SLOVENSKI NAROD,
St. 97. V Mariboru IT. novembra IHOH. TPeoa] I
0 goriških Slovencih in njih deželnem zboru.
V tretjem oddelka članka „po deželnih /borih" smo svojim č. bralcem podali popis goriškega deželnega zbora in razmer tamošnjih Slovencev. Menda bo nam vsak dober Slovenec pritegnil, da nam je bilo edino vodilo: korist in napredek slovenstva. Kdor pa to oboje želi, ve, da tisti, ki bi rad stvar dobro imel, no more vedno hvaliti, kajti v človeškem svetuje mnogo marogastega, treba je torej včasi tudi resnico povedati, po svoji vesti in prepričanosti. Tako smo tudi mi naravnost povedali, kaj nam je, in kaj ni všeči, kaj je dobro in kaj bi lebko brez „idealno-slovenskega vatla" boljše bilo. Po pošteni šegi smo ondan naravnost govorili , in kdor vc, da se o stvari govore nikdar ne da absiraktno ločiti politične strani tistih osebnosti, ki stvar zastopajo, ta nam bo ravno tako pritrdil, da smo objektivno sodili.
V svojem 'IG. listu pak prosi „Domovina1' za besedo, in pod našlo-vom »goriški deželni zbor I." pove, da, kdor goriške „razniercin osebe izza kulis po/na" mora se naš članek beroč „po mestih nehote namuzniti" Mi popolnoma prepuščamo časopisni tovarišiči „Dom." svobodo „naniiizovanja" našim člankom, kterim edini namen je ta, da bi se naši slovenski bratje na Goriškem z večo pogumnostjo in z inenj kompromisi za svojo in našo pravično reč na noge postavili. To se ve, da bi mi želeli, da bi „I)om." kot lokalen list goriški , namesto naniiizovanja, ktero je nedolžno in se gotovo nima državnega pravnika bati, malo bolj goriško Slovence na delo, mi delo klicala ; vendar te želje in prošnje do „Dom." ne obračamo, ker bi morda razžaljena bila in se zopet namuznila, kako so jej predrznenio nauke dajati. Obračamo torej ono prošnjo do goriških Slovencev naravnost.
Da skuša „Dom." „napake" našega sestavka popraviti, to nas samo veseli, tako je prav; tudi nas veseli, da je ubrala mirneje besedo nam nasproti, kiikor jo je izvolila popred rabiti. Kes je da mi ne poznamo goriških razmer in oseb piz/.a kulis". Pa da pri tej primeri iz dramatičnih predstav ostanemo, reči moremo, da drame soditi po tem kar se za kulisami godi, ni še živi duši na misel prišlo, temuč sodi se po javni predstavi na odru. In mi smo po javnem delovanji sodili in merili edino le po „vn11 u" slovenskega napredka.
„I)oni." pravi: „Goričani smo čudni svetac i. Kdor nas hoče poznati, mora biti tukaj doma, ali vsaj vdomačen in mora tudi Lahe . . . poznati; poznati mora tudi do zadnje nitec mednarodne razmere med Lahi in Slovenci, med omikanci in prostimi ljudmi". — Kaj so to pravi? Potem tacem hi mi, da si je naš list splošno slovenski in zastopa zedinjenje Slovencev, logočino ne smeli o goriških Slovencih in njihovem dež. zboru pisati in soditi, kakor ga vidimo, ker nismo tam „doma ali vsaj vdomačeni" (kar za boga ni naša krivda) in ker Lahov „do zadnje nitce" ne poznamo. To je jako žalostno, če se med seboj še premalo poznamo, moramo so torej spoznavati. Jako žalostno pa bi tudi bilo, ko bi nam „Dom." nameravala s tem namuzniti, naj goriške zadeve, ktere so njen revir, na miru pustimo, česar menda vendar ni hotela storiti. Da hi bili goriški Slovenci „čudni svetaci" tega pa res no verujemo. Mogoče je, da je med njimi nekaj malega „čudnih svetacev" kakor so povsod (es muss auch solche kiiut/.e gcben, pravi Faust); goriški Slovenci pak so pri Sempasu pokazali, da se dii ž njimi govoriti.   Vprašanje je le koliko naj rodoljubi delajo.
Listek.
Miha Kastelec •;•
„Narod, ki svojih velicih mož ne spoštuje, ni vreden, da je" in dasi Mihael Kastelec ni bil zvezda prve vrste na našem narodnem obnebji, ima se mu vendar naša literatura toliko zahvaliti, da se zares čudim, da ko jo mož umrl, mu niso tisti, kterim je prilika dana, več storili za njegov spomin med rojaki, kakor da so med drugo šaro samo notico postavili: Miha Kastelec, izdajatelj „Čbelice" je v 73. letu svoje starosti umrl.
Ako se jaz tukaj lotim opominjati zaslug njegovih, kterih sam ni imel navade povdarjati in njegove veljave v slovstveni zgodovini, povedati mi je pred vsem, da pišem popolno iz praznih rok. Torej ne bom niti življenjepisa Kastclčcvega mogel podajati, niti ne morem na tem mestu tako obširno in temeljito določiti njegovo mesto v literarni zgodovini, kakor stvar zaslužuje. Namen mi jo v prvi vrsti, opomniti gospode v Ljubljani, da se brigajo za njegovo slovensko-literarno zapuščino in da so slov. zgodovini iu spominu umrlega dolžni skrbeti, da njegovo ime s smrtjo ne bo utonilo v večo ali inanjo pozahljenost. Njegove važne zasluge za literaturo je pa treba tem bolj povdarjati, ker je videti, da skoro vsi dozdanji naši literarni zgodovinarji tam epoh iščejo, kjer jih ni. Ker nimajo pravega pojma o literaturi in njeni zvezi z narodno kulturno zgodovino, povdarjajo tega ali tega suhega gramatikarja, to ali to prestavo kake „postile", dasiravno je bilo vse to brez vidnega in nevidnega vpljiva na naš naroden napredek. Da se Kastelec prav ceni, troba premisliti, daje kot Preširnov prijatelj vpeljal tega pesnika s svojo „Čbelico" v našo literaturo, treba premisliti, koliko bi nam v slovstvu manjkalo, ko bi Preširna ne imeli, ali vsaj tako no imeli, kakor ga imamo,
Mi smo djali v svojem članku, da ni bilo videti za časa volitev v deželni zbor prave organizacije, da ni bilo volilnega odbora itd. Ako imo to trdili, pač nismo mislili podreti kar je, ker je nemogoče, temuč smo Batno opominjali goriške Slovence, naj pazijo pri prihodnjih. Da svojim č. bralcem damo priliko, da sami sodijo, podajemo jim, kar „Domovina" đjanskega navaja od besede do besede:
.,Take agitacije nismo pri nas še nikdar popred videli. Imeli smovo-hlm odbor, sestavljen na podlagi skušenj prve sejne dobe. in na podlogi Slo-vencem v prid popr. j , ,gn volilnega reda. Čisto s 1 o v e n s k o - n a rodnega vol. odbora se ve, da nismo imeli. Šlo je pri volitvah najpo-pred za to načelo: Laška, vladi ali prav za prav.....Slovencem neprijazna večina mora vsaj oslabcti, njej nasprotna stranka mora krepkeja postati : to dvoje elementov treba vsaj v ravnovažje spraviti; kajti številne večine Slovenci sami tudi po popravljenem volilnem redu nimajo; v naj ugodnejšem primerijeji — ako izvzamemo deželnega glavarja in kneza-nadškota — je Slovencem mogočo spraviti v zbornico deset svojih desetim Lahom ali sploh Neslo ve ncem nasproti. Za večino je treba torej kompromissov, bodi, da se na laški strani kak tak poslanec izvoli, kteri je Slovencem pravičen, bodi, da se med zborovanjem za vsako zadevo posebi umetno ali sam od sebe kak kompromis stori. Narodna slovenska politika v zbornici goriški je tedaj — ne glede na mogočo različnost mnenja med slovenskimi poslanci samimi — vsa odvisna od kompromisov. Večino imamo, če kteri neslovenski zbornik z nami glasuje, ali če. o enakem številu glasov, glavar svoj glas v naše desno tehtnično torilo položi. Da si pa slov. stranka za kako potrebo glas nekterih nam pravičnejših poslancev zagotovi, mora jako previdno in politično ravnati; če ne, je v nevarnosti, da se ji vsak hip vse prekucne. Zraven tega tacega laviranja se ve, da se mora posluževati tudi navadne parlamentarne taktike, meriti namreč na razrušenje nasprotne stranke o glasovanji. Tak je položaj Slovencev v goriškem zboru sploh , kedar je na naši strani edinost in vse v najboljem stanu. I'e lahko previdljive razmere smo imeli pred očmi, ko smo lani meseca januarja agitacijo v omenjenem zmislu pričeli. Kandidati, ki jih je takrat „Domovina" nasvetovala, niso bili samo njeni, ampak volilnega odbora, ki jo bil združba veljakov slovenskih s tistima dvema možema (Pacc-toni in Poljakom), ktera sta bila v prvi zborni dobi Slovencem pravična".
Kar tu ,.I)oin." pove, moramo v prvič opomniti, da si goriških Slovencev zadev nikdar in nikoli nismo posebno idealnih, toniuč ravno nasprotno mislili. Da si goriških Lahov ..do nitice ne poznamo" vemo da niso za Ins boljši kot naši nemškutarji. To pasmo hoteli trditi, daje taktika čisto napačna po kteri se delajo kompromisi ž njimi. Mi nimamo z nemškutarji, ki hote našo narodno smrt, nobenega kompromisa, in goriški Slovenci bodo večno napak ravnali, če mene , da jih bodo kompromisi rešili. Pogum, ali pa nič! Larvo pokazati! Pošteno delati za pravično stvar, in nič „laviranja" in ne skrivno, temuč očitno merili ..na razrušenje nasprotne stranko". Zato pa je treba bolj odločnega delovanja, kakor ga ima „Domovina". Iu če je tudi res, (kar prosimo svoje goriško dopisnike, da nam razjasne,) da celo po novem „popravljenom1- volilnem udu ne inoreti dve tretjini slov. prebivalstva večine v zbor spraviti, temuč le deset Slovencev desetim Lahom in Neslovencem nasproti. - - moremo iz globočine svojega prepričanja reči: jPoštcna, neodvisna, pogumna, za slovenstvo resno vneta in bo«
Kar je meni znano iz Kastclčcvega življenja, to je pač malo. Rojen je 1. 17!Mi v Gorenji vasi pod Zatičino na Dolenjskem od kmetskih roditeljev v hiši z domačim imenom „pri Glaviči", kjer gospodarila še dan denes njegova dva brata, oba že stara. Kdor bi hotel obširneji življenjepis Ka-stelcev pisati, bilo bi pač dobro obrniti se tudi do teh dveh. Po dovršenem ljubljanskem liceji je šel na dunajsko vseučiliščo, kjer je poslušal jus, ako mi je njegov starej i brat Anton nekdaj prav pravil, Ker ni imel od doma dovolj podpore, stopil je v službo kod odgojitelj v neki kranjski grajščini Po protekciji svojih prijateljev je prišel v ljubljansko licealno knjižnico, knjižničarju Čopu kot pomočnik. Ko je ('op v valovih Save kopajo se nesrečno smrt storil, dobil jo Kastelec službo knjižničarja, ktero je imel do predlanskega leta, ko se jo dal zarad slabiiga zdravja penzionirati. Seznanil seje bil zgodaj s Preširnom, kteremu je bil prijatelj in tovariš v mladostnih razposajenostih pa tudi v resnem domoljubji, seznanil se je bil z Zupanom in sklenil zvršiti, kar si je bil že prej namenil, slovenske pesnike okrog sebe zbrati in izdajati od leta do leta zbirko slovenskih pesmi. Prvi, ki mu je svojo sodalavstvo obljubil in to obljubo držal je bil Proširen.
Leta 1830 jo izdal Kastelec prvi zvezek svoje „Kranjske Čbelice". Kazen neprecenljivih Prcširnovih doneskov se nahajajo tam pesmice Jakoba Zupana, Jurija Grabnarja, Blaža Potočnika in druzih. Mnogo lastnih pesmic Kastelčevih je uvrščenih že v prvem zvezku. Drugi je na svitlo prišel leta 1831; tretji in četrti do 88. leta. Potem se je vrsto pretrgala in še le svobodnega, censure prostega I. 1848 je beli dan zagledal peti vezek. V poslednjem času je hotel Kastelec gradivo, kar ga iz prejšnjih časov še imel, izdati v li. vezku. Kako da ga ni. to mi ni znano. Želeti hi bilo da hi zapuščina prišla v dobro roke, kajti mogoče je, da je imel Kastelec še kaj Vodnikovega in Preširnovcga, česar ni izdal.
reč a se manjšina, nam Slovencem već koristi, kakor vsaka kompromisna * In «1 na večina, kije mlačna, vsakdanji vladi služeča in ne-delavna. Narod je naša. vseh Slovencev moč. In na narodima pravi vpljiv odvužna , brezobzirna, delavnn stranka. Mi iz vsega srca kličemo, živio dr. Lnvrič, živio g. Kl a v žar in drugi taborski govorniki. Te smo po govorih spoznali; deželnih poslancev (po splošnosti govorimo, nota bone), teh nismo za vroče in vnete Slovence spoznali. Če bomo čakali, da bo kak glavar ali podglavar nam iz rev in težav, ki naš ubogi narod tero, pomogni, bogme bomo čakali dolgo. Zatorej kličemo slovenski izobraženi mladini in inteligencije na Goriikem, delajte bratje že zdaj, da prihodnjič pride neodvisno zastopstvo v. zbor. Pomnite, da vlada dozdaj še ni poštovala slovenske narodnosti nikjeri, da jo torej tudi vladni možje ne bodo, ker je ne smejo in noinoiejo.
Kar na dalje ,-.Dom.u govori, tla je laška stranka oni kompromisni volilni odbor z nekterimi slovenskimi udi razrušila in nov kompromis naredila , to je nam nejasno , in želeli bi bili naravnostncga in bolj obširnega, umljivega raz jasncnja. - „.Inima ostre discipline'1 slov. goriški poslanci niso še vajeni po ..Dom." To bi nič ne delo. Kaj je disciplina? Prisezanje na avtoritete in slepo pomolcdovanje za enim, tega treba ni. Ali to naj hi nam „Dom." povedala, kake so misli v onih krogih o točkah, ki jih je tabor sprejel, namreč: o zedinjenji slovenstva, o vpeljavi našega jezika v šole in urade brez odloga.   To je važno.
,,l)om.u je o toj stvari še le spregovorila eno, kajti ima svojemu članku predstavljeno številko I. Upamo da pridejo daljo razjašnjenja, ki nas bodo bolj prepričala. Poduka bomo veseli. Tačas pak smo menda slovcn-.Domovino", torej prijatelji če prav nasprotnih misli; z upamo, bratje, ki se združiti in drug druzemu pomoči nas „Dom.u ni prepričala, da smo goriškemu zboru s deželnih zborili III" krivico delali.
ski sorojaki tudi goriškimi Slovenci želimo. Do zdaj svojim sestavkom .
pa pa .po
Bovor poslanca L Svetca
t 140. seji državnega zborn o postavi, s ktero so določujejo časne in krajne izjemo od veljavni!) postav.   (Po stenograf, zapisniku.) (Konec.)
Po službenih statističnih zapisnikih so .'s petino prebivalstva na Če skem slovanskega in le 2 petini nemkšega naroda; na Moravskom ima slovanski narod :> četvrti, nemški le eno četvrt vsega prebivalstva iu kaj vidite v istini? Vsemu temu v kljub nadvladujo na Češkem in Moravskom nemško prebivalstvo v deželnem in dosledno tudi v državnem zboru. To vendar ni pravo razmerje, tu sc vendar ne more reči, da bi v tej zadevi ravnopravnost Veljal«, kajti, dokler 2 več šteje nego 3, in 1 več šteje in velja kakor ;l, toliko časa ni govoriti o ravnopravnoti, če pa po tem takem za htevate, da bi češki in moravski Slovani tako stanje priznavali in potrdili, tirjatc nemogoče stvari; le mislite si. ko bi imeli Nemci kje večino prebivalstva, a ne večine v deželnem zboru: mislite n. pr. na razmere na Koroškem in Štirskeni. Na Šlirskem je Nemcev G desetin j, Slovencev 4 desetinje, na Koroškem je Nemcev 2 tretinji, Slovencev ena tretinja vsega prebivalstva. Ko bi so po kakemkoli prizadevanji primerilo, da bi na Koroškem iu Stilskom ne imeli Nemci, ampak Slovenci večino v deželnem zboru, kaj bi Vi k temu rekli? in vprašam: Ali bi Nemci štirski in koroški kaj tacoga trpeli? Gotovo ne! Zdaj je le vprašanje: Kaj jc storiti? Kar se tiče vresničenja narodne ravnopravnosti, pokazana jo pot že V omenjenem Kar pa so tiče ravnopravnosti v političnem obziru, dalo bi se tudi tu pomagati. Nočem se sicer vesti, kakor da bi hotel v tej zadevi visoki vladi svete dajati, a če premislim vzroke in razloge, dozdeva se mi, da se reč reši sama ob sebi. Nočem preiskavati, kdo je sedanji položaj na Ccskem in Moravskom prvi zakrivil. Eno pa jc gotovo, da ondotni volilni red ni ničesar vreden, in znano Vam jc, da so čelu proti volilnemu redu izrekoma protestovali, ko so prvokrat stopili v deželni zbor in da so takrat, takorekoč stavili kot pogoj, ako hočejo
Naj sodi o Kastelčevih pesmih kdor hoče, bodi si take sorte kriti-kar, ki le na druge pazi in če oni prikimajo, on z učenim obličjem pove o nekem „divnom vzletu", o kterein pa v skrivnostnem hramu pameti svoje ni pojma nema, ali oni, ki ve, da se ima poezija najprvo s srcem razumeti: oba mu morata to pritrditi, da je s svojo Čbelico in kakovostjo svojih in Preširnovih pesmi epoho v naši literaturi naredil. Popred so bile skoro vse slovenske knjige in, izvemši prav malo Vodnikovih , vse pesmi, namenjene samo neizobraženemu ljudstvu; tako se ni prodrl jez, ki jeziku med izobražence pot zapira. Kakor je nekterim rigoroznim gospodom beseda: „ljubica moja", ali »ljubezen" nikakor ne poetična temuč grešna, tako je še bolj tedaj že Vodnik tihe sovražnike imel, ker je boječe pa skromno „amorja" v svojih Anakreontovih prestavicab imenoval. Ta jez je prvi prodrl Kastelec s Preširnom . in Kastelčeva Cbclica je prva knjiga, ki je nesla naš jezik v izobražene kroge, ki je izobraženo mladino pridobila. Samo ob sebi se ume, da jc Kastelec s svojo Čbelico pridobil si tačas razen prijateljev, tudi obilico sovražnikov.
Da jc „Čbelica" imela razen mnogo izvrstnega, več branja vrednega — tudi slabe stvari, prozo v rimili in sentimentalnosti (od ktere ravno Ka-stelčevc pesmice niso proste) to jc Proširen v svojem humorji dobro povedal: „Zuknj pač muhe moj lovi Kastelic? Prodajat misli jih namest čebelic".
Da pa je Kastelec ta, njega bodeč epigram v lastno Čbelico vzel, kaže , da je bil mož pameten in nikakor ne podoben tistim dcnašnjini Slovencem, kterim straha lasje p" konci vstajajo, da se ho vse podrlo, kar smo zidali, ako tam pa tam kdo reče. da to in ono ni tako lepo in „divno", k •> kor nekteri pripovedujejo,
v deželnem zboru ostati, da se popravi volilni red. Kakor vsi dobro vemo, ni se v tej zadevi ničesar storilo in to jo, kakor jaz mislim velika napaka. Res je težko kar na enkrat pomagati, a vendar mislim, ker hi bilo pomirje in pobotanje nam vsem koristno, da naj bi vlada nekaj storila, naj bi se Čehom približala in to bi sc dalo prav lahko doseči, ko bi se poklicali zaupni možje iz Češke, ko bi se ž njimi posvetovalo in bi se jelo delati in pripravljati, da bi sc volilni red prenarcdil, tako da bi bilo obema strankama vstreženo. Mislim pa tudi. da naj se v tem obziru no tirja vse le od vlade, ampak nekoliko tudi od nemških poslancev iz Češko in Moravske. Kajti ne da se prezreti, da jc za vlado prav težavno samostalno postopati, vzlasti če Jc.j j° — kakor zdaj — večina v podporo, in če jo samo od večine odvisna; ali domoljubje, viši obziri za državo bodo tudi poslanco pregovorili, da kaj store vtem obziru, iu da tudi nekaj žrtvujejo, če jc treba. Po mojem mnenji bi sc dale napraviti take spremembe, da bi bila Nemcem njih narodnost popolnoma zagotovljena, tudi ko hi dobili Čehi in Moravci naravno večino. Na to sem hotel le pokazati. Jaz sem hotel le opomniti, da so pota, ki bi nas vodila do boljše prihodnosti in da bi nam ne bilo treba sklepati izjemnih postav. Pričujoča postava mi je sumljiva še iz družili razlogov. Bojim se, da nam izraste polieijstvo čez glavo. Ites sem se moral nedavno čuditi, ko sem v odboru slišal pričice, ki so bile morebiti za časa- absolutizma na svojem mestu, kterim jc; pa dandenes prav težko kaj veljave pripuščati. Tako sem slišal n. p., da je izjemno stanje potrebno, ker so se bili našli v Pragi nabiti listi, ki so imeli revolucionarne pozive. Ali so znane osebe, ki so jih napravile? Če niso znane, kako se more tacim listom kaj vrednosti dajati?
......Sklicavalo so je na brezimna pisma.   Tudi o teh velja, kar sem
rekel. Ako je pisatelj neznan, neznano je vse. Reklo se je, da se je mahoma sredi med ljudstvom pokazal človek, ki je rekel: „Dencs nismo o pravem času prišli, priliko smo zamudili, P»eust je že odišel". Iz tega se sklepa, da se je Nj. ekselenci državnemu kanclerju streglo po življenji. Ali zdi se mi, da je ta človek neznan, da ga niso prijeli, da ta nič ni izpovedal, kaj se jo nameravalo, da se torej tudi no more vedeti, kaj so je nameravalo.
Na dalje se je trdilo, da so si Sokolci pri nekojem zboru v roke segli, da bodo napravili po vsi deželi skrivna društva. Vprašam je li to dognano, ali je samo govorica? Ako ni dognano, nima nikakoršne vrednosti. Govori so celo o nekem uboji. Če bi hoteli izjemne postave samo na to zidati, da se je kje kaka nioritev pripravljala, potem jo moramo v kratkem za celo državo oklica ti, kajti na Dunaj i bi bili zelo zadovoljni, ko bi se le ena moritev primerila, in ko bi se bila tudi ta samo pripravljala.
Trav sumljivo je, da sc jc razpustila mestna policija; tudi to ni kazalo po dogodkih, ki so se tam godili; kajti kar se je v Pragi sami godilo, jo le edina homatija A. oktobra, ki obstaja vsa v tem, da so je potrlo v nemški kasini in v nemškem kazališči nekoliko šip. Škoda znaša okolo G7 gld.; razen tega je trpela vsa homatija le '/4 ure in se je udeleževalo le morebiti 100—200 tantinov. Tu se mi pač zdi, da je bilo prenagljeno početje razpustiti mestno stražo, vzeti mestu avtonomijo in napravljati posebno — vso zarad dogodka, kterega hi srenja morebiti tudi z najbolje voljo ne hi bila mogla vbraniti, ker je nenadoma prišel iu zginil kakor blisk. Brali smo te dni po časnikih, da se je tudi v Dreždanah homatija pripetila, mnogo veča homatija — pravijo, da jc bilo skoraj 1000 gld. škodo — in vendar se ni oklicalo izjemno stanje, tudi magistratu se ni niti las skrivil.
Konečno se jc v odboru bralo neko poročilo o občnem mišljenji. Tir-jalo so jo namreč poročilo, kake vspehe imajo izjemne postave na Češkem. Poročilo se prav ugodno glasi : „Dobro misleči so se upokojili, slabo misleči so se ophišili in zbrihtali". To je stoječi jezik vseh policijskih poročil; ako gre za to, da hi sc oklicalo izjemno stanje, vsigdar se bodo poročila o vspehu njegovem tako glasila, Če pojde pa za to, da bi se izjemno stanje zopet odpravilo, ve se tudi, kako bodo nadzorni organi tedaj poročali, rekli bodo: Državi nevarne spletke šc niso nehale, razdiruhi zopet začenjajo svoje glavo bolj smelo vzdigavati. Ako vlada na taka poročila kaj gleda, ni treba, da si jih tirja še le od sedanjih organov, iz dobe 1848—1850 leži v registraturi cel kup takih poročil. Vse to so prikazni, ki naj bi nas previdljive napravile, to so prikazni, ki nam nujno kličejo: Caveant consules!
Zdi sc mi, da sem dokazal, da so nevarnosti, ktere sklicuje pričujoča postavu, res ne velike za svobodno ustanove in tudi za nstavo; zdi se mi, da sem dokazal, da taka izjemna postava tudi ni potrebna, da si je tudi v vojnem slučaji lahko pomagati tudi brez izjemne postava, kakor 6e je dalo pomagati leta 18fi(>. In ko hi res vsled kake vojske nastale okoliščine, ki bi tirjale. naj se ob moč dencjn temeljne postave, ima vlada še zmerom §. 14 državnih temeljnih postav o državnem zastopu, kterega lahko rabi, kakor se jej potrebno zdi. Vprašanje je: kaj nam je storiti? Že sem omenjal, najprvo nam je silno potrebno, da se spremeni sedanji kazenski zakonik. Na dalje potrebujemo nov kazenski opravilnik in porotne sodbe. To je neobhodno potrebno, potem sc moremo še lo lotiti izdelavanje izjemnih postav. Tudi le potem nam bo mogoče jasneje soditi o tem, kar bomo sklepali. Dovolil bi si torej nasvetovati, naj se posvetovanje in sklepanje o pričujoči postavni osnovi toliko časa odloži, dokler se po ustavni poti ne dožene nov kazenski zakonik in nov kazenski opravilnik s portonimi sodnijami vred. Ta svoj nasvet Vam priporočam, da ga temeljito premislito, kajti to tirja korist države, ustave, korist nas vseh.
Dopisi.
Maribor 1.0. nov. TukajSno nemško  politično društvo jo bilo po končanem deželnem ru poslancu mariborskega mesta g. IV. Brandsttorju izročilo zaupnico.
liko da bi so za to zahvalil, nekoliko pa vsled svojega načela, da mora laneo ostati v vedni dotiki s svojimi volilci, sklical je bil g. Braudstettcr ' < pol. društvu denes zbor vseh mnriborskih volileov, kterim jo hotel polo-
žiti obširen račun o svojem vedenji v deželnem zboru. Ta korak je bil gotovo prav ustaven, in je vsega posnemanja vreden. Posnemanja vredno pa ni vedenje mariborskih mestnih volileev, kterib sc jc bilo nekoliko nad 30 zbralo, dasiravno je bil zbor celi teden razglašali po tukajšnjem nemškem časniku, dasiravno so že od petka sem veliki listi nabiti po mestnih oglih in v javnih prostorih vabili meščane k zboru, in je tudi odbor političnega društva vse storil, da bi napolnil precej obširne prostore Kartinove dvorane.
Ta mlačnost proti javnemu življenji in svojemu zastopniku v deželnem zboru je vsakako obžalovanja vredna, in daje čudno ilustracijo k ra/.upiti in-telegcnci in politični omiki naših ponemčenih mest, kar sicer izrekamo brez vsake zloradosti pa tudi brez skrbi, da bi se moglo kaj enacega našim vo-lileem očitati — naši tabori sijajno pobijajo to očitanje. Nevolja /arad mlačne vdeležbe se je brala nazočim na obrazu, izrekel jo je predsednik g. Hiidling, posebno pa g. Biandstetter sata povdarjaje , da poslanec ne more krepko postopati, ker mu vlada pri vsaki priliki lahko reče: „Ti nimaš nobene pravice tako govoriti, ljudstvo ni za teboj", kar je sicer vse res, samo da nazoči te lekcije niso zaslužili, onih pa, kterim bi bil tak ustaven nauk koristen, nikdar ne doseže. G. Brandstiittcr hi si pridobil nekaj zaslug, ko bi vse to povedal tudi svojim tovarišem v deželnem zboru, kedar bodo trdili, da za njimi ne stoji le ljudstvo njih ožega volilnega kraja, ampak si bodo piilastevali kakor že mnogokrat tudi soglasje slovenskih volileev. Pa mi že prostor ne dopušča poročati o vsem, kar je g, Hrandstotter govoril, razvidno je že iz tega, daje govoril s stenogrančnini zapisnikom v roki, in se ni mogel izogniti inalenčni nečimurnosti, da ne hi bil enega svojih govorov bral od besede do besede iz stenogr. zapisnika.
Povedal nam je vendar sem ter t je stvari obče zanimivosti, za ktere smo mu res hvaležni. Tako n. pr. jo rekel o sestavi dež. zbora štirskega, da je ljudstvo volilo brez notrajnega prepričanja, da se je vklanjalo večidel zunajnim nagonom, iu da so se stari elementi z vsemi sredstvi v zbor spravljali (befordert). V deželnem zboru brezozirno vlada neka svojbina (koterija), ki odločuje vse volitve v odbore; ktera je v tajni seji sklenila, da se mora vlada vsakako podpirati; ktera je tako samosvoja, da mora neodvisen poslanec dostokrat molčati, samo da ne dela razpora (verletzen), ktera je tako močna, da sme vsaka njena pobožna želja zmerom upati, da v zbornici obvelja. Tako n. pr. je bil dež. odbora referent za cestni odsek v shajališči nasvetoval narodnega t. j. slovenskega poslanca, ker so ceste v njegovem okraji najbolj in najceneje napravljene. Kotenja pa narodnega poslanca ni hotela trpeti v odseku, izvolil se je drug poslanec, ki sicer ni znal delati dobrih cest in po ceni, ki pa je bil koteriji po godi Ustavoljuhnost pa je bila tej koteriji plašč, za kterim soje skrivala, če ni bilo druzib razlogov. Kako je ta koterija izgubila pogum in svoja načela, kedar je veljalo vlado za vsako ceno podpirati, kazala je postava o šolskem nadzorništvu. Dež. odbornik je bil izdelal o ravno tem predmetu osnovo postave, ki je bila že tiskana, s ktero se jc tudi večina zborova in dež. odbor v srcu vjemal. Ko pa pride vladni predlog o šolskem nadzorništvu, in jo Waser poslancem pravil, da bi minister Hasner odstopil, ko hi se njegova osnova ne potrdila, ni imel nihče poguma zagovarjati Plechkovo osnovo, ki je bila vladni ravno nasprotna. Tudi \Vaser se ni pustil preprositi; izginil jo za nekoliko dni iz dež. zbora, in tekoj potem so bili brati v „Neue i'. Presso-' članki, ki so skoraj od besede do besede to pripovedovali, kar je prej \Yaser o tej reči govoril. (Dalje prih.)
Iz Izubijane. 12. nov. [Izv. dop.J A. (Zakaj pol e m i z uj o mo z nTngblattw-om; nekaj o njegovih lažeh.) Na smeh mojo sililo brati v št. 71 ljubljanskega „Tagblatta", da sem „der hckannte, in heiliger Zornrothc stets gluhende klerikalo Correspondent des „Slovenski Narod", to se pravi po slovenski: „znani v rudečici svete jeze vedno žareči klerikalni dopisnik „Naroda". Akopram nisem niti „klerikalen" niti ne žari moj obraz, vendar hočem nekoliko odgovoriti na stavek, v kterem je „Tagblatt" vstrclil tako daleč od tarče, ter mu razložiti, zakaj so mu primeri semtertje čast, da ga jemljemo včasih v misel. V omenjenem članku nadpisanem z „Ahfer-tigung, das Taghlatt — eine Liigenchronik." (Odgovor, Tagblatt — kronika laži) pravi „T.-B." da je slovensko časopisje poprej kaj rado so nosilo nad „Prešo", „Tngespošto", Triesterico" in oficijelno „Laibacherico", zdaj pa da je vse drugače, ter da je „Tagblatt" edini strelovod, ki nase vleče ves srd in vso jezo slovenskega časopisja. To naj se mu ne zdi nenaravno, kajti zdaj se steka vsa grdobija in umazanost, ki se je prej razlivala po raznih strankah, v eno samo, vsi prejšnji korespondentje, ki so toliko nesramnega strosili po svetu, imajo zdaj korito pri roki in pridno hodijo prat v njem svoje umazano perilo.
Ker se „Tagblatt" daljo prav nedolžnega dela, ter narodno časopisje dolži, da ga ono po krivem in le iz taktiko razglaša za lažnika, ter da špekulira ono na lehkovernost svojih bralcev, moram vendar omeniti, da jo to kaj predrzno hinavstvo, s kterim sc hoče obdajali ter ljudi slepiti. V ravno isti številki ima na prvi strani uvoden članek „Volkswille und Parteitaktik" (Ljudska volja in taktika stranke), v kterem jo toliko laži, da se jih lehko v trni grabi. Govore o taborili pravi, da po klerikalnih vpljivih in Bog ve z kakimi obljubami skupaj „zbobnani" kmetje na dano znam nje živio vpijejo. Govori o resolucijah za izključenje nemškega jezika. (Kcsolution fur Ausscbliossung der dcutsclien Sprache), kar se pa nikjer ni zgodilo, tedaj tudi res ne more biti. Dalje pravi, da slovenski kmet povsod želi nemški jezik za svoje otroke — (kterega jim tudi nihče ne krati) — da južni S taja roc in Korošec prav nič neče vedeti o tem, da bi sc odtrgal od svoje krono v ine. Kako se vendar moro predrzniti človek natvezati svetu, kije bral več ko 100 prošenj iz južnega Stajarja, ki vse z ah t c vaj o z edi nj en j e SI o vence v in vpeljavo slovenskega j e-zika, tako ogromne laži? Kako se more temu nasproti zopet trditi, da resolucije niso volja slovenskega naroda, timveč le volja voditeljev slovenske stranke? Taka nesramnost je res nezaslišana! Ogromno število prošenj iz slovenskih občin prav potuhnjeno zamolči pisatelj te mazarije, prošnje nekte-
rih malih nemškutarskih občin pa imenuje „zahhoirh". To je zopet prav pošteno a la .Tagblatt!" O slovenskem časopisji iu nemškem jeziku govoril jo že zadnjič moj kolega, zatorej to preskočim. Omenim naj le, da ,jc že do gnjusa dognana pertidija, s ktero „Tagblatt" vedno trobi, da se hoče nemški jezik popolnoma /utreti, kar nikdar ni bilo kje izrečeno v narodnih krogih. Na baron Schloissnig-a meče sumnjo, ker »cm jaz pisal v štev. M „Slov. Naroda", dajo bil „vsaj nekoliko pravičen mož" (besede „\saj nekoliko" je „T.-B." pisec izpustil, ker mu niso šle v kramo).
Dalje trdi, da jc Bach skušal narodne voditelje pridobiti, da pa jo kmalu videl velik razloček med narodom in voditelji! Potem mu poje zaslu-ženo hvalo, kajti Bach je zopet oživil obnemoglo stranko, ter je krepko podprl z armado uradnikov. Še celo to pravi, da je bil Bach v Trstu tak prijatelj Slovencev, da BO ga I.ahoni zarad tega spodrimli. O srečni in zopet milovanja vredni Slovenci, ki ste izgubili taecga podpornika
ToSi konečno „T.-I1." pisec, da vlada slovenskemu gibanju veliko važnost prišteva, ter nasprotno gibanje v deželi prezira. — Na zmago pri ljubljanskih volitvah se opirati je prazna, kajti dobro vemo, kako ogromna večina bila je za nas pod Belkredijeni, ko je uradnikom pihala druga sapa. Ločite denes vse odvisne uradniki! izmed volileev ljubljanskih, pustite Militi samo neodvisne mestjane, potem bodemo videli, kam se bode razkadil Vaš „\Vahlsinn!'' Ravno isto volja manj ali več za Vaše veliko politično društvo in njegove „kundgebungon". In zatorej izrečem še enkrat, da so v Ljubljani razmere posebno čudne iu nenormalne. Morebiti ni več tako daleč čas, ko sc bode lehko vsak sam prepičal o resnici teh mojih besed. Na deželi pa povsod narodna reč napreduje, m se narod izobražuje po   knjigah in časopisih, pa ne po — ,,Tagblattu".
Politični razgled.
Državni zbor. 14o. seja je bila skoraj vsa odločena ministerskim govornikom. Ko je bil posl. Pcyr izrekel, da so ne more slagati z nasveti odborovo večine, ker se mu iz denarstvenih obzirov nova postava zelo škodljiva zdi, vzdigne so posl. bar. Bcust. Najprvo kakor je že to njegova navada, pokremlja nekoliko o svoji osebi, takrat jc povedal, da ga nadleguje katar. Nasproti posl. Skeneju pravi, da je Skene pesimist, on pa optimist in da dosedanje skušnje kažejo, da je imel on (Beust) prav. Vzneniirje. ktero je bilo nastalo na njegovo razlaganje v brainbovskcni odboru se je poleglo; kar je v odboru rekel, nikdar ne more preklicati. Slavohlepje mu je dvojno, potrebno in častno le ono, ki goni že učenca in vsacega poštenega moža, da svojo nalogo častno zvrši. Avstrijski ministri morajo tirati politiko miru in sprave, ter notrajne in zunajne varnosti; za to pa mu je treba dobre armade, kajti sama diplomatična umetnost in previdnost, dandenes ne zadostuje- Vlada ni stopila nikjer v zvezo, in nikjer prevzela dolžnosti stopiti v zvezo, ki bi imela namen maščevanja in povračevanja, tu šo ni kakih muh slavohlepnih diplomatov. Govornik se nadalje čudi, da se vedno in vedno obira dualizem namesto du hi se ž njim računilo, kakor z dognano stvarjo. Da hi bilo niinisterstvo hrambovski odbor priganjalo, ni res. Vedno so govori o žrtvah, ki so nakladajo narodom in deželam, govori se, da so omejujejo ustavne pravice; niinisterstvo je gotovo prvo, ki to'čuti iu obžaluje. Vendar naj bo zbornica prepričana, ako potrdi pričujočo postavo in srečno reši brambovsko vprašanje, da s tem mirni, redni in napredovalni razvoj ustavega življenja tako podstavi, da bo dobiček 10 iu 20krat od-vagal vse žrtve, in da se. ljudstvu cona za ta dobiček gotovo ne bo previsoka zdela. Dr. Uechbauer priznava, tla je vsa zbornica za to, da se vpelje splošna branibovska dolžnost, ker je to demokratična ustanova, in potem pobija nektere opombe proti nasvetom manjšine. Tudi on spoznava da po sedanjih evropskih razmerah ni misliti, da bi se popolnoma odpravile armade. Ko je pri prvi finančni debati nasvetoval, naj sc 136 milijonov, ki jih je tirjala vlada za armado, znižajo na 80 milj., posinehovalo se mu je; kesneje je ravno isto nasvetoval, in zdaj se tirja že samo 70 milj. Kar se je s početka zdel samo uzor, skazalo so je, da je dejanskim razmeram pritožno, in ko bi bili tekoj s početka stali na uzornem stališči, prihranili hi si bili v nekterih letih miljone in miljone. (i. Beustu očita, da se zadnja vojska s Prosijo ni vojskovala brc/, krivde slavohlepnih diplomatov, Ce g. Beust trdi, da bo branibovska postava ustavo okrepčala, misli govornik, da se ustave s celo drugimi stvarmi nego s 800.000 vojaki podpirajo. Ohrist-lieutenant II o rs t posebno iz strokovno vojaškega stališča zagovarja vladno osnovo.
Minister dr. Bcrgcr se zavaruje najprvo zoper ime govornega ministra in popravlja napačno razuniljenje hrambovske postave po avstrijskem in tujem časopisji. On prizna med \semi naštevavimi „posilnim! stanji" samo eno evropsko. Od nekdaj je, bila Avstrija miroljubna država, kajti država, ki ima toliko različnih narodnosti v sebi, no more najti tiste edine moči, ki jo je potreba za politiko pridobivanja in začenjanja vojn. Mirovno delanje je naloga avstrijske politike. Iu to delanje odbija vsako misel maščevanja. Najvcče maščevanje bode svobodna, bogata in mogočna Avstrija. Vendar senc sme misliti, da v idiluem raji živimo. Francoska po Renu škili, Pruska čez Majno, Ruska čez Prut, Italija po Treutiiiu. Adriji in Istriji in celo romantična Koinanija poželjivo po Avstiiji pogleduje Zatorej sc; ima A v., trija oro-žiti. Avstrija mora ostati neutralna, torej si ne sme tudi zaveznikov iskati, kajti to bi pomenilo vojsko.
Minister G iskra dokazuje, da po hrambovski postavi ne bodo finančne, politične iu narodno-gospodarske zadeve škode trpele. Zbornica naj ima zaupanje do ministerstva, ker je svojo dolžnost Btorilo. Da se ne ho v narodno-gospodarskein obziru poljedelstvu in obrtstvu moči odtegovalo, dokazuje s tem, da so prej vojaki služili osem, zdaj bodo le tri leta. — V finančnem obziru jo on snm prepričan, da ko bi 800.000 mož imeli le
nekaj let na nogah, bi prišla država na knnt. Pa stanje, ktero je zdaj v Evropi, ne more dolgo trajati.
V političnem obziru Avstrija ne moro na mirnviio piščalke piskati, ker je v sredi od tal do glave obloženih drŽav. V /vezi tretji govori še minister TaatVe kratko v smislu prejšnjih dveh in generalno debato konča poročevalce. Gross ter glede na to. pda je la postava zboljšanje poprejšnje" priporoča, da jo zbornica sprejme.
(Seja lin.) Začne 80 posvetovanje o posameznih paragrafih hranihovske postave.
Pri S- 1. govori dr. Sturm o namestovanji pri vojakih. §. so sprejme z veliko večino. Pri 2. ki določuje, da se ima vojska ločiti v stoječo, pomorsko, deželnobrambovsko, in zamezno reservo. ktera poslednja je za to, da se med vojno dopolnuje sproti stoječa vojska, — govori dr. Pechbauer v imenu manjšine, da se ne slaga s tem §.,ker je zoper ustavo in ker bi ta reserva vedno le na papirji stala, in lena papirji stala, in le med vojno potrebovala se, kar pa je celo škodljivo, ker ti vojaki no bodo izučeni. V istem smisli govori Skcne. Šindler pravi, da naj se s tem ljudstva žrtve ne teže. Ta reserva bi bila le ..pokladanje pred kanone". Ko je vladni zastopnik Horst gOTOril za nespremenjeno sprejetje, potrdil se je i;. 2. z vsemi proti 24 glasovom (med kterimi poslednjimi pa žalihog Slovencev ni bilo.)
Brambovskn postava se jc potrdila z nekterimi nebistvenimi spremembami po vladni osnovi, Slovenci so glasovali vsi za vlado razen posl. Lenčeka, ki je menda edini pri svojem glasovanji mislil na svoje volilec.
Finančno niinisterstvo prav pridno molči, menda ker jo molčanje zlato. Med posvetovanjem o hrambovski postavi finančni minister ni spregovoril ne besedice, dasiravno bi bilo prav zanimivo slišati njegovo sodbo, kako in kaj bo z 800.000 vojaki, kteri se ne bodo niti oblačili niti redili kakor lilije na polji. O tolikokrat obetanih davkarskib reformah tudi nimamo še več — nego obljube. Po vseh ministerstvih se jo dozdaj, kolikor in kakor tudi nekoliko predrugačilo, le finančno niinisterstvo je pustilo še vse pri starem, dasiravno je tu silno silno pomoči potreba.
Da ne bi se vojaštvo preveč rabilo za nepotrebno namene, zauka-zalo se je. da se imajo zmanjšati tako imenovane častne straže in or-donance. Odsihmal bodo stale častne straže le pred državnim vojnim ministrom , zapovedtijočimi generali in vojaškimi komandanti, vojnimini divisijo-narjem v Trstu in pred političnim deželnim predstojnikom. Škodovalo bi ravno ne, ko bi še ti; častne straže nehale.
Dunajska vlada hoče neki predložiti drž. zboru nasvete o sprembi volilnega reda. — Ministraško shodišče bo zdaj zopet razpadlo, saj je pri hrambovski postavi že doseglo ves svoj namen.
„\Vien. Ztg." razglaša cesarjevo pismo na drž. kanclerja bar. Bcustn, po kterem se ima odsihmal v državnih pogodbah cesarjev naslov s početka glasiti: cesar avstrijski, kralj češki itd. in apostoljski kralj ogerski. Vsa država se ima imenovali: avstrijska ogerska monarhija in avstrijsko ogerska država.
Viša deželna sodnija v P ragi je potrdila razsodbo I. stopinje, po kteri jc zakrivil zadržuj instrukcijo Praškega nadškofa in Budeviškega škofa hudodelstvo kaljenega javnega miru in se toraj ne sine dalje razširjali.
Vrednik češkega časopisa „Koninau ki je nedavno jel izhajati v llrudimu, ima Ž0 svojo tiskovno pravdo, češ da je zaničeval uradne naredbe, da je ščuval proti uradnijam in hvalil nepostavna dejanja.
češki listi se čudijo, da se miiiisterslvo varuje svojega pade/a s svojimi naravnimi (pač!) nasprotniki Poljaki, Slovenci in Tirolei, kteri razdvojenim Nemcem nasproti glasujejo za vlado. In ker to ne more dolgo trpeti, videti jo, da upajo, da pride zdanji sistemi kmalu konec.
V ogerskom deželnem zboru je. predložil minister AVcnkheiin postavno osnovo o uniji z Krdeljsko. erdeljski nomngjarski poslanci so z osnovo zelo nezadovoljni, potrdil se je proračun niinisterstva prosvete
Včeraj so se sešli udje ogerske delegacije, da so se posvetovali o prihodnjem posvetovanji in o potrebnih volitvah. Somssich bo predsedoval ogerski delegaciji.
Na It o m u n s k e m so veselo pozdravljali, da jo ogerski parlament zavrgel Horvathovo osnovo postavo o narodnostih, in da se je volila po Deakn nasvetovana komisija. Od nje pričakuj«! uradni romunski list najboljega vspeha ne le za Ogersko ampak tudi za Romunijo.
„Bohemia" poroča, da jena Romunskem 5000pruskih nižih častnikov in da pošiljajo pruske fabrike mnogo streliva v Romunijo.
V deželnem zboru pruskem zahtevata dva poslanca iz severnega Slezviga, naj hi jima ne bilo treba zvestobe obljuhovati. dokler se ne reši šlezviško vprašanje.   Ta pismena tirjatev ho prišla v pretres.
V B ero 1 inu so pravpaz.no sledili obravnavanju hranihovske postave na Dunaji. Našli so tudi tekoj vsako besedo, ki hi vlegnila neljuba biti pruski vladi. Ministra.ka ..Nordd. Allg. Ztg." piše med drugim: Grof Diirek-heim je rabil svoj govor V to. da je podtikal posebno pruski politiki stvari, kterih ni mogoče huje izrekati. Tudi govor dr. Rechbauerja jej ni všeč, ker sc jc drznil govoriti o pruskem oezarizmu. Kaj bodo še le rekli pruski listi, ko izvedo ministerske govore?
Pred sodnijo v Parizu 80 obravnava pravda proti pariškim časnikarjem zarad vabila za Paudinov spominek. Vlada bi rada iz tc stvarčice naredila strašansko zaploto, kteri je bilo nabiranje za Baudina le zunajen izgovor. Vlada neki žuga, da bo splošne postavo o varnosti prav ostro izvrševala. Da jej tega živa duša ne veruje, to je ne moti, s tem izgovorom bo mogla pri prihodnjih volitvah svoj upliv rabiti proti neljubim neodvisnim, liberalnim kandidatom.
Iz Pariza sc brzojavlja, da pride avstrijska cesarica \ Com-piegne. Na Dunaji pa trdijo, da ni o tej stvari tu še ničesar znanega.
Izdatelj in odgovorni vrednik Anton Tomšič, Laitfiil
Kakor se brzojavlja iz Londona je rekel Lord Sanlev svojim volil-ceni: Mejusobna nevošljivost in preveliko oboroževanje v Pranciji in Prusiji hi znalo svet vznemiriti. C o pa še 2—8 leta mirno ostane potem se bo Francija sprijaznila z nemško edinostjo pod pruskim vodstvom. Pati se je nemirov na vzhodu. Notrnjne, ne zunajne nevarnosti prote Turčiji. Nobena zveza in nobeno poroštvo ne more kterekoli vlada rešiti pred tinančno pogubo in revolucijo svojih provincij. Sicer pa so anglijsko razmere do drngih držav is vrst ne; Anglija sc ne bo vtikala v španjske zadeve; irsko cerkvo je treba popraviti, a ne odpraviti.
Vojni zapoveljniki posameznih španjskih pokrajin so tirjali, naj se jim število vojaštva pomnoži. P rim jc odgovoril, da je to nemogoče, ker bi više vojaštvo presegalo deželne moči. Vlada računa, da jo bo dežela podpirala. Da pa se vendar stori, kar vlada storiti more, zbrala ho mnogo vojaštva v Novi Kastiliji, kjer sestakajo vse železnice in telegrafi, od koder se bodo torej vojne čete lahko razposlale, kjer jih bo ravno treba.
Llovdov parobrod „Pilades" je prinesel mnogo glasov iz Azije, ki kažejo da tudi zihelj človečanstva trpi na nemirih, uporih in vojskah.
Kazne stvari.
* (Obsojeni z ari. d t epe ž a pri .ležici) so pri končni obravnavi, ki se je v Ljubljani v suboto končala udeležniki, in sicer jih je 17 zarad pregrehe javnega nsilstva „krivih" spoznanih, 12 je obsojenih na dve leti, 4 na dve iu pol leta, eden (Cander) na tri leta sedeža v težki ječi. Za nedolžne so spoznani: Gimnazijalca Besni a n in Poznik, iu 18 obtožencev. Jernej Zajec pak je obsojen na tri mesece, Itesman in Poznik sta se sama zagovarjala slovenski, vzlasti dobro Resnian, ki je dokazal, da se udeleževanje žalostne prigodbo ni objektivno ni subjektivno ne da nanj raztezati. Na koncu svojega ostroumnega zagovora je djal sodnikom, naj ga ne iztirajo s kako obsodbo iz drago domovine, do ktere jo s tem svojo ljubezen dokazal, da je pustil očeta, mater, brate in sestre, ki so šli prek širnega oceana v Ameriko iskat si novega domovja, kteri ločitvi sc je podvrgel, da hi v rojstni deželni ostal, česar mu ne hode mogoče, ako mu obsodba eksistenco podere. — Državni pravnik, ki je tirjal deset let za prve, 8 mesece za Resmana in Poznika, ni zadovoljen s sodbo in si je pridržal pravico pritožbe. Kavno tako tudi obsojenci.
* (Odbor ljutomerske čitalnice) nam naznanja: Naša čitalnica bo zdaj napravila te-le veselice: V nedeljo 22. novembra: glediško predstavo „Pob iz Kranja"; po igri ples. V adventnih nedeljah: 29. novembra, 6., 13. in 20. decembra ho pa tombola. Začetek zmerom oh 8ih zvečer. K vsem tem veselicam vabi najuljudneje mnogoštevilno narodno občinstvo cele okolice odbor.
* (Narodno gibanje.) Iz Mirne blizo Gorice se piše „Dom/1, da so so bili 8. t. ni. tam zbrali rodoljubi, da hi pretresovali, kako bi se v veliki Mirenski občini napravila čitalnica, izvolilo se je f! odbornikov, ki imajo vse potrebno preskrbeli. Isto tako se poroča iz Savodenj ne daleč od Mirne in tudi iz Du t olj pri Sežani se oglašajo, ki trde potrebo čitalnično. Kakor se „Novicam" iz Vranjskega poroča, napravljase tudi tli nakranj-sko-š'irski meji čitalnica, ktere pravila so že naniestniji v potrjen j o predložena in kteri je že zdaj pristopilo 00 udov.
* („Kvety") lepoznanski list češki jc prinesel v svoji 46. štev. t. 1. prav dobro sliko našega deželnega poslanca g. dr. Jož. Vošnjaka. Za prihodnji list obeta njegov životopis in pa sliko g. M. Hermana, s časom tudi podobe drugih slovenskih poslancev. Razen omenjene slike kinča zadnjo številko prav čedno izdelana podoba: „Bosanski pastir", ktero jo narisal Pr. Zverina, „nicsto Trenčin" narisana po Ulliku in „stolp v Kadani". Bralna travina je prav mnogovrstna in zanimiva, tisk krasen kakor smo ga vajeni iz Gregorjeve tiskarnice. Kdor želi, more sprejemati ob enem tudi „modno prilogo". Cena je temu listu 2 gld. 80 kr. na '/4 lota, 9 gld. za celo leto. Naj bo priporočan vsem našim bralcem, poseheo mladini, kteri lahko oh onem služi za vajo v češkem jeziku.
(Gospoda Hermana i 11 dr a. Vošnjaka) je izvolila Hojanska čitalnica za svoja častna uda.
* (Znano praško homatijo) je gosp. minister notrajnih zadev v državnem zboru v mnogih stvareh tako napačno opisoval, da so je praški župan g. Klaudv v posebnem pismu pri g. ministru pritožil in mu vso reč še enkrat popisal, kakor se je res godila. O. dr. (Jiskra je na to zaukazal praški naniestniji, da ima o dogodkih in popravkih natančneje pozvedati, pre-iskavati in potem poročati.
* (Tiskovne pravde.) Komaj je potrdila viša sodnija sodbo proti vredniku „Nar. Pokroka", po kteri je obsojen na enoleten zapor in 1200 gld. globe, že so mu jo izročila nova tožba zarad kaljenja javnega miru. — Sodba proti vredniku „Hum. Listy" jo viša sodnija povokšala in naredila iz enega mesca 2 in iz 100 gld. 200.
* (Prestavljeni uradniki.) Za pristava (adjunkta) jc prišel v Konjice Klavzer. (Slišali smo, da jo za to mesto prosil tudi naš visokospoš-tovani poslance g. M. Herman, da bi bil ostal med Slovenci. Ali Waserjeva roka je mogočna.) Na Kranjskem so za sodnijske pristavo prestavljeni : Dr. H. Dolence v Lož; v Ribnico Fr. Znane, v Vipavo Jak. Stuhec; v Vel. Lašče Jul. Murgel; v Bistrico dr. Teodor Rudež; v Metliko l/lepič-Krains-feldski; v Črnomelj Krnst Miihleisen.
DuiiajNkit borza od Ki. uovembra.
."■"„ metalike r>8 fl. 10 kr. Kreditne akcij«« 328 (1. čOkr.
5'/0 metalike« obreitl v maji ionov. 58 fl.On London   116 ti. 70 kr.
5% narod, posojilo   li.'l II. !1B kr. Srebro   110 ti, — kr.
ISUO drž. posojilo   87 H. 00 kr. Cekini   5 fl. 51 kr. Akcije narod, bank« i'29 (1. — kr.
Dr. Jože Vošiijnk Iu dnini. Tinkar ti«! lin nI Jan/le.