ANKETA MED MATURANTI
Z optimizmom in malo trme v prihodnost
Šolsko leto se počasi spet izteka in maturantje bodo vsakčas z rdečimi nageljni v gumbnicah praznovali svoj zrelostni izpit Med njimi bo tudi predzadnja generacija maturantov gimnazije, edinih, ki jim matura hkrati ne pomeni tudi diplome o poklicu. Kaj jim Je pomenila gimnazija in kako gledajo na prihodnost, o tem naj maturantje s Poljanske gimnazije spregovorijo sami.
BARBARA LESKOVŠEK: »Gimnazija sodi k naši družinski tradiciji, zato sem se tudi vpisala. Prepričana sem, da sem si pridobila dosti splošnega znanja in upam, da je ta nauk zapisan tudi v usmerjeno izobraževanje, saj je bilo tega v doseda-njih srednjih šolah premalo. Tu sem se veliko naučila, zlasti matematike in jezi-kov. Sicer pa me zanima agronomija. Ra-da bi se posvetila raziskovalnemu delu tako kot starša. Domnevam, da je v gene-tiki še veliko skrivnosti in veliko ključev za rešitev bodočih problemov s prehra-njevanjem   svetovnega  prebivalstva,  ki
strahovito hitro narašča. Uparn, da se tega zavedajo tudi naši znanstveniki in da bo-do imeli nekaj prostora tudi za nas mlade med njimi.«
MATJAŽ KREUZER: »Ko kpnčaš gi-mnazijo, res nisi nič, zato pa si si pridobil široko znanje, da se lahko usmeriš kamor-koli. Sprva sem hotel na srednjo elektro-tehniško šolo, a me je tako imenovana ,fama' o imenitni gimnaziji speljala sem in nisem razočaran. Zdaj sem se odločil za metalui-gijo, čeprav sem poprej sanjal (kot mnogi drugi) o arhitekturi. Mislim, da je vse preveč pravljic o določenih po-
klicih. Meni je metalurgija všeč. Pred se-boj ima še obetaven razvoj in po mojem bo na tej razvojni poti prav gotovo tudi mesto zame.«
PRIMOŽ RAVNIKAR: »Moram reči, da sem malce razočaran nad gimnazijo in to na račun jezikov. Pričakoval sem, da se bom več naučil, a tnorda v našem razredu nismo imeli sreče z učiteljem. Sicer pa sem se jezikov posebej učil, ker se zave-dam, da smo majhen narod in moramo za uspešno vključevanje v mednarodno go-spodarstvo poznati jezike. Ker še nimam pokliča, sem se odločil za študij stomato-logije. Morda si mislite, da rinem z glavo skozi zid, ker je vpisanih skoraj sto, potre-bujejo pa jih polovico manj, a sem trmast. To sem si vtepel v glavo in zdaj1 stavim ne le na srečo, ampak tudi na svoje znanje, saj k zobozdravnikom ne hodim le zaradi zdravljenja zob, marveč se hočem tudi kaj naučiti.«
SILVA ŠKODA: »Po osnovni šoli se re-snično težko odločiš, kam bi šel, saj niti sam še ne veš, kaj bi ti ležalo, za kaj si sposoben. Zato je gimnazija ravno pravš-nja, kjer imaš štiri leta dasa za razmišlja-nje in preizkušanje samega sebe, če hoče-te. Mislim, da si pridobimo več širšega znanja kot drugje, kar je včasih opaziti tudi pri stikih z dijaki z drugih šol. Njiho-vo poznavanje sveta je mnogo ožje, zato pa imajo poklic. Študirala bom nemščino in španščino, saj sta to zanimiva svetovna jezika in upam - čeprav je to še daleč - da me bo naša družba potrebovala.«
ANDREJA TEKAVEC: »Sprva sem ho-tela v srednjo medicinsko šolo, ker sem dolgo časa prebila po bolnišnicah in se dodobra spoznala z delom medicinskih sester. Ker pa nisem bila povsem odloče-na, sem šla v gimnazijo z mislijo, da mi bodo potem vrata širše odprta v priho-dnost. Končno sem se usmerila, če se mo-derno izrazim, v kemijo, fiziko in mateme -tiko. Zanima me zlasti prva in menim, da ima prihodnost in da bo naša družba še potrebovala kemijske inženirje, kar ni ravno sanjski poklic. Tega se zavedam. Tudi položaja, v kakršnem zdaj tiči naše gospodarstvo, se zavedam, vendar sem nepoboljšljiva pri optimizmu: kdo resnič-no hoče delati, bo dobil delo.«