Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Liberta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamezna štev. 50 lir
N
1 N A:
N A R O četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000
Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis
ŠT. 674
TRST, ČETRTEK 7. DECEMBRA 1967, GORICA
LET. XVI.
Negujmo
naše	tr
Te dni — ali bolje rečeno noči — je častitljivi svetnik sv. Miklavž s svojim simpatičnim spremstvom angelčkov in parkljev (ne moremo si kaj, toda tudi ti so nam simpatični, dokler so taiko dobrodušni, kot so pač parklji sv. Miklavža) spet obiskoval naše otroke na Tržaškem, Goriškem in po vsej slovenski domovini; ponekod očitno, prišel je celo v prosvetne dvorane, kjer se je zbralo na desetine in stotine otrok; drugod pa bolj naskrivaj, sredi noči, ko so otroci spali. Toda tak skriti nočni obisk sv. Miklavža ni nič manj lep in celo še bolj razvname otroško fantazijo.
Morda se bo kdo začudil, da sreča sv. Miklavža celo v našem uvodniku. Toda ravno njegov praznik in lepe navade, ki so z njim v zvezi, nam dajejo priložnost, da še enkrat opozorimo na pomen tradicije in negovanja starodavnih navad v naši narodni skupnosti, kajti to je ena od tistih stvari, ki šele povezujejo ljudi iste narodnosti, istega iezika in iste zgodovine v resnično narodno družino ter dajejo narodni zavesti vsebino, ki je vzvišena nad zgolj fizično pripadnostjo nekemu narodu.
Seveda se dobro zavedamo, da ni praznik sv. Miklavža edino ali glavno, kar označujemo s slovenskimi tradicijami. To je le prisrčen drobec tistega, kar bi lahko označili za starodavno duhovno kulturo in tradicijo slovenskega naroda. Vanjo spadajo tudi še drugi ljudski in verski prazniki in vsi izrazi in pojavi naše stare ljudske duhovne vitalnosti in samoniklosti, vse tisto, s čimert smo dokazovali nasproti tujstvu svojo na-! rodno samoniklost, svoje čustvovanje, svojo zasidranost v duhovni sferi, ljudsko doživljanje lepote in izražanje religioznega humanizma. Praznik sv. Miklavža je morda vse preveč omalovaževan in prezrt izraz ter dokaz globokega humanizma in ljubezni do otrok v slovenskem narodu, izraz, ki je nastal v daljni preteklosti kot spontan in prisrčen vzgib slovenske duše kajti nobeden od narodov, ki so naši sosedje, ne praznuje in doživlja v taki meri tega praznika. Slovenski otroci so v oogledu obiskov sv. Miklavža nedvomno privilegirani.
Narodov ne povezujejo samo veliki zgodovinski dogodki, samo velike zmage ali narodne katastrofe, katerih se spominjajo v obliki uradnih narodnih praznikov, ampak še vse bolj sklemena veriga manj slovesnih in manj usodnih, zato pa globlje zakoreninjenih čustev in doživetij, praznovanj, veselih in žalostnih obletnic in srečanj, ki vzbu-!aio in poglabljajo v ljudeh občutek skupnosti in medsebojne povezanosti ter jim dajejo povod za skupno veselje ali skupno praznovanje, pa tudi žalovanje. Slovenska pro-ščerna — alii s tujo, a pri nas že udomačeno besedo »šagre« — so verjetno več pomenila za gojitev občutka skupnosti v našem Ijud-(Nadaljevanje na 7. strani)
Preteklo soboto se je z uradno otvoritvijo železniške proge Koper-Prešnica uresničila dolgoletna želja prebivalcev slovenske obale in gospodarskih dejavnikov, ki se udejstvujejo na teh tleh. Iz koprskega pristanišča je namreč okrog 11. ure odpeljal proti zaledju prvi vlak. Dogodek je brez dvoma zgodovinskega pomena tako za Koper, kot tudi za Slovenijo, ki si je z izključno svojimi sredstvi priborila tako važno prometno pot do svojega pristanišča.
Otvoritev koprske železnice je drugi mejnik v razvoju slovenske obale. Pred devetimi leti, ali točneje 7. decembra 1958 |e v novem pristanišču pristala prva prekooceanska ladja. S povečanjem tranzitnega prometa in z vedno večjim zanimanjem slovenskega in tujega gospodarstva -— predvsem Avstrije in Nemčije za koprsko pristanišče, se je pokazala pogreba po cenejših in hitrejših dovozih, kar lahko opravlja samo železniško omrežje. S precejšnjimi napori strokovnjakov in tehnikov, ki so morali premagati večje težave (premostitev več kot 400 m višinske razlike s postavitvijo mostov, visokih nasipov, vrtanjem predorov in izkopavanjem globokih usek) so prišli na dan tudi finančni problemi. Vredno je podčrtati, da je bila proga zgrajena iz izključno slovenskih sredstev, s pomočjo republiškega prispevka, medtem ko so v tem primeru izostali zvezni fondi, s katerimi običajno gradijo železniške proge v drugih republikah.
Perspektive za vedno večji razvoj koprskega pristanišča>, ki ima izredno ugodno lego za povečanje skladišč in gradnjo novih pri-
staniških objektov, so se z dograditvijo železnice še povečale. Med tujimi gosti, ki so se udeležili slovesnosti, je bilo na primer opaziti močno zastopstvo iz Avstrije in Nemčije. Slednji državi z zadovoljstvom gledata na razvoj Kopra, saj je čutiti njuno željo, da postane to pristanišče center za njune dobave južnega sadja. Če se bodo uresničile sedanje domneve, bo koprsko pristanišče že v prihodnjem letu podvojilo svoj promet in se približalo 2 milijonom ton. Istočasno pa so že dane možnosti za bodočo podvojitev železniškega tira, saj je bila trasa začrtana v perspektivi vedno močnejšega razvoja koprskega pristanišča.
Uradna slovesnost se je pričela z govorom predsednika koprske občine Mira Kocjana, ki je pozdravil goste iz 20- držav. V imenu Slovenske skupnosti iz Trsta sta se slovesnosti udeležila deželni svetovalec Skerk in pokrajinski odbornik Rudolf, ki sta skupno z občinskim svetovalcem Dolharjem poslala prireditvenemu odboru sledečo brzojavko: »Ob otvoritvi železniške proge, ki povezuje Koper s Slovenijo in prek nje z vso sredrno Evropo, vam ob tem zgodovinskem dogodku čestitamo s toplo željo, da bi ta proga, kateri pripada izredno važna gospodarska vloga za Slovenijo in Jugoslavijo, prispevala tudi k zbližanju med narodi in k utrditvi miru na tem delu sveta.«
V	popoldanskih urah, po zaključeni uradni slovesnosti, si je progo ogledal tudi predsednik republike Josip Broz Tito.
S. R.
Razplet politične krize na Tržaškem
V torek, 4. t. m., se je sestal na redni seji devinsko-nabrežinski občinski svet. Na dnevnem redu je bilo najprej poročilo župana Draga Legiše, za katero je bilo v javnosti precej pričakovanja, glede na krizo, ki je v začetku oktobra nastala med koalicijo strank leve sredine in Slovenske skupnosti in ki je imela določen odziv tudi v upravi devinsko-nabrežinske občine. Zato objavljamo prvi del županovega poročila skoraj v celoti.
»V začetku oktobra je prišlo zaradi lokacije tovarne Veliki Motorji med strankama leve sredine (KD in PSU) in Slovensko skupnostjo do politične krize, tako da je vodstvo politične organizacije, kateri pripadam, odpovedalo sporazum, ki je bil sklenjen z ostalima strankama v januarju 1967, ter hkrati naročilo svojim, predstavnikom v vodilnih organih krajevnih ustanov, naj odstopijo.
Jasno je, da ni mogel ta sklep ostati brez
odziva ‘udi v naši občinski upravi, kajti že omenjeni sporazum je v svojem programskem delu potrdil to, kar je že vseboval prvi sporazum med KD, PSU in Slovensko skupnostjo in po katerem je tudi
v	tukajšnji občini prišlo do sestave sedanjega občinskega odbora.
Ne da bi se pri tem danes spuščal v dolgo razlaganje notranjega in zunanjega razpleta dogajanj, ker je to vprašanje, ki zanima predvsem člane naše politične organizacije, se mi zdi, da je dovolj, če povem, da sem 14. novembra 1967 pismeno sporočil sklep svoje organizacije podžupanu, odborniku Corberiju s prošnjo, da ga posreduje občinskemu svetu. Nekaj dni zatem mi je isti sklep sporočil odbornik Terčon, ki je prav tako član Slovenske skupnosti.
Dne 16. novembra pa sem od odbornika Corberija prejel pismo, s katerim me med (Nadaljevanje na 3. strani)
Mirovna pogajanja o Vietnamu?
RADIO TRST A
• NEDELJA, 10. decembra, ob: 8 30 Kmetijska oddaja; 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali bolse... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše: »Moj oče in jaz«. Dramatizirana zgodba. Napisal Gian Francesco Luzi, prevedel Franc Jeza. Četrto nadaljevanje: »Medsebojno zaupanje«; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... Odmevi tedna v naši deželi; 14.45 Popevke za nedeljski popoldan; 15.30 »Zadeva Sorge«. Radijska drama, napisal Franco Enna, prevedel Saša Martelanc. Igra R.O.; 17.30 Prijatelji zborovske-ka petja; 18.30 Kino, včeraj in danes; 20.30 Pod farnim zvonom župne cerkve v Bazovici — pripravil Saša Martelanc; 22.10 Sodobna glasba.
. PONEDELJEK, 11. decembra, ob: 11.40 Radio za šole i(za srednjo šolo); 12.10 Pomenek s poslu-šavkami, pripravila Mara Kalan; 13.30 Ptiljubljene melodije; 17.20 Ne vse, toda o vsem: 17 40 Radio za šole (za srednjo šolo); 19.30 Misi in nazori;
20.50 Pripovedniki naše dežele: Boris Pahor: iA!ge med prsti«; 22.30 Slovenski so.is i. Fiavtisl Fejda Rupel in harfistka Pavla Uršič-Pelrič. Lucijan Marija Škerjanc: Tri skladbe za flavto in harfo.
• TOREK, 12. decembra, ob:	12.00	Pod farnim
zvonom župne cerkve v Bazovici — pripravil Saša Martelanc; 17.20 Slovenščina za Slovence, (prof. Martin Jevnikar); 17.40 Radijska univerza: Danilo Sedmak: Osnove psiholo-ije: »Mo'ivacija«; 17.50 Zenski vokalni kvartet iz Ljubljane pod vodstvom Danila Bučarja; 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja
— pripravil Danilo Lovreči:; 20.35 Antoniu Dvorak: »Vrag in Katarina«, opera v treh dejanjih;
22.50 Crni cvet, jazzovska revija.
• SREDA, 13. decembra, ob: 11.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol); 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Bogomir Magajna«; 13.30 Glasba iz filmov in revij; 17.20 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica; 17.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol); 18.30 Poglavja iz glas bene zgodovine: »Glasbeni stiki slovenskega in italijanskega ozemlja v 16. stoletju«; 19.10 Zdra niška posvetovalnica; 20.35 Simfonični koncert. V odmoru (približno ob 21.20); Za vašo knjižno polico.
o	ČETRTEK, 14. decembra, ob: 12.00 Tri in ena
— sobotni variete. Besedilo Danila Lovrečiča — ponovitev; 17.20 Marija Kacin: »Lodovico Ariosto«; 18.00 Zbor »Julija« iz Trsta; Sodobni italijanski skladatelji; 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. Pripravila Krasulja Simoniti; 20.35 »Gordijski vozel«. Komedija, napisala L;uba Pren-ner, radijska predelava in režija Balbine Barano-vič-Battclino. Igra R.O.; 22.30 Skladbe davnih dob: Vokalna ter instrumentalna dela Orlanda Gib-bonsa.
• PETEK, 15. decembra, ob: 1140 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo O novnih šol); 12.10 Gospodinja nakupuje; 13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta; 17.20 Ne vse, toda o vsem — radijska poljudna encik'opcdiia; 17.40 Radio za šole (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol); 18.30 Zbor »Glasbene Matice« iz Ljubljane pod vodstvom Igorja Lavriča. Skladbe Jakoba Gallusa, Izaka Peša, Emila Adamiča. Mirka Kolariča in Jiri'a Gregorca; 19 10 Novele XX. stoletja: Finžgar: »Boltežar«; 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik: Egidij Vršaj; 20.50 Koncert operne glasbe.
• SOBOTA, 16. decembra, ob: 12.00 Iz starih časov, pripravil Lojze Tul; 13.30 Semenj plošč; 15.00 Glasbena oddaja za mladino; 16.00 Avtoradio — oddaja za avtomobiliste; 16.15 Pregled slovenske dramatike. Pripravila Jože Peterlin in Josip Tavčar. Poudarek prosvetljenske in narodnopolitične ideje v slovenski dramatiki. Prizore iz komedij: »V Ljubljano jo dajmo!« Josipa Ogrinca in »Berite Novice« Janka Kersnika ter odlomek iz »Gorenjskega slavčka« Luize Pesjakove, igra R.O.: 17 20 Dialog — Cerkev v sodobnem svetu; 17.40 »Pisatelj Fran Milčinski ob sto!etn'ci rojstva«, pripravil Rado Rauber; 17.50 »Cecilijanka«. revija go riških pevskih zhorov »I/. koncetra, ki smo ga registrirali v Katoliškem domu v Gorici dne 26. novembra letos; 18.30 Veliki mojstri jazza: Charlic Parker; 19.10 Družinski obzornik; 19.25 Ansambel Boruta Lesjaka; 19.40 Pevci televizijske oddaje »Partitissima«; 20.50 Tri in ena — sobotni variete; 21.20 Vabilo na ples; 22.40 Za prjeten konec ledna.
Medlem ko se v Južnem Vietnamu vnemajo vedno hujši boji in se nadaljuje bombardiranje Severnega Vietnama ter se je začelo po MeNamarovem odstopu še bolj govoriti o ameriških namerah za vdor v Severni Vietnam, pa se je po svetu nenadno raznesla novica, da namerava ameriška vlada v kratkem predlagati, naj sc Varnostni svet Združenih narodov ukvarja z vietnamskim vprašanjem, in da se ne bo uprla temu, da pridejo pred Varnostni svet tudi zastopniki Vielkonga.
Razširila se je celo govorica, da so Viet-kongovci pripravljeni pristati na nevtralizacijo Južnega Vietnama z vlado, ki bi bila sprejemljiva tako Združenim državam kot gverilcem. Tudi Ho Či Minh je baje izjavil nekemu ameriškemu časnikarju, glavnemu uredniku lista »Miami Nevvs«, ki ga je obiskal, da bi se mogli začeti mirovni razgovori, če bi Američani prenehali z bombardiranjem.
Del zahodnega tiska pa je nezaupljiv do takih optimističnih glasov in meni, da si
MIKA ŠPILJAK PRIDE V ITALIJO
Na povabilo predsednika Mora bo predsednik jugoslovanskega izvršnega sveta Mika Spiiljak 8. januarja 1967 uradno obiskal Rim. Jugoslovanskega državnika bo med drugimi spremljal državni tajnik za zunanje zadeve Marko Nikežič.
Poleg Rima bosta državnika obiskala nekatera industrijska in kmetijska središča v Italiji.
CIPRSKA VLADA ODKLANJA SPORAZUM
Prejšnji teden je že vse kazalo, da je prišlo do sporazuma glede Cipra, sedaj pa se pojavljajo nove težave. Grška in turška vlada sta se res sporazumeli o umiku svojih čet s Cipra, toda ciprski predsednik Makarios si je, najbrž pod vplivom generala Grivasa, premislil in noče pristati na tak sporazum ter postavlja pogoje. Pri tem se opira na pravico, da večina ciprskega ljudstva sama odloči o svoji bodočnosti, ne pa da odločajo o tem druge države.
Tako se zna zgoditi, da se bo v naslednjih dneh ciprsko vprašanje spet zaostrilo.
zbalo, da je to v zvezi s kakimi načrti za razvrednotenje lire ali celo očiten znak inflacije. Doslej je bil, kot znano, največji bankovec za 10.000 lir.
Iz finančnih in državnih krogov so nato pomirili javno mnenje s tem, da so opozorili na dejstvo, da imajo tudi druge države s trdno valuto (kot je trenutno lira) bankovce za visoke vsote, medtem ko imajo bankovce za sorazmerno nizke vsote le države s šibko valuto. Velika Britanija ima res največji bankovec le za deset funtov šterlingov, to je zdaj (po razvrednotenju
15.000	lir), toda največji francoski bankovec je za 500 frankov (63.000 lir). Švica ima bankovec za tisoč šv. frankov, kar je
bodo Združene države sicer res prizadevale, da bi spravile vietnamsko vprašanje pred Varnostni svet, da pa so gotove, da bosta Vietkong in Ho Či Minh njihove predloge odklonila. To pa bi dalo Američanom moralno opravičilo za vdor v Severni Vietnam. Kljub temu zlasti francoska in britanska diplomacija resno jemljeta nove mirovne pobude iz Washingtona in Hanoja ter sta pripravljeni posredovati. Baje je britanski ministrski predsednik VVilson sam pripravljen iti s lem namenom v Washing-ton in v Moskvo.
 ■--
SENZACIONALNA OPERACIJA
V	Capelovvnu v Južni Afriki so le dni prvič presadili človeško srce. Srce nekega dekleta, ki se je smrtno ponesrečilo pri prometni nesreči, so presadili nekemu moškemu srednjih let, ki bi moral sicer v kratkem umreti.
Zdaj ves svet čaka na izid senzacionalnega preizkusa, ki odpira nove široke možnosti kirurgije in je važen zlasti glede na razširjenost srčnih bolezni v modernem svetu.
ZASTAVE HOČEJO
Leta 1571 so bili Turki premagani v pomorski bitki pri Lepantu. Pri tem so jim zaplenili krščanski mornarji prapor sultana Mohameda Alija. To svileno zastavo so hranili več stoletij v baziliki Santa Maria Maggiore v Rimu.
Ko je papež Pavel VI. razglasil ob zadnjem koncilu, naj se ves svet združi v božjem duhu ljubezni, je tudi odločil nai se kot praktično dejanje v tem smislu vrne zaplenjeni prapor Turkom. Vsa turška javnost je bila le pozornosti vesela. Veselje pa ni bilo popolno, ker je mamk.ai še zeleni bojni prapor s sultanove ladje, ki je padel v roke krščanskemu admiralu Don Juanu.
Ko je bil pred kratkim imenovan novi turški poslanik pri sv. sedežu, je v prvi avdijenci pri papežu omenil tudi to zastavo. Zdaj tečejo pogajanja, da se tudi ta vrne Turkom; za kar pač ne bo diplomatskih težav.
kot so npr. vzhodnoevropske države.
TEDENSKI KOLEDARČEK
10. decembra, nedelja: Smiljan, Helhiad
11. decembra, ponedeljek: Danijel, Dohrimil
12. decembra, torek: Aljoša, Maks n ij
13. decembra, sreda: Lucija. Lučka
14. decembra, četrtek: Vojmir, Spiridjon
15. decembra, petek: Kristina. Jernej
16. decembra, sobo'a: Albina, Danica
Izdajatelj: Engelbert Besednjak • Glavni urednik: Entrelbcrt Besednjak • Odgovorni urednik: Drago Lcgiša • Tiska tiskarna »Grapliii« — Trst. ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
bankovci	po100.000 fir
V	ponedeljek je dalo zakladno ministrstvo v uradni obtok nove bankovce po
50.000	in po 100.000 lir. Na prvih je vtisnjena podoba izumitelja Leonarda da Vin-cija, na drugih pa pisatelja Manzonija.
Tisk teh velikih bankovcev je vznemiril del italijanskega javnega mnenja, ker se je
142.000	lir. V Zahodni Nemčiji pa krožijo bankovci za 100 mark, kar je okrog 155.000 lir. Tudi Avstrija ima bankovec za 1000 šilingov (24.000 lir).
Najvišji bankovec pa imajo na Švedskem; za 10.000 kron (približno 1,200.000 lir). Nizkovrednostne bankovce imajo samo v državah z valuto nizke kupne moči,
Razplet politične krize na Tržaškem
(Nadaljevanje s I. strani) drugim naproša, naj ga pooblastim, da mojega sporočila ne vmjuci na dnevni red seje oocinskega sveta, v pričakovanju, da pnue med vousivi prizadeun strank, in sicer na pokrajinska ravni, uo razciščenja splošnega pomičnega položaja.
Dne za. novembra sem odborniku Cor-beriju pismeno sporočil, da njegovo pova-
oilo	sprejemam. nnako je ravnai tuui odbornik lercon, ki mi je svojo voljo pismeno sporočil.
formalno se torej ni ničesar spremenilo
v	sestavi m vodstvu občinskega odbora. z.ato smo danes tu, v polnosti svojega mandata, obremenjeni z vsemi odgovornostmi, ivi smo j111 spiejcii ob svoji izvolitvi.
V	polni men se pa zavedam, da me ta formalna m vsebinska zakonitost še ne odvezuje, da bi se ne smel čutiti dolžnega, da o vsem tem dogajanju dam tudi določeno politično razlago, čeprav utegne bili subjektivne narave.
če pride med koalicijo različnih strank tu pa tam do kake krize, ni to, po mojem prepričanju, še nič izrednega in navsezadnje tudi nič hudega. Politična kriza utegne pravilnemu razpletu in pravilni rešitvi spornih vprašanj celo koristiti, ker se na ta način vprašanja globlje in temeljiteje proučijo, bolje in močneje osvetlijo njiho-
vi	detajli in ker se prizadele in odgovorne osebe s tem tudi ponovno oborože s !i-stim idealnim elanom, ki je morda pojenjal ob vsakodnevnem vodenju politične in upravne akcije.
Ce ni nič izrednega dejstvo, da nastanejo manjše ali večje težave v koaliciji strank, ki združujejo pripadnike enega in istega naroda, ljudi enakega jezika, pripadnike in dediče iste kulture, istih običajev in istih tradicij, se moramo tem manj čuditi, če so nastale težave v koaliciji političnih skupin, kakršna je koalicija strank leve sredine in Slovenske skupnosti, ki jo sestavljajo Italijani in Slovenci, torej ljudje ne samo različnega ideološkega izvora, temveč tudi različnega jezika, različnih o-bičajev, izročil, tradicij itd.
Te razlike pridejo, po mojem mnenju, zlasti na dan, ko je treba z vseh vidikov oceniti dogodek, o katerem ni mogoče dvomiti, da bo povzročil globoke spremembe socialno - profesionalnega statusa občutnega dela prebivalstva, globoke urbanistične spremembe določenega ozemlja, z vsemi ostalimi spremembami v obstoječi gospodarski, socialni, kulturni strukturi.
In nobenega dvoma ni, da bosta nakazana lokacija tako velikega industrijskega kompleksa, kot je tovarna Veliki Motorji, in nadaljnja predvidena razširitev industrijskega področja pri Trstu vse te globoke spremembe dejansko povzročila.
Ker je prizadeto področje — v našem primeru ozemlje dolinske občine — po veliki večini naseljeno s prebivalstvom slovenskega jezika in ker so mnogi teh 'prebivalcev tudi lastniki zemljišč, ki bodo zasedena po novi industriji, je bila in je še vedno povsem utemeljena in upravičena zaskrbljenost politične organizacije, kakršna je Slov. skupnost, za nadaljnji razvoj tamkajšnjega slovenskega prebivalstva. Utemeljena in upravičena je predvsem skrb, da ne bi ta novi zunanji ekonomsko-industrij-ski poseg načel narodnih korenin, to je
splošno-kulturne biti tamkajšnjega slovenskega prebivalstva. S tem se po mojem mnenju ne postavlja v dvom potreba po okrepitvi in razvoju industrijske dejavnosti, kajti vse to je v skladu z zahtevami m s pričakovanjem vsega prebivalstva, temveč gre za to, da se globlje in z vso odgovornostjo premisli, da ne bo ta proces umetno in nasilno spremenil splošne kulturne biti slovenskega prebivalstva.
Kdor se je samo površno ukvarjal z manjšinsko problematiko, je kaj kmalu spoznal, da so manjšine kompleksno, silno občutljivo in delikatno telo. Zgodovina in praksa, zlasti zadnjih desetletij, sta zgovorno pokazali, da vprašanja zraščenosti, integracije narodne manjšine s splošnim družbenim telesom ne moremo pravilno in pravično reševati niti samo s sklicevanjem na načela krščanskega bratstva niti samo s sklicevanjem na takšen ali drugačen internacionalizem, kajti vsa ta načela ostanejo vsebinsko in programsko jalova vse dotlej, dokler ne postanejo zavestno in obvezno vodilo vsakdanje pravne, upravne, gospodarske, skratka celotne vsakdanje politične akcije.
Prosim, da mi oprostite, če se morda dolgočasite s tem mojim modrovanjem, a verjemite, da sem nadvse iskren, če Vam povem, da smatram ta vprašanja za izredno važna, rekel bi bistvena tudi in predvsem za našo občino. Upam si namreč trditi, da se bo koalicija med strankama leve sredine in Slov. skupnosti tudi in predvsem v Devinu-Nabrežini izkazala kot pozitivna in učinkovita oblika oblasti ne samo po tem., koliko novih občinskih cest je asfaltirala in uredila, koliko drugih javnih del je izvedla, kako je sploh vodila svoje občinske posle. Za pozitivno in učinkovito se bo izkazala zlasti, če bo sposobna dati odnosom med italijanskim in slovenskim prebivalstvom novega duha in nove vsebine; novega duha, ki naj obe narodnostni skupini projicira v bodočnost in ne v preteklost; nove vsebine, ki naj omogoči, da vsak član obeh narodnostnih skupin enakopravno in svobodno izpopolnjuje svojo lastno osebnost, vsi skupaj pa da si prizadevajo, da bo celotna družba vedno bolj pravična in vedno bolj svobodna.
»Zbogom, stara, žal mi je, da sem uža-
lil	tvoja čustva, toda s časom boš že prebolela ! Na svidenje!« Nato smo stopili skozi dolgi, mračni obokani vhod in prišli na grajsko stezo.
Ogledali smo si grad, ta krasni spomenik preteklih časov, ki ga niti dobronamerna prizadevanja gotskih restavrerjev iz štiridesetih let niso mogla povsem uničiti; pri tem smo že skoro pozabili na neprijetni dogodek od prej. Starodavna drevesa s svojimi mogočnimi debli, starimi skoraj devet stoletij, globoki vodnjak, ki so ga nekdanji jetniki izkopali v osrčje skale, in prijazni pogled z gradu na množico strmih mestnih streh in dimnikov: vse to je pomagalo, da se nismo več spomnili na nezgodo z ubitim muckom.
V tem duhu in ob upoštevanju teh ciljev in smotrov želim in pričakujem, da bodo pristojni činitelji proučevali in reševali vprašanja, ki so mi dali povod, da sem spregovoril te besede. To je tudi globlji vzrok, zaradi katerega sem ostal na svojem mestu.«
Po županovem poročilu, ki je obravnavalo tudi mnoga važna upravna vprašanja, je bila živahna razprava, med kalero so govorili predstavniki socialistične, demo-kristjanske in komunistične skupine.
Občinski svet je nato soglasno odobril kakih 30 sklepov upravnega odbora in se bo ponovno sestal v torek, 11. t. m.
—o—
ZEMLJA V DEBRU SE ŠE TRESE
V šiptarskem mestecu Debar v zahodni Makedoniji, čisto blizu albanske meje, ki ga je močan potres zadnji dan novembra skoro porušil, si še vedno sledijo novi potresni sunki, ki vzbujajo prebdvavstvu strah. Vendar doslej niso napravili še nadaljnje škode, poleg liste, ki jo je povzročil prvi potresni sunek.
Na srečo se je izkazalo, da so bila prva poročila o potresu pretirana, kot poroča dopisnik nekega ljubljanskega lista, zlasti lista, ki so govorila, da »Debar ne obstoja več«. Debar še prav tako obstoja, kakor je po potresu še nadalje obstojalo Skopje, četudi zelo porušeno. V Debru je bolj ali manj poškodovanih okrog 80% hiš, vendar jih bo nekaj mogoče popraviti. Isto velja za okoliške vasi, kjer pa je položaj hujši zato, ker so pozimi mnoge teh vasi skoro odrezane od sveta in se ljudje boje, da zaradi tega ne bodo deležni pomoči.
Tudi smrtnih žrtev je mnogo manj, kot so govorila prva poročila. Izpod razvalin so izvlekli dozdaj le šest trupel. To je pri-pisati dejstvu, da je večina hiš pritličnih in zgrajenih iz lahkega materiala, ilovice in podobnega. Stene so bile v lesenih okvirih, ki so ostali pokonci.
Ljudi brez strehe so začasno nastanili v šotorih. Pomoč prihaja tudi že iz inozemstva.
Zdi se pa, da je bilo skoro še močneje prizadeto albansko obmejno področje na drugi strani meje, le da so albanska poročila o tem bolj skopa. Javljajo pa več mrtvih kot v Debru.
dopoldne prišli v Stolp mučenja — vsaj tako nam je dejal stari paznik — in tako smo si lahko vse mnogo natančneje ogledovali, kot pa bi nam bilo sicer mogoče. Paznik, ki je videl v nas edini vir zaslužka tistega dne, nam je rade volje vse razkazal. Stolp mučenja je v resnici mrk prostor, še zdaj, ko prihaja na tisoče obisko-vavcev in vsak dan mrgoli življenje okrog njega in v njem. Toda v času, o katerem pripovedujem, je imel še svoj najmračnej-ši in najokrutnej&i videz. Zdelo se je, da leži še vsepovsod prah preteklih stoletij, in mračnost ter grozota spominov na tisto, kar se je dogajalo v njem, sta še naravnost čutno prevevala ozračje.
(Dalje)
Niirnberška „žclczna devica”
|Bram Stokcr — Prevedel F. J.
Bili smo edini obiskovavci, ki smo tisto
VOLITVE NA UNIVERZI
Slovenska organizacija visokošolcev ADRIA se iz leta v leto predstavlja na tržaškem vseučilišču s svojo listo, zato da smo Slovenci zastopani tudi na najvišjem kulturnem forumu naše dežele. Letošnje volitve na tržaški univerzi bodo prihodnji teden in vsi slovenski akademiki smo obvezani, da s svojim glasom podpremo slovensko list). To zahtevata zavest vsakega posameznika, ki ve, s kakšnimi težavami se bori naša manjšina, in odgovornost pred svojim narodom. To je bil eden izmed glavnih vzrokov, da je ADRIA nastala, da je bil vsako leto izvoljen njen predstavnik v predstavniški svet in da zdaj ADRIA vstopa v svoje deseto leto obstoja. In to kljub vidnemu ali nevidnemu nasprotovanju drugih političnih grupacij. ADRIA ostaja na tor.šču stanovitna v nagibih, ki jo vodijo in to še posebno zdaj, ko so pristojne k njej nove in sveže sile, ko je razširila svoje poslanstvo na prosvetno-kulturno področje, ko je legalizirala svoj obstoj pred državnimi oblastmi. Z ADRIO hočemo izprič&ti na univerzi, da je naša narodno zavedna manjšina bolj kot kdajkoli krepka in živa, vredna zato vsega spoštovanja in upoštevanja.
Z ozirom na nedelavnost Predstavniškega sveta ostajajo tudi vsi načrti ADRIE nerešeni. Upamo pa, da se bo sedanje mrtvilo v Predstavniškem svetu premaknilo z mrtve to-ke in da bomo tako dosegli realizacijo katere izmed točk našega programa:
Izboljšanje študentovskih ustanov, reorganizacijo akademskega študija ustanovitev slovenskega centra in filozofski fakulteti, večje število štipendij, in drugih podpor s strani države iri dežele. Slovenska lista ADRIA se bo tudi borila za pravičen dostop slovenskih akademikov do vseh štipendij in za druge podpore. Po končanih študijih morajo dobiti Slovenci primerno, dostojno in 'takojšnjo zaposlitev v krajih, kjer živi naša manjšina, da bodo lahko naši ljudje uporahljr li v javnih ustanovah slovenščino.
če močemo izvesti te načrte, moramo vsekakor v kar največjem številu podpreti slovensko listo. Cim več glasov ho dobila, tem večji ugled in vpliv bomo imeli ne samo slovenski akademiki, ampak vsa naša manjšina, h kateri pon isno pripadamo in se zanjo zavzemamo. Slovenske aka-
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU KULTURNI IX)IVI
Marija Hnlkova »PEPELKA«
(Pravljična igra v štirih dejanjih) PONOVITVE:
Prevedel: Jožko Lukeš Scenograf: Demetrij Cej Koreograf: Adrijan Vi les Glasba: Karel Boštjančič Režiser: Jožko Lukeš
V	petek, 8. decembra ob 16. uri; v soboto, 9. de-, cembra ob 16. uri; v torek, 12. decembra ob 16. uri; v sredo, 13. decembra ob 16. uri; v četrtek, >
14.	decembra ob 16. uri; v nedeljo, 17. decembra j ob 16. uri
V	nedeljo, 10. decembra, v Prosvetni dvorani, Kor-zo Verdi 13 v Gorici ob 16. uri in ob 20.30 uri: Ivo Brnftč »MED ŠTIRIMI STENAMI«
(Drama v treh dejanjih)
V nedeljo, 17. decembra ob 20.30 u i v kinodvorani v Bazovici:
Jaka Štoka »ANARHIST«
(burka v dveh dejanjih)
V ponedeljek, 18. decembra ob 15. in 18. uri v Katoliškem domu v Gorci:
Marija Ilolkova »PEPELKA«
(Pravljična igra v štirih dejanjih)
demičarke in akademiki, za naše stanovske pravice in za uresničenje našega socialno-kulturnega programa, pojdimo vsi na volišče (z akademsko izkaznico) in v nedeljo 10. dcembra v Gorici (Kor-zo) ter II. in 12. decembra v Trstu na treh sedežih oddajamo svoj glas slovenski akademski listi ADRIA in njenemu dosedanjemu predstavniku.
Odbor ADRIE zlasti naproša goriške visokošol-ce, da se ne vzdržijo volitev in da volijo na go-riškem sedežu. Volijo lahko vsi akademiki, ki so imeli v preteklem letu veljavno akademsko izkaznico. Ne morejo pa voliti akademiki prvih letnikov.
Prepričani smo, da boste tudi letos brc-z dvomov izpričali svojo slovensko pripadnost!
ODBOR ADRIE
-0—
Opčine:
MIKLAVŽEV VEČER V FINŽGARJEVEM DOMU
Openska mladina iz prvih razredov nižje srednje šole nam je pripravila pod vodstvom gospodične Lučke Peterlin v torek, 5. t. m. popoldne lep »Miklavžev večer« z igrico. Sledilo je obdarovanje malih in tudi nekaterih velikih, seveda tistih, ki so bili posebno pridni in dobri, čeprav so ravno med njihovim obdarovanjem mali parklji posebno rohneli...
Prireditev je privabila polno dvorano o-trok in tudi odraslih, ki so uživali prisrčno vzdušje slovenskega Miklavževega praznika.
V soboto pa je nastopil v Finžgarjevem domu pevski zbor »J. Gallus« pod vodstvom Ubalda Vrabca. Ljudje so s hvaležnostjo spremljali mojstrska izvajanja, toda verjetno zaradi šibke propagande dvorana ni bila polno zasedena.
BELE ČRTE CEZ PROSEŠKO CESTO
Pred kratkim — v zvezi s smrtno nesrečo našega g. kaplana Jožeta Vidmarja — smo zapisali, da je bilo nesreče verjetno krivo tudi to, da na kraju, kjer vsi hodijo čez Proseško cesto, ni črtastega prehoda za pešce. Danes moramo javiti, da so že na dveh krajih napravili »zebre« za pešce čez cesto. Tako bo prehod zelo prometne ceste varnejši in upamo, da se na tem kraju ne bo več zgodila tako huda nesreča.
Za to naglico je treba dati priznanje tudi pristojnim oblastem, četudi bi bilo seveda še bolje, če bi bili taki itkrepi preventivni in ne šele posledica nesreč. Glede na hitro spreminjanje položaja na cestah v zvezi z j naglo naraščajočim prometom naj bi morda prometna policija že predhodno, v posvetovanju z lokalnimi dejavniki, reševala take situacije z novimi prometnimi znaki in varnimi cestnimi prehodi.
_
NAŠE SGy./»I.JE
V Rojanu, kjer je bil doma, je umrl šolski nadzornik v pokoju, Aloj/ Bole. Doživel je starost 69 let.
Njegovim domačim izraža ure:ln'.štvo globoko sožalje.
ISKRENO SOŽALJE
Inž. Stanku Renku, odgovornemu uredniku »Primorskega dnevnika«, izražamo ob smrti njegovega očeta globoko občuteno sožalje.
Uderništvo 1.
PRIJELI SO MORILCA DEKLICE IZ ANKARANA
Zaradi dobrega sodelovanja med koprsko in tržaško policijo se je tržaškim varnostnim organom ob koncu preteklega tedna posrečilo odkriti; in prijeti morilca komaj 15-letne Iris Semenič iz Ankarana. Kot znano, je dekle zaprosilo okrog 23. ure tržaškega avtomobilista (z »avtostopom«), riaj bi jo odpeljal iz Kopini domov. Po poti jo je hotel posiliti, ker pa se je odločno branila, jo je umoril z nožem. Morilec je 28-letni strežnik tržaške psihiatrične bolnišnice, Beni to Loggia, poročen in oče enega otroka.
Nesrečno Iris, žrtev gnusnega umora raz-vratneža, so slovesno pokopali po cerkvenih obredih, ki jih je opravil znani voditelj katoliške mladine na Koprskem, g. Bojan Ravbar.
70-LETNICA Dr. HLAVATYJA
Znani slovenski javni delavec na Tržaškem in slikar-akvarelist dr. Robert Hla-vaty (znan tudi kot zobozdravnik) obhaja te dni svojo sedemdesetletnico.
Ob tej priložnosti je bila organizirana v Kulturnem domu jubilejna razstava njegovih del. Odprli so jo v torek zvečer. Že prej je bila prirejena njegova razstava tudi v matični Sloveniji ter bila deležna lepe pozornosti.
K življenjskemu jubileju čestita dr. Hla-vatyju, ki je zaradi svojega vedrega in poštenega značaja ter globoke narodne zavesti povsod priljubljen, tudi uredništvo Novega lista.
PEVSKI ZBOR JACOBUS GALLUS IŠČE NOVE PEVCE
Prijavijo se lahko vsi ljubitelji zborovskega petja, tudi laki, ki še niso sodelovali v nobenem pevskem zboru.
Razglasitev velja za: SOPRANE, od 18. do 30. leta; AI.TE od 18. do 40. leta: TENORJE od 18. do 35. leta; BASE od 18. do 45. leta.
Avdicije se vršijo vsak ponedeljek in vsak četrtek ob 20. uri na sedežu zbora v Ul. R. Manna 29.
Razglasitev velja do 30. decembra 1967.
MIKLAV2EVANJE SDD
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu priredi kot vsako leto miklavževanje za osnovnošolske otroke iz mesta in okolice.
Prirediitev bo v petek, 8. t. m., ob 15. uri na sedežu SDD v Trstu, ul. Machiavelli 22/11.
/j m i vili ci *Jt in * Pfii/a
Sv. Lenart:
NEVARNE HIŠE
Po naših vaseh poznamo različne nesreče in nezgode, ki jih drugod ni. Pri nas odnaša voda rodovitno zemljo, kostanjeve gozdove uničuje bolezen, divji merjasci orjejo po še tistih redkih plodnih njivah.
Zadnje čase se pa sliši od tu in tam, da se tudi hiše in borna gospodarska poslopja podirajo. Stavbe v Beneški Sloveniji so stare po sto in še več let. Zato se pa zdaj od starosti same podirajo. Posebno v Hla-sli se že kruši več nevarnih hiš. Pred dne-
vi	se je porušil kar cel vogal hiše, ki je last župnika Kaučiča. Škoda je precejšnja, ker je strlo pohištvo v več sobah. K sreči ni bilo nikogar doma in nikakih žrtev.
županstvo je odredilo preiskavo in je ugotovilo, da je nevarna tudi Sibaneva hiša in Oualizzev hlev. Naprosilo bo deželno u-pravo, naj pomaga revnim ljudem popraviti borna bivališča.
LETOŠNJE SEJMOVANJE
Letošnji goriški Andrejev sejem se razvija v dokaj lepem vremenu. Vendar pa ni na taki višini, kot so pričakovali prireditelji.
Pravzaprav teh niti ni, ker še vedno ni ustanovljen stalni odbor za organizacijo tega turistično-zabavnega in deloma gospodarskega semnja, kot je bilo že lani sklenjeno. Pomanjkanje takega odbora je prva hiba, da ni starodavno goriško andrejeva-nje urejeno, kot bi moralo biti. Letos bi tudi skoraj odpadla privlačna točka sporeda, in sicer razstava ter pokušnja domačih vin. Vse je že bilo zanjo pripravljeno kot prejšnja leta, toda razstavo so hoteli preprečiti ribiči, oziroma prodajavci na ribjem trgu. Niso hoteli odstopiti občini svojih prostorov na pokritem trgu, češ da bi imeli škodo, če bi za čas andrejevanja prenesli svoje stojnice drugam. Tako bi ne bilo razstave z ocvrtimi ribami in ne vina, da bi na njem plavale. Petnajst briških in lurlanskih nameravanih razstavljavcev pa bi imelo škodo, šele na županov pritisk so se ribiči udali in se umaknili s svojih prostorov.
Sejem se je uradno pričel v soboto. Od 2. do 4. decembra je bila vinska razstava, gastronomski srečolov na pokritem trgu in razstave poljedelskih strojev na izvoznem trgu. Dne 2. decembra je bila v veliki telovadni dvorani druga pokrajinska tekma glasbenih skupin. Do 10. decembra so odprta vsa zabavišča in kramarske stojnice. Od 8. do 31. decembra je odprta III. razstava mladih slikarjev v kulturnem središču »Stella Matutina«. 8. decembra bo ob 16.30 nastopil pevski zbor Seghizzi v telovadni dvorani.
NAMAKALNI JEZ
V	soboto popoldne je goriški nadškof blagoslovil in minister za kmetijstvo Resti-vo slovesno odprl veliki namakalni jez pri ločniškem mostu čez Sočo.
Namakalne naprave, ki nosijo ime po ministru De Gasperiju, bodo služile za kr-minsko-gradiščansko polje. V temeljni kamen zapornega jeza so vklesane pomenljive besede: »Več ljubezni, več bratstva, več miru...« kot opozorilo, da se tam, kjer je pred petdesetimi leti še divjala prva kr-
* HanctlbUu Uolina
O podobnih slučajih smo slišali tudi iz Čenebole pri Fojdi. Tam se je porušil hlev, last Anzelma Konta. K sreči je seno zadržalo ruševine, da niso poškodovale živine pri jaslih. Tudi tu je škode za več kot pol milijona lir. V zelo slabem stanju je pa še več drugih hlevov v okolici.
Rezija:
CESTNE ZVEZE
Ob koncu prejšnjega meseca so sc končala dela na cesti, ki vodi od električne centrale do Liščaca.
Za ta kos ceste se je pravda kar dolgo vlekla. Nikjer ni bilo mogoče najti potrebnega denarja, to je 12 milijonov lir. Končno so ga le iztaknili; prispevala je tudi vojaška uprava.
S cesto na Liščac se bo mogel močno razviti promet proti jugoslovanski strani preko prelaza Krnice in Učje. Iz doline se bo skrajšala pot za več desetin kilometrov.
vava vojna, danes gradijo naprave, ki bodo iz rodovitne zemlje dajale kruha poznejšim rodovom.
Za vsa dela je bilo porabljenih 870 milijonov lir.
ODLIKOVAN DOMAČIN
V	dvorani zavoda »Stella Matutina« je odprta razstava mladih slikarjev. Udeleženih je 43 tekmovalcev. Posebna komisija, v kateri je bil tudi naš tržaški umetnik Lojze Spacal, je prisodila prvo nagrado (bronasti odlivek in 200 tisoč lir) slikarju Klavdiju Palčiču iz Trsta, ki poučuje letos risanje na goriških slovenskih srednjih šolah.
Nagrade bodo razdelili 8. decembra. Takrat bo odprta tudi razstava najboljših del.
Oslavje:
NEKDAJ IN SEDAJ
Stari Oslavci se polagoma umikajo, bodisi kar na drugi svet ali mlajšemu rodu v kot. Mladi rod se le medlo spominja in še to morda le iz besed starejših, kako je bilo nekoč na Oslavju.
Pred prvo vojno je imelo Oslavje celo svojo cerkvico sv. Mihaela, zvonove in cerkovnika; bila je seveda podružnica Pevme.
Prva svetovna vojna je vse porušila, čeprav je dala Oslavju zgodovinsko ime. Strelski jarki so se vili kar skozi hiše. Po vojni je bilo vse uničeno. V vinogradih nisi niti pol kola več našel. Domačini so bili raztepeni po vsej Avstriji kot begunci.
Ko so se vrnili domov, so si postavili najprej barake. Potem so pa vzeli v roke lopato in kramp in so obnovili vinograde. Pri tem delu je prišlo do različnih nesreč; tako je na primer leta 1930 raznesla granata Jožefa Primožiča - Mihovega. Stavbe so bile pozidane na račun vojne škode; marsikatero tuje podjetje se je pri tem okoristilo.
Po prvi svetovni vojni je nosilo Oslavje prvenstvo tudi v prosvetnem delu, danes je pa žal zamrlo. Gospodarsko si pa znajo Oslavci pomagati in so si precej opomogli.
Med stare korenike, ki so živele v tistih časih, smo prištevali tudi 92-letno Frančiško Klanjšček - Florijanovo. Prav njen pogreb, ki je bil prejšnji teden, nam je zbudil gornje misli. Pokojnica, po rodu Klanjšček se je poročila s Florijanom Primožičem, ki je bil znan mizar in sodar. Znan je bil kot živahen društveni delavec; tudi žena, ki je umrla kot najstarejša žena v soseski, je z njim sodelovala.
Naj mirno počiva na domačem pokopališču ! Vsem v družini izražajo sosedje globoko sožalje.
DOBERDOB
Jutri bo praznovala doberdobska občina svoj veliki dan. Dva sedeža, upravni in kulturni sta dobila novo lice in bosta slovesno predana svojemu namenu v petek ob deseti uri dopoldne. Za županstvo so porabili štiri milijone, za šolsko poslopje pa 33 milijonov lir.
Občinska hiša ima prenovljene notranje prostore; preurejena je tudi zunanjost, da ima kar lepo lice. Razširili so tudi šolsko zgradbo in jo popravili tako, da ima še nekaj prostorov več kot prej. Pred vhodom je postavljeno pristrešje
»IN VEČNO BO ŽIVELO V PRESLAVNEM SPOMINU ...«
V	nedeljo. 3. decembra, je minilo šest in trideset let, odkar je utrujen zatisnil oči veliki goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, deseti na sedežu svetega Hilarija in Taciana.
Za goriške in primorske Slovence je veljal pokojni vladika, doslej zadnji goriški slovenski nadškof, kat voditeljska osebnost ne le v verskem, temveč tudi v narod.io-prosvetnem razvoju. Zato je naša dolžnost, da se poklonimo njegovemu spominu. Nadškof Sedej je šel iz kmečke hiše do knežjega dvorca. V bežnih obrisih si oglejmo njegovo pot.
Pri kmetu »Anžigovcu«, številka 14, v Cerknem se je rodil 10. oktobra 1854. tPo dedu Lovratu je že mali Franček podedoval pošten in nezlomljiv značaj, po mami Mariji »Miguvčevi« pa verno in dobro srce. Po mladih letih, ki jih je preživel preprosto kot kmečki paglavci, so ga dali v goriške šole. Stric Jakob je prerokoval, da bo še škof. Brat Tone je vsak mesec itovoril krompir, moko in fižol v Gorico za bodočega škofa. Po končani normalki je postavni in resni fant študiral na gimnaziji im v goriškem bogoslovju.
Po novi maši 27. avgusta 1877 je eno leto kasne, je kaplanoval v rojstnem Cerknem, kjer so ga imeli vsi radi zaradi preproščine in priljudnosti. Nadškof ga je nato poslal na dunajski Augusti-neum, kjer je postal doktor bogoslovja in orientalskih jezikov. Že takrat je dosti potoval po Evropi in bližnjem Vzhodu.
Ko se je vinil v Gorico, je bil nekaj časa kaplan na Travniku, potem profesor v bogoslovju. Zelo rad se je ukvarjal z glasbo in se je po njegovi zaslugi poživilo cerkveno petje po vseh farah. Zaslovel je tudi kot znanstveni pisatelj.
Učenega duhovnika so poklicali 1889 za ravnatelja Augustineja na Dunaju. Obenem je bil tudi pomožni dvorni kaplan in je prišel v stik z mnogimi velikimi osebnostmi tedanje monarhije. Takrat se je izlikal tudi v svetovljana in diplomata.
Ni še minilo deset let, ko je kardinal Missia poklical Sedeja v Gorico za stolnega kanonika in profesorja. Njegova pot se je pa še vila navzgor. Na praznik Marijinega oznanenja lota 1506 je bil ustoličen za goriškega nadškofa.
Začelo je petindvajset let težkega, a silno plodnega delovanja. Nadškof Sedej je s svojo voditeljsko osebnostjo in delavsko pridnostjo do temeljev presnova! versko in kulturno življenje na goriškem, ne samo med Slovenci, temveč tudi med Furlani in Italijani.
Debele knjige	bi	bilo potreba,	da bi	opisala
njegove uspešne posege tudi na politično, prosvetno, vzgojno, literarno in družbeno udejstvovanje. Po prvi vojni in begunstvu je moral škofijo znova dvigati iz ruševin. S trdno žilavostjo mu je tudi to uspelo. Dobri pastir je posvetil 184 duhovnikov, dva škofa, štiriindvajset cerkva, 200 oltarjev in 250 zvonov. Opravil je nekaj sto vizitacij. Delil je dobrote skrivaj, da ni vedela desnica, še manj zvesti majordom Johan, ki je moral paziti, da ni zginila iz garderobe zadnja srajca. Kljub srčni dobroti je	pa	nadškof	Sedej znal	biti po
knežje strog, kjer je videl napake. Neodljenljiv, ko so po krivici nacionalni prenapeteži napadali njega in slovenske vernike pritiskale svetne in tudi nekatere cerkvene oblasti, je vzkliknil, da raje odstopi, kot da bi omadeževal svoje slovensko ime. Pripovedoval je, kako so mu politične oblasti ovirale vsako delo in da ni mogel niti zadnjega kaplana svobodno nastaviti.
Potrt, a ne strt, se je I. novembra 1931 prisiljen odpovedal visoki službi.	Niti	mesec	kasneje
je že ležal zadnji slovenski vladika na mrtvaškem odru v veličastju smnti. Tretjega decembra so ga položili v grobnico pri oltarju Svetogorske kraljice, od koder še vedno blagoslavlja svojo zemljo in svoj rod.	r. b.
ZAHVALA
Podpisani se zahvaljujem primariju dr. Beltra-meju, usmiljenim bratom in strežnemu osebju za nego v bolezni. Vsem prijateljem in znancem," ki so me v hudi bolezni obiskovali, pa prisrčna zahvala.	Prof.	Rado	Bednarik
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Srečanja in problemi
Iz vsega tega je v bistvu izluščiti to, da Marjan Tavčar zameri Cerkvi, zakaj se ne postavi na stran socializma ali bolje komunizma kot družbenega sistema in revolucionarnega gibanja in ne pospešuje njegovih namenov. Zameri ji, da je v preteklosti obsojala upornike itd. Toda s tem zanika Tavčar zgodovinsko dialektiko, ki je pravza prav (ali bi morala biiti) osnova njegovega svetovnega nazora. Kakšno Cerkev pa naj bi pričakoval v preteklosti? Zdi se, da pričakuje od nje celo večjo in dokončno popolnost ter več božjega elementa v njej, kakor vsak kristjan. Kajli kristjan, pa naj je še itako kritičen do raznih stranpoti in zablod cerkvene hierarhije v preteklosti, ve, da v Cerkvi ni samo božji element, ampak tudi človeški, da so Cerkev pravzaprav samo ljudje plus božji Duh in da so ljudje pač samo ljudje, ki jih le tisto, kar je božjega v njih, dviga nad raven drugih vrst mesojedcev in zveri.
Cerkev se je razvijala in se razvija hkrati z razvojem celotne človeške družbe, tudi duhovno, ludi v pojmovanju božjega, pa tudi kar zadeva svobodo, ki je pravzaprav ravno tisto, kar loči človeka od živali ker je bistvo človekove zavesti 'ter s tem najlepša in najvišja dobrina, lako božja kot človeška. Zalo je za nas razumljivo, da je lahko Cerkev v preteklosti, kljub temu, da je zapovedovala osvobajati sužnje, in da je dala ženski duhovno enakopravnost, hkrati itudi grešila
PREJELI SMO
PRENOVILI SO NAGROBNIK SIMONA GREGORČIČA
Padpisana Pepca Gregorčič, daljnja sorodnica pesnika Simona Gregorčiča in varuhinja Gregorčičevega muzeja na Vršnem pri Kobaridu, prosim, da objavite tole moje pisanje:
Grob pesnika Simona Gregorčiča je bil že več časa zanemarjen in skoro zapuščen. Zob časa je pač opravil svoje. Crke napisa na nagrobniku so bile itako izlizane in sprane, da niso bile več čitljive; kamen počrnel in zamazan, kovinasti deli zarjaveli. Zaradi tega sem morala stalno poslušati očitke številnih obiskovalcev pesnikovega groba. Letos so obiskale grob tri skupine naših ameriških izseljencev, ki so se zgražale nad zanemarjenim stanjem nagrobnika. Seveda tarča vseh očitkov sem bila podpisana.
Letos — septembra — je prišla na Vrsno skupina obiskovalcev, izmed katerih je eden pesnika osebno poznal in se kot srednješolec udeležil ve ličastnega pesnikovega pogreba v Gorici leta 1906. Med njimi sem poznala že od prej le starega goriškega študemta Franceta Gorkiča.
Nekaj dni po tem obisku sem dobila od kluba starih goriških študentov pismo te-le vsebine:
Po zadnjem našem obisku na Vršnem smo stopili tudi na grič pri sv. Lovrencu, kjer počiva naš veliki pesnik. Zadelo nas je, ko smo videli zapuščeni in zanemarjeni nagrobni spomenik. Zato smo sklenili, da ga prenovimo. Prosimo Vas, da Vi kot pesnikova sorodnica poskrbite, da se nagrobnik očedi in prenovi. Vse stroške poravna naš klub.
Zahvalila sem se klubu za to pozornost. Obenem pa mu sporočila, da ne morem zaradi bolehnosti prevzeti tega posla. Prosila in pooblastila pa sem klub, naj on sam uredi vso zadevo.
Potem pa vse tiho je bilo.
A kako veselo presenečena sem bila, ko sem za praznik vseh svetih dobila od kluba sporočilo, da je Simonov grob urejen in nagrobnik prenovljen. O tem so se prepričali tudi vsi, ki so obiskali na dan mrtvih pokopališče pri sv. Lovrencu.
Zato čutim za svojo dolžnost, da se klubu starih goriških študentov javno zahvalim za to pozornost. Ti stari študentje so s svojo odločnostjo •kar na kratko naredili to, kar bi moralo bili storjeno že davno prej.
Mislim, da se mi pridružijo tudi vsi častilci Gregorčičeve pesmi, če rečem:
Fantje od kluba starih goriških študentov: hvala Vam in vse priznanje!
Na Vršnem dne 18. novembra 1967.
Pepca Gregorčič
nad svobodo, toda ne Cerkev kot božji nauk, Cerkev kot božji navdih, ampak ljudje v Cerkvi, ki niso mogli kot otroci in ujetniki svoje dobe zapopasti celotnega pomena svobode, kol ga ne moremo zapopasti niti mi danes, pa naj smo kristjani ali komunisti, in kot ga morda ne bo do doumeli ljudje do konca niti čez tisoč let ali celo nikdar, kajiti pojem božjega in pojem svobode kot najrazličnejši izraz božjega v človeški zavesti sta neizčrpna in vsaka generacija ju odkriva na novo in doživlja po svoje.
ODNOS DO UPORNIKOV
Kar zadeva obsojanje upornikov, je Cerkev z današnjega gledišča mnogokrat res zagrešila velike zmote ker je pač imela tedaj slabe predstojnike: v njej so slabi ljudje prav tako pomešani med dobre kot drugje. Toda Tavčar se moti, če meni, da ni bilo duhovnikov, ki bi bili šli kdaj z. ljudstvom, ki se je bojevalo za svobodo, na barikade. Zgodovina navaja nešteto dokazov za to. Kje pa so bili irski duhovniki, če ne s svojim revnim in nesrečnim ljudstvom, in kje so bili naši primorski duhovniki pod fašizmom? Ali na strani fašizma? Ce so razni nesrečni slovenski kaplani v času okupacije zgrešili pametno politično smer, so jo zgrešili kot ljudje, kot pripadniki ali simpatizerji določene politične stranke, ne pa kot kristjani, kajti kristjani (ali večina) in duhovniki so bili tudi na drugi strani. In še to: mar socialistične države danes ne obsojajo upornikov? Ze po desetih ali po dvajsetih letih so prisiljene rehabilitirati itiste, ki so jih poslale zaradi dozdev ne upornosti na vejala ali pred puške (glej samo primer Clementisa ali mnoge primere v Sovjetski zvezi).
To pomeni, da zmote niso pridržane enemu stoletju ali veku in tudi ne le eni ideologiji ali samo Cerkvi. Tudi ite so porazdeljene med vse človeštvo. Ce pa bi hoteli statistično meriti, kdo se je huje znašal nad uporniki, Cerkev ali stalinizem (ki ga ni mogoče izločiti iz zgodovine socializma), -bi ta zadnji nedvomno za ogromno prekosil Cerkev kljub njeni skoro dvatisočletni zgodovini.
Tavčarjeva zahteva, naj se cerkev postavi na stran socializma in naj postane njegova propa-gaitorka (ker za to mu verjetno v bistvu ne gre), je neupravičena tudi zato, ker Cerkev je in mora biti univerzalna. Socializem je s stališča razvoja nekaj prehodnega, ker se bo v teh oblikah, kakor ga lahko zapopademo danes, nedvomno nekoč preživel: morda čez 50 let, morda čez ICO, morda
V	nedeljo, 3. decembra, je bila s pričetkom ob
17.	uri v Marijinem domu v Rojanu druga revija pevskih zborov, ki jo je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu.
Uvodu predsednika Zveze Zorka Hareja, ki je spregovoril o pomenu, vzrokih in namenih takih nastopov sploh in posebej o nastopu, ki se je kmalu nato odvil pred gledalci, je sledil spored v treh delih. V prvem je nastopilo pet zborov: mešani pevski zbor z Opčin (dirigent Stanislav Malič), moški pevski zbor Fantov izpod Grmade (Ivo Kralj), otroški zbor zavoda šolskih sester pri Sv. Ivanu (Humbert Mamolo), katinarski mešani pevski zbor (Just Lavrenčič) ter svetoivanski mešani pevski zbor (Nada Žerjal).
Po četrturnem odmoru je sledil razglas natečaja za novo božično pesem, ki ga je Zveza razpisala konec septembra letos. Po času, ki mu je bil določen, in po avtoriteti tistega, ki je izid razglasil, bi človek sodil, da je bil ta po zamisli prirediteljev osrednji del sporeda. Predsednik Zveze se je	najprej	zahvalil	članom	ocenjevalne ko-
misije: prof. Matiju Tomcu, glasbeniku Mišu Ku-rajici ter skladatelju Alojziju Mavu, ki zaradi bolezni žal ni mogel v Trst, da so sprejeli nesimpatično nalogo ocenjevanja natečajnih del in jo hitro ter	vestno opravili.	Zahvalil	se je 'tudi skladateljem,	ki so s	svojimi	prispevki	omogočili uresničitev natečaja.	Povedal	je, da	se je natečaja
udeležilo deset skladb in da so prireditelji pri uresničevanju svoje zamisli naleteli na nepričako-
šele čez 500 let. To je odvisno od razvoja znanosti, tehnike družbenih ved in človeške morale. Gotovo je, da ne pomeni absolutnega cilja v družbenem razvoju človeštva, kakor ga ni pomenil doslej še noben sistem; čez petsto let bo pojem proletarca zgodovinski pojem, kakor je danes pojem sužnja ali tlačana. Razvoj določajo objektivne družbene sile in gonila, ne pa cerkvena avtoriteta, pa naj bi se še tako zavzela za določen sistem.
POGOJ JE PRAVIČNOST
Cerkev zahteva od vseh sistemov, kakor od vseh ljudi, samo pravičnost in upoštevanje človekovega dostojanstva. Ce pa ima pomisleke proti socializmu, ga nima, kot vemo, zaradi njegove gospodarske plati, ampak njegove naravnost nerazumljive antireligioznosti, s čimer si sam odtujuje velik del človeštva, kajti jasno je, da nosijo ljudje v sebi prirojen čut religioznosti in čutijo potrebo po Bogu kot po najvišji instanci pravičnosti in najvišji ljubezni prav tako, kakor čutijo potrebo po socialni pravičnosti. Teoretiki marksističnega socializma so tisti, ki menijo, da je nemogoče vskladiti li dve prirojeni težnji po pravičnosti in skušajo težnjo po Bogu z vso trdovratnostjo iztrebiti iz ljudi, kakor da je to eden prvih predpogojev za uspeh socialističnega družbenega reda; toda na olitar postavljajo potem razne Staline.	(Daljfc)
NOVA PLOŠČA SLOVENSKIH BOŽIČNIH PESMI
Pred približno dvema letoma se je začela ukvarjati Mladinska knjiga iz Ljubljane z novo dejavnostjo — izdajanjem gramofonskih plošč. Doslej je n. pr. izdala ploščo slovenskih ljudskih pesmi v izvedbi Slovenskih madrigalistov, madrigale in ma-tete Jakoba Gallusa z istim zborom, ljudske pesmi, ki jih je posnel akademski pevski zbor »Tone Tom’ šič«, ljudske pesmi ki jih poje basist Lado Kora šec s spremljavo harmonikarja Avgusta Stanka, več plošč s posnetki pravljic itd.
Kot je znano, so lansko leto izdali ploščo božičnih pesmi v izvedbi Slovenskega okteta, ki je povsod po Sloveniji .šla izredno v promet in je založba z njo precej zaslužila. Moramo pa pripomniti, da bi se bili morali tako izvajalci kot proizvajalci plošče prav zaradi tega bolj potruditi.
Letos pa sc je v ljubljanskih knjigarnah pojavila nova plošča božičnih pesmi skladateljev Ribarja, Becarja, Gruberja, Ipavca, Vavkena in Cvetka. Naj naštejemo nekaj najbolj znanih; Na polnoči grede, Glej zvezdice božje, Sveta noč, Raduj se človek itd. Izvedba pesmi pod vodstvom dirigenta Janka Boleta je dovršena, na orgle spremlja Uroš Lajovic. Tudi tehnična izdelava je odlična, tonski snemalec je Sergej Dolenc.
Ploščo krasi preprost, a okusen ovitek z baročnim kipom Marije iz frančiškanskega samostana v Kamniku.	v.	M.
vano oviro: pomanjkanje primernih besedil. Nato je predsednik Zveze predal besedo skladatelju prof. Matiju Tomcu, ki je izrazil svoje veselje nad važno pobudo, povedal nekaj splošnega o natečajnih delih in nato razglasil gesla treh najboljših skladb, ki so odgovarjala imenom skadateljev Stanislava Maliča, Ubalda Vrabca in Aleksandra Vodopivca.
Sledilo je petje druge skupine zborov: mešanega pevskega zbora iz Mačkovelj (H. Mamolo), mešanega pevskega zbora iz Bazovice (Zorko Harej), mešanega zbora iz Boršta (Drago Petaros), rojan-skega mešanega zbora (H. Mamolo), ter moškega okteta (Z. Harej).
Lepo in simpatično je predstavila zbore in dirigente, povezovala sporedne točke in recitirala besedila predvajanih pesmi Matejka Peterlin. Poslu-šavci, ki so napolnili dvorano in vežo, so z velikim zanimanjem sledili pevskemu izvajanju na odru in se pohvalno izražali o reviji in o nastopih posameznih zborov. Revija je bila dobro pripravljena. Večina zborov je disciplinirano in kultivirano pela: cerkveni pevski zbori morajo hočeš nočeš nastopiti vsako ali skoraj vsako nedeljo in se je prednost rednih vaj poznala tudi na rojan-skem nastopu, kjer so izvajali svetne ljudske in umetne pesmi. Hvale vredno je tudi, da skuša Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu z natečaji za nove pesmi najti nov slog cerkvenih pesmi. Toda to že prestopa okvir navadnega poročanja, kakršno je moje, o tej zanimivi in pomembni reviji.
Revija pevsKiH zborov v Rojanu
ŠPO RT* M E D NAŠO MLADINO
Rad bi, da bi bila rubrika, ki mi je bila zaupana, čim bolj zanimiva, živa, spontana. Zato sem se tudi odločil za intervju. Osebo, katero sem povabil na razgovor, ni treba, da bi Vatn posebej predstavljal. Kdo pa ne pozna Uča Jurkiča, ide-alngea slovenskega tržaškega športnika, ki je bil letos na zaključni prireditvi JSŠ1 povsem zasluženo nagrajen, skupno z gospo Olgo Pavletičevo, kol športnik, ki se je v desetih letih slovenskih športnih iger najbolj odlikoval. Vendar popularni Učo je v svoji dolgi karieri dobil še druga, nič manj važna priznanja. N. pr. morda malokdo ve, da ga je pred dvema letoma italijanska odbojkarska zveza (FIPAV) nagradila kot enega izmed treh najboljših odbojkarjev B lige	v	Italiji.	Kot nagrado	mu je poklonila »srebrno mrežo«.	Poleg tega	je	splošno znano, da je
bil naš Učo že večkrat steber tržaške odbojkarske reprezentance.
Vsi	tudi	verjetno veste,	da je Učo že o vse-
ga začetka kapetan obojkarske ekipe S. Z. Bor, ki je že 6 let vpisana v FIPAV in ki že četrto leto solidno nastopa v B ligi.
Dobil sem torej Učota, ko si je ravno nekoliko	oddahnil	po napornem	in vestnem treningu,
in prijeten pogovor je stekel nekako takole.
»No, Učo, povej najprej našim čitateljem. kako zgleda letošnja ekipa v primerjavi z lanskim letom.
Jurkič: Moštvo je praktično isto, le da smo izgubili VValterja Veljaka, ki je bil predvsem v napadu zelo koristen. Pridobili pa smo iz naše mladinske ekipe njegovega brata, komaj 14-letncga Klavdija, ki zelo dobro obeta in je za svoja leta naravnost presenetljivo pozitiven. Ima res izredno voljo in naravnost slast po učenju novih prvin moderne odbojke in je v tem oziru, lahko rečem, za vzgled tudi starejšim. Na tekmah pa je še preveč emotiven, in to je povsem naravno, nekoliko prepočasen, in manjkajo mu seveda izkušnje.
Toliko o ekipi. Menjali pa smo sistem igre. Letos prvič igramo »četrtega na mrežo«, sistem, ki smo se ga naučili poleti na skupnem treningu
v	Rovinju pod vodstvom znanega slovenskega trenerja Filipančiča iz Raven na Koroškem. Saj lahko razložim, za kaj gre. Ti, Edi, ki običajno prisostvuješ našim tekmam, gotovo to že poznaš. Ko nasprotnik servira, gre en igralec iz 2. linije v I. linijo podajat. Na ta način da možnost tolčenja vsem trem igralcem prve linije in lahko inteligentno poda žogo za udarec tistemu svojemu soigralcu iz prve linije, ki je v tistem trenutku za nasprotnika na drugi strani mreže najbolj nevaren. Ta sistem, je zelo koristen. Zahtc-
Ko sem jih pozdravil in spil kozarec čaji, so me zapletli v igro. Prej sem mislil, da igrajo duraka, a ko sem si karte bolje ogledoval, mi je od Nine že priletela podobna karta z besedo »mimoza«. Pogledal sem karto in našel poleg besede »mimoza« irazo »Dobri večer«. Odgovoriti sem moral s karto, a najdi hitro primeren odgovor, zlasti če tvoje oči še niso vajene, da bi hitro preletele celo karto. V naglici nisem našel primernega odgovora in zato sem vrnil Nini isto »mimozo«. Medtem pa je bilo pred menoj že kakšnih pet drugih kart, a vseh imenovanih cvetlic si nisem zapomnil in tudi ne kdo jih je imenoval. Na eni dotičnih kart je bilo tiskano: »Nczabudka:
va pa več gibčnosti, izredno preciznost in ogromno vigravanja.
Kaj misliš, kako se Vam je do sedaj v letošnjem prvenstvu obnesel ta sistem?
Jurkič: Naj najprej povem, da po Rovinju dejansko nismo imeli prilike niti enkrat vsi sku. paj trenirati. To bodisi zaradi soudeležbe pri JSSI bodisi zaradi odsotnosti kakšnega našega igralca Trenirali smo v glavnem posamezno t.hniko na pada.
Razumem. No, in kako se je kljub temu sistem obnesel v dosedanjih tekmah letošnjega zelo trdega prvenstva.
Jurkič: V prvi tekmi proti tržaški Libertas, ko smo zmagali z gladkim 3:0, in to na njihovem terenu, je šlo vse kot po olju. Nasprotniki so sploh obupali in niso skoraj niti šli v blok.
Kako pa to, da ste potem v tekmi proti tržaški CRDA, kateri sem skoraj z muko sledil, zaigrali tako negotovo. Kaj sc je zataknilo?
Jurkič: Najprej naj povem, in to ne v prazen izgovor, da je v telovadnici v ulici Della Vallc zelo slaba, nemogoča luč. Kot si sam videl, je bila tekma res zelo razburljiva in trda. Nasprot niki so se izkazali za močnejše, kot smo si jih pričakovali. Predvsem so bili odlični v bloku in sploh v obrambi. Nam pa v začetku ni šlo absolutno nič od rok. V zadnjem odločilnem selu pa se nam je le odprlo in smo tako osvojili dragoceni 2 točki.
In takrat smo si vsi Borovi Navijači res oddahnili. Zmaga je bila kljub vsemu na koncu le naša. Naslednjo tekmo site igrali v Padovi proti tamkajšnjim zelo močnim Gasilcem, proti katerim je imel doslej Bor absolutno redno smolo, čeprav jim nikakor niste inferiorni. Pravil si mi že, da site tokrat zaigrali odlično in da je v glavnem nešportno občinstvo pripomoglo k zmagi doma činov.
Jurkič: Res je. Sodnik jc bil zelo oster in nepristranski, občinstvo pa je bilo v resnici zelo nešportno. Počenjalo je res nemogoče stvari in motilo igro, ko so bile za nas odločilne točke. Moji famtje so dali res vse jz sebe, kar dokazuje predvsem zadnji set, ko smo klonili po ogorčeni bitki z 18:20. Srečanje smo izcubili z 1:3 (9:15, 15:7, 6:15, 18:20).
Škoda. Midva ne bi hotela, da bi bilo tudi naše občinstvo nešportno, ko bodo Padovanci gostovali pri nas. Mislijo pa tokrat priti naši simpatizerji res v velikem številu, da s športnim bodrenjem in navijanjem pripomorejo, da sc jim
vi	maščujete za tako utrpeli poraz. Se strinjaš?
Jurkič: Popolnoma. Upajmo res, da bo itudi naša mladina, ki je jc bilo toliko na JSŠI, v velikem številu prišla bodrit naše moštvo.
Preteklo soboto, kot veš, smo gladko zmagali z Intrepido. Sedaj nas čaka težak in morda odločilen derby s tržaškimi gasilci. Ker imajo oni sedaj našega Veljaka, dajem seveda njim absolutno prognozo. Mi se bomo borili z vsemi silami in upamo v polnoštevilno občinsitvo. Tekma sc bo začela v soboto ob 14. uri v telovadnici v Miljah,
Ja ljubi ju Tebja!« Kdo jo je vrgel? Isto vržem jaz Dunječki in rečem »nezabudka«. Čez nekaj sekund mi že prileti od nje odgovor: »Petunija: Ste prestari zame!«. Zopet se je pred menoj nabralo več kart, a tedaj sem imel dovolj te igre, ker sem zastajal in s tem oviral redni potek. Nato sem samo gledal, kako igra teče in sem se skušal vživeti v posameznika. Ugotovil sem, da uživajo samo dekleta, ki so tudi spretna in hitra v igri. Ugotovil sem nadalje, da ima Matfej Fomič več kot dovolj, mlajši brat da se nekaj bojuje s Sonjo, voznika pa sploh nisem videl, da bi komu vrgel kakšno karto. Pač pa se mi je zdelo, da me jezno gleda in če le more se malo
torej na sedežu Gasilcev. Ker pa je telovadnica dobra in luč predvsem dobra, je tudi za nas bolje, kot če bi igrali v ulici Della Valič. Svojega sedeža pa itak, kot veš, žal nimamo, ker je telovadnica na stadionu I. maj nepravilna.
Najlepša hvala, dragi Učo, hvala za dolg razgovor in mnogo sreče v sobotnem derbyju. Tudi sam bom prav gotovo prišel navijat. i;di Košutra —0—
NEGUJMO NAŠE TRADICIJE
i	Nadaljevanje s 1. strani) stvu preteklih dob kakor marsikak moderen narodni praznik, kii da samo povod za izlet z avtom, po možnosti kam na tuje.
Še vedno je slišati bedasti rek, da Slovenci nimamo tradicij (svoj čas so tudi trdili, da nimamo zgodovine, seveda taki, ki si niso vzeli truda, da bi jo študirali); toda malokateri narod ima toliko tradicij kot slovenski in tako globoko zakoreninjenih. Treba se je tega le zavesti in jih začeti na novo negovati in jim dati večji poudarek v našem narodnem življenju, kot priložnosti, kjer se srečujemo in se ponovno zavemo svoje povezanosti kot narodna družina iste usode. Ravno praznovanje sv. Miklavža nam pri vsej svoji skromnosti kažejo, kako se ob takih priložnostih zbero naši malčki, pa tudi odrasli neglede na politične razlike in preživih uro ali dve v prisrčnem vzdušju in čustveni povezanosti. In ne samo to: Jaki prazniki privabijo celo tiste, ki menijo, da so se že odcepili od slovenskega narodnega debla. In njihovi otroci, ki morda niti ne znajo več slovensko, se vsaj za malo časa spet znajdejo v slovenskem duhovnem ozračju in jim je pri tem dobro.
Take priložnosti za krepitev notranje, duhovne povezanosti naše narodne skupnosti predstavljajo tudi bližrvii božični, prav tako pa tudi velikonočni in drugi prazniki. Oživiti pa bi morali tudi tradicijo našega kresovanja, kot smo že obudili tradicijo praznovanj in množičnih romanj. Vse to so oblike duhovne povezanosti, ki skupno vzeto pred-stavhajo značilen in svojski izraz našega! sknonostnega narodnega življenja.
To seveda ne pomeni, da skušamo vračati narod v dobo, ko so bile te oblike narodne-na kolektivnega živlienja edine ali najvažnejše. kajti danes razpolaga slovenski narod kot celoma tudi z modernimi, državnimi, političnimi, gospodarskimi in visokokulturnimi oblikami narodne povezanosti. Toda te oblike bi ostale nekai hladnega, uradnega, zunanjega in nedoživetega, če jih ne bi napolnili s prisrčnostjo slovenskih tradicij in ljudskega duhovnega bogastva.
pritisne k Evdokiji, poleg katere je sedel. Ta se sicer ne stiska k njemu, a tudi odmakne se ne. Vidim, da premetava karte, kot da išče nekaj posebnega. Tedaj mi jo vrže in pravi »Vervena«. Pri imenu te žlahtne naše verbene je stalo: »Ne rev-nuj !«* Nisem razumel te besede, vprašati za razlago pa tudi nisem mogel. Ni mi preostalo drugega, da sem ji ostal kot dolžan za odgovor.
Če bi besedo tudi razumel, ne bi mogel dati takrat primernega odgovora. Vprašal sem Matfeja Fomiča, kdaj odpotujejo, in ta je rekel, da odpotujejo takoj po šesti uri zjutraj. Odgovoril sem jim, da sem jih prišel pozdravit pred odhodom in da sem upal, da bodo v slovo kaj zapeli. (Dalje)
*	Po rusko-nemškem slovarju pomeni »ne revnuj« »ne bodi ljubosumen«.
Opomini iz plue bvetoime uopne
>■>77 ■■•■■■V RUSKEM UJETNIŠTVU ■■>■>■■■■■■■ Inž.J. R. . ■ .
^rcčfcfl |
Riše ANDREJ NOVAK
33
Piše TONE FORNEZZI
na podstrešju