-¦*    149   *s-
Poletje.
Opisal Lad.  Ogorek.
fjudje iščejo sence. Solnce je vroče, nebo jasno. Polno neskončno sinje lepote je razlite nad zemljo. Minila je      ^__-—_——
kosec, da se črtajo pred njim       \,        ~~"^~-    ^"J^^J*  -~          ˇ"%-¦
široki   polkrogi.    Grabljice                                 Lepo vpeme
imajo polno dela, da posuše
nakošeno  travo.   Delavci  mečejo seno na voz in ga vozijo domov,  da ga
spravijo  v  kozelce.   —   Potnladanskih   cvetic   ni   več.   Umaknile   so   se
_________________^^^__^^________________   drugim poljskim cvetovom,
T^^^^n^^E^^^^^^^^^^^I  ki takisto umirajo pod ostro
NN^^^»V^^a^^^^t k0S0- Že davno je odpadl° ^•v^^^^v^ ^v^O^^&SBfe CVCt^e S sadneSa drevJa-;^^^^|^^^^^^VV^\W«^^   Izpreminjati  se  je   začelo
^^^^v^^Hf^?^^^^^^ v sad> ki dozori jeseni v
^^^^V-\y^v^nj^^^J^^^^^^^   veselje gospodarju in mla-
^p'^a^Bi^^R'^'\^^>^<^w^\^.^Jl^i^^ tratino senčnato vejevje. ^;B^ ¦ \^^y^^K^lfclE^^CiL^   Hladna senca vabi gosto-
Ploha.                                   ditevhlad!«
¦ "' ~                                  Potok  šumi  veselo,
in poskočno mu hite valčki v daljavo. Hladeča kopel kliče vsakogar, naj se pride hladit in okrepit. — Po žitnem polju se ziblje val dozorevajočega zlatega
klasja. Kakor je kmetovalcu srce veselo                       ijt^,
ob pogledu na bogati dar blage prirode,                    j Yf\!,            j /
tako  zatrepeče  v  strahu,   ko   zagleda           (      ^W'y^rS^<J(lr^
nad seboj črne oblake, ki mu prete s        -/^^v^"¦'$?¦"¦w    f" "V
pogubno   nesrečo.    Up   in   strah   —     '^^<rw'lMI^V'vi;>
oboje   mu   obenem   objema   srce.    A      "'   "^^<_Z^^,|<^^4i.'   "~ '
neskončna   dobrota   razžene  zlo silo.        —^Sr^^n)' ^^^T;"V^^^"'
Poživljajoč dež   pokropi   kmetovalčev            tft^=^z         ~^\3^''
up. Strah se umakne veselim nadejam.                         ^ . Bog blagoslavlja pošteno delo!
-**    150   h#-
A če zahrumi nevihta z vso svojo uničujočo silo, tedaj je gorje kmetu. Pretresljivo opisuje tako nevihto naš pesnik Simon Gregorčič v svoji pesmi BOb nevihti".
Poleti prižigajo   po  naših gričih
in gorah kresove, in sicer pred praz-                               \p.       i. lA
nikom sv. Janeza Krstnika.                                                     ^IL/^71 viii^*"
Nekdaj so bili kresovi znamenje,           ^''J^^'':<^::-^m^'}J'^',.
da   se  bliža našim   pokrajinam   sov-                *"*kLi;^'*¦   o^ 'j~Č\    - ''   '
ražnik — Turek.   Kresovi  so opomi-          .^," f.J3*' '     ifr''^il^--~
njali ljudstvo, naj se pripravi na boj.      ^^ ^-^^^1-^^^—" ,,Sovražnik  je   prihrumel",  so   klicali    ""^^^^^^^^^^^^^ZI, plameni po višavah.                                           "^- -—-=^=^^=^31 =—             .j
Danes   niso   kresovi   več   zna-                          KoDel
menja preteče nevarnosti.    Bude nam
samo spomine na one čase, ko so naši pradedi s hrabrostjo in junaškimi dejanji odganjali tiste krvoloke, ki so se hoteli polastiti naše svete zemlje! In zato nam ti spomini zbujajo ponos.