O C E N E — P O R O Č I L A — B I B L I O G R A F I J E RAZNOVRSTNE SPODBUDE, V E N D A R . . . Rotar Janez: Povednost in vrsta prav- ljice, balade, basni, povesti. Opremila Metka Testen. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976. (Otrok in knjiga. 6.) Knjiga ima na platnicah spremno besedo (priporočilo) Vincenca Zni- darja, profesorja metodike sloven- skega jezika, saj je namenjena pred- vsem predmetnim učiteljem sloven- ščine, čeprav je večina razprav bila objavljena v Dialogih 1975 (št. 2, 5, 6, 9, 12). Uvodno razpravo: Socialno- psihološka ozadja nekaterih fenome- nov tradicionalne pravljice pa lahko preberemo v reviji Jezik in slovstvo (1974/75 št. 7). V to revijo bi zaradi načina podajanja sodile tudi vse druge. Za knjižno izdajo jih avtor ni bistveno predelal, čeprav je nekatere razširil in opremil s podnaslovi, pravzaprav samo opazneje razčlenil. Na koncu je nekako prilepljena še Tematska učna priprava za dve učni uri (izdelala Ana Modrijan). Nanaša se na Bevkovo Učiteljico Bredo, na žalost pa ni povezana z zadnjim pog- lavjem oziroma razpravo: Rastoča zgodovinska razsežnost realistične povesti. Avtor se tu in tam sklicuje na pedagoško delo s svojimi študenti, torej naj bi knjiga nastala iz prakse za prakso, o tem nas prepričuje celo fotografija, raztegnjena čez naslovno in hrbtno stran platnic. Kljub temu ali prav zato te študije niso nepo- sredno uporabne za delo v razredu, kakor je ugotovil v svoji oceni že profesor Stanko Kotnik (Naši razgle- di 1977, št. 7, str. 178). Omenjenega ocenjevalca motijo med drugim tudi številne tujke. To je sicer obrobna opazka in nekoliko diši po staromod- nem purizmu, ki se večine slavistov oprime v času študija. (Velja bržkone bolj za pretekli kot sedanji čas.) Me- ne bolj moti slog, ker ni izčiščen, je nekaj med poljudnim in znanstve- nim, ne mogli bi ga imenovati eseji- stičnega. Morda je slogovna neizčiščenost povezana tudi z ne docela razvidnimi namerami ali naperjenostjo posame- znih sestavkov, ki so, nekateri bolj, drugi manj, določno namenjeni pred- vsem šolnikom. Vsekakor je študija Baladna ubeseditev ljubezenske zgod- be nastala priložnostno in nima praktične vrednosti za učitelja, ker ljudske balade Smrt Omera in Meri- me, naj je še tako kvalitetna, pri nas v osnovni pa tudi v srednji šoli ne obravnavamo. Najbrž bi jo avtor pri- poročil namesto slavne Hasanaginice, ki da ni primerna za osnovno šolo, ker utegne pri občutljivejših otrocih povzročiti celo travme. Če smo peda- goško previdni, tankovestni in raz- gledani, bomo najbrž imeli pomisleke še ob marsikaterem berilu za šolarje, ne da bi mogli kaj ukreniti. Sicer pa na mlado in staro našega časa najbrž odločilneje vplivajo avdiovizualna bombardiranja vseh vrst kot pa knji - ge. V študiji Ljudska balada Desetni- ca in Milčinskega baladna pravljica izhaja iz ugotovitve o njuni izredni živosti, ne da bi jo posebej dokazal. Ker to in podobne pesmi bolj ali manj sistematično obravnavamo šele v srednji šoli, bi smeli celo trditi, da zaradi arhaičnosti in drugih značilno- sti bolj sodijo na to stopnjo, pa ne samo v prvi razred, saj se ljudski motivi v najrazličnejših preobrazbah pojavljajo v novejši in najnovejši li- teraturi. Nedvomno pa je odprtost in širina učiteljeve obravnave na vseh stopnjah potrebna, seveda v razum- nih mejah in oblikah. Verjetno zato, da bi dokaj zahtev- no branje poživil in napravil privlač- nejše, je avtor izbral in dodal nekaj faksimiliranih ilustracij in besedil častitljive starosti. Pri tem se mu je primerila nekoliko zabavna pomota: namesto »antologijske« Desetnice je dal natisniti »neantologijsko«. Pazlji- vega bralca lahko taka površnost ne- koliko zmede, saj tudi nima vsakdo pri roki Korytkovih petih zvežčičev Slovenskih pesmi krajnskiga naroda, Štreklja ali Glonarja, da bi si pri priči razjasnil zmoto. Ze Korytko ima tri variante Desetnice in naš av- tor je ponatisnil »neantologijsko« iz četrtega zvezka, medtem ko se prava nahaja v drugem zvezku na straneh 86—89. Problematičen je tudi faksi- mile Trstenjakove etimološke raz- lage imena Stribog. Vsekakor bi bilo dobro preveriti »znanstvenost« član- čiča, če se nam že zdi vreden objave, da ne bi prišel kdo od lahkovernih v skušnjavo. Tudi to so samo obrobne opazke, ki nočejo in ne morejo bistveno zmanj- šati pomena in vrednosti pričujočih osmih razprav. Koristno je že to, da so v knjižni obliki dostopne bralcu, čeprav bi ne bilo odveč piščevo po- jasnilo o nastanku in zamisli knjige. Seveda pa to še ne bi odpravilo vtisa nekakšne zlepljenosti in naključnosti brez trdnejše organske povezave, ki utegne zahtevnejšega bralca motiti, saj gre za bolj ali manj fragmentar- ne obravnave naključno izbranih primerov pravljice, balade, basni in povesti. Zanimivejši utegnejo biti ugovori in pomisleki ob nekaterih avtorjevih trditvah, ki so zares ali dozdevno premalo podkrepljene in prepričljive. Nekaj tega je bežno omenil že S. Kotnik v svoji oceni. Dokaj neenotna in tudi problema- tična je že prva (uvodna?) razprava. V prvem delu (podnaslov: Socialna celica družina in pravljiška možnost obravnave notranjih človeških nas- protij) imamo poleg drugega v glav- nem primerjavo med Mlado Bredo Milčinskega in Striborovim gozdom Ivane Brlič-Mažuranič. Moteče, če- prav nebistveno, je že to, da avtor na- vaja naslov in citate v hrvaščini, ka- kor da ne bi imeli odličnega Poto- karjevega prevoda Pripovedk iz dav- nine že ali pa šele iz leta 1955. To, da skuša rehabilitirati pravljiške prede- lave balad, ki so jih nekateri znani literarni zgodovinarji in teoretiki Miilčinskemu slabo ocenili, je spre- jemljivo in prav, saj je podobnih pri- merov v ljudski in umetni literaturi na pretek. Ker pa pisec v svojih iz- vajanjih poudarja stališče znanega ali domnevnega pripovedovalca, ga to zapelje v dokaj enostransko in tu- di krivično vrednotenje Striborovega gozda. Zdi se, da je pisec razprave premalo ali sploh nič upošteval zrelo in izredno enotno ubranost vseh Pri- povedk iz davnine, kar je škoda že zaradi tega, ker ima slavna hrvaška pravljičarka tudi zelo zanimiv pri- mer z motivom hudobne mačehe (Ja- gor). To je tem bolj čudno, ker prav to problematiko obravnava v dru- gem delu razprave (Drugi temeljni vidik razreševanja notranjih naspro- tij v socialni celici družini). Življenj- ske nazore evropsko znane in prizna- ne hrvaške mladinske pisateljice bi smeli imenovati konservativne, nika- kor pa ne neživljenjsko aprioristične in pristranske, kakor nam to bolj ali manj določno skuša sugerirati J. Ro- tar. Pazljivemu bralcu (odraslemu) Pripovedk iz davnine ni težko izlu- ščiti poglavitnih etičnih načel ali prepričanj njihove avtorice. Ljudstvo potrebuje avtoritarno oblast ali za- konito gosposko, vendar je le-ta še bolj odvisna od ljudstva, od njegove pripravljenosti in sposobnosti, da jo vzdržuje in brani. Reveži in matere so zvesti in pošteni, zato varujejo za- upane dragocenosti bogatih in dedi- ščino otrok-sirot. Tako mati iz prav- ljice Striborov gozd hoče sina obvarovati škode, saj ima snaha kač- ji jezik, kar je samo znamenje popol- ne nesposobnosti, da bi sinu ohranja- la in množila srečo. To lahko stori le siromašna deklica, zato konec ni prav nič prilepljen ali kompromisen, ampak docela v skladu z avtoričinim prepričanjem in hotenjem. Menda je tvegano trditi, da je motiv hudobne snahe manj življenjski ali celo manj primeren od motiva hudobne tašče. Še bolj presenetljivo in tudi nev- zdržno je vrednostno primerjanje med Bevkovo Učiteljico Bredo in Jurčičevim Sosedovim sinom. Gre si- cer samo za opazko v korist prve in škodo druge na račun zgodovinske pomembnosti. Seveda je avtor to po- vedal zelo učeno, vendar Jurčič ni kriv, da so se v njegovem času sku- šali Slovenci ohraniti in uveljaviti na drugačen način kot v času NOB. Me- nim, da bi bilo zelo potrebno in ko- ristno razmisliti o možnostih in nači- nih zares sodobne obravnave naših klasikov v osnovni šoli, ko učenci ni- so niti dovolj zreli niti vsestransko razgledani ali pripravljeni za celovi- to sprejemanje relativno zahtevnih besedil, ki nekoč (ob nastanku) niso bila namenjena otrokom, pa so sedaj po nekakšni zakonitosti razvoja po- stala skorajda izključno mladinska literatura. Sodobna (in avtentična) mladinska literatura je tako bogata in tudi kva- litetna, da je bralec nekoliko razoča- ran nad relativno skopostjo paralel ali vsaj namigov v zvezi s sodobnimi predelavami pravljiških in drugih motivov, zlasti še, ker si je avtor to vsaj v skromni meri privoščil pri obravnavi basni. Da mladi berejo marsikaj, česar v šoli ne obravnava- mo ali celo ne priporočamo, je najbrž dobro in pirav, gotovo pa neizbežno. Tako je tudi E. Kästner ljubljenec mladih bralcev, ne glede na to, koli- kor ga učni programi upoštevajo ali ne. Zdi se, da se je naš avtor pri sicer zelo izčrpni in kvalitetni obravnavi Dvojčic nekoliko preveč trudil, da bi razkrinkal pisateljevo prikrito ali odkrito malomeščanskost. Verjetno bi billo res bolje, ko bi Kästner vsa- kršno vrednotenje prepustil izključ- no svojim junakom, vendar tudi v tem primeru ne bi skočil iz svoje ko- že. Ta koža pa je res nemško natan- čna in redoljubna. Vendar Palfijeva gospodinja Rezka ni podana tako ne- gativno in socialno zaznamovano, kot nas skuša prepričati J. Rotar. Seveda pa ni prav nič idealizirana in avtor ne štedi z ironijo na račun odraslih in tudi otrok ne, kadar so ti le po- manjšane izdaje stairšev. Pa tudi ime glasbenika je najbrž bolj zvočno učinkovito kot nacionalno označeno, o kaki pejorativnosti ni ne duha ne sluha v tekstu. Kljub temu da so nekatere Rotar- jeve trditve sporne ali celo nevzdrž- ne, da bralec marsikaj pogreša ali pa se mu zdi tudi nepotrebno, ni mogoče knjigi odrekati zanimivosti ter raz- lagaiske prizadevnosti, zato je škoda, da bo najbrž marsikoga odbil dokaj zahteven in zapleten slog. Po drugi strani pa se splača potruditi, čeprav bo treba pridobljeno znanje najprej prevesti v preprostejši jezik za šol- sko rabo. Seveda pa mora biti peda- gog pri tem kritičen in iznajdljiv. Helena Malek