FESTIVALI
Vetra ^^eterc
18. ZagrebDox
Grajenje skupnosti ustvarjalcev in gledalcev dokumentarnega filma
MEDNARODNI FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA, ZAGREB
3.-10. APRIL 2022
ZagrebDox je mednarodni festival dokumentarnega filma, ki spomladi v naši sosednji prestolnici deluje že osemnajst let Zasnovan je bil leta 2005 z misijo, da gledalcem vsako leto ponudi uvid v svežo dokumentaristično nacionalno, regijsko in mednarodno produkcijo. Tbkrat je potekal med 3. in 10. aprilom. Festival na regijskem področju deluje povezovalno, saj s produkcijskim delom ZagrebDox Pro ponuja razvojne delavnice za mlade režiserje in režiserke - letos pod mentorstvom finske producentke Sari Volanen in režiserja Želimiija Žilnika - pa tudi raznolika predavanja, okrogle mize in druga srečanja.
Osrednji filmski program predstavljata mednarodna in regionalna tekmovalna sekcija, pri čemer v zadnjo uvrščajo filme iz Albanije, Avstrije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Črne Gore, Kosova, Hrvaške, Italije, Madžarske, Makedonije, Romunije, Slovenije in Srbije. Poleg tekmovalnih sekcij festival ponudi retrospektivo (tokrat je bila vzporedno z novim filmom Janka Baljaka ŽŽŽ - Žurnal o Želimiiju Žilniku [2021] posvečena Žilniku), potem je tu program, posvečen biografijam, pa sekcija »Kontro-verzni dox«, »Mojstri doxa«, »Stanje stvari«, »Teen dox« za mlade in »Road dox« z dokumentarci s poti. S tako razgibanim programom, predvsem pa trudom za izgradnjo lastne filmske skupnosti festival predstavlja edinstveno stičišče tako za ustvarjalce kot za gledalce dokumentarnega filma v regiji.
Poglejmo si nekaj filmskih presežkov letošnje edicije. V mednarodni tekmovalni sekciji je bil predstavljen poljski film 1970 (2021) Tomasza Wolskega, ki mojstrsko izmenjuje arhivske posnetke stavke pristaniških delavcev na severu Poljske iz naslovnega leta 1970 s stop-animacijo, osnovano okrog arhivskih telefonskih posnetkov pogovorov vrha komunistične partije v razpravah, kako stavko, ki je kmalu prerasla v poulične proteste, nasilno zatreti. Svojstveno filmsko pripoved je zasnoval tudi poljski dokumentalist Pawel Lozinski s Filmom z balkona (Film balkonowy, 2021). Režiserje filmsko kamero, kot namiguje naslov, postavil kar na lasten balkon, od koder je skoraj dve leti opazoval ljudi, ki so hodili mimo njegovega bloka v varšavski soseski. Med njimi se znajdejo naključni mimoidoči, sosedje, pa tudi člani njegove družine. Avtor z osebnim pristopom, saj ljudi nagovori, jih vpraša, kako so, prosi, da mu povejo kaj več o sebi, o svoji preteklosti, o tem, kako živijo in kaj je za njih smisel življenja, v soseski odpre prostor za dialog, ob čemer spodbudi posameznike, da spregovorijo o sebi, čeprav tega morda sicer niso vajeni. Med drugimi se pod balkonom znajde Robert, kije ravno prišel iz zapora in je v procesu iskanja službe, stanovanja ter novega začetka, gospa iz sosednjega bloka, ki večkrat obuja spomine na pokojnega moža, pa starejša hišnica, ki jo pogosto vidimo, kako pometa, kosi travo, obeša zastavo na bloku ob praznikih in po-
dobno. Film nas v počasnem ritmu popelje čez letne čase in z občutljivim pristopom do soljudi predstavlja zanimiv eksperiment, ki nadaljuje močno tradicijo poljske do-kumentaristike - ni naključje, daje režiser sin Marcela Lozinskega, dokumentarne filmske obrti pa se je učil ob Krzysztofu Kieslowskem. Ikko film Wolskega kot Lozinskega sta v mednarodni tekmovalni sekciji prejela posebni priznanji žirije.
Glavna nagrada mednarodne tekmovalne sekcije - veliki pečat je šla v roke filmu Sabaya (2021) Hogirja Hirorija. Ta spremlja skupino moških, ki iz taborov ISIS rešujejo zasužnjene Jazidinje. Film je glavno nagrado za dokumentarce prejel tudi na festivalu Sundance in je nedvomno pomemben dokument boja za osvoboditev Jazidinj ter ozaveščanja tako o genocidu kot o usodi, ki je doletela ženske področja. Vendar pa ne moremo mimo spornih točk dokumentarca. Članek v JVot York Timesuje že lani oktobra opozoril, da naj filmska ekipa ne bi imela soglasja vseh žensk, ki se znajdejo pred kamero v filmu - soglasja, da lahko film pokaže njihove obraze. Filmska ekipa obtožbe sicer zanika, vendar je več kot problematično, da film kljub očitnim željam nekaterih, da njihove identitete ne bi bile razkrite, tega naknadno ne popravi; sámo dejstvo, da se od obtožb distancirajo, pa se lahko razbere le na en način: daje žrtvam posilstev in za-sužnjenj njihova lastna volja znova odvzeta.
78
FESTIVALI
Prav zaradi slednjega se zdijo še bolj pomembni dokumentarni filmi, ki nastajajo z jasno politično zavestjo v odnosu do protagonistov in protagonistk tudi za kamero. Takšen je nedvomno dokumentarec Druga stran reke (The Other Side of the River, 2021) nemške režiserke Antonie Kilian, ki je bil na festivalu prikazan v sekciji »Stanje stvari«. Avtorica ob lastnem spoznavanju feministično osnovane politične skupnosti Kurdov in drugih etničnih ter verskih manjših na severu Sirije, pri čemer avtoričin glas v offu večkrat iskreno naslovi lastne predsodke, v filmu spremlja devet-najstletno Halo, ki zbeži od dogovorjene poroke in svoje družine na drugo stran reke Evfrat, kjer se pridruži kurdskemu ženskemu gibanju v ustvarjanju nove družbe. Halo spremljamo med izobraževanjem, ob vstopu v enote kurdske ženske milice, v boju za emancipacijo mlajših sester ter drugih žensk v Manbidžu, ki se soočajo s prisotnostjo ISIS, pogosto pa se znajdejo ujete v stare patriarhalne vzorce lastnih družin, pa tudi v partnersko nasilje. Iz filma jasno razbiramo tudi dinamiko med režiserko in Halo, ki jo kar naenkrat povsod spremlja kamera. Odnos portretiranke in tiste, ki jo portretira, je enakovreden, film,
ki ujame tudi mnoge intimne trenutke ter vse prej kot enostavne dileme in odločitve protagonistke, pa je lahko nastal, tako se zdi, prav zaradi tovrstnega odnosa.
Podobno dinamiko vzpostavlja film Otroci megle (Nhu'ng du'a tre trong su'o'ng, 2021) vietnamske režiserke Diem Ha Le, prejemnice nagrade mali pečat, ki jo posebna žirija nameni najboljšemu filmu mladih režiserjev. Film smo si lahko ogledali tudi na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, kjer je prejel nagrado Amnesty International Slovenija. Avtorica prek portreta najstniškega dekleta Di prikaže boj med posameznico in osebno svobodo na eni strani, na drugi pa družino, ki jo sledeč konservativni tradiciji ugrabljanja nevest želi pri komaj štirinajstih poročiti. Film, ki ne poenostavlja kompleksnih odnosov in se spretno izogne delitvam na »dobre« in »slabe«, je skrajno napet, pa tudi nežen; režiserka v ključnem trenutku kamero iz rok tudi izpusti, da nudi pomoč dekletu, s
Nikole Ilic in Corine Schwingraber Ilic. Gre za srbsko-švicarski par, ki ima za seboj že kopico uspešnih kratkih filmov, njun prvi celovečerec pa se posveča naslovni Didi, Ni-kolovi mami. V pripovedi v offu režiser pojasnjuje, da si njegova mama ni nikoli povsem opomogla od bolezni, ki jo je doletela v mladosti, zato gaje vzgajala babica. Zgodba o družini je ganljiva, vendar z lahkotnim in mestoma humornim pristopom ne zdrsne v sentimentalnost. Posebno priznanje v omenjeni sekciji je pripadlo hrvaškemu dokumentarcu Večje od travme (Vece od traume, 2022) avtoric Vedrane Pribačič in Mirte Puhlovski: na filmskem platnu zariše kolektivni portret žensk, ki se skupaj soočajo s travmami vojnih posilstev in odkrivajo, kdo bi lahko bile brez travm, ki so jih tako zelo zaznamovale, ta proces pa spreminja njihova življenja in osebne odnose.
Če bi želeli v grobem povzeti najbolj izstopajoče, pa tudi nagrajene filme ZagrebDoxa, bi lahko rekli, da je bilo zagrebško pomladno dokumentarno vzdušje prežeto z intimnimi zgodbami in portreti, kijih odlikujejo izjemno angažirani, predvsem pa osebni režiserski pristopi. Takšen pa je tudi ZagrebDox sam - oseben, gostoljuben in povezovalen.
EKRAN MAJ | JUNIJ 2022
79