Janez Pucelj:
Otroški brevir.
Veliki traven — maj.
1, maja. Sv. Jakob mlajši, bratranec Go-spodu naSega Jezusa Kristusa, je bil prvi jeruzalem-ski Škof. Silili so ga, naj vpričo ljudstva zataji Jezusa. Ker tega ni hotel, ga pahnejo z vrha templa. Sv. skof si Še poinaga ua koleua, povzdigue oci in roke proti nebu in moli z besedami svojega božjega sorodnika: »Odpusti jim, <* Gospod, saj ue vedo, kaj delajoU — Blagoslavljajte tiste, ki vas pregaiijajo, blaguslav-ljajte jih in ne kolnite! (Rim. 12. 14.)
2. niaja. S v. A t a -n a z i j se je nekoč svo-jim sovražnikoni kaj do-bro izgovoril, pa se ven-dar i»i zlagal, Rablji ce-sarja Julijana Odpadni-ka so ga zasledovali po reki Nilu s čolnora. Ata-nazij veli svoj čoln obr-niti in vozi zasledoval-cem naproti. Kmalu se srecajo in poglavar rabljev, ki Ataiiazija ni pozual, vpraša Atauazijn samegu: ^Ste niorda kaj videli Ata-nazija?« Atanazij: *Ni daleč od vas, le hitite!p Glavar veli pognati ladjico, kar se da; pa čimbolj so jo gaali, tem dlje «o bili od Atauazija. — Varuj se lazi!
7. maja. Sv. škofa | Stanislava je polj-ski kralj Boleslav II. so-vražil: škof ga je namreč spet in spei svaril in opominjal, naj pusi) svo-je f^rešno življenje. Bil je pa škof kupil nekaj zemlje za stolno cerkev in jo tudi posteno plačal lastniku. Pa Peter — ia-ko je bilo ime lastniku
132
— umrje. Tedaj kralj uaščuje dediče, naj tožijo škofa, Čes, da zemlje ni plačal, temveč se je je pulastU po goljufni poti. Dediči res podkupijo price, da molče; Škof ne more izpričati resnice. Tedaj se v iskreni mo-litvi  zateče  k  Bogu.  Nato pokliče  rartvega  lastnika iz groba ter ga pelje pred sodiiike. Lastiiik izpriča resnico ter se naio povrne spei v kraljestvo rartvih.
—  Kralj je potem tonil čirn globlje v grešno življenje in sovraštvo do škofa, celo tako daleč, da je v cerkvi sani s svojo roko z mečein umoril Stanislava 8. maja 1079. — Nekega večera pa potrka na vrata osojskega samostana   na  Koroškem  čvrst,  krepak,  ueni  romar, prosi prenočišča in poda   drugo   jutro   opatu   lisiek s prošnjo, naj ga vzemo za brata hlapca v samostan, Ugodijo mu.  Osem )et opravlja  potem  mutusti  brat aajnižja  dela  —  nu »mrtui   postelji   se   mu   ruzveže jezik. Razodene  se:  bil  jo  —  spokornik,  kralj   Bo-leslav. —
K.o nas sramote, blagoslavljamo; ko nas prega-njajo, prenašamo; ko nas preklinjajo, prosimo. (I. Kor. 4; 12.)
8. maja. S v. M o n i k a je inati sv. Avguština, veli-kega cerk venega učenika. Pa sv. Avguštin ni bil ve-dno svet; v mladih letih je bil vse prej kcrt to in je bil celo krivoverec. To je do-bro mater silno bolelo: mo~ lila je za sina in jokala. Nekoč je iskala tolažbe pri nekem škofu. Ta jo poto-laži rekot: ^Pojdi ter bodi potolažena in jokaj, kakor si dozdaj. Ni mogoče, da bi se pogubil sin. za čigar zveličanje je prelila mati to-Uko solz.« In res Avguštin se spreobrne, postane škof, velik cerkveni učenik in velik svetnik. Umrla je Mo-nika I. 387., stara 55 Iet. Na smrtni postelji je naročala anovoma: ^Pokopljita moje ielo, kjer hočeta, in ne delajta  si  zastran  tega  nobenih  skrbi!   Samo   enega
135
vaju prosim: spomiiijajta se me pri oltatju Gospodo-vem!« — Večjega veselja nimam kakor to, da slišim, da moji otroci Žive po resnici. (III. Jaii. 4r.)
10. maja. Sv. škofu A n t o n i n u je prinesel nekdo jerbašcek lepih jabolk, uadejaje se zanje lepega da-rila. Toda škof se za dar samo prijazno zahvali, rekoč: »Bog placaj!« Mož odide nejevoljno godrnjaje. An-tonin ga pokliče nazaj, zapiše na HstiČ, ti dve besedi »Bog plaČaj«, položi listič v skledico tehtnice in glej: skledica z listkom globoko klone.
Ko to prebere Grahut, potegne Marjančko kaj krepko za čopko na čelu: >No, vidiš, Marjančka, kaj je vreden »Bog lonaj«. Ti pa zmeraj po gosposko: Hvala, hvala, hvala! Kaj ne veš, da: HvaJa se pod mizo valja?«
17.   maja.  Sv.   fran-("iŠkan  FaŠkal    Baj-
I o n je nekoč odrekel po-korsčino   svojemu pred-stojniku.   Zgodilo  se  je pa to tako. Neka ženska jc   prosila  Paškala,  uaj pokliče tega iu tega pa-
I1 a,  da  bi  jo  spovedal. TiiŠkal ustreže. Pater, ki je    imel    vprav    nekaj opravka, pa reče Paška-lu:   ¦ Reci  ji,   da  me  ni
doraaU Paškal odvrne: »Precastiti, rajsi poreČem, da imate opravek.« vStori, kakor sem rekel; že vem, za-kaj,* ukaže še enkrat pater. Toda svetnik ne raore tako storiti, ampak odgovori: >Tega ne smem in tudi ne storim: laž bi bila, ki ine je Bog obvarujU — Ne Iagajte, tudi uaj nihČe ne goljufa svojega bližnjega! (III.  Moz.   19;   11.)
21. uiaja. Sv. kapuciu Feliks Kantaličijan, mož majhne, pa Čvrste postave, je 40 let pobiral milo-sčiiio po Rimu za samostan. Zato si je sam pridejal naslov ^kapucinski oseU. Njegovo geslo je bilo sDeo gratias.  — tivala Bogu — za vse. za dobro in hudo,
154
ali kar lepo pove slovenski pregovor: Kar Bok da, vse v malho! Nekoč ga že starega popraša ueki kardinal, zakaj ai vsaj aa stara leta iie pri-vošči pocitka. Feliks mu od-govori: >Yojak mora umreti z orožjem v roki in osel mora pogiiiiti pod tovorom. Bog ne daj, da bi dovolil pokoj svo-jemu životu, ki ni za dru-gega, kakor za delo in trplje-nje!« — Človek je za delo ro-jen, ptica za letanje in riba za plavanje.
26. maja. Veseli in šaljtvi svetnik sv. Filip N e -rij je stal pred papežem. Papež mu ponudi kardi-nalski klobuk. Filip prime masno kapo, jo vrže kvisku in vzklikne: »Kaj kardinal — nebesa, uebesa!« — Ta pokojna dobrovoljnost je spremljala svetnika skozi vse Življenje, še v smrti ga ni zapustila, Ko je pre-jemul sv. popotnico iz rok kardijiala Friderika Boro-meja, je vzkliknil ves solzan od nedopovedljive ra-dosti: >Glejte mojo Ijubezen, raoje zveličanje! Go-spod, riisem vreden, nisem bil Še nikdar vreden, ali ptidi vendar, pridi!« — Jaz vam prepuŠčam kralje-stvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi t mojem kraljestTU. (Luk. 22; 29, 30.)
31. maja. S v. Augela Meriška je imela pre-lepe zlato rumene lase, ki jih na Laškem čislajo Še za posebno lepoto. Da bi laže ostala vedno devica, si jih je Angcla prebarvala.
Tudi ko je to prebral, je Tone Grahut potegnil Čeferinovo Marjančko kaj krepko za čopko na čelu: »Vidiš. srakica. ti si si pa lase ostrigla na »pubifri-zuro«, ko bi bila rada gosposka; lica si si pa z rdečim popirčkom pobarvala, ko bi bila rada lepa! Vei pa nisi ne gosposka ne lepa, ampak srakica si s pavovim perjeml«
135