POŠTNINA PLaCANA V GOTOVINI .bel',a'c w "’?re 7- ■„ koiiS^siu- t-lb 1 POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 2. Let«iv. OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST Izhaja štirinajstdnevno Št. 2. (4«) V Ljubljani, dne 20. novembra 1938 Celoletna naročnina znaša 18 Din Ljubljana, 20. novembra 1938. Trenutnemu neutemeljenemu optimizmu, ki je zajel angleški in francoski narod ob povratku njiju državni kov iz Miinchena, je sledil prvi prespani noči upravičeni pesimizem. Kar je povprečni srednje in jugovzhodno-evropski človek predvidetal in napovedoval že mnogo prej, to spoznavajo prve glave na zapa-du šele sedaj. Značilen za miselnost vsega zajKula je tisti pariški občinski svetnik, ki je v prvem navdušenju predlagal, naj se ena pariških ulic preimenuje po datumu miinchenskega sporazuma, a kmalu nato po iztreznjenju umaknil svoj prenagljeni predlog, češ, da šele sedaj spoznava usodni pomen dogodkov. V tem smislu je treba razumeti velike napore zapadnih velesil, ki kakor predramljene občutijo sedaj bolj kot prej potrebo notranje narodne sloge, da se na ta edini način usposobijo za večjo ustvarjalnost in obrambo. Posledica tega spoznanja so tudi veliki oborožitveni programi, s katerimi poskušajo na za-podu vzpostaviti porušeno ravnotežje sil in se s tem zavarovati pred presenečenji. Pred dvajsetimi leti napovedani »večni mir« se je pokazal spričo ne po pravi ji-vosti nekaterih narodov kot iluzija, če ga miroljubni narodi ne bodo čuvali z vsemi moralnimi in fizičnimi sredstvi. Veliki zapadni narodi vidijo torej svojo rešitev pred nevarnostjo, kateri so le začasno ušli z nemoralno žrtvijo, v notranji narodni slogi. V n if or mi-r ani enotnosti dinamičnih fašizma v morajo zoperstaviti d e m o k r a t i č n i n ar o d i komponento politične zrelosti vseh struj in plasti. Demokracija bo sposobna za ob -rambo in akcijo le, če se bodo spoznanju, da s a ogroženi višji, skupni narodni in državni interesi, umaknili v ozadje strankarski, razredni, plemenski, pokrajinski in drugi manjši interesi. Pred istim vprašanjem stoji tudi naš narod. Z vidika mednarodnega položaja in razvoja je tudi za nas nacijonalno delo predvsem tisto, ki odstranjuje na-sprotstva v našem narodu, ki gladi ostrine, ki zbližuje in s tem krepi našo moč. Danes, ko se v naši neposredni soseščini »zgodovina dela in ne piše«, ni primeren čas za ideološke boje, ekskluzivnost in ozkosrčnost. Potrebna nam je razumna širokogrudna politika, ki vodi k hitrim praktičnim uspehom. Naš notranjepolitični tempo mora biti enak mednarodnemu. Iz tega razloga se ne moremo navduševati tudi za embrionalne pokre-te in nanje vezati vse naše upcuije in usodo. Greši, kdor zunanjepolitičnega momenta ne upošteva pri praktičnem spnn>ajanju svojih notranjepolitičnih nazorov. Vsi, brez razlike m o • ramo stremeti, da ne b o n o b e-nega dela našega naroda, ki bi v usodnem trenutku ne bil pripravljen braniti to državo iz prepričanja, da brani z njo svoje interese. To je danes naš narodni in državni pr i m u m , vse drugo je f il o • z o f ar i. Načelno brezkompromisni Masaryk je odklanjal doktrinarstvo v taktiki. Č e so kdaj taktični kompromisi opravičljivi, tedaj so gotovo pod pritiskom skupne zunanje nevarnosti. Žrtve v taktiki se ne morejo o zn ač e • vati za izdajo načel, če so d opri nesene v izrednih prilikah iz najplemenitejših pobud: ljubezni in skrbi za narod in državo. Ni nečastno, če se nekdo v alternativni izberi med večjim in man j-š i m zlom odloči za manjše. To je kvečjemu pametno in pošteno. V t e ž k i It časih so si povsod segli pošteni in razumni politični nasprotniki v roke, če jih je preko ostalih razlik družil vsaj pozitivni odnos do ogrožene države. Teoretične antiteze so često v praksi sinteze. Pristaši ideje jugoslovenskega narodnega in državnega edinstva se gotovo ne bomo v teoriji nikdar sporazumeli s propovedniki ideje treh narodov in federativne države ali celo konfederacije. Lahko pa se v praksi drug drugemu približamo, zato smo mnen ja, da bi bilo treba naš notranjepolitični prt>-blem obravnavati predvsi‘m kot problem prakse in ne teorije. Pristašem unitarizma je izhodna točka narodna in državna celina kot nosilka suverenosti, zato smo za decentralizacijo in dekoncentracijo do tistih mej, ki jo dopušča obči narodni in državni interes. Smo za to, da se prepusti pokrajinski ali plemenski samouprai>i vse, kar ni občega značaja in pomena. Ne vidimo pametnega razloga, da bi si osredn ja državna oblast lastila upravo na področjih, ki so samo lokalna ali plemenska zadeva. Prav tako nismo za šablonsko državno politiko, ker jugoslovenstvo ni negacija pozitivnih posebnosti posameznih delov našega naroda. Pogreš- ilo je istovetiti jugoslovenstvo s katerimkoli delom našega naroda, ker ono poj-movno obsega vse dele. Jugoslovenstvo se praktično očituje s slovenskega stališča kot ljubezen, razumevanje in spoštovan je srbstva in hrvatstva, s hrvat-skega slovenstva in srbstva in s srbskega slovenstva in hrvatstva. Ono obsega torej vse vrednote, ki dvigajo našo skupno narodno ceno in zanika samo n e -gativne, razdvajajoče ostanke nekdanje suženjske dobe s tujo mentaliteto. Jugoslovenstvo je nepomirljivo samo s tistimi elementi v našem narodu, ki so s tujimi nazori in kulturo zavestno ali podzax'estno v službi tujih interesov, ker ne težijo k našim skupnim narodnim in državnim ciljem. Pristaši narodnega in državnega tria-lizma pa izhajajo iz diametralno nasprotne točke. Oni imajo za nosilke suverenosti tri narodne edinice, ki prepu-ščajo državni skupnosti samo tisto in toliko, kar in kolikor smatrajo, da je združljivo z njihovimi posameznimi interesi. Ni sofizem, če rečemo, da se lahko ti dve nasprotujoči si in nepomirljivi teoriji v praksi zelo približata, da se lahko krijeta in če hočete celo križata. Gotovo si bosta praktično precej bi i tu, kjer pristaši ideje treh narodov uvidevajo, daje n j i li posamezni interes vSebovan in najbolje zavarovan v interesu državne celine in kjer unitaristi ne zanikajo v interesu celote upravičenih pokrajinski h i rt plemenskih potreb, ki imajo svojo utemeljenost v p\ ir odn i d iferencij a c i j i ali v zgodovinsko podedovani tradiciji. Problem se postavi ja kot problem skladnosti med interesi narodne in državne celote in med z njimi združljivimi upravičenimi interesi plemen in pokrajin. Gre za praktično razmejitev kompetenc, ki naj brez škode za moč celote zadovolji njene manjše sestavne dele. '1 o razmerje moramo najti ob upoštevanju našega narodnega duha, naše zgodovine, smisla naše državne skupnosti in cilja našega narodnega razvoja. Če je v nas kaj razuma in poštenosti, se nam ne bo težko sporazumeti. Vsi, ki smo dobre volje, se bomo gotovo srečali nekje na sredini med centralistično liegemonističnimi in defetistično separatističnimi tendencami, ker priznavamo državni in narodni skupnosti vse, kar rabi za svojo moč in izpolnjevanje namena, samoupravam pa vse ostalo, kar je s tem vrhovnim interesom združljivo. To bo uresničenje j u g o sl o-venske misli, ki je misel naše popolne ravno pravnosti in rešitev mnogih drugih vprašanj, ki so nastala bolj kot protestna reakcija proti naši praktični notranji politiki, kakor pa proti doslej še neizvedeni j u g o sl o -venski narodni in državni konce pci ji. Gotovo se bodo tedaj vrnili k jugo%lovenstvu mnogi, ki so se iz taktičnih razlog(tv zatekli k nasprotni ideologiji, ker so z njo upali prej doseči i’saj delne uspehe. Čitao sam u dnevnoj štampi nekoliko novijih članaka u kojima se iznosi kritika demokratizma. Pomenuti članci su pisani prema impresijama avtora, koji su doživeli teško razočaranje povodom nedavnih dogadaja u Evropi. Autori tih članaka patetično izražavaju sumnju u ideju demokratizma i čak, na žalost, odobravajti postupke današnjeg suprot-ničkog i neprijateljskug tabora demokratizma. Slučajem doživelih težkih impresija oni su zahoravili da je ideja toga najidealnijeg političko-socialnog sistema sto i sp as Evrope pred novim pretstoječim kataklizmom, te naglašuju da je ideja i primena demokratizma »pola na niveau sumraka čovečanskog duha«. Moram sam priznati da su nedavni dogadaji u Evropi mogli pobuditi sum-liju i kod najpozitivnijih i najodanijih poštovalaca i zastupnika demokratizma. Samo se ne mogu i neču složiti sa izjavama tili doskorašnjih demokrata i Gre torej za reformo prakse in ne ideologije. Zdi se nam, da jv danes nastopil historični trenutek, da to izvedemo. I' nekem smislu je to naše vprašanje podobno vprašanju demokracije, ki išče soglasje med individualnim in socijal-nim interesom. Demokratični ideal gotovo ne bo nikdar absolutno uresničen, ker bo večja ali manjša napetost med obema skrajnostima, posameznikom in družbo stalna. Prav tako bo možno najti le relativno rešitev med našo raznolikostjo in njo obsegajočo narodno in državno celino. Gotovo bo nekoč problem drugačen, ko bo organski naravni proces opravil svoje delo v pravcu duhovnega zbliževanja ter kulturne in gospodarske nivelizacije. Danes smo za vsako še tako relativno rešitev, samo da pomeni korak naprej iz sedanjih nevzdržnih prilik. Veseli bomo vsakega prispevka k naši notran ji slogi. Če govori na naša usta ml a-d a d a I e k o v i d n o s t, ki j e č e s t o i n s t i /i k t i v n a bolj kot razumska. se bliža čas, ko bomo rabili notranjo široko-gru d n o s t za večjo brezkompromisno moralno in fizično odpornost na ven. Tako notranjo jMtlitiko nam veleva mednarodni položaj in razvoj. Ta moment je za nas vužen, zato ga ne omalovažujmo, kakor nekateri, ki lahkomiselno prezirajo to o/tasnost. Mi želimo, da bi se njih cinična ravnodušnost nam ne maščevala. Za nas niso merodajni malenkostni strankarski ali umazani osebni računi. Če kaj odobravamo, svetujemo ali kritiziramo, odobravamo, svetujemo in kritiziramo, ker hočemo dobro kralju, narodu in državi. Samo iz tega razloga pozdravljamo vsak razvoj naše notranje politike, če vodi k notranji pomiritvi. U-č. pristaša demokratizma, čija je volja pa-la na najniži stupanj. jer posvečuj u priznanje drugim, protivničkim političkim sistemima i predstavnic im a tih sistema, koji su po demokratizam nezgodnim slučajem nedavno poželi uspehe u vodenju krajno koristoljubive, diktatorske i sebične politike. Niko ne bi smeo iz razočaranja da nokaže toliko slabosti u odobravanju postupka neprijatelja demokratizma, dakle postupaka tih brutalnih i arogantnih protivnika i sebičnjaka, zakletih neprijatelja toga najhuinanitarnijeg političko-socijalnog sistema! Neprijatelji demokratizma su jedva čekali da dode momenat kada mogu iza-zvati dogodaje, štetne po demokratizem. Za svesne glave je jasno, da su nedavni dogadaji u Evropi tekli i završili se prema sirovosti pobeditelja i plačljivosti pobedenih. A da li su oni, koji su kao »prestavnici demokratizma« reševali i rešili sudbinu evropskog mira Okrititarim a demokrati je y i demokratizmu svako zna da je to veliko pitanje, koje u skoroj budučnosti mora postati kate-goričnije, a več smo ga kao takva još iz početka* videli. Neprijatelji demokratizma, koji su bili nedavno uperili oruž-je baš protiv demokratskih država iz-govarali su se opasnostima pred komunizmom. Naoružani i »moralno« ojačani oni su iskoristili pogodnost situacije da bace optužbu i ljagu na sve i najčestitije Strane demokratskog sistema, koji se primenjuje u pojedinim evropskim državama, a koje u stvari sa komunizmom nema ništa zajedničkoga. Oni su takode osudili i to šta Evropa ima kao najvrednije i najdragocenije. Ali nije ta njihova osuda imala samo svrhu jednostrane konstatacije; neprijatelji demokratizma poslužili su se svim nečasnim sretstvima i manipulacijama na račun slabije Strane da obmu i obmanu svaki oblik mirnoga i objek-tivnoga rešenja »aktuelnih manjšinskih pitanja«, iskoristivši poziciju mirolju-hivosti, koja za demokratizam prestavlja glavno humano načelo. Tu neka dostavim, da demokratski orijentisane države nedavno nisu imale u rešavanju evropskih »manjšinskih pitanja« i »prava na postavljanje novih državnih granica« demokratski vaspita-ne prestavnike. Svaki se u to može uve-riti ako se seti, kako su ti prestavnici demokratizma svakodnevno padali pod sugestiju kakva god da im je bila nametana. Agresivni protivnici demokratizma su te prestavnike u sopstvenoj zemlji tako reči hipnotizirali, da bi, ka-da su oni več doputovali, dobili njihov »pristanak i potpis«. Posledica je bila ta, kao što nam je poznato, da je nekoliko »ovlašceno« potpisanih slova na napred več sestavljeni »sporazum« pomerilo granice četiri evropskih država i to bez krvi... Žalost je ta, što niko za danas ne može osuditi i kazniti ta-kav svetski kriminal izam! .. . Kritičari demokratizma treba da su svesni gore izloženih istina. Njihovo razočaranje nije opravdano. Treba da se sete i toga da ni elementarni dogačtaji u prirodi ne idu uvek u prilog ljud-skom opstanku, te se samo zdravi ljudski organizmi održavaju u životu. Ni istoriski dogadaji u svetu nisu uvek naklonjeni zdravom društvenom razvoju. U čovečanskom dnevniku, u istoriji, po-stoje primeri da najzdravije ideje bi-vaju pokošene ratnim konfliktima i ka-taklizmima, što ih stvaraju protivnici zdravog društvenog razvoja. I da nije bilo tih protivnika na zemlji bi danas bio svakako jedan savršeniji život. U istoriskoj prošlosti su obično zavladiva-le epidemije sugestivnog karaktera na račun ljudske uobrazilje nadmočno-sti jednog naroda nad drugim, jednog cara nad drugim, jednog državnog vode nad drugim. Takve epidemije su okuži-vale razum i čuvstva, savest i zdrav ži-votni smisao kako pojedinca tako i mase. Danas su takve epidemije uzrok i posledica nezgodnih i nezdravih politič-ko-socialnih sistema, koji su ustvareni ne prema vrednosti duha i života, kak-ve vrednosti demokratizam teži da ustvari, več prema fizičkoj sili i lukav-stvu. Tu činjenicu bi kritičari demokratizma više morali poznavati, te ne bi smeli »postavljati konstataciju« da je demokratizam što i mimrak čovečanskog duha, kada je 011 upravo njegovo svetlo. Ako demokratizam prestavlja kamen spoticanja evropskih diktatorskih državnika, neka se upitamo, kakve to »slabe Strane« demokratizam ima? Demokratizam, kao nolitički sistem narodne zakonodavne i izvršne vlasti ima prvenstveno načelo apsolutne, slo-bode života i roda gradana. To pak su iskoristili do danas mnogi gradani, ko-jima nije poštenje značilo prvu pozi-tivnu vrednost čoveka, a koji su se do-grabili vlasti. Ali pretrpljena šteta zaradi njih nadoknadena je večom koristi vrednih i poštenih gradana, koji su svo-ju slobodu nesebično pasvecivali zajed-ničkom, narodnom i državnoni dobru. Demokratizam dozvoljava afinitet duha, ideje i materijalnih vrednosti. Ne zaboravlja i ne zapostavlja niti društve-nu jedinku, niti društvo, a takode ne žrtvuje pojedinca društvu, niti društvo pojedincu. Demokratizam se postavlja na stanovište da pitanje opstanka jedne države mora da sloni na čisto golitičko-socijalnom sistemu, koji štiti interese svili pripadnosti i svili narodnosti, kao i interese narodnih manjina, čuvajuči postulate pojedinaca i pojedinačne društvene skupine kao merodavne za opštu državnu egzistenciju i narodni napre-dak. Danas bi Evropa bila cela demokratska, 110 nažalost, brigom nekih politič-kih atavista, koji su pridobili nadmoč-nost nad masom u svojoj državi, te je do krajnosti iskoristili, uobrazili su svoje uspehe kao kongenijalne kuriozitete. Oni bi sada hteli da diktiraju celoj Evropi, a prva brana, koju oni hoču sru-šiti, to je demokratizam. U demokratskoj Americi danas posto-je autoritativne ličnosti i kapitali, i bur-žuazija i proletarijat, i svi oni jednako žive u slozi; nema verskog atavizma, nema fašizma, niti nacional-socializma. A u Evropi? U Evropi demokratizam če tek zavladati. Vprašanje odgovornosti prezidenta di> Beneša Usodo, ki je zadela bratsko republiko, je prenašal čehoslovaški narod od začetka do konca z brezprimernim dostojanstvom. On ni iskal krivca za svojo nesrečo, kakor se je to često drugje dogajalo. Posamezna neodgovorna dejanja in neutemeljene obsodbe nikakor niso izraz celokupnega čehoslovaškega naroda, ki je demokratično svoboden, po svoji ogromni večini sankcijoniral politiko svojih velikili voditeljev, ki so ga peljali po poti logičnega nadaljevanja njegove zgodovine in idealov. V zvezi z vprašanjem odgovornosti za katastrofo bratskega naroda je napisal v naši reviji »Misel in delo« gospod B. Borko globok članek, v katerem prikazuje ob odhodu, prezidenta dr. Edvarda Beneša s Hradčanov globino mednarodnih dogodkov, v katerih je igrala osebnost prezidenta Beneša veliko simbolno vlogo. Iz članka navajamo nekatere značilnejše odstavke: »Njegov odhod v zasebno življenje —■ po skoraj četrtstoletnem intenzivnem političnem udejstvovanju — je bil posledica temeljnih sprememb ne le v strukturi države, ki jo je pomagal ustanoviti in na katere vodilno mesto ga je po svobodni odločitvi postavil narod, marveč tudi v vsej evropski politiki. .. To, kar je na eni najbolj eksponiranih točk Evrope predstavljal dr. Beneš, ni bila samo čehoslovaška zadeva, marveč je bil cel sistem mišljenja in verovanja, spoznavanja in prepričanja . .. Zato je bil odstop dr. Beneša mnogo več kakor zasebna ali strankarska politična in celo narodna zadeva: bil je znak neke dobe, ki zahaja, ne da bi bilo videti, kakšno bo jutro novega dne ... V teh mračnih trenutkih, ko nam še vihrajo nad glavami zadnji udarci velike zgodovinske burje, ni mogoče dogledati, ali je sistem mišljenja in akcije, na katerega je naslanjal dr. Beneš več ko dvajset let svojo politiko, samo potisnjen za nekaj časa na slepi tir, ali pa celo izrinjen in premagan. To vprašanje je odločilnega pomena za presojanje uspešnosti ali neuspešnosti, zmote ali pravilnosti politike T. G. Masaryka in njegovega vernega nadaljevalca dr. Edvarda Beneša. Kajti dejstvo je, da katastrofa Čehoslovaške ni izšla iz nje same, njen potresni center je bil drugod; predvsem pa je bil njen nastanek, razvoj in sedanji konec zvezan s celotnim idejnim in političnim sistemom humanitarne demokracije, z ideologijo socijalnega in kulturnega napredka z vsem tistim liberalizmom, ki je po evoluciji idealov francoske revolucije poprijemal na zapadu in pri večini osvobojenih narodov razvojne oblike socijalizma ... Dve osnovni tezi se spoprijemljeta v sedanjih viharnih dneh: dve tezi, ki ostajata druga drugi nujno antiteza... Je to evolucijonarna demokracija, podprta s humanitetnim pojmovanjem smisla človeškega osebnega in družabnega življenja, z druge strani totalitarna diktatura, ki se ne boji tudi revolucijonarnih akcij in ki je podprta na eni skrajnosti z razredno revo-lucijonarnim pojmovanjem, na drugi skrajnosti pa z rasistično hierarhičnim pojmovanjem družbe, države in posameznika ... Dr. Edvard Beneš je po vzoru svojega učitelja T. G. Masaryka stal z vsem duhom in s polnim srcem na strani evolucijonarne demokracije in humanitete. Bil je upravičeno prepričan, da izraža s tem osnovno razpoloženje ogromne večine svojega naroda ... Če je bila politika Masaryka in Beneša zgrajena na naivnosti in na nerealnem presojanju prijateljskih in neprijatelj-skih narodov, kakor nekateri menijo, potem se vprašujemo, kakšno ideologijo naj bi čehoslovaška politika zavzela nasproti ofenzivni ideologiji totalitarnih držav? . . . Čehoslovaška je zrasla iz antiteze, ki jo je svet postavil imperija-lizmu Nemčije in je morala pri vseh svojih političnih računih upoštevati stalni količnik zapadnih interesov na neokrnjenem obstoju Čehoslovaške. Preobrat v zadržanju narodov, ki še vedno predstavljajo zapadno demokracijo, je presenetil celo mnoge njihove vodilne ljudi. Realistična politika je politika verjetnostnih računov, ne pa preroške doglednosti . .. Primer Masarvka in Beneša je preznačilen za sedanjo dobo: romantika, podprta z grobim materija-lizmom, je zmagala nad klasičnim sistemom njunega mišljenja, voluntarizem triumfira nad racionalizmom, akcija nad idejo, nagonsko nad duhovnim, militanten politik nad politikom filozo- fom. Toda kdo izmed nas si drzne obtožiti dva državnika, ki sta verovala v človeštvo, ker sta verovala v svoj narod, in ki sta bila prepričana o razumnem in dobrem, ker sta bila sama dobra in razumna? . . . Kaj bi moglo politike malih narodov pripraviti do tega, da zavržejo tiste ideale, ki edini varujejo pravico pred silo, slabotne pred močnimi :. . Vera v razum, v etiko, v humaniteto je zmotna samo z zrelišča sile, ki se odpoveduje objektivnosti spoznavanja in ki stavi nasproti pravičnosti svoj absolutni interes, nasproti duhu kaotično dušo z njenim zavestno poudarjenim nagonskim duhom ... Če menimo, da je krivda za položaj Čehoslovaške bolj v krizi vsega sistema evropske demokracije 111 v sami krizi civilizacije, kakor pa v zadržanju čehoslovaškega naroda in njegovih državnikov, tedaj je »sudetsko vprašanje« postranskega pomena . . . Ko danes, po razsulu »versajske« Čehoslovaške razglabljamo ne celih dvajset let njenega življenja in razvoja, moramo priznati, da je češki narod pokazal vzlic aposteriorni kritiki, ki jo vzbujajo najnovejši dogodki, velike organizacijske, državotvorne, kulturne in civilizacijske sposobnosti. .. . Tak napredek pričuje tudi o učinkovitosti in vrednosti idej, ki so ga vodile in mož, ki so v svojem mišljenju in svoji akciji postali gonilna sila teh idej .. . Dr. Edvard Beneš je za nedo-gledno dobo dokončal svoje poslanstvo... Njegov odhod s politične pozornice so iskreno obžalovali mnogi demokratični verniki raznih struj v Starem iri Novem svetu. Vsi so čutili, da usoda tega državnika ni osebna zadeva in izolirati primer, marveč simbolni izraz velikih iii usodnih sprememb v svetu . . .« Tako izgleda odgovornost prezidenta dr. Beneša v pravi luči usodnih mednarodnih sprememb. Ideja sfudentskih delovnih Čet Novi ideali ne nastajajo preko noči, ampak rastejo in se razvijajo počasi. Sprva se kažejo kot plahe pobude, kot skromni, pametni predlogi, nato pa stopijo pred nas kot smeli poskus. Ozrimo se malo na okrog, koliko novih idealov je že uresničenih? Ena uresničitev novih idealov so študentske delovne čele Mislim, da smo si edini v tem, da mora organizacijam, študentskim delovnim četam, ki obstoje po vseh kulturnih državah Evrope in Amerike in ki lahko s ponosom pokažejo veliko delo, ki so ga storile, biti za podlago močna, velika ideja. Kaj je osnovna misel delovnih čet? V prvi vrsti in od vsega početka: Študentje naj delajo tudi fizično. Njih princip je torej, lahko rečemo, neakademski in neznanstveni. Kajti, kaj koristijo končno predavanja, ki jih je poslušal leto za letom in jih še posluša na univerzi študentu, ki mora potem ob počitnicah delati sedem ur na dan z lopato in s krampom? Kaj ima sploh telesno delo skupnega s študijem? Ne bi rekel za tehnika, temu res lahko pri študiju koristi, a kakšnega pomena je to delo za jurista, filozofa ali celo teologa? (Za primer navedem statistiko udeležbe po fakultetah v švicarskih radnih četah.) 1937 1936 1935 iur 64 61 75 phil. I 26 40 55 phil. II 53 43 43 med 33 38 48 tlieol 11 3 10 E. T. H. (Eidgeno-rische Technische Hochschule . . 23 25 23 Handelšhochschule St. Gallen . ; . 8 7 7 218 217 261 T11 prav v tem odgovoru tiči jedro nove ideje. Študentska delovna četa nudi študentu izpopolnitev, neke vrste /k>-polnost. Znanost izoblikuje razum enostransko, šport prav tako mišice, delovna četa pa hoče izoblikovati, ne le učenjake ali športnike, izoblikovati hoče celega človeka. Izoblikuje nam našo socialno zavest. Potom delovnih čet se moremo približati ljudem, ki ne poznajo drugega kot borbo za življenje. Približamo se jim najlažje in najiskreneje s tem, da stopimo med nje in v tej borbi aktivno nesebično sodelujemo. Kaj še niste nikdar opazili, kako postane tak človek zaupljiv do vas, ko vas vidi v isti fronti, ko z delom dokažete, da ste res našli pot preko ograje, ki loči študenta od preprostega človeka? Šele takrat ko stojite ramo ob rami in ko mu praktično pomagate pri delu in mu lajšate težko borbo za obstoj, ko pokažete razumevanje in spoštovanje njegovega dela, šele takrat padejo vse tiste ovire, ki vas ločijo, šele takrat izgine tisto nezaupanje, ki ga imajo preprosti ljudje do »škrica«. Druga dobra stran delovnih kolonij je vzgoja k skupnosti k tovarištvu. Naše univerze so trdnjave individualizma. Akademik je navezan sam nase. Radi tega so sicer naši akademiki mnogo samostojnejši, zato jim pa manjka zavest skupnosti. Kako okorno in trdo je naše ponašanje na univerzi! Poznamo obraze, ki jih vsak dan srečujemo, a pozdravljamo se ne. Kako nenaravno! Ta nenaravnost takoj izgine, če se srečamo v delovni četi, kje v gorah, ali pa v kaki dolini Bogu za hrbtom. Tu je »ti« sam po sebi umeven in prav tako je samo ob sebi umevno čustvo skupnosti, tovarištva. Tu v delovnih četah, kjer smo daleč od znanosti, od suhega razumskega mišljenja, gradimo zavest skupnosti s skupnim delom. Za vsakega udeleženca je to doživljaj, za mnoge preobrat, za nekatere pa izhodna točka za novo življenjsko smer, „Razgted odreja jim bufaiska ptanka Skupno delo. To je skrivnost in moč študentskih delovnih kolonij. Skupno socialno in narodno delo, sodelovanje. Mislim, da so prav študentske delovne čete tiste, ki nas lahko napotijo pri našem iskanju na dolgo pot. Morda najdemo sami eno rešitev. Toda rešitev za naš čas in našo generacijo bomo našli lc skupno in pri skupnem delu jo bojno našli tudi za druge. To je vsa skrivnost študentskih delovnih čet in istočasno tudi njih raison d’etre in zdi se mi, da v naši »Radni četi« prav tega najbolj pogrešamo. Bili smo pač druščina, ki se je nekako slučajno sešla. Nihče se ni preveč trudil, da bi tovariše spoznaval, iskal skupnih potez. Potrudili smo se le v toliko, da smo našli nekako formo za mirno sožitje nekak »modus vivendi« in pri tem šteli dneve in komaj čakali, da se vrne- Meseca november in december pome-njata za našo univerzo približno isto, kar pomeni v političnem življenju zasedanje parlamenta. Ta čas se vedno razbrzdajo strasti in nastopi primeren trenutek, ko si idejni nasprotniki po-mečejo v obraz vse, kar smatrajo, da si lahko vzajemno očitajo zaradi neuspehov v preteklem letu. Glasovi o potrebi stanovske solidarnosti po enotnih nastopih in strpnem reševanju visokošolskih problemov zaležejo v tem času prav toliko, kot šepetanje v viharju. To je čas, ko se poedine skupine ob volitvah v razna strokovna in druga skupna kulturna društva bore za prestiž svoje ideologije na univerzi. V kratkem se bo vršil — seveda je negotovo, če bo do tega sploh prišlo, ker se tudi naši univerzi, kot se je to že zgodila beograjski, obetajo počitnice, katerih ne predvideva nobena uredi)if', ali zakon — občni zbor ter volitve v Akademsko Akcijo, kateri posvečajo vse tri idejne skupine akademikov — naci-jonalisti, levičarji in klerikalci — največ pažnje, ker jo smatrajo tisti, katerim gre to prav posebno v račun, za ne-oficijelno ali celo za oficijelno predstavnico slušateljev Aleksandrove univerze. Ni naš namen, da ob priliki, ko se dotikamo pomena Akcije, njenega delovanje v prejšnjih in posebno v zadnjem letu in še nekaterih drugih vprašanj, ki se s tejn v zvezi pojavljajo, obujamo reminiscence žalostne narave za naše nasprotnike. Prikazati hočemo resnično sliko te ustanove ter onih, ki jo zadnja leta vodijo in nosijo odgovornost za njeno delo. Akademska Akcija je nastala kot potreba naše nezadostno ter pomanjkljivo urejene univerze. Izšla je iz prepričanja, da akademik ne sme več stati ob strani, ko se za univerzo nihče več ne zanima, ter da mora z vso resnostjo in vztrajnostjo prijeti sam za delo in zahtevati od merodajnih činiteljev, kar gre njegovi univerzi. Kot prva konkretna zahteva je bila postavljena v začetku zgraditev univerzitetne knjižnice. Poleg nje, ki smo jo sedaj že dobili, so bile poudarjene še druge potrebe, od katerih mnoge naravnost vpijejo po rešitvi. Od tega uspeha, ki je bil plod solidarnosti vseh akademikov — katoliški akademiki so si ga nelojalno prisvajali izključno zase — so pretekla že štiri skoraj brezuspešna leta. Drobci, katerih je bila v tem času deležna ljubljanska univerza, niso v nikakem sorazmerju z bombastično štiriletko pod geslom: »Popolna univerza do leta 1940.!«, g katero se je potegovala klerikalna skupina za zaupanje visokošolcev. Kje je vzrok temu? Prepričani smo, da bo »Straža v viharju«, dični organ onih, ki že nekaj let s porazno bilanco vodijo Akademsko Akcijo, odgovorila z največjimi črkami strmečim nevedne-žem: »To je krivda Belgrada, srbskega Belgrada! To je posledica onih izkoreninjencev, ki hočejo s silo zatreti slovensko kulturno samobitnost in podjarmiti verni slovenski narod!« mo domov, saj smo si ostali tuji. Nasprotno me je pa prav ta skupnost in povezanost v švicarski delovni četi prijetno presenetila. Znašli smo se od vseh vetrov, severnjaki in Balkanci, prefinjeni Francozi in temparamentni Španci in Italijani, fašisti in komunisti, katoličani in budisti, vendar smo si bili bližji, kot pri nas pripadniki enega naroda, kajti imeli smo zavest skupnosti. Morda ni bila to naša zasluga, ampak zasluga vodstva, da smo nehote iskali drug pri drugem le tiste črte, tiste lastnosti, ki so nas družile. V dokaz tega našega idealnega sožitja vam citiram brez kake samohvale stavek iz pisma, ki mi ga je pred kratkim pisal neki »copain« iz letošnje delovne čete v Švici: L’amitie slovene restera pour moi un symbole de paix universelle.« M. G. Dovolimo in oprostimo jim ta izgovor za tisti čas, ko so njihovi očetje bili v brezmočni opoziciji, toda ta argument ne more veljati za zadnja leta, ko njihovi varuhi soodločajo v vseh stvareh v onem tolikokrat obrekovanem in zlorabljenem Belgradu in ko bi se jim bilo treba samo malo zavzeti, pa bi imela ljubljanska univerza če že ne vse, pa vsaj nekaj iz lažnjivega programa katoliških akademikov. Za to bi jim bili vsi iz srca hvaležni, mi in vsi ljubljanski akademiki, poleg tega pa bi si oni ustvarili dostojen renome na univerzi, njihovi očetje pa v politiki. To so izgovori, prinešeni na pasjem repu. Naivni bi bili, če bi jim verjeli. Vzroka neuspehom ni treba iskati daleč izven Ljubljane, ko ga imamo vendar doma. Glavni krivec so neokretni odbori Akademske Akcije, nesposobni dati papirnati zamisli dovolj močan praktični poudarek. Posebno odgovornost nosijo popolnoma nesposobni predsedniki, počenši od tako zvanega diktatorja Verbiča preko Derkača do sedanjega predsednika Fischerja. Njihova podjetnost in inicijativnost se je pokazala le takrat, ko je bilo treba na stroške Akcije potovati v Beograd na obiske k domačim ministrom ter telefonirati temu ali onemu načelniku za najskrom-nejšo podporo. Serijoznih in sistematičnih naporov smo od njih ves čas zaman pričakovali. Toda to še ni vse. Treba je, da spregovorimo še o nekom, da pravilno prikažemo moralno odgovornost za neuspehe Akcije. Gre za okoli 200 glasov onih v vojašnici živečih, duhovno in telesno uniformiranih visokošolcev, katerih udeležba na akademskem življenju obstoji samo v tem, da kot en mož izpolni jo svojo volilno nalogo, omogočijo zmago peščici civilnih katoliških akademikov, ki so v manjšini na vseh ostalih treh važnejših fakultetah, katerih se namen Akademske Akcije predvsem tiče. Pridejo kakor »deus ex machina« in že se za leto dni umaknejo, ne da bi prevzeli neposredno odgovornost za svojo volilno soudeležbo s tem, da bi dali odboru Akcije na razpolago svoje delavne predstavnike. S tem se sami postavljajo v neki izjemni položaj in sami priznavajo, da jih visokošolske zadeve ne zanimajo v isti meri, kakor ostale akademike. Za inteligente ni dopustno biti navadna volilna čreda, da se omogoči veliki manjšini civilnih akademikov priti do oblasti in s tem ogrožati uspešno delo za univerzo in slušatelje. V tem tiči glavni vzrok, da niso imeli zadnji odbori Akcije vsled svoje nepravilne sestave dovolj zaslombe med veliko večino izigranih aktivnih akademikov. Zahtevamo, da prevzamejo tudi teologi polno soodgovornost za delo v Akciji z aktivno soudeležbo pri zasledovanju njenih ciljev ali pa da izvajajo posledice iz svojega lastnega moralnega občutka. Z ozirom na to smo upravičeni pripisati velik del odgovornosti za neuspehe Akademske Akcije baš teologom. Pripravljeni smo spremeniti svoje miš- Ob krstni izvedbi Škerjančeve kantate za soli, zbor in orkester »Zedinjenje«, posvečene dvajsetletnici naše narodne m državne samostojnosti, smo zopet doživeli enega številnih strupenih in ozkosrčnih izpadov klerikalizma na našo kulturo. Nas to ni presenetilo, saj je bila vsa naša kulturna ustvarjalnost na vseh področjih zalezovana od tiste onemogle jeze, ki tudi danes, kakor v preteklosti ne bo mogla zavreti njenega svobodnega razvoja. Zgodovina te naše sramote seže tja v protireformacijsko dobo, ko je katoliški svečenik Hren delal grmade iz prve slovenske knjige. Ista zagrizena in omejena miselnost je preganjala Levstika, Aškerca, Gregorčiča, Cankarja in druge večje in naprednejše duhove našega naroda. To žalostno raboto opravljajo vse klerikalne generacije od Hrena do današnjih dni. Očetje in sinovi so si popolnoma podobni. Kar je storil »Slovenec« ob Škerjančevi glasbeni umetnini, to delajo mladi »Stražarji« ob raznih prireditvah v naših kulturnih hramih. Katoliško časopisje je očitalo komponistu g. Škerjancu, da si je izbral za tekst svojemu delu dva hlapčevska in Slovence ponižujoča Gradnikova soneta iz zbirke »De profundis«. G. Škerjanc je v posebni izjavi označil svoj odnos do besedila Gradnikovih pesnitev, za kateri se je odločil zgolj iz umetniških nagibov, ker sta mu nudili močno dramatično osnovo v prikazovanju naše poti iz sužnosti v svobodo. Daleč je bil od vsake tendence, ker ni nikak »politični komponist«. Mi sprejemamo to pojasnilo lojalno na znanje in ga spoštujemo. To sicer izločuje iz polemike prizadeto osebnost, ki ji je dala zgolj povod, ne zaključuje pa diskusije o spredaj načetem vorašanju. Vedno pogostejši so pojavi, ki prepričujejo, da obnavlja mala fanatična katoliška struja mahničevske metode pri cenzuriranju ustvaritev našega narodnega duha. Po svojem verskem in ekskluzivnem slovenskem kalupu izreka ocene in sodbe. Vsemu, kar ne vzdrži v tem ozkem okviru, pritisne žig narodnega izdajstva in pohujšanja. Praktično: priznava in hvali samo kulturo, ki polile vno služi njenim verskim in političnim ciljem. Kako slabo bi stali z našo kulturo, če bi ostali v tem obroču, kako bi bili revni, če bi vrgli na grmado vse, kar so postavili na indeks samozvani varuhi naše narodne pristnosti. Česa pa niso ob- V Zagrebu je umrl dr. Ante Trumbič. Vsi, brez razlike politične opredeljenosti smo dolžni izraziti temu možu iskreno hvaležnost in spoštovanje za njegovo življenjsko delo. Kot neumorni dolgoletni politik v službi jugoslovenskega narodnega osvo-bojenja in zedinjenja v enotni državi si je pridobil zgodovinskih zaslug za uresničenje tega velikega cilja. Največjo zahvalo smo mu dolžni kot predsedniku »Jugoslovenskega odbora«, ki je bil med svetovno vojno najvemejši glasnik razpoloženja in zahtev zasužnjenih Jugo-slovenov. Dr. Trumbič je spadal med tiste može, katerim je bila Jugoslavija brezpogojno smoter naše narodne revolucije. Vsa druga vprašanja so mu bila postranskega pomena. Njih rešitev je prepuščal poznejši skrbi že svobodnega naroda. Ijenje, če bo čas pokazal v pogledu udejstvovanja teologov v Akciji in sploh v akademskem življenju poleg njih volilnih nastopov še kake uspehe. Dokler temu ni tako, pa jih bomo krivili soodgovornosti za neuspehe povsod tam, kjer sicer pomagajo svojim laičnim tovarišem s svojimi glasovi, a ne prevzemajo sodili in zavrgli, kar ima danes našo reprezentativno kulturno vrednost? Razen molitvenikov menda skoraj vse. To jih seveda ne ovira, da nebi naknadno vzeli v hinavsko varstvo umotvorov prej tako žaljenih in preganjanih avtorjev. Ta srečna usoda je zadela tudi Cankarja. — Snov za novega Cankarja. Veliko upanje tudi za današnje naše kulturne delavce, da bodo morda nekoč deležni milosti od tiste strani, ki jih danes zaničuje in zlorabljeni proti tisti sredini, ki jim danes stoji ob strani. Naš klerikalizem je dosleden v elastičnosti, zato ta možnost ni izključena. Brez ozira na današnje ovire in možnosti bodočih zlorab bo šla naša napredna kulturna zmogljivost svojo pot daleč preko ozkih mejnikov, katere so postavili sebi naši omejeni fanatiki. Bog nas varuj, da bi se vsa naša kultura ustvarjala na našem vaškem stolpu in z njegovih ozkih obzorij črpala svojo vsebino. K sreči smo se že davno povspeli mnogo višje, odkoder se vidi cela Jugoslavija in še nekaj drugega sveta. Da dokaže višek svoje ozkosrčnosti in razkrije merila, s katerimi zasleduje našo kulturo, je »Slovenec« našel celo zvezo med bližajočimi se volitvami in Škerjančevim glasbenim poveličanjem dvajsetletnice naše narodne svobode. Tako nizko more pasti le, kdor druge po sebi sodi. Dobro poznamo ljudi v našem narodu, ki sebe najbolj razgalijo takrat, kadar skušajo drugim pripisati nagibe, katerim se pustiio sami obvladati in voditi. Sicer pa se nam zdi, da je najbolje zadel žebelj na glavo Samorod, psetido-nimni pisec soneta, ki ga prinašamo: GRADNIKU IN DRUGIM Nesrečni Gradnik, izdajalec kleli, obraza moral bi imeti dva: za Belgrad prvi, drugi za doma, potem bi slavni bili ti soneti. Škrjanček tudi je začel žgoleti, in da sramota spne se do vrha, še malica pokoja nam ne da, brenčanje njeno buni nas v terceti. Na kandeluber z vami — vsem v svarilo, da neusmiljena ga čaka zanka, komur se štetje je do treh zmotilo! Razcded odreja nam butalska planita, a če se pet je bo še kdaj glasilo, naj brunda ga domača uspavanka! Trumbič Mnogi pomembnejši dokumenti naše zgodovine nosijo podpis tega zaslužnega moža: Sporazum srbske narodne in hr-vatske stranke, Manifesti Jugoslovenskega odbora, Krfska deklaracija, Ženevska deklaracija ... V najtežji dobi, ko je naša mlada država postavljala mejnike svojemu obsegu, je bil dr. Trumbič naš zunanji minister. Kakor je najbolje mogel in znal, je takrat branil naše interese. Ni bila njegova krivda, če so nas močnejše sile prikrajšale v naših nacijonalnih pravicah. Ime dr. Trumbič je zapisano v zgodovini naših najpomembnejših dni. V tisto dobo padajo njegove največje zasluge za nas vse. Mi mu bomo ohranili hvaležen spomin. temu ustrezajočih bremen in soodgovornosti. To je gotovo eden problemov, s katerim se bo moral pečati bližn ji občni zbor Akcije in ga zadovoljivo rešiti v interesu ciljev, zaradi katerih je bila Akcija ustanovljena. Akademska akcija im katoflški akademiki Dr. Ante Izjava CjubCjanskih akademskih društev Kakšnih podtikanj in sumničenj se poslužuje v borbi z nasprotniki majhna skupina zagrizenih katoliških akademikov, ki je v ostalem slepo orodje v rokah oficijelnega vodstva našega katolicizma, najbolje pojasnjuje odgovor zmernih katoliških visokošolcev in vseh ostalih kulturnih društev na neosnova-ne izpade »Straže v viharju«. Izjava se glasi: »List enega dela katoliških akademikov »Straža v viharju« je v članku »Naša univerza! Naša Alma mater!« dne 3. nov. t. 1. objavil vrsto neresničnih in neodgovornih trditev, na podlagi katerih bi javnost utegnila sklepati, da podpisana društva zasledujejo pri svojem skupnem delu drugačne cilje kakor pa to odgovarja resnici. Legitimirani predstavniki podpisanih akademskih klubov se sestajajo, da skupno vpostavijo v soglasju z univerzitetnimi oblastmi kulturne klube v tako pravno stanje, ki bo omogočalo kulturnim klubom na univerzi svobodno udejstvovanje v okviru univerzitetne avtonomije, kar bi samo odgovarjalo realizaciji univerzitetne uredbe iz leta 1934. Ugotavljamo: 1. Meddruštveni odbor, ki ga sestavljajo podpisana društva ni bil sklican od »nekih po štrajkovnem bacilu okuženih samozvancih«, niti niso ti meddruštveni sestanki »umetno inscenira-ni«, niti se na teli sestankih ne pojavlja »plast avanturistov, emisarji temnih sil, konfuzni zanešenjaki, drzni frazerji, z namenom, da glodajo na korenini naše univerze in širijo na njej strupene mi-azne« — kot skuša to prikazati »Straža v viharju«, — temveč odgovarja resnici edino to, da sestavljajo ta meddruštveni odbor, ki je bil čisto pravilno sklican, le legitimirani predstavniki od univerzitetnih oziroma od državnih oblasti dovoljenih društev. 2. V tem meddruštvenem odboru ni »izbruhnila užaljenost« frazarjev, ki zamerijo g. rektorju, ker ni dovolil enemu teh društev zborovanja na univerzi, kakor to piše »Straža«, temveč so vsi zastopniki podpisanih društev bili razumljivo presenečeni nad dejstvom, da univerzitetna oblast te prireditve ni dovolila. Zato so poslali g. rektorju izjavo, ki so jo podpisala vsa kulturna društva, tudi A. K. Straža in Akademska zveza, in v kateri proti tej omejitvi akademske svobode protestirajo in zahtevajo, da se v bodoče take prireditve na univerzi dovoljujejo, kakor je bil to usus doslej. 3. Nikdar ni na teh sestankih padla s strani delegatov podpisanih društev kaka beseda o štrajku, niti nimajo podpisana društva namena, da dajo duška svojim protestom s štrajki. Zavedajo se namreč, da nimajo niti pravne niti formalne podlage, da bi sklepali v imenu vseh študentov, temveč morejo govoriti in sklepati le v imenu svojih organiziranih članov. Trditev »Straže«, da se je v tem odboru pojavila misel o štrajku, je torej popolnoma neosnovana in neresnična. 4. Iz vsega gornjega je jasno razvidno, da predstavniki kulturnih društev nimajo nikake zveze z akcijo montani-stov proti tehnični uredbi, še manj pa namen, da bi »v volilni dobi mešali račune JRZ« kakor to trdi »Straža v viharju«. Dasi so bili predstavniki »Straže« pri sestankih delegatov podpisanih društev navzoči, dasi se je vršilo v zadnjem času vse delo skupno z njimi, — skuša njih glasilo skupno delo teh društev prikazati kot hazardno igro »zakulisnih sil«. — Tak način sodelovanja smatrajo podpisana društva za neodgovoren in neakademski in ga za to odločno odklanjajo. Kat. akad. društvo »Zarja.«. — Jugo-slov. nac. akad. klub »Edinstvo«. — Ju-goslov. akad. društvo »Jugoslavija«. — Slovenski klub. — Akcija za dom viso-košolk. — Akad. društvo »Doberdob«. -— Akad. odsek »JČ lige«. Poraz nedisciptiim V soboto 19. novembra se je vršil občni zbor »Društva slušateljev juridične fakultete«, ki so ga več let vodili z uspehom nacijonalni akademiki. Poročilom o plodnem delovanju v zadnji poslovni dobi pod predsedstvom tov. Plajha Avgusta so sledile volitve, pri katerih so ločeno stopile tri glavne idejne skupine; nacionalna, levičarska in klerikalna. Prva je dobila 132 glasov in 3 odbornike, druga 49 glasov in 1 odbornika in tretja 142 glasov in 3 odbornike. Malenkostna zmaga katoliških akademikov ni toliko posledica njih številčne premoči, kot nediscipliniranosti mnogih organiziranih nacijonalnili slušateljev, ki> niso čutili dolžnosti in odgovornosti, da preprečijo nepotreben poraz. Iz tega razloga nimamo volilnega izida za tragični znak upadanja naše moči, nego potrebe vcepiti vsakemu posamezniku občutek odgovornosti do na-cijonalne skupnosti. Te volitve nam dajejo še en potreben nauk. Mnogo se je v zadnjem času govorilo o nepremostljivi notranji razcepljenosti katoliških akademikov, ki je šla baje tako daleč, da »o z napisi na vratih prostorov, ki se nahajajo pod isto streho, zabranjevali članom raznih društev vzajemno se posečati. Vzrok te razcepljenosti so nesoglasja med zmernimi katoliškimi akademiki, ki se zbirajo večinoma v »Zarji« in prenapeteži, katerih verno glasilo je »Straža v viharju«. Kljub temu nas poslednje volitve prepričujejo, da izbijejo notranji konflikti v katoliških vrstah redko v javnost in da imajo še redkejše zanje MLADINA SODCI.1 J \ NACIONALNIH ORGANIZACIJAH Naročnikom! Današnji številki smo priložili položnice. Prepričani smo, tla se bo vsakdo zavedel svoje dolžnosti do našega edinega nacionalnega omladinskega kulturnopolitičnega glasila. Kdor pridobi tri nove naročnike, ki bodo plačali celoletno naročnino, ima pravico tlo enoletnega brezplačnega prejemanja našega lista. Ljubljanske naročnike pa obveščamo, da jih bo tekom prihodnjih dni obiskal naš inkasant ter jim radi tega danes nismo poslali položnice. UPR AVA. Nekorektnosti pri voiitvah v DSJF praktične kvarne posledice. Pokrovitelji katoliške mladine razpolagajo z močnimi sredstvi socijalne in splošne odvisnosti, s katerimi jim vsaj v zadnjem trenutku uspe vzpostaviti zunanjo disciplino. Katoliško akademsko društvo in njegove člane, ki bi se ne vdali temu pritisku od zgoraj čaka sicer usoda na cesto pognane nekdanje krščan-skoheocijalne visokošolske organizacije »Borbe«. Njeni člani so uspeli izdati v znak protesta proti suženjski odvisnosti mladih od starih zelo zanimivo knjižico »Borci« in se nato pod pritiskom brez sledu porazgubili. Verjetno je imel ta nauk katoliške mladinske zgodovine za posledico njen enotni nastop na občnem zboru slušateljev juridične fakultete. Brez ozira na vse to želimo, da bi bil novi predsednik »Društva slušateljev juridične fakultete« dostojen naslednik dosedanjih predsednikov iz vrst naeijo-nalnih akademikov, ki so bili vedno deležni nedeljenega priznanja za svoje delo v stanovsko korist vseh juristov brez razlike. Gleda naj vsaj, da že doseženih uspehov ne pokvari, da ne bo imel njegov nacijonalni naslednik posla s popravili. Prejeli smo prijavo, ki so jo nacijonalni akademiki izročili oblastem naše univerze. V njeni luči izgleda volilni rezultat v D. S. J. F. zelo drugače, kakor smo ga v drugem članku komentirali. Dne 19. novembra 1938. se je vršil v zbornični dvorani univerze 36. redni občni zbor Društva slušateljev juridične fakultete. Vodil ga je predsednik Plajh Avgust cand. iur. Pri volitvah je skrutinatorski odbor, ki so ga sestavljali na občnem zboru izvoljeni skrutinatorji: Gaberščik Milan, cand. iur., Leskovar Ludvik, cand. iur., Vodopivec Vladimir, cand. iur. — ug°' tovil sledeči volilni izid: Lista z nosilcem Klemenčičem Francem, cand. iur. je dobila 142 glasova. Lista z nosilcem Kolencom Črtomi-rom, cand. iur. je dobila 132 glasova. Lista z nosilcem Majcenom Dušanom, cand. iur. je dobila 49 glasov. Prazne so bile 4 glasovnice. Na podlagi tega je bilo oddanih glasovnic 327 (tristo sedem in dvajset). Dne 21. novembra 1938. se je vršila predajna seja D. S. J. F., na kateri so člani starega odbora, nosilci kandidatnih list za novi odbor ter ostali prisotni člani ugotovili na podlagi članskega imenika, v katerem se je pri volitvah ob nadzorstvu tov. Plajha Avgusta, ki je kot predsednik vodil volitve ter tov. Cigana Jožeta, podpredsednika in skruti-natorjev, beležil vsak oddani glas, da število oddanih glasovnic presega za 28 število volileev, ki jih je bilo le 299. Dejstvo, da se je zaznamovanje volil-cev v imeniku vršilo popolnoma točno in pravilno, sta na seji v prisotnosti vseh zgoraj navedenih potrdila slušatelja Plajh Avgust ter Cigan Jože. Imenik članstva z označbo volileev je bil takoj izročen vršilcu dolžnosti univerzitetnega sekretarja g. Sketlja, ki ga je v prisotnosti slušateljev Plajha Avgusta in Klemenčiča Franca zapečatil ter sprejel v nadaljnje čuvanje. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev ugotavljamo: 1. da rezultat, ki je bil od strani skru-tinatorskega odbora ugotovljen takoj po volitvah ne odgovarja na predajni seji kontroliranemu številu volileev. 2. da so se vršile pri volitvah nepravilnosti s tem, da so poedini volilci oddajali po več volilnih listkov. 3. da je razlika 28 glasov, ki je bila ugotovljena na gornji način, odločilno vplivala na rezultat volitev. 4. da odbor, ki je na predajni seji dne 21. novembra sicer prevzel od starega odbora posle, ni regularen predstavnik slušateljev juridične fakultete. Na podlagi gornjih dejstev vlagamo pritožbo proti izidu volitev v D. S. J. F. s konkretnimi zahtevami, da visoki senat v najkrajšem času razveljavi volitve, razreši odbor, ki je že prevzel svoje posle ter razpise ponovne volitve z volilno pravico do sedaj v D. S. J. F. vpisanih članov pod vodstvom člana profesorskega zbora po načinu volitev v Akademske Akcije. EDE ZNAČILNO IN PODUČNO Takoj po proglasitvi avtonomne Slovaške je zaplapolala na katoliškem kon-viktu v Košicah prva zastava avtonomne Slovaške. Takoj po proglasitvi dunajske arbitražne razsodbe, da so Košiče dodeljene Madžarski jo na istem katoliškem konviktu zaplapolala prva madžarska zastava. — »Slovenec« bi vprašal: Kaj pravite? ALI JE ŠE KAJ MANJŠE? Mnogo stvari je majhnih, a malo jih je manjših kot makovo zrno. POKVARJENOST BREZ PRIMERE Katoliški dnevnik »Hrvatska Straža« je iznesel ciničen predlog, naj Cehoslo-vaška poruši znameniti Husov spomenik v Pragi, češ, da je Hus posredni krivec nesreče bratskega naroda. To se ravno tako sliši, kakor če bi svetovali katoliškim narodom, ki jih je zadela nesreča, naj zavržejo Kristusa kot krivca, ker so živeli po njegovem nauku. VELIKE ŠTEVILKE Zadnje čase čitamo skoraj vsak dan ogromne številke. Če bi jih seštevali, bi kmalu prekoračili ne samo število moškega prebivalstva od 21. leta naprej, nego vsega prebivalstva Jugoslavije z deco in ženami vred. NontinaCni in realu/ zaslužek sovjetskih delavcev Profesor g. Prokovič, šef ekonomskega kabineta pri Slovanskem institutu v Pragi je podvrgel toč.ni analizi višino realnega zaslužka sovjetskih delavcev. O njegovih zanimivih izsledkih poroča v 6. številki »Ekonomista« g. M. Strelec. Izkoristili smo iznesene podatke ter jih primerno preurejene uporabili za pričujoči članek. Marksisti vedno poudarjajo znanstveni karakter svojega nauka, posebno v ekonomskih in socialnih vprašanjih. Saj zasledimo celo pri njihovih najodličnejših piscih pogoste trditve, s katerimi odrekajo znanstveni karakter vsaki drugi politični ekonomiji, razen marksovi. Tako postopanje je popolnoma prozorno. Z njim se skuša že apriori ustvariti v čitatelju, poslušalcu neke vrste nega-tivitstično krtično razpoloženje napram vsemu tistemu, od česar se ga želi odvrniti. Ali je potem čudno, ako vprašaš prepričanega levičarja, ali pozna to in to kritiko svojega lastnega evangelija, pa ti zviška odgovori, da ga sploh ne zanima, ker je neosnovana. In tako prepričanje naj bo znanstveno? Saj je glavna poteza znanstvenosti njena objektivnost. Tega pri njih ne moremo zaslediti. Vsak nasprotnik je črn, ne zato ker je črn, temveč zato, ker je nasprotnik. Spomnimo se na dogodek s Charlesom Ristom. Od vseh levičarjev na svetu slavljeni ekonomist in sociolog je bil čez noč deležen najhujših napadov in postavljen na črno listo samo zato, ker se je po svojem povratku iz Sovjetske Rusije drznil napisati ostro kritiko tamkajšnjih razmer. Kominterna je s svojo odlično propagando uspela ustvariti farno o sovjetskem raju. Gorje onemu, ki jo skuša razbiti. Doleti ga usoda enaka usodi vseli onih velikih duhov, ki so si svoječasno upali dvomiti v edinozveli-čavnost neke druge — cerkvene — politike in ideologije, ki je istotako stremela po svetovni nadvladi in čije osnovno načelo je istotako bilo: nestrpnost. To smo smatrali za potrebno povedati, ker se bomo tudi mi v svojem članku dotaknili razmer, ki vladajo v današnji Rusiji, a smo želeli še pred tem pokazati, da dobrp vemo, kakšna je tista kri-tika, ki je lahko pričakujemo. Pogledali bomo. kako se godi delavcu v delavski državi. Storili hotno to na način, da nam, upamo, nihče ne ho mogel reči, da smo neobjektivni in neznanstveni. Govor številk je stvaren in vsakomur dostopen. One naj nam pojasnijo v naslovu navedeno vprašanje. Ako so točne — in to go —■ potem ni protidokazov, ki bi se jim lahko zaperstavili. Za drugo »petletko« (1932—1937) je sovjetski in drugi njemu naklonjeni tisk napravil veliko propagando. Poudarjalo se je ogromne uspehe na vseh področjih, posebno na socialnem. Hoteli so dokazati, kako dobro se godi pro-letarijatu in s tem pokazati na razliko, ki obstoja med delavčevim položajem v marksistični z ene in kapitalistični državi z druge strani. To je hil močan adut v rokah marksistične propagande in v njegovo resničnost verujejo danes tie samo prepričani levičarji, temveč tudi marsikateri njihovi nasprotniki. Oglemo si, kako je s tem napredkom v za delavca najvažnejšem vprašanju, v vprašanju njegove mezde. Po službenih sovjetskih podatkih je lastel letni nominalni delavčev zaslužek takole: Tabela I. 1930. leta 936,— R 1931. 99 1127,— 99 1932. 99 1427.— 99 1933. 99 1566.— 99 1934. 99 1858,— 99 1935. 99 2269.— 99 1936. 99 2776,— 99 1937. 99 2976,— 99 Iz gornje statistike vidimo, da so bile plače v stalnem porastu. Samo v dobi druge 5 letke so se skoraj podvojile. Napisani sami zase in za človeka, ki se na stvar ne spozna, predstavljajo ti podatki zelo privlačno sliko. Toda čim jih primerjamo s količino dobrin, ki jih je ruski delavec za ta denar lahko dobil, potem dobi slika popolnoma drugo barvo. V tak namen so nam potrebni podatki o višini cen ali bolje rečeno: indeks cen za življenje nujno potrebnih dobrin, ki nam ho, vzemajoč za osnovo višino cen v določenem razdobju takoj v od-stokih povedal, za koliko so se cene v nekem drugem razdobju izpremenile napram ceni, ki smo jo vzeli z osnovo. Za čas do 1929. leta je stvar lahka. Do tedaj so sovjeti redno objavljali povprečni letni indeks življenjskih stroškov. Po letu 1929. ga pa ne objavljajo več. Čemu? Verjetno zato, da ne bi kar očitno kazali, kako se vse njihove trditve o blagostanju S. S. S. R. neresnične in izmišljene. Množice svetovnega pro-letarijata bi morda začele ob takih od krivca samega iznešenih dokazili dvomiti v zveličavnost svojega prepričanja. Uraden sovjetski tisk trdi, da so bile cene leta 1932. približno 2]/2 krat višje kot leta 1937. Ako se ozremo na izneseno statistiko, vidimo, da znaša delavčev zaslužek leta 1937. skoro dvakrat toliko kot leta 1932. Če verujemo tem trditvam, potem bi se moralo sovjetskemu delavcu koncem leta 1937. goditi petkrat tako dobro kot leta 1932., kajti s svojim zaslužkom bi lahko kupil 5 krat toliko dobrin. »Pjatiletka« bi na ta način v vsakem oziru dosegla svoj namen. Toda g. orof. Prokopoviču so se zdele te trditve preveč neverjetne. Zato je sklenil ugotoviti to, kar so sovjeti tekom zadnjih let hote ali nehote skrivali: indeks cen, ki nam lahko edini da pravo sliko o realni višini delavčevega zaslužka. Določiti popoln indeks življenjskih stroškov bi bilo v tem primeru skrajno težavno, ako ne celo nemogoče. Zato je prof. Prokopovič zbral cene šestih najvažnejših življenjskih potrebščin, ki nam ob pomanjkanju drugih popolnejših podatkov lahko z zadostno točnostjo predočijo kupno moč rublja. Pripomniti moramo da so tako za leto 1932. kot za leto 1937. vzete najnižje cene, t. j. tiste, ki jih mora plačevati navaden, vse dostopne ugodnosti uživajoči delavec. Tabela II. Cene 1 kg v kopejkah: leta 1913. 1932.* 1937." Moka (pšenica) . 12.2 19 290 Ajda .... 17.1 25 250 Goveje meso . . 46.4 212 760 Maslo .... 114.8 466 1650 Sladkor ... 29.3 95 400 Milo .... 36.6 300 232 Vrednost 6 kg . 256.4 1117 3582 Na ta način smo dobili potrebne podatke za določitev stvarnega delavčevega zaslužka. Na njihovi osnovi so izračunane številke za sledečo tabelo, ki naj nam pokaže, da li je dviganje cen bilo spremljano z vzporednim dvigom delavčevih dohodkov, oziroma da-li so se vse te izpremembe vršile v delavčevo korist, kot to trdi sovjetska propaganda, ali škodo. Tabela III. 1913 1. 1925 1. 1927 1. 1929 I. 1932 ). 1937 1. .2*2 > g|iS .5 "■h C OsS ,© O S K a S 291-6 450-0 624-0 800-0 1427-0 2976-0 • C ^ ^3 oj -A O »s >s fl/c-H o*" £ .£ © N •- c c o o CLt C U > 100-0 202-0 215-6 227-6 436-3 1399-2 100-0 154-3 213-9 274-3 489-3 1020-5 291-6 222-7 2894 351-6 327-0 212-7 —23-6 — 0-7 +20-6 4-12-1 —27-1 Ako primerjamo te v III. tabeli navedene številke z onimi v prvi, vidimo veliko razliko. Medtem ko nam enostranski podatki kažejo sijajen napredek, Informator cen v trgovini na drobno v moskovskem okolišu«. Izd. M. Šče-golev, Moskva. T o so enotne, po vsej državi predpisane cene v državni in zadružni trgovini. nam razčlenjeni in pravdno sistematizirani kažejo nazadovanje. Delavčev zaslužek se je le v času I. petletke (1929 do 1932) nahajal na nekoliko večji višini nego leta 1913. Zatem pa sledi silen padec. Sovjetski delavec zasluži danes povprečno 27 % manj nego v dobi »ca-rističnega in kapitalističnega izkoriščanja«. Pri tem pa moramo povdariti, da so za gornje številke vzeti res povprečni primeri, da so za cene vzete vedno najnižje uradno določene cene. Koliko pa je delavcev, ki zaslužijo mnogo manj nego 248.— rubljev mesečno (povprečni zaslužek v najbolje olačani težki industriji znaša n. pr. 321.— R), koliko je industrijskih izdelkov, ki se še posebno odlikujejo po nesorazmerno visokih cenah, ki jih delavec rabi, a niso v baš za presojo druge petletke najvažnejšem indeksu za 1. 1937.) vpoštevani. Ako bi vse to jemali v račun, potem bi slika bila še žalostnejša. Glavni smoter vsakega političnega, posebno pa socialnega delovanja mora biti čim večja sreča in zadovoljstvo čim širših narodovih plasti. Sovjeti niso v tem pogledu izpolnili svoje naloge, saj se celo onemu stanu, ki so ga proglasili za steber države in v čigar interesu je ta država baje tudi osnovana, godi mnogo slabše, nego se mu je godilo kdajkoli prej. To je činjenica, ki si je nihče ne bo uipal pobijati razen ako bi se hotel posluževati neresničnih številk in dejstev. Trajen -ospodarski napredek države, ki noče gospodarsko zaostati, zahteva vedno nove kapitale. In ruski primer nam dokazuje, da se bodo ti novi kapi-tali tudi v marksističnih državah ustvarjali vedno le na račun delavčeve mezde. S tem komunizem ni odpravil tega, kar je obljubil: izkoriščanje dela. Mesto privatnika se je pojavila država, in ta izkorišča še huje, kajti njene pravice so neomejene, njene potrebe so še večje, ker ne zna pridobljenih kapitalov ra* cionalno uporabljati. Ta sklep se nam vsiljuje kot logična posledica ugotovljenega stanja. Nujnost industrializacije, s katero se v Rusiji opravičuje sedanje pomanjkanje, pa kvečjemu potrjuje, nikakor pa ne zanikuje njegove pravilnosti. Križanje gospodarskih in političnih interesov na Bačkanu 1913. leta 291.6 R 1925. 99 450,- „ 1926. )) 571— „ 1927. 99 ' 1 99 624,— „ 1928. 99 703.— „ 1929. 11 800.— „ Balkan in z njim tudi Jugoslavija je postal v zadnjem času poprišče velikih medsebojnih trenj ekonomskih interesov evropskih velesil. Morda se še nikdar ni v tako jasni luči pokazala ozka povezanost politike z gospodarstvom. Nimamo namena, da bi napisali temeljito razpravo o vseh zanimivih pojavih, ki so se v tem pogledu dogodili tekom zadnjih let. Vrgli bomo le bežen pogled na vse izpremembe, ki jih je po svetovni vojni doživela ekonomska politika, pokazali bomo njene najznačilnejše preobrate, skušali bomo dognati osnovna načela sedanjega dogajanja in končno bomo v par besedah iznesli naše perspektive za bodočnost. Toda kot smo že omenili, naš pogled bo res samo pogled. Ako bodo čas in razmere dopuščale, bomo v eni prihodnjih številk tekočega letnika na tej osnovi napisali obširnejši esej, ki bo sigurno zanimal naše čitatelje. Pred svetovno vojno so se skoro vse balkanske države nahajale v veliki fi- nančni in z ozirom na to tudi politični zavisnosti od bogatih zapadnih demokracij. Francija in Anglija sta svojo tozadevno gospodarsko politiko osnovali v glavnem na dajanju velikih posojil revnim balkanskim državam. Tem malim državam je to stanje tudi odgovarjalo, ker je bilo v skladu z njihovimi političnimi interesi, ki se z ozirom na veliko oddaljenost Anglije in Francije niso čutile ogrožene. Poleg tega so bile te male države Angliji in Franciji potrebne za vzdrževanje ravnotežja v bližnjem Orijentu in vsem vzhodnem delu Sredozemskega bazena. Obstojalo je torej neko ravnovesje med lastnimi in tujimi željami. A razmere po svetovni vojni so prinesle velik preobrat. Od prejšnje vsaj v glavnem svobodne trgovine, ki je tem državam omogočala ali vsaj stavljala v izgled možnost dosege viškov v trgovinski, odnosno plačilni bilanci, s katerimi bi potem lahko v zlatu odplačevala svoje običajno v velikem delu v blagu dob-liena posojila, smo pristopili k skrajnemu protekcijonizmu. Huda gospodarska kriza 1930, leta je še bolj podčrtala nujnost te gospodarske politike in klonil ji je celo najmočnejši in najtrdo-vratnejši zagovornik svobodne mednarodne trgovine — Anglija. Razumljivo je, da ob nastalem položaju ni bilo več mogoče misliti na efektivnost prejšnjega načina za ustvarjanje gospodarske dominacije, t. j. na dajanje mednarodnih posojil. Kajti nobena država ni v stanju, da bi vedno iznova izvažala zlato, ako ni sigurna, da ga bo nekega dne lahko dobila nazaj. Kaj takega pa ne more pričakovati v sedanjih razmerah, ko se z vsemi možnimi sredstvi stremi za dosego ravnotežja ne samo v trgovinski, temveč posebno v plačilni bilanci in ko sodobni načini kontrole mednarodnega denarnega in blagovnega prometa stvarno omogočajo uspešno vodstvo take politike. Take transakcije so v prvi vrsti nerealne za bodočega dolžnika. Praktični primeri nam kažejo, da so le redka posojila v celoti izplačana v zlatu. Večinoma so vezana z nakupom gotove količine blaga (orožje, železnice) v oni državi, ki posojilo daje. Na ta način je posojilojemalec prejel denar v obliki blaga, vrniti ga pa mora Dobrodejna akcija JNAD ,Ougos€avije' V soboto 19. novembra se je vršila v dvoranah »Kazine« dobrodelna akademija Jugoslovenskega nacijonalnega akdemskega društva »Jugoslavije« s sodelovanjem priznanih mlajših umetnikov. Prireditev je bila namenjena koristi revnim članom društva. Dosegla je zadovoljiv uspeh. Ob tej priliki se je ponovno sprožilo celokupno socijalno vprašanje nacijo-nalnih visokošolcev. Gotovo je bil pod vplivom te prireditve skoraj ves občni zbor starešinske organizacije »Jadrana« posvečen temu problemu. Obravnaval je vprašanje podpore v hrani, obleki, stanovanju, preskrbe instrukcij in tako dalje. Poseben, na tem občnem zboru ustanovljeni odsek je bil poverjen z nalogo, da sprovede z dejanjem mnoge pametne in koristne pobude. Mi iskreno želimo, da bi starešinstvu uspelo izpolnjevati poleg moralnega tudi pročestveni materijalni namen svoje organizacije, ki je vsebovan v socijalnem skrbstvu za nacijonalni naraščaj vsaj v tisti meri, kakor ga je izpolnjevala pred leti. Upadek blagajniških dohodkov starešinske organizacije je gotovo posledica gospodarske krize, ki je njeno članstvo demoralizirala, čeprav gotovo ni bilo vsaj v veliki večini prizadeto v tisti meri, kakor druge širše plasti. To moralno krizo napredne premožnejše javnosti bo treba predvsem premagati, ako naj si obetamo kakih uspehov v naši socijalni akciji. Pri današnjem razpoloženju in redkih požrtvovalnih izjemah so že najskromnejši načrti drzni. O soeijalnih problemih jugoslovenskega visokošolca Aleksandrove univerze smo v »Naši misli« že često pisali, zlasti pa ob priliki širokopotezne akcije katoliških akademikov, ki so si postavili ob soglasnem odobravanju in izdatnem podpiranju vse katoliške javnosti za cilj zgraditev velikega visokošolskega Jegličevega doma, v katerem bi našlo podporo vse potrebno katoliško dijaštvo. V tej zvezi smo ouozorili na mnogo večjo potrebo nacijonalne mladine, da začne razmišljati in delovati v smislu katoliških akademikov. Poleg soeijalnih koristi, ki jih bodo imeli katoliški akademiki od gotovo v kratkem uresničenega cilja, smo opozorili tudi na druge posledice, ki bodo prišle same od sebe, ko bo klerikalni tabor razpolagal z novo vojašnico za novih 300 lajičnih visokošolcev. Res je, da ima visokošolski in nacijonalni tabor veliko moralno prednost, ker ga druži predvsem ideja in ne sila kakršnihkoli materijalnili odvisnosti, kakor je to v veliki meri primer v katoliškem taboru, vendar smo mnenja, da bi stvarni dokazi vzajemne ljubezni in požrtvovalnosti med vsemi naprednimi in nacijonalnimi ljudmi ne bili odveč. Ne iz tistih kupčijskih namenov z dušami, iz katerih se večinoma rodijo navidez tako plemenite katoliške pobude, nego iz resničnih in najčistejših namenov, kot posledica naše idejne povezanosti se bomo morali tudi mi z večjo sistematičnostjo lotiti soeijalnih vprašanj. To ne velja samo za visokošolce, to bo moralo veljati za ves nacijonalni tabor. Priznajmo si, v tem oziru smo in še mnogo grešimo. Pri klerikalcih so vsi skupaj nekaka vzajemna zavarovalnica, sicer iz gornjih razlogov, kar mi še daleč nismo. Neorganizirana G';.'-«.-. V'-Viš sodaina večinoma v zlatu, ki ga nikjer ne more dobiti, in še to povečanega za obresti, katere z ozirom na dolgoročnost takih kreditov po nekolikokrat prekoračijo višino zneska samega posojila. Nemogoč položaj, v katerem se pri takem poslovanju z ozirom na dane okolnosti znajdeta oba partnerja, je dovedel do novih pogledov. Toda o tem nekoliko pozneje. Sedaj si raje oglejmo, kakšne posledice je za nas imelo splošno poudarjevano in povsod izvajano načelo ravnotežja trgovinske bilance nam tu nudijo najboljši dokaz. »Do ut des« — dam da daš. To je sedaj vrhovni zakon mednarodne izmenjave dobrin. Anglija, naslonjena na svoje na surovinah bogate dominjone ni od naše, za promet z njo od mnogih do-minjonov in kolonij mnogo neugodnejše ležeče države mogla ničesar pričakovati, česar že sama ne bi imela. In ker mi nimamo zlatih rudnikov, ki bi nam omogočali plačevanje njenih proizvodov tudi mi nismo mogli od nje ničesar vzeti. Francija se je z oziram na svojo gospodarsko zaokroženost nahajala na-pram nam v sličnem položaju. Od njih torej nismo mogli pričakovati rešitve, z njihovo pomočjo nismo mogli zmanjšati pogubonosnega pritiska, ki so ga na našem notranjem tržišču razvijale velike količine neprodanih dobrin. Vsi tozadevni poskusi so bili brezuspešni. Trgovinske bilance nam nudijo najboljši dokaz. Zato je bilo samo ob sebi razumljivo in tudi logično, da smo se naslonili na naša dva najmočnejša soseda — na Italijo in Nemčijo. Obema so potrebni agrarni proizvodi in razne druge surovine s katerimi mi razpolagamo, a z druge strani sta to dve industrijski državi, ki nam lahko po najkrajši poti dobavljata potrebne industrijske izdelke. Slično so napravile tudi druge srednjeevropske in balkanske države. S tem je bila ustvarjena velika ekonomska zajed-nica, čije medsebojni ekonomski interesi so se priLično dobro pokrivali in katera je tekom svojega dosedanjega obstoja sigurno pokazala veliko sposobnost, prilagoditve sodobnim načelom trgovinske politike, čije bistvo bi najbolje izrazili z besedami: ne kupovati, ne prodajati, temveč zamenjavati. S tem bi bila, in je ter bo gotovo za večino držav v bodoče vedno ostala, tudi mednarodna trgovina dovedena na osnovno in edino zdravo bistvo vsake realne trgovine. Anglija in Francija sta od početka samo pasivno gledali to dogajanje v ekonomski politiki srednjeevropskih in balkanskih držav. Toda najnovejši dogodki so jima pokazali pogrešnost take politike. Videli sta, da je nemogoče voditi realno zunanjo politiko, ako jo ne spremlja vzporedna ekonomska akcija. Nove razmere so narekovale nove ukrepe in prva jim je pristopila Anglija s podelitvijo miljardnih blagovnih kreditov Rumuniji in Turčiji, hoteč na ta način popraviti svoj v tem delu zemeljske oble močno omajani ekonomski in s tem tudi politični vpliv. Podčrtali smo blagovni krediti. V tem je ona važna izprememba, ki loči te nove mednarodne finančne transakcije od rejšnjih. Tu se ne daje zlato, temveč lago in v vračilo se ne zahteva zlato, temveč istotako blago. Posojilu je v tem primeru dan pravi kreditni značaj. Ono je samo sredstvo, način, da se lahko v sedanjosti izvrši neka gospodarska akcija, medtem ko bo protičinitev sledila šele v bodočnosti. S tem ni kršeno osnovno načelo »do ut des«, niti ni zanikana osnovna tendenca novodobne mednarodne izmenjave dobrin, ki stremi za vračanjem v neke vrste naturalno stanje, kjer se daje blago za blago in kjer se na ta način najlažje preprečijo enostranska izkoriščanja, ki so vedno predstavljala rak rano mednarodnih ekonomskih odnošajeiv. Ali bo Angliji v tem pogledu uspelo uničiti nemški in italijanski vpliv'/ Tega ne verujemo. Kajti ekonomska povezanost Nemčije in Italije z Balkanom ter Srednjo Evropo je preveč prirodna, Današnja socialna naziranja in na njihovih principih izgrajena socialna zakonodaja stalno naglasa društveni soli-darizem. Liberalno pojmovanje, po katerem je vsakdo sam odgovarjal za svojo usodo in se je njegov padec razumel kot sam ob sebi razumljiv poraz slabejšega v trdi borbi za obstanek je zamenjano s socialnejšim naziranjem, po katerem ni več poedinec sam sebi namen, temveč se ga predvsem gleda kot sestavni del družbe, ki ji pripada. Razumljivo je, da z druge strani tudi družba ni več nezainteresirana na usodi svojih sestavnih delov, kajti od njihovega zdravja in zadovoljstva je odvisna njena lastna življenjska sposobnost. Iz tega sledi, da sme poedinec, ki je radi kakršnihkoli razlogov postal nesposoben za lastno preživljanje, oziroma mu je kaj takega z ozirom na vladajoče socialne in gospodarske razmere onemogočeno, zahtevati od družbe, da mu nudi primerno preskrbo. Družba mu tega medtem ko moramo, stvarno gledano, angleški in eventualni francoski akciji vedno priznavati več ali manj umeten značaj, kajti njima tozadevna ekonomska politika je diktirana v prvi vrsti iz političnih razlogov. Posebno za Francijo bi skoro rekli, da je najugodnejša prilika zamujena. Kako dolgo smo moledovali, da bi smeli vsaj del svojih na-pram njej obstoječih finančnih obveznosti kriti z dobavo raznovrstne hrane in surovin. Dovolila nam je samo neznatno mrvico. Mislimo, da tak način vodstva ekonomske politike ni bil niti najmanj v skladu s francoskimi političnimi interesi. Zavedajoč se nujnosti našega ekonomskega naslona na Nemčijo in Italijo, ne smemo izgubiti iz vida nevarnost njegove izključnosti. Paziti moramo, da ohranimo v prvi vrsti ravnotežje med tema ne sme dajati kot neko miloščino. Po-edineeva pravica je, da to podporo dobiva, a družbina dolžnost je, da mu jo daje. To so splošno priznana načela. In vendar se v praksi dnevno dogajajo stvari, ki nam dokazujejo, da se v tem pogledu ne hodi po pravi poti. Bodisi da je to berač, brezposelen, akcija ljubljanske mestne občine z nagrobnimi svečami in venci, neštevilne prireditve dobrodelnega značaja itd. Vse to ustvarja vtisk, da je socialna skrb še vedno ostala na tisti stopnji, na kateri se je nahajala v srednjem veku, da ji še vedno ni odvzet značaj od po-edinčeve dobre volje odvisne miloščine. In to ob vsem modernem zakonodav-stvu o preskrbi brezposelnih, domovih za obnemogle in še mnogem sličnem, na kar smo tako ponosni in na kar kažemo vedno, ako se hočemo pred kom pobahati češ, kako smo socialno napredni. Najbolj kvarna posledica takega stanja dvema našima najmočnejšima sosedoma, kajti danes že opažamo, da Italija nekako nazaduje. Poleg tega pa nam mora biti dobrodošel vsak nov partner, ki pristopa s čistimi mislimi in sprejemljivimi načrti. V tem pogledu je pozdraviti novo akcijo Anglije in želeli bi, da se z nečim sličnim činiprej pojavi tudi Francija. Kajti zavedamo se, da smo majhna država in da bi enostranska naslonitev naše ekonomske politike bila najboljša pot do naše gospodarske in tako rekoč tudi ekonomske sužnosti. pa so one škodljive duševne reakcije, ki nastopijo v poedincu v trenutku, ko pade v položaj, v katerem mora prositi za to miloščino, kjer postane od te miloščine odvisen. Mesto, da družba tudi v tem primeru obrani v njem neki ponos, ga ubija. V njem se vzbuja vtis, da je brezpraven, škodljiv, da dobiva nekaj, česar ni zaslužil. O škodljivosti takega razpoloženja ni govora in istotako ne more biti govora o nemoralnosti družbinega delovanja ko v za nesrečnega poedinca najtežjih in že itak žalostnih primerih z mirno vestjo gazi njegovo človeško dostojanstvo, obsojajoč ga, da živi pasje življenje, v katerem si mora vsak grižljaj izprositi s ponižujočim moledovanjem. Mar ne bi bilo za družbo bolje, ako bi vsak poedinec lahko v primeru potrebe stopil na odgovarjajoč urad in ne zatajujoč niti najmanjši del svojega do-stojanstva lahko s ponosom zahteval svojo pravico? Koliko manj obupancev in socialnih brodolomcev bi imeli! Družba ne bi bila polna razočaranih tipov, kateri ji uničujejo njene korenine. Današnja država razpolaga z neomejenimi možnostmi socialne zakonodaje. Slične pravice so dane tudi drugim upravnim telesom v okviru njihovih delokrogov. Zato vsaj te institucije ne bi smele iskati virov za svoje socialne akcije v prostovoljni dobrodelnosti. Vsaj one bi morale svoji socialni dobrodelnosti odvzeti ponižujoči pečat miloščine. S svojo davčno močjo lahko ustvarijo primeren izvor potrebnih sredstev in razen preobjedenih želodcev sigurno ni nikogar, kateri bi nasprotoval takemu vmešavanju v razdelitev dohodkov, čigar cilj bi bil, ustvariti znosnejše socialne razmere in s tem večjo socialno sigurnost. In tudi bi v tem primeru prihajalo od strani imovitejših slojev manj pritožb kot jih prihaja sedaj, ko je treba dajati levo in desno, a često ne vedo niti komu niti zakaj. A kar je najvažnejše, s tem bi od milostne prostovoljne dajatve napravili socialno dolžnost. Potencirana aktivnost javnih teles bi sčasoma odpravila zastarel sistem privatne dobrodelnosti. Družba bi oprala svoj obraz. Tako socialno skrb zahteva socialni in nacionalni solidarizem. Družba, ki dovoljuje, da en njen del strada, medtem ko je drugi sit, da eden umira, medtem ko drugi živi, nima pravice nositi naziv organizirane družbe. Naša socialna skrb kriči po praktičnih reformah v smislu iznešenili načel. Izpremeniti je treba način dela in mu dati novega sodobneje šega duha. OubiCejna števiCka MisCi in deCa Prihodnja številka revije »Misel in delo« bo posvečena dvajsetletnici naše narodne in državne samostojnosti. Po dosedanjih napovedih bo to reprezentativna izdaja. To ne bo navaden revijalni zvezek, nego obsežna knjiga s tristo stranmi. P° svoji vsebini bo obsegala zgodovino naših idejnih in fizičnih bojev za našo narodno in državno zedinjenje, bilanco naše dvajsetletne samostojnosti in napotilo za naš razvoj v lepšo bodočnost. Prispevke k tej vsebini so dali odlični predstavniki našega kulturnega, gospodarskega in političnega življenj8 i* raznih krajev naše domovine. Mi že sedaj toplo priporočamo to bodočo izdajo »Misli in dela« vsej jugo-slovenski omladini, ker bo imela v tej zgoščeni zbirki, s katero se bo napredna inteligenca oddolžila svoji nacijonalni dolžnosti ob tako pomembnem datumu naše zgodovine, bogat vir o problemih našega nacijonalnega in političnega življenja. V OSTALEM PA SMATRAMO, DA JE KORUPCIJO TRE RA UNIČITI! Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše mislit. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: lioris Sancin, Ljubljana Tiska 2'iskama Slatuar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).