SVOBODNA SLOVE NI JA
LETO CASO) XLIV (38)	g™ -ä m m mam » a ■ m ■ ■ B™	BUENOS A!KES
Štev. (No.) 7	t L V E I Jr\. L I D ll EZL	7- marca 1985
Sodniki v dvomljivi luči?
NZZ 7. 1. 85 — prir. P. D.
Poziv na čistko
(KZ, Celovec. — Priredila P. D.)
Clara pacta, boni amici
V časopisu Slovenska država iz Toronta je januarja izšel zanimiv članek pod naslovom PRED 87 LETI..., ki ga —i okrajšanega zaradi prostorske stiske — predstavljamo našim bralcem:
Ameriški prdesednik Abraham Lincoln je leta 1864, sredi ameriške državljanske vonje, ob priliki sprejemnega govora za drugo obdobje svojega predsedovanja ponovno pokazal toliko tolerance in človečanstva, kot jo', na žalost, ne moremo najti pri drugih državnikih pod podobnimi okoliščinami, ko je pozval vse državljane:
„. .. Z mržnjo do nikogar, s široko-grudnostjo do vseh, z odločnostjo v pravico, si prizadevajmo, da bomo končali delo, ki ga opravljamo: CELITI NARODNE RANE.“ ,
Vojakom Severne armade je bilo prepovedano javno kazati navdušenje nad zmago s kakršnimikoli vzkliki, ko je bila predaja Južne armade javno naznanjena. Do smrti sestradanim vojakom premagane Južne armade, so na povelje generala Granta takoj razdelili velike količine hrane. Ostali pogoji predaje so bili tako širokogrudni, da je bilo dovoljeno premaganim vojakom takoj po predaji in razorožitvi oditi na svoje domove. Na prošnjo generala Lee-ja, naj vojakom, ki so imeli svoje konje, dovolijo, da jih ti vzamejo s seboj na domove, je general Grant dal ta pristanek z besedami: „...da bodo lahko takoj začeli orati svoja polja“, v času razvijajoče se pomladi. Vsem oficirjem Južne armade je bilo dovoljeno obdržati orožje.
„...ko so regimenti Južne armade drug za drugim vojaško pozdravili in odložili orožje z izrazom agonije in oddajali s solzami in krvjo premočene zastave, pred katerimi SO' poklekali, jih poljubljali in jih pritiskali na prsa, na naši strani ni bilo slišati niti glasu, niti trompete, niti bobna, ne veselega, vzklikanja, niti ne šepetanja ničevega hvalisanja nad zmago, niti migljaja vojakov. V ozračju je vladala čudna tišina, zadržanje diha, kakor da bi šla mimo nas sama smrt. Nismo se mogli premagati, da ne bi vsi padli na kolena in prosili Boga za usmiljenje in odpuščanje.“
Tako so opisali zgodovinarji nesrečni konec strašne državljanske vojne mlade Amerike, katero še danes nekateri tako radi in krivično označujejo kot deželo „neciviliziranih, divjih cowboyev“, ki so pa v svoji primitivnosti pokazali več humanosti, kot najbrž nobena družba istodobne ali poznejše evropske „civilizirane“ elite.
KAKO CELITI SLOVENSKE NARODNE RANE?
Zadnje čase se med zdomskimi Slovenci mnogo govori o takozvani spravi. Vedno pogosteje se slišijo nasveti, naj na preteklost pozabimo in svojim nasprotnikom odpustimo. Ker smo Slovenci v veliki večini kristjani, se prav zaradi tega ti pozivi na spravo Opirajo na krščansko ljubezen, ki zapoveduje, da mora kristjan celo svojega sovražnika ljubiti.
,;CLARA PACTA, BONI AMICI“
Mir! Kdo si ga ne želi, kdo ne hrepeni po njem?
Toda kakšen mir, kakšna sprava? Ali sprava, pri kateri naj vsaka od o-beh strani malo popusti, da se na ta način vsaj malo .zbližata, ali pa „sprar va“, ki naj bi za eno strain pomenila popolno kapitulacijo? In to v času, ko svetovna javnost odkriva nesporne dokaze, ki globoko obtožujejo eno stran in posledično opravičuje reakcijo na drugi strani!
Med poborniki za spravo najdemo namreč dvoje vrste ljudi: take, dobro misleče, a precej naivne, ki v neki misijonski gorečnosti upajo, da bodo že samo s svojimi besedami vplivali le na pripadnike ene strani, da bo ta brezpogojno popustila in sprejela pogoje uge strani, kar bo potem vodilo v
Po tritedenskem premoru so januarja meseca nadaljevali v Beogradu s procesom prot: šestim izobražencem. Oblasti so jih namreč obdolžile, da so prisostvovali ilegalnim sestankom z namenom, da ustanovijo „prevratne skupine“. Grozijo jim s kaznijo do dvanajst let. Od vsega početka je ta proces trpel na pomanjkanju logike im jasnosti v obtožbi.
Kakor preje, je tudi prvi dan zasliševanja v novem letu potekel nenavadno. Pričel se je v neogreti dvorani beograjskega sodišča in so ga morali za nekaj ur prekiniti, ker ni bil navzoč najmlajši obtoženec, 23-letni G. Jovanovič. Ko je njegov zagovornik izročil sodniku zdravniško izpričevalo, da je njegov klient bolan, se je proces nadaljeval. Ob zasliševanju nove priče se je zgodilo enako, kakor pri prejšnjih dvajsetih: njihove izjave so bile v prid obtožencem !
Pokazale so se pa še velike nepravilnosti: državni tožilec naj bi poneveril zapisnik. To je navedlo Vlada Seksa, ki je zagovornik glavnega obtoženca, da je vložil protestno noto proti državnemu tožilcu. Namesto da bi sodišče vzelo na zna-
Slovenski kulturniki v matični Sloveniji so se zavedeli tudi ogroženosti, kateri je izpostavljen sam obstoj slovenskega naroda v sedanji Jugoslaviji. Vsled tega je Društvo slovenskih pisateljev sklicalo v sredo 9. in v četrtek 10. januarja posvet „O slovenskem narodu in slovenski kulturi“.
Organizatorji so ostali presenečeni zaradi odziva, ki ga je srečanje dobilo med Ljubljančani. Prišlo jih je toliko, da so se pred začetkom iz male dvorane p reseli M v srednjo dvorano Cankarjevega doma. Ker je tudi ta bila premajhna, so udeleženci sledili razgovorom po TV zaslonu v mali dvorani in tudi po hodnikih. Računajo, da se je srečanja udeležilo kakih tri tisoč oseb. Srečanje,
Drugi so pa taki, ki trdijo, da hi do miru že zdavnaj prišlo, če med nami Slovenci ne bi bilo nekaj zagrizenih ljudi, ki vsako spravo dosledno odklanjajo in zavračajo. Taki za „spravo“ kažejo toliko vneme in gorečnosti, da človek nehote pomisli, če jih morda pri tetn ne vodijo kaki ulteriorni motivi, ali če tega morda ne delajo po navodilih.
Ti zadnji se namreč ogrevajo za spravo in mir v katerem hi nekateri Slovenci zaradi „božjega miru“ morali: zatajiti, da so politični emigranti; prenehati omenjati domobrance, zlasti še 12.000 pobitih;
prenehati omenjati pokojnega škofa dr. Gregorija Roižmana;
prenehati romati k simboličnim križem protikomunističnih žrtev;
prenehati plačevati ali se udeleževati sv. maš za pokojne žrtve komunistične revolucije;
bojkotirati prireditve, kot so „Slovenski dnevi“ ali praznovanje. 29. oktobra, ker se je dogodil pred 1945. letom;
prenehati izobešati slovenske zastave brez rdeče zvezde, češ, da taka „ni uradna“; ne govoriti o slovenski državi, ker je to „škodljiv nacionalizem“;
ne kritizirati političnih ali celo gospodarskih težav v domovini, v času, ko se o tem celo tam vedno več sliši; in če bi se le dalo, še javno priznati in hvaliti sedanji režim v domovini; itd....
Takšen „miy“ ali taka „sprava“ hi se dala reducirati na sledečo kratko formulo :
(Nad. na 2. str.)
nje njegovo pritožbo, mu je sodnik prepovedal vstop v sodno dvorano, državni pravnik pa je1 dejal, da mora 'ti Seks v zapor za dobo 8 mesecev. 41-letni Seks, ki izhaja iz neke partizanske družine v okolici 0-■sijeka, je že leta 1970 bil v sporu s tamkajšnjim-' policijskimi oblastmi, katerim je dokazal, da so kršili poštno in telefonsko tajnost.
Leta 1980 ga je V. Mijanovič imenoval za svojega pravnega svetovalca. Tri leta kasneje je bij Seks obsojen na leto dni zapora, ker je „ža-lU Tita in čast jugoslovanske države“. Glavna obtoževalna priča v tem procesu je kasneje izjavil, da ne pozna Šeksa in ga sam osebno nikoli ni slišal, da bi se o Titu slabo izražal, temveč mu je policija enostavno predložila že napisano polo v podpis. Šeks se je pritožil in sodišče mu je znižalo enoletno kazen na osem mesecev zapora. Dopustili pa so mu, da spelje obrambo svojega klienta do konca, potem pa naj bi šel v zapor. To odločbo je sodišče sedaj preklicalo, Šeks s^ ne more nikamor pritožiti, po. zaporni kazni pa ne bo mogel več izvrševati pravnega poklica. 'S tem je njegova kariera kot jurist uničena.
njegova tematika in velikanska u-deležba pričajo, da v Sloveniji raste narodna zavest in čut odgovornosti do slovenske kulture. Zahvaliti se pa moramo ne partij; in njenemu vodstvu, ampak Društvu slovenskih pisateljev, to je slovenskim kultur- • nikom.
TRI ŽGOČA VPRAŠANJA
Pri obeh večerih so nastopili številni govorniki in se lotili številnih vprašanj. Tone Partljič, ki je predsedoval srečanju, se je med drugim dotaknil treh vprašanj, ki danes vznemirjajo slovensko kulturno javnost: dachauski procesi, Goli otok in pokol domobrancev. Dejal je, da pisatelji ne prepovedujejo knjig, ampak jih pišejo, prepoveduje jih država oziroma javni tožilec, na srečo pa je tega v Sloveniji manj, čeravno 'imamo tudi mi prepovedano dramo, in to brez vsake potrebe že dvajset let (Partljič ni povedal katero, verjetno pa gre za Rožančevo Toplo gredo), če oblast, Socialistična zveza, oziroma še OF in Partija niso pravočasno, jasno in nedvoumno spregovorile o Golem otoku, dachauskih procesih, roški likvidaciji domobrancev, bi morali pisateljem izreči priznanje, da so te teme odprli, načeli in legalizirali, seveda na literaren način. Zamolčana resnica ne more biti ne objektivna ne neobjektivna. Politične organizacije b; se morale zamisliti, zakaj ta trenutna vprašanja ne tečejo znotraj ZK ali SZDiL. Želeti si priti na čisto še zdaleč ne pomeni razvrednotenja revolucije. Zato gre Torkarju, Hofmanu, Zupanu, Kocbeku prej pohvala, kot črna pika v znameniti „beli knjigi“ hrvaškega CK, ki ji je botroval Stipe Šuvar. Iskati sovražnike ljudstva med pisatelji je burka, stara že tisoč let.
Zaključiti smem: Slovenski kulturniki so skupaj s komunistično partijo izvedli revolucijo na Slovenskem, vsled tega je prav, da si sedaj izprašujejo vest, kam so oni ih Partija privedli slovenski narod in slovensko kulturo, čakamo, kdaj bo do tega prišla tudi Partija.
K.	Humar
(Katoliški glas, 17. I. 1985., okrajšano)
Ob 40-letnici ustanovitve jug. tajne varnostne službe •— imenovane OZNA —, je Stane Dolanc krepko napadel opozicijska gibanja, ki so se v zadnjem času pojavila v Jugoslaviji. Pravi, da so to skupine, ki napadajo „jug. politični sistem, kakor tudi Tita in Kardelja“. Podtalno delovanje teh skupin se izraža v „raznih peticijah za pravice človeka in za svobodo mišljenja umetnikov“. Povezane so z „gotovimi krogi v inozemstvu in s politično emigracijo“.
Dolanc opozarja na neko posebno vojno, ki naj bi se vršila iz inozemstva proti Jugoslaviji. Pravi, da imajo nekatere države sicer prisrčne odnose z Jugoslavijo, istočasno pa vršijo tajne organizacije istih držav dejavnosti, ki niso v prid jug. vladi. Zanimivo je, da je Dolanc v tem govoru najpreje te organizacije napadel, malo naprej pa se je pohvalil, da ima jug. tajna obveščevalna služba odlične zveze z njimi in so preko njih Jugoslovani vzpostavili „koristne kontakte“ tako z vzhodom, kakor tudi z zapadom!!! Torej s tistimi organizacijami, ki naj hi po Dolancu vodile „posebno vojno“ proti Jugoslaviji!
Zapad se je čestokrat uradno ali poluradno pritožil, da jug. tajne organizacije enostavno umorijo njim neljube politične emigrante, ki se nahajajo v inozemstvu. Na te pritožbe je Dolanc kratkomalo odgovoril, da so le-te del „protijugoslovanske kampanje“ in izvirajo predvsem iz vrst „fašističnih emigrantov“. Povsem pa je v svojem govoru obšel dogodke ob zadnjih masovnih priporih beograjskih izobražencev.
Kot primer državi sovražnega delovanja pa je povedal, da so pri nekem sociologu (t. j. sedaj že obsojenem univerzitetnem profesorju V. Šešlju) našli doma za objavo pripravljen dokument, ki poziva jug. narode na „odpravo titoizma“.
V New Yorku obstoji organizacija FREEDOM AT ISSUE (Svoboda v ogledalu), nedvomno najbolj avtoritativni neodvisni kritik politične in osebne svobode v svetu. Vsako leto napravi pregled tozadevnega položaja za ves svet. Oecne tečejo od 1 do 7. Reda 6 in 7 sta povsem negativna, najboljši red je 1. To ocenjevanje, ki je povezano na skrbno preiskavo mnogih faktorjev je upoštevano in merodajno. Poglejmo ocene, ki jih je Jugoslavija dobila v januarju I. 1985.
Poljska, Madžarska in SFR Jugoslavija so dobile iste ocene in sicer za politične. svoboščine red 6 in za osebne red 5.
Kriterij za red 6 v politiki je sledeč: volitve, ki bi dale ljudstvu možnost izraziti njihove želje po neki novi stranki ali za menjavo v politiki, niso dovoljene.
Delovanje OF v Sloveniji je bilo dejansko Salmo komunistična revolucijo,. Bila je v tesnih m prijateljskih zvezah z boljševičko SSSR.
V pričevanje tega dejstva nekaj izjav vodilnih 'komunistov, kot so jih podali Md mitingih OF ali v svojem tisku in letakih:
1.	) Ustanovni sestanek OF se je v skladu s predlogom KPS zedinil, da je „usoda in bodočnost slovenskega naroda
: tesno povezana z usodo in bodočnostjo velikega ruskega ljudstva in cele SSSR...“
2.	) Boris Ziherl, član centralnega • komiteta KPS, je v 5. številki komunistične revije Delo napisal: „Navodila tov. Stalina so bila silno orožje v rokah
Dolanc trdi, da je sedaj zrastlo v Jugoslaviji vse preveč škodljivcev. Ti so se sedaj tako razširili, da zastrupljajo vso deželo. Da je prišlo tako daleč, so krive oblasti same, ker niso „tega plevela“ že preje pokosile.
Hrvaški politik Blaževič je imel dosedaj najbolj strupen govor po leta 1948. Z ostrimi besedami je zahteval,, naj bi se izvršila velika čistka po-stalinističnem vzorcu.
Blaževič, ki je član partije, pravi, da so sovražniki socializma dvignili glave pod okriljem kontrarevolucije, ki dvomi o uspehih jug. revolucije in grobo napada temelje sistema. Kritizira neke znanstvenike, ki želijo ustanoviti „abstraktno družbo“, napada duhovščino in vernike, ki naj bi trdili, da so komunisti na napačni .poti, in zagovarjajo „fašističnega papeža Pija XII. ter kardinala Stepin-ca“.
Blaževič omenja razne filozofe in sociologe, ki dokazujejo, da sta Marx in marksizem že v zatonu, ter z zahtevami po svobodi mišljenja in tiska izpodkopavajo tla jug. družbenega in državniškega reda. Trdi, da je dosedaj vladala v Jugoslaviji vse prevelika svoboda ter da bo treba oporečnike uničiti.
V procesu proti kardinalu Stepincu je bil Blaževič glavni tožilec. Z vso ostrino je v svojem govoru napadel katoliško Cerkev in druge veroizpovedi, ki naj bi s svojim tiskom budile „histerično, klerikalno-nacionalno kontrarevolucijo“, napadel je konkordat med Vatikanom in Jugoslavijo, po katerem sta se obe strani obvezali, da ne bosta vzdrževali nelojalnih dejavnosti druga proti drugi. Sveta stolica se tega dogovora po njegovo ne drži in Blaževič nikakor ne more razumeti, kako da so jug. oblasti : dosedaj mirno prenašale takšno početje.
Oblast pravi, da lahko ena oseba ali mala grupa odloča, kaj je dobro za ljudstvo, in nihče tega ne sme osporavati. Ti oblastniki pa v nekaterih slučajih upoštevajo želje naroda in tudi spoštujejo prepričanje (vero, n. pr.), ki je lastna celotni družbi. •— Kar se tiče SFRJ, red 6 ni povsem upravičen, ker v verskem pogledu ni dvoma, da se SFRJ trudi, da bi. vpliv vere zmanjšala in v zadnji fazi odpravila.
Kriterij za red 5 v osebnih svoboščinah je sledeč: Obstoji še neka relativna svoboda v privatnem pogovoru, posebno doma, vrše se ilegalne demonstracije, podzemska, literatura je prisotna in aktivna. — Za SFRJ komaj velja, da bi bilo kaj ilegalnih demonstracij in podzemske literature takorekoč ni. Pravilna oznaka bi bila 6,5!
slovenskih komunistov v njihovi borbi.“
S.) Boris Kidrič, sekretar CK-KPS in IOOF in sedanji slovenski ministrski predsednik, je na zborovanju KPS med 5. in, 8. julijem 194.2 dobesedno izjavil: „Dosegli bobno svetovno deklaracijo SSSR v tem smislu, da je to bila vojna, ki naj svet podvrže sovjetskemu sistemu. Prišlo bo i do poraza fašističnih front in do nevtralizacije Anglije in Amerike.“
8.) Tone Fajfar, član IOOF, sedanji član sloevnske vlade, je na mitingu v Kompolju maja 1942 dejal: „Hočemo zvezo balkanskih narodov v okviru sovjetske Rusije, Vse, ki so se uprli našim načrtom, bomo najodločneje uničili.“
(Taboriščni arhiv priča I., str. 127)
................................m..............
Kulturniki v Sloveniji si sprašujejo vest
SVOBOŠČINE V SFRJ
zu
Med nas je usekalo...
©fe 4@»I©tstiei našega Isegimstva
*N
Poceni
Glas Amerike Jugoslovanska sekcija Washington
Sem stalni poslušalec vaših oddaj, 'ki jih v'isoko cenim, predvsem zaradi objektivnosti in kvalitete, ter so zame vedno zanimive.
21.	januarja letos ste zvečer ob
21,30	oddajali poročila nekega dopisnika, kako se v komunističnih deželah rekrutira za policijsko službo. Kar je ta človek povedal, me je globoko prizadelo, saj sem pred 33. leti osebno doživel, to komunistično pridobivanje policijskih kadrov. Naj vam povem, kar mi je ostalo v spominu iz tistih daljnih časov:
Poleti 1949 leta je policija (tam imenovana milica) v 10 dneh zajela po vsej Sloveniji okoli 1500 ljudi, od katerih je 850 odpeljala v taborišče pri Ljubljani, kjer se je gradilo podjetje „Litostroj“. Pri aretaciji je vsak dobil dva dokumenta, od katerih se je prvi glasil približno takole: „Obsojeni ste na tri mesece prisilnega dela po paragrafu. . . zaradi. . . — vseh vrst neresničnih prekrškov, vse je bilo napisano šablonsko: delomrzne«, pijanec, sovražnik ljudstva itd.“ Drugi dokument pa se je med drugim glasil takole: „V kolikor se v času treh mesecev obtoženi ne prevzgoji itd. se mu more prisilno delo podaljšati na dve leti.“ Za polovico zaprtih je bil pripravljeno taborišče v Strnišču pri Ptuju, kjer so gradili kombinat Aluminij.
- Gez tri mesece so jih izpustili kakih 50, ki so bili popolnoma nesposobni za delo. Tedaj se je tudi začelo zasliševanje, vsak dan po 10 — 20 ur. Preden so jetniki zjutraj odšli na delo, so bili nekateri klicani po imenu in so ostali v taborišču : tam sta jih ves dan zasliševala dva uradnika, v resnici oficirja OZNE. Dejansko pa to ni bilo zasliševanje zaradi kakega delikta, ampak le pridobivanje kon-fidentov. Tako jih je vsak dan nekaj odšlo iz taborišča. Hrano sp dovažali •cd zunaj, 1200 kalorij, a delali smo od 7 zjutraj do 6 zvečer, eno uro za jed; ko smo strgali svoje obleke, smo dobili ameriške — imele so prišite iše etikete Made in USA.
Poklice bi ocenil tako: 30% kmetov, 20% delavcev, 10% obrtnikov, profesionalcev 20%, inteligence 15% in informbiroievcev 5%.— ti poslednji so bili v taborišču „kapoji“. Bile so uvedene tudi fizične kazni na najbolj rafiniran način. Osebno mislim, da je iz tega taborišča izšlo polovico ljudi kot policijski konfidenti, ki •— v kolikor niso umrli •—■ še danes vrše svoj posel v domovini. Niso brezposelni, nameščeni so tam, kjer lahko najbolj služijo s svojim delom, so privilegirani in imajo velike plače. Ta del policijske službe „Juda Iška-rijot“ je dobro organiziran in od
CLARA PACTA, BONI AMICI
(Nad. s 1. str.)
MEA CULPA?
Priznaj svojo krivdo; obžaluj jo; padi na kolena in prosi za odpuščanje; obljubi, da se boš v bodoče poboljšal; vse to zaradi ljubega miru v hiši.
Vsak Slovenec, ki je vsaj malo slišal o strašnih dogodkih v Sloveniji med revolucijo in po njej, 1945. leta, lahko razume, da so taki pogoji za spravo za mnoge nesprejemljivi. Lahko rečemo, da skoraj ni družine v zdomstvu, pri kateri se na dan Vseh Svetih člani ožjega ali širšega sorodstva ne spominjajo vsaj enega člana, ki je bil žrtev te revolucije. Ne samo naši generaciji, ki je to revolucijo doživljala in preživela, temveč so nesprejemljivi tudi celo novi generaciji v zdomstvu in v domovini, ki vedno glasneje zahteva, zlasti doma, naj se odprejo vsi zgodovinski dokumenti o teh strašnih dneh, da bo ta mladina lahko sama presodila kdo je bil kriv te bratomorne vojne, namesto, da se jih stalno enostransko bombardira z partijsko propagando o slovenskih izdajalcih.
Ta glasna zahteva nove generacije nas namreč navdaja z upanjem, da 'bo ona, v svoji avtentični želji najti resnico, bolj objektivna in pravična, kot so bili njihovi predniki, zagrizeni stali-
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
špijoni
začetka do danes odlično dela, saj jim služi kot poceni obveščevalna služba.
Komunisti so si ustvarili geslo „cilj posvečuje sredstva“ in tako brez sramu in 'vesti delajo vse vrste ■zločine, rope, umore, krivice, poe-dincu kot skupnosti. Komunisti so tako pokvarjeni, da celo sled za njimi smrdi, je rekel nekoč general Nedič.
Ni moj običaj, da bi karkoli pisal anonimno, a v tem primeru se bom posluži] tega, ker imam še vedno vtis, da kjerkoli je skupaj 5 Jugoslovanov, je lahko eden od onih zraven.
Z velikim spoštovanjem.
NN
■SOVJETSKI „dosmrtni“ zunanji minister Andrej Gromyko se je mudil na obisku v Rimu. Sprejet je bil tudi pri avdijenci pri papežu Janezu Pavlu II. Gromyko se je doslej že štirikrat sestal ,s pokojnim Pavlom VI., in dvakrat s sedanjim papežem. Predmet tega novega razgovora je bil svetovni mir, razmerje med Rimom in Moskvo, pa zlasti položaj vere v Sovjetski zvezi. Kot znano, je prišlo do novega in hudega preganjanja vernikov krščanskih verstev. O tem govori tudi zadnje poročilo Amnesty International, ki navaja aretacije, obsodbe in preganjanje tako katoličanov kot pravoslavnih. Akoravno papež Wojtila razume in govori rusko, je prisostvoval razgovoru tolmač •— Slovenec pater Ivan žužek DJ.
Dr. Jakob Kolarič CM je bil izobražen duhovnik, ki se je izšolal in izoblikoval v ozračju idej slovenskega katoliškega gibanja. Ni čudno, če je hotel nadaljevati v Kanadi to, kar je v Sloveniji prekinila vojska, revolucija in pozneje komunistična diktatura, to je slovensko krščansko tradicijo. Ta miselnost je bila tudi gonilna sila dr. Kolaričevega delovanja, in snovanja. Povojni begunci, ki so se v obrambi istega prepričanja uprli komunizmu na Slovenskem in so prišli v Kanado iskat svobode, so bili polje njegove delavnosti. Skupaj so hoteli v Torontu ustvariti Slovenijo v malem, Slovenijo, ki so jo vsi poznali in ljubili še izpred vojne. In začeli so z delom.
L. 1954 je bila dograjena in blagoslovljena prva slovenska cerkev v Kanadi. Tako je bila župnija z lastno cerkvijo prava realnost. Župnija ■— ta mala Slovenija v Kanadi — pa mora imeti razdeljeno in urejeno delovanje, če hoče. dosegati svoj cilj. Zato je prvi župnik dal fantom in možem društvo za duhovno vzgojo „Najsvetejšega imena Jezusovega“. Za dekleta in žene je organiziral Marijino družbo in Katoliško žensko Ligo. Za kulturno-vzgojno prosvetno delovanje je župnija dobila , Prosvetno društvo Baraga“ pod čigar
novci, ki so največji krivci za dogodke med vojno in spomladi 1945. leta; za te bo zgodovina pričala, da so bili oni tisti, ki so začeli s sistematičnimi in masovnimi likvidacijami svojih dejanskih in potencialnih političnih in ideoloških nasprotnikov. Kot vemo, je tem likvidacijam sledila obramba onih, ki so hoteli ostati živi in ki niso hoteli živeti pod komunizmom. Ko v tem naporu zaradi mednarodne intervencije niso uspeli, so se umaknili v tujino.
KAJ JE TOREJ REŠITEV IZ TEGA NAVIDEZNEGA LABIRINTA?
Tistim, ki se iskreno trudijo za spravo, kakor tudi tistim, ki to delajo iz neznanih razlogov, bi v imenu pravega miru in prave sprave priporočali sledeče:
Prenehajte z vsiljevanjem vaše vrste „sprave“!
Vplivajte na drugi strani, ki ima dejansko ključ za spravo v svojih rokah, naj besedičenju o spravi doda vsaj iskrico dokaza, da je resnično pripravljena vsaj nekaj popustiti!
To lahko stori na ta način, da po 40 letih počasti spomin tistih mrtvih nasprotnikov, katerih kosti so raztresene po slovenski zemlji, s tem, da jim postavi dostojen spomenik, kot je to storil celo španski diktator Franco, v „Valle de los Caidos“!
Govor novega gospodarskega ministra je pozitivno odjeknil med narodom. Ljudje so imeli občutek, da je v vsem nekoliko več resnosti. Zlasti ker ni bilo obljub o sreči in veselju, ■marveč kruta razlaga resničnega položaja. Nekateri opazovalci imajo vtis, da je radikalna vlada zamudila več kot leto dni, in da bi sedanja resnost bila na mestu ob samem nastopu.
Govoru je sledil drug izraz realnosti. 25% povišica goriv, zlasti avtomobilske nafte, je negativno odjeknil med narodom. A vsi so morali priznati, da ni drugega izhoda. Kakor ga ni glede navodil Mednarodnega denarnega fonda, katerim se bo novi minister strogo pokoraval, kot je tudi javno priznal. Konec bo torej slepomišenja in bombastičnih fraz. Ni to najbolj po godu ne narodu, ne vladi, a je ena izmed dveh ékstremnih poti, ki se državi odpirata. Radikalna vlada je izbrala to.
Nič NOVEGA NA FRONTI?
V oboroženih vrstah je zaropotalo. Res je, da je vlada že dalj časa pripravljala nekatere spremembe, zlasti zamenjavo glavnega poveljnika skupnega vrhovnega štaba. General Fernandez Torres je bil zadnje čase jasen kandidat za odhod. Odšel je, a mimogrede zaloputnil vrata, in tresk se je slišal dalj, kot si je vlada želela. Ker se je njegovemu mestu potem .odpovedal tudi, dosedanji poveljnik vojske, general Pianta, je nastala praznina. Za šefa vojske je bil imenovan general Rios Erenü, a to je
pokroviteljstvom je uspešno delovala slovenska šola. Vinceneijeva konferenca je skrbela za bolne in revne. „Marijina Legija je iskala zgubljene. Župnijska Hranilnica in Posojilnica, ki danes ponosno nosi ime „Slovenija“, je skrbela, da je slovenski kapital bil na razpolago slovenskim potrebam. Tudi Društvo Slovencev se je ustanovilo na pobudo župnika dr. Jakoba Kolariča. Posebno vlogo vzgajanja, povezovanja in informiranja pa je imela revija „Božja Beseda“, ki jo je dr. Kolarič ustanovil, vanjo pisal, jo urejal in izdajal. Ta revija letos stopa že v 36 leto.
Tako je dr. Kolarič v tujem, a svobodnem svetu, postavil vse potrebne verske, idejne in organizacijske temelje slovenski skupnosti. V novo okolje je presadil drevo slovenske krščanske tradicije, vendar tako, da je bila ta skupnost povezana organsko z novim okoljem. To je bilo glavno delo dr. Jakoba Kolariča med Slovenci v Torontu.
■Slovenska zgodovina o emigrantih v Kanadii bo morala zapisati o dr. Kolaričevem delu dobro besedo, kakor mu ob smrti mnogi Slovenci izrekamo hvaležnost in priznanje. Naj se v Bogu spočije!
Ali bi bilo preveč pričakovati od kulturnik slovenskih komunistov, da ibi'po 40 letih naredili gesto, kot so jo „necivilizirani“ ameriški cowboy-i naredili po 25 letih državljanske vojne, ko so premagancem postavili spomenike na bojnem polju?
Prenehajte označevati svoje ideološ-ko-politične nasprotnike z izdajalci! Kako bi mogel miroljubni slovenski narod imeti toliko izdajalcev!
■Odstranite sramotilni spomenik dl. Gregoriju Rožmanu izpred škofije v Ljubljani 'in dajte dostojno mesto v zgodovini temu velikemu slovenskemu rodoljubu!
Vrnite tradicionalen praznik Kristusovega rojstva novi slovenski generaciji in priznajte, da ta praznik zasluži biti zapisan v slovenske koledarje z veliko začetnico ■— Božič!
Izpolnitev teh, ali vsaj nekaj teh pogojev, bo najboljše poroštvo za iskren in trajen mir med Slovenci doma in v zdomstvu,. katerega tako potrebujemo, da bomo lahko skupno posvetili vse naše sile enemu samemu cilju: da slovenskemu narodu izposluje čim večjo svobodo in samostojnost, do katere imamo Slovenci ravno toliko pravice kot katerikoli drugi narod, da tako tudi SLOVENSKI NAROE? „NE BO ZGINIL Z OBLIČJA ZEMLJE“.
Politični emigrant
pomenilo avtomatičen pokoj šestih generalov najvišjega čina.
Vlada se je tako nenadoma znašla sredi večje krize, kot si jo je želela. Nemir v vojski je toliko večji, kot suhozemske oborožene sile menijo, da bi slično operacijo morala vladna kirurška ekipa izvesti tudi v mornarici in letalstvu. Kako rešiti položaj. Kje dobiti novega poveljnika vrhovnega skupnega štaba, ne da bi šle nove vrste generalov v pokoj ? Rešitev bi bila enostavna, z imenovanjem na to mesto kakega admirala ali brigadirja. Vendar bi to še bolj negativno odjeknilo v suhozemski vojski.
V ozadju vsega je to, da generale ■še vedno boli pokoriti se civilni oblasti. Kadar so bili na vladi vojaški režimi, je tudi prišlo do podobnega pometanja generalov, a nihče ni nič rekel. Problem je, ko to izvaja civilni predsednik. Vlada pa se tudi dobro zaveda, da mora odločno braniti svoj princip avtoritete, da ne izgubi ugleda ne med narodom, ne pri oboroženih silah. Tem pa zaenkrat ne preostane drugega kot skloniti glave in pokoriti se. O kakem udaru ni govora. Tega problema ni mogoče rešiti s pučem. Za kak nov vojaški režim pa ni prostora in, kar je še bolj važno, ni glave, ni voditelja, in ga zaenkrat na vojaškem obzorju še nihče ne vidi.
BARKA PLOVE SKOZI OŽINO
Gre dejansko za Beagelsko ožino, in za vladno željo, da bi kongres čim prej potrdil prijateljski sporazum s Čilom. Kot znano, se je narod pozitivno, izrekel na svojevrstnem referendumu lanskega leta. Tedaj so bili peronisti proti referendumu, pa so rekli, da bodo v kongresu sporazum potrdili. Sedaj so nekoliko .preveč resno vzeli na znanje vlogo opozicije in sklenili sporazum blokirati. V poslanski zbornici je vlada prodrla z lastno večino. V senatu pa je problem drugačen, in spomin na polom, sindikalnega zakona je še vedno svež.
Zanimivo je bilo zato gledati zadnje čase radikalno vodstvo. Domala na prste so šteli ali bodo spravili začasno kvorum za debato zadevnega zakona, in ali bodO' lahko zagotovili večino za primer, da se peronisti pojavijo v zbornici in volijo proti. Vmes je prišel še drug, činitelj: skorajšnje ALfonsinovo potovanje v ZDA, kjer bi njegov ugled gotovo narasel, ako prinese v roki potrjen m'r s sosednjo državo.
Končno so edini Frondizijev senator (Solana), pa riohanski predstavnik (Menem), pa še eden neukenških senatorjev nagnili tehtnico v prid vladi. Radikali so si oddahnili, vendar stvar je še bolj razbila peroni-stične vrste, in zanesla razkol tudi v neoperonistične vrste guvernerja Sapaga v Neuquenu, kjer sta brata (guverner pa senator) prišla v jasno nasprotje. Alfonsin pa si je oddahnil. Barka bo laže preplavala ožino.
KUJ ME, ŽIVLJENJE, KUJ
Peronisti pa ne najdejo izhoda iz zagate. Zadevni sodnik je priznal kot edinoveljavno vodstvo peronistične stranke tisto, ki so jo uporni izvolili v Rio Hondo. Tako je sedaj opozicija postala oficialistična, oficializem pa je padel v uporništvo. Uradno priznani vodja-je torej senator Oraldo Britos, medtem ko so potisnjeni ob
PREGLED II. VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA je odredil papež Janez Pavel II. nekaj ur pred odhodom na potovanje po Latinski A-meriki. Sinoda ga bo izvedla v času med 25. novembrom in 8. decembrom letos v Rimu.
IZRAELSKA vlada je potrdila drugo fazo umika svojih čet z libanonskega juga. Istočasno pa je tam prišlo. do (dinamitnega napada na neko mošejo; eksplozija je pustila 15 smrtnih žrtev in sum, da je bil atentat delo židovskih ekstremistov.
URUGVAJ se je vrnil v demokratsko. življenje. Sredi pravega ljudskega veselega izbruha je nastopil nov predsednik Sanguineti, prv,i demokratično izvoljeni predsednik zadnjih 12 let. V
Fnerte déficit vaticano
Cardenales designados por el papa Juan Pablo II en 1981 para supervisar las finanzas del Vaticano iniciaron el 6 de marzo una reunion de tres dias, destinada a apro'bar el presupuesto de 1985.
Desde 1981, el Vaticano ha venido haciendo publico su deficit presupues-tario, corno parte de los esfuerzos del papa Juan Pablo II para ventilar ptì-'blicamente el tema, de modo de terminar con el “mito” de la fabulosa fortuna vaticana.
El Vaticano ha podido saldar su d -ficit anual con las contribuciones que cada ano reci'be el Papa de los fieles
Stran guverner Vernet, Lorenzo Miguel, Herminio Iglesias in njihova družba.
Obnovitvena skupina, ki je tako prišla do uradnega krmila peroniz-ma, pa te dni skuša, s polno paro, navezati čim tesnejšo povezavo s sindikalisti, ki se upirajo Lorenzo Mi-guelu. Vedo, da je moč peronizma še vedno v sindikatih in skušajo železo kovati, dokler je še vroče. Odstranjeno vodstvo je seveda vložilo pritožbo na sodnijsko zlbornieo, a sami nimajo mnogo upanja na izid. Naj bo razplet tak ali drugačen, opazovalci menijo, da je razkol prišel že tako daleč, da bi le čudež mogel pripraviti peroniste, da bi na novemberskih volitvah nastopili z enotnimi listami poslanskih kandidatov.
Tako peronizem končno plačuje veliki dolg, pomanjkanja nekega skupnega programa, skupne ideologije, skupnih ciljev. Peronizem je bil vedno „gibanje“, ki ga je le njegov ustvaritelj mogel ohraniti na vajetih. Ko je Peron umrl, se je to „gibanje“ nujno moralo preleviti v stranko. Odstop vdove v Madridu je zadal končni udarec. Med preostalimi veljaki pa izgleda, da ni dovolj politične zrelosti, da bi mogli enotnost ohraniti pri življenju. Za to bi bilo potreba mnogo več požrtvovalnosti. Te pa primanjkuje bolj 'kot dolarjev na uradni borzi.
Tone Mizerit
Diktatura partije
Nekaterim ni všeč, da govorimo o diktaturi partije, češ da le ni tako hudo, da je doma sedaj samoupravljanje in demokracija itd.
Sedaj pa lahko potrdimo iz njihovih lastnih ust, kako je to „samoupravljanje“ delovalo na „demokratičen“ način.
V Delu je 13. decembra zapisal Milan Kučan Kaj pomeni po starem ? „To pomeni, da bi stališče forumov družbenopolitičnih organizacij (to je ■partije, n. op.) sporočali avtoritativno in neposredno samoupravnim, organom in skupščinam (to je tovarnam, parlamentu itd. — n. op.), ki bi potemtakem sprejemali sklepe zgolj formalno in ki bi bili na podlagi birokratsko pojmovanega načela demokratičnega centralizma dolžni ta stališča preprosto sprejeti kot svoj lastni sklep.“
Skratka, kar smo trdili že od vsega početka: edini, ki določa, je partija, vsi ostali so le za scenerijo. Tako je bilo po starem. In po novem? Pravi Kučan, da bi moralo biti drugače, ampak da „še nismo zagotovili vsega potrebnega“, itd. Seveda. Po novem ne gre. Bo šlo pa po starem naprej !
nastopnem govoru je zatrjeval, da se bodo morale oborožene sile podrediti civilni ustavni vladi. Obenem narodu ni zakrival težav, in prerokoval težke čase gospodarske in socialne preizkušnje.
ČILSKO ozemlje so prizadeli novi in močni potresi. Država, ki vzdolž kontinenta visi med Andi in morjem, je občutila moč podzemeljskih sil. Ko pišemo te vrstice vlada šteje nad 130 smrtnih žrtev, 2000 ranjencev, tisoče podrtih hiš, razdejanje in revščino. Z vsega sveta hiti proti Čilu solidarna pomoč. Dogodek sam pa človeka spominja da, kljub vsemu znanstvenemu in tehnološkemu napredku, človek še vedno strmi v nemoči pred silami narave. V takem položaju je tudi misel, na Boga lažja.
IVA GROB DR. JAKOBU KOLARIČU
P. M.
MEDNARODNI TEDEN
NOVICE IZ SLOVENIJE
ILIRSKA BISTRICA — 120-letnico čitalnice so praznovali preteklega decembra. Pripravili so razstavo listin in dokumentov o ustanovitvi in delu u-stanove. To je bila 14. čitalnica v Sloveniji in v njenem okviru so prirejali plesne večere in čajanke, dramske nastope in je slulžila zbiranju domoljubov.
KOPEIR — Škocjanski zaliv bodo sistematično zasipavali in rešili tako Koper pred onesnaževanjem. Obenem bi pridobili nekaj zemljišč za razne gradnje. A zaenkrat so to le načrti.
LJUBLJANA — Stanarine so se podražile 1. januarja in sicer za 35%. Računajo, da se bodo pred 30. junijem še za novih 67%, da bi v letošnjem letu dosegli vsaj 65% stanarine, s katero bi zagootvili nove gradnje. Vendar so že zdaj skeptični, da bi že v tem letu dosegli začrtane cilje.
SLADKI VRH — „Paloma“ je produkt Sladkogorske tovarne papirja, ki ga prodajo 16. zahodnim državam. Lani je izvoz higijenskega papirja zrasel na 27.000 ton.
LJUBLJANA — V Tuniziji gradi
tvrdka Emona največjo perutninsko farmo, sestavljeno iz 30 objektov. Vrednost del je 2.700.000 dolarjev. Kupec naj bi bil navdušen nad kvaliteto in tehnologijo, zato naj bi ponudil E-moni nova dela.
LJUBLJANA — Polog za potovanje v tujino je odpravljen, prav tako bencinski boni. Od 1. januarja dalje je ZIS (Zvezni izvršni svet) odpravil dve sitni točki jugoslovanske administracije. Oboje je bilo predvidevati, saj so tisti, ki so plačevali polog bili skoraj izjema, bencin pa tudi ni bil redkost. Zdaj pravijo, da je draginja sama zamenjala efektivnost obeh ukrepov.
CERKNO — Radio Cerkno obstaja že celih štirinajst let in je edini te vrste v Sloveniji: oddaja le ob nedeljah od 10. do 15. ure, letos pa še ob četrtkih od 15. do 17. ure. Preživlja se z o-glasi reklam in čestitk ter s podporo Radia Ljubljana. Postaja je last cerkljanske občine in ima že 30 sodelavcev.
KOPER —• Manj rojstev in več splavov je ugotovila analiza zdravstvenega stanja 6 južnoprimorskih občin. (Postojna, Ilirska Bistrica, Sežana, Koper, Izola in Piran). Od leta 1956 do 1983
je rodnost padla s 17,3% na 12,8%; za „prekinitev nosečnosti“ pa niso objavili številk.
LJUBLJANA — Telefonski impulz se je podražil z novim letom za 0,15 din .To pa je povzročilo, da bodo morali kmalu začeti izdajati kovance za 50 din, ker drobni kovanci povzročajo nevšečnosti pri telefoniranju iz javnih govorilnic. S povišico naj bi gradili koaksilni kabelski sistem „central“ in priključnih sistemov.
ŠKOFJA LOKA — Okužena voda s fenoli se je pretakala po ceveh škofje Loke zadnje dni lanskega leta. Oblasti so takoj zaprle dotok, ki ga dobivajo iz Hotovelj v Poljanski dolini, in prepovedali pitej vode. Zato so jo morali razvažati gasilci s cisternami.
UMRLI SO od 31. 12. 84. do 10. 1. 85.:
LJUBLJANA — Ivo Šifrer; Alojzij Kogovšek; Ciril Podržaj, 82; Mira Mlakar roj. žebre; Franc Hrovat, 77; dr. Anton Petek; Sonja Grden roj. Kapele; Jernej Šuštar (Dimnikov ata) ; Vido Bevc; Jože Jerneje; Danica Rojc roj. Uršič; Jakob Ajnik; Miro Berčič; Štefanija Kovač roj. Jelačin; Pavla Drnovšek roj. Boltar; Franc Zrnec, 87; Anica Rozman roj. Škerl; Vili Petrin; Franc Kokot; Franc Povšič; Silva Haložan roj. Kikelj; Stanislav Ivanc; Lojze Lnarčič; Vinko Knafeljc; Viktor Repič; ing. Marko Kogoj; Marija Grabrijan roj, Bergman, 72; Marija Šurc; Marija Gomišček; Mara Turk; Ana Pibernik roj. Logvinova; Gizela Poljanec roj. Bufon; štefi Gajšek roj. Bezlaj ; Marjan Kajzelj ; Milojka Tominec roj. Kunčič; Marija Dolinar roj. Lešnjak; Ignac Muhič; Hedvika Švajger, 90; Albin Drobnjak; Franc Bajda (Liparjev Nace), 79; Tone Lavrič; dr. Edvard Jemec; Angela Bezek roj. Grum, 80; Jože Bizjak; Ivo Kisovec; Frančiška Dežman roj. Pevec; Franc Vodlan, 64; Franc Košak; Dragimir Dražil; Livija Banič roj. Debeljak, Radovljica; Dušan Žitnik; Matko Pečar; Julijana Lenart roj. Blejec, 76; Marija Borko, 85; Janez Mencin; Franc Pavlič st.; Leopold Pičulin, 87; dr. Bojko Boltin; Rudolf Pelicon; Anton Prijatelj, 71; Marija Štrukelj; Ljuban Artič; Jože Odlazek.
RAZNI KRAJI — Mrija Klofutar, Tržič; Pavla Potočnik, Perbold; Erika Bonač roj. Levstek, Celje; Stane Metelko, Trebnje; Stojan Viđali, Dekani; Zdenko Sever, Črni Kal; Antonija Podreka. Izola; Alojz Pavlič, Ljutomer; Milan Venišnik Mozirje;, Karel Erban, Gabrovka pri Litiji; Milica Gregorčič roj. Ocvirk, Celje; Franc Kotar, Zagorje; Alojzija šercelj roj. Simonič, Otavac pri Črnomlju; Koloman Smodiš, Logatec; Antonija Ošlak roj. Guček, 90, Celje; Alojz Klemenčič, Brežice; Ciril
SLOVENCI v
Osebne novice
Rojstvo: V drufžini Miha Peršuha in ge. Monike roj1. Ilvento se je 14. januarja rodila hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Marija Celeste, čestitamo!
Krsta: Krščeni sta bili v slovenski / cerkvi Marije Pomagaj v nedeljo 24. februarja Nadja Cecilija Žerovnik, hčerka Marjana in ge. Marte roj. Rezelj. Botra sta bila ga. Liliana Noemi Onp-faro in Marko Rezelj. Krstil je dr. Jure Rode. — V nedeljo 3. marca pa Cecilija Marijana Fink, hčerka inž. agr. Marka in prof. Kristine Vovk, Botra sta bila Božidar' Fink in gdč. Ana Marija Vovk. Krstil je dr. Jure Rode.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroki: V soboto, 2. marca, sta v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Me-jiji med poročno mašo, pri kateri je pel Mladinski zbor Slomškovega doma, sklenila zakon gdč. Tonči Vesel in Guillermo Ré. Za priče so bili njuni starši Anton in ga. Nežka Vesel ter ga. Magdalena in Atilio Ré. Poročni obred je ob somaševanju rev. Danijela Vrečarja o-pravil rev. Jože Škerbec.
Tudi v soboto, 2. marca, pa sta se poročila v župni cerkvi v Villa Ballester Andrej Peršuh in gdč. Irena Rezelj. Priči sta bila ženinova mati Zora Peršuh roj. Bajlec in nevestin oče Lojze Rezelj Poročil ju je dr. Jure Rode ob asistenci g. Franceta Cukjatija.
Mladoporočencem čestitamo in želimo srečo!
Novi diplomant: Diplomiral je na državni univerzi v Buenos Airesu in postal elektronski inženir Stanko Smole iz Ramos Mejia. Čestitamo!
Novak, Gradac v Beli krajini; Anton Drofenik, 82 Šempeter; Alojz Saviozzi, 75, Hrastnik; Kristina Jerman roj. KÖ-sel, Domžale; Marija Berdik roj. živie, Sevnica; Marija Leder roj. Kušar, Li-pica-škofja Loka; Marija Dolenc roj. Škraba; Milan Kavs, Piran; Milan Kalan, Kamna gorica; Ivan Hodnik, Kostanjevica na Krki; Božo Arizanovič, Kranj; Marjam Tauzelj, Trbovlje; Franci Kastelic, Ivančna gorica ; Mirko Blanc 82,^ Trbovlje; Alda Stepančič, Izola; Jože Korber, Polzela; Jože Štruc, Trbovlje; Anton Avsec, Litija; Štefka A-dam roj. Debeljak, Radovljica; Dušan Vrhovec, Litija; Terezija Simonič roj. Vuzem, Kranj; Janez Moškrič, Sostro; Karlo. Faganel, Osek; Rudi Ahlin Ločna; Sergej Kavčič, Kokrica pri Kranju; Franc Stanek, Škofja Loka; Ivan Sedmak, Ilirska Bistrica; Milica Vodnik, Domžale ; Terezija Plevčak, Rogaška Slatina; Frančiška Prezelj roj. Čerin, Vnanje Gorice; iRhard Urbanc, Mengeš ; Ana Kalan, 64, Kranj ; Rozika Rifelj roj. Lekše, Gornji grad; Franc Pust (Kobacov Francelj). Trbovlje; A-lojz Peruš, 95, Sv. Primož na Pohorju; Štefan Barber, eMngeš; Ana Smole (Kovačeva mama), Velike Dole; Anka Zgonik roj. Vomer, Maribor; Tone Gaspari, Dovje; Rajmund Obermajer, Hrastnik; Herman Kleinlercher, Domžale; Elizabeta Brečko roj. Bobnič, 82, Sevnica; Albert Labignan, 81 Domžale.
ARGENTINI
IVAN RODE — SEDEMDESETLETNIK
Te dni je slavil svojih 70 let g. Ivan Rode naš znaini javni delavec. Rojen je bil — 20. februarja v Ihanu pri Kamniku v zavedni kmečki družini, ki ga je naučila zgodaj delati in trpeti. Saj mu je prva svetovna vojna vzela očeta in je morala mati sama skrbeti za družino. Ivan je zelo zgodaj začel delati v javnem življenju pri Orlu, v pevskem zboru in igralski družini.
Druga svetovna vojna ga najde med gorenjskimi domobranci proti komunizmu, pred katerim se je umaknil na Koroško, pa bil z drugimi domobranci vred vrnjen, a je na poti proti Teharjem ušel in se po nekaj časa skrivanja vrnil v Avstrijo. Tu je živel v taboriščih Lienz — Pegez, nato v Spittalu, dokler ni 1949 prišel v Argentino. Tudi v taborišču je sodeloval pri petju in igranju. Tam se je tudi poročil z Anico Modrovo, ki mu je v Argentini rodila 4 otroke, a prezgodaj umrla.
Kot doslej je tudi v Argentini veliko delal pri pevskem zboru „Gallus“ pri igranju. Največ dela pa je posvetil do danes Katoliški akciji in v zvezi z njo v odboru za Slovensko hišo, kjer je marsikaj narejenega prav po njegovi zaslugi.
Zadnja leta posveča posebno skrb slovenski cerkvi, katero pripravlja in oskrbuje za službo božjo.
Ko se mu zahvalimo za vse njegovo delo, mu čestitamo k njegovi obletnici in želimo zdravja in še dolgo življenje.
Bariloche
POLETNI IZLET NA CERRO PAPILLA
27. januarja se je ob izredno lepem, sončnem dnevu, ki je nudil čudovit razgled na gorsko in jezersko pokrajino, skupina enajstih Slovencev razvrstila okrog križa na Capilli in prisostvovala maši, ki jo je opravil mladi Igor Grohar.
Po treh letih je torej oddaljena in težavna gora spet doživela slovenski obisk. Letos je vršnji del gore pokrivala debela snežna odeja, ostanek ene najbolj snega bogatih zim, kar jih pomnimo. Torej je Dinko Bertoncelj, zadnji Mohikanec ostarele , šume“, vodil družbico precej visoko po znanem ozebniku, a pred vrhom „kuloarja“ vstopil v steno na levi ter so tako izletniki doživeli nekaj resnične plezarije v srencu in skali.
Križ je ostal po zadnjem obisku v dobrem stanju, pa so ga planinci vendar
SLOVENCI
fi ori sk a in Primorska
MANIFESTACIJA ZA DVOJEZIČNE NAPISE se je izvršila v Trebčah nad. Trstom. Manifestacije se je udeležilo kakih pet tisoč oseb. Prisotni so bili slovenski izvoljeni predstavniki v razna politična telesa, župani slovenskih občin, pa tudi nekateri Slovencem naklonjeni Italijani.
NASTOP 26. GORIŠKE CECILI-JANKE JE BIL PRAZNIK SLOVENSKE PESMI. Izredno število zborov, kar 26, je pokazalo pevsko dejavnost izredne kvalitete od Sveč v Rožu na Koroškem do Novela sv. Antona v Trstu. Mešani zbor Rupa-Peč je na letošnji Cecilijanki prejel odličje za svoje redno nastopanje na tej pevski reviji.
ŠOLSKA KOMISIJA SLOVENSKE .SKUPNOSTI je obravnavala aktualna vprašanja v zvezi s šolskim življenjem. V razgovorih SO' se lotili sledečih tem: pokrajinski in okrajni šolski svet, neza-sèdena mesta didaktičnih ravnateljev, prostorski problemi ter zastoj v izdajanju šolskih učbenikov.
SLOVENSKE ODDAJE NA LJUDSKEM RADIU V GORICI tečejo neprekinjeno že sedem let. Ljudski radio oddaja v slovenščini vsak večer, razen ob praznikih, od 20. do 22. ure. Za slovenske oddaje so odgovorni: Alenka' Černič, Harjet Dornik, Lidija Jarc, Danilo čotar in Niko Klanjšček. Pri programih sodelujejo številni drugi posamezniki in občasni sodelavci.
SESTALA STA SE PREDSTAVNIŠTVA DEŽELNE VLADE IN DEŽELNE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE z deželno Slovensko skupnostjo. Na tem srečanju v Plešivem je sodelovalo
po SVETU
deželno tajništvo z nekaterimi izvoljenimi krajevnimi predstavniki. Beseda je tekla predvsem o zaščitnem zakonu. Obe strani sta mnenja, da je treba zakonodajno pot v senatu pospešiti. Nadi je sta SSk in DC pretresli vprašanja slovenskih šol v Gorici s posebnim poudarkom na šolske gradnje.
DEŽELNI SVETOVALEC DR. DRAGO ŠTOKA je vložil dve interpelaciji v deželnem svetu. V prvi poziva deželno vlado da nastopi pri tržaški občini v prid postavitvi dvojezičnih tabel. V drugi interpelaciji pa omenja 'problem slovenskih srednjih šol v Gorici. Dr. Štoka vprašuje deželno upravo, kakšne korake namerava podvzeti za dostojno namestitev slovenskih šol, ki so trenutno nastanjene v škofijskem Malem semenišču; vsak čas bo zapadla pogodba med kurijo in goriško občino glede uporabe seme-nišlcih prostorov za slovenske šole.
IZŠLA JE ZBIRKA ČRTIC MELODIJA, knjižni prvenec časnikarja Saše Martelanca. Ta knjiga sestavlja zbirko Goriške Mohorjeve družbe za leto 1985. Avtorja poznamo kot dolgoletnega publicista in kulturnega delavca ter sodelavca radia Trst A.
ZUNANJI ITALIJANSKI MINISTER GIULIO ANDREOTTI je obiskal Trst in Gradež ter nastopil na raznih prireditvah. Ko je obiskal tržaško županstvo se je sestal z občinskim odborom in z načelniki posameznih svetovalnih skupin. Govoril je tudi s predsednikom deželne komisije za odnose z Evropsko skupnostjo Dragom Štokom, ki ga je seznanil o položaju slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ter o prizadevanjih naše primorske manjšine za dosego zaščitnega zakona.
Kanada
FOLKLORAMA. V WINNIPEGU
Preteklo poletje so imeli tudi v mestu Winnipeg, Manitoba, folklorni festival narodnosti, ki prebivajo v tej kanadski provinci. Prireditev, že 15. po vrsti je letos imela 38 paviljonov, katere je obiskalo okrog 300.000 ljudi. Slovenski paviljon sta predstavljala kot župan Stane Casar in kot Miss Slovenia Francka Kostanjevič. Za zabavo je skrbel slovenski ansambel Neznanci, ki ga vodi Denis Dekleva. Nastopale so ri plesne skupine: Triglav, Rožmarin in Zvonček ter pevska zbora Zvon in Zarja. Kulturno razstavo je pripravil Stane Galič.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE Slovensko gledališče v Torontu je pod
vodstvom režiserja arh. Vilka čekuta začelo sezono z dramo Štiri redovnice zaslišujejo. Avtor drame je italijanski dramatik Vladimiro Cajoli in jo je prevedel v slovenščino Maks Šah. Vsebina je vzeta iz italijanskih razmer po drugi svetovni vojni. V nek porušen samostan se zatečejo sumljiva dekleta in simulirajo, da so resnične redovnice. Končno ob raziskavi same priznajo kako in zakaj so se v ta podrti samostan zatekle. V trenutkih milosti poravnajo svoja pota. Slovensko gledališče je dra-ma predvajalo razen v Torontu še v drugih slovenskih naselbinah.
MISIJON PRI MARIJI POMAGAJ Kot priprava na božič je bil pri župniji Marije Pomagaj v Toronto misijon, ki sta ga vodila patra Jurij Devetak CM in Tomaž Podobnik D J, oba iz Slovenije. Duhovne obnove sta imela tudi po ostalih kanadsko-slovenskih župnijah. Za zaključek misijona pri Mariji Pomagaj je župnijo obiskal škof dr. Alojzij Ambrožič, ki se je v svojem nagovoru posebno toplo spominjal pok.
škofa Gregorija Rožmana. Poudaril "le, med drugim, da če velja za škofe naslov prevzvišeni, je ta še posebno veljal za škofa Rožmana.
SLOVENSKA ŠOLA V MONTREALU
Po nekaj letnem premoru je slovenska župnijska skupnost ponovno pričela s slovensko šolo. V prenovljenih prostorih župnijskega centra se ob sobotah dopoldne zbirajo otroci k pouku slovenščine in verouku v dveh razredih.
ZDA
OBLETNICA SMRTI TONETA ŠTRUKLJA
Ob prvi obletnici se vsi prijatelji še vedno spominjajo pokojnega Toneta Štruklja iz Minnesote. Slovencem v Argentini je bil znan iz avstrijskih taborišč. Naj navedemo nekaj podatkov o njegovi življenjski poti:
Tone se je rodil 27. novembra 1920 na Igu pri Ljubljani. Maturiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Našim
znova prebarvali, da bo lažje kljuboval neurjem, ki dostikrat divjajo preko te najvišje špice v odseku med zalivoma Tristeza in Blest.
Pohod na Captilo se je kot po navadi izvršil v dveh dneh, s taborjenjem v dolinici tolmunov in s povratkom preko grebena nad Blestom. Kot se vsd obiskovalci zanimivega vrha nedvomno spominjajo, je povratek po dolgem grabnu na jutrudi ji vej ši del poti in tudi tokrat se nihče tej preizkušnji ni mogel izogniti. Vendar je trdna volja zadovoljivo rešila naporno nalogo in so se proti večeru vsi povratniki vkrcali na motor-ko Tončka Petroviča. Plovba po jezeru do pristanišča v Llao Llao pa pomeni vselej prijeten zaključek težavne ture.
Pri letošnjem podvigu so sodelovali: Dinko Bertoncelj (vodnik), Andrej Bertoncelj, Nejko Razinger, Blaž Razinger, Marjan Mavrič, Igor Grohar, Tomaž Grohar, Andrej Keber, Dani Bohinc, Lojze Erjavec in Ivan Gorše. Kar nas posebno veseli, je dejstvo, da od te enajsterice šest fantov živi v Buenos Airesu in so se ob počitniškem bivanju v deželi jezer pridružili bariloškim planincem na zahtevnem izletu.
VA
PISMO IZ DOMOVINE
V sredo 49. decembra smo imeli v Žalcu mašo zadušnico za pokojnim pisateljem Mirkom Kunčičem. Daroval jo je domači kaplan, ki je namesto pridige orisal njegovo življenjsko pot v lepih izbranih besedah. Kje je dobil Kunčičev življenjepis, mi ni znano. Sam ga ni mogel poznati, saj je duhovnik star šele 30 let. Navzočih je bilo veliko število sorodnikov, prijateljev in znancev ter mladinska veroučna skupina.
Dekleta so ob spremljavi kitare zapele najprej nekaj sodobnih pesmi: „Vrnil se bom k Očetu“, tej je' sledila pesem posvečena žrtvam letalske nesreče na Korziki: „Vem. nazaj te več ne bo“ in „Ko solza drsi skrivaj“. Med glasnimi molitvami navzočih so dekleta v presledkih deklamirale Kunčičevi: Ded se poslavlja in V tujino. Ko se je po cerkvi razlegal razločen in prijeten glas deklice: Ne bo nad grobom milo pel, mi zvon domače fare... ni bilo nikogar v cerkvi, ki bi mogel skriti solza.
Zunaj je močno deževalo. Zdelo se nam je, kot da bi narava žalovala za 'človekom, ki je v tujini tako vroče ljubil svojo domovino Slovenijo.
Pripomnim naj še to, da smo imeli za dragim pokojnikom v Žalcu v januarju še dve sv. maši. Med mladino zdaj krožijo 'pisateljeve pesmi. Njegove predvojna knjižna dela se še dobijo v knjižnicah.
ljudem, ki so prebili begunska leta. v spittalskem taborišču, je bil Tone dobro znan. Emigriral je v Ameriko, živel nekaj let v Chicagu, kjer se je poročil z Mimi Željko, ki so jo dobro poznali vsi v senegalskem taborišču.
Kupila sta gtecerijsko trgovino na Emily v Minnesoti, ki jo njegova žena Mimi vodi naprej tudi po Tonetovi smrti.
Umrl je 7. januarja 1984 v bolnišnici v Crosby, Minnesota, zadet od možganske kapi. Imel je veličasten pogreb iz cerkve svete Eme (Emily) na Emily, Minnesota, ki je pričal, kako priljubljen je bil Tone med domačini. Pogreba se je udeleižilo lepo število Slovencev.
Bil je mož globoke vere, iz katere in po kateri je živel vse življenje.
J.	D.
SLOVENSKA CERKEV — ZGODOVINSKI SPOMENIK
Cerkev sv. Jožefa v Calumetu, Michigan, so zgradili sloevnski priseljenci — skoraj sami Belokranjci ■— v letih 1903—1908. V zvonikih visijo zvono-vi s slovenskimi napisi In v cerkvenih ba-r vastih oknih blestijo imena darovalcev, samih Slovencev. Cerkev je več let uživala sloves najlepše cerkve na severu Združenih držav. Veličastna zgradba iz rezanega rdečkastega kamna, s 50 m visokima stolpoma je še danes v ponos na prebivalstvu obubožanemu mestu Calumetu in kot vidna priča vere kraljuje sredi planote Keweenawskega polotoka. Že pred drugo svetovno vojno in zlasti po njej je Calumet zgubil skoraj vse svoje meščane: odšli so iskat boljše življenjske pogoje v druge kraje Amerike. V nekdaj bogatem Calumetu so ostale prazne tudi cerkve. Marquettski ško1-Noa je torej iz pastoralnih razlogov leta 1966 preuredil dušnopastirsko delo v Calumetu in okolici ir iz več na-(Nad. na str. 4)

Slovenci po svetu
(Nad. s 3. str.)
rodnih župnij ustvaril eno krajevno župnijo. Za sedež ji je določil nekdanjo slovensko cerkev sv. Jožefa, cerkev in župnijo pa izročil v varstvo apostolu sv. Pavlu. Zato se nekdanja slovenska cerkev sedaj imenuje St. Paul’s Church. Slovenska cerkev v Calumetu je vedno vzbujala pozornost. Leta 1983 je stavbo vzela v varstvo zvezna država Michigan, jo zaščitila kot dragocenost in jo razglasila za zgodovinski spomenik.
Avstralija
Novi pesniški zbirki sta bili izdani decembra lani: Ivan Lapuh je napisal zbirko ,jCvet ljubezni“, Marcela Bole pa sto pesmi „Kraški izlivi“. Ti dve zbirki sta nov dokaz slovenske dejavnosti. Pred njima sta izšli še leta 1962 Pribačev Bronasti tolkač in 82 Košakovi Soneti iskanja.
Počit-.iška kolonija v Mt. Elizi je lepo uspela: družinskega tedna se je udeležilo 60 oseb, drugi teden je privabil nad 30 deklet, enako kot zadnji teden fantov.
Novo Berilo slovenskega slovstva je izšlo januarja in je predvsem namenjeno študentom slovenščine v višjih letnikih na gimnazijah, ki uči o naš jezik kot uradni šolski predmet. Dosedaj so uporabljali knijge iz Slovenije, Trsta in ZDA, to prvo sestavljeno v Avstraliji je priredila univ. prof Aleksandra .Cfefer'n, ki je zaslužna za vpeljavo slovenščine v avstralski šolski sistem.
OBVESTILA
SOBOTA, 9. marca:
študijski dan za vse učiteljstvo in profesorje slovenskih šol ob 9. uri na Pristavi v Castelarju.
NEDELJA, 10. marca:
Začetek slov. osnovnih šol v Slovenski hiši ob 16. Na sporedu sv. maša in pravljična igra „Sneguljčica“, v_ priredbi Prešernove šole iz Castelarja in v režiji Miha Gaserja.
PETEK, 15. marca:
Igra „Namišljeni bolnik“ v Slovenski hiši ob 21. uri.
SOBOTA, 16. marca:
Seja profesorskega zbora Slovenskega srednješolskega tečaja ob 9. uri. Popoldan ob 14.30 popravni izpiti, nato sprejemni izpiti in vpisovanje. Ob 18 začetna maša.
Igra „Namišljeni bolnik“ v Slovenski hiši ob 21.
NEDELJA, 17. marca:
25. velika tombola v Slomškovem domu v Ramos Mejia.
SREDA, 20. marca:
Liga Žena-mati v San Martinu: sestanek ob 18.30.
PETEK, 22. marca: 1
Igra „Namišljeni bolnik“ v Slovenski hiši ob 21.
SOBOTA, 23. marca:
Igra „Namišljeni bolnik“ v Slovenski hiši ob 21.
V Hladnikovem domu v Slovengki vasi klavirski koncert Andreja Jana ob 20. uri.
NEDELJA, 24. marca:
Tombola v Slov. domu v Carapacha-yu.
Prispevajte v tiskovni skladi
XXXVIII. radiai letni občni zbor društva ZED INI EX A SLOVENIJA
Upravni Svet društva ZEDINJENA SLOVENIJA sklicuje XXXVIII. redni letni občni zbor v nedeljo 31. marca 1985. ob 9,30 uri v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
DNEVNI RE, D:
1	— Izvolitev dveh cverovateljev zapisnika in dveh prešteva-
teljev glasov.
2	— čitanje in odobritev zapir^ka zadnjega občnega zbora.
3	— Poročila upravnega sveta 'in nadzornega odbora ter skle-
panje o njih.
4	— Volitve upravnega sveta, nadzornega odbora in častnega
razsodišča,
6 ■— Slučajnosti,
Bo določilu 16.. člena društvenih pravil bo občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi eno uro pozneje, kot je1 sklican.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci ter starši in otroci. Pooblaščence morejo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Velikega Buenos Airesa ali jih ovira bolezen ali službena zaposlitev. Pooblaščenci se morajo izkazati s pismenim pooblastilom.
Pred občnim zborom l?o v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša za Vse pokojne člane Zedinjene Slovenije.

Igra „Namišljeni bolnik“ v Slovenski hiši ob 17.
Redni občni zbor društva Slovenska
vas ob 16. uri v Hladnikovem domu.
SOBOTA, 30. marca:
V	Slomškovem domu v Ramos Meji-ji ob 20.30 letni občni zbor Kreditne zadruge SLOGA.
Pričetek srednješolskega tečaja oh 15. uri.
NEDELJA 31. marca:
V	zavetišču dr. Gregorija Rožmana ob 11.80 blagoslov oljk in butaric, sv. malša nato skupno kosilo.
Občni zbor Društva Zedinjena Slovenija ob 9.30' v Slovenski hiši.
V	Slovenskem domu v Carapachayii
bo v nedeljo 10. marca skupno
DRUŽINSKO KOSILO
V nedeljo, 24. marca, pa ho TOMBOLA
Glavni dobitek TV znamke ITT DREAN 20”. V slučaju slabega vremena bo v nedeljo, 31. marca.
DRUŠTVENI OGLASNIK
SEJA UPRAVNEGA SVETA ZEDINJENE SLOVENIJE bo 8. marca ob 20. uri v društvenih prostorih.
MEDORGANIZ ACIJ SOO SVET pa ima sejo 15. marca ob 20. uri na slovenski Pristavi v Castelarju.
Slovensko gledališče Buenos Aires
Moliere
NAMIŠLJENI BOLNIK
Predstave v mesecu marcu:
petek 15. ob 21 sobota 16. ob 21 petek 22. ob 21 sobota 28. ob 21 nedelja 24. ob 17
Začetek točno ob napovedani uri.
Ob vhodu v dvorano slikarska razstava Andreje in Marjete Dolinar.
:	ZAVAROVANJE	VSEH VRST	S
s	:
M in PL LOBODA
j	:
S	Sarmiento 385	-	1. nadstr. - pis. 10	:
5	Buenos Aires	-	TeL 312-2127	Š
S	"
vsak dan od 11 do 18.30 ■	■
JAVNI NOTAR
FRANCISCO BAUL CASCANTE
Escribano Publico
CANGALLO 1642 BUENOS AIRES PRITL. PISARNA 2 Tel. 35-8827
Že so v predprodaji tablice za tombolo v korist SLOMŠKOVEGA DOMA.
5*2
Za 5 tablic, kupljenih v predprodaji, prejmete dve brezplačno.
Glavni dobitki so:
• Barvni televizor DREAN 20” • Kolo • Čistilec
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMIN ISTR AC ION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9503
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml.
Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, _ dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 299831	
Q Turboventilator • Sokovnik, itd.
Prireditev bo v NEDELJO,
17.	MARCA, o b 16. u r i na prijetnem vrtu SLOMŠKOVEGA DOtMA.
Vsi lepo vabljeni
Poravnajte naročnino!
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985:
Za Argentino §a 3509, pri pošiljanju po pošti $a 4000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Slovenski srednješolski tečaj j
RAVNATELJA MARKA BAJUKA
sporoča vsem dijakom, da bodo v soboto, 16. marca
•	ob 14.30 popravni izpiti (edini rok)
•	ob 15,30 sprejemni izpiti za 1. razred
•	ob 16.00 vpisovanje v vse razrede
•	ob 18.30 začetna sv. maša.
Profesorski zbor bo imel isti dan ob 9. zjutraj začetno sejo.
Sprejemni izpiti za 1. razred: branje in narek. Za vpis v višje razrede je poleg spričevala in potrdilo o vpisu v argentinske šole še počitniška na.loiga, to' je spis „Ob 40-letnici begunstva“. — Začetek rednega pouka bo v soboto, 30. marca, ob 15. uri.
t
Prijateljem, znancem in sorodnikom sporočamo, da je 23. II. v {’"'"’ovini umrla naša dragai^■>
Mimica Dolinar
iSestri naši dragi naj Bog povrne za vso ljubezen do nas in za vso dobroto do bližnjih.
Na zadnjo pot so jo spremili 27. II. in položili k večnemu počitku v družinsko grobnico pri sv. Križu.
V globoki žalosti:
Sin Klemen; brat Lojze, sestra Zinka, nečakinja Andrejka z družino, nečak Franci z družino, nečakinja Marjetka, sestrična Naca z družino, sestrična s. Auguština in ostali sorodniki.
Buenos Aires — Ljubljana	23. II. 1985.


Marja Rodziewiczowna
(32)
HRAST
(DEWAJTIS)
Vstala je od okna in odšla v svojo spalnico.
Marko je dela! kar naprej. Kakor * nekdaj oče, tako je on zdaj zbiral listine, načrte, gospodarske pogodbe in končal račune in pobotnice. Težko in utrudljivo delo je bilo zanj okrepčilo. Zjutraj odda kopico teh papirjev lastnici, sam pa vzame puško in Margasa in pojde, kakor je prišel, čez Dewajtis v Sandwi-le. Končala se je služba, hvala Bogu, končala.
Pošv/ice so mu, vzele leto dela in še nevesto. Ljudje pa so še vedno govorili, da je tat.
Še nekoliko ur! Zbral je papirje in jih zložil v sveženj. V zaboj je položil nekaj obleke, pregledal puško, poboža) ležečega psa in ugasil luč.
.. Na vrhovih dreves se je svetlikala jutranja zarja...
Ko se je Irenka Orwidova zbudila, je bilo blizu poldne. Za trenutek ni vedela, kje je. Bila je v spalnici svojih pradedov, ki je bila obsežna in temna od gobelinovih senc. Nad oknom so lipe iz vrta gledale v sobo. Gospodična Irena se je udobno stegnila v postelji in pozvonila.
Hišna je prišla tiho po prstih. Bila je vnukinja starega Filemona. Dala je gospodinji drobno knjižico. Ta jo je odprla in se radostno nasmehnila. Bili so nemško-pcljski pogovori.
(S pomočjo te knjižice se je kolikor toliko mogla sporazumeti. Zvedela je, da se služkinja imenuje Justa, da je danes lepo. da je Marko že davno prišel, da govori s tujim gospodom, da ji je on dal to knjižico.
Bistroumen domislek! Tudi vloga tolmača se mu je že sprotivila.
Medtem sta se gospoda v salonu pogovarjala: Marko je prav pazljivo poslušal Marwitza, ki je načrtno pripovedoval zgodbo svojo in Irenino.
„Moj oče je imel v svoji mladosti v poidi vjem kraju farmo. Kupčeval je z govedom in živalskimi kožami. Oženil se je z edino hčerko sosednjega naselni-ka. Razen mene je imel še dva sina. Ko sem se jaz rodil, je bil naš kraj ves spremenjen. Pragozdi so padli pod sekiro. Indijanci so- se umaknili, po bliskovito so rasla mesta in tovarne. Našli so rudnike železa in cinka, zemlja pa je dala obilen pridelek. Okoli'naše farme je raslo mesto. Imenovali so ga Drake-city, po priimku materinega o-četa. Spominjam se še tistih dni, ko je bila eha prodajalna, ena cerkev in ena šola. Sedaj šteje mesto šestdeset tisoč prebivalcev, deset šol petnajst tovarn in veliko skladišč. Prešlo je šele dvajset let; za deset let dohiti Filadelfijo.“
Američan je nekoliko prenehal in ponosno gledal na poslušalca.
„Ne bodo vam pustili rasti!“ je rekel Marko.
„Moj oče je videl veliko bodočnost te naselbine. Spočetka je kupil za majhno ceno obsežno zemljo, jo polovico razprodal in pri tem veliko zaslužil. Najstarejšemu bratu je kupil več sto njiv z žilo cinka. Srednji ni hotel delati doma in je šel k mornarjem. Meni je ostalo vse tehnično delo in kapital. Ustanovil sem tovarno za bombaževino. Oče je ostal na farmi, mati mi je umrla — takoj po mojem rojstvu. To je naša zgodovina!“
„In gospodična Orwidova ?“ je vprašal Marko.
„O to je pa stara povest! Dvanajst let sem imel .takrat, ko je prišel na plantažo mož, ki je prosil dela in kruha; bil je ves sestradan, raztrgan in utrujen. S seboj je imel štiriletno dekletce, ki je bilo komaj živo od truda in gladu. Prišla sta od zahoda in dolgo stala, pred našimi vrati, kajti nihče ni verjel, da bi bil ta sposoben za kako delo na polju. Naposled ga je sprejel moj oče in se ga usmilil samo zaradi otroka, kajti otroke je imel zelo rad.
Ta mož se je uyrstil k delu med črnce in kitajske delavce. Delal je tiho in pokorno, kolikor je imel pač moči v telesu. Teh pa je bilo zelo malo.
Zaradi velikega dela so popolnoma pozabili nanj. Stanoval je z otrokom v bajtici na plantaži...“
V tem trenutku se je čez ..Markove rame tiho naslonila gospodična Orwidova, položila Marwitzu roko na usta in rekla:
„Drugo dokončam jaz. Ti bi preveč zamolčal.“
Sedla je med nju in govorila z ginjenim glasom:
„Ta revni delavec je bival v bajtici, se slabo hranil, hodil v cunjah, zbiral groše in jih skrival v luknji na steni. Otroka je učil moliti v neznanem jeziku in se tolažil s sklepom, da pojde daleč na vzhod, *čez morje do rojstnega kraja, ki je čakal nanj. Govoril je, da je njegov kraj lep, da ima svoje posestvo in starega dobrega prijatelja. Otrok si je vse to dobro zapomnil. Dve leti je delal. Nekdaj pa je segel z roko v luknjo po denarju in ni našel ničesar. Nekdo ga je izvohal in okradel reveža v njegovi odsotnosti. Bil je neki Kitajec s plantaže.
Potem je mož izgubil zavest. Mera zaupanja se je prevrnila: ni hotel več delati, na otroka je zrl s steklenimi očmi in zajokal.
Nekoliko tednov je ležal v bajtici; otrok je bil lačen, on je pil le vodo in molil. Oba bi umrla, če bi ne bilo gospoda Marwitza in tukajle Clarka. Ta je slučajno pogledal v bajtico in sporočil očetu. Vzeli so bolnika v gospodarjev dom, jima postregli in privedli tudi zdravnika. In niso bili skopi z oskrbo. Pa ni bilo več kaj ohraniti. Življenje se je izčrpalo kakor stenj brez olja. Nekoliko dni potem je umrl. Pred smrtjo je iz nedrij privlekel zvitek papirjev in ščepec sivega peska. Otroku je izročil zlat medaljon, odlomek prstana in mu naložil, naj gre, ko doraste, na Vzhod čez morje do ljubljene rojstne zemlje. Z gospodom Marwitzem se je še pogovoril in mu oddal siroto in papirje. Ko je umrl, ga je pokopal duhovnik in mu vrgel oni pesek v grob.“
Glas ji je trepetal. Umolknila je za trenutek, se ozrla skozi okno ter si grizla ustnice, med katere je sdlil jok.
Marko ni spustil oči z njenega obraza. Globoko v srce mu je segla ta povest.
„Nesrečnež ni prišel na lastno zemljo, ampak le ščepec žmujdske zemlje ,mu je bil vržen na krsto. Otrok pa je ostal brez ljube mamice, daleč in je jokal...“
Zamišljeni orjak je začutil v srcu tiho bol, ki mu je bila neznana, .ki je stopila že na obraz in ga pordečila. Ganjen je povesil glavo.
Clarke pa je prekrižal roke na prsih in se zazibal na stolu. S svojim značajem je privedel oba do ravnovesja.
„Vseh teh nesreč bi ne bilo, ko bi bila na naši farmi žena, kakor si bila ti, Iry !“
Irenka se je prebudila iz misli in zmajala z glavo.
„Nihče ne ozdravi nesreče in boli, ki objeda dušo, Clarke! Veliko je moj oče zgubil v življenju in daleč mu je bilo do rodne zemlje. Strašna je bila ta usoda zanj. Tisoči so ležali v Poswicah, ,a pokopan je bil le iz usmiljenja gospoda Marwitza. Z istim usmiljenjem sem bila vzgojena tudi jaz.“
„Samo fraze govoriš, Iry!“ jo je prestregel Američan. „Konec povesti pa prepusti meni. Pri nas doma, gospod Czertwan, ni bilo hčerke. Oče se ni mogel z nikomer poveseliti, jaz pa nisem imel tovariša, da bi se igral z njim. Naš tihi dom se je razveselil in ves oživel, ki so ti prišla.“