748
Zadloški: V hribih mete . . .
In izteza roke predse in posluša, čuti vsak dih v ozračju . . . Poklekne, tečejo mu solze, iz prsi mu privre plač, radost mu razjasni obličje  in  šepeče, a težko mu  gredo besede,  ko plače skrivnostne
molitve:
„0 pojdeš nekoč ti
moj duh na svečanost
za muke, življenja bridkosti!
Zvonovi v Varšavi
so posli radosti . . .
Zdravstvuj — Jutranjica — svo-bo-de — —,
Za ta-bo — re-šit-ve — Soln-ce ..."
Takšna je „Listopadova noč" Wyspiariskega. Mislim, da sem na ta način, najlaže pojasnil svoje trditve in izreke o delih Wyspi-ariskega. Mnogo bi se dalo o tem še razmotrivati, mnogo bi imel še povedati, saj je bil Wyspiariski eden največjih duhov, kar jih je rodila naša poljska zemlja, a ne dopušča mi tega kratko odmerjeni prostor. —
Naslov pričujočega spisa je pravzaprav „Krakovsko gledišče". Hotel sem opisati repertoar zadnjega leta, toda čas me je prehitel. Predstavil sem lahko samo enega naših največjih umetnikov; toda če sem s tem zbudil zanimanje za tega znamenitega dramatika tudi med Slovenci, sem storil dovolj.
Wyspiahski je obudil k novemu življenju mrtvo romantiko ter jo postavil kljub vsej fantastnosti na realna tla in preporodil s svojimi deli celo našo družbo in ji pokazal nove cilje in nove poti, poti, ki jo privedejo v polja, kjer ne cvetejo samo sanje, ampak rodi cvetje bogat sad.
In zato je ime Wyspiahskega nesmrtno.
V hribih mete . . .
V hribih mete snežec beli,       Luč neba, življenja klica, ptica več se ne glasi,                  radost belega sveta,
dole mraki so objeli,                  o vesoljstva krasotica,
stvarstvo vsepovsod mrli.            žarna kam ti moč je šla?
Mraz prekruti snel ti moč je,
mrk pogled pa dal zanjo,
hribe, dole vzel v naročje,
mene pahnil v noč temno.
Zadloški.