KAŠELJ
Kašelj, ali kot se je dolga stoletja po nemško pisalo - Kaschel, je kraj znanega imena, saj kot Kašljani sami pravijo, jih poznajo po vsem svetu, tudi na Kitajskem. V veseli in prijetni družbi pripovedujejo da je neki Kašljan zašel na Kitajsko in ko se je vračal domov, je kupil karto za vlak, prodajalec pa ga je vprašal, kam potuje. Odgovoril mu je, da v Kašelj, ta pa s tem odgovorom ni bil zadovoljen in je hotel izvedeti ali v Zgornji ali Spodnji Kašelj. To je seveda anekdota, vas pa je res znana ožji in širši okolici. Njeno ime je v svet poneslo predvsem zelje, ki ga tu gojijo že od nekdaj in je res pojem dobrega zelja; svoj čas so ga izvažali tudi v tujino.
Tudi sicer je Kašelj znan iz zgodo-vinskih zapisov, ki sežejo več stoletij nazaj, vse v čas rimske dobe. V Kašlju so arheologi našli razvaline utrjene rimske kmetije, imenovane villa ru-stica (v nasprotju z villo urbana, ki je bila mestna hiša), v kateri so se po mnenju nekaterih zgodovinarjev ohranili ljudje tudi, ko je Rim v četr-tem stoletju propadel, in tu dočakali čas slovenske naselitve. Ta podatek in domneva sta za našo zgodovino zelo pomembna. saj potrjujeta domnevo, da slovenski kraji med odhodom rim-ske vojske in duhovščine in prihodom Slovanov niso ostali prazni, kot so doslej zatrjevali nekateri zgodovi-narji.
V zgodnjem srednjem veku, od leta 1058 do 1062. se kraji okoli Kašlja v dokumentih omenjajo v zvezi z raz-delitvijo vladarjeve ali kronske pose-sti, ki je bila ena zadnjih. izvedenih v vzhodnem predelu ljubljanske kot-line.
Na Kašeljskem hribu. ki se razteza vzhodno od vasi, naj bi na desni strani Ljubljanice leta 1015 zgradil grad Or-tolf II. pl. Scharffenberg (Ostrovrhar) kot ministerial deželnih glavarjev Kranjske, Spanheimov. Tem in poz-nejšim gospodarjem gradu in posestev je sprva pripadala večina zemlje in podložnikov iz Kašlja. Z leti, posebno do 14. stoletja, pa se je posest Oster-bergarjev drobila in združevala ter zo-pet drobila pod raznimi gospostvi in samostani, z njimi pa se je drobilo tudi lastništvo tamkajšnjih kmetov, tako da so tudi kmetje pripadali ra-zličnim gospostvom in imeli kljub istemu obsegu zemlje različne daja-tve.
Tu se je dolga leta zadrževala znana plemenitaška rodbina Gallenberg (prišla iz St. Gallna v Švici), ki je v slovenski zgodovini imela velik po-men, posebno v bojih s Turki. Ta rodbina je v 16. stoletju imela v rokah skoraj celotno osterberško posestvo, ki pa se ni omejevalo le na ožjo posest okoli gradu.
V Kašlju sta imela okoli leta 1500 posest (hube) ljubljanski mestni špital in ljubljanska škofija. Ta podatek se omenja še v urbarju iz leta 1572. Vice-domska posest v tem kraju se omenja (ena huba) leta 1515. enako še v Sla-pah in v Zalogu. Leta 1553 je bil ustanovljen dvorni »špital« in še istega leta je kot njihova posest ome-njena ena huba. V Kašlju se kot naj-starejša posest omenja posest šentpe-trske župnije iz Ljubljane kot posest prafare, h kateri je sodil tudi Kašelj. Omenjeni sta še komendska posest in posest nemškega viteškega reda, ki je bila v okolici Ljubljane zelo razširjena in je imela ob koncu 15. stoletja kar 207 hub. Po urbarju iz leta 1554 je imel tu svoje posesti tudi fužinski graščak Janez Khisl, ki jih je kupil od ljubljanskega vicedoma, pa tudi dru-žina pl. Raspov. ki so podedovali po-sesti po svojih sorodnikih Gallenber-gih. Leta 1648 je lastnik gradu Bo-kalce Matija Štrobl od osterberških tu kupil eno hubo. prav tako pa je tu imelo eno hubo deželno glavarstvo. Leta 1770 se kot lastnika nekaterih zemljišč omenjata Franc Jamnik in Fedransberg, ki sta ob razprodaji po-sestev mestnega špitala tu kupila ne-kaj zemljišč. Sredi 18. stoletja pa je imel tu eno hubo znani deželni upra-vitelj Kranjske Leopold Lamberg. Ta
rodbina se -je ob prihodu Francozov v naše kraje za vedno izselila iz Kranj-ske.'
Posebno poglavje v življenju Kašlja predstavljajo svobodni kmetje - ko-sezi. V tej vasi jih je bilo več in se omenjajo vse od 12. do 14. stoletja, ko so se tudi oni potlačanili. Enega omenja Še urbar za leto 1496 koseško posest Jakoba Logarja pa že leta 1516 in leta 1527. Kašeljske koseze stroka prišteva med podmolniške koseze. Tam je le-teh bilo največ in tudi ohra-nili so se dosti dlje kot drugod.
Kot je mogoče razbrati iz zgodovin-skega pregleda, je imel Kašelj kaj pi-sano družbo lastnikov zemljišč in tla-čanov. Lastništvo se je drobilo in znova sestavljalo še naprej, vse do zemljiške odveze leta 1848, ko so kmetje postali lastniki zemlje, na ka-teri so stoletja delali.
V Kašlju stoji cerkev, posvečena sv. Andreju. Prvič je omenjena leta 1520. Kljub temu,v da je ta svetnik zaščitnik Rusov in Škotov, je zelo pri-ljubljen tudi na Slovenskem, saj mu je posvečeno prek 30 župnijskih in okoli 40 podružničnih cerkva. Stranska ol-tarja sta posvečena sv. Cahariju in sv. Neži. Oltar sv. Andreja je bil prenov-ljen leta 1870, prav tako pa tudi oltar sv. Neže in lesena prižnica. Zvonove, ki imajo težo 998,572 in 296kg pa je leta 1894 ulil P. Hibzer na Dunaju. Cerkev je bila dolga leta podružnica župnije Device Marije v Polju, od Ieta 1975 pa je samostojna župnija. Cer-
kev je današnjo obliko dobila v 18. stoletju. Okolica, pa tudi cerkev sama, sta bila temeljito obnovljeni med letoma 1982 in 1984 in je pravi okras vasi.
Takrat so v cerkvenih temeljih in temeljih obzidja naleteli na rimske ostanke, za katere se strokovnjaki ne morejo zediniti, ali gre za ostanke rimske nekropole ali ville rustice.
V bližini cerkve je nekoč stalo go-stišče, kjer so se ustavljali splavarji in furmani, danes pa je hiša zapuščena. V njej je bila doma mati Frana Er-javca, zato je tudi pisatelj večkrat za-hajal tja.
Ker Kašelj stoji ob Ljubljanici, so tamkajšni kmetje dolga stoletja delali na Savi in Ljubljanici kot »vlačugarji« pri vleki ladij. vse do prihoda želez-nice v Zalog leta 1849. Od tedaj na-prej pa vse do leta 1912 pa so za
Papirnico Vevče prevažali premog iz Zaloga, iz Vevč pa vozili papir.
Na Kašeljskem hribu je med drugo svetovno vojno potekala meja med nemškim rajhom in Italijo. Ker je bila meja minirana, je bilo tu med civilnim prebivalstvom več nesreč. Na hribu sta ostanka dveh gradov, ki sta pripa-dala gospostvu Ostrovrharjev. V njem so že od rimskih časov lomili kamen, kar je razvidno tudi iz rimskih kamnov, ki so vzidani v cerkvici v Za-vogljah in so identični s tistimi, s kate-rimi so zidali cerkev in gospodarsko poslopje v Polju. To pa je bilo iz
Zaloga oz. iz Kašeljskega hriba. Tudi cerkev v Zavogljah je bila zidana v glavnem iz istega kamna, kar daje misliti, da so te kamnolome izkoriš-čali še ves srednji vek, vse do preloma stoletja. Da je kamnolom res obstajal še pozno v srednji vek, izvemo tudi iz podatka, da je mesto Ljubljana za potrebe mestnega mlina na Gradaš-čici tu leta 1611 naročilo dva para črnih in en par belih mlinskih kamnov za 21 gld, leta 1617 pa še en kamen za isti mlin. V tem hribu, toda dosti bolj na sostrsko stran, so še po prvi sve-tovni vojni kopali skril za strehe, predvsem cerkva in bogatih kmetov.
Iz zapiskov izvemo, da je hrib vse-boval tudi železo, saj si je tod Franc Jožef Žigon, fužinar iz KamniŠke Bi-strice, leta 1798 pridobil rudarsko pravico za potrebe fužin v Kamniku.
Na hribu je bila ob zaključnih bojih med Avstrijci in Francozi 1. 1813 av-strijska posadka, ki je obstreljevala Francoze in jih tudi prepodila.
Leta 1869 sta imela Zgornji in Spodnji Kašelj 580 ljudi, sto Iet poz-neje pa kar 1375, pri čemer je večina prirastka in priseljencev prišla v Zgor-nji Kašelj. Danes je ta razlika še ve-liko večja.
Med obema vojnama je imel Kašelj tri gostilne v katerih so si vaščani gasili žejo in družbovali: Pri Pežjaku, Pri Micrnku in Pri Nacetu. Po vojni so bile ukinjene, nato pa so se zopet pojavile druge. Sedaj je najbolj znana gostilna Klešnik ali Mini-mani. Pred vojno je bila tukaj milama Bergman, ki pa so jo pozneje spremenili v ko-njedernico ali šintarijo, kot so ji rekli domačini. Tja so oddajali stare in bo-lehne živali, predvsem pa je bila znana po starih in potepuških psih, ki so jih neprijavljene lovili tudi po va-seh. S »šintarji« so strašili tudi otroke, češ, če ne boš priden, te bo pa šintar vzel.
Gasilski dom so vaščani zgradili že med obema vojnama, po vojni pa je bil temeljito prenovljen. Poleg gasil-skega doma že veliko let gostuje trgo-vina Mercator.
Kašljani so delovni ljudje in dobri gospodarji, kar se vidi tako na polju kot doma. S svojim zeljem zalagajo ljubljanski trg, gostilne in druge po-trošnike, enako pa tudi z drugimi pri-delki.                 EDVARD SVETEK