POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Kas dom ustza ijuksko prosveto JULIJ Posamezna številka velja 1 Din. »Naš dom« izhaja 1. v mesecu. Naročnina za vse leto 20 Din (za naročnike »Slov. Gospodarja« in »Domoljuba« 12 Din). — Za Italijo 10 lir, Avstrijo 3 in pol šilinjsa, za Ameriko K Dol. Naslov: »Naš dom«, Maribor, Aleksandrova cesta 6/1. — Položnice si kupite na pošti in vpišite št. 13.577, Barvane Slomškove slike. Visoke so pol metra, široke 33 cm. Imamo tri vrste, ki se razlikujejo le po napisih: 1. vrsta ima spominski napis za 700 letnico Slomškove škofije in lastnoročno posvetilo prevzv. g. knezoškofa dr. Karlina; 2. vrsta z napisom: A. M. Slomšek, narodni vzgojitelj (za šole!); 3. vrsta s Slomškovim podpisom. Cene za naročnike »Našega doma«, ki so plačali naročnino za vse leto 1928 ali pa za drugo polletje 1928 (od julija naprej!): Slika katerekoli vrste 20 Din; k temu še za poštnino in zavojnino 3.50 Din (za inozemstvo 5 Din); za dve sliki velja poštnina in za-vojnina 4 Din (za inozemstvo 5.50 Din); za 3-—9 slik 6,50 Din (za inozemstvo 8 Din); kdor hoče, da mu pošljemo sliko priporočeno, plača še 3 Din za priporočnino; od 10 slik naprej ne računamo ne poštnine, ne zavojnine. Če se združi 10—19 naročnikov »Našega doma« in si naročijo skupno slike, jim damo 10% popusta, tako da dobijo slike po 18 Dih; od 20—29 slik jih dobijo naročniki »Našega doma« po 17 Din; od 30—49 slik jih dobijo po 16 Din; od 50 slik naprej jih dobijo po 15 Din. Zato naročajte slike skupno, ker vam pridejo ceneje! Te ugodnosti imajo naročniki »Našega doma« le, če naročijo sliko naravnost pri upravi »Našega doma« v Mariboru; posamezne slike si lahko kupijo po znižani ceni 20 Din tudi pri društvenih poverjenikih (v trgovinah ne!), če jim dokažejo, da so naročnino za »Naš dom« plačali. Poverjeniki si bodo njihova imena zapisali in jih poslali nam. Po znižani ceni 20 Din si lahko kupite le toliko slik, kolikor imate »Naših domov« plačanih. — Denar za slike je treba poslati vnaprej po položnici, kakor pošiljate naročnino za list; na srednji del položnice pripišite: Slomškova slika. Na naročila brez denarja se ne moremo ozirati, ker so slike predragocene. Kdor hoče sliko po povzetju, bi moral plačati 7.50 Din za poštnino in zavojnino. Tisti, ki niso naročeni na »Naš dom« ali pa ga nimajo za vse leto plačanega, plačajo za sliko 5 Din več. Skrbite torej, da boste tudi naročnino za »Naš dom« poravnali. Od vsake slike dobi Slomškov sklad 2 Din. Vsakdo torej,- kdor sl kupi Slomškovo sliko, plača s tem že tudi 2 Din za Slomškov sklad. (»Slomškov sklad« pri škofiji zbira denar, ki je potreben za stroške pri proglasitvi za blaženega.) Prosite preč. gg. župnike in kaplane, da vam skupno naročijo slike! Poverjeniki, ki bi hoteli slike razprodajati, naj se oglasijo; oni imajo posebne ugodnosti. Družina Našega doma (nadaljevanje; vseh seve še ni, temveč pridejo v prihodnjih številkah. Prosimo, da tudi tisti, ki še niso plačali vse naročnine, kmalu pošljejo ostanek). Novo mesto: Kociper Mohor 12, Habe Marija 20, Šolske sestre 20. — Olimje: Košak Terezija 12, Lorbek Ivan 12. — Oplotnica: Rihter Jakob 40, Stopar Franc 10, Novak Cecilija 6, Lipuš Angela 3, Arlič Peter 12, Hohnjec Franc 12, Urleb Matija 10, Leskovar Jožef 12, Kropej Jožef 12, Kruhar Katarina 12. — Ormož: Lah Jožef 12, Habjanič Anton 12, Zadravec Terezija 12, Trstenjak Alojzija 12, Kuster Anton 6, Štampar Ivan 6, Pintarič Martin 12, P. Lekšan Ciril 12, — Ortnek: Katoliško prosvetno društvo Sv. Gregor 20, —. Sv. Ožbald ob Dravi: Cepec Ivan 20. — Pameče: Lipuš Marica 12, Borovnik Anton 12, Plaznik Franica 12, Črešnik Ferdo 12, Trohej Ivan 12, Gracej Peter 12. — Sv. Pavel ob Preboldu: Pinter Karl 12, Svet Josip 10, Berglez Marija 12, Grohar Antonija 20. —, Pesnica: Lorber Julijana 12, Kralj Anton 12, Bauman Marija 12, Jarc Ivan 12, Janžekovič Andrej 12, Eder Franc 6. — Sv. Peter na Medvedovem selu: Strašek Mi-cika 12, Škorc Ivan 6. — Sv. Peter pod Sv, gorami: Novak Josip 12, Lupšina Franc 12, Denžič Ivan 12, Kunst Jožef 12, Zorenč Alojz 12.— Sv. Peter pri Mariboru: Šalamun Karl 6, Ploj Terezija 12, Krajnc Franc 3, Vezjak Jožef 12, Repina Antonija 12, Knuplež (Nadaljevanje na 3. strani ovitka.) D& IVAN TOMAŽIČ novo imenovani pomožni škof lavantinski. Ko se je prejšnji mesec vrnil naš pre-vzvišeni g. knez in škof dr. Karlin iz Rima, kjer je poročal papežu o lavantinski škofiji, mu izročil krasno vezano knjigo dr. Fr. Kovačiča: »Zgodovina lavantinske škofije« za spomin na 700 letnico; mu poročal o vročih željah Slovencev, da bi dobili s Slomškom svojega prvega svetnika — je prinesel tudi radostno vest, da je imenovan prelat in stolni dekan dr. Ivan Tomažič za pomožnega škofa lavantinskega. Novoimenovani presvitli škof goreče pospešuje Slomškovo zadevo in je velik prijatelj krščanske prosvete. Rodil se je 1. avgusta 1876 pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Za mašnika je bil posvečen 5. decembra 1898 ; nadaljeval je bogoslovne študije in bil leta 1906. v Innsbruck-u proglašen za doktorja bogoslovja. Leta 1915. je postal stolni kanonik v Mariboru, leta 1921. pa stolni dekan. Po svoji topli prijaznosti in prisrčnosti si prisvaja škof dr. Tomažič srca vseh. Z njegovim odlikovanjem je počaščeno tudi hrepenenje po srečni rešitvi Slomškove zadeve. Bog daj presvetlemu škofu dr. Tomažiču še prav mnogo, mnogo let! OB PETDESETLETNICI SILVINA SARDENKA. (Marija Štupca.) III. Neznosno je bilo gorje mladi vdovi. Pomoči je bila potrebna v tej stiski, še bolj pa tolažbe. Kam se hoče obrniti z malima otročičema, ki bosta pač povsod in vsakemu na poti? Kakor bolna na duši in na telesu se odpravi na najbližjo božjo pot na Šmarno goro. »O, Šmarna gora, varhinja Posavja, ----ti si dom miru in zdravja!« Mlada vdova vodi ob vsaki strani svoja otročiča, hiti čez savski most mimo Črnuč do Šmartnega ter med potjo otrokoma lepo razlaga kapelice in slike v njih: škofa Ambrozija, Gregorja, Avguština in Hieronima. In ko gledajo otroci mlin in žive toke struge, jim pravi mati, kako deluje božja vsemogočnost in ljubezen »pod večnim mlinom«. Navkreber je vodila pot in prišla je mati k oni skali, kjer je počivala Marija, ko je šla tod na goro, kakor pravi legenda. Otroka sta vsa srečna stopala ob materi ter poslušala materine besede. Božja pot ni bila zaman. Pa še to si je izprosila mati pri Mariji, da je prišel njen ljubljenec v sirotišnico v Marijanišče, kjer je bil pobožni dr. Lampe ravnatelj in vrtnar mladih duš. Pač je materi težka bila ločitev, a besede ravnateljeve: »pri nas Marija hodi med otroki: Marijanišče je sirotam dom in dar.« te besede so ji bile tolažba. Prednica, sestra Jožefa — kaj želiš še več materno srce? Tudi sv. Jožef skrbi za tvojega sinčka, že vidiš, saj ti kaže to ime prednice. Presrečen je bil Lojzek, ko se je pripravljal na prvo sv. obhajilo. Sestra prednica se je sprehajala s prvoobhajenčki po marijaniškem vrtu, imenovala jih je »viteze iz čudežnega kraja«, peljala jih je tja, kjer je navadno pot zaprta gojencem, kazala jim je lilije ter razlagala visoko pesem o »lilijah skrivnostnega sijaja«. »In pravila si, da tako v nebesih da bo Marija med nedolžne sedla hodili bomo v blaženih telesih, Kot v Galilejski Kani z njimi jedla, in da celo bi angeli v zavisti Oj to bo samih srečnih samostan! nas gledali, da niso vedno čisti, a Kot pravi pater Placid frančiškan.2 IV. Svečeniški kelih si mi dal slednji dan boš z mano svatoval. (Daritev.) Hitro so minula brezskrbna leta zorne mladosti. Marija, ki jo je mladi pesnik pozdravljal s svojimi prvimi stihi kot dijak, je čula nad svetiščem svojega varovanca. Materine molitve so blagoslavljale pridnost vestnega dijaka, in prišel je dan mature — najslavnejši dan učeče se mladine. Marijina znamenja so bila počivališča in radost mladeniča, ki je rad zahajal pod Rožnik in na Rožnik, kamor tako rado hiti mlado in staro prebivalstvo Ljubljane; Rožnik je pa tudi najbližnja božja pot Marijinih častilcev stare prestolice. V gozdni samoti, kjer plitev potok preteče »Večno 1 Sirotišnica se imenuje Marijanišče in stoji ob Poljanski cesti v Ljubljani. 2 Pater Placid je bil dolgo let spovednik v Marijanišču. pot«, si je zgradil sam kapelico Brezmadežne in tam je tudi zaslišal v mladeniški duši klic kakor nekoč Samuel pred templom: »Oltar in križ bo delež tvoj prihodnji!« »Magnifikat so peli bratje pevci«, Magnifikat je pela vsa duša mladeniča, magnifikat je pela Alojzijeva mati, ko je obrnil svoje korake v ljubljansko semenišče. Pa čeprav s poklicem in ves navdušen za svečeniški stan, je moral tudi mladi bogoslovec izvojevati boj, ki ga tako lepo opeva z besedami: »Jeseni, ko se vino v sodih peni, jeseni, ko se čriček s trto ženi; jeseni biti vklenjen v celico in piti sladki med s čebelico; čeprav je sladek, vendar je grenak jeseni za čebelico ulnjak. Pa naj srce od tuge ne umira? Jesenska godba v tihih sapah svira, celo rumeni listi hite na ples, na ječo veže tebe tesna vez! O svet in satan, velik si skušnjavec!« A prišel je govornik poln sv. Duha, moder sejavec božje besede ter pomiril in potolažil tudi čebelico, zaprto v ulnjaku kakor v ječi. In čebelica, pesnikova duša, je pila sladke nauke potrebnih učenosti, pa še povrh stikala po vseh knjigah kraljestva poezije in umetnosti ter prave nebeške modrosti. Pri vseh študijah pa mladenič ni pozabil, kako važna je molitev, ki jo je vzljubil tako v materinem naročju kakor v okrilju Ma-rijanišča. Med tovariši si je tu izbral prijatelja, sedanjega msrg. dr. Grivca in za istimi cilji sta začela veslati na razburkanem morju mladih dni. »Ciril in Metod«, tako so ju tačas šaljivo imenovali bogoslovci.1 V. Tri leta pridnega dela in vročih molitev so prehitro minula za sina, prepočasi za mater, ki je slednjič že mnogo ur prečula in premolila za svojega Alojzija. Z vso resnobo se je ta pripravljal na veliki dan maš-niškega posvečenja. S sveto grozo je razmišljal visokost in odgovornost službe Gospodove ter slednjič potožil patru Angeliku, znanemu skladatelju premilih Marijinih pesmi, kako se čuti nevrednega hoditi v novem dostojanstvu. »Kako sem, grenek in prežaljen ves; Ah! moja krivda, moj največji kes! Mariji tožim, blaženi Devici, Vodnici svoji, sladki Pomočnici — Vse pesmi svoje kličem v prošnji glas. Marijo prosim, blaženo Devico, Vodnico svojo, sladko Pomočnico. Svetnike prosim, nedosežne vzore, Ki vabijo me v serafinske dvore. Sobrate prosim v angelskem poslanstvu, nevreden hodim v novem dostojanstvu — Prosite, da mi Bog bo vse spregledal!« Ko se je tako duhovnemu očetu spovedal, ga je ta vsega potolažil. Novomašniku Alojziju se je godilo kakor nekoč njegovi nebeški Materi, mladi, presrečni nevesti Jtv. Duha, ob obiskovanju stare tete Elizabete. Klečečemu pred starim patrom Angelikom, reče spovednik proseč zase novomašniškega blagoslova: »Odkod gre meni Vaša čast iskrena? Jaz blagoslavljam Vas, Vi boste mene: Na »apex rerum« vrh reči — Vas žene«, in mladeniška duša se je dvignila liki škrjančku v nepopisni radosti »vrh vseh reči«, kamor jo je klical glas božji. — (Dalje.) 1 Dr. Grivec, ustanovitelj Apostolstva sv. Cirila in Metoda in njen predsednik, je prvak med slovenskimi učenjaki v vseh zadevah vzhodno-cerkvenega vprašanja. ČEGAVE KNJIGE ČITAMO. Janez Jalen. Rodil se je na Brez-nici 26. maja 1891 in je študiral bogoslovje; leta 1915. je bil posvećen za mašnika. Zdaj je katehet pri Sv. Petru v Ljubljani. Kar nenadoma se je javil z dvema izvrstnima igrama iz kmetskega življenja: »Dom« in »Srenja«. V letošnjo »Mladiko« pa piše uvodno povest: »Ovčar Marko.« Jalen spada v krog odličnih mladih pisateljev in piše v »Dom in svet«, ki je najboljši slovenski mesečnik, ter v »Mladiko«, ki jo izdaja Mohorjeva družba v Celju, urejuje pa Fr. Finžgar. RADIO. (Prof. Fr. Fink, Maribor.) Brezžični brzojav. ‘ Brzojav je mnogo uporabljeno in uvaževano sredstvo za hitro prenašanje nujnih naznanil tudi na jako veliko daljavo. Marsikdo je že postal pod brzojavnimi drogi in je pomišljal, kake vesti pač prav v tistem trenutku brne po žici. Brez žične napeljave si mnogi ljudje brzojava niti ne morejo misliti, in vendar bo vse to kmalu romalo med staro šaro, kajti brezžični brzojav si pridobiva vedno večjo veljavo. Zato bo zanimivo, če si ogledamo napravo brezžičnega brzojava nekoliko pobliže. Težavno to delo ne bo, saj še vsi vemo o elektriki, o električnem toku in o navadnem brzojavu marsikaj iz šole in bo torej treba samo še dodati kaj o razliki med žičnim in med brezžičnim brzojavom. Kot uvod si poglejmo sliko, ki nam naj obudi spomin na ureditev žičnega brzojava. V kraju A vidimo vir za električno silo ali električni tok (v) in ključ (k), s katerim lahko spojimo žico, ki je tam pretrgana. V kraju B, ki si ga lahko mislimo več kilometrov oddaljenega od kraja A, je železo v obliki podkve (e), okoli katerega je ovita žica. Na sliki vidite, da lahko gre električni tok iz vira (v) po žici do ključa (k) in — če ključ pritisnemo k žici — dalje po žici v kraj B, potem okoli koncev podkve zope{ po žici iz kraja B v kraj A nazaj v vir. Ako ključa ne pritisnemo na žico, ni toka; šele po združevanju žic potom ključa stopi tok v žico. Pravimo, da je v tem slučaju električni tok sklenjen. Ključ lahko pritisnemo na žico samo za trenutek, pa tudi za več časa. V kraju B pa vidimo še nekaj več, namreč ob koncu podkve neko železo (ž). Učenjaki so našli, da postane podkev iz navadnega mehkega železa takoj magnetična, ko kroži električni tok po žici, oviti okoli koncev podkve, kar se zgodi, če tok v kraju A sklenemo. Podkev torej postane magnetična in seveda pritegne železo (ž), a ga zopet izpusti, če ključ (k) dvignemo, ko torej v žici ni več električnega toka. Železo (ž) ima na eni strani podaljšek s svinčnikom (s), ki lahko napravi na vrtečem se papirju (p) piko ali črtico, kako dolgo je pač tok sklenjen in podkev magnetična. Iz pik in črtic sestoji alfabet, tako da more uradnik v kraju B iz njih sestaviti besedilo, ki mu ga je uradnik v kraju A poslal po žici v pikah in črtah, kakor je pač pritisnil s ključem več ali manj časa. Kraj A ima na sliki samo oddajno napravo, kraj B pa samo sprejemno. V istini pa ima vsak kraj tako oddajno kakor tudi sprejemno napravo, da more brzojave oddajati in tudi sprejemati. To je tor