Prav tedaj se je iz množice preril visok in močan častnik ter se približal odru. Bil je Golja. Na prvi stopnici je obstal in uprl pogled v odsekano glavo, ki je še krvavela. Obraz je bil upadel in zaraščen, ječa ga je že močno spremenila. Golja je spoznal človeka kljub temu. Bil je Uskok, ki ga je pred meseci kot jetnika pripeljal v Benetke. Iz Uskokovih steklenečih oči je sršelo silno sovraštvo, iz odprtih ustnic je vpila nema kletev. Golja je gledal, pobledeval in čutil, kako so se zazibala tla pod njim, kako sta oder in trg zaplesala v divjem vrtincu okrog njega. V grlu ga je stisnilo, ni mu več dalo dihati. V njem se je nekaj dvigalo, nekaj strašnega in ogromnega. Krčevito je zgrabil meč, ena sama misel mu je žgala možgane: odtrgal bi ga, odtrgal blesteče častniške našive, zagnal vse od sebe in bežal, bežal daleč odtod! Tedaj ga je poklical znan, sladak glas po imenu. Osvestil se je v trenutku, ozrl se in zagledal Nevo, Mocenigovo hčer. V blesteče črnem, žametnem plašču, obrobljenem z belo kožuhovino, je stala s prijateljico ne daleč od odra in se mu smehljala. Pozdravil jo je, stopil z odra in šel k nji in nič več ni bilo pred njim steklenečih oči in škrlatnih curkov kadeče se krvi. Konec prvega dela. DVANAJST ALEKSANDER BLOK - PREVEDEL MILE KLOPČIč 1. Črn večer. Bel sneg. Veter, veter! Burja pometa vsevprek. Veter, veter — na vsem božjem svetu! Biča vihar sneg v kolobar. Pod snegom — led. Spolzka je sled — muka je vsak korak — ah, siromak! Od hiše do hiše razpeli so žice, 542 na žice — oklice: «Vso oblast Ustavotvornemu Sobranju! ...» A starka se muči, ugiblje in — joče, ne more umeti, kaj neki hoče ta veliki plakat, na platnu razpet? Koliko bi bilo krp in zaplat za mojo golo siročad ... In starka kakor putka gazi snežene kupe, ozko gaz. — Oh, Marija, mati božja! — Boljševikov reši nas! Veter vije! Mraz duši! Na razpotju tolst buržuj se krije, nos v ovratnik si tišči. A kdo je to? — Dolgi lasje, in tiho sika skoz zobe: — Fej! Izdajalski svet! — Propala je Rusija! To gotovo kak poet zavija... Glejte popa! Z dolgo haljo na skrivaj se plazi v daljo ,.. Kaj žaluješ, sodrug pop, in molčiš kot slamnat snop? Kaj še pomniš: svoje dni si s trebuhom tod racal! A s trebuha na ljudi zlati križ ti je sijal! Glej, gospa se v krzno je zavila in sosedi je tožila: — Oh, to smo jokali... Spodrsnila, cap! — in se zvrnila! Oje, oje! Na noge! Veter divja, krut veseljak, z obleko vihra, 343 ustavlja korak, trga, mečka silni letak: «Vso oblast Ustavotvornemu Sobranju!...» in nosi besede s seboj: ... Tudi me smo zborovale ... ... V tej-le hiši smo se zbrale . ... smo sklenile — ... Določile ... Za noč — petindvajset, za enkrat — deset... Za manj — nikomur se ne vdaj ... ... Spat sedaj ... Pozen večer. Ulica gluha. Le potepuha veter pretepa ... Ej, siromak! Pridi sem — poljub, objem ... Kruha daj! Kaj potem? Pojdi zdaj! Črno, črno nebo. Zloba, tužna zloba v prsih nam kipi. .. Črna zloba, sveta zloba ... Sodrug! Napni oci! 2. Veje veter in sneg prši, po cesti gre dvanajst ljudi. Na plečih puške jim blešče in ognji krog in krog gore ... Postrani kapo — v zobeh cigaro, na hrbtu manjka le še karo!1 Svoboda je prišla, eh, eh, brez boga! Tra-ta-ta! 1 Karov as — znamenje zločincev v katorgali. — Op. prev. 344 Mraz je, sodrugi, mraz! — A Katka z Vanjko je v beznici... — Ima kerenke2 v nogavici! — Bogat je Vanjka, da ga vrag! — In bil je naš, — a zdaj vojak ... — No, Vanjka, pasji sin, buržuj, daj, skušaj mojo, poljubu j! Svoboda je prišla, eh, eh, brez boga! Katka z Vanjko se peča ... Le kako se peča? ... Tra-ta-ta! A ognji krog in krog gore .. . Na plečih puške se blešče ... Revolucionarni držite korak! Nikdar ne počiva prokleti vrag! Sodrug, drži puško, nič se ne boj! V Sveto Rusijo3 vstrelimo naboj — v nazadnjaško, vaško, tolstorito ... Eh, eh, brez boga! 3. Fantje se zbirajo, v rdečo armado marširajo — v rdečo armado marširajo — nikdar nazaj jih ne bo! Oh, ti žalost žalostna, sladko je živeti! Bluza preperela, avstrijski bajoneti! Trepetajo naj buržuji, zdaj svoboda je povsod! Mi zapalimo ves svet — blagoslovi nas, Gospod! 2 Bankovce, ki jih je dala v promet vlada Kerenskega, je ljudstvo imenovalo «kerenke». — Op. prev. 3 Sveta Rusija — stara, carska Rusija. — Op. prev. 4, Sneg prši, trojka drvi, Vanjka s Katko v njej sedi. Na obeh o jeh luči... Voznik podi... Ho-6p! Hi, hi!, V vojaško suknjo je odet, trapoglavo gleda v svet, črne brke zavihu je, zavihuje, zaf rkuje ... Glejte Vanjko — kak objema! Glejte Vanjko — kak se vnema! Noro Katko zapeljuje, poljubuje ... Vrgla je nazaj glavo, izza ust zobje si jo... Ah ti Katka, lepotica, tolstolica ... 5. Glej, na svojem belem vratu svežo rano imaš, deklina. In na tvojih prsih, Katja, je še sveža brazgotina. Eh, eh, pleši zdaj, lepe noge razigraj! V belih čipkah si hodila, si hodila — hodi zdaj! Oficirje si ljubila, si ljubila — ljubi zdaj! Eh, eh, ljubi mene, da mi srca ne razžene! Pomniš, Katja, oficirja, z nožem sem ti ga zaklal... Kaj si pozabila, mrha, ti je res spomin zaspal? Eh, eh, ne pozabi, v postelj k sebi ga povabi! Bele čipke si nosila, čokolado si zobala, z oficirji v park hodila — zdaj z vojakom se spečala? Eh, eh, greši, greši, duši težko bol uteši! 6. ... Spet trojka v metežu drvi in kočijaž kriči, podi... Stoj, stoj! Pomagaj nam, Andrej! Petriiha, brž od zad! — Naprej! Trah-tararah-tah-tah-tah-tah... V nebo je planil snežni prah! . .. Voznik — in Vanjka ž njim — zbeži. .. Še, še enkrat! Puško nabij! ... Trah-tararah! — Ti bom že dal! Ne boš dekleta mi jemal! ... Ušel je, lopov! — Le pošto j, že jutri bom gotov s teboj! A Katka, kje? Mrtva na tleh! Strel skozi glavo pri očeh ... Kako je, Katka, hm? — Molči... Pa leži v snegu, pasja hči! . .. Revolucionarni držite korak! Nikdar ne počiva prokleti vrag! 7. Spet gre dvanajstorica, s pleč orožje jim blešči. Vsi pogumni — le morivec v bluzo si obraz tišči.. . Petka venomer hitreje kleca in korak gubi. S šalom svojim vrat si greje — neprestano v tla strmi... — Sodrug, kaj molčiš in pešaš, kaj se, bratec, žalostiš? — Kaj, Petruha, nos povešaš, mar za Katko se solziš? — Oh, sodrugi, naj povem: Katico sem rad imel... Večkrat sem z dekletom tem noč v objemu prebedel... Nje oči so kot plameni, kakor zublji so žareče; a na desni, na rameni, znamenje ima rdeče — pa sem se, bedak, zaljubil, jo ubil in se — pogubil! . .. Ah! — Glej capina, vrag te dal, kaj si baba ali kaj? Kaj bi tožil, vzdihoval, cmeril se in v tla zijal! Nase glej! Glavo zravnaj! Da bi tebe tolažili, ne utegnemo sedaj! Huje bomo, bratec mili, še trpeli kot kedaj! In Petruha je zadržal svoj korak in ne hiti, še glavo je kvišku dvignil, spet pomirjen se smeji... Eh, eh! Saj zabava še ni greh! Zaklenite vrata, že gredo tat je! Odklenite krčme, žejni so ljudje! 8. Oh, ti žalost žalostna! Dolgčas dolgočasni, smrtni! Bo že čas kako minil — bo minil... No — lase si bom česal! — bom česal... 348 ! ; Pa semena bom drobil... bom drobil... In z bodalcem bom suval — bom ... suval... O — le naj buržuj beži! Spil mu bom vso kri radi moje rdečelice krasotice . .. Daj pokoj, o Gospod, duši tvoje dekle ... Dolgčas! 9. Nad Nevskim stolpom je tišina, v vsem mestu vlada nočni mir. Radujte se, ljudje, brez vina, saj stražnikov ni več nikjer! Na ulici stoji buržuj in nos v ovratnik si tišči. A poleg njega garjev pes spodvil je rep, za kruh renči. Stoji buržuj kot lačen pes, in nemo kot vprašaj stoji. In stari svet kot pes zgubljen stoji za njim in rep tišči. 10. Razbesnele so se burje, o j burje snežene! Da ne vidiš skoz neurje več koraka pred seboj! Sneg od zemlje do nebes pleše svoj divjaški ples ... — Kakšna burja, o moj Bog! — Petka, kaj bi gobezdal! Te je kdaj nadlog bog obvaroval? Ti si nezaveden, res, prosiš milosti z nebes — Nisi rok okrvavel, ker si Katko rad imel? ! 349 — Revolucionarni drži korak! Blizu je prokleti vrag! Naprej, naprej v napad, proletari jat! 11. ... In tako brez blagoslova dvanajstorica maršira. Ni je žrtve prevelike, na trpljenje se ne ozira ... Na nevidnega sovraga streljajo na vse strani. . . V gluhe ulice, soteske, kjer samo vihar besni, kjer z viharjem sneg samo bije v zemljo raz nebo ... Prapor rdeč žari v oči. Bije v tla korak krepak. Zdaj, zdaj se zbudi 1 juti vrag . .. Burja jim prasi v oči vse noči in vse dni... Naprej v napad, proletari jat! 12. ... In gredo, gredo v daljavo ... — Kdo je tam? Vstrelite ga! Nič ni — to samo z zastavo rdečo veter se igra ... Spredaj — kup snega se dviga... — Stoj! Kdo v snegu se mota ? Nič ni — to samo za njimi gar jav, lačen pes krevsa ... Proč od mene, pasja dlaka, nož v telo zaril ti bom! Stari svet — kot pasja spaka, zgubi se — ubil te bom! ... Pes renči — prokleto ščene — rep tišči — a neče stran — Pes prokleti — proč od mene ... — Hej ti, čuješ, kdo si tam? — Kdo tam maha z rdečim znakom? — Dobro glej — prokleta noč! — Z naglim kdo beži korakom, Kdo se skriva v senco koč? — Ne uideš mi nikamor, bolje, da se živ vdaš! — To, prijatelj niso šale — ustrelim, pošto j, pajdaš! Trah-tah-tah! — In le odmev je odgovoril iz noči... Samo veter pobesnel je. s snegom blazno se reži. Trah-tah-tah! Trah-tah-tah ... ... In tako gredo v daljavo — a za njimi gladni pes. Spredaj s purpurno zastavo, za vihar nedotakljiv, od svinčenke neranljiv, nad zameti varno hodi, po sneženi stezi vodi, v kodrih rožnat venec, čist — gre pred njimi — Jezus Krist. Januarja 1918. 1. KORENINA V ZEMLJI IVAN ZOREČ (Konec.) jito se je vretenilo v klasje, ječmen je že rumenel. V razoru je prepelela prepelica in štela pedi, na nebu je visel škrjanec in s srebrnimi zvončki govoril v dobro jutro, solnce je pilo tenko meglo ob Temenici, spočita vas se je s hitrico gnala na delo. Trlep se je utrgal z njiv in se neutegoma zadrevil na Krašev- 351