Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejeman volja: Za oolo loto prodplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 12 gld., za pol leta (i gld., za četrt leta 8 gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejoma opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semoniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna potit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
liokopisi se no vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo jo v Semeniškib ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/t6. uri popoludne.

tev. 224.
V Ljubljani, v ponedeljek 3. oktobra 1887.
Letnik XV
"Vabilo ria riaroebo.
»SLOVENEC",
edini katol iško-konservativni slovenski dnevnik
voljii za Ljubljano pri opravit ištvu ali v „Katol. Bukvami" prejeman:
Za colo leto predplačan 12 gl. „ pol leta .... ti „ „ četrt lota .... 3 „ „ jeden mesec ... 1 „ Za pošiljanje na dom se računi 10 kr. več na mesec.
Po pošti prejeman za vse avstrijsko dežele pa vel j d:
Za celo leto predplačan 15 gl. — kr. „ pol leta .... 8 „ — „ „ četrt leta . . . 4 „ — „ „ jeden mesec ... 1 „ 40 .
Oj>ravništvo „Slo venca".
Madjarsko vohunstvo.
Naši sosedje, vitežki Madjari razpeli so svoje mrežo po celi državi ter love vse politične muhe iu mušice. V vsakem hrvatskem sjIu imajo svoje može, ki jim nosijo na nos, kje in kdo poje „Zivela Hrvatska" in se pregreši proti madjarski državni ideji. Božički madjarskega vohunstva pa segajo tudi preko meje. Tako je „Pest. LIoyd" zopet zasledil pansla-vizera v kršoviti Ornigori. V dopisu iz Zadra „Mon-tenegrinisehe Zukuuftstriiume" odkriva poluoficijozno nemško glasilo ogerske vlado veliko zaroto, ki jo razpela svoje niti po vsem slovanskem jugu. Glavne misli omenjenega dopisa so nastopne:
Nameu črnogorske politike je ustanovitev velike balkanske države pod žeslom Petrovičev. To dokazujejo v Zadru „Srbski List", v Zagrebu „Srbobran" in mnogi novejši dogodki, kterih politiki niso zasledili. Knez Nikita misli, da je ravno sedaj prišel pravi trenutek. Oba omenjena lista dobivata migljejo od črnogorske vlade. Kar upa knez črnogorski, to je izrazil v pesmi; „Onamo, onamo za brda ona!" Tam za onimi brdi leži Prizren, staro carsko mesto!
V	tej pesmi je knez razvil svoj politiški program.
V	žalo-igri „Balkanska carica" je nadarjeni knez dopolnil in završil svoj program.
Knez sam deluje v to svrho. Sestavljen je odbor, v kterem so zaupni možje kot: Pavlovič, Matavoli, Kostič, Jovanovic, Kovačevič iu drugi. Poleg tega glavnega odbora delujejo dr. Tomanovič v Dalmaciji, vrednik „Srbobrana" Jovanovic. in dr. Medakovic na Hrvatskem in dr. Mihalovič v Sirniji. Enaki poverjeniki so tudi na Ogerskem in v Bosni. Vodje radikalne stranke v Srbiji so tudi v odboru.
Jeden glavnih uspehov „Crnogorca" jo konvencija s papežem, ki je jugoslovanskim katolikom zagotovila svobodo vesti in odstranila versko misel, ki je doslej ločila Srbe in Hrvate. „S tem činom" piše fanatični oboževatelj kneza, dr. Tomanovič, „ zrušila je črnogorska vlada pregrajo, ki je delila Srbe in Hrvate".
Le politični nagibi prisilili so kneza, da je sklenil to konvencijo. Nadbiskupa izbral si jo knez pozna-tega „ultra-Slovana", otca Milinoviča. Knez Nikita moro biti ž njim zadovoljen. Dopisnik dalje črni Milinoviča kot silnega agitatorja, ki v cerkvi in po hišah proslavlja črnogorskega kneza kot v&ruha vseh Jugoslovanov. Ta nadbiskup je dosegel, da sta se sprijaznila knez Nikita in škof Strossmayer. Črnogorska vlada se tudi hvali, da jo vsled konvencije katoliška propaganda Avstrije v Bosni brez politične vrednosti; čo pa ima kaj vrednosti, dela Ie Ornigori na korist.
Msg. Milinovič ni pozabil svojih navad. Njegova duhovščina bori se s svojim pastirskim poklicem, on pa je neumorno politično delaven. Zapustil jo Bar in hitel v Sinj, da je pospeševal izvolitev gimnazijskega vodje Bulica. Daljo se je vdeležil svečanosti, ki so jo vršila v avgustu na spomin osvobojonja Sinjsko krajine turškega ižesa.
V Cctinji so so posvetovali, ne bi li poslali v Sinj prestolonaslednika Danila, „da tam zbranemu narodu iz Dalmacije, Bosne, Hercegovine in Vojaške krajine pokažo to zvezdo upanja v bodočnost. V zadnjem trenotku so opustili to misel.
Sploh pa — konča dopisnik — Katkova pristaši niso knezovi prijatelji. Panslovanska propaganda je tako malo všeč Črnogorcu, kakor pravemu avstrijskemu domoljubu. Knez Nikita noče biti vogal Rusije, temveč nezavisen vladar jugoslovanske države. V kratkem prične v Baru izhajati list „Jugoslavija", ki bo južnim Slovanom dokazoval potrebo zjodinjonja Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov v jedno državo."
„Pest. Lloyd" zasledil jo žo dve zvezi, črnogorsko in panslovansko. Radovedni smo. kje iztakne tretjo jima družico.
1'chi in Nemci.
(Dalje.)
Nemški liberalci niso bili tako srečni. Cehi iu Poljaki so odločno grajali nagodbo z Ogersko, Cehi so bili v državnih zadevah celo pasivni: tu je pač velik razloček med Cis- in Translitvanijo. Slovaki, Rusi, Srbi in Rumunci niso imeli nobene narodne ali politične zveze, celo sami sebe niso dovolj poznali, zato so podlegli madjarskemu napadu. Upamo pa, da se tudi nemadjarski narodi otresejo s časom krutega jarma Arpadovih sinov.
V Cislitvaniji imajo prvič uenemški narodi večino glede števila, v materijalni in duševni kulturi malo ali celo nič no zaostajajo za Nemci, in konečno imajo Poljaki in Cehi slavno preteklost in politično individualnost.
Pa tudi nemške dežele imajo vsaka svojo zgodovino iu deželno avtonomijo, tako da je stroga centralizacija skoraj nemogoča. Po dogodkih 1. 1800. in 1870. vzbudilo se je ua novo narodno čuvstvo slovanskih narodov. Avstrija jo stopila iz nemške zvezo, zanašati se je morala na svojo lastno moč, na tesno zvezo vseh svojih narodov, zato je vsak, tudi najmanjši narod važen faktor za obstanek države. Hegemonija kterega-koli naroda vzbuditi mora nezaupanje ostalih narodov, neslogo in prepir.
Nekoliko misli z Lurdskega potovanja.
XIII.
29. avgusta 1887.
Prodragi, premili prijatelj!
Vem, da boš začudeno gledal, kako da sem toliko dni svojega potovanja preskočil. Da, en cel teden stoji med mojim zadnjim pismom in sedanjim, teden za-me nič manj zanimiv, kakor bi bil za-te mikaven. In gotovo si željno pričakoval, da bom na daljno in široko opisal prizore iz svetovnega mosta Pariza, ktoremu pravijo srce Francije, s kterim je tako tesno sklenjena osoda celega naroda. In Pariz, ognjišče novejših prekucij, s svojimi svetovno zgodovinskimi trgi, ulicami in poslopji; oholi Pariz, ki v eni noči prekuouje prestole, ruši ustave; ki vstvarja Evropi šege, ki določuje javno mnenje, ki vodi svetovno inteligencijo. Ta Pariz pustil je tudi v meni brezštevilnih, neizbrisljivih vtisov; v poznejših letih še se mi bo duh bavil z njegovimi podobami.
Vondar, predragi prijatelj, zdelo so mi je ne-
primerno, zamisliti se zdaj v posvetne podobe ne-čimurnega mesta ter tako pretrgati vrsto premišljevanj. Drugo pot te hočem v Pariz peljati in o tej priložnosti morda marsikako važno resnico spregovoriti.
Nekaj druzega mi je danes ua srci. Po enem tednu posvetne raztresenosti sem dospel v miren kraj, kjer mi je zopet moči malo v druge reči se zamisliti. Paray le Monial! Komu ni to mestice še znano! Ono ima v skrivnostnem življenji Kristusovo cerkvo v novejšem časi največo imouitnost. V tem mestici se je pred dvesto leti bi. Mariji Margariti Alacotjuo razodelo Najsvetejše srce našega Zvoličarja. Odtod se je v cerkvi vžgal nov plamen čezuarav-nega življenja, kteri se čedalje bolj razširja po katoliškem svetu.
Da pa moremo veliko važnost tega skrivnostnega dogodka dostojnišo ceniti, treba je zgodovinsko označiti dobo, v ktori se je dovršil. Bili so tedaj časi za katoliško cerkev na Francoskem prežalostni. Francija je bila sicer na zunanjo velika in mogočna, toda duh katoliške vere in vdanosti do rimskega papeža je bil skoraj popolnoma zamrl. Vzrok tej prikazni je bila največ narodna oholost Francozov, po kteri so se že od srednjega veka odlikovali ter
vsled tega vedno neko višje, odlikovalno mesto med katoliškimi narodi za-se tirjali. Ko se je pa za dobo Ljudevita XIV. vsled srečnih vojsk iu slovstvenega provspeha francosko ime na novo proslavilo ter obdalo z novim bleskom, dobila je tudi vrojena ne-čimernost in lahkomiselnost francoska novega živeža ter se jela posebno javljati v kljubovanji proti rimskemu papežu in v povdarjanji tako zvanih „narod-nih" privilegijev, ktere so si Francozi pred drugimi katoličaui v cerkvi prisojali. Od dne do due je vez med Francijo iu Rimom popuščala. To odtujenje jo še posebno povspešil janzenizem. Pod krinko pobožnosti iu gorečnosti so janzeuisti vernike slepili ter jih odvračali od katoliško cerkve. Po svojih namerah pravi heretiki, upotrebljali so janzeuisti vsa sredstva, da bi katoliški čut v narodih zatrli. Ker jo pa Najsvetejši zakrament središče vsega katoliškega življenja, zahtevali so pred vsem, naj se bolj redkokrat daritev sv. maše opravlja; odpravljali so j tudi bratovščine in druge izvanredne pobožnosti, po kterih se verniki napeljujejo k pogostemu prejemauju sv. zakrametov. Ni čuda toraj, da je jela katoliška zavost čedalje bolj pojemati, da se je katoliških narodov polastila mlačnost in inržnja do vsega, iz česar zajema katoliško čuvstvo svojo hrauo. Da, jan-
Boju a slava nemške armadu pospeševala je povsod nemško narodno zavest, in ta vpliv narodnostne ideje segal je tudi čez uemško mejo. V Avstriji se je ustanovila prej neznana „nemško-narodna" stranka. Posebno v jezikovno mešanih deželah silil je nacijonalizem v klasje. V prvi vrsti velja to o Nemcih na Češkem. V obmejnih nemških mestih bili so glavni sedeži tevtonsko agitacije. Naravno je, da je tudi ua češki straui raslo narodno gibanje in to tembolj, ker so Nemci zopet „frank-furtizem" proglasili kot svoje geslo. Kakor Palacky in njegovi tovariši že 1848. 1. uiso hoteli slišati o nemški zvezi, tako se sedaj vsi slovauski narodi upirajo odločno taki misli.
Posebno so Cehi pokazali svojo opozicijo proti dualizmu. Iu kako tudi ne? Po ustavi z dne
21.	decembra 186? postala je Avstrija državno-pravna uovost, ki se je zvršila brez postavnega sodelovanja Cehov.
„češka krona" se gotovo ne more staviti v eno vrsto z vojvodstvom koroškim ali solnograškim. Češka ni le navadna avstrijska „provincija" in še celo sedanje Polavstrije, ktero je vstvaril dualizem. Ko je cesar Franc I. 1. J804, prevzel naslov „cesar avstrijski", izjavil je slovesno, da ostanejo pravice Ogerske iu Češke nedotakljive. Pri kronanjih v Pragi — zadnje se je vršilo l. 1836. — navzoči so bili vedno tudi zastopniki ostalili dveh dežel češke krone, Moravske iu Slezije.
Novošegni liberalizem iu birokratski centralizem so nista ozirala na zgodovino in postave in tako sta poostrila politično in narodno nasprotje ined Čehi in Nemci. Čehi so vložili protest v svoji ^deklaraciji" I. 1868. proti avstrijski decemberski ustavi in se niso vdeleževali obravnav v državnem zboru. Toliko marljivoje so delali doma, da razširijo »narodnostno idejo". Pod milim nebom prirejali so tabore; potovanje avstrijskih Slovanov v Moskvo iu Petrograd (1867), husitsko potovanje v Konstanc (1868), češko narodno gledišče v Pragi itd. bila so sredstve, s kterimi so vzbudili narodno zavest.
Še hujša je bila „mladouemška" propaganda. Ko je Nemčija zmagala Francijo, vihali so avstrijski Nemci nosove, kakor bi bili ti največ pripomogli do zmage.
Ta tevtonizem, brezmerna ošabnost in proti-avstrijske težnje naših Nemcev vzbujali so povsod ri'sne pomislite iu so bili prvi povod Hohenvvarto-vernu ministerstvu. Meseca avgusta 1870 so imeli v Pragi zastopniki češke in nemške stranke shod, da bi se sporazumeli. Posvetovanja bila so brez vspeha.
Med Staro- in Mladočehi ni bilo nobeuega stvarnega nasprotja; v nemškem taboru pa ste bili že tedaj dve stranki: sanjači o Pangermaniji in udje Praške nemške kazine. Kazinoti niso hoteli siišati o nobeni spravi in so odločno zavrgli nasvete o narodnostni postavi.
30. avgusta 1870 so čehi zopet prišli v češki deželni zbor. Z večino zastopnikov velikega posestva niso hoteli prizuati deželnega zbora postavnim, niti vdeležiti se volitev v državni zbor; povdarjali so svoje češko pravo ua podlagi deklaracije z dne
22.	avgusta 1868. Vršile so se burne debate, pokazalo se je državnopravno nasprotje med fede-
zeuizem ni drugega nameraval, kakor katoliško cerkev počasi, a gotovo poluteraniti.
Ob istem času se je z Angleškega začela razširjati po Evropi nova brezbožna iilozolija. Bili so namreč deisti. Njih glavna zmota obstoji v tem, da taje previdnost božjo; trde, da Bog, vstvarivši svet, je od stvarstva in od človeka popolnoma ločen, ne zineue se kar nič, kaj se tu doli godi, kako človek živi; on je sam sebi dovoljen, tudi bi bilo zanj nedostojno v to pozemeljsko nizkost se še dalje vtikati. Samo ob sebi se razume, da taka filozofija ni krščanstvu, kot čezuaravui veri, nič kaj ugodna; a nič jej ne more biti bolj abotno, kakor trditi, da se je Bog iz ljubezni do nas včlovečil ter v Najsvetejšem zakramentu med nami prebiva.
Jauzeuizem toraj z deizmom sta skupno pro-vzročila, da je spomin na Boga čedalje bolj ginil iz človeških src; a v isti uri rastlo je sovraštvo do Kristusa in njegove sv. cerkve. Krščansko življenje je v narodih počasi zaspalo in v zunanjih oblikah odrevenelo. Ta mlačnost in mržnja je iz ožjih zasebnih krogov kmalu tudi v javno življenje prodrla; vrhunec pa je dosegla v glasoviti francoski revoluciji, v kteri se jo sovraštvo do vsega krščanskega in božjega javno izreklo; nevesta Kristusova je bila,
ralizmom in centralizmom. Meseca septembra predložen je bil državnemu zboru cesarjev reskript, v kterem vladar prizmi pravice kraljestva češkega in obljubi kronanje s češko krono. Dalje uaj bi se preosnovala ustava in volilni red, toda na podlagi veljavno ustave.
Toda nasprotje med čehi in Nemci naraslo je žo do vrhunca. Grof Leon Thuu je po pravici očital Nemcem v državnem zboru, da so vsled svojega liberalizma izgubili že ves čut za ožjo domovino.
Večina deželnega zbora ni hotela poslati zastopnikov v državni zbor. Žalostni dogodki so se vršili meseca septembra 1870 v državnem zboru, kjer je eden glas odločeval.
8. decembra 1870 sta Palacky in Rieger sestavila spomenico, ktero so podpisali Staročehi. V tej spomeuici povdarjajo stališče zgodovinsko-poli-tično individualnosti češke kroue in odločno mržnjo proti ožji zvezi z novo nemško državo. »Saksonski državnik", grof Beust, odgovoril je jako neprimerno na ono spomenico ter še bolj zanetil ogenj narodnega prepira.	(Dalje prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 3. oktobra. FJolraiKj® dežel«.
„Pr3ger Tagblatt" pisal je o groznem terorizmu Čehov zoper nemško šolo v Pribramu. Pretili so neki železničnim čuvajem, da jih bodo iz službo spodili ali pa prestavili, če bodo pošiljali svoje otroke v nemško šolo. Kakoršen je človek sam, tako sodi o druzih. Nemci postopajo pač tako, iu skoraj neverjetna so bila poročila o ljutem in brezozirnem postopanji zoper češke stariše, ki so hoteli vpisati svoje otroke v novo otvorjeuo češko šolo v Olomuci. Toda laž ima kratko noge, in „Prager Tagbl." jo moral to v svojo veliko žalost okusiti. Vodstvo prometnega žolezničuega urada v Pribramu poslalo mu je popravek, ki pravi, da so vse njegove vesti glede tamošuje nemške šole lažnjive.
„Pol. Corr." poročala je, da bo naučni minister Gautsch vstregel poljskim željam s tem, da bo razširil Lvovsko vseučilišče z medicinsko fakulteto. To vest pa preklicuje dan potem, češ, otvorila se ne bodo predavanja na tem zavodu o (izijologiji in anatomiji, marveč bo le neki profesor tamošuje živino-zdravuiške šole samo poučeval na filozofični fakulteti o anatomiji.
Vasaittf<e države.
Avstrijski nadvojvoda Štefan dospel je dne 30. septembra v Madrid, kjer ga je na kolodvoru sprejela in pozdravila španska kraljica.
V Srbiji napadli so oboroženi Turčini vas Kraljevo, oropali eno hišo, umorili moža in ženo, hčer njujino pa nevarno ranili. Da ni prišla žaudar-merija ter jih pregnali, ropali bi bili dalje ter napravili še veliko več grozodojstev.
Bolgarski knez povrnil se je dne 30. sept. s svojega nadzorovalnega potovanja, na kojem je obiskal tudi bojno polje pri Slivnici. — Nemški zastopnik Thielmann, ki je v soboto obiskal bolgarske ministre, odpotuje danes v Berolin. — Ker se roparstvo tako širi posebno v balkanskih krajih, ustanovila bo vlada kmetske oborožene zveze, da bodo
kakor se je zdelo, konec prejšnjega stoletja za vselej na tla poteptana; po smrti Pija VI. so si njeni nasprotniki čestitali, da ne bo nikdar več prišlo do volitve novega papeža!
Toda tisti Bog, ki v svoji modrosti vlada svet in svojo sv. cerkev, je hotel ljubezen v srcih narodov z nova vžgati. Bog je ljubezen — tako uči apostelj ljubezni. Kakor sam sebe od vekomaj neskončno ljubi, tako je tudi z isto ljubeznijo vse vstvaril in vse vstrajno ljubi. Ljubiš vse, kar je, pravi Modri, in ničesar ne črtiš, kar si stroril. Pred vsem pa ljubi človeka, vstvarjonega po svoji podobi. Svojo neskončno ljubezen do človeka pa skazal je najbolj s tem, da je edinorojenega Sina svojega za grežui rod človeštva žrtoval. V Jezusu Kristusu se je sama večna ljubezen včlovečila. Živi sedež in glasilo te ljubezni bilo je njegovo najsvetejše Srce, kakor je bil človek Jezus Kristus pravi Bog, tako je bila ljubezen, ki se je v njegovem srci javila, ljubezen večnega Boga! In to ljubezen je hotel Bog svetu z nova razodeti, iu sicer po Srci svojega Sinu.
(Dalja prih.)
s pomočjo žandarmerije preganjale roparje. Roparji so že stara nadloga v Bolgariji in ne'bo kmalu bolje, dokler se sosedna Turčija sama ne bo potrudila, da poviša varnost v svoji deželi. Kaj pomaga zasledovati Bolgarom roparje, ko se ti onstran turške moje lahko posmehujejo svojim preganjalcem. — Nekteri opozicijonalni listi hočejo pritirati na beli dan tudi še versko vprašanje. Samo tega je bilo še treba, potem je zmešnjava v Bolgariji dospela do vrhunca. Posebno „Navka" se odlikuje v tem, ki ostro napada protestantske pridigarje, „da ne ozna-ujujejo besede božje o miru, pravičnosti iu bratstvu, ampak so lo navadni politični agentje."
V Atenah ustanovil se je klub. ki si bo prizadeval s tem delovati zoper Rusijo, da bo širil propagando za zdavno že obravnavana ,,balkansko zvezo". Odličen član tega kluba, Leonida Bulgaris, pisal je bivšemu podpredsedniku pred kratkim raz-puščenega bolgarskega sobranja, Cahariji Stojanovu, da bi ga pridobil za to idejo. Ta odločni nasprotnik ruskega vpliva na Balkanu in osobito v Bolgariji bil je seveda takoj navdušen za to stvar ter je odgovoril Bulgarisu s pismom, v kterem pravi med drugim tudi tako-le: „Skupna inteligenca bolgarska je prepričana, da balkanske države: Grška, Rumelija, Bolgarija, Srbija in celo Turčija ne morejo drugače obstati, kakor če si podajo roke in če ustanove njihovi sinovi bodočo balkansko zvezo. Sicer požrla bi vse balkanske države po vrsti sosedne civilizovaue velesile, ki v eno mer izgovorom, da hočejo razširiti civilizacijo iu napredek, delajo ua to, da bi si podjarmile balkanske državice."
Rusija pričela je graditi rusko-sibirsko železnico Tomsk-Irkutsk-Vladinostok pri Tomsku. Predsednik iu vodja temu podjetju je generalni gubernator zahodne Sibirije, grof Ignatjev. Ta železuica, ki bo vezala vshodno morje z Velikim okeanom, gotova bo v petih letih.
Nemška vlada je pritrdila, najbrže ker je morala to konečno tudi storiti, da so francoska uradna poročila o mejnem dogodku resnična in istinita. Francoski vladui krogi se zelo čudijo, da je Nemčija priznala svojo dolžnost o odškodovanji Brignonove vdove. Pravijo, da je to ukazal sam nemški cesar. O znesku te odškodnine se še ni obravnavalo. Sploh pa bo ta dogodek, kakor je žalosten sam ob sebi, imel vendar tudi svoje dobre posledico, če smemo verjeti dotičuim poročilom. Odlični nemški listi so namreč potezajo za to, da bi se ustanovil „modus vivendi" pri mejnem prometu, ter pravijo., da se dotične obravnave že vrše med Beroliuom in Parizom.
Jules Ferry govorilv je v Epinalu zoper manifest grofa Pariškega: „Že 17 let obstoječa francoska republika sprejela je manifest zaničljivo in miruo. Republika se ne boji pretendentov in šteje si v čast, pustiti jim popolno prostost, da napadajo vlado, kolikor jim drago. To priliko porabili bodo gotovo nekteri nezadovoljneži z ministerstvom, da jo bodo napadli; ko bi uastala kriza, bil bi položaj zelo kritičen. K sreči pa je republikanska zveza pripravljena odbijati še tako silne napade monarhistov in iutransigentov. Pariški iutransigentski ,trgovski popotniki', ki sejejo obrekovanje in sovraštvo do najboljših služabuikov republike, pa se bodo neljubo zadeli z glavo ob zdravo pamet vogeških prebivalcev, ki dobro vedo, da je nesloga največji sovražnik domoljubja".
Angleška vlada imenovala je namesto od-stopivšega Bullerja irskim državnim podtajnikom polkovnika Ridgeway-a, ki je bil do sedaj član afganske mejne komisije.
Italijanski ministerski predsednik obiskal je dne 2. t. m. nemškega kancelarja v Friedrichs-ruhe. V političnih krogih menijo, da je to obiskanje znak trdnih prijateljskih odnošajev med Italijo in velesilami srednje Evrope iu jamstvo evropskega
Odlični Kranjci.
(Dalje.)
Mossia Krištof iz Radovljice, posvečen od Lavantinskega škofa Lenarta na kvaterno soboto: „Venite adoremus" 1. 1510 v mašnika.1)
Prešern Mihael, svobodnih umeteljnostij in modroslovja magister, notarius publicus — roj. v Radovljici 1676, posv. v Gradci leta 1698, je bil od maja 1700 do sv. Jurija 1705 kapelan Nakelski.3) Sumrekar Mihael iz Radovljice „studiosus Laybac." posv. od Lavantinskega škofa Lenarta na kvaterno soboto: „ lntret" 1. 1512. v dijakona, v soboto : „Sicientes" i. I. pa v mašnika.3)
Tschades Jožef Karol „Civis Carniolus, Rattmonstorffensis" venčau v Gradci 22. apr. 1727 „A. A. L. L. et Philosophiao Prima Laurea."4)
V i 1 i c 1 i n i „do Radmansdorf" župnik pri sv. Vidu blizo Ptuja umrl 1473.5)
'j	Zapisnik ordinacij Lav. škofije.
«)	A. Koblar, II., 89.
3)	Zapisnik ordinacij Lavantinsko škofije.
4)	Topographia Ducatus Styriae v dostavku. e)	Deželni arhiv v Gradci.
miru. „ltiformau pravi, da se posvetovanje v Frie-drichsruhe ne bo dotikalo papeževega vprašanja.
l)n<5 17. septembra bil je zopet boj med af-gannkimi vstaši iu emirovimi vojaci, in sicer pri Mukuru. Emirov polkovnik, Mabirika, bil je vjet. — Emir je, kakor smo žo poročali , nevarno bolan. Ljut protin ga muči, in ker se ta razteza tudi na želodec njegov, je malo upanja, da bi okreval.
zvrnu
dopisi
Iz Škofje Loke, 29. septembra. Pesniki hvalijo sicer jesen iu opevajo njeno dobrote iu prijetnosti, a meni prozajiku se je jesen zamerila že v »polpreteklem času". Sili se mi v dušo tisti neprijetni čut, kteri me je navdajal v otročjih letih, ko se je jelo izgovarjati: O sv. Mihaelu. Mislil sem si: Bode konec Tvoji »prosti »zabavi". Seveda, da se je ta neprijetni čut v toku let vedno manjšal in slednjič popolnoma izgiuol.
A v življenji se človeku radi tisti čuti, one misli, s kterimi je bil kedaj dober znanec, vračajo. Gotovo pa stopijo na površje takrat, kedar jim mi sami ali drugi, ki so z nami v dotiki, damo povod.
Vzrok neprijetnemu čutu bil je nam Ločanom o letošnjem sv. Mihaelu odhajajoči prijatelj, tukajšnji mestni kapelan č. g. drd. Sebastian E 1 b e r t. Lahko bi navajal pri njegovem odhodu v Podbrezje — njemu v pohvalo in čast, drugim pa, ki ga niso osebno poznali, v pojasnilo — vestno izpolnovanje dolžnosti duhovnega pastirja in dobro, iskreno prijateljsko občevanje z vsemi, v kterih družbi je bival, a vsega tega omenjal no bodem. Saj mu je preč. g. dekau Matej Kožuh navzoč pri odhoduici v na-pitnici vse to pohvaluo omenjal naglasujoč, da se njegovega odhoda žalosti zlasti jedna vrsta ljudi — bolniki. Saj mu je to njegov predstojnik č. g. Blaž Š o k 1 i č pri slovesu očitno povedal z besedami: »Odhaja mi duhovni pomočnik, kterega sem ljubil." Da ga je ljubilo tudi ljudstvo, pričalo jo tiho ihtenjo, ki se je čulo po končanem govoru zadajo nedeljo, ko je častiti gospod omenjal, da je zapusti. Toraj, ako bi to zopet ponavljal, bilo bi odveč. A bojim se tudi, da bi ue žalil njegove skromnosti.
Zamolčati ne smem jedne stvari, ktera ni le slučaj. Slovenci tako radi hvalimo mnogokrat javno može, ki med nami bivajoč niso naše narodnosti, a vendar nas ne grde zunaj naše domovine in nam pravice narodnostno privoščijo iz celega srca. Kaj pa porečemo o možu, ki je prišel v svoji mladosti »s tujega" k nam; a že v letih učečih se popolnoma razumel: Kdor hoče jesti kruh na zemlji slovenski, ne sme biti tuj svoji drugi domovini! To uvaževajoč jel si je prisvajati jezik slovenski, kteri je danes tudi njegova last. O njem smem trditi, da se ni uikdar, akoravno je druzega naroda sin, drugače obnašal, kakor »naše gore list". To je pač posnemanja iu priporočila vreden vzgled vsem inostrancem, če tudi uiso duhovniki, pa si med nami želd služiti svoj kruh!
Tebi pa, prijatelj dragi, pri odhodu srčni: Z Bogom !
Domače novice.
(Jutri v god presvitlega cesarja FrancJJožefa I.) bo v stolni cerkvi ob 10. uri dopoludne slovesna sv. maša, ki jo bodo darovali mil. knez in škof in ktere se bodo vdeležili razni uradi, cesarski, deželni in mestni.
(Duhovske spremembe v Ljubljanski školiji.)
Č. g. župnik Jan. V i r a n t v Podgradu pri Novem mestu dobil je faro Mokronog. Prestavljeni so čč. gg. kapelaui: Gotard R o 11 z Vrhnike za administratorja v Spodnji Log na Kočevskem; Josip Laz ni k z Dobrove na Vrhniko; Josip S k o f i c iz Podbrezja ua D o b r o v o ter Sebastijan E 1 b e r t iz Škofje Loke v P o d b r e z je. Seme-niški duhovnik č. g. Leopold Picigas nastavljen je kapelanom v Kolovratu.
(Procesija na Dobrovo v spomin zlate maše sv. očeta) bila je včeraj jako veličastna. Sošlo se je iz Ljubljane, iz Šentvidske fare, od sv. Katarine in iz Polhovega Gradca več ko 6000 ljudi, ki so se v najlepšem redu moleč sv. rožni venec in prepevajo litanije Matere božje pomikali v cerkev Matere božje ua Dobrovi, ki je bila s premuogimi drugimi hišami vred s zastavami, venci, cvetlicami itd. krasno okrašena. V Kožarjih in na Dobrovi so se krepko razlegali tudi inožnarji, s kterimi so pozdravljali mimo-gredoče romarje. Kavno tako je bil most v Kožarjih okinčan s zastavami in opleten z venci. Kjer se cesta obrne proti Dobrovi, pred mostom, je prelat g. dr. Audrej O e b a š e k pričakoval prihoda mil. kneza in škofa, ki so tam izstopili iz voza in procesijo spremljali do cerkve. Ravuo tako so se tam procesiji pridružili: predsednik našega odbora za praznovanje papeževe petdesetletnice, svitli knez Ernst Windisch-griitz, ki je navlašč v ta namen prišel z Bleda, državni poslanec dr. Poklukar in še več drugih udov omenjenega odbora. Po sv. mašah, ki sta ji imela gg. prošt dr. Jarec in prelat dr. Oebašek, bila je ob 10. uri zunaj ua pokopališči slavnostna pridiga, ki jo je imel stolni kanonik in državni poslanec g. K 1 u n, in ki so jo navzoči od konca do kraja poslušali z največjo pozornostjo in zanimanjem. Govoril je pa o sv. očetu in o Njih posebnem zaupanji v moč sv. rožnega venca, ter kazal, kako prav in primerno je bilo, da je odbor za papeževo petdesetletnico prvo slovesnost napravil v cerkvi Matere božje v praznik sv. Rožnega venca. Po pridigi bila je velika sv. maša, ki so jo darovali mil. knez in škof, kterim so stregli prelat dr. Oebašek, stolna kanonika J e r a u in K 1 u n in drugi prišli duhovniki. Popoludne po litanijah so mil. knez in škof blagoslovili novo znamenje sv. križa, ki so ga postavili v lepi kapelici, precej ko se iz Ljubljane pride v vas, iu ki prišlim romarjem resno kliče in jih opominja: „Reši svojo dušo!" Vreme je bilo vseskozi krasno, verni narod navdušen iu prešinjen od edine želje, da bi Bog sv. očeta ohranil še mnogo let in jim dal doživeti izpolnitev vseh Njih želji in popolno zmago sv. katoliško cerkve.
(Šolska svečanost.) Preteklo soboto minulo je trideset let, kar je č. g. prof. Josip Marn prišel ii a gimnazijo za učitelja. Ravnatelj gosp. J. Suman slučajno to zve, a hipoma skliče gospode profesorje
ter mu slovesno čestita ž njimi vred še na mnoga leta. Gosp. prof. J. Marn iznenadjen o toliki pozornosti zahvaljuje se čislanemu gosp. direktorju in kolegam za čestitko ter pravi, da si je v prejšnjih letih res želel biti med starejšimi na višji stopinji, a sedaj — malo da ne starosta — želi si spet nazaj med mlajše gospode, kteri sami nadepolni mnogo lahko storijo za nadepolno našo slovensko mladino — mnogo več, kot se je moglo storiti nekda j. Sicer je ž njim vred stopil_.takrat tudi g. prof. M. Žaželj, kteri je pa potem nekaj let v službi bil na Reki, on pa deluje neprenehoma na gimnazij i Ljubljanski. Njegovi prvi slovenski učenci so ua primer letos praznovali 251etnico svojega mašništva; on pa more poleg službe šolske obhajati že 25letnico kot j e-zičnik, kakor kaže »Učit. Tovariš". Na zdar!
(Poročil) se je dne 2. oktobra g. Jarnej Ravnikar, učitelj na Krškem, z gospico Marijo R u-p e r t o v o s Krškega.
(C. kr. trgovinsko ministerstvo) imenovalo je svetnika trgovinske zbornice, gosp. Karola L u e k-in a u n a, članom soveta državnih železuic, njegovim namestnikom pa predsednika trgovinske zbornice, gosp. Josipa Kušar j a, za triletno poslovno dobo.
(Stritarjevih zbranih spisov) izšel je 15. snopič, nadaljujoč povest »gospod Mirodolski".
(Vlom.) V noči od sobote ua nedeljo čul je g. Seemana pomočnik, Jurij H en čel j, ropot v baraki na Rimski cesti in zagledal tatu, ki je vrgel v živo mejo steklenico sladščic, ukradene črešplje in hruške. Ko ga je Heučelj zgrabil, podrla sta se oba na tla; tat ga je ranil, a sklical je ranjenec orožnike, ki so lopova prijeli in izročili redarstvu.
(Častniki tukajšnje garnizije) imajo počenši z včerajšnjim dnem v prostorih nekdanje gostilne hotela »Evropa" lastno menažo. Kuharji so vojaki.
(Po Kolodvorskih ulicah) sta včeraj dva mladeniča razgrajala ter ranila brez vsakoršnega povoda starega moža. Ker se je to podnevu godilo, nabralo se je muogo ljudi. Redarja sta tirala raz-grajalca v zapor.
(Tat humorist.) V noči od sobote na nedeljo prišel je tat na Rimski cesti v kuhinjo g. A. S., sedel je brez vsega strahu, in ko ga je kuharica vprašala, kaj išče, odgovoril je: »Nič". O polunoči pa ste šli s tatom dve žepni uri.
(Ljubljanski vodovod.) Malone se nam je zdelo, da bo popolnoma izginil ali pa usahnil Ljubljanski vodovodni odsek, ker ni bilo o njem zadnji čas ni-šesa čuti. Ali te dni je bil v Ljubljani g. Smrekar, ki je poročal, v koliko je že napredovalo njegovo delo. Veseli nas, da bode mladi podjetnik predložil, svoje načrte že prihodnji mesec, in potem takem je vsaj upati, da dobodemo teško želeni vodovod, ako ne prej , gotovo že 1. 1889. Vodo bode odsek dal napeljati z Ljubljanskega polja, toraj z desne strani Save. Zemljo so vrtali in se uverili, da bode vode dovolj za slovensko stolno mesto. Vsekakor pričakujemo, da vodovodni odsek pospeši svoje delovanje, da urno dela, nič ne odlaga, kajti naše vodovodno prašanje mora se brzo rešiti. Občinstvo Ljubljansko, vsaj inteligentnejše, čitalo je gotovo razprave higijenskega kongresa na Dunaji, ki je končalo svoje zborovanje, ter bode uvožujoč razloge, da je zdrava pitna voda ud največje važnosti in
Zupan Peter, roj. 1756, posv. 1780, kapelanoval je na Igu, v Smartnern pri Kranji, v Sori, pri sv. Petru v Ljubljani ter bil tudi provizorij v Javorji.J)
Zerovič Janez okoli 1720 duhovni pomočnik pri sv. Ksaverji na Stražah, potem v Plibergu.2) 34. Ribnica.
Arlič Jurij »do Reyffnitz", posv. od Lavantinskega škofa Filipa »ad tit. provis. mensae nobilis armigeri Johannis Enstaler, prefecti dominii in Gotsch" na kvaterno soboto: »Veni et ostende" 1. 1546 v subdijakona, na kvaterno soboto: »Intret" I. 1547 v dijakona, v soboto: »Siciontes" i. 1. pa v mašnika.3) Globachor Janez iz Ribnico, posvečen v mašnika na kvaterno soboto: »Intret" I. 1512. od Lavantinskega škofa Lenarta.4)
Reich Štefan »Reitfnizensis" je bil 1775 tretjo leto kapelan v Šmarji na Štajarskem. Zapisnik od 25. julija i. 1. ima o njem: »Theologiam absolvit Graecii. Por tri mcstre fuit in Calobje. Contentus cum suo parocho et caeteris. Non est pro concionibus
') A. Koblar, I., 88.
') J. Orožon, II., b., 105
a) in 4) Zapisnik ordinacij Lavantinsko školijo.
ex defectu Linguae Carniolicae, quam mondum per-fecte calet.*)
Štefan »tilius Georgii do Reiffnitz", posvečen od Lavantinskega škofa Lenarta na kvaterno soboto: »Charitas Dei" 1. 1512 v dijakona.2)
W i 11 i s c h i z Jurij »natione Carniolus ex Reiffniz oriundus" roj. 1587, posv. v Trstu od škofa Ursina na kvaterno soboto v postu 1. 1612 v subdijakona, 21. aprila i. 1. v dijakona, 16. junija i. 1. pa v mašnika. Julija 1617 jo prišel za vikarija k sv. Antonu v Slov. goricah. Vizitacijski zapisnik od 3. oktobra i. I. ima o njem: »Inservit huic. Ecclesiae (sv. Anton) tres menses, ad quam per Itdm. Parochum Raggerspurgensem est constitutus. Absolvit cursum Phiiosophiae, casus conscientiae privatim legit. Exa-minatus in reliquis utcunque satisfocit. Recitat Bro-viarium et officium B. M. V. diligenter. Fert sempor habitum et tonsuram. Communicautium habet ad 2000 omnes obedientes. Parcntes secum habet."3) Wuzel Lukež »ReilTnizensis aet. 42 ann. approbatus 14. nov. 1760 pro Subsidiario ad B. M.
l) Cathalogus D. D. Parochomm ot Cooporatorum. a) Zapisnik ordinacij Lavantinsko škofije. ") Knczo&kofijski arhiv v Gradci.
V. in Siessenberg".') 1755—1759 je bil vikarij pri sv. Jakobu v Dolu,2) od maja do novembra 1760 pa kapelan v Cirkovicah.3)
35. Sv. Rupert pri Mokronogu. Bizjak Janez Krištof, rojen 1652, posv. 1679, kapelanoval je 40 let v Ponikvi, potem pa je bil ondi do smrti supernumerarij. Umrl je kot zlatomašnik 83 let star 19. nov. 1735. *)
Ropiša Lukež »de scto Rudberto ppo nassn-fues" posvečen od Lavantinskega škofa Lenarta na kvaterno soboto pred nedeljo: »Reminiscere" 1. 1515 v akolita, v soboto: »Siciontes" i. 1. v subdijakona, na kvaterno soboto: »Venite" i. 1. pa v mašnika.5)
Simon »tilius Martini do Scto Rudprto prope Gurkfold titulum provis. a strenno d. Joanne Rayben-burger habens", posvečen od Lavantinskega škofa Lenarta na kvaterno soboto: »Intret" I. 1512. v subdijakona, v soboto: »Siciontes" i. 1. v dijakona, na veliko soboto i. 1. pa v mašnika.G)
l) Cathalogus 1). D. Parochorum et Cooperatorum. ') J. Orožen, TV„ b., 380. a) Matrike Cirkovsko.
<) Cathalogus D. D. Parochorum ot Cooperatorum. 8) in ") Zapisnik ordinacij Lavantinsko škofije.
__(Dalje prih.)
največjega vpliva na Človeško zdravje, veselo pozdravilo tisti dan, ko bode v prvih curkih pritekla zdrava pitua voda z Ljubljanskega polja v belo Ljubljano. Ker jo torej vodovod lo v interesu občinstva, zato pričakujemo, da bodo našo občinstvo z dejanjem in besedo pospeševalo delovanje vodovodnega odseka.
(Tuj tolovaj ali kaj?) (Umor.) Z Bleda 2. t. m. se nam poroča: Knez Ernst W i n disch-G riitz zida tukaj krasno vilo, ki je po večjem dodelana, pa še prazna. Jako prostorni hlevi so bili že lani sozidani iu v njih narejenih tudi uekaj sob za posle. Knez stanuje letos še v Petranovi hiši, kue-ginja na otoku, mlada princa pa sta imela svojo spalno sobo začasno vrejeno v gori omenjenih hlevih. V petek, 30. septembra, zvečer je tožil mlajši, še le 13 let stari princ, da ga glava boli. Oče mu veli, naj gre spat, ker so jo imel druzega dno princ peljati na Dunaj. Ko pride v svojo sobo, sliši, da se v sobi starejšega brata vrata odpirajo. Ker jc bil brat ostal v Petranovi hiši pri večerji, vzel jo mladi princ za previdnost svoj nož in šel gledat, kdo je v sobi bratovi. Ze pred vrati sliši nekoga. Ko pa sobo odpre, v kteri jo gorela luč, zagleda na bratovi postelji velikega iu krepkega človeka, kteremu nemški reče: »Kaj tukaj delate, spravite se od tod." Tujec vstane in v gladki francoščini odgovori, da je truden iu hoče denarjev. Princ mu na to tudi francoski pravi, naj so pobere od tod, ker on nima denarja, druzega pa tudi ne dobi. Sicer pa pristavi princ, pride kmalo sem še pet častnikov in tudi žandarmi niso daloč od tod. „0, žaudarji so v Bledu", odgovori tujec; „toda no kličite, sicer Vas bom tjo-le vrglel. A če vojaki pridejo, moram iti." Pri tej priliki potegnil je uro iz žepa, da je pogledal, koliko je ura. Princ jo zapazil, da je imel tujec zlato uro s zlato verižico, in da jo bila pri uri šipica počena; tudi je imel na eni roki zlat zapestnik (verižico); dalje visoke jahalne Škornje, ki so bili ob straneh od blata oškrop-Ijeui; ozke jahalne hlače, kratko suknjo z velikimi gumbi, jahalno palčico s srebrom okovano, čelo iu oči s krinko zakrite.
Na mizi je ležala listnica starejšega princa; ko jo tujec zagleda, vpraša, kaj je to, in jo li kaj denarja v nji? Princ mu odgovori, da je lo za-pisnica, in da v zapisnico nihče denarjev no spravlja. Tudi je vprašal, čegav je grad, in ko mu princ pove, da je kneza AVindisch-Griitzn, reče mu tujec: „In Vi ste menda strežaj njegov?" Princ mu pritrdi, na kar oni pravi: »Fante, korajžo pa imaš!" (Mon potit, vous avoz courago!) Vendar pa mu je zopet zagrozil, da naj nikar no kliče, ker ga bo sicor v stranišče treščil. Vprašal ga je nadalje, kam polje cesta, in jo li kaj jam v tistem kraji, češ, da je silno truden in so mora opočiti. Pristavil jo šo, da potrebuje denarja in je po stanu svojem kupec. Tudi je hotel zvedeti, koliko konj jo v hlevu; in ko mu je princ to povedal, rekel je, da bi si želel enega takega konja. Preteklo jo skoraj polu ure. predno jo odšel. Princ šel jo takoj za njim, in prišel jo med tem časom tudi hlapec v lilov, ki pa ni imel poguma iti za tujcem in pogledati, kani jo bodo krenil. Bal se je, da bi no streljal.
Prišel je menda tudi še enkrat nazaj pogledat, ter je še lo potem pobegnil. Reč se jo sicer nemudoma naznanila žandarmom, ki so telegrafično tudi sosednim žaudarmerijskim postajam sporočili, da se tak in tak človek klati okoli, in uaj ga primejo. Včeraj so v Lescah pravili, da so nekega sumljivega tujca prijeli v Bohinjski Bistrici, in zopet drugi so pripovedovali, da jc tak človek bival v noki krčmi v Lescah. Slikar, ki dela pri knezu Windisch-Griitzu, pravil je, da je bil že pred osmimi dnevi tam neki tujec, ki je nemški le za največjo silo lomil in jo bil skoraj prav enako oblečon, kakor človek, s kterim je imel mladi princ opraviti. Ako ga zasačijo, bo se še zvedelo, kdo in od kod je, ali je kak nevaren postopač, prismojen človek ali kak neslauež, ki jo hotel le burke vganjati z mladim princem. Doslej pa uo izrečemo nobene sodbe, ampak le omenimo, da je ta dogodek prebivalstvo v Blejskem kotu silno vznemiril, in da ljudska govorioa vo žo o celih tolovajskih četah, ki se potikajo po Goronjskom. Žaudarji so se precej vzdignili, da poiščejo skrivnostnega tujca. Okoli polunoči pridejo na Bohinjsko Belo, kjer vidijo nekega človeka v spodnji obleki — bežečega izpred neko hišo. Ko pridejo tje, najdejo na glavi hudo razbitega 201etnoga v tisti hiši stanujočega človeka, ki je še nekoliko dihal, pa no dolgo potem umrl. Kdo in zakaj ga je umoril,
ni so zvedelo do včeraj, pač pa so ljudje sumničili o tem. Upamo, da so bodo posrečilo zvedeti liudo-delnika iu ga izročiti zasluženi kazni.
(Premoga) so neki silno velikanske sklado v Šaleški dolini ua Štajarskem zasledili. Rudarji, ki se na to reč razumejo, dali so ua raznih krajih, kjer so jim je dozdevalo, da bi utegnila biti pre-mogova žila, vrtati iu kopati globoko v zemljo; po tistih poskusih so potom površno preračunih, koliko bi utegnila žila biti debela. Račun jim jo pokazal, da mora v Šaleški dolini ležati sklad premoga več nego deset tisoč milijonov meterskih stotov obsegajoč. Strokovnjaki trdijo, da ga bodo z malim trudom leto za letom po 5 milijonov stotov na dan spravili, toda poprej mora so napraviti iz Celja v Šaleško dolino železnica, kar je popolnoma umljivo, kajti najbogatejše premogove jamo brez žoleznico se dandanes ne vzdržo zaradi preveliko konkurence. Šaleški premog je neki posebno čist in izboreu. No, Bog daj srečo, morda bo ta kurjava potem tudi v Ljubljani kaj cenojša, kakor jo sedaj. Lahko bi bila. V Gradci jo stari stot po 38 kr., v Ljubljani pa po 50 kr.
(Volkovi) pokazali so se v Boli na Koroškem, kamor so se zveri menda iz Solčavskih planin priklatile. Delajo veliko škodo ne le med drobnico, temveč tudi med srnami in drugo divjačino, ktere bodo temveč uničili, Čem bližjo je zima. Sedaj so namreč brez posebne težave vendar tii in tam kaka ovca ugrabi, po zimi pa teh no bo iz ovčjaka, in bodo lačni požrešneži le za srnami iu zajci sledili. Lovcem se silno za malo zdi, da niso šo prav nobenemu posvetili, ali tolažijo se s snegom, češ, kedar ta dobro zapade, potem jim bomo že pokazali. Pastirji pa trdijo, da zveri, ki jim drobnico pobirajo, niso volkovi, temveč risi. No, je tudi lahko mogoče, kajti tudi o teh je bilo slišati, da se klatijo po Solčavskih planinah in drobnici kri pijo.
(Učiteljske službe) v liadovljiškein okraji so razpisano: Na novi jednorazrednici v Ribnem pri Bledu; letne plače 450 gl., 30 gl. doklade in stanovanje. Druga učiteljska služba na Bledu; plače 450 gl. Tretja učiteljska služba na Jesenicah; plačo 400 gl. Služba učiteljico na dvorazreduici v Kropi; plačo 400 gl. in stanovanje. Prošnje do 12. okt. 1.1.
Razne reči.
—	Njegova barva. Noki trgovec, ki je kupčeval z galanterijskim blagom, imel je tirjati veliko svoto za različna olepševalna sredstva od imenitne gospe, ki je imela med drugimi tudi to „nobel" navado, da jo gubo svojih priletnih lic prikrivala svetu z barvo. Dostikrat poslal jej je že svoj račun, nikdar pa ni dobil plačila. Šel' jo toraj sam k njej ter jo prav ponižno prosil, naj poravmi stari dolg. Visoka gospa bila jo pa zaradi tega razžaljena ter mu ošabno očitala, da jo impertinentno, ako jo tirja zaradi tako malenkosti. Trgovcu so je pa za malo zdelo, da je dolžnica njegova tako osorna ž njim, ter jej odgovori: »Gospa, vi ravnate z menoj, kakor s služabnikom! Čudim so temu, kajti jaz no nosim vaše barve, marveč le vi mojo."
—	Oče pridejo v hišo, kjer jo več otrok in neznansk šunder. »Kaj pa imate vendar tak direndaj danes?" »O nič, nič," odreže se zgovorna Minka, »družino se igramo, jaz in Janezek se pa kot oče in mati kregava."
—	Dobro se jih jeodkrižal. Novinca z dežele na nekem kneževem dvoru so uektero gospe vedno zasmehovale zaradi njegovo okornosti. V tem so so posobno odlikovalo tri, kojiin sejo bralo z obraza, da jim jo žo davno minula »vigred življenja". Eukrat prašale so ga v veliki družbi uorčevajo se ž njim, kaj tako pazljivo opazuje? — »Dvorne starine!" odrezal so jim jo, srpo jih gledajo. Občen smeh! Odslej pa so ga pustilo popolnoma pri miru,
—	S I a v n i turški učenjak in izdajatelj prvega arabskega časopisa, A h m e d F a r i s, umrl jo minole dni v Carjemgradu 87 let star.
Telegrami.
Dunaj, 2. oktobra. Higijonski shod so jo svečano zaključil. Več govornikov zahvalilo so jo cesarju in prestolonasledniku za shodu skazano naklonjenost, Dunajskemu mostu in vseučilišču za gostoljubnost. Predsednik shodov zaklical jo konečno trikraten „hoch" Nj. veličanstvu cesarju in oesarjoviču, shod pa je navdušeno temu pritrdil. Za prihodnjo zborovanje shoda leta 1891 določili so London.
Berolin, 3. oktobra. Veleposlanik Lau-nay odpotoval jo popoludno v Kriedriehs-ruhe. Iz Pariza so poroča, da jo Bismarck stavil Vatikanu in Kvirinalu konkretno predlogo, ki so provzročili Crispijovo potovanje v Friodrichsruho.
London, 2. oktobra. Iz Massuaha poročalo so jo v Kajiro, da jo dobil abosinski go-neral povelji1, naj takoj odpotuje s svojo vojno proti Massuahu, da tako prehiti Italijane.
Rim, H. oktobra. „Riforma" pravi: Orispi-jovega potovanje namen je, da so utrdi mir, no pa delajo pripravo za vojsko.
Carjigrad, :i. oktobra. Včoraj došol je odgovor Rusije na zadnjo turško noto. V Atenah napadli so neznani lopovi turškega poslanika.
Uinurlli h«:
38. soptembra. Albert Vidmajer, konduktorjev sin, 2l/, lo a, sv. Petra nasip št. 05, Flcolompsio.
29.	soptembra. Egon Šmalo, železniškega uradniku sin, »P/t lota, F turi narska steza št. 1, davica. — Jožof Oblak, dolavee, 25 lot, Ulico na Urad št. 12, vodenica.
30.	soptembra. Anton Strojan, dolavee, 34 let, Ilradoekoga. vas št, 32, Pneutnonia.
V bolnišnici:
27.	soptembra. Marija Traven, kajžarjova žena, 53 lot, Pyaoinia.
28.	scptonibra. Marija Novak, gostija, <18 lot, Marasmus. — Janez Nachtigall, delavčev sin, 4 lota, osepnieo. — Androj Košiuorl, rešetar, 69 let, Marasmus. — Marija Siškar, dolaveova hči, 2 leti, Catarrhus intestinalis.
29.	septembra. Matn-i <'lop, delavoc, 5G let, osopnico.
V1";/«! . sinko »poročilo.
m	<i> ^
g čas	Stanje	S J .
- — Votor Vreme jj«g g
......,„,.„„:, irnkomora toplomera	'
opazovanja v mm po^i^,,
RTuT^jutl 7331)5 +88 1 si. jzap. megla 1.2. u. pop. 734 37 +17 0 „ dol. jasno 0 00 9. u. zvee. 738 08 + 8 8 „	jasno
Zjutraj mogla, coz dan skoraj jasno, zvečor in onsivna -.arija. Srodnja temperatura 110" C., za 2'8° pod noraloin.
(Telegralično poročilo.) 2. oktobra.
Papirna ronta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	81	gl. 25 kr.
Srcberna „ 5% „ 100 ., (s 10 »i davka)	82	„	15	„
4% avstr. zlata ronta, davka prosta . . .	112 „ 10	„
Papirna renta, davka prosta......9(5	„ 20	„
Akcijo avstr.-ogorsko banko......879	„	—	„
Kreditno akcijo ....................283	„	—	„
London.............125	„	65	»
Srebro ..........................—	"	T	"
Francoski napoloond....................9	„	95'/« „
Cosarski cokini......................5	„	93	„
Nemško marko...........61	„	45	„
Tržne cene
dno I. oktobra t. 1.
Pšonica, hktl. Rež, „ Ječmen, „ Oves, „ Ajda,
1'roso, „ Koruza, „ Krompir, „ Leča, „ Orali, „ Fižol, Maslo, Mast,
Špoh svož,
kgr.
gl-TK	Ki.	kr.
HI 85	Špeli povojen, kgr. .	—	(14
4 55	Surovo maslo, „ .	—	HO
i! 25	Jajoo, jedilo „ .	—	2r,
2 44	Mleko, liter . ...	—	8
4 22	Govejo meso, kgr. .	—	64
4 89	Telečje „ ., .	—	50
4 81)	Svinjsko „ „ .	—	60
2 32	Koštrunovo „ „ .	—	32
12	— Pišanoo.....—50
13	— Golob .....—	15
11 —	Seno, 100 kgr. . .	2	41
1 —	Slama, „ „ . .	1	90
—	64	Drva trda, 4 □ mtr.	0	40
—	00	„ mehka, „ „	4	101
iiiHofalcc. t
Gospodarski list s podobami.
Štev. XVIII. toga najboljšega, največjega in najco-nejšega slovenskega gospodarskega lista prinaša sledečo vsebino:
Snažito živali 1 - Kako bi lohko zmanjšali stroške za ) y dninarska dela. - Kompost ali gnoj inošanoo. — Šota ^ kot nastil. — Razno reči. — Gospodarsko novico -Vprašanja in odgovori. — Uradno vesti c. kralj, kmetijske družbe kranjske. — Tržne cono. — Inserati.
..Kmetovalec" izhaja dvakrat na mesec na celi poli, ter stane za colo leto 2 gold. Ug. učitelji in šolske knjižnice dobivajo list za polovico cono.	y
(17)	■	■>3B«i
priobčoni v „K m o t o v a I e u" i m aj o n a j b o 1 j š i vspoh, kajti listje razširjen posebno po deželi, zhisti pa v premožnejših kmečnih krogih. Zelo priporočljiv jo »Kmotovaloo" za objavljonja pri nakupu ali prodaji gospodarskih pridelkov, izdelkov ali potrobšein.
J: