(s^   169  Ke)
Kaj mi je rekla še mati? Da, rekla mi je, da me ne bode učila, da vem več, ko ona! Ha, ironija! In vendar mati ne pozna ironije! Zakaj sem na svetu? Ali je sploh mogoče, da je po tem bednem življenju še kaj ? Zakaj se učimo in toliko lovimo in tepemo za ta kruh, za to žrelo, ki vedno žre — a nikdar ni sito. Kako moreš biti ponosen, o človek, svojega človeškega dostojanstva,   svest si  tolike  negotovosti,
IJokler nam kdo s tehtnimi razlogi na podlagi jezika slovenskega od Trubarja počenši do sedaj ne dokaže ter z dokazi ne podpre pravice l-a v izreki slo-
svest si svojih tako podlih organov! Kaj imamo več od živali! Le pekel, goreči pekel negotovosti ... Ali ni bilo sploh mogoče, da bi vsaj mene ne bilo ? . . . Turgenjev, če se ne motim, pripoveduje o nekem s smrtjo borečim se kmetom, ko je prosil suhih orehov, da bi je grizel. Jaz tudi . . . Dvakrat dve je tri. Zakaj bi moralo biti ravno štiri ?! — —
(Konec prih.)
venski, dovoliti mora vsak, da se ravnamo po večini našega naroda, po zakonih našega jezikovnega razvitka ter po   splošnih   pravilih   etymologično-zgo-
Pri mrtvaškem odru brata Avgusta.
j, tu ležiš, o brat premili, Zatisnenih na vek očij! Ljudje so oder ti vkrasili, Da vrtu se podoben zdi!
Solzeč ob krsti so učenci, Ki bil si jim učitelj blag, Kažo podarjeni njih venci, Kako si vedno bil jim drag!
Krog krste sveče pa gorijo, Da-si je jasen poludan, Lesket čudesen ti delijo, Ki cvet si, ob! prerano vbran . . .
Solzi se britko mati draga In oče, starček sivolas, Nevtešna sta mi brata draga, Za taboj jaz ihtim na glas.
Ljudje pa k tebi gori vrejo, Da te pobožno pokrope, Da enkrat še obraz tvoj zrejo, Za dušo tvojo pomole.
A reve, toge, bolečine
Nas zapustijo vse na mah,
Ko zadnji dih iz nas izgine,
Pred rajem zastor stre se v — prah«.
Pri krsti tvoji majka Slava Z Evterpo se solzi bridko, Ti bil si jima dika prava, Vsekdar si ljubil ji srčno.
A kaj je mari ti jokanje, Miran je bledi tvoj obraz, Krog usten ti igra smehljanje, Pač tvoje sreče lep dokaz.
»Nihče zato naj ne žaluje, Da sem umrl še mladolet, Saj kogar Stvarnik naš miluje, On mlad ostavi tožni svet!
Janko Leban.
Recimo katero o našem pravorečju!
(Konec.)