poslovnem življenju vsako kolikor toliko solidno banko. Res pa je, da vsako leto propade na tisoče bankic, ki izginevajo tako, kot so nastale - dokaj neopazno in brez večjih posledic. V glavnem pa lahko tudi... o njih rečemo, da jih prevzemajo predvsem druge, uspešnejše banke.
Za takšno politiko se je tokrat odločila tudi naša zvezna vlada. Ne gre ji za to, da bi kar povprek napadla vse slabe banke, saj je tudi njihova poslovna šibkost marsikdaj odvisna od številnih vzrokov, prav gotovo pa ni vselej samo posledica slabega dela bančnih delavcev. Ne gre torej zato, da bi z reformo na gospodarskem področju pometli z vsemi tako imenovanimi slabimi ali preslabo usposobljenimi bankami, pač pa da je treba najprej natančno pogledati, kako lahko posamezna banka preživi tudi v novih okoliščinah.
V uvodni predstaviti paketa gospodarskih ukrepov je predsednik Ante Markovič dokaj natančno navedel, za kaj gre. Omenil je predvsem pomen zakona, ki ga ZIS zdaj predlaga pod pomembnim imenom — zakon o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank. Kot je dejal, naj bi s pomočjo tega zakona uredili težave, ki jih imamo na tem področju s prej omenjenimi denarnimi primankljaji v jugoslovanskem bančnem sistemu. Zakon naj predvsem prepreči še nadaljnje širjenje tega pojava, ki bi sicer docela ogrozil novo gospodarsko politiko na denarnem področju. Da bi preprečili razmah še večje nesolventnosti (plačilne nesposobnosti) bančnega sistema je bilo nujno pripraviti take ukrepe, ki bodo
sanirali naše banke, kjer pa bi to bila za vse najboljša rešitev, pa da jih vendarle ukinemo oziroma zapremo njihova vrata. Seveda v figurativnem smislu, saj je jasno, da bi tudi v takem primeru poskušali poiskat taki banki nekakšnega pravnega naslednika ali pa kar kupca. Pomembno je opozorilo, da je treba tudi pri takih rečeh paziti na nekaj ekonomskih pogojev - tudi pri saniranju bank naj bi namreč izhajali iz načela, da mora biti takšno reševanje povsem ekonomično, saj bi morali vendarle zagotoviti predvsem to, da nas operacija bolnika ne bi stala več, kot če ga prepustimo nemili usodi. Zato se je mogoče sankcije našega bančnega sistema lotiti le izjemno organizirano, pri čemer bodo morali predvsem temeljni kazalci bančne aktive in pasive pokazati, kako seje treba lotiti sanacije določene banke. ZIS je tudi pri tem poskušal uveljaviti tuje izkušnje, saj na primer v svetu podobne stvari prav tako počnejo ob pomoči svojih centralnih bank. Zato je predlagal tudi poseben zakon o ustanovitvi vladne agencije za jamčenje depozitov poslovnih bank in za njihovo sanacijo, ki naj bi izvedla vse postopke za sanacijo ali pa tudi za morebitni stečaj ali kar likvidacijo banke. Zdaj že vemo, da agenciji skupščinska razprava ni bila naklonjena, saj zakon ni dobil soglasja skupščine Srbije, s tem pa je na drugi strani to povzročilo obilo drugih zapletov. Prav zato se je namreč v tem delu podrla tudi zasnova zveznega proračuna, ki je med drugim predvideval za delo te agencije dinarsko protivrednost v višini 250 milijonov dolarjev. Kljub vsemu pa lahko domnevamo, da je šlo pri tej srbski potezi tudi za kaj drugega, ne le za golo nasprotovanje ideji za tako agencijo, saj se sami prav tako dobro zavedajo, da brez trdnejših bank ne bomo mogli shajati, tudi sami pa imajo nekaj takih kar na svojem bližnjem ali nekoliko bolj oddaljenem dvorišču.
Za kako velike probleme na bančnem področju gre pri tej zadevi, je mogoče dovolj natančno videti že na podlagi nekaj podatkov. Tako je na primer po podatkih iz zaključnih računov bank in drugih finančnih ustanov za leti 1987 in 1988 bil položaj na tem področju dokaj dramatičen. Tako imenovane dubioze jugoslovanskega bančnega sistema so namreč konec leta 1987 znašale 9232 milijard dinarjev, kar je bilo tedaj 12,6 milijarde ameriških dolarjev, leto dni zatem pa so se v dinarjih zvišale na 43.292 milijard dinarjev, kar je zdaj zneslo okoli 8,3 milijarde dolarjev. Kot kaže, za letos sploh še ne napovedujejo, kaj utegne pokazati končni bančni obračun, nikogar pa ni, ki ne bi bil prepričan, da so se medtem denarni primanjkljaji v našem poslovnem bančništvu samo še dramatično povečali.
Stres brez padca domin
Zakon o sanaciji bank so dolgo pripravljali v največji tajnosti, čeprav je pricurljala vsaj vest o tem, da nekaj kuhajo tudi na tem področju. Povedati kaže predvsem za osnovno načelo, in sicer, da je treba tud pri vzpostavljanju stabilnosti in solventnosti bančnega sistema izhajati iz tega, da nas mora to čim manj stati. Seveda pa to ne pomeni, da gre za preprosto in nebolečo operacijo, saj so že kar v zakonski predlog hrabro zapisali, da bo sanacija bank vendarle vplivala tudi na materialni položaj ustanoviteljev določene banke, seveda pa tudi ljudi, ki so zaposleni v prizadeti banki. Kako naj bi sploh potekalo reševanje določene banke? Predvsem gre za to, da bodo kot banko z resnimi težavami upoštevali vsako, pri kateri bodo ugotovili, da ima nesorazmerno veliko aktive in nebilanč-nih postavk v primerjavi z ustanovitvenim skladom in svojimi rezervami. Po zakonu naj
seštevek aktive (v posojilih ipd.) ne bi presegel 50 odstotkov teh bančnih skladov. Zakon pa govori tudi o tako imenovani tehnično insolventni banki, pri kateri ugotovijo, da ima recimo več dvomljivih naložb, kot pa znaša njen ustanovitveni sklad skupaj z rezervami. V takem primeru, če se seveda ne odločijo za morebitno likvidacijo banke, bi izvedli obsežen postopek sanacije, pri katerem bi jih bilo udeleženih več. Poleg Narodne banke Jugoslavije, ki se mora sploh odločiti za uvedbo takega postopka, predvem pa seveda njene predvidene agancije za sanacijo bank, bi na koncu verige lahko našli tudi državo oziroma družbenopolitično skupnost (recimo republiko). Praviloma gre v resnici za to, da banke sploh ne bi potisnili v stečaj, pač pa se poskušali tega otresti. Zadeva namreč ni preprosta: ob bančnem stečaju se začne vrsta negativnih posledic, vse od izgube depozitov in drugih terjatev do banke in s tem povezanega tako imenovanega efekta domin, ko se začne podirati vse skupaj, vključno z zaupanjem v bančni sistem med ljudmi, kar prinaša izjemno resne posledice. Seveda pa neprijetne posledice posredno prizadenejo še tiste banke, ki so bile vsaj dotlej na solidnih temeljih. Tako bi lahko rekli, da so v nekaterih primerih stroški, ki jih prinese bančni stečaj, veliko večji od tistega, kar bi bilo treba prispevati za sanacijo določene banke.
Banke, ki jih bomo sanirali v prihodnje po tem zakonu (medtem ga je zvezna skupščina že sprejela, počakati pa bo treba še na končno odločitev o omenjeni agenciji za sanacijo bank), bodo morale najprej odpisati v breme svojega ustanovitvenega sklada in rezerv vse potencialne izgube. To seveda pomeni, da bodo tudi njihovi ustanovitelji, delničarji dobili del tega bremena, kar niti ni tako napak, saj so po naravi zadeve odgovorni kot uprav-
PORTRET TEDNA
Ante
Markovič
Ko je predsednik v svoji standardni modri obleki tega morda zgodovinskega ponedeljka v zvezni skupščini zmagoslavno dvignil dva konvertibilna dinarska bankovca, je dvorana zaploskala. Načrtovani psihološki učinek je bil dosežen. Cenen? No, delegati so bili zadovoljni in Markovič tudi. Najprej se je nasmehnil, se nato začel smejati in kar hohotati in nekako sploh ni mogel nehati. To je bilo očitno prav rokodelsko zadovoljstvo človeka nad materializiranim izdelkom svoje zamisli, svoje čiste ideje. Nekako tako se najbrž kovač smeji svojemu pravkar skovanemu plugu ali drogu za vrtno ograjo.
Premier pa je sicer hladnokrven in obvladan mož — njegovi večni nasmeški nas ne smejo preveč zapeljati. Ta hladna kri baje zelo jezi Miloševičev štab in njegove stratege šokov in pritiskov; premier kar pusti, da se umetno povzročena burja poleže in dela po svoje naprej. Če se torej tak hladnokrvnei javno, za vso skupščino in ves jugoslovanski TV avditorij prepusti hohotanju, to pomeni, da je čustveno zelo napet. Razumljivo; Markovič je te dni bil največjo politično bitko svojega življenja.
Pred slabim letom so ga potegnili iz kratke
politične upokojitve doma na Hrvaškem, presenetljivo je premagal tekmeca in favorita Joviča, takoj zablestel kot zunajserijska osebnost (kar v naših prodajalnah politične kadrovske konfekcije niti ni tako težko) in nato nekako potonil, izgubljen v lepljivo blato »konstruktivne destrukcije« podedovanega gospodarsko-političnega sistema.
Delal je po 16 ur na dan (njegova delovna sposobnost je pregovorna in za sodelavce menda komaj znosna, še bolj pa nehvaležna, kajti premier ima močan ego, visoko samospoštovanje in hoče biti v ekipah, s katerimi se obdaja, edini kreator; vse to delo morda tudi ni najbolj produktivno, kajti premier osebno preverja in celo zbira številke in podatke, kar pa je ob sloviti magnana miselnosti vladnega birokratskega aparata po svoje razumljivo), delal je torej po 16 ur na dan — in vendarle v lagodnem tempu. Kot pravi sam, je v političnih orkanih povsod okoli sebe metodično, s samostansko potrpežljivostjo razgrajeval in gradil razmere za začetek reforme in concreto.
Toda v tempu se je uštel: inflacija je divjala hitreje, kot je predvideval, in politični pritiski, zlasti iz srbskega Beograda, so postajali komaj znosni. Brez konkretne reformne ponudbe, brez nasprotne ofenzive torej, se ne bi več mogel dolgo držati. Tako se je z nekaj najožjimi sodelavci (kdor ni bil med njimi, je najbrž prizadet) zaprl v potrebni, a tudi psihološko vešče zrežirani konklave, sestavil program, nastopil v skupščini in v glavnem zmagal.
A tudi v tej časovni stiski je spretno izbral čas za svoj nastop. To daje prav tistim, ki trdijo, da' ni samo dober ekonomist, ampak tudi
dober politik, čeprav so različna tudi mnenja o Markoviču kot ekonomistu; vsi priznavajo, da je izvrsten podjetniški ekonomist, toda nekateri pravijo, da ni dober makroekonomist. Z državo ravna kot s podjetjem, je ostro rekel neki njegov kritik. Tudi če je to res, se je Markovič očitno pripravljen učiti, sicer si ob bok ne bi postavil kroga ekonomistov (Bajt in drugi) in zdaj v svojem programu dinarja ne bi vezal na marko in tako vzel za svojo Sachsovo idejo, o kateri takrat, ko je začel mandat, zanesljivo ni razmišljal.
Toda vrnimo se k timingu Markovičevega »udara«. Za premiera se je srečno izteklo nekaj okoliščin, ki jih je vešče izkoristil: inflacija je dosegla mejo svoje psihične in »fizične« znosnosti, Srbija kol njegov glavni oponent je v defenzivi (zlasti po bojkotu, ki je Markoviču prav gotovo bolj koristil kot Miloševiču), realsocialistične trdnjave v Vzhodni Evropi padajo po tekočem traku in trgajo Jugoslavijo iz njene spendid isolation, vlada si je, tudi po zaslugi Markovičeve osebne prepričevalnosti, pridobila konkretne zahodne obljube za pomoč pri reformi in blaženju njenih posledic.
Tako se je 65-letniku mladostnega videza, na katerega je baje zelo ponosen, posrečilo, da je svoj v naglici sestavljeni ekonomski program, ki pa mu tudi neodvisni ekonomisti priznavajo konsistentnost, spravil in zboksal skozi skupčino skoraj neokrnjen in z manjšimi težavami, kot je morda pričakoval sam. Vendar je že zdaj jasno, da je s tem dobil samo prvo bitko, ne pa tudi vojne. Najhujše se zanj šele začenja. Skupščinske delegacije in njihovi delodajalci so se za nekatere zakone izrekale s stisnjenimi zobmi, proti svoji volji, s figo v žepu. Nekatere je Markovič izsilil po izredni poti. Program v celoti nikomur ne ustreza, po malem se ga vsi bojijo.
Markovič in Jugoslavija sta z njim stopila v svojevrstno kvadraturo kroga. Osnovno vprašanje se glasi: reforma je neizbežna in nujna, toda ali lahko država vzdrži terapijo, ki jo ponuja premier? Če hoče preživeti kot civilizirana in enotna država, bi jo morala, toda bolezen je tako huda, da utegne ob zdravljenju izdihniti, kajti zdravila so konjska.
Skratka, odpori bodo mogočni in vsaj prihodnjih šest mesecev bo čas stavk, mitingov in najrazličnejših političnih pritiskov. Zdravljenju se bodo upirale eksistenčno ogrožene množice, vojske politikov vseh činov, ki so se igrali menedžerje, in menedžerjev, ki so se igrali politike, upirali se bodo karizmatični voditelji in reformistični komunisti, ki se bodo morali braniti prehudega odlivanja denarja s svojih terenov (spreobrnjenih komunistov je največ tam, kjer je še nekaj malega denarja). Pod Markovičem bo ves čas tiktakala politična, gospodarska in socialna bomba. Ali lahko zdrži vse te pritiske in reče »ne« npr. vojski, za katero si je od NBJ nedavno tega menda sposodil 7000 milijard dinarjev, na srečo še nekonvertibilnih? Zanesljivega odgovora ne pozna nihče, tudi sam ne, čeprav lahko že zdaj stavimo, da bo tudi odstopil, če bo, samozavestno. Njegov najmočnejši adut je morda to, da se v bistvu ve, da lahko Jugoslavijo v nekako sedanji obliki reši samo še njegova vlada.
V tem se skrivajo velike pasti. Jugoslavija pred Markovičevo reformo ni izvedla politične, deli se na reformne, protireformne in vmesne bloke in se kaotizira in razkraja tudi zaradi tega. To Markoviča, tega Hrvata iz Bosne, ki ne kadi in ne pije, če pa že, pa samo izbrane pijače, postavlja v položaj, da izvede svojo reformo tako rekoč proti volji Jugoslavije (veliko brez soglasja sprejetih zakonov) in si skuša v tem, zanj srečnem brezvladju in
Ijalci banke tudi za njen finančni položaj. Omeniti pa kaže še en vzrok za tako obremenitev ustanoviteljev: sanacija banke naj ne bi bila toliko pomembna zaradi ustanoviteljev, pač pa za stabilnost celotnega bančnega sistema. Tako so med mogočimi oblikami sanacije predvideni predvsem odkupi potencialnih bančnih izgub z obveznicami, z nakupom dela ali kar vseh bančnih delnic pa bi že med sanacijo spremenili tudi lastninsko strukturo ustanovitvenega sklada banke. Tako pa seveda tudi banka preide v druge roke. saj je pričakovati, da bodo novi lastniki banko tudi	q
vodili drugače. V tem pogledu bo najbol,	ij
verjetno, da se bodo take bančne opetacije j lotili predvsem v močnejši oziroma bolj zdravi banki in tako kot v svetu slabo banko preprosto kupili. Zanimiva je zakonska zahteva, da ni mogoče dopustiti, da bi ob morebitni »prodaji« banke prejšnji ustanovitelji lahko vanjo spet veliko vlagali - njihove nove delnice namreč ne bi smele znašati več kot tretjino na novo vloženega denarja v sanirano banko.
Ker pri vsem tem ne gre za preproste procese, posledice pa utegnejo biti za številne zelo hude, naj bi v bistvu dobili federalno agencijo kot specializirano finančno organizacijo, ki bo zavarovala bančne depozite, hkrati pa izvajala tudi sanacijo prizadetih bank. Sredstva za njeno delo naj bi zagotovili z zveznim proračunom, kar je zdaj sicer še ostalo med neusklajenimi vprašanji, seveda pa se bo Reba domeniti tudi o tem. Jasno pa je. da bo tudi delo take agencije nekoliko podražilo poslovanje v bankah, saj bo treba zavarovanje plačati s posebnimi premijami. Vsekakor pa naj bi bile banke zavezane, da svoje depozite zavarujejo prav zato. da bi jih agencija lahko tudi izplačala tistim, ki bi jih stečaj banke resno prizadel. Prav gotovo pri tem niso najmanj pomembni občani s svojimi hranilnimi vlogami. Agencija pa bo nedvmno postala tudi najaktivnejši odkupovalec bančnih izgub in jih tako pretvarjala v svojo vlogo v takih bankah - s tem pa prevzemala tudi odločilnejšo vlogo na tem področju. Tako bi lahko dejali, da je agencija podaljšana roka Narodne banke Jugoslavije pri saniranju našega bančnega sistema, jasno pa je, da se je s tem ponovno, vendar tokrat verjetno pravočasno v poslovanje ranljivih bank vmešala tudi država. To pa je prav tisto, kar je tako odločno napovedal tudi Ante Markovič.
Stojan Žitko
medsebojnem nevtraliziranju sil nakopičiti v svojih rokah čim več ekonomske in politične moči (njegove zahteve po naglih spremembah ustave, med katerimi so nekatere povsem politične narave). Če to priznamo ali ne, poteka pred našimi oči močan proces centralizacije, pa čeprav samo »začasne«. Ali je to lahko tista dobro znana pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni? Kot smo že zapisali: kaj, če premieru ne bo uspelo in bo odstopil ali bo odstopljen, na njegov položaj, opremljen z vsemogočimi novimi pristojnostmi, pa bo prišel antimarkovičevski naslednik? Kot vemo, naj bi bil na vrsti Srb. Potem bo ostala samo centralizacija brez Markoviča, liberalca in tržno mislečega človeka.
Ali z drugimi besedami: če se je Markovič s svojo postavo in močjo kljub vsemu običajnega človeka lotil neizvedljive, herkulske naloge, ali potem ne gre le za to, da podaljšuje' neko agonijo in zbuja prazno upanje? Ne vemo. Modra politika bi vsekakor morala računati na vse, tudi na najslabše možnosti.
Najpozneje čez šest mesecev, po izteku roka, ki si ga je Markovič postavil sam, bo najbrž vse jasno. Če bo takrat lahko pokazal kaj otipljivega, bo verjetno končal svoj polni mandat in prišel v anale. Če bo čez pol leta še vedno praznih rok, je bolje, da odide sam. To bi morala biti prelomnica. Nov markovič za Markovičem ne bi imel nobenega smisla, anti-markovič bi bil katastrofa. Markovič praznih rok tudi čez pol leta bi bil potrditev tistega, kar mnogi mislijo že zdaj — da je Jugoslavija tako čudna tvorba, da se za njeno vodenje preprosto ne da najti najmanjšega skupnega imenovalca. Potem zbogom, Markovič, zbogom. Jugoslavija.
Janko Lorenci
SOBOTNA PRILOGA
| orda ima kdo občutek, da nam letos na veliko načinov naravnost
vsiljujejo božič in njegovo praznovanje. Nekateri so baje celo proti I temu. da je božič uradno dela prost dan. Zadnje tedne videvamo v Ljubljani in najbrž tudi drugod toliko razsvetljenih ulic, toliko smrek in božičnih dreves, toliko izložb, toliko posebnih »božičnih« ponudb, ki so r kričečem nasprotju z božičem, da se marsikomu to zdi že kar preveč. Nekateri zahtevajo, da jih pustimo pri miru. Hočejo navadno mirno življenje brez predprazničnega razburjenju in vsiljevanja. Praznike si želijo izbirati sami in rudi njihovo vsebino ter obliko praznovanja. Zakaj kakršno koli vsiljevanje?
Marsikaj je ob takem modrovanju res. Tistim, ki se jim vse to upira, je vsaj deloma dati prav. A popolnoma odpraviti tega ni mogoče. Človekovo življenje je pač tako, da ne moremo vsega svobodno izbirati. Živimo ob zakonitostih časa in družbe. Ne moremo si določiti, kdaj pride zima. pomlad ali jesen, kdaj je najkrajši dan v letu. Če hočemo ali ne, treba je sprejeti konec starega in začetek novega leta. Kot smo odvisni od narave, tako smo odvisni tudi od toka časa. Staramo se, pa če to hočemo ali ne, če proti temu protestiramo ali ne. Tudi veliko družbenim ureditvam se ne moremo izogniti, tudi če nam niso po volji. Tedni in meseci tečejo, prazniki so določeni, zgodovinski spomini imajo svoje datume, ki jih ni mogoče izbirati. Tudi vsebina in način njihovega praznovanja sta v družbi bolj ali manj določeni. To sicer ne pomeni takega vsiljevanja. da bi ne bilo nobene svobode in izbire. Kdor hoče, se lahko vsaj nekaterim stvarem po svoje izogne. Vendar mora človek sprejeti položaj, v katerem živi: na eni strani osebna svoboda, na drugi strani pa vezanost na naravo, na družbeno, zgodovinsko, kulturno in socialno dogajanje:
Kaj je torej z vsiljevanjem božiča? Če gre za krščanski praznik Kristusovega rojstva, je datum s stoletnim izročilom določen, za katoličane in protestante 25. december, za pravoslavne 7. januar. Tudi vsebina je s spominom na zgodovinski dogodek Kristusovega rojstva pred 1989 leti v' Betlehemu določena. Prav tako je bolj ali manj ustaljeno liturgično praznovanje v Cerkvi, ki se je počasi razvijalo in so ga vedno bolj sprejemali, tako praznovanje ob jaslicah v družini kakor tudi praznovanje polnočnice v cerkvah in slovesna božja služba na božični dan. A vse to ni nikomur vsiljeno. Kdor hoče iti mimo tega doma ali v cerkvi, se temu lahko izogne. Res smo si v Sloveniji prizadevali, da bi bil božič dela prost dan, da bi bilo to tudi zakonito določeno, ker je velika večina to tudi želela, a le zato, da bi bila vsem zagotovljena možnost praznovanja. Glede načina in vsebine pa naj ne bi bil ta praznični dan nikomur vsiljen. Zunanje oblike v adventu. v razsvetljenih mestnih ulicah, v reklami in najrazličnejših ponudbah, ki so morda res vsiljive, pa niso vsebina krščanskega božičnega praznika. Treba je tudi vedeti, kdo vse to ponuja. Velikokrat so taki, ki jim je kaj malo za krščansko vsebino božiča, ki pa bi radi ob tej priložnosti dosegli svoj izkupiček in dobiček. Prej je bilo vse to bolj za novo leto, sedaj pa se začenja nekoliko prej, v adventu, in doseže svoj vrh za božični praznik. A to je ob vseh praznikih enako. Ljudje imajo splošno potrebo, da praznujejo in da si za praznike privoščijo kaj boljšega. S tako človeško potrebo računajo vsi tisti, ki ponujajo ljudem vse mogoče stvari, od oblek in daril pa do jedil in pijače, da bi imeli čim več za osebno in za skupno praznovanje. Da je ravno božič tak
DR. ALOJZIJ ŠUŠTAR: VSILJEN BOŽIC?
Bog se ne vsiljuje
skupni praznik z vsemi zunanjimi oblikami praznovanja, je le dokaz, kako močno je ta praznik zakoreninjen v ljudski zavesti in v našem slovenskem izročilu.
Božič kot verski praznik pa se nikomur ne
vsiljuje. V adventu sicer Cerkev vabi vernike, naj bi se z notranjim spreobrnjenjem, z večjo odprtostjo božji besedi v svojem življenju pripravili na praznovanje Kristusovega rojstva. Bolj naj bi se zavedali, da je advent poseben čas milosti, ker nas spominja na odrešenjsko zgodovino pred Kristusovim prihodom. Prav
gotovo se duhovniki v Cerkvi veselijo, če verniki odgovorijo na vabilo in v molitvi, v obiskovanju maše, v osebnem srečanju z Bogom v zakramentih in odkrivajo versko vsebino praznika. A nikjer ni in ne sme biti kakega vsiljevanja ne odraslim ne otrokom, le vabilo, da bi iz svoje osebne vere in iz prepričanja
odgovorili ha božji klic.
Najmanj pa je božič vsiljen z božje strani. Bog sploh ne pozna vsiljevanja človeku, ki ga je ustvaril svobodnega.
Kristusovo rojstvo v božični noči je bilo skrito javnosti, v samoti in temi, brez vsakih posebnih zunanjih znamenj. Ljudje bi pričakovali, da se bo živi, večni in vsemogočni Bog vse na drugačen način razodel, če bo stopil v človeško zgodovino. Kako radi ljudje z vsemi mogočimi zunanjimi znamenji opozarjajo na svoj prihod, svojo prisotnost in svojo moč! Prikazen angelov v sveti noči je bilo pastirjem veselo presenečenje ter dar v njihovi osamljenosti. Veseli in hvaležni so bili za to, kar so slišali in kar so sprejeli.
Ravno v božičnem dogodku in božični skrivnosti se razodeva božja posebnost, da se Bog človeku ne vsiljuje. Včasih bi verni ljudje radi, da bi nam Bog na drugačen, bolj viden in bolj doživet način pokazal svojo prisotnost in svojo moč. Potem bi bila naša vera lažja. Laže bi sprejeli in verjeli, da Bog sploh biva, da je gospodar in da je vse v njegovih rokah. Ker pa Bog ostaja skrit in se ne pokaže niti takrat, ko ga ljudje tajijo in se iz njega norčujejo, ga zavračajo in se mu posmehujejo, marsikdo pa dvomi o njegovem bivanju, njegovi moči in
njegovem delovanju v človeški zgodovini.
V Stari zavezi je bilo hrepenenje po božičnem razodetju v moči in slavi pri tistih, ki so slišali
o Bogu, zelo močno. Sveto pismo nam poroča
tudi o takih izrednih božjih razodetjih, zlasti ob odhodu iz Egipta in na gori Sinaj in ob drugih priložnostih. Tudi v naravi, posebno ob nevihti in naravnih pojavih, ki si jih niso znali razložiti, so Izraelci slutili božje delovanje. Vendar ta zunanja znamenja v naravi niso bila pravo razodetje živega Boga, kaj šele vsiljevanje njegovega veličanstva.
Pravo božje razodetje je učlovečenje božjega Sina Jezusa Kristusa. Toda človeško gledano bi mogli reči, da se je Bog v Kristusu bolj skril
kakor pa razodel. Skril se je pod podobo nebogljenega otroka, ki je popolnoma odvisen od svojih staršev, skril se je v revščini in samoti, doživljal je preganjanje, moral je kot begunec v izgnanstvo. Ko so se starši z njim vrnili v Nazaret, je živel skrito življenje ob čisto vsakdanjem delu. Kakšen je ta Bog, ki se skriva za navadnimi človeškimi življenjskimi oblikami?
Ko je Kristus po svojem tridesetem letu javno nastopil, so njegove besede, njegov nauk, posebno pa še njegova dejanja in njegovi čudeži naredili na ljudi velik vtis. A tudi vse to ni bilo nobeno vsiljevanje in veliko ljudi je Kristusa zavračalo. Pravilno sprejeti in razumeti ga je mogel le tisti, ki se mu je odprl v veri. V Kristusovem javnem delovanju se je kazala vedno večja moč nasprotnikov, ki so končno zmagali, saj so Kristusa po vseh njegovih delih in naukih obsodili na smrt in ga pribili na križ. Novozavezne knjige nam poročajo, da je Kristus vstal od mrtvih. Toda vstajenje ni bila kaka javna demonstracija njegove moči. Zgodilo se je na skrit način in le tnalo ljudi je bilo priča vstalega Kristusa, ki so ga srečali in ga v veri sprejeli. Kristusovo vstajenje in njegova prikazovanja so bila podobna sejanju semena v zemljo, ki vzklije, raste in obrodi sadove. Iz tega semena je nastala Cerkev in krščanstvo, kakor ga imamo danes po skoraj 2000-letni zgodovini.
Tak je Bog tudi danes. Nikjer se ne vsiljuje, ostaja skrit v zakramentu, v besedi, v Cerkvi, v človeku in tiho in nevidno ponuja svoj mir, svojo dobroto in svojo ljubezen. Trka na človekovo srce in ga vabi, da bi se odprl božji resnici, miru in ljubezni, da bi sprejel sporočilo odrešenja in našel novo upanje za prihodnost. Le kdor sliši božji glas i' tihoti svojega srca, v čistosti svojega iskanja, v iskrenosti svojega prizadevanja, kdor se odpre dogajanju, ki ga vsako leto ob božiču znova obhajamo, bo doživel tudi pravo vsebino in resničnost božičnega praznika.
Da bi to doživelo čim več ljudi tudi na naši slovenski zemlji in da bi jih ne motilo zunanje vsiljevanje božiča, ampak da bi odkrili pod človeško zunanjostjo božjo ljubezen in božjo dobroto in našli mir in veselje v svojem srcu, srečo zase in za druge, to je moja iskrena želja za letošnji božič. To bo tudi smisel slovesnega praznovanja po naših cerkvah, kjer se bosta razlegala božična pesem in božično oznanilo: »Slava Bogu na višavah in na Zemlji mir
ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Za vse
velja sporočilo angela v sveti noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velikd veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod« (Lk 2,10-11). »Danes« je 25. december 1989, »Davidovo mesto« je na naši slovenski zemlji.
razniki. pomenijo veselje za otroke,
|saj jim takrat ni treba v šolo in dobijo 'darila. Za odrasle prazniki niso tako zelo pomembni, saj ponavadi le zamenjajo delo v službi z delom doma. Zato si oglejmo, kdaj so bile počitnice v prvem povojnem šolskem letu, torej v šolskem letu 1945/46. Ministrstvo za prosveto Slovenije je 27. novembra 1945 vsem šolam v Sloveniji razposlalo okrožnico, v kateri je navedlo, kdaj otrokom ne bo treba v šolo: »Božične počitnice trajajo od vključno 23. decembra do vključno 2. januarja. Velikonočne počitnice trajajo od vključno velike srede do vključno velikonočnega torka.« Božične počitnice so združile božič in novo leto. Če upoštevamo. da je bila takrat sobota šolski dan, je otrokom odpadlo devet šolskih dni, kar je skoraj toliko, kot trajajo sedanje zimske počitnice.
V nasprotju z otroki pa njihovim staršem ni bilo vseeno, ali so odšli v službo ali ne. Predsedstvo jugoslovanske vlade je obvestilo zvezno ministrstvo za socialno politiko, da delavcem, če želijo praznovati katoliški božič. ni treba v službo. Ker pa na podlagi ločitve cerkve od države cerkveni prazniki niso bili priznani za državne praznike, delavci niso bili upravičeni do plačila oziroma je bilo, če so prišli na delo, plačano redno delo in ne nadure. Ministrstvo socialne politike zvezne vlade je nato 25. januarja 1946 sporočilo še,-da imajo delavci pravico do polne plače na dan novega leta, pa čeprav tistega dne ne delajo. Tistim delavcem pa, ki so morali biti v službi zaradi narave dela, je morala biti izplačana razlika za nadure.
Leto 47: partijski agitprop prevzame skrb za ideološko prevzgojo
Počitnice v času cerkvenih praznikov in dovoljen izostanek z dela na božič so bili posledica tega, da odnos državnih oblasti do cerkve in cerkvenih praznikov v prvih dveh povojnih letih še ni bil zaostren. Partija je začela ostreje nastopati proti cerkvi po sprejemu prvega petletnega plana, torej sredi leta 1947. Ne smemo pa misliti, da je bil tak odnos oblasti do cerkve posledica določene tolerance; bolj je bil posledica nemoči državnega in partijskega aparata, da bi spremenil tisto, kar je bilo v ljudeh zakoreninjeno. Za ideološko preobrazbo ljudi je moral skrbeti agitprop CK KPS. Ker ta v letih obnove 1945 in 1946 še ni imel moči na terenu, je bilo treba najprej formirati partijske agitprope na okrajnih nivojih. Ti so nato vodili vse delo, ki naj bi pri ljudeh pomagalo izbrisati vplive stare vzgoje, torej tudi verske. Za organiziranje prireditev ob praznikih je skrbel ideološki sektor agitpropa, ki pa dela ni neposredno vodil, temveč je le dajal okvirne smernice za delo. Na kulturnem prizorišču je te smernice ustrezno oblikovala tista organizacija OF, ki je združevala vsa kulturno-umetniška društva, to pa je bila Ljudska prosveta Slovenije. Glavni izvajalec dela pa so bili kulturno-prosvetni oddelki sindikalnih podružnic. Vsi
trije forumi so leta 1947 na terenu postavili
plačane ljudi, odgovorne za ustrezno ideološko usmerjenost kulturniškega dela. S tem kadrom so politične organizacije začele boj proti »protiljudski duhovščini«. Sredi leta
BOŽIC, NOVO LETO IN IDEOLOGIJA
bdaril, revež prevaril...
1947	se je ost najprej obrnila proti sektam jehovcev in adventistom, nato pa se je počasi razširila na vso cerkveno strukturo.
Za ponazoritev tega procesa si oglejmo koledarje tiste sindikalne organizacije, ki skrbi za vzgojo otrok, torej koledarje prosvetnih delavcev. V koledarju za leto 1946 so po dnevih še navedeni svetniki in omenjeni verski prazniki (sv. trije kralji, cvetna nedelja, velika noč, vnebohod, binkošti, Marijino rojstvo, vsi svetniki, advent, božič itd . . .
Koledar za leto 1947 se tematsko ni spremenil, le rubrika spominskih dni je bila razširjena. Koledar za leto 1948 pa je odpravil vse te rubrike. Navedel je le dneve in mesece brez imen, praznikov in spominskih dni. Zato je bil vsaj uvodni del veliko bolj suhoparen kot prejšnja leta. Popestritev oziroma ideološko ustrezna zamenjava bi bila koledar, ki bi zapolnil vse datume z imeni ali dogodki iz zgodovine delavskega gibanja. OF in partije, vendar leta 1948 še ni bil sestavljen.
Prazniki so vselej bili in zmeraj bodo močno ideološko obarvani. Zato je hotela partija »zamenjati« tudi praznike, premakniti praznovanja na druge bližnje datume in dati praznikom novo ideološko vsebino in pomen. Božič je cerkev že pred več kot tisočletjem in pol uvedla kot praznik zato, da bi z njim zamenjala praznovanje januarskih kalend, to je starorimskega novega leta, kot poganskega obreda. Dodati moramo še, da je Jugoslavija posnemala vse, kar se je dogajalo v prvi deželi socializma Sovjetski zvezi, tam pa je imelo praznovanje novega leta že daljšo tradicijo. Jugoslovanski politični vrh je zato začel leta 1948 »uvajati« praznovanje novega praznika, ki naj bi zamenjal božič, to pa je bilo novo leto. Novemu prazniku je bilo treba dati ustrezno ideološko obarvano vsebino, ki naj Hi enakovredno zamenjala stvari, na katere je bilo treba pozabiti. Ob novem letu
1948	je bilo praznovanje novoletne jelke kot novega praznika omejeno le na slovensko kulturno prestolnico Ljubljano. Prireditev je organiziral mestni odbor OF. Da bi razširili praznovanje na tradicionalno katoliško podeželje, pa so bile potrebne daljše priprave.
Leto 48: novoletna jelka naj zamenja božič
Leta 1948 sta bila kot dela prosta dneva — poleg izrazito socialističnih praznikov (27. april, 1. maj, 29. november) — uzakonjena še dva dneva iz krščanske tradicije: 1. november, ki je sicer kot praznik vseh svetih kmalu dobil ideološko ustreznejšo podobo dneva mrtvih, in 25. december.
Po dolgem času bodo lahko ljudje 25. decembra ostali doma, ne da bi porabili dan dopusta. In zdaj ko se božič vrača v zunanje življenje, ko zapušča intimo družinskega kroga in ni več zaprt za cerkvenimi vrati, si oglejmo še, kdaj in kako je bil v Sloveniji izrinjen iz javnega življenja. Ljudski glas pravi, da je v povojnem času novoletni praznik zamenjal božič in novoletna jelka božično drevo, kar omenja v knjigi Praznično leto Slovencev tudi Niko Kuret. Ker pa je »povojni čas« le malce preveč splošen pojem, bi ga bilo dobro bolj konkretno opredeliti.
Hkrati pa so se že pripravljali, da bi odvzeli veljavo še zadnjemu krščanskemu prazniku, ki je bil dela prost dan. Centralni komite KP Slovenije je dal pobudo za praznovanje novoletne jelke in izvršni odbor Ljudske prosvete Slovenije je v začetku oktobra 1948 sklical več sestankov, ki so se jih udeležili zastopniki frontnih organizacij (ženske, mladinske, sindikalne in borčevske) in prosvetnih oblasti (šolskega in vzgojnega oddelka ministrstva za prosveto). Na sejah so določili vsebino in oblike novega praznika, ustrezne direktive pa je na teren poslal izvršni odbor Ljudske prosvete Slovenije. Poleg tega organa so še vse množične frontne organizacije vsaka posebej opozorile podrejene forume, naj skupaj z drugimi organizacijami v kraju pripravijo praznovanje novoletne jelke.
Okrožnice so vsebovale navodila, kako naj se praznuje novi praznik in kako naj se izpodriva starega, torej božič. V navodilih je bil najprej označen smisel novega praznika: »Novoletna jelka je v Sovjetski zvezi zimski otroški praznik, ki ima že svojo staro tradicijo, kateri pa je dala socialistična družba novo vsebino. Pri nas te tradicije ni, vendar se bo prirejanje Novoletne jelke kmalu in uspešno uveljavilo, kakor se je to pokazalo že lani zlasti v Ljubljani.« V navodilih je bilo rečeno, da morajo pri pripravah sodelovati vse množične frontne organizacije, da bi s tem pokazale skrb družbe kot celote do mlajšega rodu: »Tak otroški praznik, ki izraža skrb in ljubezen družine do otrok, je v nasprotju z individualističnim praznovanjem verskih praznikov (božič, Miklavž), ki jih naj Novoletna jelka
nadomesti, ena izmed oblik, s katerimi se
krepi čut za skupnost.« Novoletna jelka je bila označena kot socialistični praznik, pri katerem naj bi se delavci veselili zmag v preteklem letu in hkrati z veseljem vstopili v no-
vo leto petletke. Praznovati se je morala 1. januarja ali po možnosti dva dni, to je 1. in 2. januarja, in to na delovnih mestih, v šolah in na prostem.
Nadalje našteva direktiva nekatere možnosti za program novoletne jelke. Pri nastopu dedka Mraza je omenjeno, da je treba enako obdarovati vse otroke, da ne bi bilo med njimi razlik, vendar samo obdarovanje ni smelo biti najpomembnejši del praznovanja: »Pri darovih je potrebno posebno paziti, da se Novoletna jelka ne izrodi v miklavževa-nje.« Za otroke so morale biti pripravljene gledališke in lutkovne predstave, plesni, telovadni, glasbeni in pevski nastopi, vsi seveda z ideološko ustreznimi točkami. Ideološko usmerjenost programa pa naj bi najbolje nakazala partizanski kotiček, kjer bi partizani pripovedovali otrokom o dogodkih iz narodnoosvobodilne borbe, nekaj vojakov pa bi jim razkazovalo orožje, in ugankarski kotiček, kjer bi ugankar otrokom zastavljal vprašanja iz NOB, otroci pa bi bili za pravilne odgovore nagrajeni: »Pripominjamo, da je ugankarski kotiček poleg partizanskega eden izmed najbolj priljubljenih ter da ima posebno zaradi vprašanj iz narodno-osvobodilne borbe in iz borbe za plan ter proti vojnim hujskačem veliko vsebinsko vrednost (smešiti Churchilla, kapitaliste).»
Leta 1948 je bilo praznovanje jelke še omejeno na Ljubljano, leta 1949 pa se je preneslo na vso Slovenijo. Po oceni pristojnih političnih forumov je.bil (politični) uspeh največji v krajih, kjer so izvedbo novoletne jelke pozorno spremljali in pri organizaciji sodelovali agitpropi mestnih partijskih komitejev (npr. Ljubljana, Maribor, Celje, Gorica), slabše pa je bilo tam, kjer je bilo praznovanje izvedeno šele na intervencijo partijskih komitejev
(npr. Jesenice, Ilirska Bistrica). Pri organizaciji je v posameznih krajih prihajalo do napak, ki so s stališča oblasti škodovale političnemu pomenu organizacije praznika. Pri analizi prireditev sta bili med programskimi točkami na prvih dveh mestih omenjeni točki politično najpomembnejši (partizanski in ugankarski kotiček) in so ju pripravili pri vsaki novoletni jelki; nato pa so bile naštete še druge programske točke, poleg njih pa še domislice, ki so se rodile v posameznih krajih in jih navodila republiških političnih organizacij o praznovanju novoletne jelke niso omenjala. O ideološki funkciji takšnih novosti nam govori tale primer, ki so se ga domislili v Celju: »Vsako darilo je imelo na ovitku natisnjen pionirski znak in besedilo: ,V'No-vem letu Ti želimo mnogo sreče in pričakujemo od tebe, da boš s svojim znanjem in pridnostjo dokazal, da si dober Titov pionir!1«
Politični forumi so obdaritev pozitivno ocenili, saj so bili otroci skoraj pri vseh prireditvah enako obdarovani. Negativno pa je bilo ocenjeno to, da ponekod v trgovinah ni bilo mogoče kupiti daril: »Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so se izvršili nakupi daril razmeroma kasno in tu se je pokazala težava tudi v tem, da je ministrstvo za trgovino in oskrbo po svoji distribucijski mreži dalo na trg igrače začetkom decembra (za Miklavž in Božič) in so jih privatniki precej pokupili, tako da je bilo čutiti pomanjkanje igrač.« Navedenih je bilo še več napak, med njimi tudi prevelik poudarek na obdarovanju, ki »še najbolj spominja na božičnice«, ali primer, ko ljudje niso sodelovali pri nabiralnih akcijah, rekoč: »Našim ni nič treba, jim je že Miklavž prinesel.«
Leto 53: dokončna ločitev cerkve od države
Vsebina praznovanja novoletne jelke je bila povsem v duhu nove družbe. V času prepirov med Jugoslavijo in Vatikanom, zaradi katerih je decembra 1952 prišlo do odnosov, se je vse bolj zaostroval odnos oblasti do cerkvene organizacije in vsega, kar je bilo v zvezi z vero. Od leta 1948 sta bila 1. novembra in 25. decembra sicer dela prosta dneva, a zaradi vse strožjega ločevanja cerkve od države je najprej zahtevalo izločitev teološke fakultete iz sklopa univerze, nato ukinitev pouka verouka kot fakultativnega predmeta v šolah in spremembo 1. novembra iz praznika vseh svetih v ideološko ustreznejši dan mrtvih. Na
vrsto je prišel še božič. Aprila 1953 je bila izdana uredba o spremembi uredbe o dela prostih dnevih v Ljudski republiki Sloveniji, ki je postala pravnomočna z objavo v uradnem listu Slovenije 16. aprila 1953. Sprememba se je nanašala na 1. člen, ki je omenjal datume prostih dni in med njimi ni bilo več 25. decembra.
Tako je bil torej 25. december leta 1952 (vse do letošnjega božiča) zadnjič dela prost dan v Sloveniji. Ob koncu bi lahko zapisal le, da se zgodovina ponavlja, vendar je verjetno več vredno spoznanje, da tradicije in človekove biti z dekreti ni mogoče spreminjati. Praznovanje nvoega leta je skušalo vsebinsko zapolniti vrzel, ki naj bi jo po mnenju oblasti
^ Okrožnice so vsebovale navodila, kako naj se praznuje novi praznik in kako naj se izpodriva starega, torej božič.
V navodilih je bil najprej označen smisel novega praznika: »Novoletna jelka je v Sovjetski zvezi zimski otroški praznik, ki ima že svojo staro tradicijo, kateri pa je dala socialistična družba novo vsebino. Pri nas te tradicije ni, vendar se bo prirejanje Novoletne jelke kmalu in uspešno uveljavilo, kakor se je to pokazalo že lani zlasti v Ljubljani.« V navodilih je bilo rečeno, da morajo pri pripravah sodelovati vse množične frontne organizacije, da bi s tem pokazale skrb družbe kot celote do mlajšega rodu: »Tak otroški praznik, ki izraža skrb in ljubezen družine do otrok, je v nasprotju z individualističnim praznovanjem verskih praznikov (božič, Miklavž), ki jih naj Novoletna jelka nadomesti, ena izmed oblik, s katerimi se krepi čut za skupnost.« ££
zapustil božič, na katerega bi pozabili. Novoletna jelka naj bi zamenjala božično drevesce, dedek Mraz božička, otroci ne bi ostali brez daril itd. Ljudje pa za take direktive in želje oblasti, ki so v nasprotju z njihovimi navadami, niso preveč dojemljivi. Kdor je hotel, je praznoval božič, drugi novo leto. večina pa oboje. In tako bo verjetno tudi letos.
Aleš Gabrič
san n edavno tega je predsedstvo SR Hr-H& 9 vaške imenovalo komisijo za spre-Hln membe hrvaške in zvezne ustave. H VH Tako imenovana Sirotkovičeva sku-Sl W pina dogovornih ekonomistov in politikov je že objavila predloge, ki v javnosti sploh ne odmevajo. Pri hrvaških sindikatih pa ste ustanovili alternativno skupino z ničimer obremenjenih znanstvenikov. Bržkone ne gre samo za prvo konkurenco v hrvaški uradni politiki?
Gre za dva poglavitna razloga, zakaj smo pri sindikatu ustanovili skupino za spremembe. Menimo, da sindikat naposled mora postati subjekt v sistemu, ki ima pravico, da misli z lastno glavo in da predlaga temeljna izhodišča za republiško in zvezno ustavo. Drugi razlog pa je v tem, da smo se upravičeno ujezili, ker so pri oblikovanju skupine pri predsedstvu SR Hrvaške de facto sindikat obšli. Zelo ljubo pa mi je, ker smo ustanovili alternativno skupino, ki prav gotovo ni kljubovalna.
Ne nazadnje je naša skupina sestavljena tako,, da večina njenih članov razmišlja na poseben in nov način. Njim so fraze o trgu, enotnosti, o tkim. enotnosti Jugoslavije in podobno popolnoma tuje.
Zdaj smo na začetku dela. Na prvih sestankih naše skupine smo sklenili, da bomo v javnosti nastopili s končnim izdelkom zastran zelo jasnih opredelitev: kakšno Jugoslavijo hočemo, kakšna mora biti sodobna ustava, pogled v prihodnost in kar je najpomembnejše, mesto in vloga republike.
Torej ne gre samo za modno besedno igro o demokratični preobrazbi družbe, temveč lahko vsaj pričakujemo dejanja, če se bodo o predlogih ljudje lahko izrekli?
Če se lahko s čim pohvalim, potem lahko rečem, da sem osebno velik zagovornik zares velike demokracije. Ljubo mi je, da našo skupino sestavljajo zelo ugledni člani, ki pluralistično razmišljajo, ki se celo glede mnogih vprašanj ne strinjajo in kar je najpomembnejše, niso demagoško obremenjeni s preteklostjo. Sodeč po prvih reagiranjih, upam, pravzaprav prepričan sem, da lahko »proiz-i vedemo« nekaj modernega, sprejemljivega za javnost. Kaže tudi poudariti, da si ta skupina prizadeva, da bi se glede vseh temeljnih vprašanj bodoče ustave ljudje odločali na referendumu.
V takih okoliščinah se mora spremeniti dosedanja vloga sindikatov. Kaj naj bi bilo v krvi nakazanih sprememb?
Ko smo na seji sindikalnega predsedstva razpravljali o reformi našega sindikata, se je povsem logično zastavilo vprašanje, kakšen sindikat hočemo. Dejansko merilo sprememb bo naš odnos do političnega pluralizma. Pri tem gre za dve temeljni zadevi, ki ugodno odmevata tudi v republiki, na Hrvaškem.
Prvič, menimo, da nakazane spremembe v novem republiškem zakonu o družbenih
SOBOTNA PRILOGA
BERNARDO JURLINA, »HRVAŠKI LECH WALENSA«
Sindikat, ki piše novo ustavo
Sindikat spreminjamo tako, da postane alternativa vsem
nedemokratičnim procesom v družbi ali pa navidezni
demokraciji, ki svoje adute skriva pod mizo, pravi predsednik hrvaških sindikatov Bernardo Jurlina, ki velja za enega od glavnih tvorcev preobrazbe »hrvaškega molka« in »jugoslovanske sinteze« v aktivno hrvaško politiko. _________________________
Zdi se mi, da reforma hrvaških sindikatov poteka vzporedno s sindikalnimi reformami v Sloveniji?
Moram reči, da zgodovinska identiteta delavskega razreda Hrvaške in Slovenije ni le tradicionalna. Tukaj so najbolj zgodaj nastajale zamisli, ki zadevajo reformo sindikatov. Menimo, da je sindikat najprej interesna or-
• .	*i_„i_x_KnHici n P-
organizacijah in združenjih državljanov ne moremo sprejeti in da je treba izdelati poseben zakon o političnem združevanju.
Vendarle gre za dve povsem raznoliki zadevi.
Drugič, prizadevamo si za takšen politični pluralizem, ki ga svet pozna, in ostro ugovarjamo pluralizmu tkim. dogmatskega tipa. Ce si prizadevamo za trg, potlej si ga ne moremo zamisliti brez pluralizma programov, idej, posameznikov. To pomeni, da smo za znani večstrankarski pluralizem. Tretji predlog se navezuje na drugega, govori po o nujnosti demokratičnega pluralističnega dialoga v SR Hrvatski z vsemi novimi gibanji, torej z opozicijo, kar je treba začeti takoj.
Takšen izziv je sprejel vaš čeka med zadnjo večeijo pred kongresom, ki spominja na znani svetopisemski dogodek. Kaj menite o ne-nadejanem preobratu zastran političnega pluralizma v hrvaški partiji?
Moram reči, da še nisem dešifriral predkongresne poteze predsedstva CK ZKH, ki se nanaša na predčasne volitve po predlogu, ki ga je ponudila naša opozicija. Zakaj predčas-nost in v naglici sprejet izziv tako glede političnega pluralizma, neposrednih volitev, nove strukture oblasti itd.? Prizadeval si bom za volitve, ki morajo biti resnično demokratične, z legaliziranim političnim pluralizmom, neposredne za vse funkcije in z visoko stopnjo udeležbe javnosti v politiki — zoper manipulacije z ljudmi. Mislim, da sem bil popolnoma jasen.
kakšne partije oouisi
obrat reformiranega sindikata je v neodvisnosti, samostojnosti, ki zahteva, da ima sindikat svoja ekonomska, socialna, politična stališča, da ima svoj samostojen sindikalni program, da se bistveno spremenijo vsebina m metode dela delegacije sindikatov in da se najprej ukvarjamo s tistimi socialnimi m ekonomskimi vprašanji, s katerimi lahko odpravljamo nekakšne eksistenčne probleme. Zato pa smo jasno in glasno rekli, da v sindikatih ne trpimo zavoljo ideoloških in drugih za-blod.
Govorite o ideoloških zablodah, ki jih^ je toliko, da jih ni mogoče stlačiti na časopisni papir. Vendar ločimo zrno od plev, se pravi, katere zablode so temeljne?
Rekli smo, da je treba bistveno spremeniti metode in vsebino dela v sindikatih in se začeti najprej ukvarjati s tistimi ekonomskimi in socialnimi zadevami, prek katerih se lahko rešuje temeljno vprašanje: nova kakovost življenja. Zato smo poudarili, da smo se v sindikatih naposled otresli ideoloških zablod, ki izhajajo iz trditve, da je družbena lastnina popolnoma nejasna ekonomska ka-tegorija, ki je v resnici bila jasna v preteklosti prek vladajočega položaja zveze komunistov in drugih organizmov, ki so de facto razpolagali s sredstvi, kapitalom, ljudmi in podobno. Zato smo v programu napisali, da je treba čimprej opustiti nejasno kategorijo lastnine in odpreti vse oblike lastništva, bodisi državnega, zasebnega, korporativnega, zadružnega, mešanega itd.
Ob koncu zadnjega, vročega poletja je bila znana stavka strojevodij ZTP Zagreb. Pred
slabim mesecem so strojevodje ustanovili samostojni sindikat. Nekako ob stavki na železnici se vasje oprijelo ime »hrvaški Walensa«. Kaj je v ozadju?
Podtikajo mi, da podpiram sindikat strojevodij, kar je tudi res, vendar je poglavitno vprašanje, zakaj je prišlo do ustanovitve tega sindikata. Strojevodje niso bili zadovoljni zaradi neustreznega urejanja njihovih temeljnih ekonomskih, socialnih, organizacijskih problemov, nagrajevanja, glede varnosti v prometu ipd. Podobno kot samostojni sindikat strojevodij bo v naši republiki kmalu ustanovljen samostojni sindikat kmetov, ki tudi hoče delovati v zvezi sindikatov. Tudi zaposleni pri zasebnih delodajalcih pripravljajo tak sindikat, zanimanje kažejo tudi delavci na
Gre za dva glavna razloga, zakaj smo pri sindikatu ustanovili skupino za pripravo predloga ustavnih sprememb. Menimo, da sindikat naposled mora postati subjekt v sistemu, ki ima pravico, da misli z lastno glavo in da predlaga tudi izhodišča za republiško in zvezno ustavo. Drugi razlog pa je v tem, da smo se upravičeno ujezili, ker so pri oblikovanju skupine pri predsedstvu SR Hrvaške sindikat obšli. ££
univerzi, zaposleni v kulturi in v več drugih dejavnostih.
Kje so največje zavore, da se sindikat spremeni v nakazani smeri?
Na žalost prav v sindikalnih organih, med profesionalnimi delavci, ker menijo, da bomo z reformo opravili tako kot doslej, samo na papirju. Vendarle pa gre za resnične spre-
membe, da bodo lahko ljudje premagovali svoje probleme.
Nekaj besed o vsebinskih spremembah je bilo izrečenih, toda zdi se mi, da ste bistvo teh sprememb premalo poudarili. Lahko se razume, da se skušate nekako zavarovati pred alternativnimi sindikati, ki bi nemara hoteli biti zunaj vaših sindikatov?
Kje neki! Ne bojim se nikakršnega pluralizma. Ljudje in nihče drug se bodo opredeljevali za tisti program, ki bo njihov, oziroma, ki jim bo kaj prinesel.
Bistvo vseh sprememb je uvedba pravila prostovoljnosti. Zdaj je prek 90 odstotkov zaposlenih v naših sindikatih, po kongresu pa se bomo tega otresli z uvedbo pravila, da se za članstvo vsakdo odloči prostovoljno. V nekaterih sindikatih so tak poskus že izvedli, denimo v Slavoniji in morda še kje. In pokazalo se je, da celo 80 odstotkov zaposlenih ne bo zapustilo sindikatov. Vsekakor pa je temeljno vprašanje, kaj bi morali storiti, da bi sindikat postal drugačen. V svojem programu smo podčrtali štiri poglavitne naloge, med katerimi je na prvem mestu pravilo pogajanja, kdo naj se s kom pogaja. Ker menimo, da je prav to najpomembnejše, smo sindikalne funkcionarje poslali na šolanje v Avstrijo, na Švedsko in v ZDA. Sedaj magister Milenko Limeša z zagrebškega zavoda za samoupravljanje pripravlja priročnik za sindikalne funkcionarje. Posebej obdeluje temo pogajanj, kaj naj bi bila glavna pravila pogajanj, kdo se mora pogajati, kakšne strokovnjake je treba vključii v to, kako se je zaradi različnih interesov treba pogajati v sindikatu, katere so temeljne pravice in obveznosti sindikalnih poverjenikov, kako je treba kontaktirati s poslovodnimi strukturami in nazadnje, vse, kar je povezano z organizacijo stavk.
Načeli smo temo pred sindikalnim kongresom, ki bo predvidoma marca, ki pa se čedalje bolj oddaljuje od trdovratnega sindikalnega tradicionalizma na jugu države?
Prva naša predkongresna, še posebej pa kongresna naloga je, da se kritično in negativno opredelimo do sedanjega dela in se dokončno otresemo tistega delovanja, s katerim se je sindikat tako rekoč najbolj »ponašal« in da kongres pravzaprav postane ustanovni kongres Zveze samostojnih sindikatov Hrvaške.
Zdaj tudi izdelujemo povsem nov zaščitni znak sindikatov, ki bo zadovoljil sodobna gibanja doma in na tujem, temeljite spremembe v sestavi delavskega razreda. No, v emblemu se ne moremo predstaviti s čipom, toda ... Na kongresu bi morali sprejeti samostojen sindikalni program, posebej za
ekonomsko in socialno področje delovanja. Resnično si prizadevamo za bistvene spremembe v političnem sistemu. Treba je redefi-nirati samoupravljanje z uvedbo sodobnih oblik demokracije z vsemi sodobnimi oblikami samoupravljanja, nejasno kategorijo družbene lastnine zamenjati s tistimi, ki sem jih navedel na začetku pogovora. Skratka, gre za popolnoma jasen politični pluralizem kot si-. stem idej in programov.
Zato je tudi povsem normalno, da si prizadevamo za raznolikost po republikah in pokrajinah, saj ne moremo čakati drugih in tako blokirati celotni razvoj. Ne nazadnje, gre nam za zamenjavo sedanjih oblik dela z novimi prijemi. Naš cilj, da namesto dosedanjih tradicionalnih, neživljenjskih osnovnih organizacij sindikata nastopijo sindikalni poverjeniki, zaupniki. Naše stališče je, da mora v podjetjih ostati le sindikat, druge politične organizacije pa tam nimajo kaj iskati. Po dosedanjih predlogih bi se samostojni sindikati na republiški ravni povezovali v zvezo samostojnih sindikatov, ki bi sprejemala skupno politiko.
V zadnjem času se dosti govori o »hrvaškem molku«. Kaj vam pomeni ta sintagma?
Nanaša se na del družbenopolitičnega vodstva Hrvaške. Kot veste, jaz nisem molčal in ne nameravam molčati.
Če govorimo o strategiji molka, lahko rečemo, da gre za resno slabost, ki se je posebej zdaj razgalila, v času militatne politike srbskega maspoka, ki jo vodi Slobodan Miloševič, ko se je izkazalo, da ne gre za napad na Slovenijo, temveč za popolno preoblikovanje Jugoslavije. Srbska opcija, ki se skuša predstaviti, da je za demokracijo in trg, je v bistvu absolutno totalitarni režim, za katerega so značilne bistvene karakteristike: prvič, po 8. seji CK ZK Srbije so izvajali difereciacijo za vsako ceno, tako kot v Stalinovi Sovjetski zvezi; drugič, potem so prešli na izolacijo drugače mislečih; tretjič, na mitingu se obljubijo aretacije in verjetno še nam ostane četrta značilnost, to pa je Gulag, ki nas bržkone čaka na koncu takega totalitarnega režima. Zato je največja povojna farsa napadati Slovenijo, ki je nosilec demokracije v naši državi. Sestavni del srbske politike je, da se nas potiska od bistvenih zadev. Zahteval sem, da se Hrvaška zelo jasno in odločno opredeli glede tega gibaja v Srbiji, kajti pozivi k razumu in potem ponudba z nekakšno jugoslovansko sintezo, ki je brez prave vsebine, so neumnost.
Moj odgovor na »hrvaški molk« je v tem, ali smo še pravočasno dojeli, da je treba bistveno spremeniti politiko. Zdi se mi, da na Hrvaškem pihajo dokaj ugodni vetrovi, ki prinašajo zahtevo, da je treba z opozicijo vzpostaviti demokratičen dialog. Bati se resničnega večpartijskega sistema ali zagovarjati večpartijski režim po lastni meri, to je pravzaprav izraz lastne slabosti. Treba je vstopiti skozi glavna vrata demokracije.
Peter Potočnik
a ekaj hipov pozneje je tulil kot žival,
1 hropel, se slinil, krvavel. Ko je poli-j cistu s palico pošla sapa, so ga začeli I butati ob tla. Ves prizor je opazovala ta* raJ skupina ljudi, ki so se v času tako rekoč rednih večernih demonstracij znašli tukaj. Vmes so bili šest, sedem let stari otroci. Neka ženska je zavpila: »Ubijte Siptara!« Tudi okna bližnje stolpnice so bila polna opazovalcev.
Nekako v istem času je agent v civilu pretepal petnajstletnika v brezcarinski prodajalni hotela Grand. Besede priče: »Eden iz državne varnosti je mlatil, drugi pa je stal zraven in nekaj vpil. Prodajalec je krilil z rokami, kričal je. naj gredo ven, naj ga tepejo na policijski postaji, če ga že morajo. Ne vem, najbrž so provocirali...«
Tisti torkov večerjo je stotnij‘a mladeničev pošteno izkupila. Ze nekaj večerov zapored so ti ali kaki drugi mladi Albanci, v glavnem srednješolci, skušali demonstrirati v središču mesta. Kar vedelo se je, da bo nekaj minut hrup, da bodo policisti izstrelili solzilec, da se bodo nato mladci razbežali na vse strani in da jih bodo nekaj polovili. Tokrat so se očitno domenili za drugačno taktiko posredovanja. Ne samo ne dovoliti demonstracij, marveč pokazati jim, da si bodo zapomnili za lep čas. To sicer ni v nobeni zvezi s pravili, je pa
lahko zelo učinkovito. V nasprotju s prejšnjimi večeri so jim tistikrat pustili, da so vzpostavili pravo kolono, ki je skandirala znano geslo. Vmes so se vrnili agenti, ki so v danem trenutku skočili na najglasnejše in izzvali silovit pretep. Takrat so se od strani, kjer se običajno čaka na začetek demonstracij, vsuli policisti v uniformah. Videti je bilo, kot da jim tisti v civilu mečejo velike cunjaste žoge. Policisti so jih lovili in kotalili k pripravljenim tovornjakom. Pomagali so si z gumijevkami, škornji in spet z gumijevkami. . . »Korzo«, ulica Maršala Tita med hoteloma Bozur m Grand, je bila takoj prazna.
Naslednji večer na »korzu« ni bilo demonstracij. Tudi v študentskem centru je bil mir. Uprava domov je zagrozila vsakemu, ki bi se približal odprtemu oknu v domu, da bo izgubil pravico do bivanja v študentskem naselju in pravico do študija. (Opoldne so demonstrirali le petošolci ali šestošolci osnovne šole V. I. Lenin, manjše demonstracije pa so bile še v Proletarski ulici in v »Kičmi« v naselju Dardanija - razgnali so jih s solzilcem.)
V mestu se je istega dne razvedelo, da so priprte polnoletne demonstrante prijavili sodniku za prekrške. Proti nekaterim so vložili tudi kazenske prijave. Mladino so čez noč popisali in nagnali domov. Kakšno kazen bodo plačali sami in kakšna kazen bo doletela hiše, ki jim pripadajo?
Namesto odgovora kaže najprej na kratko povzeti zgodbico, ki je povezana s citatom na začetku tega besedila. Na Kosovo namreč še vedno pada Dukagjinitova senca, sploh pa so žive zgodbe o njegovi modrosti. Torej, neki fantič je med pašo posekal sosedov trs. Sosed se je pritožil njegovemu očetu, ta pa ga je zavrnil, češ da je otrok otrok. Zadevo je zaupal starcem. Ti so modrovali in modrovali, vendar se niso mogli dogovoriti, kaj naj naredijo. Večina je menila, da otrok kot otrok ni odgovoren za nastalo škodo. Samo eden je vztrajal, naj mu pripeljejo otroka na zagovor. Ko so naposled pripeljali otroka, ga je ta odpeljal pred domačo hišo, mu dal srp roke in velel, naj poseka domačo trto. Otrok se je uprl, češ da ne sme, ker bodo nanj vpili domači. Ste ga slišali? je vprašal starec, pozna svoje in prav je. da se za tujo trto določi škoda in plača lastniku. Dukagjinit pa je dejal: »Karkoli naredijo otroci, naj plačajo moški iz hiše.«
KOLEKTIVNE KAZNI NA KOSOVU
»
Za hudobijo bo plačala vsa hiša
m m b
Cf
Kazni za brate in sestre
Na tej tradiciji je nemara Kole Shiroka v šolskem letu 1984-85 kot partijski šef pokrajine izdal navodilo, da se vsem udeležencem demonstracij in njihovim bližnjim sorodnikom prepovedo šolanje, vpis na fakultete in bivanje v študentskih domovih. Od takrat naprej vsako leto dobi od 50 do 75 srednješolcev uradni žig v indeks, ki prepoveduje nadaljnji študij. Za letos, tako vsaj pravijo, še ni podatkov. So le fragmentarne časopisne navedbe, ki čez čas, po vsakih demonstracijah navajajo’ da so iz te in te šole v tem in tem mestu ah na’ tej in tej fakulteti izključili toliko in toliko učencev oziroma študentov. Navedb, koliko bratov in sester bo zaradi tega ob šolanje, ni.
Prav tako ni podatkov koliko težav bodo s tako imenovano diferenciacijo imeli njihovi očetje in matere. Denimo, F.M. je dobil pred dvema letoma žig, ker je njegov brat leta 1981 demonstriral in bil nato zaprt. F.M. zdaj študira. Žig so mu izbrisali, ker ima sorodniki v ... (In ker ima vsakdo kje kakega sorodnika, se dobršen del posameznikove ali družinske energije, tudi v materializirani obliki porabi za uveljavljanje vseh mogočih pravic, za katere bi kjerkoli drugje veljalo, da so samoumevne. ne pa v absolutni domeni takšnih ali drugačnih uradnikov — oblastnikov).
Oblast je logiko starodavnega zakonika, ki naloga kolektivne kazni (če gre za upiranje oblasti) dosledno sprejela in jih dogradila. Direktorje odstavljajo, če se puntajo delavci.
»Škoda se plača po ocenitvi starcev ali dveh tovarišev... Vsako škodo, krajo ali hudobijo, ki jo naredijo otroci, če se odkrije, bo plačala hiša, ki ji pripadajo« (Zakonik Leke Dukagjinita). Pred štirimi dnevi so trije policisti pred domom JLA v Prištini zverinsko pretepli petnajst- ali šestnajstletnega Albanca. Dva sta ga držala, tretji pa je udrihal z gumijevko. Nekaj hipov pred tem je nemara kričal na »korzu«: »Kosovo — republika! Milom ili
šilom!«
Če se puntajo otroci, odstavljajo učitelje. Odstavitve imajo svojevrsten, že utečen scenarij, katerega pomemben delež tvorijo porušeni mednacionalni odnosi. Socialni protest se izenači s političnim tisti hip, ko se prvikrat ah
celo večkrat ponovijo. Tako imenovano progresivno jedro v podjetju zahteva politično kazen. Kazen praviloma sledi. Kmalu za tem se začno zborovanja in protesti, ker kaznovani še vedno sedi na direktorskem stolčku, saj to ni v skladu z uradno politiko. Spet vse vodijo »progresivne« sile in če direktor nima prave zaslombe v občinskih ali pokrajinskih strukturah, je vprašanje dnevov, kdaj bo padel. Odveč je reči, da so včasih ambicije posameznikov tiste, ki sprožijo neverjetno pošasten mehanizem uničevanja kariere in osebnosti. Pošasten zato, ker je v zdajšnjih razmerah vsesplošnega nezadovoljstva nujno
cepljen na mednacionalni konflikt. V splošnem nedelu je težko dokazovati, da nekdo dela še manj ali še slabše, je pa zelo preprosto in učinkovito dokazovati, da ta isti podpira albanski nacionalizem in separatizem. Ta je namreč tabuiran. In ko takšna ali drugačna žrtev pade, se začno nevšečnosti tudi za ženo, otroke in sorodnike.
Prizadeti o tem ne želijo govoriti za javnost, ker se bojijo novih nevšečnosti. Dovolj znane pa so sankcije, ki so doletele ali s katerimi so grozili družini Azema Vllasija. Bratu, ki je na delu v ZRN, so grozili, da mu bodo odvzeli potni list, če bo prišel domov na poroko lastne hčerke. Drugi brat ga ne sme obiskovati v zaporu, ker mu v službi grozijo, da ga zaradi tega lahko odpustijo z dela. Dva nečaka sta bila v izolaciji, proti enemu so
sprožili postopek po istem 114. členu kot pri Vllasiju (oproščen je). Tretjemu nečaku v »Niteksu«, niški firmi v Kosovski Kamenici, so grozili, da ga bodo odpustili, »ker s svojo navzočnostjo vznemirja srbske delavce«. Vmešal se je družbeni pravobranilec samoupravljanja. Žena Nadira je odšla v Zagreb, otroka sta pri starih starših v Bjeljini.
Izgon v vasico Bratstvo in enotnost
Izrazito nacionalno obarvani so obračuni v šolah. Albanski učenci demonstrirajo in krivci so vselej tudi učitelji. Spet sledijo partijske kazni in ponovno protesti, ker kaznovani še vedno poučujejo. Srbski učenci začno bojkotirati pouk, nato starši nadaljujejo svoja zborovanja. Naposled pripravijo sestanek ali serijo sestankov s predstavniki oblasti, kjer se kljub priseganju na nacionalno enakopravnost kot po pravilu marsikaj sprevrže v grozljivo šovinistično meglo in šikaniranje oklicanih. Tisti, ki odidejo, praviloma ostanejo anonimni. Redkokdaj se zgodi, da kdo dvigne glas, denimo kot pred nedavnim v Gnjila-nu, ko so po odpustitvi nekaj albanskih učiteljev začeli protestirati albanski učenci in nato še njihovi starši. Zdaj spet sestankujejo in mirijo razmere, ki so na robu dojemljivega, razmere, ko nikomur, ne učiteljem ne učencem ni do učenja.
Svojevrsten primer kolektivne kazni je doletel tudi albanske učence osnovne šole Vuk Karadžič v Prilužjih v Vučitrnski občini. Potem ko so albanski otroci sredi polja razgrebli
grob mrtvorojenih srbskih dvojčkov, o čemer je svojčas pisal ves jugoslovanski tisk, je sledil dvajsestdnevni bojkot pouka srbskih otrok te šole, ki so ga spremljali množični protesti Srbov in Črnogorcev. Vznemirjenje se je poleglo, ko so oktobra lani vse albanske učence preselili v podružnično šolo v Donje Stanov-ce. Sodni proces v zvezi s skrunitvijo groba še ni končan, je pa javnost pozabila nanj. Pozabljenih je tudi 486 albanskih otrok, ki so jim za kazen odmerili razpadajoče poslopje z razbitimi okni in s štirimi, šest krat štiri metre velikimi prostori, kjer pouk poteka v štirih izmenah in kjer se 25 učiteljev stiska na šestih kvadratnih metrih »zbornice«. Pravijo, da ne smejo uporabljati niti knjižnice v matični šoli, ki jo obiskuje 264 otrok in ki je popoldne prazna. Pred tem so 102 leti skupaj hodili v šolo. Prosvetni inšpektor pravi, da v tej sicer popolni osemletki pouka veščin sploh nimajo in da učenci nasploh pokažejo okoli 40 odstotkov manj znanja kot drugi šolarji v občini. Na ta problem so opozarjali šolske in partijske oblasti pokrajine, vendar o njem povsod molčijo. Vsak poskus, da bi v delegatskih telesih kaj spregovorili o tem, zadušijo. Tudi občinski sekretar za družbene dejavnosti oziroma za vzgojo in izobraževanje se je izognil pogovoru z novinarjem.
Je to davek za ljubi mir? Ali so tak davek plačali tudi prebivalci vasice Bratstvo in enotnost, ki jo boste zaman iskali na zemljevidu, ker je preprosto ni? Tako jo sarkastično ime-nujejo Albanci, ki jim je občina dodelila par-
Zverinsko pretepanje torkovih demonstrantov je le manjši del kazni, ki jo zapovedujejo »starci oziroma dva tovariša«. Sledil bo še njen kolektivni del, majhen za majhne ljudi in večji za večje. Posledica je bolestno stanje, v katerem je tukaj vsakdo na preži, ker se boji maščevanja, in v katerem vsakdo išče zaščito pri sebi enakem, v svojem narodu. ££
cele da so se izselili iz vasi Batuse, kjer so vznemirjali Srbe. So tak davek hoteli zaračunati v Kosovem Polju, kjer so hoteli podreti
hišo neke romske družine, o kateri so bili prepričani, daje albanska. Potem ko so spoznali svojo zmoto, so se začeli opravičevati, s tem da jo je Rom kupil od Srba, kar ne bi smel, ker je tak nakup nepremičnin z zakonom prepovedan.
Je kolektivno kaznovanje cena, ki jo pokrajinske oblasti plačujejo za trenutno »varnost-no-politično« oceno? Je to eden od razlogov, da se v tej oceni iz meseca v mesec ponavlja, »da so razmere zapletene in da nanje vpliva nezmanjšano delovanje albanskih nacionalistov in separatistov?«
Pretepanje torkovih demonstrantov s prištin-skega »korza«, od katerega se rahločutnejše-mu človeku obrača želodec, je po vsem sodeč manjši del kazni, ki jo zapovedujejo »starci oziroma dva tovariša«. Sledil bo še njen kolektivni del, majhen za majhne ljudi in večji za večje. Posledica je bolestno stanje, v kate-i = rent je tukaj vsakdo nenehno na preži, ker se LS boji maščevanja, in v katerem vsakdo išče ‘ a zaščito pri sebi enakem, v svojem narodu. In Jf to je nemara najbolj zmaličena oblika kolek-- tivne represije.
>£ Branimir Nešovič
SOBOTNA PRILOGA
kolektivnost ni človekovo bistvo, temveč njegova usoda. To je namreč kraj, kjer človek kot osebnost zmaguje ali 1 izgublja, se dviguje in pada. Ni vse-
... „Aeno, kakšen je človeški kolektiv in
kako ga posameznik doživlja. Če je bistvo vsakega posameznika iracionalno in podzavestno oblikovano, pa je bistvo njegove človeške biti kolektiv, nekaj, kar nima nič skupnega z iracionalnim. Človek se poglablja vase in je najbližji samemu sebi prav tedaj, kadar je sam, ne pa v kolektivu. V njem vladajo miti in nekakšno notranje ozračje, ki se ločuje od kakršnekoli kolektivnosti.«
Prestopimo s psihične, psihiatrične ali psihoanalitične ravni na zgodovino. Ali niso miti neločljiv del naše stvarnosti, del naše zgodovine in zgodovine naših nesporazumov, tako intersubjektivnih kot družbenih?
Miti imajo poseben pomen predvsem v individualnem življenju, življenju posameznika. Obstajajo pa tudi kolektivni miti. Prav to dejstvo zapleta tako človeka kot odnose v kolektivu. V njem namreč lahko obstajajo skupine ali posamezniki, ki nosijo v sebi različne mite in mitske predstave (med mitom in mitsko predstavo namreč obstaja razlika — mit je nekaj bistvenega, globokega, neodvisnega, mogoče celo brezobličnega, mitska predstava pa je elaboracija kolektivnega in podzavestnega). O mitu namreč lahko sodimo samo prek mitske prestave. Obstajajo univerzalni miti, miti univerzalnih vrednot - Sonca, Dobrega, Zla. Nekateri narodi, med njimi tudi srbski, pa imajo svoje posebne mite. Srbski narod ima mitsko predstavo kosovske bitke. Temu pravzaprav ne bi rekel mit kosovske bitke, ampak njeno mitsko predstavo, ki je zrasla na določeni mitski kategoriji in nosi v sebi kolektivno podzavestno bit srbskega naroda. Kosovska bitka je pravzaprav mit o kosovski bitki. Prav s kosovskimi miti sem se dolgo ukvarjal, zato menim, da o njih lahko kompetentno govorim. Verjetno obstajajo tudi miti slovenskega naroda in so prav tako specifični, vendar se žal nisem ukvarjal z njimi.
Kosovski mit je globoko zasidran v zavesti srbskega naroda. S skromnimi raziskavami sem skušal prek mitske prestave kosovske bitke priti do mitskega bistva srbskega naroda. Ugotovil sem, da gre pri kosovskem mitu za mit Neba in da gre za globoko religiozen mit, za religiozno vsebino. Opazil sem površno povezavo s svetopisemskimi motivi in skušal poiskati tudi globljo povezavo. Ugotovil sem, da gre za mit poraza (to ni moja izvirna domislica) in opozoril na njegovo bipolarnost: mit neba na eni strani in mit poraza na drugi. Kot mit neba ima etični pomen, kot mit poraza pa hkrati etičen in praktičen pomen. Kaj to pomeni? To pomeni, daje poraz sprejet kot nekakšno zmagoslavje, zmagoslavje poraza. To pa je mogoče le pri tistih narodih, ki imajo občutek primarne krivde. Poraz pravzaprav zmanjšuje njegovo primarno krivdo, s tem pa tudi njegovo veliko in globoko anksioznost.
V	kakšnem pomenu uporabljate izraz primarna krivda?
Primarna krivda ni nekaj, kar bi prva uvedla psihiatrija. Sindrom primarne krivde so teoretiki vzpostavili že v 11. in 12. stoletju.
V	knjigi, ki jo pišem o luteranstvu, skušam dokazati, da je celotno gibanje oziroma vsa stavba protestantizma zrasla ob primarni krivdi narodov, ki so jo sprejeli. Občutek primarne krivde ni religiozen, ampak globlji, predreligiozen občutek. Krivda ni nekaj, kar je nastalo z Bogom in vero, temveč so iz primarne krivde oziroma njenega občutka nastale religije. Težko je razložiti, zakaj je neki narod primarno kriv in zakaj občuti to krivdo. To bi mogoče lahko sklepali po srbskem kosovskem mitu. Če gre za mit neba in če je to religiozen narod, potem sprejema ta svet za začasnega. Tukajšni svet je torej začasno človekovo bivališče, dominion satana. Že dejstvo, da si se znašel na tem svetu, pomeni, da si se znašel v dominionu hudiča. Pri tem moraš biti kriv, saj nosiš tudi del krivde, ki jo s seboj nosi satan. Zato smrt pomeni nekakšno odrešitev, vendar ne samo v religioznem pomenu, ampak tudi kot odrešitev prastarega občutka primarne krivde.
Če sem dobro razumel, srbski narod s pomočjo svojih mitov in občutka primarne krivde sprejema nekakšno tragično konotacijo svoje zgodovine kot usodo. Zakaj ste govorili o zmagoslavju poraza?
Kosovski mit je apriorno človeški mit, mit človeške in kolektivne tragike. Če sprejemamo takšno stanje kolektivnega duha srbskega naroda, so nam dejstva iz njegovega življenja dosti bolj razumljiva. Srbski narod ni iztreb-ljan samo v novejšem času, ampak se je to
DR. JOVAN RAŠKOVIČ, NEVROPSIHIATER V POLITIČNI UPORABI
kaj se Srbi vedno spopadajo
moč
dušo in potrebe hrvaške biti oziroma pravičen in pozitiven mit, je tako dobil še razsežnost strasti. Od kod takšna strast za pobijanje otrok, žensk, starcev, odraslih ljudi, od kod takšna okrutnost? V tem trenutku bi težko odgovorili na to. Morda je to posebnost ustaštva, gibanja, ki je iz tega zornega kota prav tako nacistično. V literaturi sem našel podatek, da so imeli ustaški poglavarji leta 1940 v Rimu podatke o velikosti vseh jam v Hercegovini, Hrvaški in Bosni in natančne račune, koliko Srbov lahko uničijo v njih. V tem se skriva simbolika, pa tudi nacistični racionalni
pogosto dogajalo in Bolgari m nekatere druge etnične skupine in narod so ubijali srbske otroke in izvajali množične pokole. Srbi so se pobijali tudi med seboj. Tako da to ni posebnost leta 1941. Pokol je bil tedaj toliko hujši in očitnejši, ker je bil organiziran in je za njim stala država, državna ideologija. Srbski mit je tako prispeval k trpljenju srbskega naroda. Ta narod zato bolj trpi kot drugi, hitreje zaide v težave in se hitreje zapleta v vojne z drugimi narodi. Ponavadi gre za spopade z močnejšimi in jasno je, kako se to lahko konča.
Če izhajamo iz teze, da je mit primarne krivde nekaj, kar je za srbski narod značilno, nam bo bolj jasno tudi dogajanje v zadnjem času. Odnos Nemcev do Srbov je bil mogoče celo nekoliko slabši kot do Židov. Čeprav Srbi niso bili nikoli razglašeni za moteči narod, ki ga je treba iztrebiti, so samo proti njemu izvajali maščevalno načelo eden za sto. Gre za enega najhujših načel maščevanja v človeški zgodovini, mogoče celo hujšega, kot je genocid. Ne glede na to, kako grob je genocid in kakšne strasti poraja, je omejen in bi bil v danem trenutku za srbski narod manj
Dr. Jovan Raškovič, nevropsihiater v šibeniški bolnišnici, je eden najbolj znanih srbskih intelektualcev in edini član srbske akademije iz Hrvaške. V javnosti je postal najbolj znan po »kninskih dogodkih«, ko mu niso dovolili, da bi na proslavi obletnice kosovske bitke prebral svoj referat. Pred kratkim pa je na šibeniški radio prišlo anonimno pismo skupine srednješolcev, ki govori o domnevnem pojavu oboroženih krvoločnih Srbov, ki trdijo, da so »Raškovičevi Joviči« (kar je Raškovič zanikal).
Pogovor z njim smo začeli s »psihiatričnimi« razlogi________
mednacionalnih spopadov pri nas.
nevaren kot načelo eden za sto. Kljub temu pa je srbski narod, narod krivde, vstal, čeprav je marsikdo menil, da je bila to napaka. Tako pravijo tisti, ki razmišljajo površno, globlje razmišljanje pripelje tudi do globljih sklepov. Srbski narod ni kontemplativen oziroma racionalen. Če bi bil, mu 27. marca ne bi prišel na misel takšen obračun s podpisniki pakta oziroma svojo vlado (ne glede na to, kakšna je bila) in ne bi slepo zdrvel v neenakopraven boj. V tem narodu je nekaj samomorilskega, nekaj, banalno bi bilo reči, kljubovalnega. V njem je nekakšen občutek krivde, nekakšna potreba, da bi to krivdo, še posebej anksiozno raztopino, prekril s pravičnimi dejanji. Tako je bilo tudi s podpisom pakta 25. marca. To je bilo nadvse racionalno dejanje, saj je bila na drugi strani sila, ki je spravila na kolena vso Evropo. Pri tem ne gre samo za vprašanje nekakšnega ponosa ali pretirane narcisoidnosti srbskega naroda, ki je hotel zdaj s Hitlerjem obračunati tako, kot je v 1. svetovni vojni obračunaval s cesarjem Viljemom ali Francem Jožefom. Razpoke primarne krivde je bilo treba zasuti, in srbski narod je doživel enega največjih bioloških iztrebljanj v svetovni zgodovini (če primerjamo število žrtev s skupnim številom pripadnikov tega naroda).
Prišli smo do točke, ko bi lahko ugotovili, da miti ali mitske predstave povzročajo nekakšno dvojnost tako v kolektivni kot v individualni zavesti. Ohranitev teh mitov na eni strani vzpostavlja kontinuiteto srbske kolektivne biti tudi pri tistih, ki živijo ločeno od svojega naroda, po drugi strani pa povzroča travme — ne samo tiste, ki jih danes lahko spoznamo v dnevnopolitičnem življenju, ampak tudi
globlje in dolgotrajnejše psihične travme?
Iracionalnost, ki ustreza srbski biti, je mogoče povzročila tudi nesrečen položaj na Hrvaškem. Ne glede na to, kje živijo Srbi, na Hrvaškem, v Nemčiji ali Angliji, bi bilo pravzaprav lažje, če bi se srbska bit ne glede na kulturno vrednost stopila z bitjo teh narodov. V racionalnem pomenu bi to Srbom olajšalo življenje. Sem eden izmed tistih, ki vedo, kako težko je živeti z miti, ki jih človek nosi v sebi, v okolju, ki ima do njih popolnoma drugačen odnos — ne glede na to, ali so ti miti temu okolju tudi sovražni. To je torej dvojnost in zato dodatna obremenitev. V socialnem in racionalnem pomenu bi bilo za srbski narod na Hrvaškem precej bolj perspektivno in prijetno, če bi se vsaj druga ali tretja generacija pretopila v normalno generacijo in svoje anksioznosti ne bi prenašala v svet in na svoje otroke. Toda, eno je racionalna, drugo pa iracionalna zahteva. Če bi bili Srbi racionalni, bi lahko vzpostavili svoj smisel in svoje cilje — čim manj konfliktov. To pomeni, da bi se nekako prilagodili novemu okolju in novemu narodu, sprejeli njegovo vero, navade in psihologijo. Na nesrečo pa je videti, da Srbi ne morejo ubežati iracionalnemu in da je to dejavnik v njih, ki povzroča samo neprijetnosti in nesporazume. Po drugi strani je to dejstvo vsakega posameznega Srba, ki pa ne izraža samo notranjega ravnotežja - ne glede na to, koliko je za ta narod v določenem trenutku nesrečno.
Ko sem se nameraval pogovarjati o mitih, nisem imel v mislih mitov kot podzavesti, kot mitske predstave, ampak sem hotel aktualizirati mitologijo, mitomanijo oziroma mitolo-gizacijo vsakdanjih razmer ali, še bolje, zlorabo mitov, njihov prenos z ontološkega ali psihosocialnega na dnevnopolitično ideološko raven.
Mit je pravzaprav pravo ljudsko bistvo. Je avtohton in primaren, izhaja pravzaprav iz svojih korenin. Mit ni izpeljan, izpeljana je le predstava. Poleg mita in mitske predstave, ki nekako pomenita avtonomno vsebino, obstaja tudi tako imenovana lažna mitska vsebina, lažna mitska predstava, to so miti, ki niso vzpostavljeni z iracionalnimi sredstvi, ampak z besedami - politično ali racionalno. Prav miti, ki so vzpostavljeni racionalno in politično, še posebej tisti, ki so vzpostavljeni ideološko, so posebej nevarni. Prvič, gre za redukcijo mita samega po sebi, mit se zreducira na vsebino in preneha biti mit. Drugi razlog pa je njegova rotacija — mit se spreminja v nekaj, kar je popolnoma drugačno od tistega, kar bi moralo biti v njem. Ti miti so nevarni in ponavadi povzročijo racionalni delirij. Pravi mit torej povzroča prave delirije, pravi delirij je določen in omejen z mitom; mit ga regulira, delirij se ne odceplja od njega, ampak obstaja samo tako, kot mu narekuje njegova izvirna sila. Ker je mit
pravzaprav duhovna vsebina in ker pravi in globoki mit pravzaprav nikoli ni namerjen proti komu drugemu, je tudi racionalni delirij, ki ga lahko ustvari mit, nekaj, kar samo po sebi ni ne pogubno ne namerjeno proti drugim. Nacionalni delirij, ki nastane na podlagi ideologizacije, ponaredka, rotacije oziroma redukcije mita, pa je zelo nevaren. To se je najbolje pokazalo v nacizmu. Nacizem sam po sebi ni nikoli izšel iz mita. Obstaja mit
o Nibelungih, germanski, zelo bogat mit, ki
zahteva globljo analizo. Seveda je že precej analiziran in opisno približan, vendar se ne moremo znebiti vtisa, da se niti največje glave germanskega ljudstva niso do dna poglobile v njegovo bistvo. K temu je pripomogel tudi nacizem, ki ga ni transskribiral, ampak ponaredil. Pretvoril ga je v moč, v ideologijo. Nacizem je s ponarejanjem mitov in zavesti ustvaril racionalni delirij — ne pravega ali mitskega, ampak delirij ideologije. S tem si lahko pojasnimo, zakaj so tako hladno izvajali pokol nad nekaterimi narodi. Vsaka agresivna ideologija potrebuje sovražnike, tako da je svet, ki naj bi bil sovražen, pravzaprav reificiran, ljudje so popredmeteni in jih uničujejo tako kot predmete. Tega ne pozna noben mit, tudi nibelunški ne, ampak gre za njegovo zlorabo. Izredno nevarno je, če katerikoli narod spreminja mit v zavest, v zavestno vsebino, ga reducira in iz njega ustvarja nekakšno ponarejeno tvorbo, nato pa ga ide-ologižira. Mit ni kriv za veliko uničevanje in nastanek racionalnega delirija, krivec je tisti, ki ga je preobrnil in ponaredil in ki ga s sredstvi ideologije instrumentalizira, kot ustreza nekemu razredu oziroma vodilni strukturi.
Govorili smo o določeni obliki ponarejanja mita v službi uničevalne ideologije, kakršna je bil fašizem. Omenjali smo tudi genocid
nad srbskim narodom. Za tem genocidom stoji ideologija, ki po mojem mnenju temelji na podobnem ponarejanju nekaterih mitskih predstav. Dejal pa bi, da gre predvsem za poskus ustvariti mit, na katerem bo kasneje nastala popolnoma konkretna ideologija in država (NDH). Pojasnjevanje fašizma, genocida, ustaštva in podobnih pojavov pri nas z gospodarskim determinizmom bi bilo poleg tega skrajno poenostavljanje.
Ne bi rad poenostavljal. To ne bi bilo dobro, še manj pa resnično. Ce obstaja pravi čisti mit hrvaškega naroda, je to mit hrvaške države. Ne bom se spuščal v zgodovinsko analizo hrvaške države — kakšna je bila, kdo jo je uničil, kako seje ponovno vzpostavila. Zanesljivo pa je, da obstaja pozitivni mit hrvaške državnosti, torej mit samosvojosti in pripad-ništva, mit o tem. da je imel hrvaški narod svojo identifikacijo že v starih časih, ko današnji narodi z najnaprednejšega severa niso imeli niti prave plemenske, kaj šele državne organizacije. To je mit, moramo ga spoštovati in braniti. Jaz kot Srb ga branim, ker je iskren. Ko pa se ta mit v nekem trenutku spremeni v ponaredek, ko dobi razsežnost redukcije in ko je preobrnjen, pa lahko ugotovimo neki moteči dejavnik pri vzpostavljanju tega mita oziroma vrhunskega ideala hrvaške biti — prave hrvaške države. Če ob tem pomislimo tudi na racionalne delirije, ki so jih vnesli frankovci (ne bom se ukvarjal z nastankom frankovščine), spoznamo, da je treba moteči dejavnik po presojah racionalnega delirija odstraniti. Iz tega izhaja tolikšna agresija do srbskega naroda na Hrvaškem in tolikšna strast, na podlagi katere je vse to potekalo. Gre torej za ponarejanje avtentične hrvaške biti, ponarejanje mita in njegovo spretno izrabljanje za morilsko genocidno
Srbski narod ni kontemplativen oziroma racionalen. Če bi bil, mu 2 7. marca ne bi prišel na misel takšen obračun s podpisniki pakta, ki je bil nadvse racionalno dejanje, saj je bila na drugi strani sila, ki je spravila na kolena vso Evropo. V tem narodu je nekaj samomorilskega, nekaj kljubovalnega. V njem je nekakšen občutek krivde, potreba, da bi to krivdo prekril s pravičnimi dejanji. Razpoke primarne krivde je bilo treba zasuti in srbski narod je doživel eno največjih bioloških iztrebljanj v svetovni zgodovini.
66
delirij. Način, kako so te ljudi metali v jame, ideja, do so to sploh povezali z jamami in temo, pa imata bolj psihoanalitičen kol sociološki pomen. Vsakemu narodu, ki svoje mite ponareja, jih banalizira in umiva z lažno zavestjo, bi svetoval, naj se takšnim mitom izogiba. Mit o kosovski bitki je pošten mit. mit primarne krivde je pošten mit. celo visoko humanističen. Tudi mit o državnosti hrvaškega naroda je pošten. Kdor pa bi kosovski mit rad izkoristil za potvarjanje zgodovine in za uničevanje drugih, bi se postavil ob bok
spretno izrabljanje za mornsKo geiiuciunu za uničevanje arugin, oi se posiavu ou dok idejo. Če obstaja kakšna razlika med nacistič- ustaštva in nacizma. Najpomembnejša naloga nim racionalnim delirijem in racionalnim de-	vseh intelektualcev torej ni podiranje mitov
" "	‘	‘	zaradi mitov, ampak opozarjanje na lažne
_I..	rfiiomih mitou i rt
lirijem ustaškega frankovstva, je bila v tem, da je bil nacistični racionalni delirij uničevanja ljudi hladno preračunan in nadvse natančno vzpostavljen. V njem je bilo manj strasti, zato pa je bil bolje organiziran in je imel dosti boljšo tehnologijo. Morilski delirij, ki so ga vodili ustaši s tem, ko so ponaredili hrvaško
mite in na spreminjanje stvarnih mitov in mitskih predstav v vsebino, ki je popolnoma drugačna od tistega mit predstavljata.
Petar Damjanič
kar mitska predstava in
lo je kajpada za Srbobrana Brankovi-! ča, Mulutina Djlnoviča in Slobodana Antonoviča, ki so dali pobudo za I ustanovitev Gibanja za demokratično obnovo. Čeprav smo skoraj vse življenje preživeli v sistemu, ki nam ni prizanašal s tovrstnimi vzgojno-eksistenčnimi stresi, nas politična represija vendarle vedno znova preseneti s svojim krutim zanemarjanjem človeka, zahrbtnostjo »argumentacije«, predvsem pa s sakralno prikritostjo tistih, ki odločajo o vsem. Tako kot na jugoslovanskem političnem zemljevidu je sistem vladavine zakrinkan tudi v miniaturnih izdajah. Glavni nosilki oblasti, partija in država, se na ves glas zavzemata za politični pluralizem, politična organizacija, v tem primeru zveza mladine, ki v svojem programu že ima klavzulo o pluralizmu političnih pobud in organiziranja, pa napada lastne opredelitve in lastne člane. (Ne bi nas presenetilo, če bi partija oziroma država nazadnje obsodili še ravnanje mladinskega vodstva.)
A kljub vsemu se je vendarle nekaj spremenilo. Naj v pojasnilo navedemo citat iz Andri-
čeve Travniške kronike: »Sploh veš, kaj slaviš in koga poveličuješ? Se zavedaš, da je cesar nor, nor! in da se ohranja na oblasti le s krvjo svojih zmag, ki ne peljejo nikamor? Ali sploh veš, da vsi skupaj drvimo v hudo nesrečo, ki je ne poznamo ne imena ne obsega, a nas zanesljivo čaka na koncu vseh naših zmag?«
Na podlagi najnovejših izkušenj s politično represijo proti demokratični pobudi mladih lahko temu dodamo tudi spoznanje, da cesar ni le nag in nor, marveč da tudi laže.
Narodna ogroženost je zgolj slepilo
Le kaj je toliko razsrdilo vladajoče v Beogradu, da so v tem primeru ukrepali tako ostro, le nekaj dni pred tem pa mirno dovolili, da se je sestal ustanovni odbor Demokratske stran-
ALTERNATIVA V BEOGRADU
ke in še prej »blagoslavili« dejavnost številnih drugih organizacij, od ekologov do ZJDP.
Če upoštevamo hudo umeten način ustoličenja sedanje vladajoče skupine v Srbiji in ideološko osnovo njene vladavine, lahko domnevamo, kako ranljiva je pravzaprav ta politika. Njeni ideološki stebri so očitno nedotakljivi, pobudniki za ustanovitev Gibanja za demokratično obnovo pa so se spravili prav nadnje in si s tem prislužili vzdevke, ki jim jih zdaj dajejo ljudje v Beogradu, namreč mladi,
pogumni intelektualci, pripravljeni prinesti Srbiji več kot potreben demokratičen preobrat. Skratka, posrečilo se jim je prodreti skozi večplastno magmo srbske (in jugoslovanske) ideološke zmede in jo razglasiti za »smrtno nevarno težnjo po ohranitvi oblasti«. »Ker niso mogoče nobene spremembe,
dokler je eni stranki zagotovljena pravica do oblasti, se ta skrivni politični kredo glasi: vse je dovoljeno spreminjati, da se le nič ne spremeni! In ta strategija »krenitih sprememb«, po katerih vse ostaja nespremenjeno, traja že nekaj let«, piše v programskem izhodišču Gibanja, to pa narekuje, da je treba srbsko (in jugoslovansko) politično prizorišče osvetliti z več reflektorji.
Prva tovrstna osvetlitev zadeva politični pluralizem. Srbobran Brankovič je o tem dejal:
»Partijski ideologi, ki se zavedajo, da je postal politični pluralizem neizogibna zahteva in merilo demokratičnosti političnih procesov, si zdaj mrzlično prizadevajo, da bi se obdržali na oblasti. V Srbiji denimo hkrati govorijo o pluralizmu in monolitni enotnosti
Skoraj istočasno, ko je Bogdan Trifunovič na kongresu srbske partije zagotavljal, da komunisti nimajo interesa____________________
z administrativnimi sredstvi preprečevati politični pluralizem, so na mučni in nadvse razburljivi seji srbskega mladinskega predsedstva zastavili vprašanje o odgovornosti, takoj ugotovili krivdo in izrekli tudi kazen — odpustitev z dela.
in še danes izgovarjajo besedo »enotnost« z istim religioznim patosom kot pred štirimi desetletji.« Brankovič še pristavlja, da mora imeti pravi pluralizem svojo ekonomsko (svobodo dela in podjetništva) in politično razsežnost (osamosvojitev občanov od partije
oziroma vzpostavitev civilnega področja družbe), rezultat teh procesov pa bo razumljivo hitro osipanje članstva zdaj edine vladajoče stranke.
Oblasti bržkone najbolj moti drugi reflektor, ki jih demistificira. Narodno-politično oporo sedanje legitimnosti namreč razkriva zgolj kot sredstvo, s pomočjo katerega se je mogoče obdržati na oblasti. »To samo potrjuje, da je edina stalnica politike jugoslovanskih komunističnih partij obdržati se na oblasti, za to pa je dovoljeno uporabiti vsa sredstva...
Zato je nastanek trdne in enotne politične opozicije, ki bi na vsakem koraku razkrivala to prevaro, pogoj za obstoj Jugoslavije. Pravo demokratično gibanje se mora začeti oziroma zaživeti s pozivom jugoslovanskim narodom, v katerem jim bo pojasnilo, da so
v naši državi ta čas ogrožene predvsem politične in šele nato narodne svoboščine,« pravi Brankovič.
Gibanje za demokratično obnovo želi pripeljati na politično in javno prizorišče tiste skupine in sloje, ki jih uradna politika in njeni mediji nikoli nič ne vprašajo in jih tudi
dejansko ne zastopajo (čeprav pogosto govorijo v njihovem imenu), in poudariti tiste potrebe in interese, ki jih je ta politika potisnila daleč vstran. Tako so predlagali, naj bi ustanovili predvsem sindikat brezposelnih in neodvisni novinarski sindikat in naj bi začeli izdajati neodvisno glasilo.
Kako speči potico__________________________
Analitiki totalitarizma so lahko že na podlagi tistega, kar so napisali in povedali mladi, predvideli takšne in drugačne, a več kot zanesljive, ukrepe politične represije. V nasprotju s prejšnjimi obdobji ta sistem že celo desetletje nima enotne podpore vseh organi-
zacij, institucij in skupin. Ravno nasprotno. Številčnost, argumenti in glasnost tistih, ki zagovarjajo omenjeno trojico pobudnikov za ustanovitev Gibanja, pričajo, če že ne o razmerju sil v političnem pomenu, pa vsaj o razmerju med priznanimi vrednotami in opredelitvami v Beogradu in Srbiji. Vsak dan se namreč oglašajo organizacije in skupine, ki zagovarjajo mladince in njihov namen ustanoviti Gibanje, Solidarnostni sklad pa jim je zagotovil materialno podporo dokler ne bodo dobili nove zaposlitve.
Očitno so bili nekateri zadnji dogodki - denimo volitve (manipulacije v zvezi z njimi je jasno razkrila le mladinska organizacija), prekinitev odnosov s Slovenijo (to je pokazalo ideološko manipuliranje z narodno ogroženostjo) in razmere v Evropi, kjer se totalitarizem ruši - razlog, da so se na beograjskem političnem prizorišču začeli kazati obrisi alternative. Odločno ukrepanje zoper nekatere
njene pristaše (poleg omenjenih sta tarči napadov tudi člana ZJDP Nebojša Popov in Rade Radovanovič, ki sta kritizirala in bojkotirala volitve v Srbiji) priča, kakšne meje so začrtali opoziciji, in kaže vso pisanost alternativnega prizorišča, ki se tem mejam (pravzaprav oblasti) odločno postavlja po robu. Kot kaže, so stališča toliko napadanega Gibanja za demokratično obnovo pravi ključ
za razkrinkavanje ideološke in politične prevare o domnevni narodni ogroženosti Srbije. To bo črta, ki bo ločila radikalno alternativo (in demokracijo) od drugih političnih opcij v Srbiji.
S stališča jugoslovanske perspektive pa so
pomembne prav sile. katerih cilj je razkrinkati glavne vzvode, ki hromijo življenje v vsej državi in ki se skrivajo prav v Beogradu (srbski politiki enkrat zahtevajo »enotno Jugoslavijo«, drugič pa poudarjajo, da je Srbija ne potrebuje). Po eni strani brez Beograda ni računati z nastankom jugoslovanske alternative, po drugi pa je prav Beograd gnezdo konservativne politike, zato je jasno, da se bodo radikalna pojmovanja ravno tu najtežje izoblikovala. Izkušnje srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav pa uče, da se lahko le popolna in nesebična solidarnost celotne družbe spopade s stoglavo pošastjo totalitarizma. Ali to pomeni, da je v interesu vseh.
99 Brez Beograda ni računati Z nastankom jugoslovanske alternative, po drugi strani pa je prav Beograd gnezdo konservativne politike, zato je jasno, da se bodo tu radikalna pojmovanja najtežje izoblikovala. Izkušnje srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav pa uče, da se lahko le popolna in nesebična solidarnost celotne družbe spopade s stoglavo pošastjo totalitarizma.
da pomagajo ustanoviti alternativo v Beogradu in Srbiji? Naj nam bralci ne zamerijo, ker bomo namesto odgovora na to vprašanje povzeli verze iz neke ameriške revije: »Svoboda je kot skorjica, ki se dela na potici v sosedovi pečici; stvar mora tako teči, dokler se sami ne naučimo potice peči.« (Lang-ston Hughes)
Šura Dumanič
ričakovanja, da naj bi razmeroma kmalu prišlo do gospodarskega zlo-Hgp ma, s tem pa tudi do razrešitve gospo-■ darske krize, temeljijo predvsem na H dveh pojavih, ki sta za sedanji trenutek najznačilnejša. To sta izjemno visoka inflacija in zelo hitro zaostrovanje notranje gospodarske likvidnosti. Oba pojava sta z več vidikov prav zanimiva in predvsem o njiju bomo govorili v tem prispevku.
Specifična vloga sedanje visoke inflacije_____________________________
Oglejmo si najprej podatke o tem, kako narašča inflacija v letošnjem letu. Po posameznih četrtletjih je pri industrijskih izdelkih dosegla naslednje stopnje (v%):
SOBOTNA PRILOGA

ANDREJ CETINSKI: SE DOLGOLETNA GOSPODARSKA KRIZA IZTEKA?
trimes.
stop.
letna
stop.
-	marec/december 1988
-	junij/marec
-	september/junij
-	december/september
74%	816%
109% 1.809% 124% 2.417% 211%	9.255%
Pitanje inflacije za zakol
Podatek za zadnje četrtletje je ocenjen, ocena pa temelji na predpostavki, da bo inflacija v tem mesecu 60-odstotna (Ta ocena se utegne pokazati za preveč skromno). Inflacija je torej vse leto strmo naraščala. Tako njeno gibanje pa ni bilo naključje, saj smo ga spričo tega, kako je ekonomska politika ves čas ravnala, pričakovali. To trditev je primerno konkretneje opredeliti in zato si oglejmo, kaj bi bilo treba storiti, če bi skušali inflacijo res obrzdati, in kaj je bilo v resnici narejenega.
V tej zvezi so pomembna predvsem naslednja področja:
1.	Denar kot mera vrednosti. Denar opravlja več funkcij, najpomembnejša pa je njegova uporaba v vlogi mere vrednosti. Ce je v gospodarstvu inflacija nizka, se denar spremeni v slabo mero vrednosti, ki jo inflacija visoko, pa postane v tej funkciji skoraj neuporaben. Brez dobrega denarja pa gospodarstvo ne more biti učinkovito. Še več, slab denar sam sebe še dodatno slabi, kar pomeni, da deluje izrazito inflacijsko. Zato mora država gospodarstvu, ki zaide v inflacijo, dovoliti, da namesto njenega slabega denarja kot mero vrednosti uporablja tuji denar; še bolje pa je, da ga sama oskrbi s posebnim obračunskim denarjem, ki mora biti kot mera vrednosti seveda stabilen. Ničesar od tega pa pri nas država ni hotela storiti. Njena prepoved uporabe tujega denarja za obračunske namene namreč še vedno velja (izjema so vrednostni papirji), na predloge, da naj bi uvedla poseben obračunski denar pod imenom obračunski dinar, ki naj bi se ga čvrsto vezalo na
evropsko obračunsko valuto ECU, pa se tudi ni odzivala. Ko gre za denar v ožjem smislu, je torej vztrajala in še vztraja pri rešitvah, ki
inflacijo izrazito spodbujajo.
2.	Obračunski sistem. Z obračunskim sistemom se v razmerah inflacije ureja poleg drugega tudi revalorizacijo. To je treba jemati
predvsem kot način odpravljanja informacijskih problemov, ki jih v razmerah inflacije povzroča slab denar. Škodljivo, še predvsem
inflacijsko delovanje slabega denarja namreč
lahko zajezimo na dva načina; z uporabo nadomestnega (obračunskega) denarja ali pa z ustrezno tehnologijo revalorizacije. Da pri
nas država ne dovoljuje uporabe nadomestnega denarja, smo pravkar rekli. Preprečuje pa tudi koristno uporabo revalorizacije. Za obračunskim sistemom je namreč predpisala
tako njeno izvedbo, da se z njo inflacija dodatno še bolj pospešuje.
3.	Politika obrestnih mer. Splošna obrestna mera mora biti primerno visoka, da zagotavlja ravnotežje med finančno ponudbo in povpraševanjem. Povsod po svetu, torej tudi pri nas, jo določa centralna banka, posredno torej država. Naša država žal nenehno skrbi, da je splošna obrestna mera nižja, kot bi morala biti zaradi gospodarske stabilnosti, s tem pa z njo močno pospešuje inflacijo. V tem pogledu je še posebno izrazito inflacijsko delovala v letošnjem letu. To trditev lahko podpremo s podatkom, da smo v prvih devetih mesecih leta kratkoročna posojila
—	na ta odpade večina vseh dinarskih posojil
—	kumulativno revalorizirali za 540 odstotkov, inflacija pa je bila v tem času 739-odstot-na. Zato je letos povprečna obrestna mera realno dosegla najnižjo raven v povojni zgodovini.
Pri obrestni meri pa je pomemben še en njen vidik, ki se odraža v stroških, ki jih povzroča uporaba samega denarja v funkciji plačilnega sredstva ali prihranka. Ti stroški so odvisni predvsem od razlike med obrestno mero za bančna posojila ter obrestno mero, ki jo banke priznavajo za denarne vloge. Po zaslugi Narodne banke se je letos ta razlika izjemno povečala, zato pa se je močno povečala tudi obtočna hitrost denarja. Naraščanje obtočne hitrosti denarja deluje poudarjeno inflacij-
sko, iz česar sledi, da je država tudi po tej poti krepko spodbujala rast cen.
4. Delitev narodnega dohodka za posamezne namene porabe. Če se želi inflacijo zavirati, je treba čezmerno tržno povpraševanje omejevati tudi z ustreznejšo delitvijo ustvarjenega narodnega dohodka. Predvsem naj se zmanjšuje delež države v delitvi, pa tudi osebne dohodke je treba izplačevati v okvirih, ki jih dopušča stvarno doseženi dohodek. O tem, koliko se pri nas dohodka ustvari, nihče ne ve, saj veljavni obračunski sistem podjetjem ne omogoča, da bi sploh lahko ugotovila, kako poslujejo. Še več, sili jih namreč, da formalno izkazujejo lepše rezultate, kot jih imajo v resnici. Tako se jih spodbuja k čezmerni delitvi dohodka, ki je namenjen končni porabi; preveč pa se ne namenja samo za osebne dohodke, pač pa predvsem tudi za davke in prispevke. Delitev, ki je tudi iz nekaterih drugih razlogov eden najšibkejših členov našega ekonomskega sistema, smo torej še dodatno okrepili v vlogi dejavnika inflacije.
Država je letos storila le malo takega, kar zavira inflacijo, zelo aktivna pa je bila glede na pravkar povedano pri njenem spodbujanju. Rezutlati tega njenega početja niso izostali, saj je v nekaj mesecih ustvarila razmere, kakršne so značilne za hiperinflacijo. Zanimivo bi bilo poznati prave razloge, zaradi katerih se je opredelila za tako politiko. Enega od razlogov, da je namreč inflacija posledica nenamernih napak oziroma neznanja, lahko izključimo, saj je bila vlada večkrat dovolj
argumentirano opozorjena, da so njeni letošnji ukrepi izrazito inflacijski, pa je vendarle pri njih odločno vztrajala. Zato se zdi sprejemljiva domneva, da je bila visoka oziroma hiperinflacija želeni cilj ekonomske politike. In kaj bi naj bilo v ozadju tega cilja? Na to vprašanje bomo poskušali sami najti sprejemljiv odgovor.
Najprej naj spomnimo, da visoka inflacija ustvarja splošne razmere, ki so primerne za izvedbo radikalnejših družbenih sprememb. Da je to res, nas lahko prepričajo izkušnje več držav, v novejšem času gre predvsem za države s področja manj razvitega sveta. V našem primeru ta dejavnik verjetno ni bil prevladujoč. Upamo vsaj, da je res tako.
Drugi razlog, zakaj je utegnilo biti koristno, da se inflacijo močneje spodbudi, je v želji, da se jo obvlada. Prav naše izkušnje namreč kažejo, da se da ob razmeroma visoki inflaciji tudi dolgoročno živeti, vendar za ceno splošne gospodarske stagnacije. Država, ki se s takim načinom življenja sprijazni, bo seveda sčasoma za drugimi državami gospodarsko odločilno zaostala. To se je Jugoslaviji nedvoumno zgodilo. Naša država torej mora pospešiti svoj gospodarski razvoj, tega preobrata pa ne more uresničiti, če ne odpravi najprej inflacije. Inflacijo se da obvladati tudi
tako, da se jo najprej dvigne na raven, ko
življenje z njo ni več mogoče. Bistveno povečano inflacijo, ki jo je država letos očitno povzročila namerno, se da torej razumeti tudi
kot prvo fazo njenega zloma. Te razlage ne bi
smeli zavrniti kot neverjetno; če nam bo v naslednjih mesecih cene resnično uspelo umiriti, bo vlada najbrž prav z njo opravičevala svoje letošnje tako nenavadno ekonomsko
ravnanje.
Tretji mogoči razlog, zakaj bi naj bila povečana inflacija potrebna, so velike finančne razlike, ki so med posameznimi podjetji, še predvsem pa med gospodarskimi regijami. Znano je, da so na primer nerazvite republike že pred časom zašle v take finančne težave, da njihova gospodarstva ne morejo normalno delovati, še predvsem pa ne morejo tržno učinkovito tekmovati z gospodarstvi razvitejših republik. Te razlike so se spremenile v objektiven dejavnik, ki preprečuje stabilno gospodarsko delovanje države in jih je zato treba omiliti. To se lahko naredi na več načinov. Eden je tudi ta, da se izvede širša, netržna prerazporeditev sredstev v okviru Jugoslavije. Ob pomoči formaliziranih mehanizmov, s katerimi razpolaga država, te prerazporeditve ne bi bilo mogoče izvesti. Obstaja pa še druga pot, za katero pa je potrebna visoka inflacija in prav specifična politika obrestnih mer. Naša politika obrestnih mer je že tako in tako ves čas prilagojena potrebam trajnega prerazporejanja, v tej funkciji pa njena učinkovitost z inflacijo še raste. Ob dovolj visoki inflaciji, taki, kot jo imamo sedaj, je torej mogoče v kratkem času izvesti razmeroma obsežno finančno izravnavo v okviru države, v škodo bolje stoječih podjetij in regij seveda, in v korist revnejših. To bi torej
ga dlani je torej, da Jugoslavija pri Stem vprašanju zamuja tudi glede na Sli neuvrščene države, pri čemer je svo-PlS if nepriznavanje Južne Koreje dolga B ^0 leta utemeljevala tudi s solidarnostjo do neuvrščene DLR Koreje. Šele zdaj pa je prevladalo racionalnejše stališče, da je lahko diplomatska prožnost na Korejskem polotoku le v prid odpravi hladne vojne med Kore-jama, brez česar bo tudi cilj, ki ga še vedno razglašata — združitev — ostal utopija.
Terra incognita_________________________
Najbrž ni nihče pričakoval, da bo naša ekonomska kriza trajala tako dolgo. Sedaj je zašla v fazo, ko se nakazuje njen bližnji zlom. Podjetja namreč ne morejo več normalno poslovati, vse manj pa imajo tudi motivacije, da sploh še polno proizvajajo — sprememb tako ni mogoče več odlagati. To pa še ne pomeni, da pred zlomom krize ne bo velikih žrtev, zlasti za podjetja, ki še imajo kaj izgubiti. Ker je slovensko gospodarstvo z lastnimi
financami bolje preskrbljeno, bo verjetno tudi največ izgubilo.
utegnila biti še ena kar sprejemljiva razlaga specifične ekonomske vloge, ki naj bi jo pred svojim zlomom še opravila sedanja visoka inflacija.
O splošni gospodarski nelikvidnosti
Obseg sredstev, ki se jih trajno lahko v nekem časovnem obdobju prerazporedi ob pomoči inflacije, je odvisen predvsem od dveh elementov: od obsega finančnih razmerij (terjatve oziroma obveznosti), ki so podlaga za prerazporejanje, ter od razlike med stopnjo inflacije in povprečno nominalno obrestno mero. Razliko med stopnjo inflacije ter obrestno mero je državi uspelo letos krepko povečati, predvsem tako, da je pospešila inflacijo, z vrsto drugih ukrepov pa je poskrbela, da so povprečne obrestne mere za inflacijo primerno zaostale. S tem pa na samo prerazporeditev vendarle ni mogla odločilno vplivati, in sicer zato, ker je zadnja leta močno upadel obseg finančnih razmerij v državi, ki se jih vodi v dinarjih in so za prerazporejanje edina zanimiva.
Finančna razmerja lahko nasploh razrdelimo v dve vrsti. Prva so tista, ki se izvajajo s posredovanjem bančnega sistema, druga pa ona, ki jih predvsem gospodarstvo vzpostavlja neposredno. Posredna finančna razmerja so zadnja izgubila velik del pomena in sicer zato, ker se je zaradi prenizkih obrestnih mer občutno zmajšalo varčevanje v bankah. To potrjujejo naslednji podatki: leta 1986 so bile dinarske vloge v vsem bančnem sistemu vredne še 41 milijard nemških mark, lani ob koncu leta je njihova vrednost padla na 17 mili-
jard, letos pa so še nižje. Nazadovanje je tako veliko, da resno ogroža samo delovanje bančnega sistema in ne samo prerazdelitvene ambicije države. Po drugi strani pa tudi obseg neposrednih finančnih razmerij znotraj gospodarstva zadnja leta ni bil posebno velik, saj je večina gospodarstva poslovala po načelih likvidnosti, kar pomeni, da se med seboj ni pretirano kreditiralo, vsaj v obliki terjatev do kupcev oziroma obveznosti do dobaviteljev ne. Če naj bi se torej prerazporejanje sredstev v povezavi z inflacijo odločilno povečalo, je bilo treba povečati obseg dinarskih finančnih razmerij, tako teh prek bančnega sistema kakor tudi neposrednih. Državi se je v tej zvezi ponudila priložnost, da z eno samo potezo doseže pomembne rezultate, in sicer z odpravo zakona o zavarovanju plačil. Ta zakon je tako še enkrat odigral zelo pomembno vlogo in ne bo odveč, če si konkretneje ogledamo, za kaj gre pravzaprav pri njem.
Najprej naj povemo, da se to, če država vodi politiko prenizkih obrestnih mer, ne odraža samo v inflaciji, pač pa zaradi tega nastane še ena težava, ki ji pravimo splošna gospodarska nelikvidnost. Če je namreč obrestna mera prenizka, je finančno povpraševanje večje od ponudbe, neuresničeno povpraševanje pa poskušajo podjetja zadovoljiti z izsiljevanjem posojil. Neposredno je kredite v obliki denarja sicer težko izsiliti, posredno pa se to da kar učinkovito narediti v povezavi z nakupovanjem. Znotraj gospodarstva se namreč nakupov praviloma ne plačuje takoj, pač pa se jih kreditira; kupcu se torej praviloma ponuja
možnost, da izsiljuje daljše vračilne roke teh posojil oziroma da si te roke sam podaljšuje tako, da preprosto kasneje plačuje, kot se je dogovoril. Če ravnajo tako samo posamezni kupci, se pred njimi proizvajalci lahko dokaj uspešno zaščitijo, v čemer jim je v veliko pomoč tudi sodstvo, seveda če je to učinkovito. Če izsiljuje posojila z daljšimi roki vračila večina kupcev — tako pa ravnajo ob prenizki splošni obrestni meri — se prodajalci pred tem pritiskom ne morejo obraniti; ne ostaja jim veliko drugega kot to, da se začnejo tudi sami enako obnašati in izsiljevati daljše plačilne roke pri svojih dobaviteljih. Posledica prenizke obrestne mere je torej čezmerna medsebojna zadolženost znotraj gospodarstva, ki je v naši praksi znana pod imenom splošna gospodarska nelikvidnost.
Dolgo časa je bila splošna nelikvidnost stalen spremljevalec našega gospodarstva. Lahko bi jo bili sicer odpravili z drugačno politiko obrestnih mer, vendar tega država ni hotela storiti. Pač pa se je v letu 1976 lotila na drug način, in sicer administrativno. Konkretno je šlo za zakon o zavarovanju plačil, katerega bistveni elementi so bili tile:
—	Zakon je kupca zavezal, da kupljeno blago najkasneje v 15 dneh tudi plača. Če tega ni mogel storiti, gaje prodajalec smel kreditirati, tako posojilo pa je moral posebej zavarovati, tako da je bilo ob zapadlosti praviloma tudi res plačano;
—	Za zavarovanje prodajnih posojil se je največ uporabljala menica, ki je morala biti zaradi zanesljive vnovčitve obvezno avalirana. Ta menica se je lahko uporabljala kot pravi vrednostni papir, z njo se je torej lahko tudi plačevalo.
Z zakonom o zavarovanju plačil je bila dokaj učinkovito odpravljena preobsežna meseboj-na zadolženost gospodarstva. Poleg tega se je na račun menice, ki jo je uveljavil kot instrument zavarovanja plačil, bistveno zmanjšala odvisnost gospodarstva od bank. Na dva načina je torej prispeval, da se je skupen obseg finančnih razmerij zmanjšal oziroma se je oblikoval znotraj meja, ki so bile za gospodarstvo še sprejemljive spričo prenizkih obrestnih mer, ki smo jo ves čas uporabljali.
Zato je država lahko z zanesljivostjo računa-
JUGOSLOVANSKO PRIZNANJE JUŽNE KOREJE
»Veliki vodja« ni več naš brat
Kot je v eni svojih, v Jugoslaviji še vedno redkih študij o Jugoslaviji in Republiki Koreji zapisal politolog dr. Ranko Petkovič, so bili razlogi, da sta Jugoslavija in Republika Koreja druga za drugo tako dolgo »terra incognita«, predvsem ali povsem ideološke in politične narave. Jugoslavija je v enem povojnem času z zanimivo izjemo korejske vojne in nekaj časa po njej, v vsem podpirala DLR Korejo in je Republiko Korejo obravnavala tako rekoč po ideološkem obrazcu Severne Koreje: kot »marionetni diktatorski režim ameriškega imperializma v Aziji«. Avtokratičnost in militantnost Severne Koreje sta bili tabu.
Zanimivo pa je, in na to opozarja tudi Ranko Petkovič, da Jugoslavija v času korejske vojne ni bila na strani DLR Koreje. Uradno je sicer do vprašanja, kdo je bil v tej vojni agresor, zavzela nevtralno stališče, saj ni želela stopiti na stran niti severnokorejske zaveznice SZ (to je bil čas informbirojevske gonje proti Jugoslaviji) niti zaščitnice Južne Koreje ZDA. Toda »notranje« stališče jugoslovanskih objasti je bilo, daje agresor Severna Koreja. Že samo verbalno zavzemanje drugačnega stališča je bilo — z logiko, da je informbirojevsko — lahko razlog za zaporno kazen ali prisilno delo!
Ko pa je sredi petdesetih let normalizacija odnosov s Sovjetsko zvezo odprla vrata za urejanje odnosov in sodelovanje tudi z drugimi socialističnimi državami, se je iz ideolo-ško-političnih razlogov spremenil tudi odnos do DLR Koreje. Podpora Severni Koreji v njeni zagrizeni konfrontaciji z Južno Korejo je pomenila tudi stališče, da Republika Koreje kot država ne obstaja. Le-to se je skupaj z nekaterimi že omenjenimi pogledi obdržalo vse do danes, čeprav je že dolgo očitno, da gre za anahronistične poglede po merilih hladne vojne.
Takšno stališče se ni spremenilo niti potem, ko sta Severna in Južna Koreja leta 1972 podpisali skupno izjavo, v kateri se zavzemata za mirno združitev Koreje v konfederacijo in s spoštovanjem medsebojnih političnih razlik. To pa seveda ni mogoče, ne da bi imeli obe Koreji enakopraven državni status.
Poleg ideološko-politične solidarnosti do DLR Koreje v okviru splošnih zunanjepolitičnih smernic je spremembo odnosa Jugoslavije do Republike Koreje oviral tudi nenehen pritisk Seveme Koreje (zlasti potem, ko je bila sprejeta v neuvrščeno gibanje), naj Jugoslavija ohrani svojo nepopustljivo držo do korejskega vprašanja. Informativni mediji pa so bili (in so še zdaj) temu v pomnik redno zasipani z goro socrealističnega propagandnega gradiva iz Pjongjanga.
Ni še tako dolgo tega, ko je bilo že samo omenjanje vprašanja
priznanja Republike Koreje za jugoslovansko zunanjo politiko tabu. Zdaj bo, kot kaže, vendarle odpravljen tudi ta anahronizem in Jugoslavija bo z »malo Japonsko« v kratkem navezala
diplomatske odnose. ___________________
Ti so seveda v nasprotju z njihovim namenom samo na grotesken način potrjevali severnokorejski politični totalitarizem in do skrajnosti pritirani kult osebnosti »velikega voditelja« Kirn II Sunga ter njegovega dinastičnega naslednika »dragega voditelja« Kirn Jong Ila. Kljub temu pa so tudi najeminentnejša novinarska peresa pri nas do pred nekaj leti pisala le o dosežkih »izvirne graditve socializma DLR Koreje«, morebitne kritične podtone pa je bilo razbrati le redko in med vrsticami. Pač pa se je pogumno kritično pisalo o vojaški diktaturi in represiji v Južni Koreji, kar seveda ni bilo neupravičeno, vendar do izraza ni prišla niti osnovna razlika: v nasprotju z Južno Korejo, kjer so bile (in so še) študentske demonstracije del političnega vsakdana, v Severni Koreji na kakršnokoli javno kritiko oblasti, da o demonstracijah ne govorimo, nikoli niti pomisliti ni bilo mogoče.
Seveda ta politična dvoličnost ni zadevala le korejskega vprašanja. Problem je bil širši in
še danes ni docela odpravljen. Kar zadeva novinarstvo, ga je moč takole preprosto označiti: po nekaterih režimih (»konzervativnih«) se je smelo po mili volji kritično udrihati, po drugih (»naprednih«) pa ne.
Tako so bile spričo dodobra utrjene uradne politične podobe o korejskem »raju na severu« in »peklu na jugu« z naše strani kar z levo roko in kot zgolj propaganda zavračane obtožbe Zahoda, da je DLR Koreja vpletena v mednarodni terorizem, in obsodbe mednarodnih organizacij o zmanjševanju človekovih pravic v tej državi.
Novi vetrovi_______________________________
Spremembe na mednarodnem političnem prizorišču (popuščanje napetosti med velesilama, njuno sodelovanje v razreševanju kriznih vozlov, reformski procesi v socialističnih državah, težnje k pragmatizmu in dezideolo-gizaciji v diplomaciji) kot tudi notranja de-
mokratizacija v Jugoslaviji pa so vendarle načele tudi anahronizem jugoslovanske politike do Korej.
Še vedno seveda velja, da se Jugoslavija zavzema za mirno združitev obeh Korej - če je to njuna želja — (kot tudi za umik ameriških sil iz Južne Koreje), toda proti navezavi diplomatskih odnosov z Republiko Korejo ni več videti prav nobenih razumnih razlogov. Nasprotno, nadomeščanje konfrontacije z diplomatsko prožnostjo, dialogom, je, kot rečeno, lahko le v prid odstranitvi železne zavese na korejskem polotoku. Pri tem je poučen primer Nemčiji, ki sta tudi po samostojnih včlanitvah v OZN (Koreji nista članici) in »navzkrižnem priznanju« drugih držav zdaj neprimerno bližji združitvi kakor Koreji.
Prelomna točka odnosa Jugoslavije do Republike Koreje je bila olimpiada v Seulu, ki so se je, z izjemo »radikalnih« držav kot Kube in Libije pa seveda DLR Koreje, udeležile vse članice OZN, tudi tiste, ki z njo nimajo diplomatskih odnosov, med njimi celo poglavitni zaveznici DLR Koreje — SZ in Kitajska. S tem pa so jo seveda priznale kot neodvisno in suvereno državo. In ne samo to; ker je Republika Koreja leto pred tem izpeljala svobodne predsedniške in parlamentarne volitve (na slednjih je zmagala opozicija), se je svetu lahko predstavila tudi kot demokratična, ne le gospodarsko uspešna država.

la, da se bo obseg finančnih razmerij v gospodarstvu bistveno povečal, če zakon o zavarovanju plačil odpravi. To je tudi storila z veljavnostjo od 1. oktobra.
Prenehanje uporabe zakona o zavarovanju plačil ob sedanji visoki inflaciji seveda povzroča v gospodarstvu velike spremembe. Gre predvsem za naslednje:
—	Medsebojna zadolženost med podjetji se hitro povečuje, sočasno pa raste število podjetij, ki so plačilno sploh nesposobna. V razmeroma kratkem času bo kar pretežni del gospodarstva plačilno nesposoben. Ta proces še pospešujejo banke s tem. ko realno zmanjšujejo posojila podjetjem, ki zaidejo v nelikvidnost; še likvidna podjetja pa po drugi strani svoje povpraševanje po posojilih vedno bolj zmanjšujejo na obseg, ki jim je potreben za izplačevanje osebnih dohodkov;
—	Vedno večje je nepovratno prelivanje sredstev med podjetji na račun nepopolne revalorizacije medsebojnih dolgov. Vsa podjetja pri tem ne izgubljajo, nekatera namreč tudi dobivajo. Izgubljajo še predvsem dejavnosti, ki jim cene določa država, vendar same nimajo takega tržnega položaja, da bi svoje kupce lahko prisilila, da jim sproti plačujejo. Bolj kot slaba izgubljajo dobro stoječa finančna podjetja in bolj kot trgovina izgublja proizvodnja. Sorazmerno veliko izgubljajo tudi podjetja, ki razmeroma malo izvažajo in veliko uvažajo. V povezavi z bojkotom Srbije bodo veliko izgubila tista slovenska podjetja, ki imajo večje terjatve do te republike.
—	Podjetja se pred nelikvidnostjo in z njo povezanimi inflacijskimi izgubami varujejo na različne načine. Zmanjšujejo prodajo najslabšim plačnikom, po drugi strani pa povečujejo izvoz in zmanjšujejo uvoz. Čedalje več je takih, ki ugotavljajo, da je bolje manj proizvajati kot pa prodano blago poklanjati, v kar se v nemajhni meri spreminja domača prodaja. Zato se proizvodnja na splošno zmanjšuje, v naslelnjih mesecih pa se bo še bolj. Manjša proizvodnja seveda razmere še dodatno zaostruje.
—	Vedno več je podjetij, ki tudi za izplačevanje zajamčenih osebnih dohodkov nimajo dovolj denarja. Zato se socialne razlike med delavci različnih podjetij hitro povečujejo, to pa bo kmalu povzročilo velike dodatne probleme.
Skratka, če je imela država namen, da splošne ekonomske razmere v kratkem času zaostri do neznosnosti, je ravnala pravilno, da je odpravila zakon o zavarovanju plačil prav v času največje inflacije ter ob najbolj neprimerni politiki obrestnih mer. Ekonomsko namreč ta ukrep deluje podobno, kot če bi hišo, ki gori, namesto z vodo gasili z oljem. Gospodarstvo so sicer prepričevali, da je odprava zakona o zavarovanju plačil potrebna zaradi
njegovega bolj tržnega delovanja, saj tudi drugod po svetu država plačevanja ne ureja administrativno. Res je sicer, da na primer
v ZR Nemčiji nimajo nič podobnega, kot je
ta zakon.
Ne kaže pa pozabiti, da ZR Nemčija nikoli ni poznala fenomena splošne gospodarske likvidnosti, ker pač država tam obrestno mero uporablja kot instrument stabilnosti gospodarstva in ne za potrebe netržnega prerazporejanja dohodka. Poleg tega si nemško
gospodarstvo pri urejanju plačilnih razmerij
lahko učinkovito pomaga s sodstvom, kar v naših razmerah prav tako ne velja. Predvsem pa naj bi se v povezavi z zakonom
o zavarovanju plačil upoštevalo naslednje:
ureditve, ki se je pokazala za koristno, ne
kaže odpravljati, če je ne moremo nadomestiti z nečim, kar je boljše. Res je sicer, da je
imel zakon o zavarovanju plačil tudi slabosti,
na primer to, da je veljal le za osnovni dolg iz nakupa, ne pa tudi za njegovo revalorizacijo. To pa bi se dalo brez težav popraviti in če bi ravnali tako, do splošnega zaostrovanja likvidnosti prav gotovo ne bi prišlo.
Ne bomo presenečeni, če nam bo vlada v kratkem ponudila rešitev za splošno nelikvidnost, v katero sedaj tako intenzivno potiska gospodarstvo. To bi utegnilo biti splošen pobot obveznosti in terjatev (multilateralna kompenzacija), ki pa ne bo mogel ničesar rešiti, pač pa se ga da uporabiti za to, da se čim učinkoviteje izpelje prerazporeditev sredstev, za kar očitno pri zadevi predvsem gre.
Prej smo rekli, da utegne biti dosedanja izrazito inflacijska politika države motivirana predvsem s prerazporeditvenimi potrebami ter z ambicijo, da se ustvari primerno okolje za sam zlom inflacije; pravkar pa smo videli, u da te namene učinkovito podpira tudi splošna ^ nelikvidnost, ki jo je država povzročila z od-S pravo zakona o zavarovanju plačil. Se več, o visoka inflacija in splošna nelikvidnost druga l*-f drugo celo spodbujata, in ob njunem vzajemni nem delovanju lahko toliko prej dozorijo raz-
‘S mere onrine 7a zlom inflaciie.
Formalna prelomna točka odnosov Jugoslavije in Republike Koreje pa je bila lanska izmenjava trgovinskih predstavništev. Najprej je bilo v Ljubljani odprto predstavništvo Korejskega združenja za pospeševanje zunanje trgovine (KOTRA), takoj po olimpiadi pa še predstavništvo konzorcija jugoslovanskih podjetij v Seulu. Državi sta izrazili tako gospodarski kot politični interes za poglabljanje stikov in odtlej se ti pospešeno razvijajo.
Za Jugoslavijo je seveda mimo političnega pomena (tudi glede mednarodnega ugleda njene diplomacije) navezava diplomatskih odnosov z Južno Korejo pomembna zlasti z gospodarskega vidika. O izjemnih gospodarskih kazalcih Južne Koreje in poučnosti njenega uspeha tudi za nas se tu ne moremo posebej muditi. Navedimo le, da je južnoko-rejski bruto nacionalni proizvod od leta 1962 naraščal povprečno za devet odstotkov na leto, dohodek na prebivalca se je v tem času s 87 dolarjev na leto povzpel na sedanjih 4000 dolarjev, lani pa je Južna Koreja s 112 milijardami dolarjev blagovne menjave in 52 milijardami dolarjev vrednosti izvoza postala 12. izvoznica v svetu. Južna Koreja je velika proizvajalka in izvoznica elektronike, avtomobilov, tekstila...
Seul je (trenutno bolj zaradi političnih interesov, dolgoročneje pa nemara tudi gospodarskih) Jugoslavijo že uvrstil na prednostni seznam držav, s katerimi želi imeti Južna Koreja nenjavo, vredno več kot 100 milijonov dolar-ev. Trenutni obseg gospodarskega sodelovanja med državama je sicer še dokaj skromen. Lani je v obe smeri znašal 33 milijonov dolar-ev, letos pa je bila ta številka presežena že j prvih devetih mesecih (41 milijonov dolar-ev). Navezava diplomatskih odnosov bo za poglabljanje teh stikov koristna in poučna.
Slobodan Vujanovič
rezposelnost je v Sloveniji v primerjavi z ostalimi republikami ali z zahodnoevropskimi državami nizka. Med-I tem ko znaša brezposelnost za vso Jugoslavijo 23 odstotkov, v državah ES pa 8 do 10 odstotkov, je v Sloveniji ostalo le 3,5 odstotka ljudi, ki želijo delati, brez zaposlitve. Kljub temu je ta številka za naše
razmere visoka, saj je le leto, dve nazaj, bilo le 1,5 odstotka brezposelnih.
Ob 850 tisoč zaposlenih je na skupnostih za zaposlovanje prijavljenih 30.000 brezposelnih. Ta številka ne zajema vseh, saj se, kot je z raziskavo ugotovila Martina Trbanjc z Inštituta za sociologijo, ne prijavljajo vsi, ki so brez službe, temveč le 70 odstotkov, ostali pa iščejo drugačne poti.
Skupnosti za zaposlovanje, ki so organizirane v vsaki občini, so tista državna ustanova, ki se ukvarja z brezposelnimi. Občinske skupnosti se povezujejo v medobčinske, vse skupaj pa so združene v Zvezo skupnosti za zaposlovanje, ki deluje na republiški ravni. Poleg uslužbencev za stike z brezposelnimi imajo tudi strokovne službe, v katerih so pravniki, organizatorji preusposabljanja in drugi. Kljub vsemu samo sedem odstotkov ljudi najde zaposlitev prek skupnosti za zaposlovanje, kar kaže na to, da ni najbolj učinkovita. Več kot polovica ljudi najde službo tako, da se sami zanimajo za delo v podjetju ali prek malega oglasa ali kako drugače. S pomočjo skupnosti iščejo zaposlitev predvsem ljudje z nižjo izobrazbo in polkvalificirani delavci in v večji meri ženske kot moški.
Poskrbljeno le za tretjino
brezposelnih______________________________
Kljub vsemu za del brezposelnih — slabo tretjino — skupnost za zaposlovanje vendarle poskrbi. Vsak zaposleni plačuje 0,68 odstotka prispevka iz bruto osebnega dohodka za socialno varnost brezposelnih in invalidov. S temi sredstvi razpolaga Skupnost za zaposlovanje. Denar namenjajo za različne oblike pomoči: denarno nadomestilo za čas, brezposelnosti, denarno pomoč, soplačevanje pripravništva in preusposabljanje delavcev.
Do denarnega nadomestila je upravičen tisti delavec, ki je izgubil službo, vendar ne po svoji krivdi. Za delavce, ki so postali tehnološki presežek, znaša nadomestilo 80 odstotkov povprečja njegovega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za ostale pa 60 odstotkov. Določena pa je najnižja vsota, ki jo izvršni svet Slovenije vsak mesec na novo izračuna. Pogoj za dosego denarnega nadomestila je, da je bil delavec zaposlen najmanj devet mesecev neprekinjeno (ali 12 do 18 mesecev s prekinitvami), in da se najkasneje v 30 dneh po izgubi službe prijavi pri Skupnosti za zaposlovanje in predloži potrebne dokumente. S tem si pridobi iste pravice, kot če bi bil še zaposlen: ta čas se mu šteje k delovnim letom in zagotovljeno ima zdravstveno in invalidsko-pokojninsko zavarovanje. Denarno nadomestilo lahko prejema najmanj tri mesece in največ eno leto le tisti, ki so tehnološki višek, presežek, ga lahko prejemajo največ dve leti. Konec septembra letos je 2100 bezposelnih prejemalo denarno nadomestilo.
Po prenehanju te pravice lahko brezposelni zaprosi še za denarno pomoč, ki jo lahko prejema dve leti, če prištejemo čas, ko je prejemal denarno nadomestilo. Denarna pomoč je za vse upravičence enako visoka, ne glede na kvalifikacijo. V tem času prenehajo pravice iz dela in ostane le še pravica do
zdravstvenega zavarovanja, s tem da se brezposelni prijavi pri občinski skupnosti za zdravstvo kot občan. Konec septembra letos je okrog 2000 upravičencev prejemalo denarno pomoč.
SOBOTNA PRILOGA
BREZPOSELNOST V OŽJI DOMOVINI
Problem, za katerega je Slovenija mislila, da ga n
Povprečno denarno nadomestilo, ki je novembra znašalo nekaj več kot 6500 dinarjev, ne zagotavlja resnične socialne varnosti, saj znaša manj kot polovico povprečne slovenske plače, in ne pokriva niti najemnine za enosobno stanovanje.
Zadnji dve leti imajo brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo in pomoč, možnost kapitalizacije. To pomeni, da lahko zneske, ki bi jih dobivali sproti vsak mesec, dvignejo že prvi mesec. S tem dobijo skupaj višjo vsoto denarja največ do 260 milijonov vendar le, če ta denar prenesejo v delovno organizacijo (kupijo delovno mesto) ali začnejo delati kot obrtniki oziroma podjetniki. Če v tem času - najkasneje v dveh letih brezposelni ne najde nove službe, izgubi sleherno denarno podporo in ostane brez sredstev.
Skupnosti za zaposlovanje pomagajo mladim pri iskanju zaposlitve zadnje leto dni tudi s tem, da sofinancirajo pripravništvo. V Sloveniji je vsako leto okrog 18.000 pripravnikov. V preteklosti vsaj s pripravništvom ni bilo težav. Podjetja so zaposlila mlade, ki so končali šolo in ponavadi se je po opravljenem pripravništvu »že našlo kakšno delovno mesto«. Sedaj se tudi zatika. Zato je začela Zveza skupnosti za zaposlovanje letos sofinancirati pripravništvo. Po svojih načrtih bodo na leto financirali tretjino oziroma 4000 pripravnikov. Do sedaj so omogočili že 3000 pripravništev. S tem ko mladi opravijo pripravništvo in pridobijo delovne izkušnje, so bolj konkurenčni pri pridobivanju delovnega mesta. Pripravnikom zagotovijo določen znesek- novembra je znašal 6500 dinarjev- stroške za malico, prevoz in drugo. Ostali del dohodka za pripravnika, ki znaša 70 odstotkov polne plače za delo, ki ga opravlja, pa delovna organizacija pokrije sama. V primeru, da je pripravnik zaposlen za nedoločen čas, povrne skupnost za zaposlovanje še prispevek za socialno in pokojninsko zavarovanje.
Poleg pripravništva obstaja še druga oblika preprečevanja brezposelnosti — preusposabljanje delavcev, in to takrat, ko so še zaposleni, vendar je jasno, da bodo zaradi reorganizacije podjetja svoje delo izgubili. Doslej so skupnosti za zaposlovanje soplačevale preusposabljanje za 13 tisoč delavcev iz 80 delovnih organizacij. Praviloma plača polovico stroškov za preusposabljanje zaposlenih delovna organizacija, polovico pa skupnost za zaposlovanje.
Poleg tega poteka tudi preusposabljanje tistih, ki niso zaposleni. Obstaja več načinov: bodisi v delovnih organizacijah, bodisi prek tečajev, na delavski univerzi, včasih pa tudi v rednih šolah. Preusposabljanje zajema tri vrste brezposelnih: tiste, ki imajo nedokončano osnovno šolo, iskalce zaposlitve, ki so usposobljeni za poklice, v katerih je presežek delavcev, in za tiste, ki so postali tehnološki presežek.
Čeprav brezposelnost v Sloveniji ni visoka, se bo v prihodnje zaradi stečajev podjetij povečala. Denarja, ki ga dobivajo
brezposelni, je tako malo, da ne zagotavlja preživetja. Poleg tega
pa dobivajo tako pomoč največ dve leti. Socialna politika je
v preteklosti služila kot instrument za zagotavljanje oblasti in je bila združena z ekonomsko politiko. Problem ogroženih so reševali s solidarnostnimi sredstvi, ne pa s socialnimi programi.
V sedanji krizi ta politika doživlja svoj zlom.
Kljub vsemu vse oblike pomoči brezposelnim zajemajo le slabo tretjino vseh, ki so prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Vsi ostali, teh je več kot 20 tisoč, ne prejemajo nikakršnih
denarnih sredstev ali druge pomoči.
Brezposelni so predvsem mladi__________
Med brezposelnimi je več kot polovica mlajših od 26 let. Veliko brezposelnih - tretjina — je tudi teže zaposliti, bodisi da nimajo končane šole bodisi da so invalidi.
Najslabše se godi iskalcem prve zaposlitve, ki imajo zelo majhne možnosti, da dobijo službo, pri tem pa niso upravičeni do nikakršne socialne podpore za brezposelne, saj le ta
izhaja iz dela in je pogoj zanjo nekdanja zaposlitev. Pri tem nastaja nesmisel: mladi ne dobijo zaposlitve in ker niso bili zaposleni, niso upravičeni do denarnih nadomestil za
spravilo podjetje na boben, pri tem pa so vodilni obdržali svoje stolčke.
Ravno zaradi stečajev se je število brezposelnih zelo povečalo in je iskalcev zaposlitve toliko kot še nikoli doslej. Stečajev, kakršni potekajo pri nas, v razvitem svetu ne poznajo. Zaposleni čez noč ostanejo brez vseh pravic in brez slehernih možnosti za pritožbe in pogajanja. Izgubijo celo stanovanja, ki jim jih je zagotovila delovna organizacija.
zaposlovanje. Pripada jim denarno nadomestilo (ki znaša tretjino plače, ki bi jo sicer dobivali) in zoprn občutek, da ne živijo od svojega dela, temveč od podpore in da je še ta le začasna.
Kako zagotoviti večjo socialno varnost
Podjetij, ki jih.bodo po stečajnem postopku ukinili, bo v prihodnje še več. S tem bo vedno več presežka delovne sile, zato se bo brezposelnost povečevala, ugotavlja Jože Stegne, član predsedstva Zveze sindikatov Slovenije. Tega se ne zavedamo in nismo pripravljeni na razmere, ki jih narekuje trg. Nujno je, da imajo brezposelni zagotovljeno socialno varnost. Za to ni potrebno dodatno obremenjevati dohodkov zaposlenih, potrebno je le učinkoviteje uporabiti sedanja sredstva. Sredstva, ki se sedaj zbirajo na 65 mestih po občinah v Sloveniji, bi morali združiti v republiški sklad. V njem bi se zbirali tudi proračunski in drugi presežki. Potrebujemo tudi spremembe v davčni politiki, ki mora stimulirati razvoj in odpiranje novih delovnih mest.
Brezposelnost v državah OECD (odstotek nezaposlenih v primerjavi z zaposlenimi:)	7%
OECD skupno	
OECD Evropa	9,75
Kanada	7,75
Francija	10
ZR Nemčija	7,5
Italija	11
Japonska	2,2
Velika Britanija	7
ZDA	5,25
brezposelne. Tako ostanejo po končani šoli brez vsega - na cesti oziroma v breme staršem. Za človeka, ki si končno želi samostojnosti, to nikakor ni spodbudno.
Medtem ko se lahko mladi, ki so brez službe, zanesejo na pomoč staršev, so v drugačnem položaju brezposelni, ki so postali tehnološki presežek ali so ostali brez službe, ker je njihovo podjetje zašlo v stečaj. Ponavadi so ljudje srednjih let, ki imajo svoje družine in ki so navajeni na določen red in redne dohodke. Mnogi so tudi strokovnjaki na svojem področju, ki so bili v službi zelo prizadevni, sedaj pa se naenkrat znajdejo na cesti kot socialni podpiranci. Pa še to le začasno. In kako reagirajo? V glavnem so jezni, počutijo se izigrane in so prepričani, da je vodstvo
Vsak dan je kdo dobil delovno knjižico____________________________________
»Iskra je nekoč slovela kot dobro podjetje.
Agonija se je začela maja lani,« pravita Franc Kamnik in Aleksander Govekar, ki sta bila nekdaj zaposlena v Iskri Mikroelektroniki, sedaj pa sta brezposelna in iščeta delo. Konec maja so sprejeli sklep o likvidaciji. Dotedanji direktor je šel drugam v službo, vodstvo podjetja je prevzel »likvidator«. Vrstili so se zbori delavcev. Sprva so ljudje še spraševali in govorili o problemih, kmalu pa se je izkazalo, da so le ti takoj zatem dobili delovno knjižico in izgubili službo. Nastalo je mučno ozračje: informacije so se širile le po hodnikih od ust do ust. Veliko delavcev je prišlo v službo in čakala jih je delovna knjižica, ne da bi jih prejšnji dan kdorkoli o tem obvestil. »To človka potre. Če zaprejo podjetje, bi lahkp imeli vsaj toliko poguma in obzirnosti, da bi se z delavci odkrito pomenili in jim povedali, da so odveč. Isto bi dosegli na bolj človeški način,« pravi Franc Kamnik.
Zadnji mesec, oktobra, se je odpuščanje delavcev še stopnjevalo, dokler niso do 31. oktobra odpustili vseh - kakih tristo zaposle-nihi. Le pet delavcev je ostalo na mestih vzdrževalcev.
Že na samem začetku stečajnega postopka so prišli k njim na pogovor uradniki s skupnosti za zaposlovanje in jim razložili, kakšne dokumente naj predložijo in kakšne pravice imajo kot brezposelni. To je bila edina svetla točka, ki so jo v tem času doživeli v Iskri Mikroelektroniki.
Nekateri so medtem našli zaposlitev drugje, veliko pa jih je ostalo brez službe in jo iščejo prek znancev, malih oglasov in skupnosti za
Brezposelnost v Jugoslaviji
skupno
BiH
Črna gora
Hrvaška
Makedonija
Slovenija
Srbija
Ožja
Kosovo
Vojvodina
23.9 25
26.9 8,6
27.9 3,5
21,2
18,3
57,8
15,2
Eden od ukrepov je tudi možnost za starejše, da se predčasno upokojijo s tem, da iz lastnih sredstev in ob pomoči iz skladov dokupijo manjkajoča delovna leta.
Na republiškem komiteju za delo se zavzemajo za aktivno politiko zaposlovanja z izdelavo programov, ki bodo prikazali dejansko stanje in potrebe določene populacije - na primer mladih. Ob tem pa je treba zagotoviti še večja finančna sredstva kot doslej za odpiranje novih delovnih mest. Za leto 1990 je treba zagotoviti sredstva za okrog 700 do 1000 novih zaposlitev; finančna sredstva v ta namen že zbirajo.
Glede na to, da so v zahodnih državah razvili veliko učinkovitejše programe za socialno varnost, bo v prihodnje prav gotovo prišlo do zgledovanja pri njih. Načeloma ni velike razlike med programi za zagotavljanje socialne varnosti pri nas in v razvitih državah, pravi Ivan Svetlik, višji strokovni delavec na inštitutu za sociologijo. Res pa drugod obstajajo ti programi že dlje časa; narejene so študije, ki povedo, koliko ljudi, ki jih zajemajo programi, najde službo in koliko ne. So pa tudi
bistvene razlike. Tako so na Zahodu razvili programe, s katerimi vplivajo na povpraševanje na strani podjetij, s tem da preprečujejo odpuščanje zaposlenih. Na primer: Če se zmanjša proizvodnja, namesto da bi delavce
pdo bi si bil mislil, da bo k nam kdaj pripotovalo toliko turistov iz Sovjetske zveze?! Naši turistični delavci se še ne znajdejo. Na leto pride k nam že kkakih 50 tisoč sovjetskih državljanov organizirano, s pomočjo turističnih agencij, več kot 500 tisoč pa neorganizirano. Seveda je to predvsem nakupovalni turizem v Subotici in drugih vojvodinskih krajih. Toda odgovorni iz Sovjetske zveze napovedujejo, da bodo njihovi državljani še laže prihajali do potnih listov, da bo država odpravila vizume, garantna pisma, itd. In agencije se že zanimajo, kako bi poskrbele za prevoze vseh, ki jih mikajo nakupovalni izleti v Jugoslavijo (pa ne le iz SZ). Egon Conradi, prvi mož ljubljanskega Kompasa, trdi, da bi se morali
v Jugoslaviji veliko bolje pripraviti na to eksplozijo potovanj iz Vzhodne Evrope. V Subotici pa zdaj sovjetski gostje čakajo v dolgih vrstah, da lahko menjajo denar na tamkajšnjih bankah. Obravnavajo jih kot drugorazredne turiste, kajti »prvorazredni« imajo na voljo (vsem pripombam navkljub) veliko več menjalnic. Tudi trgovine reagirajo leno in togo s svojo ponudbo. Cveti pa črna borza. . . Seveda bomo o resnejšem turističnem obisku iz vzhodnoevropskih držav lahko poročali šele takrat, ko si bodo te države tudi gospodarsko nekoliko opomogle. Glede na hitrost političnih sprememb pa ni treba dvakrat ugibati, kako bo z gospodarskimi spremembami v teh državah.
Drugi razlog, zaradi katerega bi lahko pri nas pričakovali “več (nemških ali katerih drugih) turistov, je sorazmerno ohranjeno naravno okolje v Jugoslaviji. Tu dobivamo najvišje ocene. In če bi bili evropski turisti (vse bolj občutljivi na stopnjo ohranjenosti okolja) ustrezno informirani o tem, bi lahko pri nas prav zaradi ekoloških prednosti pričakovali več turistov. Večji del Jadranskega morja ob jugoslovanski obali vendarle ni cvetel... Še zmeraj je veliko naše obale nepozidane, še je mogoče najti zase zalivček, celo povsem samoten otoček (pravo razkošje za prenaseljeno Evropo). Tu je še mogoče uresničiti želje vse bolj uveljavljajočega se individualnega turizma. Množični - industrijski turizem je v Evropi v zatonu. Vendar je tudi tak individualni turistični paket treba znati pripraviti, ponuditi in . . . prodati. To zahteva veliko več dela, kot klasičen industijski pristop, toda brez dela tudi v turizmu ne more biti uspehov. . .
Kako je turizem prostorsko občutljiva in hkrati konfliktna dejavnost, ve povedati Zvone Petek, predstavnik Turistične zveze Jugoslavije v Ziirichu. Švicarsko turistično »pravljico« bi bilo povsem mogoče povezati s problemi, s katerimi se vse bolj srečuje tudi sredozemski in jugoslovanski turizem. Najprej je bila lepa, hribovita švicarska pokrajina. Turisti so hodili v gore v glavnem samo poleti, dokler se nista dva Angleža leta 1860 odločila, da prideta na počitnice pozimi. Do prve svetovne vojne so Švicarji zgradili 75 odstotkov današnjih hotelskih zmogljivosti. Zato pa so v zadnjih 15 letih povečali število
NOVA TURISTIČNA STRATEGIJA JUGOSLAVIJE?
I
ti
\
emci
ležišč v apartmajih in vikendih s 500 tisoč na milijon. Tisoč sedemsto vlečnic, dolgih 1900 kilometrov, lahko v eni uri prepelje 1,2 milijona smučarjev. Tri četrtine jih pride v gore z avtomobili. . . Kaj je torej turizem prinesel Švici?
Najprej sedem dobrih stvari: zaustavil je izseljevanje iz hribovskih vasi, kjer se zdaj število prebivalcev spet povečuje, odprl je delovna mesta (370 tisoč ali deset odstotkov vseh zaposlenih v Švici je turističnih delavcev), prinesel je zaslužek — 16 milijard švicarskih frankov (deset milijard frankov na račun tujcev), pomagal je graditi infrastrukturo, izboljšal življenjske razmere, povečal samozavest Švicarjev, občutek pripadnosti Švici in delno tudi ohranjanje tradicij. . .
Ob vseh teh dobrih plateh je bilo najteže pokrajini in je zato turizem Švici prinesel vsaj še sedem slabih stvari — spodbuja enosmerni gospodarski razvoj, razvija se nekoordinirano in uničuje lastno substanco, uničuje prostor. (Za eno posteljo v hotelu potrebujejo Švicarji 30 kvadratnih metrov svoje površine, za turistično posteljo v vikendih in apartmajih kar 160 kvadratnih metrov švicarske površine.) Turizem onesnažuje okolje, prinaša tuje navade, dežela postaja odvisna od tujcev, prizadeta sta lokalna kultura in lokalni način življenja, povečuje socialne razlike in napetosti v kraju. Zato si v Švici prizadevajo doseči, da bi s turizmom ustvarjali več tistega pozitivnega ... Vse več je uporov lokalnega prebivalstva, ki začenja zavirati razvoj turizma. Prebivalstvo se ozavešča in se upira nenadzorovanim apetitom kapitala. Ta namreč nima odnosa do pokrajine, saj sledi samo logiki profita. Zato mora napredno usmerjeni turizem predvideti možnost zaustavljanja negativnih teženj (uničevanje prostora). Prednost pred gospodarstvom naj ima narava, pred turizmom kmetijstvo oziroma vse tiste dejavnosti, ki so značilne (izvirne) za nek kraj, pred gosti naj imajo prednost domačini. Zaostriti je treba nadzor nad zemljišči in urbanističnim načrtovanjem in strože nadzorovati zidavo novih objektov. Krepiti avtohtone dejavnosti — kmetijstvo, živinorejo, ribištvo, gozdarstvo in predvsem: kraj ne sme biti odvisen le od turizma. Vse to mora upoštevati tudi turistični marketing. Skratka, začeti je treba z mehkejšim (smotrnejšim) turističnim razvojem.
Kaj, če bi v Jugoslavijo hotelo priti dvakrat več turistov? Ali naši turistični delavci v prihodjih letih lahko pričakujejo dvakrat več
nemških turistov? Val sprememb v Vzhodni Evropi vliva
marsikateri turistični mašineriji nova upanja.
Tretji razlog za večji obisk nemških turistov v Jugoslaviji je veliko bolj agresivna propaganda, ki so jo zasnovali v Turistični zvezi Jugoslavije in ji tudi letos namenili nekaj več denarja. Razumljivo. Leopold Perc, predstavnik TZJ v Frankfurtu, je že večkrat opozoril, da je glas (podoba) o jugoslovanski turistični ponudbi veliko slabši, kot je ta ponudba v resnici. Narobe pa velja za španski turizem, da je podoba veliko boljša od tistega, kar španski turizem dejansko ponuja turistu. . . .
»Naš cilj je bolj povezati pojem jugoslovan-
skega turizma z možnostjo dogodivščin, doživetij in odkritij. Propagandno akcijo smo zastavili tako, da bi od 15. decembra letos do junija prihodnje leto vzpostavili najmanj 230 milijonov tki. propagandnih stikov (v številnih zahodnonemških revijah, v najbolj gledanem času na TV RTL plus, v agencijskih pisarnah, na ulicah, itd). Gre za serijo fotografij in sloganov ter propagandnih besedil, ki naj bi odkrivala turistom novo Jugoslavijo. Kot na primer: »Na kopalne počitnice lahko v Jugoslavijo s sabo prinesete tudi planinske čevlje«. Ali: »Povsod je mogoče najti lasten zalivček ali otok.« »Rimski koloseum je tudi
odpustili, skrajšajo delovni čas, zaposleni pa dobivajo polno plačo. Razliko med zasluženim in polno plačo pokrije služba za zaposlovanje.
Drug način za preprečevanje brezposelnosti, ki je uveljavljen na Zahodu, so subvencije za nova delovna mesta, ki so lahko v enkratnem znesku ali ki trajajo dlje časa. To je zelo pomembna pomoč za nova podjetja. Če delavca odpustijo — podobno kot se zdaj dogaja
pri naših stečajih — zaposleni ne 'ostanejo
brez slehernih pravic. Delavec ne ostane čez noč na cesti, temveč ima pravico do določenega odpovednega roka. Šindikat si je s kolektivnimi pogodbami priboril določene odškodnine, ki jih v tem primeru dobijo odpuščeni delavci. Ta odškodnina pomeni nadomestilo za ogroženo kariero, ki jo povzroči izguba službe.
Obstajajo tudi posebni programi za mlade, ki iščejo prvo zaposlitev. Medtem ko čakajo na službo, jih vključujejo v delovne skupine, šole in tečaje, kjer pridobivajo delovne navade. S tem skušajo predvsem preprečiti, da bi bili prepuščeni samim sebi in brezdelju. Poleg izobraževanja so upravičeni do povračila potnih stroškov in določenega honorarja.
it ir ir
Reševanje socialnega vprašanja odpoveduje
Sodobne industrijske družbe se kljub proizvodnji cele vrste dobrin, ki jih prej ni bilo, srečujejo s problemom, ki ga družbe v preteklosti niso poznale: ne morejo zaposliti vseh ljudi. Celo nasprotno: potrebujejo določen odstotek za delo sposobnih ljudi, ki so nezaposleni, so vedno na voljo, da jih zaposlijo, če tako narekuje trg in kupčija.
Ko pa je tem ljudem onemogočeno, da bi si z delom zaslužili za preživetje, mora zanje poskrbeti — država. Na Zahodu že ni več stranke, ki v svoj program ne bi vključila tudi socialne politike za ogrožene državljane. S tem so dosegli, da se socialni problemi rešujejo zunaj podjetij, kar omogoča učinkovito gospodarjenje.
V socialističnih državah so si že od samega začetka hoteli za vselej rešiti socialno vprašanje. Živeli so celo v prepričanju, da socializem sam na sebi odpravlja socialna protislovja, zaradi česar je zamrlo strokovno delo na področju sociale. Tako so ekonomsko in socialno politiko združili in socialno vprašanje so reševali znotraj podjetij. Za vsako ceno so hoteli doseči polno zaposlenost, zaradi česar je v podjetjih zaposlenih mnogo več delavcev, kot jih v resnici potrebujejo. S tem je bil dosežen ravno nasprotni učinek, produktivnost se je zmanjšala.
Zato socialnega programa za brezposelne v Sloveniji niso naredili. Namesto njega obstaja mehanizem solidarnosti do ogroženih, pri čemer so država in njene ustanove tiste, ki odločajo, kdo in ob kakšnih pogojih je upravičen do solidarnostnih sredstev. Glede na to, daje bila dovoljena ena sama stranka, ki je tudi edina imela oblast in imela monopol nad državo, je to praktično pomenilo odvisnost socialno ogroženih od te edine stranke in njene trenutne politike.
Ogroženi pri nas resnične socialne varnosti nikoli niso imeli; kljub temu pa seje v preteklosti — ko je naša država dobivala izdatno pomoč iz tujine — tudi zanje našel denar. Zadnja leta krize, ko odpoveduje vse, odpoveduje tudi najpomembnejše: reševanje socialnega vprašanja. Socialno ogroženi postajajo vse bolj ogroženi. Tako za zaposlene kot nezaposlene, ki so sposobni za delo, postaja in preostaja siva ekonomija čedalje bolj edini izhod in način, da preživijo. To seveda prinaša nered, neučinkovitost, prevlado korupcije in zlorabe.
Slavko Sušeč
pri nas« (Pulj). »Ali ne bi bilo škoda, če bi tu (Sv. Štefan) stal betonski blok?!« »Če je toliko rib v Jadranu, se verjetno rade kopajo«. »Če ne bi bilo tega otoka (Korčula), Evropa ne bi poznala Kitajske«. »Hribe lahko preplezate tudi od znotraj« (Postojnska jama). Gre torej za vrsto sporočil na isto temo — poskusite odkriti Jugoslavijo tudi z druge plati in ne samo z njene slabe strani (inflacija, neprijaznost, nečistoča, slabe ceste, itd),« je razlagal Leopold Perc.
Upoštevajoč dejstvo, da smo »propagando« v jugoslovanskem turizmu vse prevečkrat prepuščali našim konkurenčnim državam oziroma konkurenčnim podjetjem, ki v Jugoslavijo sploh ne vozijo turistov, je odločitev o udarnem marketinškem nastopu več kot dobrodošla. Seveda bi bila vsaka propagandna akcija nekajkrat uspešnejša, če bi jim vsaj približno sledila podobna prizadevanja za novo Jugoslavijo tudi na političnem oziroma družbenem področju (in ne le na marketin-
škem). Prepričevati tuje turiste, kako je v Jugoslaviji vse lepo, čisto, urejeno, sproščeno, zabavno in sploh .... v trenutkih hiperinflacije. nenehne devalvacije, dnevnega spreminjanja cen, ob čemer se gostu zdi, da ga nekdo sproti goljufa, ob (za Evropo) anahronističnih političnih procesih, grožnjah s pohodi (ki spominjajo na »pohod na Rim«), gospodarskih blokadah, pomanjkanju pravnega in drugega reda ... To prepričevanje je lahko
Kaj ugotavlja starenberški turistični inštitut o potovanjih Zahodnih Nemcev v zadnjem letu? Lani je potovalo dve tretjini (31,6 milijona prebivalcev ZR Nemčije, starejših od 14 let) vsaj enkrat ali večkrat na leto na daljše počitnice. Poleg tega gre tretjina Nemcev na krajši dvo- do štiridnevni potovanji. Zato je direktor tega inštituta dr. Ilans Hahn : svetoval jugoslovanskim turističnimm delavcem, da bi morali nemške turiste bolj vabiti tudi zunaj glavne sezone na krajše počitnice (spomladi, jeseni in pozimi na nemške turiste večinoma pozabljamo). Največ Nemcev potuje v domače (nemške) turistične kraje — 31 odstotkov, na drugem mestu je Italija (12 odst.), na tretjem Španija (11 odstotkov), Jugoslavija je na šestem mestu, kamor potuje pet odstotkov nemških turistov (1,8 milijona, ne računajoč mlajše od 14 let). Januarja letos je še 9 odstotkov (4,5 milijona) Nemcev biio trdno prepričanih, da bo prišlo vsaj enkrat v naslednjih treh letih na počitnice v Jugoslavijo, seveda se lahko v letu dni ta želja hitro spremeni. Zanimiva je struktura nemških gostov v Jugoslaviji — 46 odstotkov jih je mlajših od 30 let, in 87 odstotkov mlajših od 40 let. Med vsemi je 44 odstotkov takih, ki so končali osnovno šolo in 56 odstotkov takih, ki so končali srednjo šolo. In kaj moti nemške turiste pri nas: politične razmere, hiperinflacija, alge, slaba preskrba, prepolni kampi, nečistoča in tudi to, da ta turistični cilj ni prestižen, da se nemški gost ne more kdo ve kako bahati s tem, da je bil na počitnicah v Jugoslaviji.
v takih trenutkih zelo prozorno, neučinkovito in zna doseči celo nasproten učinek. Tako so se na primer poleti Nemci smejali Italijanom, ki so hvalili svojo »prelepo obalo« tedaj ko se je ob njej kopičilo največ alg. . .
Zato bi lahko vsem slabostim navkljub (ki nikakor ne koristijo jugoslovanskemu turizmu) in kljub vsem prizadevanjem, da bi te slabosti odpravili, zapisali, da bi bilo mogoče podobo našega turizma najlaže spreobrniti, če bi državi uspel vsaj približno tak »salto mortale«, kot uspeva večini vzhodnoevropskih držav. Ponudba neke turistične dežele je namreč lahko le toliko dobra, kot je dobra oblast oziroma družbeni red, ki vlada v tej deželi. Šele takrat bo lahko tuj turist razumel, zakaj se je našemu turističnemu delavcu tako težko nasmehniti, zakaj sprejema gosta kot nebodigatreba in zakaj je še toliko drugih trenutkov, ki na turista ne delujejo niti najmanj sproščujoče oziroma tako, da se prihodnje leto odpravi raje drugam . . .
Boris Šuligoj
P
h
4
i
\
gsasask iccardo Berti ni Tržačan. Po dveh gga||| stavkih ugotovim, da je doma iz Tos-j§ys cane. To ni težko, kajti tam pravijo Ij OS kokakoli hoha hola, sicer pa so to H H odprti in prijazni ljudje. Tudi on je tak, čeprav me je na začetku sprejel bolj previdno. Prebijem led, ko mu povem, da
nisem prišel k njemu samo zato, da bi ga
spraševal o osnutku Maccanicovega zaščitnega zakona in njegovi viziji sožitja med Italijani in Slovenci v Trstu. To me seveda tudi zanima, še posebej zato, ker ni Tržačan, jaz pa tudi ne. Torej bi bila lahko oba dokaj neobremenjena. Sicer pa me za začetek zanima, kakšne načrte ima s časopisom kot novi urednik.
»Piccolo je tržaški časopis in se z mestom tudi identificira. Seveda, si želimo razširiti našo prisotnost v Furlaniji-Julijski krajini, predvsem v Vidmu, Tržiču in Pordenonu, kjer smo sicer prisotni, vendar je treba upoštevati, da sta tam že dva lokalna časopisa Messag-gero Veneto in Gazzettino, pa še dva časopisa iz skupine Monti, kamor sodi tudi Piccolo. Značilnost naših časopisov je, da se skušamo čim bolj približati lokalnim problemom, kar pa ne pomeni, da je Piccolo le lokalni časopis. Lahko pa se zgodi, da se bo založnik odločil za večji prodor Piccola na primer v Vidmu, tako kot se je odločil za časopis v Pordenonu. Za zdaj ni načrtov, da bi šli iz regionalnih okvirov, ni pa rečeno, da se to ne bo zgodilo.«
Kako je z naklado časnika in prodajo? Pred kratkim ste končali neke vrste tombolo, ki je trajala več kot mesec dni, zato me zanima, kako se je to poznalo pri prodaji.
Naročnikov imamo prav gotovo precej manj kot vaš časopis, saj je v Italiji navada, da ljudje časnike kupujejo v kioskih. V Italiji ga pošiljamo Tržačanom, ki zdaj živijo drugod in bi bili radi seznanjeni z dogajanji v Trstu, v tujini pa imamo največ naročnikov v Avstraliji. To so večinoma Istrani, ki so se po vojni izselili v Avstralijo. Naša povprečna naklada je približno 63.000 izvodov, največ pa prodamo ob nedeljah. Ob posameznih dogodkih, posebej to velja za kroniko, ki ljudi posebej zanimajo, povečamo naklado za nekaj tisoč izvodov. Z igrami na srečo pa je tako, da navadno dvigujejo naklado, dokler igra traja, takoj ko je je konec, pa upade tudi naklada. Pri tem dobimo tudi kakšnega stalnega kupca, ki je ob igri ugotovil, da mu časnik ustreza in ga kupuje tudi, ko igre m več. Sicer je naša založniška skupina Monti prva v Italiji začela z igrami z bralce, uspeh pa je bil v začetku precejšen. Pozneje so bile podobne igre tudi na straneh vodilnih italijanskih časopisov, kot so Repubblica, Stam-pa, Corriere della sera. Vsekakor je to učinkovita reklama za časopis.
Kakšen je vaš pogled na zadevo Mondadori, M je precej razburila italijansko javnost, saj gre za kopičenje sredstev informiranja, ki so tast enega čioveka oziroma družbe. Ima to tudi kakšen vpliv na skupino Monti oziroma na časopis Piccolo, saj ste tudi vi pred kratkim dva dni stavkali?
SOBOTNA PRILOGA
TRŽAŠKA »POLITIKA«
Rušenje »goriškega zidu« na prvi strani
Stavka v naši založniški skupini Monti nima nič skupnega z zadevo Mondadori. Šlo je za interni problem in za interno stavko. Založnik je za naše časnike razglasil krizne razmere, kar pomeni, da lahko zaposlene predčasno upokoji ali jih pošlje v dopolnilno blagajno. Hkrati je ustanovil osrednjo agencijo Po-lipress, ki daje informacije za osrednji del časnika vsem časopisom v skupini. Prišlo je do konflikta med založnikom in uredniškimi odbori, ki menijo, da kriznih razmer ne bi bilo treba razglasiti, še manj pa se strinjajo s predčasnimi upokojitvami in pošiljanjem novinarjev v dopolnilno blagajno. Zato je tudi prišlo do dvodnevne stavke. Pri zadevi Mondadori gre za drugo stvar. Z delnicami, ki naj bi jih Berlusconiju prodal Formenton, bi pod Berlusconijevo okrilje prišla tudi rimska Repubblica. Uredniški odbor Repubblice meni, da bi Berlusconijev vstop pomenil napad na svobodo časopisov, ki so v skupini Mondadori. Sam se ne strinjam preveč s takšno razlago, saj ni nihče dvignil glasu, ko je delnice kupil De Benedetti. S strani italijanske levice lahko slišimo obtožbe, da gre za vprašanje svobode tiska.
Po mojem pa gre vseeno za precejšnjo razliko, če delnice kupuje Berlusconi, ki ima ze zdaj v rokah precejšen del italijanskih sredstev množičnega obveščanja...
... Že, že. Res se govori o kopičenju informacijskih sredstev, toda obstaja zakon in če je to v nasprotju z zakonom, bo založnik ze znal urediti zadeve. Kakorkoli že, moti me to da pri Berlusconiju levica vidi ogroženo svobodo tiska, pri De Benedettiju pa te nevarnosti ni bilo, vsaj nobena politična stranka ni opozarjala nanjo.
Ko sva že pri politiki in časopisih. Pred približno tremi tedni ko je peščica pristašev desničarske stranke MSI z vsedržavnim tajnikom stranke Finijem na čelu v Gorici naskakovala »goriški zid«, ki po njihovem prepričevanju nepravično deli mesto. Piccolo je temu dogodku namenil izjemno veliko prostora. Celo stran na dan naskoka in skoraj celo stran dan po naskoku. Se vam ne zdi, da ste temu dogodku namenili preveč pozornosti in ste ga s tem napihnili?
Pričakoval sem to vprašanje, ki sem si ga tudi sam zastavil, ko sem izvedel za namero tajnika MSI Finija, da bi simbolično podrli »goriški zid«. Natančno sem premislil, preden sem se odločil. Najprej sem tja poslal dva poročevalca, saj dva para oči bolje vidita. Tako prvi kot drugi dan sem se odločil, da bomo o dogodku poročali v prvem delu časopisa, na strani, ki jo namenjamo aktualnim dogod-
Tržaški časnik Piccolo je nedvomno najpomembnejši ustvarjalec javnega mnenja v Trstu. Statistike kažejo, da je razmerje med
številom prodanih izvodov in številom prebivalcev najvišje v Italiji. Ponosni so tudi na tradicijo, saj je prva številka Piccola izšla 29. decembra 1881. Bil je četrtek, mi pravi sedanji glavni urednik Riccardo Berti, ki Piccolo vodi šele dober mesec dni.
kom. To sem storil predvsem zaradi dogodkov v Berlinu in na vzhodu sploh. Seveda so bili dogodki na Vzhodu neprimerno pomembnejši od tega v Gorici, toda navsezadnje je MSI le stranka, ki je zastopana v parlamentu. Ko se skupina parlamentarcev odloči, da bo simbolično podprla del zidu, ki ločuje dve državi, je to zame dogodek, ki gaje treba oznamovati. Poudarek je bil tolikšen tudi zato, ker smo lokalni časopis. Če bi bil urednik Corriere della sera ali Repubblica, bi poslal enega poročevalca in dogodku dal tudi manjši naslov in pomen.
Toda, mar ni cela stran kljub vsemu preveč za peščico ljudi, ki je navsezadnje prišla v Gorico le zato, da bo o njihovem »naskoku« na mejo pisali, ne pa z željo, da bi mejo resnično podprli?
Pri takšnih dogodkih vselej obstaja nevarnost, da stvari preveč potenciraš, jim daš
s tem tudi večji pomen, kot ga imajo v resnici. To drži. Toda gre za določen trenutek, v katerem je prišlo do te akcije MSI. Če bi se meje lotili, preden je padel berlinski zid, ali kdaj kasneje, ko bo to zapisano le še v zgodovinskih učbenikih, bi prav gotovo ravnal drugače. Ker pa so to storili po vseh dogodkih na Vzhodu in ker je tako imenovani goriški zid le nekaj kilometrov od tod, se mi je kot glavnemu uredniku Piccola zdelo prav, da dam temu dogodku tak poudarek. Prepričan sem, da je bila moja odločitev pravilna, opozarjam pa, da ni šlo za politično odločitev.
Nekaj politike pa je pri tej odločitvi vsekakor bilo?
Ne. Če bi bila, bi naredil tako kot na primer Secolo dTtalia, ki je imel na prvi strani celostranski naslov in fotografijo tajnika MSI Finija. Jaz sem dal dogodku poudarek, kot ga
zasluži dogodek v očeh neodvisnega časopisa, kakršen je Piccolo.
Piccolo je precej pisal tudi o Maccanicovem osnutku zaščitnega zakona in dogajanjih v zvezi s tem. Kakšno je vaše mnenje o tem in kako kot Netržačan vidite odnos med Slovenci in Italijani v Trstu?
Ne bi rad dajal diplomatskih odgovorov, toda tu sem premalo časa, da bi lahko problem bolj poznal. Pozorno spremljam dogajanja v zvezi s tem, kakor tudi vprašanje sožitja med Italijani in slovensko manjšino. Kot ste videli, tudi še nisem nikoli poslal uvodnika o teh zadevah, ker jih premalo poznam. Trst je mesto, ki je v preteklosti precej tpelo zaradi teritorialnih delitev na cono A in B. Zdi se mi, da je Maccanicov osnutek postavil natančne meje, ki določajo nekatera pravila sožitja. Zdaj je treba počakati na parlamentarno razpravo, saj bo precej dopolnil, preden bo zakon sprejet. Postavimo se za trenutek v kožo Tržačanov. Tržaški kolegi mi pravijo, da jih dejstvo, da bi imeli dvojezični potni list, spravlja v »tilt« (izraz, ki se uporablja za prekinitev igre pri tako imenovnih fliperjih, ki ga igralec povzroči s sunkovito potezo op.a.). Parlament bi moral sprejeti dopolnila, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Sicer pa se res ne čutim sposobnega, da bi obširneje odgovarjal na to vprašanje.
Lahko pa odgovorite, zakaj ni bila objavljena informacija, da je več kot sto tržiš kih
|	la sfisaff AMi
Hv, ^
• ij§K ;#ll§
akaj so tipične italijanske koncentraci-"#0 je kapitala zastarele, ko pa se kapital združuje povsod po svetu, so vprašali Ml Friedmana v televizijskem intervjuju. jBlmiZato, ker ne gre samo za vertikalno združevanje, ampak tudi za horizontalno, nakupovanje bank in predvsem - za prodiranje na področje informacij. Z berlinskim zidom varovalnih investicijskih bank, s posedovanjem famoznega »presežka informacij« v zvezi med ekonomijo in politiko ter z lastništvom vplivnih časopisov se krog zapre. Vojna za časopisno in založniško hišo Mondadori, ki je izbruhnila potem, ko je predstavnik te hiše napovedal prodajo določenega svežnja delnic Berlusconiju, s čimer bi ta praktično z večino kapitala nadzoroval Mon-dadorijeve časnike, je aktualiziran primer Friedmanove splošne ocene. V odsotnosti protimonopolne zakonodaje nasploh in za informativno področje še posebej, je skratka mogoče, da industrialec, ki ima v rokah 40 odstotkov celotnega televizijskega omrežja in polovico vse ekonomske propagande, kupi še-vplivne časopise (Repubblico, Espresso, Panoramo) in tako obvlada še 18 odstotkov vseh prodanih časopisov.
Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravi zdaj direktor rimske Repubblice, ki se s prodajo počuti najbolj neposredno ogrožena v svoji neodvisnosti. Berlusconijeva časopisna vojna je v, nekaj dneh postala zadeva izjemnega nacionalnega pomena in oba doma italijanskega parlamenta sta pospešeno začela delati na osnutkih protitrustovske zakonodaje, ki že leta ne pridejo do dokončne oblike. Predsednik republike Cossiga je čutil potrebo, da tudi s svoje strani priporoči hitro sprejetje pravil za zagotovitev »pluralizma«, svobode informiranja in pravico državljana do informacij.«
Dvomi, ki ga ustvarjajo »neobrzdana« pravila kapitalistične koncentracije, oziroma še bolje, odsotnost sankcij za kršenje splošnih ustavnih protimonopolnih odredb, obstaja še nekaj časa. Vsi o njej govorijo kot o nevarno-
KONEC ZADNJE JUŽNOAMERIŠKE VOJAŠKE DIKTATURE
ii Pinochet
poslal
Noriega?
Z zmago opozicijskega kandidata Patricia Aylwina na volitvah v Čilu je v Južni Ameriki padla še zadnja diktatura. Pinochetu so Čilenci že oktobra lani ob referendumu o podaljšanju njegovega predsedniškega mandata rekli »ne«, zdaj pa so zavrnili tudi nadaljevanje njegove politike.
BOJ PROTI INFORMACIJSKIM MONOPOLOM V ITALIJI
Požiralci svobode tiska
sti. Na primer pred kakšnima dvema mesecema premier Andreotti, ki je javno potožil, da veliki industrialci nadzorujejo ves sistem informiranja. »Zaradi velikih koncentracij kapitala na področju informacij le-te nadzoruje zelo majhno število ljudi, s tem pa so politične opcije vnaprej pogojene. Gre za tako resno koncentracijo, da postavlja v negotovost celo ustanovo splošnih volitev.« Politika kot zloraba (s pomočjo informacijskega sistema), razdeljevanje informacijskega »kolača«, po zvezah s strankarsko birokracijo, klientelsko izvajanje oblasti so nato logične posledice koncentracij.
Kaj je hotel reči Andreotti, sicer ni povsem jasno; vsekakor se vladi zdaj, ko je izbruhnil spor med De Benedettijem in Berlusconijem oziroma, ko se je začel upor med novinarji, nikamor ne mudi. Drugače kot razjarjeni direktor Repubblice Scalfari, ki je vidi v Berlusconijevem nakupu kvalificirano obliko napada na svobodo informacij in konkurenco na trgu se je vlada očitno postavila na stališče, da gre za spopad med dvema podjetnikoma. »Ne vem, zakaj bi bila svoboda informiranja zdaj bolj ogrožena, kot je bila poprej«, je dejal sekretar demokristjanske stranke Forlani.
Eni finančni skupini največ četrtina informativne torte?	______
Ameriški novinar Alan Friedman je izdal že drugo knjigo
o italijanskem kapitalizmu. Zanj je Italija vzorčen primer »starega kapitalizma«, saj je v rokah nekaj »družin« in monopolnih finančnih skupin praktično vsa ekonomska moč in velik del politične. Poosebljenje »srednjega veka kapitalizma« je Silvio
Berlusconi, predsednik Fininvesta, njegovo nasprotje
>kapitalist, ki verjame v trg«, pa je predsednik Olivettija Carlo
de Benedetti.
Na tej točki se spet lahko vrnemo k Friedma-nu in njegovi oceni De Benedettija. Prav res, zakaj novinarji niso protestirali proti večin-
Vladni kandidat Hernand Buchi je namreč dobil samo 29 odstotkov glasov, Patricio Ayl-win pa si je zmago zagotovil s 55 odstotki glasov čilenskih volilcev. Hernan Buchi je bil v času Pinochetove diktature minister za finance in ga štejejo za očeta čilenskega »gospodarskega čudeža«. Po Pinochetovem strmoglavljenju prvega socialističnega predsednika v Južni Ameriki Salvadorja Allendeja je v državi res prišlo do gospodarske stabilnosti, vendar hkrati s tem do socialne zaostritve, saj je predvsem opozicija vsa leta opozarjala, da je Čile res bogata država, vendar je to bogastvo nepravično razdeljeno. Sicer pa nam primerjava med zadnjim letom Allendejeve (1973) in zadnjim letom Pinochetove (1989) vlade pokaže naslednje: interni bruto proizvod se je s 7,8 milijarde dolarjev povečal na 21,6 milijarde dolarjev. Dohodek na prebivalca s 780 dolarjev na 1730 dolarjev, nezaposlenost s 6,1 na 6,3 odstotka, izvoz pa z 1,2 milijarde v letu 1973 na 4,8 milijarde v letu 1989, vendar je pri slednjem podatku treba dodati, da gre za izvoz do julija letos. V Čilu pa se je povečal tudi zunanji dolg. Leta 1973 je država tujini dolgovala 3,3 milijarde dolarjev, zdaj pa dolguje 17,6 milijarde.
Poraženi predsedniški kandidat Hernan Buchi je vsekakor človek, ki je najbolj zaslužen za čilske gospodarske uspehe, vendar mu je sodelovanje v Pinochetovi vladi pred volitvami prej škodilo kot koristilo. Buchiju je uspelo od februarja 1985, ko je prevzel ministrsko mesto, do letos, ko ga je zaradi priprav na
skemu kapitalu Olivettija v finačni družbi, ki izdaja časopise, se pa borijo proti Berlusconiju? De Benedetti kot »zagovornik konkurence« in preglednosti (v nasprotju z Berlussoni-jem čigar podjetja ne nastopajo na borzi, so De Benedettijevi osli »transparentni«) je po Friedmanu simbol novega vetra v italijanskem kapitalizmu. Toda stopnje nevarnosti za svobodo informiranja je težavno razlagati samo z analizo osebnosti in značajev; bolj najbrž šteje dejstvo, da gre pač za superkon-centracijo na področju, ki po svoji naravi monopola ne prenaša najbolje. Povezuje se tudi z zadevo, ki je že nekaj časa na ustavnem sodišču. Družba Fiat, ki je lastnik torinske Stampe, in prek banke Gemina nadzoruje tudi časopisne družbe Rizzoli Corsera, ima po navedbah ene strani v rokah skoraj 13 odstotkov vseh prodanih dnevnikov. Ustavno sodišče naj bi na podlagi splošnih
volitve zapustil, čilski zunanji dolg zmanjšati za skoraj 6,4 milijarde dolarjev. To so v glavnem dosegli s konverzijo dolgov v naložbe.
Največji izziv, ki torej takoj po začetku vlade čaka Patricia Aylwina, je ravno gospodarska politika. Zmagovalec volitev je ne namerava spremeniti. Ne smemo pozabiti, da je bil Aylwin v zadnjih dneh Allendejeve vlade predsednik senata in je v tej funkciji nasprotoval politiki tedanje socialistične vlade, ki je državo najprej pripeljala v gospodarski, nato pa še v politični kaos in s tem vojski dala dovolj »argumentov«, da se je odločila za državni udar. Kaj je sledilo po tem, vemo, novi čilski predsednik pa bo moral zdaj z izredno previdnostjo krmariti med ostanki vojaške moči in novimi zametki demokracije. V oporo mu je lahko predvsem spoznanje, da se je obdobje južnoameriških vojaških diktatur na splošno že končalo, čeprav sem in tja še prihaja do posamičnih sunkov.
Pinochet — dosmrtni senator______________
Prehodi iz vojaške v civilno vladavino so bili doslej vedno občutljivi in prav nič drugače ne bo v Čilu. Aylwin je sicer z večino glasov zmagal na volitvah, vendar ima na številnih področjih še vedno zvezane roke. Rezultati volitev v novi kongres namreč kažejo naslednje: Aylwinova koalicija je dobila 71 poslanskih in 22 senatorskih mest, Biichijeva stranka pa 49 poslanskih in 16 senatorskih. Pri tem je treba slednjim prišteti še devet senatorskih
protimonopolnih pravil sklenilo, da je mogoče z veljavnostjo za nazaj razveljaviti finančne transakcije, ki bi neki ustanovi dovolile pridobiti prevladujoč položaj na trgu. Po naključju se bo torej primer Fiat srečal s parlamentarno obdelavo primera Fininvest in tako rekoč identičnimi ključnimi vprašanji.
Vendar ne gre le za vprašanje večinskega kapitala v delniških družbah, ki financirajo izdajanje časopisov in delovanje elektronskih medijev. Gre tudi za druge vzvode, prek katerih je mogoče dejansko nadzorovati množična občila brez večinskih delniških vsot: za sestavo delničarjev, za razsežnosti in obseg realnega nadzora časopisnih in založniških hiš, za imenovanje visokih administratorjev, za vprašanje, kdo izbira in imenuje direktorje, kaj lahko direktorji storijo, če so pod pritiskom od zunaj.
mest, ki si jih je vojaška vlada avtomatično zagotovila že v ustavi iz leta 1980, eno med njimi pa pripada tudi Augustu Pinochetu, ki ga lahko obdrži kar do smrti, vendar pa mora v tem primeru zapustiti poveljstvo vojske, na čelu katere je, prav tako po ustavi, lahko še nadaljnjih osem let. General Pinochet je seveda že pred volitvami pričakoval poraz njegove politike (tega so napovedale vse ankete javnega mnenja), pa si je zato vnaprej zagotovil precej vpliva prek svojih najožjih sodelavcev, ki jih je imenoval na pomembna politična mesta. Tudi zdaj sta poveljnika mornarice in letalstva (sicer tudi Pinochetova kritika) že napovedala svoj odhod. Če bo do njih prišlo še pred 15. marcem prihodnje leto (ko bo Patricio Aylwin tudi uradno prevzel predsedniško mesto), bo Pinochet sam določil njuna naslednika. General sicer zdaj izjavlja, da namerava v prihodnosti poveljevati samo še kopenski vojski, vendar se kljub temu zastavlja vprašanje: »Ali se ne bi mogel Pinochet spremeniti v generala ,Noriego v južni coni1«. Kot je znano, tudi panamski mogočnež že nekaj časa iz ozadja vlada v državi, pred katerim pa se je sploh prelevil v vodjo vlade.
Odstranjevanje Pinocheta z njegovih položajev bo za čilsko vlado dovolj delikatno delo, ki se bo povrhu vsega tega nujno srečala še z lastnimi problemi. Aylwin je na volitvah nastopil v imenu koalicije 17 strank izredno različnih ideologij. Od desne sredine do levice. Ta koalicija je bila enotna v tem, da je
Stranke so glede prvega vprašanja, kolikšen delež informativnega področja ima lahko ena finančna skupina (posredno ali neposredno), blizu druga drugi. Ocene nihajo med 20 in 25 odstotki celotnega proizvoda, mnogi pa menijo, da bi bila najustreznejša »rešitev nič«, torej prepoved koncentriranja tiskanih množičnih občil in elektronskih medijev. Po načrtu zakona, ki so ga na predlog ministra za PTT kot idejno rešitev že maja odobrili v senatu, je streha postavljene pri 20 odstotkih; to dopolnjuje določilo, da tisti, ki nadzoruje 16 odstotkov naklade dnevnih časopisov, ne more imeti televizije. Zdaj so krščanski demokrati radodamejši (govorijo o zgornji meji 25 odstotkov vsega proizvoda) in brez drugih omejitev, kar bi teoretično Berlusconiju dovolilo, da bi se še »rešil«. Združitev Mondadorija in Fininvesta bi namreč pomenila 18 odstotkov vseh dnevnikov, 33 odstotkov tednikov, tri državne televizijske mreže in 40 odstotkov vse ekonomske propagande; v celoti okoli 24 odstotkov informativne torte.
Novinarji se pripravljajo za odpor
Prvotno je zakonodajalec mislil na dva proti-monopolna zakona; enega za podjetja banke in zavarovalnice, drugega za področje informiranja skupaj z ekonomsko propagando. Zdaj pa so v senatu bolj naklonjeni misli, da bi sestavili en sam zakon s posebnimi določili za informativno področje. Posebno pozornost posvečajo zlasti sestavi nadzornih organov: v načrtu je predlog vrhovnega nadzorne-
razumnikov podpisalo peticijo, ki poziva Tržačane k razumevanju in strpnosti do tukaj
živečih Slovencev. Zanima me tudi, zakaj ste
njihovo pismo objavili z enotedensko zamudo?
Če se ne motim, smo vest o njihovi tiskovni konferenci objavili. . .
Jaz je nisem videl —
. . . No, zdi se mi. Sicer pa smo pismo objavili takrat, ko smo ga dobili. Eden izmed podpisnikov pisma, ki je bil nekoč tudi glavni urednik Piccola, Luciano Ceschia, mi je telefoniral in povedal, da bo poslal pismo, mi pa smo ga objavili z vsemi podpisi vred. Vsekakor pa se mi zdi, da smo notico o tiskovni konferenci objavili. Ker pa je bila tiskovna konferenca dan pred stavko, se je lahko zgodilo, da smo informacijo sicer imeli, vendar je potem zaradi dvodnevne stavke nismo objavili.
Slovenci, ki živijo v Trstu, večkrat zastavljajo vprašanje, kako to, da Piccolo ne objavlja novic o njihovih prireditvah oziroma o njih ne poroča. Gre za prepričanje, da Piccolo tukajšnje Slovence in njihovo dejavnost preprosto ignorira. Ali to drži?
Sporočila, ki nam jih pošiljajo Slovenci, redno objavljamo in ne delamo nikakršne politične cenzure. Pri tem se seveda ravnamo po merilu, da posvečamo večjo pozornost tistim manifestacijam ali pobudam, ki po našem mnenju zanimajo večino naših bralcev. Nikakor pa ne gre za to, da bi hoteli Slovence na kakršen način ignorirati.
Zanimivo bi bilo vedeti, kateri stranki »pripada« glavni urednik Piccola. Po vaših odgovorih bi sodili, da imate v žepu člansko izkaznico Krščanske demokracije?
Nimam nobene izkaznice politične stranke. Menim, da sem zelo svoboden in neodvisen novinar. V tem trenutku mora Piccolo po mojem prepričanju podpirati petstrankarsko koalicijo, ki je edina sposobna voditi Italijo. Med posameznimi strankami je v preteklosti prihajalo do precejšnjih nesoglasij, zdaj pa je teh pet strank našlo več skupnih točk, kar je po mojem mnenju vredno vse podpore. To še posebej zato, ker se bliža leto združene Evrope, v kateri bo imela tudi Italija dokaj pomembno vlogo. Predvsem pa jo lahko ima Trst. Prednosti Trsta vidim v neposredni bližini držav vzhoda, njegovo pristanišče bi moralo dobiti nekdanjo vlogo in pomen. Druga pomembna dejavnost je znanost. Raziskovalno središče v Padričah ne postaja le pomembno italijansko, temveč tudi evropsko znanstveno središče. Potem je tu še turizem. Trst je s svojo obalo in storitvami primeren za vrhunski turizem, zato bo moral svoj razvoj turizma temu tudi prilagoditi. To kažejo tudi načrti, saj naj bi v Sesljanskem zalivu zgradili turistične objekte vrhunske kakovosti, ki bi zadovoljili najbolj izbirčne goste. Prihodnost Trsta v združeni Evropi vidim torej v razvoju pristanišča, znanosti in turizma. Temu in vsemu, kar je s tem povezano, pa bo tudi Piccolo namenjal največ pozornosti.
Mišo Renko
ga odbora, ki bi ga sestavljali poslanci in senatorji in bi imel možnost uvesti preiskovalne postopke ob nevarnostih monopolnih koncentracij kapitala; organ bi imel pravico izrekati sankcije, vključno z absolutnimi prepovedmi.
Vse operacije finančnega povezovanja in združevanja bi morale biti sporočene temu odboru. V splošnem gre torej za sankcioniranje vseh podjetniških potez, ki bi lahko omejile svobodno konkurenco, kjer prihaja do določanja najvišjih cen, ali pa se omejujeta proizvodnja in dostop do trga.
Ker pa so to stvari, ki potrebujejo veliko časa, in konkretnega povoda Berlusconijevega širjenja očitno ne bo mogoče preprečiti, se novinarji prizadetih časopisov pripravljajo na nasprotno akcijo. Po treh skupščinah sodelavcev Republice so sprejeli nekakšno garancijsko listino, ki naj bi odslej urejala notranje odnose in razmerja z izdajateljem, postaja pa tudi vzorec za ureditev odnosov v celotni časopisni veji. Sodelavci časopisov med drugim zahtevajo pravočasna obvestila, če se pripravlja zamenjava lastniških svežnjev delnic, pravica redakcije, da na tajnih volitvah izbere direktorja časopisa in nadzorni odbor, ki bi bedel nad poklicno neodvisnostjo redaktorjev in nad pravico bralcev do informacij. Posebej je predvideno, da bi imel ta odbor pravico povedati mnenje, če bi prišlo do pritiskov od zunaj, tako na identiteto časopisa, kot na neodvisnost presoje in poklicne etike.
Tako bi lahko rekli, da je bitka za zagovornike svobodne konkurence na področju informacij izgubljena, toda Berlusconi vojne še ni dobil. Aktiviral je odporni mehanizem, ki bo sicer zaradi počasnosti zakonodajnih postopkov dolgo nastajal — medtem bo Alan Friedman lahko ponavljal trditev o pomanjkljivi demokraciji italijanskega kapitalizma — toda postopek zaustavljanja monopolov se je začel.
Mojca Drčar-Murko
treba strmoglaviti Pinocheta in obnoviti demokracijo. Prvi uspeh je dosegla že oktobra lani na referendumu in ker je pred tistim odločilnim trenutkom Aylwin odigral izredno pomembno in uspešno vlogo, je v internih dvobojih nato postal edini predsedniški kandidat opozicije na volitvah.
Te enotnosti pa ni dosegla desnica, saj je v njenem imenu poleg Buchija kandidiral še industrialec Francisco Errazuriz in s tem vladnemu kandidatu pobral veliko glasov.
Aylwin je izjavil, da nova vlada ne bo vlada stranke krščanske demokracije (katere predsednik je), temveč vseh sodelujočih v združeni opoziciji. Toda že same volitve so prinesle nekatere neprijetnosti. Ricardo Lagos, vodja »stranke za demokracijo« in ob Aylwinu ključna oseba, zaslužna za zmago opozicije na oktobrskem referendumu, je na volitvah izgubil s kandidaturo za senatorja iz mesta Santiago. V senat so prišli samo predstavniki treh od sedemnajstih strank združene koalicije.
Sprava z zgodovino na čilski način
Nerazčiščeno je tudi vprašanje podrejenosti čilske vojske predsedniku države. Sedanjo ustavo so Čilenci sprejeli na referendumu leta 1980. Opozicija in mednarodna javnost sta ves čas trdili, da je bil referendum izredno sumljiv. Kakorkoli že, v Čilu se po tej ustavi ravnajo, v njej pa je med drugim vojska opre-
deljena kot varuh ustavnosti države, kar si Pinochet razlaga v svojo korist. Patricio Ayl-win je generala medtem že opozoril, da se mu bo v primeru, če hoče še naprej ostati vodja vojske, moral podrediti.
Zanimivejše bo v čilski prihodnosti opazovati, kako bo nova vlada sklenila »spravo z zgodovino«. Pri tem bo imela pred očmi slabe izkušnje argentinske vlade, kjer so svetovno znana sojenja generalom na koncu postala farsa.
Na eni strani ima torej novi predsednik pred očmi slabe argentinske (pa tudi urugvajske) izkušnje s procesi, na drugi pa nanj močno pritiska čilska cerkev, ki že zdaj izjavlja, da se z resnico ni mogoče pogajati. Po podatkih humanitarnih organizacij je v šestnajstih letih vojaškega režima v Čilu umrlo ali izginilo več kot 25 tisoč ljudi, Patricio Aylwin pa je na prvi tiskovni konferenci po zmagi izjavil, da naj ne bo »ob zmagi nihče nemiren, pa četudi ima neplačane račune«, kasneje pa dejal, da je sedanji čilski zakon o amnestiji nesprejemljiv in da mora o najhujših kršitvah človekovih pravic odločiti sodišče. Vendar predsednik pravi, da ni revanšist.
Zadnji južnoameriški prehod iz vojaške v demokratično vlado tako za seboj zapira dolga leta vojaških vlad na celini, ki ji sicer vsi prerokujejo lepšo prihodnost, vendar je zanjo največji problem, kako rešiti sedanjost.
Marko Jensterle
DELO 26. stran


bčutka, da se kuje zgodovina, velika
j dvorana berlinskega mednarodnega {kongresnega centra ne daje. Delno | gre lo na račun arhitekture - pred------* stavnik vzhodnonemške socialnodemokratske stranke pripoveduje, da je potreboval pol ure, da je našel pravi vhod, ki kar sili k temu, da se dvorana sprevrže v pasivnega opazovalca dogajanja na velikem in bleščeče osvetljenem zaslonu. Televizijski efekt pač. Drugi razlog je gora papirja, ki so jo delegati dobili v roke zadnji hip: sicer sistematično razdeljeno gradivo, iz katerega je takoj razvidno, kaj je plod tuhtanja programske komisije in kaj so spreminjevalni predlogi baze, toda teh predlogov je toliko, da je zadeva docela nepregledna in dvorana od poglavja do poglavja potrjuje tisto, kar ponuja programska komisija.
Kongresne aktovke iz jute________________
Trženje politike pa je tudi pri socialnih demokratih doseglo takšno stopnjo, da morajo delegati - in seveda domači in tuji gostje ter zastopniki sedme sile - že na prvi pogled opaziti, za kaj gre, če le imajo oči na pravem
mestu. Potem ko so stevardese kongresnega centra še v nedeljo zvečer utrujeno odkimavale, ne, kongresnih gradiv še ni (ob vseh drugih težavah je bilo treba zadnji hip predelati poglavje o nemški politiki v osnutku programa), so v ponedeljek zjutraj, ko se je zasedanje že začenjalo, pred dvorano končno pripeljali velike zabojnike, iz njih pa so jeli deliti aktovke z gradivi. Ne plastičnih, kot je bila navada doslej, marveč iz čiste, prave, neobarvane jute. Ekologija, se je glasilo to sporočilo kongresnega trženja.
Novi temeljni program, imenovan tudi berlinski program, ne pomeni radikalnega konca programa, ki je bil leta 1959 sprejet v godes-berlki mestni hali v zelenem okolju godes-berškega zdraviliškega parka. Z godesber-škim programom se je SPD pred tridesetimi leti odrekla marksistični in razredni izključnosti ali povedano drugače, odrekla se je enotni vsezavezujoči ideologiji in izključni zvezi z razredom, ki se je po vseh socioloških ugotovitvah začel močno razslojevati. Tako je iz razredne postala sredinska stranka z am-bicijami na levi strani političnega telesa, kjer so hitro začele nastajati nove skupine prebivalstva, usmerjene liberalno in socialno. S to programsko usmeritvijo je SPD konec šestdesetih let segla po oblasti, kjer je potem ostala dobro desetletje in brez dvoma odločilno oblikovala zahodnonemško družbeno in politično prizorišče zadnje četrtine dvajsetega stoletja, prav tako pa so odločilno vplivala tudi na razvoj evropskih in svetovnih odnosov.
Berlinski program ohranja osnovne usmeritve godesberškega programa: odločitev za demokratični socializem (in zastran tega^se utegne razlikovati od slovenske demokracije,
ki hoče biti socialna), odločitev za takšne temeljne vrednote, kot so svoboda, pravičnost in solidarnost, odločitev za pravno in
SOBOTNA PRILOGA
PROGRAMSKI KONGRES SPD
Od Bad Godesberga do Berlina
socialno državo ter končno odločitev za raz-vijanje obrambne moči države (s čimer se je SPD leta 1959 dokončno odrekla svojemu nasprotovanju ponovni oborožitvi ZRN).
Tem izhodiščem dodaja berlinski program nekaj novih aktualnih sporočil. Gre za zahtevo po temeljni preobrazbi načina gospodarjenja tako, da to gospodarjenje ne bo uničevalo okolja, marveč ga bo ohranjalo; za zahtevo po izenačevanju položaja moškega in ženske v vseh življenjskih okoljih; pa tudi za zahtevo po enakem obravnavanju dela, plačanega in neplačanega, to je po izenačevanju dela (in pravic, ki izhajajo iz tega) v plačanem poklicnem življenju z neplačanim delom v gospodinjstvu ali pri negi ostarelih in nemočnih ljudi. Nekatere od novih problemov je moč reševati v nacionalnih okvirih, kot doslej; drugi so svetovni in jih je moč reševati samo v mednarodnih razsežnostih. Gre zlasti za preprečevanje svetovne ekološke katastrofe in ohranjanje naravnega okolja, v katerem je mogoč obstoj človeštva; za premoščanje propada med industrijskim Severom in nerazvitim Jugom, prepada, katerega posledice segajo, kot priča požigalstvo tropskih gozdov, tudi na področje svetovne ekologije; ter seveda za zagotavljanje takšnega miru, ki se bo vse manj opiralo na kopičenje orožja in blokovska neravnotežja ter vse bolj na politično dogovarjanje in vzajemne interese.
Plan je spet pogorel_____________________
Kar zadeva osnovno gospodarsko usmeritev, berlinski program prevzema osnovno smernico iz godesberškega programa, ki je sprejel tržna merila, državni intervencionizem pa le v tolikšni meri, kolikor je to neizogibno. Ta del predkongresne programske razprave je bil bržkone teoretično pa tudi politično najzanimivejši, tako zaradi samega vprašanja, kakšno naj bo v socialnodemokratski politiki razmerje med trgom in državnim poseganjem, kot tudi zaradi iz te razprave izhajajočega vrednotenja državnega poseganja in vloge državne oblasti v socialdemokratskem konceptu. Levo krilo, kjer je bil najglasnejši strankin marksistični teoretik von Oertzen, se je zavzemalo za ostrejšo politiko državnega dirigizma, vendar pa je bilo v polemikah potisnjeno v hudo defenzivo; dogodki na Vzhodu, ki vse bolj prisega na merila svetovnega trga in ki se odreka »planu«, mu niso šli na roko in Von Oertzen se zadnjega kongresa ni udeležil, ker so ga menda mučili želodčni krči. SPD tako tudi v novem programu ostaja pri starem reklu: toliko trga, kolikor je le mogoče, in toliko državnega poseganja, koli-
Sedmi program v 130-letni zgodovini SPD vsebuje marsikaj, s čimer odgovarja na izzive novega časa. Žal v njem ni moč najti takšne opredelitve, ki bi socializmu po vseh katastrofah zadnjega časa in po mnogih starcih, ki se v njegovem imenu kopajo v krvi, vrnila nekdanjo privlačnost.
kor je nujno. Drugi del te iste razprave se je nanašal na vlogo države v konceptu socialnodemokratske gospodarske politike. V značilni konstelaciji, v kateri ima kapital pač oblast nad kapitali, razredne stranke pa imajo v političnih sistemih, v katerih je politično organiziranje delavskega razreda dopuščeno, možnost, da si vsaj začasno osvojijo državno oblast, je bil prav prevzem vlade tista razpoka, prek katere je levica lahko dobila vpliv na državno gospodarstvo. Od tod tudi »etatizem«, ki je že malodane od začetka tega
stoletja tako navzoč ravno v socialni demokraciji. Tudi z novim programom se socialna demokracija ne odreka temu vzvodu — nasprotno: veliko razmišlja o tem, kako bi ga lahko uporabila tam, kje kapitali v vse večjih količinah uhajajo v nenadzorovano nadnacionalno sfero in od tod prizadevanje PSD, da bi Evropski parlament dobil v Evrospki skupnosti širša pooblastila, — vendar pa je v večji meri odpira tudi vprašanje tako imenovane obratne demokracije (v tovarniških obratih) in oblik participacije, ki naj bi postala v ZRN
paritetna. Etatizem je namreč prišel na slab glas zlasti v realnem socializmu, pa tudi v socialni demokraciji je bilo v tem stoletju že veliko bolj ali manj usodnih primerov pajda-štva med vrhunsko socialistično politiko in kapitalom. Zato berlinski program terja, naj bi tehnični in gospodarski razvoj ne bila prepuščena izključno silam trga, marveč ju je treba postaviti pod nadzor družbe, ki mora zagotoviti, da se bosta gospodarstvo in znanost ravzvijala v skladu s socialnimi in ekološkimi imperativi. Kot odločilno orodje takšnega nadzora program navaja temeljito demokratizacijo gospodarjenja in udeležbo zaposlenih tako pri odločanju (soodločanje na paritetni podlagi) kot tudi pri premoženju (udeležba zaposlenih pri kapitalu). Tudi uvajanje plebiscita v politični sistem naj bi pomagalo zagotavljati tak družbeni nadzor, četudi se je del socialnodemokratske poklicne politike tej zahtevi postavil po robu, češ da bo s tem okrnjena odgovornost parlamenta.
Ljubljana, 23. decembra 1989
Kako zaposlili še tretjo tretjino prebivalstva_____________________________
Kar zadeva samo gospodarjenje, pa naj bi bilo to sleherni hip prežeto z ekološkim tehtanjem. Vedenje, ki spodjeda okolje, naj bi poslej kaznovali, spodbujali pa naj bi proizvodne procese, ki varujejo okolje, ter varčevanje z energijo. Gre za poglavje, ki je tesno povezano s spremembami v davčni politiki (ekološki davek) in ki je, ko gre za pravično izvedbo, tudi najbolj sporno. Kar zadeva jedrsko energijo, pa se je SPD odločila za »milo« varianto: zavzema se za »izstop« iz jedrske energije, vendar ne takoj.
Zanimivo je tudi poglavje, ki se nanaša na zaposlovanje in družbeni sklad delovnega časa. Poglavje se opira na tista teoretična razmišljanja, ki so se ukvarjala z nastankom dvetretjinske družbe, v kateri sta zaposleni dve tretjini za delo sposobnega prebivalstva, medtem ko tretja tretjina bolj ali manj ves čas gnije ob sicer zadostni socialni pomoči. Pred časom je posarski ministrski predsednik Oskar Lafontaine nenadoma dobil od sindikatov klofuto, češ da je desničar, ko se je
zavzel za prerazporeditev sklada delovnega časa na način, ki bi omogočil zaposlitev novih delavcev, četudi ostali spričo krajšanja delovnega časa ne bi dobili mezde, kakršno so imeli prej. Lafontaine pogosto misli vnaprej in še zdaleč ne sodi ne strankino desno krilo: je le med tistimi, ki znajo svoje politične nastope graditi na solidnem teoretičnem znanju. In zdi se, da tudi tokrat ni udaril mimo cilja. Program se zavzema za nadaljnje krajšanje delovnega časa (30 ur tedensko), vendar pa ne tudi za krajši obratovalni čas (in prav tu se program bolj približuje Lafontainu kot pa vplivnim sindikalističnim voditeljem, ki se pogosto postavljajo na neoludistično stališče, češ kaj nam mar, kako so izkoriščena sredstva za proizvodnjo). Krajšanje delovnega časa ob polni izkoriščenosti zmogljivosti pomeni pač več zaposlenosti in s takšno politiko utegne biti SPD na bližnjih volitvah dovolj prepričljiva.
Po programu iz Eisenacha (1869), Gothe (1875), Erfurta (1891), Gorlitza (1921). Heidelberga (1925) in Bad Godesberga (1959) je berlinski program sedmi program SPD. Pri konkurenčnih strankah je naletel kajpada na grajo in tudi na posmeh. Argument, ki ga ima konkurenca, ni brez soli: socializem, to je »realni«, ta hip kaže le še rebra, sam program pa je najšibkejši prav tam, kjer bi moral
definirati svojo vizijo socializma. Zastran tega vprašanja so zahodnonemški socialni demokrati krenili raje po poti najmanjšega odpora, to je po poti ostre kritike »revolucionarnega krila« delavskega razreda in njegovih »dosežkov«, in sicer do te mere, da so napovedali začasno prekinitev odnosov z Enotno socialistično partijo Nemčijo prav v trenutku, ko se je ta začela spreminjati, ter potem, ko so se dolga leta hvalili s svojimi »posebnimi« odnosi z njo.
Marjan Sedmak
rr” n ker sta velesili sedaj lepo dogovorjeni,
kako urejati stvari po Evropi, jima zago-j revo ni prav nič do tega, da bi poleg f. i vzvalovimo Vzhodne Evrope in nastajajo-fefižče združene Nemčije dobili na grbo še problem ostankov razpadle Jugoslavije. Prav zato je bržkone kar iskrena nedavna uradna izjava ameriškega zunanjega ministrstva, v kateri to pravi, da je »močno zaskrbljeno nad stanjem v Jugoslaviji, in da ZDA podpirajo enotno in federativno Jugoslavijo«. Ker so zahodni analitiki ugotovili, da je naša zvezna vlada pravzaprav še edina preostala zvezna institucija, ki deluje še kolikor toliko neokrnjeno (o našem »zablokiranem« državnem predsedstvu si pač ne delajo iluzij), Was-hington tudi izraža posebno podporo »zvezni vladi Anteja Markoviča in njegovim reformskim prizadevanjem«.
Česa več kot verbalne podpore naši vladi in Markoviču Zahod verjetno tudi ne more dati. Potem namreč, ko izjavijo, da podpirajo celovito in federativno Jugoslavijo — nas lahko samo še gledajo, opazujejo. Kdo vse nas z ameriške strani pravzaprav opazuje, je težko reči. Bržkone je to nekaj ljudi v State Departmentu, ki morajo to poklicno opravljati. in ljudje v specializiranih službah, ki imajo različne naslove. Morda na nas kdaj pa kdaj (vendar strogo neuradno) pomisli tudi namestnik zunanjega ministra Lawrence Ea-gleburger, ki je bil nekoč veleposlanik pri nas in tudi sicer pozna naše posle v ZDA. Toda Eagleburger se sedaj poleg rednih del ukvarja predvsem s koordinacijo pomoči Poljski in Madžarski. To dodatno skrb mu je nedavno tega naložil na pleča predsednik Bush.
Kaj bi z nami?_____________________________
Potem je tu še ameriški tisk. Vsi pomembnejši časopisi v glavnem opozarjajo na nevarnost
KAJ VEDO AMERIČANI O NAS
sednik
ovaške je Miloševič
srbskega nacionalizma in ambicije Slobodana Miloševiča. V zadnjem času sta o tem pisala predvsem Wall Street Journal in Christian Science Monitor. (Zadnji, ki je kaj pozitivnega napisal o Miloševiču, je bil Baltimore Sun oktobra letos. V njem je kongresna poslanka iz Marylanda Helen Delitch—Bentley napisala vse lepo o Srbiji in Miloševiču in vse grdo o albanskih separatistih.) Wall Street Journal v eni izmed svojih zadnjih številk ugotavlja, da bi Slovenijo lahko postavili poleg Madžarske, Srbijo pa na takšno pot, kakršno ubira Romunija. Christian Science Monitor pa na splošo svari pred pohodom srbskega nacionalizma. Da nas ti časopisi spremljajo bolj naključno kot pa dosledno in bolj površinsko kot pa natančno, kaže že dejstvo, da se je prav uglednemu Christian Science Monitorju zapisalo, da je Slobodan Miloševič predsednik Jugoslavije. Časopis je kasneje objavil popravek, v katerem je pravilno zapisal, da je predsednik našega državnega predsedstva dr. Janez Drnovšek. Toda tudi v popravku je prišlo do napake, kajti časopisje o Drnovšku zapisal, da je hkrati tudi predsednik Slovenije ...
Kar zadeva Jugoslavijo kot državno in politično tvorbo, niti uradna niti medijska Amerika ne vesta natanko, kaj bi z njo. Ko je bil Ante Markovič oktobra na obisku v ZDA, ga je po ramenih potrepljala vsa prva garnitura
Zaradi »mitinga resnice« in srbskega bojkota si je Jugoslavija v ameriškem medijskem prostoru končno le izborila nekaj več p ros to ra. Videti je, da so Američani le ugotovili, da se v Jugoslaviji spopadata dva koncepta — in da sta problem zlasti »srbski nacionalizem in Miloševič«.
zvezne administracije od predsednika Busha, zunanjega ministra Bakerja in obrambnega ministra Cheneya (v Pentagonu so mu uprizorili celo manjšo parado) navzdol. »Podpiramo vas in vaše reforme,« so govorili vsi po vrsti, naš premier pa je tudi vsem po vrsti razlagal, kaj vse smo že in kaj vse še bomo postorili v Jugoslaviji. Toda niti obisk niti bodrilno trepljanje in spodbudne besede niso spremenili položaja v Jugoslaviji.
Američani te dni spet gledajo na nas kot na čudo, ki »tam nekje med Madžarsko in Ro^ munijo« s svojimi tribalističnimi vojnami grozi, da iz Balkana napravi »Balkan« in tako poruši vse, kar je bilo s tistim znanim fifty-fifty sklenjeno na Jalti.
»Tvegano območje« _______________________
Iz ekonomskega zornega kota Jugoslavija v odnosih z ZDA seveda tudi ne kotira viso-
ko. Blagovna menjava je letos znašala v obeh smereh približno toliko, kolikor so ameriški otroci porabili za božične nakupe, se pravi, nekaj več kot milijardo dolarjev. Da je skromni podatek še klavrnejši, priča tudi dejstvo, da je ta menjava letos za kakih osem odstotkov manjša od lanske.
Na nedavnem posvetu ameriško-jugoslovan-skega ekonomskega sveta v New Yorku je bilo sicer slišati precej spodbudnih besed o ameriško-jugoslovanskem sodelovanju in odnosih. Predstavnik zunanjega ministrstva in direktor oddelka za Vzhodno Evropo in Jugoslavijo James Swihart je s konstruktivnimi besedami orisal »jugoslovansko-ameriške odnose v spreminjajoči se Evropi«. Vendar pa je tudi poudaril, da »močne pozitivne težnje v državah Varšavskega pakta, na primer na Madžarskem in Poljskem, postavljajo sedaj Jugoslavijo v bolj kritično luč in jo tako
gledajo celo tisti, ki so ji med vsemi ameriškimi opazovalci najbolj naklonjeni. To je naravno prilagajanje spreminjajočemu se mednarodnemu okviru, vendar to nikakor ne pomeni nekakšnega ^protijugoslovanskega počutja’ ... Jugoslavija, ki se je nekoč edina v Evropi postavljaja kot izziv sovjetskemu modelu, je sedaj, na srečo, dobila vrsto tekmic. . .«
Kot je povedal Swihart, je bilo v Jugoslaviji v prvih desetih mesecih letos registriranih petnajst novih ameriških skupnih vlaganj (jo-int ventures), kar je veliko povečanje v primerjavi s skupnimi vlaganji v prejšnjih obdobjih.
Toda tudi ta vlaganja so previdna tipanja v neznano. Medtem ko velika ameriška podjetja (na primer General Electric) kar tekmujejo med seboj, katero izmed njih bo prvo vlagalo na Madžarskem, Poljskem ... pa Jugoslavija še vedno velja za »visoko tvegano območje«. Za vsako vlaganje ali transakcijo jamstva naših bank ne zadoščajo; potrebne so super garancije, kajti naše notranje razmere nikakor niso privlačne in vame za tujega poslovneža. Če pa je temu dodan še podatek o naši hiperinflaciji, so bojazni še toliko večje.
O tem, kako gleda na jugoslovansko gospodarstvo, je na posvetu govoril tudi predstav-
nik iz evropskega oddelka mednarodnega denarnega sklada IMF Jan van Houten. Potem
ko je izrazil optimistično voljo IMF, da z Jugoslavijo doseže nov stand-by sporazum (pogajanja še vedno trajajo, sporazum pa bo lahko podpisan kvečjemu šele prihodnje leto), in da so prizadevanja jugoslovanske vlade skladne s tistim, kar podpira tudi IMF, je van Houten dejal tudi naslednje: »Pogosto me opozarjajo, da se ekonomske razprave v Jugoslaviji v tem zadnjem desetletju niso kaj prida premaknile naprej. In res, ko sem v naši dokumentaciji prebiral opis ekonomskih reform v Jugoslaviji v minulih letih, je bil ta precej podoben tisemu, kar slišimo tudi danes. To seveda daje plodno podlago za razne nekonstruktivne komentarje dolgoletnih opazovalcev razmer pri vas. Hkrati pa to omogoča tudi zdravo dozo realizma in previdnosti, ko ocenjujemo sedanja prizadevanja za uresničevanje sistemskih sprememb v Jugoslaviji. Sklad pozdravlja in podpira te pobude. Vendar pa smo jugoslovansko vlado opozorili, da se sistemske reforme ne morejo obdržati v ozračju visoke in nestabilne inflacije .. .
Nikomur na posvetu tudi ni šlo v glavo, kako to, da pri nas še vedno ne zapiramo nerentabilnih tovarn in kako to, da banke še naprej s posojili podaljšujejo njihovo vegetiranje. Tega preprosto ne razumejo.
Kakor Američani tudi ne morejo doumeti, kako sploh še lahko poslujemo s svetom, ko pa doma z bojkoti razbijamo lastni trg. A, kot pravijo, nobena stvar ni čisto zanič. Mogoče je tudi v našem primeru kaj koristnega in poučnega. Kar bo seveda verjetno kmalu jasno.
Mitja Meršol
gsjBjgi, esede britanske železne dame niso le • 1 • jjjjl naP°ved boljših časov v gospodarskih Pfpffi odnosih med Vzhodom in Zahodom, [jlH so tudi odraz novih konceptov varno-sti in ravnotežja sil, ki prodirajo v vodilne prestolnice obeh klasičnih, vojaškopoli-tičnih blokov; to so koncepti, ki izhajajo iz domneve, da glavna rivalstva v globalnih odnosih niso več (oziroma niso predvsem) voja-ško-politična, ampak gospodarska in trgovinska.
Hladnovojni propagandni stroj je utihnil. Starega Ronalda Reagana, ki je rohnel nad imperijem zla, češ da čepi na evropskem vzhodu, ni več. Povprečni Američan v anketah javnega mnenja vse pogosteje in nedvoumno potrjuje, da glavne grožnje prihajajo od drugod. Tesnoba pred »Rusi, ki prihajajo«, se umika pred občutki nemoči in ogroženosti ob poplavi tujega blaga in kapitala, ki se razliva po ameriškem trgu. Američani se bojijo Japonske in Zvezne republike Nemčije?
Kdo bo novi osvajalec vzhodne In srednje Evrope
Večina analitikov meni, da v državah med Panonsko nižino in Baltiškim morjem ni več poti nazaj. Vzpostavljajo se nove družbene strukture »po meri Evrope.« Čas je torej za premislek o obnovi v socializmu razdejanih gospodarstev. Kdo bo prvi na tem novem, obetavnem trgu blaga in kapitala in kdo si bo odrezal največji kos pogače? To je vsekakor vprašanje, ki bo v temeljih zamajalo ravnotežje na gospodarski osi Bruselj—Tokio—New York.
Rekli bi, da bo Evropska skupnost prvi in najresnejši kandidat za finačni in trgovinski vdor v srednjo in vzhodno Evropo. Z njo jo
POHOD KAPITALA NA VZHOD
Hladna
na je bila boljša
vežejo kultumo-civilizacijske spone, ki so bile za nekaj desetletij sicer nasilno pretrgane, toda relativna lahkotnost, s kakršno se v zadnjih tednih in mesecih na Madžarskem, Poljskem, v Nemški demokratični republiki in Čehoslovaški vzpostavljajo nove (natančneje stare) družbene strukture, nedvomno kaže, kam sodi ta del sveta in kdo je njegov prvi sosed in zaveznik.
Morda zveni nenavando, toda zdi se, da imajo članice Evropske skupnosti dokajšnje pomisleke glede »pohoda na vzhod«, kljub verbalnemu navdušenju nad prodorom demokracije. V Bruslju so v dvomih: nadaljevati projekt Evropa 92, kot da se okrog njih nič ne dogaja, ah pa prevrednotiti strategijo evropskega združevanja in iti po sledeh misli, ki jo je pred slabim letom izrekel Mihail Gorbačov: »Evropa mora postati naš skupni dom.« Pomislek ni povsem akademske narave. Od odgovora je odvisno, kakšna bo nova bruseljska imigracijska politika, koliko bo zavezujoča nova socialna listina, ki naj bi na bodočem enotnem trgu urejela odnose med delom in kapitalom, kakšni bodo gospodarski in trgovinski odnosi ES z nečlanicami, kako hitro bo tekla in kako globoko bo šla monetarna reforma itd.
Že pritisk članic EFTA na bodoči enotni trg je Bruslju povzročil velik glavobol. Nepo-
Rada imam perestrojko, ker je odprla ruska vrata tujemu
kapitalu, je pred časom izjavila Margaret Thatcher, ki sicer sodi med tiste zahodne politike, ki ob rušenju berlinskega zidu ostajajo hladni, češ, počakajmo, kaj bo iz vsega tega nastalo.__________________________
opravili kozmetične olepšave sistema, nato bodo skozi na pol priprta stranska vrata zvabili v državo naš kapital in vrata spet zaloputnili. Režim se bo regeneriral z našo pomočjo, ravnotežje moči bo spet podrto, zavrtela se bo oboroževalna spirala . . .
Na drugi strani pa je v ZDA najti povsem nova in zelo velikopotezna razmišljanja, vse do tistega, kar ponuja John Ervvin Mrož, eden najvidnejših ameriških strokovnjakov za vprašanja evropske varnosti: med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami ni izključeno gospodarsko zavezništvo proti naraščajoči globalni moči Japonske in (združene) Nemčije.
Za takimi ocenami se seveda skriva nova globalna gospodarska aritmetika. Združena Nemčija bi imela gospodarski in človeški potencial za dve Franciji, nemški in japonski gospodarski stroj bi bil enakovreden ameriškemu in sovjetskemu skupaj, ES in sedanje članice SEV bi odtehtale veliko zavezništvo v Pacifiku med Japonsko in ZDA.
sredni vključitvi šesterice iz proste trgovinske cone so se izognili s formulo o skupnem evropskem gospodarskem prostoru, zdaj pa v ta prostor vdirajo države, ob katerih se je hladnokrvni Anglež še pred nekaj meseci samo prizanesljivo nasmehnil, če ste mu omenili, da bodo nekoč zaprosile za članstvo v evropskem elitnem gospodarskem klubu. Kakšen skupni dom bo torej Evropa? V več nadstropjih? Bo te velemesto z bolj ali manj elitnimi predmestji? Evropa različnih hitrosti ali koncentričnih krogov?
Gospodarsko zavezništvo med ZDA in SZ!?__________________________________
Pomisleki, s kakršnimi se glede pomoči in gospodarskega sodelovanja z novimi demokracijami na evropskem vzhodu ubadajo Američani, sodijo pravzaprav še vedno v arzenal blokovskega, hladnovojnega razumevanja moči in varnosti. Dvomljivci oziroma jastrebi v ameriški administraciji razmišljajo takole: na Vzhodu, predvsem v SZ, bodo
Skupaj s še do včeraj nedotakljivimi glavami mednarodnega komunizma torej kot domine padajo tudi stari koncepti. Morda najmanj obremenjeno in najbolj pragmatično gledajo na vso stvar Japonci.
Popuščanje napetosti znotraj blokov
Popuščanje napetosti med blokoma, pravijo, dopušča rahljanje vezi tudi znotraj blokov. To pa pomeni, da lahko zahodne države oblikujejo samostojno gospodarsko strategijo do vzhoda, pač vsaka v skladu s svojimi interesi in možnostmi. Japonsko stališče je logično, računanje pa preprosto. Potrebni so ji novi trgi za izvoz tehnologije in blaga široke porabe. Stari trgi so zasičeni in postajajo sovražni do japonskega blaga. Nove trge je treba šele pripraviti. Japonske banke in vlada se že nekaj let pripravljajo za veliko reciklažo zunanjetrgovinskih finančnih presežkov v azijske in latinskoameriške države v razvoju. V Tokiu govorijo o Marshallovem načrtu za države v razvoju. Toda zakaj ne bi Marshallovega načrta pripravili najprej za Vzhodno Evropo? Solidarnost in humanost na stran, poskusimo o ekonomskih učinkih prve ali druge variante. V Vzhodni Evropi je že dokaj razvita prometna in industijska struktura, stopnja izobrazbe in usposobljenosti delovne
sile je zelo blizu zahodnoevropski, vsekakor
pa visoko nad tisto v državah v razvoju. Japonska bi s prihodnom na vzhodnoevropski trg dosegla dve stvari: povečala bi prodajo svojega blaga in se povsem približala stranskemu vhodu na trg ES, kakršen naj bi bil po letu 1992.
Kdo bo zmagovalec in kdo poraženec?
Karte v Evropi se torej mešajo na novo. Kdo bo zmagovalec in kdo poraženec, je v času, ko se čez noč kaznujejo grehi, storjeni pri »socialistični preobrazbi družbe«, nemogoče napovedati. Ali, kot je dejal ameriški diplomat Lawrence Eagleburger: »Hladna vojna je bila boljša.« Vsekakor je bila preglednejša!
S kakšnim vložkom in s kakšnim upanjem na dobiček v tej novi evropski igri nastopa nesrečni Balkan in seveda Jugoslavija? Na eni strani je seveda izpuhtel kapital, ki smo si ga pridobili za zasluge prve socialistične države, ki je Zahodu odprla svoje meje in svojim državljanom naredila življenje znosnejše. Po štirih desetletjih in pol dobivajo države srednje in vzhodne Evrope spet svoje pravo, staro mesto na geoekonomskem zemljevidu celine. Ob tem se seveda tudi Balkan vrača tja, kjer je bil nekoč. Na drugi strani pa koncentrični krogi, kakorkoli bi jih že kdo risal po evropski celini, slej ko prej oplazijo tudi naše kraje. Medtem ko se je zamisel o članstvu Jugoslavije v ES še pred dnevi zdela angleškemu gentlemenu vredna kvečjemu prizanesljivega nasmeha, se danes voditelji evropske dvanajsterice pogovarjajo o morebitnem jugoslovanskem pridruženem članstvu. Zdi se, da zdaj, ko cela Evropa išče novo podobo, za posamezno državo prav noben cilj ni previsok. Treba si je le močno in iskreno želeti.
Andrej Poznič
. A.
■■k avlovski je ustanovil eno najuspešnej-ggj jBših založb v naši državi, Mislo, kjer so B^v njegovem uredništvu objavili kakih Ijj 50 naslovov del iz slovenske književ-il nosti, tako klasičnih kot sodobnih. Misla je menda edina založba, ki ne dobi niti dinarja posojil, ki ne posluje z menicami in ki svojim avtorjem plačuje več, kot je določeno z družbenim dogovorom o višini honorarjev. Neka anekdota zelo dobro izraža vztrajanje Pavlovskega in Misle pri absolutni neodvisnosti, tako materialni kot programski, pa čeprav bi jih kdo imenoval center odtujene moči. Uredniki Borbe so reprezentativne prostore Misle (na stenah visi najboljša zbirka sodobne makedonske umetnosti) razglasili za »suvereno firmo«. Založba je ustanovila tudi makedonsko književno fondacijo, za katero je prispevala ustanovitveni kapital, makedonskim pisateljem pa je v času njihovega jubileja poklonila (knjižno) zbirko. Misla je tudi edina makedonska ustanova, ki vztraja pri vsakoletnih natečajih za najboljši roman, njene nagrade pa so celo v času hiperinflacije zelo privlačne.
Naravno je začeti pri tem, saj Misla navsezadnje izdaja knjige. Nedavno ste na skupščini Društva pisateljev Makedonije izjavili, da je izdati knjigo danes pravcati podvig. Bi lahko to podrobneje pojasnili?
Razmere, v katerih delamo, ne obetajo nič dobrega. Niti potem, ko knjiga izide, ni jasno, kaj naj bi z njo storili. Knjižni trg ni isto kot trg pšenice — družbenega porabnika ni, saj tako imenovane ljudske knjižnice novih izvodov že zdavnaj ne sprejemajo več. Skromni šolski dinar je namenjen zgolj in samo šolskemu branju oziroma klasiki, združeno delo ali podjetja pa nimajo veliko razumevanja za knjigo ali nasploh za kulturo, natančneje povedano, ne vedo, kateremu problemu naj bi dala prednost. Makedonske založbe so bile še pred kratkim usmerjene k zasebnemu kupcu in sisovski pomoči, sedanje težave pa so se zaostrile do neznosnosti. Zasebni bralec je postal hudo reven, nenormalno visoka inflacija pa je uničila učinek t. i. družbene podpore. Kaj je treba delati, ne vem, toda menim, da okoliščine nikjer v Jugoslaviji niso rožnate: tam, kjer je osebni standard višji, so realneje izražene in večje tudi družbene potrebe. Misla še vedno uresničuje nekakšno izdajateljsko kontinuiteto, pač po zaslugi svojega minulega dela. Učinkovito delo, zavidljiva produktivnost dela in strogo nadzorovanje stroškov — vendar za-kakovosten obstoj to ne zadošča več. Kriza bo zahtevala visok davek od vseh založniških podjetij, škodo pa bo občutila vsa skupnost. Če naj bo to kakšna tolažba, naj še povemo, da se bo Misla založniški dejavnosti odpovedala zadnja v Makedoniji — borila se bo do zmage ali poraza.
Kaže, da položaj v makedonski kulturi ni niti za las boljši. Nedavno so na prvem zboru kulturnih delavcev Makedonije sklenili, daje treba izdelati nacionalni kulturni program. Kaj je kultura in še zlasti literatura storila za uveljavitev makedonskega naroda, se ve. Ali seje torej mogoče do kulture vesti tako, kot to počnemo danes?
Makedonska kultura je predrago plačala svoje zakasnelo dozorevanje in ne vem, kako se bo približala razvitejšemu svetu. Nacionalnih institucij ni bilo težko ustanoviti, teže pa je bilo zadovoljevati realne nacionalne potrebe v kulturi. Nezadovoljstvo prihaja iz napačne zastavljenosti institucij, ki so bile ustanovljene z dekreti,-namesto da bi nastajale hkrati z naravnim razvojem kulture. Nespametno so zapravljali denar neznanega izvora in izvajali odtujeno kulturno politiko, pri čemer pa niso financirali programov, temveč birokratske ekipe. Danes se lahko zatekamo k izgovoru, da vsaka šola nekaj stane, toda ali smo se iz tega res kaj naučili? Ne verjamem. Tudi danes vztrajajo, da se mora kultura povezati z državo oziroma s proračunskih denarjem, namesto da bi zahtevali, naj se vključi v živo tkivo produkcijskih odnosov, da bi torej postala potreba slehernega, ne pa njegovo breme.
Poleg tega me pogosto obhaja misel, da makedonska kultura in makedonski narod še vedno nista skupaj. To je boleče spoznanje, celo če je zmotno. Predstavljajte si paradoks: v Makedoniji imamo največji pesniški festival na svetu, po drugi strani pa za najboljšo pesniško zbirko še vedno ne moremo najti niti sto kupcev! Kolikšna je bila radodarnost močne naciokracije za režijo slavja s petjem in igranjem na eni in kolikšna brezbrižnost za izboljšanje kulturnega okolja na drugi strani. In pesniški festival poteka v občini, ki ima največ nepismenih! Če bi šlo samo zanj, bi ga varovali in razkazovali kot ljubljenčka, toda v makedonski kulturi je bilo veliko napačnih investicij, zato imamo danes toliko škodljivih posledic. Številne kulturne
SOBOTMA PRIL06A
POGOVOR Z MAKEDONSKIM PISATELJEM
v:.--.-?.;.*:1 - -. 'siv.- »šgtfr-tžagsamia
«BE36BHre3Bia&.-.aBiag
Ustvarjanje in jok v puščavi
institucije čakajo na državni denar, čeprav se ne ukvarjajo z dejavnostjo posebnega družbenega pomena. Za nove pobude ni prostora. Tako stanje se je zaostrilo prav do nekakšnega ljudožerstva. Pomanjkanje denarja je združilo vse in zdaj objokujejo svojo mračno usodo. Ne vem, kako bomo ločevali bolno od zdravega.
Kaj bi morali torej po vašem mnenju storiti za izboljšanje razmer?
Potegniti bo treba ostro mejo med makedonsko umetniško ustvarjalnostjo in makedonsko splošno kulturo, med kreativnostjo in recepcijo. Vzemimo na primer naše pisatelje. Kot izvirne ustvarjalce jih niso nadzorovale ne državna birokracija, ne založniške in časopisne hiše, praktično niti ideologii, in zato so dosegli bleščeče rezultate. V nasprotju s kulturnimi institucijami, ki so se hranile iz vladnih skladov, ker so deklarirale programe, ki jih niso uresničevale, so pisatelji ustvarjali dela na svoje stroške. Tako so ohranili rela-
SEVERJEVA NAGRAJENCA
na odru,
Uor ga ima
Stane Sever je bil gledališče samo. Ne katerokoli gledališče, ampak osrednje slovensko gledališče. Se pravi, če bi se Drami bognedaj kaj hudega zgodilo (lahko bi jo pobralo v potresu), bi ljudje izgubili kvečjemu hišo — hram, ne bi pa ostali brez gledališča. Stane Sever jim je s svojo navzočnostjo to zagotavljal.
Ko se je v nedvomno veliki človeški stiski odločil, da bo, kar zadeva njega samega, »zrušil« to gledališče — ga srdit in potrt za zmeraj zapustil — ljudem niti na misel ni prišlo, da bi ga bojkotirali tudi oni. To je bila nelojalnost, nesolidarnost in nehvaležnost, s katero je Stane Sever moral računati. In tudi je. Če bi pričakoval, da mu bo občinstvo sledilo v stekleno celico, v katero se je ves črn zaprl, bi s svojim gledališčem enega ostal
Božin Palovski (1942) je za šest romanov dobil sedem visokih republiških in zveznih priznanj. Pri nas in v tujini so ga prevajali od prve knjige Miladin od Kine (Miladin iz Kitajske) do
^ ;	77	77	•	/	7	777	7	•	/•* 7\ Pred kratkim ste izjavili, da makedonska
Zadnjega romana VraK anjc VO skaznitc ( Vračanje V pravljice).	sredstva javnega obveščanja nimajo možno-
Roman West Aust, ki je v prevodu izšel v Nouvel Observateurju,	^n^proUM^kedlfn^0 s pfejTt") e bil tudi vaš
ko smo dobili pri nas močne narodnostne manjšine, hkrati pa so nas sosedje asimilirali ali onemogočali. Naj bom natančnejši: sosedje so zlorabili veliko idejo o manjšinah kot mostovih za zbliževanje med narodi.
ocenili kot »močno in pravo delo o tem, kako se življenje
s strašno nepredvidljivostjo spreminja v dejanje«. Le Monde ga je imenoval »pisatelj velikih selitev«, Le Matin pa »makedonski Steinbeck«. V slovenščini so izšli romani Na prepihu, West Aust
in Rdeči hipokrit.___________________________
tivno neodvisnost in zdaj se lahko pohvalijo, da se v njihova dela ni investiralo, ne napačno ne pravilno. Razume se seveda, da eksistirajo kot dupleksi, tako kot povsod v Jugoslaviji. S svojimi deli si ne morejo zagotoviti niti socialnega minimuma, zato se preživljajo z dejavnostjo v kulturi, informatiki in prosveti. Kot ustvarjalci izražajo stoicizem, kot kulturni delavci se vključujejo v splošno sivino. Politične naciokracije so skrojile strogo nadzorovane kulturne institucije, ki so zdaj odvisne od oblasti in imajo negotovo prihodnost. Zdaj preživljajo skupno in najglobljo krizo. Dobili so, kar so hoteli. To morajo prenašati do neznosnosti! Umetniška ustvarjalnost ni padla v to past, vsaj ne v svoji estetski razsežnosti; ustvarjalci so lahko na svojo etiko celo ponosni. Kar se tiče osvajanja ustvarjalnih svoboščin, stvar ni taka, da bi jo lahko pohvalili. Že veliko pravih ustvarjalcev zdaj obžaluje, da niso bili v opoziciji z uradno politiko, da niso zahtevali maksimalne ustvarjalne svobode. Avtocenzuro opravičujejo z neizogibno socialno odvisnostjo, kar pa je slaba tolažba: pravi ustvarjalci so zaradi svojih idealov tudi lačni. Jugoslovanska praksa je za ustvarjalce dober nauk — njihova realna pozicija je v opoziciji, še zlasti zato, ker oblastem ne dolgujejo skoraj nič, ker njihova dela živijo avtonomno življenje.
Makedonski pisatelji zadnje čase vse bolj jasno kažejo skrb za svoj narod, kar delajo bodisi zaradi posameznih pojavov v državi bodisi zaradi rojakov v sosednjih državah. Kako gledate na vse to?
Skrb makedonskih pisateljev za usodo njihovega naroda se je začela že pred več sto leti, ko so napisali več pomembnih del v izvirnih narečjih. Po tistem se je zgodovina z Makedonci surovo poigrala, ker jim je kot narodu pretrgala razvojno kontinuiteto. Sledili so znani anahronistični balkanski procesi - asimilacije, prilaščanje in genocidi. O usodi makedonskega naroda so bila napisana lepa dela, vendar v drugih jezikih. Zdaj se ne bomo spuščali v ta tako zelo travmatizirani prostor, temveč se sprašujemo, za čigava dela gre. Sodobni makedonski pisatelji so si prizadevali za odpravo diskontinuitete — z deli, pa tudi s celotno dejavnostjo so izrazili zaskrbljenost za usodo svojega razkosanega naroda. Ni se lahko boriti za elementarno narodnostno pravičnost, še zlasti če imaš gluhe sosede.
Pisatelji bodo po mojem mnenju v bitki za narodno emancipacijo sicer zmagali, toda trgovci in gospodarstveniki lahko izdajo celo tako svete stvari, kakršna je jezik. V makedonskem nacionalnem prostoru potekajo neusklajeni procesi. Če verjamete ali ne, toda resnica je, da obstajajo velika podjetja, ki svoje izdelke opremljajo z napisi v drugih jezikih, svojega pa se izogibajo. Proti temu se pisatelji ne morejo uspešno boriti, čeprav bi morali zahtevati ustavno varstvo.
Zadnja leta so se v podobnih vlogah znašli tudi makedonski izseljenci. Zdi se, da so celo podjetnejši od naše diplomacije, ko gre za pravice Makedoncev v Grčiji in Bolgariji. Kaj mislite o tem?
Pojav makedonske emigracije pri nas ni dovolj osvetljen. Že samo dejstvo, da živi zunaj SR Makedonije približno prav toliko Makedoncev kot v njej, nas sili v kočljiva razmišljanja. Izseljenci so se že od nekdaj aktivno borili za dokazovanje makedonske resnice, vendar so bila obdobja, v katerih se je uradna jugoslovanska politika od njih distancirala, in druga, ko je bilo obratno. Pred vojno so v Avstraliji in Kanadi delovale napredne organizacije in tudi danes jih je veliko. Tako na primer prva neodvisna makedonska cerkev ni bila posvečena ne v Skopju ne v Ohridu, temveč v Melbournu. Prva združenja, ki so
gojila folkloro in druge tradicije, so bila ustanovljena v tujini in tudi knjige so tiskali v čezoceanskih državah že zdavnaj pred ustanovitvijo republike Makedonije. O nostalgiji in narodnostnem boju ne bomo govorili. S starejšimi izseljenci so sosednje balkanske države pogosto propagandno manipulirale.
Današnji mladi izseljenci makedonskega rodu so zelo izobraženi in vedo, na katere naslove se morajo obrniti zaradi uresničevanja človekovih pravic. Peticij in memorandumov ne pošiljajo samo v Strasbourg, temveč tudi v New York. Zelo so aktivni in učinkoviti. Na svoje veliko veselje v novih domovinah in tamkajšnjem multikulturnem življenju, uživajo vse narodnostne pravice, tako, da lahko delujejo z neodvisnih izhodišč. Grška in bolgarska diplomacija se takrat, ko gre za
J C1IU J. v C* »- -J - - - - - —J J — 
predlog, naj Društvo pisateljev Makedonije v tej zvezi pošlje pismo makedonski vladi. Bi nam to, prosim, podrobneje pojasnili.
Te izjave niso povsod tolmačili pravilno. Rekel sem, da makedonska glasila niso ne kadrovsko ne materialno usposobljena za odgovarjanje na silovito propagando, ki okužuje makedonski duhovni prostor. Kar na lepem so se oglasili dežurni novinarji, ki jim moja izjava ni bila všeč. Kratko malo se nismo hoteli razumeti. Predlagal sem, naj se javnim glasilom pomaga do neodvisne politike. Danes lahko sestavimo bibliografijo, ki obsega več kot 10.000 protimakedonskih knjig, izdanih v Atenah in Sofiji, žal pa tudi v Beogradu. Časopisi vsak dan objavljajo različne podlistke o bolgarskem, grškem in srbskem značaju Makedonije, snemajo pa tudi filme ali televizijske nadaljevanke, v katerih namigujejo na iste ali še hujše in bolj umazane stvari. Republika Makedonija ni zmožna ustrezno odgovarjati na to propagandno dejavnost, zato njene reakcije včasih spominjajo na jok v puščavi. Ko nas kje napadejo, se mi v Makedoniji običajno branimo v televizijskih, radijskih in časopisnih komentarjih, češ da nismo Grki, ne Bolgari niti Srbi. Propagandisti zelo dobro vedo, da je to res, vendar nas vztrajno izčrpavajo. Zahteval sem, da se
m ooigarSKa diplomacija se taicrai, ko gic za nas vztrajno izcipavajo. zamt-vu ^u., makedonsko vprašanje, jugoslovanske diplo-	nujno in takoj usposobijo časopisi in revije ali
macije prav nič ne bojita, temveč teh institu-	se ustanovi nova publikacija, da bi ščitili in
cij in organizacij, ki ne sklepajo kompromi- ^actnnnli duhovno entiteto z vso Dristoinost-sov. Žal pri nas v preteklosti ni bilo iskrenega razumevanja za te aktivnosti. Makedonsko
vprašanje se je zastavljalo samo načelno in vljudnostno. Naša Jugoslavija je v petdesetih letih, ko je grški kralj izvajal najhujši genocid nad slovanskim makedonskim prebivalstvom, vztrajala pri tradicionalno dobrih odnosih z njegovo državo. Hinavščina se je stopnjevala do nezaslišanih razsežnosti — ta-
zastopali duhovno entiteto z vso pristojnostjo, da bi odpravili to objokovalno pozicijo. Niti najmanj me ne zanima, kaj o Makedoniji misli kak Delijanos, Asparov, niti Draškovič. Rad bi samo, da bi se njihove provokacije od nas odbijale kot od betonskega zidu in se vračale nazaj kot bumerang. Da bi to dosegli, potrebujemo samozavest in samokritičnost, toda žalostna makedonska praksa ta strup vsrkava in ustvarja ugodne razmere za nov
razkol v travmatičnih odnosa:	v' nekatt’ h
balkanskih javnih glasilih Makedonijo še vedno obravnavajo kot nikogaršnjo zemljo, nekateri balkanski narodi s: n., j odprtim grobom segajo v roke in sploh ne razmišljajo o usodi duhovnih vrednot, nastalih v zadnjem stoletju na kristalno čisti makedonski podlagi. Ko si bodo makedonska javna glasila pridobila popolno suverenost na svojem nacionalnem prostoru, bo ta šovinistična bolezen izginila, kot bi jo odnesel veter.
V zadnjem času smo tudi priče pojavov, ki so jih nekateri vaši kolegi brez omahovanja označili kot napad na makedonski narod še s četrte strani, v Jugoslaviji. Do neka erih pobud, kakršna je na primer pobuda za revizijo zakona o kolonistih ali razglasitev 1. decembra za državni praznik, je prišlo celo
v uradnih organih oblasti. Kako bi to komentirali?
Ta farsa z zakonom o kolonistih in verbalni poskus ponovne kolonizacije sta bila navadno slepilo, ki naj bi razplamtelo strasti in obnovilo dvom o poštenih namenih. O !. decembru kot prazniku bo treba izoblikovati znanstveno tolmačenje in prepričan sem. da bo predlog z zgražanjem zavrnjen. Uradno jugoslovansko zgodovinopisje irnu v zvezi s tragično makedonsko preteklostjo na vesti še neodpuščene grehe. Da bi prišli do 1. decembra kot skupnega praznika, bi morali najprej izvesti veliko revizijo. Za zdaj ne zaznavam takega razpoloženja, temveč samo dialog gluhih in pogovor ljudi brez sramu. Znanstveni delavci zgodovine ne smejo potvarjati. Če se ta datum praznuje kot dan ustanovitve stare Jugoslavije, naj se praznuje tudi kot dan razkosanja Makedonije. Če se slavi hrabre solunce, potem naj se poveličuje tudi še hrabrejše ilindence. ki so že pred njimi na istem prostoru umirali za narodnostno in socialno svobodo. Naše sedanje zgodovinopisje ni doraslo nalogam prihodnosti, v zvezi z dnevno politiko pa ni mogoče pokazati nič drugega kot prezir. Mislim, da jiošte-ni ljudje ne vedo. ali naj se smejejo ali jokajo. Le kako se nam posreči potegniti iz naftalina vse. kar nas ločuje in oddaljuje, le kako se je povampirila zavest in kako globoko smo odrinili podzavest! Morda niti ni tolikšna sramota, če ne poznaš tuje zgodovine, pravi škandal pa je vsiljevati svojo v času. ko še žive priče, ki jo zanikajo z dejstvi in nezaceljenimi ranami.
Dejan Vodovnik Iso Rusi
v mestu, blizu svojega doma (ki je bil v hiši nasproti Drame). Tako pa je odpotoval med ljudi, s tisto tanko svečo v roki, in nekega večera, s srcem, ki je bilo že tako ali tako bolno, umrl. Nič ni tako minljivo kot gledališka predstava. Nagrade, ki so jih ljudje, ker so morda imeli malce slabo vest, začeli v njegovem imenu podeljevati, se v primerjavi s Prešernovimi zdijo majčkene, res, saj Prešeren ima svoj dan, Sever pa ne. Toda...
Nobenega toda ni. Je pa igralcu, ki mu prisodijo Severjevo nagrado, gotovo lepo pri srcu. Ve, da je dober.
Olga Kacjan, ki je dobila letos Severjevo
nagrado, do nedavnega ni imela hiše, kjer bi jo šteli za svojo; da bi lahko rekla, sem članica tega in tega gledališča. Aprila letos je v Slovenskem mladinskem dobila svojo prvo redno zaposlitev.
Nič nima zoper institucije, je govorila, izogiba pa se tistih, zaradi katerih so institucije lahko mračne in grde.
Pred petnajstimi leti, ko je dobila zlato ptico, je bila slepa Katica iz Štigličeve Povesti o dobrih ljudeh, in nič drugega kot Katica. Navdušenje in vzhičenje nad njenim otožnim, angelsko trpečim obrazom, nad njeno igralsko zadržanostjo — kot je obraz nepremičen,
a gledalec natanko ve, kdaj na njem zatrepeta radost in kdaj ga ošvrkne jeza — je bilo takrat nepopisno in neizčrpno. Bila je »filmsko odkritje«, danica svetla, in spraševali so jo, kakšna se ji zdi slava. Na tihem pa si mislili, da jo bo gotovo preslepila, jo izbrala, nato pa, kot je to v njeni navadi, mimogrede pustila na kakšnem bregu, naj se znajde, kot sama ve in zna.
Gledališča se je trmasto in krčevito, tako se zdi, držala že, ko je z njim niso povezovali. Kot da ji je bilo, »razvajeni« filmski zvezdici, nekaj jasno: film je za umetnika v tej pa tudi v drugih deželah izmuzljiva, predvsem pa
kratkotrajna sreča, ki se poslovi skupaj z gladkostjo obraza. Svojo pot od gledališča do gledališča je ubirala že. ko je bila še med »dobrimi ljudmi«. Dogovarjala se je z Mestnim, razmišljala, ali se ne bi ponudila tržaškemu gledališču, in hitela s študijem.
Pri štiriindvajsetih je v nekem intrvjuju rekla, da dobrega igralca lahko odkrijejo, ko ima ta že štirideset let. Njo so odkrili pri dvajsetih. In od takrat, tako se zdi. je neutrudljiva: od režiserjev in občinstva nenehno terja, da jo znova in znova odkrivajo.
Gledališča, med katerimi je potovala, dokler se ni ustavila v SMG (najbrž ne zato, da bi si oddahnila), so bila zvečine umrljiva, predvsem pa brez ohišja zidov.
Procesa, ki se je skušal naseliti v Vodnikovo domačijo, ni več, Scipioni so se ugonobili sami, vsejugoslovanski KPGT je samo še spomin na »enotni gledališki trg«, le Koreodra-ma, ki se je rodila z Agatho in Salomo, prerašča v (duhovno) institucijo.
S temi krhkimi in preplašenimi, zmeraj malce osuplimi obrazi je zmeraj tako, da so navznoter obloženi z usnjem. Olga Kacjan svoje obličje še zmeraj zavija v spokojno zamišljenost in zna biti tudi danes nedotakljiva in ranljiva kot Katica; dekletce, ki je kar klicalo po zaščitnikih in varuhih. Le besede, ki jih govori (z odra), lahko zdaj tudi sikajo in prizadenejo; česar prej niso »počele«. Pač, imela je stiske, tudi ljudje zunaj gledališč vedo zanje. Takrat ni mogla igrati. In kadar se ji je to dogodilo, vsi niso bili pripravljeni počakati, da spet najde ravnovesje.
Janez Škof, ki je dobil enako nagrado kot Kacjanova, je lahko vse: traged, norček, ljubimec, »preciozen« zapeljivec, zagrenjeno-zabaven bivši partizan, fellinijevski sultan
s Šeherezadinega dvora. Preden je prišel v Mestno gledališče ljubljansko, je igral v Novi Gorici.
»Širša« publika ga je prvič videla na enem od novogoriških gFe d a 1 i š k i h srečanj, in sicer v vlogi, ki je »trajala« minuto, dve. V zadnjem prizoru Turrinijevega Lova na podgane se je namreč na prizorišču pojavil mladenič, ki se je vzhičeno zazrl v dalj in rekel nekaj takega kot »glej jo«. Namreč podgano. In to je bilo dovolj:
Pozneje se je vrnil k študiju. V javni uprizoritvi četrtega letnika je odigral Gospo v Gene-tovih Služkinjah. V Severjevnih časih in njegovih Shakespearih bi si ga človek zlahka predstavljal kot Pucka v Snu kresne noči. In po vsem, kar je doslej že odigral, bi se spodobilo, da bi postal tudi Hamlet; z njim bi občinstvu pripravil novo presenečenje.
Škofa morda spremlja sreča na odru, za njim mu naključja kar naprej režirajo smolo. Nagrade, za katere se zdi, da ne bodo mogle mimo njega, v zadnjem trenutku spremenijo smer. . . No, Dnevnikova ga je »zadela«, in ko jo je sprejemal, se je zdelo, da ga to dejstvo naravnost zabava.
Olga Kacjan je po petnajstih letih stopila v gledališče, ki jo je vzelo za svoje. Takšnega »statusa« ji namreč tisti, pri katerih je igrala doslej, niso mogli zagotoviti. Njene vloge bodo zdaj vidnejše, pomembnejše že zato. ker bodo »zbrane« na enem mestu. Janez Škof bo, tako daje slutiti njegova Šeherezada in še kaj, nemara še naprej preskušal druge odre (v Heliosu je telovadil po mreži).
Gledališče je tam, kjer je igralec. Je mislili tudi Stane Sever.
Vesna Marinčič
DELO 28. stran
SOBOTNA PRILOGA
^aame, ki prihajam iz države, v kateri se zdi> da so vse razlike med politiko in gg kulturo, med književnostjo in novinar-JBr stvom, med znanostjo in ideologijo ne-MmšSHpopravljivo zamegljene, ta možnost ekskluzivne osredotočenosti na intelektual-no-raziskovalno delo vsekakor pomeni zares blagodejno osvežitev. Vendar pa se ni mogoče upreti vtisu, da na globalni ravni stvari kljub vsemu niso tako zelo enostavne, kot se zdi na prvi pogled.
Prav iz tega nadvse primernega zornega kota, v katerem ameriški profesor ni izpostavljen vsakdanjim socialnim dogajanjem in urbaniziranemu ritmu ulice, bi namreč lahko postalo tudi jasno, da skriva nevprašljiva samozadostnost univerzitetnih rajev svoje temne plati, ki jih je nemara mogoče opaziti v res plastični podobi šele takrat, ko človek nekaj časa dejavno sodeluje v dnevnih aktivnostih v campusu.
Mislim namreč na neko skoraj že popolno izgubo občutka za zadeve javnega pomena, ki ameriških intelektualcev večinoma ne zanimajo več v tisti meri, ki je morda zaenkrat še značilna za evropske univerzitetnike. Če ne upoštevamo nekaterih redkih levičarjev in progresivnih intelektualcev (npr. znani kul-tumo-politični oporečnik Noam Cbomsky pa njegovi kolegi Richard Wolin, Stanley Aro-novvitz, Richard Senett, Marshal Berman itd.), je mogoče reči, da se v ameriških cam-pusih profesorji danes ne ukvarjajo več s kritično analizo političnih in kulturnih problemov, ki neposredno zadevajo usodo družbe. Politični glas profesorjev je v množično-me-dijski zavesti moderne Amerike skoraj popolnoma odsoten. (Ali bolj natančno: kolikor so intelektualci navzoči v ameriškem življenju, gre za neokonservativna peresa, ki so uspešno uveljavila zlahka dostopen stil in v briljantnem veni, vidi, vici docela izrinila že tako ali tako fragmentirano progresivno misel iz javnosti).
To kajpak ne pomeni, da profesorji ne raziskujejo strukturnih protislovij kapitalizma in njegovih ideoloških mehanizmov. Sploh ne gre za to. Empirične in teoretske raziskave se seveda množijo in kopičijo, o tem ni dvoma. Vendar moram poudariti, da ti izsledki, ne glede na njihovo družbeno tehtnost in politično pomembnost, niso zares dostopni javnosti. Objavljajo jih namreč v ozko specializiranih revijah z omejeno naklado, profesorji izmenjujejo svoja stališča med seboj na strokovnih srečanjih in konferencah, za branje objavljenih besedil pa je potrebno tisto znanje, ki ga človeku lahko da le dolgoletno šolanje v tradiciji iste discipline. Z drugimi besedami: spričo naraščajoče uporabe posebnega univerzitetnega žargona se brez ustreznega »šifrirnega ključa« bralcu ni mogoče
prebiti skoz tekste. Javnega intelektualca
(=pisca z razvidnim etičnim kodeksom, strokovno avtoriteto in sistematičnim znanjem), ki kritično komentira tekočo politiko in splošne kulturne oz. družbene fenomene v dostopnem in živem jeziku, kakršen je razumljiv splošni izobraženi publiki, je na ameriški sceni zamenjal high-tech profesor. Se pravi, da imamo opraviti z ozko usmerjenim ekspertom, ki se sicer odlično spozna na svoj predmet, a svojega znanja ni več sposoben umestiti v širši družbeni okvir, znotraj katerega sploh šele lahko dobi pravi smisel.
Nisem namreč prepričan, da je funkcija univerz izključno v tem, da omogočajo nemoteno diskusijo med tistimi, ki so »posvečeni« v akademske oraklje, da kopičijo informacije/znanje in da svojo več kot potrebno idejno avtonomijo napačno zamenjujejo za socialno
brezbrižnost. Kakor da bi akademska svoboda poučevanja in raziskovanja že avtomatično pomenila tudi politično abstinenco! Kakor da bi staro priporočilo Maxa Webra, da politike ne kaže vnašati v visokošolske predavalnice, namigovalo na popolno vzdržnost do političnih pozicij kot takih tudi zunaj njih!
Mislim, da bi univerze morale omogočati tudi
vzpostavitev kanalov, po katerih bi se dalo specialistične izsledke »prevesti« v govorico, ki bi bila dostopna tudi razgledanemu bralstvu zunaj discipline, znotraj katere je raziskava nastala. Da se razumemo: ne govorim o nekakšnem korumpiranem populizmu, ki igra na strune cenenega množičnega okusa in se ozira za modnimi muhami enodnevnicami, o katerem sem že večkrat kritično pisal. Hočem le reči, da dvomečih analiz o načinih, kako država posega v pravice posameznika in
ČAMPU S IN KRITIČNI INTELEKTUALCI
Dve plati raja
kako se vrednote enega sloja vzpostavljajo kot ideali za vse sloje, skratka, analiz o stvareh, ki so življenjskega pomena za posameznikovo legitimno mesto v družbi, za ohranitev njegove identitete in za demokratski prostor uresničitve mnogovrstnih socialnih potreb, ne kaže omejevati na razmeroma maloštevilne kroge učenjakov, kot na žalost velja za sodobno intelektualno prizorišče v Ameriki.
Nekatere univerze se tega zavedajo. Maxwell School of Citizenship and Public Affairs, podiplomska šola za družbene znanosti na moji sedanji univerzi, je razvila metropolitanski program, ki je skoz predavanja na različnih lokacijah v mestu, redne kolumne v regionalnih časopisih in komentirane filmske predstave namenjen negovanju stikov med širšo mestno javnostjo in akademsko skupnostjo. Univerza na ta način aktivno »prihaja nasproti« svoji publiki (brezplačni avtobusi do mesta predavanj, množična reklama itd.), vendar je program razmeroma edinstven, saj finančno temelji na osebnem volilu, idejno pa na tradiciji institucije, ki se je razvila iz profesionalne šole za javno administracijo. Da bi ameriški univerzitetni profesor pisal za popularne časopise in tednike, je prej izjema kot pravilo: slonokoščeni stolp univerze je postal izključni prostor kroženja idej in stališč, ki do širše publike sploh ne pridejo, čeprav seje še kako tičejo.
Liberalni in levičarski intelektualci, ki so v nemirnih šestdesetih letih strastno prezirali univerze kot ustanove, kjer so doma ideološke vrednote dominantnega razreda in represivno »pranje možganov«, so danes uslužbenci istih ustanov. Radikalna intelektualna misel je v profesorskih promocijah, v političnih trikih mandarinov, povprečnosti in komerci-alizmu, v katerem je znanje postalo tržno blago, izgubila svojo kritično ost in končala kot sestavni del univerzitetnega idioma.
Vsaj deloma bi lahko razlago za neuspeli »dolgi pohod skoz institucije« poiskali v dejstvu, da se univerze navzlic tradiciji avtonomnosti niso postavile po robu McCarthyevemu »lovu na čarovnice« v petdesetih letih, ki je iz visokošolskih kabinetov z vso temeljitostjo odstranil levičarske profesorje, marveč so celo dokaj tesno sodelovale pri teh čistkah. Čeprav so levičarji kasneje sicer spet prišli na univerze, se niso mogli opreti na nikakršen že vzpostavljen politični okvir v profesorskem zboru, ampak so morali bolj ali manj začeti od začetka.
Za potrebe tega spisa nemara še bolj pomembno pa je dejstvo, da tudi tisti pisci, ki bi bili radi prevzeli štafeto od velikih javnih intelektualcev prve polovice stoletja, Ed-munda Wilsona, Louisa Mumforda in Dvvighta MacDonalda, v sedemdesetih letih niso več našli tiste socialne in kulturne atmosfere, ki je njim, pa tudi še neodvisnim new-yorškim kulturnim kritikom v štiridesetih in petdesetih letih (Irvving Howe, Alfred Kazin, Daniel Bell, Harold Rosenberg itd.) omogočala dinamično in hkrati finančno dostojno življenje.
V petdesetih letih se je namreč začel proces, ki je temeljito spremenil demografsko in kulturno podobo Amerike. Gre za prostovoljni
eksodus srednjega razreda v predmestja, spodbujen z množično produkcijo osebnih avtomobilov in ogromnimi vladnimi vlaganji
v hitre avtoceste, ki so omogočile meščanom pobegniti pred nagneteno, neznano, nasilno, bohemsko in nepredvidljivo mestno množico v mirna zavetja enodružinskih hišic in vrtov
s tedensko vzdrževanimi zelenicami. William J. Levitt, ki se je prvi domislil množične proizvodnje teh hiš z vgrajeno televizijo in pralnim strojem, je eden tistih manj znanih herojev, zaradi katerih v ameriški angleščini izraz »predmestje« zaznamuje prestiž in visok simbolni status, kar je tako tuje evropskemu duhu, ki predmestni naslov spontano poveže z neuglednostjo in revnimi delavskimi naselji.
Predmestja so v ZDA od 1950 naprej rastla desetkrat hitreje kot mesta, s seboj pa niso
Campus kot ekskluzivni prostor intelektualne aktivnosti omogoča s svojo idilično lokacijo na mestnih obrobjih tisti mir in sproščenost, ki nedvomno odločilno vplivata na ogromno znanstveno produkcijo, po kateri slovijo ameriške univerze, saj se profesorjem in znanstvenikom ni treba ubadati z banalnimi zadevami »vsakdanjega življenja«. Še več, njihovo »vsakdanje življenje« je, da se popolnoma posvetijo raziskovalnemu delu, pot od pisarne v predavalnico je marsikdaj edina pot, ki jo ameriški profesor opravi vsak dan.
prinesla le deurbanizacije, marveč najpoprej nov življenjski stil, ki vključuje vsakdanje večurno potovanje na delo in nazaj, pa tudi nov niz vrednot: konformizem, potrošništvo, premik od časopisov k televiziji kot osnovnemu množičnemu mediju, socialno brezbrižnost, privatizacijo, politično sredinskost, omejitev socialnega kroga, v zadnji posledici pa tudi vzpostavitev edinih zavez, ki sta še danes značilni za srednji razred — na konkretni ravni zaveza »nuklearni družini«, na abstraktni pa ameriškemu narodu.
To je med drugim seveda povzročilo tudi upad bralske publike, ki je kulturne revije, majhni intelektualni mesečniki in raznovrstni eksperimentalni založniški podvigi niso več izrazito zanimali, saj je zanje veljalo, da so jih urejali in pisali urbani intelektualci za urbano občinstvo. Ti »little magazines« (Partisan Re-view, Commentary, New Yorker, New York Review of Books, Bissent itd.) so se ukvarjali s splošnimi problemi umetnosti, politike,
kulture in življenjskih stilov. Med uredniki in poglavitnimi pisci so se najbolj odlikovali tisti intelektualci, ki so trdovratno zavračali specializacijo, vendar jih je njihova avtoriteta bodisi romanopiscev bodisi književnih kritikov ali filozofov pooblašča, da si niso pomišljali poleg svoje osnovne vokacije pisati tudi kritike na račun vladnih programov, pa tudi množičnega okusa in mladoletniških urbanih tolp. Z eno besedo: v središču uredniškega zanimanja teh revij, ki so bile v političnem oziru po pravilu liberalno ali levo usmerjene, so bili problem! žive zdajšnjosti, o katerih so intelektualci s prizadetostjo napisane komentarje namenjali tistim mestnim prebivalcem, ki so jih prizadevali isti problemi. Upad zainteresirane mestne bralske publike si je po drugi strani podal roke s pojavom, ki z deur-banizacijo sicer ni v vzročni zvezi, vendar se umešča v isto časovno obdobje.
Gre za zaton bohemskih središč v New York Cityju, v katerem so poceni najemnine za
bivališča in podstrešja, jazz klubi, cenene kavarne, likovna razstavišča, ad hoc teatri in »knjigarne v soseščini«, iz katerih ljudi, ki knjige samo listajo, ne preganjajo, danes večinoma že stvar preteklosti. Nekdaj pa so predstavljali nujne socialne pogoje za vzpostavitev ustvarjalnega vzdušja in specifične »bohemske etike«, ki se je prav toliko kot na preziru do logike kapitala, trga in vladajočega okusa utemeljevala na intelektualni pronicljivosti in nekonformističnih načinih življenja. Brez divje lepote urbane neprilagodljivosti, s katerim korespondira in se hrani sleherni ustvarjalni nemir, bi danes ne imeli niti abstraktnega ekspresionizma niti Henry-ja Millerja, niti jazzovske scene in beatniške književnosti, niti monumentalnih zgodovinskih spisov Louisa Mumforda, pa tudi ne underground filma. Kot vse kaže, pa danes urbani nekonformizem ni več domena umetnosti in umetniško-intelektualnih krogov, marveč se je socialno povsem rutiniziral.
S tega vidika se zdi potrebno izpostaviti še dejstvo, da so yuppies, ti mladi mestni uspešneži (finančni analitiki, borzni svetovalci, računalniški izvedenci, pravniki, manageiji, itd.), v krasnem novem svetu predmestij rojena generacija, ki se je naveličala dolgočasja-nakupovalnih centrov in urejenih zelenic, prišli v mestna središča istočasno z zatonom bohemstva. A njihov intimni svet je v prevladujoči meri še vedno na neki način odvisen od predmestne pameti in od univerzitetnih profesionalnih šol, ki ne temeljijo na široki humanistični izobrazbi, marveč na neposredno uporabljivih spretnostih. Estetika kiča in pretencioznosti, nezmožnost ločiti med duhovnim indiviudalizmom in socialnim egoizmom, srednjeslojski snobizem, očaranost s predmeti prestižnega statusa, na politični
ravni zmerni konservativizem, na kulturni pa fascinacija z »veliko umetnostjo«, za katero nimajo razumevanja, marveč le denar za njen nakup: to bi nemara lahko bil kratek katalog yuppijevskih vrednot. Kolikor namreč kot temeljna zaveza namesto družine nastopi ma-kivalelistična ideologija biznisa, tudi ni čudno, da so prav yuppies tista družbena skupina, ki je temeljito pomagala spremeniti nekdanje etnične (italijanske, črnske, portori-čanske itd.) soseske z relativno dostopnimi najemninami v razkošne četrti na sebi enake. S procesom tako imenovanega »poplemeni-tenja« (angl. gentrification), kjer vsi stanodajalci naenkrat sistematično povišajo najemnine, kar pomeni takojšnjo izselitev dolgoletnih prebivalcev in prihod novih najemnikov in njim ustrezne »infrastrukture«, so uspeli družinske trgovinice in knjigarne, pa tudi cenene kafiče in druga socialna zbirališča preoblikovati v stereotipne prostore za stereotipne obiskovalce.
Na ozadju tega zatona »beohemske etike« in upada mestne bralske publike na eni je bilo tudi izgubljanje v neskončnih polemikah spričo ideološkega poloma levice, v katere so se — resnici na ljubo zapletali kritični intelektualci, na drugi strani še toliko bolj vidno. Njihova dlakocepska natančnost o tem. kdo pripada kakšni od mnogoterih levičarskih frakcij, seveda ni mogla zanimati nikogar razen njih samih. V medsebojnem součinko-vanju pa so ti socialni vzroki mnoge nekdanje neodvisne kulturne kritike, ki so si služili kruh s ffee—lance komentarji, vendarle pripravili k temu, da so prevzeli institucionalne pozicije na univerzah, kot to velja tako rekoč za vse intelektualce okrog zgoraj omenjenih magazinov. Namesto pisanja, ki ga podpira samo ostrina kritične analize in drznost imaginacije, smo se tako prisiljeni soočati z neko sicer še vedno zelo glasno in — brez najmanjšega dvoma — medijsko zelo dobro promovirano kulturno produkcijo, ki pa je v ustvarjalnem smislu verjetno bolj sterilna kot ne. Vznemirljiva in inspirativna pustolovščina v kulturni zgodovini Amerike se je zanesljivo končala.
Aleš Debeljak
rečanje s slikarjem Staničem v gostilni l|rill nikakor ne more biti naključno. Tu je »po poldnevu« in »pred kosilom« in gsa |ll iskati ga ni treba nikjer drugod. Mo-goče le poleti, ko (z jahto) odrine na morje in se malo »spozabi«. Tudi tedaj pa se ve. da je odšel in se bo vrnil. Slikar namreč pravi, da so gostilne »najhumanejši kraji na svetu«, da se v njih zbirajo »dobri ljudje in prijatelji« in da jih ima zelo zelo rad. Ne
samo tukajšnjih, hercegnovskih, ampak vse po vrsti — tiste, ki jih pozna, in tiste, v katerih ni bil nikoli, a so mu o njih pripovedovali »dragi in dobri prijatelji in ljudje«. Že zdavnaj nam je rekel:
»Če bog obstaja, in mora obstajati, ima tudi on raje tiste, ki hodijo v gostilne (torej tudi mene), kot tiste, ki se mu v cerkvi lažno
prilizujejo in ga slepijo z lepo ubranimi molitvami in frazami o predanosti. . ..«
Na morju, a ne zna plavati
Edino, česar slikar Stanič, prijatelj prijateljev, ne mara ne v gostilni ne drugod, je govorjenje o politiki. Včasih se spomni, da bi moral biti vsaj zaskrbljen zaradi vsega, kar s televizijskih zaslonov zve o naših velikih
prepirih, vendar po značaju ne mara ljudi, ki se prepirajo in sovražijo, ne mara sovraštva in zla, zato vedno čimprej obrne besedo na kaj drugega, še posebej na nove šale in domislice, s katerimi ga oskrbujejo poznavalci — šaljivci.
Slikarja Staniča pa je težko pregovoriti, da bi povedal kaj o tistem, kar dela — o svojih slikah. Nerad govori o svoji »slavi in veličini« (v smehu poudarja, da to v življenju ni pomembno), še manj pa o nagradah, pohvalah, kakršnihkoli priznanjih in čestitkah »uradnih organov« in »uglednih« posameznikov.
V priložnostnem biltenu Črnogorske akademije znanosti in umetnosti piše, da je Vojislav Stanič njen član od ustanovitve. Prepišimo nekaj podatkov iz njegovega življenjepisa: rodil seje leta 1928, na Likovni akademiji v Beogradu je študiral kiparstvo (in diplomiral) pri Alojzu Dolinarju. Razstavljal je po vsej Jugoslaviji, predvsem v Dubrovniku, pa tudi v tujini, največ v Rimu.
Dvema odločitvama v svojem življenju pripisuje poseben pomen. Najprej se je kot rojen črnogorski hribovec (rojen v vedno zasneže-
VOJISLA V STANIČ, DOBITNIK NAGRADE AVNOJ
Bog na obisku v Hercegnovem
Če lahko sklepamo po srečanjih z akademikom in črnogorskim slikarjem Vojislavom Vojom Staničem, se v Hercegnovem, mestu mimoz, palm in drugega sredozemskega rastlinja ter toplega sonca, ni nič spremenilo. V isti gostilni sva se srečala že pred petnajstimi leti, skoraj bi lahko dejal, da je imel, v ustih isto pipo in je bil oblečen v iste kavbojke, (zelenkasto) vetrovko in mornarsko majico. Enaki so bili tudi prisrčnost, nasmeh in vino.
Le najini skupni prijatelji so se že močno razredčili.
nem Savniku) preselil k morju in tam ostal. Od tod ne misli nikamor več. Izneveril se je tudi profesorju Dolinarju: ustvaril je samo eno pomembnejše kiparsko delo (spomenik ustanovitelju KP Črne gore Jovanu Tomaše-viču) in takoj prestopil k slikarjem.
Pri obeh »samoprevarah« mu je bilo že na začetku vse jasno. Na morju rad sanjari in se sprošča, se potepa po njem in kot radovedni »kontinentalec« obiskuje zalive, ki se jim drugi izogibajo.
Podobno »pregnanstvo« ga je doletelo tudi v slikarstvu. To mu je, kot pravi, prvi konjiček. Dela spontano in se radovedno prepušča vsem skušnjavam ne glede na to, od kod prihajajo.
Staničevo slikarstvo je vedno zanimalo likovne kritike. Uvrščali so ga med najpomemb-
nejše predstavnike sodobnne črnogorske likovne umetnosti. Uveljavilo seje mnenje, da je Stanič po Petru Lubardi največji črnogorski slikar. Pri tem je »prehitel« Mila Miluno-viča in druge znane predhodnike in se postavil ob bok Dadu Duriču (ki živi in dela v Parizu), Dimitriju Popoviču, ki ga marsikdo primerja z Leonardom (živi in dela v Zagrebu) in Milošu Šobajiču (ki prav tako živi v francoski prestolnici).
Črna gora ima še veliko dobrih in znanih slikarjev, vendar je Vojo Stanič pred vsemi. V omenjeni skupini, ki ni nikakršna enotna formalno-estetska celota, je vsak (po svoje) nekaj posebnega. Popovič in Sobajič sta mojstra risb, Burič in Stanič »esteta« nekoliko »sprevrnjenega« ali demonskega (vendar obenem življenjsko resničnega) sveta, Stanič pa je tudi poseben resnonaiven slikar.
Likovni estetiki in zgodovinarji delijo Staničevo slikarstvo na tri obdobja. V prvem, ko je bil tudi kipar, je slikal vojno, otroštvo, surovo in kontrastno črnogorsko krajino in večplastnost življenja in tragike črnogorskega človeka v tem (ne)romantičnem okolju. Najboljša dela je ustvaril ob koncu drugega in
v tretjem obdobju. Gre za motive, pogojno rečeno, »vsakdanjega življenja« in življenjskih prizorov iz (njegove) hercegovske okolice in spominov na potovanja. Ti slikarski zapisi so hkrati vedra stvarnost in vizija prihodnosti (»prerokba« življenja, ki bo šele prišlo).
Vse to je nekje med sanjami in resničnostjo, med življenjsko naivnostjo in naivnim opazovanjem življenja. V obseženem katalogu ob njegovi restrospektivni razstavi, ki je bila prejšnji mesec prikazana v Titogradu, zdaj pa je v Nikšiču, piše:
»Stanič se je uveljavil kot slikar blago humornega ozračja s karikatumimi liki. Vsak izmed njih je ogledalo naših značajev in navad, skupaj pa ustvarjajo nenavaden svet med sanjami in resničnostjo... Ne glede na motive, ki jih slika najpogosteje v okviru slikovito kari-katumega vsakdanjega sveta s poudarjeno anekdotičnostjo, skuša razdeliti značaj dogajanja in nagonsko spoznati psihologijo likov. Njegova dela imajo zato posebno značilnost intelektualnosti. Umetnik je pravzaprav v superiornem položaju — vidi tudi za sliko — saj za vidno stvarnostjo obstaja njegovo subjektivno stališče. Kadar si za temo izbere resnič-
ni dogodek, oblika umetniške transpozicije sega do meja onostranstva. Takšno prizadevanje ustvarja pravi spiritus movens njegovega slikarstva. . .«
To je moj rokopis ________________________
Slikar ljudi in življenja z obrobja, slikar, čigar pogledi se najpogosteje zadržujejo na sključenih upokojencih, pijancih, hribovcih, pozabljenih predmestjih, umazanih pločnikih, gostilniškem ozračju in folkori, nerad razmišlja o kakšnem svojem »kompaktnem« likovnem tematskem pripovedovanju niti ne priznava faz: »Slikam pravzaprav vse po vrsti, vse, kar me zanima, tega pa je veliko. Zato so tudi moje slike (ne samo po vizualnofiguralnem pomenu) različne. To je moj rokopis, ki ga
ustvarjam spontano (ne pa »po fazah«). Rad
imam različne slike. Postanem celo pred steklarskimi delavnicami in si ogledujem risbe in plakate, ki propagirajo steklarske okvire. Toliko stvari vpliva name, da jih sploh ne bi mogel prešteti. Možno je, da so vse moje slike »slikovite« in precej »zgovorne«, vendar med slikanjem ne mislim na to. Želim si le, da bi po svoje doživel in izrazil čas, v katerem živim, ljudi in dogodke v njem.«
Slikar Stanič je zdaj že klasik črnogorske likovne umetnosti. Vedno je bil zadržan in previden, kadar je govoril o svojih slikah in svojem delu. Nikoli ni hotel sam »določati« vrednosti tistega, kar ustvarja. Trdi celo, da ne pozna veliko slikarskih smeri in da se je učil od marsikoga, tudi od svojih učencev (več let je bil profesor« zdaj že bivši herceg-novski umetniški šoli, njegov dijak pa je bil tudi Dato Durič) in še posebej od življenja. Pravi tudi, da noče ničesar karikirati, da ne zna biti zloben ali posmehljiv in niti satiričen ...
Tu nekje bi lahko našli »žarišče« njegove ustvarjalne poetike kot najpomembnejše značilnosti njegovega opusa. Formalizme prese-
ga prav s spontanim znanjem in pesniškim
navdihom. Kritiki so takole opisali njegovo
»tehnično znanje«:
»Med posebnostmi Staničevega slikanja moramo poudariti neoporečno ustvarjanje, ki potrjuje, da popolnoma obvlada svoje delo; kaligrafski instinkt v risbah (ne neoklasičen), ki definira obliko; odsotnost koloristične disonance in prevlado osnovnega tona. Kolori-stično simfonijo ustvarja spekter blagih in zamolklih barv in odtenki predvsem belkasto modre, rumene, sivozelene, rjave in rožnato rdeče barve, ki odsevajo dih Sredozemlja . ..«
Vojo Stanič resnično misli, da je Sredozemlje ves svet, njegov Hercegnovi pa središče sveta. V Rimu ni zdržal več kot leto dni, enako pa bi bilo v kateremkoli drugem mestu ali »slikarskem centru«. Zakaj le, saj njegovemu razpoloženju in razumevanju okolja, ljudi in časa ustreza prav tisto, kar ga obkroža: her-cegnovske ozke tlakovane ulice, stare stavbe in trdnjave iz preteklih obdobij, vonj po morju in toplem jugu in bujno rastlinje, zelenje vse leto. Kaj naj bi šele rekli o pisanih množicah, ki prihajajo »od bog ve kod«.
Tudi avnojska nagrada ga ni posebno vznemirila: »Menim, da nagrade dostikrat dobivajo ljudje, ki jih ne zaslužijo. Nikoli nismo prepričani, ali so jih dobili pravi ustvarjalci. Res je, da nikomur ne more škoditi, vendar je nepošteno, če jo dobi tisti, ki je ne bi smel.«
Slikar ni resigniran. Nasprotno, ima redko navado: kadar ga kdo vpraša, kako se ima, mu odgovori, da se počuti odlično (čeprav ga mogoče ravno v tistem trenutku boli zob). Tega noče posebej poudarjati, ampak se skuša obnašati naravno, tudi kadar gre za nagrado. Ima pa neko (zaupno) »slabost«: pravi, da bi dal vse nagrade in ves denar (bogat ni bil nikoli, še vedno živi od redkih prodanih slik), samo da bi bil vsaj za deset let mlajši.
Prešemo-resni slikar ni eden tistih, ki svoja dela neprestano kažejo na razstavah ali vsaj prijateljem. Redko priložnost moramo zato izkoristiti in se prepričati o nedvoumni izvirnosti in posebnosti (črnogorskega slikarstva), pri kateri na svoji poti v vrh vztraja že štiri desetletja. Vedno mlad in neponovljiv.
Branko Jokič
Ljubljana,
23. decembra 1989
SOBOTNA PRILOGA
DELO stran 29
- * ' - ' ■ • -________________________________________________________________________________________;

poštni
predal
29
Nadaljevanje z 18. strani
strani torej še celo vrsto drugih tovrstnih krivic, ki jih bom tu naštel in pozivam vse politične skupine v Sloveniji, da boj za njihovo odpravo nemudoma sprejmejo v svoj program:
Oblast v Sloveniji še naprej nasprotuje vernikom in Cerkvi tako, da zavlačuje z dovoljenji za gradnjo cerkva. V državnem tisku se še vedno občasno pojavljajo članki, ki sramotijo vero. Še vedno ni rednih verskih oddaj na radiu in televiziji■ Še vedno ni po vseh domovih za ostarele omogočeno obhajanje svete maše in organiziranje drugih verskih prireditev. Verniki še vedno nimajo dostopa do služb v vrhovih oblasti. Tudi med drugimi službami so take, do katerih verniki nimajo dostopa. Verniki tudi nimajo dostopa do višjih mest v armadi in policiji. Šola še vedno vzgaja mladino ateistično zoper voljo staršev. Pritiski, ki povzročajo v vernikih strah, še vedno niso povsod popustili. Na delovnih mestih so verniki dostikrat postavljeni v položaj izvrševalcev odločitev, ki so bile sprejete v gremijih, kjer vernikov ni. V določenih primerih izvrševanje takih odločitev izrecno nasprotuje krščanski morali, npr.: zdravnik ginekolog mora izvrševati umore nerojenih otrok. Svojcem mnogih tisočev po vojni brez sodbe likvidiranih ljudi še danes ni dovoljeno urediti njihove grobove in jih opremiti s spomeniki, kaj šele s krščanskimi oznakami in napisi. Otrok je pred rojstvom na milost in nemilost izpostavljen tistim, ki ga hočejo umoriti, in oblast jim nudi kar organizirano službo za morjenje otrok. Vernikom še vedno ni omogočeno soustvarjati in spreminjati zakonodajo. Še vedno ni verouka v šolah. Občinski zakoniki zvonjenje še vedno prištevajo med trušč in ga omejujejo, čeprav ga SAZU tako visoko ceni, da ima posnetih že več kot sedemsto melodij originalnega slovenskega izvora. Še vedno oblast drži v rokah nacionalizirane cerkve, ki sramotno propadajo. V škofovih zavodih, prvi popolni slovenski gimnaziji v Šentvidu v Ljubljani, ki je eden najpomembnejših spomenikov slovenskega naroda in jezika, slovenske in krščanske kulture, je še vedno vojaška kasarna, po kateri se razlegajo srbohrvaške kletve. Poleg prve slovenske gimnazije je bila v Ljubljani in po
Sloveniji nacionalizirana še cela vrsta cerkvenih stavb, za katere Cerkev še vedno ni dobila nobene odškodnine, kaj šele da bi ji bile vrnjene, da bi v> njh lahko razvila svojo dejavnost, ki bi bila koristna za vso družbo.
Našteli smo torej še dvajset kričečih problemov kršitev svobode veroizpovedi v Sloveniji danes. S tistimi tremi, za katerih razrešitev obljublja »politični program« SZDL, da se bo potegoval, jih je torej triindvajset.
Dejstvo je, da je oblast v Sloveniji še vedno popolnoma v rokah Zveze komunistov. Naštetih triindvajset kršitev svobode veroizpovedi, ki še vedno držijo vernike na drugorazrednem položaju, jasno izpričuje, da komunistična oblast pri nas še vedno izvaja krivico nad verniki. Če bi se SZDL hotela resno in radikalno zavzeti za svobodo veroizpovedi pri nas, bi se morala zavzeti za odstranitev vseh triindvajsetih kršitev in se upreti svoji trdovratni protiverski partijski liniji.
Dr. Rudi Konsiiija, Ljubljana
Delo, 25. novembra
Stranka zelenih in društva za varstvo okolja
V	zadnjem času se je v javnosti pojavilo precej prispevkov (Jelka Kraigher, predsednica Izvršnega odbora Z VOS: Problematika okolja v Sloveniji, Delo sobotna priloga, 28. 10. 1989; Marija Šavor, predsednica Šaleškega ekološkega društva: Stranka zelenih in društva za varstvo okolja), ki so problematizirali odnos med zelenimi Slovenije in društvi za varstvo okolja.
V	teh prispevkih je nekaj netočnosti glede
odnosa Zelenih Slovenije do društev za varstvo okolja, poskuša pa se tudi ustvarjati vzdušje medsebojne konfrontacije namesto kooperacije. Posebno neprijetno nas je presenetila ena izmed sklepnih točk prispevka Jelke Kraigher, ki naj bi bil zapis sklepov in stališč Upravnega odbora Zveze društev za varstvo okolja Slovenije, da: »Zaradi delovnih, moralnih in drugih obveznosti člani Upravnega odbora Z VOS, člani komisij in drugih organov ter posamezni člani upravnih odborov društev za varstvo okolja ne morejo biti istočasno člani odbora, programskih svetov in komisij v stranki Zelenih ali v Meščanski ekološki stranki (Lenardič).«
Na to nerazumljivo prepoved, kot tudi na nekatere druge navedbe v tem prispevku, Zeleni Slovenije nismo želeli javno odgovarjati in s tem ustvarjati javnega, po naši oceni brezplodnega konflikta. Predsedniku Z VOS Jožetu Knezu smo predlagali skupen sestanek vodstev obeh organizacij, na katerem bi razjasnili nastali nesporazum. Do tega razgovora je prišlo 14. novembra 1989. Oblikovana je bila skupna izjava, ki poudarja medsebojno sodelovanje, njen tekst pa se še usklajuje v organih obeh organizacij.
K tekstu Marije Šavor pa moramo dati določena pojasnila, Ker so nekatere trditve netočne ali vsaj pomanjkljive. Zeleni Slovenije nismo nastali zgolj iz frakcij znotraj društev za varstvo okolja, kar trdi Šavorje-va, ampak tudi iz ekoloških skupin in iz delov ZSMS. Glavni vzrok za naš nastanek je bila želja po vstopu ekoloških zahtev v sfero odločanja in oblasti neposredno in ne zgolj prek delegatov tistih organizacij, ki bi tem zahtevam prisluhnile. Zato se Zeleni Slovenije intenzivno pripravljamo na bližajoče se splošne volitve. Je že res, da se organiziramo kot stranka, ampak smo hkrati trdno odločeni, da se v svojem delovanju s strankarstvom ne obremenjujemo. Zato so vsa namigovanja, da Zeleni Slovenije omejujemo svojim članom individualnost, samostojnost in avtonomnost, daleč od resnice. Nasprotno — naša moč je ravno v avtonomnosti, samostojnosti in iniciativnosti članov, regionalnih in občinskih zdru-
ženj. Mi ne želimo ukazovati, mi želimo sodelovati. Med društvi in našo organizacijo je torej samo ena bistvena razlika - v cilju in posledično v metodah delovanja. Zeleni smo se organizirali zaradi boja za oblast kot tistega instrumenta, ki omogoča uresničitev ekoloških zahtev, društva za varstvo okolja pa delujejo pa področju družbenega ozaveščanja in opozarjanja. Toda naš boj za oblast ni klasičen strankarski boj, ampak stalno oblikovanje konkretnih zahtev in boj za njihovo realizacijo v skupščinah. Od naše ustanovitve smo tako v slovenski skupščini sprožili niz zahtev in predlogov, od katerih se dobršen del že uresničuje (moratorij na hidromelioracije in regulacije, neosvinčen bencin, HE Golica— Koralpe, TE-TO III Trbovlje, bazoviški sinhrotron, odpoved jedrski energiji, financiranje političnih organizacij itd.).
Zeleni Slovenije kot organizacija nikoli nismo ocenjevali dela društev za varstvo okolja in tega tudi ne nameravamo. Želimo in pričakujemo kvečjemu nasprotno - da društva kritično ocenjujejo naše delo in nam predlagajo posamezne skupne akcije. Zeleni želimo biti najglasnejši politični glasnik ekološkega gibanja. Zato so nam društva za varstvo okolja kot najširše organizacije ekološkega gibanja neprecenljiva in živ-Ijenjsko potrebna. Monopolno strukturiran politični prostor je dušil dejavnost društev. Zato smo prepričani, da jim bo sedanji razcvet pluralizma dal nov zalet in povečal njihov pomen. Vsak poskus ustvarjanja konfrontacije in konfliktov med Zelenimi Slovenije in društvi za varstvo okolja nam je tuj in nesprejemljiv in z društvi bomo vsestransko sodelovali.
Menimo tudi, da je na volitvah treba preprečiti nepotrebno cepljenje moči in podpore ekološkim aktivistom in da je potreben skupen nastop na listah Zelenih. Ne postavljamo nobenih pogojev društvom za varstvo okolja in posameznikom ter želimo pripraviti kandidatne liste skupaj. Če pa bodo nekateri posamezniki vztrajali, da društva nastopajo na volitvah kot stranka, bo to nepremišljeno in neproduktivno prestižno dejanje, ki bo zmanjšalo možnosti
izvolitve ekoloških aktivistov v skupščine. Zato takšna prizadevanja zavračamo.
Dovolj je bilo političnih neuspehov na področju ekologije v Sloveniji. Okolje bomo lahko obvarovali in izboljšali le, če bomo vsi naravovarstveniki nastopili skupaj.
Peter Jamnik, sekretar Izvršnega odbora
Zelenih Slovenije
Delo, 18. decembra
Pravopis za praznike drugič
V Delu nas je jezikovno razsodišče podučilo, da moramo pisati imena praznikov z malo začetnico. Ve se, da je velika začetnica znamenje spoštovanja, večje čustvene navezanosti ali višjega vrednotenja. Takšen odnos irna do marsikaterega praznika nemalo ljudi, zato pišejo njegovo ime z veliko. Njihovo početje je glede na normo, ki jo oznanja razsodišče, stilno zaznamovano, toda razumljivo in dopustno. Te možnosti jezikovno razsodišče v svoji tokratni strogi normativnosti ne omenja, čeprav včasih velikodušno navaja druge jezikovne dvojnice. Vendar norma ni večna. Breznikov in Ramovšev Slovenski pravopis (Ljubljana
1935) sicer pravi, da se prazniki pišejo Z malo (str. IX), zraven pa dodaja: »Primeri, v katerih bi bila pisava z malo začetnico dvoumna, se smejo pisati z veliko, npr.: Božič, Novo leto, Velika noč, Vsi sveti, Štirideset mučencev«. Pravopisni slovar pa razločuje med Božičem, ki je praznik«, in božičem, ki je »panj, ki ga na sv. večer polože na ognjišče« (str. 23). Ljudski glas pravi, da je bilo pisanje vseh praznikov z malo začetnico uzakonjeno po drugi svetovni vojni kot posledica stalinističnega boja proti religiji: da so lahko »pomanjšali« Božič in Veliko noč, naj bi »žrtvovali« celo Dan republike in druge nove praznike. Znano je tudi nasprotovanje Janka Jurančiča, da bi se v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navajali primeri liturgične rabe jezika, čeprav so prvi zapisi slovenščine
Brižinski spomeniki, ki so verske narave. Še bolj značilen je primer sekundiranja slovenskih jezikoslovcev pri uvajanju kulta
osebnosti s pomočjo velike začetnice v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (Ljubljana 1981): »Ljudje so pozdravljali Maršala (če se misli maršala Tita),... Predsednika (z istim pomenom).« (str. 25).
Skratka, na eni strani favoriziranje male začetnice, na drugi pa velike, kot pač pihajo sapice. Blagoslovljen Božič in srečno Novo leto Vam vošči opazovalec ideološke prostitucije slovenskih pravopisnikov.
Marjan Dolgan, Ljubljana
Delo, 19. decembra
Kulturni program za čas, ki mu še ne vidimo obraza
V torek sem v Delu prebral napoved nove reforme kulturnopolitičnega sistema, ki jo je sam člankar pospremil z gornjim naslovom. Pomanjkanje »obraza« izvira iz številnih nejasnosti, ki so spremljale reformo, in iz negotovosti, ki jo mora (vsaj kulturnim delavcem) zbujati drastična redukcija administracije oz. samoupravljanja na področju kulture. Da ne bo pomote: za poenostavitev sistema odločanja se zavzemam tudi sam, in najbrž ni mogoče pričakovati, da bodo kulturni delavci ugovarjali pocenitvi kulturnega aparata.
Kulturna skupnost Slovenije je podvržena enakim postopkom, kakršnim so podvržene druge samoupravne interesne skupnosti, s čimer se končuje neko bolj ali manj zanimivo obdobje slovenske neposredne demokracije. Tisti, ki so kakšno demokracijo uvajali, nekoč niso bili pripravljeni poslušati zadržkov s strani prizadetih, in na prvi pogled se zdi, da so jim prisluhnili šele zdaj, po petnajstih ali več letih. Pisec teh vrstic meni drugače: sedanje uvajanje nove ureditve poteka na približno enak način, kot je potekalo prejšnje. Še več: motivi za reformo so po vsej verjetnosti isti, kot so isti tudi nekateri reformatorji. Gre namreč za to, da bi kulturni uradniki (ki danes sedijo na komiteju za kulturo) brez posebnih težav, brez motečih glasov iz kulturne sfere upravljati z denarjem, ki ga kulturi namenjajo slovenski davko — (prispevko) plačevalei. Naj je bil stari sistem še tako neroden — bil
je moteč in izid odločanja v njem za marsikoga negotov. Negotovost je bistvena sestavina demokracije.
Po novem bosta o denarju za kulturo odločala Programski odbor. (17 članov) in Komite zja kulturo, predvsem pa seveda ta zadnji. V njegovem okviru je nastala tudi ideja o »novi organiziranosti«, ki vsebuje kup novih organov in ustanov (Sklad za kulturo, Zavod za dediščino, Zavod za kulturo ...), ki so vsi podrejeni novemu Republiškemu sekretariatu za kulturo oz. vladi in ki zanje predvidevajo celo novo palačo. Z eno besedo: kulturo bo vzela v svoje roke neposredno in z vso strogostjo republiška vlada! Odslej na kulturnem in drugih področjih »družbene nadzidave« ne bo nobenih demokratičnih »zapletov«!
Podpisani vsem tem naglim in radikalnim spremembam z vso odločnostjo nasprotujem. Moji ugovori pa so naslednji:
L Programski odbor v predlagani sestavi (Pelhan, Gabrijelčič, Košuta, Mirina Zupančič, Jan, Marinič, Grobovšek, Pungartnik, Zontar, Juri, Hermanova, Gošnik, Munih, A. Medved, Šircljeva, S. Šinkovec in Silva Jereb) — razen posameznikov — ne zagotavlja kvalitetnega predstavništva in strokovnosti, ki jo zasluži področje kulture. Razen nekaterih posameznikov v odboru ni važnejših avtoritet, v njem so pretežno le komunisti, sicer pa so bolj ali manj sposobni administratorji, ki bodo komaj mogli kulturno javnost prepričati o pravilnosti svojih odločitev.
2.	Nove ustanove in organi kulturnega ministrstva predstavljajo razširitev uredniškega aparata in nove komandne centre slovenske kulture. Da bi lahko napovedani Zavod za kulturo opravljal raziskovalne in analitične naloge v okviru upravnega organa, je seveda smešno; poleg tega pa neracionalno, če pomislimo, da slovenski raziskovalni korpus razpolaga z ustrezno kvalificiranimi kadri, ki ministrstva sploh ne zanimajo in jih doslej še ni pritegnilo k sodelovanju.
3.	Ključni ugovor je seveda namenjen naglici, s katero nam že spet spreminjajo sistem in nas osrečujejo, ne da bi za to dobili kakršnokoli pooblastilo slovenske demokratične javnosti. Legitimno kulturno predstavništvo bo lahko postavila le nova republiška skupščina po volitvah. Napovedane spremembe imam za uzurpacijo, ki se sicer sklicuje na racionalnost, vendar ohranja
vse oblastniške vzvode nedotaknjene. Par-
tijsko-kulturni establišment hoče neovirano in samovoljno obvladovati slovensko kulturo. Prav piše Branko Sosič v Delu , da prihodnji kulturi še ne vidimo obraza. Dodajam, da se v tej prihodnosti skriva nadzor-niški in zapovedovalni obraz.
Ta svoj ugovor dajem v razmislek delegatom Kulturne skupnosti Slovenije, ki naj bi se »prostovoljno« razpustili prihodnji torek!
Dimitrij Rupel, Ljubljana
Delo, 19. decembra
Kam postaviti Plečnikovo razstavo?
Delo je priobčilo prispevek z gornjim naslovom s podpisom S. V. Gre za stalno razstavo Plečnikovega dela, ki naj bi jo pripravili do kongresa oblikovalcev 1991 — verjetno gre za znani mednarodni projekt. Pravi, da bi bila ena možnost na Fužinskem gradu, druga v bivšem Domu duhovnih vaj na Poljanah.
Gre seveda za zelo pomembno zadevo. Zrevoltirala pa me je misel, naj se uporabi Dom duhovnih vaj. Ni sicer povedano, za kateri dom gre, na Poljanah sta bila dva, eden ob cerkvi Sv. Jožefa, drugi v bivšem Lichtenturnu. Pomislek velja za oba enako. Vendar iz dodatka, da gre za »manj znano Plečnikovo arhitekturo«, sklepam, da gre za prvega.
»Bolj znano« pa je, da ta prvi dom ni več Dom duhovnih vaj. V času dachauskih in podobnih procesov je bilo treba — po vzorcih s Češkoslovaške, Madžarske, Romunije, Albanije itd. — tudi iz Ljubljane spraviti samostane. Po vrsti so jih ukinjali, postopek je bil standardiziran po vsej vzhodni Evropi: Zmontiran proces, ki ga ljudstvo »spontano« spremlja po ulicah (»samostane iz Ljubljane«, »jezuiti — paraziti« itd.), dolgoletne zaporne kazni za mlajše redovnike, zaplemba premoženja, konfinacija starejših in bolehnih kam na podeželje »v svrho evtanazije«, saj bodo tam mirno izginili. .. To proceduro je 1. 1949 doživel tudi jezuitski samostan pri Sv. Jožefu v Ljubljani, v sklopu katerega je bil omenjeni Dom duhovnih vaj. Med vojno je rabil za pribežališče pregnanim mariborskim bogoslovcem, ki so ostali v njem še po vojni.
Arh. Jože Plečnik je bil velik častilec sv. Jožefa in prijatelj te cerkve. Po njegovih načrtih je bil izdelan tudi glavni oltar cerkve, ki je zdaj že desetletja zazidan — celo ob Plečnikovi razstavi v Ljubljani ni bil odzi-dan, niti za fotografe, še manj pa vključen v »Plečnikovo transverzalo« za turiste.
Zraven cerkve pa stoji »njegov« Dom: s kakšnim veseljem ga je oblikoval, misleč na mnoge, ki bodo v njem duhovno rasli (tudi sam sem bil v mladosti med njimi). In s kakšno grenkobo je spremljal, ko so njegove prijatelje vlačili v zapore, objektu pa spreminjali namembnost. Ni pomagala niti očitna juridična pomota: Dom ni bil last obsojenih jezuitov, ampak ljubljanske nadškofije, ki je takoj vložila pritožbo in priložila nespodbitne dokaze. Še po štiridesetih letih ni dobila nobenega odgovora. Sodba je obveljala — vsemu pravnemu pojmovanju v brk. S tem se je strinjal tudi tajnik Komisije za odnose z verskimi skupnostmi tov. Sladič, ki je na moje pojasnilo izjavil: potemtakem smo sodili Petru, kaznovali pa Pavla. Takratni predstavnik iste komisije tov. Kocijančič pa mi je z vso dušo pritrdil, ko sem rekel približno: situacija je pravno jasna, razume se pa, da tukaj ne gre za pravo, temveč za politično vprašanje.
Po 40 letih naj se zadeva naposled premakne z mrtve točke. Politično se je že precej, naj se še pravno.
S tem ko se razmišlja o lokaciji za Plečnikovo razstavo, je vsaj nekaj očitno: Dom duhovnih vaj bi lahko bil na voljo. Mislim pa, da bi pomenilo zlorabo Plečnikovih
umetnin in njegovega spomina, če bi se krivica nadaljevala pod njegovim imenom. Tudi ne vem, kako bi to sprejemali obiskovalci z vsega sveta, saj je očitno ves tisti kompleks povezan s cerkvijo, in da ne bi vsi spraševali, kako to, bi bilo treba na ploščo napisati »turistične podatke« in kako smo prišli do teh razstavnih prostorov. A če jih tudi ne bi napisali, bi novinarji do njih prišli...
Plečnika pa počastimo tako, da mu ne bo še v grobu nerodno. Morda kar v Fužinskem gradu.
Miha Žužek, Ljubljana
Delo, 16. decembra Demokraciji naj se odpro vsa vrata
Ob prebiranju članka z zgornjim naslovom sem dobil vtis, da je strokovna komisija, ki je pripravila osnutek nove slovenske in jugoslovanske ustave, pod močnim bremenom stare preživele kardeljevske ideologije, zaradi katere smo kot družba zašli v splošno krizo. Vneti zagovorniki kardeljizma, kot so npr. dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude, Andrej Marinc idr., ne morejo izstopiti z ideoloških okvirov preživete ideologije meščanske družbe, katere izhodišče je federacija in skupščina kot vrhovni organ oblasti. Če uporabimo ta ideološki okvir, dobimo državo buržoaznega tipa ali v našem primeru partijsko državo z dvojnim sistemom oblasti (delitvijo oblastima upravno in izvršno).
Ena in druga oblast je partijska oblast in, kar je še najhuje, ta oblast je popolnoma zbirokratizirana. V takem sistemu oblasti levica ne ve, kaj dela desnica.
Za tak sistem oblasti je značilna dvojna odgovornost oz. neodgovornost oblasti. Socialna baza na tak sistem oblasti nima prav nobenega vpliva. Čeprav konceptualno napako pri izbiri sistema oblasti pozna tudi njegov tvorec dr. Ciril Ribičič, razglaša omenjeni sistem oblasti za politični sistem socialističnega samoupravljanja. Sociala, ki je popolnoma razlaščena, potrebuje nov sistem oblasti, in to v svojih vitalnih funkcionalnih sferah, ki so obenem tudi avtonomne (ločene od politike). To velja predvsem za ekonomsko demokracijo. Ekonomska sfera je temelj, na katerem se gradi oblast delovnih ljudi. Delovni ljudje imajo pravico do svobodnega združevanja in organiziranja (integriranja) v novo, od federacije neodvisno skupnost — unijo, ki jo lahko
imenujejo unitarna republika Jugoslavija. Komunisti iz vrst zdravih sil Slovenije morajo biti toliko pošteni, da je primarni interes delovnih ljudi Slovenije, ki izhaja iz pravice do samoodločbe, integracija v novo državo, ločeno od partijske države. Temeljni interes delovnih ljudi Slovenije torej ni odcepitev od Jugoslavije zaradi domnevne srbske »tiranije«, ampak odcepitev od nedemokratične partijske federacije, ki ne more vzpostaviti socializma v sicer po interesih enotni republiki Jugoslaviji.
Delovni ljudje Jugoslavije zahtevajo torej povsem nov in enoten tip socialne oblasti, ki je neposredna in ločena od posredne poslanske oblasti, in nov tip države z močnim centrom, ločenim od federacije in s funkcionalno demokracijo odločanja. Partija je torej na potezi.
Drago Horvat, Maribor
Delo, 13. decembra
»Sindikat bo dosegel, da se ga bodo direktorji bali«
Najprej sem mislil, da je to zgolj senzacionalističen naslov, ki jih uredniki večkrat uporabljajo zaradi večje »branosti«, potem pa sem ugotovil, ko sem članek do konca prebral, da je Andrej Cimerman, predsednik šišenskih sindikatov, res dejal« da želijo sindikati doseči, da bi se direktorji in drugi pristojni organi začeli bati sindikatov, ki so predvsem stanovska organizacija. Tega naj se zavedajo vsi, ki se borijo za oblast«, je sklenil predsednik svojo grožnjo.
Takšna izjava na začetku našega vse prepočasnega približevanja Evropi in evropski storilnosti pri delu (ki je povprečno dva do trikrat nižja) se mi zdi res nekoliko nerazumljiva. Spet padamo iz ene skrajnosti v drugo. Potem ko smo z zakonom o podjetjih, ki sicer tudi ni idealen, omogočili sposobnim direktorjem, da res vodijo podjetje (brez občinskih komitejev ZK itd.), smo jim sedaj zagrozili, naj se boje sindikatov, ki postajajo res stanovska organizacija
delavcev, ne pa transmisija partije na oblasti.
Vendar gre takšna grožnja predaleč, kajti kot so direktorji prej obupavali, ker so jim štrene mešali politični in občinski organi, dostikrat pa tudi zaradi vse prepočasnega in okornega potrjevanja poslovnih odločitev tudi delavski sveti, naj se zdaj začnejo tresti pred sindikati...
Vsekakor je osnovna vloga sindikata, da zaščiti vse pravice delavcev (razen te, da premalo učinkovito delajo ali pa imajo nemaren odnos do dela), vendar naj bi sindikat to dejavnost, ki obsega seveda še nekaj drugih programskih usmeritev, združil z vodstvom podjetja na sporazumen, pameten način.
Tako kot imajo v sosednji Avstriji paritetno komisijo, ki enkrat na leto odloča o splošni ravni cen, mezd in plač in v kateri' enakopravno sodelujejo podjetniki, delavci (sindikat), kmetje in vlada, bi lahko tudi pri nas našli skupen jezik, ne pa da grozimo direktorjem (ki jih že tako zelo težko najdemo). Na tak način gotovo ne bomo prebrodili sedanjih najtežjih časov v povojni zgodovini, ki zahtevajo strnjene sile in enotnost slovenskega ljudstva.
Edo Rasberger, Ljubljana
Delo, 12. decembra
Število splavov raste, rojstev pa vse manj...
Gotovo je veliko število Slovencev z zanimanjem prebralo razpravo v Delu o izumiranju Slovencev, ki jo je napisal dr. Lojze Gosar. Ob tej priložnosti naj predlagam, da takoj začnemo upoštevati materinski poklic, prvi in najnujnejši poklic večine žensk, kot povsem enakovreden vsem drugim »karieram«. Že če samo površno pregledamo naš ženski časopis Jano, takoj ugotovimo dvoje: veliko je člankov o super žen-
skah (znanstvenice ali velike šefinje, popularne medijske zvezde, lepotice in podobne) in o nesrečnih ženskah (na robu socialne bede, ki z nečloveškimi napori preživljajo otroke, družino). Te druge, lahko rečemo cankarjanske matere, niso nikoli na bleščečih prvih straneh, ki vabijo kupca k nakupu revije. Pojavljajo se na zadnjih straneh, tam, kjer je prostor za kriminalce.
Prav zdajle prihajajo iz Slovenije predlogi za idealno Slovenko v letu 1989; doslej med njimi še nisem odkrila povprečne Slovenke, ki zjutraj ob štirih ali petih budi otroke, jih prenaša v vrtec, gre z vso naglico v slabo plačano službo, z možem popoldne gara ali »fuša«, da ni družina brez osnovnega standarda, in se ne more niti izobraževati niti vleči Slovenije v Evropo, podobno kot naše superženske. Kaj če bo ta naša dobra povprečna Slovenka, (ki se zanjo ne menijo ženski časopisi) ugotovila, podobno kot Američanke, da ima naša družba prav, ker ceni predvsem poslovno uspešnost, družbeno koristno (dobro plačano) delo in da so otroci postranska, povsem zasebna zadeva žensk. Še posebej verjetno je, da bodo prišle do takšne ugotovitve zato, ker bleščeči odstotek slovenskih super žensk zmore poleg evropske kariere tudi idealno materinstvo in učinkovito družbenopolitično aktivnost (tudi plačano!). Samo preberimo nekaj intervjujev z našimi sociologinjami, političarkami! Jasno, da morajo biti takšne, če hočejo osvojiti evropski naslov Slovenke leta. Hudo je pri vsem skupaj le to, da kljub takšnim Slovenkam (odstotek ni zanemarljiv), nismo niti v Evropi niti nimamo možnosti, da bi s takšnim odnosom do slovenske ženske kot narod ostali na tej Zemlji vsaj še 200 let.
Ampak idealna super Slovenka se bo bleščala z novoletne Jane, idealna in delno »dosegljiva« privilegirani smetani izjemno nadarjenih, situiranih, sposobnih in zdravih. Za vse druge, manj vredne Slovenke bo še naprej veljala resnica, da se lahko sramujejo, ker se ne morejo kosati z nadpovprečnimi	svetnicami-mučenicami-super-
ženskami. Se najmanj se morejo z njimi kosati tiste, ki jih tišči k tlom breme tako »Želenega« števila treh otrok, če hočemo preživeti, seveda kot narod. Zato izjavljam, da ne kupujem časopisa Jana, lista z nadvse površnim in do žensk absolutno nehumanim konceptom. Naj ga kupujejo super ženske.
Franca Buttolo, Ljubljana
Delo, 15. decembra
Agrokomerc in GP Grosuplje bosta pobrateni podjetji?
V zvezi s prispevkom z gornjim naslovom novinarke Mojce Kaučič opozarjamo na netočne trditve.
Prvič: ni točno, da je GPS sprejelo Abdičev predlog, da bi bilo vlagatelj v imenu svojih delavcev (čeprav je to Abdič kot možnost res omenil). GPG je za sedaj sprejelo samo pobudo svojih delavcev (približno 500 jih je doma iz Velike Kladuše in okolice), da organizira delo na gradbiščih v času božičnih praznikov in zaslužek tistih delavcev, ki to želijo, nakaže na žiro račun Agrokomer-ca. Res je, da podjetju ni vseeno, kakšne so možnosti za zaposlitev in življenje družin
velikega števila naših delavcev (in od Agro-komerca je v veliki meri odvisno življenje v Bosanski Krajini), zato je na zgoraj omenjeni način pripravljeno pomagati Agroko-mercu. Drugi nagib podjetja, da je pobudo sprejel, pa je interes, da se v času, ko so vremenske razmere ugodne, opravi čimveč dela na objektih.
Drugič: o kakšnem pobratenju Agroko-
merca in GPG ter kulturnem sodelovanju ni bilo nobenega govora. Od kod te domneve ali morebitne informacije? GPG si že do sedaj, ko je bilo to precej običajno, pri poslovanju ni kaj dosti pomagalo s političnimi zvezami. Resnici na ljubo — tudi zato, ker ima v primerjavi s konkurenco na tržnih območjih, kjer največ dela, majhno politično moč. Še manj pa si želi širiti trg na osnovi pobratimstva v prihodnje. Tudi s kulturnim sodelovanjem ne bo nič, ker
smo pač gradbeno podjetje in se s kulturno dejavnostjo ne ukvarjamo. Zainteresirani smo le za poslovno sodelovanje z Agroko-mercom pa tudi z drugimi podjetji v Jugoslaviji izključno na tržnih principih.
Ocenjujemo, da so bili v omenjenem prispevku vloga in nameni Gradbenega podjetja Grosuplje prikazani, čeprav, verjamemo, ne zlonamerno. Toda podjetju je storjena škoda, saj je prikazano kot nekakšna socrealistična organizacija, ki poslovne vezi spleta prek političnih. Zato pričakujemo popravek, kot ga predvideva zakon o javnem obveščanju.
Ranko Krašič, direktor kadrovsko — splošnega sektorja
Delo, 11. novembra
Pregon medicinskih »alternativcev«
Čeprav ni bil namen mojega pisma odpreti razpravo o tem, kako zelišča delujejo, bi vseeno odgovorila na pismo Vuka Stambo-loviča, ki »medicinsko industrijskemu kompleksu« očita zanemarjanje »celovitosti delovanja zelišč«. Prepričati me namreč hoče, da zelišča delujejo s »celoto, ki ni zgolj materialna«. Neredko srečamo takšno razlago predvsem v poljudnih knjigah o zeliščih, medtem ko se v stroki že od Paracel-zusa dalje utrjuje in potrjuje teorija o osnovnem delovanju zelišč. Odveč je poudariti, da tudi sodobne raziskave temeljijo na tem, celovitost delovanja pa obravnavajo kot snovno delovanje kompleksnih učinkovitih snovi določene rastline, kar pomeni, da se poleg čiste izolirane snovi iz rastlin raziskujejo tudi učinki teh celotnih snovnih komplesov. V mnogih primerih so res t. i. skupni ekstrakti zelišč, torej ekstrarkti, ki vsebujejo kompleks učinkovitih snovi, ki se med seboj dopolnjujejo, boljši od čistih posameznih spojin. Ne moremo pa tega posplošiti. Ko je angleški zdravnik dr. Withe-ring leta 1775 začel uporabljati naprstec (Digitalis purpurea), je svoj pripravek standardiziral in dal natančna navodila za njegovo uporabo. Zdravniki, ki so pripravek uporabljali napačno, so bolnike zastrupljali. Šele po 150 letih so iz listov te rastline z izoliranjem določenih čistih aktivnih sno-
vi dobili učinkovito, in zanesljivo kardioto-nično zdravilo, ki ga uporabljamo še danes.
Za to pa je bilo vendarle treba raziskati delovanje posameznih snovi te rastline in iz nje s primernim postopkom izločiti zdravilne; uporabljen je bil torej isti analitični pristop snovnih raziskav, ki ga Vuk Stam-bolovič imenuje »korist medicinsko industrijskega kompleksa«.
O trditvi, ki mi jo očita, pa sem še vedno prepričana. Pripravek (ne neko zelišče, kot je Vuk Stambolovič napačno razumeli), o katerem ne vemo nič, lahko navsezadnje vsebuje tudi kakšne strupene zeli ali pa zelišča z močnimi učinki, ki se že v nekoliko povečanih odmerkih hitro sprevržejo v strupene.
Vsaj to bi bilo treba razčistiti, preden pripravek začnemo dajati bolnikom v kliničnem poskusu. Non nocere pa je pri tej zadevi še vedno prvo načelo zdravniške etike, najsi gre za takšno ali drugačno terapijo.
Meta Papež, Novo mesto
Delo, 7. decembra
Demokratična opozicija Slovenije
Morda nas je srečala pamet malce pred dvanajsto. Tako bi lahko rekli ob sporočilu Rajka Pirnata pod gornjim naslovom.
V času, ko se dogajajo radikalne politične spremembe v vsej Vzhodni Evropi, Slovenci mirno prebiramo Evropo zdaj in si ogledujemo prijetne sličice, še najbolj podobne reprezentančnemu stenskemu koledarju. Že naslov te elitne partijske edicije je po vsebinski plati vsaj izposojen. Oblast nam v primernih trenutkih lansira novice s fronte in seveda ne pozabi našteti obeh pomembnih »lastnih zmag«: ustavnih dopolnil in nemitinga v Ljubljani.
Ustavna dopolnila, ki vsekakor so dosežek, niso primarno ali celo izključno zasluga oblasti. So le logičen in žal nepopoln nasledek slovenskega nacionalnega programa, ob-javljenega v Novi reviji in teoretično podprtega s prispevki praktično vseh predstavnikov opozicije. Oblast, ki je bila februarja 1987 kaj malo navdušena nad jasno izraženimi zahtevami po večji slovenski suverenosti in je celo dala pristanek k oblikovanju nesprejemljivo omejevalnih zveznih ustavnih dopolnil, je v dveh letih in pol opravila salto mortale in se javnosti predstavlja kot branik »slovenščine cele«. Da se razumemo: to tudi je, le da po uradni dolžnosti in (žal) šele takrat, ko bi drugačno ravnanje ogrozilo njeno lastno eksistenco. Zaradi tega je sallo-mortale vsak trenutek
možen tudi v obratno smer.
Glede nemitinga v Ljubljani je mogoče ugotoviti vsaj to, da se opozicija že od samega začetka zavzema za čiste račune v odnosih med narodi v Jugoslaviji. Čisti računi pa pomenijo skrbno tehtanje vsakokratnih odločitev s stališča primarne slovenske državnosti. Ravnanje oblasti je bilo tudi v tem primeru njena dolžnost, zato zasluži pohvalo le za korektno opravljanje svojih nalog. Pogoje za pravilno odločitev pa je mukotrpno pripravljala opozicija tudi s heretičnim animiranjem in oblikovanjem javnega mnenja ob procesu proti Janši in drugimi.
Izraz oblast v tem sestavku uporabljam za celoto vseh mest, ki imajo zagotovljen vpliv na družbeno relevantne odločitve. Pri tem zavestno zanemarjam razliko med »državnim«, »partijskim« in »frontovskim« nivojem, saj so funkcije nejasne tudi tem nivojem samim (s prošnjo »neke« krajevne skupnosti za dovolitev javnega shoda v Ljubljani npr. so se v Sloveniji takoj ukvarjali vsi od republiškega vodstva ZK do občinskih konferenc SZDL ali sindikata).
Izraz javnost v tem sestavku pomeni amorfno in atomizirano množico prebivalcev Slovenije, ki jo oblast obvladuje s pomočjo
vzvodov Speransovega delegatskega sistema. Sita borb, front in bitk in jurišev za svetlejšo prihodnost ter utrujena od sive ekonomije, ki ji edina lahko še zagotavlja preživetje, je seveda medij, ki pridno pograbi vsako kost in jo obira, dokler je to pač potrebno.
Zato pozdravljam odločitev opozicije o organiziranju koalicije DEMOS (DEMokra-tična Opozicija Slovenije) in se pridružujem njenemu pozivu. Naj bo to resnično
opozicija tudi samozvani »alternativi«, ki se pojavlja in se bo pojavljala še pogosteje. Nekateri so si pač namesto rdečih kravat nadeli metuljčke, drugi so začutili potrebo, da v svoj stari naziv vključijo besedo »neodvisni«. Če bi se dalo, bi celo Partija verjetno prestopila med alternativce, če bi bil nekdo medtem pripravljen čuvati ji mesto na Olimpu. Tako pa si vešče »sposoja« ideje in dosežke drugih in skuša zakriti popkovino, ki jo neločljivo veže z dorno-kratičnim centralizmom, diktaturo proletariata, z Rogom, samoupravljanjem, z načrtnim odpravljanjem elementov slovenske državnosti.
Pripravljen sem glasovati tudi za Partijo, ki bo sprejela parlamentarno demokracijo in se s konstruktivnim programom pomerila z drugimi strankami. Seveda brez monopola nad javnimi občili, brez proračunskega kritja predvolilnega boja, brez »neodvisnega« birokratskega aparata. Takrat pa bo verjetno Opozicija že postala Pozicija.
Andrej Šter, Kranj
Delo, 19. decembra Domžalska SZDL noče pomagati, da bi Djuretič postal žrtev
Prosim, da mi po zakonu o tisku objavite naslednji odgovor na izjavo predsedstva OK ZKS Domžale, saj je bilo na moj račun izrečenih več insinuacij in neresnic.
Sedanje predsedstvo OK ZKS Domžale si ob mojem javnem nastopu in objavljenih izjavah v Ekspres politiki umiva roke ob vsem in mi skuša z obrekovanjem podtakniti tisto, česar sploh nisem rekel. Ne samo, da mi podtika stališča, ki logično niso moja, ampak članom ne daje priložnosti, da bi se seznanili s celotnim besedilom mojih izjav, in podtika svoja stališča kot kukavičje jajce. Primer takšnega ravnanja, ki se dosledno nadaljuje v vsej izjavi, je trditev.
DELO 30. stran
da sem izjavil, da sem se udeležil zaprtih sej najvišjih organov ZK Slovenije. Česa taksnega nisem izjavil. Govoril sem (in to potrdil z datumi in citati), da sem sodeloval na posvetovanjih občinskih sekretarjev z najvišji republiški funkcionarji ZK. Namen napačnega navajanja mojih izjav je ustvariti vtis, da sem si vse izmislil, saj lahko vsakdo logično sklepa, da nisem bil na zaprti seji vodilnih republiških organov, če nisem njihov član. Takšna izjava predsedstva OK ZK Domžale je zato poskus diskreditiranja brez argumentov.
Izjava predsedstva OK ZKS, da so »domžalski komunisti na posvetu sekretarjev OO ZKS in članov OK ZKS Domžale brez zadržkov podprli izjavo, sprejeto na zborovanju v Cankarjevem domu«, je zanikanje mojih trditev brez kakršnegakoli argumenta. Sedanje predsedstvo je očitno ravnalo po namigu nekoga, pri tem pa sploh ni pozorno prebralo in pojasnilo stališč in sklepov prejšnjega predsedstva, katerega sekretar sem bil, in sklepov posveta sekretarjev OO ZK Domžale 14. marca letos.
Na obeh srečanjih je bilo rečeno, da je nesprejemljivo, ker so nekateri udeleženci zborovanje v Cankarjevem domu izkoristili za svoje politične namene in napad na ZK. V zapisniku, ki je shranjen v arhivu OK ZK Domžale, piše, da se ne strinjamo z razpravami Rupla, Šeliga, Bavčarja in Školča. Zapisano je tudi stališče, da se je treba upreti nadaljnjemu zaostrovanju in slabšanju mednacionalnih odnosov v občini, republiki, federaciji in predvsem v ZK. Vseh 13 stališč tedanjega predsedstva je načelnih in politično jasnih in se ujema z usmeritvijo
ZKJ.
Trditve predsedstva O K ZK Domžale, da so domžalski komunisti brez zadržkov podprli izjavo, je čista neresnica. Prvič, ta izjava ne vsebuje govorov iz Cankarjevega doma, in, drugič, ljudje so jo podpisovali po osebni odločitvi. To torej ne pomeni, da smo na posvetu sekretarjev razpravljali o izjavi in jo podprli. Trditev, da so izjavo plebiscitarno podprli komunisti v Domžalah oziroma državljani Slovenije, je zato po mojem mnenju precej prenapeta. To je mogoče reči, samo če Srbom in Črnogorcem in precejšnjemu delu drugih Neslovencev v Sloveniji ne priznamo statusa državljanov, saj je (razen mogoče posameznikov) ti niso podpisovali. S svojim podpisom bi se namreč strinjali z žalitvami in poniževanjem na račun svojih narodov in torej tudi svojega. Izjave ni podpisalo tudi veliko Slovencev.
Menim, da sedanjemu predsedstvu OK ZK Domžale nihče ne jemlje pravice do podpore Cankarjevega doma, vendar zato še nima pravice zlorabljati in ponarejati stališč in sklepov prejšnjega predsedstva. Osebno še vedno trdim, da je bilo zborovanje v Cankarjevem domu protijugoslovansko, proti-srbsko in protikomunistično, ker je podprlo separatiste na Kosovu in v Metofiiji, slovenski narod pa je zavedlo v zmoto, čigave pravice v pokrajini so ogrožene.
Zapisnike 44. in 45. seje predsedstva OK ZK Domžale in posveta sekretarjev OO ZKS Domžale so dobile vse OO ZKS Domžale, člani OK ZKS, MOK, CK ZKS in CK ZKJ. V imenu resnice bi bilo zato najbolje, če bi jih objavili, hkrati z njimi pa tudi seznam podpisnikov izjave.
Ob očitkih, da sem govoril proti slovenskemu narodu, moram poudariti, da sem ga nasprotno nadvse jasno zastopal in se distanciral od skrajnih nacionalistov. Gre torej samo za poskus, da bi mi onemogočili življenje v okolju, v katerem sem doslej prijateljsko živel.
O volitvah ZK Domžale sem dejal, da vsi kandidirani Neslovenci niso bili izvoljeni, to pa potrjuje že pogled na izide volitev. Resnici na ljubo je bil sedanji sekretar, ki ni čisti Slovenec, izvoljen na položaj, vendar šele, ko so funkcijo zavrnili vsi kandidati slovenske narodnosti.
Vsako dodajanje tem mojim izjavam je manipulacija, premišljeno vnašanje polresnic. Pritiske na tej podlagi sem že začel čutiti. Vse to in nekorektni novinarski kvaziko-mentarji, za katere se je specializiral Vlado Šlamberger, očitno ne prispevajo k razčiščevanju zadeve in resnici. Dokaz, da sem imel prav, je tudi sprememba menja o Starem trgu na predzadnji seji CK ZK Slovenije.
Ne bi bilo odveč, zopet v imenu resnice, če bi predsedstvo O K ZKS Domžale seznanilo člane in občane s profesionalizacijo nekaterih funkcij v izvršnem svetu občinske skupščine, čeprav si tudi ta izvršni svet prizadeva za zmanjšanje administracije. Dobro bi bilo, če bi bilo javno objavljeno dokončno stališče do navedb v odstopni izjavi iz izvršnega sveta Ivice Gognjavec.
Simon Duretič, Domžale
Delo, 25. novembra Zadnji vlak za Skopje
Komaj danes sem dobil Delo, ki je izšlo 25. novembra 1989. Danilo Slivnik v članku Z gornjim naslovom pravi, da sem mu dejal, da je Makedonija tipičen primer gospodarskega nazadovanja v Evropi in da večina Makedoncev živi danes slabše kot pred vojno. Prosim vas, da v skladu z zakonom o javnem obveščanju objavite naslednje:
1.	Danilo Slivnik je bil pri meni in pogovarjala sva se o najhujših gospodarskih težavah, ki tarejo Makedonijo, in o možnih poteh za prestrukturiranje makedonskega gospodarstva. Poudaril sem, da je bistveni problem makedonskega gospodarstva v tem trenutku pomanjkanje kapitala za njegovo prestrukturiranje. Poudaril sem tudi, da je največji del gospodarskih težav jugoslovanskega in s tem tudi makedonskega gospodarstva predvsem sistemskega značaja, zato je težko govoriti o tem, kateri izhod iz krize je učinkovitejši, dokler ne ustvarimo gospodarskega ozračja v pravem pomenu besede.
2.	Sedanjega položaja makedonskega gospodarstva nisem primerjal z razmerami pred vojno ali s katerim koli drugim obdobjem. Trditve, ki je navedena v Delu, torej nisem izrekel, niti nisem kakorkoli namignil nanjo. Še več, česa takšnega nisem nikoli mislil. Trditev je v popolnem na-
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana, 23. decembra 1989

sprotju z mojim stališčem in z dejanskim stanjem. Makedonijo je še najmanj mogoče kritizirati, če jo primerjamo s prejšnimi časi. Življenje v njej ni bilo nikoli boljše kot danes. Če pri tem upoštevamo še nacionalno komponento, potem nikakršna primerjava z predvojnimi razmerami ne more pokazati boljše preteklosti. Del makedonskega naroda (drugi del je v Bolgariji, tretji pa v Grčiji ostal brez osnovnih pravic do izražanja narodnosti) si je šele v vojni izboril narodno svobodo in pravico do svoje države, jezika in kulture, pa tudi pravico, da gospodarski razvoj določajo vsi dejavniki kot v narodno svobodnih državah.
3. Sedanji gospodarski položaj je mogoče kritizirati samo v primerjavi s tistim, kar so dosegle druge države, v primerjavi s tistim, kar je bilo mogoče doseči in kar bi morali doseči. Slabe točke makedonskega gospodarstva je mogoče odkriti, vendar ne s pogledom nazaj, ampak s pogledom okoli sebe in naprej. Makedonija se je razvijala z neugodno gospodarsko strukturo, strukturo gospodarstva, ki očitno temelji na kratkoročni usmeritvi razvoja socialističnih držav. V takšnem tipu razvoja so se pojavili vsi gospodarski problemi, ki danes pretresajo Makedonijo.
Jane Miljovski, Skopje
Delo, 14. novembra
Nov pogled na hribovske kmetije
V	Delu je bil objavljen članek z zgornjim naslovom avtorja Vlada Klemenčiča.
V	njem je nakazana in obravnavana zapletena problematika hribovitih predelov na Slovenskem in navedenih nekaj ramišljanj, kako se spoprijeti s to problematiko in kako se z njo ubadajo drugod po evropi. Uvodoma je v ilustracijo predstavljeno nekaj primerov in problemov z različnih območij v Sloveniji. Zbodel nas je odstavek:
» V Zgornji Trenti so razmere še težje. Večina mlajših je odšla; dela sposobnih je le še nekaj čez deset ljudi, pa še med njimi je nekaj vdanih pijači.«
Najprej moramo pripomniti, da gre za nejasnost v zvezi z izrazom Zgornja Trenta. Domačini uporabljamo izraz Zapoden ali Zadnja Trenta za tisti del doline od izvira Soče navzgor. Če je imel avtor članka v mislih ta del doline, lahko povemo, da so bili tu povojni procesi odseljevanja nadvse uspešni in razen dveh ostarelih krajanov ni več domačinov. Tako so občasni prebivalci le lastniki počitniških hiš, ki pa se povečini ne vključujejo aktivno v življenje kraja, zato jih ne poznamo tako zelo, da bi poznali njihovo vdanost pijači. Če je bilo s pojmom Zgornja Trenta mišljeno širše področje Trente, pa tudi nimamo podatkov, v koliko tukajšnja vdanost pijači odstopa ali celo presega povprečje Slovencem pripisanega ljubiteljstva dobre kapljice.
Za aktivne, za delo sposobne člane naše skupnosti, ki jih je, kar avtor pravilno ugotavlja, vedno manj, pa je trditev v članku zagotovo netočna in krivična. Če bi poglobljena sociološka raziskava, in ta bi bila zelo dobrodošla, pokazala v tej zvezi odstopanje od povprečja in vsaj delno pritrdila avtorjevi trditvi, bi kazalo iskati vzroke za povečano vdanost pijač tudi v agoniji doline, v katero je pahnjena že nekaj desetletij s tihim pristankom širše družbene skupnosti.
Čeprav gre po vsej verjetnosti za nenameren lapsus avtorja, pa je napisana trditev prizadela krajane in jih izpostavila posmehu soseske. Namen naše reakcije na članek ni izražanje zamere, pač pa želja, da bi si članek zapomnili, ne po ponesrečeni in žaljivi trditvi, temveč po tem, da je skupaj Z avtorjem doprinesel k drugačnemu pojmovanju in razumevanju problematike naše doline in številnih območij na Slovenskem z zelo sorodnimi težavami. Hriboviti predeli in njihova problematika morajo postati splošna skrb celotne družbe in prepričani smo, da le na »nacionalni« ravni zastavljen program reševanja takih predelov »moje dežele« lahko prepreči njihov dokončni zlom in propad in s tem nepopravljivo škodo. Pri iskanju najustreznejših rešitev pa ne kaže prezreti tehtnih možnosti, ki jih razkriva avtor v članku. Predvsem pa moramo pohiteti, saj odlašanje ni dopustno, ker čas ni naš zaveznik. S skupnimi močmi — za Trento!
Siniša Germovšek, tajnik tustičnega društva Soča-Trenta
Delo, 18. novembra Mnenja o »mitingu resnice«
Spoštovani gospod Marojevič!
Niste odgovorili na vprašanje, za kakšno ohranitev enakopravnosti občanov se zavzemate. Za katere občane gre? In zakaj ravno sedaj? Če gre za občane Slovenije, zakaj se niste oglasili v svinčenih časih? Ali hočete biti enakopravni s Slovenci v Beogradu? Da bi vas pretepali zaradi prometnih prekrškov. Če pa imate v mislih enakopravnost v jugoslovanskem merilu, je ni več. Miloševič nas je s svojimi pohodniki in drugimi pogromi razdelil. Srbija je v Predsedstvu SFRJ trikrat bolj enakopravna kot druge republike in to se pozna tudi pri enakopravnosti občanov. Nato so tu še Albanci, ki jih je Miloševiču uspelo vrniti na nivo zatirane manjšine, kakršne so bile že v stari Jugoslaviji.
V	»odgovoru« ste prekašali svoje vzornike.
V	Srbiji vsako kritiko S. Miloševiča ali njegovih podprepnikov okvalificirajo kot žalitev srbskega naroda. Vi pa ste moje pripombe označili za zlonamerno sejanje šovinistične mržnje. Niti enega sovražnega stavka, niti ene besede nisem nikoli izrekel ali napisal zoper katerikoli narod. Nacionalizem in šovinizem se mi gnusita, pa ne samo albanski ali židovski, temveč tudi srbski. Res pa je, da je v vsakem narodu nekaj nacionalistov in šovinistov. To stanje pa se spremeni v tragedijo, kadar voditelji šovinizem in nacionalizem dvignejo na nivo uradne državne politike. Posebno tragično pa je, da je sedanja srbska politika hibrid ultranacionalizma in stalinizma. Dolgoročno gledano je to prav tako tragično za srbski in črnogorski narod kot za druge jugoslovanske narode in manjšine.
Če nekoliko parafraziram lepo in jasno misel Staneta Kavčiča, lahko rečem, da vse, kar priznavam Srbom, priznavam tudi Al-
bancem in Slovencem, toda nič več in nič manj. Globoko sočustvujem z vsakim Srbom ali Črnogorcem, ki mora zapustiti rodno grudo, toda nič manj z albanskimi materami, ki objokujejo svoje mrtve otroke. Kot desetleten otrok sem oboje doživljal. Nemci so nas odgnali v taborišče, kjer smo ostali tri leta. Še danes pa imam živo pred očmi staro mamo, ki je v taborišču
za telesno okvaro, »popravljena« uskladitev teh primerov izrecno ne upošteva, z izjemo družinske pokojnine.
Gotovo ne samo v svojem imenu, ampak tudi v imenu številnih upokojencev pričakujem od SPIZ, da v skladu z odgovornostjo do svojih zavarovancev pojasni, kako je mogla v desetih dneh prikrajšati ttpo-preu očrni siur o rnurno, ».i je v .1100,	kojence kar za polovico prvotno izračuna-
drugega za drugim objokovala svoje v par- neg(l uskladitvenega zneska, in to na osnovi tizanih padle sinove.	Markovičevega programa, ko še niti sprejet
ni bil in ki povrh tega niti z besedico ne omenja maksimiranja pokojnin; saj se te, kolikor vemo, usklajujejo glede na rast OD iz prejšnjega (to je novembra) meseca.
Naravnost nezaslišano je, da interesna skupnost, ki ji je zaupano varstvo in porazdelitev sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne samo rešuje svoje finač-ne zadrege, ki jih je zakrivila absurdna bančna oziroma obrestna politika, predvsem na račun svojih zavarovancev, kot je
to storila letos z oktobrskim sklepom, zdaj še v imenu Markovičevih ukrepov vnaprej in popolnoma brez podlage lastne zavarovance, zaradi katerih obstaja in od katerih
V izjavi, na katero sem reagiral, kritizirate slovensko vodstvo, češ, da je proti dialogu »sa pozicija druge istine«. Govorite celo o politični torturi. To pa je grdo sprenevedanje. Saj čisto dobro veste, da miting nikoli in o ničemer ne more nikogar informirati. Čisto jasno je bilo, da je miting v Ljubljani planiralo srbsko vodstvo kot kazensko ekspedicijo, ki naj v Sloveniji izzove nemire in Slovence kaznuje za ustavne amandmaje. Sicer pa ste bili na obisku pri Miloševičevih pandurjih in to bolje veste kot jaz. Res pa je, da smo bili Slovenci dolga leta enostransko obveščani. Vedno le iz srbskega zornega kota. Oči so nam odprli šele razni Milo-
A,-,*, 1 Al	r' >>7 n n t / n n i cji
ga Kota. vet so nam uupru sete ,uzru iviuo-	vance^ zaradi katerih obstaja m od kateril
ševiči, Svabiči, Soleviči, Kecmani in drugi.	--v- ny[grajšuje pri že tako skromni revalo
Ljudje, ki na pragu 21. stoletja govorijo rizaclj; ki jo več ko 100-odstotna decembr-
i • n •• _i •_____; -• :	s, .,	^ r
‘—‘J	' "O —--- ------j o- ~ j
o oboroženih spopadih, o prelivanju krvi, o dunajskih kočijažih in lakajih, nam povedo mnogo več, kot bi nam lahko albanski ali kakšni drugi nacionalisti. Posebno žalostno je, da se vse to dogaja v imenu srbskega naroda, ki ga upravičeno visoko cenimo in ki je v zgodovini dal toliko velikih osebnosti. Ena od njih je bil Dimitrije Tucovič, legenda srbskega delavskega gibanja. Že pred 70 leti je vedel to, kar bi morali vedeti srbski voditelji danes. Rekel je: »Napad na Albance prinaša nesrečo, kajti koplje grob med dvema narodoma... tak napad izziva sovraštvo, ki bo Srbijo drago stalo. Boj med Srbi in Albanci koplje nepremostljiv prepad med dvema narodoma, ki bi lahko bratsko živela.« Pa Tucoviča nikar takoj ne razglasite za šovinista. Svoje življenje je dal za Srbijo, svojo ljubljeno domovino, ko je bila ta žrtev agresije.
Velikokrat sem se čudil, zakaj se pripadniki drugih jugoslovanskih narodov v Sloveniji bolje ne organizirate, zakaj ne storite več za ohranitev svoje nacionalne identitete. Menim pa, da tisti, ki spoštujejo svoj narod, ki pravilno pojmuje narodno zavednost, spoštuje tudi novo okolje ali, če hočete, novo domovino, ki jo je sam izbral. Zato bi lahko svojo zajedljivo izjavo o »vzvišeni deželi« prihranili zase. Nikarte posnemati Vladimirja Dedijerja. Dobro se spominjam, ko je pred skoraj četrt stoletja od boga in Srbov zapuščen prišel v Slovenijo, ki mu je dala dom in zavetje, ki ga tudi na demokratičnem Zahodu ni našel. Takrat je dajal o Sloveniji tako laskave izjave, da so bile že na meji okusnosti. Slovenski CK je prosil samo to, naj ga zaščiti pred klerikalci, ki da mu edini grenijo življenje v slovenskem raju. Meni se njegovo sedanje ravnanje upira. Ničmanj.pa se ipi ne, bj upiralo
ska inflacija dejansko izničuje, namesto da bi v skladu z Markovičevimi stališči o tržnih zakonitostih poskrbela pri mačehi (ne materi) Ljubljanski banki za realno obre-stovanje svojega sklada.
Nedvomno je prva naloga vsake interesne skupnosti in torej tudi skupščina SPIZ, da skrbi za interese tistih, katerim je namenjena, in da ne dovoljuje odtujevati sredstev za druge namene (kot je to doslej marsikdaj počela, čeprav o tem molči ko grob). Vsekakor bo morala SPIZ resno razmisliti
o tem, da svoje delovne metode uskladi s tržnim poslovanjem in se upre političnim pritiskom za samovoljno »porazdeljevanje« sredstev SPIZ.
Prav tako se bo morala skupščina SPIZ tudi nemudoma in samostojno opredeliti glede prezgodnjih upokojitev s pomočjo tako imenovanega »odkupa delovne dobe«, s katerim vladajoča politika na najlažji način rešuje zle posledice svoje nesposobnosti, inertnosti in asocialnosti — na račun pokojnin in invalidnin. Če kje, bi moralo biti predvsem v sistemu, ki se imenuje socialističen, jasno, da se pokojnina pridobiva samo na osnovi opravljanja dela in seveda plačevanja ustreznih prispevkov in da potemtakem delovne dobe ni mogoče kupovati samo z denarjem. (Saj bi po tej logiki navsezadnje petični starši lahko lenim in delomrznim otrokom »kupovali delovno dobo« in jih uvrščali med enakopravne »koristnike« pokojninskega sklada.)
Sicer pa je ne samo s človeško in socialno pravičnostjo, ampak tudi v skladu s sodobnimi trendi v razvitih deželah pa tudi Z Markovičevimi javno izraženimi stališči do obstoječega protiekonomskega dispro-
n)e TZ\	pored med zaposlenimi in upokojenimi (v
ce bi bil Dedijer )Slgvep,ec,l.ž\fi>9nš9j Ill:--rp0vprečju g:j). da se socialna vprašanja
rešujejo s smotrno in gibčno gospodarsko razvojno in socialno politiko in z ustreznimi socialnimi skladi, ne pa s povečevanjem števila upokojencev.
Predvsem pa se morajo predstavniki skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavedati, da sklad, s katerim upravljajo, ni nobeno velikodušno darilo zavarovancem, od katerega lahko ta ali oni nasilni vplivnež vsak čas več ali manj odš-čipne za kake druge namene, ampak je zasluženo in neodtujljivo plačilo za opravljano delo. Kdor tega stališča ni zmožen sprejeti in ga odločno uveljavljati, naj odstopi.
Draga Ahačič, Ljubljana
PREJEU
Rom.
Iz Dela bi očitno radi napravili Politiko, da bi objavljalo le stališča po vašem okusu. Delo je bilo sicer dolga leta časopis, ki ni objavil ničesar, kar ni bilo na »liniji.« Meni več kot desetletje niso objavili ničesar. Zdaj je precej bolje. Vendar mi še pred pol leta niso objavili prispevka, ki bi ga po mojem mnenju morali. Toda danes to ni kaka tragedija. V kratkem bom o tem nekaj napisal v drugem glasilu.
Tudi glede vloge pravne države in zakonitosti se v Sloveniji stvari zboljšujejo. Res pa je bila še pred nekaj leti tudi v Sloveniji mizerija popolna. Politični birokrati so vse »podružabili« (spravili pod svoj škorenj). Pri zadevah, v katere so se vmešali polito-krati, so vsi od policije preko tožilstev rednih in samoupravnih sodišč plesali, kot so jim žvižgali. Kogar so se lotili, mu niso ravno rožice cvetele. V galeriji kreatur sem edino med policaji srečal dva spodobna uradnika, ki sta nekaj dala na poklicno čast. Eden je bil Srb. Zakonita rešitev novomeške gradbene afere mi pravi, da se tudi skozi ta smog prebija sonce. Kovačič in tovariši bi v Kraigherjevih časih debelo sedeli. Toda tako, da bi partijske veličine kar na mitingih zapirale in obsojale, pri nas le nikoli ni bilo. Morda je to le vprašanje tradicije. Na vaše bolj vpliva makiavelizem in bizantinizem, na naše pa so jezuiti.
Franc Urevc, Portorož
Delo, 9. decembra Upokojenci bodo dobili za 30 odstotkov višje pokojnine
Delo je na prvi strani objavilo, da je odbor za plan in finance pri SPIZ sprejel sklep o decemberski uskladitvi pokojnin za 30 odstotkov in da bodo pokojnine z revalorizacijo vred izplačane 27. decembra. Deset dni nato je upokojence televizijski poročevalec presenetil z »veselo« novico, ki je bila naslednji dan v kratki notici potrjena na drugi strani Dela, da so člani istega odbora sprejeli sklep o 15-odstotni uskladitvi pokojnin. Prej objavljeni sklep ni bil niti z besedico omenjen in torej tudi ne demantiran. Pač je bilo 15-odstolno povišanje pokojnin utemeljeno z naslednjim: »Odbor za plan in finance pri skuščini SPIZ je danes na podlagi doslej znanih dejstev o maksimiranju OD in prvih izračunov o decembrski rasti OD razpravljal o uskladitvi pokojnin in denarnih nadomestil glede na rast OD v letošnjem letu.«
Če je v prvem obvestilu o 30-odstotnem povišanju pokojnin SPIZ velikodušno za nameček sporočil, da »bo kmalu odločal še o eni medletni uskladitvi pokojnin, ki naj bi bila opravljena do 15. januarja naslednje leto«, in predvidel, »naj bi v naslednjih treh mesecih usklajevali pokojnine s takšno dinamiko in toliko, da upokojenci s prehodom na nov način usklajevanja pokojnin, predviden v predlogu sprememb zveznega pokojninskega zavarovanja, ne bi bili v ničemer prizadeti«, naknadni sklep SPIZ omenja samo, da 15-odstotno povišanje pokojnin ni dokončna uskladitev (!), in opozarja na »morebitno spremembo sklepov, odvisno pač od novosti pri ukrepih, ki jih bo sprejela zvezna skupščina«. In če je prvo obljubljeno povišanje v enakem sorazmerju veljalo tudi za kmečko starostno in družinsko pokojnino in za nadomestila
SMO
Televiziji Beograd
Beograjska televizija je že vrsto let, nemara od njenih začetkov, najstrožje nadzorovano in cenzurirano javno glasilo. V njenih informativnih in političnih odajah praviloma sodelujejo le preverjeni posamezniki, dobro seznanjeni s skrivnostmi vladajoče politike. Zato prevladuje vtis, da je beograjska televizija prej partijsko kot pa javno glasilo. Kajpada nimamo nič proti, da ima vladajoča stranka svoje glasilo, kakršno je denimo Komunist. Vendar odločno nasprotujemo temu, da bi bila sredstva obveščanja, ki se financirajo z naročninami svojih gledalcev, ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni stranki, zgolj glasilo vladajoče stranke.
Zato vam predlagamo, da omogočite sodelovati v vseh informativnih in političnih oddajah ne le vodilnim čianom ZKJ, marveč tudi predstavnikom alternativnih in celo opozicijskih političnih združenj in skupin.
Dragosiav Mihailovič, za Odbor za
obrambo svobode mišljenja in izražanja,
Beograd
Svetovnemu slovenskemu kongresu iz Kanade
V	petek, 17. novembra, je iniciativni odbor kanadske konference zdomskih Slovencev povabil na prve širše razgovore predstavnike in zastopnike slovenskih kulturnih, športnih, verskih in družabnih organizacij ali klubov. Povabilu iniciativnega odbora se je odzvalo 57 zastopnikov iz Toronta in Ontaria.
Iniciativni odbor je v začetnem delu razgovorov posredoval osrednje misli kongresa; kronološki potek, idejo slovenstva ter pomen in vlogo svetovnega slovenskega kongresa.
V	drugem delu srečanja pa je potekala zavzeta debata. Člani odbora so odgovarjali na vprašanja, ki so v glavnem zadevala kongresno idejo in njen namen v celotnem sloven-
skem kulturnem prostoru. Poudariti je treba, in to na glas, da so razgovori potekali v luči slovenske »mavrice« na resnično demokratski ravni. Navzoči so z absolutno večino sprejeli predlog zastopnika lovskega društva, da sedanji iniciativni odbor postane pripravljalni odbor z nalogo, da čimprej skliče prvi občni zbor kanadske konference. Pripravljalni odbor že širi mrežo krajevnih odsekov; menimo, da. je kanadska konferenca dosegla že precejšnjo organizacijsko stopnjo.
Z veseljem pozdravljamo ustanovitev matičnega iniciativnega odbora in želimo, da bi to še tesneje povezalo vse tri Slovenije. Odboru želimo zvrhano mero iniciativ pri uresničevanju svetovnega slovenskega kongresa.
Kanadska konferenca zdomskih Slovencev vošči vsem Slovencem v vseh treh Slovenijah vesel in spokojen božič ter zvrhano mero upov za slovensko prihodnost v letu 1990.
Konferenca zdomskih Slovencev, Toronto
Delegati, premislite
še enkrat!
Ni čudno, če v teh dneh, prenatrpanih z izredno pomembnimi odločitvami, kakšna izmed njih do neke mere uide pozornosti preutrujenih delegatov in jo odpravijo bolj z levo roko - dobro pa to seveda ni. Nekaj takega se je v ponedeljek in torek zgodilo delegatom republiške skupščine, ko so brez zadostne poglobitve v zapleteno in težko vprašanje, kdaj naj bodo spomladanske volitve (1. in 22. aprila — ali 22. aprila in 6. maja — ali pa za tiste lokalne skupščine, kjer bi se sami tako odločili, tudi šele junija), kar brez glasovanja zavrnili obe varianti, ki ju je predložila Jerov-škova komisija, in baje sprejeli tretjo (t. j. prvo od zgoraj navedenih, najzgodnejšo), čeprav le v obliki nekakšnega priporočila predsedniku skupščine, kdaj naj razpiše volitve. Pravim »baje«, ker se je v skupščinskih krogih (najvišjih) to »priporočilo« tako interpretiralo. Ko sem danes, v četrtek, natančneje proučil magnetograme vseh treh zborov, sem ugotovil, da vendarle ni bilo čisto tako.
Res je sicer, da sta dva zbora (ZZD in DPZ) pristala, čeprav brez glasovanja, na 1. in 22. april. Iz magnetogramov pa je razvidno, da je bil ob tej odločitvi DPZ v dveh pomembnih točkah napačno informiran. Najprej ga je predsednica obvestila, da sta se druga dva zbora »opredelila enako kot mi, torej proti podaljšanju mandata«. Kdo je njo napačno informiral, ne vem, toda resnica je drugačna: predsednik zbora občin je »priporočilo« svojega zbora izrecno formuliral tako, da »bo treba iti v podaljšanje mandata«, ki pa naj bo le tolikšno, kolikor je res potrebno. Nato je dodal: »In jaz mislim, da bi to lahko v aprilu mesecu opravili.« To zadnje je torej mislil on, ne pa zbor. Pa še on sam je tik pred tem povedal, da ga iz občin opozarjajo, da še do 15. januarja (ko naj bi po rokovniku predsednik Potrč razpisal volitve) v vseh občinah najbrž ne bodo gotovi s svojimi volilnimi odloki, omenil pa je tudi po rokovniku potrebnih 77 dni za volilna opravila. Pogled v rokovnik bi mu seveda takoj povedal, da je 77. dan po 15. januarju že 2. april in da so zato po rokovniku predvidene volitve za 22. april (da bi bil po dokončni razglasitvi kandidatur 2. aprila še čas za predvolilno kampanjo), drugi krog pa za 6. maj — in da torej prvi krog volitev nikakor ne more biti ne 1. ne 8. aprila (15. aprila je pa velika noč in takrat volitev seveda ne more biti). Skratka, zbor in njegov predsednik sta se zavedala, da razpis pred 15. januarjem ne pride v poštev, in sta na tem vztrajala, le da se je na koncu predsednik malo zmotil, ko je rekel, da je na tej predpostavki mogoče volitve izpeljati aprila.
Podobna tej pomoti pa je bila tudi druga napačna informacija družbenopolitičnemu zboru ob njegovem odločanju. Tam se je pa zmotil kar sam Jerovšek, ko je dejal, da je rokovnik »narejen na volitve 1. in 22. aprila« in da se »v tem izide«, čeprav se v resnici ne, ker je bil narejen na volitve 22. aprila in 6. maja. Res pa je, da je predsednica že prej rekla, da bo v primeru volitev 1. in 22. aprila pač treba roke ustrezno skrajšati.
Včeraj in danes (v sredo in četrtek) pa so ob pripravah na razpis v igri že nove kombinacije: ker je skrajševanje rokov za kvalitetno izvedbo volitev najbrž prenevarno, so včeraj razmišljali o tem, da bi volitve razpisali že 28. decembra, danes pa baje o razpisu 8. janaur-ja, ki bi pomenil končno razglasitev veljavnih kandidatur 26. marca in namesto treh tednov le dva tedna zaključne volilne kampanje (do volitev 8. aprila). To na koncu bi za silo morda še šlo — problem bo na začetku.
V prvih 30 dneh po razpisu je namreč treba predsednikom občinskih volilnih komisij dostaviti predloge vseh kandidatur, ki naj bi bile potem predložene zborom volilcev v sprejem. Za postavljanje kandidatov z zbiranjem podpisov in pa kandidatnih list znotraj političnih organizacij (za DPZ) bo sicer še nadaljnjih 33 dni časa (medtem pa bodo potekali zbori volilcev), toda za vse ostale zbore razen za DPZ, torej za po dva občinska. mestna in republiška zbora ter za zvezni zbor, pa še za predsednika in prededstvo SRS, torej skupaj za 7-9 različnih volitev, se bodo kandidature postavljale predvsem na zborih volilcev. In vso to množico kandidatov bo treba v prvih 30 dneh po razpisu volitev najti, prepričati in dobiti od njih pisno soglasje ter ga dostaviti na predvideno mesto. Ce bo razpis 8. januarja, občinske skupščine pa bodo komaj do 15. januarja določile volilne enote in vse ostalo za občinske volitve, smo prvi teden za predlaganje kandidatov že izgubili. Drugi in tretji teden so šolske počitnice v Ljubljani in Mariboru, tretji in četrti teden pa v drugih krajih, nakar ostanejo do konca roka še štirje dnevi. Da bo na koncu tako zastavljenega roka namesto pretehtanega in bogatega seznama predlogov kandidatov katastrofa, bi si skoraj upal trditi.
Tudi 15. januar kot dan razpisa volitev seveda ni idealen, a pomenil bi vendarle teden dni več za zahtevna kandidacijska opravila, ki se jih prvič in brez izkušenj lotevamo naenkrat v tolikšnem obsegu. Če bi nam na koncu res zadoščalo 14 (namesto 21) dni volilne kampanje, potem bi bilo pametno razmišljati kvečjemu o premaknitvi razpisa volitev na 22. januar — volitve pa seveda začeti s prvo volilno nedeljo 22. in ne 8. aprila.
Res bi bilo treba za to »ekspresno« sprejeti ustavni zakon o podaljšanju mandatov skupščin do maja, toda kaj je bolj neprijetno in nevarno: to - ali pa tveganje, da se nam kandidiranje in volitve skazijo!? Da ne govorim o tem, da tudi volitve 8. in 22. aprila pomenijo, da bi bila Slovenija praktično ves april brez republiške in občinskih skupščin! Toda naša oblast raje prevzame to, v teh
nemirnih časih tako nevarno tveganje, kakor da bi se potrudila in že malo prej — ko je to zamudila, pa vsaj zdaj — pripravila tistih nekaj potrebnih členov ustavnega zakona ali amandmaja. Izgovor, da skupščini, ki da jo opozicija napada kot nelegitimno, že ne bo podaljševala mandata, v soočenju z resnimi nevarnostmi, ki s tem nastanejo, ni vreden piškavega oreha. Pa še res ni, da bi bil Zbor za ustavo skupščini odrekel legitimnost, kot mu vehementno očitajo, ampak je izrazil le dvome o njej — teoretično in glede na praktične izkušenje, razen prav zadnjih, tudi povsem utemeljene. Ali je bilo to modro v tem političnem trenutku, je sicer drugo vprašanje, toda tudi morebiten tovrstni lapsus opozicije užaljeni uradni politiki nikakor ne daje pravice, da zaradi tega z nepremišljenim ravnanjem postavlja na kocko mnogo pomembnejše stvari.
Morda nimam prav, a čutil sem se dolžnega na problem še zadnjič opozoriti — tako kot ga pač vidim. Delegati, premislite še enkrat, predvsem pa se pred sejo 27. decembra pozanimajte, ali bo v vaši občini 15. ali celo 8.
januarja res že vse nared za start kandidacijskih aktivnosti. Če ne, zahtevajte ustrezen premik razpisa volitev in samih volitev.
P. S. Po mojem prispevku prejšnjo soboto »Nikar spet v defenzivo« je nepooblaščeno šaril tiskarski škrat: iz marčne podreditve slovenske politike protiustavno vsiljenim izrednim ukrepom na Kosovu je naredil mračno podreditev, iz marčne mlačnosti - mračno mlačnost.
Matevž Krivic, Sp. Pirniče
Predsedstvu SR Srllie
Sodnik za prekrške občine Palilula je uvedel postopek zoper dr. Nebojšo Popova, našega
priznanega sociologa, in Radeta Radovanoviča, novinarja in dramatika. Oba sta člana Združenja za jugoslovansko demokratično pobudo (ZJDP) iz Beograda, dr. Popov pa je tudi njegov predsednik. Postopek (Up. št. 1053 in 108/89) so uvedli zaradi prekrška na podlagi prve točke prvega odstavka 78. člena zakona o družbenih organizacijah in združenjih občanov Srbije, Popova in Radovanoviča pa dolžijo, da sta »opravljala dejavnosti« člana oziroma predsednika ZJDP, še preden je bilo to združenje vpisano v register združenj občanov pri mestnem SNZ. Gre za to, da sta 19. oktobra in 2. novembra letos organizirala (Popov) oziroma vodila (Popov in Radovanovič) »srečanji — debatna kluba« Združenja. SNZ pa ni hotel vpisati ZJDP v register z obrazložitvijo (enako pojasnilo je v istem primeru dal SNZ Hrvaške), da po veljavnem zakonu občani ne morejo ustanavljati političnih združenj in da se lahko s politično dejavnostjo ukvarjajo le »družbenopolitične organizacije« (ZK, SZDL, ZSM, ZZB NOV in sindikat).
Očitno je, da gre za postopek predvsem zoper ZJDP in zoper sleherno politično združevanje in dejavnost občanov, ki pomeni opozicijo zvezi komunistov. To v praksi dokazuje, da državna oblast ni pripravljena spoštovati z ustavo in mednarodnimi pravnimi akti priznane svobode združevanja. Dokazuje tudi — spet z dejanji — da državna oblast v Srbiji ne ravna tako, kot razglaša in obljublja: stališče do svobode združevanja iz dokumenta o reformi družbenega in političnega sistema, ki ga je pripravila komisija predsedstva SR Srbije, je tako le prazna obljuba in slepilo.
Brez svobode političnega združevanja pa v Srbiji in Jugoslaviji ne bo nobene druge svobode. Predsedstvo SR Srbije je po ustavi dolžno ščititi svoboščine in pravice občanov, kar je nekajkrat tudi obljubilo. Zato mislimo, da mora nemudoma ukrepati in si prizadevati za ustavitev postopka zoper Popova in Radovanoviča.
Vojislav Košiunica, za Odbor za obrambo svobode mišljenja in izražanja, Beograd
Jugoslovanski in srbski javnosti
Predsedstvo mestnega komiteja Zveze komunistov Beograda je 6. decembra 1989 izdalo sporočilo, v katerem zahteva, da je treba onemogočiti objavo del Slobodana Jovanoviča in Dragiše Vasiča. Odbor za obrambo svobode misli in izražanja najostreje protestira zoper tako stalinistično prepoved in pričakuje. da bodo beograjsko časopisje, radio in televizija objavili njegov protest.
Komite beograjskih komunistov lahko misli o delih omenjenih pisateljev, kar se mu zdi, razumljivo pa ima tudi pravico to svoje mnenje javno izreči. Prav tako ni nujno, da pozna — očitno pa je, da dejansko ne pozna — vrednost književnega dela Dragiše Vasiča in pomen ustvarjalnega opusa Slobodana Jovanoviča v zgodovini naše znanosti. Vendar partijski komite nima in ne more imeti pravice onemogočati in prepovedovati njihovo objavo. Sklep o vnovični (po skoraj pol stoletja) izdaji del, ki niso bila dostopna celim generacijam srbskih intelektualcev, so namreč sprejele pomembne založbe, njihovi uredniki, recenzenti in redaktorji, ki so vsi po vrsti nedvomno bolj usposobljeni za to in kompetent-nejši od članov predsedstva mestnega komiteja.
S svojim nerazumnim in nasilniškim dejanjem političnega terorizma nad svobodo duhovnega življenja srbskega naroda predsedstvo beograjskih komunistov dokazuje, da ne razume časa, v katerem živimo. Kajti v času, ko huda gospodarska in družbena kriza resno ogrožata obstoj naše države in ko se polovica Evrope z enakimi težavami dviguje proti monopolu partije, ki je doživela zgodovinski poraz, si je vodstvo beograjskih komunistov zadalo za prvo nalogo po nedavnih volitvah okrepiti nadzor nad javnostjo in javnimi glasili, poleg tega pa spet sestavlja črne sezname in izdaja naloge za pregon in aretacije že zdavnaj umrlih nasprotnikov. Tiralica za mrtvimi pisatelji in pregon drugače mislečih je skrb zbujajoča grožnja prihodnjemu demokratičnemu razvoju Srbije. Tako kratenje pravic do javne besede in svobodnega mišljenja razkriva politično nezrelost in nepremišljenost beograjske partijske birokracije. Take prepovedi si danes ne morejo več predstavljati niti na Poljskem, Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, na Češkoslovaškem, v Bolgariji in Sovjetski zvezi, menda pa so mogoče le pri nas, v Romuniji in Albaniji!? Naj bo spričo hujših in pomembnejših skušnjav, pred katerimi se je znašel srbski narod, na prvi pogled še tako nepomembna in postranska, je gonja, ki jo je začel mestni komite Zveze komunistov Beograda, nadvse resno opozorilo, da je nekaj narobe s političnimi gibanji v Srbiji. Napoveduje namreč, da je
r
I
\
vnovič na pohodu že premagana in preživela
politična praksa, ki je srbska javnost in srbski narod ne bosta odobrila in ne privolila vanjo.
Prepričani smo, da naša demokratična javnost, dolžna in poklicana razkrinkati številna obrekovanja na račun srbskega naroda, ne bo dovolila mestnemu komiteju, da bi pustil tako nedostojen in sramoten madež na duhovni podobi Beograda in Srbije.
Predrag Palavestra, za odbor za obrambo svobode mišljenja in izražanja, Beograd
Pismo delegata slovenske skupščine Janezu Drnovšku In Slobodanu Miloševiču
Vem, da potegne zgodovina v vseh časih
najbolj čudne posledice iz najbolj neverjetnih vzrokov.
Thomas S. Eliot
(Moto k poglavju »Srbija in Sarajevo« v knjigi V. Dedijerja »Sarajevo 1914«)
Ko sem se danes, 5. decembra, 1989, bližal koncu svojega daljšega pisma obema naslovnikoma, v katerem sem jima skušal povedati, kaj kot državljan slovenske republike in delegat njene skupščine ter zaenkrat še tudi kot Jugoslovan mislim o odnosih med Srbijo in Slovenijo, zlasti v luči najnovejših dogodkov, in kaj predlagam »skreganim vodstvom«, preden bomo skregani vsi med seboj, sem, tovariš Miloševič, iz večernih poročil slišal za vsebino vašega nastopa v srbski skupščini (mimogrede: čestitam vam za ponovno izvolitev, čeprav se v glavnem ne strinjam z vašo politiko, a vas priznavam, ker ste legitimni predstavnik volje srbskega ljudstva!) — in takoj nehal pisati.
Moj trud okrog razlage razlik, ki nas ločujejo, in poziv k politični strpnosti za njihovo spoznavanje, usklajevanje ali sprejemanje življenja z njimi se mi je zdel naiven in vržen v prazno.
Od vas, ki uživate večinsko podporo srbskega naroda in se izrekate za demokracijo in Jugoslavijo, sem pričakoval, da boste z državniško modrostjo nekaj prispevali k umirjanju pozivov na bojkot ene republike proti drugi, dokler je la še »samo« enostranski, pa čeprav bi pri tem ostali na svojem »bregu reke«. A spet sem se zmotil (kot takrat, 28. junija letos, ko sem pričakoval, da boste na kosovskem Gazi Mestanu ob 600-letnici kosovske bitke izkoristili zgodovinsko priložnost — poleg govora o ponovni enotni in enakopravni Srbiji — za poziv k spravi in novim poletom sožitja na Kosovem, predsednik Drnovšek pa da bo odšel na proslavo 200-letnice francoske revolucije s simboličnim jugoslovanskim prispevkom tej proslavi: sporočilom o amnestiji vseh nenasilniških političnih zapornikov). Namesto tega sem iz vaših ust danes zvedel, da nam v Sloveniji vlada »vodstvo, ki je eno zadnjih varuhov konser-vativizma v Jugoslaviji in v socialističnih državah sploh, surovo in agresivno .. .«
Novo pismo, ki ga pišem, bo zato drugačno, tudi manj namenjeno Drnovšku in bolj vam.
SOBOTNA PRILOGA
A nekaj naj kljub temu ponovim iz prvega pisma: Ne pripadam nobeni izmed dveh podob Slovenca, ki verjetno zadnje čase izpolnjuje predstavo ali celo prepričanje (pre)m-nogih državljanov Srbije: niti tisti, ki nestrpno zavrača in sovraži vse, kar je srbsko (»sr-bofobija kot politični kapital«!), niti tisti, po prepričanju mitingarjev večinski, podobi: predstavnika »dobrega slovenskega naroda«, ki ne misli tako kot njegovo vodstvo, kateremu bi obrnil hrbet, če bi mu »policijski režim« njegove republike to dovolil (in bi zato tudi »navdušeno pozdravil« mitingarje v Ljubljani). Verjemite mi, tovariš Miloševič in sodržavljani iz Srbije, da v Sloveniji ni veliko ne prvih ne drugih podob. Prepričan sem, da nas večina misli, da v tej deželi še nikoli nismo živeli v bolj svobodni in demokratični družbi, kot jo gradimo v zadnjih letih. Odločilno jo sooblikuje tudi slovensko državno in politično vodstvo, zato uživa našo podporo. Lahko bi bilo še boljše, a če parafraziram ljudski rek, lahko ob tolikšni svo-bodnosti družbe rečem, da ima slovenski narod tako vodstvo, kot si ga zasluži. Še bolj bo to prišlo do izraza na prihodnjih volitvah, enako odprtih za vse »organizacije delovnih ljudi in občanov«, kot smo zapisali v spremembe k slovenski ustavi, kolikor mi je znano, prvi in edini doslej v Jugoslaviji.
Ali ni zato žaljivo za slovenski narod in ljudstvo Slovenije podtikanje, da je zaveden od svojega vodstva, da je neobveščen o kosovski in še kakšni resnici, in zdaj, ko se je opredelil proti mitingarski obliki in vsebini sporočanja resnice, očitati Sloveniji »policijski režim, kakršnega Evropa ne pozna«? Čutim se ob tem zasramovanega kot državljan in kot delegat slovenske skupščine, ki si nesporno prizadeva za čirnvečjo javnost in demokratičnost tako službe državne varnosti kot policije in za skupščinski nadzor nad njunim delom.
O »mitingu resnice« smo v Srbiji in Sloveniji prišli do prve »skupne ugotovitve«. Oboji namreč trdimo, da so »maske padle«. V Sloveniji pa smo prišli še do dveh resnic. Prvič, po pozivu srbske socialistične zveze na bojkot Slovenije, nam je postalo jasno, kaj je in kaj ni Božur in da je bil nameravani miting zagotovo ekspedicija neke politike. In drugič, tik pred mitingom smo tudi iz izjav organizatorja Kecmana (Danas, 28. 11. 1989) zvedeli, kaj zmore in lahko stori njegovo združenje: da jih namreč »ne more ustaviti niti sam Miloševič, saj so ga oni ustoličili in ga bodo lahko tudi ,detronizirali‘, če se jim bo zahotelo ali jim bo nasprotoval«. Tako upravičeno organizatorjem ni bilo verjeti njihove mirnosti s kruhom in soljo. Zato smo s prepovedjo zavarovali: v prvem primeru svojo suverenost, v drugem pa svoj mir in premoženje.
Sicer pa, zakaj ne bi poleg različnosti v politični oceni upoštevali tudi siceršnjih drugačnih pogledov Slovencev na tak način prenašanja resnice. In zakaj ne bi Slovenci v enaki meri zamerili Srbom odklonitve našega predloga o odprtem dialogu ob številčni okrogli mizi ali pa popolno ignoriranje in nato zasmehovanje vabila slovenske skupščine, naj se delegati srbske in kosovske skupščine udeležijo skupne seje vseh zborov slovenske skupščine 27. novembra 1989, posvečene obravnavi jugoslovanskega programa o Kosovu in nastalega položaja v zvezi z mitingom?
»Lubi Slovenci«, Miloševič nam je danes očital surovost in agresivnost, smo pa v resnici
v veliki defenzivi. Ni zahtev po odstopu srbskega vodstva, ni zborovanj z napisnimi tablami, s katerimi bi odgovorili na napise in pozive »Smole dole«, »Smrt Kučanu« (izjema je Mladinino »naznanilo smrti« Slobodana Miloševiča, ki je kljub objavi na satirični strani povzročilo ogorčenje v Srbiji, zaradi svoje neokusnosti pa tudi kritike v Sloveniji. Sicer razpis v nekem srbskem listu za najbolj žaljivo ime za »severno republiko« tudi ni bilo prav nič civilizacijsko), ni ultimatov delovnih kolektivov Slovenije srbskim, da prekinejo poslovne odnose, dokler se ne odrečemo svojemu političnemu vodstvu, tako kot to zahtevajo srbski kolektivi od slovenskih — letos že tretjič. In končno, predsedstvo CK ZK Srbije je odreklo politično in moralno primernost Milanu Kučanu in Janezu Kocijančiču za nadaljnje članstvo v ZKJ s tako obrazložitvijo o delovanju proti ZKJ in Jugoslaviji, da bi, če bi imeli enotneje organizirano pravosodje na nivoju federacije (kot se je in se še postavlja zahteva), oba lahko kaj hitro posadili na zatožno klop poleg Azema Vlla-sija.
Tovariš Miloševič, v Sloveniji še vedno mislimo, da je vračanje zob za zob zadnja in popolnoma nerazumna rešitev. Toda danes ste nam dali vedeti, da hočete zmago, samo čisto zmago nad slovenskim vodstvom. Dialog očitno ne pride v poštev, ker gre za konservativno vodstvo. Ali pa imate dovolj podpore v Jugoslaviji za tako oceno? Sledite, kaj o tem vodstvu in o vas pišejo v Evropi, v katero želite tudi vi, čeprav »na svoj način«, kot ste rekli na Gazi Mestanu? Želim vas spomniti v zvezi s tem na dve svetli točki iz srbske zgodovine z začetka tega stoletja: na ponosno zavrnitev ultimata Avstro-Ogrske Srbiji julija 1914 in na čas, ko je po državnem udaru 1908 v ustavni monarhiji Srbiji (citiram zgodovinski vir) »cvetela svoboda tiska, ko so listi vzeli kdaj pa kdaj na muho, in to zelo ostro, celo kralja Petra, njegova sinova kakor tudi samo vlado«. Tedaj ste bili bliže Evropi kot danes. Odprite zato strani srbskega tiska, zlasti nekdaj daleč preko meja spoštovane Politikine hiše, za vse, kar se o vas in nas piše v Jugoslaviji in v svetu, pa se bomo začeli postopoma razumevati — namreč v tem, daje naša skupna pot in usoda nekje drugje, ne v domačih zdrahah, ki nam jemljejo še zadnji ugled in možnosti v svetu, ki bi nam lahko pomagal s tega mizemega obrobja.
Nihče od Srbov ni moj sovražnik samo zato, ker vas podpira, tovariš Miloševič, a nihče od teh, ki vas podpirajo in niso pripravljeni na dialog dveh enakopravnih narodov in njihovih vodstev, ni moj prijatelj. Prav tako ni moj prijatelj tisti, ki trdi, da »prekinja odnose s slovenskim režimom, ne pa tudi s slovenskim delavskim razredom in slovenskim narodom« (Politika, 1. 12. 1989), ker je to demagoška hinavščina.
Tovariš Miloševič, zdaj je povsem jasno, da ste vi avtor položaja, ki ste si ga izbrali za pritisk na Slovenijo. Toda tokrat ste šli predaleč, in od časa, ki bo potekel, da boste to spoznali, je odvisna velikost škode, ki jo s tem povzročate Jugoslaviji in tudi sebi. Ne pričakujemo vašega opravičila, kot je to storil »veliki brat« davnega leta 1955 majhni Jugoslaviji, a ne pričakujte, da bo šlo slovensko politično vodstvo »v Canosso«, ker za to enostavno ne bo dobilo napotnice slovenske skupščine, ki bi imela podporo slovenskega naroda.
OBRAČUN
žiiija S. jTOOiksvanskega festivala
predsedstvu Zveze združenj <&<?-nomsfcih propagandistov lugosUivi-je, <ta po koncu letošnjega festival*
apivuiip	Teni
o cm komunikacijskem p* oster«» m poskrbi za reprezcntativucjš« udeležb« oglasnih »poroti! z vsega jugoslovanskega prostora že na pri-bodfagea* f l\ festivalu jugoslovanskih tržnih komunikacij.
Čeprav hi lahko ugotoviti > tl* re • lat iv na $krosma predstavitev jogo-slovanske produkcij« oglasnih spo-točiž iz obdobja enega leta ne podaja povsem realne podobe dogajanja v naši st rok k menimo, da so vidne določene kritične težnje v razvoja oglaševalske stroke,
SC občina 'm predvsem kakovost prispelih dškamh oglasnih sporočil sta bili precej pod ravnijo doseženega ua krnskem jugoslovanskem festivalu tržnih komunikacij. Knega
.-v4	m fft	><' omenili' v
dračja Napako se da do prihodnjega leta zlahka popravni s tržnimi dejavnostmi organizatorjev festivala. Drugi vzrok ho teže popraviti;, medlem ko v razvitem svetu po veruje število medijev in se ft hitro < Ji verificirajo, v Jugoslaviji nekateri mediji eelo odmirajo Večina obstoječih, predvsem tiskanih medijev je po svoji kakovosti že zdrknile pod reven predvojne Jagoslavi je. ŠkfHa kakovost materialov, sluha kakovost tiska, predvsem pa netržne- obnašanje m nemotiviranost delavcev «* ?«m področju Siromašijo našo stroko, sej prisiljuje-jo oblikovalce oglasov, de <k> koncu p« xor osla vij ajo svoje delo. Kakovost naših tiskanih medijev ome-
juje razvoj kakovostne fotografije, tlastvaeiič. te tuše iti vseh diuv;ilr kreacijo
ilustracije, te tuša speci ah vtič n ih posegov tiskanih oglasov, ki bogatijo časn-priam-revijahii i« kulturni prostor v razvitem svetu. .Strokovna žirija je med vsemi tiskanimi oglasnimi materiali, ki so prispeli ne jugoslovanski tV.stival tržnih komunikacij., lahko izločila le tri dele., vredna pozornosti, in 'Se \& tr t niso prišla dlje kot do srebrne ideje Portoroža.
Med skrbnim pregledom evdtovi • znal ni h komunikacijskih sredstev srno ugotavljali, da do letošnjega Portoroža nista segla popolna nestrokovnost in primitivizem, ki vsak dan polnita televizijske ekrane. Ugotavljali pa smo tudi. da so se »a festival prispeli televizijski oglasi
Nadaljevanje na strani .1 O	0*
SPREMENITI SE ALI UMRETI
intervju z angleškimi svetovalci v Vidmu Krško Stran 8
NOVA PODOBA JUGOSLAVIJE ........
V OČEH NEMŠKIH TURISTOV
Stran 17
PONOVNO O PROPAGANDI ZA ALKOHOL IN TOBAK
Stran IG
Zmagoviti evropski oglas v kategoriji avdnivuualm oprema in dodatki EPICA I9SP. AtSvico Ytnmg& Robica/ti, Švica.
INTELEKTUALNA LASTNINA
Stran 30
Za predsednika Drnovška mi tako ni ostalo nič. Morda le poziv, naj kot predsedujoči neuvrščenih držav ustanovi še jugoslovansko gibanje neuvrščenih republik, ki bo glede na bogate izkušnje jugoslovanske politike v tem pogledu uspelo med »bratskima blokoma« vzpostaviti dialog.
Grozdan Šinigoj,
delegat iz Ajdovščine, kjer znamo živeti z veliko pripadnikov drugih narodov prijateljsko in mimo, kjer je z garnizijo JLA zgledno sodelovanje in kjer v trgovinah kupujemo blago iz vse Jugoslavije.
Kal bo z Južnim trgom?
Južni trg, zaščiten s treh strani - lahko pa tudi sončna mestna dnevna soba in bivalni vrt. Exchanger pod milim nebom pa tudi pod streho. Izmenjalnik neustoličene pa tudi ustoličene politične misli, umetniškega eksperimenta, neformalne pa tudi formalne urbanistične teze, informacij od ust do ust pa tudi z diskete na disketo. Diksilenderji v živo pa rokerji s plošč. Zavetje postanka potrebnemu pa tudi klošarju. Hyde park in oštarija v sosedstvu. Dancing je že tam. Soba in vrt, ki ju mesto poklanja svojemu meščanu.
S Knafljem v navezavi na mestno vežo - Prešernov trg na eni strani in mestno aorto — Titovo na drugi strani. Skrit med shoppinge treh vrst — fineso stare Ljubljane, ekskluzivnost Čopove in robatost Titove. A skozi zeleno zaveso platan predvrta — sem ter tja prehodne Zvezde obrnjen le k jugu, k simbolom znanja mesta in naroda — Univerzi, NUK-u, SAZU-ju, AG-ju. In obratno, severni simbolni, oblikovni in funkcijski, po Plečniku jasno spoznan zaključek prostorske entitete
-	prospekta Vegove od Trnovske cerkve gor. Pika na i, ki se zažre v zgoščeno tkivo cityja, točka, kjer postanejo narodovi zakladi znanja in kulture dostopni na mediteransko-skandi-navsko lahkoten način.
Tako si nekateri predstavljamo srčiko območja med Titovo, Šubičevo, Wolfovo in Čopovo, nekateri pa bi rekli: ali bo taka ali pa je ne bo. Jaz pravim: Južnega trga naj ne bo, dokler ga ne bo. Se nikamor ne mudi. Mesto naj si prostor za svojo dnevno sobo čuva, ker alternativne lokacije nima. Sobo za goste, penzionček ali kolos bo našlo v bližini ali v mestu sicer. Pa, saj veste, gost se najbolje počuti, ravno če ga povabijo v dnevno sobo.
Morda zato, morda po naključju o kakršnemkoli hotelu na »Južnem trgu« v nobenem planskem aktu mesta Ljubljane ali občine Center ni ne duha ne sluha. Dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane našteva le:
-	posodobitev obstoječih hotelov;
-	preureditev ter dozidavo hotela Bellevue v hotel visoke kategorije za pridobitev 120 ležišč, upoštevaje določila o razglasitvi Tivolija - Rožnika - Šišenskega hriba za naravno znamenitost (?!, op. M. J.);
-	zgraditev hotela B kategorije v soseski BO 1-2 (v času priprave plana že zastarela oznaka za Župančičevo jamo, op. J. M.) s 300 ležišči;
-	zgraditev hotela A kategorije ob Kardeljevi cesti v Trnovem s 500 ležišči;
—	zgraditev Petrolovega centra ob južni obvoznici;
—	nadgradnjo motela Medno;
—	v starem delu mesta zgraditev (novogradnja ?, op. J. M.) več prenočitvenih objektov z manjšo zmogljivostjo.
V ostalem določa gostinstvu in turizmu, da »morata izkoristiti ugodno prometno lego ... ob vpadnicah in obvoznicah .. .« in še »za potrebe turizma prilagojeno prenovo Stare Ljubljane«.
S tem se dolgoročni koncept hotelske infrastrukture v Ljubljani izčrpa. Srednjeročni plan mesta in občin Ljubljane ta tekst povzema dobesedno in v istem obsegu (?!, op. J. M.), dodatno precizira DO Kompas kot investitorja hotela Bellevue in navaja zgraditev več manjših motelov (?!, op. J. M.) v starem delu Ljubljane. Srednjeročni plan občine Ljubljana-Center pa za to območje predvideva le »preureditev RIA v Knafljev prehod«.
Toliko o verodostojnosti trditve, siceršnje zanimivosti citiranih tekstov, pa tudi ilustracije konceptualne moči dogovornega planiranja (hotelske infrastrukture) ter dometa verbalnih (edinih) tehnik urbanističnega planiranja v Ljubljani.
O krakršnihkoli določilih v planskih aktih glede prostorskega urejanja tega območja v tekoči petletki (niti glede pripravljalne dokumentacije) seveda tudi ni ne duha ne sluha. Ni bila sprejeta niti tako imenovana »programska zasnova« kot akt v sestavi srednjeročnega plana občine, ne za časa ne pozneje, čeprav je to poslednja obvezna formalna in vsebinska planska osnova pred pripravo izvedbenega urbanističnega dokumenta za urejanje posameznega območja.
Investicijska akcija za izgradnjo hotela na »južnem trgu« je torej brez vsake plansko-zakonite, konceptualno-vsebinske in ureje-valsko-operativne osnove.
Čemu potlej takšna zagnanost? Kolikor je možno razbrati od daleč, ocenjujem po vrsti:
-	posla potreben IMOS je tu pričel s poskusom investicijskega »prodora«« tujega kapitala na domači trg, ki takega prodora očitno ni sposoben niti lokacijsko kontrolirati oziroma usmeriti;
-	projektant biroja 71 je sproduciral »pilotski« projekt, strokovno klico, podstat'nadaljnje zakuhanosti akcije;
-	oglasil se je tudi porabnik, ki je rabil za argument o »nujni« potrebnosti hotelske infrastrukture ravno na tem mestu, svetovni oblikovalski kongres;
-	kvantitativno nasilna izvršna mestna oblast je v tej iniciativi videla šanso za dokaz svoje propulzivnosti in takšno družbeno potrebnost in upravičenost, da se je odločila za »koristno« malverzacijo - investicijsko akcijo mimo zakona in mestnih kvalitet, mimo mestnega interesa v dobrobit parcialnemu tudi z vidika prilaščanja mestne rente mimo licitacije.
Ker je izostala konceptna planska faza odločanja, je izostala seveda tudi soudeležba skupščin in javnosti. Izostala je seveda tudi urbanistična stroka, ki za strokovnost tudi sicer nima časa, saj porabi 110 odstotkov svojega delovnega časa za inoviranje vedno novih oblik koristne malverzacije. Vse se je
odločalo na koordinacijah. Koordinacijski urbanizem pa je še slabši od dogovornega.
Tam so se zmenili že kar za lokacijo uvoznih ramp. kako pa so rešili prometni izvoz (čez Prešernov trg ali mimo Filharmonije), si bomo še ogledali. Tudi tistega iz garaže pod Kongresnim trgom.
Mestna oblast se sedaj odloča tak poseg urejati le na nivoju, z dometom in s proceduro prostorskega izvedbenega načrta. V svoji zmenjenosti je tako ohola, neprevidna ali diletantska, da zanemarja dejstvo, da (čeprav ob le hipotetično možnem konsenzu) zadostuje že nekajvrstična anonimna prijava na Ustavno sodišče SRS. da se tako sprejet načrt razveljavi. Kot slab gospodar mestnega denarja se je hazardersko vrgla v stroške javnega arhitektonskega natečaja, kjer sta zaslužila le pripravljalec razpisnega gradiva LUZ in žirija. Z napačno dispozicijo natečaja je bil strokovno izigran kreativni potencial udeležencev, ki iz detajla seveda ne morejo obvladati mestne koncepcije. Tisti, ki bi to zmogli in hoteli, pa bi svoje videnje lahko posredovali le ob natečaju oziroma zunaj njega, saj z udeležbo sprejemajo izhodišča kot pravni odnos. V taki hazardni situaciji bodo udeleženci (tudi tisti iz tujine) izigrani tudi materialno. Pravica projektiranja kot pravni odnos bo ostala neuresničena.
Tragikomična je situacija, ko se razblinjata motiv in razlog tega ravnanja - ujeti datum XVII. kongresa ICSID. Ljubljana 91. Saj je menda vsakomur jasno, da je čas materialna kategorija, ki jo je v investicijskem podvigu treba vkalkulirati. v končnici tudi za izvežba-nost hotelskih ekip. Pa vendar akcija teče dalje. Avtor razpisnega gradiva se je preselil direktorovat v nov zavod za urbanistično načrtovanje v sestavi komiteja za VOUP. ki sta si v mestnem programu dela za leto 1990 zadala kot glavno nalogo, splošni Consulting s področja urbanistične koristne malverzacije. O urbanistični zasnovi, ki jo dolgujeta mestu od konca 1985. leta in ki sta jo v Uradnem listu SR Slovenije, št. 11/86 obljubila (pod prisilo skupščine) za konec 1987. leta. v tem programu ni ne duha ne sluha.
Zato se bo tudi Vladimir-Braco Mušič težko zmazal s trditvijo, da je natečaj za hotel na Južnem trgu vedno videl kot iskanje zazidalnih možnosti, ko v isti sapi oponentom podtika neobjektivnost in nestrokovno prizadetost ter poenostavljeni argument statusa quo in miru na lastnem dvorišču. Kot da je skrb za »funkcionalno preobrazbo mestnega središča, razvoj poslovne in kongresne dejavnosti, valorizacija eminentnih lokacij in podobno« lastna le zmenjeni ekipi. Razprave z argumenti naj ne sprevrača v diskvalifikacijo »okoliških stanovalcev, funkcionarjev krajevnih skupnosti in nestrpnih pripadnikov zelenih« s tistim starim boljševiškim trikom: »Mi se ne pogovarjamo s tovarišem Fedjo. mi se pogovarjamo o tovarišu Fedji«.
Kaiti tovariš Mušič je bil v mestni izvršni garnituri prvi človek tistega plana, ki od leta 1985 še ni pasiral republiške recenzijske komisije, ki je bil sprejet z mankom najmanj 17 kapitalnih nerazrešenih nalog in kjer je urbanistična zasnova mesta le ena njih. V zadnjem mandatu pa je svojo skupščinsko funkcijo ui-ešničevSFRbt Veliki mag zadnje pritlehne izvršilne urbanistične, cestarske ali druge koordinacije, tudi glede Južnega trga.
Miha Jazbinšek, Ljubljana
MEDI A MARKETING, ČASOPIS TISTIH, KI SE NE DAMO!
Vse informacije ali brezplačni ogledni izvod časopisa: Media marketing, 61000 Ljubljana, Titova 35,
telefon (061) 318-593________________________
T
AKCIJA
DELO ZA DENAR -
KNJIGA ZASTONJ
ali
KNJIGA ZA DENAR -DELO ZASTONJ
SE NADALJUJE
Spoštovani bralci Dela!
Mnogi ste se v preteklih mesecih že vključili v našo akcijo. Lahko ste se prepričali o njenih prednostih. Akcija DELO ZA DENAR — KNJIGA ZASTONJ se nadaljuje! Vsem, ki ste z nami že sodelovali, in tistim, ki še boste, sporočamo, da bomo prihodnjo soboto,30. decembra objavili seznam knjig NOVE ZALOŽBE. Nova založba pomeni nov izbor zanimivega in koristnega branja, v katerem boste našli tudi kaj zase.
Medtem ko pričakujete ponudbo nove založbe, Vam želimo čimveč zanimivega branja v našem in Vašem DELU.
I
DELO 32. stran
¥
etiko glasov v našem razpravljatskem zboru po najnovejših ukrepih jugoslovanske vlade ponavlja približno isti stavek: »Tako bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši.«
V tovrstni zgodovini si ni mogoče izmisliti velikih novosti. Pred kratkim smo v tej rubriki na kratko opisali, kakšne odmeve je zbudila reforma »zigarettenmarke«, ki jo je leta 1948 izvedel bodoči minister za gospodarstvo in kancler Ludtvig Erchard, ne da bi vnaprej razkril svoje namene ne ameriškemu vojaškemu guvernerju ne nemškim politikom tistega časa. Vsakemu Nemcu je dai po 40 mark, vsakemu nemškemu delodajalcu pa po 60 mark na zaposlenega, predrugačil je vse gospodarske predpise in že na izhodišču velike reforme začel zniževati davke. Med različnimi ogorčenimi reakcijami zasedbenih oblasti in vseh delov političnega prizorišča je bilo prav iz ust socialnih demokratov v tistih dneh slišati obtožbo iz stavka, navedenega na začetku: »Z reformo bodo bogati obogateli, revni pa obubožali. «
Iz tega lahko seveda sklepamo, da je »leva« stran političnega odra, kadar zadeva denarna vprašanja, še vedno živa in zdrava, čeprav si v resnici ne zna izmisliti ne drugačnih ne boljših argumentov od tistih, ki so jih pred štirimi desetletji navajale sorodne nemške socialnodemokratske duše. Pravim »sorodne duše«, ker je prepričanje, da je dober denar dober samo za premožne, eno najbolj neomajnih, kar jih je celotna svetovna levica povzela iz katastrofalne krize v tridesetih letih. Kaže pa opozoriti, da je bilo pred to krizo drugače: Sovjeti, ki so v zgodnjih dvajsetih letih zajezili svojo hiperinflacijo z uvedbo zlatega červonca in liberalizacijo gospodarstva v okviru NEP, so vse delegacije tujih bančnikov peljali v Gosbanko in odpirali sefe, da bi jim pokazali kako novi sovjetski bankovec ne temelji samo na besedah, temveč tudi na velikanski količini zlata. Kriza v tridesetih letih, katere posledica so bili med drugim množični »pobegi s planeta« s skoraj vsesplošno inkon-vertibilnostjo valut, pa je povsod uveljavila
SOBOTNA PRILOGA
DRAGISA BOSKOVIC
Dva korobača hkrati?
prepričanje o nezdružljivosti politike dobrega denarja in politike polne zaposlenosti. Vemo seveda, da so se nemški socialni demokrati kmalu premislili — Helmut Schmidt se je povzpel s položaja finančnega ministra na položaj kanclerja, tako da je, kar zadeva denar, ravnal natanko tako kot Ludwig Erhard z enako politično kariero (tudi guverner Bun-desbanke in brez dvoma eden najbolj vnetih zagovornikov najboljšega denarja Karel Otto Poehl je socialni demokrat). Nemški levičarji so torej že zdavnaj spremenili mnenje o denarju. Zdaj pa poglejmo, ali si je premislila tudi naša levica oziroma tisti, ki se imajo sami za levičarje.
Mislim, da je nekaj upanja, ker intelektualne težnje, ki prevladujejo po vsem svetu, konec koncev izvirajo iz narave problemov, s katerimi se svet spopada v danem trenutku. V tridesetih letih se je svet spopadal z dramatičnim usihanjem proizvodnje in menjave, naglim zniževanjem cen in množično brezposelnostjo. Šlo je torej za okoliščine, v katerih je bil denar večini tedanjih režimov v resnici deveta skrb. Po zastoju v svetovnem procesu akumuliranja v zgodnjih sedemdesetih letih in poskusu, da bi ta problem rešili s kreditno in dolarsko inflacijo, pa se je svet spoprijel s problemom drugačne narave, s pešanjem zaupanja in okoliščinami, v katerih je hkratna navzočnost stagnacije in inflacije omajala dotedanje prepričanje, da je mogoča le izbira med dobrim denarjem in nizko rastjo na eni ter slabšim denarjem in hitro rastjo na drugi strani. Na začetku osemdesetih let so mnenje o tem pomembnem vprašanju najprej spremenile nekatere izmed »vodilnih« držav, nato pa postopoma tudi druge. Spomnimo se, kako je soci-
alistična vlada v Parizu začela v osemdesetih letih in se že čez kako leto premislila, potem ko se je spopadla z begom pred frankom. Kriza, ki se je pokazala v obliki »stagflacije« — inflacije in na moč skromne gospodarske rasti — je v svetovni dnevni red uvrstila problem, ki zahteva drugačne odgovore, kot so bili tisti, ki jih je navdihnila velika gospodarska kriza med obema vojnama. Bolje se je seveda godilo tistemu, ki je našel ta odgovor.
Jugoslovani, kot dobro vemo, na začetku osemdesetih let, ko so se režimi najrazličnejših političnih barv v vodilnih državah vsi po vrsti odločili za enak temeljit zasuk v tekoči politiki, problema še opazili niso, kaj šele da bi ga poskušali premagati. Pač pa se nam je zato posrečilo, da smo svetovni problem »stagflacije« iz sedemdesetih let, problem razmeroma visoke inflacije in skromne rasti proizvodnje spremenili ali zaostrili v problem, ki bi ga 'lahko spisali, če si privoščimo kanček jezikovne svobode kot »staghiperflacijo«. » Vodilne« države je inflacija, ki je znašala kakih 15 do 20 odstotkov (v skrajnih primerih), prepričala, da celo takšno razvrednotenje denarja ne more predramiti gospodarstva iz stagnacijske-ga mrtvila. Nam pa je šele zniževanje vrednosti dinarja po letni stopnji dobrih 10.000 odstotkov ob hkratni popolni stagnaciji rasti realnega gospodarstva v celotnih osemdesetih letih pokazalo (upajmo), da je »keynesijan-ska« izbira med skrbjo za vrednost denarja in skrbjo za stopnjo gospodarske rasti napačna ali lažna. Drugačna narava problema narekuje drugačne rešitve. Ali natančneje, dvojna in protislovna narava problema narekuje, da se njegovih različnih delov lotimo z različnimi sredstvi.
Zelo pomembno je razumeti bistvo uspešnega obračuna vrste »vodilnih« držav s stagflacijo v sedemdesetih letih. V svoji strategiji so monetarni politiki naložile, naj z močnimi sredstvi obrzda inflacijo, davčni politiki pa, naj z zniževanjem dajatev podjetjem olajša prehod v razmere, ko bo denar boljši, dražji itd.
Zaradi krepitev nagle relativne donosnosti vlaganj v finančne oblike premoženja so vlagatelji začeli bežati od različnih oblik otipljivega premoženja, ker je zaslužek s tovrstnim premoženjem (inflacija) postal manjši od zaslužka na finančnih trgih (obresti). Nagla krepitev donosnosti vlaganj na finančnih trgih je državam omogočila, da so s prodajo vrednostnih papirjev oziroma uporabo bodočega dohodka zapolnile vrzeli, ki so nastale v državni blagajni zaradi znižanja davkov. O razsežnostih teh procesov bržkone najzgovorneje priča dejstvo, da transakcije na finančnih trgih onstran državnih meja na koncu osemdesetih let za več kol 50-krat presegajo vrednost celotne svetovne trgovinske menjave. Operacija zdravljenja različnih valut, ki so zbolele v inflacijskih sedemdesetih letih, je bila povsod, kjer so se odločili zanjo, nedvomno uspešna.
Ker še nimamo jasne predstave o bodoči jugoslovanski monetarni in fiskalni politiki, ne moremo iz tega zornega kota napovedovati možnosti za uspeh operacije, za katero se je odločila naša vlada in je verjetno edina mogoča. Tudi če domnevamo, da »sistemske« spremembe omogočajo takšen proces selekcije, kakršen bi stekel v slehernem standardnem tržnem gospodarstvu, se zastavlja temeljno vprašanje, ali bo denarna politika dovolj stroga, fiskalna pa dovolj prožna. Z dvema koro-
bačema hkrati ni mogoče enako močno šibati istega hrbta. Če se spopadamo s problemom, ki ga v resnici sestavljata dva problema — brezupno razvrednoten denar in gospodarsko mrtvilo - je treba različnim instrumentom ekonomske politike zaupati različne naloge. Denarna politika mora biti dovolj neusmiljena, da bo lahko zajezila inflacijo in zatrla inflacijska pričakovanja. »Neusmiljena« v tem primeru pomeni, da se mora ljudem veliko bolj splačati nakup vrednostnih papirjev kot denimo nakup še enega kosa pohištva.
Da spopad z inflacijo ne bi usmrtil tudi gospodarstva, pa je treba nujno občutno zmanjšati davčno breme.
Ni treba veliko pameti, da bi lahko napovedali poglavitne nevarnosti. Prva je kajpada še vedno v prepričanju, da je nemoralno služiti denar z denarjem, ne »na podlagi dela«. Druga nevarnost tiči v načrtovalsko-knjigovodstveni miselnosti, ki si prizadeva ali domišlja, da lahko izračuna prihodnost do zadnje decimalke, celo kadar se bistveni temelji te prihodnosti korenito spremenijo. Zaradi prvega se utegne zgoditi, da bo zaslužek s finančnimi instrumenti na bodočih jugoslovanskih trgih še naprej majhen v primerjavi z zaslužkom, ki ga prinaša nakup nemških mark ali, denimo, zemljišča. Zaradi načrtovalske miselnosti pa se lahko zgodi, da bomo dejanske ali zamišljene državne »dubioze« vnaprej pokrili s še višjimi davki, to pa bi se — ko bi gospodarstvo pokleknilo - končalo z zelo visokimi davčnimi stopnjami in zelo nizkimi dohodki (ki bi narekovali še višje davke itd.). Recept za neuspeh se potemtakem glasi: »pravični« (premalo vabljivi) zaslužki pri vlaganju v finančne oolike premoženja in konfiskatorski davki.
Izračunavanje prihodnosti na podlagi prejšnjih (šibak dinar), in ne novih okoliščin (močan dinar) ni kaj prida smiselno. Brž ko bo hranjenje denarja postalo mikavno, bodo ljudje prisiljeni (in si bodo tudi želeli) ponuditi trgu več blaga in storitev. Iz tega bi morali povzeti tudi nauk za državne blagajne. Kar
zadeva »luknje« v teh blagajnah, jih je zdaleč
bolj pametno zapolniti z zadolževanjem, prodajo vrednostnih papirjev ob pogojih, ki bodo veliko mikavnejši kot hlastanje po otipljivem premoženju. To velja za vse naše države, ker je zelo verjetno, da bodo največ finančnih instrumentov, vsaj nekaj časa, izdajale same in da bodo našli kupce in se uveljavljali na trgu z njihovim posredovanjem (kdo naj bi verjel papirjem »družbenega« podjetja, v katerem samo zaposleni odločajo, kolikšne bodo njihove plače in kolikšen dobiček?) Naše navade, h katerim sodi tudi to, da si velemesto hoče »kupiti« podzemsko železnico iz tekočih dohodkov svojih prebivalcev, je ena izmed slabih plati jugoslovanske »izjemnosti«: nič slabega ali »inflacijskega« ne bi bilo v odločitvi da bo velemesto na podlagi prodaje vrednostnih papirjev z bodočimi davčnimi dohodki plačalo tako veliko naložbo. Državni davki morajo biti manjši, zadolževanje pa občutno večje tudi zato. ker Narodna banka Jugoslavije, če ne bodo kmalu vzpostavljeni finančni trgi, ne bo imela nikakršne zdrave podlage za »tiskanje« dinarjev oziroma za to, da bi se iz največje poslovne banke v državi spremenila v normalno centralno ustanovo denarnega sistema, katere poglavitna skrb je vrednost domače valute, in ne, kdo bo kupil pšenico, tobak ali kaj drugega.
Navzlic vsem tem bojaznim pa si zadnji ukrepi jugoslovanske vlade zaslužijo vsestransko podporo. Zastavek je prevelik, da bi smeli tratiti moči z dokazovanjem, zakaj nečesa ni mogoče doseči. Nešteto ljudem v Jugoslaviji so osemdeseta leta minila prav v takšnem dokazovanju. Na začetku devetdesetih let pa je skrajni čas, da moči preusmerimo v dokazovanje, kako je mogoče doseči tisto, kar si želimo.
«gg| li maspokovski recidivisti vodijo k po-MM novni vzpostavitvi maspokovskega gi-|ji banja na Hrvaškem? Do kod je segel signal Franja Tudmana češ, da bodo W Wiodstranjeni vsi, o katerih se bo izkazalo, da so ovira na hrvaški poti? Številne politične akcije, objave knjig »maspokovskih mučenikov«, ponovno pridobljena publiciteta, obnovitev Matice Hrvatske ter de faeto priznane stranke in njihove izpostave utegnejo podpirati tezo o maspokovskem duhovnem preporodu.
Vendar to ni res. Gre predvsem za razcvet pluralizma in demokratično odpiranje, ki ga je sprožila Zveza komunistov Hrvaške. Strategija ZKH je bila v prizadevanju, kot mi je zadnji dan svojega predsednikovanja dejal Stanko Stojčevič, za lake procese demokratičnega odpiranja, da znotraj Hrvaške ne bi prišlo do razkola. S tako politiko so po eni strani lastno članstvo in javnost pripravljali na možnost in prisotnost večstrankarske opcije, po drugi pa na političnem prizorišču otopiti žela maspokovcev, ker je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo kronični privrženci tega gibanja odvrgli plašč liberalizma in začeli uporabljati dobro znani agresivni besednjak.
Zadnjemu plenumu CK ZKH je uspelo pobrati tudi rokavico, ki sta mu jo v zvezi s predčasnimi volitvami vrgli opozicija in alternativa. Da je bila zahteva opozicije postavljena bolj zaradi lastne podobe o legitimnosti brez pridržkov — v kar je bila všteta tudi morebitna zavrnitev s strani ZKH - so pokazala reakcije po plenumu ZKH, ko je opozicija priznala svojo dejansko nepripravljenost za predčasno merjenje moči. Kongres ZKH pa je brez pridržkov sprejel uvedbo večstrankarskega sistema ter še enkrat pokazal svojo pripravljenost in sposobnost za tekmovanje tako z alternativnimi kot z nacionalističnimi programi.
V splošni politični emancipaciji se torej ni oglasil maspok, temveč samo bolj ali manj kaznovani maskopokovci. Razlogov, zaradi katerih so se v pluralizmu znašli prvi, ne bi smeli iskati v nostalgiji po homogenosti ma-spoka, razen morda pri Tudmanu, temveč i’ njihovi globoki večletni politični frustruaciji Večina maspokovskih aktivistov se namreč
_____DANKO PLEVNIK_____
Obračun In sprava z maspokom
v svojih nastopnih besedah in intervjujih distancira od negativnih implikacij maspoka, zavzema pa se predvsem za strokovnost, pravnost in zgodovinskost. S svojim delom želijo danes dokazati samo to, kar jim je bilo onemogočeno včeraj oziroma leta 1971, to pa je dejanska vsebina in smer gibanja »hrvaške pomladi.«
Obstaja še nekaj razlogov, zaradi katerih je analogija z letom 1971 pomanjkljiva. Prvič, Hrvaška si je zaradi maspoka pridobila svojevrstno imunost za šovinizem, kot je na nedavnem kongresu ZKH opozoril Branko Horvat, medtem ko sa za nacionalistično gripo zdaj zboleli Srbija in Slovenija, kar ju onesposablja za jugoslovansko integrativnost. Drugič, glavna voditelja maspoka Mika Tripalo in Savka Dabčevič-Kučar se nista aktivirala, čeprav sta nastopila v javnosti, ob strani pa so ostali tudi ekonomski tehnokrati tistega časa, na primer Krešimir Džeba. Tretjič, hierarhija katoliške cerkve in njeni vidni intelektualci so proti tako hrvaški kot srbski desnici, ker se bojijo, da bi bilo treba zaradi njiju, spričo njune pomanjkljivosti zgodovinske zavesti, spet skozi mednacionalno kalvarijo, ki bi jih degradirala.
Poleg tega crescenda srbskega množičnega gibanja, ki je uresničilo tudi tisto, o čemer hrvaški maspok še sanjati ni mogel — umore, aretacije, izolacije in sodne procese proti nasprotnikom srbske resnice — hladi številne potencialno vroče glave v hrvaških množicah. In nazadnje, tisk na Hrvaškem je imel veliko varnostnih ventilov za omejevanje dnevnopolitični strasti, za zavzemanja in zavračanja, tako da je namesto namesto enostranske homogenizacije nastala večstrankarska toleranca. Brazgotine na dušah tako hrvaškega kot srbskega naroda
v Hrvaški po letu 1971 obe strani silijo k veliko večji obzirnosti, kot bi bilo to v primeru, če naroda leta 1971 ne bi doživela te izkušnje.
Irzjiem si trditi, da bi na Hrvaškem brez tkcije iz leta 1971 zagotovo prišlo do revan-izma proti Srbom na Hrvaškem zaradi napa-'ov in valov srbskega množičnega gibanja. 'ega se zavedajo tudi sami maspokovci, tako 'a primer Ivan Zvonimir-Čičak javno izraža Impatijaza srbsko cerkveno dediščino in go-ori o smrti maspoka, pri čemer se obrača še olj nazaj v hrvaško tradicijo, na temelje Ra-'ičeve hrvaške kmečke zveze, ki prav zdaj
Hrvati se trudijo, da ne bi prizadeli narodnostnih čustev Srbov na Hrvaškem, medtem ko se slednji trudijo, da ne bi prizadeli političnih čustev Hrvatov in se v številnih člankih v tisku iskreno distancirajo od srbskega množičnega gibanja. Pri vsem tem je seveda jasno, da nacionalisti ene in druge strani delajo svoje, saj od tega živijo. Prišlo je tudi do uradnih poskusov, da bi zadevo speljali s prave poti.
Tak primer je nastop Slavice Bajan v saboru, ki je zahtevala, naj se srbski narod samo nominalno — podobno, kot je to urejeno v ustavah SR Srbije in SR Makedonije — izpusti iz hrvaške ustave. Na srečo ni dobita večinske podpore, pa tudi v karieri ni napredovala tako kot njen kolega iz srbske skupščine Miloš Labana, ki je zahteval, naj Hrvaška kot pravna naslednica NDH Srbiji plača vojno odškodnino.
no stopnjevanje srbskega množič-
cam postaviti po robu samo s hrvaškimi množicami. Zato ima Nikola Viskovič prav, ko pravi, da »lahko že zdaj opazimo hiter in za nekaj časa težko ustavljiv preporod hrvaškega nacionalizma z vrnitvijo njegove stare garde in s porajanjem novih, surovo fanatičnih mladih privržencev«. Vendar se to nanaša predvsem na položaj v Splitu, kjer avtor živi, na publicistiko splitske Omladinske iskre, v kateri so najprej spregovorili maspokovci, na dogajanje na splitskem stadionu, kjer so prisotni med minuto molka za mrtve rudarje v Aleksincu žvižgali, in na tamkajšnji poskus, da bi organizirali miting »hrvaške resnice«.
Toda kljub vsemu maspokovski duh kot šovinistično dejanje proti Srbom na Hrvaškem v nobenem primeru ni zajel hrvaškega državnega in partijskega vrha. Maspokovci govorijo, da je tako zato, ker so žene večine vodilnih hrvaških politikov Srbkinje, predsednik ZKH pa Srb. Tudi novi predsednik ZKH Ivica Račan je protinacionalist, ki se je uveljavil ravno Z zavračanjem maspokovskih odklonov.
Pa vendar se je treba vprašati, kako se kaže prisotnost maspoka v hrvaški javnosti? Predvsem z zahtevo po odpravi mita o letu 1971 v smislu njegove relativizacije oziroma opustitve skrajnosti, po katerih je bilo bodisi samo izžarevanje sovraštva in razdora med narodi ter kontrarevolucionarno, separatistično razbijanje Jugoslavije bodisi samo idealen koncept za demokratično uvedbo korenite družbene reforme in zavestnega hrvaškega deleža v jugoslovanski federaciji narodov. Ta proces demitologiziranega pogovora o dejstvih oziroma o konstruktivnih in destruktivnih straneh maspoka se je brez dvoma začel.
Jure Bilič, eden od desetih članov takratnega CK ZKH (Ema Derosi-Bjelajac, Jelica Ra-dojčevič, Milutin Baltič, Dušan Dragosavac, Kamenko Markovič, Josip Vrhovec, Milka Planinc, Petar Flekovič in Katica Kušec, ki je takoj po tem odstopila), ki so od Tita zahtevali, naj se »zgodi« Karadordevo, je že pred več leti samokritično obsodil program, ki je bil na različne načine izveden nad več tisoč maspokovci. Tak (stalinističen) obračun s političnimi nasprotniki in poraženimi tovariši je po mnenju Vjerana Zuppe povzročil tudi znani hrvaški molk. Tako v odnosu do sebe kot tudi v odnosu do drugih. Lahko bi rekli, da je bil molk sinteza užaljenosti in ogorčenja, užaloš-čenosti in protesta, zaradi katerega se mnogi vidni intelektualci še danes ne oglašajo v javnosti.
Celo Stipe Šuvar, čigar kariera je zrasla na odporu proti maspokovskemu šovinizmu, je pred kratkim spregovoril o pozitivni, socialni komponenti tega gibanja. Zvonko Lerotič meni, da je leto 1971 pomenilo ljudsko, socialistično in liberalno gibanje, ZK Hrvaške pa je z graditvijo svoje monolitnosti na politiki proti temu gibanju doživela hud poraz in se spremenila v politično desnico.
Slavko Goldstein je primerjal bivši hrvaški in sedanji srbski maspok ter prišel do naslednjih ugotovitev. Obe gibanji sta nastali na podlagi širokega socialnega nezadovoljstva svojih narodov in republik. Hrvati so takrat odhajali v ekonomsko emigracijo, tako kot se Srbi danes izseljujejo s Kosova. Za prve so bili vsega krivi Srbi, ki so zavzemali vse položaje, za druge pa Albanci. Prvi so imeli 10. sejo, na kateri so obračunali z Žankom, drugi pa 8. sejo, na kateri so odstavili Pavloviča. Prvi so
se izživljali na sestavini srbskega naroda v Hrvaški, drugi pa na albanskem narodu. Oba naroda sta bila »izkoriščana«, obe gibanji pa sta v preostali Jugoslaviji zbujali strah. Hrvaški maspok je bil sicer previdnejši, ker je takrat nad vso družbo lebdela avtoriteta Josipa Broza Tita, medtem ko se srbsko množično gibanje poskuša skriti pod vojaški plašč »novega Tita«. Takratni poskusi »demokratizacije na obroke« so bili spričo položaja v Jugoslaviji in državah tkim. socializma, pozitivni, medtem ko današnji poskusi srbskega maspoka demokratizacije v teh državah ne dosegajo. Način, kako so zatrli hrvaški maspok, je v enaki meri uničil njegove liberalistične in nacionalistične težnje.
Na kakšen način je mogoče danes zatreti srbski maspok? V tem grmu tiči zajec federacije. Obstaja sicer tudi mnenje, da je bila odstavitev maspokovcev kadrovska kontrarevolucija, ki je Hrvaško materialno in duhovno osiromašila, in da hrvaški maspok nikoli ni šel na pohode in fizično osvajanje drugih republik, tako kot srbski. Toda kako naj pojasnimo dejstvo, da sedanje hrvaško vodstvo nasprotuje srbskemu maspokovskemu vodstvu, medtem ko npr. takratno srbsko vodstvo ni nasprotovalo hrvaškemu?!!) Ključ je odnos do Tita. Po moji popolnoma poljubni, svobodni in delovni oceni je bil med takratnimi vodstvi molče dosežen svojevrsten strateški konsenz glede lastne politične, pravne in civilno-druž-bene emancipacije v odnosu do voluntaristič-nega načela in instituta, to je do Tila, kar je tako enim kot drugim dajalo skupno legitimnost in proste roke za samostojne poteze v lastnih okoljih. Ko je Tito to dojel, je pristrigel peruti tako prvim kot drugim, pa ne zaradi zgrešenega paralelizma, temveč zaradi realnega strahu, da utegne izgubiti dosmrtna pooblastila suverena, in zaradi dvoma o možnosti takratnega delovanja na la način detiloizirane Jugoslavije.
Če je bil hrvaški maspok izmišljen zato, da bi odpravil Titovo partijsko državo, se je treba vprašati, ali so srbski maspok iznašli, da bi odpravili Titovo Jugoslavijo. Tita danes ni, toda na obeh straneh tudi ni politikov, ki bi hoteli isto. Ali pa je to videti samo na prvi pogled(?).
jggj gsa o, mogoče to ni bilo (samo) minulo |il|| Sl nedeljo. Mogoče je bilo tako že pred i|i|| meseci. Najnovejši dogodki v Pana-W§ »Hmi (sobotna ustrelitev ameriškega bi oficirja, panamska izjava o »vojnem stanju z ZDA«) so bili le priročen izgovor za poseg. Samo na tipko na računalniku je bilo treba pritisniti in iz njegovega spomina priklicati načrt za invazijo, načrt, ki je bil verjetno izdelan že maja letos, ko je Noriega razveljavil volitve in ko Američanom ni uspelo, da bi (navzlic izdatnim finančnim injekcijam CIA v propagandno predvolilno kampanjo) ustoličili proameriške opozicijske voditelje Enda-ro, Forda, Calderona. Načrt je bil verjetno dopolnjen in izpopolnjen v začetku oktobra, ko je del panamskih častnikov poskušal izvesti državni udar in so generala Noriego tako rekoč — že imeli v rokah, potem pa se niso mogli sporazumeti, ali ga naj ubijejo, izženejo ali predajo Američanom. VVashington je verjetno mislil, da bodo zmagale »zdrave sile«. toda udar je spodletel, Busha pa so ameriški jastrebi okrcali, ker ni odločneje in aktivneje pomagal prevratnikom.
Minulo nedeljo pa je bilo stanje končno zrelo.
Med prepevanjem božičnih pesmi
Ameriški vojaški stroj se je začel premikati v torek. Medtem ko je bilo kakih 12 do 13 tisoč ameriških vojakov v Panami že v bojni pripravljenosti (geslo »delta«), so se vkrcavali v vojaške transporterje dodatni tisoči ameriških vojakov: v oporišču Fort Bragg padalci, v Fort Lewisu in Fort Stevvartu rangerji, v Fort Ordu in Fort Polku pa pehota. Vsega skupaj še kakih deset do dvanajst tisoč dodatnih vojakov.
Uradni predstavniki seveda niso dajali nobenih izjav. Vse je bilo »top secret«, toda hkrati so namigovali, da se utegne ponoči kaj
zgoditi. Uradno je Pentagon potrdil samo to,
da ima 82. padalska divizija iz Fort Bragga (od tod so leteli pred šestimi leti padalci tudi na Grenado) vojaške vaje.
V tistem času je v Beli hiši predsednik Bush stopil v krog s pevci in prepeval božične pesmi. Pozornemu očesu pa ni ušlo, da se je
z božične zabave kmalu izmuznil svetovalec
za državno varnost Brent Scowcroft in se napotil v svoj operativni štab. Tudi v Penta-
ANATOMU A AMERIŠKE INVAZIJE V PANAMI
»Pravična stvar« proti »ananasu«
gonu je bilo mrzlično. Temnopolti načelnik generalštaba general Colin PowelI se je posvetoval s svojim operativnim pomočnikom generalom Kellyjem ...
Transporterji C-141, trebušaste pošasti, so medtem že leteli proti ameriškemu letalskemu oporišču Howard v Panami.
Opolnoči, od torka na sredo, je v ameriškem oporišču (kje pa drugje) debelušni Guillermo Endara prisegel pred nekim panamskim sodnikom - bogve, kje so ga staknili Američani in ga sredi noči privlekli v oporišče in tako »v imenu demokracije« postal panamski predsednik. Endara, ki so ga med majskimi volitvami pretepli Noriegovi »dostojanstveniki« (pripadniki polvojaških enot »bataljonov dostojanstva«), je bil seveda takoj za to, da tudi uradno pokliče na pomoč ameriško vojsko. Ta je seveda že bila v Panami, ampak red je red.
Približno ob istem času — se pravi okoli polnoči po ameriškem času — je predsednik Bush (oblečen v pulover s šalom okoli prehlajenega vratu) začel klicati po telefonu kongresne voditelje.
Tik pred eno zjutraj se je operacija »Pravična stvar« (Just Cause) začela. Predsednik Bush je medtem še vedno dvigoval telefon in klical voditelje držav, ki so ameriške zaveznice. (Margaret Thatcherje v Londonu ravno vstala, ko je pozvonil telefon. Takoj je na Dow-ning streetu 10 sklicala tiskovno konferenco in v televizijsko kamero povedala, da podpira Bushovo akcijo in da je prav, da se po svetu končno nekdo tako odločno bori za demokracijo.) Bush in Baker sta ostala pokonci do štirih zjutraj. Potem sta šla malo odležat. Se prej, eno uro potem, ko se je operacija »pravična stvar« že začela, je Baker s telefonskim klicem vrgel pokonci generalnega sekretarja
OZN Pereza de Cuellarja in mu povedal, za
kaj gre.
Bela hiša, predsednikova ovalna pisarna, minulo nedeljo. Za mizo sedi Bush, noge ima na mizi, okoli njega pa se nad papirji sklanjajo zunanji minister Baker, obrambni minster Cheney, direktor CIA VVebster... Tema: vojaški poseg v Panami.
Svet je za »pravično stvar« zvedel kakih 40 minut po eni jutranji uri, ko je pred mikrofon v tiskovnem središču Bele hiše stopil predstavnik za tisk Mariin Fitzwater in povedal, da se je predsednik Bush odločil za vojaško akcijo zato, da zavaruje ameriška življenja (star, vendar zelo uporaben obrazec), panamski kanal, demokracijo, in da ujame generala Notiego, »diktatorja in trgovca z mamili, ki ga imata na sodnem seznamu pregona sodni okrožji Miami in Tampa na Floridi«. Kakih šest ur po Fitzwaterjevem nastopu je pred televizijske kamere stopil še Bush in s težkim glasom ponovil tisto, kar je povedal že njegov predstavnik. Povedal je seveda tudi, da se je za akcijo odločil s težkim srcem, a da ni imel več drugega izhoda. Za predsednikom so nastopili generali in začeli na zemljevidih kazati potek operacij. ..
Štiri skupine, sestavljene iz desantnih, pehotnih, helikopterskih in pehotnih enot ameriške vojske (skupine so se imenovale udarna skupina Semper Fidelis, udarna skupina Rdeči, udarna skupina Bajonet in udarna skupina Atlantic), so udarile na štiri glavne strateške cilje v Panami: marinci, pehota in tanki so naskočili glavni štab panamskih sil, ga izolirali, potem pa prepustili delo predvsem tankom, topovom in minometom, da so dokončno razbili poslopje.
Toda med ruševinami, ranjenimi in ubitimi, so ameriški marinci zaman iskali razbrazdani obraz, ki je Noriegi prislužil vzdevek »ananas«.
O Noriegi ni bilo ne duha ne sluha, pa čeprav so bili Američani po vseh obveščevalnih podatkih prepričani, da ga bodo zajeli že med prvim sunkom. Osemnajst ur po začetku operacije — medtem ko so se razširile že najrazličnejše govorice o tem, da je Noriega pobegnil, da je v Nikaragvi, na Kubi, v džungli,
v bunkerju globoko pod zemljo - je iz Was-
hingtona prišel ukaz, naj na njegovo glavo
razpišejo nagrado milijon dolarjev. Dobil naj bi jih tisti, ki bi povedal, kje se skriva Noriega. Približno .v istem času, ko je bila razpisana nagrada nanj, se je Noriega oglasil po panamskem radiu Nacional in pozval rojake, naj se še naprej borijo proti ameriškemu osvajalcu. Proti radijskemu oddajniku so se zapodili črni ameriški helikopterji in ga z raketami za vekomaj utišali. Noriega na radiu seveda ni bilo. Bil je samo njegov posnetek. Poleg milijona dolarjev pa so Američani vsakemu Panamcu, ki bi predal svojo puško, začeli ponujati po 150 dolarjev. Podatkov o tem, koliko so jih nabrali, še ni.
V začetnem udaru so ameriški padalci in rangerji z desantno akcijo zasedli mednarodno letališče Torrijos vzhodno od Panama Ci-tyja. Naskočili so tudi vojašnice panamske vojske. ..
Vse je potekalo gladko, usklajeno.
Po bojih (ti so potekali, so priznali Američani sami, bolj zagrizeno, kot so pričakovali), ki so trajali vso noč, potekali pa so - če bi smeli sklepati po proklamiranih izjavah VVashinto-na — v znamenju neizmerne ljubezni do demokracije in panamskega ljudstva, le da je bilo treba temu dodati še obvezni »pok, pok« iz topov, strojnic in brzostrelk, je v sredo zjutraj sonce posijalo na razdejano mesto ob kanalu. Nad vsem Panama Cityjem se je v zrak dvigal gost siv in bel dim. V revni četrti Chorrillo. kjer je bil Noriegov glavni stan, so ognjeni zublji lizali zidove. Plameni so se dvigali kvišku tudi po več sto metrov visoko. Lesene kolibe so bile prerešetane s kroglami.
Nad nabrežjem Panamskega zaliva, kjer je ameriško veleposlaništvo, so kot veliki frfotajoči ptiči krožili helikopterji.
Iz letalskih oporišč ameriške vojske so se spet začeli dvigati veliki trebušasti transporterji. Tokrat so v oporišča v Teksasu odvažali ranjene in mrtve.
Za mrtve in ranjene Panamce pa so poskrbeli
kar v krajevnih bolnišnicah.
Panamski Vietnam se še nadaljuje. Južnoameriške in srednjeameriške države obsojajo Washington in poudarjajo, da nočejo biti več bananske republike. V OZN zasedajo. Toda to je že stvar z drugo in drugačno
anatomijo.
Mitja Meršol