62. številka.
Ljubljana* .soboto 17. marca.
X. leto, 1877.
SLOVEN
Imaju vsak dan, iiviemfti {.-oueueljke in dneve po praznicih, ter velja po pošti preieuian za a v■tro - oger8 k o dežele za celo leto ltf ffloL, za. pol leta 8 gld., ma četrt leta 4 gid. — Za Ljubljano  brez pošiljanja na dom za celo leto 13 »riđ., za četrt leta 3 ffld. 30 kr., za en mesec 1  gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Z h tuj e dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskib šolali in za dijake volja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta S gld. 50 kr., po pošti prejeman za ćetrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od ćetiristopue petit-vrste ti kr., će se oznanilo enkrat tiaka, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiHka. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Frauc Koluianovej hiši št 3 „gledaliska stolba". O p r a v n i * t v o . na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolinatiovej bišL
Angleška se je udala!
Diplomatični položaj v vzhodnjem vprašanji je naenkrat mnogo izpremenil se. Ruska diplomacija, t. j. njen glavni zastopnik I gnati (Jf, ima velik vspeh zaznamovati. Anglija je iznenada tudi privolila sopodpisati protokol, kateri priznaje, da se mora Turčija prisiliti, krščanom boljše stanje napraviti, reforme uvesti. S tem je Turčija dejansko vržena iz evropske zveze držav, iz ev JTOpskega koncerta; s tem je Kusija dobila polnomočje, evropsk mandat, da izvrši s silo, z vojsko vse ono, kar »e diplomatičuo nij dalo na konferenci doseči. S tem je Kusija dobila mejnarodno pravico, reševati sama orijentalno vprašanje. Ignatiev, ki je mislil denes na Dunaj potovati, obrnil je svoj pot v London, da tam uredi oui protokol. Cela stvar ima morda večji pomen, nego je možno nam zdaj na prvi bip preračuniti. Mi se pa veselimo vsaeega vspeha Rusije, ker je Slovan s k in naš vspeh.
Francosko časopisje iz tega vsega prorokuje mir. In res bi taka nepričakovana stvar lebko imela tak pomen, ko bi v Turčiji reforme mogoče bile. Ali mi ne verujemo, da so. Z vsem angleškim diplomatičnim v/makom nij nič riruzega doseženo, nego to, da se vojna za kaka dva meseca odloži. Mej tem bode Turčija dokazala še bolj svojo nezmožnost, načiniti red, ter bode Kusija imela popolnem prosto roko, iu od Evrope priznano pravico, vojsko začeti. Da bode kljubu vsem turkoljubnim Angležem in kričavim nemškutarjem do tega prišlo, to potrjujejo uže najnovejše vesti iz Carigrada, ki poročajo, da je tam anarhija in politična beda velika. Telegraf poroča namreč, da je morala turška
vladu več softov zapreti 13. t. m, ker so v plakatih zaznamnjali prognanje Midliad paše kot nepostavno, ker so protestirali proti sklepu miru se Srbijo in porto poživljali, rajši vojevati, aego ČJrnej gori le košček turške zemlje odstopiti. Tudi „Neue Freie Pr." iz 1'ere poroča, da je turško ljudstvo razburjeno. Ker je poleg tega turška vlada nezmožna, revna, slaba — so vse reforme in evropske terjatve neizvedljive, za to jib mora izvesti Kusija z vojsko. Da se v to mlaje celo Anglija, to je velikan.sk vspeh ruske diplomacije. ,,Rog pomozi dalje."
lK IKliMiJo 10. marca | l/v. dop.| Zasijali sti dve zvezdici nad slovansko zemljo v polnem svojem blesku, nad isto zemljo, osoda katere bi se morala v kiatkeni zboljšati, če bi ona ravno ne bila zemlja slovanska — govorimo namreč o Srbiji in Črno g ori. No, jedna tih zvezd je ugasnila, upajmo, da ne za vselej, ugasnila pod ble s k o m blede lune, turškega, dolgovečnega tiranstva, in videti, zakaj, mora ta prikazen slovansko srce globoko raniti. Tesko je zdaj razumeti vse namene, katere je Srbija imela ko je stopila s tolikim trušem v polje za svoje slovanske soroduike. Teško razumeti namene, katere jo imela ista Srbija, tako dobrovoljno položivša svojo glavo ne na gilotino, no, kar je dosti žalostneje, pod znamenja bar barstva. Ne govorim o krikih radostnih, od-nievajočih po vsej neslovanskej Evropi, kar je postal srbsko-turški mir historični fakt, s katerim se slovansko čuvstvo tako teško primerja. Zabilježiti si moramo samo to, da v tem žalostnem resultatu srbskega heroizma skriva se nekaj, kar se morebiti sme krstiti p o 1-nejSi  vspeh  evropske  diplomat, i ene
intrige. Diplomacija še vedno čaka z odgovorom na noto (Jorčakovljevo, čaka iii čaka — mira Ćrnogorsko-turškega, katerega najbrže kacega prekrasnega dne zatrobi telegraf po vsej Evropi. Kajti gode se reči, „quas rieri posse negabam".
Nekateri prijatelji slovanskega vprašanja zdaj s prstom kažejo na zvezo rusko-av-strijsko, kakor na jedino nado osvoboditi turške Slovane od njihovih krvolokov. Jaz bi hotel verovati v to zvezo, če bi Avstrija prenehala biti — kar je Slovanom zdaj bila . . . (Drugo smo morali izbrisati. Ur.) slovanski avstrijski element, ki bi bil Kusom jediua pričina mogočnosti rusko-avstrij-ske zveze. Jaz bi hotel verovati v tako prirodno zvezo s prirodno silo, če bi, če bi.....pa — dal to strašno pa ustavlja me, da ne morem dalje govoriti o predmetu, katerega sem se dotaknil in menda bode bolje hvaležno delo, če vam samo o Rusiji, jedini iskreni prijateljici turskih Slovanov, poročam nekoliko najnovejših dogodkov, kateri se očividno odnašajo k izhodnjemu vprašauju.
„Prav. Vest." pojavilo se je carsko povelje, organi zova ti na novo iz vojsk, ležečih v s t. p e te r b ur š k em , vileu-s k e m i u varšavskem vojenem okraji devet novih korov, osem pehotnih, en g re nadi rs k i. Kaj obsega naš kor pešcev in drugih, govoril sem uže v enem svojih dopisov. Organizirati kore se ne pravi mob ili žira ti j ih, a pravi se, postaviti na noge, v našem slučaji, še večjo armado, nego kakoršua je bila mobi-bilizirana koncem« miuolega leta; pravi se, pripravljati se na nekaj b o lj e s tr aš ne ga ,   nego  moro  biti za
leta tek.
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spisala M i as M. Cummins, poslovenil J.j
Triindvajseto poglavje.
(DaUe.)
„Žena! meni je malo mari, da maješ glavo. Svoje misli očitno povem; k takemu sklepu sem prišel z ozirom na gospod Grabama in nikakor ne dvomim, da je Jerica tu le prišla do istega sklepa.
Samo da je predobra devojka in tega ne bode povedala."
„Jaz nikdar nij sem opazila kaj tacega na njem," rekla je gospa Jeremijeva in vendar sem ga tolikrat videla kot drugi ljudje. Na ulici ga srečam skoro vsak dan in tako sladko se mi posinehlja ter se mi prijazno prikloni."
„Smem reči,u odvrnil je doktor, „ Jerica
in jaz dobro veva, kako uljuđen je, če se kdo popolnem ne uda njegovim mislim. Kaj ne Jerica? Če se —
„Govori ž njim n. pr. o politiki," pristavila mu je gospa. „Ti si mu tako zelo nasproten, ker se ne skladata v politiki."
„Ne, to nikakor ne," odvrnil je doktor. „L'diko se človek ugreje, kadar govori o politiki, vendar po večem je lehko dobrovoljcu moŽ. Jaz se tudi rad razgrejem pri političnih pogovorili, a tu ne mislim na to. <J rabam bi rad vsakemu zapovedaval, ki bi deset kilo metrov v okrogu z njim imel kaj opraviti; in tega jaz ne morem trpeti. Tako samovoljen je kot bi bil Veliki Mo^ul kočinčiuski. Mislil snu, da 86 je zadnja leta poboljšal. Hudo ga j«1 urila grenka dogodba z ubogim Filipom AnioiVoiu. A zares zdi se mi, da je še enkrat poskusil staro osodo. Ha, ha, hal" smi-jftl se je doktor ter je naprej se drže Jerici na ramo potolkel. nAli sem se radoval, koje
na zadnje naletel na pametno oviro, iu sicer na one.i strani, kjer je je najmanj pričakoval."
Jerica je bila vsa začudena, daje gotovo poznal razpor, ki se je bil vnel med njo in gospodom (Jrahamoin. Iu nadaljeval je: „Čudite se, od kod sem zvedel to; a čem vam povedati.   Pozvedel  sem to po nekoliko od
I Grabama samega. Pri tem me je posebno ve-Bel lo, da se je stari čuk toliko trudil, da bi zakril svojo izgubo ter me pregovoril, da je pri vsem tem obveljala njegova volja; pa pregledal sem ga in vedel tako dobro kot oa ,-;ini,   da je v  vam naletel neustrašljivo ua-
1 sprotnico."
„Doktor Jeremija," segla mu je Jerica v besedo, „ue upam vendar, da bi vi mislili —tt „Ne, draga moja! ne držim vas za izurjeno preplralko,  temveč za pametno devojko, ki  ve,  kar je  prav,   in stori,   kar je prav,
i kljubu gospodu Grahamu ali  kateremu koli
j bodi. Ce me hočete poslušati, izvedeli bodete
Rusijo /m a j Turčija, katerega uže čaka naša pol milijonna vojska v odličnem stanji.
Kdor meni ne verjame, naj bere podrobne dopise iz Kišinjova v naših listih o položaji naših mobiliranih vojsk. V teh dopisih bode našel i najzagrizenejši skeptik mnogo tolažilnega materijala, našel bo, kak resno pripravlja se vse, kar spada k armadi, na svoje sveto delo v blizki prihodnosti, našel bode, kake težavne hode, kake trudne vaje dela naša kavalerija samo za to, da bi se prepričali, kaj more pretrpeti ruski vojak, ruski konj etc. Priskakati iz Kišinjova v Odeso — 180 vrst — v dveh dneh, v dveh hodih, pri strašnih metežih, pri strašnem mrazu, pri burji, katera zvrača ne samo
jezdcev no i cele voze.....vsaj jaz mislim,
ka to nij igrača, posebno, če pride kavalerija na svoje mesto samo brez nekoliko podkev z zdravilni, veselimi ljudmi in konji!
Kaj ! domača žurnalistika, vsak berač svojo mavho hvali! Ne, bratje! Naša žurnalistika je precej mrzla, kakor je mrzla naša domovina, i ko je ves dunajski in pariški in londonski in berlinski židovski šovinizem hotel našo armado živo spraviti v grob, ali zakopati živo v blato južne Rusije, beri: svoje lastne laži, naša pečat je molčala, dolgo molčala, dokler nij poslala dese tine svojih korespondentov, da bi videli, kaj in kako?
Na j zanesljiv ej i avtoritet v tem obziru pa vam bodi dopisnik „Daily Nevvsa", a spadajočega k rodu in državi, ki je zakleti vrag vsega ruskega, kateri v enem iz poslednjih svojih dopisov — „Rusija in izhodno vprašanje" — „Mosk. VSd." št. 47. strašno pere slepi fanatizem svojih rojakov posebno, sploh pa vseli zapadno-evropskih blebetunov-pisačev, kateri bi hoteli se svojim „Schwindel" iz čiste hudobije in silnega straha pomesti raz beli svet ne samo našo vojsko, no sploh Rusijo. Da, če bi bila slepa, smrdljiva muha, kakor je slepa in smrdljiva njih — laž.
—r.
Odgovor ministra Tisze
na dr. Politovo interpelacijo, katero smo uže v včerajšnjem listu omenili, se glasi:
Glede" nezadovoljnosti, ki je baje o našej politiki, moram opomniti, da ne verjamem, da bi bil gospod poslanec na Ogerskem takovo mišljenje opazil; kajti Ogerska nema uzroka,
razloge, po katerih se je moje menenje razvilo, kako se je Btvar razvijala, izvedeli bo-dete tudi razloge, po katerih presojam to zadevo boljše, kot je gospodu Grahamu ljubo. Neki dan — bilo je blezo pred dvema mesecema (vi se bodete morebiti tistega časa bolje spominjali, nego jaz) — sem šel k gospod V—vem otroku, kateremu se je bilo grlo vnelo. Gospod V— je ravno z menoj govoril, ko so mu rekli, da je nekdo prišel. Vrnivši se, mi je povedal, da je vas pridobil za svojo šolo. Temu se nikakor nijsem čudil, ker sem vedel, da je Emilija vas hotela za učiteljico izučiti; in veselilo me je, da ste dobili tako dobro službo. Komaj zapustivši gospoda V—, srečal sem gospoda Grabama, ki mi je grede doli po ulici pripovedoval o svojih namenih za to zimo. — „A Jerica Flin-tova vas ne bode spremljala," rekel sem. — „Jerica!" rekel je, „kaj pa da." — „Kaj to tako natanko veste?" vprašal sem ga, „mo-
da bi nezadovoljna bila z vnanjimi zadevami; kajti ostal je mir, kakor se je želelo, in nič se nij zgodilo do denes, kar bi bilo v protivji 7. interesi Avstro-Ogerske. Gospod poslanec se sklicuje na to, da je imel pred enim letom prav, in ako hoče resnico le v toliko konstatirati, da je šla Srbija v boj, potem ima popolnem prav. Stvar se je tako vršila, kakor je on prorokoval, ne pa tako, kakor sem se jaz nadejal. Mislim pak, da morajo oni, katerim je blagor srbske kneževine zares pri srci, teleti, da bi se bilo tam, kakor sem se jaz nadejal, one poslušalo, kateri so jo pred vojsko svarili, ne pa one, ki so, morebiti ne za srbske namene, ščuvali v boj.
Gospod poslanec je mnogo o tem govoril, da je avstro-ogerski minister vnanjih zadev začel politiko, ki je bila v interesu Rusije. Mnogo je tudi govoril o razvoji dogodkov. Na to pa je pozabil, da nota grofa Andrassvja govori samo o reformah, ki bi se na dobro turških kristijanov imele uvesti. Pa tudi na to je pozabil, da je bila lehko ona nota in carigradske pogodbe ali delo ene same, ali pa več velesil. Reči se torej ne more, da je bila ta politika enostranska, ali kakej vladi na ljubo tirana, politika, katerej namen je soglasje vseh evropskih velesil in zboljšanje stanja turških kristijanov.
Gospod poslanec je i v svojem govoru i v svojej interpelaciji omenil demonstracij, ki so se delale v zanimanji Turčije. Da-li je bila vlada tem demonstracijam preveč naklonena, o tem gospoda poslanca lehko prepriča cela vrsta interpelacij, peticij in napadov, katerim je bila izpostavljena.
Kar se naprvo tiče teh demonstracij, moram omeniti, da te niti ogerskej politiki, niti avstro-ogerskej državi ne mogo škoditi. Dalje pa tudi živimo v državi, ki sicer gospodu poslancu res nij po volji, a ki je vendar svobodna, in vlada ne more zato, ako državljani izražajo svoje občutke mej postavnimi mejami; a vlada in njena vnanja politika za to tudi odgovorna nij; kati v uredjenih državah vodi vnanjo politiko nekaj vlada, nekaj postavo-dajstvo, univerzitetna mladež pa prav nič. Ne more se tajiti, da so inostrani listi in tudi oni naši domači, ki ogerske države ne ljubijo prav posebno, te demonstracije popisali tako, kakor da so Magjari neobčutni za trpljenje turških kristijanov.
In priznavam, da sem sam želel, da bi bili oni, ki so te demonstracije počeli premi-
rebiti ste jo uže pozvali?" — „Pozval njo! ne!" odgovoril je. „A dobro vem, da potuje z manoj in da je zelo zadovoljna, da se jej je ponudila taka prilika; kajti tako srečna nij vsaka deklica v njenih razmerah." — Mene je nekoliko grizlo, da je tako govoril. Odvrnil sem mu s skoro tako določnim glasom kot je sam govoril: „Jaz dvomim, da bi sprejela povabilo." Na to se je sklonil čestitljivi gospod, in kako je govoril! Na to se ne morem nikdar zmisliti, da bi se ne smijal, zlasti če se spomnim, kako hitro po tem je bil potlačen. Ponoviti tega ne morem. A za milost! Jerica, njega slišavši bi človek bil mislil, da je nemogoče, da bi se vi uprli njegovim željam, celo slišati sem moral, da bi storil veliko izdajo, ko bi na to le mislil. Se ve da sem bolje vedel, kot sem hotel povedati, kar sem ravno prej slišal od g. V. A moje žive dui nijsem bil nikdar tako radoveden, kot takrat, kako se bode reč izvršila. Večkrat sem mislil
slili to možnost, in pomislili, da ima ljudij, ki vse porabijo, samo da bi Ogerskej škodili.
Odločno pa moram izreči, da nij res, da bi te demonstracije žalile občute ogerskih Slovanov, kakor gospod "poslanec trdi, kajti prepričan sem, da na Ogerskem nij nobenega tacega Turkoljuba, ki bi želel tlačenje v Turčiji živečih kristijanov in bi ne hotel, da se jim osoda zlajša.
Te demonstracije dakle nijso mogle škoditi vnanjej politiki avstro-cgerskej, in ne mogo žaliti občutkov avstro-ogerskega prebivalstva, in ako se tako razumejo, so tega uzrok oni, ki jih tako rišejo. Kar do prve točke interpelacije, da-li namreč Astvro-Ogerska tira še vedno tisto politiko v vzhodnjem pitanji, kakor dozdaj, odgovarjam: Da! Avstro Ogerske vnanji urad — s katerim je Ogerska popolnem v soglasji — se trdno drži svojih načel v tem vprašanji t. j. ono si smatra za nalogo, da mir vzdrži, osodo turških kristijanov zboljša in za to skrbi, da se interesi Avstro-Ogerske varujejo pod vsakimi odnošaji proti vsakonm.
Politični razgled.
NOtr«aiiJ<» dežela.
V Ljubljani 16. marca. V liraen i -tu'tu »Iforff so neki poslanci iz „fortschritta" in pa oni iz centra (mej temi tudi slovenski) ministerstvo inter-pelirali zarad češke hranilnice, ki se je v glasoviti goljufni chabrus vtikala in mnogo izgubila. Ker taki zavodi stoje pod nadzorstvom vlade, vpraša se, kaj je storila vlada in kaj misli.
Dalmatinski deželni zbor bode precej, ko se 4. aprila snide, sklenil adreso do cesarja, v katerej bode zahteval, da se Dalmacija zjedini s Hrvatsko. Po tem tacem bode ta sesija dalmatinskega zbora važna za avstrijsko jugoslovanstvo. Valjda se bode tudi h r-v a t s k i sabor kaj oživil.
Vil rdi ItI« «t rfcftvfl*. n,Rtt.9hi Mir" piše: Orijentalno zmešnjavo povečati in zavleči za eno leto, in še več, z namenom mejnarodno stanje Rusije in gospodarske interese izpodkopati, to je gotovo zadnja naloga zapadnih oblasti, katerim na čelu je lisičja Angleška." A tega ne bodo dosegli, kar bi radi, pravi ruski list v svojem daljšem razpravljanji.
Ha/ff«i-.r\n „Nova Bulgarija" svari svoje rojake, ne verovati Angličanom, ker ti so turški prijatelji in nečejo, da bi se kristi-jani osvobodili izpod turškega jarma. „Ne upajte na obrtno Anglijo, to pijavko vesoljne zemlje, ki vam kuje le spone".
z ženo peljati se k Emiliji ter jo povprašati o tej reči; a zdravnik nij nobeden dan prost, in tako sem bil zadržan. Kar sem enkrat po leti čul govoriti kuharico Prime doli v kuhinji (nje sestričina je pri meni) in šel sem doli vprašat jo. Žena, Jerica je vaša prijateljica in vselej jako zgovorna, kadar se govori o vas. Povedala mi je resnico, o tem sem prepričan, če prav ne vseh malenkosti. Par dni pozneje sem naletel zopet na gospoda Grahama. — „NoB, rekel sem, „kedaj odpotujeteV — „Jutri", odvrnil mi je. — „TakoV" vskliknil sem, „po takem ne bodem več videl vaših gospe. Kaj bi ne hoteli hoteli vzeti mali zavitek za Jerico ?" — „Ničesar ne vem o Jerici", godrnjal je nejevoljen. — „Kaj !" odvrnil sem ter se kazal vsega začudenega, „ka je Jerica vas zapustila ?J — „Da", odgovoril je. — „In je drznila se", nadaljeval sem z njegovimi lastnimi besedami, „vas tako zaničevati, vašo čast tako malo ceniti?" — „Doktor Jeremija",
V berlinskem netnikem državnem zboru se je začela debata o proračunu. Pri stroških 2a ministra vnanjih zadev je bila 8 157 glasovi zoper 147 zavržena vladna predloga naj se poslaniku v Londonu poviša plača. Pač pa se je povišala plača nemškemu poslaniku na ruskem dvoru v Peterburgu, ker je Bismark sam za to govoril.
Dop
ISI.
Is ItI ii I na Primorskem 15. marca [Izv. dop.] Od vseh strani se sliši tožiti črez reve in potrebe, samo iz naše srenje se nikdo ne oglasi. Blagovolite tedaj, čestiti g. urednik mojemu dopisu nekoliko prostora v vašem cenjenem listu odkazati, da svet izve, kje da tudi nas črevelj žuli.
Veliko neugodnega bi vam imel zabilježiti, kar našega kmeta stiska, ker suša in toča ste nam bile ves lanski pridelek pobrale; ali druga še veča žalost, ki se pri nas žalibog preobilno nahaja, je tudi pomanjkanje duševne hrane. Naša deca ima do bližnje črniške (v ČrniČah) narodne šole pol ure hoda; nij tedaj čuda, da stariši, ki se malo zavedajo in so polni predsodkov, radi doma obdržijo otroke, misleč, da kmet šole ne potrebuje.
Večkrat sem slišal od srenjskih možev reči: „Če bi imeli doma šolo, bi otroci sami radi šolo obiskovali, tako pa jim nij nikakor mogoče, ker po leti jih potrebujemo doma, po zimi pa jih mraz in slabo vreme zadržuje." Dasiravno se ne zlagam s takim govorom, priznati moram vendar, da je tudi nekaj resnice na tem.
Želeti bi bilo tedaj, da ne bi ostalo, kakor do zdaj, le pri dobri volji, ampak naj bi naš srenjski zastop tudi dejanstveno pokazal, da mu je občinski blagor na srcu ležeč. Na noge tedaj možaki in posebno g. župan pokažite, da ste vneti za napredek in vredni zaupanja, ki ga srenjčani v vas stavimo. Ne odtegujte se občinskih sej s praznimi izgovori, udeležujte se pridno dotičnih šole zadevajočih obravnavanj, prizadevajoč si upotiti vso, kar bi v dosego te svrhe služilo, ker na ta način si zaslužite spominek aere perennius.
Iz lin n&l i&t 14. marca. [Izv. dop.] (Desetletnica slov. „Sokola" dunajskega.) Bo- 1 gami! Na Dunaji bivajoči Slovani znajo reprezentirati Slovanstvo! Drugi dan po koncertu slov. pevskega društva priredil nam je dunajski slovanski „Sokol" izborno slavnost, kakoršnih se malo kje vidi. Obhajalo je ono društvo svojo desetletnico.   Menda ustreženi
čitalcem „Slov. Naroda," ako jim malo pona-tančneji opišem to iztanredno slavnost. Kajti, uverjen sem, da se Slovenci kaj radi brigajo za to, kako se vedejo Slovani v avstrijskej prestolici. Da obstoji na Dunaji kakor slovanski „Sokol," tega še celo jaz, ki sem se dosti brigal za slovanska društva v raznih nemških mestih, da pred jednim letom nijsem vedel; kako-li drugi sicer inače v društvenem življenji izvedeni Slovenci v domovini? In ta slovanski Sokol" dovršil je celo uže deseto leto svojega obstanka.
Kako so se dunajski Slovani prizadeli videti to slavnost, znači to, da so uže pet dni pred slavnostnim večerom bile vse vstopnice (okolo 700) oddane. Sokolov odbor moral je v drugo si jih umisliti.
Akoravno je bilo ovi dan jako neugodno vreme, zbralo se je v velikej dvorani pri ,.zelenih vratih" omenjenega večera neizmerno samo odličnega občinstva.
,,Sokol" nastopil je v dvorani v telovad-nej obleki. Burno bil je pozdravljen. Slavnosten govor imel je društva predsednik dr. D o-s t al v češkem jeziku. Poudarjal je neizmerno važnost slovanskega telovadnega društva na Dunaji. Kakor si drugi narodi baš v telovadbi edinijo, ne samo da vadijo se v telovadbi, nego tudi, da širijo narodno navdušenost mej svojci da se potegujejo, za svoj rod, za svoje teženja. Govoril je dalje, kako da biva v zdravem telesu močan duh, in kako je treba osobito nam Slovanom ne le krepostnega telesa, nego in skrepostnim telesom veščega in krepkega duha, itd. itd. Navdušeno bil je sprejet njegov govor. Potem sledil je telovaden oddelek programa. A tu smo videli, do koliko telesne gibčnosti da je pro-spelo ono društvo. Posameznim telovadnim bravuram sledilo je često obilo ploska, navdušenih bravo klicev iz mnogoštevilnega občinstva v dvorani in iz jako polnih galerij. Po nehanji telovadbe nastopilo je (Sokol je stal v vrstah še v dvorani) slovansko pevsko društvo. Dr. L e n o c h, predsednik tega društva oddal je „Sokolu" krasno izdelano adreso, z vrlo lepo pozdravilno pesnijo, ki jo je sam zbožil (dr. Lenoch je namreč tudi duhovit pesnik), ko jo je „Sokolu" za čestitanje prečital.
Deputacija „slovanske besede," na Dunaji je tudi oddala adreso i za čestitanje govoril je jeden deputacije kratek i navdušen govor.   O Sokol i občinstvo bila sta
jako ginjena po teh čestitkah ovih dveh slov. društev. Citalo se je potem nad 20 telegramov iz mnogih dežel slovanskih, največ iz Češke i Moravske. To prečitanji vsacega telegrama bilo je neizmerno mnozih odobravanj, ploska i navdušenih klicov. (Navzoči Jugoslovani so pak znhman pričakovali kakovega telegrama od ljubljanskega ali zagrebškega „Sokola." To ne znači preveč briganja onih dveh društev za dunajsko slov. telovadno društvo. Nam je bilo nekako teško.) Potem je pelo slov. pev. društvo dve le urne pesni, prvo „Orle pestrv, orle," drugo „Byvali Čechove".
Zadnja točka programa bil je ples. V treh dolgih i tesnih kolonah plesale so se ka-drilje. Bilo je sigurno nad dve sto parov. Aranžiralo se je vse po slovanski. Navzoči Nemci morali so si dati tolmačiti — a nij bilo zarad tejja nobenega kislega obraza. Aranžerji na Slovenskem posnemajte le-to.
Izinej druzib slovanskih društev na Dunaji so bila razne uže omenjenih dveh sledeča navzoča: ,.Včela", ,.Pokrok", ,,Slavoj", „Omladina", ..Slovan", „Zaboj", „Žižka", ,,Lumiru (Dalmatinci), „Zora", (Srbi), „Velebit", (Hrvatje), ,.Tatran", (Slovaki), „Sič", (Rusini), Slovencev je bilo nekaj, a ,,Slovenija' oficijelno nij bila zastopana.
Tudi vsa nemška telovadna društva dunajska bila so pri tej slovanski slavnosti zastopana. To je gotovo lep dokaz, kako lepo se pošteni Nemci od vaših Nemcev i nemšku-tarjev odlikujejo. R. P.
Domače stvari.
— (Uhacijevih kanonov) so včeraj zopet več v Ljubljano pripeljali.
— (Vojaških novincev) mora slovenski Štajer letos dati 1522; Maribor 23, mariborski in št. lenartski okraj 255, Celje in Laško 183, Kozje 76, Vransko 52, Konjice 80, Šmarje 65, Oornjigrad 65, Šoštanj 43, Rogatec 43, Brežice-Sevnica 111, Slov. Bistrica 68, Slov. Gradec in Marenberg 100, Ptuj 174, Ormuž 60, Ljutomer in G. Radgona 100.
— (Kopači ubili) so 2. t. m. Mihaela Lozinška pri sv. Trojici v Halozah.
— (Iz Ptuja.) Dne 1. t. m. se je v našem mestu obesil zopet 11 leten deček, pekovski učenec, Anton Zelenko rojen v Pod-vincah okolice ptujske. Nekaj malo so ga grajali — on pa najdi! po vrv in se obesi na kuhinjska vrata na klin. K sreči ga še o pravem
vskliknil je, „ljubo mi je, da nikdar več ne slišim imena te devojke. Ravnala je tako nehvaležno kot neprevidno". — „No, gospodine Granam! kar se tiče hvaležuosti," odgovoril sem mu, „rekli ste blezo, da jej skažete veliko ljubav, če jo vzamete s soboj; reči pa moram, da se mi zdi jako previdna, da si je preskrbela neodvisno službo v domovini. A žal mi je, zarad vas in zarad Emilije; jako jo bodeta pogrešala." — „Ne žalite se preveč", odgovoril mi je, „zlasti v tem slučaji ne, ker nij v a trpela nobene škode. : — „<)h tako!" odvrnil sem mu, „mislil sem, da ste z Jeri-čino družbo kaj izgubili." — „Gospa Ellisova naji bede spremljala", rekel je, „posebno po-udarjaje njeno ime, kot bi hotel reči, da je gospa Ellisova taka osoba, da nje družba na-domestuje vse drugo. — „Oh re-," rekel sem, prav ljubeznjiva žena, ta gospa Ellisova!" — Gospod Graham se je jedel, ker prav dobro ve, da gospe Ellisove ne morem trpeti."
„Jeremija, ti bi bil imel to opustiti", rekla je njegova dobrosrčna žena, „in ne dražiti in napasti moža pri njegovi slabosti. To se pravi jeziti ga za nič in zopet nič."
„A ljuba žena! potegnil sem se le za Jerico.tt
„Ne mislim, da ki Jerici bilo treba, da se zanjo poteguješ. Tudi ne dvomim, da bi še sedaj ne bila kot najboljša prijateljica močno udana gospodu Grahaniu."
„Da, gospodine Jeremija, zares sem mu udana", rekla je Jerica. „Proti meni je bil jako velikodušen in dobroti jiv."
„Le takrat ne, kadar ste hoteli delati po svojem", oglasil se je zdravnik.
BZgodilo se je le redkoma, če je bilo zoper njegovo voljo; če se je to vendar primerilo, zdela so mi je moja dolžnost, odjenjati mu, dokler me nij nazadnje silila višja dolžnost, drugače ravnati."
„In potem draga moja!" rekel je doktor
Jeremija, „bolelo vas je gotovo, da ste mu morala nasprotovati. In to je res pravo žensko čuvstvo, katero doktor Jeremija mora v svojem srci odobriti; če prav bi vsak, ki ga je slišal govoriti, mislil, da se lepo podaje mladej nevojki, če ošabno ravna s starim gospodom. Pa pustimo to; ta jo je staknil. Sedaj sem jaz na vrsti. Rad bi vedel Jerica, kako se vam godi in kako vam učiteljstvo dopada."
Jerica mu je vse povedala. Ker je doktor onikrat ko je Truemana zdravil, slišal govoriti o gospe Sullivanovej kot njegovi in Jeričini dobri prijateljici, popraševal jo je o njenem zdravji. Sedaj je jelo dobro snežiti. Ko sta gostoljubni doktor in njegova žena zapazila, kako jo je skrbelo, da bi prišla domov, nijsta je več silila dalje ostati. Obljubivši jima, da ja bode pri prvrj priliki zopet obiskala, odpeljala se je z doktorjem.
(Daljo priti.)
(asu najde deklica, se vsa prestraši, zavpije, poklice hlapca, ki naglo pribiti in vrv prereže. Poba lin zopet živi; ali žalostno je, da se svojega grozovitega dejanja celo nič ne sramuje in ne kesa. — Onih dveh beguncev naše realne gimnazije, o katerih ste zadnjih poručali, do denea t. marca ni nazaj ! lilizu pred enim tednom je eden (V. Čeruij poslal očetu Matiju pismo za god iz Planine na Kranjskem. Čestital mu je lepo, a o  razlogih in namenu svojega pobega nij črhtiil besedice ne. Dostavil je, da se mu s tovarišem prav dobro godi, in da sta nakanila prehoditi „vesoljni svet'1. Te dni se je čulo, da ju je v Gorici baje nek žandar vjel; zdaj ju bodemo menda skoro dobili ,,per  šubu   nazaj. — V nedeljo 4. t. m. začela se jo na stroške mestne in okraja ptujskega nedeljska šola za rokodeljske učeuce. Uradno ime ji je: „der  gevverbliche Fortbil-dungskurs  i'iir (jcvverbslcrlinge". Puduievali bodo v šoli nemško,  menda učitelja g. Ferk in g. ltobič.   Od sv. Audraša v slov. guiicah se poroča, da so pred nekaterimi duevi skoro ubili znanega poleuovca  Muršeca.   V nedtljo popoldne bil je na bregu zvunaj Ptuja strahovit pretep. Okulo JO kmečkih razposajencev iz okolice se je klalo z nožini, da je kri curkoma tekla. Eden je na pol mrtev obležal in bil odnesen v bolnišnico ; celo kopito so jih polovili in dejali v zapor!
— (Iz Dol ca na) na Tirolskem se nam piše 14. t. iu.: Denes ob l/,2b zjutraj vzbudilo nas je iz sladkega spanja bobnanje in strašno tolčenje ob zvon. Kak strašansk pogled se je predočil stopivšim na ulico. Mesto je bilo kakor bengalično ntzsvitljeno in čez vrsto visokih hiš videl se je kviško do neba dvigajoč plamen nastalega požara. LInel se je bil namreč tukajšnji umetni llbsslerjev mlin (Uoasler's Kunstniuhle) in ves pogorel kakor tudi poleg zidaua palača. RazUD strojev se je nahajalo v mlinu veliko žita in moke. Škoda se ceni nad 100 tisoč golil. Da nijso še druge hiše žrtva ognja postale, zahvaliti se je prvo tihemu vremenu, potem pa neutrudljivemu delovanju gasilnega društva, kajti celo prvi bogataši so pri omenjenem društvu, kot delo-valni udje zastopani, kar je zares prav hvale vredno.
Tajci.
15. in;.r .i
Pri Slona: Pezdič ii Kranja. — Ahčin iz Gorice. — Kanitz iz Dunaja. — Schuler iz Trsta. — Stuiner iz Dunaja. — Dolenec iz Notranjskega.
Pri tli»ll*l: Fischl iz Dunaja. — Schwarta iz Kranja. - Vivar iz (Jradca. — Boch iz Dunaja. — Schubert iz Trata. — Kren i/. Kočevja. — Schopf i/. Dunaja. — 1'oinernol iz JVrlina.
Pri ZHmor«! t  Drechsler iz Dunaja.
DunaJBka borza	1 (i. marca.	
(Izvirno telegrafično	poročilo.)	
Enotni drž. dolg v bankovcih	63 gld. 60	kr.
Rnotni dri. dolg v srebru	t>8   „ 10	n
		n
1.860 drž. posojilo	109   „ 60	n
Akcije narodne banke	822    „ -	n
Kreditne akcije	150   „ 80	n
London	123   „ 20	n
Napol.	9   n 83	n
C. k. cekini	5   n 80	n
Srebro	112    „ —	TI
Državne marke ....	60     „ tO	TI
Oznanila
lia/,iie vesti.
* (Na vislice.) V Velsu so porotniki 10. t. m. obsodili zaradi zavratnega umora na vislice Franca Humerja. — V češki Lipi pa je bila 9. t. ni. T. Zenker obsojena na vislice, ker je v septembru lanskega leta za-Btrupila svojega možu pa taščo.
* (Star.) Ono soboto je v Pragi umrl K. Freund, ki je doživel 120 let. Zapušča 15 unukov in 5 praunukov.
* (Starši) tudi ne vedo vselej, da so njihovi otroci lehko še bolj premeteni, nego so oni sami Angleška pisateljica gospica Urou-ghton je svoj prvi roman pod napačnim imenom izdala; poda potlej knjigo očetu, ki je bil angličansk duhoven, da bi jej povedal svojo sodbo. Mož prečita knjigo, potem pa hčeri ostro prepove', da je ne sme citati, češ, da je se premlada in še ne more razumeti, kako škodljive so take knjige za mladino.
■ (Živinska kug a.) Iz Eiladellije v Ameriki se poroča, da je kar naenkrat tam začela razsajati goveja kuga. Uzrok jej je nek mrčes, ki mu Angleži pravijo „tick". Ta se zavrta v meso, ostrujji kri in v nekaterih mah je govedo mrtvo. Zaradi tega je angleška vlada prepovedala zanaprej uvažati živino iz Amerike, da se ta bolezen Se v Evropi ne za trosi.
vgem bolnim moč in zdravje hrez lekt in brez stroškov po izvrstni
Mirnim (to Barry
30 let aie J« nij bolezni, ki bi jo le bila oidra-
ril» ta prijetna zdravilna brana, pri odraščenih i otrocih brez medicin in Btroškov; zdravi vse bolezn v lelodcu, na živcih, dalje prsne, i na jetrah; t len i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nepro-bavljenjo, zaprtje, prehlajonjo, nespanje, slabosti, zlate žilo, vodenico, mrzlico, vrtoglav ju, silonjo krvi v glavo, šumenju v ušesih, slabosti in blevanje pn nosečih ' otoznost, diabet, trganje, shujdanje, bledičico in pre-hlajenje; posebno se priporoča za dojeneo in je bolje augo dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spričo-
il zdravilnih, brez vsake medicino, mej njimi aprili, »vala profesorja Dr. VVurzerja, g. F. V. Beneka, pra-
oga profesorja medicine na vseučilišči v Mariboru zdravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Sborelanda, Mr. Campoella, prof. Dr. Dede, Dr. Ure, grofinje CaBtle « ;;ai-t, Markize de Brehan a mnogo druzih imenitnib <>sob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj. Kratki izkaz iz 80.000 spričevalov. Spričevalo fit. 73.670. Spričevalo zdravilnega svetnika Dr. Wurzorj a,
Bonn, 10. jul. 1852. Revalesciere Dn Barry v mnogih slučajih nagradi vsa zdravila. Posebno koriBtna je pri driati iu griži, dalje pri sesalnih in obistnib boleznih a t, d. pri kamnju, pri prieadljivem a bolehnem draženji v soalni cevi, zaprtji, pri bolchnem bodenji v obistih [n mehurji, trganje v mehurji i. L (L — Najbolje iii in neprecenljivo sredstvo no samo pri vratnih in prs ah boleznih, ampak tudi pri pljučnici in sušenji v grlu (L. S.) Rud. W u r z e r, zdravilni svetovalec in čleu mnogo učenih družtev.
Winchester, Angleško, 3. decembra 1842. Vaša izvrstna RevaloBciere je ozdravila večletne i   nevarnostne  prikazni, trebušnih bolezni, zaprtja, bolne čut niče in vodenico. Prepričal sem se sam glede HŠega zdravila, ter vas toplo vsakemu priporočan? James Shoreland, ranooelnik, 96. polka. Izkušnja tajnega sanitetnega svetovalca gosp. Dr. Angelsteina.
Berolin, 6. maja 1856. Ponavljaje izrekam glede Revalesciere du Barry vsiBtranoko, najbolje spričevalo.
Dr. Angelstein, tajni san it. svetovalec. Spričevalo št. 76.921. Ubergimpern, (Badeusko), 22. aprilu 1872. Moj patient, ki je uže bolehal 8 toduov za strašnimi bolečinami vnetic jeter, ter ničesar pouziti nij mogel, je v h led rabe Vaše Revalesciere du Barry po po imuna zdrav.
Viljem Burk ar t, ranocolnik. Spričevalo št 72.618. LaRochesurYon,30. julija 1868. Vaša Kevali Hciere ozdravila me je popolnem strasnih želodčnih in čutnicnih bolezn ij, katere bo
0.0 d ene t let   . hči le.
(Gospa) Armauda Prevost, posestnica.
Revalesciere je 4 krat tečne j aa, nego meso, t-r %n pri odraščenib in otrocih prihrani 50 krat več n« ooni, ko pri zdravilih.
V plehastih palicah po pol fanta 1 gold. 50 krM L tant k gold. 50 kr., 2 funla 4 gold. 50 ar., 5 fan< miv 10 gold., 12 iuntov 20 gold., 24 fantov 36 gold.
)-~ovaio*uiero-BiscuitoD v pušioan in Revalesciere (Jhucolatče v prahu IS tu i gld. l>0 kr., 24 tas 2 gl
■ ur« 4o tas 4 gl. 50 kr. v prahu za 120 tac 10 gl. Prodaje: Da Barry & Comp. na »ujis-jl, Wall-
J.uoiiK*=i*»*c št. b, aakor v vso- aiostih pri dobni .okanjih in apoooiijskih ;p„'.)voit, sudi razpošilja ia-
.-j.-.j, iu;« na "bo kraje po poštnih airtttT.Troah a) puvae^lb, V iLJubkjuui Bd U »ar, J. Svob oda Iđkar pri „zlateoi oriuJ, v Kriti pri lokarja J. Pro aamu, v Celovcu pri lekarju Bir n aacherj u, v »pljetu pn lekarju Aljiuovieu, v Truta pr lekarju Jakobu Serravallo, pri drogoristu P. Rocci, in J. Ilirschu, v Z udru pri Audrovičm ^82)
Podpisani želi vzeti v uk uradenča od 12 do 15 let, kateri je nekaj šol dovršil in ima veselje za malarijo. Delo in uk je mnogovrstno, in obsega slikanje anh, erk in pi-unenk, podačenje, barvanje itd,
Dotične ponudbe naj bo pošljejo do konvts ir-ii m. -.<-< u na
(56-3) Jožef Inocente,
m al ar v 1'ostonji.
Štev. 3462.
Razglas.
168-Slj
Leta 1877 imajo sledeči gospodje srenjski svetovalci iz mestnega /.l»nia izstopiti, namreč: Iz I. volilnega razreda: Karol Deachuiann, Aleksander Dreo, dr. Adolf Scliaffur, Eduiund Terpin.
Iz II. volilnega razreda: Leopold Blirger, dr. Tndrich vit. Kaltonogger, Anton Lasehan, K a i m u ii < L Zhubor pl. Okrog.
Iz 111. volilnega razreda: Peter Lasni k, Jožef Begali. Nasproti ostanejo naslednji gospodje srenjski svetovalci še v uiestuem zboru, kakor
dr. Karol 151eiweiB, Franc Doberlet, Franc Goraič, Janez N. llorak, Jožuf Jurčič, dr. Prid. Keesbacher, Karol K,mi, Karol Leskovio, Ferdinand Mahr, Andrej Malitsch,
Vaso Petričič, dr. Auton Pfcfferor, liajmund Pirker, Franc Potočnik, dr. Anton vitez Sobtfppel, dr. Robert pl. Sclirey, dr. Fuiil viea Stockl, dr. Jožef Suppan, dr. franc Suppantschitsch, Franc Zieglor.
Za dopolnitve volitvene se vslod sklepa mestnega zbora od 6. marca t. 1. sledeči dnevi določijo:
a) 111. volilni razred voli 21. marca t. 1. dopolu-dno od 8. do 12. ure.
Če bi ožja volitev potrobna bila, vršila so bo taisti dan popoludno od 3. do B. uro.
b) 11. volilni razred voli 2G. marca t. 1. dopolu-dne od 8. do lir. ure in po potrebi v ožji vo-litvi popoludno od 3. do U. ure.
c) 1. volilni razred voli 3i. marca t. 1. dopoludne od 8. do 12. uro in v ožji volitvi popoludne od 3. do 6. ure.
Glasovni listki bodo se v kratkem gospodom volilceui poslali.
To so taistim naznani s pristavkom, da so sinejo izBtopivši odborniki zoput voliti in da se morajo po §. 39 občinsko postave, katori ugovori proti veljavnosti dovršenih vo itev najdalje osem dni po konČUO h volitvah uicbiiicnni zboru predložiti.
Mestiii magistrat v Ljubljani,
7. ui„rca 1877.
liilMCIiail* župan.
Eliksir iz Kine i Koke,
najboljši do sedaj  znani ivlotit-ni tiketu
Pospešuje cirkulacijo in prebavljenje, ter različne organo in ude z nova okrepi in oživi. 1 steklenica 80 kr.
Dobiva se jedino le pri (53—42)
G-sibrlel IPlccoli,
lekarju, na dunajske} cesti v Ljubljani.
Samo 80 kr.
1 par nožev z vilicami h pravega, vedno belo ostajooega britanskega srebra, '/„ duc. 4 ^ld.
Ž ičice za kavo, ena kr. 10, 15, 20, 80, 40.
Žlice za jed, „    „   o0, 40, 50, 60, 70.
1 zaiemalec za mleko, kr. b'0, 80, gl. 1, 1.20, 1.60.
l zajemalec za juho, gl 1.20, 1.50, 'J, 3. 1 par velikih svečnikov, gl, 2, 3, 4, 5, 6. 1 taaa, velika, kr. i>U,  gl. 1.20, 1.50, 2, 2.50, 3.f)0.
1 okvir ga fotografijo, tin, kr. 80._
HUJ V'so drugo jako cono. MilGS Naslov:
«*f#o//«r metnMnega f*/ut/<t,
vliva, Ncubau, BnrggasBe 2,
Hotel llii lur. ■Hi Gonilnik zastonj. Naiočbe iz proviu-cije takoj s poštnim povzetjem.      (25—12)
tdp.tclj in Eifcdnik Jor.'p Jurčič.
LaatnVp«*, in tiak .Narodne tiskara«".