Mladi miličniki na odrskih deskah
Ko hodimo mimo poslopja na Kotnikovi ulici ter gledamo dekleta in fante, ki resno s knjigami stopajo vsako jutro v sivo stavbo, si le težko predstavljamo, da za to resnostjo tli iskra, ki se lahko takoj razbohoti v iskren in prijateljski nastneh. Nasmeh, ki dokazuje, da poklic ne more biti ovira, ki bi preprečevala in zapirala poti medsebojnih tovariških in prijateljskih odnosov. V šoli za miličnike iščejo vrsto oblik, ki bi miličnike še bolj približale delovnemu človeku in ob-čanu. To obliko so našli v delu na kulturnem področju.
Sprva so malo sramežljivo obli-kovali kultume programe, ki so jih naštudirali miličnice, milični-ki in kadeti. Prikazali so jih naj-prej v svojem okolju ob raznih proslavah. S tem pa so pridobiva-li izkušnje, okrepila pa se je tudi zavest v mladih ljudeh, da so spo-sobni storiti kaj zahtevnejšega in to tudi ponuditi občinstvu zunaj svojega delovnega okolja. Že prvi poskus, ko so nastopili v posa-meznih delovnih skupnostih zu-naj šole, so pokazali veliko prese-nečenje in topel sprejem med de-lovnimi ljudmi. To jih je spodbu-dilo, da so v šoli sprejeli kot traj-no obliko dela v izvenšolski de-javnosti oblikovanje in izvajanje kulturnih programov.
Zahtevnejši program pa je nare-koval, da se je potrebno povezo-vati tudi z akterji kulturnega po-slanstva zunaj delovnega okolja. Razumevanje, podporo in pomoč so našli pri delavcih RTV.
Uspeha pri tem delu pa ne bi mogli zagotoviti, Ce bi prepustili delo stihiji. Nalogo kulturnega animatoria je prevzel predavatelj Viki Majcen. Pod njegovim vod-stvom se je oblikovala kulturna skupina, sestavljena iz učencev šole in iz predavateljskega in vzgojiteljskega zbora. S tem pa so dosegli širino in oblikovale so se pevske, glasbene in dramske sku-pine. Dramska skupina je pripra-vila komedijo En dan z Rober-
tom, delo nemškega dramatika.
Na krstno predstavo so povabili predstavnike šole, uprave za no-tranje zadeve, republiškega se-kretariata za notranje zadeve in kulturnih delavcev. Predstavo so izvedli tako doživeto, da se je ne bi sramovala nobena kulturna skupina z dolgoletno tradicijo. Enkratno so podali tipičen angle-ški humor, ki je dobil nadih naše-ga domačega humorja, s tem da so uporabili prizvoke slovenskih dialektov. Posebno pa je bil po-dan postopen prehod robota Ro-berta v človeka, medtem ko so ljudje iz njegove okolice prevze-mali vse bolj robotske značilno-sti. Po predstavi so bili igralci de-ležni dolgotrajnega in burnega aplavza.
Doživeta predstava pa je že tudi rodila uspeh, kajti dobili so mno-ga vabila za gostovanja. Prvo tako gostovanje so imeli v Domu upo-kojencev na Taboru, kjer niso raogli verjeti, da so to resnično miličniki, ki jih v vsakdanjem živ-ljenju srečujejo na cesti resne in službeno zavzete. Omajal se je predsodek, da lahko miličnik sa-mo izvaja zakonske ukrepe, ne pa da se pojavlja tudi v drugih obli-kah družbenega in družabnega življenja.
Sami so nam ponudili obliko sodelovanja, ki jo je potrebno go-jiti, jo dopolnjevati in razvijati.
Franc Tomše