Izhaja 1. in 10 dan vsacega meseca.
Velja za celo leto 3 gold. za pol lota gold. 1.50.
Vrednižtvo, opravništvo: Krakovski nasip at. 10.
Ljudski Glas.
Inserati: Petit-vrsta, ako se lkrat tiska 5 kr., 2krat 4 kr. in ako se JJkrat ali večkrat tiska 8 kr.
ttokopisi sc no vračajo.
Na nefrankirana in pisma brez podpisa se no ozira.
3. številka.
V Ljubljani dne 1. februvarija.
II. leto 1883.
Zopet enkrat.
Nerad, jako nerad se človek spominja neprijetnih dnij. Vesel pripoveduje o blažili Časih, o dneh, ko mu je bila sreča milejša, toda o nesreči, o življenja viharjih molči, njih se ne spominja rad. Pride pa čas, ko mu sredi veselja privabi žalostna preteklost solzo v oči. Otre si jo, skrivaj si jo otrč, kadar pa mu privre solza za solzo ter mu rosi lica, tedaj ne more več prikrivati ljudem svojih notranjih čutov, svoje žalosti, tedaj si skuša razvedriti duha s tožbo in sočutjem.
Tak6 je tudi pri nas. Molčati smo hoteli in prikrivati nevoljo svojim neprijateljem, sv. pismo pa pravi, da ena sama kužna ovca okuži sto in sto zdravih. Tu pa imamo toliko kužnih ovac v podobi narodnih „kadetov", da bi leliko okužile vse ljudstvo, in če bi mi mirno gledali to početje in ne zavirali po svojih močeh stezd v pogubo, imeli bi na včsti, da nijsmo storili ničesa za ljudstvo, da smo hladnokrvno gledali njegov propad, akopram nas veže obljuba uže od pričetka našega lista: boriti se za pravice zdravega, neokuženega ljudstva. Kaj nam torej koristi molčanje, ko sovražniki ne jenjajo zasmehovati niti najblažjih mislij in namenov. Oni zasmehujejo vse križem, kar jih zbada v oči, kar jim predstavlja njih krivičnost. Oni skušajo otemniti žarijo, katera se prikazuje trpečemu ljudstvu na obnebji, ter ga voditi vedno še po temoti za seboj. Toda v tej temoti spodtakujejo se tudi sami; tudi njih pot nij več gladka, kajti ljudstvu se blišči, ljudstvo vidi, kedo mu želi dobro, iz srca dobro, in kedo mu zopet le radi lastnih dobičkov in slave streže. In kedo bi tudi tega ne izpoznal? Kedo bi bil proti našemu svetu, ako ne iz lastne dobičkarije?
Ne mislite pa, da članek, katerega ravnokar berete, draži nasprotnike; ne, oni so sami
zdraženi uže od nekedaj zoper nas, naše molčanje pa jim celo ugaja, da lažje trosijo med ljudstvo neresnico. Oglasili smo se torej zopet enkrat po daljšem prestanku ter na novo naslikali nesramno nasprotnost narodnih „kadetov“, ali kakor smo jih uže davno krstili. Ne prepiramo se radi in vendar je mnogokrat prepir koristen napredku.
Ko bi mi vse napake v lastnem taboru prikrivali in le nas Slovence vedno za lepe in nedosegljive imeli. potem je pri nas vsak napredek nemogoč. Mi hočemo pa zmirom bolji in bolji postati, zato si moramo sami slovenske značaje oblažiti, oplemeniti, da postanemo vredni svobode, vredni samouprave.
Kaj koristi Lahom, da so dosegli politično neodvisnost, ko pa niso za to skrbeli, da bi narod izobrazili za hrabrost, plemenitost in vernost. Lahom se lahko vsak dan neodvisnost zopet vzame, ker nemajo dovolj moralnih in telesnih sil, da bi svojo svobodo branili, ampak se naslanjajo le na diplomatične zvijače, na bombe, ki se skrivej vržejo, in na zahrbtni nož; v odkritem boji pa navadno podležejo. Mi pa nočemo kakor Cavour, da bi naš narod svobodo in samoupravo dosegel po kaki zvijači, po ropu ali zahrbtnem umoru, ampak hočemo, da si jo pribori v poštenem, odkritem boji, in da si jo potem tudi za vse čase ohrani, če pa hočemo to doseči, moramo naš narod ne samo politično, ampak tudi moralno izobraziti, mi mu moramo v srce vcepiti hrabrost, odkritosrčnost, odločnost, človekoljubnost, sa-mostalno mišljenje, značajnost, požrtvovalnost in vztrajnost; predvsem pave lenost, ker ta je vir moralne moči.
To je velik princip, velika pedagogična naloga, katere naši učitelji ne izpolnujejo, torej jo moramo mi časnikarji.
Ce pa hočemo to nalogo izvršiti, moramo v domačem taboru grajati, kar je graje vredno, in le ta namen imamo pri svojih polemičnih spisih. Mi ne iščemo bogastva, ampak srečni bomo, če naši spisi kaj pripomorejo, da bodo naši otroci in potomci v srečnejših razmerah, nego je sedanji slovenski rod; mi ne iščemo časti, akoravno jo zaslužimo, ker se za ljudski blagor žrtvujemo; mi iščemo le blagor naroda našega in kažemo pota, po katerih bi se morda dosegel. Če se pa nahajajo takozvani »narodnjaki", ki v sveti ideji rodoljubja iščejo le svojo čast, svojo mogočnost, svoj dobiček, pri tem pa le splošni napredek ovirajo, ker boljšim možem na krmilo stopiti ne pustč, potem moramo take ljudi v pravi luči pokazati.
Izvirni dopisi.
Iz Maribora, meseca januvarija. (Mesto Maribor in njega posebnosti, ali enomesečno bivanje Slovenca v Mariboru.) — Dalje in konec.
Toda moj prvi sprehod po mestu bil je dosti napornejši od ravnokar opisanega. Mestne novosti! topli popoludan, drugi način živenja, vse to se je s posebno močjo vdiralo mi v dušo, in čelo mi je vroče palilo. „Hobe die Ehre“, „Kflša ma Djena“ (gehorsamer Diener), „Mein Complement", taki in enaki čudno doneči pozdravi, ki jih na stotine dnevno v Mariboru slišiš, pa so mi dali vedeti, da se resnično nahajam v potujčenej zemlji, v nemčurskem gnezdu. Toda drži se fante! dejal sem sebi, vsaj vere in narodnosti morda tudi tu ne boš zatajil, kajti gledal boš še vedno lahko nazaj na svoje domače gore, našel si tudi tu prijateljev, ako bodeš možak za to. Toraj pogum!
Dostavljam toraj tu, kar sem še pozneje meni zanimivega in posebnega opazil.
Zabavni del.
Do prihodnje pomladi.
Zarudeli so oblaki na nebu, sivkasti oblaki, ki so se z naglico vznašali k zapadu. Močen veter je pihal od vzhoda, vendar tako vlažno, takč blagodejno — oh, pomlad se približuje, in to čuti vsako drevesce, na čegar vejah poganjajo zeleni popki, toda verjetno še ni, da bi ostalo tako, vsaj leži še sneg na temenu gord naokrog, morda visi tudi zgoraj še kateri in mora doli — mora.---
Mračno zavčso na zapadu je sedaj veter razgrnil, a ognjeni krog oživljajočega solnca je razmetaval naokolo iskreče žarke, da so kar v zlatem krasu zagoreli po vejah grmičja in drevja viseči mirijadi kapljic od nedavno padlega dežja. Kraljevsko solnce zasijalo je veličasno — naposled in zapadalo vnovič za oblake nižje in nižje. Besen veter vprl se je ob nje in razgnal jih, toda — le krvava zarija kazala se je še na obnebji, velikolepega solnca tu nij več. Čudno, tesnobno čutilo spreleti dušo, kakor da pi ono nikdar več vzhajati ne imelo, kakor bi se bilo poslovilo na veke — — kakšen blagor ta, da bode jutri po spanku, ki ga čez kratko započ-nemo, še nemara pred nami zopet pozdravljalo zemljo, katero jo sprejme z žvrgolenjem škr-jančkov — ali, toda ali V — —
V čistem, migljajočem lesku zasvetila je zvezda večernica in čez kratko tu a tam tudi nektera manjših njenih sester, in pozneje tudi krasna, bleda, od pevcev vseh narodov poveličevana luna, ki je veličasno in prenežno izstopila izza vrhov sivkastih gora. Čudno se nasmiha! tako kakor se k veselji sili lice, obledelo od žalosti, kateremu ni za smeh.
»Vidite, kako mesec na nas gleda, glediva raje v tč daljne leskeče se zvezde; tako je delalo jih že toliko pred nami, in ni to sicer nič novega, toda mikavno in krasno ostane to vedno!" Tako je govorila deklina. Sivi ogrtač zlezel ji je dol na rame, okrog glave pa se motal zav6j vsled večernega piša. Mlad mož je korakal poleg nje in vedla sta se.
„Zastonj mi omenjate, za ničesar nemam več oči niti sluha, gorko mi je vse mišljenje, razčiljen sem nad vsem in tudi sam nad seboj.*
„Ne tak<5,“ reče zopet deklč, ožje se v ogrtač zavijaje, kajti hladen veter je zavčl. „Razkošna, bogata je priroda in bedni porug-ljivec je vsak, kdor se dolgočasi v njej; tajno-polni, nezapopadljivi čari prevzemajo čutstva duše človeške, ki jih je mogoče s skromnim, nježnim stikom v občevanji društvenem pojmiti in ponašati se z njimi. To kar vse to dela v vaših očeh neznatno, je edino le vaša enostranska subjektivna tesnost, ki se se vč da še povečava z najmanjšim dotikom v bitnosti ranjeni. Ne dopustite, da bi vas nadvladala, gospod Veltavski".	/o
„0 moja draga, čutim, da mi manjka močf.“
„Za Boga, umirite se,“ prosilo je dekle zamišljenega mladenča, naj si tudi se je rosilo njeno ok6. „Spomin, da se mučite takč čez mero, žalil bi me še tem globejše, ter mi delal vašo nepričujočnost še manje znosljivo. Vsaj mnogo, neverjetno mnogo prenese človek, človeška duša je močna, močnejša kakor si misliti zamoremo. Nemara, da lehko, kakor poletna noč, preleti to leto, vsaj ste rekli, da se vaša ločitev podaljša le do prihodnje pomladi."
„Da, do prihodnje pomladi", reče Veltavski temno, „tako sem rekel, ali —" in pri tem se je spremljevalki naravnost v oči ozrl, »ali kdo vč, če ne bo že čez eno leto pomladni vetrič razmetaval moj pepel."
Deklica je umolknila. Kakor mrzla roka vlegla se ji je bolest na srce, solza se je otrla ji z očesa in padla na njegovo roko. Veltavski se je zgrozil, bfidlo ga je to.
Mesec je svetil kakor svetloba dneva, veter se je nekoliko utišil. „Odpustite, bil sem mehak," spregovoril je čez kratko Veltavski. Ni odgovorila. Kakč je obžaloval sedaj, da ji je dal se svojo elegično opomnjo povod k turobnosti! Bila je tak6 tiha, mirna; pokojno je odgovarjala na njegova očitanja — videti jo zopet tako — kaj bi bil dal za to! Veter prestavši za trenutek, se je spet probudil in vihral ter prignal zopet oblake, ki so se jeli ovijati okrog meseca.
»Recite mi, gospodična, ste ii že čitali v katerem romanu, da je to bilo drugače? Vedno
Slovenski duh je v Mariboru še mlad, ako ga je sploh kaj, kajti da ni obhajalo »Slovensko društvo" v tem mesecu svoj prvi shod, težko bi bil jaz veroval, da se v mestu kaj narodnjakov nahaja. Mimo z energičnim duhom obdarjenega, že više omenjenega gospoda dr. Gregorca, ki se mi je brzo prikupil, ter je istinito duša vsega narodnega gibanja v Mariboru, je le premnogo že tu a tam v časopisih gledč rodoljubja slavljenih narodnjakov, v »višjem poklicu”, še preveč navzetih nemčurskega duhd, in le raje jim teče nemčizna v rodbini ali v službi preko ustnic kakor slovenščina. To je pa naravnost ogavno. Ne spoštuješ svojega jezika sam, ne bo ga spoštoval tudi tvoj neprijatelj in sami smo s to našo dvorljivostjo krivi, da je naša sveta narodna stvar tako daleč v grezno zabredla in da se še sedaj ne zamore izkolehati iz uje. D&, južno-štirski Slovenec, od Maribora gledč dvignjenja tvoje narodnosti, dosege tvojih narodnih pr&v preveliko ne pričakuj! Ako ne boš pogual zato potrebnih kali v svoji sredi, ako ne boš sž svojim neupogljivim domoljubjem sam narodno zavest v mesto nosil, ostal bodeš še dolgo v položaji, v kojem se še sedaj nahajaš in pravo so storili gospodje Šuman in Krek, napivaje v mariborski čitalnici vrlemu slovenskemu kmečkemu stanu, iz katerega je porojenih že dosto duševnih velikanov. Toda ostati so morali — rodoljubni!
Z radostjo pa moram tudi pripoznati, da še verski čut iz prostega mariborskega ljudstva ni toliko prominil, kakor bi bilo to nemara še v bolj liberalnem mestu možno videti. Tako zvana »slovenska cerkev" sredi mesta, oskrbovana od č. g. oo. frančiškanov, je v nedeljo navadno natlačena pobožnega slovenskega ljudstva, kateremu se tudi ob jednajstej uri slovenski pri-diguje. Čudno, da se slovenščini še ta pravica pufiti! Isto tako sem videl tudi večkrat hoditi bolnike obhajati in prosti narod je poklekal na mestni, ne vsikdar snažni tlak, ter sprejemal sv. zakramenta blagoslov. Rad bi tu nekaj dostavil, toda to mojo misel najde čitatelj že v prvi številki na prvi strani letošnjega »Lj. Gl." izraženo.
Kolikor se 'je meni zdelo, se nahaja v Mariboru dosti živo gibanje; vozovi drdrajo brez dolzega prestanka po ulicah in trgih, zlasti pa še v soboto, ko je navadno »tržni dan“. Ta dan tudi vidiš dosti okoličanov v mesto hiteti in
nas navdajajo turobne predslutnje, kjer sence ni, tam si jo sami spredemo, in v naglici mine ta kratek čas, ki se nam je od kraja dozdeval večnost, mine brez važnejših dogodkov. In, kaj je to v obče še nezaslišanega, če preživimo eno edino leto brez nesreče? Vsaj odhajajo mnogokrat dolga, dolga leta v miru brez trušča, skoro nekako dolgočasno, in zakaj bi ravno to leto imelo biti naprej določeno k pogubi in poginu? ---------“
»Da, zakaj?" šepetala je v mislih.
»Ne, moja draga", zaklical je Veltavski živo, „t.o vse bi se sicer zamoglo zgoditi, ali ne mora se in v resnici — — za Boga, je li greh, da upam?"
„0, nikakor!"
»Inu, upajte z menoj, upajva", govoril je mladeneč vneto.
»Rada bi, ali —“ vzdihnila je bolestno.
»Jannila, jaz poginom! Žalostna in neiz-prosljiva je pričujoča dejanstvenost, odvzemite mi to poslednjo tolažbo — in tii mi jo odjem-ljete —“
»Dragi prijatelj", zašepetala je Jarmila tako goreče, da je pozabil za trenutek na svojo tugo, bojazni in predslutnje.
Molčala sta.
Zopet je zapletel se veter med brezlistnate veje, oblaki so se razpihnili in luna je mirno in veličasno se vznašala nad njimi, oziraje se v njiju bledo in vroče obličje
ž njimi dojde tje tudi slovenščina, škoda, da le za kratko! čul sem pa tudi govorico, daje mest-janom uvožnjeno zrnje, slanino in druge enake reči prepovedano pred okoličani kupovati, da se s tem izogne v prometu odrtiji, kar bi bilo se v6 da res hvalevredno, ako je tako. Toda videl jaz nisem.
Židov je v mestu še prav neznatno, kajti Štirska bi imela biti zaprta pred njimi, pa kako čvetero prodajalni« bo vendar že v njih rokah. Svojo barvo so pokazali s tem, da so neko soboto v navadni delavnik, ko je bil njim velik praznik, prodajalnice zaprli in nabili na vrata tiskane lističe, vsled česar se je to zgodilo. Kar ni šega pri družili, našel boš pri Židovih to lastnost, da se v občevanji poslužujejo zmeraj narodnega jezika kupeevalca, in v teh štacunah se tudi največ slovenski govori. Poslovi' se pa od kupca z kratkim a gracijoznim: »Adieu!"
Glede fizičnih razmer prebivalstva veljajo res že višej povedana izrecila g. Mokrega, toda v študiji fiziognomije se je mož nemara zmotil, kajti, z ozirom na to, dajal bi jaz prvenstvo možkemu spolu pred ženskami. So že morda nekatere lepotice tudi tam, a redke, so redke.
A zopet pa je mogoče, da je cenjeni pisatelj delal fiziognomične študije o okoličankah, in o teh spet jaz nisem kompetenten izreči sodbo, kajti videl sem jih le malo.
Že poprej sem omenil v mestu bivajočih oo. frančiškanov tretjega reda, toraj treba, da' tudi milosrdnih sestr& omenim. Kolikor sem imel prilike videti, vživajo poslednje ne malo čast in so neki v bolnišnici res prave delivke milosrdja. Toda, kjer se postavi Bogu cerkev ima zlod zraven tudi kapelico. Mesto namreč tudi ni brez tako zvanih »mangeuse d’hommes", in baš mene je cesta večkrat mimo enega tega neznatnega pohišja v pisarno peljala. Pa je katera sedela pri oknu, zrla za miinoidečimi in — pela! Ko sem pa čul, ta zamolkli glas, pospešil sem mimo svoje korake in si v duhu mislil: 6 povera creatura!
Zares, zdaj sem še došel na pesem. Tako malo, kakor v Mariboru, še nisem petja nikjer čul. Samo tačas, ko me je vlak prvikrat v Maribor donesel, čul sem na koroški postaji neko slabo vbrano kričanje, ki se je morda smatralo za petje, a potem ves dolgi mesec nič. O pač v prvem nadstropji nad pisarno, kjer so mojo
»Čudim se osodi, da mi je privoščila ta trenutek, da mi je ta sprehod z vami dovoljen. Jutri ob tem času odidem. Oh, gospodična, prosil bi vas še vneto za nekaj."
»Izrecite to."
»Vsak drugi na mojem mestu ravnal bi tak6 in ravnali so vsi pred menoj, kakor daleč zgodovina seže. Prosim za nekak spominek od vas."
»Ah, žal mi je, ničesar nimam s seboj."
»Tedaj mi pa z lastno roko vtrgajte vijolico prodirajočo skozi vrtni plot, mimo kterega greva."
»Ganljiva je vaša skromnost, gospod. Vijolica, predhodnica pomladi — nu naj vas spo minja na vaše besede in vašo obljubo: do prihodnje pomladi." Pripognila se je in vtrgala temnomodro duhtečo cvetico ter podala jo Vel-tavskemu. Mladeneč jo je poljubil in shranil.
»Jutri pred poldnevom se še oglasim, da darujem vašim roditeljem svojo podobico — ki pa bode vaša."
»Se vam zahvaljujem!"
»Vendar odpustite, jaz delam, kakor da bi se ne imel več povrniti, istinito smešno je to: vojak mornar do prihodnje spomladi — kakor trdno upam."
»Ne obetajte."
»Zakaj ?“
»Zato ker ne, nič! Verujem vam."
Obstala sta pred visoko hišo. Veltavski je še rekel: »Neizražam želja, naj bi najina pot bila trajala celo večnost; daj Bog, da bi ne bila najina poslednja."
malenkost umestili, zadoneli so časi visoki za-tegljivi glasovi ženskih grl, in to petje navdajalo je' srce z veseljem in tugo. Kakor Švicarja, ki v tujini živeč čuje glasove prostega planinskega roga, navdaja z nepopisljivo tesnobo in hrepenenjem, čuti tudi srce Slovenca gorjanca nekaj tacega, ko začuje med tujim narodom glas domačih melodij, in vso bi odvrgel od sebe in zbežal nazaj v svoj poetični planinski raj. Dži, kadar je objemala sreč tesnoba gledč davljenja na:'e narodnosti in silil vanj obup, hitele so stopinje k veliki stolni cerkvi, kjer stoji spominek neumrlega knezoškofa Slomšeka, in došla je pred njim vdnj nova nada, nova moč; tako je me tudi srce, čuvši tč redke vilinske glasove, gnalo po stopnicah gor v tč cerkve visoki stolp, in iz visokih lin zrle so oči na temena na zapadu ležečih sivih gora, kjer se nahaja moj mili dom, kjer poje delavec (kosci in grabljice) pri svojem delu, kjer je več prisrčnosti, več da-režljivosti, kjer bivajo pravi čistokrvni Slovenci, in blagrovalne ustnice šepetale so željo: zemljo slovensko, zibeljko mojo nosečo in drage mi brate slovenske Bog naj živi! Dit, Sloveniji mili: muogaja ljeta!
Iz Št. Jurija pri Kranji na Gorenjskem 17. januvarija. V 10. listu »Ljud. Glasu", I. tečaji, nahaja se dopis „Z Štajarske"; oni dopisnik izraža blago i opravičeno želj6 o potrebi ilustro-vane knjige »o živinozdravilstvu". V tem smislu se z onim dopisnikom popolnoma strinja vsak izobražen ali tako zvani »inteligentni kmetovalec" slovenski. Želja vsakega teh je, da bi knjiga omenjene stroke, prej ko mogoče, zagledala beli dan. Jako veselo je opazovati delovanje na polji literature slovenske sedaj in vzlasti, če se ozremo nazaj v preteklo desetletje, vidimo, kak6 je naš narod tu hitrim korakom napredoval. Žalibog, da pa pri vsem tem še marsikaj prepotrebnega pogrešamo!
Omenjeni dopisnik pravi dalje, da so naši bratje, vrli Čehi, pred malo časom oskrbeli svojim živinorejcem enako delo pod naslovom »Illustro-vany zvirolčkaf", ne gledaje na to, da so imeli uže do tekaj več izvrstnih del te stroke. Kaj, pravi dopisnik, ko bi jih tudi Slovenci posnemali in si tako delo, bodi si original ali prevod viri-bus unitis omislili! Jaz mislim, da je dolžnost naša, da če se le kje strinjamo z našimi odličnimi brati čelii, si moramo omisliti tako delo.
In peljal jo je po stopnicah navzgor. Zope sta obstala. Podal ji je roko, a ona je vzdihnila v resignaciji in bolnim nasmehom: »Do prihodnje pomladi".
»Jarmila moja, ostanite tu z Bogom in — ne pozabite —" zašepetal je Veltavski in bolest mu je stisnila sreč. Jarmila mu je v odgovor molčč stisnila roko. Sama ni znala, kako je došla domu, ozrla se je, a njega ni bilo več tu. Ilitro je pohitela k zadnji čumnati, vstopila na balkon in vidila v mesečini, kako koraka doli Veltavski s povešeno glavo. — Sedaj se je ozrl. Jarmila je pomigala z belim robcem in on je snel klobuk. Dolgo, dolgo je zrl na njeno krasno prikazen v zariji lunini pri robu balkona, potem pa pomajal s klobukom »z Bogom" in zginil za voglom ulice.
s	■	*
* *
Malo kaj je na svetu tak turobnega kakor gledati prirodo, kako se razvija v pomladnem veličji in ne vdeležiti se njenega razkošja. Ali kar so pomladi od solnca pregrete sapice, kar so jelšovemu logu slavčki, kar pisanej loki
brenčanje čebel, to je bilo Jarmili njeno
gorjč. Veltavski je bil njenim roditeljem le malo znau, v najbližjem njih krogu tujec, njej vendar nad vse in sedaj na daljnem morji! Nobenega poročila o sebi ji ni dajal in tudi ona njemu ne — nista si oskrbela nobenega dopisovanja.
Minul je maj s6 svojimi mičnimi večeri in sanjivimi nočmi, odpihnilo je leto in jesen a osamela Jarmila je — osamčla, kajti nihčč njene tajnosti in zgube ni slutil — le v številjenji d6b
To bo v korist tudi drugej literaturi. Ako premislimo stanje kmetskega posestnika, deloma živinorejca, uvidimo kako zelo koristna bi bila takova knjiga i v obče. Recimo, da gospodarju obolf živinče ter za neznatno boleznijo in on jej ne pomaga v pravem času, ali če pa stori to, se lahko zgodi vsled malovednosti, da bolezni niti ne odpravi, marveč jo še le podvoji in pohitri. Tako in enako pride le premnogokrat do nesreče, do škode. Mesto da bi bil priredil 20, 30 gold. ali še več na leto, pa mu pogine žival; potem takem se ne ljubi gospodarju, naročati niti knjig niti časnikov, kakoršnega si uže bodi obsega, čeravno si jih želi.
Naši slovenski literati naj bi si torej k srcu vzeli, da najprej potrebno, potem koristno je glavno vodilo pri vsakem započetji, ki si želi obstanka.
Bog hotel, da ni več daleč oni čas, ko bi ne pogrešal slovenski živinorejec prepotrebne knjige in kolikor mogoče popolno poučne o živino-zdravilstvu!
Z Notranjskega. V 7. štev. »Ljudskega Glasu" od 16. julija m. 1. je izvrstna misel, kako potrebno bi bilo, da bi se cena soli znižala; naj bo tudi meni dovoljeno o tem pre-važnem članku nekoliko spregovoriti.
Da bi se revnim ljudem življenje olajšalo, živinorejo pa povišalo, treba bi bilo, da bi se cena soli za polovico znižala. Zato pa je tudi treba, da bi naši poslanci neprenehoma zahtevali, da država znižanje solne cene za polovico vsaj provizorično samo za eno leto dovoli.
Ako bi se to doseglo, mogoče bi bilo kmetovalcu za polovico denarja, katerega zdaj za sol potroši, svojo družino in tudi živino s soljo preskrbeti; koliko bi imel potem pri živinoreji dobička, le tisti ve prevdariti, kateri svojej živini osoljeno klajo podaja. In državi ne bi bilo to niti v najmanjšo škodo, ker bi za sol ravno toliko ali pa še več denarja skupila, kakor zdaj, vsaj bi bil konsum za polovico večji in pridob-Ijenje jo tako skoraj nič ne stane.
Blagor države je zmirom odvisen od dobrega stanja ljudstva, katero bi ravno na ta način, ako se mu živinoreja povzdigne, se zboljšalo. Kako siromaštvo je med Notranjci, je obče znano, a to marsikateri ne pomisli, da je večjidel samo slabo živinorejstvo vzrok tega; pa s kom naj naš kmet tudi živino redi, vsaj sam nima nič
jesti; zato bilo bi potrebno, da bi se mu težavni njegov stan s znižanjem solne cene olajšal, ker potem bode boljšo živino redil in tudi lažje svoje dolžnosti do države spolnjeval.
Ako se pa to vprašanje v korist ljudstva reši, naj se to ne naznani samo po deželnem zakoniku, ker na ta način ne bi naš kmet nič zvedel, ampak tudi na prižnicah in pred cerkvijo naj se to objavi.
Domače zadeve.
— (Graška vzajemno-zavarovalna banka) darovala je v teku meseca januvarija 1.1. požarnim hrambam in občinam na Kranjskem sledeče zneske: prostovoljni požarni hrambi v Škofji Loki 50 gold., v Srednji vasi 30 gold., v Koprivniku 40 gold., v Črnomlji 40 gold., občini Borovniški 40 gold. in vasi Zgornji Bernik 40 gold., skupaj 240 gold. Veseli nas, da »Graška vzajemna banka" toliko za blagor našega ljudstva stori.
— (Sokolova maškerada) bode radi pomanjkanja prostora v čitalničnej dvorani letos na starem strelišči. Priprave se delajo velikanske. Udeležilo se bode baje te najsijajnejše pustne veselice več skupin gospij in gospodov. Vstop dovoljen je le proti izkazu na imč glasečega se vabila. Vstopnice dobivali bodo 4., 5. in G. t. m. od 2. do 4. ure popoludne v prvem nadstropji tukajšne čitalnice udje »Sokola" in čitalničnega pevskega zbora po 50 kr., udje druzih narodnih družtev po 1 gold., kedor pa nij ud nobenega narodnega družtva plača brez izjeme 2 gold. K maškeradi priti je le maskirano, kedor pa pride v salonskej opravi plača 50 kr. glfibe. Od 7. do 9. ure bode promenada iu potem ples.
— (Franjo Dežman,) knjigovez, otvoril je pred kratkem svojo knjigoveznico, kakor poroča na zadnjej strani stoječi inserat, ter ga priporočamo slavnemu občinstvu iz lastne izkušnje kot marljivega, izvrstnega delavca in iskrenega rodoljuba.
— (S šenpeterskega predmestja.) Hvala vam, da ste se v vašem listu tako vrlo potezah za boljšo razsvitljavo na našem predmestji. Dosegli smo, kar nam je tako potrebno bilo, boljšo razsvitljavo, napravljeno je že več novih svetilnic. Tudi naši krčmarji vedo vam hvalo, ker so svoje stare pravice zopet dosegli.
— (Mrtvega) so v torek zjutraj našli v Gruberjevem kanalu konci Prul peka in hišnega posestnika V. Jančarja iz Ljubljane.
— (Gosp. Fran F i n z ,) okrajni ranocelnik okolice ljubljanske, je dobrovoljno prevzel brezplačno opravljanje bolnikov v »Collegium Ma-rianum" in vsled tega bil imenovan zdravnikom Vincencijeve družbe.
Drobtinice.
— (Najboljša klaja za živino.) Znano je, ka je zelena detelja živini škodljiva, ker je, če tudi sočnata in močna, zelo žlemasta in težko prebavljiva. Nasledki take klaje so mnogovrstne živinske bolezni, kakor napenjanje i. t. d. Da se to odverne, zrežejo razumni gospodarji zeleno deteljo na majhene koščeke ter jo zmešajo z rezanico. Taka klaja je živini zdrava in brez nevarnosti. Razmera detelje k rezanici je dve k eni.
— (Kako se spozna dobra krava od slabe.) Ima krava zgoraj pri korenini debel in močan rep, kateri proti koncu zmirom šibkejši postaja in v dolgosti koleno ne doseže, navadno nima veliko mleka; je pa rep tenak in sega nekoliko črez koleno, je to znamenje dobre krave.
Z-jj-ud-st-va, glas.
Z Notranjskega. V nekem članku Vašega cenjenega lista prinesli ste resnične dokaze, kako škodljivo je za kmeta posekanje gozdov. Žalostni nasledki tacega podjetja so najbolj očividni pri našem Krasu. Nočem nič druzega o tem spregovoriti, ker ste itak vse že Vi v dotičnem članku povedali, a le željo, silno željo nas Notranjčev hočem izraziti, naj bi vendar vlada ostro na to gledala, da se naš Kras zopet obsadi in naj se ne ozira na majhno štfevilo ovcerejccv, temveč na ogromno število istih, katerih pravične prošDje do zdaj niso bile vslišane.
Iz Dola. Do zdaj je vedno naš kraj radi svoje naravne lepote in lege najbolj slovel v okolici ljubljanski. Preti pa temu kraju velika nevarnost, ker se gozdi zelo posekujejo in če gre tako naprej, bodo kmalo čisto golf. Prosimo toraj, da bi se nas usmilili in nam, kakor vsem Ljubljančanom, ta naravni kras našega kraja ne uničil.
preminulih čutila je še nekako olajš&vo. Minula je tudi jesen in zima. Inu, vžč je prihodnja pomlad tu!
Jarmila je premišljevala vsa prevzeta: »Kakč često sem dvomila, da si tega včakam — da sploh premine to leto! Nedosegljivo se nam dozdeva vedno to, po čemer v resnici koprnimo. Mislila sva si, da morava slutiti pogin! Višja volja pokoruje na nas to domišljavost, zgodi se torej, in bodi torej v polni hvali češčena!"
Vzela je sivi ogrtač, zavila se v&nj ter šla na sprehod po cesti, ki jo je bila lani otovrej z Veltavskim obšla. Toda letos je mrazil še veter, vijolice še niti lističa niso imele, bilo je žalostno
— dk turobno v tej dObi pomladni, ko še prav pomladi ni bilo. Vendar Jarmila je čakala po-trpljivo: »vsaj ona dojde in on tudi!" ter mislila in spominjala se ga v tihem navdušji.
In pomlad je v resnici došla, pomlad že od pamtiveka enaka — a vendar vedno nova in krasna, in minilo je tudi vže leto a Veltavski še ni došel.
»Zapoznil se je kje in ni mogel", izgovarjala ga je in sebe tolažila ter čakala potrpljivo dalje
— zastonj.
Zimska megla se je vlačila.
»Znabiti se več ne povrne", vzdihnila si je Jarmila, znabiti ne le osoda, marveč tudi on hoče tako sam. Ne jezim se nanj, moj Bog, kako bi se zamogla!? Snišla sva se nedolžno, razšla se svedoma. Bila sem v raji, ko je bil moj — Kako pozabiti to srečo? Toda bilo je kakor
minljivi sen, on me znabiti ni ljubil — vsaj mi ničesar ni obljubil, vsaj si nisva niti rekla, ljubiva se, samo slutila sva to, i sva li prekanila drug druga, prevalila sva samega sebe in odpustiva si. Veltavski — kje je Veltavski? Krasni sen a odbegli, samo spominek suhih vencev leži tajno v globini mojega sred, na rakvi moje tihe, globoke ljubavi. — Ah kako me to vendar boli! Bil je tako zal, bil mi tako drag! — — —“ Sklonila je glavno in zadremala.
Ko se je zbudila in se spomnila pričujočnosti — zdel se ji je nečimuren ta božji svet in v
težkej tej glavici je čutila nekaka predenico------------
a tolažila se je, silila se k veselji, kakor bleda
luna na nasmeh, toda ni obneslo se ji to.
*
* *
Divje razburjeno je bilo morje. Na krovu je stal mlad mož, tožno v daljavo gledaje. Valovi so šumeli tako prilizljivo, pomirljivo, zi-baje ga v nežen sen. Blazno je zrl po zeleni vodni stepi k sivemu obzoru, vedel je, da nedogleda, po čemur je hrepenel, vendar se ni mogel odtrgati. »Jarmila draga, se h spominjaš na mč?!“ zaklical je zbesnelemu viharju in spenjenim valovom.
Klicali so ga v kajuto, češ premrzel, da otroven je ta veter pri burji, a Veltavski za to ni maral. „Tak6 milo mi že zdavnej pri srci ni bilo, danes sem povsem prepričan, da se v njej nisem prekanil, da mi je zvesta." In ni ubogal glasom prijateljsko svarečih. Drugi dan je obolel. Težko in na dolgo. Spal je brez snu v visokej
postelji v kajuti, v enomerni tišini, ki jo je pretrgal le ropot kake zablojene race, ko je s perutmi potrkala na okno.
»Obrok je prominil, ona je čakala in ni dočakala, in verjela bo, da sem jo goljufal, da sem nečimnež. Ne, ne, tako o meni dolgo soditi ne smč." Tako je promišljal bolnik, polju-bovaje medailon sč suhim cvetom vijolice, ki ga je spominjal na njegovo obljubo »do prihodnje pomladi".
Dospel je. Premaga medlost ter se odpravi k visokej hiši, navzgor po širokih stopnicah in čuti, kako vroče mu bije sreč, kak6 se mrzle kapljice zbirajo na njegove senci in skoro brez dfha dojde k tem njemu dragim vratam. Ha, kaj pomenja ta grobna tišina? — Odpira druga vrata, — po tleh klečeči ljudje, — voščena sveča turobno plapola pri glavi bledega dekleta. »Amen, sedaj je umrla, ko je čakala na vas,“ poročili so došlecu.
Veltavski je s poslednjo močjo se vrgel na njo mrtev.
Položili so ju v jeden grob po davnem običaji gledč nesrečnih ljubljencev. Zgodilo se je to na večer, luna je prodirala izzk sivih oblakov in zasmihala se tako ganljivo, kar je značilo: »Sedaj sta eden tik druzega!" Ker se je pa jesen že nagnila, niso jima brzo postavili spomeuika, čakaje ž njim do prihodnje pomladi.
yj	Po	čoščini	poslovonil	—ki	.
Iz Notranje Gorice. Velika potreba za našo sosesko bila bi železniška postaja v Notranji Gorici. Vasi Rakitna, Preserje, Kamnik, Prevole, Podpeč, Jezero, Notranja in Vnanja Gorica, Log in Bevke bi največji dobiček imele, sploh bi pa bilo to tudi v korist železnice, ker bi se po tem toliko več ljudi po železnici vozilo. Naj bi se vendar železnica na željo toliko vasi ozrla.
Iz Ljubljane. Kako potrebno bi bilo, da bi se tukajšni hišni posestniki malo bolj ozirali na polzkost potov pred svojimi hišami ter skrbeli, da bi se vsako jutro skrbno potresalo, kajti v nevarnosti je človek posebno v mraku pred nesrečo, katerih se je tem potem uže dokaj pripetilo.
Vožni red na železnicah.
Tre"tolž — Ijjts/tolj a.na.
I. Iz Lesec grd 6,30 v jutro, iz Podnarta ob 7, iz Kranja 7,23, iz Loko 7,45, prido v Ljubljano 8,40 do-poludne.
II. Iz Trebiža gro ob 11,27 dopoludne, iz Lesec 1,9
Sopoludne, iz Podnarta 1,34 iz Kranja 1,53, iz Loke 2,11, ojdo v Ljubljano 2,56 popoludno.
III. Iz Trebiža gro 5,40 zvečor, iz Lesec 7,41, iz Podnarta 8,10, iz Kranja 8,29, iz Loke 8,46, dojdo v Ljubljano 9,30 zvečer.
Xjj-u."tolja.zia. — TreVsiž.
Iz Ljubljane odide 7,6 v jutro, iz Loke 7,46, iz Kranja 8,3, iz Podnarta 8,24, pride v Trobiž 10,47 dopoludne.
II. Iz Ljubljane odlazi 12,25, iz Loko 1,2, iz Kranja 1,18, iz Podnarta 1,37, dojdo v Trebiž 3,41 popoludne.
III. Iz Ljubljano odido 6,30 zvečer, iz Loko 6,27, iz Kranja 7,49, iz Podnarta 8,19.
Celje — Xjj-u.Tolja,:n&.
Iz Celja ob 6. zjutraj, iz Zid. mosta 6,58, pride v Ljubljano 9,21 dopoludne.
Xjj-u.Tolja,M.a — Celje.
Gre iz Ljubljane 5,45 popoludne, iz Zid. mosta 8,11, prido v Colje 9,4 zvečer.
I3-a.a3.aj — Trst.
Popotni vlak. Z Dunaja odido 6,45 zvečer, iz Gradca 12 po noči, iz Maribora 1,21, iz Celja 2,43, iz Zidanega mosta 3,25 v jutro, iz Ljubljane 4,45, iz Postojne 6,3, pride v Trst 8,10 v jutro.
Brzovluk. Z Dunaja odteče 7,4 v jutro, iz Gradca 12,48, iz Maribora 2,14 popoludno, iz Celja 3,42, iz Zidanega mosta 4,34, iz Ljubljane 6,2 zvečor, iz Postojne 7,43, pride v Trst 9,54 zvečer.
I. poštni vlak. Gre s Dunaja ob 9. zvečor, iz Gradca 6,10 zjutraj, iz Maribora 8,20, iz Celja 10,27, iz Zidanega mosta 11,35, iz Ljubljano 1,28 popoludno, iz Postojno 3,37, prido v Trst 6,21 zvečer.
II. poštni vlak. Odido z Dunaja 1,30 popoludnč, iz Gradca 9,35 zvečor, iz Maribora 11,41 po noči, iz Celja 1,50, iz Zidanega mosta 2,43, iz Ljubljano 6,45 v jutro, iz Postojne 7,53, pride v Trst 10,38 dopoludne.
Mešani vlak. Iz Gradca 10,35 dopoludne, iz Maribora 2,20 popoludno, iz Colja 5,34, iz Zidanega mosta
6.47, iz Ljubljane 10 zvečer, iz Postojne 1,33 po noči, pride v Trst ob 6. uri v jutro.
Trst—13-a.33. a,j.
Popotni vlak. Iz Trsta ob 8. zvečer, iz Postojne 10,13, iz Ljubljane 11,28 po noči, iz Zidanega mosta
12.47, iz Celja 1,28, iz Maribora 2,53, pride na Dunaj 9,40 zjutraj.
Brzovlak. Iz Trsta 6,40 v jutro, iz Postojne 9,12, iz Ljubljano 10,46 dopoludno, iz Zidanega mosta 12,36, iz Celja 1,19, iz Maribora 2,60, pride na Dunaj 10 zvočor.
I. poštni vlak. Iz Trsta 10,5 dopoludno, iz Postojne 1,47 popoludne, iz Ljubljana 3,44 popoludno, iz Zidanega mosta 5,36, iz Colja 6,19, iz Maribora 8,30 zvečer, prido na Dunaj 6,32 v jutro.
II. poštni vlak. Gre iz Trsta 6 zvečer, iz Postojno 9,19, iz Ljubljane 12,10 po noči, iz Zidanega mosta 2,25, iz Celja 3,15, iz Maribora 5,55 v jutro, pride na Duuaj 4,50 popoludno.
Mešani vlak. Odlazi iz Trsta 8,15 zvečer, iz Postojno 1,63, iz Ljubljane 5,25 zjutraj, iz Zidanoga mosta 8,15, iz Celja 9,19, iz Maribora 12,52 popoludno, pride v Miirzzaschlag ob 9,30 zvečor.
Poslana*).
Večkrat sem bil uže napaden, da pustim za svojo obrtnijo v ljubljanski kaznilnici delati.
Primoram som, te napade kot neresnične jnvuo odvrniti.
V Ljubljani dno 30. januvarija 1883.
Jakob Škerbinc.
*) Za zadržaj in obliko ne prevzema nikakeršne odgovornosti vrodništvo.
Častiti gosp. urednik!
Prosimo Vas, se gledč naših rokodelskih zadev vedno za nas možato, kakor dosihmal, potezati in popolno ignorirati psovke, katoro na nas nootesano meče nek tukajšnji list.
V Ljubljani dno 22. januvarija 1. 1883.
Narodni obrtniki ljubljanski i	in okolice ljubljanske.
Listnica vrednlštvu. Od vseh strani nam dohajajo priznanja našega prizadevanja v prid slovenskoga ljudstva. Voseli nas to priznavanje, a storili smo lo svojo dolžnost in bodemo tudi v prihodnje našomu programu zvesti ostali, kor blagor ljudstva je naš blagor! Naši nasprotniki pa, — vsaj jih je zdaj lo še rnajlma pešica -naj so lo trudijo — nas uničiti — kor nas ne bodo, sebe so pa kolikor toliko vžo.
Vredništvo.
SHSPSHKZHSHffEn
3
09
to Naročila sprejema g- Griistav Treo, trgovec na
Preširnovem trgu.
SL45sssmsssg(5sss^;@sss«5sss«@sss5issss$^sssss;.cssssmsss«@sssS)©sssS)š5sssii)Ssss®5sss®@sss@5^
I m
ti i sli i«rsa
2!g.£& - trm
Lovro Treotova opekarna
pod Rožnikom (Rosenbiichel), tik novega strelišča,
priporoča svojo dobro preskrbljeno zalogo
opek za strehe, zidanje, tlakovanje in choM-opek
po najnižjih cenah.
Naročila se sprejemajo v opekarni; pri g. Gustav Treo-tu, pro-dajalnica z mešanim blagom, Preširnov trg, Kolodvorske ulice Rudolfove železnice št. 8, ker je tudi v ljubljanskem mestu zaloga.
ppS
Mg M
is!
a
TON
m>5SSSS§ŠSSS®SSSg$S££e@SSSS3SSS$®SSSS©i^SS$-VSSS©3SSS5SS£gSSSSS®SSSS':
m Naročila se sprejemajo v zalogi Kolodvorske vilice E0	Rudolfove	železnice	st.	S.
MTOTO
Razglas.
Vodstvo c. kr. priv. vzajemno zavarovalne družbe proti požaru v Gradci najuljudneje naznanja svojim p. n. družbenikom, da se je uplače-vanje družtvenine za leto 1883 pričelo s 1. januvarijem 1883 ter se
vzprijema vsaki čas ali pri družtveni blagajniei, v lastnej hiši cops. št. 18/20 Sackstrasse v Gradci, ali pa tudi pri okrožnih komisarijatih; v Ljubljani pri njenem zastopništvu v Florijanskih ulicah št. 23.
Na dalje se naznanja onim p. n. družbenikom, kateri so bili že prvih devet mesecev leta 1881. pri družbi za poslopja zavarovani, a so poslej brez pre-stanka zavarovani ostali, oziroma tudi leta 1883. zavarovani ostanejo, da se jim vsled nasveta upravnega soveta, vzprijetega pri občnem zboru dnč 20. junija 1882., iz predobitka, dociljencga v upravniškem letu 1881. pri oddelku za zavarovanje poslopij povrne 5 odstotkov v rečenem letu uplačane zavarovalnine, da se torej dotičnim p. n. družbenikom donesek za leto 1883. za omenjenih 5 odstotkov zmanjša.
Gradec, meseca januvarija 1. 1883.
Vodstvo c. kr. priv. vzajemno zavarovalne družbe proti požaru v Gradci.
Gostilnica
„pri skalnatej kleti“
Mestni trg štev. 12
priporoča
istrijska vina lastnega pridelka
in sicer
belo po . . 32 kr. liter črno po . .36 kr. liter *	» . . 36 »	»	»	» . . 40 »	»
Častitemu občinstvu priporoča se v hiši kakor tudi preko ulic
spoštovanjem
Marija Čebokli.
XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX
Udano podpisani Ljubljani otvoril
P. n.
dozvoljujem
si naznanjati, da sem pred kratkem
knjigoveznico
(na Kongresnem trgu štev. 14, nasproti nunskej cerkvi)
X X
3
X X X X X X X X X
Odličnim spoštovanjem	J
15	Franjo	Dežman, 55
55	knjigovez.	O#
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
X
X
X
X
X
X
X
X
X
X
Posebno se usojam priporočati čestitej p. n. duhovščini, dnicam in družim narodnim društvom. Naročila sprejemam
ter sprejemam vsakeršna knjigovezniška in galanterijska dela v malih in večjih naročilih, gg. učiteljem, čitalnicam tudi po pošti ter je naglo izvršujem.
Prepričan sem, da bode p. n. občinstvo zadovoljno z mojim delom, ker sem v svojej obrtniji popolnem izkušen, delujoč več let po večjih de-lalnicah v Nemčiji, Švici, na Francoskem in Laškem.
Izdajatelj in odgovorni vrednik Ferdinand Suhadobnik.
Tiskala Ig. v. Kleinmajr & Fed. Bamberg.
(