ŠTEVILKA 5 JUNIJ 1998
GLASILO KULTURNO PROSVETNEGA D: SLOVENSKI DOM

SLOVENSKI DOM	SEKEGav	NAŠ DRUGI DOM
BESEDA UREDNIKA: KOMU BOMO ODMEVALI?
"Trkale se po prsih, da boste z Novim odmevom še dolgo odmevali. Ali ste se vprašali, komu boste odmevali?" Tako me je nagovoril prijatelj, bralec našega časopisa. "Kako to misliš?" sem ga vprašal. "Saj si bil na januarski prireditvi manjšin v veliki dvorani Lisinskega. Videl si, da je večina manjšin nastopila z mladimi izvajalci, celo z otroci. Kaj pa mi? S pevskim zborom, kije bil po povprečni starosti izvajalcev daleč najstarejši," mi je odgovoril.
Ali je prijateljevo razmišljanje na mestu? Je in nt! Ponekod v svetli seje tretja aLi četrta generacija Slovencev že stopila s prebivalstvom države, v kateri živijo. Ti Slovenci znajo zelo malo slovenskega jezika, ali pa sploh ne več. Pa imajo kljub temu svoja slovenska društva, ki izdajajo svoje časopise. Pogosto samo v jeziku države, v kateri živijo, ali pa z vzporednim besedilom v slovenščini.
In kaj bo z nami, v Zagrebu, na Hrvaškem, ko Slovencev iz druge ali tretje generacije ne bo več? Ali bomo dovolili, da se hrvaškim Slovencem zgodi to, kar se je primerilo tistimi, v drugih državah sveta? Že dolgo se ukvarj amo z vprašanjem, kako v naše društvo vključiti nove naraščaje iz slovenskih ali mešanih zakonov, ki se že zdaj po nacionalnosti izrekajo kot Hrvati. Starši, dedki in babice si želijo, da bi se v slovenskem društvu vsaj občasno spomnili zibelke svojih prednikov. Da bi negovali slovensko kulturo in slovenski jezik, se zanimali za svojo slovensko pradomovino. In se je porodila ideja: začnimo z najmlajšimi, z otroci.
Zato v tej številki našega časopisa odpiramo novo rubriko - za naše otroke. Mogoče se uresniči tudi ideja za odprtje slovenskega otroškega vrtca. Najbolj ogreti že zbirajo slovenske risanke in igrače.
Želja, da vzgojimo nove bralce, bi se morala izpolniti! Da bi čim dlje odmevali z Novim odmevom. Morda bodo ti malčki nekoč v prihodnosti napisali nekaj o nas. V rubriki Preteklost v sedanjosti ali pa vsaj v rubriki Listamo stare številke Novega odmeva.
Silvin Jerman
OBISKA IZ LJUBLJANE
A
Lonec februarja je bila na enodnevnem obisku na Hrvaškem delegacija slovenskega ministrstva za šolstvo, ki jo je vodil minister Slavko Gaber. Po pogovorih s tedanjo hrvaško ministrico za šolstvo Ljiljo Vokič, je delegacija našla toliko časa in dobre volje, daje obiskala tudi Slovenski dom. Med kratkim obiskom smo ministra Gabera s sodelavci seznanili z dejavnostjo Slovenskega doma. Podrobno smo govorili o pouku slovenskega jezika, ki ga organiziramo že od leta 1992. Kritično smo spregovorili o tem, da slovenski tisk na Hrvaško prihaja z veliko zamudo ali pa sploh ne. V prihodnje bomo skušali s pomočjo ministrstva rešiti poiskati možnost, da bi dobivali vsaj slovenske tednike in to zastonj. Porodila se je zamisel, da bi sčasoma v Slovenskem domu
organizirali vrtec za otroke slovenskih staršev.
Slovenski dom so 10. marca obiskali člani Odbora za mednarodne odnose slovenskega državnega zbora. Med zelo kratkim obiskom parlamentarne delegacije smo predsednika odbora Jelka Kacina posebej opozorili na problem prostorov Slovenskega doma in na nevarnost, da bomo morali te prostore sčasoma zapustili. Znotraj parlamentarne delegacije so poslanci zagovarjali različna stališča. Poslanec Hvalica je menil, da bi bilo za Slovenijo pomembno in koristno, če bi prostore odkupili, Jelko Kacin pa je trdil, da bo ta problem treba rešiti na ravni dveh vlad. Za Slovenski dom je vsekakor pomembno, da po 50. letih še naprej deluje v zdajšnjih prostorih na Masarykovi 13.
Darko Sonc
^ f
rr %f
- &
PODPORA ZVEZI SLOVENSKIH DRUŠTEV NA HRVAŠKEM
± redsedniea Urada za etnične in narodnostne skupnosti ali manjšine Mila Šinile je 5. maja uradno obiskala Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem in Slovenski dom. Sprejela sta jo predsednik in podpredsednik Zveze Darko Sonc in Franc Strašek. V prijetnem pogo-
Urad za etnične in narodnostne skupnosti ali manjšine, ki deluje pri hrvaški vladi, je bil ustanovljen leta 1991. Njegova naloga je pomoč manjšinskim organizacijam pri uveljavljanju tistih pravic, ki se ne morejo uresničiti prek drugih državnih teles. Urad med drugim razporeja sredstva, ki jih hrvaška država namenja za programe kulturne avtonomije. V minulih sedmih letih je biio v ta namen porabljenih 99,8 milijonov kun (28,3 milijonov DEM). Po besedah Mile Šimič bo letošnji proračun za kulturne programe etničnih in narodnostnih skupnosti ali manjšin znaša! 23,3 milijone kun. (I.T.)
voru smo se obojestransko seznanili s tekočimi dogajanji in načrtovanimi programi za leto 1998. Predsednica Mila Šimič je pohvalila enotnost in kakovost kulturnih programov v slovenskih društvih. Poudarila je, da bo Urad odslej finančno podpiral samo tiste kulturne programe, ki jih bodo društva načrtovala in izpeljala. Predlagala je, da bi vsa slovenska društva na Hrvaškem pripravila skupno kulturno prireditev, ki bi jo urad tudi finančno podprl. Predsednica Urada Mila Šimič je zagotovila, da bo Urad tudi v prihodnje pozorno spremljal slovensko kulturno dejavnost v slovenskih društvih Zveze na Hrvaškem,
Franc Strašek
SLOVENSKI DOM
SEKEGav	NAŠ DRUGI DOM
SLOVO 00 VELEPOSLANIKA
Ob izteka petletnega veleposlaniškega mandata v Republiki HrvaŠki se je od nas poslovil slovenski veleposlanik Matija Malešič. V Slovenskem domu smo ob tej priložnosti pripravili poslovilni večer. Kd Mtio se vsi zbrali in ko je prišel tudi veleposlanik Malešič s soprogo, je naš član in znani glazbenik Ram on Rebcršak na trobenti bravurozno zai-i'inl sladbo Beneški karneval. Naša pesnikinja Klara Zel pa je navdušeno prebrala pesem, ki jo je napisala prav za to priložnost. Predsednik Slovenskega doma Darko Sonc seje v imenu vseh članov in v imenu Zveze slovenskih društev zahvalil veleposlaniku Malešiču za lepo in pestro sodelovanje in dejal, da je veliko pomagal društvu, tako kot njegov član kot tnili v vlogi veleposlanika. Poudaril je, daje Malešič s svojim tolerantnim odnosom, razumevanjem in potrpežljivostjo vedno našel prave rešitve za' politične probleme, ki so se pogosto negativno odražali na vsakdanje življenje Slovencev na Hrvaškem. Posebno v časih, ko še ni bilo dogovorjeno stalno financiranje slovenskih društev na Hrvaškem. Na koncu slovesnosti je veleposlanik Malešič v spomin in v zahvalo sprejel sliko Vasilija Jordana, ki je tudi član društva. Ob prigrizku, kozarcu vinčka in zvokih slovenske pesmi smo še dolgo in prijetno kramljali z veleposlanikom. Dogovorili smo se, da se naslednjič vidimo v Mariboru - pri upokojencu Matiji, (dš)
K i, ara Žel:
MATIJI MALEŠIČU V SLOVO
/i li zjres prišel je ta čas, l«i danes se poslavljate od nas, ■i na itilost tudi mi od Vas. Hvala za vse kar storili ste za nas, /.i vsak obisk v našem Domu, ki bil je tudi Vam vaš drugi dom. Več let bili ste tukaj z nami, uuo vsi se radi veselili z vami, <i Aive skupaj smo delili, I ,n je bilo mogoče, smo rešili, /n linije marsikaj prinaša, ■d 11:1111 s težavami ne prizanaša. ■ 1.1!, ko odhajate, ne pozabite nas mi nc bomo pozabili Vas!
UČENJE MATERINŠČINE SLOVENSGINA JE TRD OREH!
Ponavadi je ponedeljek najbolj naporen dan v tednu. Kljub temu se ta dan za nas konča lepo, ker preživimo prijeten večer v Slovenskem domu. Učimo se slovenščino. Beremo, prevajamo in se pogovarjamo o različnih temah in se na ta način učimo. Profesorica izbira zanimive sodobne dogodke, o katerih se pogovarjamo. Uči nas, kako se pravilno izgovarja in popravlja naše napake. Največ težav imamo s slovnico, ker je zelo zahtevna, posebno dvojina. S poukom in z družbo smo zadovoljni in upamo, da bomo spet skupaj naslednje leto.
Danijel Smiljanič Marjan Medimorec Anuška Bateslin Ljerka Se-¡jan Angelina Palic Štefan Štefanek'
Bodite zdravi nam in srečno, a seveda ne za večno, to člani Doma našega želimo, se Vašega obiska vedno veselimo, zato Vam ob slovesu kličemo v en glas: pridite zopet, vabimo Vas!
Vaši hvaležni zagrebški Slovenci.
Zagreb, 27.04.1998.
SESTANEK UPRAVNEGA ODBORA
iVeju upravnega odbora je bila 23. aprila 1998. Posvečena je bi-11 m. ničcvanju načrtovane programske dejavnosti v Slovenskem domu V ospredju je bilo delo pevskih zborov Slovenskega doma. Iskale
0	m" poli za ukrepe, ki bi prispevali k izboljšanju kakovosti sloven-
1	■ " i petja v pevskem zboru. Dosedanji dirigent Petar Kutnjak je da! ■ idjiinril. to izjemno pomembno dolžnost pa je prevzela Jadranka
....... 1 Ipumo, da bo uresničila zastavljene cilje. Pred njo je zahtevna
i. *likm da pevski zbor pripravi za letošnji nastop v Stični.
Franc Strošek
SREDE S TUJIMI VELEPOSLANIKI
Od prejšnje številke Novega odmeva do danes smo v Slovenskem domu poslušali predavanji dveh veleposlanikov: 1. aprila kitajskega, 13. maja pa romunskega. Novi kitajski veleposlanik na Hrvaškem Li Guobang je spregovoril o dobrih ekonomskih stikih med Hrvaško in Kitajsko ter o plodnem sodelovanju na kulturnem področju. V kulturnem programu sta nastopala Rahilka Burzevska in KUD Remetinec. Velik ansambel iz
Remetinca je z znanimi narodnimi po- -
pevkami ustvaril lepo in veselo vzdušje. V mesecu maju smo spoznali tudi novega veleposlanika Romunije dr. Constantlna Ghirda. Veleposlanik je govoril o poti Rumunije v Evropo in nas seznanil z večstrankarskem sistemom v svoji domovini. To je bilo zelo odkrito in zanimivo predavanje, celo bolj, kot bi pričakovali od uglednega diplomata. Constants Ghirda je govoril v odlični hrvaščini. Na vprašanje, kje in kako se je tako dobra naučil hrvaškega jezika, je odgovoril, daje v Bukarešti štiri leta študiral srbo-hr-vaščino, zdaj pa dodatno obiskuje tečaj hrvaščine. Mlada sopranistka in tenorist Hrid Matic sta nam na koncu zapela veliki hit "Time to say goodbye", igralec Ivica Kunej pa je prebral nekoliko pesmi. Sponzor pogostitve po predavanju je bila Mesna industrija Jakopec, Pijače in jedače tokrat začuda ni zmanjkalo.
Darko Sonc
SLOVENSKI DOM MMfflgVI NAŠ DRUGI DOM
DUHOVNA SEKCIJA ANTON MARTIN SLOMŠEK
Delo duhovne sekcije Anion Martin Slomšek poteka po ustaljenem redu. V ospredju je skrb za slovenske maše in za srečanja po mašali.
MAŠE - Zadnje čase se skoraj pri vseh mašah spominjamo naših umrlih članov in znancev. Posebno zahvalo je pevski zbor duhovne sekcije dobil od Stanka Pavlina, očeta donedavne tajnice Slovenskega doma Mire Baliun. Pevski zbor je pel pri pogrebni maši njegove žene. zato je Slovenskemu domu podaril umetniško izdelano leseno Šatuljo z intarzijo. Njegove pozornosti smo bili resnična veseli.
OBISK IZ SLOVENIJE - Zelo slovesno je bilo v nedeljo, 17. maja. Mašo je daroval g. Rudi Stivar, kije bil dolga leta župnik v Gornjih Vrapčah, pel pa je cerkveni pevski zbor iz Vogrskega na Primorskem. G. Rudi Štivar je s svojimi sedanjimi župljani in pihalnim orkestrom iz Vogrskega obiskal svojo nekdanjo župnijo Gornje Vrapče. Vrapčani so priredili nepozaben sprejem, tudi narodne noše niso manjkale. Po slovesni maši ob 11. uri je pihalni orkester pod vodstvom Mateja Špacapana izvajal koncert pred cerkvijo sv. Barbare. Dobro izveden program se je krepko zavlekel. Najprej se je oko-rajžil majhen fantič v narodni noši, ko je začel poplesavati v taktu glasbe. Poprijcli so tudi drugi in se zavrteli v ritmu valčka, polke, neizogibno je bilo tudi kolo. Vrapčani so poskrbeli rudi za pogostitev. napekli so več vrst mesa in še več vrst peciva. Pri taki gostoljubnosti je zmanjkalo časa za izčrpen ogled Zagreba. Iz Vrapč smo se z avtobusi odpeljali prek Pantovčaka do Ksaverja, od tam pa do katedrale. Z ogledom katedrale in Gornjega grada smo morali kar pohiteti, da smo prišli pravočasno k slovenski maši, Pri tej maši smo se spomnili sedme obletnice rednih slovenskih maš v Zagrebu. Pevskemu zboru iz Vogrskega gre posebna zahvala, ker je bil to prvi zbor iz Slovenije, ki je pel pri slovenski maši v Zagrebu. Pihalni orkester je na Trgu bana Jelačiča zaigra! nekaj skladb, ki so jim mimoidoči z veseljem prisluhnili. Zagrebčani so se skratka potrdili kot imenitni gostitelji. Tudi predstavnica hrvaške policije je naredila dobro potezo, ker je dovolila, da so avtobusi parkirali kar pred katedralo. Župnija Vogrsko ni velika, ima okrog 1400 prebivalcev, zato jim gre posebna pohvala, ker imajo poleg pevskega zbora šc pihalni orkester. V Zagrebu so res uspešno predstavili svoje delo.
To nedeljo je duhovna sekcija izgubila člana: iz Vrapč je z Vogrčani odšel Janez Peršin, član redovne družbe lazaristov, v zaslužen pokoj na Mirenski grad.
klanim Komen
V DOMU ŽE 5411 KNJIG
f^prvi številki Novega odmeva smo zapisali, da je imela Narodna knjižnica in čitalnica ob ustanovitvi leta 1929 ISO knjig. Postopno so se knjižne police napolnile s kupljenimi in podarjenimi knjigami. Pred drugo svetovno vojno se je njihovo število povzpelo že na 3500. Med drugo svetovno vojno, ko je bilo društvo ukinjeno, njegovo delovanje pa prepovedano, seje knjižni fond po zaslugi članov v večjem delu uspel ohraniti, toda izgubljenih je bilo okoli 900 knjig. Po vojni, ko je društvo zopet zaživelo, se je obnovilo tudi delo knjižnice. Knjige so bile popisane in katalogi-zirane. Leta 1974 je bilo v knjižnici evidentiranih 4400 knjig. Danas knjižnica šteje 5411 knjig, kar je zares veliko za knjižnico enega samega društva. Precej knjig podarijo posamezniki. največ - kar 1011 - pa jih je bilo zbranih z lansko akcijo Radia Brežice.
Dragi člani! Ali je sploh še kaj lepšega in bolj plemenitega od knjige?! Pomislite na dolge zimske večere, na potovanja, oddih na morju ali v hribih, ko vam knjiga krajša čas. Pridite, poglejte, izberite po svojem okusu. Vsak bo našel kaj zase. Knjižnica je odprta vsak torek od 16.-18. ure in vsak četrtek od 10. -12. ure. Pričakujemo vas! Dragica Rubčič
V SPOMIN RUDUU STRAŠKU
"Kaj znancev že zasula je lopata", bi lahko rekli s pesnikom Francetom Prešernom. V mesecu marcu smo se poslovili od gospoda Rudija Stranka Rodil se je pred 88. leti v Brežicah. Tako kot veliko Slovencev iz bližnjih krajev, je tudi on poiskal zaposlitev v Zagrebu, Toda na rodno Slovenijo ni pozabil. Že pred drago svetovno vojno se je včlanil v Slomškovo prosvetno društvo. Tu je spoznal svojo prvo ženo. Se v poznih letih se je spominjal bogate kulturne dejavnosti tega društva. Dolgo vrsto let je bil aktiven član Kulturno prosvetnega društva Slovenski dom. V pevskem zboru je bil vodilni prvi tenor. Zadnja leta mu je delo v društvu preprečila najprej ženina bolezen, pa tudi njemu bolezen ni prizanesla. Kljub temu, da je zaradi bolezni hodil le z oporo, se nam je pridružil lani avgusta, ko smo za Porciunkulo poro-mali v Krško. V osamljenosti in bolezni sta ga obiskovali članici Duhovne sekcije Pavla Jerič in Anica Ostrelič, kije nekaj časa tudi skrbela zanj. Naj se njegova duša, rešena zemskega trpljenja, spočije v Bogu. Martina Koman
PUSTOVANJE
Tradicionalno pustovanje v Slovenskem domu je tudi letos privabilo okrog 40 mask, med njimi tudi pet otroških. Ocenjevalna komisija je imela težko nalogo, ker je bilo veliko zares izredno lepih in originalnih mask. Najbolj smo bili zadovoljni, ker so se našemili tudi otroci. S ploskanjem je bila pozdravljena odločitev ocenjevalne komisije, da bodo nagrado dobile vse otroške maske. Z ocenjevanjem "odraslih" niso bili vsi zadovoljni. Primerilo se je namreč, da so nagrade dobile iste osebe, kot lani, Zato so nekateri godrnjali, da bi morala žirija upoštevati tudi velik trud, ki so ga nekateri vložili v izdelavo svoje maske. Člane komisije (nekateri so to že več let) pa je najbolj razveselila oštra grožnja: "Nikoli več vam ne bomo dovolili, da ocenujete". Člani komisije pa so navdušeno odvrnili: lllz tvojih ust v božja ušesa. Naj se ti želja uresniči." Nagrajene maske niso imele nič proti odločitvi komisije. Dobile so dragocene nagrade, ki ih je prispevalo podjetje Gorenje. Nagrado je prejela tudi najbolj uspešna gospodinja za narejene krofe. Dobila jo je med dvajsetimi, ki so dale svoje krofe na oc-jcncvanjc. Po končnem mimohodu vseh pustnih šem smo vsi - tudi tistih brez mask - rajali globoko v noč. Vse do Pepelnice!	Sitna Hoje
V PETEK SE DORIMO
i^rganizatorji prvih petkov so že v 4. številki Novega odmeva tarnali, daje težko izpolniti program ob proslavljanju rojstnih dnevov, Prosili so za pomoč in spomnili, da je druženje ob prvih petkih pravzaprav nekakšen "Pokaži kaj znaš". Odziv pa ni bil bo-gve kakšen.
In kako smo se zabavali (ali pa dolgočasili) od februarske številke Novega odmeva? j>arodirali smo del pesmi Lepa Vida na tujih jezikih. Šalili smo se na račun PDV-a. "Radio Novi odmev" je predvajal eksperimentalni program o četrti številki našega časopisa. Vse malo pomešano z datumi iz mesečnega biltena in prvih petkov v maju, juniju in septembru. Brali smo verze naših ustvarjalcev Zakaj-Zato. Seznanili smo se s knjigo aforizmov slovenskega pisatelja Uroša Vošnjaka. Program so popestrili novi člani, ki smo jih kratko malo "postavili pred mikrofon". Aleksandra Berberih-Slana je krasno recitirala Krst pri Savici, Tomislav Kopačnv pa je vzkliknil: "Saj sem že bil član pred približno sedemdesetimi leti". Program smo torej osvežili, ko smo od navzočih slavljen-cev zahtevali, da nekaj povedo v mikrofon. In je uspelo. Posebej živahno je bilo, ko so si morali izbrati partnerja ali partnerico, da z dunajskim valčkom odprejo ples. Slavljenci! Že vnaprej si poiščite soplesalca ali soplesalko, da ne pridete v zadrega, ko vam bo nekdo dal "košarico" in rekel, da ne pleše. Tudi to se je že zgodilo. Pa vse najboljše! Sima Hoje
SLOVENSKI DOM
SEKEGav
NAŠ DRUGI DOM
številko časopisa. Kulturnozabav-ni del programa je zapolnila folklorna skupina iz Ivanjkovcev, ki je izvedla plese in običaje Slovenije in svojega kraja: Čindara, Le plesat me pelji, Kosmatača, Smar-janka, Šivanje vreče, Polka, Polka-valček, Trojka, Šoštarska, Ceple, Metlar, Šotiš, Žibenšrit, Klobuki, Stajeriš z robčki, Dekle rasposaje-no, Rašplja in Kaj mi daš. Res so nas prijetno presenetili. Uživali smo v slovenski pesmi in plesu, pa tudi v hrani in vinu iz njihovega kraja. In kaj se je zgodilo potem? Uresničilo se je geslo njihovega programa: Polka je ukazana, tla so namazana: Hoj hej, hoj hej kaj bo pazdej? Bila sta ples in pesem. Do kdaj? Raje ne sprašujte!
Nivrej Namlis
PREDSTAVILI SMO 4. ŠT. NOVEGA ODMEVA
Kot ponavadi se je na predstavitvi nove številke našega časopisa zbralo veliko ljudi. Predsednik seje zahvalil za obisk in besedo predal uredniku, ki je med drugim povedal, da se je končala nadaljevanka "Dopustite moje je ime okvir" in da se serija napisov o slovenskih slavčkih na hrvaškem odru nadaljuje... Polona Jurinič se je zahvalila Mariji Barbieri, ki ji je dovolila, da si pomaga z njenimi besedili. Predstavitev Novega odmeva je imela tokrat tudi zvočno točko: prisluhnili smo posnetkom opernih arij Nonija Žunca, s katerim smo se pogovarjali za tokratno
0 OBNOVI MOSTARSKEGA MOSTU
OBISK IZ SPLITA
Člani kulturno prosvetnega društva Triglav iz Splita so nam 2. aprila priredili pester večer. Folklorna skupina nam je po obisku študija HRT, kjer je posnela de! svojega programa za oddajo Prizma, prikazala slovenske narodne noše, stare običaje za velikonočne praznike, veliko-
nočne jedi in znane slovenske velikonočne butare. Mešani pevski zbor nam je zapel šopek narodnih pesmi. Za veselo razpoloženje je na harmoniko zaigrala temperamentna Maja. NaSim gostom smo za spomin na njihov prvi obisk v Slovenskem domu podarili listino z dobrodošlico; vinjete zanjo je pripravila Cveta Matko. besedilo pa je napisal Marijan Horn.	M.H.
K smo novembra leta 1993 na televiziji gledali rušenje starega mos-tarskega mostu in bližnjih zgradb, smo se zgroženo vprašali: kdaj in kako ga bomo uspeli obnoviti v vsej njegovi arhitekturni lepoti? Prav to je bila tema predavanja Josipa Siliča v Slovenskem domu 8. aprila 1998. Most je bil simbol Mostarja in Hercegovine. Kdo od nas ni občudoval belega kamnitega elegantnega loka, ki se je dvigal visoko nad reko Neretvo. Bil je edinstven po gradbeni veščini in prava mojstrovina arhitekture turške dobe. Turški graditelj Hajru-din ga je gradil od 1557 -1566 leta. Sta-
ro jedro Mostarja z mostom je bilo v svetovnem merilu kulturni spomenik najvišje kategorije. Grajen je bil v "enem loku", razpetim med dvema visokima krilnima stebroma. Grajen iz klesancev, med seboj povezanih z jeklenimi klini in zalitih s svincem. Veliko detaljev gradnje je odkrila obnova mostu v letih 1951-60: na primer zračne kaveme v notranjosti kostrukci-je, mrežo kanalov, po katerih so zalivali kline s svincem in drugo. Injektiranje mostu s cementno zmesjo je povzročilo, da so se klesanci pri granatira-nju kamnitega loka tako poškodovali, da jih pri rekonstrukciji ne bo več mogoče uporabiti. Sreča v nesreči je, da je ohranjena odlična načrtna dokumentacija stanja mostu pred rušenjem. V ak-sanometričnem načrtu v merilu 1:50 je vrisan vsak posamezni klesanec, kar bo vsekakor olajšalo vemo rekonstrukcijo mosta. Statični problem predstavljajo še vedno stoječi krilni kamniti stebri, ki jih bo verjetno treba podreti, da bi lahko po idejnem načrtu izvedli armiranobetonsko osnovo mostu, ki bi bila z zunanje strani obložena s kamnito oblogo.
Šiličevo predavanje je bilo pos-premljeno z velikim zanimanjem, živahna razprava pa je bila nabita z emocijami in vprašanji, kdo in zakaj je porušil most, kdaj se bo začela obnova, kdo bo investitor itd. Vsekakor smo se vsi strinjali, da gaje treba obnoviti čimprej, ker takšen, kakršen je zdaj, preveč bode v oči.	Zlata Jeras
SLOVENCEM V SPLITU
Slovenski dom - Zagreb
Zagreb. 2. april 1998
Dobrodošli dragi naši, ki vam v srcu je Triglav, dobrodošli v družbi naši, vam prisrčen gre pozdrav.
Prvič ste v Slovenskem domu, tu, pod Zagrebško goro, naj pri nas p veselem krogu urice vam tečejo.
Pesem in z njo dobra volja naj nas družita vse dni. a Slovensko društvo Triglav v Splitu dnlgo naj $ri!
SLOVENSKI DOM MMfflgVI NAŠ DRUGI DOM
RAZSTAVA VELIMIRA GREDLJA
Član Združenja likovnih ustvarjalcev Zagreb, arhitekt, slikar in velik ljubitelj narave Veli mir Gre-delj je februarja razstavil svoje akvarele z raznovrstno tematiko: pejsaže, portrete in vedute. Razstavo je odprl in avtorja predstavil dr. Antiiii Baner. Umetniški večerje z igranjem na klavir popestril prof. Edi Terbovc. Zaigral je dve skladbi Franza Liszta.
UMETNOST IZ KRŠKEGA
Društvo likovnikov Krško "OKO" seje marca predstavilo z deli osemindvajsetih avtorjev. Razkošno razstavo je odprl veleposlanik Slovenije v Zagrebu Matija Malešič. Še prej so gostje izvedli glasbeni program: sodelovali so ženski kvintet Brestanica, solistka Stanka Macur in harmonikarji Tonija SotoŠka. Program je vadila Margareta Marjetic, Spet so v naši dvorani odzvanjale izbirne slovenske pesmi in zvoki harmonike. Zopet so gostje gostili gostitelja: s kozarčkom v rokah smo prihajali k njihovem sodčku domačega vina. Pridite spet! Lahko brez sodčka. Prinesite nam košček naše Slovenije. Veseli smo vas. Pa tudi vas veseii, ko vidite, kako živimo mi, zagrebški Slovenci... Tako blizu Slovenije. Deli nas meja. Srce pa ncl
Nivrej Namlis
ZAJČJA DOBRAVA V SLOVENSKEM DQMU
*Sesnajstega aprila smo imeli v Slovenskem domu prijeten večer. Obiskalo nas je Turistično društvo Zajčja Dobrava pri Ljubljani, odprta pa je bila tudi razstava likovnih del L, II. in 111. Extempora iz Krajinskega parka Zajčja Dobrava. V
imenu turističnega društva nas je pozdravila Jožica Vrecl, ki je z nekaj besedami predstavila Krajinski park in istoimensko društvo, ki je nastalo leta 1991. Zajčja Dobrava obsega urbana naselja Zadobrave, Novega Polja, Sneberij in sosednjega Zaloga in Polja v vzhodnem predmestju slovenske prestolnice Ljubljane. Območje s približno 5000 prebivalci je industrijsko, vendar se ponaša tudi s skrbno obdelanimi polji med gozdiči, zaščitenimi kmetijami in urejenimi domovi. Zgodovinsko se ta kraj v urbarjih omenja že leta 1348. Turistično društvo je pozornost vzbudilo z odmevno kulturno prireditvijo, ki jo pripravlja skupaj s kulturno-umetniškim društvom Zajčje Dobrave: gre za bienalno slikarsko prireditev, na kateri priznani likovni ustvarjalci spregovorijo o lepoti tega kraja. Doslej so uspeli že trije slikarski Extempo-
ri. Likovna dela so doslej prepotovala dobršen del Slovenije: Ljubljana, Portorož, Piran, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto. Razstava je bila postavljena tudi na Dunaja, iz Zagreba pa se seli še na Reko. Na njej se predstavljajo priznani akademski slikarji Marko Andlovic, Eugen Ko-kot (predstavnik ALU Zagreb), Mira Ličen Krnipotič, Miha Pirnat, Silvester Plotajs Sicoe, Marij Vrenko, Jure Zad-nikar in Igor Kregar. O njihovih delih je v Slovenskem domu spregovoril Ivan Bo-govčič, akademski slikar, profesor in res-tavrator. Na prireditvi v Slovenskem domu je nastopil tudi Tomaž Po-dobnikar s svojo pojočo žago, preko katere so zaz-venele slovenske ljudske pesmi, Umetnik je predstavnik etno glasbe iz Slovenije v Skandinaviji, sicer pa pripravlja magisterij iz geodezije. Doma je iz Ljubljane, Ob koncu nas je navdušila pianistka Kristina Arnič, ki je imela na programu Sonato No.3 v A-molu Sergeja Prokofjeva. Mlada umetnica je rojena leta 1974 v Ljubljani, v družini znanih slovenskih glasbenikov. Po končani nižji in srednji glasbeni šoli ter dveh letnikih srednje baletne šole je zdaj absolventka na Akademiji za glasilo v Ljubljani, smer klavir pri prof. Hinku Has.su. Je dobitnica mnogih nagrad na tekmovanjih za mlade glasbenike, Leta 1997 je dobila Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Med študijami se jc izpopoljnjevala na mnogih klavirskih seminarjih. Za njo so tudi samostojni koncerti. Med drugimi v Slovenski filharmoniji in v Studiu 14 RTV Slovenije. Mlada pianistka je vnukinja skladatelja Blaža Arniča, hčerka dirigenta Lovrenca Arniča in nečakinja Blaženke Arnič, ki je na Zagrebški akademiji diplomirala pri prof. Krpanu kot pianistka, sedaj pa poučuje klavir na dunajskem Franc-Schubcrt konzervato-riumu.	Polona Jitrmič
liLAŽ ARNIČ, skladatelj (1901-1970) Študiral je na Konzervatoriju v Ljubljani in na Dunaju, izpopolnjeval se je v Varšavi in Parizu. Glasbo je poučeval na gimnaziji v Bolu na Braču (1934-35) in na srednji šoii Ljubljanske akademije za glasbo. Med vojno je v Dachauu iskusil grozote nacističnega koncentracijskega taborišča, po osvoboditvi pa je bil imenovan za rednega profesorja kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Posegal je na vsa skladateljska področja z izjemo opere, v prvi vrsti pa je bil simfonik. Do konca je ostal romantični realist, tesno povezan z rodno zemljo. Zajemal je iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njegovih pripovedk in legend. Koreografsko-simfonično pesnitev Ples čarovnic je Amič zasnoval po pravljicah svojega domačega kraja. Napisana je bila leta 1938 in je bila prvič izvedena leta 1958 pod taktirko Lovra pl. Matačiča in i orkestrom Slovenske filharmonije. Arnič je napisal tudi Uverturi h komični operi leta 1932, ko je sklenil študij na Dunaju. To je vedra in lahkotna kompozicija v obliki sonate. Znana je tudi koreografsko-simfonična slika Povodni mož. ki je nastala leta 1950 - deloma po znani pripovedki iz Amičevega rojstnega mesta Luče v Savinjski dolini in po znameniti istoimenski Prešernovi baladi. Prvič je bila izvedena na predvečer pesnikovega dne 7. februarja leta 1951, posvečena 150-Ietnici pesnikovega rojstva, na slavnostnem koncertu Slovenske filharmonije pod taktirko Boga Leskovica.
Po Enciklopediji Slovenije priredila Polona Jurinii
SLOVENSKI DOM
SEKEGav	NAŠ DRUGI DOM
"METAMORFOZA ŽENE"
U
|iil»liji:d-lljilj iil/.i »mg sli-
I	,11 ■■ k d g
II	|> II !i u , knji trnje 11V od iliTtnija, M n r i j a S n/a k-
llfllč, koncentrirana je na problem žene. Ona iii jefciva sinibolički služeči se pritom izrazom lili',kom neonadrealizmu kao i postekspresio-nl/iiui, Ciklus je započet temelječi se na mitu o ■'. ni - stnblu ukojem je drveče dobivalo oblike h u-,kili aktova a poruke su bile mnogoznačne. Nii izložbi u "Slovenskom domu" u Zagrebu u iiijrsecu svibnju, slikarlca se predstavila s no-vnn verzijama iste teme s tirne što sada žena illidiije kao samostalan lik, kao skupina ženskih HlHlia, le uz domače životinje kao što su konj i pas Asocijacije su sada daleko šire a rukopis kihudniji dok je boja akvarelski razrijedenija. i m sklop ideje i izraza sklonog deformacijama, npiii nje na raznoliko dešifriranje čiji je ishod imlividujlan jer zahtjeva emotivni angažman |K'iiualrača. U cjelovitosti dojma nameče se iKli;o!ielka da autorica zapravo bilježi slijed i Mil: i žene kao j edinke u nametnutom »1 ni?cnjii šlo rezultira dijapazonom opservaci-11 ml smirenosti i vedrine do dramatičnih koli-l|n i /ngušenja u bezvoljnosti. Marija Suzak-Hclii- lijetka je umjetnica koja iskreno ¡jrogo-■ na <> zagonetnom postajanju žene kao Žene!
Jura] Baldani
S PESMIJO IN
i^brtniški mešani pevski zbor Notranjska, Logaški oktet, Čipkarska šola iz Idrije in podjetnica, šivilja Anica Loverčič smo sredi marca prvič gostovali v Slovenskem domu v
sinom Rolandom Nikčevičem, pa predsedniku društva, zborovodju, funkcionarjem, prijaznim gostiteljicam, ki so nam stregle in pripravile sladkih in slanih dobrot, tudi potrpežljivim sosedom, ki niso negodovali nad glasno zabavo z odličnim ansamblom Stock iz Cerknega, pa možema postave, ki sta večeru dodala še nekaj prijaznega občutka iskrenega gostoljubja. Zahvalili bi se radi tudi sestri, ki nas je vodila po zagrebški katedrali;
ČIPKO MED VAMI
Zagrebu. Resda smo o tem slovenskem društvu že marsikaj slišali in prebrali, resda je mešani zbor lani gostoval na Cerkljanskem, resda imamo Logatčani svojega rojaka na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu in smo tudi po tej poti kaj slišali o društvu in njegovem delu... res pa je tudi, da si tolikšnega gostoljubja in tolikšne prisrčnosti in odprtosti nismo mogli predstavljati, pa četudi je pobudnik prvega in sedanjega vnovičnega srečanja Petko Razpet še tako navdušujoče govoril o izjemnih ljudeh in njihovi odprtosti do vsega slovenskega.
Na gostovanje smo se pripravili z vso odgovornostjo, zavedajoč se, da nismo ne prvi ne edini, ki so in ki še bodo gostovali v Slovenskem domu v Zagrebu. S seboj smo prinesli pozdrave onih, ki niso mogli biti z nami in vami, spoštovani gostitelji, pa bi želeli biti, Izbrali smo pesmi s slovenskim besedilom zvečine slovenskih avtorjev, čeprav so nas mikali tudi tuji; morda bo zanje še kdaj primerna priložnost. Program smo ob vezni besedi Primoža Sarka skušali zaokrožiti v poldrugi uri, a so se nekatere pozornosti namnožile tako, da je bilo vsega za skorajda dve uri. Odziv poslušalcev (in gledalcev) nam je bil prijazen in topel kakor le malokdaj. Zato smo sproščeno peli tudi po končanem koncertu na nepozabnem družabnem srečanju in z veseljem pokazali, kaj in kako lahko spregovori klekljana čipka.
Radi bi se še enkrat zahvalili gostiteljem: mešanemu pevskemu zboru z gospo Ivanko in
tako tehtnega vodstva večina med nami še ni doživela. Zahvala velja tudi njemu, ki nam je omogočil, da smo v katedrali zapeli. Zahvala ge. Ra-potčevi za vse spodbudne in prijateljske besede, hvala...
Četudi bi se vračali že podnevi, bi se nam vendar zdelo, da je vse trajalo samo droben hip, tako hitro je tekel čas. Skoraj izzivalno predrzno si je želeti še kako podobno doživetje. Hvala vam, spoštovani Slovenci iz sosednje prestolnice za ta dan.
Janez Gostiša
RAZSTAVA IDRIJSKIH ČIPK
Čipkarsko šolo iz Idrije nam je predstavila Dragica Boškin. Najstarejši zapisi o idrijskih klekljaricah segajo v konec 17. stoletja. Čipke in klekljanje so v Idrijo prinesle žene nemških in čeških rudarjev, ki so prihajali delat v rudnik živega srebra. Stare čipke so bile bolj grobe, narejene so bile iz lanenega sukanca. V Idriji so leta 1876 ustanovili čipkarsko šolo, ki je imela nameščeno stalno klekljarico. Ta je prva naredi-
SLOVENSKI DOM iMHWIqYI NAŠ DRUGI DOM
la vsak novi vzorec, da bi ugotovila potreben čas in porabo sukanca. Na tej osnovi seje lahko določila cena čipke. Samostojna čipkarska šolaje bila ustanovljena po zaslugi mojstrice Ivanke Fcrjančif, ki je utemeljila nov način klekljanja s sedmimi pari klekljev. Mnoge učiteljice prenašajo svoje znanje na mlajše, ali pa so to znanje ponesle v svet. Šola nudi fakultativni pouk in poklicno izobraževanje. Šolo obiskuje 518 predšolskih in osnovnošolskih otrok. V triletnem programu si učenke pridobijo znanje v najzahtevnejših tehnikah klekljanja, znanje strojnega in ročnega vstavljanja čipke, krojenja in šivanja. Med čipkarskim festivalom, ki je vsako leto 23, avgusta, poteka tekomvanje. V Slovenskem domu smo si lahko ogledali, kako se čipka uporablja kot modni dodatek oblekam. Samostojna obrtnica Anica Lovrcnčič se je predstavila z unikatnimi kreacijami. Zelo nam je ugajala črna večerna obleka z belo čipko s starim idrijskim motivom. Predstavile so se tudi učenke iz Cerknega, Črnega vrha in Spodnje Idrije. Čestitamo!
Cveta Matko
DRUŽENJE Z NOTRANJCI IN PRIMORCI
-Povedala vam bom, kako se je začelo naše prijateljstvo z Notranjci in Primorci. Povod je bil takšen oglas Rolanda Nikčeviča (člana Slovenskega doma) v reviji Obrtnik: "Če potrebujete naše izkušnje za poslovanje na hrvaškem trgu, pokličite telefon ..." Telefonski klic je prišel iz Cerknega, poklical je obrtnik Peter Razpet. Iz poslovnega sodelovanja seje rodilo tudi kulturno: ko seje izkazalo, da Peter v Cerknem poje v tamkajšnjem pevskem zboru in da jaz (Rotandova mama) pojem v slovenskem društvu, smo se hitro dogovorili za lansko gostovanje pevskega zbora Slovenskega doma na prireditvi Od Čedada do Logatca. Za to in za zagrebško srečanje gre velika zahvala Petru Razpelu in Območni obrtni zbornici Idrija. Hvala za trud in razumevanje. Naše drage prijatelje je gostitelj Rolando pričakal že v predmestju Zagreba. Razka-
zal jim je mesto - od Masarykove ulice do trga bana Jelačiča, Gornji grad in katedralo, kjer so tudi zapeli.
Njihov večerni program v Slovenskem domu seje začel s pozdravnimi besedami in predstavitvijo gostov. Prvi je nastopil Logaški oktet (zborovodja Janez Gostiša), ki ni znan samo v domovini. Slovensko pesem je ponesel tudi daleč prek meja. Posnel je več plošč in zgoščenk, nastopal na TV in radiu. Nam je čudovito zapel pesmi Kam, Večerni Ave, Če se bom ženil..,, na koncu pa so naši najstarejši članici Mariji Rapotec, kije doma iz Logatca, člani okteta odpeli pesem, ki jo je napisal njen pokojni mož. Zares ganljivo.
Sledila je predstavitev čipkarske šole iz Idrije, pod tretjo točko pa je nastopil Obrtniški mešani zbor Notranjska (dirigent Janez Gostiša). Takti pesmi Pozdravljeni so gromko zazveleni po dvorani, sledile so še Na planine, Alegorija, in še in še. 33 pevcev in pevk, ki jih druži pripadnost obrtništvu, je publika bogato nagradila z aplavzom.
Posebej hočem spomniti na povezovalca programa Primoža Sarka, ki je z žametnim glasom oslikal prelepe kraje naše dežele, tam živeče ljudi, njihove uspehe, običaje, kaj jim ta dolga pot do Zagreba pomeni...
In na koncu programa "cuker": ansambel Stock iz Cerknega. Za seboj ima dolgo glasbeno pot. Štirje fanlje so pravi prekaljeni glasbeniki z izjemnim posluhom in raznovrstno glasbo. Igrali so in igrali: moderne, hitre, počasne melodije in po željah šc do pozno v noč, dokler ni prišel čas slovesa. Program jc bil enkraten.
Kaj pa tisto pred njim in po njem? Bilo jc tudi veliko dela. Pridne roke naših članic Marije, Ane, Hedvike, Klare, Gabi, Mire in našega Tnnija so pripravile veliko prigrizkov in napitkov. Članice našega doma so spekle toliko raznovrslnih slaščic, da bi lahko naredili razstavo. Zares hvale vredno delo. Tudi Cerkljani niso "zaostajali" za nami, kajti prinesli so ocvirkovo potico in sodček domačega vinca se je tudi našel.
Naši prijatelji so videli, kako živimo in kako s širokim srcem dočakamo naše rojake. Ob slovesu veliko lepih želja, poljubov In objemov, srečno pot prijatelji dragi in nasvidenje, nasvidenje.
Ivanka Nikčevič
KLAVIRSKI KONCERT DAVORINA MUŽINIČA
U našem domu 1L fe-bruara slušali smo klavirski koncert mladog muzičara Da-
vorina Mužiniča. Uživaj uči u muzici skladbi Bacha, Ravela, Livadiča i Skrjabina zapamtit čemo umjetnikovu vještinu i nadarenost. Davorin Mužinič diplomirao je na Muzičkoj akademiji u Zagrebu u klasi profesora Jttrice Muraja. Svoje umi-ječe usavršavao je dvije godi ne u Italiji na akademiji Santa Cecilija u Rimu.
Jelena Balent
Fant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko - vzdramil se je in je šel na pot.
Med sedmimi Cankarjevimi dramami Lepa Vida zavzema posebno mesto. To je lirsko-poetična drama, v kateri je Cankar motiv ljudske pesmi oblikoval v smislu spiritualnega simbolizma. Ideja hrepenenja je postavljena v okolje umirajočih v "cukrarni", Slehernemu poznavalcu Cankarjevega pripovedništva so ljudje v tej drami dobri znanci: Mrva, Dioniz, predvsem pa lepa Vida. Preprosto dekle, ki sojo srečevali naši znanci, tudi pesnik sam, v tisti črni hiši ob Ljubljanici, je v njihovi zavesti preraslo v simbol in upanje na lepše življenje. Eno od prizorišč - "cu-kramo" - je Cankar skoraj do vseh podrobnosti opisal že prej, v povestih Življenje in smrt Petra Novljana in Četrta noč Nine: " Velika hiša je stala ob vodi: brez števila oken je strmelo topo v valove, mala črna okna, ki ni bilo nič življenja za njimi, oči bolehne, čemerne starosti in dolgočasne smrti. Sredi mesta je stala hiša, ali bila je samotna, kakor na pusti kraševiplanoti, " Taka je bila Cankarjeva podoba ljubljanske "cukrarne", v kateri sta vzela slovo od življenja Murn in Kette - stalna prebivalca te žalostne hiše, pri katerih so se shajali in priložnostno stanovali prav vsi "moderni" tistega časa.
Leta 1906 je Cankar žeiel pripraviti dramsko uprizoritev zgodbe o Lepi Vidi. Končal je le prvo dejanje drame z imenom Hrepenjenje. Sicer pa takrat ni
8
SLOVENSKI DOM
SEKEGav
NAŠ DRUGI DOM
RAZMIŠLJANJE 0 CANKARJEVI LEPI VIDI
............. Misel na dramo o Lepi Vidi je odlomil r,[ več let. Z resno voljo seje k njej povrnil cIl' v pozni jeseni leta 1910 v svojem no-"in domu na Rožniku, napisal pa jo je v pozni pomladi leta 1911 pri prijatelju Kraigherju v Slovenskih goricah, tako daje minilo od Hrepe-in uja do t,epe Vide skoraj celih pet let. Kako je pilckalo to ustvarjanje, je najbolj razvidno iz n|i'('ovih pisem prijatelju Kraigheru: "Zdaj bi i iitl Intel z dramo, da pride še letos na oder, pa i m (lil1 kuj ne gre od rok. Posamezne dele pišem
i	. i ji M zato, da jih spel črtam." ... "Ne bom h ilelal preveč nadlege, ker se bom ukvarjal s tu / mikleto dramo, ki sem jo že spet (menda tretjič) popolnoma zavrgel. Ne ispuslim je pa ne!"
linij in še zaupneje je razodel svoje nerazpo-Inienje listih dni v pismu Nini Bergmanovi: Delali ne morem veliko, ker nimam prav nobe-u, vri veselja ne do sebe, ne do dela, sploh do Hl(esur ne! Kaj pomeni vse to moje delo, komu turisti? Sebi grenim življenje z njim, napravim ti vsako leto slo novih sovražnikov, in kadar enkrat izrabim vso lo svojo pamet, kolikor je ii/iuni. kaj potem? Včasih me kar groza strese, kilknrda bi ugledal prepad pod seboj. In v lakih tu, ili in .v takim sivem naj bi človek pisal, naj bi /ii Ipovedoval drugim o sreči,
ii	ljubezni!"
Končno je v zadnjih »lirilskUulneh leta 1911 roko-|||'| drame Lepa Vida podal v i>iki- svojemu izdajatelju vhnciitnerju, ki je hitkro ii tepiil, tako da že 3. januariii 1912 beremo v Sloven-l cm narodu: "Nova izvirna tirnimi. Gospod Ivan Cankar h napisal krasno dramo Lepa l i,I,i i- treh dejanjih, ki se n/tirnri rim preje na odru i/ni vaškega deželnega gledali.,, i I unkarjevo poetično in i,l,i bogata, občutja polno /piiniu l.rpa Vida je izdal v n i n y.nsp. L Schwentner. Viili' gledališče jo uprizori s ivtlflmi prvimi člani najskrb-iii/m navodilih pisatelja ".
1'nleg običajnega naznanilu |e Slovenski narod 27. ja-	Milena .......... I1'! - objavil še kratek poetičen članek,
i.	im je napisal (pa ne podpisal) Oton ) »punfif. ()b koncu tega članka piše tole: "In I iiku l. In l 'ankarjeva dramatična fantazija tratili 'mi Inbodnica one tako sanjave, bolne, in • n.I,ii /m svoje tako pogumne generacije, kije h rl.i v deloma v grob, hkrati pa izročilo onih
ii.i	vini/ obsojenih novemu, krepkemu rodu: bla-
goslov s trudno roko mlademu, prebujajočemu se pokolenju. In nekaka izpoved Cankarja, lega "nihilista"; obračun s preteklostjo, okret v bodočnost. In še nekaj je Cankarjeva Lepa Vida v čisto formalnem oziru: ritmična ekstaza našega jezika, slovesna velika maša slovenske besede ".
Končno je bila v soboto, 27. januaija 1912 v ljubljanskem Deželnem gledališču krasna predstava Lepe Vide. Po predstavi je Cankar povabil svoje igralce v gostilno na dvorišču prve hiše pred Pošto na "kranjsko večerjo". Nana NVintrova (prva Lepa Vida) pripoveduje: "Ko mi je Nučič slekel suknjo, mi je šel Cankar nasproti, prožil mi je desnico in levi kazalec je držal v ustih v znamenje: nič besed! Bil je pač svojstven, zelo občutljiv! Peljal meje na častno mesto in pred mojih krožnikom je stala majhna kmečka majolika in v njej šopek vijolic - sredi zime. Razpoloženje je bilo na višku, čepra\> je bil Cankar bolj vase pogreznjen in tudi jaz tiha. Vse kar je bilo zvezano z njim, je bilo nenavadno in mi je dalo mislili. Ko sem se poslavljala in sem hotela vzeti vijolice, je zlil vodo v kozarec,mi potisnil še majoliko v roke in rekel: "Pa še pridite ".
Kritiki so se razpisali in kot vedno - nekateri z navdušenjem, drugi pa čisto nasprotno. V enem so se vsi strinjali: o lepoti leposlovja. Zdi se mi da, je to lepoto najbolj dojel kritik Zore Vrtovec, ki je zapisal; "Cankar je napisal lepo pesem v prozi in dramatični obliki. Lisi, na katerem je pisal, je naša lepa narodna romanca o Lepi Vidi, problem, ki so ga reševali že drugi, ¡oda čisto iz drugega stališča kot naš simbolist Cankar. Cankarje posegel nazaj v tisti košček naše literarne zgodovine, tja v tisto staro, mračno študenlovsko kasarno - ljubljansko cukrar-no, ki je bila takorekoč zibelka naše sedanje umetnosti. Iz nje je prišla luč. Grm	umetnost sama, kije rodila
hrepenenje po umetnosti ..." .. "Čudovito lepa je ta pesem, lako lepa kol pesem mladih sol-nčnih žarkov v mladem poletnem jutru. Gotovo je Lepa Vida ena najlepših stvari, kar nam jih je podaril Cankar, najlepših, kar jih pozna naša slovenska književnost. Jezik, slog je tako lep, kot ga nisem čital še nikjer. Drama ni - saj to ne stoji nikjer zapisano - ampak velika pesem.
I
himna umetnosti, hrepenenja. Kdor je tako razume, bo pustil mero in vatel in je ne bo meril kot dramo po znani šabloni".
In res je, da to ni drama pisana po šabloni. To dejstvo in lepota, ki se skriva v tej drami, je zagotovo inspirirala Damirja Zfatarja F reja k novemu načinu uprizarjanja te drame. V svojih zapisih, ki so nastali med bralnimi vajami piše takole: "Kaj nam danes poroča mit, ki se je tako močno, kot s kremplji zažrl v našo dušo, da je z nje strgal kožo in da je iz mesa pritekla h'i? Kdo je Vida? Je v tem času, ko je njena podoba priklicana iz starih spominov, sploh še prostor zanjo? ... Misel o bolečini bo inicirala po! predstavi, ki ne bo govorila o hrepenenju, pač pa bo hrepenenje samo. Bo konflikt med mitom in resničnostjo v dramatičnem času, ki ga živimo. Poskušala bo zajeti hrepenenje po sledi udarca balade v čas in iz razbitin, ki padajo iz tega srečanja, bodo nastali prizori, slike in strukture naše predstave". Pa še nekaj besed dramaturginje Tatjane Ažman: "V Cankarju smo našli dom, v baladi izziv. In ko mit o odhodu slovenske matere čez morje ni imel več kot samo še samega sebe, so nastajale nove in nove interpretacije. Iz Cankarjevega besedila so se počasi luščili stavki in besede, ki so dobivali nove pomene. Besede so potem začele zgubljati svoj pomen in so postale zvok, pesem, ki jo nosi na svojih krilih mistral z morja. Scenografija je odpirala vrata za vrati in za njimi so stale podobe iz sanj. O sreči, ljubezni, sovraštvu, strasteh in Hrepenenju,"
In tako smo v Slovenskem domu 15 maja dobili na ogled posnetek koreodramske freske Damiija Zlatarja Freya Lepa Vida po motivih drame Ivana Cankaija, ki nam je s prefmjeno kombinacijo združila besedo, glasbo in gibanje, in ustvarila nova odrska izrazna sredstva v polni lepoti. Poseben umetniški dogodek je bil nastop igralke Milene Grm. ki je z izredno ekspresijo zrecitirala nekaj lepih, starih, skorajda pozabljenih slovenskih ljudskih balad. Lepšega zaključka tega lepega večera si nismo mogli zaželeti. Živa beseda je pač živa beseda. Bravo Milena!
Spoštovani bralci, Lepi Vidi sem se toliko raspisal zato, ker sem pač sentimentalno navezan na to dramo. V zgodnjih petdesetih letih smo namreč kot dramska skupina pri Slovenskem domu v režiji Hinka Nnčiča v priljubljenem zagrebškem gledališču Komedija zaigrali (pravijo, da kar uspešno) Cankarjevo Lepo Vido. Zato brez zamere, prosim. Z lepimi pozdravi Vaš tedanji Dolinar iz Lepe Vide, danes pa Vaš prijatelj iz Slovenskega doma
Ivan Kunej
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
KAJ JE NOVEGA V ZVEZI Z USTAVO?
/Tiprila seje sešel svet za manjšine, ki od 24. januarja deluje pri vladi Republike Hrvaške. Predstavniki 16 manjšin so razpravljali o tem, kako pospešiti reševanje problemov posameznih društev in zvez. Predstavnik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Sonc je opozori! na dve žgoči vprašanji: na negotov položaj po ustavnih spremembah, zaradi katerih Slovenci niso več izrecno navedeni kot narodnostna manjšina na Hrvaškem in na težave s poslovnimi prostori, ki jih imajo vsa slovenska društva na Hrvaškem, pri čemer je zahteval uradno razlago zakonodaje, ki načelno ščiti premoženje narodnostnih manjšin.
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je v stalnih stikih s poslancem italijanske manjšine Furiom Ra-dinum. ki je napovedal, da bo sprožil pobudo za nove ustavne spremembe, ki bi Slovence vrnile v ustavo. Za začetek procedure je potrebnih 25 podpisov poslancev, Zveza je poslancu Radinu zagotovila podatke, ki potrjujejo avtohtonost slovenske narodnostne manjšine na Hrvaškem.	(I.T.)
SLOVENSKI KULTURNI TEDEN
SPLIT:
organizacij i slovenskega generalnega konzulata in slovenskega društva Triglav so v Splitu od 16. do 13. maja potekale različne prireditve pod skupnim naslovom Slovenski kulturni teden. V prostorih društva Triglav je gostovalo Hrvaško društvo iz Maribora. Ob tej priložnosti je bila odprta razstava člana tega društva Nika Vrdnljaka. Generalni konzul Jože Hlep je pripravil sprejem za nekdanje študente ljubljanske univerte, ki so po poreklu iz Dalmacije. V Splitskem narodnem gledališču je imela samostojen končen mlada mariborska violončeli stka Karmen Pečar. Ob koncu slovenskega tedna je bila Splitu odprta razstava Pokrajinskega muzeja Maribor z naslovom Slovenija, alpska dežela. Razstava bo do poletja na ogled še na Reki in v Dubrovniku,	Ines Lovrii
SIBENIK:
IMAMO ŽE 70 AKTIVNIH ČLANOV
Med vojno na Hrvaškem, pod granatami in alarmi, smo se na pobudo zdajšnje predsednice društva Gabriele Mikulandra začeli zbirati Slovenci s šibcnske-ga območja. Sprva smo se kot podružnica vključili v slovensko društvo Triglav v Splitu. Čeprav smo zelo lepo sodelovali, smo se odločili, da bomo raje samostojni, Slovenci pravimo: "Najslajše je domače!"
28. decembra 1997 smo ustanovili Kulturno prosvetno društvo Dr, France Prešeren in danes imamo že 70 aktivnih članov. Načrtujemo razširitev članstva, saj na našem območju živi okoli 800 Slovencev. Ne moremo se pohvaliti, da smo vse povezali, toda upamo, da nas bo kmalu veliko več. Pač, vsak začetek je težak.
Nujno potrebujemo večje prostore. Za zdaj se stiskamo na 22 m2, ki jih drago plačamo. Vseeno smo zadovoljni - vsaj nismo na cesti. Smo pač skromni! Pose-
ben problem je denar. Pomaga nam samo Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, sicer pa stroške pokrivamo s članarino. Naš načrt in program bomo že nekako izpeljali. V skladu z novimi hrvaškimi predpisi smo sprejeli nov statut in ostale dokumente.
S čim vse se lahko pohvalimo? Družimo se in ohranjamo slovenski jezik. Sodelujemo s "Triglavčani" iz Splita in nastopamo na njihovih proslavah in prireditvah. Tesno smo povezani s člani Generalnega konzulata Republike Slovenije v Splitu, zlasti s konzulom Hle-pom in z Ljubo Salinger, ki redno prihajata na naše prireditve. Ustanovili smo literarno skupino, skupino za ročna dela, pevska skupina pa je v nastajanju. Organizirali smo dopolnilni pouk slovenskega jezika za otroke in odrasle, ki ga vodi Milena Ambrožič. Za kulturni praznik so nas prijetno presenetili: v zelo kratkem času so skupaj z literarno skupino uspeli pripraviti enkratno prireditev. Zahvaljujemo se mestnim oblastem, ki so nam odstopili učilnice za dopolnilni pouk slovenskega jezika, še posebej županu Franku Čeku in Živani Pod-rug, pročelnicl za prosveto in kulturo naše županije.
Toni Polak
POGOVARJALI SMO SE
Veleposlanik RS v Zagrebu Boštjan Kovačič:

' ovi slovenski veleposlanik v Zagrebu Boštjan Kovačič je dolžnost nastopil 26. maja, ko je izročil poveriino pismo hrvaškemu državnemu poglavarju Franju Tudmanu. Svoj pri intervju v vele-poslaniškem mandatu je da! Novemu odmevu.
Za kakšne odnose med Slovenijo in Hrvaško si boste prizadevali?
-	Slovenija in Hrvaška morata zgraditi evropske odnose in dokazati zrelost dveh novih držav v urejanju odprtih vprašanj. Pri tem ni potrebno pokroviteljstvo od zunaj, vse lahko storimo sami, če bomo spoštovali v Evropi uveljavljene demokr atične standarde. Odnosi morajo sloneti na partnerstvu, korektnem in dobrososedskem sodelovanju ter prijateljstvu, Slovenijo s Hrvaško povezuje najdaljša meja: dolga je 677 kilometrov, kar je preko 40 odstotkov slovenske državne meje. Zato so urejeni odnosi še pomembnejši.
Kako ocenjujete zdajšnjo raven meddržavnih odnosov?
-	Vsa osnovna odprta vprašanja izvirajo iz sobivanja v skupni državi, njihovo reševanje pa je bilo oteženo zaradi številnih objektivnih okoliščih. Slovenija in Hrvaška sta se skupaj osamosvajali, vendar pa sta se pozneje njuni razvojni poti razšli. Slovenija seje po kratkotrajni vojni posvečala svojim gospodarskim problemom, lastninjenju in denacionalizaciji, v zunanji politiki pa evroatlantskim integracijam in mednarodni uveljavitvi. Dosegli smo pomembne uspehe na multilateralnem področju: Slovenija je nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, pogaja se za polnopravno članstvo v Evropski uniji, je članica Svetovne trgovinske organizacije, Cefte, Partnerstva za mir... Tudi odnosi s Hrvaško so bili ves čas prednostna zunanjepolitična naloga. Hrvaška pa se je morala soočiti z dolgotrajno agresijo in šele po mirni reinte-graciji hrvaškega Podonavja prihajajo v ospredje odnosi s Slovenijo, predvsem pa hrvaški strateški cilj,
ki je - tako kot slovenski - usmerjen v Evropo. S tem je nastopil pravi trenutek, da državi razrešita odprta vprašanja. Pri tem se zastavlja vprašanje - kako? Prepričan sem, da je to mogoče samo na osnovi enake proevropske usmeritve, v duhu dobrososedskih odnosov in v skladu z evropskimi standardi, ki jih Slovenija dosledno spoštuje tako ko gre za človekove pravice in manjšine, kot za premoženje in odnos do medijev.
Na prvem sprejemu pri hrvaškem predsedniku sc je pokazalo, da se veliko pričakuje od njegovega obiska v Sloveniji,
-	Že v nastopnem govoru sem dejal, da lahko predsednikov obisk odločilno prispeva k preboju v reševanju ključnih vprašanj. Izvedenci in strokovne skupine so namreč "povedali svoje", zdaj pa so potrebne politične odločitve. In na Hrvaškem je predsednik države tisti, ki ima največ pooblastil za politični dogovor. V Sloveniji je politična ureditev drugačna. Morebitne odločitve moramo vnaprej "testirati" v državnem zboru, ki jih bo na koncu tudi sprejel. V primeru poskusa ratifikacije maloobmejnega sporazuma s Hrvaško se je pokazalo, da imajo vladajoče in opozicijske stranke pogosto različna stališča. Vendar pa bi kljub taki "različnosti" težko sprejel oceno, da se Slovenija ne trudi dovolj. V Sloveniji potekajo resne priprave na obisk predsednika Tudmana in prevladuje stališče, da to ne bi smel biti samo protokolarni dogodek. Bila bi velika škoda, če tega obiska ne bi izkoristili za konkreten napredek.
Najbrž veste, da se tukajšnji Slovcnci zelo bojijo zaostrovanja odnosov, saj vse težave ponavadi občutijo na lastni koži.
-	Zaostrovanje odnosov med dvema evropsko usmerjenima sosednjima državama, ki sta bili tako v skupni državi kot ob njenem razpadu zaveznici, bi bilo nezrelo in bi škodilo ne samo obema državama, ampak celo razmeram v regiji. Vsekako pa jasnejšega izražanja stališč in argumentov ne bi ocenje-
POGOVARTALI SMO SE
val kot zaostrovanje.
Glede na zgodovinske izkušnje so narodnostne skupnosti ali manjšine v Evropi upravičeno zaskrbljene, da se bodo znašle v vlogi "talca" pri razreševanju meddržavnih odnosov. Vendar pa je za današnjo Evropo to preživela politika. To je mednarodna praksa prejšnjega stoletja. V sodobni Evropi so manjšine mednarodnopravni subjekt in ne objekt. Za njihove pripadnike velja visoka raven zaščite človekovih pravic in svo-boščih.
Slovensko skupnost na Hrvaškem sn zelo prizadele lanske ustavne spremembe, ki so Slovence izbrisale iz hrvaške ustave. Začetna burja seje zdaj polegla in zdi sc, da sv politični pogovori o tem vprašanju zamrli.
- Slovenija se zaveda, da ne more Hrvaški narekovati, kaj naj piše v njeni ustavi, vendar pa obžaluje, ker je prišlo do rešitve, zaradi katere slovenska manjšina na Hrvaškem ni več ustavni subjekt, kar je bila po ustavi iz leta 1990. To se je zgodilo brez vednosti slovenske skupnosti, ki še danes ni dobila tehtnega pojasnila, zakaj je do take spremembe prišlo. Pričakujem, da bodo tukajšnji Slovenci uporabili vse zakonske mehanizme, da bi napako popravili.
Hrvaška je 19. decembra 1997 v diplomatski noti Sloveniji zagotovila, da bodo Slovenci ohranili vse dosedanje pravice. Vsekakor bomo bdeli nad uresničevanjem tega zagotovila, saj je temeljno pravilo mednarodnega prava, da se pridobljene pravice ne smejo zmanjševati in da se lahko kvečjemu širijo. Predlog Hrvaške, da bi to vprašanje rešili recipročno, se mi ne zdi primeren, saj to v mednarodni praksi ni običajno in bi prej spominjalo na nekakšno logiko trgovanja. Nesprejemljiv je tudi predlog o sklenitvi dvostranskega sporazuma, saj je v nasprotju z
opredelitvijo manjšin kot subjektov. Sicer pa menim, da se morajo ta vprašanja reševati v duhu Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin Sveta Evrope iz leta 1994, h kateri sta pristopili obe državi. Že leta 1996 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Resolucijo o avtohtonih slovenskih manjšinah v sosednjih državah. Že bežen vpogled v zgodovinske podatke pokaže, da so recimo Slovenci v Zagrebu že 70 let povezani in zelo dejavni. Storiti je treba vse, da se zdrava, demokratična, multietnična in multikultu-ralna tradicija nadaljuje, saj gre za bogastvo, ki lahko samo vzpodbudi meddržavno sodelovanje.
Štiri slovenska društva na Hrvaškem so zelo dejavna, imajo
pa tudi precej težav. Ena med njimi je - denar.
-	Doslej se še nisem uspel temeljito seznaniti z dejavnostjo vsej slovenskih društev, bom pa to vsekakor storil že v začetku svojega veleposlaniškega mandata. Vem, da imajo tudi finančne probleme. Slovenija letos iz proračuna zanje namenja okoli 70 tisoč mark, Hrvaška pa dobrih 100 tisoč mark. Nekaj prispevajo tudi lokalne skupnost, recimo na Reki. Zavzemam se za dodatno pomoč - z do-natorstvom, čeprav se pri tem zastavlja vprašanje, kakšna je kulturna odprtost posameznih organizacij in ustanov.
Velik problem so društveni prostori. Zagrebški Slovenci se bojijo, da bodo zaradi denacionalizacij skega postopka morda ostali brez prostorov na Masarykovi 13. Slovenci so v Zagrebu dejavni že 70 let. Prostori Slovenskega doma so postali pomembno stičišče kulturnega in javnega Življenja v hrvaškem glavnem mestu in imajo zaradi te tradicije neprecenljivo vrednost. Vsekakor bomo storili vse. da bi jih ohranili. Pri reševanju prostorske stiske bomo - če bo treba - pomagali tudi slovenskim društvom na Reki, v Splitu in Sibe-niku.
Kaj je po vašem mnenju vloga slovenskih organizacij na Hrvaškem?
To viogo so najbolje opredelili Slovenci sami v statutu Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Vsekakor pa je prednostna naloga skrb za materinščino in kulturno bogastvo. Jezik in kultura sta namreč gotovo srž obstoja v demokratičnem, multikulturnem in multiet-ničnem civilizacijskem okolju.
Prejšnji veleposlanik, gospod Maiešič je pogosto obiskoval slovenska društva. Boste tudi vi reden gost Slovenskega doma v Zagrebu?
-	Seveda. Moj prvi obisk v novem veleposlaniškem mandatu je bil obisk doajena diplomatskega zbora, apostolskega nuncija Einau-dija. Že naslednji dan pa sem najprej obiskal prav Slovenski dom.
Ilinka Todorovski
STANISLAV PAVLIN: 95-LETNI MOJSTER
AUejši moški člannaše-ga društva je 95-Ietni Stanislav Pavlin. V Slovenski dom se je skupaj s soprogo včlanil po 2. svetovni vojni, ko so ga aktivisti društva obiskali na domu. Pavli-nova nista pogosto zahajala v društvene prostore, vendar pa sla redno plačevala članarino. Zdaj že pokojna soproga si je vselej želela, da bi bila pokopana v slovenski zemlji, če pa to ne bo mogoče - da ji na pogrebu vsaj zapojejo slovensko pesem. Željo ji je izpolnil pevski zbor Slovenskega doma, Stanislav Pavlin pa se je društvu zahvalil s krasno intarzijsko škatlo, na katero je napisal: V zalivalo Slovenskem domu v Zagrebu, Stanislav Pavlin, rojen 1903 lela, izdelal 1998 lela. V Zagrebu, S. marec 1998.
Stanislava Pavlina sem obiskal na njegovem domu, kjer ima v kuhinji urejen majhen delovni prostor. Rad bi, da bi mu v stanovanju uredili večjo delavnico, saj se še danes ukvarja s svojo obrtjo - restavratorstvom. In to kar 35 lel po upokojitvi.
"Veste, sem že star, pozabljam in slabo slišim, vidim pa dobro!", pravi Pavlin.
Najin pogovor ob prigrizku in kozarčku vina je potekal takole.
Od kot ste, kje ste preživljali mladost?
-	Rojen sem bii leta 1903 v Ravnici pri Novi Gorici. Rasel sem v kmečki družini natalijanski strani slovenskega Primorja. Bilo nas je šest otrok: dve sestri in štirje brati. Med prvo svetovno vojno smo bili begunci v Otlici pri Ajdovščini.
Ste mojster restavratorstva. Kje ste se naučili te obrti?
-	Po osnovni šoli sem se učil za mizaija v Gorici. Toda samo s praktičnim delom, brez šolskega pouka. Potem sem na svoje stroške končal obrtno šolo v Ljubljani, kjer sem postal mizar. De-
Boštjan Kovatjič se je rodil 28. aprila 1950 v Žužemberku. Leta 1974 je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani diplomiral iz sociologije, leta 1988 pa je postal magister sociologije. Bil je vodja izobraževanja na novomeškem Zavodu za izobraževanje kadrov in produktivnost dela (1973-76), predstojnik novomeškega Medobčinskega študijskega središča (1977-82), predsednik poslovnega odbora Srednje tehniške in zdravstvene šoie v Novem mestu (1983-86) m pomočnik generalnega direktorja Iskra KEKO v Žužemberku (1987-90). Od leta 198687 je bil novomeški župan, v obdobju 1990-95 pa predsednik novomeškega izvršnega sveta. Leta 1994 je postal slovenski minister za lokalno samoupravo.
2
				
			avl	POGOVARiALI SMO SE
kil sem pri obrtnikih v Ljubljani m okolici ter v Rogaški Slatini.
Kuj Vas je pa prineslo v Za-l>rd>?
-	Vedno sem hrepenel po Za-rrebu, In sem pač prišel. Kdaj? Veste, sem že star in pozabljiv, pa se ne spomnim čisto natanko, Bilo je nekje v tridesetih letih.
Pravijo, da se nekaterih stvari vendarle zelo dobro spomnite.
-	Je že res. Številka moje puške pri vojakih je bila 6427. (Slcvilko je zrecitiral na izust, v i.ilijanščini).
Kako ste začeli v Zagrebu?
-	Spomnim se, da sem po cele dneve delal pri mizarju, ki se je pisal Pršun. Moji otroci se še spominjajo, da so mi celo kosilo no-■■ili na delo. Pozneje sem delal v lnvarni akumulatorjev "Munja", I H'i sem izdeloval škatle za akumulatorje.
Od izdelovalca navadnih (kulti ste postali mojster res-luvriranja starinskega po-IlUlva. Kako?
-	Moje tovariše iz tovarne so ljudje spraševali, če poznajo ko-im, ki hi popoldne po hišah poplavljal lesene izdelke in polu-, ivii. 1'riporočili so mene in jaz cm vsako ponudbo z veseljem |iu'jcl. Zaslužek v popoldanskih m ili mi jc pomagal, da sem laltko m i privoščil svoji družini. Popi i\ Ijal sem vse, kar mi je prišlo pinI «tke. Tudi starinsko pohištvo, '-.¡um sem kose pohištva samo nu dil /a uporabo,pozneje pasem
i h ki l zakaj ga ne bi tudi popolnoma renoviral...
I» ste ga dobesedno razdrobili ■■ 11 koščke. Tega sc tudi sam
■ i.......lini, saj ste delali v mojem
iliiniivililjii. Tudi ornamcniiko <i razdelili na delčke. Imeli ste posodic? {škatlice od paste za mlji ) /. raznimi tekočinami in iimjiiT, s katerimi sfe potr-priljivu muzali vsak del po-
hištva.
-	Moram priznati, da sem se prav bal, kaj bo iz tega pohištva. Rezultat pa je bil imeniten.
Kom« vse ste restavrirali pohištvo?
-	Veliko sem delal za predsednika HAZU dr. Padovana in številne druge znane Zagrebčane. Zelo dobro se spomnim dela pri nekem advokatu, kjer sem dobil v popravilo omaro, ki sojo pripeljali z Dunaja. Bila je v različnih, zelo lepih, vendar zapuščenih barvah: prevladovali sta svetlo modra in zelena. No, pa bom poskusil te barve obnoviti, sem si rekel. In mi je uspelo! Kako to vem? Advokata je obiskal prijatelj iz Rima. Pogledal je omaro in vprašal: "Kdo je to naredil?" Gospod je pokazal name. "Neverjetno," je rekel gospod iz Rima, "jaz sem po poklicu restavrator, pa mi kaj takega nikoli ne bi uspelo". Ko je odhajal, je še enkrat prišel do omare in jo pobožal. Ja, pač delam z dušo.
Ali se spomnite tudi kakšnih neprijetnosti?
-	Spomnim se, kako mi je neka gospa, ko je videla, kako potrpežljivo žagam, vzela žago in mi z energično potezo hotela pokazati, kako se žaga. Druga, ki jc hotela, da se vse naredi na hitro, mi je po enem tednu temeljitega in počasnega dela nervozno rekla: "No, kdaj bo to končno gotovo". Odgovoril sem ji: "Gospa, saj mi tega dela ni treba plačati. Vam bom pač naredil zastonj". Ko pa sem končal z delom, mc je vendarle dobro plačala. Moji otroci se spomnijo primera, ko sem nek mladi zakonski par nadlegoval med medenim mesecem. Cel prvi mesec njunega zakona sem popravljal starinsko pohištvo. Delal sem z dušo, onadva pa ...
Se dolgo bi se lahko pogovarjal s Stanislavom Pavlinom, pa so mu veke začele pokrivati oči... Ko sva se poslavljala, me je presenetil z darilom. Pa ne mizarskim ali restavratorskim. S steklenico žganja, ki ga je v tej sezoni sam napravil. Spili ga bomo na njegovo zdravlje. Z željo, da se o Stanislavu Pavlinu še dolgo piše kot o najstarejšem aktivnem restavra-torju, o Zagrebčanu slovenskih korenin.
Sitvin Jerman
Direktor Merkurja International Bojan Vidmar:
ZAGREBČANOM 5 TISOČ KARTIC ZAUPANIA
K o sta kranjski Merkur in njegovo hčerinsko podjetje na Hrvaškem Merkur Internationa) sredi poletja leta 1995 v Scsvctah odprla sodobno blagovnico s prostori za veleprodajo, sc je zdelo, da gre za precej tvegano početje. Šlo je za največjo slovensko naložbo na Hrvaškem, vredno več kot 9 milijonov mark.
Ali sc je naložba obrestovala? Ali se je splačala?
-	Obrestovala se še ni, splačala pa se je. Leto 1997 je bilo prvo, ki smo ga končali brez izgube in takšen načrt imamo tudi za letos. Tudi izkušnje iz Slovenije kažejo, da novi trgovski centri povsem zaživijo šele po dveh, treh, včasih tudi šele štirih letih.
Kako ste se razvijali in kakšni so vaši poslovni uspehi danes?
-	Kot veste, se Merkur ukvarja izključno s tigovino s tehničnim blagom. Uvoz in prodaja na domačem trgu predstavljata dve tretjini naših poslov, izvoz pa tretjino. Obseg prodaje je v letu 1997 dosege! 24 milijonov mark. V trgovskem centru v Ses-vetah imamo 2.600 kvadratnih metrov poslovnih površih. V maloprodaji nudimo okoli 15 tisoč različnih artiklov, v veleprodaji pa 5 tisoč. Zdaj je zaposlenih že 45 ljudi, od tega samo dva iz Slovenije. Poleg nas na Hrvaškem poslujeta še dve podjetji, in sicer v obliki franšizinga, to pa sta Merkur Thomas Split in Merkur Terra Umag.
Ali Zagrebčani dovolj poznajo Merkurjev trgovski center?
-	Od nas do drugega konca Zagreba je skoraj 40 kilometrov in seveda ne moremo pokriti celega mesta. Je pa naša prednost, da smo izven centra, da imamo veliko parkirišč in da so Sesvete že postale pravo trgovsko središče, kamor zahaja veliko Zagrebčanov. Sesvete so bile vsekakor dobra izbira za našo naložbo. Slaba stran je morda ta, da moramo zares veliko vlagati v reklamo.
Kupce privabljate s številnimi ugodnostmi.
-	Uvedli smo kartico zaupanja, ki jo je doslej pridobilo že 5 tisoč Zagrebčanov. Zdaj pripravljamo novost - z Dinersom bomo jeseni izdali skupno kartico, ki bo hkrati kartica zaupanja in kreditna kartica.
Ze od začetka poslovanja je bilo vaše vodilo, da cene v Merkurje vem trgovskem centru ne smejo biti občutno višje, kot v Sloveniji.
-	Na žalost so izdelki v povprečju malenkost dražji, kar velja predvsem za tiste, na katere se v Sloveniji obračunava nižji davek na promet. Vendar pa je hrvaški davek na dodano vrednost v naši branži cene znižal za okoli 5 odstotkov. Ugodnejše cene lahko postavimo tudi za proizvode, ki jih uvozimo iz Slovenije in Makedonije, s katerima je Hrvaška sklenila prostotrgovinski sporazum.
Sporazuma o prosti trgovini med Slovenijo in Hrvaško, ki je začel veljati z novim letom, ste se gotovo razveselili.
-	Nekatere izdelke smo lahko zaradi odprave carin pocenili tudi za 15 odstotkov, vendar pa nam sporazum v tako kratkem času poslovanja še ni bistveno olajšal, Vsaka novost prinese tudi nove obveznosti in terja čas za prilagoditev.
Ali ste kdaj pri delu občutili posledice nesoglasij med Slovenijo in Hrvaško?
-	Nikoli. Ne pri delu ne v zasebnem življenju.
Se vam morda zdi, da bi bilo dobro, če bi se slovenski podjetniki na Hrvaškem bolj povezali med seboj?
-	Vsaka priložnost, ko lahko izmenjaš izkušnje, je koristna, Vendar pa sem tudi na zadnjem srečanju s slovenskimi poslovneži, ki je bilo organizirano ob obisku slovenske parlamentarne delegacije v Zagrebu, opazil, da so naše težave zelo različne in da se razlikujejo po področjih in branžah,
V Zagrebu ste dobro leto dni, kako ste sc navadili na tukajšnje življenje?
-	Kar dobro sem se znašel, čeprav si moram, ko grem v kakšen dragi del mesta, še vedno pomagati s karto Zagreba, Žal imam premalo časa, da bi obiskal vse, kar je vredno ogleda v tem presenetljivo lepem mestu. Zmanjkuje mi časa tudi za obiskovanje Slovenskega doma, zlasti ob koncu tedna, ko je pri vas najbolj živahno. Če je le mogoče, se namreč že v petek odpravim domov, k družini v Slovenijo.
I.T.
NOVICE IZ DOMOVINE
O DRŽAVLJANSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE (3-DEL);
PRIDOBITEV DRŽAVLJANSTVA ZA OTROKE
^/akon o državljanstvu Republike Slovenije v 3, členu pravi: "Državljanstvo Republike Slovenije se pridobi:
1.	po rodu;
2.	z rojstvom na območju Republike Slovenije;
3.	z naturalizacijo, to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje;
4.	po mednarodni pogodbi."
Zakon loči več vrst pridobitve
državljanstva po rodu:
-	pridobitev državljanstvas priglasitvijo
-	pridobitev državljanstva po zakonu avtomatično,
-	pridobitev državljanstva s posvojitvijo.
Za pridobitev državljanstva po rodu se uporabljata tudi izraza: načelo krvne zveze In načelo porekla. To je najsplošnejši in najobičajnejši način pridobitve državljanstva. V načelu je to edini način, po katerem se praviloma državljanstvo pridobi po zakonu avtomatično, saj gre preprosto povedano za "dedovanje" državljanstva po starših. Pri tem je treba poudariti, da pridobitev državljanstva po rodu velja le za osebe, rojene po 25.6.1991, to je po začetku veljavnosti zakona. Za presojo državljanstva osebe, rojene po 25.6.1991, je pomembno državljanstvo njenih staršev ali vsaj enega od njiju v trenutku njenega rojstva.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 4. členu pravi: "Po rodu pridobi državljanstvo Republike Slovenije otrok:
1.	če sta ob njegovem rojstvu oče in mati državljana Republike Slovenije,
2.	če je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, otrok pa je rojen v Republiki Sloveniji,
3.	£e je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, drugi pa je neznan ali je neznanega državljanstva ali je bre2 njega, otrok pa je rojen v tujini".
Najčistejša oblika pridobitve državljanstva po rodu je, če sta oba starša ob otrokovem rojstvu državljana Republike Slovenije. 2. točka 4. člena določa pridobitev slovenskega državljanstva v primeru, ko je samo eden od
staršev državljan Republike Slovenije. To je načelo krvne zveze kombinirano s teritorijalnim načelom. Pristna zveza otroka s Slovenijo je namreč v tem primeru tako močna, da ni treba upoštevati državljanstva drugega od staršev. Otrok pridobi slovensko državljanstvo avtomatično, zato soglasje staršev ni potrebno in ne morejo izpodbijati pridobitve slovenskega državljanstva, če je podan dejanski stan iz te točke. Seveda pa lahko po predlogu države, katere državljan je drugi od staršev, za otroke uveljavljajo tudi državljanstvo te države. Otrok bo v tem primeru postal dvojni državljan, vendar pa je pri obravnavi slehernega pravnega razmerja treba upoštevati načelo 2. člena zakona (2. člen zakona določa: "Državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, se na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače."). Z odločbo 2. člena zakona je torej ozakonjeno načelo izključnosti slovenskega državljanstva za bipalride ali polipatride.
9. člen zakona pravi: "Državljanstvo Republike Slovenije pridobi otrok, ki je rojen ali najden na območju Republike Slovenije, če sla oče in mati neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali pa sta brez državljanstva. Otroku, ki je pridobil državljanstvo Republike Slovenije po prejšnjem odstavku, na zahtevo staršev preneha državljanstvo Republike Slovenije, če se do dopolnjenega 18. leta starosti ugotovi, da so starši tuji državljani. Državljanstvo mu preneha z dnem vročitve odločbe".
Iz 9. člena zakona nedvomno izhaja, da se pridobitev slovenskega državljanstva z rojstvom na ozemlju Republike Slovenije uporablja za:
-	najdenčke
-	za otroke, katerih starši so sicer znani, pa so apatridi (brez državljanstva) ali so neznanega državljanstva. Pred oporabo te odločbe, če so starši torej znani, je nujno potrebno ugotoviti njihovo državljanstvo. Če njihovega državljanstva ni mogoče ugotoviti, je treba otroka evidentirati kol državljana Republike Slovenije. Vprihodnji številki:Pridobitev državljanstva za otroke, rojene v tujini.
Franc Strašek
SLOVENIJA NA POTI V EVROPSKO UNIJO
Ko
o seje Slovenija leta 1991 osamosvojila, si je kot najpomembnejšo nalo_go zadala mednarodno priznanje. Ze v prvih letih samostojnosti je postala članica vseh najpomembnejših mednarodnih organizacij v okviru sistema Združenih narodov, je članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Nekoliko trši oreh so bile gospodarske integracije. Ob nastanku Cefte - Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, katerega članice so bile Poljska, Madžarska in takrat še združena Češkoslovaška, so se razvnele ostre razprave. Mnogi so še danes prepričani, da smo se v Cefto vključili prepozno.
Kakorkoli že, Slovenija je pred dvema letoma postala članica Sporazuma in septembra lani, v Portorožu uspešno gostila predsednike vlad iz sedmih držav članic. Trgovanje Slovenije s temi državami se od včlanitve stalno povečuje.
Se več polemik kot Cefta pa je razpihnilo slovensko sodelovanje v programu Seci, ki so ga spodbudili Američani, Gre za gospodarsko sodelovanje na območju Balkana. Čeprav se članice same odločajo pri katerem konkretnem projektu bodo sodelovale, je bilo slišati precej strahov, da tovrstno povezovanje pomeni začetek obnavljanja nekdanje Jugoslavije.
Nobenega dvoma pa ni, da je glavni slovenski cilj članstvo v Evropski uniji. Sporazum o sodelovanju (t.i. kooperacljski sporazum) smo podpisali 5. aprila 1994, sporazum o pridružitvi (t.i. Evropski sporazum) pa 10. junija 1995. Slednjega je lani ratificiral slovenski parlament, podoben postopek pa so morali opraviti tudi v Evropskem parlamentu in v parlamentih petnajstih držav članic Unije. Ker morajo ratifikacijo opraviti le še v treh nacionalnih parlamentih, naj bi pridruženo članstvo Slovenije v Evropski uniji predvidoma začelo veljati še letos. Slovenija je ob podpisu sporazuma o pridruženem članstvo v Uniji vložila tudi prošnjo za polnopravno članstvo.
Julija lani je Evropska komisija pripravila poročila o razmerah v 12 državah prosilkah. Predlagala je, da bi Slovenijo uvrstili v skupino šestih držav (skupaj s Poljsko, Madžarsko, Češko, Estonijo in Ciprom), ki naj bi v začetku letošnjega leta začele pogajanj a. In to se je
aprila tudi zgodilo. Skoraj vsak teden v Bruselj odpotuje skupina strokovnjakov in opravi pregled usklajenosti posameznih delov gospodarstva, politike, izobraževanja, znanosti, zakonodaje... z evropsko.
Toda to še niso prava pogajanja. Strokovnjaki z obeh strani skušajo le ugotoviti, koliko Sloveniji še manjka, da bo izpolnila zahteve Unije, ki jih je ta zapisala na tisoč straneh zakonov, predpisov, priporočil. Pogajanja naj bi se začela šele čez kakšno leto, na slo-
★ * ★
*	w *
★	★
* * *
Doma v Evropi
venski strani pa jih bo vodil Janez Potočnik z makroekonomskega inštituta. Ko bo treba sprejeti kako politično odločitev, ga bo zamenjal zunanji minister. Večjih problemov zaenkrat še ni. V Bruslju nam največkrat očitajo prepočasno uvajanje davka na dodano vrednost, pokojninske reforme, posebna težava pa je usklajenost zakonodaje. Državna uprava namreč ni dovolj usposobljena, da bi pripravila celo vrsto potrebnih zakonov (samo letos čez 100), pa tudi parlament jih zaradi dolgotrajnih postopkov ne more sprejemati tako hitro, kot bi bilo treba.
Kljub težavam pa je več kot polovica Slovencev prepričanih, daje Evropska unija prava odločitev. Tako vsaj zatrjujejo raziskave javnega mnenja, ki jih sprašujejo, kako se bodo odločili, ko se bo o članstvu treba izreči tudi na referendumu. In marsikateri gost iz Bruslja, teh je v zadnjem času res veliko, pravi, da je razprava o članstvu v Sloveniji dobra. Slišati je eno in drugo stran. To pa bo lahko osnova za razumno in ne čustveno odločitev.
Mela Dragolič, novinarka Televizije Slovenija
NOVICE IZ DOMOVINE
Zagreb - Slovenski minister za šolstvo Slavko Gaber se je 25. februarja sešel s hrvaško kolegico I.jiljo Vokič.
Zagreb - Delegacija slovenskega državnega zbora je 10. marca obiskala hrvaški državni sabor. Vodji delegacij, predsednik odbora za zunanjo politiko Žarko Dom-ljan in predsednik odbora za mednarodne odnose Jelko Kacin sta po daljših pogovorih zatrdila, da taka srečanja prispevajo k boljšemu medsebojnemu razumevanju. Slovenske poslance so sprejeli tudi predsednik vlade Zlatko Mateša, predsednik hrvaškega državnega sabora Vlatko Pavietič in zunanji minister Mate Granit. Naslednji dan je državnozborska delegacija obiskala Jasenovac in Vukovar.
Pregrada -21. marca so se v dvorcu Bežanec v hrvaškem Zagorju prvič uradno sešli predstavniki slovenskega in hrvaškega vrh o v n e g a sodišča. Predsednika obeh sodišč Milan Vukovič in Mitja Dei-singer sta napovedala tesnejše sodelovanje in izmenjavo izkušenj o novi sodni praksi, ki se po osamosvojitvi uveljavlja v Sloveniji in Hrvaški.
Maribor - Prvič doslej sta se 24. marca sešla slovenski minister za maio gospodarstvo in turizem Janko Razgoršck in hrvaški minister za turizem Sergej Morsan, ki je med drugim potrdil, da bo tudi med letošnjo sezono veljal moratorij za nekatere hrvaške zakone, ki siccr onemogočajo uporabo slovenskih počitnikih domov na Hr-
vaškem. Končna rešitev tega vprašanja naj bi bila dosežena v okviru premoženjsko-pravnega sporazuma, o katerem potekajo pogajanja na vladni ravni.
Split - V okviru nove trilaterale so se 26. marca srečali zunanji ministri Avstrije, Hrvaške in Slovenije, Wolfgang Schuessel, Mate G ranic in Boris Frlcc. Napovedali so tesnejše sodelovanje na področjih, ki zanimajo in povezujejo vse tro države, to pa so gospodarstvo, promet, energetika, turizem, naložbe, varovanje okolja, izmenjava podatkov o razmerah na cestah in vremenu, borba proti organiziranemu kriminalu, preprečevanje ilegalnih migracij.
Zagreb - Direktor slovenske carinske uprave Jože Košir se je 2. aprila o uresničevanju sporazuma o prosti trgovini pogovarjal z ravnateljem hrvaške car i n s k e uprave Josipom Knezičem.
Ljubljana - Nova hrvaška ministrica za evropske zadeve L j e r k a M i n t a s Hodak je 2. aprila prvič obiskala Slovenijo. Sešla se je s slovenskim kolegom Igorjem Bavčarjem,
Zagreb - Hrvaški državni poglavar Tudman je slovenskemu veleposlaniku Malešiču ob koncu mandata in za viden prispevek k

OGLAS
Na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani pri dr. Veri Kržišnik stalno zaposlitev dobi: mladi raziskovalec ali raziskovalka - diplomirani zgodovinar ali etnolog, star do 27 let, s povprečno študijsko oceno nad 8. Vključen bi bi! v raziskovalni projekt o zagrebških Slovencih. Po treh letih dela bi lahko magistriral in začel s pripravo doktorata. Dr. Kržišnik daje prednost Slovencu v Zagrebu, ki govori in piše slovensko. Slovensko državljanstvo ni pogoj. Rok za prijavo: 15. julij.
NOVICE IZ DOMOVINE NA INTERNETU
Internet ne pozna meja - med dragim vam ponuja možnost, da redno spremljate programe Radiotelevizije Slovenija in Radia Ognjišče ter prebirate del slovenskega tiska. RTV SLOVENIJA http://www.rtvsIo.si DELO http://www.delo.si
RADIO OGNJIŠČE http://www.ognjisce.si/ognjisce/ RES SLOVENICA http://www.res-slo.net/frames.asp/ SLOWWWENIA http://ijs.si/slo/
dobrim slovensko-hrvaškim odnosom podelil odlikovanje reda Kneza Branimira 2 ogrlico.
Zagreb - Slovenski obrambni minister Alojz Krapež seje 5. maja ob smrti hrvaškega obrambnega ministra G o j k a Suška vpisal v knjigo žalosti. Ob tej priložnosti se je sešel tudi s pomočnikom obrambnega ministra	Krešimirjem Čosičem.
Ljubljana -Napovabilo generalega državnega tožilca Antona Drobnica je Slovenijo 13. maja obiskala delegacija hrvaškega državnega odvetništva, ki jo je vodil državni odvetnik Marijan Hranjski. Sogovorniki so izmenjali izkušnje na področju uveljavljanja sprememb v tožilski organiziranosti, kazenski zakonodaji ter pogojih sodelovanja in pravne pomoči med državama.
Zagreb - 15. maja so se nadaljevala pogajanja delovnih skupin Slovenije in Hrvaške v zvezi z vprašanji starega deviznega varčevanja pri Glavni podružnici Ljubljanske banke v Zagrebu.
Zagreb - Državni sekretar v slovenskem ministrstvu za šolstvo dr. Pavel Zgaga in pomočnik hrvaškega ministra za znanost in tehnologijo dr. Radovan Fuehs sta 19. maja parafirala protokol o sodelovanju na področju izobraževanja do leta 2002.
Zagreb - O problemu Ljubljanske banke sta se pogovarjal
hrvaški in H slovenski I finančni ^H minister, I B o r is I a v I
Škegro in ^E / i i
Mitja Gas- I
pari.
Zagreb
- Novi slovenski veleposlanik v Zagrebu Boštjan Kovačič je 26. maja hrvaškemu državnemu poglavarju Tudmanu v predsedniških dvorih izročil poverilno pismo.
Vukovar - Poslanci hrvaškega državnega sabora ter slovenskega državnega zbora in sveta so 27. maja odigrali nogometno tekmo. Hrvaško moštvo je zmagalo s 5:1. Strelci: Drago Krpina (2), Marin Milcta (2), Vladimir Scks. Slovensko čast je z enim golom ubranil Milan Zver. Pred tekmo so si slovenski poslanci ogledali Vukovar, sprejel pa jih je tudi predsednik sabora Vlatko Pavietič.
SLOvenjja
Doma v Evropi,
Odgovori na vaša vprašanja o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo na brezplačnem
evrofonu 080 2002
vsak delavnik od 9. do 19, ure.
	mmmm				
PRETEKLOST V SADANJOSTI					
iVAN FRANCL (Ljubljana 1907 - Zagreb 1987) Petje je študiral na zagrebški Glasbeni akademiji pri Mariji Kostreneič, ki gaje sprejela na priporočilo tedanjega ravnatelja Zagrebške opere Krcšimirja Baranoviča. Izpopolnjeval seje pri Mirku Poliču v Ljubljani, kjer je leta 1933 debiti-ral kot Gavaradossi v Puccinijevi Tosci.
V Ljubljanski operi je pel zelo širok repertoar lirskega in dramskega tenorja - od Alfreda v Tra-viati do Lohengrina. Bil je prvi slovenski Mičo v Gotovčevem Eru z onega sveta. V tej vlogi ga je tudi spoznala zagrebška publika leta 1938.
Od leta 1942 do odhoda v pokoj leta 1969 je bil prvak Zagrebške opere, najprej kot dramski tenor, pozneje pa kot herojski bariton, Ta sprememba je nastala po
operaciji mandljev. Kot tenor je imel lepo obarvan, zvonek in soz-vočen glas baritonalnega timbra, prodorne toplote, finih prehodov, lahkih in sijajnih višin. Čistost in-tonacije, ritmična sigurnost, čvrsta muzikalnost, zaobljene in logične fraze, jasen izgovor ter lepa postava in prepričljivo igranje so bile karakteristike njegovih interpretacij. Ko je postal herojski bariton, je zadržal moč in izraznost, kar je njegove kreacije dvignilo do vrhunca. Z velikim uspehom je tolmačil tudi vloge komičnega karakterja.
Odpel je ¡47 vlog, od tega 46 velikih in glavnih. Govorilo seje, da ima železne glasilke, saj je imel
SLOVENSKI SLAVCKI NA HRVAŠKIH ODRIH (5. DEL)
ivan in rudolf francl
V tej številki Novega odmeva končujemo predstavljanje slovenskih opernih pevcev, ki so pustili svoj pečat na hrvaški glasbeni sceni in ki so bili pomembni ustvarjalci hrvaške kulture, dragocen del hrvaškega kulturnega nasledstva in tako sestavni del zapadne kulture in civilizacije. Ta "konec" še ne pomeni, da se ne bomo več srečali z našimi "slavčki". Eden med njimi - Noni Žunec - je naš prijatelj, ki ga radi srečamo kot gosta in člana Slovenskega doma. Njegovi posnetki opernih vlog so še danes redno na programih radijskih postaj. Velikega ljubljenca hrvaške operne publike, Ptujčana Janeza Lotrifa bomo še poslušali in gledali na hrvaških odrih ter o njemu pisali, saj je na vrhuncu svoje kariere. Zal nam je, ker nismo dočakali II. i III. dela knjige Marije Barbieri Hrvatski operni pje-vači. V njih bi bilo celo poglavje posvečeno našim umetnikom, od Josipa Rijavca, Marija Šimenca, Josipa Gostiča, Josipa Križaja, Ivana in Rudolfa Francia do Nonija Žunca. Mariji Barbieri se uahvaljujemo za pomoč pri obujanju spomina na naše slavčke.	Polona Jitrinič
veliko nastopov v sezoni, tudi po dva na dan. Precej je nastopal tudi na evropskih odrih. Na praizved-bah del hrvaških avtorjev je tolmačil Matijo Gobca Lhotke - Ka-linskega, Intrígala v Savinovi Lju-bovnici, Aufidija v Šulekovem Ko-riolanu, Stanca v Gotovčevem Stancu in Nikoio v Tijardovičem Marku Polu. Bil je prvi hrvaški Ferdinand v Ekgejevem Kolumbu, Tarkvinij v Brittenovi Lukreciji in Avguštin v Prokofjevi Poroki v samostanu. 25-obletnico umetniškega dela (1959) je proslavil s svojo najboljšo vlogo - kot Scarpio v Puccinijevi Tosci.
RUDOLF FRANCL (Ljubljana 1920) Petja se je začel učiti leta 1939 na zagrebški Glasbeni akademiji pri Mariji Kosirenčič, šolanje paje nadaljeval v Ljubljani pri Juliju Beteltu. Sedemnajst mesecev je preživel v italijanskem koncentracijskem taborišču Go-narsu. Po kapitulaciji Italije je v Ljubljani debitiral (1944) v vlogi Wilhelma v Thomasovi Mignon.
Član Ljubljanske opere je ostal do leta 1952. V sezoni 1952/53 je bil v Beogradu.
Prvak Zagrebške opere je bil od leta 1953 do 1956, ko je odšel v Düsseldorf, kjer se je začela njegova mednarodna kariera. Tam je povečal svoj italijanski repertoar in naštudiral vse Mozartove opere. Nastopal je po celi Nemčiji, dvakrat je bil na turneji po takratni
Sovjetski zvezi, kjer je nastopil v Boljšoj teatru. Z ansamblom Zagrebške opere je gostoval na Japonskem, od leta 1963 do pokoja leta 1983 je bil spet član Ljubljanske opere. Bilje tudi član slavnega Slovenskega okteta. Danes se ukvarja s pevsko pedagogiko. Čeprav je bil v Zagrebu angažiran samo tri sezone, je ustvaril obsežen in raznovrsten repertoar; od Mozarta do Brittna. Bil je ljubljenec zagTebške publike. Tudi pozneje je velikokrat gostoval v Zagrebu in Splitu.
Pel je okoli sto vlog v petih jezikih. Bil je idealen tolmač lirskih tenorskih likov, s krasnim, mehkim glasom, bleščečih višin, z lahkotnostjo petja, ki jo imajo najlepši juinjaški glasovi, Imel je poudarjen občutek za interpretacijo in atraktiven scenski nastop. Besedilo Marije Barbieri priredila Polona Jurinic
PRETEKLOST V SADÄNTOSTI
V,
CIRIL IEGLIČ: OČE PARKA NA KREŠIMIRIEVEM TRGU
ma majhna površina, tlorisno trapezne oblike, ki jo sekajo pešpoti raznih kategorij - ravne hitre st"e'ze, ob njih počasnejše s klopmi za počitek, široke steze z dosti klopmi - kot družabni prostor mesta. Tu je precej zanimivosti: skalnjak, prostor za otroško igro, večja in manjša livada v sredini.
Koncepcij sko je prostor oblikovan z velikimi drevesi, posajenimi v skupinah, ki s količino dočarajo lepoto vrste. Drevesa so se svojemu kreatorju odolžila z ogromnimi krošnjami - to so velike zelene mase rasnega habilusa, v barvah in oblikah listov, ki jih danes redko vidimo v novih parkih: ginkgo, brusonecija, rdečeiistna bukev, brest, katalpa, lipa, božjakovina in največ platan.
Park jc nastal leta 1938 po projektu inženirja Cirila Jegliča, ki je bil tedaj upravitelj Mestne vrtnarije. Danes je na žalost slabo zaščiten in postaja eden od najbolj zapuščenih in opus-tošenih mestnih parkov.
"Parku bom vrnila izvirne vrednosti", je rekla gospa Wenzler. Upajmo, da bo park kmalu spet postal zelena oaza znotraj utrudljivega uličnega prostora, kamor se bodo zatekali obiskovalci, potrebni miru in meditacije.
galeriji ULUPUH-a v Zagrebu je bila septembra lani odprta razstava ob 60-letnici nastanka parka na I
Krešimirjevem trgu v Zagrebu. Park je leta 1938 projekti-	H ral izjemen storkovnjak, inženir Ciril Jeglič. Letos je mes- ^ -»T hI
to Zapeb sprejelo odločitev o obnovi parka in k sreči je tu-	jj^^^^^L " ' i di načrt prenove izdelala odlična projektantka in poznaval- ' 1L ¿fijf ka bortikulture Mira Halambek VVenzIer, ki je spoštovala . £ '
zamisli prvotnega kreatorja. Idejno rešitev je že sprejel	H
mestni Zavod za zaščito kulturnih in naravnih spomenikov,	^H» JT jHR^-,
potrebni pa so še soglasje in izvedbena dokumentacija.	j^Kr^. ■ 1 S ¿Bj«»* i
Z voditeljico projekta, arhitektko Nikolino Baučič sva I obiskali gospo Wenzler na njenem domu in ateljeju v Nazor-	■' j j9.9w<
jevi ulici, v prekrasni stari vili, obkroženi s slffbno zasaje-	S
nim parkom in prekrasnim drevjem. Zidove ateljeja krasijo	I
fotografije, plakati Krešimirjevega trga in načrt obnove iz	I
leta 1997. Na risalni mizi so razprostrti originalni Jegličevi	WOm fluH
načrti parka iz leta 1937. Na bogati knjižni polici so Je-	63
gličevi priročniki, ki jih še danes uporablja pri svojem delu.	lESKfi.	jj
Mira Halambek Wenzler je leta 1953 končala Agronomsko	L jHare^r-ia^M^^^^KvŠBLjj
fakultet, kjer si je za poklic izbrala vrtno in pejsažno arhitektu-	KvS»'j
ro. V svoji dolgi in plodni delovni dobi je izdelala številne pro-	B V >	• I
jekte, za katere je dobila veliko nagrad. S spoštovanjem se spo-	h. _ JJjr- JI^^Imi^S^^^I minja sodelovanja z arhitektom Jegličem, ki je bil vitalen vse do svoje smrti pred desetimi leti. Vedno je bil obut v planinske čevlje in tudi veliko mlajši sodelavci so ga komaj dohajali. Soprog Mire Halambek Wenzler, prav tako arhitekt dr. Fedtir VVenzIer je ljubeznivo sprejel mojo prošnjo, da pomag izdelati naslovnico za Novi odmev, za kar se mu toplo zahvaljujemo. Polona Jurinič
Po parku sla se sprehodili
ing. Jasminka Hrabač in Polona Jttrinič
KREŠIMIRIEVEM
PARK NA
TRGU
Predlagam, da obiščemo park in pokukamo v vse njegove kotičke.
Če pridemo s severne strani, ob otroškem igrišču opazimo pravokotni tloris in ograjo z vrati. Nekdanji bazen je danes peskovnik. Okoli njega so otroške naprave za igro, fontana za pitno vodo je suha, hišica za čuvaija s sanitarijami zaprta. Porti zahodu, izven ograje igrišča in nasproti vhodu v zgradbo Hrvatskoga radiše, je enostaven, podolžen prostor s skulpturo Frane Kršlniča Negovalka vrtnic na ravni površini livade, obrobljeni s peščeno potko in klopmi, vse pa obrobljata živa meja in grmičevje pod krošnjami drevoreda platan na severnem robu parka.
V trikotniku na koncu severnega dela parka je ograjen prostor skromnih dimenzij, višinsko razigran. Tuje izvir, iz katerega bi voda šumlja-joče polnila bazen, uokvirjen s stezo iz zelenega zagrebškega kamna. Klopi v zelenih ložah so pod pergolo na povišenem prostoru.
Nasproti severni polovici parka, na drugi strani diagonalno položene prometnice, leži južni, pejsažno oblikovan park. To je razmero-
PRETEKLOST V SADANJOSTI	^flgflJJgjaM_KULTURNA OBZORJA

CIRIL JEGLIČ V ZAGREBU
Profesor Ciril Jeglič je bil rojen leta 1897 v Gabrovski pri Litiji. Študiral je na Dunaju, diplomiral na Poljoprivrednom fakultetu univerze v Zagrebu leta 1922, specializiral je v Dahlemu (1929) in Charlotenburgu (1930). Leta 1932 so ga povabili v Zagreb.
Ustanovil je vrtnarsko šolo v Božjakovini, prvo te vrste v predvojni Jugoslaviji. Tuje vzgajal prve generacije srednješolsko usposobljenih vrtnarjev; nekateri so postali ugledni strokovnjaki, ki še dandanes uspešno delujejo na Hrvaškem in na tujem. Od leta 1934 je bil Ciril Jeglič zaposlen v mestni upravi, kjer je bil načelnik oddelka za nasade mesta Zagreba. V tem obdobju so izvedli njegov skver na Strossmayerovem trgu (ki je danes tako opustošen, da ga ni dostojno prikazati v tem zapisu), mogočen drevored na Medveščaku, razkošni park na Krešimitjevem trgu in z njim povezan Trg hrvatskih velikana. Z zelenjem je oplemenitil tedaj novo Zvonimirovo ulico, oblikoval je Mirogojsko cesto, postavil pejsažni koncept in začel graditi novo pokopališče na Mirogoju. V teh realizacijah in mnogih drugih parkovnih osnutkih izven Zagreba (Varaždin, Bakar) je bil Ciril Jeglič vnet promotor novih likovnih koncepcij in naprednih idejnih orientacij v domeni vrtne umetnosti, komunalnega in so-cijalnega zelenja, uporen borec za uvedbo moderne tehnologije in vrtnarske operative ter gojenje sadik v toplih gredah. Vedno živahen v kreativni angažiranosti seje v predvojnem Zagrebu zelo hitro vključil v krog avantgardnih umetnikov in naprednih znanstvenih delavcev, Sodeloval je s številnimi arhitekti, posebej z Ivanom Zemtjakom, Silvanom in Josipom Seisselom, Vla-dom Antolieem, Brankom Bonom in Zvonimirjem Frochlichom ter umetnikoma Ljubom Babičem in Robertom Frangešcm, pa z znanstveniki in strokovnjaki Voukom, Frangcšem, Elzo Polak, Petom Ungarom. Z njimi gaje do konca življenja vezalo intimno prijateljstvo, vsem pa je bila skupna trajna ljubezen do Zagreba. Leta 1940 je moral Ciril jeglič iz političnih razlogov zapustiti Zagreb, zaaradi česar ni mogel končati velikega otroškega parka na Trešnjevki. Prisilen odhod vrhunskega mojstra vrtne umetnosti je bila nenadomestljiva izguba tako v teoriji in praksi hortikul-ture kot v izobraževanju strokovnih kadrov. Negativne posledice za mestno zelenje in parkovno kulturo so očitne še danes.
Ciril Jeglič je kot pejsažni arhitekt deloval na celem območjue tedanje Jugoslavije, od Sežane do Beograda, od Ohrida do Brionov. Gradil je znameniti arboretum v Volčjem potoku. Kot profesor na Gozdarsko-agronom-ski fakulteti v Ljubljani je vzgajal nove generacije strokovnjakov, pisal strokovna in strokovno-beletristična dela. V svojih praktičnih delih je še naprej sodeloval z zagrebškimi arhitekti.
Že v globoki starosti je nekoč dejal: "Ljubljana mi je kot mati, toda Zagreb je bil vedno moja velika ljubezen". Srebrna plaketa z diplomo "za zaščito človekovega okolja", ki so mu jo v Zagrebu dodelili leta 1977 ob njegovi 80-letnici, je bila slaba tolažba za to "ljubezen" in bledo nadomestilo za vse, kar je napravil v Zagrebu.
Profesor Ciril Jeglič, nestor hrvaške in slovenske umetnosti vrtov, pe, pisec in teoretik je umrl 12. avgusta 1988 v Radovljici.
Besedilo Brune Milica (Covjek i prostor 7-8/1989 - Sječanje) priredila Polona Jurinič
Tudi za peto številko Novega odmeva smo spremljali kulturna dogajanja, ki povezujejo naši državi. Pregled zajema obdobje od konca februarja do začetka junija, ko se ponavadi končuje kulturna sezona. Gledališke predstave, konccrti in druge kulturne prireditve so se zopet vrstili skoraj vsakodnevno, kar pričujoči kronološki pregled samo potrjuje. Prepričana sem, da bodo vezi med Slovenijo in Hrvaško to jeseni na kulturnem prizorišču še trdnejše in še bolj pestre.
Polona Jurinič
SLOVENSKI TEATER NA VIDEU Konec februarja je bila v Kulturno-informativnem centru v okviru tribune Staro novo gledališče video projekcija predstave Tišina, tišina, tišina Vita Tauferja.
PREMIERA OPERE EVGENIJ ONJE-GIN V HNK. V HNK so februaija premierno izvedli opero J e v ge n ij Onjegin Petra Iljiča Čaj-kovskega, ki je bila na zagrebško sceno zadnjič postavljena pred več kot tridesetimi leti. Tedaj je kot Lenski nastopil slovenski tenorist Rudolf
Franci, tokrat pa je kot Tatjana nastopila slovenska sopranistka Ana Pusar Jerič. To je bila respektabilna in resno pripravljena predstava pod dirigentskim vodstvom Vladimira Kranjčeviča. Izstopali sta scenografija Dinkc Jeričevič in režija Gcorgija Para, ki je bila osvobojena velikih gest solistov in zbora. Ana Pusar Jerič je prepričljivo interpretirala lik Tatjane, romantične deklice, ki se zakopana v ruski provinci v prvi polovici 19. stoletja prepusti sanja-renju in idealiziranju naključnega znanca Onje-gina, nedostojnega njene iskrene ljubezni. Znameniti nočni prizor, v katerem Tatjana piše pismo Onjeginu se uvršča med najlepše odlomke operne literature. Čajkovski je opero skladal leta 1879 po romanu v stihih A. S. Puškina.

_KULTURNA OBZORjA
ga junaka in njegove neštete ljubezenske (ne)uspehe. Okvir za romanje pisateljeva pot v Trento, kjer je iskal ostarelo zaročenko svojega daljnjega sorodnika Franca M. Roman ima več semantičnih ravni, pojavljajo se nemške in italijanske besede ter slovenski regionalizmi. V romanu sta opisana tudi Zagreb in Varaždin. Kajetan Kovičje 10. marca obiskal tudi Slovenski dom.
ZMERNI OPTIMIZEM SLOVENSKIH ARHITEKTOV Razstava devetih stvaritev 14 mladih slovenskih arhitektov v Hrvaškem muzeju arhitekture HAZU v Zagrebu je pokazala, da samostojna in v svetovnih okvirih malo znana Slovenija vztraja pri sodobni identiteti, ki jo oblikujejo tudi arhitekti. Na razstavi so se z izključno realiziranimi projekti predstavili mladi arhitekti Tadej Glažar, Valentin Gorenčič, Nande Korpnik, Marko Lavrenčif, Jože Pe-terkoč, Aleš Vrhove, Ira Zorko, Maruša Zoreč, Robert Potokar, Ana Kučan, Sašo Vran, Marjan Zupane, Špela Kuhar in Aleš Bizjak. Avtorji ne pripadajo skupini, ampak jih povezuje generacijski okvir, znotraj katerega se vsak zase borijo za kvalitetne in zanimive rešitve. Zanje so značilni enostavnost v pristopu, svoboda interpretacije in odločnost, da celotnost podredijo detaljem do izvedbe s kvalitetni materijah. Razstava je bila postavljena tudi v Sloveniji in Italiji.
INŠTRUKCIJA Ljubljanska Koreodrama je 17. marca v Zagrebškem gledališču mladih gostovala z uspešnico Inštnikcija Eugena Ionesca. Predstavo je režiral Damir Zlatar Frey, ijjrali pa so Pavle Ravnohrib, Anica Kumer in Štefka Drolc. (LT.)
PETI FESTIVAL IGRALCA Aprila sta v Vinkovcih in Vukovarju potekala Peti festival igralca in Festival monodrame in komornega gledališča. Vukovarsko-sremski župan Rudolf Koenigje izrazil zadovoljstvo, ker je Vukovar gostitelj tako pomembnega dogodka, ki prebivalcem županije omogoča, da uživajo v celotni
CIKLUS KOMORNE GLASBE V prepo-rodni dvorani Narodnega doma v Zagrebu je bil 7. marca koncert sopranistke Ane Pusar Jerič ob klavirski spremljavi Andreja Jarca. Na programu so bila dela Schuberta in Mendelssohna - Bartholdyja.
JANEZ LOTRIČ VAIDI Marca so bile v Hrvaškem narodnem gledališču tri predstave obnovljene opere G. Verdija Aida. V vlogi Ra-damesa je gostoval priljubljeni tenorist Janez Lotrič. Opera Aida je bila sldadana v čast otvoritve Sueškega kanala in govori o zgodovini starega Egipta. V ospredju je tragična ljubezen etiopske sužnje Aide in egipčanskega vojskovodje Radamesa.
POT V TRENTO KAJETANA KOVICA Zagrebška založba Znanje je v biblioteki HIT objavila roman Pot v Trento priznanega slovenskega književnika Kajetana Kovica. Knjiga je bila predstavljena 10. marca v prostorih Društva hrvaških književnikov v Zagrebu. V navzočnosti avtorja so o romanu govorili teatrolog dr. Branko Hečimovič, predsednik Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva Mladen Han-zlovsky prevajalec Ivan Brajdič in Vjera Balen Heidl, nova uradnica biblioteke HIT. Kajetan Kovič (1931) je svoj zavidanja vreden ugled zgradil s kar petnajstimi zbirkami poezije. Znan je tudi kot esejist, prevajalec in dolgoletni urednik v Državni založbi Slovenije. Njegov drugi roman Pot v Trento (1994) so slovenski kritiki označili za enega od najboljših proznih tekstov sodobne slovenske književnosti. Prvi roman Ne bog ne žival (1967) je tudi preveden na hrvaški jezik. Roman Pot v Trento govori o življenski poti Franca M., navadnega človeka, z usodo generacije, ki je živela na srednjeevropskem prostoru od sredine prejšnjega do sredine našega stoletja. Avtor v ospredje postavlja intimno usodo svoje-
Put u Trenlo
GOSPODIČNA JULIJA V gledališču Ga-vella je bila konec februarja premiera Strin-dbergove Gospodične Julije. Predstavo, ki je suistala v koprodukciji z mariborskim Mrtvim gledališčem, je režiral gost iz Maribora Jernej Lorcnci, igrala pa sta Daria Lorenci in Fran Dijak. (l.T.)
UROŠ LAJOV1C IN ZAGREBŠKA FILHARMONIJA Kot reden gost zagrebške filharmonije je IJroš Lajovic konci' februarja dirigiral na koncertu v dvorani Vatros-lav Lisinski. Nastopi la je priznana mlada hrvaška vio lončelistka Mimika Leskova r. Na programu :>o bila dela Mozarta, Schumanna
in I iricga.
POČIVAVŠKOVE SKULPTURE Marca ¡e v galeriji Arteria razstavljal slovenski kipar Matjaž Počivavšek Na razstavi z naslovom Začetek sveta se je predstavil z deli v bronu iz obdobja 1989-92. Počivavšek se je rodil leta l')5S v Ljubljani. Diplomiral je naALU.kjerod Ida 1996 poučuje. Živi in dela v Ljubljani in Parizu. (I.T.)
CM PREVODI Od 4, marca so na Hr-virikrm naprodaj Še tri knjige sodobnih sloven-■•kIti avtorjev. Pri založbi Meander so v hr-■i I 'in prevodu izšli Velikanovo srce Lele. B. ■ i tdti. Mesto in otrok Aleša Debeljaka in Tao uilnvni Andreja Blatnika. (I.T.)
KULTURNA OBZORJA
produkciji male scene na Hrvaškem. Navzoče je med drugimi pozdravil tudi Bobi Marotti, naš priznani dramski umetnik in gostitelj letošnjega festivala.
PREDAVANJE NEJA V dvorani Inštituta Otvoreno društvo je bilo 17. aprila predavanje Neja. O svojem delu in načrtovanih projektih je govorila slovenska kiparka Duba Samolec.
SPOMLADANSKA REVIJA JAZZA Od 27. do 30. aprila je bila v dvorani Vatrosiav Lisinski tradicionalna Spomladanska revija jaz-za - Zagreb '98. Nastopil je tudi kvintet Doma-goja Ralašiča s solistom, priznanim mariborskim jazz pianistom Dejanoni Pcčcnkom.
PETI HRVAŠKI FESTIVAL MALIH SCEN Od 3. do 13. maja je bil na Reki Peti hrvaški festival malih scen. Prva "okrogla" obletnica je bila v znaku opiranja proti svetu, sa) je festival dobil mednarodni predznak. Gosti so bili iz Budimpešte, Koelna, Pečuha, Ljubljane in Maribora. Hrvaško malo sceno so predstavila hrvaška gledališča iz Zagreba, Dubrovnika, Splita in Reke. V konkurenci je bilo deset predstav. Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane se je predstavilo s Sofoklejevim Kraljem Ojdipom, Mrtvo gledališče iz Maribora pa s Strindbergovo Gospodično Julijo, ki je nastala v sodelovanju z zagrebškim gledališčem. Nagrado za najboljšo žensko kreacijo je dobila Olga Kacjan za vlogo Jokaste v predstavi kralj Ojdip.
RAZSTAVA KIPARKE DUBE SAMBO-LEC V muzeju sodobne umetnosti in gliptote-ke HAZU so v začetku maja odprli razstavo sodobne slovenske kiparke Dubc Sambolec (1949) z naslovom Razdvojene zone. Z razstavo je kiparka strnila svojo umetniško in pedagoško kariero: doslej je predavala na likovnih akademijah v Ljubljani, Trondbeimu in Oslu, veliko paje tudi razstavljala (Sao Paulo, 1985; Beneški bienale, 1988), Zagrebška razstava je izhajala iz nasprotnosti drugačnih pojmov: le-vo-desno, svetlo-temno, notranje-zunanje, geometrij sko-antropomorfho: organsko-neorgan-sko. Duba Som boleč s prostorom kreira prostor. Ni posvečena samo duhovnemu; telesnost je enako navzoča v poliesterskih skulpturah človeškega telesa kot tudi v nizu avtonomnih objektov.
KONCERT ZAGREBŠKE FILHARMONIJE V nizu koncertov zagrebške filharmonije je bil 8. maja pod dirigentsko palico Milana Horvata in s solisti iz Hrvaške, Poljske in Avstrije na programu oratorij za soliste, zbor in orkester Nastanek sveta J. Haydna. Iz Slovenije sta nastopila Zbor Consortium Musicum in slovenski Komorni zbor.
DOGODEK V MESTU ZAGREBU V ZKM-ovi dvorani Janje je bila 8. maja premiera Gnrmovega Dogodka v mestu Gogi v režiji
Damirja Zlatarja Freva, Zagrebčana, ki že 10 let živi in dela v Sloveniji, kjer so kritiki predstave njegovega alternativnega gledališča Ko-reodrame uvrščale v antologijo slovenskega teatra. Frey je Gogo že dvakrat postavil v Sloveniji. Zagrebška predstava se zelo razlikuje od slovenskih. V dramaturgiji Mani Gotovac je kajkavizirana, kar je zagrebški publiki približalo mračni Grumov svet z začetka stoletja. To je svet malega srednjeevropskega mesta z grotesknimi liki v kiavstrofobičnem okolju z vsemi patološkimi manifestacijami svetovne province danes. Slavko Gruni je trenutno (na žalost) edini slovenski avtor na hrvaških odrih.
TRI BUNA FORUMA 21 V dvorani muzeja Mimaraje bila 11. maja tribuna Od monopola do konkurence - Slovenske iskušnje. Govorili so generalni direktor RTV Slovenije Janez Cadež, njegov pomočnik za mednarodno sodelovanje Boris Berganl, generalni direktor POP TV Marjan Jurencc, direktor informativnega in športnega programa POP TV Tomaž Perovič in profesorica novinarstva na Univerzi v Ljubljani dr. Manca Košir. Tribuno je organiziral Zbor novinarjev elektronskih medijev Forum 21, vodil pa jo je Igor Mirkovič.
35 LET UMETNIŠKEGA DELA NADE RUŽDJAK Hrvaška sopranistka Nada Ruždjak je 20. maja v HNK proslavila 35. obletnico umetniškega delovanja. Ob tej priložnosti je bila v preddverju gledališča postavljena razstava o njeni umetniški karijeri. Avtori-
ca razstave Marija Barbieri je med drugim spomnila, da je bila Nada Ruždjak prvakinja Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru v obdobju 1980-84. Sodelovala je z režiserjema Františkom Preislerjem in Franjem Potočnikom ter dirigentoma Borisom Švaro in Sa-mom Hubadom. Takrat so nastale njene kreacije Cho-Cho-San, Mirni, Margarete, Micaele, Gilde, Lucije in Violette. Nekaj vlog je posnela za ljubljanski m mariborski radio.
ZAGREBŠKI KNJIŽEVNI RAZGOVORI Od 22. do 25, maja se je v Zagrebu sestalo 16 književnikov in prevajalcev iz Avstrije, Italije, Češke, Litve, Francije, Norveške, Belgije, Nemčije, Švedske, Slovenije, Hrvaške, Kanade in ZDA, Tema razgovorov je bil smisel književnosti v današnjem svetu. To tradicionalno mednarodno srečanje je organiziralo Društvo hrvaških književnikov. Za razliko od prejšnjih srečanj so bili letos v ospredje postavljeni pisci in njihovo delo. Slovenijo sta zastopala Ciril Zlobec in Veno Taufer.
ZAGREBŠKI SALON V Klovičevih dvorih so 15. maja odprli 33. Zagrebški salon. Izbor je letos prvič opravil gost iz tujine, kustos ljubljanske Moderne galerije Igor Zabel. Med prispelimi deli je Zabel izbral 58 avtorjev, ki pripadajo različnim generacijam in se ukvarjajo z raznovrstnimi mediji - zastopana je bila likovna umetnost v ožjem smislu, tu pa so še video, performans, interaktivni del, arhitektura, gledališče. Podnaslov salona je bil Cityscape, kar govori o glavni temi, to je mesto, kot skupna metafora za različna vprašanja sodobnosti, Kritiki so Zabelu zamerili, ker je temo določil naknadno. (I.T.)	Polona Jurinič
KULTURNA OBZQRfA
KAZALISTA RAZMJENIUIU PUBLIKU
Mgii bismo reči da je "razmjena" kaza-liSnili gostovanja izmedu zagrebačkog Hrvatskog na-rodnog kazališta i Ijubljanskog Slovenskog narodnog l-ilcdališča ušla u fazu koju bismo smjeli nazvati tra-dicionalnom, te kako publika (barem zagrebačka) otVkuje ljubljanske predstave gotovo s nestrplje-tijum. To je bilo posebice sa zadnjom predstavom dramskog ansambla čiju je igru na tekst Pedra Cal-derona de la Barce "Život je san" režirao Janusz Kl-fa. Svojim ostvarenjlma u slovenskim i hrvatskim U/alištima (prosječni gledatelji ne znaju za ostale curopske režije) Kiea je postao "mamac" podjedna-ko kazališnim profesionalcima kao i ljubiteljima kazališta. Ctidesan Calderonov tekst prepon prevrata i i/ncnadenja, smišljen djelomice kao "kazal iste u ka-/alištu", u gledateljima je sigurno pobudio očekiva-njc vrtoglavih zbivanja i šarenila scenografskih i kustimografskih rješenja (Juergen Lander), no medutim ništa od toga - rcdatelj i njegovi suradnici »ijolili su scenu 1 igru prepuštajuči dominaciju govoru. Očiščenija no što se to vjerojatno očekivalo, ova ic predstava prije svega bila psihološke i verbalne naravi - redateljevo čitanje jedno je od mogučih, kao i uvijek ... Izvanredno dinamični Branko Šturbe] iSigismund) i Nataša Barbara Grainer (Rosaura) u suradtiji i sukobu, istovremeno su osi dogadanja i mliiinici istih, te uz Ivu Bana, Gregora Bakoviča, 11 runu Grubara. Sašu Pavček i druge protagoniste luistojc ostvariti Kicinu misao izrečenu u kazališnoj knjižici: "Življenje je sen" je v izhodišču igra dezo-ricntiranosd in krčevitega iskanja kakršnekoli orien-Wctje, kar je po mojem povsem modema tema". Ki-■ ina predstava nije ioša, ali kao što rekoh, očekivalo ncsumnjivo nešto drugo, što je pokazao smanjeni Imij gledatelja nakon Stanke ... Zaključak? Dobro nam došli ponovo u Talijin hram!
Olga Vujovič
SLOVENSKO BIDERMAJERSKO SLIKARSTVO U ZAGREBU
Z)r
r Andrej Smrekar (ravnatelj ljubljanske Narodne galerije), mr Barbai ii .Inki (kustosica NG i autorica mnogih izložbi) i Miljenko Licul (arhitekt, ci-
jenjeni autor raznih izložbenih postava i autor slovenskog novca) več su dobro poznati zagrebačkoj puhlici, jer nakon izložbe "Dojam obilja" u Muzeju za umjetnost i obrt imali smo prilike vidjeti izložbu "Slovensko bidermajersko slikarstvo - iz zbirki Narodne galerije, Ljubljana" iste ekipe, a kao posljedica razmje-ni izložbi izmedu spomenute zagre-bačke i ljubljanske galerije. Kako bi podčrtala nekadašnje jedinstvo klil-tumog prostora (što je i danas na-
zočno), mr Barbara Jaki izdvojila je dva slikarska imena s izložbe: vrlo dobro poznatog portretistu ("pomodni portretist Ijubljanskog i zagrebačkog gradan-stva") Mihaela Stroga i manje traženog no vrlo kvalitetnog autora portreta, cr-kvenih i žanr scena Ljudcvita Cetinoviča. Tematski najzastupijeniji su radovi, vrlo uobičajeno u doba bidermajera, na kojima su prikazani portreti - "usprkos laskanju naračitelju" (mr. Jaki) radi se o težnji prepoznatljivosti, čak blagoj kritičnosti prema modelu uz kulturološko-socioioške naznake ili perspektivi prikaza krajolika u pozadini. lako bez datacije, autorica izložbe smatra rad "Primico-va Julija s bratom" Andreja Hcrrleina najstarijim djclom na ovoj izložbi. Posebnost čini "Obrežje Ljubljanice - Ribji trg" prvi prikaz zimske vedute bidermajer-skog razdoblja slikara Pavla Kuenla i inače znanog po vrlo uspjelim prikazima krajolika. Jako su krajolici manje zastupljeni u slikarstvu tog doba, na izložbi imamo vrlo lijepe slike Marka Pcnharta i Antona Karingera (takoder odličnog portretiste) a ovo je pravi trenutak da se spomenu dupadljivt i kvalitetni cvjetni motivi jedine slikarice na ovoj izložbi Marije Aucrspcrg. Uz več spomenute izvršne slikare-portretiste Stroya i Karingera, najzastupljeniji je Jožef Toniinc (slika "Žena s cmom čipkom"), za kojeg autorica izložbe mr. Jaki ima puno lije-pih riječi medu kojima navodim: "Od drugih portretista na izložbi razlikuje se po kritičnosti prema modelu, duhovitom, a ne besramnom komentaru topografije lica". Poput prethodne i ova je izložba najbolja preporuka za buduču suradnju MUO, Zagreb i NG, Ljubljana.	Olga Vujovič
STANKO VRAZ U
t^mjesecu lipnju svake se godine, počam od 1990., sastaju u Samoboru hrvatski pjesnici, da bi u stimrak kojeg toplog, rascvjetanog lipanjskog dana kazivali svoju ljubavnu poeziju na posljednjem počivalištu Samoborke Ljubice Julijane Cantilv, velike pjesničke inspiracije slovenskog i hrvatskag pjesnika Stanka Vraza.
Stanko Vraz roden je 30. lipnja 1810. godine u Cerovcu kraj Ljutomera u Sloveniji. U Samobor je, prema nekim zapisima, prvi puta navratio, puiujuči na študije u Graz, godine 1833,,'ka-daje upoznao lijepu Sa-moborku Ljubicu Julijami Cantily, nečaki-nju Ljudevitii Gaja. Planula je ljubav, nesretna i neuz-vračena ali pDticaj-na, jer je pjesnik Stanko Vraz pos-vetio toj ljubavi svoje najljepše pjesničko ostvare-nje, svoje Dulabije.
Ljubica Julijana Cantily bila je kči bo-gatog samoborskog trgovca, dok je Stanko Vraz bio pjesnik, slabog materijal-nog stanja, i unatoč svoje velike ljubavi prema Ljubici, nespreman za brak. Ljubica se udala IS37. godine za trgovca Engtera iz Ljubljane, a onda ubrzo i umrla, 22. svibnja 1842. godine. Sahranjena je tik uz samoborsku župnu crkvu Sv. Anastazije. Samo-borci su toj velikoj, nježnoj i prelijepo opjevanoj Vrazovoj ljubavi podigli spomenik 1911. godine s plaketom Ljubičina lika, koju je izradio mladi sa-
SAMOBORU
moborski kipar Ferdo Ivanjščok i uklesanlm sti-hovima iz Vrazovih Dulabija: Lice oči usia tri riječi inalene al se od njih rodiše pjesrni nebrojene.
U spomen toj velikoj i opjevanoj ljubavi, u spomen velikom pjesniku Stanku Vrazu, Društvo hrvatskih književnika posvečuje svake godine, jed-nu Večer hrvatske ljubavne poezije na Ljubičinom grobu, gdje hrvatski pjesnici govore svoje stihove, svoju poeziju, posvečenu ljubavi, Tim povodom izdaje se svake godine i mala Zbirka kazivane poezije, a na cin-torskom zidu, uz Ljubičin grob, postavlja se ploča s jednim odabranim stihom iz te poezije. Stoga je i prolaz, u kojem se nalazi Ljubičin grob, imenovan Prolazom hrvatskih pjesnika.
Stanko Vraz umro je 24. svibnja 1851. godine u Zagrebu. Grobni spomenik, podignut na groblju Sv. Jurja u Zagrebu, nosi pločn s napisom: "Stanku Vrazu, pjesniku Ilirskemu, rodenom u Štajerskoj god. 1810. umrvSemu u Zagrebu godine 1851., staviše Hrvatski rodobljubi". U Samoborskom muzeju čuva se portret Stanka Vraza - brončana plaketa, godišta časopisa "Kolo", koji je on pokrenuo i uredivao, Vrazova djela, te I istič rukopi-sa iz Ljubičina spomenara. U parku, ¡spred muzeja, postavljena je 1985. godine Vrazova bista, rad samoborskog kipara Ferde Kotlriča. Na samoborskom Stražniku jedna ulica nosi Vrazovo ime.
Marija Hrvoj, Samobor
ustvarjalnica
dom in svet
hok prek krasica v belo kraiino
V PREMISLEK
Kjer ljubezen tli, tam špetirov ni, ko pa ta zamre, v hipu zruši vse!
Kjer iskrenosti še za kanček ni, tamkaj za ljudi nič več sreče ni!
Kjer dogaja se kar želi srce, delo samo že kot po maslu gre.
Zal, resnica vsa drugo plat ima, ta učini vse karje lepega!
Radost se gradi s skupnimi močmi, tam, kjer so laži, tam uspeha ni!
Zagreb, 23.04.1998
Branimir Žganjer: NAŠ SUEMENSKI RAZGLED
Ne bodi tak lenuh, še manj pa šleva. Hrib Sljeme za počitek naj obišče, lepote naj utrinek si poišče, kdorkoli si želi. - Prosta zadeva!
Narava o lepotah ti prepeva. Kraljičin vrelec naj bo izhodišče. Le za seboj ne zapusti smetišče. Nič več od tebe nihče ne zahteva.
Vem, da ti moja prošnja bo pogodu. Glej, sonce vidiš na levi, na vshodu, na desni gmote združene v lance.
Obrni se, pogledaj na zahodu (Ne zmeni se za nenevarne klance), v daljavi boš občudoval Gorjance
Kraljičin vrelec - v hrvaščini: Kraljičin zdenac
22
i^hiščimu Belo krajino, čudovito pokrajino ob Kolpi, ki je tako blizo nas - a vendar tako neznana.
Pot nas vodi mimo Jaške, najdaljšega naselja na Hrvaškem, ki mu je kraj Bela IV, dal ime Slobodnog kraljevskog trgovišta. Prispeli smo v Krašič, kjer se pripravljajo "Krašički dani" in odkritje 2,5 metra visokega spomenika kardinalu Alojziju Stepincu, ki je bil rojen 8. maja 1898. Kardinalovo dolino in Zumberak bo odslej obiskovalo veliko več ljudi, odkrivali bodo nedotaknjeno naravo s čistimi izviri, kraje kot so Pribič z grško-katoliško cerkvijo, Sošice, Medven, Draga, Dol, vse do Svete Gere oziroma Trdinovega vrha. Na desni se dvigujejo Svetojanske gorice, kjer so bogatstvo zdravilnega toplega vrelca končno izkoristili za kopališče. Nedaleč je 1000 m visok Japetič, ki je priljubljena izletniška točka Zagrebčanov. Pred nami je ponos krašiške župnije, cerkev Svetega Trojstva, ki jo je leta 1913 Podhorski zgradi! v starohr-vaškem stilu. Vanjo je vgradil stari glavni oltar cerkve Sv. Treh kraljev iz XV, stoletja, zvonik iz leta 1771 pa je ostal nespremenjen. Skozi vasico Brezarič, kjer je rojstna hiša kardinala Stepinca - med travniki in gozdovi, kjer gradijo novo golf igrišče, pridemo do mirne zelene reke Kolpe.
Ob Kolpi se v jutranjem soncu kot na prestolu dviga grad Ozalj, v katerem se je 20-letni Peter Zrinjski leta 1641 poročil s 16-letno Katarino -hčerko hrvaškega junaka Vuka Frankopana. Dve slavni družini, spoštovani v vsej Hrvaški. V borbah
s Turki so zmagali 43-krat in njihove zastave krasijo Dunajski dvor. Ozalj smo obiskali prav na dan (25. april), ko je leta 1671 kralj Leopold v dunajskem Novem mestu izrekel smrtno obsodbo Zrin-skemu in Frankopanu. Nekateri njihovi gradovi še stojijo: Ozalj, Cakovec, Kostajnica, Bosiljevo, Kraljeviča itd. V ozaljskem gradu smo uživali v Rabu-zinovi razstavi, ki nas je navdušila z mehkimi in pastelnimi barvami. Z grajskih teras se odpira čudovit pogled na Kolpo ki se kot zeleni pas ovija ob grajskem griču. Grad je v lasti "Brače Hrvatskog zmaja".
Vozimo se ob Kolpi, ki prihaja iz Gorskega Ko-tarja in je mejna reka med Hrvaško in Slovenijo. Obroblja Belo krajino - čudovito deželo ki jo uvrščajo v dinarsko - kraški del Slovenije. Včasih je bilo tukaj veliko mlinov, žag in kovačij, ostalo pajih je le nekaj. Enkratna so z brezami in praprotjo poraščena območja, ki spominjajo na staro slovensko narodno pesem: "Kedo bo listje grabil, kedo bo praprot žel..." Zanimivo je, da je del Bele krajine v XII. stoletju pripadal Hrvaški. Šele v XV. stoljetju
DOM IN SVET
ročnih del, belih narodnih noš, vezenin, ki so nekoč krasile kmečke domove. Zbirka je bila večkrat nagrajena tudi v Evropi, Ob ogledu izdelave domačega platna in belokranjskih pisarne smo spoznali, da smo prišli v pravo slovensko Rišo, kjer živijo preprosti ljudje, kijih utrip modernega časa še ni uspel preglasiti. V sobi na steni piše "Lan je lan - z njim je delo leto in dan!". Gospodinja nam je pokazala vlakna lanu in kako tečejo priprave za tkanje. Tudi pisanje pisanic je krajevna značilnost in žensko opravilo, hkrati pa cenjen turistični spominek - dokaz belokranjske ustvarjalnosti. Ob pokušini domače slivovke smo z gospodinjo zapeli lepe stare slovenske pesmi, ki so jih pele še naše babice. Zelenega Jurija so včasih oblekli v listje in zelenje in prepevali "Prošal je prošal pisani vu-zej, došal je došal Zeleni Jurij". Ljudje so vedno želeli proslavljati zmago svetlobe nad temo, pomladi nad zimo.
Bela krajina, rodni kraj mojega starega očeta, oprosti mi, ker te nismo objeli v celoti! Prehitro je potekel čas. Večeri se ... Doživeli smo te v vsej lepoti rosne pomladi. Sveti Jurij nam je prinesel srečo - sončni dan. Tam nas še čakajo Črnomelj, izvir Lahinje pri Dragatušu, zlatnik kralja Matjaža pri Klepčevem mlinu in Vinica. Iz naših mladosti pa nam iz daljave odzvanja pesem Otona Zupančiča: Veš poet svoj dolg, nimaš nič besed kaj zavijaš se v molk vili pesem v svet pesem za današnjo rabo in vsi jo bomo povzeli za tabo...
Bela krajina, dočakaj nas zopet, odeta v jesensko ogrinjalo belih brez, zrelih vinogradov in mirnih, obarvanih gozdov. Nasvidenje ti kličemo iz naše druge domovine.
Cveta Matko
¡oje A. Višnjegorski priključil Kranjski. Mnogokrat sojo opustošili Turki. Na tem območju in na Žumberku so se v teh časih naselili Uskoki. Pestro poreklo se kaže tudi v ljudskem izročilu, plesih, pesmih in belih oblačilih.
Metlika je v XV. in XVI. stoletju skrbela za obrambo Kranjske pred Turki, med turškimi vpadi je bila kar 16-krat požgana, V metliškem gradu je okoli arkadnega dvorišča razstavni prostor Belokranjskega muzeja z etnografsko in kulturno-zgodovinsko zbirko. Zanimiv je tudi gasilski muzej. Glavna cerkev Sv. Nikolaja je bila leta 1705 popolnoma prenovljena. Tukaj je deloval kaplan Fridrih Baraga, misionar med ameriškimi Indijanci. Njegove etnografske in jezikovne knjige so bile med prvimi tovrstnimi v ameriškem in evropskem prostoru.
Hvaležni smo bili župniku Božnarju, kije Sel z nami v 3 kilometre oddaljene Rosalnice, da nam odpre tri zanimive cerkvice, Tri fare sodijo med najpomembnejše spomenike sakralne arhitekture v Beli krajini. Skupino treh cerkva mi v XII. stoletju postavili templarji. Cerkve so prenovili v prejšnjem stoletju. Številni obiskovalci prihajajo sem ob velikonočnem času na božjo pot. Čudovito je zvenela naša pozdravna
pesem v cerkveni akustiki križno-rebrastega svoda gotike v cerkvi Matere Božje.
Iz Metlike nadaljujemo pot proti Semiču in obiščemo izvir reke Krupe. Krupa prihaja na površje v močnih izvirih izpod 60 metrov visoke skalne stene in spada med najlepše slovenske kraške izvire. Močan vodni tok takoj pod izvirom napaja mlin m žago. Krupa je vrezala ka-njonsko strugo in po 2,5 kilometrih toka se izliva v reko Lahinjo. V gostišču Veselic v Podzemlju nas že čakajo z dobrim kosilom. Pozdravi nas gospa Andreja. Blizu je grič Kučer, kjer je eno najpomembnejših arheoloških najdišč iz pozne antike. Najdbe hranijo v muzejih v Metliki, Ljubljani in na Dunaju.
Peljemo se proti Vinici. V Adlešičih nas na svoji domačiji pričaka Alojz CvitkoviČ, Osvoji nas z gostoljubnostjo, enostavnostjo, ljubeznijo do zemlje, običajev in pesmi, ki jih pripoveduje. Od njega bi se morali naučiti, kako spoštovati tradicijo in jo prenašati z vso spoštljivostjo na nove rodove. Spoznali smo proces izdelave domačega platna, ogledali smo si zbirko prtov,
POHOD PO MEDVEDNICI
/^laninarsko društvo "Ericsson - Tesla" iz Zagreba
»vake godine u zadnju subotu u n\jcsccu travnju organizira plani-Itarski pohod po Medvednici na »pumen prvog izleta tog društva lilije 25 godina, kad je i društvo osnovano, Ove godine 25, trav-hjit održan je šesti put i tako je postno tradicionalni. Zašlo smo ni ovaj put odlučili na opis ove planinarske akcije? Planinarsko iliuSlvo je skup vrijednih, aktivnih i druželjubivih planinara -osnovano kako rekosmo 1973. 1'iidine. Kostur članstva čine sati,nji i bivši zaposleni kompani-|e I ricsson", a otvoreno je i za
sve koji žele planinarili, uživati u prirodi i družiti se. U planiranim godišnjim akcijama materijalno ih potpomaže i kompanija. Ljubitelji su planina 1 prirode tako da u tome ne poznaju granice. Posebnu pozornost posvečuju Sloveniji - planinama i drugim prirodnim Ijepotama te kulturnim i povijesnim spomenicima. Kao potvrda toga navodim da nas samo petero članova tog društva imamo svaki od nas završeno preko 60 slovenskih planinarskih transverzala i puto-va (od nkupno osamdesetak pos-toječih). Pohod, koji organiziraju jedan je od malobrojnih u Hrvat-skoj (u odnosu na Sloveniju), a privukao je i slovenske planina-re, tako da se svake godine sve više uključuju. Ove godine po-hodnici iz Slovenije bili su iz
Maribora, Celja, Litije, Polzele -Andraža i Ptuja, Trasa pohoda je tunel - Njivice - Hunjka, Horva-tovih 500 stuba - vrh Sljemena -Tomislavov dom - Grafičar i završetak na livadi nedaleko pla-ninarskog doma Risnjak, gdje se nastavlja s odmorom, okrijepom i druženjem. Ove godine skupina mariborskih i ptujskih planinara prenočila je u planinarskom domu "Puntijarka" i slijedeči dan u društvu zagrebačkih planinara nastavila obilaziti Medvednicu prema istočnom dijelu. Bilo je i članova Slovenskog doma koji smo obilazili NT Pohod i bilo bi 1 ijepa kad bi se slijedeče godine ukijučili u večem broju, tako da se zagrebački Slovenci nadu u što večem broju uz zagrebačke i slovenske planinare.
Zdenko Jurinič
ALI STE VEDELI ,., kako so oznanili Prešernovo smrt? Ko so 8. februarja 1849 ob 10 uri zvonovi v vseh velikih ljubljanskih cerkva naznanjali, da je umrl največji slovenski pesnik, , so meščanom delili mrtvaški list: "Slovenskemu družtvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodne straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, da je naš slavni pesnik gospod France Prešerin, doktor pravice in c.kr. pravosrednik v Krajnji, g. dan tega mesca ob 8. dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umeri. Pogreb bo v saboto 10. dan tega mesca ob desetih dopoldne. Slavnima možu poslednjo čast skazati. povabi slovensko družtvo prijatle in znance ranjciga, vse ude slovenskiga družtva, in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu. V Ljubljani S.dan svečana 1849." C.M.
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU
®MEW
ŠPORTNA DOGAJANJA
Od konca februarja do konca maja so se vrstila številna športna dogajanja med Slovenijo in Hrvaško, Najpomembnejša so bila tudi tokrat srečanja rokometašev in rokometašic.
Ljubljana - 22. februarja sta se v prvi tekmi četrtfinala lige prvakinj pomerili ekipi Krim Electe in Pod-ravke iz Koprivnice. Rokometašice iz Koprivnice so bile favoritkinje, ker so bile pred dvema letoma najboljše v Evropi. Toda na igrišču je bilo povsem drugače, Članice Krim Electe s hrvaškim trenerjem Vinkom Kandijo so igrale zelo borbeno in učinkovito ter so tudi vodile z devetimi goli razlike. Pred koncem pa so izkušene igralke Podravke uspele znižati rezultat do končnega izida 2S: 23. To je bila velika prednost Ljubljančank pred povratno tekmo v Koprivnici.
Koprivnica - Pred dvatisoč gledalci so si rokometašice Podravke hotele priboriti zmago s šestimi goli razlike, kar bi jim omogočilo, da se uvrstijo med štiri najboljše ekipe v Evropi. Toda začele so zelo nervozno, zaradi česar je Krim že na začetku drugega polčasa povedel z dvema goloma. Po tistem so se rokometašice Podravke zbrale in v zelo dramatični končnici dosegle zmago z rezultatom 25 : 20. Zaradi več doseženih golov v Ljubljani so se uvrstile v polfmale.
Zagreb - V polftnalu pokala prvakov sta se 22. marca že drugič letos pomerila Badel 1862 Zagreb in Pivovarna Laško iz Celja. Roko-metaši iz Celja so bili veliki favoriti, ker je bilo nekaj igralcev iz Zagreba poškodovanih. Pred deset tisoč gledalci je bil odigran zanimiv prvi polčas. Igra je bila zelo borbena in izenačena. V drugem polčasu so zagrebški
rokometaši odigrali odlično. Po zaslugi fantastičnih obramb vratarja Rolanda Pušnika so uspeli zmagati z velikim razliko 27 : 20.
Celje - Na povratni tekmi so rokometaši Celja hoteli hitra doseči veliko razliko v golih, toda v prvem polčasu jim to ni uspelo - končal se je nerešeno. V drugem delu so s pomočjo štiritisoč gledalcev poskušali narediti nemogoče, toda spet je bil na vratih Zagreba sijajni Pušnik, ki svojim rojakom dobesedno ni dovolil, da bi prišli v veliki finale Lige prvakov. Celjanom je uspelo zmagati z izidom 25: 24. Rokometaši Zagreba na žalost v velikem finalu niso uspeli premagati slovito Barcelono.
Dalmacija - Na Hrvaškem sta se spomladi odigrala dva zelo močna ženska teniška turnirja. V Makarski seje odigral teniški turnir, na katerem je zmagala slovenska dvojica Tina Križan in Katarina Srcbotnik. Na otoku Braču, v mestecu Bolu seje odigral WTA turnir, na katerem sta se v drugem krogu pomerili hrvaška in slovenska teniška igralka Silvija Ta laja in Tina Križan. Na končuje zmagala igralka iz Makarske z izidom 6 : 2,6 : 2. Zagreb - Na 18. mednarodnem majskem turnirju v ritmično-športni gimnastiki je zmagala Rusinja Viktoria Mihailova, v med juniorkami pa je zmagala Slovenka Ajda Žitnik. Dubrovnik - Na peti medna-
rodni kolesarski tekmi "Kroz Hrvat-sku" od Vukovarja do Dubrovnika so tekmovalci prevozili 1177 kilometrov, Zmagal je hrvaški kolesar Vladimir Miholjevič, drugi pa je bil Slovenec Bogdan Ravbar.
Rok Jurinič
concordia ie bila tudi slovensko športno društvo
Na
ekoč je v Zagrebu delovalo veliko in slavno športno društvo "Concordia". Leta 1906 so ga ustanovili zagrebški srednješolci v tedanjem Donjem gradu, blizu srednješolskega igrišča "Elipsa" v samem središču mesta. Ukinili so ga leta 1945, hkrati z "Gradjauskim" in HAŠK-om, ko so prišli na oblast komunisti in ko so morale številne tradicije -tako kot danes - preprosto izginiti in se umakniti novim.
"Concordia" je bila znana po svojih nogometaših, atletih, roko-metaših, hazenašicah (svetovne prvakinje 1934!), hokejaših na travi in ledu, tenisačih in drugih. Bila je znana tudi po tem, da so v njenih vrstah tekmovali številni Slovenci, ki so v teh letih, med dvema svetovnima vojnama, prihajali v Zagreb na delo ali študij. Ravno "Concordia", ki je imela svoje igrišče-stadion na današnji Kranjčevičevi ulici, sedež pa v "Kazališni kavani", je bila znana kot "slovensko" športno društvo, čeprav je bila seveda večina članov Hrvatov in pripadnikov drugih narodnosti in manjšin.
"Concordijaši" so nosili zelene majice z belo črto ali z veliko črko C na prsih in bele hlačke. Po tem so se razlikovali od ostalih znanih zagrebških klubov. "Gradjanski", na primer, je bil modre barve, kot pozneje "Dinamo" in danes "Croatia", tradicionalna barva kluba študentov in akademikov HASK pa je bila rdeča.
V najbolj znanem in priljubljenem športu - nogometu - je bila "Concordia" prvakinja Jugoslavije leta 1930 in 1932, v NDH pa je osvojila prvo državno prvenstvo leta 1942.
Ob koncu tridesetih let je bilo v "Concordii" dobesedno vse polno Slovencev: člani prvega
moštva so bili Belak, Rakar, Vidmar in Kogoj - vsi slovenskega rodu, povečini iz Štajerske, ki je bila v tistem času močno usmerjena proti Zagrebu. Slovenci so bili opazni tudi v delovanju zelo močnega atletskega kluba, o čemer še danes pričajo številni dokazi, Našla sem poročilo s prvenstva Jugoslavije v krosu, ki je
bilo aprila leta 1937 v Celju. Organizator krosa je bil celjski klub "Jugoslavija" (sic!). Na koncu tekmovanja je prvo mesto slavila "Ilirija" iz Ljubljane, toda z enakim številom točk, kot dru-gouvrščena zagrebška "Concordia". Ljubljančani so zmagali, ker so imeli eno posamezno zmago več. Poročevalec tedanjih "llustrovanih sportskih novosti", ki so izhajale v Zagrebu, je obširno opisal prvenstvo v Celju. Med drugim je omenil, da sta za zagrebške "zelene" nastopila tudi Slovenca Franc Srakar i Anton Starman iz Ljubljane, ki sta se po vidnih uspehih v teku na srednje in dolge proge, toda po prepi-
				
				SVET OKOLI NAS
ru s svojim matičnim klubom znašla v Zagrebu.
Franc Srakar, danas že krepki 85-!etnik jc pred dvema letoma v pismu redakciji Vjesnika mdi sam opisal to obdobje, v katerem so številni Slovenci gradili ali nadaljevali svojo športno kariero ravno v Zagrebu. Srakar, ki se vsega dobro spomni, je bil dejaven tudi v našem Nakiču. V Narodni knjižnici in čitalnici je kot pomočnik Hinka Nučiča celo igral ali režiral nekatere slovenske gledališke predstave. Spoznala sem ga precej po vojni v Ljubljani. Srakar, nekoč izvrsten tekač na 400 in 800 metrov, je bil velik, plečat in močan. V tem času je bil mednarodni atletski sodnik, navzoč na vseh velikih tekmovanjih. Upam, daje še vedno dobrega zdravja.
V Novem odmevu sem že pisala o tekaču Jožetu Kotniku, prav tako Slovencu, nekdanjemu rekordeiju Hrvaške v teku na 151)0 metrov, izvrstnem atletiku, ki je v Zagrebu umrl mlad, za tuberkulozo, pokopan pa je na Mi-nigoju. Med drugo svetovno vojno so bili v Zagrebu atletski dvoboji tekačev Viktorja Flassa iz IlAŠK-a in Jožeta Komika iz "Concordie" prava športna poslastica, zaradi katere je v Maksi-mlr ali v Kranjčevičevo ulico prišlo tudi po 7 tisoč ljudi - kar je resnično veliko za tedanji Zagreb.
Zelo me boli, ko berem in poslušam, da bodo podrli zgodovinsko atletsko stezo na stadionu v Maksimirju, oziroma, da bndo podrli stari stadion "Con-cordie" (danes "Zagreba"), da bi no tem mestu zgradili moderen ■l.inovanjsko-posiovni prostor. I radicije izginjajo ena za drugo • kdl da nikomur ni nič mar.
Za konec samo še ta podatek. /adnji predsednik (pročel-nik) športnega društva "Concor-dia"je bil pred koncem vojne leta 1044 ustaški poveljnik letalstva, "krilnik" Vladimir Kren, tudi on je bil po poreklu Slovence, iz okolice Rakeka. Tako se potrjuje, daje bila "Concordia" resnično in skoraj v vseh obdobjih - tudi slovenska.
Olga Šikovec-Luncer
VOJNA TAJNA - STROGO TRANSCENDENTALNO
Če ste slučajno pozabili... RELIGIJA NACIZMA JE STRUP ZA NAROD!
DB
a bi lahko etnični ansambli subjektov, ki so bili indoktrinirani z nabojem nacizma, medsebojno ani-hilirali in s tem prepustili prazen prostor vojni nizke intenzitete, je po Hartree-Fockovi aproksimaciji sa-mousklajenega polja centralnih sil v naravnih procesih, ki težijo k labilnemu ravnovesju v prostoru, na časovni odvodnici dvojne vijačnice molekule DNK (Francis Crick, James S. Watson in Maurice Wiikins, Nobelova nagrada za medicino in fiziologij u, Stockholm '62), ki povezuje neživi svet z živimi proteinskimi formami genetskega koda memorij, potrebno, da se ti ansambli etničkih grup delno v ekstremih izničijo. Tako bi preostanek gravitacijskega jedra ansamblov mogel preživeti v simbiozi z ostalimi preostanki etničnih ansamblov, ki so že porabili svoje potencijalne energije, s spuščanjem na nizke nivoje medsebojnih plemenskih bojev. Tako bi se prostorsko-časovna funkcija stanja iznivelirala v čas različnosti, ki povezuje, premostile bi se različnosti razdvajanja, ki so v vojni nizke intenzitete, indoktri-nirane z nacizmom, privedle do borb ter z izsevanjem energije potegnile etnične ansamble v nižji orbitalni tok preteklosti.
Resnico sploh ni zdravo razšitjati. Za subjekt v ansamblu to lahko pomeni smrt, če se slučajno znajde v dosegu centrifugalnih sil, prepojenih z nacizmom.
Tako kot planet, ki ga najbolj poznamo, Zemlja -po ekliktiki naredi letno eno revolucijo okrog svojega gravitacijskega jedra, tako zvezda, iti umira, Sunce, skupaj z njim, kot središčem planetnega sistema, napravi spiralo na časovni odvodnici, kar za etnični ansambel pomeni, da je včeraj bilo - včeraj, jutri pa bo - jutri. Nobeno "danes" ni več "včeraj" Versaillske pogodbe ali Brest-Litovske-ga separatnega miru. Ta "včeraj" lahko koincidira z "danes" na časovni odvodnici, oziroma na odvodu časa zgodovinske vijačnice. Toda spuščati se po njem na preživelo "včeraj" z izgubljanjem potencijala, uničevanjem pridobljenega znanja, dobrin in autokefalriih ansamblov, je enako samomoru teh ansamblov in nenaravni tok, ki bi mu entropija sistema padala (vrtim, obračam, tisti del energije, ki se ne more več spreminiti v delo), kar pa za Uni-verzum, katerega del smo, niti slučajno ni mogoče.
In kako dobro je, da resnično ni mogoče!
Resnica je tako enostavna, da jo lahko razume trinajstletni otrok. Veliki Albert Einstein (Eden kamen) je enostavno pokazal jezik. Težko pa resnico razume "profesionalni" politik.
Univerzum in svet, v katerem živimo in ki ga sanjamo in živimo, je stkan iz "babušk". Poznamo eno, mogoče eno ispred malo manjšo in eno iza malo večjo. Vse so po obliki podobne, enakih konstrukcij in jih je neskončno mnogo ter se nizajo v nekakšnem brezkončnem prostomo-časovnem stožcu, Nekaj vedeti to-
rej pomeni razumeti informacijo dogajanja v družbi, dogajanja v naravi, v atomskih in subatomskih procesih, v takoimenovanih mikroprocesih ("mali babuški") in nekaj vedeti o procesih, o katerih nam poročajo astronomi (to je tista "večja babuška"), o valno-korpus-kulami naravi materije. Trinajstletni otrok bi rekel: "Sončni žarek skozi luknjico na mračnem podstrešju in prašni delec, ki lebdi na njem", kar je spoznal že Luc-retiae pred 2000. zemeljskimi revolucijami.
Znati - pomeni vedeni in razumeti:
-	da entropija Unšverzuma raste po meri vseh "babušk"
-	da se procesi dogodkov nizajo na časovni odvod vsaj dvojne vijačnice
-	da so procesi dogodkov ireverzibilni in neponovljivi
-	da se dialektika materije in dialektika duha, udejanja v Heglovi idealistični triadi teze, antiteze in sinteze, ta pa je spet nova teza za sledečo triado v nadgradnji etc. Triado potrjujejo zgodovinska dejstva premikov etničnih ansamblov po topografskih prostranstvih Evrope, pogojenih z morfološko-reliefno danostjo, s podnebjem, z natali-teto in z nietzschevsko "Močjo volje".
Vse, kar seje zgodilo in se zdaj dogaja na balkanskem prostoru, se je zgodilo in je neponovljivo.
Residui etničnih ansamblov, ki so odigrali "indijanske vojne igre" in (če že hočete) tudi "balkanske vojne igre", bodo enkrat zapopadli, da so jim pradedi pisali "scenarije" teh iger in jih zapuščali v zgodovinsko zapuščino, dediščino, ne kot obremenitev, ampak morda ravno za poduk, da bi preostanki ostankov mo-
f—. gh preživeti in si poiskati čar simbioze _ različnosti, da ne končajo v "rezerva-lih", kjer bodo strogo čuvani, kot živi fosilni ostanki umirajočih zasnov borcev, ki jim je obrnjena veščina "la guerre pour ia guerre - 1'art pour l'art" pomenila več, kot pa sožitje in blagostanje lastnih narodov, "manjšoj" ali pa "boljšoj" ali pa samo narodnosti v ansamblu.
Nihče ne želi živeti končano bodočnost nedovršene preteklosti. Na vso srečo to niti ni mogoče in tako strah stilistične možnosti, takšne enkratne resnice, neponovljivo odpade.
Odpade, če že hočete, tudi po mnenju Ludvviga Boltzmanna (1864 - 1916). V njegovo nagrobno pioščo je vklesana njegova znamenita, tako enostavna enačba, ki pravi, da je entropija sistema enaka produktu naravnega logaritma verjetnosti vseh dogodkov v sistemu (termodinamična verjetnost), ki naj bi se premikali, in Boltzman-nove konstante njihovega kaotičnega gibanja.
S = k , !nW	k = 1,380662 10 " J/K
Boitzmannova konstanta
Sistem mora imeti entropijo in ona mora imeti na njegovi časovni odvodnici tendenco rasti, da bi bi! sistem mogoč in racionalen, a ne transcendenten.
Borut Aparnik
ZA VSAKOGAR NEKAT
PRISPEVEK K TEHNIKI PREŽIVETJA V MEGAPOLISU (II.deK)
K,
l o sem bil oirok, sem rad hodil k stari mami, ki je živela na vasi, pri Brežicah. V življenju sem se pogosto spomnil tega prizora: po dvorišču moje stare mame sem ter tja živahno hodijo kokoši in iščejo nesrečnega črvička. Nekatere samo tu in tam malo pokiempljajo po zemlji, predvsem pa opazujejo, kdo bo kaj našel, da bi brž nato prve stekle in skušale odvzeti dobrino, pridobljeno s poštenim delom. Največkrat se je končalo z delitvijo, marsikdaj pa na škodo tistega, ki je jestvino pridelal.
1.	Otroci Ostapa Bendera
V družbo je prišel nov član. Spoznali so se po naključju, pri pijači, športu ipd. Njegova zgodba je brezhibna: prišel je iz tujinea tu se namerava naseliti in začeti s poslom. Šannlra s pripovedovanjem o tujini, je doher "vicmaher", hitro se vključi v skupino. Začne si sposojati manjše zneske denarja, ki jih natančno in pravočasno vrača in si tako pridobi zaupanje. Za nekaj dni izgine, ko se vme, ni vesel, kot ponavadi. Je potrt in družba iz njega komaj izvleče, kaj ga tare: Našel je poslovni prostor (življenjska priložnost!), do jutri popoldne mora dati 10,000 mark pologa, sicer bo prostor prodan drugemu, ki že čaka v vrsti. Ne ve, kaj bi storil, saj nima nobebe možnosti, da bi v tako kratkem času prišel do svojega denarja v Avstraliji. Seveda mu družba takoj priskoči na pomoč: hitro se dogovorijo, kako bodo zbrali denar in že prihodnji dan mu ob dopoldanski kavici izročijo potrebno vsoto. Vljudno se zahvali in obljubi, da bo denar vrnil v štirih, petih dneh, na gala večerji ki jo bo organiziral v zahvalo. Potem odide in ga ni nazaj. Denarja tudi ne. Bralci z višjim IQ so že uganili, da tudi gala večerje ne bo.
2.	Bi šli radi na dopust v tujino ?
Med pošto (med računi in opomini) opazim pisemce, s katerim mi končno nekdo noče samo
pobrati denarja (kot plinarna, elektra in podobni), temveč mi nekaj brezplačno ponuja. Hura. V reklamni akciji ne preveč znane turistične agencije sem dobil nagrado - teden dni počitnic v prvorazrednem hotelu. Z drobnimi črkami so na dnu papirja napisani pogoji : - oseba mora imeti 25-55 let in mora biti poročena - letalske vozovnica se mora kupiti v agenciji, ki organizira pot - priporoča se podaljšnje dopusta po ugodnih cenah.
V povabilu je naveden samo naslov, tako da se obdelava nadaljuje v osebnem stiku. Tokrat vabila verjetno niso pisali trdi profesionalci, saj je navedena tudi telefonska številka. Pokličem.
Katero kategorijo ima hotel? Visoko. Katere storitve so vštete? Spanje in zajtrk. Je hotel blizu drugih lokalov? Molk. Koliko stane menu za kosilo? Ne vedo. Koliko stane letalski prevoz? Pridite, se bomo dogovorili.
Po minuti pogovora vprašam, koliko je sploh vredna nagrade. Sogovornica se izmika, ko vztrajam, pove, da gre za 400 mark. Predlagam, da nagrado prepustijo drugi zainteresirani osebi za 50% tega zneska, meni pa naj izplačajo 200 mark. Telefonska veza je prekinjena, Slabe linije.
3. Potrebujete denar ?
Varijanta ni nova, je pa neverjetno, kako tu in tam vžge. V pismu je 5 naslovov. Na prvi naslov pošljete 50 mark, napišete pet podobnih pisem, svoje ime postavite no peto mesto in vse pomaknete za eno mesto navzgor. Prvi izpade, drugi postane prvi in tako naprej. Seveda - igra se širi. Ko pridete na prvo mesto, boste dobili nič manj kot 156.250 mark! V pismu se znajdejo še primeri o ljudeh, ki jim je igrica spremenila življenje in prošnja, da verige nikar ne prekinite. Če si v lahkem napadu paranoje zastavite nekaj vprašanj, igrica ni več tako logična kot na prvi pogled. Kaj je s tistim, ki je igro začel? Ta bo dobil petkratno vplačilo in izpadel. In še nihče ni videl seznama z manj kot petimi imeni.
Potem pa matematika. Da bi nekdo dobil polno vsoto, je potrebno prebivalstvo enega manjšega mesta. Da bi vsi prebivalci tega mesteca, ki sodelujejo v igri, dobili polno vsoto, ni dovolj prebivalstvo Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine skupaj. Za vse njih pa je šestkrat premajhno prebivalstvo cele zemeljske krogle, tudi če štejemo otroke, starejše od treh mesecev, starejše od 90 let in prebivalstvo Somalije, 50 mark ne zasluži v vsem letu. To pomeni, da je treba kombinacijo širiti v vesolje, do Marsa in naprej.
Seveda je to samo majhen izbor iz bogate zbirke trikov, v kateri se za vsakega najde nekaj.
Majhno preventivno
navodilo:
Če pridete v skušnjavo in popustite pri takšni potegavščini, naredite tole: 1. doma poščite široko kuhinjsko desko 2. primite jo močno z obema
rokami 3. udarite se naravnost po glavi 4. ponovite (Avtor ne prevzema odgovornosti za spremljevalne pojave. Kontraindikacije niso znane),
Di: Waldemar von Bauer
P.S. Ponujam Vam enkratno priložnost. Vsi bralci "Odmeva" - vplačajte po 30 kn. Izžrebane bodo tri nagrade:
-	prva: 30 % skupno vplačanega zneska
-	druga: 15 % skupno vplačanega zneska
-	tretja: 5% skupno vplačanega zneska
Razliko zadrži organizator za kritje
stroškov loterije. Izidi bodo objavljeni v Uradnem listu Nove Kaledonije, vsakokar še v tem letu.	Silvester Kmetic
NE POZABIMO SLOVENSKIH JEDI
PEČENA KAŠA Z JABOLKI
Potrebujemo: 1 liter mleka, sol, 2 del prosene kaše, 5 dkg margarina, 2 dl kisle smetane, 2 jajci, sok 1 limone, 3 žlice sladkorja, 3-4 jabolka (1/2 kg).
Priprava: V mleko damo sol in margarino. Ko zavre, zakuhamo oprano proseno kašo. Med kuhanjem jo večkrat premešamo. Vre naj počasi 20-30 minut. Zgoščeno odstavimo, da se ohlaja. Medtem zmešamo 2 žlici smetane, malo margarine, rumenjaka, sladkor in limono. Dodamo skuhano kašo in nazadnje sneg iz beljakov. Pekač za narastke namažemo z margarino, vlijemo polovico mase, potresemo z naribanimi
jabolki, ki jih po okusu osladkamo, ter pokrijemo s preostalo kašo. Po vrhu namažemo s smetano ter pečeno v pečici pri 200oC pol ure, da naraste in zarumeni. Ponudimo toplo. Po želji lahko prelijemo s sadnim sokom ali z naribano čokolado. Če dodamo še skodelico čaja ali mleka, bomo imeli prijetno večerjo.
Ivanka Nikčevič
PRIMORSKA MINEŠTRA
Potrebujemo: 2 1 vode, 100 dag zelenjave: cvetače, zelene, korenčka, pora, zelja, rumene kolerabe itd., 5 dak prekajene slanine, 2 žlici olja, 1 čebulo, 4 žlice riža, 2 žlici paradižnikove mezge ali 5 svežih pardižnikov, 2 žlici nastrganega parmezana.
Priprava: Jušno zelenjavo očistimo, operetno in na drobno narežemo. Slanino narežemo na majhne koščke in na drobno sesekljamo čebulo. Na ogenj pristavimo kožico z oljem, ga
razgrejemo, stresemo vanj slanino, jo pre-pražimo in nanjo stresemo čebulo. Ko zarumeni, dodamo jušno zelenjavo in olupljen ter razrezan svež paradižnik. Pražimo približno 10 minut. Nato zalijemo z juho ali vodo in pustimo počasi vreti. Ko je zelenjava že skoraj mehka, zakuhamo riž, dodamo paradižnikovo mezgo, če smo se
odločili zanjo, In solimo. Nazadnje jed potresemo z nastrganim parmezanom. Slavica Benko
SEBffiW
OTROŠKI KOTIČEK
DRAGI 011K0CI
i^uredništvu Novega odmevu smo se odločili, da bom dei prostora namenili tudi najmlajšim Slovencem tukaj v Zagrebu. Poimenovali smo ga kar Otroški količek. Gotovo vas zanima, kaj je lo? Takole si ga predstavljamo mi, vi otroci pa ga lahko tudi spremenile. Sem boste pisali svoje zgodbice in v njih opisali, kaj se vam je lepega zgodilo, kje ste bili, kaj ste tam počeli, ali imate doma hišnega ljubljenčka - mucko, kužka mogoče tudi papagaja - kako se z njim igrate ali pogovarjate in še veliko drugih stvari, ki vam bodo prišle na misel. Seveda bomo zelo veseli, če nam boste svoje_ zgodbice tudi likovno opremili. Če še ne znate pisati, pa nam narišite risbico. In Se nekaj. V uredništvu vemo, da
vam bo slovenščina delala preglavice, zato se nič ne bojte, kar ko-rajžno vprašajte svoje mamice in očke, dedke in babice, pa starejše sestrice ali bratce, naj vam pomagajo. Prvič bo mogoče težko, drugič pa bo že lažje. No, v tej rubriki bomo objavljali tudi nagradne križanke - pa ne take težke - čisto lahke, dajih boste lahko rešili tako tisti "ta mali" kot tudi tisti "ta velt-ki".Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali tri in jih nagradili. Kakšne bodo nagrade, je še skrivnost, obljubim pa vam, da se jih boste zelo razveselili. Slovenski dom vam skupaj z uredništvom Novega odmeva pripravlja še eno presenečanje. Jeseni - verjetno septembra - bomo v Slovenskem domu enkrat na mesec pripravili ttro pravljic. Kaj bomo tam počeli? Prebrali bomo kakšno pravljico, na primer tisto o Mačku Muriju ali pa tisto o Rdeči kapici ali pa o Janku
in Metki, pa o Juriju Muriju, ki je raje odšel v Afriko, samo zato, ker se ni hotel umivati, pa še o mačku Radomišu, že ime vam pove, daje imel rad miške, pa ne za kosilo, rad je bil njihov prijatelj. Kd bomo knjigo prebrali, bomo zgodbico še narisali. In ko bomo imeli dovolj slikic, bomo naredili razstavo za mamice in očke, babice in dedke, pa tete in strice in za vse tiste, ki bi jim radi pokazali, kaj smo delali v Slovenskem domu. Kaj nam vam še rečem? Kar pogumno list papirja v roke, kajti v uredništu komaj čakamo na vašo pošto. Pošljite nam jo, ali pa jo kar sami prinesite k nam. Naš naslov pa tako poznate:
Slovenski dom Novi odmev -Otroški kotiček Masarvkova 13/1 10000 Zagreb Ko "boste pošiljali rešitev križanke, pa dopišite še - Nagradna križanka.
Slavica Benko
_
Odabrani likovni radovi u Osnovnoj školi Voltino, poslani su na državni natječaj, na kojem su sudjelovale Osnovne škole iz cijele Hrvatske, Pristiglo je oko
6.000 likovnih radova. Od tih ra-dova 530 odabranih bilo je iz-Ioženo u Muzeju Mimara - tje-kom travnja mjeseca 1997. god. pod nazivom - Uskrs i dijete. Tom pritikom Luka Bnšac naš umik i član Slovenskog doma, čiji je likovni rad odabran, i iz-ložen, s radošču i ponosom se fotografi rao. Luka je od nastav-ničkog viječa na kraju III. razreda bio nagraden, što je bio jedan od daka, koji je likovno predstav-Ijao njihovu školu. On i dalje marljivo ena.
Baka Marta i djeda Zvoni-mir Beker
Narisala Petra Sallar, 5 let
Tki mucke
V soboto sem obiskal teto Minko in strica Toneta. Muca Pika je dobila tri mucke. Ime jim je: Črnko, Žutko in Pikica. Ves dan sem se igra! z njimi, Žutka sem pocukal za repek. Mucke sesajo pri mami muci. Ko so mucke počivale, sem v kurniku pobral tri jajčke. Rad bi imel dve mucki Zutkota in Pikico. Tati in mami pravita, da moram še malo počakat. Jurij Benko, 8 let
F OH STRh*.
Sestavil; Jote Petelin	Narisal: Božo Kos
SLIKOVNA KRIŽANKA
kaj je na slikah, in vpiši v lik tako, kot kažejo puSčice. Za lažje reševanje je nekaj črk že vpisanih v lik.
NOVI ODMEV ŠT. 5
ISSN 1331 - 548X
Ali ste vedeli..,.
... da so v Istri leta 1S7S ustanovili Slovensko-hrvaško politično društvo, ki je imelo značaj politične stranke. Izdajalo je dve glasili - za Hrvate Naša sloga in za Slovence Edinost.
... daje Primož Trubar (15081586) obiskoval kaptolsko šolo na Reki, kjer je spoznal glagoljico in hrvški jezik ter navezal tesne stike s hrvaškimi reformatorji.
... da so v 19. in 20. stoletju znamenito zdravilišče Rogaška Slatina obiskovala tudi številna znana imena tedanje Avstroogrske, med njimi Josip Ju raj Strossmayer, ki je bil tam prvič leta 1866, zadnjič pa leta 1904.
... daje kranjskemu plemiču in polihistorju Janezu Vajkartu Val-
vasorju (1641 - 1693) pri bakrorezih in zgodovinskih študijah dve leti pomagal hrvaški književnik Pavao Ritter Vitezovič (16521713). Za delo Slava vojvodine Kranjske je prispeval podatke o Hrvaški, v Valvazoijev obsežen grafični album Topographia Duca-tus Camiolae Modemae, tiskan leta 1679, pa je uvrščenih celo 54 Vitezovičevih bakrorezov.
... daje hrvaški izumitelj srbskega rodu Nikola Tesla leta 1878 krajši čas živel v Mariboru. Decembra tega leta, ko je zaradi težav s štipendijo začasno opustil študij v Gradcu, je v neki mariborski gostilni ob večerih kartal.
... prvo slovensko dramsko delo, ki so ga uprizorili v Zagrebu (8. decembra 1895) je bila igra Janka Kersnika in Josipa Jurčiča Beri-
te novice. V predstavi v slovenskem jeziku so igrali hrvaški umetniki Anic, Sumovska, Freudenreich, Do prve izvedbe kakšnega slovenskega dramskega teksta v hrvaščini je prišlo šele leta 1900, ko so v Zagrebu uprizorili dramo Ivana Cankarja Jakob Ruda. Za prevod in režijo je poskrbel Ignacij Borštnik, kije odigral tudi naslovno vlogo.
... da je znana slovenska pisateljica Zoflta Kvcder (22.4.1878 Ljubljana • 21.1.1926 Zagreb) dolga leta živela na Hrvaškem. V Za-gTeb se je priselila med prvo svetovno vojno in se kmalu poročila s politikom J. Demetrovičem. Roman Hanka (1928) je napisala v hrvaškem jeziku.
... da zgodovina hrvaško-slo-venskih vezi v medicini seže v leto
1866, ko je bil za člana novoustanovljene Akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu izvoljen Janez Bleiweis pl. Trsteniški, slovenski zdravnik, veterinar, politični prvak in predsednik Matice slovenske.
... daje v teh dneh minilo 100 let od rojstva hrvaške igralke slovenskega rodu Vike Podgorski (13.5.1898 Bistrica v Rožu -12.7.1984 Maribor). Na odru Hrvaškega narodnega gledališča je ustvarjala od leta 1921, ko se je v Zagreb priselila skupaj s svojim soprogom - slovitim igralcem in režiserjem - Hinkom Nnfičein.
llinka Todorovski
Vir: Hrvati v Sloveniji, zbornik del, Institut za migracije i narodnosti, Zagreb 1997
Naslovnica: Krešimirjev trg. Novi odmev izdaja Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba s pomočjo Ureda za etničke i nacionalne zajednice ili manjine Republike Hrvatske in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Za izdajatelja: Darko Šonc. Urednik: Silvin Jerman. Uredništvo: Miroslm'a Marija Bahun, Slavica Benko, Marijan Horn, Polona Jurinič, Ivica Ktffiej, Cvetka Matko, Franc Strošek, Darko Šonc. llinka Todorovski (pregled, priprava in oprema besedil). Oblikovanje in prelom: Ljudevit Gaj. Tisk: FS d.o.o., Masarykova 28, Zagreb. Izhaja občasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 500 izvodov. Naslov uredništva: Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, Masarykova 13/1, 10000 Zagreb, telefon/telefaks: ++ 385 I 421 985, e-mail: slovenski-dom@zg.tel.hr
MERKUR3
; TRGOVAČKI CENTAR
Kelekova 18a, Zagreb - Sesvete
2<