------    223    ------
Ozir po svetu.
    Pogled v štiri najmočnejše trdnjave na našem
Laškem.
Da je zdaj skor vsaka druga beseda povsod le vojska in vojska, kdo bode komu to zameril sedanji čas. Radovednega človeka pa tudi mika, kraje bolj na tanko poznati, kjer se naša armada bojuje s sovražnikom. Posebno zanimivo je bojišče na Laškem, ki je po svoji legi sami že imenitno — trda kost sovražniku. Naj tedaj bolj na drobno popišemo ta kraj. Po nesrečni vojski na Laškem 1859. leta je ostal našemu cesarstvu tisti del zgornje Italije, ki se od podnožja tridentinskih in karniških planin razprostira do morja jadranskega. Čeravno so te dežele večidel obširne planjave, vendar nikakor niso take, da bi jih mogel sovražnik lahko vzeti. Mnogotere reke, kanali, grabni, močvirja, rajževe njive, čez ktere se voda spušča, in druge ovire obdelanega polja delajo zadržek Yelikim armadam, da sovražnik ne more lahko po njih, in da se domača armada tu vspešno zoperstavlja ptuji. Vendar pa tudi tu ni povsod enako. Nekteri prostori so preobširni in na nekterih krajih taki, da jih sovražnik lahko predere, — drugi pa niso v zvezi z drugim. Zato je bilo treba, da se je za brambo dežele posebno izbral blizo 5 milj dolgi in na spodnjem delu dvakrat širji čveteroogelnik, kterega proti severju meji predgorje planin, proti zahodu reka Minčio , proti izhodu reka Adiža in proti jugu reka Pad. Tu v močnih trdnjavah Peskiera, Verona, Mantova in Le g nag o, ki so na 4 ogle postavljene, se morejo vseliti velike armade, kterim so te trdnjave podpornice, da odtod branijo sovražni naval, pa so tudi založnice vsega, česar je treba za vojsko. Pravi precep so te 4 trdnjave,   ki   vjamejo   sovražnika   ter   ga   starejo.
la trdnjavin čveteroogelnik je tisto vsemu svetu znano branišče, nad^kterim seje že nekterikrat razbila sila sovražnikova. Že 1859. leta, ko je francozko-itali-janska armada našo na več krajih premagala, seje daljno vojskovanje na tem mestu ustavilo. Od tistihmal pa je naša vlada še več storila, da je še bolj utrdila trdnjavin čveteroogelnik.
Sto in stokrat imenovana reka Minčio, ktera od Moncambana do Kurtatone (od Peskiere doli do Man-tove) sedanjo mejo dela med italijanskim kraljestvom in našim Laškim, teče iz jezera Garda skozi Peskiero proti jugu in se izteka v reko Pad potem, ko je z vštetimi ovinki blizo 6 milj pota storila. V suhem vremenu je na nekterih krajih ta reka tako plitva, da je mogoče pregaziti jo, v Peskieri, Berghetti, Goiti in Rivalti pa so mostovi čeznjo. Malo pred svojim iztokom v reko Pad se razširi v jezero, iz kterega se dviguje trdnjava Mantova. Severni ključ Minčijeve struge in tako rekoč predtrdnjava Mantove je trdnjava Peskiera. To mestice, ki je po železnici z Verono sklenjeno, je v prejšnjih časih imelo le zagrado in graben okoli in okoli, in ker bolj nizko stoji, se je moglo iz bližnjih višav na-njo streljati. Že francozki cesar Napoleon I. je tedaj homec Mandella na desni obali Minčijeve utrditi dal, in naša vlada, ko si je 1815. leta prisvojila to mesto, je na desnem bregu zidala ostrog (čitadelo) Salvi. Vojske 1848. leta pa so pokazale, da je treba še bolje zagraditi Peskiero, in tako je zdaj na višavah v okolici njegovi 14 močnih ostrogov ali manjših trdnjavic, ktere deleč krog in krog varujejo mesto in ladjostajo na jezeru Garda, in gospodujejo nad železnicama v Rivoltello in Verono. Vse te trdnjavice skupaj so pa tudi močen tabor za precej veliko armado, ktera od zahoda prihrujočega sovražnika ravno v bok napade. Ako tedaj sovražnik hoče čez Minčio udariti, mora vse sile napeti, da oklene in obsede Peskiero.
Vrh tega pa je še več ovir, ktere branijo naval v omenjeni čveteroogelnik na gornji, lože prestopljivi strani Minčijevi. Na levi, avstrijski strani spremljajo to reko male višave, po uri ali dve uri od vode oddaljene, v kterih se armada lahko brani sovražniku, kterega se v ozkih ravninah pod višavami v velikem številu nabrati ne more, in ki jo tedaj lahko hudo skupi, ako bi se predrznil čez reko stopiti.
To stališče pa je še za to zelo važno , ker se ob enem opira na mogočno Mantovo, ki je južni ključ struge Minčijeve in ktero je Napoleon I. glavarico vseh trdnjav laških imenoval. Minčio, kteri se čedalje bolj steka v planjavo, prihaja tukaj kot skupščina jezerska, ker tri jezera: zgornje, srednje in doljno (laggo superiore, laggo di mezzo in laggo inferiore) se tukaj razprostirajo. Mantova ima mnogo lepih cerkev in bogatih palač, šteje pa zdaj komaj 30.000 prebivalcev. Pod Mantovo je še veči otok II Te, kteri je zagrajen tabor, v kterega more nad 30.000 vojakov. Desni breg se s temi trdnjavami sklepa po 3, levi pa po 2 nasipih in mostovih. Eden teh dveh potov pelje v predmestje Porto, ki je sicer trdnjava stare baze, vendar zavoljo globokih grabnov in zavoljo naprav, po kterih se povodinj lahko naredi, popolnoma varna. Mantova je ena najimenitniših trdnjav, pa ne zavolj ograj in nasipov, ki so deloma še po starem kopitu narejeni, ampak zavoljo lege svoje ob jezeru in zato, ker more velika armada v nji stanovati. Sovražnika, ki bi hotel to trdnjavo zajeti, bi armada, ki iz trdnjave plane, lahko od zad ali od strani prijela. Ko bi sovražnik to trdnjavo obsedel in bi jo z obsedo hotel prisiliti, da se mu podd, moral bi na desnem in levem bregu jezera imeti prav veliko armado, da bi se mogla braniti, ako jo trdnjavina armada napade. Združiti pa sovražnik ne more  lahko svojih čet od desnega
------    224------
in levega brega, ker je deleč okoli Mantove svet zelo močviren. 1797. leta se je Mantova Francozom še le potem podala, ko ni armada njena imela več   živeža.
Vštric z reko Minčio teče reka Adiža (Etsch), ktera pridere s planinske doline, ktera za Roveredo dela glavni vhod iz Tirolov na Laško. Na izhodu doline v ravnino kraljuje Vero na, imenitno mesto s 50.000 dušami s 4 stanovitnimi mostovi in z enim mostom na ladijah čez Adižo. Na dveh krajih se naslanja na vinograde. Verono obdajajo ozidja in nasipi. Poglavitna moč njena so detaširane trdnjavice, med kterimi je mnogo kosaren, ki se ne boje nobene bombe, in za njimi pokritih zbirališč  za kakih 6 do 80.000   vojakov.
Po Veroni je Adiža 260 do 320 čevljev široka. Ker se v njo več rečic steka, pa je ondi tudi mnogo rajže-vega polja z navodniki vodnimi in močirja, ki se samo po sebi dela, je očividno, da se težko more do bregov Adižinih.    Brodov ni nikjer, mostov pa več.
Pet milj zdolej stoji trdnjava Leg nago, skozi ktero tudi reka Adiža teče. Legnago je južni, z Verono in Mantovo po izvrstnih cestah sklenjeni ključ struge Adižine. Napoleon I. je naredil tukaj trdnjavo, ktera sovražnika strahuje, ako bi jo od strani Minčijeve na spodnjem Padu ali morskega morsko napasti žugal. Ker pa se v tukajšnjih močvirnih nižavah velika armada razprostirati ne more, zato tudi trdnjava Legnago ni obširna.
Iz vsega tega je očitno, da popisani ta čvetero-ogelnik lahko mirno odbija vsak napad sovražnikov; če bi sovražnik te trdnjave obleči hotel, bi mu za to obsedo Peskiere, Mantove in Verone, ki so pravi trije Sevastopolji, toliko sile in časa potrebno bilo, da reserve, ki bi se v tem času v Tir o lih nabrale, bi zdatno odbijale sovražnikov naval.