Lo\>ensk<\ „...Z mržnjo do nikogar, s širokogrudnostjo do vseh, z odločnostjo v pravico, si prizadevajmo, da bomo končali delo, ki ga opravljamo: CELITI NARODNE RANE." 1 1 Lincoln S FOI IIA iHamaiaiMuuHHMuaMHMniHMauMMmuuaj LETNIK: XXXIV VOUJME^O^ PUBLISHEDMONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERAHON OF CANADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT.,CANADA. M6G 2"fi JANUAR 1985 Štev.: 1 __ No,: 1. Motiti se, je človeško če s tem starim rimskim rekom, potrjenim z neštetimi vsakdanjimi življenskimi primeri, na kratko pregledamo slovensko politično ravnanje v zadnjih sto letih, pridemo do porazne ugotovitve, namreč, da se slovenski politiki niso ničesar naučili in ne potrudili, da bi se izognili usodnim preteklim političnim napakam. Evropska pomlad narodov je v začetku devetnajstega stoletja zajela tudi slovenski narod Slovenski izobraženci, ki so takrat študirali na Dunaju in v Gradcu, so v tej važni slovenski zgodovinski prelomnici I. 1848 v „Združeni Sloveniji" pravilno izrazili slovensko narodno hotenje. S proglasitvijo tega vseslovenskega narodnega političnega programa in po dolgih stoletjih s ponovno oživljeno slovensko državno miselnostjo so takratni slovenski politični glasniki zavrgli ilirizem. Slovenska pot, bolje rečeno, slovenska državnost, je bila s tem izrednim in pogumnim dejanjem zopet jasno začrtana in kasneje potrjena s spontanimi narodnimi manifastacijami na političnih taborih. Pričakovati je bilo, da se bo s tem slovenskim narodnim prebujenjem slovenska državnost zavestno izražala in utrjevala na vseh področjih slovenskega narodnega življenja. Zal, temu ni bilo tako. Slovenski politični voditelji so ob koncu devetnajstega in na pragu dvajsetega stoletja pod vplivom novodobnega ilirskega gibanjaopustili v „Du-najski Sloveniji" jasno nakazano slovensko državno miselnost in se v svoji politični naivnosti začeli ogrevati za „enoten jugoslovanski narod". V tej politični zmedi, brez jasno in prepričevalno izdelanega, času primernega vseslovenskega narodnega programa, nas je zajela prva svetovna vojna in z njo razsulo Avstrije. Ta načrtno negovana politična zmeda in dalje dejstvo, da takratni slovenski politični voditelji niso bili kos ..bratskemu diplomatskemu okrog prinašanju", sta povzročila, da smo se Slovenci znašli najprej v sicer pravilno proglašeni, a mednarodno nepriznani državi SHS in kasneje v kraljevi Jugoslaviji brez narodnih pravic in z njimi ugodnih pogojev za vsestransko slovensko narodno rast. Prav tako politično nepripravljene nas je doletela druga svetovna vojna. Tragika je bila tokrat toliko večja, ker je uradno slovensko politično vodstvo ; ">H„„ g) popolnoma odpovedalo in se zaradi politične nejasnosti, naivnosti in neodločnosti izživljalo v skrajnem političnem oportunizmu in ga kasneje, na že shojeni poti, nadaljevali in skrbno negovali tudi v emigraciji. To politično nejasnost, zmedo in neodločnost so izrabili dobro organizirani slovenski komunisti, ki so med trojno sovražno okupacijo, po ukazu kominterne izvedli v Sloveniji krvavo komunistično revolucijo. Gesla kot npr. osebna in narodna svoboda, združitev in osvoboditev slovenskega narodnega ozemlja, slovenska državna neodvisnost, so bila slovenskim komunistom le vaba, prazne politične fraze, brez prave vsebine, s katerimi so prevarali mnogo Slovence. Slovenskemu narodu so se predstavljali kot rešitelji, s svojimi brezvestnimi, krvavimi dejanji in z že štirideset let trajajočo genocidno politiko pa postali njegovi grobarji. Pa tudi v tej politični zmedi je bila nakazana pot in prižgan žarek upanja. Edini človek, ki je v tej politični anarhiji trezno presodil takratni slovenski položaj, je bil univerzitetni profesor dr.Lam-bert Ehrlich, nepolitik, duhovnik, svetec, videč, ki je s svojo „Višarsko idejo", katero je osvojil in navdušeno podprl mladi slovenski Slomškov rod, in iz katere se je že med krvavo komunistično revolucijo in kasneje v emigraciji razvilo slovensko državno gibanje. Slovenski komunisti so v uresničitvi Ehrlichove „Višar-ske ideje" videli največjo oviro pri izvedbi ukazane revolucije in končni polastitvi politične oblasti v Sloveniji, zato so ga 26. maja 1942 leta umorili. Množični grobovi narodno zavednih Slovencev v Kočevskem Rogu in drugih krajih Slovenije, trpljenje snovno in duhovno zasužnjenega slovenskega naroda, načrtno teptanje slovenskih narodnih vrednot in popolno gospodarsko razdejanje, so boleče oznake in porazna bilanca te najbolj temne dobe slovenskega narodnega življenja. Motiti se, ni sramota. Sramota inz njo večkrat tudi nepopravljiva škoda tako za poedinca kot za narod pa postane šele takrat, če se iz preteklih napak, preizkušenj in trpljenja prav nič ne naučimo. Znebimo in otresimo se usodnih preteklih napak! To naj bo naš novoletni narodni MORA VCI v Prekmurju so znani po topliškem Kopališču, ki dobiva vodo iz 60° vročega naravnega vrelca. Vrelec je najtoplejši v Sloveniji in vsebuje precej rudninskih snovi. +Prof. Rajko Ložar Ob zaključku dela za januarsko štev. S. D. smo izvedeli, da je Vsemogočni poklical pred se v začetku tega leta prof. dr.Rajka Ložarja, da mu po uspešni življenski poti nameni odkazaniprostor v večnosti. Samo nakratko hočemo omeniti danes, da je bil pokojnik nekdanji docent za arhielogijo na Ljubljanski univerzi in direktor etnološkega muzeja v Ljubljani. Bil je avtoriteta kot umetnostni zgodovinar. Rodil se je 29. avgusta 1904 (80.letnica) v Ljubljani in prišel v ZDA in bil profesor na različnih univerzah, po upokojitvi pa cus-tos (upravnik) najrazličnejših muzejev širom Amerike. Bodi mu lahka ameriška zemlja. Številnim vo-rodnikom naše globoko sožalje! Draga 1984 V debati se je jezil na emigrante P. Hieronim Zveglič, odbornik celjske Mohorjeve, češ, da mu je bilo očitano OF-arstvo itd. Očitek je seveda neprimeren ker je Žveglič bil star komaj 10 let, ko je vojna začela. Zanimivo je pa, da smatra tak očitek kot žalitev. Človek bi mislil da je očitek komunist, borec, ofar za ljudi v Sloveniji časten ali pa saj dobrodošel? sklep! Na pragu novega leta je primerna prilika, da se vsi Slovenci v domovini, zamejstvu in zdomstvu, vkljub različnim ideološkim pogledom, vključimo v slovensko državno gibanje, jasno in odločno povemo svetu, da imamo, čeprav številčno mali narod, pravico do lastne, mednarodno priznane slovenske države: SLOVENIJA! To je edina pot, kako ustvariti zdrave pogoje vsestranske slovenske narodne rasti, edina pot, kako oživiti zdaj teptane slovenske narodne vrednote in z njimi ranjeni slovenski narodni ponos, dalje edini način, kako pomiriti zdaj sprte južno slovanske narode in enkrat vendarle vzpostaviti zdrave, konstruktivne medsebojne odnose! Luka Dolenje Osvobodilna teologija Pod tem naslovom je znana revija Economist dne 13. oktobra 1984 objavila daljši članek o novih tendencah v teologiji katoliške Cerkve. Ker članek omenja tudi zadržanje nekaterih katoličanov (zlasti krščanskih socialistov in njihovega ideologa Edvard^ Kocbeka) v Sloveniji med in takoj po vojni, se nam zdi umestno ponatisniti glavne točke tega članka. članek je bil pisan ravno po času, ko je na zahtevo Vatikana, moral frančiškanski brat Leonard Boff (Brazilčan) priti zagovarjati svojo osvobodilno teologijo pred kardinalom Ratzingerjem, prefektom Kongregacijeza pravilno tolmačenje katoliške teologije. Uradno izjavo o pravilnosti ali nepravilnosti Boffove teorije bo Kongregacija izdala drugo leto. (t. j. 1985). »Osvobodilna teologija", pravi članek je nekaj sorazmerno novega; ni stara več kot 20 let. Začeli so jo oznanjati duhovniki v Južni Ameriki; med najbolj znanimi so: Gustavo Gutierrez iz Peru, jezuitski pater Juan Segundo iz Urugvaja, pater Enrique Dussel, Argentinec, ki sedaj poučuje v Mexiku, jezuit pater Jon Sobrino, Bask, iz Španije, ki sedaj živi v El Salvador, in frančiškanski brat Boff. Aktivna sta tudi dva ministra-duhovnika v Nicara-gua pater Miguel dtscoto in pater Ernesto Cardinal, jezuit, sedaj minister za vzgojo in izobrazbo (za katerega se zdi, da ni nikoli slišal o krščanskem socialistu Edvardu Kocbeku, o. ur.). Ti teologi so mnenja, da njihova teologija ne obsega samo razumevanja krščanske vere, ampak zahteva tudi njihovo politično dolžnost in predanost spremeniti družbo in to, če treba tudi s silo - gverilo. Po njihovem mnenju je »osvoboditev" trojni proces: a) sociološka analiza razkrinkavanja zatiralca; b) zbujanje in seznanjanje pri zatirancih zavesti njihovega dejanskega stanja; c) borba proti zatiralcem s taktiko od sorazmerno mirne aktivnosti demonstracij (kjer so take dovoljene), do formiranja manjših skupin, ki naj imajo pravico, pod gotovimi pogoji, začeti proti zatiralcem gverilno vojno. Osvobodilna teologija zavrača tradicionalno razliko krščanskih teologov med dvemi območji, namreč duhovno in začasno-posvetno. Takšen dualizem, trdijo ti teologi, je reakcionaren. Člani resničnega Telesa Kristusovega, so po mnenju patra Segunda tisti, ki sodelujejo v borbi za osvoboditev. Pri zagovarjanju teh svojih idej se ti teologi opirajo na sv. pismo, zlasti Stare Zaveze, kot n. pr. na Knjigo Exodus, ki oznanja judovskemu ljudstvu pod vodstvom Mojzesa, »osvoboditev" izpod egipčanskih tiranov. Tudi iz Novega Testamenta radi poberejo citate kot je Magnificat (Luka, 52:53), ki govori kako je On odstavil mogočneže iz njihovih sedežev; kako je hranil lačne z dobrinami in kako je poslal vstran bogate, praznih rok. Tem teologom je Mojzes, voditelj Judov, v njihovi „borbi" za osvoboditev boljši vzor za osvobojenje, kot Jezus, ki je odklonil voditi Jude v vstajoproti Rimljanom. Ideja „razredne borbe" je prominentno vidna v tej osvobodilni teologiji. Pater Gutierrez trdi, da Marx ni iznašel idejo razredne borbe; on je samo analiziral vzroke zanjo: in pokazal pot kako bi s pomočjo nje popeljal svet v brez-] razredno družbo. Nevtralnost je v tej borbi nemogoča. Sanje o zbližanju razredov, kot ga oznanjajo papeži v svojih okrožnicah, so samoprevara. Teolog ima dolžnost vspodbujati (ščuvati? o. ur.) delavni razred, da se bo ta zavedal te razredne borbe in sodeloval pri njej. Oporeku, da božje Nadaljevanje na str. 12^ slovenska SLOVENSKA MOAVA bk*t« prv«(a v mkoi —to: 1»IDAlifnili >12--. n ArgrliM TS4 -pctav. uBraailiio | Ml- ™ Aa09» Ml- lIMlf . n Avautja M* Uba(*v. u Avstralijo [ (. n IU«t* ki 1M MMl-lr. u FraMi* ■«•--fraatov. t afmtti flttc. Ni HtjM. 4a ki avtarjeva aaiiraaja marala I tfciadati» črtati t aiU)cajrai mMk«a ta ia*ajatc(j*. Cleveland Kot vsako leto se tudi letos Slovenci v Clevelandu pripravljajo na rojstvo našega Odreš-nika primerno naši slovenski tradiciji. V nedeljo 2. decembra je obiskal sv. Miklavž slovensko šolo pri Mariji Vnebovzeti. Otroci s starši so napolnili dvorano in svetnika primerno sprejeli. Na sam godovni dan 6. decembra pa je Slovensko ameriški kulturni svet pripravil lepo srečanje s škofom Pevcem v Borromeo semenišču v počastitev sv. Nikolaja. Škof Pevec je imel sv. mašo in lep primeren nagovor. Po sv. maši je bil kratek sestanek društva, temu pa je sledil sprejem s prigrizkom. Prav tisti večerje zajel Cleveland hud snežni vihar, ki pa ni zadržal ljudi doma. Prišli so v velikem številu. V nedeljo 9. decembra pa se je ta od otrok tako priljubljeni svetnik ustavil pri sv. Vidu ter obiskal šolarje in prijatelje slovenske šole. Sv. Miklavž je obdaroval vse otroke. Bil je lep popoldan in tudi dosti ljudi je prišlo. Na sam Božič pa se bodo ljudje iz Clevelanda in okolice zbrali v slovenskih cerkvah, da bodo prisostvovali slovenskim polnočnicam in prepevali slovenske božične pesmi. Vsem Slovencem po svetu blagoslovljene in sreče polne božične praznike. Toronto MISIJON: naša župnija pri Mariji Pomagaj je imela misijon od 15 do 23 decembra. Iz Slovenije sta v ta namen prišla misijonarja č. gg. Jurij Devetak C. M. in Tomaž Podobnik D. J. ki sta imela duhovne obnove tudi v drugih kanadsko-slovenskih župnijah. Ljudje so bili navdušeni z dobrimi nagovori, ki so jih bili deležni. Ob poslovitveni pridigi dne 23. dec. je č. g. Podobnik govoril o geslu francoske revolucije svoboda, enakost, bratstvo, ki naj bi se nahajale vedno v učenju cerkve. Kot je znano prva krščanska cerkev ni prepovedala suženjstva, cerkev je v srednjem i veku pos- kušala izenačiti svetno in cerkveno oblast in končno francoska revolucija je bila deloma izzvana radi priveligirane družbe, kateri je takrat pripadala tudi cerkev, šele po francoski revoluciji je tudi cerkev našla pravo smer v družbenih vprašanjih. To se je izkazalo n. pr. za časa škofa dr. G. Rožmana, ko je upal javno ožigovati revolucijo, skrito pod lažno osvobodilno fronto. V okviru misijo-na smo tudi doživeli obisk našega škofa dr. A. Ambrožiča, ki je povdaril med drugim Rož-manovo veličino, ko je povedal ako za škofe velja naslov prezvišeni je to nedvomno veljajo za Rožmana. V Toronto izhaja že dolgo let časopis, Naše Novine, naslednik Jugoslovanskega predvojnega levičarskega časopisja v USA in Kanadi, časopis v glavnem bere stara emigracija in ima zato velike težave z obstojem. Linija časopisa je čisti sovjetski in jugoslovanski komunizem e. g. V Kubi, Nika-ragui, Angoli vlada čista demokracija, ki se mora boriti z Ameriko, ki jo vodi nepoboljšljivi reakcionar Reagan in CIA in slično. Kljub slovensku sekciji, ki jo vodi in skoraj izključno piše prof. I. Dolenc, slovenskih bralcev takorekoč nima. Naš profesor, ki je svoječasno odklanjal v svojem časopisju vsak komunistično ali fašistično pobarvan prispevek se začuda vedno pritožuje o ozkem krogu emigrantov v Kanadi, ki se zanimajo za kulturo. Pri najboljši volji ne razumem, kako more pričakovati zanimanje za slovensko kulturo, ki je podana v okviru ekstremno levičarskega časopisa, še bolj boleče je tudi pisanje prof. Z. Jelinčiča v izključno tem glasilu. V številki z dne 13. dec. 1984 celo zvemo, da je izdal ta nadarjen literat tretjo knjižico svojih pesmi. Koliko več odmeva bi imele njegove dobre stvaritve, ako bi bile dostopne širši publiki. Tako pa človek ne ve niti kje bi mogel te knjižice naročiti. Prof. Z. Jelinčič, nedvomno demokrat po srcu, bi se res lahko malo bolj čutil odprtega napram svojim rojakom. Tako njegove pesmi berejo le malo- številni bralci, da je škoda njegovega talenta in truda. Tudi človeka presune branje pesmi o svobodi v radikalno levičarskem listu, četudi zadnja vrstnica še kako spada v NN ko pravi „a v grobu gotovo jo najdem svobodo". ZU Poznani rojak Inž. Frank Gr-mek, predsednik STZ, največji slovenski lovec, piše iz dalnje Azije: „Pozdrav iz Chiattagon-ga, ki je ob Bengalskem zalivu v Bangladesh. Tu bom verjetno na kontraktu za dve leti, da jim zgradim 176 mostov na njihovih 100 let starih železnicah. Vročina doseže 28 - 12* C, voda je zelo osvežujoča, po poljih zori riž, ob lagunah pa cvete lokvanji. Na cestah je pa gneča, pešci, ricklhav, tovornjaki, še včasih kakšen butalo in berači vse povsod, po mestih se bojim voziti, imam šoferja... mam ■ mmmm m hbbb ■ mmmm m hm Koroške novice 16. novembra 1984 so slovenski Korošci v Celovcu javno protestirali proti ogrožanju dvojezične šole z udeležbo 3000 ljudi pri demonstracijah v glavnem Slovencev pa tudi nekaj nemško govorečih Aus-trijcev. To važno masovno demonstracijo je organiziral nadstran-karski odbor, „Naš tednik" je 22. novembra 1984 je takole označil prireditev, ki so jo po manifestaciji priredili v dvorani: O NEKI ZLORABI: Več kot enourni koncert Tržaškega partizanskega zbora ni bil na mestu. K PA (komunistična partija Austrije) je zlorabila protest za lastno partijsko stvar Solidarnost za Nicaragua izražena v dvorani tudi ni bila tokrat na mestu. NT potem poziva Korošce naj se ne dajo zlorabiti v neke partijske in druge sektaške namene. Do tukaj NT glasilo NSKS. Kolikokrat smo že v diaspori kritizirali NSKS, da je prav, da gredo in hodijo v Ljubljano, manjšina je navezana na take stike. Toda hoditi v Ljubljano pa ne pomeni ideološko se povezati in propagirati za komunistični slovenski režim. NSKS je v tem grešil in še greši toliko časa in v taki meri, da smo v veliki meri ravno radi tega zgubili bazo med demokratskimi slovenskimi Korošči in tudi med nam naklonjenimi nemško govorečimi Avstrijci. Istovetiti naš koroški manjšinjski problem s partizanstvom, KPS v formi častne straže mrtvemu Kardelju, soudeležbi na kongresu partije, kooperacijo z režimskim časopisjem itd., nujno pomeni tihi odklon naroda. Rezultat je na dlani. Namesto 20 tisoč slovenskih glasov nas je v veliki meri taka politika spravila na manj kot 5.000 glasov. Zastonj se borimo za manjšinjske pravice, ako ni več ljudstva, ki bi jih uživali. ■i ■ ■■■■ ■ mmmm ■ mmmm m mmmm Paketi »oživljeni"!? Vlada SFRJ je odobrila nove določbe glede carine na blago, ki ga prinesejo v državo njeni državljani na delu v inozemstvu in na pakete, ki jih pošljejo sorodniki. Obupno ekonomsko stanje, ki že meji na revščino, je nedvomno to nove določ be napravilo za potrebno. Podrobnosti: Nova določba velja od 1. januarja 1985. Jugoslovani na tujem lahko prinesejo v SFRJ za $100 ($1 = ND 200) v SFRJ petkrat na leto. Delavec na tujem še posebej predmete za $325 - enkrat na leto. Dovoljen je uvoz kompjuterjev za domačo uporabo in celo agregatov za produkcijo elektrike. Za povratnike bodo še posebne olajšave za uvoz automobila in obrtne opreme do $1000. najzanimivejša odredba je možnost pošiljati preko pošte iz inozemstva do vrednosti 50 dolarjev. Ta zadnja odločba bi mogla zopet ustvariti pošilja- nje paketov s hrano kot se je to godilo v glavnem iz Trsta. Na vse sicer morajo prejemniki plačati carino, toda za gotovo hrano ta ni ravno taka, da bi preprečila pošiljanje. Vsekakor so novi predpisi taki, da so bo dalo maloodpomoči silni stiski doma. Zadnje novice niso dobre. Ljudje odpovedujejo plinske priključke, ker ne morejo plačati plinske kurjave; kar se tiče hrane pa smo takorekoč na robu lakote. Posebno so prizadeti upokojenci z $50 penzije in jih režim posebno sili, da si poiščejo kako delo. Mnogi ga pa ne morejo dobiti. Odvisni bodo od sorodnikov. ZU Časnikarju prof. P. Rantu v slovo V zadnjem telefonskem pogovoru sva si obljubila, da se bova po Tvojem okrevanju znova srečala. „Stari", tako si me vedno rad prekinjal, „vidiš, vse gre svojo evolu-cionarno pot... počasi, pa gotovo, če Bog da, bova še doživela, da bo tudi NO postavil v svoj program kot prvo točko suvereno slovensko državo." Pa je 28. 11. zabrnel telefon... Pavle je umrl. Pri srcu me je zagrabilo. Ne, saj to ni mogoče! Pa je bila božja volja... tista, ki si jo v zadnji Vestnikovi številki v poslovilnem članku prijatelju Srečku Rusu tiho nakazal... Pokojni Albin Kočar je nekaj mesecev pred smrtjo po imenih razčlenjeval listo 17 kandidatov iz pristavske srenje... O sebi se ni zmotil, na listi niste bili ne Fajdi-ga Pavle, Slavimir Bagatelj, Srečko Rus in tudi ne Ti. takšna je bila božja volja. Bog Vas je poklical k Sebi, da bi Vam poplačal z večno srečo za vse, kar ste dobrega storili za slovensko zdomstvo, slovensko šolo in tečaje, za slovensko tiskano besedo ina našo Pristavo. Še Te vidim-mladega in polnega sile, kako si preskakoval stopnice v tretje uredniško nadstropje v Ljudski tiskarni in hitel s poročili k uredniku Francetu Glavaču, takrat svojemu mentorju. Kot naš najmlajši si vse prehitro izpopolnil vrsto pokojnih strebrov slovenskega katoliškega tiska. Cenčič, Ter-seglav, Potočnik, dr. Odar, dr. Ah-čin Hafner Janko, Krošelj Joško, France Kremžar, dr. L. Kuhar,Andrej Uršič, Kessler Jože, France Zupan, Dolenc France, Košiček Jože, Hočevar Čiro, Geratič, Ruda Jurčec, Oblak Vinko, Antolin... Kakšna vrzel! Sedaj še Ti, ki si svojo globoko notranjost in značaj odkrival s pristno časnikarsko žilico v Zbornikih, Vestniku in v Svob. Sloveniji, z vnemo sledil Slovenski poti in Smeri ter Slov. državi, nam pošiljal dobronamerna kritična pisma. Vedno si iskal pravo smer, iskal jasnost, dialogiral z velikim bojevniškim duhom. Tudi sebi nisi prizanašal. Tvoja krepost je bila odkritosrčnost, čistina velikega srca, ki je v intimnosti kljub večkrat robatim besedam in značilni šegavosti, našla tudi za oporeko-valca toplo in prijateljsko besedo. Samoljubja v Tebi ni bilo. Zato si se kot profesor in ravnatelj slovenskih šol skoro 25 let posvečal mladini. Ta ti je bila pri srcu, v njej si videl nadaljevanje poslanstva slovenskega političnega zdomstva. Na Veliko noč si mi še govoril o časnikarskem sestanku. Zadnji je bil v Tvojem domu v Floresu. Želel si, da bi se „stari" še enkrat zbrali z dr. T. Debeljakom in Mirkom Kunčičem, ki bo decembra slavil že svojo 85. letnico. Za prihodnjo pomlad sva bila namenjena skupno povabiti v Argentino Mirka Javornika, Berganta I. in VI. Mauka „Mirka bom povabil v naše šole, da bo videl, kako se posvečamo mladini". Obžaloval si, da bi na tem sestanku manjkala dr. Poštovan in L. Klakočer, ki sta tako daleč od nas. Vedno si se rad spominjal svojih stanovskih prijateljev in sodelavcev.. Pavle, pogrešal Te bom. Kdo bo sedaj na Pristavi obujal spomine na tiste lepe dni pri „Slo-vencu in Slovenskem domu"? Mladina, ki se je zbirala v noči po Tvoji smrti in prihitela iz vse strani in slovenskih srenj v Tvojo hišo, kjer si ležal v krsti, obdan s slovensko zastavo, cvetjem in venci, se Ti je prišla zahvalit. Prav tako številni prijatelji, ki Te bomo pogrešali. Pogrešali Tvojo šegavost, večkrat hudomušno, izvirno. Takega smo Te imeli radi. Kresal si, vedno pa našel zaključno dobro in prijateljsko besedo. Tvoje slovo od doma, Tvoje dobre ženke Miriam roj. Peršuh, Tvojih bratov duhovnika Toneta in dr. Petra, Tvojih sinov, ki so bili Tvoj ponos, sveta maša s slovenskim petjem (delegat Msgr. A. Ore-har), poslovilne besede, s katerimi so dr. M. Kremžar, Maks loh, Luka Debevec, Miha Benedičič, Mija markeževa, Markeževa, dr. J. Savelli, M. Loboda in T. Debeljak ml. slavili Tvoje zasluge za naše zdomstvo, so bili le skromni izrazi naše zahvale. Mladina in prijatelji Ti ob slovesu obljubljamo, da bomo zvesti Tvojim idealom. Ne pozabi pri Njem prostiti za nas, da vzržimo kot si Ti - zvesti do konca. Skoberne Slavko, Bs. Aires 1. decembra 1984 FOLLOVV THIS SIGN TO THE CONSERVATION AREAS the imtropolitan toronto and region contervation authority B •horaham driva • norih yort omrio m3n W Fourscore and seven yearsago... Pred 87 leti... so bile prve besede enega najslavnejših in najkrajših govorov v zgodovini svetovnih državnikov. Spregovoril jih je ameriški predsednik Abraham Lincoln, dne 19. novembra 1863, v sredi državljanske vojne, ob priliki slovesne posvetitve narodnega pokopališča v kraju Gettysburg 23.000 padlim borcem Severne (Union) armade. Ti so v prepričanju v pravilnost svojega stališča dali svoja mlada življenja v borbi proti Južnr (Confederate) armadi, ki je prav tako verovala, da ima pravico svojo odločitev odcepitve od Severa braniti tudi z orožjem. To je bila ena najbolj tragičnih državljanskih vojn, ki je kruto terjala nad 600.000 ameriških življenj. Govor, katerega je predsednik Lincoln zaključil z zgodovinskimi besedami: „... da bi ta narod, z Božjo pomočjo, doživel novo rojstvo svobode,... da ti ne bi umrli zastonj, da oblast naroda, iz naroda in za narod ne bo izginila z obličja zemlje!", je bil vseskozi re-konciliatorni, ko je pozival na edinost. Dva meseca pozneje je isti Lincoln, ob priliki sprejemnega govora za drugo obdobje svojega predsedovanja ponovno pokazal toliko tolerance in človečanstva, kot jo, na žalost, ne moremo najti pri drugih državnikih pod podobnimi okoliščinami, ko je pozival vse državljane: „...Z mržnjo do nikogar, s širokogrudnostjo do vseh, z odločnostjo v pravico, si prizadevajmo, da bomo končali delo, ki ga opravljamo: CELITI NARODNE RANE." Zgodovinarji poročajo, da je predaja generala Roberta E. Lee-ja, vrhovnega poveljnika premagane Južne armade, zmago-vitemu generalu Ulysses Grantu, poveljniku Severne armade, na Cvetno nedeljo 1865, bila izvršena s tako mero ponižnosti, pravičnosti in človečanstva, da je postala klasičen primer „predaje s častjo". Vojakom Severne armade je bilo prepovedano javno kazati navdušenje nad zmago s kakršnimikoli vzkliki, ko je bila predaja javno naznanjena. Do smrti sestradanim vojakom premagane Južne armade, so na povelje generala Granta takoj razdelili velike količine hrane. Ostali pogoji predaje so bili tako širokogrudni, da je bilo dovoljeno premaganim vojakom takoj po predaji in razorožitvi oditi na svoje domove. Na prošnjo generala Lee-ja, naj vojakom, ki so imeli svoje konje, dovolijo, da jih ti vzamejo s seboj na domove, je general Grant dal ta pristanek z besedami: .....da bodo lahko takoj začeli orati svoje polja", v času razvijajoče se pomladi. Vsem oficirjem Južne armade je bilo dovoljeno obdržati orožje. Generalu Severne armade Chamberlainu ki se je sam udeležil najhujših bitk te revolucije, je bila določena dolžnost nadzorovanja predaje orožja in zastav premagancev. Svoj podroben opis teh tragičnih in ganljivih trenutkov je general Chamberlain zaključil z naslednjimi besedami:.....ko so regimenti Južne armade drug za drugim vojaško pozdravili in odložili orožje z izrazom agonije in oddajali s solzami in krvjo premočene zastave, pred katerimi so po-klekali, jih poljubljali in jih pritiskali na prsa, na naši strani ni bilo slišati niti glasu, niti trompete, niti bobna, ne veselega vzklikanja, niti ne šepetanja ničevega hvali-sanja nad zmago, niti miglaja vojakov. V ozračju je vladala čudna tišina, zadržanje diha, kakor da bi šla mimo nas sama smrt. Nismo se mogli premagati, dane bi vsi padli na kolena in prosili Boga za usmiljenje in odpuščanje." Tako so opisali zgodovinarji nesrečni konec strašne državljanske vojne mlade Amerike, katero še danes nekateri tako radi in krivično označujejo kot deželo „necivili-ziranih, divjih cowboy-ev", ki so pa v svoji primitivnosti pokazali več humanosti, kot najbrž nobena družba istodobne ali poznejše evropske ..civilizirane" elite. Ne bomo poskušali niti z besedico primerjati teh zgodovinskih dogodkov z dogodki med zadnjo vojno in takoj po vojni v Sloveniji, saj bi bilo morje črnila, ki bi to razliko skušalo opisati, le kapljica v širokem oceanu. Zgodovinarji trde, da se še danes po 120 letih te revolucije med Amerikanci Juga da čutiti in zaslediti lahka bolest ob spominu na te dogodke, kjub zgoraj opisanim širokogrudnim postopanjem s premaganci. Ali se potem lahko čudimo, če je med Slovenci-premaganci še vedno zarezana globoka rana, ki nam jo je zadal vse manj civiliziran zmagovalec? te slovenske Kako torej celiti narodne rane? Zadnje čase se med zdomskimi Slovenci mnogo govori o takozvani spravi. Vedno pogosteje se slišijo nasveti, naj na preteklost pozabimo in svojim nasprotnikom odpustimo. Ker smo Slovenci v veliki večini kristjani, se prav radi tega ti pozivi na spravo opirajo na krščansko ljubezen, ki zapoveduje, da mora kristjan celo svojega sovražnika ljubiti. Božični prazniki in njih tema: „Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje", je dostikrat primerno geslo, ki naj bi še zadnje zakrkneže prepričalo, da naj se vendar spravijo s svojimi političnimi nasprotniki. Ker smo ljudje krvavi pod kožo in ker je naisvetu le malo svetnikov, ki bi bili pripravljeni „nastaviti še drugo stran lica", se nam zdi umestno in potrebno razčleniti pojem sprave z namenom, da bi taka razčlenitev, po načelu: „C/ara pada, boni amici" vsaj nekaj doprinesla k resnično pravi in pravični spravi in posledično k pravičnemu miru. Mir! Kdo si ga ne želi, kdo ne hrepeni po njem? Toda kakšen mir, kakšna sprava? Ali sprava pri kateri naj vsaka od obeh strani malo popusti, da se na ta način vsaj malo zbližate, ali pa „sprava", ki naj bi za eno stran pomenila popolno kapitulacijo? In to v času, ko svetovna javnost odkriva nesporne dokaze, ki globoko obtožujejo eno stran in posledično opravičuje reakcijo na drugi strani! Med poborniki za spravo najdemo namreč dvoje vrste ljudi: -take, dobro misleče, a precej naivne, ki v neki misijonski gorečnosti upajo, da bodo že samo s svojimi besedami vplivali le na pripadnike ene strani, da bo ta brezpogojno popustila in sprejela pogoje druge strani, kar bo potem vodilo v „mir". Drugi so pa taki, ki trdijo, da bi do miru že zdavnaj prišlo, če med nami Slovenci ne bi bilo nekaj zagrizenih ljudi, ki vsako spravo dosledno odklanjajo in zavračajo. Taki za „spravo" kažejo toliko vneme in gorečnosti, da človek nehote pomisli, če jih morda pri tem ne vodijo kaki ulteriorni motivi, ali če te ga morda ne delajo po navodilih. Ti - zadnji se namreč ogrevajo za spravo in mir v katerem bi nekateri Slovenci radi „božjega miru" morali: zatajiti, da so politični emigrantje; prenehati omenjati domobrance, zlasti še 12.000 pobitih; prenehati omenjati pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana; prenehati romati k simboličnim križem protikomunističnih žrtev; prenehati plačevati ali se udeleževati sv. maš za pokojne žrtve komunistične revolucije; bojkotirati prireditve, kot so „Slovenski dnevi" ali praznovanje 29. oktobra, ker se je dogodil pred 1945 letom; prenehati izobešati slovenske zastave brez rdeče zvezde, češ, da taka „ni uradna"; ne govoriti o slovenski državi, ker je to „škodljiv nacionalizem"; ne kritizirati političnih ali celo gospodarskih težav v domovini, v času, ko se o tem celo tam vedno več sliši; In če bi se le dalo, še: javno priznati in hvaliti sedanji režim v domovini; javno priznavati in vabiti na naše prireditve predstavnike tega režima v naši novi domovini; udeleževati se kulturnih in ne „tako kulturnih" prireditev, ki jih uradno podpira SIM čez čas, morda, začeti obešati slovenske zastave z rdečo zvezdo, simbolom rdeče boljševiške revolucije; čez čas, morda, se udeleževati praznovanja 29. novembra; hoditi čim pogosteje na obisk v domovino in po povratku hvaliti vsaj njeno lepoto, kot da je to lepoto Slovenije ustvaril komunizem, ne pa Bog; in vse to delati pod nekim nevidnim pritiskom v Kanadi, deželi svobode in demokracije! Takšen „mir" ali taka „sprava" bi se dala reducirati na sledečo kratko formulo: Mea cul pa? Priznaj svojo krivdo; obžaluj jo; padi na kolena in prosi za odpuščanje; obljubi, da se boš v bodoče poboljšal; vse to zaradi ljubega miru v hiši. Vsak Slovenec, ki je vsaj malo slišal o strašnih dogodkih v Sloveniji med revolucijo in po njej, 1945 leta, lahko razume, da so taki pogoji za spravo za mnoge nespre-meljivi. Lahko rečemo, da skoraj ni družine v zdomstvu, pri kateri se na dan Vseh Svetih člani ožjega ali širšega sorodstva ne spominjajo vsaj enega člana, ki je bil žrtev te revolucije. Ne samo naši generaciji, ki je to revolucijo doživljaja in preživela, temveč so nesprejemljivi tudi celo novi generaciji v zdomstvu in v domovini, ki vedno glasneje zahteva, zlasti doma, naj se odprejo vsi zgodovinski dokumenti o teh strašnih dneh, da bo ta mladina lahko sama presodila kdo je bil kriv te bratomorne vojne, namesto, da se jih stalno enostransko bombardira z partijsko propagando o slovenskih izdajalcih. Ta glasna zahteva nove generacije nas namreč navdaja z upanjem, da bo ona, v svoji avtentični želji najti resnico, bolj objektivna in pravična, kot so bili njihovi predniki, zagrizeni stalinovci, ki so največji krivci za dogodke med vojno in spomladi 1945 leta; za te bo zgodovina pričala, da so bili oni tisti, ki so začeli s sistematičnimi in masovnimi likvidacijami svojih dejanskih in potencialnih političnih in ideoloških nasprotnikov. Kot vemoje tem likvidacijam sledila obramba onih, ki so hoteli ostati živi in Abraham Lincoln ki niso hoteli živeti pod komunizmom. Ko v tem naporu radi mednarodne intervencije niso uspeli, so se umaknili v tujino. V novih deželah svobode In demokracije so si ti politični emigrantje začeli ustvarjati življenje po katerem so hrepeneli: dobili so si delo po osebni sposobnosti, ustvarili so si družine. Se predno so poskrbeli za najnujnejše, kot npr.' svoje lastne hiše, so se kot zavedni Slovenci in praktični katoličani z velikim idealizmom, in trdim delom začeli organizirati v svoja združenja: verska, kulturna in gospodarska. Skoraj vse kar imajo Slovenci danes npr. v Torontu in ostalnih krajih Kanade: cerkve, cerkvene dvorane, prosvetne domove, kulturne in gospodarske organizacije, svoje časopise, so v prvem desetletju bivanja v Kanadi ustvarili prav ti politični emigrantje. Kjub temu, da so bili ostro usmerjeni proti komunizmu, so širokogrudno sprejeli v svoje organizacije vsakega Slovenca, ne glede na politične orientacijo. Nihče ni nikogar vprašal, če je zagovornik kapitalizma, socializma, krščanskega socializma ali komunizma. Vsak je bil doborodošel, da je le bil Slovenec. Celo luksuz strankarskega politiziranja so si privoščili, ki se je, gledano v retrospektu, izkazal za nepotrebnega, pa je vseeno utrjeva vero v demokratski sistem nove domovine Kanade, ki je dajala vsakomur pravico do javnega izražanja svojega političnega mišljenja. Nadaljevanje na str. 4 ONTARIJSKE CESTE.. Ml JIH VZDRŽUJEMO ODPRTE. DRŽITE JIH VARNE. Čiščenje snega na cestah je lahko 24 urno, sedem dnevov na teden delo, za tiste, ki upravljajo provin-cialne snežne pluge. Ti delajo v najslabšem času vožnje, da ljudje in material za prevoze lahko prečkajo provinco, čeprav so vremenske prilike najslabše. Kakor hitro opazite modro luč, snežnega pluga, zmanjšajte brzino, bodite potrpežljivi in ne poskušate prehiteti pluga. Poma gajte jim napraviti njihovo delo. Po tem storite vašo stvar! Ostani izredno čuječ, uravnaj tvojo brzino in način vožnje, ki odgovarja vremenu in razmeram na^. cesti. . . ..• ■■"■^V-" • s.K Dobi si brezplačno knjižico „Winter Driving" — veščakov na svet za varno (motorno) vožnjo v snegu, plundri, ledu in nemožnim prilikam. Pišite na: Public & Safety, Information Branch, Ministry of Transportation and Communications, 1201 Wilson Ave, Downsview, Ontario. M3M1J8 Ministry of Transportation and Communications ©Ontario .-•'•' ... ..■/• James Snow, Minister .. VVilliam Daviš, Premier Fourscore and seven Nadaljevanje ^ str. i Danes, po več desetletjih se zdi, da nekateri 2e kar ne morejo dočakati, da bi ti politični emigrantje že vendar enkrat zginili s pozorlšča. da bi jih lahko nadomestila novo ekipa, ki ni ..kompromitirana" in ni »zagrizena", ki hoče in se trudi za,.spravo", da bo vendar že enkrat „mir". To se dogaja v času, ko že doma pod diktaturo, in tudi po svetu, zgodovinarji s prstom kažejo na krivce slovenske tragedije; tukaj v svetu pa naj bi oni, ki so bili žrtve te tragedije ne smeli več povedati, da so politični emigrantje pred komunizmom! Ti „miroljubneži" se pri svojem delu dostikrat poslužujejo poznejših ekonomskih emigrantov, ki so aff premladi, da bi bili osebno doživljali strahote revolucije, ali pa so prišli iz krajev, ki so oddaljeni od ..Kranjske", ki je najbolj trpela pod revolucijo. Radi zgoraj omenjenih dveh razlogov se večina teh ekonomskih emigrantov ne želi vmešavati v nesoglasja, ki jih ne razumejo. Tega jim nihče ne zameri. Težje je pa razumeti tiste, ki se opredeljujejo In so proti politični emigraciji, ne da bi se potrudili, da bi se poučili o zgodovinskih dogodkih, ki so vodili v slovensko razdvojenost. če so pošteni in iskreni se tudi od njih pričakuje več objektivnosti. ..Miroljubnežl" se sem in tja skušajo povzpetl na kaka vidnejša mesta med slovensko skupnostjo, iz katerih lahko potem z nekako avtoriteto presojajo in odločajo kakšne aktivnosti med Slovenci so v skladu z njihovim pojmovanjem sprave in kakšne niso. Jasno je, da taka „sprava" ne bo rodila za-željenih uspehov. Izzvala bo nevoljo, nezadovoljstvo, godrnjanje, mržnjo, ogorčenje in odpor, ki bo lahko vodil v sovraštvo, namesto v spravo. Od tega pa bodo imela škodo vsa slovenska združenja in poslednično vsa slovenska skupnost, korist pa samo nepopustljivi komunisti. Kaj Je torej rešitev iz tega navideznega labirinta? Tistim, ki se iskreno trudijo za spravo, kakor tudi tistim, ki to delajo iz neznanih razlogov, bi v imenu pravega miru in prave sprave priporočali sledeče: Prenehajte z vsiljevanjem vaše vrste „sprave"! Vplivajte na drugi strani ki ima dejansko ključ za spravo v svojih rokah, naj besedičenju o spravi doda vsaj iskrico dokaza, da je resnično pripravljena vsaj nekaj popustiti! To lahko stori na ta način, da po 40 letih počasti spomin tistih mrtvih nasprotnikovi, katerih kosti so raztresene po slovenski zemlji, s tem, da jim postavi dostojen spo- menik, kot je to storil celo španski diktator Franco, v „Valle de los Caidos"! Ali bi bilo preveč pričakovati od kulturnih slovenskih komunistov, da bi po 40 letih naredili gesto, kot so jo ..necivilizirani" ameriški cowboy-i naredili po 25 letih državljanske vojne, ko so premagancem postavili spomenike na bojnem polju? Prenehajte označevati svoje ideološko-politične nasprotnike z izdajalci! Kako bi mogel miroljubni slovenski narod imeti toliko izdajalcev! Odstranite sramotilni spomenik dr. Gregoriju Rožmanu izpred škofije v Ljubljani in dajte dostojno mesto v zgodovini temu velikemu slovenskemu rodoljubu! Vrnite tradicionalen praznik Kristusovega rojstva novi slovenski generaciji in priznajte, da ta praznik zasluži biti zapisan v slovenske koledarje z veliko začetnico-Bo-žič! Izpolnitev teh, ali vsaj nekaj teh pogojev, bo najboljše poroštvo za iskren in trajen mir med Slovenci doma in v zdomstvu, katerega tako potrebujemo, da bomo lahko skupno posvetili vse naše sile enemu samemu cilju: da slovenskemu narodu izposluje čimvečjo svobodo in samostojnost, do katere imamo Slovenci ravno toliko pravice kot katerikoli drugi narod, da tako tudi SLOVENSKI NAROD „NE BO ZGINIL Z OBLIČJA ZEMLJE." \ Politični emlgra"^ Spomenik premagnemu generalu Lee-ju, ki je bil postavljen 25 let po ameriški državljanski vojni. skozi stisnjene zobe s j je težko smejati ZADNJA STOPNJA REDUKCIJE JE, KO ZAČNEJO INŠPEKTORJI HODITI PO STANOVANJIH NADZOROVAT, AU SO LJUDJE POGASILI VSE SVEČE. Veliko bodočnost nam jamčijo samo ie mali bogovi. TUDI VISOKE GLAVE IMAJO LAHKO NIZKO CENO. Sistema ni treba spremeniti, ker je dober. Dober pa je zato, ker ga ni treba spremeniti. TEŽAVE SO ZA NAMI. PRED NAMI TUDI. Tovariši, položaj je več kot rešeni Čuvajmo svoje položaje! MLADI PRIDEJO TEŽKO DO POLOŽAJEV, STARI JIH TEŽKO IZGUBIJO. Vem, za kaj delam, odkar so me seznanili z dolgovi. ZAKAJ JE ZADNJE ČASE TAKO TEŽKO IZSTOPIT IZ PARTIJE? KER IMAJO TISTI ZUNAJ VEDNO BOLJ OSTRE POGOJE ZA IZSTOP. Ne hvali dneva pred večerom! Zvečer je še TV program. KAJ ČE BI NAMESTO HIMNE ZAMENJALI KOGA DRUGEGA? Po PAVLIHU Zapadna Nemčija ima kakih 60 Martineza Riosa, Sancheza Cor-tisoč brezposelnih učiteljev, tedana in se druge. Vsi so za-Ker ne morejo najti zaposlitve prti v jeci "Sistema Peniten-doma, so se nekateri odločili, ciario" v Matagalpi. Obtožbo je da sprejmejo ponudbo učitelj- podprl s svojo spomenico se Jo-skih mest v deželah v razvoju, se Esteban Gonzales, ki je ki potrebujejo predvsem učite- ustanovil 1. 1977 v emigraciji 1je za angleščino in za naravo- Komisijo za. človeške pravice slovne predmete. Pred kratkim proti diktatorju Samozi. Ta ko- • sI v se je javilo 28 brezposelnih misija je rešila veliko število učiteljev, ki bodo preživeli sandanistov iz režimskih ječ. naslednja tri leta v Afriki, v Ko se je vrnil po odpravi Samo-državi Zimbabwe. Pred nastopom zove diktature Gonzales v domo-novega službenega mesta se bodo vino, so ga hoteli novi sanda- zapreti, usel in [Po: nisticni voditelji pripravljali na sesttedenskem toda Gonzalez jim je tečaju v Bad HonneFu, ki ga pobegnil v Venezuelo, prireja Nemška ustanova za med- Slovenski glas, VII/11] narodni razvoj. Na Poljskem se širi gibanje, ki Na lanski letni konferenci nem- zbira podpise na prošnjo, da bi Mkega Goethe Instituta v Frank- bil umorjeni duhovnik Jerzy furtu (novembra 1984) je izja- Ropieluszko čimprej prištet bla vil predsednik instituta Klaus Ženim. [Po: S.g., VII/11] von Bismarck, da se bo boril Konservativni nadžupan in sena institut proti nazadovanju rabe tor francoskega pristanišča Dun nemščine na svetu. V večini kirchen, ciaude Prouvoyeur, je držav, kjer poučujejo v šolah poimenoval z večino glasov mest jen tuj jezik, poučujejo angleš- nega sveta neki trg v mestu po cino. V osrednjem uradu v Mun- um0rjenem duhovniku Popieluszku chenu ao ustanovili zato pose- Ro vpeljavi uradne liberaliza-ben oddelak "Jezikovno delo v cije na Kitajskeri) je poskočilo zamejstvu."Institut ima 146 po- število samostojnih kmetov in stojank v 66 različnih državah. majhnih obratov na 12 milijonov 1983 je obiskovalo njlh kar je 80krat več kot jih je nemške jezikovne tečaje kakih bilo K lg7a_ [Po. S.g.jVII/11] 66.000 oseb. Pri novemberskih volitvah v ZDA se je prvič primerilo, da je Na Poljskem so zaprli stalinis ta Kazimierza Mijala, ki je pre-18 let v Albaniji in je živel postala državni tožilec ženska. od tam napadal Moskvo in Varsa- Arlene Violet je zmagala vo. Mijal se je vrnil illegalno skoraj 6000 glasovi večine nad s ponarejenimi dokumenti, pa so prejšnjim državnim tožilcem ga |'s alm was uncompromlatng: once the Oermana vere defe-ated. Yugoslavla was to be-' oome a pure communlst stale, There could be do compro-mlae between the communlst -partisans and the Chetniks, whoae alm remalned the resto-ratlon of the kingdom of Yugoalavla. Tito * men made war more ferociously on Ui-hallovlchs men than ther did on the Germana. Clvll var raged alongside ferocloua op* posttlon to the Germana The allles were lndifferent to the se quarrels; they vere oon-cerned with Inflicting maii-mum losses on the Oermana - and whoever could asstst ln that was an allv. There Is stili controversy over the respecttve nature of the Chetniks and the partisans as cunbatanU on the allled slde. A German "van-ted" notice of July 1943 offered equal rewards of 100.000 gold Relchsmarkš for Mlhailovich and Tito; a year later timliar offers were being made for Mlhailovich alone. The ailies placed militarr mis&lons wlth 'both leaders, but in Februar? 1M4 the decl-slon was made to abandon Mlhailovich and conoentrate ali support with Tito. The decision vas purely pragmatlc: Tito vas belleved to be "kllling more Germana." As the Third Reich began to crumble, the Chetniks and other non-commnnlst Yugoo-lavs, grew desperate/ ' , ln- Eastem Europe Hussbt vas demonstratlng hov -to de al jrtth opposlttoh groupo. Tlto'8 police. Ozna. modelled tU mettloda on those of the Sovlet NKVD and soon gaiqed as horrUylng a reputatlon. i Whole sectlons ot the popu-« tatloo vho vere suppoe«4 to have supported the Germana or the Chetniks vere doomedL As Milovan DJila* has vrltten since: "People vere held gullty not necesasirlij of havlng done something. but simply of havlng belonged to somethlng. As the Oermans beat a re-treat from the country, terrl-fled Yugoslavs trled to follow them lnto Italy and Austrlai. There vere Slovenian hirae guards, Serblan volunUers. Uontenegrln and H«™-govinian Chetniks and|*Mt numbers of. Croat home guards and Ustaahl Among (he latter must have been many vho had oommitted var Erimes, but the maJortty vere ordinarj people. N i As thls flood of refugees pre-paied to cross the River Drava {pto Austrla, they met advanoe unlts of Fiekl Mara hal Alezan-der"s army in the province of parinthia. The local com-mander tried to stem the flood. Colonel Denys WomUl recalla being ordered to mi.'ve his men dovn to the Drava to prevent the Croats from sur-renderlng to the Britlsh. "There vere thousands of them. They weren't hostile at ali; they just vanted to sur-render. But our instructlons vere that they veren't to. If the*"rt I»all» tn» T couldn t have stopped them. Anyway, they agreed tO go back lnto Yugoslavla." But othen managed to pene-trate the thiniy-held Britlsh line and surrender. Once *afely beyond the reach of Tito'« partisans, they were dls-armed and permltted to set up a vast camp under the eyes of the Britlsh 5 Corps headguar-te rs at Klagenf urt. But they vere not to llve there for long. Britlsh unlts controlling the camps received orders ln the third week of May that the Yugoslavs vere to be despatched back to thelr own countrf. As any knovledge of thls move would undoubtedly arouae videspread revolt, de-ceptlon vas employed In lur-Ing the Yugoslavs on to the tralna. They vere told they were to be "moved to safetjr" ln ltaly. Yugoslav partlsan guards vere hldden in guards vana on the tralna. They were a vlllain-ous-looking crew and Britlsh troops vere under no llluslon that they vere anything other As successlve tralna and trackloads of Yugoslavs vere h&nded over to the commu-nlsts, an effldent opera ti on spran g lnto motlon. Trucks brought the unsuspeclng re-fugees to a llttle rallway sta-tlon at Maria Elend on the hranch line from Klagenfurt leadlng to northern Italy The Yugoslavs obedlently clambered up lnto box cars. No suspldons vere arouaed untll the traln suddenly svung south on to a branch line at Roesenbach vhere a long tun-nel paased under the moun-talna and lnto Yugoslavla. Sudden dread grlpped the prlsoners. Could the Britlsh, despite ali thelr promises, really have been planning to betray • them? Conflrmation vas soon provlded. At Hruaica. flrst stop beyond the tunnel on Yugoslav soli. armed partisans burst lnto the vagons contalnlng offlcers and dragged 64 of them out-slde. There they vere beaten ' savage)y, then taken to a nearby vood and shot or stab-bed to death. Ali thls vas done vlth the full knovledge of an English liaison ofticer on board the train. At successlve stations the train vould stop agaln briefly to allov armed communists to enter every vagon. Swearlng and jostling. the Tltolsts mur-dered vhom they chose and plundered the prlsoners of thelr po&sessions. The tralns trundled through the famillar Slovenian coun-tryside untll they arrtved at St Vid. a suburb of the capital Ljubljana There the survlv-lng priaoners vere marched to a huge lmprovlsed concentra-tion camp around a former Cathollc semlnary. Wlth the Britlsh delivering more and more consignments, the numbers lncreased untll thousands vere crammed lnto the bulldings and open are a ajound. There vere many CVoata and Serbe bul the vast majority vere Slovene-home guards (Domobrani) vho had taken the oath of loyalty to King Peter, stili recognlsed by Brltaln as an ally and head of the Yugoslav Government. For four days the prlsoners vere beld ln the camp, deprived of food and vater and subject to further lnsults and brutallties. The vorst of these vas vhen a female partlsan pereonally stripped and flogged vlth her ridlng-crop a prlest vhom she found cel-ebratlng an lmprovlsed mass. But ali thls vas as notblng compared vlth vhat vas to come. Unlts of Tltos secret police, Ozna. had built up an increaslng presence. On Mon-day, May 28. 1945. the prlsoners vere marched back to the raUvay statlon. Soon they vere rolling south agaln, up lnto the "»"nntfttnfi At dawn the ne*t day they arrived at the tovn of Kočevje vhere they vere herded lnto houses on the ouUktrts. A sudden chlll grlpped the men as they sav belov them a large strip of forest that had been rečen tiy cleared. There vas scant time for reflection; each vlctlm had his vrists vlred toge ther behind his back and then the prlsoners vere tied together tvo by tvo. ln groups of 20. the prlsoners vere taken to the clearing. Tftey vere pushed lnto the open space and communlst machlne-gunners. under the treea, began thelr vork. As the Jabber of au to matic (tre shattered the forest stlll-ness. the staggering flgures blundered briefly, screaming and struggllng vlth thelr shackled partner« beiore they fell dead. The clearing came to be covered flrst vlth scores, then hundreds and flnally thousands ol corpses. Betveen 7000 and 8000 people appear to have been mu rde red at Kočevje, though one source puU lt as higb as 13.000. Some escaped and lt is thelr tesU-mony vhlch enables the trag-edy to be described ln delali. The massacres at Kočevje vere but one of many vhlch took plače, and only a hlghly-organlsed plan can account tor the scale ot the killlngs ln so short a space ot time. ln late May 81ovenla became a slaughterhouse. The retur-ned. Slovenes and Serblan Chetniks were also taken to camps at Maribor and Dravograd vhere many vere tortured; ln the latler town, 500 Chetniks had thelr throals cut and their corpses vere flung lnto the rlver. On one occasion, vhen local people objected to (he indis-crlmlnate slaughter, partisans boasted that the; had vrltten licence from the Britlsh to act aa they did. _ Betveen 20.000 and 30,000 Serbs and Slovenes dled lp thls vay. But these numbert vere dvarfed by those of the Croats vhose armed lorces had lnfllcted dreadful atrod^ Ues on the Serbs ln an earller - phaae of the var. About 200,000 had been driven (by threats, not lorce) back across the Drava by the Britlsh and a further 1000 vere returned a veek later. The communists kllled about 10,000 as soon as they laid hands on them. Thelr corpses vere Diled in cld entranclunents ariti iilosi. up. Far vorse vas to come ln the form of "Tlto's death marches". The remainder of the Croat exodus vas marched under heavy guard lnto the ln-terior. At every step the partlsan and Ozna escorts con-tlnued firing lndiscriininately lnto the mas6ed columns vhlch lncluded large numbers of vomen and chlldren. The largest ot these columns vas driven along the bank of the Drava as far as Maribor. Aa they continued so near the Austrian border, some escaped to teli the tale. The route vas littered vlth corpses. At PtIJ. German antl-tank dltches vere stacked vlth them. but it vas at Maribor that the vorst event took plače vhen about 12,000 Croats vere machlne-gunned and dumped in huge trenches. "The partisans started shootlng at our backs," a sur-vlvor recalls. "I threv myself on top of the dead bodles. More bodles fell on top of me. When the partisans Ilniahed .. shootiog theji vlthdreat. Thej did not bury us because there vas room for more. So they vent of I for more vic tirna. > "I untled myself from my dead partner and cravled out of thls mass grave. I vas covered vlth the blood and so frightened I could scarcely valk." He hld up a trce and escaped later. Other columns endured slml-lar crueltles. Altogether it is belleved that the vastmaJority of the 200.000 Croats driven back or handed over by the Britlsh Anny ln Austrla vere killed vlth ln a fev days. ThOse vho survived and did not es-cape ended up ln Tito s con-centraUon camps. One camp near Pettarrheld 16,000 lnmates, mostly vomen and chlldren "VVlthln tvo months about 1500 persons are said to have dled. mostly chlldren under three," vrote Mlss S J. Wamer of the Britlsh Red Cross. "A great deal of cruelty seems to have gone on — beat-lng. standlng ln raln or sun, vomen being thrashed by men for trivlal things." The survlvors' stories of thls colossal massacre have slnce been largely conflrmed by Milovan Djilas. The ultimate responslblllty for ali thls cruelty lay vlth Tito and the Yu gos lav Communlst Party. Accordlng to an emigre source, a direct order vas lssued ln Tito s name to the gaunt. vlndlctlve head of the Serblan Ozna, Colonel Slo-bodan Penezlc. DJllas polnts out: "The great maJority of the people the Britlsh forced back from Austrla vere slmple peasants. They had no murders on thelr hands. Thelr only crime was fear of communlsm and the reputatlon of the communists. Thelr sole motlvatlon for leav-. Ing the country was panlc. "If the Britlsh had handed over to us 'qulsllng' leaders such as Nedlc. and police-agents vho had collaborated vlth the Nazls ln tort urin g and kllllng people. or had done It on their own, there could be no question of the morallty of the Britlsh actlon. But thls Is not vhat they did. They lorced back the lot — and thls vu profoundly vrong." Why did Brltaln return the vretched fugltlves. many of vhom had fought as her allles against the Germans, to cer-taln death? From Encounter magazine. THER K is no douit the majority of British nlicers were under no illiisiaiH as to what was likely to hajnen to anyone they retumsl to Yugoslavia, and (as vdl be seen shortly) Fiekl-ltirahal Alexander empiuaised strongly that thec lives would be endangeretL Why. thercfore. the Srctlsh committed such an ao. 11 mas-slve inhunianity. is nvaierl-ous. The Yugoslav repme vas also puzzled Milovan Djilas recalitri ln 1019: "We didn't at ali inder-stand why the British umsted on retumlng these pec^ie. We Itad a British milttar? mssion attached to us. 1U nenbers could have entertaiiKl no doubt as to hov ve vere ireat-Ing them. But the Brcjia pre-ferred to shut thelr Tlie eplthet "British' nust be used in a restricied sense. That the British pecpte at large knev nothing of the matter goes vtthout sajing. VVhat Is more surprisiog is the fact that the Cahinet. l6e For-elgn Office, and the War Office vere also ignonai. The question of respotmbil-lty vas put vtthin a y«ar of the event by the Anghcan Bishop of Gibraltar. Dr Har-old Buxton. vho vrote od May B. 1946. to The Tirna, raising the issue of British mliitary compUdty in the massacres. He had received a arcum-stantlal account of the opera-tlon from his nephev. Frands Scott: "Our orders vere to dis-ann any Chetniks vhom ve caught crossing the frontier. to take great care that they vere not told vhere they vere going, and then to take them back to a difterent part of the frontier and hand them badc. ur.anned. to ihe cmnmunUt-from vhom they had just escaped. "Thls hardly seemed. to most of us. to be in accord vlth the best Britlsh princi ples of falr play but as soldlers ve had to obey orders vhlch ve vere told emanated from Whlte-ball." The bishop passed his nepheVs account on to an MP. Professor Douglas Savo-ry. vho ln tum forvarded lt to Hector McNelU at the Forelgn Office. McNelU called for an InvesUgatlon. but aoon en-countered that protectlve veli of obscurity vhlch has lur-rounded the buslness ever slnce. In his reply to Professor Savorr. McNelU stressed that lf anything like vhat Scott alleged had occurred, then "the matter has been so effec-Uvely husbed up that no vord of lt has ever reached the mltl-tary authoritles at Vlenna or the Forelgn Office". Slnce the lntroduction of the 30-yeac rule it has hcea paut-ble to examlne these orders: and lt Is vorth turning to them no« to see vhat llght the y tUrov upon the matter. • The surrender of the Yugos-lavs to the Britlsh and thetc subsequent forced ■ repatria-Uon are fully recorded ln the var diaries of the British com-mand ln Carinthla at the time. Thls vas Flve Corp6 of the Elghth Army, commanded by Lieutenant-Gen^ral Charles Kelghtly from headquarters ln Klagenfurt. 8lx Armored Dlvt-sion occupied the area border« ing the Yugoslav frontier to vhlch the refugees had fi fd. . By May 3. 8ix Armored Dlvi-slon'8 commandlng offlcer vat reccommendlng that the Yugoslavs "be moved to »ji lo-ternment area further frtxn the YugoeIav frontier. I vas advlsed that applicalloos had been made by Tito to the Britlsh, Government for the ex-traditlon of his oppooents. ali of vhlch had been refused" Clearly these large bodles of lntemees vere an administrative embarrassment. but equally clearly it vas not ima-glned that they should be oan-ded over for mass murder as an ansver to the problem. Nor did the British Ooverament agree to such a cuggestlon. Nevertheless the handovers and predicted massacres took plače. Shrouded in obscurity On May 17 a "secret" Flve Corps order vas lssued to divi-sional commanders to the effect that "ali Yugosiav na-tionals at present in the area vili be handed over to Tito forces as soon as po*s!b!e. Th£y Tflll not bc md si •-.Uslr destlnaUon". Thls order vas slgned by Toby Lov (nov Lord Arllngton), Brigadler General, and staff offlcer to General Kelghtley. It ls vhen ve reach Kelgbt-ley that the mystery beglna. It ls certaln that he intended the operatlon to be shrouded ln obscurity: but it ls the hlstorl-an's duty to attempt to pene-trate the velL At the time Kelghtley denied that any In-volunt&ry repatriatlon had taken plače at ali. Accordlng to his acoount: "There vere a cossiderable number of Yugoslav displaced persons (not aokllen). They vere aaked lf they vere pre- • pared to return to Yugoslavla, and expreaaed themselves. qulle wllUng, in fact volunt-eered and vere accordingl.v aent off by traln and lorrj. "After they had got lnto: Yugoalavla. slx of them dribb-led back and said that the moment they crossed a bridge, they vere ali machlne-gunned. On thls Information b*)ng received. no further eracuations to Yugoalavla vere made, ex-cept vhere the people ex-pressed themselves anzlous and villing to go. . Kelghtley vas lylng, of course: but the central ques-tlon ls vhat, lf any, authority KelghUey had received for his traatmfent of > the refugees. Tbate-am -4»-th* denoe. but lt must be said that Nadaljevanje na str. 6 4 They were peasants — their only crime was a fear of communism 7 The name behind the Klagenfurt bloodbath 1(5-17 1CJft3 & July 16-17 1983 Who ord«f«d the repatriation — by forco — of a huge army of VugosUv refugee anti-communists in 1945 aftor Wortd War II ondodT Under orders, Brttish troops movod the rofugees to tha Vugoslav border and handad them ovor to tha watting Tito troops. Sever al hundred thouaand wera alaughtarad In tha ensuing bloodbath. NIKOLAI TOLSTOY, In tha aacond and final part of his record ravaais tha namas of a major political figura and aanior Brltiah army offlcors whlch amerged In his *Mrch for tha tnith of tba Klaganfurt Conapiracy. From Encounter magazlne The three key meq; Alexander (left) and lito, at a wartime conference, and Harold Macmillan. Nadaljevanje s str. 5 ' vhen the 15th Anny Group make contact vlth them". He ruled that, "there U no doubt that. ... they ahould be disar-med and placed ln refueee ttlseztremely unllkely that he vould have taken action wtU>-out oonsulting his superiora. It waa. moreover, a political dedslon and one of particular signlflcance at that moment, for Tito'« truculent atUtude over the po rt of. Trlesta — vhlch be ciaiin«d he vas enfJt-4ea to-lnhwrit^n lh> grounds that his troops bad liberated lt - h*d led to a seri-ous consideraUon of the possl-blllty of war between the communlst Yugoslav» and Field-Marshal Alezander^ forces. 11 meh an ezlgenc? occurred, the e ml gre Oroat, Slovene and ChetnUf, troopa ia vhom. the Brltlsh bad provlded asylum vould beoome a focus of eon-dderable slgnlflcance. DJllas rec&lled: "Some ol us even feared that the BrlUsh vould enlist them for future use against communlst gover-nments, ezpeclaliy our o to. Vet, to our great surprise, tbey did none of these things but dellvered them Into our bands." It may be, of course, that the refugees vere returned ln direct ezehange far Tlto's evacuatlon of the disputed ter-rltory. It U posslble that ve have here the real motiv« for the handovers. Be that %t It may, these negotlatlons agaln vere of a crudally political nature, lnvolvlng questloni of C tace and var, and Um front-rs betveen nations. Kelghtley's character does not suggest ne vas the man to take rlsks v here his ovn career vas at s take. He vas a tough, ambiUous, capable of f icer: a bit of a martlnet and bully, but consclous of a sold-ler*s duty to fulf 11 instructions. Brlgadler CE. Tryon-Wlison. then on KelghUejTs staff, has oonflrmed that lt U inconcelv-able that anyone at Five Oorps headquartera vould rlsk going (>eyond instructions. It Is the quesUon of Keight-ley"s instructions that is the most baffllng ln the vhole enigma. As rečen Uj as April 39. iM5, Churchill bad issued a firm instruetion to the For-elgn Office vlth reg&rd, to "anU-partisan Yugoslav forces Follovlng this, at the begin-ning of May, Pleld-Marshal Alezander had issued instructions that "dissident or Quls-hng troops of Yugoslav origin . . . vili be treated a* disarmed bostlle troops". Repugnance to hand-over Nezt, on May 17, IMS, the very day on vhlch Brlgadler Lov issued orders for "ali Yugoslav naUonals to be han-ded over to Tito forces as soon as posslble", Alezander sent telegrams to the War Office and Oeneral Klsenhnver at SHAEF. In these he 6tated that 25,000 Croats and 24,000 Slovenes bad already surrendered to bis forces, vlth an estlmated 200,000 stili pourlng ln. There vere also huge n um bere of Germans, Hungarians, and Cossacks. He ezpialned that "vlth the posslbiiity of bostUities ln Aus-tria against Yugoslavs lt Is essential to free my L(lne) of O.(ommuntcaUons) immedl-ately from this embarrass-ment". He requested urgenUy that this pressure be slackened by Elsenhower"s acceptance of the Oennans and Cossacks under SHAEF control in Oer-many. The Oroats and Slovenes, hovever, he felt he could "deal vlth ... to the bes t of my abillty vlth my ovn resources". The same day the fleld-marehal sent a further telegram to the Comblned Chiefs of Staff, urgently requiring dlrectlons "regardlng final dls-posal" of "the Chetnlks and Croats". It vas not until June 20 that Alexander at last recelved his reply from the Forelgn Office: "lt is not po—lhU to tri v« jrou any dedsion at this Ume . . . This matler is presenUy under consideraUon by the DS and Brltlsh governments. For the tirne being hovever, you vili continue to retain sueh per-sonnel ln your custody." One thlng is clear: lf Alezander gave KelghUey the order to surrender Yugoslavs to Tito, be did not do so merely on his ovn authorlty. Three independent sources conflrm that he could not and did not do so: THE serles of telegrams shovs Alezander felt a strong moral repugnance to any handover. THE subsequent Forelgn Office lnquiry estabiished that no orders had been given from London. IN REPLY to private lnqulr-ies (made ln 1962 and 1963), Alezander ezplalned clearly and correcUy that he had been "responalble for the safe-guardlng and admlnlstratlon of ali prisoners vho had surrendered. but the ultimate dis-posal of sueh prisoners vas entirely a matter for the Allled authorlties". Aiexander*s memory is borne out by the orders. On May 3, 1945, Eighth Army operaUon instruetion No. 1465 laid dovn that "Chetnlks, troops of Mi-hailovltch and other dissident Yugoslavs. . . vili be regarded as surrendered personnel and vili be treated accordingly. The ultimate disposal of these personnel vili be decided on government levels". That is to say. by those vho possessed authorlty to order the fleld-marehal to fuUU a political instruetion. As the Forelgn Office. War Office, and Comhlned Chiefs of Staff are ruled out ln this capaclty, ve are seemingly left vlth only one figure possesslng the power to make a political decl-slon of this sort. This vas the Minister Rešiti ent ln the Mediterranean, Harold Macmillan, vhose job it vas to advise and. lf neces-sary, act ln a political capaclty in the Mediterranean theatre. His povers vere consldera-ble: and ln the previous year he had annoyed the Forelgn 8ecretary. Anthony Eden, by "usurping functlons" properly ezerdsed by the Forelgn Office. Macmillan has conslstently refused to rltvnss his respon-siblllty for the handoven of Yugoslavs: but enough evidence ezlsts to make a fair appraisal of his roie ln the affair. ' : On May 13. 1945. Macmillan flev north to Oeneral Kelght-Jey*s headquarters. It is likely that KeighUey had contacted him. indicating that be had an avkvard problem on his bands. , At Klagenfurt Keightley and Macmillan conferred, vlth Brlgadler Toby Lov supplylng lactual detalls. Macmillan re-ported tvo days iater: "The chief object of vislting them vas because Fleki-Marshal Alezander thought lt vould do good to put them ln the political pieture. This I did and I thlnk lt vas usef uL" .; Dlfferences vlth Tlto's troops vere a matter of serl-ous concern. but did not at , (his stage require instant deci-. sions. What did vas the em-barrassing matter of the fugl-Uve Yugoslavs. vhom Tito vas anzious to recorer and deal vlth. A f ull account of vhat passed betveen Macmillan and Keightley has not been pres-erved. Of those closely con-airtied, Oeneral Kelght!?y died before inquiries could be . put to him. Lord Aldlngton says he has forgotten every de tali. Brlgadler Tryon-Wllson ezplalns that he Is to busy to diseuss the matter, though he may do so one day, and Mr Marmlllan oonsistenUy re-' f uses to do so. Nevertheless. seraps of evidence have been retrleved vhlch enable the ezehange to be reconstructed. In preparing his publlshed memoln, Tidet o/ Fortune, Marmlllan provlded research assistants vlth the dlarles he kept in 1945. The Macmillan dlary recalled. that "among the refugees vere many thou- sands of Dstashl or Chetnlks (an ti-communlst Yugoslavs), mo6tly vlth vlves and chll-dren, fleelng ln panic into the area in front of Tlto's advano-ing troops". 'A deliberate omission' These Included "anything ' from guerllia forces ralsed by the Oennans from Slovenes and Croats and Serbs to flght Tito, and armed and main-tained by the Oermans; to people vho, elther because they are Roman Catholics or conservaUve in polltics, or for vhatever cause are out of sympathy vlth revolutionary communlsm and therefore labelled as fasdsts or Nazls. "The vlslt (to KeighUey) lmpressed upon me the tur-moll and misery resulting from var. It vas heart-break-Ing; but ve could do nothing to mlUgate the suffering of ali these unhappy people." Ali very movtng stuff. It accorded veli vlth the image Macmillan culUvated of the vorld-veary Edvardlan statesman. Ione survlvor from anage vhen hlgher standards prevalled. I have been able to lay bands on a copy of Macmiilan's re-port to the Forelgn Office on his meeung vitn Oeneral KelghUey. ApparenUy missing from the Forelgn Office flles in the Public Records Office, a copy has turned up from the records of the Dlrectorate of Military Operations. Despatched tvo days after Macmilian's return to AFHQ at C ase rta, lt is remarkable for vhat it does not reveal. Ali reference to antl-communlst Yugoslavs is omitted. The omission can only have been deliberate. The presence of the Yugoslavs ln the Brltlsh cone had to be concealed. Not only was there no agreement coverlng their forclble retum, but they vere cltizens of an allled nation, many of vhom had served ln an allled army. As has been shown, there was no posslble chance of galnlng offlciai authorlty for their surrender to Tito. The on!y Ukely ezplanation seems to be that Macmillan vas anzious to conceal the ezistence of the Yugoslav refugee problem from the Forelgn Office, vhile he and Oeneral Kelght-ley arranged a swlft fait accompli ("A ghastly mls-take"). For, on May 14. 1945, the day after Macmillan flew back from Klagenfurt, Lteutenant-Oenerai Sir Brian Robertson, chief administrative offlcer at AUied Forces HQ. issued a dlrecUve to the effect that "ali surrendered personnel of estabiished Yugoslav natlonallty vho vere servlng in German forces should be disarmed and handed over to Yugoslav forces". Though it reversed ali ezlst-ing instructions, it seems that Macmillan had used his authorlty at AFHQ to push this order through. Meanvhlle, Robertson had asked Alezander C. Kirk. US political adviser at AFHQ. vhether the US concurred vlth this nev policy of forced repatriation of anti-commu-nist Yugoslavs. Remarkable secrecy Kirk decllned to reply until he had recelved authorlty from the State Department. Nezt day (May 15) the 8tate Department rep iiti finuly: "We are strongly of the opin-lon that sueh contemplated vlolaUon of agreed Anglo-Amerlcan policy cannot be justifed on grounds of administrative ezpedlency." This ruling vas passed at once by Kirk to Macmillan. As has been seen, lt vas dls-creet!y Ignored. and the operaUon contlnued unchecked. Bo secreUve vas this move that lt vas not until nearly three months later that the US authorlUes dlscovered that large-scale handovera, repor-tedly resulting ln "mass mur-der". had ln fact taken plače. It vas Field-Marshal Alezander vho lntervened to reverse the instruetion on May 23: "No Yugoelavs wlll be retumed direct to Yugoslavia against their vili." The fleld-marshal clearly belleved his' "order vould be obeyed. but General Kelght-ley. possesslng Macmlllan's authorlty, totally ignored this order and contlnued uslng force to itpat« tate -Vugosisvs until the end of the month. - It vas not until Marmlllan had flovn home for good that Alezander vas able to prevent any further forclble bandovers. A remarkable factor ls the secrecy surroundlng the oper-aUons, secrecy so effectlve ' that more than a generatlon had to pass before the tnith began to emerge about the tate of the Yugoslavs. Clearly Macmillan had to . conceal vhat he vas dolng from Field-Marshal Alezander and Churchill. There may be those vho re-gard the vhole eplsode as an unpleasant pleče of long-dead history. nov better forgotten. Regrettably this is not so. Thousands of grievlng rela-Uves of the victlms survive, and the kiiling stili goes on. Only last year, on November 3, 1982. a Yugoslav poUtlcal court sentenced to death Stevan Mojlc. a 62-year-old lormer subaltem of the Ser-blan Volunteer Corps. Mojlc v%s one of those handed over by the British to Tito as a result of Harold Macmillan'; decislon m May. 1945. Then only 24 years old, he escaped from the worst of ali the massacres, at Kočevje, by Jumplng from the train. He concealed himsell for 11 years. Nearly 40 years later, the Yugoslav Government shows that lt at least has not forgotten the secret trans-action. Could Mr Macmillan or Lord Aldlngton (Toby Lov) be per-suaded to employ their consid-erable lnfluence and presUge on behalf of this unhappy man? SVOBODA Njih oči so v noč se potopile, in njih obrazi postale so lobanje, vkovane v zemljo so ostale sanje, ki v življenju niso se izpolnile. Še sanjamo — živeči — o svobodi, ki kot zarja mora priti, vso našo zemljo s toplim soncem obliti, iz oktfv rešiti narod naš tpeči. Svoboda! — kako lepo zveni beseda, kateri rdeči bratje so ji vzeli smisel z zanikanjem Boga, ki naša je osrednja misel, podedovana iz roda v rod, pripoved našega pradeda. Zastonj se trudite grobarji! Naš narod bo obstal! Naprej bo svojo zemljo oral ko vas ne bo! — Nasproti šel bo novi zarji! Takrat vse lobanje bomo zbrali, od turških vpadov v moderne čase, njih, ki so umrli za svobode naše, na Tvoj oltar, o Bog, vse lobanje bomo darovali. O novi „pisariji 66 Začetek vdaje velikega števila jugoslovanskih kvislin-gov britanskim silam.« Dušan Biber Zavezniki niso nasedli izdajalcem Delo, Ljubljana, oktober 1984 (Književni listi) (Nadaljevanje iz prejšnje Številke) Bivši minister raznih kraljevih vlad v Londonu in predsednik slovenske ljudske stranke dr. Miha Krek je v pismu od 10.. junija 1945 takole prepričeval bivšega britanskega veleposlanika pri jugoslovanski kraljevi vladi Georga Rendla: »Znano vam je, dragi sir George, da so bili •slovenski domobranci v svojih prizadevanjih in dejanjih patriotski, nacionalistični, proza-vezniški in probritanski. Znano vam je, da so številne od njih ujeli Nemci, ki so to organizacijo dovolili. Številne so poslali v nemška koncentracijska taborišča, ker so spet odkrili, da slovenski fantje pod okriljčm te organizacije nikoli niso prenehali s svojim stalnim delom prou silam osi. Slovenski domobranci se nikoli niso borili proti' nobenemu zavezniškemu narodu. Bili so samo domobranska policijska sila, ki je varovala premoženja in življenja slovenskega demokratičnega in katoliškega ljudstva pred pokoli in napadi Titovih komunističnih tolp.« Dr. Krek je zaprosil, naj britanske oblasti intervenirajo v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji; protestiral je proti izročitvi večine slovenskih domobrancev, ki so pobegnili v. Avstrijo. Od premiera Churchilla, lorda Ameryja in državnega sekretarja za zunanje zadeve Edena je zahteval, naj britanske čete okupirajo vso Slovenijo Za podobno akcijo se, je odločil tudi general Milan Nedič, predsednik izdajalske srbske vlade med nemško okupacijo. Skupaj s člani svoje vlade se je 25. maja s pomočjo generala Collinsa iz Kitzbul\la v Avstriji povezal z ameriškim generalom D. E. Eisenho-werjem. Nedič ni prosil za intervencijo zaveznikov in okupacijo Srbije ali Jugoslavije, mapveč le, naj njega in drugih »srbskih nacionalistov« ne bi izročili jugoslovanskim oblastem. »Srbski nacionalisti, politični emigranti, ki so zdaj daleč od svoje domovine", v Kitzbiihlu, želijo predvsem izraziti svoje veliko veselje zaradi zmage zaveznikov, ki bo, kakor so globoko prepričani, prinesla rešitev tudi vsemu srbskemu narodu,« je zapisal Nedič ob začetku svojega sporočila. Z velikimi sladko-besednimi komplimenti Združenim državam in .ameriškemu ljudstvu oziroma njegovemu čutu za pravičnost, je poudaril, da je bila vojaška misija, poslana v glavni štab generala Draže Mihailoviča, velika moralna pod pora. Zaveznikov ni moč naplahtati_ Vstop Jugoslavije v aprilsko vojno leta 1941 je bil »z vojaškega vidika pravi samomor«, zlom pa je bil razlagan z »izdajstvom Hrvatov, ki so omogočili Nemcem tako hitro zasesti Zagreb.« »Takrat se je začela strahotna tragedija srbskega naroda. Njeni glavni udeleženci so bili Nemci in njihovi zavezniki, še posebej Hrvati in komunisti,« je poudaril Nedič, ki je zatrjeval; da so bili komunisti v dobrih odnosih z okupatorjem do nemškega napada na Sovjetsko zvezo. »NjihOv peklcmski načrt, naperjen predvsem proti srbskim- .nacionalistom in srbskemu ljudstvu,; je;bil povzročiti kar najhujše in naj-krutejše incidente, denimo s pokolom manjših odredov nemških vojakov, ki so jim odrezali nosove, ušesa in izkopali oči.« Po takO'Qpisanih značilnostih vstaje v Srbiji leta 1941v je bilo rečeno: »Posledice take peklenske politike so bile strahotne za srbski narod. Okupator je imel Vse Srbe in Jugoslavijo za koqiuhiste.« Omenjen je bil tudi pokol 2506' Srbov v Kragujevcu. Kot je bilo rečeno« je. general Nedič močno omahovat, preden, je sprejel funkcijo in položaj predsednika vlade, to pa sta od njega izrecno zahtevala predsednik srbske akademije znanosti in rektor beograjske univerze dr. Aleksandar Belič, »edini in glavni cilj te vlade pa je bil onemogočiti komunizem in hkrati zaščititi .srbsko ljudstvo pred nemškim, bolgarskim in . drugim okupatorjem«. Rečeno je bilo tudi, da so »komunisti zbrali, svoje sile zlasti v Neodvisni državi Hrvašk*i, kjer jih dejansko niso preganjali, proti njim pa se niso bojevali ne Nemci ne Hrvati, ker so jih hoteli izrabiti za svoje politične cilje«. Dalje je bilo poudarjeno, da je bil »položaj v Srbiji manj kritičen«, da je »srbska vlada skrivaj podpirala četnike Draže Mihailoviča«. »Po teh dveh istočasnih akcijah vlade in Draže Mihailoviča Srbiji ni več grozila tako velika komunistična nevarnost, pač pa so jo toliko bolj Ogrožale njene sosede, predvsem Hrvaška. Od tu so cele komunistične vojske, dobro organziriane in novačene - prostovoljno in tudi s silo — med lokalnim prebivalstvom, občasno napadale srbske meje s ciljem prodreti {n obnoviti razbito komunistično organizacijo. Z ramo ob rami so oboroženi odredi srbske vlade in enote Draže Mihailoviča branili ogroženo mejo in zavračali komuniste, ki so napadali jedro srbskega naroda,« je rečeno v Nedičevem sporočilu kot je bilo poudarjeno, četniki Draže Mihailoviča niso niti pomislili, da bi se bojevali prod sovjetskim tetami še več, prenehali so se bojevati proti Titovim partizanom in se umaknili na srbska območja. V začetku oktobra je večina srbske vlade zbe» žala na Dunaj, nato pa so jo, kdt so trdilj praktično internirali v Kitzbiihlu, ker je j memorandumom št. I z dne 19. januarja 1945 zavrnila politično sodelovanje z Nemci in se zato ni smela »preseliti v Gorico, kjer s(i bili takrat srbski odredi«. Rečeno je, da so sr poveljniki teh odredov, »povsem strinjali s stališčem srbske vlade in se konec aprila ozi~ roma v začetku maja začeli umikati proti zahor du s ciljem, da bi se v območju Trsta, Goric* in Vidma predali zavezniškim' četam«. Ob koncu sporočila ie bilo še zahtevano, na/ »vse srbske oborožene nacionalne odrede in vse srbske begunce zberejo in namestijo nekje zunaj Nemčije, vendar na ozemlju pod nadzorstvom in zasedbo ameriških sil; tu naj bi čakali na nadaljni razvoj dogodkov in razf-plet političnega položaja v njihovi domovini in Evropi. Posebej prosimo, naj ne bi nikogai pošiljali nazaj v Jugoslavijo ali izročili Titu.« Med drugim je bilo poudarjeno, da se v Kitzbiihlu mudijo tudi nekateri člani nekdanja srbske vlade »ki niso nikoli nič storili proti' ameriškim interesom« in ki žele, da bi »nji* hovo odgovornost natančno pretehtali, vendar le pred mednarodnim in ne Titovim soi diščem.« Toda zavezniki so imeli na voljo dovolj preverjenih informacij, zato nanje niso mogli vplivati takšni obupani poskusi dezinfonn* Na dogajanja tik po koncv druge svetova^ vojne ni mogoče gledati izključno s stališči dogodkov v Sloveniji oziroma odnosa slovenskimi partizani,in domobranci, pti tem pa pozabljati na Urši jugoslovanski mednarodni okvir miroma ignorirati vse, karje bilo že objavljeno. Zato smo se odtacfj li, da ponatisnemo besedilo zgodovinarji dr. Dušana Bibra, objavljeno po britanskih virih še za časa Titovega življenja. Tekst du Dušana Bibra je bil 1973. leta natisnjem r visokonakladnem zagrebškem tednika Vje snik u srijedu. cij. Povsem jasno je bHo, da se bodo. ie posebej ob koncu vojne, vsi izdajalci in oku patorjevi sodelavci poskušali predstaviti k^t prozavezniški elementi, ki so se po. sili rs* zmer z nemškim orožjem »branili pred ko munizmom«. V zgoščenih »zapisih o različnim skupinah nepartizanskih Jugoslovanov, ki jii bo bržkone moč najti v Julijski krajini ali nk Koroškem oziroma Štajerskem«, so v Jlav* nem zavezniškem štabu v Ca se rti opisa« značilnosti Mihailovičevihčetnikov, Ljoticeve ga prostovoljnega korpusa, slovenske belit garde in hrvaških ustašev oziroma danuf brancev. »V začetku leta 1945 se je zvedelo, da izostanki Mihailovičevih četnikov, morda jxA vodstvom Jevdjeviča, enega Mihailovičevih višjih poveljnikov, ki je pobegnil iz Rirc pred prihodkom zaveznikov, koncentrirajo? Istri in južni Julijski krajini... S kopičenje* četnikov v tem območju želijo Nemci oCHm prispevati k splošni zmedi. Četniki se bodo raje vdali zaveznikom kot partizanom, lahko pa celo poskusijo pridobiti naklonjenost veznikov za svojo stvar,« je rečeno o četnikih. Na kratko je opisan tudi nastanek slovenske bele garde. »Njeno jedro so bili .fantje' ali mladinska organizacija slovenske klerikalne stranke, ki je bila poglavitni pobudnik proti-partizanske dejavnosti v Sloveniji. Ta stranka je zelo nazadnjaška in tesno povezana z rimskokatoliško cerkvijo. Nasprotovala je slovenski partizanski politiki aktivnega odpora, pa tudi povezanosti s komunistično partijo in njeni kasnejši prevladi.*« »Slovensko belo gardo so oboroževali in oskrbovali Italijani. Dobivala je tudi finančno pomoč elementov iz emigrantske jugoslovanske vlade v Londonu prek Rima in Vatikana. Po italijanski kapitulaciji je belo gardo na novo organiziral polkovnik (v resnici general - prip. avtorja) Leon Rupnik, zagrizeni pro-nemški kolaboracionist, znotraj slovenskih domobrancev ali domobranstva, ki je prišlo pod nadzorstvo poveljnika SS .(Hohere SS und Polizei-fiihrer) XVIII. vojaškega okrožja s sedežem na Bledu... Sile bele garde se ' bodo vsekakor poskušale izogniti partizanom v Sloveniji in se bodo raje vdale zavezniškim silam.«. O ustaših in domobrancih je rečeno: »Pripadniki hrvaških ustašev in domobrancev (domobranstva) bi lahko poskušali pobegniti na Koroško in Štajersko ali v Julijsko krajino. Te sile so prišle pod nadzorstvo bivše kvislinške Paveličeve vlade v Zagrebu. Ustaški milici so se pridružili najbolj fanatični ustaši, ki so sodelovali z Nemci in so bili v resnici sovražne čete. Hrvaške domobrance so mobilizirali in ker mnogi od njih niso bili pravi ustaši, so dezertirali k partizanom. Pa-veličeva vlada je bila zato prisiljena združiti te sile, da bi zavrla dezertiranje. Te hrvaške sile se bodo vsekakor skušale izogniti vdaji partizanom, če bo le mogoče, še posebej ustaši, ki so zagrešili številne zločine na Hrvaškem. Večina članov bivše kvislinške vlade (razen samega Paveliča) se je že poskušala predati zaveznikom, vendar so njihovo zahtevo zavrnili, s tem. pa so seznanili maršala Tita. Zdi se, da je večina teh kvislinških ministrov pobegnila iz Zagreba in bi se lahko pojavili V Julijski krajini ali na Koroškem in Štajer* skem.« Direktiva feldmaršala Alexandra K zapisom sodi tudi popis imen vodilnih članov ustaškega gibanja z njihovimi osnovnimi biografskimi podatki in značilnostmi.. V skladu z že omenjenim sklepom britanskega premiera VVinstona Churchilla, da je treba vse te kvislinške čete in enote v Julijski krajini razorožiti in spraviti v taborišča, so dali ustrezna navodila zavezniškim vojaškim enotam. Minister rezident za Sredozemlje Harold Macmillan je 3. maja sporočil Foreign Of- ficeu: -Zavezniški vrhovni poveljnik je poslal navodila 15. armadni skupini, da disidentskim uli kvislinškim četam jugoslovanskega porekla u Julijski krajini nikakor ne smejo dovoliti, da bi se bojevale zramo ob rami z zavezniškimi četami in da bi kakorkoli sodelovale z zavezniki. Feldmaršal Alexander je izdal navodilo, da je treba takšne skupine po vdaji ali prenehanju sovražnosti obravnavati kot razorože ne sovražnikove enote. Petnajsto armadno skupino je opozoril, da se bodo o dokončnem postopku odločili na ravni vlad.« S to direktivo feldmaršala Alexandra so 2. maja seznanili tudi britanske vojaške misije pri posameznih jugoslovanskih vojaških formacijah v severovzhodni Jugoslaviji in severozahodni Italiji, kar je parafraziral veleposlanik Stevenson v prvem paragrafu svoje' brzojavke z dne 4. maja: 2. O bodočem ravnanju in o tem, ali bodo takšne ljudi naposled izročili Titu, se bodo odločili na ravni vlad.« Veleposlanik Stevenson je pristavil: 3. Menim, da je zelo pomembno; da sva britanski vojaški predstavnik ali jaz pooblaščena, da seznaniva Tita z ukazom iz prvega paragrafa te brzojavke, preden bi prišlo do nepotrebnega slabega razpoloženja zaradi »Prepuščam vam, da se v luči trenutnih okoliščin odločite, ali boste s tem seznanili jugoslovansko vlado ali ne. 4. Če se boste odločili za to, bibilo zaželeno, da omejite demaršo na preprosto sporočilo, da je' navodila izdal vrhovni zaveniiški poveljnik za Sredozemlje. Nepotrebna se zdi pristaviti,, da sta to akdjjo odobrili vlada njegovega veličanstva in vladaZDA, kar je vsekakor mogoče domnevati,« je 15. maja odgovoril Foreign Office. Ta direktiva Foreign Officea je bila v resnici v skladu z željami ameriške vlade. Britanski veleposlanik v WashingtoAu Halifax je 3. maja leta 1945 sporočil, da se State Department strinja s predlogom britanskega .veleposlanika v Beogradu Stevensona o razorožitvi in internaciji jugoslovanskih kvislinških enot v Julijski krajini. State Department pa ameriškemu veleposlaniku v Beogradu ni dal navodila, naj skupaj z britanskim veleposlanikom s tem seznani jugoslovansko vlado, temveč bi na izrecno vprašanje jugoslovanske vlade to' lahko le potrdil. Ker so bili jugoslovanski partizani tedaj že v Trsni, veleposlanik Hali-fax ni omenil britanske želje, da Titove sile ne bi vkorakale na to območje. Zavezniški štabi so se strogo držali direktiv o Julijski krajini. Toda zaradi namere britanskega premiera Churchilla, da v skrajnem primeru uporabi obordžene sile in spravi jugoslovanske partizane s tega območja in iz Avstrije, je nastala vrsta operativnih in drugih držav, ki so jih morali nemudoma rešiti. Feldmaršal Alexander se je 17. maja obrnil z osebno brzojavko na ameriškega generala Dwighta Eisenhowerja, vrhcvaegk poveljnika vseh zavezniških sil. Pojasnil je operativne in administrativne plati problema v zvezi z vojnimi ujetniki in begunci v Avstriji, Administrativni problemi_ »Veliki deli skupine Jugovzhod (mišljena je nemška vojska - op. red.) še poskušajo priti na to območje, da bi se izognili predaji Titu. Sile, ki so se Titu že predale, so bile celo vnovič osvobojene, potem ko so jim odvzeli opremo. Zadnje poročilo kaže, da je število ujetnikov in osebja, ki so se predali, doseglo okoli220.0001iudi-109.000 Nemcev.46.000 Kozakov, 15.000 Madžarov, 25.000 Hrvatov in 24.000 Slovencev. Hrvaških in S/o venskih beguncev, ki se še stekajo na moje ob-jmočje je koli 200.000" je poročal feldmar-:šal Alexander. »Ker bi utegnilo pritrv Avstriji do sovražnosti proti'Jugoslovanom, jc treba nemudoma odstraniti z mojih komunikacijskih linij te nevšečnosti. Operativna učinkovitost mojih čet je že močno presežena, tako zaradi potrebe, da bi nadzorovali te skupine, pa .tudi zaradi splošne prenatrpanosti območja. Poleg tega je izredno pomembno, da bi zbrali vojaški material, zlasti strelivo, in da bi rabil pri morebitnih operacijah. Vendar je to nemogoče storiti in hkrati prehranjevati že omenjeno veliko število ljudi,« ugotavlja feldmaršal Alexandet. Podrobno je pojasnil tudi administrativne probleme. »Moj položaj v Avstriji pa je tak, da si iz njega ni mogoče pomagati,« se je pritoževal feldmaršal. Lokalne rezerve živeža so bile prepičle, vse te množice ujetnikov se praktično ni dalo spraviti v Italijo. »Tak premik množic bi paraliziral moje ko-munikacijke linije, ko bi ljudje prišli v Italijo, jih ne bi mogel prehranjevati,« je ugotovil feldmaršal. Alexander. Zavzel se je za to, da general Eisenhower sprejme na svoje operativno območje v Nemčiji vojne ujetnike, saj bi jih bil sicer prisiljen preprosto razpustiti. »Spoznal sem, da ne bi bilo pametno terjati od vas, da sprejmete hrvaške in slovenske begunce, pa tudi ne avstrijsko in madžarsko vojaško osebje. S temi kategorijami ljudi bom ravnal, kot bom najbolje mogel s sredstvi, ki so mi na razpolago,« je poročal feldmaršal Alexander. V brzojavki, naslovljeni na kombinirane in britanske načelnike štabov istega dne. je feldmaršal Alexander zahteval čimprejšnje napotke, kako naj ravna s približno 50.000 kozaki, 35.000 četniki, od katerih so jih že 1.000 evakuirali iz Avstrije v Italijo, in s 25.000 »nemškimi hrvaškimi četami,« katerih »vrnitev v domovino bi utegnila biti usodna«. V tej zvezi so zahtevali mnenje Foreign Officea. G. Addi.je 22. maja pripomnil: »S četniki v južni Avstriji bi morali ravnati O novi „pisariji" Kombinirani administrativni odbv Štabov je 11. junija predložil Nadaljevanje s str 7 poročilo. Petnajsta armadna skupina je skle- enakokot s četniki v Julijski krajini. Hrvati nila, kot jfc zapisano v biltenih za 27. in 29. zaslužijo manj pozornosti kot čctniki. Mislim, maja 1«M5. »aranžmaje o transferu koza- da bi jih morali izročiti Titu. To bi utegnil biti kov. ki naj bi jih poslali naravnost sovjetskim v današnjem času koristen korak. Američani vojaškim oblastem, in o transferu Hrvatov pa bodo najbrž bolj mehkega srca in mnenja jugoslovanskim oblastem.« sem,' da moramo biti pripravljeni oporekati temu; da bi s Hrvati ravnali enako kot s »V zdajšnjem trenutku ni mogoče izreči-nika-četnikt.« kršrie odločitve o tem, kako naj bi na koncu »s ir • ravnali s četniki in z nemškimi hrvaškimi nsmo Foreign Officea_četami. To vprašanje zdaj tehtata ameriška in britanska vlada. Odbor načelnikov štabov je na svoji seji, ki je potekala 18. maja, že slišal mnenje sira An-drewa Cuninghama, da je treba kozake. vojne ujetnike, po sporazumu, sklenjenem na Jalti, repatriirati v Sovjetsko zvezo. Na seji istega odbora so 29. maja obravnavali pismo Foreign Officea, datirano 26. maja. V njem je med drugim rečeno: »b) ČETNIKI: Strinjamo se z misijo skupnega štaba, da je treba s četniki v južni Avstriji ravnati enako kot s tisitmi v Julijski krajini-to pomeni, da jih ni treba izročiti Titovim silam ali vrniti v Jugoslavijo, temveč jih /e treba razorožiti in internirati, dokler britanske vlada in vlada ZDA končno ne odločita, kako naj bi ravnali z njimi: Nam se dozdeva, da utegnejo nastati za 15. armadno skupino nekatere težave zaradi premeščanja velikega števila teh četnikov v Italijo. Toda v zdajšnjih okoliščinah se ne moremo strinjati, da bi četniške čete izročili Titu. (Seveda v zdajšnjem položaju ni mogoče dajati nikakršnih predpisov o tem, kakšen naj bi bil končni postopek s četniki.) c) HRVATI: hrvaške čete so po našem mnenju v nekoliko drugačnem položaju. To so oborožene sile Hrvaške marionetne države, ki so jo ustanovili Nemci. Čeprav nismo nikoli priznali hrvaške države, so hrvaške čete pravzaprav redne sile kvislinške vlade, ki so operirale pod nemškim vodstvom. Manj opravičljivo bi bilo kot v primeru četnikov, če bi nanje gledali kot na iregularne sile, ki so sodelovale v jugoslovanski državljanski vojni. Zato se nagibamo k temu, da bi hrvaške čete v Južni A\*striji izročili Titovim silam. Tak korak bi bil prav gotovo všeč Titu ih bi mu pokazal, da smo ga vsaj pri nekaterih stvareh pripravljeni jemati kot rednega in odgovornega zaveznika. Obenem pa spoznavamo. da vlada ZDA morda ne bi bila pripravljena strinjati se s tako drastično odločitvijo, ki bi utegnila biti, kot je opozoril feldma-ršal Alexander, usodna za zdravje hrvaških čet. Če vladi ZDA nebo všeč naš predlog, smo se pripravljeni dogovoriti, da bi s Hrvati ravnali enako kot s četniki.« V- duhu zadnjega stavka iz tega pisma so spremenili osnutek brzojavke, naslovljene na misijo skupnega štaba v Washingtonu. V odgovoru z dne 31. maja je misija skupnega štaba sporočila, na kar so opozorile ustrezne ameriške oblasti: da se »za zdaj še niso sporazumeli-o politiki - da je treba kola-boraeioniste in člane napol vojaških organizacij zavezniških narodnosti izročiti njihovim ustreznim oblastem«. Opozorili so »na dejstvoma sta se vladi ZDA in Velike Britanije Strufjali, da je treba prdtipartizanske jugoslovanske sile, zlasti Hrvate, ustaše in slovensko belo gardo, razorožiti in poslati v begunska taborišča.« V drugi brzojavki, namenjeni War Officeu in: datirani 1. junija ter poslani iz Washingtona, je rečeno, da je State Department v tej zyezi 25. maja ponovno podučil glavni stan zavezniških sil, »da Hrvatov ni treba (ponavljam ni treba) vrniti Titu«. Zato so sklepali, da je bili izročeni med vojaškimi operacijami, ki so . ii -i*__i.*.'___!_ z.* iih nn n/\rnma«*t«k /lalik fra /lajlmia imiaiaia Akcija dr. Miha Kreka_ G. Broad je po poročilih glavnega stana zavezniških sil v Čase rti 19. maja sporočil, da se je na Koroškem 235.000 hrvaških čet »predalo maršalu Titu«:' »Ta predaja hkrati s.36.000 jugoslovanskimi kvislingi, ki so že v britanskih, rokah, pravzaprav zajema vsi-j* vaša vojsko, torej bodo jugoslovanske divizije proste zz druge dolžnosti.« O usodi izročenih kvislinških čet je bil Foreign Office obveščen prek akcij dr. Miha Kreka. Ta se je obrnil na nekdanjega veleposlanika pri jugoslovanski kraljevi vladi sira Georgea Rindela, feldmaršala Alexandra, lady Athol, profesorja Laffana, gospoda Lawa, razne člane britanskega parlamenta itd. Iz navedb dr. Kreka, vendar ne iz britanskih uradnih dokumentov Foreign Officea, je razvidno, da so »britanske vojaSke' oblasti« od 27. do 31. maja predale partizanskim vojaškim oblastem v Jugoslaviji 11.100 ^tpvenskih domobrancev. »Strinjam se z-g. Rendelom, da je bil g. Krak eden,od najboljših/med starimi jugoslovanskimi polidki. Ker pa'je zavzel skrajno stališče proti zdajšnji jugoslovanski vladi, zares ne moremo imeti opravka t njim. Zato mislim, daje najbolje .obe pismi pustiti brez odgovora,« je menil P. Howard, zato ni Foreign Office ne tistikrat ne pozneje odgovoril na Krekova pisarna- Amerikanski Srbobmn je na pobudo dr. Kreka 10. julija 1945;v Pittsburghu objavil zapisnik o zaslišanju Branka Todoroviča. O njem so trdili, da je bil partizanski poročnik in da je pobegnit v Italijo, potem ko je bil priča likvidacijam mnogih kvislingov, ki so jih izročili. Enemu od Krekovih pisem je bila priložena kopija ukaza feldmaršala Alexandra z dne 4. junija 1945; s tem ukazom je bila prepovedana nadaljnja repatriacija kvislinških čet v Jugoslavijo. Kaže, da je dr. Krek dobil odgovor samo na pismo, ki. ga je 7. junija 1945 poslal feldma-ršalu Alexandru. Načelnik štaba, generalpo-ročnik W. D. Morgan je 31. julija 1945 odgovoril, »da so jugoslovanski državljani, ki so bili konec maja repatriirani^iz Avstrije v Jugoslavijo, nosili orožje za Nemce proti zavezniškim jugoslovanskim četam maršala Tita. Zato so z njimi ravnali kot s sovražnim vojaškim osebjem, ki se je predalo. Glede na položaj, kakršen je bil tistikrat v Avstriji, so treba spremeniti predlagano direktivo in čet-nike zadržati v begunskih taboriščih ter opustiti transfer hrvaških čet. Feldmaršala Ale-jtandra bi morali obvestiti, da so to samo začasne vojaške odločitve, da pa bosta dokončno odločili ameriška ali britanska vlada. jih na posameznih delih te države izvajale britanske in jugoslovanske sile, jugoslovanskim vojaškim silam. Ta izročitev je bila opravljena po napotkih glavnega štaba. Canadian Red Cross Society National Headquarters, Ottavva Jugoslovanov, ki niso'nosili orožja proti za- njeni s poprejšnjo dejavnostjo. Toda kolikor veznikom in ki so bili klasificiranj kot razse- razberem, ne premoremo ne mi ne War Offi- Ijene osebe, niso proti njihovi volji repatrura- ce več podatkov, kot je navedenih v beležnici li v Jugoslavijo. Zavezniška politika, da je g- Addisa.« treba takšnim razseljencem dati možnost svobodne izbire, ali se žele vrniti v Jugoslavi- Nedosegljivi dokumenti jo ali ne, še naprej velja. -- Za zdaj bosta še naprej obdržali takšno osebje pod svojo stražo in ravnali z njim v soglasju z obstoječimi napotki, ki sta jih svojim predstavnikom v Italiji poslala State Department in britanski Foreign Office.« »Izročitev. Slovencev in drugih Titoviip sinun, kar je opravila 8. armada v Avstriji, je bila grozljiva napaka. Napaka je bila popravljena, brž ko je bil o tem obveščen glavni štab,« je zapisal g. Addis 30. avtusta 1945. Tako so obvestili tudi britansko veleposlaništvo v Beogradu. »Sumiti je mogoče, da je tam prišlo do ekstenzivnega in vsesplošnega pokola jugoslovanskih kvislinških čet; mučno je razmišljati o tem; da so jih britanske čete spravile čez mejo.« Pred odhodom na nove dolžnosti je g. Addis 21. septembra 1945 prepustil svojemu nasledniku neformalno beležnico s historiatom »izgona hrvaških ustašev in slovenskih domobrancev s Koroškega v Slovenijo maja 1945«. Posebej je poudaril, da so se prvotni najx)tid nanašali samo na Julijsko krajino in ne tudi na'Avstrijo in da Foreign Office ni imel nikoli na vpogled brzojavk vojaških oblasti v Italijo o transferu teh kvislinških čet. Gospod J. R. Colville je 5. novembra 1945 zabeležil: »Bojim se, da ni bilo nikakršnega napredovanja pri zbiranju nadaljnjih informacij o tej neprijetni zadevi ih vsi ljudje v War Officeu, ki so imeli opraviti s tem, so bili demobilizirani; zamenjali so jih oficirji, ki niso bili sozna- Zadnje operacije jugoslovanske ljudske armade ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini in na Koroškem so imele velike mednarodne posledice.'Tržaška kriza je bila ob samem koneti vojne na pravi poti, da izpolni skrite želje poraženih nacistov - da bi prišlo do spopada v samj veliki protifašistični koaliciji. Glavni - pobudnik za zavzemanje ostrih stališč je bil britanski premier Winston Churchill, vendar so bila mnenja v britanskih političnih in vojaških vrhovih različna. Kaže, da je Churchill na vsa ta vprašanja gledal predvsem skozi prizmo poyOjnih odnosov s Sovjetsko zvezo in svoje strategije razbijanja komunistične partije Italije. Na kratko povedano, grozila je resna nevarnost, da izbruhne oborožen spopad med zavezniškimi in jugoslovanskimi enotami. Znanstveni javnosti so zdaj dani na vpogled številni dokumenti o političnem ozadju tržaške krize, nekateri, razmeroma redki, pa so še vedno, v tekoči registraturi'Foreign Officea. Operativni papirji CAB 88 načelnikov štabov v Julijski krajini so še vedno v celoti nedostopni. Seveda se ob tej priložnosti ni mogoče spuščati v vse plati in historiat tržaškega vprašanja in krize, še zlasti ne na temelju zgolj britanskih diplomatskih dokumentov. (Konec) Darujte za: Glavni stan kanadskega rdečega križa v Ottavvi. 25 letnica Coady International Instituta Ko se je po drugi svetovni vojni začelo večati število ljudi, ki so hoteli prenesti metode samopomoči v dežele v razvoju, se je Univerza sv, Frančiška Ksaverija v Antigonishu (N.S.) odlomila, da bo ustanovila poleg že obstoječega E:;tension departmenta^, J^igar namen je bil predvsem služfiti bliiVtji okolici univerze, <£e poseben oddelek za debele v razvoju. Ustanovili so ga 1. 1959 in ga imenovali Coadv International Institute po priznanem voditelju t.zv. anti goni skega gibanja in prvemu ravnatelju Extension Departmenta (ustanovljenega 1. 1928) Mozesu Coadyju, ki je prav teg leta umrl- Coady sam je imel veliko slicnih potez kot J. E. Krek, le da nikdar ni bil poslanec- Leta 1961 so zgradili za institut posebno stavbo, ki se ji je pozneje pridružila se druga. Zaradi povečanega števila študentov so zgradili pozneje ¥e dodatno rezidencno poslopje nekoliko dalje od univerze. V teku teh 251 et je graduiralo kakih 2.600 studenjtov iz 121 drfav. Kakih 7.000 dodatnih oseb pa se je udeležilo krajših tečajev, ki jih prireja osebje instituta v deželah v razvoju v času, ko ni rednih predavanj na institutu samem. Velika večina jih deluje v deželah v razvoju. Mnogi so doseg1 i v svoji domovini vidna mesta ne samo med državnimi uslužbenci (zlasti v ministrstvih za zadružništvo), ampak tudi v politiki kot poslanci, ministri, veleposlaniki, itd. Več duhovnikov je bilo imenovano za škofe. 051 etri i co je proslavila univerza ob priliki jesenske graduacije, na kateri so glavni diplomi ranči študentje instituta. Pouk traja sedaj od maja do zadetka decembra. Univerza je podelila sest častnih doktoratov osebam, ki so bile tesno povezane z institutom, med njimi prvemu ravnatelju rnsgr. F. Smythu in nekaterim bivšim graduirančem instituta. SMRT SVET0VN0ZNANEGA KANADSKEGA TEOLOGA 25. novembra 19B4 je umrl v Pickeringu blizu Toronta malo pred svojim 80. rojstnim dnevom jezuit p. Bernard Lonergan. P- Lonergan se je rodil v Duebecu in je stopil v jezuitski red, ko je bil star 18 let. Iz teologije je doktoriral v Rimu na gregori j anski univerzi 1. 1940, kjer je pozneje? tudi poučeval od 1. 1953 do 1965. Poučeval je tudi v jezuitskih šolah za teologijo in -filozofijo v Montrealu, Torontu in Bostonu. Med njegovi najbolj znanimi deli, ki jih uporabljajo kot solske knjige v mnogih bogoslovnih ^olah po svetu, sta knjigi Insight: A study of human understanding (Razvidnost; študija "človeškega razumevanja; 1957) in Method in Theology (Metoda v teologiji; 1972). Zlasti v tem drugem delu je skusal uporabiti tudi v teologiji izsledke sodobne znanosti in filozofije. --- Učite se angleščine v Vašem prostem času in na Vašem lastnem domu Živjenje je lahko zelo težavno za kakšnega, ki ne razume angleščine. Tudi preprosto cestno znamenje lahko postane nepremagljiva ovira. Toda pomni, pomoč je na potu. Ontarijsko Ministerstvo za izobrazbo (Edu-cation) je predstavilo nov tečaj pod imenom „English as a Second Language".Tečaj Vam bo nudil možnost učenja angleščine po Vaših zmoglivostih in na Vašem domu. Vse kar potrebujete je Vaš prostovoljni, učitelj (tutor) - nekdo ki govori angleščino. Vaš „tutor" bo prijavil Vašo udeležbo in bo z Vami po dve ali tri ure na teden v pomoč pri tečaju. Za nadaljnje informacije o tečaju „English as a Second Language", kličite, ali naj Vaš „učitelj" stopi v stik z „lndependent Learning Centre" po telefonu 965-2657 ali če kličite brezplačno številko 1-800-268-7065 Ministry of Education ©Ontario Bette Stephenson, M.D., Minister VVilliam Daviš, Premier + Pesnik in pisatelj Mirko Kunčič Po dolgotrajni bolezni in trpljenju je 3.11. zatisnil svoje oči „Kotič-kov striček" - pesnik in pisatelj mladinskih pripovedk in pravljic g. Mirko Kunčič. 12. decembra bi dopolnil 85 let, pa ga je Bog rešil trpljenja in ga poklical k Sebi. Njegovo krsto so po sv. maši, ki jo je opravil ob spremstvu preč. g. škrbca pokojnikov mojstranski rojak dr. Gogala, so položili v shrambo na moronskem pokopališču. V imenu pristavske skupnosti se je od pesnika poslovilg. Perni-šek France, v imenu kulturnikov pisatelj dr. Jože Krivec. Pogrebu so prisostvovali številni prijatelji, med njimi vseuč. profesor dr. Tine Debeljak z gospo soprogo (KA) in g. Tine Duh. Časnikar Slavko Sko-berne se je v zaključnem govoru poslovil od pokojnika v imenu že redkih Kunčičevih sodelavcev pri Slovencu in Slovenskemu domu, posebno zahvalo pa mu je izrekel za sodelovanje pri reviji „Sloven-sko domobranstvo" in v zdomstvu pri „Slov. poti". Pokojni je bil soustanovitelj SDG v Argentini, vztrajni zagovornik suverene slovenske države. Slovensko zdomstvo je z Mirkom Kunčičem in P. Rantom zgubilo skoro nenadomestljiva kulturna in javna delavca, ki sta se z ljubeznijo posvečala mladini. Slovensko državno gibanje ga bo ohranilo v častnem spominu. Užaloščeni ge. soprogi, ki je kot časnikarka vedno z ljubeznijo sodelovala s pokojnim in z družino delila z Mirkom vse veselje in trpljenje, naše globoko sožalje. Uredništvo Mirko Kunčič — Rojen 12. decembra 1899 v Lescah pri Bledu iz železničarske družine. Po srednješolskih letih je bil urad-' nik v veletrgovini Modic, potem pa v zdravilišču za jetične v Topolščici. Pozneje se je preselil v Ljubljano, kjer se je posvetil časnikarstvu in mladinski književnosti. Bil je urednik mladinskega dela dnevnika Slovencc. Med okupacijo je Živel z dru-iino v Stični, kjer je mnogo občeval s pisateljem F. K. Meškom, ki je bil tam kot Štajerski begunec. Končno je vodil časnikarski referat pri mestni občini v Ljubljani. Kot begunec !. 1945 ga je vodila pot v Italijo skozi taborišča in potem v Argentino. S Številno družino je poiskal delo v notranjosti dežele kot poljski delavec, dokler se ni preselil v Buenos Aires, kjer je bil potem dolga leta vratar tekstilne tovarne do upokojitve. +MIRKO KUNClČ Sodeloval je pred vojno v večini slovenskih listov predvsem s otroško In mladinsko poezijo tn prozo (Vrtec, Ženski svet, Pla-nien, Odmevi, Mladika), pa tudi s izpovedno liriko t Ljubljanskem zvonu in drugod. Več let je urejeval in večinoma tudi sam pisal otroški Kotičkov striček v Slovencu. Uveljavljal se je kot leposlovec, pa tudi publicist, prevajalec in poročevalec. Izšlo je več desetin knjig pravljic, pesmi, dramatskih prizorov, slikanic, priredb In prevodov, saj mu je samo Jugoslovanska knjigarna izdala deset knjig, sedem knjig pa je izSlo le ▼ drugih založbah (Slovenska, ženska »veza, Učiteljska tiskarna, Mohorjeva družba, Nova založba). Nekaj naslovov: Najdenček Jokec, Ptiček s dvema kljunčkoma, Matjaž, Zlata lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec-Poskokec, Za iidano voljo, Ali je kaj trden most?, itd. Napisal je tri zvezke Triglavskih pravljic in planinsko igro Triglavska roža, ki so jo uprizorili tudi v Narodnem gledališču. BO je član Mladega PEN-kluba. V taboriščih je nadaljeval ■ svojim pisanjem. KoroSka kronika je že L 1946 ponatisnila igrico Cmokec-Poskokec. V Monigu je izdal mladinski list Naša beseda že septfembra 1946 (prvi begunski list v italijanskih taboriščih, in tudi prvi ▼ pravi tiskarni tiskani — brez Sumevcev, ki jih italjanska tiskarna ni imela. V tem listu (samo ena Številka!) je Izšla potem tolikokrat dekla-mirana pesem y zdomstvu Naša beseda. V Argentini je izSlo v ponatisu več njegovih mladinskih knjig. in priredb (Tinček in Tonček, Emil in detektivi...), pri SKA pa izvirna povest s povezavo slovenske in argentinske folklore GorjanČev Pavlek. Celovška Mohorjeva družba je izdala goz-dovniško povest iz argentinskega severa Dogodivščine v pragozdu, antologijo njegovih mladinskih pesmi pa Goriška Mohorjeva družba Pisani vrtiljak (19G9). Sodeluje pri vseh zdomskih listih in zbornikih (Zbornik Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, itd.) ter jc najpogostnejši ✓fcvtor slovenskih mladinskih odrskih prireditev. v osemdesetem letu — je pisal ,.otroške" pesmi. Slovenska argentinska Šolska knjiga Zdomski žlv-žav jc skoraj prava antologija njegovih otroških pesmi. (Iz Argentine) IN V TEM KOTU. m-~\ ' ' - ■ - i. ji« '••■s^v:',/:,.. ' iMHHft Otrok brez zaščite. Eden izmed tisočih otrok v naši Provinfci, ki so izpostavljeni vsak dan najhujšim brutalnostim in kriminalu-otroški zlorabi. Strokovnjaki, ki delajo z mladimi ljudmi, imajo po zakonu dolžnost prijaviti sumljive primere otroške zlorabe krajevnim uradom „Chil-dren's Aid Society or Family and Children's Services." Toda važnejše je, da imamo mi vsi moralno dolžnost, da prijavimo sumljive primere otroške zlorabe. Dolžnost, ki jo vsi delimo-da zagotovimo, da bo lahko sleherna mlajša oseba v Ontario uživala otroško dobo prosto zoper-stavljenja in zlorabe podpri otroka v njegovi življenski borbi. Prijavi otroške zlorabe. Ministry of Community and Social Services Frank Drea, Minister VVilliam Daviš, Premier Ontario Write for the free booklet "Child Abuse Prevention," c/o Ontario Centre for the Prevention of Child Abuse, 700 Bay Street,Toronto, Ontario M7A1E9. VVINTERTIME GOOD TIMES TOBOGGANING AND SLEDDING Feel the wind rush past you vvhen you zip dovvn the hillsonyour toboggan or sled, at ali Conservation Areas, except Palgrave and the Kortright Centre. Weekends only at Black Creek Pioneer Village. Nezakonska mati Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo! Al te je treba bilo, al ne, vendar presrčno ljubim te. Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmejal se, kar sem prestala, pozabljeno je. On, ki ptice pod nebom živi, naj ti da srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, vedno bom srčno ljubila te. FRANCE PREŠEREN VVould you like to knovv more? Find out about fees, the metropolitan toronto and region dates, hours of operation, registration and snovv ronsprvation authoritv condttions by phoning The Metropolitan Toronto conser Vduon duuioruv Bnd Reg|on Conaerv8tlon Authoritv, at 861-6B00. Študija nemlkega gospodarskega instituta v Kolnu je ugotovila, da plačuje Zapadna Nemčija več za patente in licence kot pa zasluzi s svojimi, ki^jih proda tujim državam. Največji izvoz patentov in licenc imajo Zdruze ne države, največji uvoz pa Japonska« Okvara zraka v Evropi napada med drugim tudi dragocena slikana okna, ki so večkrat preživel a vojne, sedaj pa se ni iznašla vsa moderna znanost nobenega učinkovitega sredstva, ki bi jih obvarovala pred razkrojem, ki se siri kot karies na zobeh« Mestna oblina Bonn je odkupila hi so, v kateri je preživel zadnji dve leti skladatelj Robert Schumann. Hi so bodo spremenili v Schumannov muzej« Vlada Zapadne Nemčije je odobri la načrt zakona, ki bo dajal prednost ponovni porabi odpadkov pred njih odstranitvijo. Ze sedaj porabijo pri proizvodnji novega papirja do 507. stari papir. Nemški zunanji minister Hans- I3j.etrich Benscher je v zadnjem trenutku odložil svoj nameravani obisk Poljske C2.1. novembra! , k er mu polj ske oblasti niso dovolile, da bi položil venec na grob umorjenega duhovnika Jer z yj a Popi e1usz ka. y V Rheinhausenu v Zapadni Nemčiji so zabeli čistiti umazano vodo z biološkimi sredstvi. Požrešne bakterije znižajo umazanijo vode ze v eni uri na polovico. Kot so pokazali poizkusi v 3 a s k ate he w anu, i m a ve1 i k d J V / v čistilno moc tudi ločje, ce ga posadijo na področjih, kamor napeljejo umazano vodo. Ločje, ki raste na taki„vodi, ne cisti sa mo vode, marveč je porabno tudi kot krmilo. We've got an RRSP that s right for you! RETIREMENT SAVINGSPIANS SO(K*IT •«1MY Co-o parati v« Trusl RRSP • short or long term investments at competitive interest rates • no charges or fees Deposit novv before the March Ist deadline. Drop in to your locai Creciit Union. John E. Krek's Slovenian (Toronto) Credit Union ll COOPERATIVE TRUST COMPANY OF CANADA M*mbw: Canada O«po»i Insuranca Corporation GORICA- četrtek 13. decembra 1984 - Trst Katoliški glas Slovenska Cerkev se je spomnila škofa Rožmana Pred 25 lati, 16. novembra 1959 je umrl v Clevelandu, ZDA škof dr. Gregorij Rozman. Njegovo škofovsko geslo, »Križa teža in plačilo« je bilo preroško zanj in za ves narod. K rižev je škof imel ves čas dovolj, a najhujši se je zgrnil nanj, ko se je uprl slovenski komunistični ipartiji v času tuje zasedbe ter jo razkrinkal kot volka, ki prihaja med narod v mikavnem oblačilu Osvobodilne gronte. Tedaj je zavpil v slovenski svet: »Brezbožni komunizem je pri nas z narodnimi gesli mnoge prevaral in se pod krinko OF in narodne osvobodilne vojske skuša polastiti oblasti, da bi do konca dovršil svojo krvavo revolucijo in družbo po brezbožnih načelih uredil. Zaradi tega sem po svoji službi dolžan, da brezbožni komunizem znova in še enkrat na ves glas obsodim in na njegovo strašno nevarnost slovenski narod v svoji škofiji opozorim... Vem, da mi bodo zagovorniki komunizma in še nekateri katoličani očitali, da se s temi besedami vmešavam v politiko. Toda, predragi verniki, boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva, saj se vendair tiče vere v Boga.« Dogodki v Sloveniji so mu po letu 1945 dali še kako prav. Njegova neuklonljiva premočntnost ga je v dneh od 21. do 30. avgusta 1946 privedla na zatožno klop partijske pravice. Slovenski komunizem se je hotei maščevati nad njim, ker ga ni podprl pod krinko OF. Prišlo je do ogabnega procesa, na katerem je bil obsojen na 18 let ječe. v odsotnosti seveda. Ko je sam poslušal po radiu sodni proces, je izjavil: »V vsem, v čemer so me krivili, ni bilo ene resnične trditve.« Znano .je, da so v tistih dneh preiskovalci odnesli s škofije vse dokumente, ki so pričali v prilog škofa. In so še danes nedostopni, če sploh še obstajajo. Po tem krivičnem procesu se je nanj zlila golida obrekovalne gnojnice. Obreko-vanega so ga postavili v zgodovino in v učbenike, da otroci njegovih vernikov še naprej pijejo iz te zgodovinske mlakuže; mnogi lastni duhovniki so ga obsodili, mnogi se ga začeli sramovati. Komunizem mu je načrtno začel razkris tj an j eva ti škofijo in Slovenijo. Vdano je škof Rozman sprejel vse te križe,, ki so mu bili naloženi. »Moja dolžnost je moliti in trpeti. Jaz sem škof, ,to je maja dolžnost,« je pogosto ponavljal. Pa se je sedaj po 25 letih od njegove smrti zgodilo v Sloveniji nekaj, kar je po tolikem času bila prva rehabilitacija njegovega spomina in dela. Na predvečer praznika sv. Stanislava, ki je bil zavetnik »Škofovih zavodov«, itj. škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, so se 12. novembra letos zbrali nekdanji dijaki te pnve slovenske gimnazije, da bi obudili spomine in utrdili medsebojno prijateljstvo. Somaševanje v šentviški župnijski cerkvi je vodil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je v pridigi med mašo med drugim dejal: Z veliko hvaležnostjo se spominjamo najprej ustanovitelja Zavoda sv. Stanislava in prve slovenske gimnazije škofa dr. Antona B. Jegliča in njegovega naslednika škofa dr. Gregorija Rozmana. Ta je leta 1930 s prevzemom ljubljanske škofije prevzel tudi skrb za zavod in gimnazijo, ki je ravno takrat v stari Jugoslaviji doživljala hude čase. Večina od nas se škofa Rozmana še osebno spominja, saj je velikokrat prihajal na obisk v zavod. Kot ljubljanski škof je najprej doma in potem med našimi rojaki po svetu opravil veliko delo, za katero mu bodi Bog sam bogat plačnik. 16. novembra letos obhajamo 25-letnico nejgove smrti v Clevelandu v ZDA. Pokopan je na ameriških Brezjah v Lemontu. ■ ■B^l Novice iz Slovenije Za nov privilegij je preskrbela vlada v Beogradu. V Sloveniji so pričakovali da bi mogli obiskati grobe na dan mrtvih v zamejstvu brez običajnega pologa. Tako je bilo dovoljeno lani. Za letos pa je bilo odločeno, da lahko potujejo na grob padlih partizanov, taboriščnikov, žrtev prve in druge svetovne vojne samo BORCI. NOVI DINAR: Zaradi neprestane inflacije so predvidevali da bo do konca 1984 uradno Dinar dosegel zamenjalno vsoto 1 USA - 200 ND. To stanje je bilo že doseženo že 5. dec. Ako govorimo o starih dinarjih je torej cena sedaj 20000 dinarjev za en dolar. Povratnik iz domovine pa pravi, da privatno lahko dolarje ali kako drugo zapadno valuto dobiš samo ako plačaš približno 10% iznad uradne zamenjalne vsote. PLAČE: nominalno se sedaj vrte okoli $100 za delavce v industriji, zdravniki, inženirji, direktorji pa dobe nekje med 200 in 300 dolarji. Obupno nizke prejemke imajo sedaj upokojenci. Komaj dobrih 50 dolarjev. Realno so se dohodki povrnil na dobo izpred 15 let. Največ si ljudje pomagajo s privatnim delom. Računajo, da si na ta način zvišajo dohodke za 100% ali pa deloma dobivajo podporo od sorodnikov na zapadu. Partijci, ki jih sedaj ljudstvo imenuje prodance, in bivši borci si pomagajo z raznimi privilegiji, ki jih imajo ali si jih pa sami vzamejo. DOLGOVI: Zapadne banke so v decembru odobrile Jugoslaviji moratorij, za 90 dni. V prihodnjih 90 dneh torej SFRJ ne bo odplačevala glavnice. Za v bodoče delajo na tem, da bi se odplačevanje dolgov podaljšalo na dobo 8 let. Vsekakor kljub silnemu naporu v zunanji trgovini je še vedno govora o isti vsoti dolga zapadu to je 21 biljonov. KORUPCIJA: letos jeseni je bil objavljen pogovor z važnim švicarskim bančnikom. Izvedeli smo iz pogovora, da imajo funkcionarji SFRJ v Švici na njihovih privatnih računih toliko, da bi lahko samo s temi računi plačali ves dolg zapadu. Pogovor je bil objavljen v Slobod-ni Dalmaciji doma. Čudimo se ogromni vsoti in se nam zdi neverjetno visoka, nihče ni gornje trditve zanikal! Srečno Novo leto 1985 želi vsem Slovencem družina Janeza Burjek iz Chicaga SLOVENIA in 1985... Slovenia is one of the six federated Hapublics of Kugoelavia.. Present dsy Yugoslavia is a prison-state of ali Tčugoslav Kations. The small Slovenian tiation-with a population of only two million, alreedy deedly decimated durlng the imposed communist revolutlon.particularl; at the end of the second vorld war, vhen more than eleven thousand members of the Slovenian enticommunist army ."Slovenski Domobranci", vere,in accordance with the Yalta agreement, repatrlated and then feroclously murdered in the Karst Caverns,ls to-day the victim of the so-calted multiole Yugoslav, or better knovm ^Serbian Imper.lallsm, which ia economic, lintuistic, ideological and administrative..... The Slovenian Kation to-day la ejtplolted and robbed of the frults of its ovn hard labor, through massive levies. This subjugation and slavery, hovever.is not enough for the present Slovenian Communist rulers.;.'ot only are the Slovenians spiritually enslaved ar.d economically exploited ,but to-day they are ultnessing another vave of multllateral imperialism from Belgrade In the form of planned internal colonlzaiion. At present Slovenia ls already home to over tvo hundred and fifty thousand nevrcomers, colonlzers, -Serbs and other Yugoslav nacionalities. If this coimunlst >er.ocidal pollcy contlnues, the Slovenian kation, L Ivin« at the crossroad of r.omanic, Cermanic and Slavic vorlds, wlrh its -yr>ical Slovenian choracteriscics, vili tUsaopear, dle out. iet there is hope,. I.e firmly believe that the freedom of the individual ar.d the orincipal of self-determination of nations world uide will prevali, that in ar.d the near future the indeoendance nf the Slovenian ration vili .ilso be achleved. Slovenian National Federatlon of Canada. RIBOLOV: Federalna vlada SFRJ je podpisala sporazum z Italjani glede ribolova v Jadranu. Dogovor daje Italjanskim ribičem pravico loviti v jugoslovanskih vodah pri Baru, Pela-gruži in Dugem Otoku. Naši ribiči se bojijo, da bi Italjani opustošili Jadran. Za protiuslugo bodo Italijani dobavili 10 modernih ribiških čolnov! Odvisnost SFRJ od Mednarodnega denarnega fonda, tujih kapitalistov in takih mednarodnih pogodb postaja vedno večja. To ima lahko težke politične posledice. TRANSPORT: že dolga leta se tuje države pritožujejo nad tehnično pomanjkljivostjo in umazanost vlakovnih kompozicij SFRJ, ki vozijo izven meja. Sedaj je končno prišlo tako daleč, da so mnoge zapadne države enostavno prepovedale cirkulacijo na njihovem teritoriju! IZSELJENSKI PIKNIK: V Skofji Loki, slovenski Dachau, v gradu in okoli gradu, ki je bil za premnoge naše rojake zadnja postaja pred nasilno smrtjo so smatrali za primerno, da so se na dan borcev udeležili tega piknika in javno pozdraviti rojake Vinko Močnik od Slovenskega društva v Vancouverjo. Tony Vršič - Slovenski športni Klub Toronto, Francka Dim in Folklorna skupina Lipa St. Cathari-nes. Po Rodni Grudi od oktobra iz poročila SIM razvidino tudi organizacije izseljanskega piknika v Kočevju. Kočevski župan je ob tej priliki opisal pomembnost partizanov v tej okolici. Kočevje je tudi povezano z nasilno smrtjo vrnjenih slovenskih vojakov junija 1945. Obiskov v Kočevje ni bilo mnogo, saj izseljenci niso omenjeni. Kočevje je bilo naseljeno pred revolucijo z Nemci in slovenskimi izseljenci iz tega področja skoraj ni. DR. G. ROŽMAN: 25-letnico njegove smrti so se lepo spomnili v Clevelandu, duhovniki na Koroškem, lepo se ga je spomnil tudi slovenski metropolit dr. A. Sustar. V Toronto, kjer je njegov kip v župnijski dvorani kake slovesnosti ni bilo. Kot čujemo pa je 25 letnico proslavilo v tem času v Torontu Radijski klub - Slovenski večer. Med „častnimi gosti" v župnijski dvorani so bili gospodje, ki jih zaman čakamo, ko se velika družina zbira ob mogoče manj veselih toda bolj pomembnih dogodkih. NI PROPAGANDE: v Rodni Grudi glasilo SIM v oktobru 1984 pravi slovenski izseljenec, ki je šel radi komunizma za kruhom v tujino. Takole govori: „Rodno grudo imam zelo rad, ker nas druži, povezuje in je BREZ VSAKE PROPAGANDE Pravijo, da je smeh dober za zdravje, ta „sestavek" je vsekakor vreden smeha! ZU V ZLATI KLETKI Misli, Avgust 1984 VINKO ZALETEL, koroški duhovnik in "večni popotnik", nam je že znan po zanimivih potopisnih knjigah in seveda od takrat, ko je bii s škofom Leničem med nami v Avstraliji. Tu nam popisuje "detour" svojega zadnjega potovanja:iz Argentine domov na Koroško preko Moskve. V BUENOS AIRESU se nas je vkrcalo na sovjetsko letalo tipa "Iljušin" kakih trideset potnikov. Potovanje je poteklo kot v vseh drugih prekoceanskih letalih in ob dobri postrežbi. Ob prihodu v Moskvo je bila najprej običajna kontrola dokumentov in prtljage. Mene so pregledali od vrha do tal in zlasti preverjali, če moja fotografija odgovarja mojemu obrazu. Tudi "Katoliški misijoni", ki sem jih bral med vožnjo, so bili za policistko sumljivi. Prelistala jih je od začetka do konca. Samo dva sva bila tranzitna potnika, tj. da sva vožnjo nadaljevala. Dolgo sva morala čakati, da so naju prepeljali v tranzitni hotel. Končno naju je neka uradnica odvedla do skritega izhoda z letališča. Tam so mi potni list vzeli in dali neko rdečo izkaznico. Pridružil se je še neki policist. Skupno — štiri osebe — smo vstopili v avtobus. Ko nas je pripeljal do hotela, smo našli vrata zaprta. Na uradničin poziv so jih odprli, za nama pa spet zaprli. Ostal sem v tej kletki dva dni. Po prijavi so naju odpeljali v sedmo nadstropje. Soba ni bila nič posebnega. Hotel je veljal za prvorazrednega, v zahodni Evropi pa bi ga šteli za tretjo ali četrto kategorijo. Ko je prišel čas kosila, sem dobil posebno izkaznico. V obednici so mi dodelili prostor med ostalimi potniki, kajti sam si nisem smel izbirati mize ali stola. Za kosilo smo dobili neke vrste juho, goveje meso, kolaček kumare, par kolobarčkov pese, nekaj listov solate. Meso je bilo zelo trdo, da ga nisem mogel jesti. Ob koncu smo dobili sladoled, ki pa je bil bolj samo-led. Ruski čaj je zaključil kosilo. Upal sem, da nas bodo po kosilu peljali z avtobusom na ogled mesta, toda zaradi praznovanja Oktobrske revolucije ogled mesta ni bil možen. Moral sem ostati doma. Zato sem šel počivat in spal do pol šestih zvečer. Zbudil sem se ob popolni temi. Za večerjo smo dobili — spet je bil potreben kupon — kislo zelje in meso z rižem. Posadili so me med tri čmce. Meso, zopet je bilo trdo, sem prepustil enemu izmed čmcev. Bil je vesel in hvaležen. Zobe pa je imel take, da bi lahko kamenje grizel. Pri večeiji nas je bilo komaj deset ljudi, medtem ko premore ogromna jedilnica kakih dvesto sedežev. Po večeiji sem si odprl televizijo. Karkoli sem odprl, povsod so nastopale in klepetale debelušne ženske, ki so vneto razpravljale o "raboti" (delu). Šele ob koncu sem ujel ruski balet, ki je bil res zanimiv nežu" ne bo pogodu ... Minila je že druga noč. Zjutraj me pridejo obve-' stit, naj se pripravim za odhod. Ko pridem do pritličja. sem pričakoval, da mi dajo zajtrk. Namesto tega sta šefinja sprejemne pisarne in postrežnica začeli prepir, zakaj sem že prišel doli, ko avtobusa še ni. Jaz pa sem moral čakati. Zazrl sem se v policista, ki je ob vhodu vsakemu odklenil in za njim spet zaklenil vrata. Ker je to bilo zjutraj, ko so prihajale uslužbenke na delo, je bil zelo zaposlen: neprestano je odpiral in zapiral. Po dolgem čakanju - ostal sem brez zajtrka kot celotna skupina potnikov, večina čmcev — je avtobus pripeljal neke ljudi z letališča, jaz pa sem se končno iz "zlate kletke" lahko odpeljal. Bil sem od potnikov čisto sam, ob meni pa za "varstvo" uslužbenka in policist. Prišli smo do nekih železnih vrat. Tam je policist pritisnil na majhen, komaj viden gumb in čez čas je prišel tisti policist, ki mi je ob prihodu v Moskrvo odvzel potni list. Zopet je preverjal sliko, če sem pravi, in mi nato vrnil potni list, jaz pa sem mu izročil rdečo izkaznico. Nato so me peljali v čakalnico na letališču. Več je bilo policistov kot potnikov. Policisti so bili sami mladi fantje, veliki in močni po postavi. V letališkem poslopju so tudi trgovine z vsemi mogočimi stvarmi, ki jih srce morp poželeti. Ves čas čakanja pa nisem videl enega samega človeka, ki bi se tam ustavil. Cene so v rubljih. Vidi se, da so te trgovine bolj zaradi reklame, da bi potniki videli kaj vse Rusija ima. Po dolgem čakanju sem spet lahko vstopil v letalo, da me odpelje na Dunaj. Bilo nas je točno deset potnikov, ki smo se radovedno dmg drugega ogledovali. Dobili smo obilen zajtrk. Na Dunaju je pregled dokumentov trajal nekaj sekund, za prtljago se pa sploh ni nihče zmenil. Hitro sem si poiskal avtobus za dunajski južni kolodvor, potem pa brž v brzovlakom v Celovec. Bil sem spet doma, bolj bogat za eno izkušnjo o komunizmu z realnim obrazom. Nihče več me ne bo pregovoril, da potujem prek Moskve, razen če bi se mi zahotelo varnega spanja, kajti tam bom zavarovan in zastražen kot nikjer na svetu: spal bom mimo kakor ruski medved v mrzli zimi. Ko pa si bom izbral prijaznost in prisrčnost oblasti in ljudi, tedaj pa bom mislil na Argentino. Čeprav ta izjava kakemu "napred- Osvobodilna teologija Nadaljevanje s str. 1 Zemeljski ostanki sv. Cirila v cerkvi sv. Hieronima v Rimu. zapovedi predpisujejo ljubiti svoje sovražnike, pristavlja Dater Gutierrez, da je edino razredna borba sredstvo, preko katerega bo prišla do univerzalne ljubezni. Zato pomeni sodelovati v tej borbi: ljubiti. Konflikt, čeprav izražen v nasilsivu, je sredstvo do končnega: cilja: ljubezni. Bog je poslal svojega Sina, da se je učlovečil zato, da bi osvobodil človeka od greha, ignorance, lakote, nesreče in zatiranja; vseh lastnosti, ki izhajajo iz egoizma. Tako „osvobodilni teologi". Ni trajalo dolgo, da so osvobodilni teologi naleteli na odpor. Leta 1976 je mednarodna teološka komisija svarila proti ..teorijam, ki vsebujejo direktne ali indirektne elemente ideologij, ki se naslanjajo na temelje, o katerih bi se dalo debatirati, in na filozofskih predpostavkah (assump-tions), ali celo na zmotljivi antropologiji". To svarilo se je še posebno nanašalo na analize, ki jih je navdahnil marksizem- leninizem. Papež Janez Pavel II. je na sestanku I atin-ameriških škofov v Pueblo leta 1979 dejal, da je prav delati za osvoboditev, toda osvoboditev mora biti prava, avtentična, taka(ki sloni na pravem gledanju na Kristusa. Božje kraljestvo, je rekel papež, ne sme biti zamenjano z oblastjo na zemlji. Politična, ekonomska in socialna osvoboditev ne spada v problem zveličanja. Kristus ni bil podtalni agent iz Nazareta, ni bil revolucionar. Nasprotno, Kristus je zavračal nasilstvo in je odpiral pot k spreobrnitvi za vse ljudi. Vatikanska „Navodila" k gotovim pogledom osvobodilne teorije v septembru 1984 (na predvečer prihoda brata Boffa v Rom), so bila odmev prejšnjih papeževih svaril. Ta ..Navodila" toplo odobravajo nagnenje ubogih k boljšemu življenju, istočasno pa dajejo podrobno kritiko „deviacijam, ki so povzročile gotove oblike osvobodilne teologije, ki se poslužujejo na nekritični način pojmov (konceptov) sposojenih pri različnih sodobnih marksističnih idejah." Kaj so te diviacije? Ena je stališče, da so vsi grehi „socialni", posledica, slabe strukture v organizaciji materialnega življenja. Druga je napaka „eksluzivno političnega branja sv. Pisma kot npr.. Exodus in Magnificat.Takšneinterpretacije ignorirajo radikalno novost Novega Testamenta. Osvobojenje Exodusa ni bilo samo stvar politike. Svoboda v smislu krščanske vere je predvsem svoboda pred suženjstvom greha. Glavno oporekanje osvobodilni teologiji je obtožba, da ta politizira Kristusov Evangelij-, transcendentni pogled izgine. Socialna teorija se povzdiguje na nivo teologije. (Vera postane politika, ali politika postane vera o .ur.). Vatikan odobrava idejo, da zahteva vsaka učinkovita borba proti revščini znanstveno analizo vzrokov za tako revščino; toda trdi, da nekateri teologi osvoboditve mešajo to v Marksovo analizo. Marksizem, trdi dokument, stoji na ideoloških osnovah, ki so nezdružljive z krščansko vero. Med temi so: pojem delne resnice in ideja, da je razredna borba dominantni zakon zgodovine. Za marksiste vera postane zvestoba zgodovini", upanje se spreobrne v „zaupanje bodočnosti" in ljubezen se spremeni v ..odločitev za reveže".Reveži v sv. Pismu postanejo tako proletariat Karla Marksa." Za navržek vatikanska „Navodila" nadaljujejo, da je ideja razredne borbe kot pot v brezrazredno družbo mit, ki zavira reforme in celo veča revščino in krivico." KOMUNISTI V TALARJIH: Lahko je torej razumeti, pravi članek, zakaj marksisti in leninisti vabijo katoličane, še posebno duhovnike, za svoje zaveznike. V Latinski Ameriki revolucija rabi pomoč Cerkve za zmago! Zato hoče sandinistični režim v Nikaragui, da pater Miguel dlEscoto in pater Ernesto Car-denal na vsak način ostaneta v vladi, čeprav to lahko pomeni kršiti cerkveni zakon, ki prepoveduje duhovnikom sprejeti politične funkcije v vladah. Kaj režim hoče, je očiten dokaz za vsakega Nicaraguančana: pokazati, da je katoliška Cerkev za revolucijo! Papež, ki je iz Vzhodne Evrope, gotovo ni navdušen nad možnostjo, da bi se lepega dneva ta velika Južno Ameriška Cerkev znašla pod komunistično kuto. Katoličani so bili že popreje rabljeni kot »koristna bu-dala" ali „useful idiots", kot jih je imenoval nekdanji glavni sekretar komunistične Internacionale, Dimitrij Manuil-sky, za pomoč pri komunističnih revolucijah. V Sloveniji n. pr., nadaljuje pisec, najbolj zvestim katoliškim predelom Jugoslavije, se je nekaj levičarskih katoličanov (med njimi tudi nekaj duhovnikov) pridružilo Titovim partizanom med drugo svetovno vojno v borbi (med drugim, o. ur.) proti nemškim in italijanskim okupatorjem. Toda, ko so zmagali, so ti prejšnji zavezniki Tita prenehali biti politična sila. Nekateri so se vključili v komunistično partijo, da so tam napredovali, toda oni, ki so se upirali proti naraščajoči režimski (komunitični o. ur.) avtokraciji, kot n. pr. Edvard Kocbek, priznan pisatelj in prvi minister za vzgojo iri izobrazbo (si slišal, pater Cardenal? o. ur.) so bili potisnjeni ob stran. Slovenski levičarski katoličani niso razvili osvobodilne teologije (čeprav nekateri trdijo, da so jo že na Bohinjskih dnevih zagovarjali!) toda prišli so pod vpliv francoskih levičarskih katoličanov, kot je Ema-nuel Mounier, ustanovitelj revije ESPRIT in glasen zagovornik sodelovanja med marksisti in kristjani za dosego socialne pravičnosti, ugotavlja pisec. Zato so tudi škofje v Nikaragui zelo zaskrbljeni, da bi sandinistični režim poskušal ustvariti razdor med zelo politično orientirano „narodno Cerkvijo", ki jo vodijo sandinistični duhovniki in oficialno Cerkvijo, ki jo vodi nadškof Miguel Obando y Bravo. S tem v mislih, je papež govoril za 492 obletnico darovanja prve sv .maše na ameriških tleh. V tem je imel pogovore z latinsko-ame-riškimi jezuiti tudi njihov general pater Kolvenbach. Znano je namreč da mnogi od teh podpirajo ne samo osvobodilno teologijo, ampak tudi levičarska gibanja v Centralni in Južni Ameriki. Kot Jugoslavija - tako Južna Amerika? Pisec nadaljuje, da mora Cerkev, čeprav izjavlja, da je njen delokrog in skrb za duhovno plat človeka, vseeno dokazati da ta skrb ne postane samo izgovor, kot to trdijo marksisti in njihovi zavezniki, za podpiranje status quo. Cerkev mora pokazati, da je naklonjena progresu in pravičnosti. Nov dokument, ki ga pripravlja Vatikan, naj bi nudil uradno odobreno osvobodilno teologijo, ne samo za Južno Ameriko, ampak tudi za komunistični svet in za Zapad. To bo težka naloga. Med najbolj vnetimi podporniki papeža pri njegovi osvobodilni teologiji ali teologiji (ki pač opozarja duhovnike na njihovo dolžnost za duhovno skrb vernikov), so kardinal Ratzinger, jezuitski general pater Kolvenbach, kardinal Algonso Lopez Trujillo, energičen 50 let star predsednik latinsko-ameriške konference in „črnaovca" v očeh osvobodilnih teologov. Ta teologija postaja vedno bolj aktualna v Aziji, Afriki, na Filipinih. V kako smer bo šla papeževa politika? Morda je smer nakazana v govoru, ki ga je papež poslal Južno-afriškim škofom v Zimbabvve, v avgustu lani. V njem je dejal,da je »solidarnost Cerkve z reveži, z žrtvami nepravičnih zakonodaj, ali krivične socialne in ekonomske strukture (o tem je govoril tudi v Kanadi! o. ur.) neoporečna. Toda način kako doseči solidarnost, ne more biti ukazovan z analizo, ki sloni na osnovi razrednih razlik ali celo razredne borbe »zaključuje članek. Kako bomo na ta težek problem reagirali mi, slovenski katoličani? Ali s širokogrudnostjo, kot so jo že doslej kazali Slovenci v domovini, v zamejstvu in v zdomstvu, ko so nesebično podpirali z misijonarji in misijonskimi podporami potrebe obuboženega Tretjega sveta in s tem izpovedovali vero, kakor jo oznanja sv. oče Janez Pavel II. Ali s podpiranjem revolucij, kot smo jo imeli med vojno doma, ki je povzročila nepopisno veliko zla, duhovne v materialne škode in pomagala na oblast komunistom, ni pa doprinesla k pravičnejšemu socialnemu redu ničesar, kar ne bi mogli Slovenci na demokratski način doseči z evolucijo? Ali pa morda z zaskrbljenostjo moribundnih komunistov, ki se baje doma zadnje čase vedno bolj pogosto sprašujejo, kaj narediti, da bi lahko vsaj nekaj svetnih dobrin, ki so si jih nakopičili v življenju, odnesli „s seboj"? Ali ne vodi tako premišljanje v logičen zaključek, ki ga uči uradna katoliška Cerkev, da namreč »človek ne živi samo od kruha!"?