Desrica je razpadla. Po zadnjih državnozborskih volitvah se }e sestavila v državnem zboru večina iz strank, katere je vezalo skupno načelo narodne ravnopravnosti in zdrave socialne preosnove. To pa je zelo vznemirilo naše Slovanom neprijazne plemenitaške in vojaške kroge, a tudi levičarske stranke, ki se kot zastopnice kapitalizma boje vsake preosnove sedanjih družabnih razmer. Zato so napeli ti činitelji vse sile, da bi razrušili večino ali vsaj onemogočili njen upliv na notranji razvoj avstrijske države. Danes lahko rečemo, da so se jim vse nakane izpolnile. Tri leta niso pustili večine do dela, a pred kratkim, dne 7. junija, se jim je tudi posrečilo, razrušiti večino. Badenijevo ministerstvo, čeprav ni hotelo ali pravzaprav ni smelo pripoznati večine, se je vendar začelo nekoliko približevati njenemu programu glede narodne jednakopravnosti ter je izdalo za Geško jezikovne naredbe. Ta pravičen korak pa je nemške stranke v državnem zboru tako razburil, da so počeli divjati z obstrukcijo. Obstrukcija bi se dala ukrotiti z odlučnim vladinim nastopanjem. A vsled uplivania nemških plemenitaških in vojaških krogov vlada ni smela pokazati odločnosti. Ministerstvo za ministerstvom je moralo odstopiti. Ministerstvo Claryjevo pa se je nazadnje udalo nemškim upornežem ter preklicalo jezikovne naredbe za Češko. To je bila zaušnica v obraz čeSkega naroda, a tudi vsem drugim slovanskim narodom, ki zahtevajo iezikovno jednakopravnost. V Avstriji bi ne smeli vladati Nemci, ampak le na vse narode se ozirajoča pravica. Visoko omikani češki narod je silil svoje poslance, naj se v državnem zboru uprejo nemškemu krivieoljubju. Is začeli so z obstrukeijo. Večina jih je skraja podpirala. V zadnjem času pa se ie posrečilo levičarskim nemškim strankam nekatere Poljake in konservativne Nemce dobiti na svojo stran. To je bilo dne 7. junija. Poljaki in konservativni Nemci so v svoji kratkovidnosti pustili večino ter se približali levičarjem, da sestavijo ž njimi novo večino, ki bi naj silovito udušila češko obstrukcijo ter v državnem zboru omogočila delo, a levičarjem pomagala na krmilo. Toda naredili so račun brez Čehov. Ko so hoteli levičarji in po njih zapeijani Poljaki ter konservativci s silo vreči češko obstrukcijo ob tla, tedaj so se Čehom podvojile njih moči, njih obstrukcija je postala tako odločna, da je minilo komaj Sest ur, in ministerski predsednik Koerber je uvidel, da so Cehi nepremagljivi, in že dne 9. junija ob V4 na 1 po polnoči je naznanil, da zaključuje zasedanje državnega zbora. Kje so bili naši poslanci v teh hudih časih? Z veseljem in zadovoljstvom lahko rečemo, da vedno na pravem mestu, ob strani Čehov. Posebno v zadnjem času so se držali uzorno. Ko so se Poljaki in konservativci začeli nagibati na levo, so jugoslovanski poslanci napenjali vse sile, da jih obdržijo pri večini in s tem ohranijo češkim zahtevam najmočnejšo zaslombo. In ko so Poljaki in konservativci vendar le desertirali, Jugoslovani niso šli za njimi, ampak so se tesneje zvezali s češkimi veleposestniki in katoliško osrednjo stranko ter kot prijatelji stali ob strani hudo skušanih Čehov. To samozavestno postopanje naših poslancev jim je pridobilo tudi v celi avstrijski javnosti pri prijateljih in nepriiateljih ugled, kakoršnega še menda nikdar niso imeli. V državnem zboru sedaj ni več nobene večine. Brez večine pa je nemogoče vladati. Ministerski predsednik Koerber si bo torej moral iskati večino. Veliko vprašanje je, ali si bo jo našel ali ne. Pač pa se slišijo glasovi, da se bo okoli zveze, ki so jo osnovali jugoslovanski poslanci s češkimi veleposestniki in s katoliško osrednjo stranko, iz lastnega nagiba zopet kmalu zbrala večina strank, ki si želijo narodnostnega miru in zboljšanja slabih gospodarskih razmer v naši državi. Govori se tudi, da bo ministerski predsednik razpisal nove volitve za državni zbor, ker s sedanjimi poslanci ne more naprej. Slovenci torej naj bodo pripravljeni, da jih ncve volitve ne iznenadijo. Sicer pa sa nam ni treba bati novih volitev. Doma ne bomo izgubili mandatov, na Dunaju pa bomo našli po volitvah novih prijateljev in zaveznikov. Avstrijski narodi imajo sedaj hude čase. Za njih gospodarski blagor se zadnja leta skoro nič ne stori, kajti v Avstriji se bije sedaj vroč boj, ali naj vladajo v njej Nemci po svoji volji, ali pa naj vlada za vse narode enaka pravica. Ta boj se mora izvojevati, prej ne bo miru. Kdor si želi končnega miru, mora tudi pripustiti ta boj. Slovenci stojimo na strani, kjer se bojuje za pravico in kjer bo, tako trdno upamo, nazadnje tudi zmaga.