PRI KOLOVRATU. UTVA.
Urtio se vrti kolesce,
dekle prede tanko nit,
skozi male sipe okna
pada nanjo lune svit.
Pada ji na lice vpalo
in na temne nje lase ;
v misli vtaplja dekle zalo
se otožne in težke.
Bilo je v spomladi rosni,
ko je on jemal slovo,
vzel s sabo nje up je jasni,
vzel nje srečo vso s sabo.
Drugič od tcd.ij doline,
hribe krije sneg in led,
on ne pride iz tujine,
tuji ga objema svet.
Tam dekle ga drugo čara
z zapeljivimi očmi ;
morda zanjo več ne mara,
zanjo — ki tako trpi.
Morda temna slutnja vara,
morda pekla je šepet,
ali nemara, ah nemara
drngi vendar pride spet.
In zastaja ji kolesce,
z roko belo se podpre,
trepetaje  kot peresce ,
dekle mračno pred-se zre.
V srce jad se ji ulega,
luna gleda jo molče,
a tam daleč — on prisega
drugi ljubav in srce . . .