m w*
21. generalna skupščina Svetovne federacije vojnih veteranov,
BordeaUX:	Resolucija št. 5
50. obletnica konca druge svetovne vojne
21. generalna skupščina:
1.	z namenom, da bi na predvečer 50. obletnice konca druge svetovne vojne izkazali dolžno spoštovanje in hvaležnost žrtvam, ki so trpele za zmago načel miru, temeljnih svoboščin in demokracije;
2.	poudarjajoč dejstvo, da so združenja - člani Svetovne federacije veteranov vedno delovala za pomiritev in razumevanje med narodi, katerih pripadniki so se borili na nasprotnih straneh med drugo svetovno vojno;
3.	zaskrbljeni, ker so bile po koncu hladne vojne in razdeljenosti sveta na bloke v nekaterih državah v tranziciji in nekaterih novonastalih državah odvzeti ali spremenjeni položaj, pravice ter moralna in človeška nedotakljivost udeležencev odpora proti nacizmu in fašizmu;
4.	obžalujoč in obsojajoč pojave rasizma, antisemitizma in ksenofobije ter gesel in simbolov nacizma ter fašizma kakor tudi poskuse prevrednotenja zgodovine z opravičevanjem fašizma, nacizma in kolaboracije ter blatenje simbolov odpora in rušenje, odstranjevanje ter onečaščanje spomenikov vojnim veteranom, ki so med drugo svetovno vojno dali svoja življenja za svobodo, mednarodno sporazumevanje in sodelovanje;
5.	pozivajoč vlade in druge pristojne oblasti v državah, kjer se to pojavlja, naj omenjena stanja uvidijo in storijo vse, kar je v njihovih močeh za njihovo uskladitev s splošnimi standardi in vrednotami, ki so osnova dejavnosti Združenih narodov in njihove Temeljne listine;
6.	izražajoč podporo vsem oblikam zaznamovanj, ki so jih posamezne veteranske organizacije in države opravile ali jih načrtujejo ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne;
7.	predlaga Generalni skupščini Združenih narodov, naj leta 1995 ob proslavljanju zmage nad fašizmom in nacizmom sprejme dokument o trajnih vrednotah odpora proti fašizmu in nacizmu ter o dostojanstvu njegovih udeležencev med drugo svetovno vojno.
IN
VENDAR
SE
VRTI...
Če je pravi tandem seveda. Pogovor s Stanetom Kušarjem, predsednikom SKEI v Rogu se suče okoli plač, ki jih še ni in ki bodo, ko bodo, premajhne. Tudi zaradi propadle sindikalne akcije »Kupuj slovensko«.
stran 6
Z NOVIM KAZENSKIM ZAKONIKOM PROTI
KRŠILCEM DELAVSKIH PRAVIC
Za nepridiprave, ki teptajo delavske pravice, tudi do leto zapora. Ce drug ne, bo državne organe k ukrepanju prisilil Območni odbor sindikata gradbenih dejavnosti v Podravju.
stran 5
časopis slovenskih delavcev
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4, Ljubljana
Ljubljana, 5. januaija 1995, št. 1, letnik 54, cena 180 SIT
Ladislav Kaluža, predsednik svobodnih sindikatov s celjskega območja:
»Programi vseh resnih sindikatov so si zelo podobni, pogosto so celo enaki. Sindikalni pluralizem pri nas je torej le boj med boljšimi in slabšimi kadri, ne glede na interese članstva. V sindikalni pluralizem pa na žalost vlečemo tudi strankarsko politiko in zato za delavce ni dober!«
Več v intervjuju na 3. -..-..mit fi"'vcionar-
- - -v v. :>f
LUKNJA V POKOJNINSKI
BLAGAJNI
Lanski 2,6-milijardni primanjkljaj preti, da se bo povečal v 16,4 milijarde tolarjev izgube. Nič hudega, saj država Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje že zdaj dolguje 20,4 milijarde tolarjev.
V koga za vraga, če ne v državo, pa bi zaupali, da svoje dolgove poravnava pravočasno, pošteno in z obrestmi?!
stran 18
strani 19 in 20



V >1

5. januarja 1995
DRUGAPLAT
Piše: Ciril Brajer
Priučeni
poslanci
V prazničnih dneh si človek vzame nekaj več časa tudi za stvari, ki jih sicer pušča ob strani. Televizija je že med njimi. Več kot običajno pa je nisem gledal zgolj zaradi preobilo časa, saj bi iz rokava lahko stresel vsaj nekaj deset tega časa vrednejših reči, kot je katedrala slovenskega duha.
K televiziji me je pravzaprav vlekli' radovednost, kako bo na to velikansko in inertno msu	c.
vrnitev Žarka Petana. In je, pa še kako! iu na videz nepremakljivi velikan je odreagiral v trenutku. Vsi aplavzi javnosti zaradi ukinitve dnevnika na drugem programu in Žarišča (torej politike, s katero nas že prav neokusno posiljujejo) so izzveneli v prazno. S staro-novim direktorjem se politika očitno vrača na ekrane.
Kako in kakšna se nam obeta, je še najbolj nazorno pokazal Janko Tedeško v svojem letnem pregledu slovenskih dogodkov. Če bi ga ne poznal po glasu, bi stavil, da mi govori Janez Janša. Zarote so se kar vrstile, udbomafija in organizacija sta prežali iz vsakega stavka, bivši režim z nakradenim neprecenljivim premoženjem Je stegoval svoje kremplje po mladi demokraciji ... Če je že Petanova vrnitev povzročila oziroma omogočila novo politizacijo televizije, se človek upravičeno zgrozi, kaj bo šele prineslo njegovo delovanje. Tile televizijci imajo res srečo, da so Slovenci tako pokorni in disciplinirano plačujejo naročnino za strankarsko obarvani agitprop.
Janko Tedeško je vodil tudi pogovor s tremi primorskimi poslanci v državnem zboru. No, za to bedo pa ni bil kriv ne voditelj ne Žarko Petan ne politično služab-ništvo televizije. Vse zasluge gredo kar poslancem samim.
Borut Pahor je sicer skušal reševati čast parlamenta in kar nekajkrat ponovil, da privilegiji niso združljivi s poslanskim poslanstvom. Ušla mu je celo heretična misel, da bi kazalo ob profesionalni, pošteno plačani državni upravi spet uvesti neplačane poslance.
Miroslav Geržina in Jadranka Šturm Kocijan pa sta osupljivo neprepričljivo odgovarjala na očitke gledalcev o poslanskih privilegijih. Krščanski demokrat Geržina je še posebej zablestel s svojim tarnanjem, kako odgovorno, naporno in zahtevno je poslansko delo. Siromak je moral enkrat na pot celo med sneženjem. Le pomislite!!!
In da bi bil za takšno tlako preplačan?! Dajte no mir! Saj bi se tudi delovodja ne strinjal, če bi priučeni delavec zaslužil toliko kot on. Ob tej primerjavi si je takoj skočil v besedo in ugotovil, da imajo direktorji pa čisto zares nesramno previsoke plače.
Potem je prišel vrhunec sprenevedavosti. Geržini so se zasmilili delavci, ki šo res ubogi. Enostavno ne razume, zakaj sindikati ne pridejo s predlogom, da bi delavci morali dobiti takšno »osnovno plačo, s katero bi lahko dostojno preživeli sebe in svoje družine«.
Poslancu s takšnim poznavanjem sindikatov in njihovih prizadevanj bi res ne zmanjšal plače. Vzel bi mu jo.
Zveza Svobodnih Sindikatov W Slovenije
Bojevnik
Prosim za objavo tega pisma kot odmev na članek, objavljen v DE 15. 12. 1994.
Prebrala sem sestavek novinarke Bože Gloda pod naslovom Bojevnik, v katerem poje slavo g. Sisingerju, ki se je velik del svo-
jega življenja vedno boril za nekaj (citat). Sprašujem se, kaj je tisto nekaj. Kako širok pogled ima kot poslanec? Ali vidi samo sebe in svoje interese ali mu je poznana tudi širša situacija v državi, saj bi se moral kot državni poslanec, truditi za pregled nad celotno sliko vse populacije in s tega zornega kota potem vplivati na odločitve.
Nikakor nisem proti temu, da upokojenci dobijo delež, ki jim gre in so si ga zaslužili. Vedeti pa je treba, koliko zaslužijo in kako živijo delavci. Povprečje plač v Slo-
Predsednik vlade za novo
leto
Spoštovane državljanke, državljani,
ko se ob novem letu skupaj oziramo nazaj in gledamo naprej, me veseli, da lahko med nami razpoznavam precej spodbudnega razpoloženja, saj je splošna bilanca minulega leta po vaših ocenah glede marsičesa ugodna. Tudi vaša pričakovanja za prihajajoče leto so sicer trezna, razsodna, a optimistično naravnana. To se mi zdi pomembno zlasti zato, ker so od razpoloženja državljanov v marsičem odvisni prihodnost in celo usoda države, njen gospodarski, socialni, pa tudi znanstveni in kulturni razcvet. Navsezadnje je za vlado, zlasti pa zame kot njenega predsednika, temeljno sozvočje z utripom družbe in s hotenji posameznikov v njej, več kakor nujno.
menedžment, predvsem pa v slovenski tolar. Seveda so prisotne še številne težave, kot npr. nezaposlenost in z njo povezane socialne stiske, pomanjkanje stanovanj, tja do naraščajočega kriminala. S temi pojavi se bomo še naprej in še bolj odločno soočali.
Za Slovenijo, kljub nekaterim alarmantnim glasovom, tudi na mednarodnem področju, ni pravih vzrokov za preplah in defetizem. Nevšečnosti, ki so se nakopičile zadnji čas, predvsem s sosedi, so pravzaprav pričakovane, in so v marsičem posledice zmotnih pričakovanj naših večjih partnerjev, da bodo lahko narekovali naša ravnanja. Procesi vključevanja Slovenije v Evropo in svet namreč nepretrgano tečejo: pristopili smo k Partnerstvu za mir, postali ustanovni član v Svetovni trgovinski organizaciji, tu je še vrsta obetavnih dvostranskih in večstranskih stikov, načrtov in povezav.
Pomembno je, da se Slovenija v ta evropska in svetovna omrežja vključuje in umešča preudarno, brez občutkov manjvrednosti, z zdravo in čvrsto samozavestjo, kar seveda ni noben napuh ali sa-moprecenjevanje. S takim ravnanjem si v Evropi in v svetu dvigujemo ceno.
V splošnem ko ugotavljam spodbudno ozračje, ki vlada med nami, nočem pretiravati s pomembnostjo uspehov, ki smo jih skupaj dosegli na gospodarskem, finančnem, tudi socialnem področju. Seveda bi lahko omenil še druga, bolj specialna, a še kako pomembna področja in dejavnosti. Prav tako nočem podcenjevati nesporazumov, razhajanj, celo protislovij in zelo bolečih sporov, s katerimi smo se srečevali vse leto in so se proti koncu leta deloma celo zaostrili. Ti spori pričajo o posebni dinamiki, ki jo doživlja naša družba, o številnih možnostih, med katerimi smo se prisiljeni odločati, čeprav se večkrat naravnost izključujejo; o sicer premišljenih, a velikokrat vendarle tveganih potezah, ki jih moramo povleči v prizadevanju, da bi nam, predvsem dolgoročno, prinesle čim manj škode in čim večjo korist. Taka je usoda sleherne politike, ki je že po naravi ujeta v večno protislovnost.
In ne nazadnje: v novo leto stopamo z novo lokalno samoupravo, ki jo sicer čakajo še mnoge preizkušnje, izzivi in ustrezne izboljšave, a jo je vendarle mogoče že takoj izrabiti za to, da se bodo želje, potrebe, interesi in pobude državljanov uveljavljali in uresni-
srednejših okoljih posameznikov in tako dopolnjevali potrebe in interese, ki jih skušamo uveljavljati in uresničevati v okvirih države. Prav v volji po aktivnem sodelovanju državljanov, v njihovi stalni in vztrajni pobudi na vseh področjih in na vseh ravneh, vidim največji obet za našo državo. Dejavnost državljank in državljanov razumem kot nadgradnjo tistega temeljnega zgodovinskega soglasja, na podlagi katerega smo si izbojevali samostojnost. Z njim si bomo v manj napetih razmerah lahko tudi v prihodnje sami ustvarjali tako politično in družbeno ozračje ter kulturo, v kateri se bomo počutili prijetno, domače in varno.
Nikomur ne bi koristilo, če bi skušali kakor koli potvarjati resničnost. Zato navajam le nekaj ugotovitev, ki skušajo biti kar se da objektivne: na gospodarskem in finančnem področju sta nesporni trend stabilizacija in konsolidacija, rast in razvoj. To potrjujejo kazalci zaupanja v slovensko gospodarstvo, podjetništvo,
Z zaupanjem v vrednote, ki nas vse povezujejo, vam, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, voščim osebno blaginjo, srečo in zdravje v prihodnjem letu.
dr. Janez Drnovšek predsednik Vlade Republike Slovenije
DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH
ZA ČLANE SVETA DELAVCEV V PODJETJIH IN USTANOVAH!
ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE!
•	O DELNIČARSTVU ZAPOSLENIH
•	KAKO DO NOTRANJEGA LASTNIŠTVA
•	KAJ PO NOTRANJEM ODKUPU
•	LASTNIŠKA KULTURA
•	NOVE VLOGE V PODJETJU
•	ZAKAJ IN KAKO BEREMO FINANČNA POROČILA
•	TEMELJNI POJMI O GOSPODARSKIH DRUŽBAH
•	URESNIČEVANJE ZAKONA O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU
Avtorji: mag. ALEKSANDRA KANJUO-MRČELA dipl. oec. NADJA CVEK GREGOR MIKLIČ MILAN UTROŠA
BROŠURO LAHKO NAROČITE NA NASLOV: ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, TELEFON 321-255, 1310-033, FAKS 311-956.
NAROČILNICA
--------------------------------------------^
PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA4, NEPREKLICNO
NAROČAM(O)______IZVOD(OV)
BROŠURE DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH
NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV:__________________
ULICA, POŠTNA ŠT., KRAJ:
IME IN PRIIMEK PODPISNIKA:____________________:___
NAROČENO DNE:_______ _____________________________
ŽIG	PODPIS NAROČNIKA
1.	RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU.
2.	KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU
veniji resnično raste, vendar na račun visokih plač nekaterih, delavske plače pa so zelo nizke in glede na SKP, kjer je izhodišče 35.828,00 SIT bruto s priznano 3,2% eskalacijo, najnižja pokojnina za polno delovno dobo pa znaša toliko neto, vas vprašujem, kdo zastopa v parlamentu delavce, ki se v ničkoliko podjetjih borijo za to izhodišče, pa ga ne dobijo, saj imajo delodajalci možnost znižati plačo še za 10%. Veliko je podjetij, kjer delavci ne dobijo plač oziroma jih dobijo z večmesečno zamudo, da ne govorimo o izkoriščanju delavcev
Igorju Umku, ministru za promet in zveze K Slovenije
Ni meril za poseg v prostor
V	časopisih smo lahko prebrali, da so trase slovenskih avtocest, za katere so že z. '-'-acije, usklajene z zakonov _ -stvu okolja. To je izjavil odgovorni predsednik DARS-a. Prav tako je izjavil, da so pri določanju tras upoštevali pravilo, da bo potekala avtocesta (AC) čim bliže krajev, da bi na ta način »pobrala« čim več lokalnega prometa.
V	Slovenskem ekološkem gibanju - SEG-u menimo, da prva izjava ni resnična, saj lokacije tras ne morejo biti usklajene z zakonom o varstvu okolja, če ni ustreznih podzakonskih aktov. V tem primeru ni meril za poseg v prostor, ki bi jih moral izdelati in objaviti minister za okolje in prostor. Če torej ni teh meril, jih tudi ni moč upoštevati. V drugi izjavi pa gre za problem usklajenosti AC s potrebami Slovenije in Slovencev in z medržavnimi potrebami. Približanje AC krajem bi imelo pravi smisel le takrat, če bi te prometnice služile predvsem za domači, slovenski promet. Ker pa očitno pri določanju tras AC prevladuje njihova tranzitna vloga, je tak kriterij nesprejemljiv in v nasprotju z merilom »čim večje bližine krajem«. Prav bi bilo, če bi trase AC spoštovale oba kriterija.
In da ne bo pomote: Tudi odločitev države, državnega zbora je jasna, saj ima pri gradnji AC prednost povezava vzhod-zahod (Barcelona-Kijev). Ta odločitev pa je sporna, saj državni zbor ni sprejel celovite strategije prometa, niti celovitega programa izgradnje AC, predvsem pa ne nacionalne strategije.
Gospod minister, pričakujemo, da boste odgovornost za delo vašega ministrstva (gre za odgovornost v najširšem smislu) sprejeli kot dejstvo in ustrezno ukrepali - v sodelovanju z organi DARS-a in tudi z organi DZ in z DZ nasploh.
Ekološki pozdrav!
Karel Lipič, generalni tajnik
Slovenskega ekološkega gibanja
Informacija Urada vlade za informiranje
Glede na to, da proračun za leto 1995 še ni bil sprejet, je Vlada Republike Slovenije na seji 22. 12. 1994 sprejela uredbo o začasnem financiranju potreb iz proračuna Republike Slovenije v prvem trimesečju leta 1995. Uredba zagotavlja nemoteno financiranje potreb iz državnega proračuna v prvih treh mesecih prihodnjega leta na podlagi finančnega načrta, ki temelji na državnem proračunu za letošnje leto ter obveznostih, določenih v drugih zakonih. Skupni obseg prihodkov državnega proračuna v prvih treh mesecih prihodnjega leta bo znašal 117,4 mlrd SIT, skupni obseg odhodkov v tem obdobju pa bo 115,9 mlrd SIT; presežek v tem obdobju naj bi znašal 1,5 mlrd SIT.
Ob tem velja poudariti, da se v obdobju začasnega financiranja lahko financirajo le tiste naloge, ki so bile vključene v proračun za letošnje leto, in tiste nove naloge, ki imajo podlago v novosprejetih zakonih ter v proračunu za leto 1994 še niso bile vključene ali pa so bile vanj vključene le deloma. Med te obveznosti sodijo predvsem nove naloge, ki so bile sprejete na osnovi zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, zakona o upravi, predloga zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih
pri zasebnih delodajalcih in o tistih, ki zaposlitev zaman iščejo. Sprašujem bojevnike v državnem zboru, kdaj bodo obravnavali vse ljudi enako. Vsi smo volivci in na lokalnih volitvah so presrečni župani dobili podporo komaj peščice volivcev. Tudi poslancem bo potekel mandat. Se bodo zadovoljili s podporo peščice volilnega telesa in uspešno vladali naprej?
Razmislite, ali niste dobili mandat zato, da boste breme enakomerno delili na vsa pleča, tudi svoja.
Anica Štaba Sevnica
javnih pravobranilcev in zakona o poravnavi obveznosti iz preteklih let do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Vlada se je na tej seji tudi seznanila z informacijo Ministrstva za pravosodje v zvezi z zahtevo obsojencev v KPD Dob pri Mimi po splošni amnestiji. Ob tem je sprejela sklep, da ne podpira pobude obsojencev za pripravo zakona o splošni amnestiji.
Informacija za javnost
Ustanavljanje invalidskih podjetij
Glede na trenutne družbene in gospodarske razmere pri nas se je v zadnjem obdobju v velikem številu podjetij, ki so se znašla v težavah, pojavila težnja po zaposlovanju svojih invalidov v invalidskih podjetjih, ki so zaradi manjše delovne zmožnosti take populacije upravičene do določenih olaj-čav in oprostitev plačila posameznih prispevkov in dajatev. Tako Vlada Republike Slovenije, po predhodnih ogledih razmer, pogojev in možnosti za podelitev statusa, na predlog Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sprejema sklepe o podelitvi statusa invalidskim podjetjem.
Na podlagi zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb in zakona o gospodarskih družbah je bilo od leta 1976 do sedaj v Republiki Sloveniji ustanovljenih 99 invalidskih podjetij, katerim je podelila soglasje Vlada Republike Slovenije, pred tem pa skupnost socialnega varstva Slovenije oz. izvršni svet SRS. V tem obdobju je zaradi neizpolnjevanja pogojev za pridobitev olajšav iz naslova statusa invalidskega podjetja izgubilo status 5 invalidskih podjetij, od tega 3 v letu 1994. Tako je trenutno registriranih 94 invalidskih podjetij (99-5 = 94). Informacije o statusih ali odvzemu se obvezno pošiljajo Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Zavodu invalidskih podjetij Slovenije in Zavodu RS za statistiko.
V	vseh ustanovljenih podjetjih je po zadnjih podatkih zaposlenih približno 5500 delavcev, od katerih je približno 47% invalidnih oseb, ki so pridobile status invalidnosti bodisi po zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ali pa status invalida II. in III. kategorije po zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju.
Vlada Republike Slovenije je v letu 1994 podelila status invalidskega podjetja 35 podjetjem.
V	tem letu je strokovna komisija pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve opravljala tudi nadzor nad izvajanjem določil zakona. Tako je v drugi polovici leta 1994 obiskala 9 invalidskih podjetij in Vlada RS je na predlog komisije trem (3) odvzela status invalidskega podjetja, v enem primeru pa nadzor še ni dokončan.
Nadzor je bil opravljen v tehle podjetjih:
1.	Bodočnost, Maribor
2.	DVZ Ponikve, Videm Dobro-polje
3.	Dom Dva topola, Izola
4.	EMO-San, Celje
5.	Ilirija Vedrog - pralnica in čistilnica, Ljubljana
6.	Igračka Ostržek, Ljubljana
7.	Sovič, Postojna
8.	Solidarnost, Murska Sobota
9.	TVI Grafika, Izola
Status je bil zaradi neizpolnjevanja pogojev odvzet podjetjem Emo-San, Celje, Igračka Ostržek, Ljubljana ter Ilirija Vedrog - pralnica in čistilnica Ljubljana.
Pripravil: Bojan Železnik Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
EE
časopis slovenskih ''j delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 # DE- glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat tel. 313 942 132 61 92 faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik) Franček Kavčič (Sindikati) Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica). Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313 942 131 61 63 • Naročnina' 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 180 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
H	FF! 5. januaija 1995	INTERVJU
SPOPRIJETI SE MORAMO TUDI S SLABIMI MENEDŽERJI
Naš sogovornik Ladislav Kaluža je sekretar Svobodnih sindikatov s celjskega območja, ki štejejo 45 tisoč članov. Članstvo na tem območju se povečuje kljub grdemu prešolanju delavcev v režiji direktorjev in ob asistenci politikov ali prav zaradi tega. Drugi kongres Svobodnih sindikatov je po Kaluževem mnenju zvezo in vanjo povezane sindikate okrepil ter postavil temelje sodobne sindikalne organizacije. Dagmar Šuster pa naj ne misli, da lahko sindikate izrine s pogajanj tako kot lahko naredi s tekmeci na avtomobilskih dirkah.
DE: O vlogi sindikata običajno govorimo zelo na široko. Kako bi vi na kratko opisali današnjo vlogo in smisel sindikalne organizacije?
KALUŽA: »Glavni smisel sindikata je samopomoč. Gre za nekakšno kolektivno zavarovanje za primer kršenja pravic iz dela, izgube delovnega mesta in drugih težav, ki lahko doletijo delavce. Z včlanitvijo v sindikat delavci zaščitijo pravzaprav sami sebe. Notranja organiziranost sindikatov je podrejena takšni vlogi.
Mislim tudi, da se moramo sindikati izpostaviti za delavce, ko gre za odnose s kapitalisti in z državo. Sindikati spadamo v civilno družbo, ki si prizadeva za pravno državo, spoštovanje delovnih razmerij in partnerske odnose med socialnimi partnerji. Sindikati moramo preprečevati neugodne posledice prehoda iz socialistične v kapitalistično ureditev. Vse to je torej vloga sindikatov. Delamo torej danes zato, da jutri delavci ne bi imeli problemov.«
DE: Ali tudi članstvo zaznava takšen smisel svojega vstopanja v sindikate?
KALUŽA: »Zaposleni nas na žalost vidijo in potrebujejo šele takrat, ko zaidejo v težave. Nismo še prišli tako daleč, da bi večina članstva dojela, da delamo vsak dan zato, da bi oni lahko jutri dobili pomoč. Za takšno zaznavanje pa smo krivi sindikalisti sami, ki premalo pojasnjujemo smisel organizacije in cilje našega dela.«
DE: Bi lahko takšno stanje pojasnili tudi s tradicionalno zaprtostjo Slovencev in njihovim pomanjkljivim smislom za druženje?
KALUŽA: »Deloma gre tudi za tradicionalni egoizem Slovencev. Ljudje smo pač takšni, da hočemo takojšnje sadove in tudi zmage. Ljudje ne vedo, da bo spopad s posledicami spreminjanja družbene ureditve trajal več let. Težko je pojasniti, da se srečujemo s problemi, ki so
jih razvite družbe odpravile pred več desetletji.
Zdi se mi, da smo sindikati v Sloveniji že zreli za vstop v Evropo. Naši menedžerji pa tja še ne morejo, ker niso doumeli pomena partnerskih odnosov med socialnimi partnerji.«
DE: Kaj novega je dal nedavni drugi kongres svobodnih sindikatov?
KALUŽA: »Kongres je postavil novi program in novi statut. Obe listini sta temelj modeme sindikalne organizacije po evropskih vzorih. Kongresne listine so sindikate in zvezo postavile na pravo mesto, zdaj je treba le še uresničiti, kar smo zapisali.«
DE: Tudi vi mislite, da je kongres utrdil zvezo in vanjo povezane sindikate?
KALUŽA: »To lahko zapišete mirne duše. Rešili smo vprašanje dvojnega članstva. Dogovorili smo se, da so močni sindikati pogoj za močno Zvezo. Zdaj je jasno, kdo določa in kdo izvršuje politiko. Območja po novem ne bodo več mogla voditi samostojne politike. Kongresne listine so dale območjem vlogo, ki smo jo na našem območju opravljali že od leta 1991.«
DE: Kljub temu, kar ste povedali, je v statutu kar lep kupček kompromisov. Se vam ne zdi, da je v teh kompromisih tudi nevarnost nadaljevanja dela po starih, utečenih tirnicah?
KALUŽA: »O novem programu in načinu dela se nismo dogovorili le na kongresu Zveze, ampak tudi na skupščinah in kongresih sindikatov dejavnosti. V dneh po kongresu smo na našem območju že imeli pogovore z vodstvi treh sindikatov. Ugotovili smo, da imamo enotne poglede o večini vprašanj.«
DE: In kako bo tam, kjer je organiziranost najbolj odstopala od dogovorjenih načel?
KALUŽA: »Mislim, da bo največ težav tam, kjer območna organizacija zveze ni gradila na sindikatih dejavnosti. Težav pa ne bo, če se bodo območja po novem organizirala skladno s potrebami članstva in sindikatov podjetij. Po mojem mnenju je kongres zveze presegel dvo-timost in možno razdvojenost.«
DE: Kot vemo, ste sodelovali tako na pripravah na kongres zveze kot na skupščinah sindikatov dejavnosti. Komu lahko pripišemo zasluge, da se je vse dobro izteklo?
KALUŽA: »Zlasti strpnosti vseh tistih, ki so imeli glavno besedo pri snovanju kongresnih listin. Mislim, da je prevladalo prepričanje, da je probleme treba rešiti tam, kjer nastajajo, in ne na kongresu. Uspeli smo tudi zato, ker je zmagalo spoznanje o razlikah med sindikati, ki se povezujejo v Zvezo, kljub temu da jih družijo isti cilji.«
DE: Slovensko sindikalno gibanje je zelo razdrobljeno, zlasti zaradi sindikalnega pluralizma. Nekateri sindikati dejavnosti so zaradi majhnega števila članov in zbrane članarine lahko samostojni le po nazivu. Ste vi razmišljali o možnosti združevanja takšnih sindikatov?
KALUŽA: »Strinjam se z ugotovitvijo o preveliki razdrobljenosti sindikalnega gibanja. Po kongresu je možno razpravljati tudi o združevanju nekaterih sindikatov ob predpostavki, da sedanji sindikati postanejo notranje oblike organiziranosti novih sindikatov. Treba je vedeti, da noben sindikalni organ ne rešuje nobenih problemov. Probleme rešujejo le zanje zadolženi ljudje.
Zdi pa se mi, da je zdaj čas, da v naše sindikate in zvezo vstopijo tudi nekateri samostojni sindikati. Bolj kot je Zveza utrjena, bolj je vabljiva za druge.«
DE: Ste mislili na kongresne sindikate?
KALUŽA: »Mislim le to, da je zdaj čas, da se
DE: Ali tudi vi mislite, da sindikalni pluralizem ni dober za delavce?
KALUŽA: »Programi vseh resnih sindikatov so si zelo podobni, pogosto celo enaki. Sindikalni pluralizem pri nas je torej le boj med boljšimi in slabšimi kadri, ne glede na interese članstva. V sindikalni pluralizem pa na žalost vlečemo tudi strankarsko politiko in zato ni dober za delavce.«
sproščeno pogovarjamo. Tega procesa pa ne smemo začeti s spiski ljudi, saj vemo, da je dela dovolj za vse. Prednost v pogovorih je bistveno zmanjšanje števila profesionalnih funkcionarjev. Za Zvezo in sindikate dejavnosti delajo v glavnem le profesionalni strokovni delavci. S tem smo zmanjšali tudi možnosti za liderske ambicije posameznikov.«
DE: Na kongresu smo se dogovorili tudi za red pri trošenju sindikalne članarine. Vsi pa vemo, da je človek močan toliko, kolikor ima denarja. Zanima nas, ali smo sposobni uveljaviti red tudi na finančnem področju?
KALUŽA: »Denar, zbran s članarino, zadošča za vse potrebe svobodnih sindikatov, če z njim ravnamo kot skrben gospodar. V preteklosti nismo uporabljali nobenih sankcij proti tistim, ki so kršili dogovorjena načela. Mislim, da bomo morali odslej odsloviti vse tiste, ki ne bodo spoštovali kongresnih listin. Red na finančnem področju moramo ustvarjati vsi, zlasti pa tisti, katerih vpliv je največji. Mislim pa, da so bile nekatere slabosti finančnega poslovanja v preteklosti tudi posledica neoptimalne organiziranosti tako v sindikatih kot na območjih. Prepričan sem, da je urejeno financiranje ena od glavnih nalog po uspelem kongresu.«
DE: V Sloveniji je po naših informacijah le Konfederacija 90 potegnila vso članarino iz
podjetij in jo združila v sindikalnih centralah. Je takšna rešitev, ki je udomačena po sindikalnih centralah po svetu, možna tudi v svobodnih sindikatih?«
KALUŽA: »O tem vprašanju je zelo veliko različnih mnenj. Razlike so tudi med sindikati dejavnosti. Osebno nisem pristaš poseganja v delež članarine, ki ostane sindikatom podjetij. Prepričan pa sem, da je treba pri odločanju o denarju, ki gre iz podjetij, preprečiti vse subjektivne vplive. Najboljše bi bilo, če bi članarina šla avtomatično v kako neodvisno finančno ustanovo, ki bi denar razdelila po naših pravilnikih.«
DE: Imate bogate pogajalske izkušnje. Kaj bi svetovali Dušanu Semoliču, Branetu Mišiču, Gregorju Mikliču in drugim, ki se neuspešno pogajajo z Dagmarjem Šusterjem o novi tarifni prilogi?
KALUŽA: »Prepričan sem, da moji kolegi ne smejo popuščati. Pogajanja pa so lahko uspešna le, če je možen kompromis. Če gospodarska zbornica absolutno vztraja le pri svojih predlogih, ne moremo ravnati sindikalisti drugače kot gospodje z zbornice. Če pa bodo oni upoštevali kakšnega od naših argumentov, lahko tudi mi prisluhnemo njihovim.«
DE: Ste lahko bolj konkretni?
KALUŽA: »Strinjam se s tezo Dagmarja Šusterja o previsoki javni porabi. Sedanje najnižje izhodiščne plače pa delavcem ne omogočajo preživetja in zato so za vse sindikate povsem nesprejemljive. Prepričan sem, da so rezerve, zlasti pri visokih plačah in pri plačah menedžerjev. Večina menedžerjev ne zasluži tega, kar dobi v plačilnih kuvertah. Gospodarska zbornica torej nima moči, da bi disciplinirala svoje člane. Osebno pa nimam nič proti vosokim plačam, le zaslužene naj bodo. Predlagam, da se plače menedžerjev izračunavajo v razmerjih na povprečne in ne na najnižje plače. Razumel bi delodjalce, da hočejo ščititi kapital. Vsi pa vidimo, da si tisti, ki so zgoraj, jemljejo preveč tudi zato, ker stiskajo množico, ki jo imajo pod seboj. Dagmarja Šusterja pa bi rad opozoril, da pogajanja niso avtomobilska dirka, v kateri lahko šibkejšega tekmeca izrine s svojim močnejšim avtom. Prepričan sem, da potrebujemo novo čvrsto delodajalsko organizacijo, v kateri bodo predstavniki novih lastnikov. Takšna organizacija pa bo lahko nastala šele po končanem lastninjenju.«
DE: Nekatere slabosti na delitvenem področju izhajajo po nekatearih mnenjih iz uporabe starih pravilnikov o delitvi OD. Je tudi pri vas tako?
KALUŽA: »Po naših informacijah je takšnih starih modelov vsak dan manj. Sindikati v večjih podjetjih so tudi z našo pomočjo uspeli podpisati podjetniške kolektivne pogodbe. Mislim pa, da se razlike v plačah povečujejo zaradi hitrejšega povečevanja plač v višjih tarifnih razredih. Nekatera podjetja prerazporejajo delavce iz petega v tretji tarifni razred. Takšni primeri se dogajajo zlasti ob notranjih reorganizacijah in zato, da se ustvari čimvečja masa za plače v višjih tarifnih razredih.«
DE: Na kakšen način se lahko sindikati zoperstavimo tem negativnim pojavom?
KALUŽA: »Prava rešitev bo le zakon o kolektivnih pogodbah s sankcijami za krašilce.«
DE: Vodstvo svobodnih sindikatov je pripravilo predlog bistvenega povečanja najnižjih in tudi zajamčenih plač. Pot do novih rešitev bo verjetno zelo dolga. Kako bi lahko sindikati podjetij izboljšali sedanje stanje na tem področju?
KALUŽA: »Sindikati podjetij se bodo morali spoprijeti z direktorji, ki vidijo rezerve le v zniževanju plač, ne znajo pa najti rezerv pri drugih velikih stroških. Direktorje podjetij bo treba prisiliti, da ukinejo najslabše plačana delovna mesta. Preprečiti jim bo treba podpisovanje pogodb s tujci, ki izsiljujejo 80-od-stotne plače. Za takšne rešitve pa se bodo sindikati podjetij morali pogosteje posluževati tudi stavk.«
DE: Ste stavko delavcem v podjetjih že večkrat svetovali? KALUŽA: »Velikokrat sem bil v takšnem položaju. Stavko pa sem svetoval le, če so delavci in sindikat izkoristili vse druge možnosti. Stavka je po mojem mnenju skrajno sredstvo, ki ga uporabimo res takrat, ko nimamo druge poti.«
DE: Albert Vodovnik je pred dnevi dejal, da se žarišče delavskih problemov iz Maribora seli v Celje. Se z njim strinjate?
KALUŽA: »V lanskem letu smo imeli 17 stečajev in več deset stavk. Zaradi načina sanacije bodo delavci Ema ostali brez premoženja. Podobno je tudi v številnih drugih podjetjih. Zlatarna je najavila 137 presežnih delavcev brez pravega sanacijskega programa. Tudi kriza v tekstilni industriji in gradbeništvu še ni končana. Marsikje trdijo, da je delavcev preveč, kljub temu da morajo delati nadure, in to za bedno plačo. Podjetja se še naprej rešujejo z odpuščanjem, ne pa z novimi programi in iskanjem novih trgov. Tudi politika se preveč meša v gospodarstvo.
Zdi se mi, da gre za prešolanje delavcev na zelo grd način. Delavci razbijajo, da bi postali ubogljivi. Zaradi vsega tega so na udaru vsi industrijski centri, torej tudi Celje.«
Franček Kavčič
SPOPAD MED SINDIKATI IN NEREPREZENTATIVNO ZBORNICO
Pogajanja o plačni politiki v letu 1995 so prekinjena, v imenu Gospodarske zbornice Slovenije je Dagmar Šuster pred božičem poslal sindikatom predlog o »zamrznitvi« plač in celotne javne porabe. Gre za separat sporazuma o socialni varnosti, ki naj bi veljal v letošnjem letu. Vsi sindikati so predlog gospodarske zbornice zavrnili. Kot je na zadnji tiskovni kon-
bodni sindikati že pred meseci dali pobudo za bistveno povečanje naj nižjih plač. Problem na tem področju pa je velik tudi zato, ker 17 tisoč delavcev prejema celo manj, kot znaša minimum po kolektivnih pogodbah.
Svobodni sindikati predlagajo (s tem so še nedavno soglašali vsi sindikati), da se izhodiščne plače za prvi tarifni razred povišajo na ko-
vitev splošne stavke slovenskih delavcev, kot so jo svobodni sindikati organizirali 18. marca 1992 v bistveno drugačnih razmerah. Rajko Lesjak je na že omenjeni tiskovni konferenci to tudi napovedal.
Gregor Miklič pa je na tiskovni konferenci opozoril, da so za izplačila odgovorni direktorji in ne sindikalisti. Miklič je ocenil, da je politika
kolektivne pogodbe v večini dejavnosti ne stečejo. Stečejo torej takrat, ko ni več nobenega prostora za pogajanja. Po podatkih ministrstva za delo so partnerji v lanskem letu sklenili 16 novih panožnih KP, devet pa dopolnili. Podatek pomeni, da so številne dejavnosti brez pogodb in da lahko podjetja v najboljšem primeru uporabljajo le tarifno prilogo splošne KP.
Spremembe zakonodaje o notranjem odkupu
Vlada je državnemu zboru poslala predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. Predlog naj bi državni zbor obravnaval po hitrem postopku, torej že prihodnji teden.
Predlagane zakonske spremembe bodo podjetjem omogočile obračun in poravnavo obveznosti do delavcev za razliko med prejetimi plačami in plačami po kolektivnih pogodbah. Spremembe tega zakona pa bodo veljale le za delavce tistih dejavnosti, ki so v kolektivnih pogodbah predvidevale izdajo posebnih listin za manj izplačane plače, ki naj bi bile uporabljene v notranjem odkupu. Gre zlasti za zelo znan 62. člen kolektivne pogodbe za kovinsko in elektroindustrijo ter metalurgijo in za kolektivno pogodbo za gostinstvo.
Spremembe zakona ukinjajo obveznost izvensodne poravnave med podjetji in delavci. Podjetja bodo terjatve svojih delavcev uredila z listinami na podlagi 25 a. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Pri izdaji teh listin pa morajo podjetja upoštevati uredbo o izdajanju potrdil na podlagi neizplačanih plač.
Spremembe zakona govorijo tudi o dobičku, ki ga lahko udeleženci notranjega odkupa uporabijo za odkup delnic v štirih letih po opravljenem lastninskem preoblikovanju. Na dobiček, ki ga bodo udeleženci uporabili za notranji odkup, pravne osebe ne bodo plačale davka. Zakon pa bo podjetjem omogočil, da od Sklada R Slovenije za razvoj dobijo tudi posojilo v višini dobička, ki bo plačan kot kupnina.
Predlagatelji so v spremno besedilo zapisali, da bodo spremembe zakona, ki se nanašajo na notranji odkup, spodbudile dobra podjetja k povečevanju dobička in zniževanju stroškov. Ker se bo zmanjšal tudi odliv gotovine iz dobrih podjetij, se bodo podjetja lahko hitreje razvijala.
Prvi del sprememb zakona je torej ugoden le za delavce dveh sindikatov. Drugi sindikati se bodo morali za razliko do 100-odstotnih plač tolči na sodiščih. Določbe o vlaganju dobička pa so ugodne prav za vse udeležence lastninskih postopkov.
F. K.
Gregor Miklič, Dušan Semolič, Rajko Lesjak in Brane Mišič na tiskovni konferenci ZSSS pred novim letom.
ferenci v lanskem letu povedal Dušan Semolič, so glavni razlog za zavrnitev slabe izkušnje iz leta 1994. Brane Mišič je namreč izračunal, da so v lanskem letu izhodiščne plače po kolektivnih pogodbah kar za 12 odstotkov zaostajale za rastjo življenjskih stroškov.
Predlog gospodarske zbornice, ki bi pomenil zamrznitev višine izhodiščnih plač, je za sindikate nesprejemljiv, zlasti zaradi zamrznitve plač naj-nižjih kategorij delavcev. Vemo, da te plače ne omogočajo preživetja in da so svo-
VAVTOTAPU SO STAVKALI LE EN DAN
Nekaj dni pred novim letom so delavci tovarne težke industrijske konfekcije Avtotap iz Maribora začeli stavkati za novembrske plače. Stavkovni odbor z Danilom Zorkom na čelu je stavko napovedal že pred božičem, kljub temu pa vodstvo podjetja ni uspelo pravočasno zagotoviti sredstev za izplačilo plač. Avtotap je do nedavnega proizvajal veliko cerad, sedežnih prevlek in druge industrijske konfekcije zlasti za mariborski TAM, ki pa je zaradi likvidnostnih težav že nekaj mesecev dokaj nereden plačnik.
Stavkovni odbor in vodstvo podjetja so se že prvega dne stavke uspeli sporazumeti, da do novoletnih praznikov ne bodo več delali. Vodstvo podjetja je delavcem obljubilo, da bodo dobili plače še pred novim letom, lanski regres za dopust pa v prvem kvartalu letošnjega leta. Ker je vodstvo podjetja obljubo izpolnilo, ta teden v Avto-tapu spet normalno delajo.
Osemdeset odstotkov kapitala podjetja Avtotap, ki zaposluje 45 delavcev, je v privatnih rokah. Lastnik preostalih 20 odstotkov podjetja je Sklad Republike Slovenije za razvoj. Kot nam je povedal Stanislav Šajn, sekretar odbora delavcev tekstilne industrije Podravje, se bodo sindikalisti skušali čimprej pogovoriti z vodstvom podjetja in lastniki o prihodnosti tega podjetja. /. K.
smatih 43.700 tolarjev oz. očiščenih 29.000 tolarjev. Po nam znanih podatkih pa bi GZS pristala le na kosmatih 39.200 tolarjev. Razlika ni velika, saj gre le za 4.500 tolarjev, ki pa bi menda po besedah Dagmarja Šusterja demonstrativno vplivali na novo povečanje plač na račun gospodarske substance. Zanimivo je, da je predlog gopodarske zbornice nastal po tem, ko je vlada v proračunskem memorandumu zakoličila triodstotno naraščanje plač v negospodarstvu.
Predlog Gospodarske zbornice Slovenije lahko pomeni vzrok za nov konflikt in pono-
Gospodarske zbornice Slovenije v konfliktu z ravnanjem njenih članic. Plače se namreč ne uravnavajo po željah in izsiljevanjih sindikalistov, ampak po odločitvah ljudi, ki so tudi v vodstvu GZS in ki največji del pogače namenjajo sebi in ljudem iz svoje bližine.
Predlog o zamrznitvi plač v gospodarstvu je le vrh ledene gore, s katerim se soočajo sindikalisti. Vidni predstavniki GZS in združenj si namreč še naprej vztrajno prizadevajo, da bi splošna KP postala nekakšna krovna pogodba. Samo tako si lahko razlagamo pogajanja o panožnih KP, ki do sklenitve splošne
Konflikt med sindikati in gospodarsko zbornico bi lahko sprožil novo intervencijo vlade in državnega zbora. Zdi se, da si nov zamrznitveni zakon želijo zlasti v vodstvu GZS, ker svojih članic ne morejo prepričat: o spoštovanju tega, kar podpiše Dagmar Šuster. V splošni stavki leta 1992 so direktorji večinoma podpirali sindikaliste, ki so svoj gnev usmerili zlasti na vlado. Letos bo drugače. Delavci so marsikje ugotovili, da so direktorji krivi za njihov slab položaj in mizerne plače. Gre torej za direktorje, katerim daje potuho zlasti vodstvo GZ Slovenije.	Napovedana
splošna stavka bi torej lahko pomenila labodji spev za zbornični sistem, ki je skoraj nedotaknjen preživel vse spremembe družbene in gospodarske ureditve.
Nizke plače nekvalificiranih delavcev ne morejo koristiti ne državi in ne delodajalcem. Vsak poskus njihove zamrznitve je obsojen na neuspeh in posledice bodo slejko-prej udarile po povzročiteljih. Med te pa ne moremo šteti sindikatov. Za slednje pa verjamemo, da so tudi zaradi takšnega stališča gospodarske zbornice vedno bolj poenoteni in zmožni tudi enotne akcije.
Ob politiko vodstva gospodarske zbornice se je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela (31. decembra 1994) spotaknil tudi predsednik vlade dr. Ja-
nez Drnovšek. Ugotovil je, da so plače naraščale počasneje kot produktivnost in torej niso ogrozile substance. Tudi številne zamrznitve plač so po njegovem mnenju prinesle več minusov kot plusov. Tudi predsednik vlade je Dagmarju Šusterju očital, da plačno politiko v podjetjih vodijo direktorji in da so plače najhitreje naraščale prav v gospodarstvu. Po Drnovškovem mnenju Dagmar Šuster in delodajalci niso napravili tistega, kar bi morali. Ta del pogovora za Sobotno prilogo dela je dr. Janez Drnovšek zaključil z ugotovitvijo, da v Sloveniji nismo sposobni podpisati dogovora o petodstotnem zmanjševanju javne porabe in plač v letošnjem letu.
Franček Kavčič
BO MEDREGIJSKO SINDIKALNO SODELOVANJE IZBOUŠALO ODNOSE Z ITALIJO?
Medregijski sindikalni svet, ki so ga ustanovile sindikalne organizacije CGIL, CISL, UIL Furlanije-Julijske krajine ter Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, je nedavno v Trstu organiziral posvet o trgu delovne sile, socialni politiki in sindikalnih pravicah. Poleg sindikalistov iz organizacij, vključenih v medregijski sindikalni svet, sta se posveta udeležila tudi častni poslanec Evropskega parlamenta Giorgio Rossetti in predsednik Zveze trgovinskih zbornic FJK Giorgio Tombesi.
Roberto Treu iz CGIL FJK je izpostavil pomen medregijskega sindikalnega sveta, ki je prvi te vrste v Evropi. V Evropi obstaja več kot 20 regijskih svetov, vendar pa samo ta povezuje sindikate države, ki je članica EU, in države, ki še ni članica EU. Poudaril je tudi iskreno prizadevanje italijanskih sindikatov, da bi Slovenija čimprej postala članica EU.
Pomen tega sindikalnega sveta v Evropi, ki vse bolj postaja Evropa lokalnih skupnosti, je izpostavil tudi Boris Mazalin iz Konfederacije sindikatov 90 Slovenije. Dejal je, da njegova ustanovitev pomeni na eni strani priznanje Evropske konfederacije sindikatov slovenskim sindikatom, na drugi pa tudi odgovornost za iskanje rešitev za probleme na področju ekonomskega in socialnega sodelovanja na obeh straneh meje. Še tesnejše sodelovanje bo potrebno tudi zaradi tega, ker imajo člani sindikatov z obeh strani meje iste delodajalce.
Giorgo Rossetti je govoril o dosedanjem ekonomskem in socialnem sodelovanju med Italijo in Slovenijo ter o glavnih točkah asociacijskega sporazuma, ki naj bi ga Slovenija sklenila z EU. Dejal je, da osimski sporazumi zagotavljajo trdnost meja med Italijo in Slovenijo, ob tem pa menil, da bi Repu-
blika Slovenija lahko pokazala več dobre volje za vrnitev tistih nekaj 100 hiš optantom, ki jih je obljubila Italiji že jugoslovanska vlada leta 1983. Izrazil je tudi upanje, da bo Italija dobila novo vlado, ki bi dala pogajanjem in odnosom s Slovenijo nov zagon in drugačno vsebino.
O možnostih gospodarskega sodelovanja med Furlani j o-Juli j sko krajino in Slovenijo je govoril Giorgio Tombesi. Med drugim je menil, da bi se morala Trst in Koper čimprej dogovoriti za tesnejše sodelovanje in pripravljena čakati trenutek, ko se bo odprl trg v Srednji in Vzhodni Evropi. Poudaril je tudi pomen čimprejšnje izgradnje cestnih povezav na slovenski strani. Lucio Gregoretti iz CISL FJK je udeležence posveta seznanil z nekaterimi podatki o zaposlenosti v Furlaniji-Julijski krajini. V njej je po nekaterih ocenah zaposlenih okoli 26.000 tujih delavcev ob okoli 50.000 nezaposlenih delavcih. Za to regijo sta značilna tudi stalno padanje zaposlenosti v industrijski proizvodnji in interes za zaposlovanje nekvalificirane delovne sile. Ponudba in povpraševanje po delovni sili nista zaživela v pravem smislu, ker ni pravega gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Furlanijo-Julij-sko krajino.
Branko Mišič iz ZSSS je predstavil gospodarski in socialni razvoj Republike Slovenije od osamosvojitve naprej s težiščem na trgu dela, socialni politiki in zaposlovanju. Slovenija, ki je premagala gospodarsko krizo, je resen partner, je dejal. Poudaril je, da k pospeševanju razvoja gospodarskega sodelovanja in socialne varnosti lahko veliko prispevajo tudi sindikati obeh držav, seveda na temeljih enakopravnosti in skupnih interesov.
V sklepnem delu posveta je Gregor Miklič iz ZSSS dejal, da mora medregionalno sodelovanje izhajati iz zgodovinskih dejstev večstoletnega bivanja narodov na tem prostoru. Medregionalni sindikalni svet ima za cilj pospeševanje sodelovanja, žalostno pa je, da je ta cilj zelo odvisen od meddržavnih sporazumov. Zato je treba čimprej ustvariti pogoje za medregionalno sodelovanje tako na meddržavni kot na medregionalni ravni. Sodelovanje se ne sme omejiti samo na pretok kapitala, ampak mora vključevati tudi skupne nastope na tretjih trgih, pretok znanja in ukrepe na področju pravne in socialne zaščite delavcev.
Adele Pino iz UIL FJK je na koncu še enkrat poudarila prizadevanja italijanskih sindikatov, da bi Slovenija čimprej sklenila asociacijski sporazum z EU. Cilj Italije in Slovenije bi moral biti tudi zmanjševanje razlik med razvitimi in nerazvitimi področji. Zavzela se je tudi za oblikovanje manjših medsindikalnih skupin, ki naj bi obravnavale posamezne probleme obmejnega sodelovanja in svoje predloge pošiljale vladam obeh držav.
Pavle Vrhovec
TEČE KOLO RAZVOJA V LENARTU NAZAJ?
Nekateri gospodarstveniki in še zlasti lokalni politiki v Lenartu so pred letom dni upali, da bo njihovo gospodarstvo v letu 1994 prebrodilo najtežjo gospodarsko krizo, pa se to žal ni zgodilo. Danes so v tej občini, ki sodi med najmanj razvite v Sloveniji, gospodarske razmere težje kakor kdajkoli doslej. O tem, kako tamkajšnje krizne razmere občutijo delavci in kako se z njimi spoprijemajo, smo se pogovarjali s sekretarjem lenarškega krajevnega sveta pri območni organizaciji ZSSS za Podravje Jožetom Murkom.
»V Lenartu imamo le še 2000 zaposlenih in 1900 brezposelnih delavcev. Če se bodo razmere v gospodarstvu še naprej slabšale, bo še pred pomladjo število brezposelnih in zaposlenih približno enako,« pravi Jože Murko. Tako visoka brezposelnost v osrednjih Slovenskih goricah poraja številne ekonomske in socialne pa tudi moralne probleme. »Število brezposelnih delavcev, ki so izgubili vsako upanje, da bi v doglednem času ponovno našli delo in zaposlitev je čedalje večje. Hkrati je tudi vse več takih menedžerjev in privatnikov, ki stisko ljudi in pomanjkanje dela izkoriščajo.« V Lenartu se širijo delo na črno, delo za hrano, delo za plačilo v natu-ralijah ter druge oblike izkoriščanja delavcev, za katere smo še pred leti mislili, da pri nas ne bodo imele nikoli več domovinske pravice.
Plaz stečajev, ki je Lenart zajel v začetku devetdesetih let, se še ni ustavil. Stečaju Klemosovih družb, Centro-
voda, Cemonta, Agro Matice in drugih podjetij je v lanskem letu sklenil tudi stečaj tovarne konfekcije Caprice, v kateri je bilo zaposlenih 360 delavk in delavcev. »Najtežje pa je, da so stečajni postopki dolgotrajni, zato na ruševinah starih firm le počasi in s težavo rastejo nova podjetja z novimi in tržno zanimivejšimi programi,« pravi Jože Murko. Zato ni pričakovati, da bi se brezposelnost v kratkem bistveno zmanjšala.
V Klemosovi družbi PIO, ki je nekdaj zaposlovala okoli 150 ljudi, je stečajni upravitelj poklical nazaj na delo le okoli 20 delavcev. V družbi PAD pa od nekdanjih 100 delavcev trenutno dela pri stečajnem upravitelju okoli 45 delavcev, ki proizvajajo zlasti rezervne dele za mariborski TAM. Ta pa je tudi sam v veliki krizi.
Proizvodnja v Centrovodu, kjer je bilo še v začetku devetdesetih zaposlenih več kot 180 delavcev, je zastala že pred uvedbo stečajnega postopka. Zato stečajnemu upravitelju ni preostalo drugega, kakor da je v celoti prodal premoženje podjetja skupaj z veliko poslovno stavbo, ki ji domačini zaradi razkošnosti pravijo kar lenarški Smelt. Poslovno zgradbo je na dražbi kupila SKB banka. Ta je nekaj časa prostore dajala v najem, nato pa jih je začela prodajati na kredit pod relativno ugodnimi pogoji. Sedaj je v zgradbi 25 privatnih podjetnikov in obrtnikov, ki zaposlujejo okoli 60 delavcev, ki so bili pri omenjenih delodajalcih povečini zaposleni že pred preselitvijo v nove prostore. Stečajni postopek za Centro-
vod se še ne more končati zlasti zaradi nerešenih lastniških vprašanj. Gre za objekte na motokrosni stezi v Oseku ter za tovarno suhe malte v Džurdževcu na Hrvaškem, v katero je Centrovod vložil okoli dva milijona mark.
V Capriceu v stečaju je v decembru pogodbeno delalo okoli 80 delavk, kako bo za naprej, pa delavke ne vedo. Prav tako ne vedo, kako bodo dobile plačane nadure, ki so jih morale opraviti v decembru. Kakor pravi Jože Murko, se je okoli 30 bivših delavk Capricea zaposlilo v lenarški Tovarni boldemov in plastike,
nekaj se jih je samozaposlilo, nekatere so se kmečko zavarovale, okoli 200 šivilj pa še vedno čaka na novo zaposlitev na zavodu za zaposlovanje.
Še najmanj boleč je bil stečaj podjetja Agro Matica, saj so uspeli vse delavce prezaposliti v hčeri Žito in Sadjarstvo. Tako je brez dela ostal samo direktor.
»Na srečo je v Lenartu še nekaj podjetij, ki dobro poslujejo,« pravi Jože Murko. Omenja zlasti obrat Kristala, obrat Uniorja, Tovarno boldemov in plastike, obrat Peka, Lent-herm in še nakaj manjših podjetij. »Vendar pa so tudi med
uspešnimi podjetji takšna, ki delavce plačujemo po kolektivni pogodbi, prej izjema kot pravilo. Sindikalisti se sicer borimo za spoštovanje kolektivnih pogodb, vendar nam je marsikdaj težko, saj se delavci čedalje bolj bojijo izpostavljati ...
Ob poglabljajoči se krizi v družbenem sektorju gospodarstva pa se v lenarški občini hitreje razvija zasebna podjetništva in obrt. Morda bo to Sčasoma vplivalo na povečanje števila delovnih mest v občini.
»Čim hitreje je treba končati stečajne postopke in privatizirati sedanja družbena
podjetja,« meni Jože Murko. »Dokler ne bosta pri kraju ta dva procesa, se v Lenartu ne moremo nadejati hitrejšega gospodarskega razvoja in izboljšanja sedanjega težkega družbeno-ekonomskega položaja lenarških delavcev.«
Gospodarska kriza se še vedno poglablja tudi v sosednjem Mariboru, na katerega je bilo lenarško gospodarstvo v preteklosti močno navezano. Zdi se, kakor da kolo razvoja v Lenartu teče nazaj namesto naprej. V takšnih razmerah so naloge sindikata še posebej zahtevne. »V teh razmerah se najodločneje borimo za spoštovanje kolektivnih pogodb, za ustrezno plačevanje nadurnega dela in proti zaposlovanju na črno,« pravi Jože Murko.
Tomaž Kšela
Z NOVIM KAZENSKIM ZAKONIKOM PROTI KRŠILCEM DELAVSKIH PRAVIC
Marsikateri menedžer in podjetnik še ne ve, da je 1. januarja letos začel veljati novi kazenski zakonik Slovenije. Sprejel ga je državni zbor, objavljen pa je v 63 številki Uradnega lista Republike Slovenije z dne 13. oktobra 1994. Sekretarka območnega odbora sindikata delavcev gradbenih dejavnosti v Podravju Branka Jurak meni, da če bi menedžerji in podjetniki zanj vedeli, bi verjetno začeli bolj spoštovati temeljne delavske pravice.
Omenjeni zakon v 205. členu določa: »Kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi ali prenehanju delovnega razmerja, o osebnem dohodku in nadomestilih osebnega dohodka, delovnem času, odmoru, počitku, dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega
dela in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« V 207, členu pa je določeno: »Kdor s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem izvrševanje pravic do sodelovanja pri upravljanju ali te pravice zlorabi ali ovira njihovo uresničevanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.«
»Ali nekateri menedžerji tega določila našega novega slovenskega kazenskega zakona ne poznajo ali pa menijo, da zanje ne velja oziroma ne bo veljal,« se sprašuje Branka Jurak. V decembru je pomagala delavcem iz bivšega Cevovoda, Gradbenega podjetja Slovenj Gradec in še iz nekaterih podjetij, ki jim delodajalci kršijo temeljne pravice. Kot smo poročali, bivši delavci Cevovoda niso do-
bili plač že šest mesecev, delavci mariborske enote Gradbenega podjetja Slovenj Gradec pa sedem mesecev.
Očitno nekateri menedžerji brijejo norce iz pravne države in ravnajo po svoje oziroma tako, kakor da pri nas zakonov sploh ne bi imeli. Vendar pa je Branka Jurak odločna. »Območni odbor sindikata delavcev gradbenih dejavnosti v Podravju bo pristojne državne organe prisilil, da bodo ukrepali skladno z novim kazenskim zakonom. Še v tem mesecu bomo podali temeljnemu javnemu tožilcu v Mariboru kazensko ovadbo zoper odgovorne posameznike, ki vedoma niso ravnali po predpisih ter delavce bivšega Cevovoda in GP Slovenj Gradec prikrajšali za njihove temeljne pravice.«
Tomaž Kšela
NE BODITE ČUK, BODITE SOVA
MODROST JE V ZNANJU
Znanja imamo v podjetju Donit Filter veliko. Že 50 let raziskujemo in preizkušamo, razvijamo in dopolnjujemo, izdelujemo in prodajamo filtre za raznovrstna motorna vozila. Tradicijo smo povezali z odločitvijo, da v naši proizvodnji dajemo prednost zanesljivosti in kakovosti. Zato lahko danes brez težav v najbližji trgovini kupite cenejši filter od našega.
Ali smo se odločili modro ali ne, nam lahko povedo milijoni zadovoljnih uporabnikov na vseh celinah. In naši poslovni partnerji, med katerimi so tudi veliki svetovni proizvajalci vozil in strojev, vštevši BMW, Škodo, Citroen, Volvo, Fiat, Volksvva-gen, Renault in Mercedes. Ponosni smo, da več kot 80% naših izdelkov izvažamo, in to predvsem na zahtevne trge.
Vprašanje je, ali boste tudi vi ravnali modro, ko boste filter v motorju zamenjali z našim filtrom. Verjetno bodo olje, zrak in gorivo v vašem motorju čistejši kot prej. Zato tvegate, da se boste redkeje srečevali z vašim najljubšim mehanikom. Ker nimamo nič proti mehanikom, še več, prištevamo jih k svojim dobrim strankam, prepuščamo odločitev vam. Res pa je, da je modro upoštevati znanje.
Tudi domače.
d£)nit filter
KAKOVOST, KI JO KUPUJE SVET Donit Filter, podjetje za proizvodnjo filtrov, Medvode, Slovenija.

mmmmmmmsmmmmmm
Sindikalna lista
Prvi del
januar 1995
SIT
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem)
2.	Kilometrina (od 1. 8. 94 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini
5.	Regres za prehrano
Drugi del
4.341
2.171
1.511
22,00
28.550
1.302
6.273
V	prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov.
V	drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje avgust 94 do oktober '94 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od avgust 94 do oktober ’94 znaša 59.223,00 tolarjev.
1.	Jubilejne nagrade
-za 10 let	29.612,00
- za 20 let	44.417,00
-za 30 let	59.223,00
2.	Nagrada ob upokojitvi	177.669,00
3.	Solidarnostne pomoči	59.223,00
Vir: podatki Zavoda RS za statistiko
Priporočilo!
V Uradnem listu RS št. 62/94 z dne 7. 10. 1994 je objavljena Uredba o spremembi in dopolnitvi uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot dohodek.
Po tej odredbi znašajo dnevnice:
•	za 6 do 8 ur
•	za 8 do 12 ur
•	nad 12 ur
do 1.218,00 SIT do 1.750,00 SIT do 3.500,00 SIT
Vsako izplačilo dnevnic nad zneski iz uredbe ima dvojni učinek, in sicer:
1.	podjetju se ne šteje kot odbitna postavka pri ugotavljanju osnove za davek iz dobička in
2.	posameznim prejemnikom se ta znesek všteva v osnovo za obračun dohodnine.
Ne glede na pravico do dnevnice po kolektivni pogodbi (Sindikalna lista) priporočamo, da se od 22. 10. 1994 izplačujejo dnevnice do višine, ki jo je določila omenjena uredba. Sicer se lahko zgodi, da bo zaradi prekoračitve izplačanih dnevnic delavcev plačal veliko več dohodnine.
Strokovna služba
KAJ DELAJO
ii ip milil Ičifžli firthnrih
■ ie|iuiiilomil umoril____________
TT Sindikat delavcev prometa in zvez
Končno!
Tik pred novoletnimi prazniki so v dejavnosti prometa in zvez podpisali še eno panožno pogodbo - kolektivno pogodbo za cestni potniški promet, ki je končni rezultat 13 sej pogajalskih skupin delodajalcev in delojemalcev. S strani delodajalcev sta jo podpisali Sekcija za cestni potniški promet pri GZS in Sekcija za promet in zveze pri Združenju delodajalcev Slovenije, na strani delojemalcev pa reprezentativna Sindikat delavcev prometa in zvez (ZSSS) in Sindikat cestnega prometa, kot sopodpisnika pa še Sindikat avtobusnega prometa in komunalnih dejavnosti (Neodvisnost-KNSS) in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije.
IN VENDAR SE VRTI!
»Ob novem letu bi vsem svojim sodelavcem zaželel predvsem dobrega zdravja, poslovodnim organom pa več uspeha pri iskanju novih tržišč,« si je zaželel Stane Kušar, predsednik SKEI v Tovarni dvokoles in opreme Rog iz Ljubljane, nato pa pomodroval: »Če bomo zdravi, bomo lahko delali; če bodo našli nova tržišča, bomo bolje prodajali; in naposled - če bi se ta pričakovanja uresničila, bi res lahko dočakali plače najkasneje do 18. v mesecu in v hiši bi bil - mir...«
Takole na prvi pogled bi se zazdelo, da je tale Kušar skromen mož, saj si vendar ni zaželel nič nedosegljivega. »Ampak samo na prvi pogled,« je odvrnil. »Poglejte, danes smo 19. decembra; do konca leta nas čakajo samo še štirje ,šihti’, novembrskih
v zadnjih štirih letih pa se je njihovo število skrčilo na 730. »Odpuščanj ni bilo, da ne bo kakšne pomote; presežke smo reševali z dokupom let ali s predčasnim upokojevanjem, nekateri sodelavci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije pa so
namreč našla dva dediča, nečak in nečakinja, ki sta seveda takoj vložila zahtevek za vrenitev premoženja. Toda ponudila sta le nekaj več kot milijon nemških mark, na kar pa naši seveda niso pristali, saj je objekt vreden najmanj desetkrat
tu prodali kar 40.000! Za Slovenijo pa smo imeli planiranih do 70.000 prodanih koles, vendar...« Vendar pa so prav na domačem tržišču naleteli na hudo konkurenco. »Ne boste verjeli, ampak v Sloveniji je kar 300 uvoznikov, ki so v letu 1994 uvozili skoraj 30.000 koles! V glavnem tajvanskih in kitajskih...«
In se spomnimo na akcijo »Kupujmo slovensko«, ki so jo spomladi zastavili v Svobodnih sindikatih Slovenije.

Stane Kušar, predsednik SKEI v Bogu
plač pa še ni, ker se zaradi odlogov plačil na tovarniški žiro račun še ni nakapljalo dovolj denarja!« Kljub temu pa je mir v hiši, povrtamo naprej. »Že, že, le da v njej živijo apatični ljudje,«, pojasnjuje Kušar, zraven pa pove, da je povprečna bruto plača v Rogu 69.435 tolarjev, najnižja pa 38.061 tolarjev, kar je za 10 odstotkov pod kolektivno pogodbo. »Kako se da s tem denarjem preživeti, pa so najbolj zgovorno dokazale naše delavke: ko smo dobili obvestilo, da je prišlo do zamika izplačila plač, so zajokale...« Med sezono so plače redno izplačevali do 18. v mesecu, kot to zahteva kolektivna pogodba, potem pa so začeli zamujati. »Zato je tudi prišlo do kakšnega divjega štrajka, ki pa so nam bolj škodili kot koristili,« nerad doda, »saj se je moral sindikat znajti v vlogi miritelja. Zato skušamo apelirati na ljudi, naj se potožijo svojim zaupnikom, če že imajo nepremostljive težave, saj smo še vedno našli kakšno rešitev.«
Do leta 1990 je bilo v Rogu zaposlenih 1.200 delavcev,
nas zapustili kar sami,« je opisal eno od teh rešitev. Po sindikalni plati so organizirani še po starem; imajo tri sindikate obratov, ki so na različnih lokacijah, na ravni tovarne pa se združujejo v konferenco SKEI. »Enkrat po novem letu se bomo organizirali v enovit sindikat z desetimi sindikalnimi zaupniki,« načrtuje Kušar. »Pod sabo« ima namreč 583 članov; 40 jih je pri Tomšiču. »Kar v redu sodelujemo,« doda.
Ko smo že pri načrtih, ga povprašamo, do kam so prišli z lastninskim preoblikovanjem tovarne. »Tale zgradba na Trubarjevi, v kateri se pogovarjamo, je prva protipotresna	gradnja
v Ljubljani po rušilnem potresu leta 1895. Zgraditi jo je dal usnjar Pollak, ki pa jo je potem prodal Mogenthaler-jem, eni najbogatejših družin v Ljubljani pred drugo svetovno vojno,« Kušar poseže nazaj v zgodovino, zraven pa doda, da je še njegov ded delal pri njih. »Zdaj se je ta objekt znašel v denacionalizacijskem postopku. V Švici in v Italiji sta se
toliko. Do kdaj bo postopek trajal, vam torej zdaj še ne morem odgovoriti, lahko pa vam povem, da bi poleg .sestave dvokoles’ v Mostah zgradili novo proizvodno halo, če bi za Trubarjevo dobili primerno odškodnino. Kakorkoli že bo, program lastninskega preoblikovanja Roga je že lep čas na agenciji za privatizacijo, mi pa smo svoje certifikate že prinesli v hrambo. Nabralo se jih je dovolj, da bomo po izpeljani privatizaciji ostali večinski lastniki Roga...«
Spodbudno, ni kaj. Vendar, povrtamo, ali bo naložba v Rog donosna ali ne? »Najprej moram poudariti, da smo edina tovarna v Sloveniji, ki izdeluje kolesa, in da imamo 94-odstoten delež izdelanih koles,« odgovarja Kušar, zraven pa pripomni, da preostalo razliko do 100% prispevajo drugi sestavljale!. »V letu 1994 smo izvozili 124.000 koles, v glavnem v Nemčijo in na Nizozemsko, zelo dobro pa smo prodajali tudi na hrvaškem tržišču. Namesto planiranih 18.000 koles smo jih
$
I
8
I
1
|
I
1
i
Zima je za proizvajalce koles sicer mrtva sezona, naročila dedka Mraza je pa seveda bilo treba izpolniti...
»Akcija, ki je sicer neslavno propadla, je pokazala, kako je Slovenija preveč liberalna do uvoza. Namesto da bi zaščitila domače proizvajalce, se je na našem tržišču pojavil cel kup uvoznikov, tudi divjih, ki prodajajo kolesa dvomljive kakovosti, za servise, denimo, pa niti slučajno ne poskrbijo. Drugod po Evropi, denimo v Nemčiji, so se pred takimi taj-vanci ali kitaj ci zaščitili z uvoznimi kvotami. Pri nas pa nič. In zato ne moremo prodajati, kot bi lahko. Za leto 1994 smo imeli načrtovanega za 2,8 mlijarde tolarjev prometa, plan pa smo zaradi vsega tega izpolnili le 85-odstotno. Vidite, tu nastane razlika, ki nas potem tepe. Ker plače pač morajo biti, mora vodstvo najemati kredite in tako se spet znajdemo v začaranem krogu.. •« Zato smo Stanetu Kušarju ob slovesu zaželeli, da bi se mu v novem letu uresničile vse uvodoma izrečene želje, čeprav po vsem povedanem le niso tako lahko dosegljive, kot se je zdelo na prvi po-Siod-	Damjan Križnik
i
1
$
I
i
I
I
8
i
i
8
$
I
1
I
8
i
l
I
:::
$
n
i
i
8
$
I
Kolektivno pogodbo, ki je skupaj s tarifno prilogo sklenjena za dobo enega leta, veljati pa je začela z 20. decembrom 1994, so med drugim podpisali (na sliki z leve proti desni): Jože Gaube (Sindikat delavcev prometa in zvez), Jože Kranjc (Združenje delodajalcev), Jože Osolnik (Sindikat avtobusnega prometa in komunalnih dejavnosti) in Peter Majcen (Konfederacija sindikatov 90). (Foto: Pavle Vrhovec)
!>
M
Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije
DE KANAL -DE - DE KANAL DE KANAL - DE
I
Sindikat Belinke se je pridružil
Republiški odbor KNG je ta teden s samostojnim sindikatom Belinke podpisal pogodbo o pridruženem članstvu in medsebojnem sodelovanju. Predstavniki sindikata Belinke bodo odslej enakopravno sodelovali v organih KNG.
Po pogodbi bo KNG zastopal Belinkin sindikat v kolektivnih pogajanjih in v drugih razmerjih z vlado in delodajalci. Sindikat Belinke pa bo še naprej avtonomno oblikoval svoja stališča in z njimi vplival na politiko in delo KNG.
Po pogodbi bo Belinkin sindikat odvajal KNG 22 odstotkov zbrane članarine. Pogodba, ki sta jo podpisala Janez Justin za KNG in Miro Ložar za sindikat Belinke, je sklenjena za leto 1995 in se bo lahko podaljševala.
F. K.
l
Mahabharata

Peter Brook, največji režiser našega časa, se je s projektom Mahabharata ukvarjal osem let. V gledališče je prenesel epsko pesnitev Mahabharata, ki temelji na koreninah indijske mitologije, religije, zgodovine in miselnosti in ima duhovne sorodnosti z Biblijo, literarno življenjsko silo, primerljivo z Iliado, in ča-
robno moč, značilno za Tisoč in eno noč. To je razprava o vojni, moči in moralnosti.
Osrednja zgodba govori o dolgem boju med dvema vejama kraljeve družine - Pandavas in Kura vas, v glavno pripovedno linijo pa so vtkani nekateri komični in tragični dogodki. Delo je malo znano zahodnemu svetu, toda Brooka je pritegnila življenjskost pripovedovane zgodbe in možnost potovanja v fascinantno civilizacijo, v kateri lahko vidijo sodobni gledalci odsev lastnih čustev, nasprotij in skrivnih sanj. Brook pravi: »Vsa vprašanja, ki nas danes za-
devajo, so dramatizirana v tem delu. Vsa dejstva, ki so bila zasnovana pred skoraj tri tisoč leti, se ne zdijo tako zelo oddaljena. Nasprotno, omogočajo, da so temeljni problemi našega časa še bolj jasno izpostavljeni.«
Od leta 1985 do 1987 je Mahabharata kot gledališka predstava z velikim uspehom potovala po Evropi in leta 1988 po Japonski. Desettisoče gledalcev je o predstavi govorilo le v superlativih. Potem se je začel proces adaptacije deveturne gledališke predstave za ekran. Brook in scenarist Jean-Claude Carriere sta ustvarila šestumo
televizijsko inačico. Prvi del angleške nadaljevanke Mahabharata bo na sporedu v četrtek, 12. t.m. ob 21.10 na TVS 2.
Odrešitev
Film Johna Boormana Odrešitev (Deliverance) je postal pravi kultni film, dobil pa je tudi Os-carja za najboljši film leta. Predstavlja silovito in vsebinsko polno vizijo človeške nehumanosti, ki daje grozljiv, že skoraj apokaliptičen vtis. Če ste ga v kinematografih zamudili, ga nikar ne spreglejte v petek, 13. t.m. ob 23.50 na TVS 1.
1 & 1
1
8
8
$
1
SS
Vlado Kreslin, že precej let med najuspešnejšimi na slovenski glasbeni sceni, glasbi ves predan, pa ne
le njej, pravi:
OD VIŠINE SE Tl LAHKO ZVRTI,	x
IM PADEC JE LAHKO USODEN — >
Ljudje se bojijo kamer, novinarjev, politikov - Če bodo prišle v Prekmurje horde turistov, ne
bo več mirnega kota na Muri - Oče mi je nazorno predočil realnost tega sveta s smrtjo in	y >
službo - Šel sem z bando k direktorju Radia Vurniku, mu dal odpoved, banda pa je zašpilala	-
»Daj mi Micka pejneze nazaj« -Vsi politiki pa res niso svinje	,f *	*■
Tokrat je naš veliki intervju brez politike, strankarskih zdrah, razmerja sil v parlamentu in	P
podstavljanja nog. Za novo leto se spodobi, da je tako, kajti ljudje so že siti manipulacij,
arogance, udinjanja in bleferstva, ki ga je danes pri nas obilo.	„	f
Vlado Kreslin - s poudarkom na e, kajti le tako se sliši po prekmursko - je javni delavec,	JHF/	J
kot smo nekoč rekli. Toda Kreslin je samosvoj delavec, večen popotnik s svojo	V-*	1
pesmijo, s svojimi kolegi in najraje z Beltinško bando. Kdo jih ne pozna, pa kako mirno zvenijo citre, cimbale, bas in zraven še Vladova kitara.
Včasih mirno, včasih poskočno. Vse se nekako zliva v en tok, razpoznaven,	v‘ *.
širok in globok, kot je Mura, in melanholičen in trmast hkrati, kot so ljudje na
spevlen,« pravi. Toda je tudi opazovalec življenja, razčlenjuje ga, hoče se prigrebsti do vzrokov, zakaj se dogaja.. . Pa vendarle se9 sprašuje, kako da ljudje več nočejo pred kamere, navadni ljudje,	^


Milan Samec v svojem razglabljanju o letu 1995 trdi:
ZA NAŠE RAZMERE JE ZNAČILNO BREZGLAVO HLASTANJE ZA OBLASTJO IN ZAPOZNELA PRVOBITNA AKUMULACIJA
Zakaj si ne bi z iskanjem tržišč odrezali delček potice - Nadaljevanje predvolilne kampanje do parlamentarnih volitev je onemogočanje dosegljive ustvarjalnosti in destabiliziranje družbe - Je Italija že vnaprej požegnana za našega tutorja? - Tiste stranke, ki se trkajo na junaške prsi, imajo največ petnajst, deset, pet, tri odstotke volilnega telesa.
»Kako naj se denimo ustvarjalno vključujemo v evropsko gospodarstvo z nestimulativnimi korejsko-tajvanskimi delavskimi plačami, miselnostjo, da so plače le strošek, da je najenostavneje pri njih varčevati (beri pobirati)?«
Naš komentator Martin Ivanič trdi, da izbiranje osebnosti leta in lestvice priljubljenosti razkrivajo deformiranost »vrednot« med Slovenci. Če si zamislimo tak prototip osebnosti leta, tedaj nas nedopovedljivo zanima, kaj bi porekli visoko uvrščeni udeleženci tovrstnih anket. Kako bi v svoji krščanski dobrotljivosti na vprašanja odgovoril nadškof Alojzij Šuštar, kako v svoji socialnodemokratski doslednosti Janez Janša, kako v svoji očetovski dobronamernosti Milan Kučan ali v svoji k socialni harmoničnosti usmerjeni vztrajnosti Janez Drnovšek?
Poti in stranpoti slovenske mednarodne politike in diplomacije
Uspehi v pogajanju z GATT-om - Strankarski fevdi v vladi škodijo - Zmotno mnenje, da je naša zunanja politika nastala šele z osamosvojitvijo, se je maščevalo - Podvajanje Slovencev v Italiji in Avstriji znajo naši nasprotniki izkoriščati
»Srbski akademik Kosta Mihajlovič razlaga mednarodnim pravnikom, da je na eni strani Jugoslavija, na drugi pa republike, ki so se od nje odcepile. Po tej teoriji nimajo nobene pravice do udeležbe pri delitvi skupnega premoženja nekdanje SFRJ.«
}
Korupcija - polža šalo, pol zares!?
Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je v eni Izmed številnih novoletnih Izjav dejal, da je pol za šalo, pol zares predlagal, da bi v vladi ustanovili poseben ministrski resor za boj proti korupciji. Ta naj bi pripadel Slovenski ljudski stranki, ki se menda verbalno najbolj bojuje proti korupciji, ali pa Slovenskim krščanskim demokratom, ki tudi veliko govorijo o korupciji.
Premierovo napol zabavno In napol resno ukvarjanje »z bojem proti korupciji« zahteva najmanj nekaj pojasnil. Predvsem bi moral jasno pojasniti in opredeliti dosedanji odnos vlade do korupcije, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kritikov vlade v Sloveniji hujši problem kot marsikje drugje. Ali z Idejo o posebnem protikorupcijskem ministrstvu dr. Drnovšek priznava, da vlada v preprečevanju korupcije doslej ni bila uspešna, in potrjuje, da ima le-ta pri nas strah zbujajoče razsežnosti? Ali pa morda hoče z ustanovitvijo protikorupcijskega ministrstva pod upravo sedanjih glavnih nosilcev tez o skorumpiranosti v Sloveniji le-te postaviti v položaj, ko bodo morali konkretno, z dokazi, ne samo verbalno dokazovati svojo antikorupcijsko usmeritev?
Seveda korupcija ni niti malo zabavna stvar In Je zato čudno, da predsednik vlade tako neopredeljeno ln v bistvu neresno govori o novem ministrstvu. V čem naj bi bila poglavitna funkcija protikorupcijskega ministrstva ln ali to pomeni, da ministrski predsednik z Idejo o njem izreka nezaupnico vsem tistim ministrstvom, državnim institucijam in vladi v celoti, ki bi se vendar že doslej morali ukvarjati s preprečevanjem korupcije? Ali je sploh mogoče boj proti korupciji zožiti zgolj na en (novi) resor, ne da bi pri tem padali v različna nevarna poenostavljanja in Iluzije?
Medtem ko premier dr. Drnovšek »sanja« o protikorupcijskem ministrstvu, njegova vlada očitno ni sposobna (in pripravljena?), da bi prepričljivo zanikala (ali demantirala) različne očitke, ki letijo nanjo ravno v zvezi z domnevnimi »lumparijami« na različnih državnih področjih in s sistemskimi spremembami, ki naj bi domnevno zmanjšale samostojnost (in učinkovitost) tožilstev. Bo ostalo brez ustreznega odziva vlade tudi najnovejše pisanje Dela, »da je vlada skušala ukiniti mandat nekaterim najbolj učinkovitim posameznikom iz bivše Službe družbenega knjigovodstva in sedanje Agencije za plačilni promet? Generalna direktorica Romana Logar naj bi, po pisanju Dela, s svojimi sodelavci razkrila »zanimive načine tranzicijskega lastninjenja po načelu: danes nimam nič, jutri sem kapitalist. Poleg tega je v nekaterih ministrstvih njena agencija odkrila lumparije ln malomarnosti, kijih plačujejo davkoplačevalci, s čimer se ni strinjala. Logarjeva se je zapletla v polemike ln spopade tudi s finančnim ministrom Mitjo Gasparijem in z guvernerjem Banke Slovenije Arharjem in končno še Javno trdila, daje reorganizacija SDK in njena transformacija na računsko sodišče in agencijo za plačilni promet čista kadrovska lirika v stilu kadri sem, kadri tja, kufre gor, kufre dol, da bi ji zmanjkalo časa za iskanje lastninskih lumparij. To je bilo dovolj, da je ekipa Romane Logar postala objektivno sumljiva in je samo še relativno na položajih. V kadrovsko ekologijo leta 1994 sodi tudi zakon o javnih tožilcih, ki so zdaj vladni kadri in so res tožilci v pravem pomenu besede: kar naprej tožijo, da novi zakon o kazenskem postopku ni v redu, da je nelogičen, zamotan ln dolgotrajen...« Tako Delo. Kaj pa vlada?
Kakšna bo koalicija
Slovenija vstopa v novo leto brez jasnega vedenja o tem, kakšna usoda čaka vladajočo koalicijo. Koalicija, ki je bila vzpostavljena po državnozborskih volitvah pred dvema letoma, Je bila žarek upanja, da se je Slovenija v svoji globalni politiki vendarle opredelila za politiko najširšega možnega skupnega sodelovanja pri reševanju ključnih državnih nalog. Čeprav je nastanke te koalicije že od samega začetka spremljalo nemalo zapletov (kar se, med drugim, kaže tudi v tem, da sploh ne obstaja enotna koalicijska pogodba), je vendarle konkretno pokazala, daje možno (skupno) sodelovanje med Liberalno demokracijo, Slovenskimi krščanskimi demokrati, Združeno Us to socialnih demokratov in Socialdemokratsko stranko Slovenije. Vsi partnerji so - kljub vsem razlikam med njimi in različnim težavam - kar nekaj časa poudarjali, da je »velika koalicija« dobra rešitev. Tudi zato bi bilo treba podrobneje ugotoviti, kaj vse Je v letu 1994 vplivalo, da so se razmere znotraj koalicije tako radikalno zasukale v negativno smer in v ponavljajoče se konflikte. Za zdaj imamo predvsem posamične ocene vzrokov za to, ki Jih dajejo posamezne prizadete in zainteresirane stranke, čeprav bi bilo seveda veliko bolj normalno, da bi vsi koalicijski partnerji (kolikor jih je ostalo) poskušali skupaj (in z enako odgovornostjo pred slovenskim narodom) ugotoviti, kaj blokira in ogroža to kaolicljo.
Nekateri mislijo, da se je rahljanje koalicije začelo s spomladanskim izstopom socialdemokratov iz nje in padcem Janeza Janše kot ministra za obrambo. Drugi vidijo poglavitni vzrok za
to v zahtevi Slovenskih krščanskih demokratov po vzpostavitvi dvostranske vladajoče koalicije med Liberalno demokracijo in njimi, brez Združene liste socialnih demokratov. Prav tako pa ni malo tistih, ki sodijo, da je h krizi koalicije nemalo pripomoglo tudi Drnovškovo taktiziranje in prepočasno opredeljevanje do vprašanj, ki so se pojavljala v zvezi z delovanjem koalicije, pa tudi zaradi podcenjevanja nekaterih tendenc znotraj posameznih koalicijskih strank. Združena lista socialnih demokratov samo sebe proglaša za najbolj »discipliniranega« člana koalicije in hkrati opozarja na pogosto podcenjujoč odnos do nje znotraj te koalicije.
Vse to so vsekakor zadeve, ki bi jih bilo treba v koaliciji drugače obravnavati in razčiščevati kot doslej. Vendar pa ni čutiti, da za to obstaja tudi resnična volja vseh. Predsednik Liberalne demokracije in premier dr. Drnovšek izjavlja, da bi »v tem trenutku« še težko odgovoril na vprašanje, ali se je sedanja koalicija že izpela, kot se je svoj čas Demos, in dodaja, da bo skušal koalicijo obdržati pri življenju, »ker bi bilo koristno, če bi vzdržala še dve leti, do konca mandata, vendar ne za vsako ceno...« Drnovšek ne prikriva, da je prišlo med njim in krščanskimi demokrati do izgube minimalnega zaupanja, do razlik v zunanji politiki, zlasti med Peterletom in njim, hkrati pa poudarja, da spora ni začel on. Vendar tako kot zadeve zdaj tečejo, ni videti, da bi si Drnovšek posebej prizadeval, da bi ravnal s Peterletom ln njegovo stranko »diplomatsko« in ji ponujal kakšen časten izhod iz nastale krize.
Seveda je v takšnih razmerah povsem normalno, da tudi Združena Usta zahteva vzpostavitev sodelovanja v koaliciji na novih osnovah, pri čemer očitno njene kritične opombe ne letijo samo na krščanske demokrate, ampak tudi na Liberalno demokracijo.
Ljudje nočejo prepirov - kaj pa politiki?
V veliki novoletni anketi Dela je 31% vprašanih odgovorilo, da so se jim v preteklem letu prepiri v politiki zdeli nekaj najbolj negativnega. Tudi predsednik republike Milan Kučan jev novoletnem intervjuju za ljubljanski Dnevnik opozoril, da je v Sloveniji dobil domovinsko pravico tip politike, »ki gradi na prepričanju, da je v politiki dovoljeno uporabljati vsa sredstva«, kar pomeni, da se izogibamo vladavini prava, podreditvi zakonom in pravnemu redu. »To je politika, ki ne zna predlagati rešitev in ki streže populističnemu okusu .užaljenih’ in .ponižanih’ s kazanjem na domnevne krivce in s pozivanjem na obračun z njimi...«
Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek si želi, da bi na notranjepolitičnem področju »nekako umirili politično tekmo, te napetosti, ki gredo že predaleč. Tekma seveda mora biti, vendar smo že na meji ali čez mejo nekih normalnih odnosov in pravil igre, ki morajo kljub vsemu veljati tudi v politiki.« Dr. Drnovšek upa, da to ni preveč iluzorno pričakovanje. Nadeja se, »da se je ob vsem tem zamislil še kak vodja kake politične stranke. Sicer bo precej ostro in napeto.«
Kako je razdeljana oblast * v
Ena izmed najpogostejših opozicijskih kritik v preteklem letu seje nanašala na dehtev oblasti. Pri tem je opozicija »vladajočim« očitala, da si čedalje očitneje prUaščajo vse vzvode oblasti
v državi, tudi tiste, pri katerih bi bUo normalno (in nujno) sodelovanje opozicije.
Seveda je zelo pomembno, kako Je razdeljena politična moč, komu pripadajo posamezne državne in druge funkcije. Globalno za to seveda poskrbijo vsakokratne volitve, vendar pa je ob volilnih rezultatih še veliko možnosti, da si stranke na različne načine ln predvsem po dogovoru porazdelijo pozicije in moč. Poglavitni očitek, zaradi katerega je prišlo do lanskih zaostrovanj med Slovenskimi krščanskimi demokrati in Liberalno demokracijo, je bil očitek krščanskih demokratov, da si Liberalna demokracija prilašča preveč vseh pomembnih vzvodov oblasti. Od tod tudi zahteva krščanskih demokratov, naj bi njim pripadlo jeseni izpraznjeno mesto predsednika državnega zbora, ki sicer po nekem poprejšnjem dogovoru znotraj parlamenta pripada Liberalni demokraciji.
Vsekakor je čudno, da doslej ni nihče poskušal prepričljivo odgovoriti na očitke o kopičenju oblasti zgolj pri eni stranki. Prav tako pa bi kazalo ponovno načelno razpravljati o tem, katere pozicije naj bi v parlamentu dodelili »večini« ln »manjšini«.
Ob vzpostavitvi pluralistične demokracije v Sloveniji so že obstajali povsem formalni predlogi, naj bi mesto predsednika parlamenta vsakič pripadlo komu iz strank opozicije (takrat konkretno predstavniku Liberalne demokracije), vendar je to idejo tedaj vladajoča koalicija Demos (v kateri so bili tudi krščanski demokrati in zdaj opozicijska Slovenska ljudska stranka in socialdemokrati) odločno zavrnila in na mesto pred-
sednika parlamenta postavila svojega človeka. Zdaj se očitno tudi Liberalna demokracija ravna po tem načelu, kar bi sicer lahko označili za nenačelno glede na njeno prvotno stališče, hkjati pa nihče ne predlaga, da bi se še enkrat načelno ln ne glede na trenutne strankarske interese pogovarjali o delitvi funkcij. Še več - nikogar niti pretirano ne skrbi ln ne moti, ker tudi med podpredsedniki parlamenta ni niti enega, ki bi predstavljal opozicijo...
Narodni demokrati se jezijo na sodnike
Marjan Vidmar, dosedanji predsednik izvršnega sveta Ljubljane in predsednik Narodnih 1 demokratov je pred novim letom obtožil sodno oblast, da skupaj z ustavnim sodiščem nosi »dobršen del odgovornosti za številne nepravilnosti v slovenski družbi, saj ni opravičila svoje vloge korektiva drugih vej oblasti (zakonodajne in izvršne).«
Slovenec poroča, »da Marjan Vidmar opaža, da ustavno sodišče praviloma deluje v skladu z interesi vladne koalicije, kar kaže bodisi na skrajni cinizem nosilcev sodne oblasti ali pa na popolno politično odvisnost sodstva od izvršne oblasti - takšna monopolizacija oblasti pa bi po njegovem mnenju pomenila začetek konca demokracije.«
Vidmarjev napad na sodstvo pa ni edini primer vse bolj neprikritega mešanja posameznih politikov in političnih strank v delo sodstva, največkrat z vidika strankarskih interesov, čeprav kritiko prikazujejo kot splošno prizadevanje za demokratizacijo sodstva. Tako so pred nedavnim iz Janševe socialdemokratske stranke takorekoč zahtevali, naj višje sodišče ne potrdi obsodbe, ki jo je poslancu te stranke izreklo Temeljno sodišče v Ljubljani. Drastičen primer vmešavanja v samostojnost sodstva je bila grožnja poslanca krščanskih demokratov Rejca sodnikom, naj pazijo, kako obravnavajo predloge lastninskih revizij, če hočejo, da jih bodo v parlamentu ponovno izvolili za sodnike z neomejenim mandatom. Volitve sodnikov v parlamentu so se nasploh prevečkrat spremenile v demonstriranje želje različnih poslancev in različnih politik po »obvladovanju« ln »podrejanju« sodne oblasti.
Narodni demokrati svojih tokratnih obtožb sodstva niso podkrepili s čim otipljivejšlm. Kljub temu pa bi morali pristojni odgovoriti na tisti del obtožb, ki posplošeno govori o tem, »daje bilo na ustavno sodišče naslovljenih veliko opozoril zaradi najrazličnejših nepravilnosti, o katerih navadno ustavno sodišče modro molči ali pa se preprosto pretvarja, da teh nepravilnosti ni.« Odgovor je potreben predvsem tudi zato, ker narodni demokrati menijo, da je ta »najvišji sodni organ s takšnim ravnanjem soodgovoren za negativne pojave v slovenski družbi...«
Kaj se dogaja vLiberabii demokraciji
Delo je hkrati objavilo intervju s predsednikov Liberalne demokracije in premierom dr. Janezom Drnovškom in komentar, v katerem se Danilo Slivnik »loteva« odnosov znotraj Liberalne demokracije.
Komentator Dela pravi, daje »slišati«, daje po porazu na lokalnih volitvah močno razklana tudi Liberalna demokracija Slovenije. »V njej so namreč pozicije nekoliko obrnjene in so menda sedaj tisti, ki so bili za zelo ostro politiko proti desnici (in Slovenskim krščanskim demokratom), za umirjenejšo usmeritev in za dogovor 7 Lojzetom Peterletom, le manjšina pa je za »totalen obračun«. Zlasti pa je v stranki vse več takih, ki so vpleteni v najrazličnejše škandale ln korupcijske afere, zaradi katerih je LDS na zelo slabem glasu in zaradi česar bo Drnovšek moral prej ko slej narediti čistko in se jih nekako znebiti. A to naj bi bil zanj še vedno svojevrsten problem, saj naj bi bili eni še zmeraj zelo močni (omenjajo zlasti Igorja Bavčarja, ki naj bi bil prvi na seznamu za »odpis«), zaradi česar naj bi bilo po svoje strah tudi premiera, da se ne bi po kakšnem »norem naključju« raje prej stranka znebila njega...
Dr. Janez Drnovšek pa je v intervjuju dejal, da je njegova stranka po svoje »v normalnem življenju«. Drnovšek opozarja, da je vsaka velika stranka navznoter precej heterogena, »zlasti, če je v njej veliko intelektualcev, strokovnjakov itd.« Priznava tudi, da se LDS po marčevski združitvi strank še ni dokončno konsolidirala in da so s tega vidika prišle lokalne volitve za LDS prezgodaj. »Del problema j e tudi v tem, da sem se premalo posvečal stranki, ker sem tako osredotočen na vodenje vlade. Zdaj se ji bom posvetil nekoliko bolj. Večkrat sem že opozarjal, da nekateri ljudje v stranki nastopajo preveč samozadovoljno, posamezniki že kar objestno. Stranka potrebuje s treznjenj e... Ni prostora za samozadovoljstvo, za samopašnost ljudi, ki jim je le do tega, da so tako ali drugače na oblasti. Lokalne volitve bom izkoristil za konsolidacijo v stranki; da bo delovala, kot je treba, in se na prihodnjih volitvah pokazala kot resna, odgovorna stranka, ki zna voditi državo, ki drži stvari skupaj in je tudi dovolj samokritična, da nastopi proti lastnim nepravilnostim, če že pride do njih... S svo-
jim Imenom ali s funkcijo predsednika vlade nisem pripravljen dajati pokritja za to, da bi nekateri ljudje v stranki delali nekaj povsem drugega ali povsem drugače. Torej: ali se bomo dogovorili, kako se dela in da se dela dobro in korektno. Ali pa se bomo razšli.«
Predsednikove in premierne zamujene priložnosti
Predsednik države Milan Kučan in premier dr. Janez Drnovšek sta v svojih novoletnih intervjujih poskušala povedati, kako bi bilo vse drugače, če bi jima (seveda vsakemu posebej) v določenih obdobjih v Sloveniji bolj prisluhnili. Ah lahko to pojmujemo kot opozorilo, da Slovenija še vedno ni organizirana tako, da bi lahko pri vseh pomembnih odločitvah tehtala med najboljšimi idejami (za kar sta seveda predvsem odgovorna tudi oba predsednika), ah pa gre zgolj za opravičevanje, ker v določenem trenutku nista naredila pravih potez?
Predsednik Kučan v zvezi z odnosi Slovenije z Italijo pravi, da bi, če bi sam izbiral poti in načine odnosov z Italijo, izbral drugačne, kot pa so jih izbrali drugi (vlada in zunanje ministrstvo). Misli, da sta bili narejeni vsaj dve napaki. »Prva je, da se ni dosledno vztrajalo pri osimskih sporazumih in političnem pomenu tega meddržavnega akta med Italijo ln nekdanjo Jugoslavijo, ki je bil po osamosvojitvi v celoti prevzet tako s strani Italije kot s strani Slovenije. Gre za politično dejstvo, da ti sporazumi urejajo konec vojne v tem delu Evrope med Italijo in Slovenijo. Njihov pomen je torej veliko širši tudi za Evropo, veliko večji kot bi ga na prvi pogled pripisovali kakemu zgolj meddržavnemu aktu. S temi prevzetimi sporazumi so urejena tudi premoženjskopravna in odškodninska vprašanja za optante, ki so po svoji volji na temelju londonskega memoranduma leta 1954 izbrali Italijo. To dejstvo mnogi pogosto spregledajo ln optante namenoma zamenjujejo z izgnanci ln begunci, kar ima povsem drugačne mednarodnopravne razsežnosti... Druga napaka pa je bila v reševanju tega problema vpletati preteklost in v njej temelječe krivice; krivice, ki so bile storjene Italijanom po vojni v času komunističnega totalitarizma, naj bi 'izenačili’ s krivicami, ki so bile nesporno storjene v času fašizma in okupacije Slovencem v delu Slovenije... Sam nisem slišal odgovora na vprašanje, katere so tiste krivice, ki jih je Slovenija v povojnem času prizadejala Italijanom...«
Premier dr. Drnovšek misli, da so bile v prvem obdobju osamosvojitve »nekatere stvari najbrž zamujene, deloma tudi iz objektivnih razlogov. Morda bi se dalo takrat bolje urediti odnose s Hrvaško. Takrat odloženi problemi so se nalzbežno spolitizirali. Zato so zdaj še teže rešljive že tako težko rešljive stvari, od meje do finančnih vprašanj in jedrske elektrarne... Takoj po osamosvojitvi bi lahko več prinesle tudi bolj radikalne določitve glede slovenskega deleža v nekdanjih jugoslovanskih dolgovih. Toda bančni lobi zaradi svoje inercije za tako odločitev še ni bil sposoben, politiki pa se na to takrat še niso spoznali. Tudi sam sem takrat predlagal nekatere radikalnejše rešitve, vendar sem bil na drugi funkciji ln nisem bil odgovoren za ta vprašanja...«
Kdo verjame bogu
Slovenec je v svoji novoletni številki objavil nekaj značilnih citatov iz slovenskega parlamenta: Zmago Jelinčič (SNS) Poprava krivic se bo začela šele takrat, ko se bo Katoliška cerkev opravičila slovenskemu narodu, ker je podpirala fašiste. Zelo enostavno.
Ignac Polajnar (SKD): Pri zakonu o popravi krivic ne bomo delali novih krivic. Naj se tega nihče ne boji, tudi če morda ne bo zakon Idealen. Bomo pa s sprejetjem tega zakona vendarle dokazali, da je država toliko dozorela, da resno misli popravljati krivice, in govoriti tukaj sedaj o tem, koliko bo to stalo proračun, se mi zdi nekoliko nizko. Zakaj? Ker ni glavno vprašanje, koliko denarja bomo dah tistim, ki so bili po vojni preganjani ah ki so že med vojno utrpeli nasilje. Gre za vprašanje, ah je ta država sploh pripravljena priznati, daje toliko tisoč ljudi zginilo z obhčja zemlje in iz slovenske zavesti.
Mateja Kožuh Novak (ZLSD): Verjeli ali ne, že sedaj se počutim politična žrtev tega sistema. Ah ne bi te težke izkušnje porabili za prihodnost in ne za obujanje preteklih sovraštev in njihovo prenašanje na mlade rodove. Na koncu pa tem, ki pravite, da delate v imenu krščanskih vrednot. Ah res ne zaupate bogu, da bo pravično kaznoval vse storjene krivice, da imate tako močno potrebo kaznovanja cele mlade generacije za grehe očetov. Ah si res ne jemljete kompetenc, ki jih ima po vaši veri samo bog?
Miroslav Mozetič (SKD): Bojim se, da v tej ■državi zaenkrat lahko verjamemo samo še bogu, da bo on res sodil tako, kot je treba.
Ivan Oman (SKD): Pravijo, daje v francoskem narodu razklanost zaradi njihove revolucije trajala še celih sto let. Vse kaže, da bo tako tudi pri nas.
Pripravil: J. K.
5. januarja 1995
Vlado Kreslin, že precej let med najuspešnejšimi na slovenski glasbeni sceni, glasbi ves predan, pa ne le njej prati:
OD VIŠINE SE TI IAHKO ZVRTI.
IN PADEC JE IAHKO
ljudje se bojijo kamer, novinaijev, politikov - Če bodo prišle v Prekmurje horde turistov, ne bo reč mirnega kota ob Muri - Oče mi je nazorno predočil realnost tega sveta s smrtjo in službo - Sel sem z bando k direktoiju Radjja Vurniku, mu dal odpoved, banda pa jezašpUala»Dajmi Micka pejneze nazgj« - Vsi politiki pa res niso srnje
USODEN
Tokrat je naš veliki Intervju brez politike, strankarskih, zdrah, razmerja sil v parlamentu in p odstavljanja nog. Za novo leto se spodobi, daje tako, kajti ljudje so že siti manipulacij, arogance, udinjanja in bleferstva, ki ga je danes pri nas obilo.
Vlado Kreslin — s poudarkom na e, kajti le tako se sliši po prekmursko — je javni delavec, kot smo nekoč rekli. Toda Kreslin je samosvoj delavec, večen popotnik s svojo pesmijo, s svojimi kolegi in najraje z Beltinško bando. Kdo jih ne pozna, pa kako mirno zvenijo citre, cimbale, bas in zraven še Vladova kitara.
Včasih mirno, včasih poskočno. Vse se nekako zliva v en tok, razpoznaven, širok in globok, kot je Mura, in melanholičen ter trmast hkrati, kot so ljudje na desni strani reke.
Vlado Kreslin nerad govori o sebi. »O meni gučijo pesmi, kijih spevlen,« pravi. Toda Kreslin je tudi opazovalec življenja, razčlenjuje ga, hoče se prigrebsti do vzrokov, zakaj se kaj dogaja... Pa vendarle se sprašuje, kako da ljudje več nočejo pred kamere, navadni ljudje, ki so še pred nekaj leti pridrveli in povedali, kar jim je ležalo na srcu in duši.
Na naše vprašanje »Kdo si, Vlado Kreslin« je odgovoril:
KRBSLUi: »Majčkeno bom preskočil. Niti ne bi želel, da se me odznotraj kaj preveč pozna. Zdaj smo postali tako majhen ,vrt‘, da so se ljudje začeli preveč zanimati za spalnice in kuhinje drugih. To me zelo moti. Nekaterih sploh ne zanimam kot glasbenik, ampak jih zanima samo to, kdaj sem bil kje in s kakšno žensko.
Televizija dela oddajo o meni. Snemali smo malo Cankarjev dom, potem malo po Ljubljani, Beltinško bando, kako je prišla, potem pa smo šli še v Prekmurje. Vozili smo se okoli, kdo naj bi v moji oddaji nastopil, da bi jih posneli. Nihče ni hotel nastopiti. Pred Ljubljančani mi je bilo kar malo nerodno. Zdelo se mi je katastrofalno.«
PANORAMA: Zakaj ae niso pustili snemati?
KRBSLUi: »Mislim, da vem, kje je vzrok. Ljudje se bojijo za svojo integriteto. Bojijo se novinarjev, ka-
drugih, ampak takrat, ko si prepoznaven. Prepoznaven pa si takrat, ko imaš stik s svojo zemljo. Prekmurje je samo eno, nikjer drugje ga ni.«
PANORAMA: Tudi pri Mišku Kranjcu so najboljša tista leta, ki opisujejo Prekmurje. Kako Jemlješ Prekmurje kot človek, intelektualec, pevec? Ali pesmi tudi pišeš?
KRESLIN: »Pesmi predvsem pišem, melodije delamo skupaj s prijatelji in sodelavci. Vsa besedila napišem izključno sam, tako kot mislim. Ne moreš v eni pesmi pisati, da imaš rad blondinke, v drugi pa črne. Malo karikiram. Zadnjič mi je nekdo, ki mi je blizu, rekel, da imam takrat, kadar sem v Prekmurju, popolnoma drugačen izraz na obrazu, kot kadar sem v Ljubljani.
PANORAMA: Misliš, da je to pri vseh ljudeh, ali smo samo Prekmurci na to ravnino, na to lirično pokrajino, ki ni več lirična, tako navezani, da nam v bistvu udarja iz srca?
KRESLIN: »Ko sem poleti doma, se mi oglasi najmanj trideset Ljubljančanov, mojih prijateljev, ki so vsi v Moravcih in Lendavi. Če bo kakšna boljša cesta, jih bo še več. Štiri ure se voziš. Hvala bogu, da je vožnja dolga, ker bi drugače vsi bili tam. Če bi bilo v Prekmurju na tisoče turistov na leto, bi bila to katastrofa. Potem ne bi bilo več mirnega kotka ob Muri, tako kot ga ni več na Kolpi.«
PANORAMA: Koliko lahko najožje družinsko okolje vpliva na to, kakšen postane človek v etičnem, moralnem smislu, in koliko prispeva k temu, da svoja hotenja bodisi v glasbi ali na drugem področju uveljavi?
KRESLIN: »Ko smo delali hišo, sem bil star 12 do 14 let. Zmeraj sem moral na kolo in v Grenar, nekdanjo grofičino skladišče. Tam je bil star gospod, ki je počasi hodil, se usedel pred pipo in jo vedno znova privijal in vedno znova spraševal, ker je vedno znova pozabil: .Čigav si že ti?‘ Povedal sem mu, da sem Pubijev. Vedno mi je rekel: ,Tvoj oče je poštenjak.1 To mi je reklo ogromno ljudi. Takrat še vedel nisem, kaj naj bi to pomenilo. Ko pa vidiš, kako težko je biti poštenjak, ko si star dvajset, trideset, štirideset, takrat si pa ponosen. To je največ, kar sem jaz dobil. On me je učil, da se moraš skloniti, kadar greš skozi gozd, tako kot Amerikanci v korejski vojni, da te ne zadenejo. To že. Navzven mi ni kazal ljubezni, midva sva imela bolj špartanski odnos. Nekako nehote srkaš te zglede, lepo pa je, ko ugotoviš, da je tvoj oče poštenjak. Družina je blazno pomembna in ti veliko da. Moj kolega pravi, da je v pubertetniških letih tako kot sončni mrk. Ko gre luna za sonce, pride nazaj ali pa ne.«
»Ko pridejo y_n<ve n drugil, delov Slovenije v SreZmorJe, nU^ravij,
večji stile a njim. Ja* se zelo doOro počutim pod Mangartom.
_ w... ™ ..W1,
Sibirija --	V dejstvo je, daje bilo dolgo časa alovenalta
mer, politikov, tega, da posežeš v njihovo zasebnost. Pred štirimi, petimi leti, ko je prišla kamera v vas, so se vsi postavljali pred njo, zdaj tega ne dovolijo več, ker imajo slabe izkušnje. To je delikaten posel, ko vidiš, da ljudi bolj zanima tvoja zasebnost kot tvoja ,umetnost1. Zelo rad bi ločil zasebnost od svojega javnega dela, svojih pesmi. To, kar sem jaz, jev mojih pesmih. Najbolj .gosposko in svetsko' je, če ti intervjujev sploh ni treba dajati. Tudi zdaj delam to nerad. Zmeraj se mi zgodi, da po kakšnem takem intervjuju ne upam teden dni na cesto, ker sem se komu zameril, ker so me tisti, ki so me spraševali, narobe razumeli, pa ni bilo časa, da bi tekst avtoriziral.«
PANORAMA; Midva teh problemov ne bova
imela. Oba sva Prekmurca, dobra znanca.
KRESLIN: »Seveda, saj se razumemo. Moraš biti prisoten tudi v medijih, če želiš prodajati svojo glasbo. To je, žal, del posla.«
PANORAMA: 8 svojimi pesmimi si ambasador Prekmurja v Sloveniji in v svetu, Ali si
z njimi začel?
KRESLIN: »Tako je, kot praviš. To se mi je najbolj pokazalo zdaj, ko sem bil v Kanadi med našimi izseljenci, med katerimi je največ Prekmurcev. Midva sva oba v Ljubljani in oba veva, kaj nama pomeni Prekmurje. Kaj šele pomeni onim, ki so v Kanadi. Dejansko so me vzeli za svojega.
Pred leti sem začel razmišljati o ideji, da moramo delati bolj medijsko, večplastno, bolj frontalno. Primer tega je bila moja pesem Namesto koga roža cveti, Lainščkov istoimenski roman in aktualni film Halgato. V zadnjih letih smo Prekmurje dejansko emancipirali. Če pridem v Izolo in na Jesenice, mi publika poje prekmurske pesmi. Dvomim, da so jih znali pred petimi leti. Razen seveda tiste ,Vsi so venci...1«
PANORAMA: Začel si s kitaro.
KRESLIN: »To se mi zdi logično. V šestdesetih letih sem se navduševal nad takratno glasbo. To so bili Beatli, Rolling Stonesi. To je bila takratna jeza, upor, spreminjanje sveta. To so bila šestdeseta, sedemdeseta leta. Takrat sem že imel bend. Nisem imel skupnih točk z ljudsko glasbo, ki se veže na narod, na lokalne sfere. To mi ni bilo blizu. Postopoma sem ugotovil, da nisi ,velik1 takrat, ko si tak kot milijon
PANORAMA: Tvoja starša delata na zemlji?
KRESLIN: »Ne, oče je bil računovodja na posestvu, v zdravstvenem domu, na socialnem zavarovanju, na koncu je bil direktor te male bankice v Beltincih. Mama je bila vzgojiteljica.«
PANORAMA: Od kod ti ideje za pesmi, na primer za Namesto koga roža cveti?
KRESLIN: »Bistveno mi je bilo to, da če se nekdo smeji in je vesel, moraš vedeti, da je nekdo zaradi tega žalosten. Če nekdo dobi prvo nagrado na Trikrat tri, je nekdo dobil toliko mai\j, je moral zgubiti. To mi je bila ideja. Če bodo na mojem grobu kakšno rožo vzgojili in jo zalivali, se bodo eni jokali, čebele bodo pa med vzele s tiste rože. Moj oče je vedno govoril tisto skrajno, banalno resnico. Hotel mi je predočiti, kaj je grozovita realnost življenja. Ko je kdo umrl, je rekel, da bo nekdo drug zdaj dobil službo.«
PANORAMA: Kaj pa pesem Od višine se zavrti? To ste delali skupaj s Krpani.
KRESLIN: »Sli smo na to, da so stvari drugačne, kot zgledajo, kot je videz. Se z višine ne vidiš vsega, pravi moja mama.«
PANORAMA: Ciganski melos v tvoji glasbi je tudi opazen.
KRESLIN: »Tam kjer je živela moja mama, so bili sosedje cigani. Spomnim se, ko sem šel na pogreb neke stare Ciganke. Ta pogreb me je zelo prizadel. Tako kot takrat, ko sem šel čez 25 let v sinagogo na verski obred in me je prav tako prizadelo.«
PANORAMA: Cigane smo v glavnem vsi poznali. Bili so naravni del Prekmurja.
KRESLIN: »Zadnjič je nekdo rekel, da se Cigani na Gorenjskem niso prijeli. Mije jasno, zakaj ne, saj bi pomrli v treh dneh od lakote. Ha, ha...« PANORAMA: Kakšna je tvoja vloga v filmu-Namesto koga roža cveti?
KRESLIN: »V filmu Namesto koga roža cveti so Cigani kot naturščiki odlični. Jaz igram očeta malega Cigana. To je zgodba o Halgatu, to je moj mali. Dva sta. En brat gre v mesto študirat, drugi, mlajši pa zanj igra in mu pošilja denar, financira starejšega brata. To je zgodba o njiju dveh.
PANORAMA: Tukaj je nastal spoj med tem, kar je, in tvojim malo modernističnim pristopom pri Beltinski bandi?
KRESLIN: »To je bilo in je enostavno. Tako enostavno, da sploh opisati ne morem. Vzameš kitaro, zapoješ ljudsko pesem, na svoj način pa kakšno drugo domačo in z bando smo bili skupaj.«
PANORAMA: Njihove glasbe v mladosti nisi maral, oni pa verjetno tebe in tvoje ne.
KRESLIN: »Oni niso marali moje, jaz pa ne njihove. Zgrozil bi se sam nad sabo, če bi bil že takrat sprijaznjen s svetom in se ne bi ogreval za uporniški rock. Ne morem verjeti, da pogosto dvajset let stari fantje gledajo samo, kako bodo uspeli, koliko bodo zaslužili. To se mi zdi grozljivo. Grozljivo je še bolj, ker to postaja v Sloveniji stalnost. Tisti, ki bi bil upornik, ki bi iskal resnico, tisti je budala.«
PANORAMA: Dobro, kaj pa pravijo zdaj o tebi člani Beltinško bande, saj si nekako njihov šef?
KRESLIN: »Oni me imajo za svojega in pravijo: Vlado, mi za tabo v pekel.«
PANORAMA: To Je bil pred tridesetimi, štiridesetimi leti prestižni bend v Prekmurju. KRESLIN: »Absolutno, pokrivali - kot sami pravijo — so Mursko Soboto, Ljutomer, Lendavo, vse poroke, veselice... Če se je kdo poročil, je bilo prestižno, da je igrala Kociprova banda. Zraven je moral biti obvezno boben. Če ni bilo bobna, se ni hotela nevesta poročiti. To so take zgodbe.«
PANORAMA: Eden od njih je umrl?
KRESLIN: »Ja, Miško Baranja.«
PANORAMA: Vlado, po poklicu si učitelj?
KRESLIN: »Ja, delal sem filozofsko — germanistiko. Nekaj časa sem učil v Ljubljani. Za angleščino je težje dobiti mesto. Nemščina pa je bila takrat, ko sem jaz učil, samo v eni šoli, tako da službe nisem mogel dobiti. Učil sem varstvo, pa vse drugo. V osemdesetih letih sem šel v kadrovsko službo, kjer sem imel nekaj časa čez izobraževanje na RTV, potem pa na Radiu. Tam sem se imel super. Tam je bilo zelo dobro delovno okolje. Od njih sem se tudi dostojno poslovil.«
PANORAMA: Kako je že bilo to?
KRESLIN: »Ha, ha. Banda je bila ravno v Ljubljani. Meni so že tako govorili, da ne gre skupaj služba od osmih do treh in pisanje pesmi. To ne gre skupaj. Ker pa sem bil navajen na tako razmišljanje, da je služba le služba, poleg tega bi bilo težko mami povedati, da sem brez službe, sem dolgo vztrajal. Mama meje še štiri mesece po tem spraševala, če ne bi šel nazaj. No, banda je bila v Ljubljani. Z inštrumenti smo šli gor k direktorju. Prosil sem tajnico, naj mi natipka odpoved. Pokličem direktorja Vurnika, če ima čas. Vzel sem star radio Slavica, star petdeset let, odpoved v levo roko in potrkam pri direktorju in vstopim. Radio postavim na tla, stopim na radio, vzamem odpoved in zdrdram, da prosim za sporazumno prekinitev delovnega razmerja... Gledal me je prav čudno, jaz pa skočim z radia. Potem pa pride banda noter in zaigra 'Daj mi Micka pejneze nazaj’. Ha, ha, ha.«
PANORAMA: To pomeni, da je bil to zabaven dogodek. Sicer pa imaš z radijci in televizijci dobre odnose, ker te dosti vrtijo. Ali je kaj ljubosumja pri tvojih kolegih?
KRESLIN: »Jfe, druge več vrtijo, kot vidim. Ko sem prišel na Radio, so mi nekateri rekli, da bom
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje a prejšnje strani
imel protekcijo. Ampak to je toliko dobro kot slabo. Ko si v službenem odnosu, lahko prideš navzkriž. Imam dobre odnose. Zmeraj, ko pridem 'mimo, gremo na pijačo.«
PANORAMA: Kakšen Je prehod od učiteljevanja, službe na radiu do svobodnega umetnika ? Kaj to pomeni v slovenskih razmerah ? KRESLIN: »Morem reči, da imam srečo, ker imam tako široko publiko. Z glasbo sem se začel ukvarjati leta 1970, 1972. Večina mojih pesmi je stara pet, šest, osem let, to pa je tudi zame obdobje, ko se z glasbo prekleto resno ukvarjam. Vse sem podredil glasbi. Drugo me ni zanimalo. V Ljubljano sem šel študirat samo zaradi tega, da sem bil tam, kjer je bilo več glasbe. Na tak način te lahko Imajo starši, sošolci, za neresnega, če ti ne uspe. Zdaj vsi govorijo, da mi je uspelo, ker sem dvakrat napolnil Cankarjev dom. Sam gledam na to malo drugače. Meni je uspelo zato, ker sem napisal pesmi, ki sem jih tam zaigral.«
PANORAMA: To ni lahek kruh, tudi zdaj ko sl svoboden, ne.
KRESLIN: Ne, seveda ni. Šele zdaj sem nekoliko lahko šel v to svobodo. Imam to srečo, da je moja glasba vseobsegajoča. To seveda ni dokaz o kvaliteti. PANORAMA: Ali je nevoščljivosti In klanov-stva na tem področju dosti?
KRESLIN: »Ah, to so zame čudne zgodbe, ki gredo nekako svoja pota. Če bi zunaj, v Londonu, priredili tak koncert, kot je bil v Cankarjevem domu, bi bili vsi, ki smo bili tam, svetovne zvezde v štirinajstih dneh. Ugotovil sem, da to ni tisto, kar hočem. Bil sem v Ameriki in videl, kako to zgleda. Boj za kruh je tam hujši, kot so ga včasih imeli tisti v areni. Če pa že uspeš, pa naredijo iz tebe nekakšno lutko in nimaš od življenja nič. Ne moreš niti na cesto. Tega si ne želim, ker je to katastrofalno.«
PANORAMA: To pomeni, da moraš biti čvrsta osebnost.
KRESLIN: »Če si lahko privoščiš, da nisi odvisen...«
PANORAMA: V tvojem krogu približno enako dolgo pojejo Mel, Predin, Jani, Pero. Ste tudi osebno prijatelji?
KRESLIN: Absolutno. Nobeden od nas ne bo rekel, daje kupil novo ploščo, ki mu je zelo všeč, pa da bi mi vsi dol padli od smeha. Ha, ha, ha, kreten. Vsi smo predstavniki v svojem. Mef, sam veš, kaj je, novinar in Primorec. Pero je tipičen Ljubljančan, fuzbal, uživač, dionizičen človek. Jani, socialna nota, Zoran Predin je Mariborčan, jaz pa tista tuga tam z ravnine. Vsi imamo nekaj drugega in skupnega hkrati.«
PANORAMA: Kakšen je odnos do mladih, ki prihajajo na sceno? Zanimivo je, da Je ta naša scena stara.
KRESLIN: »Ja, res je, to je najbolj neverjetno. Vsakega dobrega glasbenika se razveselim, ker to nima zveze s konkurenco, je ravno obratno. Meni so konkurenca tisti, ki jih je, žal, še vedno več v Sloveniji, ki prodajajo lažen videz, ki prodajajo rok, pa so daleč od njega. Mislijo, da je rok to, če imaš dolge lase, kavbojke in kavbojske škornje. Te stvari so dosti globlje. Te bende poslušajo ljudje, ki so stari 12 do 15 let. Razlika je, če je idol tvojega otroka nekdo, katerega besedni zaklad obsega 300 besed, ali pa je to kdo, ki obvlada še marsikaj drugega. Razveselim se vsakega, ki je res dober. Ne more furati scene en sam dober bend, če je sam. če jih je več, si pa vzgojijo publiko.«
PANORAMA: Ni pa nikogar, ki bi skrbel za »podmladek«. Ali niso mogoče tudi poti za napredovanje mladih bolj zaprte?
KRESLIN: »Saj nikogar ne zanima drugo kot profit. V tem je stvar. Saj mogoče celo skrbijo, ampak samo za to, da bi novi bendi čimveč prodali. Ne skrbijo pa, da bi naredili čimboljšo glasbo. Ti lahko delaš dobro glasbo, pa nima odziva. Te založbe, kijih izdajajo, tega ne delajo zato, ker bi delali dobro glasbo, ampak samo zato, ker je poslušana.« PANORAMA: Če bi v Prekmurju anketirali, koliko je kdo priljubljen ln kdo je največji ambasador Prekmurja v Sloveniji, bi prišli v poštev trije: Evald Flisar, pisatelj, Vlado Kreslin In Milan Kučan. Kaj misliš o Flisarju In Kučanu?
KRESLIN: »Evalda sem bral že pred petnajstimi leti, pred Čarovnikovim vajencem, njegove potopise. Vse o njem imam izrezano v velikem debelem zvezku. To ti vse pove. Milan Kučan mi je pa zelo blizu, ker je duhovit človek in je sposoben samopo-zabe. Kako naj to opišem? Ko smo nekoč igrali:
Simon
VViesenthal
PRAVICA, NE MAŠČEVANJE
SPOMINI
tost vase značilna za vso Slovenijo ln se premikamo k zahodnemu načinu življenja?
KRESLIN: »Ne vem, kaj bo s temi regijami, ker ne vem, koliko je ozadja in rezerve v primorskosti proti Ljubljani oz. štajerskosti proti Ljubljani. Ne vem, koliko je to navidezno, koliko pa je dejansko moč čedalje večje avtonomije.«
PANORAMA: Bo Prekmurje kdaj država ali ne?
Miško je igral. Kučan je stal pred cimbalami. Kakšnih dvajset minut je strmel v tiste cimbale, čisto se je prepustil. Ko sem videl, da ima sposobnost, da se prepusti glasbi, sem zaslutil, da ne more biti slab. Da ni človek, ki funkcionira samo navzven in z razumom.«
PANORAMA: Te ne moti politična pripadnost? Kaj Je kriterij, da si lahko s kom prijatelj ali dober znanec?
KRESLIN: »V teh zamerljivih in nerodnih časih je zanimivo, da me kličejo rdeči in črni. Med župniki imam toliko prijateljev kot med komunisti, sedanjimi in bivšimi. Ha, ha, ha...«
PANORAMA: Ali je politika naredila, da se ljudje bojijo nastopati pred kamerami, kar ste omenili v uvodu najinega pogovora? KRESLIN: »Vedno je tako, da ni tako, kot je videti. Vsak človek pravi, 'politiki so same svinje’, politika je 'prašiča’, potem vidiš rezultate, ko gredo Ijucjje na volišča. To ni res, vsi pa res niso svinje. To je najlažje reči. V zadnjih tridesetih letih sem bil najbolj srečen, ko sem videl, da na drugem TV programu ni več dnevnika. Rekel sem si 'fala bougi’. Ne v Nemčiji ne v Angliji se ne ukvarjajo s politiko tako kot pri
nas. To narediš takrat, kadar voliš. Mane v tej državi to grozno deprimira. Včasih nočem niti več ven, kamorkoli pridem v gostilno, se moram kregati o politiki.«
PANORAMA: Te deprimira tudi to, daje čedalje več ljudi brez dela, socialno ogroženih ln da nastaja sloj izredno bogatih? Je to nesreča za Slovenijo?
KRESLIN: »Absolutno! Deprimira me. Nismo sposobni sprejeti zakonov, ki bi onemogočili delovanje lopovov, nesposobnih v politiki in gospodarstvu.«
PANORAMA: Rekel sl, da za stranke ne nastopaš. Mislim, da je tako edino pametno ln potrebno za človeka takšnega tipa, kot sl tl. KRESLIN: »Če bi se strinjal s projektom ene stranke, s projektom druge, tretje, bi bilo to nenaravno. Jaz ne razumem tega, da bi bil lahko kot intelektualec ali pa umentik strankarsko discipliniran. Kje si to videl!? Da bom jaz mislil in delal, kar so oni sklenili na seji stranke? Pa kje si to videl! To se mi zdi poniževalno za avtorja.«
PANORAMA: Misliš, da so razlike med ljudmi tudi med regijami? Ali je neka splošna zapr-
KRESLIN: »Ne. S tem sloganom smo mi začeli, drugi pa so ga potem resno vzeli. Mi smo to začeli na koncertih. Zdaj, ko to že vsi delajo, tega ne delam več, čeravno sem za Evropo regij.«
PANORAMA: Prekmurski narod je kljub tisočletni tuji okupaciji ohranil svojo Izvirnost, kljub reformacijam, protireformacijam. Ohranil je svoj Jezik, svojo zemljo. To Je nekaj, česar drugi deli Slovenije ne morejo dojeti ln za kar so zaslužni tudi razni Kreslini, Kuzmiči.
KRESLIN: Zelo trmast narod smo, za katerega se mi zdi, da bolje funkcionira, če je v tujini. Mislim, da potrebujemo ravno izziv. Verjetno je to najbolj bistveno. Važna je ta narodna bit, hkrati pa tudi pridnost, kar je že pregovorno za Prekmurce.
V Ijubljani sem imel zdaj dva koncerta. Na prvem je bil en avtobus iz Sobote, na drugem pa ga ni bilo. Na drugem smo boljše igrali. Prvi je bil po vzdušju, po toplini precej boljši. Pa je bilo samo 50 Prekmurcev tam, potegnili so za sabo druge.«
PANORAMA: ljubljeno Imaš za sabo. Dvakrat napolniti Cankarjev dom Je uspeh, s tem se le redki lahko pohvalijo. Kako misliš naprej? KRESLIN: Ravno to je zdaj vprašanje. Ne vem, moram razmisliti. Verjetno bom vseeno poskušal združevati več elementov. Več stvari bi rad. Največja perspektiva je to, če bi lahko fino sedel na svojem mlinu, kadil pipo in bil hkrati naj starejši član bande. To bi bilo idealno preživeti svoj življenjski vek! Rad bi vzdrževal eno Beltinško bando celo življenje, da se špila. To je muzika, kiji ne gledaš pod prste, kdo fuša ali ne. To bi prav gotovo rad delal. Po drugi strani pa tudi kakšno drugo glasbo, ogromno bi jih rad delal, samo ne morem si privoščiti šestde-setčlanskega komornega orkestra. Kako naj ga pa plačam? Ampak zdaj sva spet pri zgodbi o zvezdi v tujini.«
PANORAMA: Naj te za konec še vprašam, kaj bi pred novim letom povedal svojim poslušalcem, oboževalcem, svojim najbližjim, predvsem pa bralcem Delavske enotnosti? KRESLIN: »Samo srečno in uspešnejše leto.«
Marjan Horvat
PRAVICA, NE MAŠČEVANJE
Vsakokrat, ko se je Simonu Wi-esenthalu posrečilo pred sodnika pripeljati kakega nacističnega morilca, je svetovni tisk o njem pisal kot o »lovcu na naciste«, »judovskem Jamesu Bondu« ali celo kot o »maščevalcu Judov«. Toda on je hotel, da bi ohranil spomin na mrtve, ni želel netiti sovraštva; zahteval je pravico, ne pa hlepel po maščevanju.
VViesenthal je avtor številnih knjig. V naši založbi smo izdali prevod njegove zadnje, z naslovom PRAVICA, NE MAŠČEVANJE. To je hkrati prvo njegovo v slovenščino prevedeno delo.
Pokličite (061) 321255. Cena knjige je 2.500 SIT.
KNJIGA ESEJEV,
KI SO RAZBURJALI...
Spomenka Hribar:
SVITANJA
Spomenka Hribar v zbirki esejev Svitanja, nastalih v razponu od leta 1979 do danes, odpira nov dvogovor z bralci, tvega nove nesporazume, se spušča v svojevrstno avanturo. Boj za vrednote, Avantgardno sovraštvo in sprava, Nujnost razglasitve konca državljanske vojne, Preteklost v parlamentu, Zaustaviti desnico, Čas za politično spravo, Zakaj me sovražite, tovariši, Živa legenda so med eseji, ki ponovno razburjajo slovensko politično in kulturno srenjo
Knjigo Svitanja lahko naročite na nasiov: ČZP ENOTNOST, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310-033, ali po faksu 311-956.
Cena: 1900 SIT, s 5-odstotnim prometnim davkom 1995 SIT.
NAROČILNICA ..................... ......................
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)
Naročeno pošljite na naslov:----------------------------
Ulica, poštna št., kraj:________________________________
izvod(ov) knjige SVITANJA.
Ime in priimek naročnika:________________
1.	Račun bomo poravnali v zakonitem roku
Naročeno dne:__________________ _________
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Podpis naročnika
Piše: Martin Ivanič
Osebnost
leta
Po vsem sodeč spada med »družbeno normalizacijo« Slovenije tudi kopica vseh mogočih lestvic Javne priljubljenosti. Res pa te lestvice človeku zbujajo kar precej pomislekov.
Vsekakor Je dvomljivo, da so Izidi, ki Jih ponujajo različna občila, tako protislovni, če bi zares kaj veljali, bi morali pokazati večjo skladnost slovenskega javnega razpoloženja. Dejansko pa Ima človek včasih občutek, da mediji nimajo samo svojih Javnih ljubljenčkov, temveč tudi svojo zanesljivo publiko, daslravno Jo menda za ta namen izbirajo povsem naključno.
Logično bi bilo, da osebnost določenega leta vsaj približno enako kotira med vsemi anketiranci. Toda v Sloveniji ni nič presenetljivega, če v enem mediju zmaga predsednik države, v drugem pa njegov poglavitni nasprotnik in kritik. Zmedo povečuje celo to, da predsednik države zmaga prav na lestvici glasila, ki pravzaprav velja za trobilo njegovega nasprotnika. Je to del igre, ki naj pokaže, da so občila v resnici neodvisna?
Lestvice priljubljenosti hkrati razkrivajo deformiranost »vrednot« med Slovenci. Tu je sicer po-
trebno relatlvlzlratl pojem Slovenci. Prejkone gre za metodo vsiljene Izbire, ki jo diktirajo posamezna občila. Imel sem to srečo, da me s tako bedastimi vprašanji doslej še ni nihče nadlegoval, zato tudi ne vem, kako izpraševalec ravna, če mu anketiranec za paradnega konja predlaga nekoga, ki ga sploh ni na spisku. Kar pa se vrednot tiče, je povsem očitno, da Izrazito prevladujejo politične osebnosti, daleč za njimi pa so športniki In še bolj daleč priznani kulturniki itd. O znanstvenikih, pedagogih, navadnih delavcih, dobrotnikih, dokazanih patriotih ali čem podobnem praktično ni sledu. Vida Žabot je bila povsem sodeč posledica prijetne pomote, pa še tam je šlo za svojevrstno političnost zavoljo Razkrlžja. Tako ni treba povsem burkaško razumeti misli, da je Drnovškov pes Artur že zrel za slovensko osebnost leta; verjetno bi ogrozil gospodarjevo uvrstitev.
Rekli smo, da med kandidati za osebnost leta sploh ni nobenega tako Imenovanega navadnega delavca. Ko se ustavljam ob takšnem kandidatu, seveda sploh ne mislim na kakšno stahanovstvo ali podoben dvoličen socialističen kult dela. Ne! Pa je kljub temu
cela vrsta meril, po katerih bi lahko Iskali kandidata za osebnost leta tudi v tej kategoriji. Tukaj jih ne bom poskušal niti primeroma navajati, čeravno bi bili številni primeri še kako utemeljeni. Pač pa se bom ustavil samo ob enem možnem.
Po mojem Je nedvomno osebnost leta tisti delavec/delavka, ki preživi leto z minimalno ali še nižjo plačo oziroma že tako majhno plačo prejema z veliko zamudo, hkrati pa pošteno dela, plačuje vse svoje obveznosti, vključno s sindikalno članarino, od katere nima skoraj ničesar, hkrati pa šola dva, tri ali celo štiri šoloobvezne (ali tudi ne)» otroke. Kajti veliko otrok je Iskren slovenski Ideal.
Zavoljo večje tehtnosti je treba dodati vsaj še eno »karakteristiko«: to je namreč hkrati oseba, ki nikjer ničesar ne ukrade in nima nobenih bonifikacij, kot so npr. dnevnice in kilometrina, zastonjska kosila, poslovna ali drugačna darila, poslovne provizije ali dohodki od prodanih službenih informacij (recimo medijem, če že ne špijonom) ali vse mogoče podkupnine In Iztrškl od prodaje družbenega imetja (denimo od prodaje poslovnih skrivnosti ali orožja in še česa).
Če sl zamislimo takšen prototip osebnosti leta, tedaj nas seveda nedopovedljivo zanima, kaj bi k temu porekli siceršnji »zmagovalci« ali vsaj visoko uvrščeni udeleženci tovrstnih anket. Kako bi v svoji krščanski dobrotljivosti na vprašanja, ki vejejo iz zgornjega razmišljanja, odgovoril nadškof Alojzij Šuštar, kako
v svoji socialdemokratski doslednosti Janez Janša, kako v svoji očetovski dobronamernosti Milan Kučan ali v svoji k socialni harmoničnosti usmerjeni vztrajnosti Janez Drnovšek? Pa saj vemo! Vsak od njih bi nam postregel z neprebavljivo retorično klobasarljo, ki je niti sami ne bi ne razumeli In JI tudi ne bi verjeli!
če tako misliš, ml lahko porečete, čemu potem sam o tej čudni hipotezi tako obširno klobasaš! In res, čemu neki! Odgovor je sila preprost: enostavno zato, ker se s hinavsko In lakirajočo histerijo ni mogoče kratkomalo sprijazniti. Sprijazniti pa se ni moč zavoljo tega, ker ustvarja videz, da je vse v najlepšem redu, ker v svojem politično navijaškem deliriju vsi skupaj pozabljamo, da so prav omenjeni anketni pozerjl (seveda nikakor samo omenjeni štirje!) veliko krivi, da so razmere v državi takšne, kot so, in ker na koncu celo oni sami verjamejo, da so v resnici prava jagnjeta božja.
Njihova dejanska podoba so tisoči delavcev, ki - četudi častno opravljajo svoj del družbeno koristnega dela (sicer bi ga morali pri priči ukiniti!) — prejemajo ponižujoče plače za delo v še zmeraj izrazito družbenem sektorju in je zato njihov položaj, vsekakor bolj, kot če bi delali v privatnem sektorju, nedvomna skrb slovenske države, katera začasno nadomešča tisto nekdanjo imaginarno družbo. Mediji žal namesto pričakovane humanistične kritičnosti ljudem posredujejo te varljive otrobe. Tako je to tudi njihova prava podoba.
Vojna industrija
Konec hladne vojne med Vzhodom in Zahodom je zelo spremenil položaj vojaške industrije v najrazvitejših državah. Po svoje Je nelogično, da še ni
prišlo do resnejšega zmanjševanja njihovih vojaških proračunov. Posebej pa je skrb zbujajoče, da se oboroževalna tekma v mnogih delih sveta še stopnjuje.
V ZDA je bilo leta 1990, 1.350.000 ljudi zaposlenih v vojni Industriji. Danes Jih je
800.000,	kar pomeni, da seje število delovnih mest v tovarnah. vseh vrst orožja zmanjšalo za
550.000.	Za leto 1995 predvidevajo nadaljnje zmanjševanje za približno 150.000 delovnih mest. Takšne velike spremembe v ameriški vojaški industriji so seveda poleg pozitivnih učinkov povzročile tudi nove hude socialne probleme. Povečala se je nezaposlenost ln množica delavcev Išče delo na drugih področjih.
Ameriške tovarne orožja so v osemdesetih letih delale s skoraj 80 odstotki svojih zmogljivosti, danes pa le še z SO do 35 odstotki,odvisno od vrste proizvedenega orožja.
Toda vojaški proračun ZDA se zaenkrat še ni zmanjšal ln znaša S64 milijard dolarjev letno. Predsednik Clinton Je napovedal njegovo postopno zmanjševanje, po sedanjih ocenah na S38 milijard dolarjev. V naslednjih štirih letih naj bi se torej zmanjšal za S6 milijard dolarjev. Toda tudi to ni povsem gotovo, kajti republikanci, ki Imajo sedaj večino v predstavniškem domu ln senatu, so že dali vedeti, da bodo nasprotovali nadaljnjemu krčenju sredstev za oboroževanje. Menijo namreč, da so amerlško-ru-skl odnosi še daleč od prave stabilnosti, zato sl ZDA ne morejo dovoliti »luksuza« prevelikega zmanjševanja, vojaškega proračuna.
Takšno stališče seveda povzroča nova notranja trenja, kajti
napovedi o zmanjševanju davkov, na katere so se v predvolilni kampanji vsi sklicevali, se kažejo kot prazno govoričenje. Ameriška javnost, ki je računala s povečanjem sredstev za zdravstvo in socialo, je še naprej soočena z visokimi dajatvami za oborožene sile.
Po podatkih ameriške revije se je v bivši Sovjetski zvezi vojaška Industrija zelo skrčila. Danes uporablja samo še 15 odstotkov svojih zmogljivosti. Podobno Je tudi v zahodnoevropskih državah. Njihove tovarne orožja delajo samo še z 30-odstotno zmogljivostjo. Neka študija predvideva, da se bo do konca stoletja sedanje število delovnih mest v obrambnih Industrijah zmanjšalo za dobro petino.
Drugače je v državah v razvoju. V večini azijskih, afriških in latinskoameriških držav se povečujejo sredstva za oboroževanje. Njihovi voditelji menijo, da je za zagotavljanje suverenosti ln ozemeljske nedotakljivosti to nujno.
Svetovna trgovina z orožjem Je še vedno zelo obsežna. Znaša 80 milijard ameriški dolarjev letno, od katerih odpade deset milijard na ZDA Zelo se Je povečal tudi Izvoz orožja lz Rusije ln nekaterih drugih republik bivše Sovjetske zveze. V prodaji orožja državam v razvoju se je po trditvah ameriških predstavnikov povečala »nelojalna konkurenca« ln nekateri tokovi so povsem nenadzorovani.
Navedeni podatki opozarjajo, da se pravi proces razoroževanja v svetovnem obsegu sploh še ni pričel. Silovita oboroževalna tekma pred leti predvsem med Ameriko ln Sovjetsko zvezo se danes na svojevrsten način nadaljuje ln celo stopnjuje v mnogih predelih sveta. Na to vplivajo številna krizna področja, »lokalne« vojne ln rastoči pojavi skrajnega nacionalizma, nestrpnosti in drugih skrajnosti, na primer Islamskega fundamentalizma. Skrajneži raznih pohtlčnlh barv ln ideologu vldUo v povečevanju svojih vojaških potencialov edino možnost za uveUavlJanJe svojih ciljev.
Takšno svetovno dogajanje opozarja, da bi se morali v Združenih narodih na nov način lotiti resnih pogajanj o razorožitvi. V preteklosti so ta zašla v slepo ulico zaradi oboroževalne tekme med ZDA ln Sovjetsko zvezo ter akutne nevarnosti svetovne Jedrske katastrofe. Danes bi prav In-dustrUsko naJboU razvite države, ki sploh niso več ogrožene, morale biti pobudnice ln nosilke novih svetovnih pogajanj za resnično zmanjševanje oboroževanja. To se še posebej pričakuje od Evropske unije. Niti za trenutek ne bi smeli pozabiti, da je svetovni mir nedeUlv. Mir in stabilnost v delu sveta sta premalo, če nista mir ln normalni družbeni razvoj zagotovUena na vseh celinah ln v vseh državah.
Piše: Drago Kuhar
Jezikoma
zavest
ljubi Slovenci!
Slovenski Jezik je ogrožen, zato potrebuje našo vsakodnevno skrb. Ogroženost lahko odpravimo, če si natančneje pojasnimo jezikovno zavest, pravzaprav samo takrat ho naša skrb za materinščino, predvsem pa za materin Jezik, kaj veljala, če se bomo odločili za vestno učenje svojega nacionalnega jezika, to pa hkrati pomeni, da sta Jezikovna In nacionalna zavest naša domovinska pravica in dolžnost.
Vprašanje jezika je večplastno, je tako življenjskega pomena, da moramo nanj odgovarjati z vedno živimi odgovori, kar pa nikakor ni preprosto početje, ampak zahteva zmerom celega človeka in zrelost naroda ter nacionalno avtohtonost ln avtonomnost, kar pa ne pomeni skrajno puristične drže, ampak zahteva svetovljan-
sko samosvojost in prepoznavno samo-bitnost. Gotovo je eksistenca jezika odvisna od politične drže oblasti, od politične prepričanosti naroda, od politične kulture, gotovo je odvisna od kulturološke ustvarjalne potence posameznika, gotovo je odvisna od akademskosti znanja, gotovo je odvisna od servisiranja jezika kot orodja, ki nam nudi brez števila doživljajev, predvsem pa estetskega, etičnega, pomenskega, in-formativnokomunlkacijskega, jih je pa prav gotovo še več, vsi pa se merijo s sporočilno vrednostjo, ki je skoraj vedno na neki način umetniška in vzgojnoizobraže-valna.
Ogroženost se najboU čuti pri
materinem jeziku oziroma pri zbornem knjižnem Jeziku, ker
se v njem pač pisno izražamo, seveda pa kot nacija tudi govorno s splošno pogovornim jezikom, ln
sicer na narodni oziroma državni ravni ter na reprezentativni predstavitveni ravni.
Ko prestopimo prag vzgojno-izobraževalnih ustanov od vrtcev pa vse tja do univerze in akademije, nas preprosto strese od sramu, ko spoznamo, kakšno je jezikovno znanje vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev in akademikov. Seveda je tudi Jezikovna zavest omenjenih bolj šibka kot ne. Včasih slišimo prave jezikovne pomije, čeprav tudi pisnost ni daleč od kake mezdarste mlakuže. če je tako v ustanovah, kjer naj bi se zbornega knjižnega Jezika učili, potem ni nič čudno, če materin Jezik večkrat jecljamo, namesto da bi ga spoštljivo, z občutkom lepote in resničnosti govorili in pisali te gojili. Avtohtona ln avtonomna slovenskost kar izginjata iz jezika, v katerega pa se vcepljajo tujke in popačenke različnih sort. Zmedenosti in zmotnosti je toliko, daje že kar norost in potrebno bo temeUito zdravUe-nje, da bo sporočilna vrednost zbornega knjižnega Jezika spet tako živa, da ne bomo trepetali za njegovo eksistenco.
Prisluhnimo brani in govorjeni besedi na nacionalnem radiu in
televiziji, pa nas bo v želodcu in pri srcu tako stisnilo, daje najbo-IJe kar stopiti na urgenco. Če smo odkriti in pošteni do materinega Jezika, pa nas je lahko sram oziroma smo žalostni, da se tako grdo ravna z največjim narodnim bogastvom, saj večkrat sploh ne vemo, ali smo doma ali pa kje pri tuji hiši. Besedičenje in jezikanje je tako neknjižno, da nas je lahko samo groza ln strah hkrati.
Nič ni bol/še tudi z nacionalnimi časopisi in revijami, kjer ne ločijo jezikovnih zvrsti, kjer ne poznajo slovničnih, pravopisnih in slovarskih kategorij, da pome-noslovja in stilistike sploh ne omenjamo.
Jezik politikov oziroma oblasti pa je tak, da je škoda trošiti besedo, saj je ni stroke, ki bi bila sposobna pojasniti to popačenost. Podobno je tudi z imeni podjetij in ustanov, ki ne samo da niso slovenska, ampak so umetelna in toliko tujinska, da je na-slavUanje že kar kaznivo dejanje, a poklicani, to pa smo vsi, pa nič.
Slovenski zborni knjižni jezik je že tako ogrožen, da je samo skrb premalo, ampak je potrebno živo očiščenje materinega jezika.
Lansko leto, leto psa po kitajskem horoskopu, sicer še traja, saj se bo končalo 30. januarja. Imeli ga bomo torej še slab mesec, vendar pa moramo po tradiciji letu, ki se izteka, obrniti palec navzdol, ne zato, ker bi bilo tako slabo, pač pa zaradi tiste znane — kralj je mrtev, živel kralj.
J < r
15017
Za leto psa, kot za vsako drugo leto, bi se kajpak dale napisati horoskopske litanije, vendar naj bo dovolj, da naj bi v takem letu afer in hlastanja za denarjem bilo manj in več razmišljanja o drugih vrednotah. Pa se to doslej niti slučajno ni pripetilo. Vsi po vrsti, ki ob koncu leta delajo analize, se vrtijo okoli denarja, v Delu pa smo brali letno inventuro, ki so jo zanimale predvsem afere, kar legitimira kajpak pisca, o vrednotah, denimo kulturnih ali obče človeških, pa niti črke.
Koga pa take reči sploh še brigajo. Smo pač dežela v tranziciji, ko se deli veliko bogastvo, ko vlada splošna »otimačina« in ko vsi hlastajo za denarjem ali pa se prepričujejo med seboj, da je ob denarju najpomembnejša reč v tej državi politika. Kako tudi ne, ko pa se komentatorji kot za stavo ukvarjajo samo s politiki in politiko, špekulirajo, konstruirajo, in če ne gre drugače, si pač stvari izmišljajo.
Osnovni medčloveški odnosi so popolnoma nepomembni. Starši se pehajo za denarjem in enako počno učitelji, mulariji pa nihče nima časa vtepsti v glavo niti osnovnega spoštovanja do starejših. V avtobusu bo zgrbančena mamka zaman proseče gledala po sedečih mladih glavah, ker vse za vsak primer strmijo skozi okno ali pa se delajo, kot da bližnje okolice sploh ne opazijo. Kje le so se tako skrajnega in agresivnega egoizma naučili mladi, pa ne samo mladi, tudi starejši, ki se do še starejših ali bolj nemočnih obnašajo enako nevzgojeno in nekulturno.
V tej deželi je bilo Cin je še) leto psa pač leto bogatenja in obubožanja. Kdo pa še o sočloveku pomisli, ta pa je lepo vzgojen in kulturen, dobrosrčen in lepega značaja. Prava dandanašnja vprašanja in ugotovitve so, koliko denarja ima kdo, kakšen avto vozi, kakšne zveze ima in kako trde ter široke komolce, pa kateri stranki pripada. Ni važno, kakšen je, važno je da je naš, da pripada mobitel generaciji, da zna izigrati državo in si prigrabiti tisto, kar si drugi, revčki, ne znajo. Taki so prava partija, kaj bi vendar s tistim, ki vljudno pridrži vrata drugemu, kajti danes nekaj velja samo tisti, ki se zna skoznje zriniti prvi.
Če je verjeti horoskop-skim piscem, tudi leto merjasca, ki se bo začelo 31. januarja, ne bo leto razmaha kulture in občečloveških vrednot. Cvetelo naj bi gospodarstvo in vse več bo takih, ki jim bo pri srcu sladko življenje. Sicer pa horoskop gor ali dol, kolač, ki se mu reče družbeno premoženje, še vedno ni razdeljen in novodobni merjasci bodo še naprej rili okrog njega in
Leto merjasca
si skušali priboriti čim večji delež.
Malo upanja je tudi, da bodo politiki in z njimi mediji uspeli popraviti izgubljene kompase. Javno natolcevanje bo še vedno, žal, vrlina javne besede, namesto brce v zadnjo plat njegovim avtorjem. Zakaj pa ne, ko pa ni skoraj nobene odgovornosti za javno besedo in zato zanjo tudi ni potrebno znanje, ki bi moralo biti vrlina poštenosti in objektivnosti.
In tako beremo rednega sobotnega pisca v Delu, kako, denimo, za predsednika države trdi, da še dolguje odgovore na nekatera vprašanja, med njimi tudi o tem, kakšne ima poglede na pravno državo.
Če bi pisec imel dovolj znanja, bi vedel, da je predsednik države svoje poglede na pravno državo podrobno razložil 20. oktobra lani na dnevu pravnikov v Portorožu. Problem pravne države, vladavine prava in tudi pravne zavesti same ni v tem, da prihaja do zlorab prava, do kršitve zakonov in nespoštovanja načel ustavnosti in zakonitosti, marveč predvsem v tem, kako se oblast sama, njeni nosilci, njene posamezne veje in ustanove, na te kršitve odzivajo. Ali se odzivajo samovoljno, voluntaristično, »revolucionarno«, s sprotnim izmišljanjem načel in pravil po meri interesov v spopad vključenih političnih strani in njihove realne politične moči, ali pa reagirajo po načelih in pravnih pravilih, ki so določena vnaprej in po katerih se ravnajo državni organi vsakokrat, ko rešujejo konkretne spore in konflikte. Bistvo pravne države je, da sta oblast in politična moč omejeni s pravom, da se pravo in moč podrejata pravu tudi takrat, kadar to učinkuje v nasprotju s konkretnimi interesi njunih nosilcev, je razložil predsednik države. In seveda še veliko več.
Zato glede tega ni ostal prav nič dolžan, kot mu podtika Delov pisec. Ta primer pa nas kajpak poučuje, da nam kulture res manjka na vseh koncih in krajih, še posebej pa bi bilo nadvse nujno, da bi se začela vsaj naseljevati v javno besedo. Posebej v letu merjascev. Toda upati j e treba in zato palec gor.	Boža Gloda
Milan Samec v svojem razglabljanju o letu1995trdi:
ZA NAŠE RAZMERE STA ZNAČILNA BREZGTAVO HI ASTANJE ZA OBLASTJO IN ZAPOZNELA PRVOBITNA AKUMULACIJA
Zakgj si ne bi i iskanjem tržišč odrezali delček potice - Nadaljevanje predvolilne kampanje do parlamentarnih volitev je onemogočale dosegljive ustvarjalnosti in destabiliziranje družbe - Je Italija že vnaprej požegnana za našega tutoija?- Tiste stranke, ki se tikajo na junaške prsi, imajo največ petnajst, deset, pet, tri odstotke volilnega telesa
Pravijo, da nas bo srečala pamet. Kronisti pišejo, kaj smo narobe počenjali, futuri-sti pa, kaj bi v prihodnje bilo bolje. Gotovo ne brezglavo hlastanje za oblastjo in drugimi možnostmi zapoznele prvobitne akumulacije, pač pa ustvarjanje nove vrednosti.
Prav je, da se učimo obračati kapital, ker bo to tudi kaj prineslo. Da opuščamo podrejanje zunanjetrgovinskega in deviznega sistema, tečaja in inflacije pritiskom, prerazdelitvam, navidezno boljšim, a fiktivnim rezultatom izvoza, cenam in podobnim samoprevaram. Tudi to, da smo se (varčevanje!) začeli pogovarjati o obrestih. Razvojno pa bi le kazalo bolj upoštevati prednosti, kot so delo, tran-zitno-prometne storitvene danosti, pridelovanje biološko
-	cenovno izvozno primerne
-	zdrave hrane, pogoji za turizem. Politikantsko oportunistično poglabljanje nenasitnih brezen ostankov težke industrije - a katere že davno ni ne surovinskih ne drugih pogojev - se je izpelo, ni prineslo sprejemljivih rešitev. Zakaj se ne bi, denimo, z znanjem iz montažno investicijske dejavnosti intenzivneje lotili obetajoče nove proizvodnje čistilnih in drugih naprav za varstvo okolja; tehnologije alternativnih energetskih virov in predmetov za varčevanje energije, oprte na domače znanstveno raziskovanje; še bolj s ponudbo računalniških programov (software); manj cagavo povečevali delež ekološko sprejemljive energije iz alpskih in panonskih vodnih virov? Zakaj še ni nacionalne politike za prenehanje neodgovornega uničevanja - celo za evropske razmere izredno ohranjenega - gozdnega bogastva? Še smotrnejšega oblikovanja izdelkov tiste lesne, kovinske, gospodinjske, elek-tro, prehrambene, tekstilne in podobne predelovalne industrije, ki je tudi ekološko sprejemljivejša, kjer imamo lasten know how za nove izdelke? Zakaj si ne bi z iskanjem niš, prometom, tranzitom, turizmom odrezali delček potice, kije na razpolago, ker te dejavnosti v svetu rastejo? Naši mornarji, prevozniki in izvozniki bodo delček promila svetovne proizvodnje, ki ga izdelajo naše tovarne že posredovali, če bo privlačno oblikovana in zavita.
Plače, pokojnine, delo
Kako naj se, denimo, ustvarjalno vključujemo v evropsko gospodarstvo z nestimulativnimi korejsko-taj-vanskimi delavskimi plačami, miselnostjo, da so plače le strošek, da je najenostavneje pri njih varčevati, beri pobi-
rati. V kapitalističnem svetu so delojemalci zaščiteni. Pri nas pakar traja sprenevedajoče se pritiskanje na sindikate, nategovanje o kolektivnih pogodbah, politiki plač ter delovnih razmerjih. Terminologija o osnovnih, povprečnih, izhodiščnih, naj nižjih, žagar antiranih, eksistenčno sprejemljivih, minimalnih plačah je jalova znanost o ceni dela, ker se uporablja v pogonu na delavce, le za zaščito ne. Prav tako manjkajo načrtno spodbudni davčni, kapitalski in drugi ukrepi za odpiranje delovnih mest. Evropa govori o prioriteti novih delovnih mest. Plače, socialni transferji, pokojnine, javna poraba so pogoj za to in ne le strošek, ki da kvari neke namišljene makroekonomske kazalce. Ti pa odpovedo tako kot uvoženi kunštni učbeniki, ki vedo o naših razmerah toliko kot Sax. Odgovorni ne vidijo, koliko prispeva - mikroeko-nomsko	stabilizacijsko
- struktura porabe omenjenih transferjev za razvoj gospodarstva, predvsem za naročila domačim tovarnam. Celo časopisu, ki se hvali z znanjem in neodvisno informiranostjo, se kar naprej zapisuje, da se pokojnine spet
povečujejo, ne da gre za poračun, ki zaostaja za ohranjanjem realne vrednosti le-teh. Zdaj je še redio povzel ta spet, kot da so celo pri njih novinarji jezni na upokojene tašče, taste, ali pa jim »leži« podpihovanje medgeneracijskega konflikta. Kja pomeni mikroekonomski učinek dela javne porabe v naši danosti v primerjavi s trošenjem drugih proračunskih denarcev? Kaj nerabne teze, iz katerih so odmišljene konkretne realnosti? Pri nas eni raje govore o Krstu pri Savici, drugi o zelenih rožicah, tretji o tujcih, egiptovskih loncih mesa, o Ogleju, glavni knjigovodja pa trdovratno o uravnoteženem proračunu. Pa bi on in politiki spregledali, da so v bistvu odgovorni za zdravstvo, pokojnine, socialni transfer, stabilnost, gospodarjenje, socialni mir in ustvarjalnost, ne za formalni proračun? Le jemanje s kupov, ki se zdijo najbolj pri roki, dovolj veliki za sterilno knjigovodsko izravnavanje proračuna, ne more biti dinamična ustvarjalna politika. Ti kupi so namenjeni večji množici, kot je peščica v državno upravno političnih in elitniških strukturah nadgradnje. Kjer ne gre za eksistenco številnih posa-
meznikov, niti toliko za varčevanje. Bo}} za statično jalove principe o pisarniški opremi, avtomobilih in podobno. Če je treba, denimo, avion zamenjati, ker je popravljanje predrago, pa kaže avtomobile dalj časa varčno vzdrževati in uporabljati. Če ostanejo posredniki z napeljanimi kšefti brez presežnih zaslužkov, manj boli, kot če ni dela za osebje, ki jih vzdržuje. Pa še optimistično zgledneje je spodbudno zmanjševati
stroške predrage države kot pa škodljivo prikrajSevati stabilizirajočo se javno porabo. Lahko bi se spomnili kaj podobnega kot v Ameriki. Tam mnogo več ljudi nepovzpetni-ško opravlja posle z lastnim avtomobilom, ga sami vozijo, zato tudi bolj skrbe za parkirne prostore, boljše ceste, cenejši benzin, manjše davke in podobno. Kdor hoče z limuzino, si jo najame in plača. Za to so posebna podjetja, kjer
celo sinovi milijonarjev najdejo priložnostno delo za »džeparac«.
Zavajanje o tem, kako bo privatno lastništvo vse samodejno rešilo
Kaže prevzeti večji kos odgovornosti, vsaj takšnega, kot ga zagotavljajo volivci? Gotovo ne gre, da bi venomer s pozicije - namesto kdaj z opozicije - udobno prenašali soodgovornost za nesmiselno sebična početja, kot je strankarsko newdealovstvo - 'ob zanemarjanju domačih interesov — neekološko zasnovani prometni (drugi) infrastrukturi, kjer o našem svetovno znanem hmelju »ljudske« stranke ne razmišljajo; kot je nadaljevanje predvolilne kampanje do parlamentarnih volitev, ker so se pač razgreli in zagnali v izgubljanje časa z destabiliziranjem družbe in onemogočanjem dosegljive ustvarjalnosti. Ko institucijam in skupinam rojijo po glavi gozdovi, kultura, šolstvo in drugo le pro domo suo.
Koliko nas zavaja še lajnanje, da bo (privatno) lastništvo vse samodejno uredilo, spremenilo, ne pa da bodo to dosegli upravljavci? V kapitalizmu si (dobri!) menedžerji,
razen v manjših zasebnih po-djejtih, režejo tak kos pogače, kot jim paše, ter po svoje lastnikom krojijo, kaj bo kdo delal, česa ne bo smel in koliko bodo dobili čakajoči delničarji. Pa tiste čenče o tržnem gospodarstvu, ki ga nikjer ni bilo v čisti obliki. Zdaj gaje še toliko manj ob - s pomočjo držav — organiziranih zaščitnih mehanizmih, monopolih, dogovarjanju o cenah, obvladovanju in delitvi tržišč. Čas je, da se spametujemo, ko so
že multinacionalke tako organizirane, da presegajo okvire nacionalno državnih struktur, in se gredo svoj nenehno uspešni razvoj. Zdaj bodo še Kitajce - kjer zmanjkuje prostora celo za pešce, kolesarje in lokacije za stanovanja - zasuli z avtomobili, na preostalih delih sveta zasvinjali zrak, vodo, jih preplavili s Past food (tovarniško masovno hrano) in podobnimi pridobitvami zahodne civilizacije v pogonu
za dobičkom. Smešne so sanje o takem tržnem gospodarstvu, ponudbi, povpraševanju, ob vsej dirigirani, dozirani ponudbi in umetno ustvarjanem povpraševanju. Kakšna izbira, ponudba in povpraševanje neki, ko pa dobimo samo to, kar nam hočejo ali premorejo vsiliti in čim dražje prodati tudi takrat, ko bi prej potrebovali čisto vodo, zdrav prigrizek, dober zrak ali primerno stanovanje.
Da zmotnih in nacionalistično zasanjanih pogledov na globalno demografsko eksplozijo ne omenjamo. Mnogi
tega vprašanja ne razumejo, ker je pri nas še drugače. In zagovarjajo prohibitivno imigracij sko politiko. Gor čistokrvni Slovenci, dol vsi drugi. In koliko ne sloven (van) skih plemen je prejahalo ta naš rod, ki zna še sam spretno asimilirati prišleke, kot zgovorno pripoveduje vic, zakaj ni Židov v Ljubljani. Kdo vse nas je že naganjal v Filadelfijo? Hkrati pa tarnajo, kako bomo Slovenci izumrli, rojstva tako upadajo, da bo kmalu več umrlih kot rojenih. Gostota naseljenosti pa je med nižjimi v Evropi.
Se kaže na pot v Evropo odločneje usmeriti? Upiranje
z alternativnimi Ceftami, Ef-tami, višegrajskimi in podobnimi skupinami, usmerjanjem na Vzhod, Balkan, Pacifik in druge eksotične kraje bi bilo tehtneje, če bi se prej bolj in nenehno s tem ukvarjali (vsekakor se pa kaže hkrati s prizadevanji za vključevanje v skupnost, zaradi naše koristi zdaj). In s trgovanjem tudi z Italijo, Hrvaško ter vsemi, ki nam kdaj ne pašejo.
Morda bo celo zdravilna ta terapija, da še nekaj časa raz-
mišljamo, ali je Italija res že vnaprej požegnana za našega tutorja. Ali so ji že kar priznali predpravico, da nas po-baše v svojo interesno sfero?
In ji dovoljuje, da nas zeza, se nam maščuje za nemško naklonjenost in za to, kar so od nje »izsilili rdeči jugoslovanski komunisti«? Je to dobra osnova za skupno Evropo ali pa kaže kaj popraviti? (Angleži in Francozi nasprotujejo grožnjam z vetom ob norveških ribah, zaradi prevelike špansko-portugalske ribiške flote! Razmišljanje, zakaj pod novo pokroviteljstvo, ko smo komaj ubežali jugoslovanskemu. Da smo se z jugoslo-vanarji še kaj dogovorili, bili da so težki, a tudi popustljivi do Slovencev, in smo imeli dovolj velko tržišče? Tudi če smo/nismo - kot pravijo - izkoriščali preostalo Jugoslavijo, nam je gospodarsko kar šlo. In kaj vse bomo morali ali smeh v Evropi počenjati. Da je bolj brezupno brezdušno birokratska kot Srbi. Kaj da nam bodo njeni standardi, pravila obnašanja, in ali se res lahko nanje bolj zanesemo, če ni poti ven, če nas ne bo nihče ščitil pred apetiti velikih, denimo pred italijanskimi? Pravil da se bo treba usodno držati. Je to tisto, kar v naši anarhični zmešnjavi in
medsebojnih nategovanjih najbolj potrebujemo? Naj nas vključitev v Evropo nažene, da bomo med seboj spodob-nejši in strpnejši? Bo v njej več prostora, varnosti za ustvarjanje in lastne koristi?
Molčeča večina v Sloveniji tehta 58 %
Tudi najidealnejša oblika oblasti menda odtehta le toliko, kolikor je učinkovita, in naj slabša je boljša od najidealnejše, ki ne funkcionira za skupno dobro. Beremo, da je antična demokracija bila ekskluzivni klub članov polisa,
državljanov (meščanov). Sužnji, na katerih je slonela gospodarska in kulturna dejavnost - celo še v poznejšem Rimu - ruralno prebivalstvo, del aristokracije so bili izključeni. Ideja o demokraciji je preživela, a oblika rapidno zboleva prav zaradi vračanja k prvobitni okostenelo brezplodni ekskluzivnosti. V naši demokraciji to opažamo že pri lokalnih volitvah, ko je v drugem krogu volilo manj kot petdeset odstotkov upravičencev (ne prebivalcev). Dvajset odstotkov županov je izvoljenih na samostojnih listah. Tiste stranke, ki se trkajo na junaške prsi, nimajo za seboj trideset, dvajset, deset, sedem odstotkov vernikov ali prebivalstva, največ petnajst, deset, pet, tri odstotke volilnega telesa. Najmočnejša je postala silent majority, molčeča večina, tehta povprečno 52 odstotkov. O ljudski volji, soodločujoči, sporazumevaj oči demokraciji — ki naj bi sicer po definiciji bile vlada večine, a je, podobno kot v totalitarizmu, prevlada na-silnejše manjšine nad večino - pač ni moč utemeljeno govoriti. Podobno kot;, denimo, pri predsedniških volitvah v Ameriki, kjer glasuje tretjina volivcev, zmaga pa, recimo Kennedy pred Nhconom, z zanemarljivim številom glasov (ali župan v Beli krajini z enim glasom). Tudi pluralizem se kaže v smešni luči. Američani tega ne skrivajo. Namesto enostrankarskega režima so proklamirali demokratičnega dvostrankarskega, ki je enopartijski, kadar stranka, kot dosedaj demokrati, vlada petindvajset let. Kajpada je tehnologija vladanja in odločanja tako dodelana in utečena, da se nihče raje preglasno ne pritožuje. V Italiji, ki nas uči demokracije, je svojevrstna demokrist-janska diktatura posiljevala ljudi skoraj petdeset let s 54 vladami, povprečno krajšimi od enega leta. Prej fašisti, v pravkar odhajajoči (spet) neofašisti. Le levice ne puste h koritu.
Zakaj tako poenostavljeno
razkladanje? Ker je kljub vsemu najbliže resnici, da vse legitimne vlade manj modro vladajo, bolj pa zavirajo svobodnejši razvoj z zbirokratiziranimi institucijami, ki prepovedujejo, dovoljujejo, obvladujejo. Kar naprej se jim kaj zalomi, zato so z eno nogo nenehno na zavori. Starejše nacije so bolj izkušene, in družbo vodijo na manj očitno opresiven način. Po eni strani se organizira kriminalna mafija, kije ne morejo kontrolirati državne institucije. Po drugi pa znani in neznani, formalni in neformalni klubi in sveti posegajo na subtilnejši način v decision making
Poti in stranpoti slovenske mednarodne politike in diplomacije
BO LETOS POSTATO POVSEM JASNO. DA ZUNANJA POLITIKA M11
RESOR ZUNANJEGA MINISTRA?
Uspehi y pogpjapju z Gattom - Strankarski fevdi v vladi škodijo - Zmotno mnenje, daje naša zunanja politika nastala šele i osammojitijjo, seje maščevalo - Podganje Sbrencer r Italiji in Avstriji majo naši nasprotniki izkoriščati
proces, v sfero odločanja. Kaj pa so drugega vse te prostozidarske in druge bratovščine, lože, Opus Del, Layonsi, Rota-ryji, Rimski klubi in oblike civilne družbe. Vsi iščejo, kako bi mimo okorelih, zbirokratiziranih državnooblastniških struktur inteligentneje in blagodejno, modro vplivali na odločanje o dogajanjih v družbi. Francozi nas v Ljubljani ne spodbujajo s kakšnim Centre Culturele du Voltaire, ne, njihov kulturni center se imenuje Charles Nodier, kot se je klical menda najbolj znan veliki mojster prostozidarske lože. Libertarni intelektualci v Ameriki se nasmihajo, ko kdo zatrjuje, da sta tok novejše zgodovine spremenila dva novinarja Was-hington Posta, ki da sta razkrila zadevo Watergate. (Tudi pri pogruntaciji o novinarstvu kot četrti veji oblasti vedo, kako malo je pravih in koliko je serviserjev za »izdelovanje resnice« z informacijsko politikantskimi prijemi.) V nekem filmu kažejo kurirja skupine, ki usmerja slovito protinbconovsko novinarsko raziskovalno razkrivanje z doziranjem ravno toliko in takšnih podatkov, kolikor jih je bilo treba za odstranitev. Nič o pravem viru moči, interesih in ozadju. Nixona so preprosto že imeli poln kufer, ni več urejal njihovih zadev, ničesar več nudil. Ker so pravkar ustrelili Kennedyja, niso tako kmalu mogli še njega. Zamorec je odslužil, in ker si je skušal zagotoviti zmago v tretje, toliko slabše zanj. Končno, kako v Ameriki ob odločujočih skupinah dopustiti še nekakšnega smešnega demokratičnega diktatorja.
Pa ne kaže, da se bomo mi ob tem vedenju kaj kmalu nacionalno spametovali. Čeprav neke prednosti še imamo, nismo še super industrializirani, supermodernizirani, su-perdemokratizirani in super-polucirani. Tudi tako majhni smo, da nas kljub domačim politikantskim kričačem niti v soseščini kaj dosti ne opazijo in bi dokaj nemoteno zase to in ono postorili. Pa se še ne bomo, niti malo za šalo, malo zares, sporazumeli za kakšen Club du Slovenije. Svet modrih, ki bi skrbel za nacionalni interes in presegal neploden špetir. Čeprav že verjamemo v udbomafijo, ki je, skoraj bi rekli žal, tudi ni. Indijanci so imeli Svet modrih, vse »boljše« nacije jih imajo. A znajo hliniti svojo demokracijo in farbati, prikrivati vsebino z obliko. Upajmo, da ne bo prepozno, ko bomo morda želeli Hic Rhodus, hic salta delegirati iz strank, neodvisnih skupin, institucij, civilne družbe in nevezan nadstrankarski klub. Nič ne pomaga znanje o tujih vladah v senci, o rezervnih vodilnih garniturah v svetu in to, da nimamo ljudi za rezervne vodilne garniture po strankah, če bi se potrudili, bi jih komaj nabrali za nacionalno vodstvo v senci, tega pa ne maramo. Samo za dribling na star način, prerekanje in podobno demokratično folkloro ad usum delphini. V strankah, institucijah, vseh treh vejah oblasti, celo vladi in parlamentu bomo pač z dre-njem, kot doslej, nadaljevali. Saj da se ta rodovno prademo-kratičen izliv sploh ne da (povsem) ustaviti, tudi če bi bilo za družbo koristno, da bi ga usmerili v ustvarjalne)še početje.
Blasfemično razglabljanje o demokraciji, Svetih modrih in podobnem tako pač ostaja le predpraznično sanjarjenje in filozofiranje. Prihodnje leto pa bo, po čestitkah in najlepših željah, zmedeno, kot je na tem podalpskem koncu, kljub naravnim lepotam in soncu, ob vseh danostih mogoče. Razen če si bomo sami bolje postiljali.
Naša zunanja politika je bila v zadnjem času uspešna v pogajanjih za polnopravno članstvo Slovenije v Svetovni trgovinski	organizaciji
(WTO). Ta zapletena pogajanja so vodili predstavniki ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Tudi to je potrdilo znano ugotovitev, da je zunanja politika vsake države veliko obsežnejše področje, kot je sam resor zunanjega ministrstva. Gre preprosto za razvejano mednarodno dejavnost, v kateri poleg državnih in predstavniških organov aktivno sodelujejo tudi mnoge druge ustanove in organizacije (ne nazadnje sindikati) ter še posebej gospodarstvo.
Pogajanja z Gattom primer, kako je treba delati
Pogajanja s predstavniki Gatta (Splošnega sporazuma o trgovini in carinah) niso bila lahka, in to iz več razlogov. Tako imenovana Zvezna republika Jugoslavija je tudi v odnosih z Gattom dokazovala, da je edina naslednica nekdanje SFRJ ter da »odcepljene« republike, kot je Slovenija, nimajo nobenih pravic, ki izhajajo iz članstva SFRJ v tej svetovni organizaciji. Predstavniki Gatta pa niso pristajali na avtomatično včlanitev Slovenije in so zahtevali poseben sporazum. Dokazovali so tudi, da so eni kriteriji veljali za SFRJ, ki je imela status srednje razvite države, s tem pa tudi posebne olajšave za Slovenijo, ki je razvita država, pa je treba upoštevati ostrejša merila.
Najtrši oreh v pogajanjih je bilo seveda kmetijstvo. Predstavniki Slovenije so se uspešno dogovorili za takšen sistem zaščite, ki je popolnoma primerljiv s sistemom v Evropski uniji. Tudi to daje Sloveniji dopolnilno kredibilnost v kandidaturi za članstvo v Evropski uniji.
Naš parlament je hitro ratificiral sporazum o Gattu, kije bil po dolgoletni »Urugvajski rundi« pogajanj dosežen na konferenci v Marakešu. Ratificiral ga je v času, ko še ni bilo jasno, ali bodo ZDA pristopile k novi Svetovni trgovinski organizaciji. Veliko ameriških senatorjev in kon-gresmenov, ki zastopajo interese določenega dela ameriškega gospodarstva, ki se boji odprte mednarodne konkurence, je odločno nasprotovalo članstvu v Svetovni trgovinski organizaciji. Z velikim angažiranjem predsednika ZDA Billa Clintona je bila v kongresu končno le dosežena ratifikacija sporazuma.
Slovenija, ki pred dobrim letom dni sploh še ni bila članica Gatta, je sedaj postala polnopravna ustanovna članica Svetovne trgovinske organizacije. To je vsekakor zelo pomemben dosežek.
Nekatere izkušnje iz teh uspešnih pogajanj bi se morale vsestransko upoštevati pri prihodnjem načrtovanju in izvajanju naše zunanje politike.
1. Pred početkom pogajanj
z Gattom je bila izdelana jasna in konkretna platforma, kije bila potrjena tako v vladi in od predsednika republike kot v ustreznih parlamentarnih odborih in v gospodarski zbornici.
Z. Glede našega članstva v Gattu oziroma v novi Svetovni trgovinski organizaciji ni bilo razhajanj med političnimi strankami. Dosežen je bil pravi nacionalni konsenz. S tem pa ta pomembna in občutljiva tematika ni mogla postati predmet izkoriščanja za ozkosrčne interese te ali one politične stranke.
3.	Pogajanja so bila vodena profesionalno in naši pogajalci so se opirali na temeljito dognane strokovne ocene.
4.	Iniciativa v pogajanjih je bila v glavnem na naši strani. Uveljavljala se je s številnimi pobudami in konkretnimi predlogi.
5.	Naši pogajalci niso moledovali in klečeplazili, ampak so nastopali s pokončno držo predstavnikov suverene države.
6.	Zagotovili smo si podporo mnogih naših partnerjev, zlasti tistih, s katerimi imamo razvite gospodarske odnose in sporazume o prosti trgovini.
Doseženi uspeh z včlanitvijo Slovenije v Svetovno trgovinsko organizacijo je lahko dobro napotilo za naša pogajanja z Evropsko unijo. Voditi jih moramo strpno, s tehtnimi argumenti o našem upoštevanju in uporabi evropskih norm ter zlasti s pokončno držo suverene in neodvisne države. Zavedati se moramo, da naše pridruženo članstvo ni samo naš interes, ampak tudi interes Evropske unije.
Neuspehi pri urejanju odnosov s sosedi so posledica
ozkostrankarskega pojmovanja zunanje politike
Dosedanji neuspehi pri urejanju odnosov z našimi sosedi, zlasti z Italijo in Hrvaško, so v veliki meri posledica ozkostrankarskega pojmovanja državnega resorja zunanje politike. Gospod Lojze Peterle je menil, da na položaju zunanjega ministra lahko neposredno uveljavlja interese krščanskode-mokratske stranke in svoje osebne ambicije. To je bila njegova naj večja zmota in hkrati huda napaka, ki je Sloveniji povzročila veliko škodo.
Že večkrat je bilo opozorjeno, da je naša vlada preveč razdeljena na posamezne, dejal bi strankarske fevde. To je zelo slabo, kajti vlada mora delovati enotno, kar pomeni, da mora vsako ministrstvo izvajati skupno dogovorjeno politiko vlade. Zunanje ministrstvo pa še posebej, ne glede na to, kateri politični stranki pripada njen minister. Upajmo, da se bo z imenovanjem novega zunanjega ministra (ministrice) zagotovilo pravilno pojmovanje nalog zunanjega ministrstva in tudi njihovo nestrankarsko
izvajanje. To pa pomeni visoko profesionalnost in veliko odgovornost, ki mora upoštevati strokovne ocene.
Da bi bili uspešni pri reševanju odprtih mednarodnih vprašanj, mora zunanja ministrica (minister) biti pobudnik zagotavljanja nacionalnega soglasja in vodenja skupne zunanje politike. Vsak pomembnejši konkretni projekt mora biti usklajen v vladi, s predsednikom Republike in z ustreznimi pooblaščenimi skupščinskimi telesi. Zunanji minister se mora dosledno zavzemati za soglasje vseh parlamentarnih političnih strank. Le tako se bomo izognili vdoru strankarskih
Lojze Peterle je menil, da na položaju zunanjega ministra lahko neposredno uveljavlja interese krš-čanskodemokratske stranke in svoje osebne ambicije.
zdrah v zunanjo politiko in njeno izvajanje. Le tako bomo našim partnerjem, s katerimi se pogajamo, preprečili, da bi igrali na karto naših notranjih nesoglasij.
Skrajni čas je, da se odpravijo vsi ostanki zmotnega mnenja, da seje naša zunanja politika pričela šele s slovensko osamosvojitvijo. Republika Slovenija je ena od naslednic nekdanje SFRJ in mora upoštevati vse mednarodne sporazume, ki jih je ta v preteklosti dosegla. V primeru naši odnosov z Italijo se je še posebej pokazalo, kako škodljivo bi bilo podcenjevanje teh sporazumov ali celo odstopanje od njih. Vsi pozitivni mednarodni dosežki preteklega obdobja morajo biti osnova, na kateri naša zunanja politika rešuje sedanja odprta vprašanja.
Vsako drugačno ravnanje, zlasti pa neupoštevanje pozitivne kontinuitete bi bilo voda na mlin tistim, ki v mednarodnih forumih vse bolj napadalno dokazujejo, da je tako imenovana Zvezna republika Jugoslavija edina naslednica nekdanje SFRJ. Srbski akademik Kosta Mihajlovič, ki Je glavni teoretik in pogajalec, razlaga mednarodnim pravnikom, da je na eni strani Jugoslavija, na drugi pa republike, ki so se od nje »odcepile«. Po tej teoriji nimajo nobene pravice do udeležbe pri delitvi skupnega premoženja nekdanje SFRJ. Še več, »odcepljene« republike bi morale povrniti ogromno materialno in finančno škodo, ki so jo »pov-
zročile« Zvezni republiki Jugoslaviji.
Čeprav so trenutno v ospredju druga žgoča mednarodna vprašanja Slovenije, se moramo zavedati, da se bomo na mednarodnem področju kaj kmalu soočili s problemom delitve skupnega premoženja nekdanje SFRJ. Da bi si uspešno zagotovili svoje materialne in finančne interese (in teh je veliko) ter pogajalske pozicije, moramo dosledno braniti kontinuiteto mednarodnih sporazumov, doseženih v preteklosti. Republika Slovenija se mora ne samo z besedami, ampak predvsem s celotnim svojim ravnanjem obnašati kot ena
Bo Mojca Drčar-Murko, aktualna kandidatka za zunanjo ministrico, požlahtnila našo zunanjo politiko in hkrati trdneje zagovarjala slovenske nacionalne interese!?
od zakonitih naslednic nekdanje SFRJ.
V naših mednarodnih odnosih se moramo opirati na zgodovinsko dejstvo, da smo bili med zmagovalci v drugi svetovni vojni. S širokim in odločnim narodnoosvobodilnim bojem je slovenski narod pomembno prispeval k zmagi svetovne protifašistične koalicije. Danes se v Evropi vse države opirajo na protifaši-tično izročilo, tudi tiste, ki so naslednice nekdanje nacistične Nemčije in fašistične Italije. Tako je privrženost protifašističnemu izročilu postala predpogoj za oznako demokratične države.
Italija spretno izkorišča domače prikazovanje NOB kot »komunistične zarote«.
Tisti pri nas, ki zaradi opravičevanja sodelovanja z okupatorji poskušajo NOB prikazovati kot državljansko vojno ali »komunistično zaroto«, delajo veliko škodo mednarodnemu položaju Slovenije. Italijanski neofašisti prav to obilno izkoriščajo v pritisku na Slovenijo z zahtevami o »popravi krivic«. Naša diplomacija nikakor ne bi smela pristajati na poskuse enačenja žrtev italijanskega fašizma z izseljevanjem velikega števila Italijanov iz Istre po drugi svetovni vojni. Gre za dve povsem različni zadevi, ki sploh nista primerljivi. Ezoli so se pod vplivom propagande tedanje italijanske vlade svojevoljno izselili iz Jugoslavije. Mi pa bi morali odločno zahtevati predvsem
popravo hudih posledic dolgoletnega fašističnega nasilja nad Slovenci v Italiji. Še danes, kljub večkratnim svečanim obljubam, ni sprejet globalni zakon o zaščiti manjšine. Nasprotno, povečuje se pritisk in določene sile v Italiji skušajo uničiti slovenske banke, gospodarske in finančne organizacije. Naša vlada do zdaj ni dovolj energično protestirala. Morala pa bi Evropsko unijo, Organizacijo združenih narodov in svetovno javnost obveščati o tem neodgovornem ravnanju, ki grobo krši osnovne evropske norme. Prav to nevzdržno stanje bi kazalo internacionalizirati in v mednarodnih forumih odločno zahtevati spoštovanje pravic nacionalnih manjšin.
Pri nas sicer veliko govorimo o pomembnosti vezi s Slovenci širom po svetu, toda v zunanjepolitični praksi se je v zadnjem času pogosto dogajalo, da so nekateri funkcionarji delovali v smeri podvajanja Slovencev v Italiji in Avstriji. To je še kako opoguljalo nacionalistične skrajneže v njihovi protislovenski gonji. Naša diplomacija bi morala opozarjati vlade sosednjih držav, da protifašistično izročilo, na katerega se sklicujejo, zahteva tudi energično zoperstavljanje nacionalističnim skrajnežem. Povsem jasno pa je, da bi morali v interesu zaščite Slovencev tudi vsi državni organi delovati v smeri zagotavljanja enotnosti manjšine, nikakor pa ne presajati naših notranji strankarskih zdrah v njihov prostor.
Hvalevredno je, da je naš parlament sprejel platformo o urejanju odnosov z Italijo. Ta bo v veliko pomoč in oporo novemu zunanjemu ministru (ministrici) v nadaljnjih pogajanjih z Rimom. Nekaj podobnega velja definirati tudi o odnosih s Hrvaško. Brez jasne in v parlamentu potrjene platforme bi lahko zašli v slepo ulico. Omejevali bi se dejansko samo na sporadična reagiranja na negativne pojave. V interesu reševanja odprtih vprašanj, od mejnih do ekonomskih, bi morala naša zunanja politika, na osnovi doseženega nacionalnega konsenza, prevzeti iniciativo v svoje roke in nastopati s konkretnimi pobudami in predlogi. Ni potrebno posebej dokazovati, da se ustvarjalnost in učinkovitost zunanje politike najjasneje kaže prav na področju urejanja odnosov s sosedi.
Vse to pa nikakor ne pomeni, da bi se naša zunanja politika morala utesniti zgolj v regionalne okvirje. Biti mora globalna in takšna delovati ne samo v Evropi, ampak tudi na drugih celinah. Za številčno majhno državo je to težko, vendar nujno. Kajti samo z aktivno udeležbo v svetovnem dogajanju si kot suverena država lahko zagotavljamo svojo perspektivo. Prav o teh vidikih naše zunanje politike pa bi kazalo spodbuditi poglobljene razprave.
Jože Smole
SLOVENCI KOT NACUA
C4.)
V januarju bo pri založbi Enotnost Izšlo najnovejše delo prof. dr. Tineta Hribarja z naslovom SLOVENCI KOT NACIJA. V njem analizira aktualna vprašanja slovenskega naroda ln države na prehodu Iz socializma ln Jugoslavije v samostojno državo. Na zanj značilen kritičen In angažiran način opisuje »zgodbe« s slovenske duhovne In politične scene v minulih šestih letih. V Panorami bomo v nekaj nadaljevanjih objavili odlomek Iz te knjige.
Žal ml je za prijatelja Hribarja, vendar mislim, da bi nam bilo lažje, če tega ne bi bilo notri; čeprav po drugi strani njegov predlog razumem.« Po kateri?
Če bi bil Peterle res moj pravi prijatelj, bi imel njegovo izjavo za žalitev. Ker pa sva le dobra znanca, jo sprejemam podobno, kot sem nekdaj sprejemal (žal sem spet pri tej primerjavi) ravnanje kakega visokega partijskega funkcionarja, ko me je že ob prvem srečanju začel, ne da bi me vprašal za soglasje, »prijateljsko« tikati. Je na osebni ravni kratko in malo hinavska, na politični ravni pa zavajalska. V času Peterletove izjave je bila sintagma svetost življenja namreč že sestavni del skupščinsko sprejetega osnutka Ustave Republike Slovenije.
Iz ozadij plebiscita
Peterle tudi sicer pogosto govori zamegljeno. V že omenjenem intervjuju Je glede plebiscita, kije bil teden dni poprej, dejal: »Plebiscit je bil kot predlog že dolgo v zraku. Potem je za nekaj časa vse potihnilo. Kato sta ga predlagali na novo socialistična in tudi moja stranka, in bil sem zelo hud na svoje. Takrat smo namreč verjeli, da bo mogoče rešiti ta problem z ustavo do konca leta. Vladaje podprla plebiscit šele potem, ko se je pokazalo, da to z ustavo ne bo šlo.« Povedal sem že, zakaj z ustavo ni šlo. In da bi vse potekalo lahko veliko hitreje, če bi se vsaj vse Demosove stranke obnašale po dogovorih. Samo vlado pa smo morali na vsakem koraku dobesedno potiskati v sprejemanje osamosvojitvenih ukrepov (z izjemo dveh ah treh ministrstev). Prav zaradi razhajanj glede ustave v samem Demosu, ki so bila že tedaj močno pogojena tudi z nesoglasji v vladi oziroma z nesposobnosto ali ju-
goslovenarsko naravnanostjo posamičnih ministrov, je bil sklican (11. nov. 1990) posvet v Poljčah.
Na posvet smo bili povabljeni tudi Peter Jambrek, Tone Jerov-šek in jaz kot sestavljale! oziroma redaktorji osnutka Ustave. Glede na to, da smo se v Podvinu skupaj z Bučarjem in Pučnikom domenili, da je zadnji rok za sprejem Ustave 23. december, zdaj pa je bilo že povsem jasno, da tega roka ne moremo več ujeti in da ga tudi z gotovostjo določiti ne moremo, smo se povabljenci v Poljče že poprej dogovorili, da sprožimo zamisel in utemeljimo nujnost plebiscita, referendumske slovenske samoodločbe. Jambrek, ki je dal pobudo, je pripravil že tudi potrebni ustavnopravni scenarij.
Ko smo prišli v Poljče, sem o tem ob Jambrekovi navzočnosti obvestil samo Pučnika (po naključju, kajti pred začetkom seje Peterleta in Bučarja še ni bilo), ki se je z zamislijo načeloma strinjal. Nato sta nastopila Peterle in Bučar, ki sta zelo črno naslikala tako notranji, gospodarski kot zunanji, mednarodnopolitični položaj Slovenije. Zato je grozilo, da se bodo notranje napetosti v Demosu še povečale. Peterle je takoj po svojem nastopu sejo zapustil, po Bučarjevem nastopu pa je bil razglašen odmor.
Odločil sem se, da nekazano usmeritev v tarnajočo razpravo takoj prekinem in sem v posebno sobo povabil Bučarja, Pučnika in Janšo ter jim razložil naš predlog. Nekoliko se je obotavljal le Janša. Vseeno smo se v dvorano vrnili bolj veseli kot pa zaskrbljeni. Pred zbranimi poslanci sem razgrnil nujnost zasuka, potem pa sta Jambrek in Jerovšek na podlagi poprej pripravljenih zapisov orisala tudi zasnovo in vse podrobnosti izvedbe. Odločno sta podprla predlog tudi Pučnik in Bučar. Tako je dopoldanska raz-
prava tekla le o plebiscitu, razprava o osnutku Ustave pa se je začela šele proti večeru.
Zanimivo je, da so v zamisel o plebiscitu že v Poljčah najbolj dvomili ravno naj večji nacionalisti in da so svoj dvom utemeljevali s premajhno zrelostjo slovenskega naroda. Podobno se je zgodilo ob sprejemanju zakona o plebiscitu, ko je v skupščini z najbolj povišanim glasom in s krajno živčnostjo nastopil zoper njegov sprejem ravno Anton Tomažič, sedanji podpredsednik Narodno demokratske stranke. Tedaj je prišlo tudi do prvih zares resnih razhajanj v Demosu. Spomenko, ki se je vseskozi zavzemala za narodno spravo in je zato tudi zdaj skušala doseči soglasje med pozicijo in opozicijo, so nekateri demosovci začeli zmerjati z izdajalko. Namreč tisti, ki so se bili pripravljeni plebiscitu tudi odreči, samo da jim ne bi bilo treba sprejeti visokih zahtev opozicije. Ker pač niso verjeli v trdno odločenost velike večine slovenskega naroda, da ustanovi samostojno in neodvisno državo in postane s tem nacija v modernem pomenu besed.
Stranka demokratične prenove in ZSMS-liberalna stranka si res nista želeli plebiscita, skušali sta ga preprečiti ali vsaj čimbolj zavleči njegovo izvedbo, toda nepri-stajanje na njune pogoje je šlo na roke prav njima. Zato sta tudi postavljali tako visoka merila glede ocene pozitivnega izida plebiscita. V tej situaciji, ko je že kazalo, da prepiri sploh ne bodo nikoli končali, je Spomenka naredila predlog pismenega sporazuma (pogodbe) med vsemi strankami, tako pozicijskimi kot opozicijskimi. Brez te pogodbe, četudi je zahtevni zakon o plebiscitu podpirala tudi vlada, do plebiscita nikakor ne bi prišlo že 23. decembra 1990, torej v roku, ki je bil prvotno določen za sprejem nove ustave.
Izid plebiscita, odločitev domala vseh Slovencev in tudi večine drugih državljanov Slovenije za suvereno slovensko državo, ne bi bil takšen, kakršen je bil, če ga navsezadnje ne bi odločno podprla tudi opozicija. Demos te opozicijske podpore ni znal ne oceniti ne uporabiti pri nadaljnjem skupščinskem delu. Tudi pri sprejemanju ustave ne. Demos je
18. aprila 1990, tik pred drugim krogom volitev za predsednika predsedstva, sprejel Predlog programa narodnega soglasja (Ml ne bomo spreminjali ljudi, ampak sistem), ki gaje že zdavnaj pozabil. Moral pa bi se nanj spomniti vsaj po plebiscitu.
To, kar se je zgodilo 8. julija 1990, 23. decembra 1990 in 26. junija 1991, so bila dejanja iz narodnega soglasja. Podprl in neposredno sodeloval pri njih, mimo opozicije ali z njo, je tudi predsednik predsedstva slovenske države, ki ga Demos ni volil. Ne njemu ne opoziciji zato ni mogoče očitati niti ideološke zadrtosti niti nacionalne ravnodušnosti.
Od simbolnega dejanja v Rogu naprej lahko govorimo o slovenski narodni spravi in od plebiscita naprej o temeljnem narodnem soglasju. Vladni poskus, da bi »zarotniško« plasirala katoliško intoniran zakon o lastninjenju (privatizaciji), je bil zato politično deplasiran. Opozicija ima bržkone svoje račune, toda ne smemo že vnaprej predpostavljati, da hoče namenoma izigrati nacionalne interese. Domnevati, da svoje interese zavestno postavlja nad nacionalne interese. Žal so to začele delati nekatere stranke v Demosu.
Nadstrankarski pomen ustanovitve Demokratske stranke
Demos v celoti se je izneveril svojemu programu narodnega soglasja. Posamične stranke, med njimi na vodilnem mestu stranka krščanskih demokratov in za njo po njej spodbujena neolitska stranka narodnih demokratov, pa so začele v svojo korist zlorabljati tudi nacionalne interese, izražene v obeh glavnih ciljih Demosa: realizirati parlamentarno demokracijo, vključno s sprejetjem ustave kot temelja vsake pravne države in doseči osamosvojitev Slovenije, vključno z njenim mednarodnim priznanjem. Tako sta se ta dva cilja začela spreminjati v sredstvo, demosov-
Spomnim se leta, ko je Sovjetski zvezi bil potreben Afganistan: odšli so pač v Afganistan. Spomnimo se leta, ko Sovjetski zvezi ni bila več potrebna vojna v Afganistanu: odšli so iz Afganistana in pustili vojno Afganistancem. Takoj nato je Sovjetska zveza
Franček Rudolf:
padimo malo v preteklost: Ves svet je preklinjal Združene države Amerike zaradi vojne v Vietnamu. Ameriška domača javnost je besno demonstrirala proti vojni. Štu-
Praktični fundamentalizem
GROZNE GROZNE GROZNI!
Nasveti.
Načela.
Dogme.
Zapovedi.
Ukazi.
Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov.
razpadla in sistem se je zamenjal. To z zamenjanj em sistema je tako redko, da se moramo vprašati, če je res. Boris Jelcin je napadel čečensko glavno mesto Grozni. »Sovražniku je potrebno uničiti živo silo,« smo se učili v JNA Toda tudi Čečeni so na služenju vojaščine spoznali to lepo načelo. Niti ni važno, ali so Čečeni obranili Grozni in ali ga bodo kasneje tako imenovane »banditske skupine« spet zasedle. Niti ni važno, če Jelcin ruši in pobija po čečenski prestolnici. Vprašati se pa moramo, če je spet vojna tu, ali to pomeni, daje Jelcin spet postavil na noge ruski imperij. In ali se je torej vrnil socializem.
Spominjam se in vedno se bom spominjal, kako samomorilsko je Janez Janša v tedniku Mladina napadal JNA. Mirovnik Janša je že davno propadel, JNA pa je zasedla ozemlja za dve Sloveniji in pol. In zdaj nastopa njen državni poglavar, kako bi drugače rekli kot v »mirovniški funkciji«, kot borec za mir, kot mirotvorec. Janša pa bo prišel v zgodovino kot tisti kršitelj človeških, pravic (pravic tajnim agentom, seveda), ki je dosegel predvsem to, da so ga zamenjali z Jelkom Kacinom, ljubiteljem televizije in helikopterjev. Kdaj bo kdo Miloševiča zamenjal z ljubiteljev »znamk in gorskih cvetlic«?
Ko sem zvedel, da so čečenskemu voditelju Dudajevu z vodenimi raketami razstrelili avion, ki naj bi mu pomagal pri begu, si nisem oddahnil. Jasno je, da Jelcin potrebuje Dudajeva, in jasno je, da Jelcin potrebuje vojno. Spet
dentje po svetu so enkrat za spremembo izražali neka svoja hotenja. Vendar ali se je Vietnam Združenim državam splačal ali se jim ni? Je ugled države naraščal ali upadal? Za primerjavo: odstavili so Richarda Nixona, tistega predsednika, ki je pokazal nekaj pameti in se umaknil iz Vietnama. Sklenil mir. Tudi zdaj je demokratična javnost velike Rusije proti novi vojni, proti eskalaciji nasilja v Čečeniji. Po televiziji slišimo pretresljive izjave o ruskih fantih, ki bodo spet padali za nekaj, pa se ne ve, zakaj. Kot da se kdaj ve. Že naslednji dan vidimo v dnevniku, da res padajo. Slišimo: to ni preprosto akcija, ki naj pomiri uporno republiko, ampak je to novi Afganistan. (Če se ne spomnite, deset let vojne, milijon in pol mrtvih in vojna, ki se ne more nehati.) Vendar v trenutku, ko je jasno, da je Boris Jelcin premagal Evropo, zakaj ne bi premagal še Čečenije?
Če je Boris Jelcin naredil na demokratično Evropo soliden demokratični vtis, ko je s tanki nabijal v lasten parlament, ki pravzaprav ni naredil nič takega kot to, da je bil nekoliko poreden, tako na primer kot zapovrstjo dva sveta RTV Slovenija in tako kot zapovrstjo dva sveta prestolnega mesta Ljubljane; potem ni jasno, zakaj ne bi Jelcin uporabil nekaj izkušenj vsem nam dobro znanih politikov, Karadžica in Miloševiča, in poskusil še z rušenjem kakšnega mesta. Če se strinjamo, da je Balkan ek-sperimentatorska delavnica obeh nekdanjih supervelesil, potem se moramo sproti
vprašati, kako eksperimenti potekajo. Le če bomo videli, do kam so preizkusi privedli oba eksperimentatorja, nam bo jasno, kaj od »v Bosni preizkušenega« je že zrelo za uporabo v kakšni drugi, na primer kavkaški praksi.
Zasedanje mest ima v zgodovini dolgo tradicijo in poseben pomen: in nedvomne posledice. Opozarjam na London, kako je bilo kaj s tem mestom, ko ga je Hitler hotel zasesti, pa ga na koncu vseeno ni. Nadaljujem z Beogradom, ki ga potem je zasedel. Potem - pomeni po bombardiranju. Omenjam Varšavo, ki je Rusi najprej niso hoteli zasesti (takrat, ko bi s tem rešili varšavske vstajnike), no, Varšavi se ta domiselnost še danes pozna. In omenjam Berlin, ki so ga Rusi hoteli zasesti, čeprav bi ga lahko kdo drug. In ki so ga zasedli. In so posledice zgradile berlinski zid in železno zaveso.
To: smo pri pravi besedi: berlinski zid in železna zavesa sta posledici rušenja in
zasedanja mest.
To je dobro vedeti, ker na našem koncu Evrope, na priljubljenem Balkanu ravno v preteklih mesecih, posebej pa še te dni potekajo zasedanja Bihača, Velike Kladuše ne pa tudi Sarajeva.
Bosna bo na konju, ko bodo hrvaško-bosanske armade zasedle Beograd. Ali druga varianta: ko bo Srbe končno srečala pamet in bodo zasedli Trst in severovzhodno tržaško predmestje:	Ljubljano.
Lahko se samo retorično sprašujemo: Bomo imeli »bi-haški zid«, »karlovško železno zaveso« ali kar enostavno »piranski zaliv«?
»Kavkaški zid« ali poetič-neje »Kavkaški krog s kredo« prav tako uhajata iz literature.
Unprofor je pokazal veliko obzirnosti pri osvajanju Bihača: Bihač je ključ do dalmatinske obale. Tudi ključ do Slovenije, pa kaj bi tisto. Velika Kladuša je bila nekoč omenjana kot kopje islama: lahko je pa tudi kopje živega
komunizma. Samo če se Jelcinu posreči. Ni pa pravega razloga, zakaj se mu ne bi: če Slobodan Miloševič lahko zavzame Borbo, zadnji kolikorto-liko neodvisni dnevnik v Srbiji, potem ni jasno, zakaj ne bi Karadžič še naprej osvajal vsega tistega, kar pač želi osvajati. Ne smemo pozabiti in ne smemo si vsak dan znova vtisniti v spomin: da je Boris Jelcin borec za spremembe, borec proti gnilim ostankom komunizma, borec za novo in boljše življenje, za mir na svetu. Tudi se vsak dan zjutraj lahko osvežimo z dobro mislijo na Slobodana Miloševiča, kaj zato, če nam je iz nekdanjih pozabljenih časov ostal v čudnem spominu zaradi mitingov in jogurtnih revolucij. Kaj zato, če je bil za JNA (in ne tako kot Janša proti JNA). Slobodan Miloševič je sogovornik: če so mu Evropejci pustili, daje zasedel ozemlja za dve Sloveniji in pol, ga odščipnil Hrvaški in Bosni, zakaj mu ne bi pustili, recimo, še pol Slovenije. Drugo polovico pa dali Italiji?
Velikokrat v življenju sem z grozo opazil, kako ni dobro zobati češenj z demokrati, zadnje čase pa opažam, da so borci za spremembe in človekove pravice prav gnusna možnost: lahko se sprevržejo v mirovnike, če so se Ameri-kanci lahko desetletja dolgo v Vietnamu borili proti zlu, zakaj se potem ne bi mogel tudi demokratični Jelcin kakšno desetletje boriti proti zlu v Čečeniji? In če so se že ameriški in ruski predsedniki borili proti zlu, zakaj se tudi Miloševič in Karadžič ne bi kakšno desetletje hrabro borila (skupaj z Unproforjem) proti zlu na Balkanu, točneje, v Bosni, točneje v Bihaču in Veliki KLaduši. In v Sarajevu.
Naj slabše mnenje imamo o Sarajevčanih: štirideset let so se organizirano borili proti Evropi. Evropa ni priznavala manjšin, tudi zdaj se samo dela, da jih priznava, Evropa
ska oblast, ki je bila prvotno zasnovana kot sredstvo za dosego ciljev, pa je postala sama sebi namen, se pravi cilj. Takšen zaobrat pomeni seveda popolno sprevrni-tev. Ne pomeni samo regradacije, ampak degradacijo Demosa.
Če smo ob Pirnatovi izjavi, da pri lastninskem zakonu v temelju ne gre za (nacionalni) ekonomski, marveč za politični (strankarski) interes, še lahko dvomili v verodostojnost nosilca izjave, pri Andreju Capudru tega dvoma ni več. če v imenu krščanskih demokratov pravi, da ti nsio odvisni samo od samih sebe, potem mu to lahko verjamemo. Njihove zaveze Demosu torej ne smemo jemati preveč dobesedno. V članku Neobčutljivost za etični nagib (Delo, 23. nov. 1991) Capuder namreč zapiše:
»Da zahtevajo katoliški sponzorji za svoj denar približno sebi podoben časopis, je verjetno jasno tudi nekatoliškim možganom. Nikjer na svetu ne poznam primera, da bi nekdo financiral svoje lastno nasprotje, razen v dialektiki, ki pa je zgolj miselna metoda. Ostane torej le še vprašanje, zakaj Andrej Rot ni upravičil zaupanja njih, ki so ga na to mesto postavili. Krivda je verjetno na obeh straneh, najprej tistega, ki je to odgovorno mesto zaupal človeku brez časnikarskih izkušenj in z nepoznavanjem političnih razmer v deželi, kamor prihaja, kot tudi njega, ki je tako dolžnost sprejel, vnaprej prepričan, da jo zmore, a brez pravega posluha in potrebe za posvetovanja. Kakorkoli že, dosjeja Andreja Rota ne kaže razpihovati, ker to ne vodi nikamor in bo na škodi najbolj on sam. Slovenskih sponzorjev iz ozadja pa tudi ni dobro preveč dražiti, sicer se nam utegnejo izmakniti tako daleč, da jih današnja obubožana Slovenija ne bo več dosegla.«
Dvojna »pretnja«, Andreju Rotu in Slovencem, obenem pa še dvojno »razkritje«, slovenskih sponzorjev iz ozadja in katoliških sponzorjev Slovenca.
(Dalje prihodnjič)
ni nikoli priznavala različnih ver, včasih pa je ulovila nekakšno ravnovesje, kadar je imela večje probleme, Sarajevčani so pa počeli točno to: sami sebe so doživljali kot pripadnike različnih narodov, ver in kultur. Jasneje, da se bo spopad z njimi zavlekel za desetletja. Znanemu demokratu Borisu Jelcinu čečenska nafta ne daje veliko manevrskega prostora: takšnih vrelcev ni mogoče pustiti iz države. Tudi če je država Rusija. Je pa še verjetneje, daje vojna čudovito zdravilo za raznovrstne domače težave. Eksperimentalno so to dokazale vse tri v vojno vpletene države nekdanje Jugoslavije. Oziroma, kaj govorim, to nam dan na dan dokazujejo tri srbske dražve in tudi vse tri hrvaške države: Hrvaška, Hrva-ško-bosanska federacija, Her-ceg-Bosna. Če naredimo primerjavo med Rusijo in Evropo, nam bo ta primerjava tezo potrdila: Evropa ne more zapustiti Bosne. Ne zato, ker bi ji bilo kaj do Bosne in Bosancev, vojskujočih se ali civilistov, ne, ampak vojne se ni mogoče odreči. Tudi Evropa, takšna kot je, potrebuje vojno. Tudi, ko so se z novim letom Evropski uniji priključile nove članice, je vojna v primerni oddaljenosti še-vedno tisto, kar vliva adrenalin v žile hiperciviliziranih Evropejcev. Vojna je nadaljevanje politike s tehničnimi stredstvi. Vojna omogoča režimu trdnost, narodom klenost, gospodarstvom moralno prenovo. Kam je prišla Bosna v petinštiridesetih letih socialistične izgradnje, samoupravljanja in šuvarizma? Do nove vojne! Ker je vojna naj-višja vrednota Evropejcev in takorekoč uspeh za Bosance! Potrebni so Evropi, ni jasno, zakaj naj bi se pritoževali.
Inflacija v Sloveniji je ustavljena. Inflacijo je torej mogoče ustaviti. Rusov in Srbov ni mogoče. Razen če se sami.

sam®«
KONEC TRGOVANJA Z DOVOLILNICAMI?
V eni zadnjih lanskih številk DE smo bralce seznanili s problemom pomanjkanja dovolilnic za prevoz blaga v mednarodnem blagovnem prometu. Najbolj pereč je problem italijanskih dovolilnic. Ker je resno grozila ustavitev velikega števila vozil, kar bi ogrozilo socialno varnost prav toliko voznikov in njihovih družin, smo se v aktivnosti za pridobitev dodatnih dovolilnic vključili tudi sindikati. Zahtevali smo razgovor z ministrom Igorjem Umkom, ki nas je po odkriti grožnji z zaporo mejnih prehodov z Italijo vendarle sprejel.
I
1
|
I
I
l
i
Minister je na razgovor povabil tudi predstavnike gospodarske in obrtne zbornice, ki pa se ga niso udeležili.
Minister in njegova pomočnica, odgovorna za pridobitev in delitev dovolilnic, sta nam zatrdila, da je ministrstvo storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, zato je oktobra tudi pridobilo dodatnih tisoč italijanskih dovolilnic; več pa da se ni dalo iztržiti. Zagotovila sta, da sta za tako stanje, ki se že več let kaže v pomanjkanju dovolilnic ob koncu leta, kriva Združenje prometa in zvez pri GZS in Obrtna zbornica, ki nista pripravila kriterijev za delitev razpoložljivih dovolilnic. Največjo krivdo pa nosijo direktorji, ki jim je bilo že na začetku leta znano, s kolikšnim številom dovolilnic bodo razpolagali, in so bili dolžni temu primemo organizirati delo. Sklepanje pogodb brez dovolilnic je poslovni riziko, za katerega je odgovoren direktor, je svoje izvajanje zaključil minister.
Na vprašanje, ali se na podlagi povečane blagovne menjave, ki je že evidentna, res-
nično ne da pridobiti dodatnih dovolilnic, je bil odgovor negativen, zlasti pri pridobivanju ita-
lijanskih bilateralnih dovolilnic. Vse kar je ministrstvo lahko doseglo, je dogovor, da se bosta
Ko bo sprejet nov zakon o cestnem prometu, ki napoveduje uvedbo licenc, se vprašanje dovolilnic naj ne bi več ponavljalo.
oba resorna ministra ponovno srečala septembra letos, analizirala stanje in proučila možnost pridobitve dodatnih dovolilnic.
Na naše opozorilo, da dovolilnice niso bile pravilno razdeljene, kar potrjuje dejstvo, da je v obtoku še okoli 3000 neizkoriščenih italijanskih dovolilnic in da jih nekateri uspešno prodajajo po okrog 300 DEM, je bilo pojasnjeno, da so se dovolilnice delile po vnaprej dogovorjenem kriteriju.
Da bi premostili nastale težave, je potrebno takoj sprožiti akcijo za vračilo neizkoriščenih dovolilnic. Ker se Zdmženje prometa in zvez pri GZS in Obrtna zbornica na to dogovorjeno akcijo, po izjavi ministra, nista odzvali, bo to takoj storila ustrezna služba ministrstva.
Danes že lahko ugotovimo, da je bila akcija vračanja neizkoriščenih dovolilnic uspešna in je nekoliko omilila težaven položaj severnoprimorskih prevoznikov.
In kako kaže za leto 1995?
•	V letu, ki se je pričelo, ni pričakovati povečanega števila italijanskih dovolilnic.
•	Za druge dovolilnice je po besedah ministra Umka lažje doseči povečan kontingent od prvotno dogovorjenega.
•	Več reda na področju razdelitve razpoložljivih dovolilnic bo doseženo s strogim upoštevanjem vnaprej dogovorjenih kriterijev, ki jih bosta izdelali go-
^ spodarska in obrtna zbornica.
|	• Problem dovolilnic bo do-
b končno rešen z izvajanjem za-o kona o cestnem prometu, ki na-5 poveduj e uvedbo licenc in posle-« dično bistveno zmanjšanje šte-S vila prevoznikov v Sloveniji. Bomo videli...
Hilda Žežko, sekretarka SDPZ
		
	ni	■n
KAJ DELAJO
Sindikat delavcev gostinstva in turizma
»Zaslužkarji« meglijo pravo podobo

Ker se zaradi debele snežne odeje člani predsedstva sindikata delavcev gostinstva in turizma niso mogli sestati 20. decembra, kot so se dogovorili, so to storili teden dni kasneje, to je tik pred prazniki, ko smo ..... bili v mislih že nekje na lepšem in v letošnjem letu. Ne glede na vse to in da se je vsem še kako mudilo, se je predsedstvo spopadlo z resnim in zahtevnim dnevnim redom. Med drugim je poglobljeno spregovorilo o zakonu o kolektivni pogodbi, na katerega je kar precej pripomb. Še ;i;i; posebno z gorenjskega konca. Ob tem so razpravljale! opozorili, da glede plač mnogi v Sloveniji namerno zavajajo. Štiri petine delavcev S: namreč prejema plače, ki se sučejo od tiste najmanjše in obenem najbolj žaljive za slovenskega delavca, petina zaposlenih, to je 20 odstotkov, pa zasluži krepko več od povprečja. In prav ti »zaslužkarji«, ki v glavnem
I
I 1 I 1
sami sebi režejo kruh, kajpak na račun prej omenjene večine, krepko

NASA DIKA IN PONOS
S

i i
Š
s:
m
pogodimo ^pMčah^lovenskih^elavcev, n^poTteno^d^h^amo na S: jeziku vselej nekakšno povprečje. Zato namreč, ker to ne pove ničesar. »Povprečja« namreč kar najprej naraščajo, »raja« pa je lačna - so poudarili člani predsedstva. Nihče sicer ne trdi, da plače ne rastejo, toda naravnost in brez slepomišljenja moramo povedati katere. Plače delav-cev zagotovo ne. Le tistih pri koritu. In to je treba imeti pred očmi, ko se pogovarjamo, pogajamo in tolčemo za delavčev prijaznejši jutri.
:§• Ob omenjeni seji na rob še to: predsedstvo je ugotovilo, da je blagajna *:j sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije prazna. Zato so člani sprejeli prepotrebne »začasne ukrepe«, da delo ne bi zamrlo, saj ga je M vrh glave.
A. Ulaga, slika: S. B.
¥ območnih orgamzacuah
Ljubljana in okolica
Kot so pokazali rezultati zadnje javnomnenjske raziskave, je večina Slovencev trdno prepričana, da so za promocijo naše države v svetu daleč največ storili naši športniki. Zato bo kar prav, da tudi v DE objavimo skupinsko sliko najboljših med njimi, ki jo je posnel naš mojster Sašo Bernardi med slovesno razglasitvijo »naj športnikov 94« v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na sliki so (z leve proti desni): Sadik Mujkič, Milan Janša in Jani Klemenčič, člani blejskega četverca (četrti Sašo Mirjanič, se je žal smrtno ponesrečil), ki so na svetovnem veslaškem prvenstvu v Indianapolisu za las izgubili bronasto kolajno; najboljša športnica Slovenije Britta Bilač, evropska prvakinja iz Helsinkov v skoku v višino in ena izmed 15 zemljank, ki
jim je uspelo preskočiti letvico na višini 200cm; najboljši športnik Slovenije Jure Košir, dobitnik bronaste kolajne na ZOI v Lilleham-merju; Aljaž Pegan, evropski prvak na drogu, ki je za legendarnim Mirom Cerarjem po 24 »sušnih« letih naposled spet osvojil gimnastično kolajno za Slovenijo; Iztok Čop, veslač v enojcu, ki je na svetovnem prvenstvu v Indianapolisu osvojil bronasto kolajno; Katja Koren in Alenka Dovžan, nosilki bronastih olimpijskih kolajn iz Lillehammerja v slalomu in kombinaciji; Dušan Hauptman, kapetan košarkarjev Smelta Olimpije, zmagovalcev evropskega pokala. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo DE!
(D. K.)
Območna organizacija ZSSS Ljubljana in okolica se tudi lani ni izneverila tradiciji. Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je spet pripravila silvestrovanje, ki se ga je udeležilo na stotine njenih članov in ni*hovih družin. Na sliki: takole prešerno so se zavrteli v novo leto... •*’	(Slika: Sašo Bernardi)

I
I
I
I
1
1
1
|
I
|
i
1
i
|
|
$
1
POZOR,
313-942
Potrebujete kakšen nasvet, ki ...	ni le delovnopravne narave, am-
ODPRTI TELEFON! pak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh?
Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE.
Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. In 17.30 uro!
Vprašanje:
Zaradi gradnje ceste so nas »obvestili«, da nam bodo odvzeli okrog 300 m2 zemlje, ki je stavbno zemljišče VIII. kategorije. Tako je vsaj razvidno iz potrdila oddelka za prostor občine,
kjer zemljišče leži. Izveden je bil tudi postopek za določitev odškodnine za omenjenih okrog 300 m2 zemlje. Na podlagi tega postopka naj bi prejeli približno 90.000 tolarjev odškodnine. Taka odškodnina se mi zdi za
stavbno zemljišče absolutno prenizka, zato me zanima, kako potekajo takšni postopki in kako se določa odškodnina.
Odgovor:
Za take primere se uporablja zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti. Navedeni zakon določa, da se pri odmerjanju odškodnine upošteva tržna vrednost zemljišča in da se odškodnina za razlaščeno nepremičnino določi po njeni vrednosti ob času izdaje prvostopne odločbe o odškodnini in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka.
Za stavbna zemljišča (vaš primer) zakon določa, da se korist za razlaščeno stavbno zemljišče določi v odstotku od povprečne gradbene cene, ki se je oblikovala v decembru preteklega leta za kvadratni meter stanovanjske površine v družbeni gradnji na območju mesta, naselja mestnega značaja oz. drugega območja, s tem da ta odstotek ne
more biti večji od 1,2 in ne manjši od 0,6.
Glede določitve same odškodnine pa zakon določa, da morata biti v sporazumu za razlaščeno nepremičnino določeni zlasti oblika in višina odškodnine ter rok, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan izpolniti svojo odškodninsko obveznost. Sporazum o odškodnini je sklenjen, ko obe strani podpišeta zapisnik, ta pa ima moč izvršilnega naslova.
Ta zapisnik se naknadno pošlje javnemu pravobranilcu v 15 dneh po sklenitvi tega sporazuma. Javni pravobranilec lahko, če meni, da dogovorjena odškodnina presega zakonska merila, sporazum izpodbija s tožbo v tridesetih dneh po prejemu zapisnika, v katerega je vpisan sporazum o odškodnini, in cenilnega zapisnika.
Če sporazum o odškodnini ni dosežen najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je postala odločba o razlastitvi pravno-
močna, pošlje premoženjskopravni organ pravnomočno odločbo o razlastitvi s spisi brez odlašanja pristojnemu sodišču, na katerega območju je razlaščena nepremičnina, da odmeri odškodnino v nepravdnem postopku. Če premoženjskopravni organ ne ravna tako, kot je zgoraj opisano, se lahko prejšnji lastnik razlaščene nepremičnine obme za odmero odškodnine naravnost na sodišče.
V vašem primem je potrebno ugotoviti, kako je prišlo do ponujene odškodnine v višini 90.000 tolarjev in ali je izračun narejen za stavbno zemljišče VIII. kategorije. V primem, da se tudi po nadaljnjih »pogajanjih« ne boste sporazumeli za višino odškodnine, se boste morali ravnati tako, kot sem vam opisal.
Vprašanje:
Pred približno letom dni je umrl oče, po katerem smo že imeli zapuščinsko obravnavo in
izdan je bil tudi že sklep o dedovanju. Na podlagi tega sklepa sva z bratom dedovala vsak polovico premoženja, ki sva si ga na zapuščinski obravnavi z dogovorom tudi razdelila. Ob »pospravljanju« pa sva sedaj našla še devizno hranilno knjižico, na kateri je 15.000 DEM gotovine. Kakšen je nadaljnji postopek?
Odgovor:
V takih primerih se uporablja določilo zakona o dedovanju, ki pravi, da v primem, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč to premoženje razdeli z novim sklepom na:	podlagi prejšnjega
sklepa o dedovanju. V vajinem primem se morata obrniti na sodišče, ki je izdalo prvotni sklep, nakar bo sodišče postopalo skladno z navedenim določilom zakona o dedovanju.
L
5. januarja 1995
NA TRZNEM PREPIHU
LET01995: VEČINOMA LEPE NAPOVEDI
Pred novim letom se je zvrstilo kar nekaj srečanj politikov, strank, oblastnikov, direktorjev itd. z novinarji, na katerih so prvi sedmi sili v bolj ali manj formalni obliki sporočali, kako so se imeli v minulem letu in kako se nameravajo imeti v letošnjem. In z njimi kajpak tudi mi vsi. V uredništvu smo pobrskali po gradivih o nastopih nekaterih pomembnih mož z naše politične in gospodarske scene in za vas; dragi bralci, še enkrat prebrali, kaj so o uvodoma omenjenem vprašanju povedali. Ker nas zanima predvsem, kako kaže v tem letu gospodarstvu in delavcem pri zaposlitvah, plačah in sociali, smo brskali predvsem za temi podatki. Mnenja o tem so bila raznolika, v barvah bi dejali, da so bili nekateri odgovori skoraj črne barve, drugi skoraj povsem beli.
Premier Drnovšek je, po pričakovanju, optimist glede gospodarskih dosežkov v tem letu. V novoletnem intervjuju za Delo je napovedal vsaj enako gospodarsko rast kot lani, čeprav je, kot je sam dejal, bolje biti v napovedih nekoliko previden, saj je tako sladko biti kasneje prijetno presenečen. Toda podatki o možnostih slovenskega gospodarstva v letošnjem letu, podatki, s katerimi razpolaga vlada, so tako trdni (tako sklepamo iz omenjenega intervjuja), da lahko vlada sama stoji čvrsto za bolj smelimi, optimističnimi napovedmi gospodarske rasti.
Zanimiva je tudi Drnovškova misel, češ da ne bi imeli tolikšne rasti, če bi kritiki visoke porabe in visokih plač imeli prav. To napeljuje na misel (vsebina proračunskega memoranduma pa na to tudi kaže), da bo vlada tudi v tem letu vodila zelo podobno politiko do porabe in plač kot letos. Res pa premier v nadaljevanju pogovora pravi, da imamo res nekam veliko porabo in da socialni partnerji (gospodarstvo in sindikati) ne razumejo, da je treba socialni pakt skleniti že takrat, ko gre še dobro. Predvsem pa se direktorji neupravičeno razburjajo zaradi visokih plač, saj
To je prva slovenska knjiga o diplomaciji. Njen avtor je znan družbenopolitični delavec, publicist in doajen slovenske diplomacije.
Knjiga v prvem delu govori o razvoju, teoriji in praksi diplomacije, drugi del pa je zgodo-
vinski pregled dela in deleža Slovencev v diplomatski dejavnosti do danes.
Cena knjige 2.000 SIT, s prometnim davkom 2.100 SIT.
politiko plač v podjetjih vodijo oni in prav v gospodarstvu so plače (tako Drnovšek) lani najhitreje napredovale. Toda, je bil v nekem drugem odgovoru dr. Drnovšek spet mil do plač, produktivnost je lani rasla hitreje kot realne plače.
Skratka, premier pričakuje, da bo tudi v letošnjem letu gospodarstvo ohranilo rast na stopnji 5 % družbenega proizvoda, inflacijo pa da bo uspelo zbiti na 10-odstotno letno
Dr. Janez Drnovšek: Upam si napovedati visoko gospodarsko rast.
rast. In da bomo letos razglasili tolar za konvertibilno valuto. To je že za lansko leto terjal Mednarodni monetarni fond.
No, da ne bi mislili, da je vlada stoodstotno enotnega mnenja o naših možnostih, velja omeniti nedavno izjavo ministra za gospodarske odnose in razvoj dr. Davorina Kračuna, ko je na TV previdno napovedal dobro konjunkturo na za nas pomembnih trgih samo za nekaj naslednjih mesecev. Na to vpliva preveč dejavnikov, da bi bile dolgoročnejše napovedi zanesljive.
Zadržano optimističen je bil v oceni naših možnosti tudi direktor Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v Ljubljani dr. Janez Mencinger. Tudi v novoletnem Delu je zapisal, da sicer v državah, ki so naše glavne trgovinske partnerice, zelo enotno napovedujejo dobro konjunkturo, da pa
Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije.
Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim.
V dogajanje je močno vpeta Suha krajina s svojo tipično problematiko in znano tragiko.
Cena 2.400 SIT, s prometnim davkom 2.520 SIT.
bo imela država kljub temu nekaj težav, ki jih bo treba zelo skrbno in natančno reševati. Sicer se lahko ugodne možnosti sprevržejo v neugodna gibanja. Na prvo mesto je postavil konkurenčnost gospodarstva, ki jo je dolgoročno mogoče zagotoviti samo z ustreznimi bruto plačami, pazljivim ravnanjem s preobilico deviz in tujimi vlaganji, ki »morajo« s seboj pripeljati tudi tuji trg. Uspešnost gospodarstva v minulem letu pa je
Dr. Jože Mencinger: Odločilen spodbujevalec rasti bo vpliv bruto plač na konkurenčno sposobnost.
pripisal tudi ukvarjanju politikov predvsem samimi s seboj in s politično konkurenco, tako da so (hvala bogu!) na gospodarstvo malo pozabili.
Kdor pa je poslušal predsednika Gospodarske zbornice Dagmarja Šusterja med njegovimi javnimi nastopi v novembru in decembru, bi najraje zlezel pod posteljo in se pokril z odejo čez glavo. Šuster spet napada vlado zaradi njenih ukrepov, zlasti zaradi sedanje in bodoče tečajne politike in zaradi njene eko-
Novogoriško podjetje HIT, ki se ukvarja s turizmom, bo moralo za preteklo leto odriniti redni 20-odstotni prometni davek v višini
2.260.000.	000 (2,26 milijarde) tolarjev in še na novo uveden posebni prometni davek od iger na srečo, ki znaša po predlogu agencije za nadzor nad plačilnim prometom
2.550.000.	000 tolarjev. V primeru, da bo obveljal Hitov predlog obračuna davkov, bo dobička za 400.000.000 tolarjev, če pa bo »slavila« agencija za nadzor nad plačilnim prometom, se bo dobiček spremenil v 458-milijonsko izgubo.
Naj gledamo na omenjene številke s tega ali onega zornega kota ali pa jih primerjamo z dajatvami sorodnih podjetij onkraj državne meje, je na dlani, da je s predlaganim davčnim vijakom, ki naj bi zaustavil vzpon novogoriškega Hita, nekaj hudo narobe. V čigavo korist spraviti na kolena podjetje, ki nikoli ni odpuščalo delavcev, temveč jih na veliko na novo zaposlovalo in obenem še veliko prispevalo v skupno vrečo?
No, ali bo v slovenski politiki le zmagal razum in omogočil vsem, še posebej najuspešnejšim slovenskim podjetjem nadaljnji razvoj, državi pa nova delovna mesta in lep dohodek, bo kajpak pokazala prihodnost. Glede novogoriškega Hita pa lahko že zdaj zapišemo, da je v desetih letih, kar je za podjetje pravzaprav kratko obdobje, presegel najbolj optimistična pričakovanja.
Predhodnik današnjega Hita je Hotelsko gostinsko po-
nomske politike, naravnane k trošenju. Napovedovati, da bodo lahko javna poraba in plače letos realno rasle po 4 oziroma 3% letno, je absurd, trdi predsednik GZ. Porabniška politika namesto razvojne bo prej ali slej terjala svojo ceno, plačali pa jo bodo v največji meri prav tisti sloji, ki so najbolj nemočni. Ni mogoče v nedogled zapostavljati vlaganja v gospodarstvo, to pa
Dušan Šešok: Dve tretjini Iskrine proizvodnje smo prodali vnaprej.
izstavljen račun. Vlada preohlapno ukrepa na področju plač, zaposlovanja, socialne varnosti, cen, davkov in obresti ter kajpak tečaja. Če gledamo skozi Šusterjeve oči, ga razumemo, da se je potem, ko je bil še lani jeseni zadovoljen z vladino gospodarsko politiko (z izjemo njene tečajne politike), zdaj odločno postavil nasproti.
Tako so o naših možnostih govorili nekateri najvidnejši predstavniki političnega in gospodarskega življenja. Tik
djetje Gorica, ki je imelo 310 zaposlenih. Začetki igralniške dejavnosti na tem koncu Slovenije pa segajo v Hotel Park, kjer so konec decembra 1984 odprli prvo igralnico. Ta je imela le 30 igralnih avtomatov in eno samo mizo za boule. Naložba v to dejavnost mnogim ni šla v račun, saj so ji prerokovali zelo kratko življenjsko dobo. Čas pa je prav kmalu pokazal, da je bila poteza vodstva podjetja še kako modra. Že v dveh letih je bil delež Casinoja iz Portoroža povrnjen, v štirih letih pa so rezultati novogoriške igral-
pred koncem minulega leta pa smo se srečali z nekaterimi direktorji in na teh srečanjih je beseda nanesla tudi o njihovih gospodarskih načrtih v prihodnje. Izbor podjetij je povsem naključen.
»Dve tretjini Iskre sta v letu 1995 prodani,« nam je povedal direktor Holdinga Iskra Dušan Šešok in s tem menil, da so prodali vnaprej toliko svojih izdelkov. Biti v takem podjetju mora biti za zaposlene lepo, saj če drugega ne (visokih plač na primer), imajo zagotovljeno vsaj zaposlitev. To pa je danes spričo obetov, da bo zaposlenost v Sloveniji še nihala, zelo pomembno.
Miloš Kovačič: V zadnjih štirih letih smo prodajo povečali za skoraj 50 odstotkov.
Podjetja z imenom Iskra, članice istoimenskega Holdinga, naj bi v prihodnjem letu tudi ne imela večjih poslovnih težav, kar pomeni, da bo Holding končal leto 1995 praktično brez izgub. Šešok optimistične napovedi utemeljuje z lanskimi razultati, ki so bili veliko boljši od načrtovanih (povečanje proizvodnje je bilo dvakrat večje kot v slovenskem gospodarstvu). Številni novi posli, kot denimo prodaja telefonskih aparatov na Češko v vrednosti 20 mili-
nice zasenčili dohodek portoroške.
Danes privablja Hit v Novo Gorico že več kot 5.000 gostov dnevno. V glavnem iz sosednje Italije. Poleg treh hotelov, šestih restavracij in dveh bifejev - vsi objekti slovijo po kakovostni ponudbi - premore podjetje najsodobnejši turi-stično-zabaviščni center, ki je pravzaprav model Hitove poslovne usmeritve. Turistični strokovnjaki pravijo, da so aktivna poslovna strategija, stalno zaposlovanje, usposabljanje in izobraževanje ter motiviranost za kakovostno
jonov mark ali prenos dela proizvodnje iz nemškega Boscha v Iskro Avtoelektriko, so pripomogli k bistvenemu zmanjšanju izgub, ki so že lani bile komaj omembe vredne (na ravni Holdinga), še leto prej pa so dosegale vrednost skoraj 13% kapitala.
Poročali smo že o načrtih Gorenja, ki bo z velikimi vlaganji v posodobitev tehnologije in razvoj izdelkov zagotovilo še večji delež na svetovnem trgu. Podobno optimistično kot v Iskri na letošnje leto gledajo tudi v Krki. Pričakujejo, da se bo dosedanja uspešna rast nadaljevala. V Krki načrtujejo, da bodo letos prodajo (in proizvodnjo) izdelkov povečali za 11% v primerjavi z lanskim letom, se pravi da bodo prodali za 246,5 milijona dolarjev (okrog 380 milijonov mark); od tega bodo na tujem trgu zaslužili 76 odstotkov. Prodajo na tuje bodo povečali za 12 %, na domačem trgu pa za 6 odstotkov. Po posameznih vrstah izdelkov se bo prodaja zdravil povečala za 8%, veterinarskih izdelkov za 17 in zelenih zdravil za 25%. Tako bo Krka v štirih letih prodajo povečala za skoraj 50%. Na zaposlenega - število teh se za sedaj ne bo povečevalo - pa bodo uspeli prodati za 96000 dolarjev izdelkov.
Tudi v podjetju Ljubljanski sejem pričakujejo po uspešnem lanskem letu (vsaj) uspešno tudi letošnje. Predvsem se bodo skušali še bolj približati željam in strokovnim zahtevam razstavljalcev. Tako bodo na primer priljubljeni vinski sejem s konca avgusta premaknili v prvo dekado junija, ocenjevanje vin in drugih pijač pa bo že maja, kot se strokovno najbolj spodobi. Ljubljana bo junija letos gostila tudi članice mednarodne zveze sejmov, ki se bodo tu zbrale na tretjem strokovnem srečanju.
delo tisto, kar ločuje Hit od podobnih turističnih podjetij v Sloveniji.
V desetih letih se je obseg skupne Hitove realizacije povečal za 18-krat, samo v igralništvu pa za 32-krat! Po dosedanjih ocenah je podjetje lani ustvarilo 200 milijard lir deviznega priliva. V igralništvu 170, v gostinstvu pa 30 milijard. Pa še naslednji podatek: od 1466 zaposlenih jih ima 40 odstotkov dokončano srednjo šolo, skoraj 12 odstotkov delavcev pa ima višjo ali visoko izobrazbo.
Andrej Ulaga
Knjigi lahl	ko piano naročite pri ČZP
Enotnost, ali po lelefor	Dalmatinova 4, Ljubljana tu: 061/321-255,1310-033, 313-942.
iSf
rnn ~ <»,»
. L.Jjvs-Ail,’
5i: S: V
B. R.
V PRIMEŽU NORIH DAVČNIH VIJAKOV
Ali bo HIT leto zaključil z dobičkom ali 458-milijonsko izgubo?
17
5. januarja 1995
KAŽIPOT
Zveza potrošnikov Slovenije:
PROTI NIŽJIM OBRESTIM ZA DEPOZITE OBČANOV
Iz Združenja bank Slovenije so zadnje dni minulega leta sporočili, da je vseh 34 bank članic združenja pristalo na medbančni dogovor o določanju zgornje meje pasivnih obrestnih mer. Združenje bank Slovenije je medbančni dogovor o določanju zgornje meje pasivnih obrestnih mer že poslalo v priglasitev uradu za varstvo konkurence pri ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj. Če bo omenjeni urad do 15. januarja izdal potrebno soglasje, bodo banke začele izvajati dogovor s prvim februarjem 1995.
Za mnenje o omenjenem dogovoru smo prosili predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin.
»V primeru, da bo urad za varstvo konkurence podprl ta dogovor kljub nasprotovanju Zveze potrošnikov Slovenije, bo zveza terjala razveljavitev tega sporazuma po sodni poti,« je dejala Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije.
Pri omenjeni organizaciji menijo, da gre pri medbančnem dogovoru za kršitev sedmega člena zakona o varstvu konkurence. Sedmi člen sicer izjemoma dovoljuje takšne sporazume, vendar samo v primeru, če niso oškodovani potrošniki. Po besedah Kutinove zmanjšanje zgolj pasivne obrestne mere ne daje nikakršnega jamstva za to, da se bo zmanjšala tudi aktivna obrestna mera. Celo sam sekretar Združenja bank pa ni znal povedati, kdaj, kako in v kolikšni meri bo znižanje pasivnih obrestnih mer
SLOVENIJA PODPISALA SPORAZUM 0 EVROPSKI ENERGETSKI LISTINI
Državni sekretar za energetiko v slovenskem ministrstvu za gospodarske dejavnosti Boris Sovič je v okviru ministrske konference v Lizboni podpisal sporazum o Evropski energetski listini, ki jo je podpisalo še 50 evropskih in nekaj neevropskih držav. Namen sporazuma je liberalizacija investiranja in trgovanja z energijo ter pospešeno sodelovanje med razvitimi državami in državami v prehodu v tržno gospodarstvo na energetskem področju.
Slovenija je kot samostojna
vplivalo tudi na aktivne obrestne mere. Če že razmišljamo o takšnem ali podobnem načinu urejanja obrestnih mer oziroma vplivanja nanje, bi morali po mnenju Brede Kutin to področje urejati s pomočjo posebnega mehanizma, ki bi hkrati vplival na pasivno in aktivno obrestno mero. »Lahko bi se dogovorili za nekakšen proporc ali nekakšno relacijo med aktivno in pasivno obrestno mero, ne pa da ni jasno, ali se bodo aktivne obrestne mere sploh znižale, ko se bodo znižale pasivne obrestne mere,« dodaja Kutinova.
Drug argument Zveze potrošnikov Slovenije zoper ta sporazum, ki je pomemben ne samo z vidika varstva potrošnikov, ampak tudi narodnega gospodarstva, je, da smo komaj vzpostavili zaupanje v lastno valuto. Opažamo celo povečanje zanimanja za varčevanje v tolarjih in manjši interes za varčevanje v devizah. Bistveno zmanjšanje obresti na tolarske depozite pa bi lahko imelo negativne posledice. Ljudje bi prenehali varčevati v tolarskih vlogah, ker bi bilo to varčevanje manj stimulativno in bi potrošniki spet začeli vlagati svoje prihranke v devize.
»Te devizne prihranke bi imeli ljudje doma, kajti zaupanje v banke na deviznem področju je bistveno manj kot na tolarskem,« pravi Breda Kutin. »Sredstva prebivalstva pa potrebujemo za nov investicijski ciklus, ne pa zato, da bo ostal denar v nogavicah...«
I. P.
V JANUARJU 1995 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in fizičnim osebam nove pogoje varčevanja:
Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo
Revalorizacijska stopnja za JANUAR 1995 znaša 1,10% mesečno, preračunano na letni nivo pa 13,75%.	,
OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG:
Pravne osebe:	Mesečne Letne
- IUMM
OBRESTNE MERE ZA POSOJILA:
- kratkoročna in rlnlnnrnčna nnsrilla
privatnim osebam ')0S0
Rok vračila- 6 1» in 94 meaenev

Kratkoročna posojila lahko dobijo člani tistih sindikatov, ki svoja sredstva varčujejo v Hranilnici, dolgoročna posojila pa člani sindikatov, ki so lastniki Hranilnice.
VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI. USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE.
Naše geslo je: KAKOVOST SO LJUDJE!
Naš žiro račun je 50101-625-7316
Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice
tel. (061) 312-098, 316-881.
država podpisala Evropsko energetsko listino pred dvema letoma, vendar je bila ta osnova za pripravo sporazuma o Evropski energetski listini. Naša država se je s tem korakom vključila v krog držav podpisnic sporazuma, ki bodo določile pravila medsebojnega trgovanja z vsemi oblikami energije in pravila sodelovanja na področju vlaganj v energetiko. S tem se Sloveniji odpirajo enakopravne možnosti sodelovanja na področju energetskega gospodarstva z vsemi evropskimi državami,	(STA)
FIAT PUNT0 JE EVROPSKI AVTOMOBIL LETA 1995
Fiat punto je evropski avtomobil leta 1995. Tako je odločila žirija 59 avtomobilističnih novinarjev iz 21 evropskih držav. Težko je reči, kolikšno tržno vrednost ima omenjeni naslov, vendar je res, da avtomobilu ne more škodovati.
POLICIJ^
Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države.
V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek.
Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956.
V	naj ožji konkurenci so bili še VW polo, opel omega, audi A8 in renault laguna. Nasploh je italijanska avtomobilska tovarna pri teh naslovih zelo uspešna, kajti doslej je bilo sedem njenih avtomobilov (upoštevaje punto in lancio delto leta 1980) proglašenih za evropski avtomobil leta.
Punto je izjemno tržno uspešen, saj so jih od lanskega novembra prodali nič manj kot 550 tisoč. Razumljivo je, da je najuspešnejši doma (doslej 382 tisoč), dobro pa gre v promet tudi v Franciji, Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji...
V	treh Fiatovih tovarnah napravijo vsak dan 2500 puntov, pred nedavnim pa je apeninski avtomobilski koncem postavil na trg najnovejšo različico punta z 1,7-li trškim dizelskim motornim agregatom.
Tudi v slovenskem avtomobilskem prostoru je avtomobil zelo uspešen, čeprav bi bil še veliko bolj, če bi bil naprodaj že v začetku leta in ne šele maja oziroma junija. Fiat je za razvoj punta in vse drugo, kar spremlja nastanek novega avotmobila, porabil nič manj kot 5600 milijard lir in je torej čas, da začne žeti, kar je sejal.
Pa slovenski avto leta? Posebna žirija, v kateri so sodelovali uredništvo oddaje 10.000 obratov na TV Slovenija, Val 202 na Radiu Slovenija in uredništva Motore-vije ter revij Avto in Šport, je naslov slovenski avto leta podelila Renaultovi laguni. Na drugo mesto se je uvrstil seat cordoba, na tretje fiat punto, na četrto BMW serija 7 in na peto nissan terrano.
A. U.
Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 1
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možposti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061 131 00 33, int. 384, 385, 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe, 42 oziroma 58 DEM dnevno. Termini v januarju in februarju.
2.	POČITNICE NA POKLJUKI V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH - veliki apartma 56 DEM, mali apartma 42 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena.
3.	POČITNIŠKE HIŠICE V BOHINJU, UKANC - hišice s tremi oziroma štirimi spalnicami - sedem ležišč, kmečka dnevna soba, kuhinja z jedilnim kotom, predprostor, kopalnica, wc, lastno parkirišče, 500 m2 travnatih površin, 100 m od Bohinjskega jezera. Cena za dnevni najem hišice 79 DEM. Turistična taksa ni vključena. Termini od 16 do 22. januarja in od 1. do 23. februarja.
4.	KOPER - garsonjere za štiri osebe, termini od 3. 1. do 10. 2. Cena v sezoni 51 DEM v tolarski protivrednosti. Tedenski paketi - termini so določeni.
5.	SORICA - PLANINSKA KOČA za do 50 oseb, primerno za zimsko šolo v naravi, penzion 24 DEM, prometni davek in turistična taksa nista vključena. Termini - januar, februar.
6.	KANINSKA VAS - garsonjere za štiri osebe, cena 56 DEM. Prosti termini v januarju in februarju.
7.	PODČETRTEK - garsonjera za 4 osebe, v ceno 65 DEM so vključene 4 kopališke vstopnice. TERMINI do 19. marca, sedemdnevni paketi.
8.	DOVJE - privatni penzion z apartmaji za 2, 4, 5 ali 7 oseb, bogato opremljena kuhinja, spalnica, TWC, terasa. Cena 15 DEM na osebo in turistična taksa. V objektu je klubski prostor s TV, možen je tudi najem savne. Možna prehrana v hotelu ŠPIK.
B.	SEJEMSKA PONUDBA
1.	PREMIERE FRANKFURT od 28. 1. do 1. 2. 1995. Sejem papirja, papirniškega materiala, daril, kozmetike in modnih dodatkov.
2.	IMM KOELN od 17. do 22. 1. 1995. Sejem pohištva za kuhinje in druge prostore v stanovanju.
3.	DOMOTECHNICA KOELN od 21. do 24. 2. 1995. Največji sejem gospodinjske opreme in bele tehnike.
4.	DIDACTA DUSSELDORF od 20. do 24. 2. 1995. Mednarodna strokovna razstava izobraževanja in vzgoje.
5.	EUROCUCINA MILANO od 7. do 11. 4. 1995. Mednarodni sejem pohištva.
6.	BAU MUNCHEN od 17. do 22. 1. 1995, Gradbeni sejem.
7.	BAUMA MUNCHEN od 3. do 9. 4. 1995. Gradbeni sejem.
8.	CEBIT HANNOVER od 8. do 15. 3.1995. Največji računalniški sejem.
9.	HANNOVER od 3. do 8. 4. 1995. Največji industrijski sejem.
10.	LIBRO ’95 BOLOGNA od 6. do 9. 4. 1995. Razstava otroških knjig.
11.	IHM MUNCHEN od 11 do 19. 3. 1995. Mednarodni obrtni sejem.
12.	MEDNARODNA KNJIŽNA SEJMA
LONDON od 19. do 21. 3. 1995 PARIZ od 17. do 22. 3. 1995
13.	AGRICULTURE PARIŠ Mednarodni kmetijski seiem. Od 26. 2. do 5. 3. 1995.
14.	ISH FRANKFURT od 28. 3. do 1. 4. 1995. Klimatska tehnika, črpalke, armature, savne in bazeni, oprema delavnic.
15.	COSMOPROF BOLOGNA od 22. do 25. 4. 1995. Največji sejem lepote.
SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽELJE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA V 2 OBROKIH.
ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba Atrisa in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 3.600 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
PROGRAM ZA MLADE
1. MUSICAL GREASE - DUNAJ Prva ljubezen in rock’n’roll. Odhod 20. januarja , cena 160 DEM. Prva ljubezen in rock’n’roll, konjski rep in nežno žensko perilo, oprijete kavbojke in kodrasti lasje, prva velika ljubezen in vročica rock’n’rolla petdesetih let - to je zgoda o Sandy in Dannyju, ki je GREASE izstrelila na sam vrh Broadwaya.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH, ROGLI, KRVAVCU, KANINU, BOHINJU ALI KRANJSKI GORI za vsa obdobja.
VABIMO VAS, DA NAM POSREDUJETE PONUDBE ZA ŠOLSKE POČITNICE OD 17. 2. DO 5. 3. 1995.
2.	LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI V HRVAŠKI ISTRI, KI BI V PRIHODNJEM LETU DALI OBJEKTE V NAJEM, VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO PONUDBE.
3.	V ČASU OD MAJA DO SEPTEMBRA 1995 najamemo počitniški dom z okrog 150 ležišči. Ponudbe posredujte Atrisu.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške. Najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI TOUR OPERATORJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.	Metod Zalar, direktor BORZE
18
5. januarja 1995
ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA
LUKNJE V POKOJNINSKI BLAGAJNI
Finančne težave zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se bodo po vsem sodeč iz starega leta nadaljevale v novo, še več, znajo se občutno zaostriti. Tako je zavod lansko poslovno leto sklenil s predvidenim primanjkljajem 2,6 milijarde tolarjev. Ta primanjkljaj bo zavod pokril iz sredstev obveznega rezervnega sklada.
Za letos pa načrtujejo izgubo 16,4 milijarde tolarjev, in to ob predpostavki, da bo zdajšnja pokojninska zakonodaja ostala nespremenjena, prispevna stopnja pa enaka tisti v lanskem letu. Ob tem velja dodati, da dolguje država zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kar 20,4 milijarde tolarjev.
Socialni in ekonomski pristop
Pokojninsko zavarovanje je na razpotju. Na področju snovanja nove pokojninske zakonodaje v Sloveniji nihamo t med dvema možnostima. Na eni strani gre za tako imenovani socialni pristop, s katerim naj bi ohranili doseženo socialno raven, ki pa je zelo draga. Po drugi strani gre za ekonomski pristop, ki socialne sestavine postavlja v ozadje in se zavzema za to, da bi - ne glede na socialne in druge posledice - znižali obremenitve aktivne generacije za to zavarovanje.
Oba omenjena pristopa se med sabo nenehno prepletata. Enkrat stopi v ospredje ekonomski pristop, drugič spet socialni, pač glede na trenutne politične in ekonomske potrebe. Ob koncu pravkar minulega leta se je tehtnica nagnila v prid zagovornikom socialne komponente. Poslanci državnega zbora so prejšnji mesec zavrnili predlagane spremembe pri izplačevanju pokojnin, ki jih je v proračun-
jard tolarjev in so v skladu z zakonom o sestavi naložb javnih zavodov deloma naložene kot posojilo proračunu, deloma pa v državnih vrednostnih papirjih. Zaradi predvidenega primanjkljaja pa letos na zavodu ne bodo mogli oblikovati zakonsko predvidenih rezerv, ki bi morale predstavljati dvajsetino letnih odhodkov zavoda. Zaradi vsega tega napovedujejo še bistveno hujše likvidnostne težave pokojninskega zavoda pravzaprav za naslednje leto, to je za leto 1996.
Država dolguje zavodu
Državni zbor je za letos naložil vladi, da mora sredstva
ugodnejšimi pogoji mu država dolguje dobrih dvajset milijard tolarjev. Del tega dolga bo začela država odplačevati v letošnjem letu.
Ob napovedih finančnih težav zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v prihodnjem letu pa bo treba v vladi in državnem zboru znova proučiti, ali se ne bi predvideno štiriletno odplačevanje dolga skrajšalo oziroma ali ne bi kazalo celotnega dolga poravnati v letu 1995. Na ta način bi namreč finančni položaj zavoda lahko bistveno izboljšali.
Takšne zahteve dokaj ostro postavljajo uživalci pravic, torej upokojenci, ker sodijo, da po eni strani sprejemamo
Izplačevanje pokojnin (starostnih, invalidskih in družinskih) predstavlja kar 78 odstotkov vseh odhodkov zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za leto 1995 znaša to skoraj 257 milijard tolarjev. Na višino odhodkov za pokojnine vpliva poleg ravni pravic tudi število uživalcev. Po letih visoke rasti upokojevanja se je prirastek že v pravkar minulem letu močno upočasnil, saj znaša povprečna stopnja rasti glede na leto prej komaj pol odstotka. Tudi v tem letu je predvidena dokaj nizka stopnja upokojevanja. Vzrok za takšno počasnejšo rast števila uživalcev pokojnin so zmanjšane možnosti za predčasno upokojevanje, dvig starosti po pokojninski zakonodaji in tudi zmanjšane generacijske skupine.
. Manj zavarovancev, več upokojencev
1000000
število
800000
600000
400000
200000
1985	1986	1987	1988	1989	1990	1991	1992	1993	1994
EU št. upokojencev @8 št. zavarovancev
Vir: ZPIZ
POVPREČNO ŠTEVILO UPOKOJENCEV
skem memorandumu za leto 1995 predlagala vlada. Poslanci so nasprotovali odpravi proračunov pokojnin za nazaj, prav tako pa so bili tudi proti zviševanju prispevne stopnje.
Memorandum, ki ga je predlagala vlada, je sprva predvideval, naj bi imel zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v letošnjem letu sedem milijard tolarjev izgube. To bi bilo v primeru, če bi poslanci sprejeli predla-
gano določilo, da v tem letu ne bo več poračunov pokojnin za nazaj. V primeru pa, če državni zbor tega določila ne bi sprejel, bi bila načrtovana izguba zavoda 12,5 milijarde tolarjev.
Toda po zadnjem izračunu, ki sta ga naredila ministrstvo za finance in pokojninski zavod, temelji pa na novih podatkih o gibanju plač v prihodnjem letu in veljavnih predpisih, bi bila izguba še
Leto oz. mesec	STAROSTNI	INVALIDSKI	DRUŽINSKI	SKUPAJ
število 1990 rast	197.259 9,4 %	82.289 3,7 %	76.726 1,7%	356.274 6,3 %
število 1991 rast	227.524 15,3 %	87.194 6,0 %	78.482 2,3 %	393.200 10,4%
število 1992 rast	248.978 9,4 %	91.551 5,0 %	79.276 1,0%	419.805 6,8 %
1993	število rast	255.985 2,8 %	93.867 2,5 %	80.439 1,5 %	430.291 2,5 %
OCENA	Število 1994	rast	257.110 0,4 %	94.740 0,9 %	80.780 0,4 %	432.630 0,5 %
	^200 0,8 %	oc Ann V5.400 0,7%	mi p » <*L>	
veliko večja: dosegla naj bi kar 16,4 milijarde tolarjev. Poudariti pa kaže, da zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne bi zabredel v tolikšne likvidnostne težave, če ne bi plačeval prispevka za obvezno zdravstveno varstvo upokojencev, ki predstavlja prek sedem odstotkov odhodkov.
Nastale likvidnostne težave bo zavod poskušal premostiti s sproščanjem rezerv. Te predstavljajo približno devet mili-
za financiranje nekaterih socialnovarstvenih pravic, ki so zajete v pokojninski sistem, zagotoviti iz proračuna. Približno osem milijard tolarjev bo moral proračun zagotoviti za varstveni dodatek in za nekatere druge socialne dodatke.
Ob vsem tem pa ne kaže pozabiti tega, da je pokojninski zavod dejansko upnik države. Iz naslova zaostalih obveznosti za pravice posameznih kategorij upokojencev pod
ukrepe, s katerimi bi onemogočili uskladitev prispevne stopnje, po drugi strani pa ima država do zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z zakonom določene obveznosti iz minulih let. Dolgoročnejšo rešitev vseh teh zagat pa bo prinesla sprememba pokojninske zakonodaje ali pa zvišana prispevna stopnja. Enkrat - verjetno tedaj, ko bo zavodu tekla že voda v grlo - se bo pač treba odločiti...
Marija Frančeškin
Več kot 71 milijard za socialo X
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je lani namenilo 71,2 milijarde tolarjev za socialne namene, kar predstavlja 78 odstotkov vseh sredstev, s katerimi razpolaga.
Največji delež sredstev za zagotavljanje socialne varnosti so namenili družinskim prejemkom, to je otroškim dodatkom in porodniški, in sicer 26,4 milijarde tolarjev ali 37 odstotkov vsega denarja. Dobrih 25 milijard tolarjev je »pogoltnilo« zaposlovanje oziroma denarna nadomestila, denarne pomoči, invalidi, in sicer 35 odstotkov vseh sredstev.
Za varstvo borcev, veteranov, vojnih invalidov so lani odšteli 6,5 milijarde tolarjev, kar je 9 odstotkov vseh sredstev. Za socialno varstvo so potrošili 4,8 milijarde sredstev ali 7 odstotkov, za republiške štipendije, vključno z Zoisovo štipendijo pa je šlo 7,5 milijarde tolarjev ali 10,5 odstotka. Za subvencioniranje študentske prehrane so namenili nekaj manj kot milijardo ali 1,3 odstotka sredstev.
Pri tem gre za uresničevanje zakonskih pravic, ki zagotavljajo socialno varnost več kot 200.000 otrokom, 19.444 porodnicam, 3180 prejemnikom starševskega dodatka, 46.287 brezposelnim (oktober 1994), 13.056 vojaškim invalidom, 20.000 družinam prejemnicam denarnega dodatka, 48.682 študentom in dijakom, od tega 6682 Zoisovim štipendi-stom.	M. F.
ORNA RUT PRESTOLNICE
BEDA V SLIKI
S svojimi poslovnimi zgradbami, romantičnim starim delom mesta, z vabljivimi izložbami, ki se šibijo pod težo dobrot, daje Ljubljana vtis mesta blaginje. A to je le svetla plat medalje. Črna plat medalje govori o 18.000 brezposelnih in še večjem številu ljudi brez strehe nad glavo. Predlani je bilo ob koncu leta brezposelnih več kot 22.000 ljudi. Lahko bi rekli, da se brezposelnost v slovenski prestolnici počasi, a vztrajno zmanjšuje, medtem ko se stanovanjske stiske poglabljajo.
Ta hip je v Ljubljani več kot 6.800 iskalcev stanovanj. Z njihovimi družinami vred je v Ljubljani blizu 20.000 ljudi brez strehe
nad glavo. Zaradi neurejenih odnosov med mestom in občinami, ki so (bili) predvsem politične narave, je padel v vodo tudi lansko jesen objavljeni razpis ugodnih stanovanjskih posojil za tiste, ki bi bili pripravljeni prispevati 60 odstotkov lastnih sredstev. Gre za neodgovorno	poigravanje
z ljudmi. Nekateri so se namreč zaradi omenjenega razpisa do vratu zadolžili, prodali celo avto, zdaj pa so ostali praznih rok...
Najhuje pa je za tiste, ki čakajo na socialna stanovanja. V naslednjega pol leta naj bi z obnovo samskih domov pridobili okoli sto stanovanj, kar pa še zdaleč ne bo rešilo stanovanjske stiske. Dolgoročno bodo skušali vprašanje urediti z delitvijo sredstrev za zgraditev socialnih in neprofitnih stanovanj, ki bi omogočila nastanitev socialno najbolj ogroženih družin. Zdaj vsi upajo, da bo nova mestna oblast po toliko predvolilnih obljubah vendarle začela reševati stanovanjska vprašanja slovenske prestolnice. Obljuba dela dolg, pravi pregovor.
M. F.
Pogledi v negotovost
5. januarja 1995
RAVBARKOMANDA
Vračanje državnih gozdov Cerkvi (2)
KAM GREŠ, SLOVENIJA?
Predstavljamo vam obrazložitev tistega zakona (o začasnem zadržanju vračanja premoženja cerkvi), ki sta ga dala v parlamentarno proceduro poslanca SNS Polonca Dobrajc in Zmago Jelinčič. Predsednik državnega zbora Jožef Školč je, kot je znano, obravnavo tega zakona po hitrem postopku zadržal z neko strokovno nevzdržno utemeljitvijo. Če bo katoliška Cerkev ponovno pridobila lastništvo nad več kot 36.000 hektarji slovenskih gozdov, bo torej za ta zgodovinski recidiv poleg nekdanjega Demosa kriva predvsem neka zmedena, kompromisarska in oblastiželjna Liberalna demokracija Slovenije.
Sekularizacija skozi zgodovino
Sekularizacija pomeni odvzemanje cerkvenega premoženja s strani posvetne oblasti, ter spreminjanje tega premoženja v državno. Sekularizacija je poznana v vseh etapah razvoja fevdalizma (v frankovski državi v času Karla Martela; v Angliji z odloki Cla-rendonskih konstitucij, v Franciji z likvidacijo templarskega reda v času Filipa IV.), kasneje v dobi reformacije v XVI. stoletju in v obdobju velikih fevdalnih monarhij, kot eden izmed načinov v omejevanju materialnih privilegijev katoliške cerkve; z osvobajanjem kraljeve oblasti od tutor-stva cerkve in krepitvijo državnih financ na račun dohodkov klerikov. Politične in ekonomske sekularizacije v XVI. do XVIII. stoletja so bile različne. Za Slovenije so značilne reforma Jožefa II. Francoska revolucija je sekularizirala vsa cerkvena posestva (1789) in jih dala narodu (vladi). Sekularizacija je bila nato izvedena še v XIX. in XX. stoletju z odvzemom premoženja številnim redovom (Splošna enciklopedija, Jugoslovanski leksikografski zavod, 1981, 7 knjiga).
V zvezi s dogajanjem sekularizacije v Sloveniji pa povzamemo iz obširnega dela Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1980 (str. 210-211) predvsem naslednje podatke:
Že Marija Terezija si je prizadevala za uspešnejši državni nadzor nad cerkveno posestjo in omeje-
vala naklonitve cerkvenim ustanovam. Leta 1771 je omejila tudi vrednost premoženja, ki so ga novi člani redov prinesli samostanom. Prvič so cerkvena zemljiška gospostva v večjem obsegu prešla v upravo države ob razpustu jezuitskega reda (1773), ko je država zasegla tudi vse nepremično in premično premoženje tega reda, v prvi vrsti njegove zemljiške gospoščine in iz tega premoženja 1774 ustanovila študijski sklad (fond, v starejši slovenski terminologiji »zaklad«). Podobno kot pri verskem skladu so se nepremičnine teh skladov postopoma prodajale, s čimer je sklad dobil značaj obrestujočega se naloženega denarja oziroma obveznic. Okr. 1790, je študijski sklad na Kranjskem obsegal gospostvi Pleterje in Fužine ter imetje Tum ob ob Ljubljanici. Leta 1822 so pripadala skladu v okviru ljubljanske gubernijske uprave gospostva: Fužine, Pleterje in Millstatt.
V še večjem obsegu je prešlo cerkveno premoženje pod državno upravo potem, ko je Jožef II. 1782. izmed 2163 raznih samostanov v svojih deželah odpravil 738 (v Notranji Avstriji 65) teh ustanov, izmed katerih so bile mnoge lastnice velikih gospoščin. Med največjimi samostanskimi gospostvi, ki so bila odvzeta redom na Slovenskem, so bila tale (v oklepaju: cenilna vrednost čistega premoženja): Vetrinj (413.188 gld), Žiče (271.666 gld), Stična (238.985 gld), Mekinje (204.478 gld), Bistra (201.926 gld), Studenice (180.318 gld) Marenberg-Radlje (118.746 gld).
Premoženje odpravljenih samostanov je dal Jožef II. za vsako posamezno deželo posebej združiti v verski sklad (Religionsfond, v starejši slovenski pravni terminologiji verski »zaklad«), ki so ga upravljale komisije, sestavljene iz deželnoknežjih uradnikov.
Gozdovi so bili že zdavnaj državni
Že ob ustanovitvi sklada je Jožef II. predvidel razprodajo gospostev, zemljišč, gozdov, hiš in točilnih pravic, ki so ob razpustu samostanov prišli pod državno upravo. To pa se ni zjgodilo takoj in v polni meri, zato je bilo treba upravo premoženja organizirati tako, da je bila omogočena gospodarska izraba nepremičnin. Gozdove in domene, ki so prišli pod verski sklad, je upravljala obenem z državnimi gozdovi in domenami komorna uprava za gozdove in
domene (Forst - und Domaenen-vervvaltung), drugo premoženje pa državni organi po deželah. Leta 1818 in 1822 se kot glavne nepremičnine verskega sklada na Kranjskem med drugimi navajajo v ljubljanskem okrožju gospostvi Mekinje in Velesovo, v novomeškem okrožju gospostva Bajhof, Kostanjevica, Ruperč vrh in Stična, v spostojnskem okrožju gospostvo Bistra in prej bistriška gospoščina Loško pri Cerknici (Tumlack). Tedaj so vsa ta in druga posestva prišla na dražbo, ki naj bi jo izvedla komisija za odsvajanje državnih zemljišč, le da niso za vsa našli kupcev. Sčasoma se je tako verski sklad reduciral na skupnosti premoženja, investiranega v državne obveznice in je le še izjemoma črpal svoje dohodke iz lastnih posestev (Velesovo, Stična).
Na podlagi nemškega držav-
nega akta (Reichsdeputationsha-uptschluss) iz 1803. so sekularizi-rali posest večine državnih cerkvenih knezov in s tem tudi tisto, ki so jo izvenavstrijski cerkveni knezi še imeli na habsburških tleh nemškega cesarstva, na Slovenskem npr. freisinško, loško in briksenško blejsko gospostvo in omenjen Otok (Inselwerth). Kmalu potem so Francozi zasegli komende nemškega viteškega reda v Ljubljani, Metliki, Črnomlju in Novem mestu, ki jih je potem avstrijska uprava redu vrnila.
Freisinške letne dohodke iz avstrijskih gospoščin so 1803. cenili na 27.740 gld. Od tega je znašala letna zakupnina, ki jo je škof od leta 1795 dobival za loško gospostvo, 18.500 gld. (Za prevzem zakupa so se 1790 brez uspeha potegovali m. dr. loški podložniki.) - Briksenški škofiji je bilo blejsko
X-25 javlja
»Ljubljančani« iz Bučaijerega volilnega štaba
VSEM LJUBLJANČANKAM IN LJUBLJANČANOM, KI V PRVEM KROGU NISO VOLILI!
Volilni rezultati so potrdili staro resnico: Če ne greš volil - dobijo cn glas več prav tisti, zaradi katerih nisi šel na volitve!
V nedeljo, 18. decembra hotno volili ljubljanskega župana. Kandidata sta samo dva: ali dr. Bučar ali dr. Rupel. NI DRUGR IZBIRE! Preko 1(1 % ljubljanskih volivcev, ki niso volili, naj razmisli o naslednjih dejstvih:
Tudi dr. Bučarju (kot večitM^Kffnskih intelektualcev) lahko očitamo,Tla je bil zanesljiv komunist, celo oznovcc - veptur je sprejemljivo kmalu spregledal, biUakfjiičen iz partije in kol ugledni profesor pravy>dstranjen s Pravne fakultete. Od ttumdfej ni zagrešili nobenih VEČ|IH kameleonskih gratov.
Dr. Rupel je preizknsirrlanslvi) v skumrfffli pomembnejših strankah. Kot ustanovitelj stranke demokratov je to stranko, skupaj z Bavčarjem, zapustil in šel v stranko predsednika vlade, se pravi BLIŽJE OBLASTI! Hkrati pa prizadevno piše članke v časopis REPUBLIKA, ki jo
Preveč smo podcenjevali pokojno LIBERALNO STRANKO, tisto s panterjem in tremi čebelicami v strankarskem grbu. Danijel Malenšek si je upal po ljubljanskih županskih volitvah pokritizirati tudi nedotakljive prijatelje na desnici!
Bučarjevo kampanjo so namreč peljali iz njegovega štaba povsem kretensko.
Kaj naj poreče urednik časopisa, ko dobi po pošti nepodpisano pismo z UKAZOM: »Objavite to Izjavo Ljubljančanov takoj pred molkom«? Pri DE izjavo objavljamo posthumno. Za Bučarja in za nevoljnega urednika hkrati. Bučar ni župan. Vine Zalar ni več urednik...
Izjava pa je priložena.
(No, ni šlo samo za to genialnost. Bojda naj bi bila objavljena tudi anketa, ki prikazuje Bučarja kot zmagovalca.)
Ubogi »Ljubljančani« niso razumeli niti Ruplove ironije iz dav-
gospostvo 1838. vrnjeno, tako da je grad z dominikalnimi zemljišči, jezerom in gozdovi obdržala še po zemljiški odvezi do 1858., ko je vso to posest prodala za 157.500 gld. Ruardu iz Jesenic.
Gospoščine, ki so po sklepu iz 1803. prišle v državno last, so štele za gospoščine »kameral-nega« sklada, torej za prava državna posestva.
Tudi kolikor cerkvenega premoženja ni zadela ena izmed teh sekularizacij, je prišlo pod državni nadzor. Premoženjsko stanje, prijavljeno na podlagi patenta od 5. 10. 1782, se brez pristanka državnih organov v deželi ni smelo spremeniti. Razen odsva-janja in menjave tega premoženja je bila kmalu prepovedana tudi njegova zadolžitev. Leta 1787 pa so bili gozdovi še obstoječih škofij in samostanov pritegnjeni pod državno upravo, s tem da so njihovi lastniki mogli dobiti les le za lastne potrebe in kolikor je dopuščalo stanje gozdov. Presežke lesa je prodajala gozdna uprava sama in lastnikom po obračunu dajala samo čisti izkupiček.
(Se nadaljuje)
nega 1970. leta. Nikoli niso razumeli nič. Niti tega ne, da so Rupla imeli v Partiji tako zadosti, da so mu namestili izključitveni tribunal, ko je služil JLA. In da se je revež potem še dve leti kot LEV boril za to, da ga sprejmejo NAZAJ... In da so ga, v REPUBLIKO, leta Gospodnjega 1994...
»Ljubljančane« sprašujem zato o Bučarju - kateri so njegovi MANJŠI kameleonski grehi?
In prav tako jim svetujem, naj Rupla primejo za njegove obljube. Če bodo slučajno zagledali divje krznene živali sredi Ljubljane in podivjane lovce, ki jih podijo okoli ljubljanskega Rotovža, naj hitro pošljejo svojega bivšega oz-novca na Magistrat! Naj opozori Rupla, da obljuba velja in da je skrajni čas, da v Ljubljani prepovemo streljati živali za industrijo krzna! Obljuba velja!
Ozna sve dozna!
Za DE vedno čuječi
X-25
riT HOTEL CASINO
PERLA
PERLA, turistični biser Goriške in Slovenije, praznuje svoj prvi rojstni dan!
Leto dni uspešnega delovanja, ko so rezultati presegli vsa pričakovanja, dokazujejjravilnost Hitove poslovne usmeritve. Perla je plod
lastnega znanja, preverjenih predvidevanj in izkušenih odločitev.
700.000 gostov 66 milijonov DEM realizacije 463 zaposlenih
Perla ponuja preplet številnih zvrsti turistične ponudbe, ki ponujajo kvalitetne možnosti za preživljanje prostega časa: od igralniške do kulinarične, zabavnoumetniške, športno-rekreacijske in butično-trgovinske. Gre za turistični center, kjer je vrhunska raven storitev dostopna vsakomur. Uspehi narekujejo nove načrte, ki jih bo kolektiv s svojo prodornostjo, inovativnostjo in motivirano prizadevnostjo
zagotovo znal dobro izpeljati...
Perla je testni model. Finančni kazalci so že v prvem letu dokazali, da slovenski zabaviščni turizem, kakršnega je razvil Hit in ga udejanil predvsem v Perli, pomeni priložnost, ki Slovenijo lahko umesti med zanimive in privlačne turistične dežele v svetu.
PERLA
1993
1994
20
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
Humoreska	§
Težave z Mojco; .
-	No, kaj pravite na novo zunanjo ministrico? smo glasno vprašali tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki se je že zarana prebil do bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in zasedel svoje mesto za šankom, kjer je počasi srkal svoje običajno pivo.
»Kolikor jaz poznam Mojco Drčar Murko, je čisto fejst punca. Ampak Drnovšek bo imel težave z njo. In to kar dvojne.«
-	Kako to mislite? In zakaj jo je potem sploh predlagal za zunanjo ministrico?
»Ja, Mojca bi bila najbrž res dobra zunanja ministrica, ampak Drnovšek zaradi njenega imenovanja postavlja pod vprašaj obstoj krščanskih demokratov v koaliciji. Saj menda veste, da krščanski demokrati pravijo, da mesto zunanjega ministra po koalicijski pogodbi pripada njihovi stranki.«
-	Ampak saj je Mojca Drčar Murko vendar neodvisna kandidatka!
»To je že res, ampak saj veste, kako so krščanski demokrati lahko trmasti.«
-	Torej mislite, da je Drnovšek zato preložil parlamentarno glasovanje o kandidaturi Mojce Drčar Murko?
»Tudi, a ne samo zato. Tu nastopi drugi razlog za Drnovškove težave z Mojco...«
-	In kaj je ta drugi razlog?
»Zadjič je Boštjan Lajovic v Republiki napisal, da bo še pred imenovanjem nove ministrice Drnovšek moral zaščititi njeno osebno integriteto. Kaj pomeni takšna nezaščita, je nazorno pokazal v istem komentarju, ko je Peterleta ozmerjal, da je vodil butalsko zunanjo politiko.«
-	Kako pa naj bi Drnovšek zaščitil integriteto Mojce Drčar Murko?
»Najbrž bi moral sprejeti zakon o zaščiti imena, dela in morda še telesa nove
ministrice, ali pa bodočih zunanjih ministrov nasploh. Po mojem tudi zato naš premier še ni predlagal Mojce Drčar Murko za novo ministrico. Skratka najprej zakon...«
-	Pa mislite, da bi naša skupščina tak zakon sprejela?
»Brez nadaljnjega! Kar piše Republika, je že samo po sebi zakon, vsaj za parlamentarno večino. Vendar mislim, da ima Drnovšek genialno rešitev, s katero bi razrešil oba ta dva problema.«
-	Oho, kaj pa naj bi to bilo!?
»Mojco Drčar Murko bi moral pregovoriti, da stopi v krščansko demokracijo. Na ta način bi obdržal koalicijo, saj bi bil tudi poslej na mestu zunanjega ministra krščanski demokrat oziroma demokratka.«
-	Kaj pa, če gospa Murkova ne bi hotela vstopiti med krščanske demokrate? Kaj, če se to ne prekriva z njenim svetovnim nazorom?
»Kolikor jaz vem, je bila gospa Mojca Drčar Murko nekoč lanica CK ZKS, in kolikor jaz vem, se to tudi ne strinja z njenim svetovnim nazorom. Kot bodoča zunanja ministrica pa se mora naučiti malce vijugati, takole diplomatsko desno-levo. Kot smučarka to zagotovo obvlada.«
-	No, recimo, da pristane. Kaj pa, če je krščanski demokrati ravno zaradi njene partijske predzgodovine ne bi hoteli sprejeti v svoje vrste?
»Če bi krščanski demokrati začeli čistiti svoje članstvo po tej predzgodovinski formuli, ne vem, koliko bi jih ostalo v stranki. Sicer pa smo že rekli, da je Mojca Drčar Murko fejst punca, in kolikor jaz vem, se krščanski demokrati ne branijo simpatičnih deklet. Kar poglejte, kako so dolgočasnega Staniča zamenjali s tisto luštno Čadonjič-Špeličevo. Poleg tega pa, če bi Mojca Drčar Murko stopila h krščanskim demokratom in bi postala zunanja ministrica, sploh ne bi bilo treba sprejeti zakona o zaščiti njenega imena in dela.«
-	Zakaj pa ne?
»Ker že zdaj obstaja zakon, sicer nenapisan, da se krščanske demokrate lahko zmerja.«	Bogo Sajovic
Drnovškova vizija
Dr. Janez Drnovšek, predsednik slovenske vlade, je v novoletnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela dejal, da je zanj govorjenje o pomanjkanju vizij in strategij predvsem ostanek prejšnjega sistema, planske miselnosti. Po njegovem mnenju bi nam kake velike inovacije in vizije prejkone škodile. Naš predsednik vlade je izpustil enkratno priložnost, da bi svojo modro ugotovitev podkrepil z nekaterimi značilnimi primeri po svetu. Tako bi na primer lahko navedel Švicarje, ki so postali pojem v bančništvu, urarstvu, sirarstvu in še kje brez kakršne koli vizije. Podobno velja, denimo, za azijske tigre, posebej za Japonce, ki s svojimi izdelki osvajajo Ameriko in svet brez vsake strategije, kar je osnovno sporočilo svetovno
znane knjižne uspešnice Michaela Crichtona Vzhajajoče sonce. Konec koncev bi za primer lahko navedel osamosvojitev Slovenije, ki se je prav tako zgodila brez vsake vizije, kar Slovenci lahko opazujemo sleherni dan in kar posebej velja za dr. Drnovška osebno.
Kuli
Vidmarjeva
zahvala
Marjan Vidmar, predsednik izvršnega sveta skupščine mesta Ljubljane, je ob koncu svojega mandata začutil dolžnost, da se zahvali vsem tistim meščanom Ljubljane, ki so ga podpirali pri štiriinpolletnem delu. »Za to zahvalo v Delu pa Vidmarju že ne bi bilo treba zapravljati denarja,« je modro pripomnil kolega Igor Žitnik. »Je bilo tistih Ljubljančanov, ki so ga podpirali, tako malo, da bi se jim Vidmar lahko osebno zahvalil kar po pošti!!!«
MINISTER FRANČEK
»Zdravo, Franček!« »Jaz nisem Franček, jaz sem Igor!«
»Kako, nisi Franček Kavčič, novinar Delavske enotnosti?« »Nisem ne Franček pa tudi Kavčič se ne pišem, jaz sem Igor Umek.«
Približno takšen spoznavni dialog sta ime-, la na sprejemu za novinarje pri predsedniku vlade Milan Predan, glavni urednik Večera, in Igor Umek, minister. Milanu Predanu zamenjave z novinarjem ni zameriti, kajti res je podobnost med novinarjem in ministrom kar očitna. No, po uvodnem »predstavljanju« sta se Milan in Igor zapletla v daljši klepet. (Foto: Nace Bizilj)
Našega Frančka je ta pomota kar rahlo užalila. Po njegovi sodbi je Umek od njega precej manj lep, veliko bolj plešast, debelejši (posledica znane paradigme svinj pri koritu, op. Kuli) in predvsem frenološko opaznejši. Zaradi vseh teh očitnih razlik naš Franček od glavnega urednika Večera Milana Predana pričakuje ustrezno pojasnilo, če že ne kar opravičilo.
*41 BI
DELAVSKA
ENOTNOST
TOPLICE
V
BELGIJI
AVTOR:
BOJAN
ARKO
AVSTRIJSKI
DIRKAČ
LAUDA
STARO
GRŠKI
BASNOPISEC
ENO OD PELEJEVIH IMEN
PRIPRAVIL
SALOMONOV
UGANKAR
ČEŠKI
"IATELJ
APEK
P|S-
C/
ČUDEŽNO
ZDRAVILO
ŽIVILSKI
DELAVEC
OKRAJŠANO
SRBSKO
MOŠKO
IME
FR. FIZIK NOBELOVEC 1970 (LOUIS)
NAVPIČEN
ROV
SPRIMEK
SNEGA
ČLOVEK, KI IZDAJA SKRIVNOSTI
DANSKI
OTOK
LAALAND
DRŽAVA V SREDNJI AMERIKI
TURŠKO
MESTO
ODRIN
POTUJOČI
PASTIR
NAPOL
ČLOVEK
NAPOL
KONJ
ALEŠ
VALIČ
DANSKA
IGRALKA
(ASTA)
NEMŠKO MESTO V PORURJU
JOŽE
KURALT
ŠPORTNA
DVORANA
MEDNARODNI
JEZIK
SLOVENSKI
PESNIK
LIRIKE
-•ZELENI VAL-
NOTARJEVA
PISARNA
MADŽARSKI
SAHIST
(ANDRAS)
VULKANIZlRAN
ČRN
;avčuk
AM. IGRALEC ARKIN
NAGRADNA
KRIŽANKA
KRALJ
IZRAELA
(JEROBEAMI)
ZAVOJE-
VALEC
ODPRTINA V STENI
FR. MESTO OB IZLIVU LOARE
RIHARD
JAKOPIČ
DTOK NA JUGU .VEDSKE
NAŠA
ŠPORTNA
NOVINARKA
MOŠTVO
TEAM
ANGLEŠKI
DIRKAČ
HILL
DIŠAVA
SLOV.
PESNIK
(LOJZE)
UKRAJINSKA
DRSALKA
BAJUL
STARE
GERMANSKE
PISMENKE
SL. PIANIST IN GLASB. PEDAGOG TROST
GLAVNI
STEVNIK
KOŽNA
BOLEZEN
SRAB
KOŠARKAR.
TRENER
ŽERAVICA
MESTO IN REKA NA SEV-VZH. ČEŠKE
CELJSKA
TOVARNA
OSLOV
GLAS
PRITOK REKE MAASNA NIZOZEMSKEM
donČevič
RDEČI
KRIZ
PRIPADNIK
INKOV
ORIENT. BARVILO ZA LASE
RASA
NAROD
RUSKI
POTOVALNI
VOZ
ZDRAVNIK
ZA
UŠESNE
BOLEZNI
VOJAŠKA
OPREMA
ŽIDEK IVO
ŽENSKA, KI ROTI
AMERIŠKI
IGRALEC
(JAMES)
REDEK
NARAVNI
POJAV
FRANCOSKI
LITERAT
(CHARLES)
GLAVNO
MESTO
GANE
Nagradna križanka št. 1
Rešeno križanko nam pošljite do 10. januarja 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 51. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 56:
KRASNODAR, BRAHMANIZEM, RIBAR, TRIPER, NŽ, CENA, JATA, NINA KORPA, LS, ŠAKAL, ALIA, KIT, STRUP, RAP, ON-TAKE, ARARAT, DINO, DRVAR, ROMB, EKARIT, ODA, AB, ET-
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR
Horoskop
Nemogoč človek
Osemindvajseti predsednik ZDA Thomas VVoodrovv VVilson (rojen 28. decembra 1856) je pred politično kariero delal akademsko. Kot profesor je leta 1883 začel predavati na znameniti univerzi Prince-ton, kjer je zaradi svojih zaslug in priljubljenosti leta 1902 postal predsednik univerze. Kot predsednik Princetona je uvedel številne spremembe v izobraževalni in družbeni organizaciji te univerze.
S položaja predsednika univerze je odstopil leta 1910, da bi lahko začel politično kariero. Istega leta je kandidiral in bil tudi izvoljen na položaj guvernerja zvezne države New Yersey. S številnimi uspešnimi reformami pa si je pridobil ugled tudi v političnih krogih, zato so ga demokrati nominirali na predsedniških volitvah leta 1912. Po izvolitvi za predsednika ZDA je nadaljeval svoje reforme, zlasti v gospodarstvu. Podpiral je enake možnosti za vse, spodbujal konkurenčnost, zlasti pa napovedal vojno korupciji. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je podpiral nevtralnost Združenih držav, neomejena podmorniška vojna Nemcev pa je vse bolj in bolj razvnemala Američane v protinemških čustvih. Končno je VVilson popustil pritisku javnosti. Spomladi 1917. je kongresu predlagal vojno napoved Nemčiji, kar je ta potrdil. VVilson si je prizadeval za mirno ureditev povojnega sveta, zato je zasnoval načrt štirinajstih točk, ki naj bi bil model za to ureditev. Ustanovitev Društva narodov, ureditev kolonialnih sporov, svobodno plovbo in trgovino, rešitev narodnostnih problemov Turčije in Avstro-Ogrske, obnovitev Rusije in restavracijo Poljske, umik nemških čet iz Rusije, Belgije in Alzacije in Lorene so bile osnovne zahteve tega miru. Že antantne sile so nasprotovale tem točkam, saj so zahtevale uničenje nemške vojaške in gospodarske moči. Nemci, ki bi se morali odreči vsem osvojitvam (pa še delu starega ozemlja), pa so bili še toliko manj naklonjeni VVilsonovi viziji. Po vojni so bile njegove točke sicer ena od osnov za mirovne sporazume, vendar je bil VVilson znova razočaran. Njegova vizija o mirni ureditvi sveta je bila ogrožena zlasti s francosko maščevalnostjo nad poraženci. Njegovo prepričanje, da bi morale ZDA aktivno sodelovati v svetovni politiki, so spodkopali ameriški izolacionisti, ki so preprečili celo ratifikacijo VVilsonovih garancij evropskim silam v primeru nemškega revanšizma oziroma kršenja mirovnih pogodb. Zaradi razočaranj in nenehnih naporov je hudo zbolel, tako da je zadnje leto predsednikovanja posle dejansko vodila njegova žena. Od bolezni pa si ni povsem opomogel vse do svoje smrti leta 1924.
Kakšno je bilo razpoloženje Evropejcev do njegovih štirinajstih točk, pove izjava francoskega državnika Clemenceauja:
»Ta človek mi gre na živce s svojimi štirinajstimi točkami. Pomislite, da jih sam Oče vsemogočni ni potreboval več kot deset.«
Deni
časopis slovenskih delavcev
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
r1§\
in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče
N ARH, AARE, BM, BESKIDI, AVLA, KRA, ANT, PARK, SAP, VAAL, NTIMA, OISE, AMARNA, DANILO, SPAJKALNIK, ARAGON, TANGANJIKA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 56:
1.	Žiga Štajer, Vaše 14 D, 61215	>---
Medvode
2.	Mateja Lamut, Kapelska 72,
69252 Radenci
3.	Špindler Sonja, Marib. 2, Slivnica, 62312 Orehova vas
Nagrade bomo poslali po pošti.

časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov:
Priimek in ime: _____________________________________________
Naziv podjetja ali ustanove: ________________________________
Naslov: __________________________________;__________________
Podpis naročnika: