GiasnikSED (1978) 1
20
POLEMIKA
„KONEC FOLKLORISTIKE"?
Na moj zapis (gl, SED 17, 1977, St. 2, str. 24-25), ki ne obsega niti pol kolone, sta se oglasila dva avtorja, ki ju ne poznam, nisem tudi nikoli ne slišal ne bral kaj o njima. Zavzela sta skupaj tri in pol kolone. In s kakšna ihto! Za kaj pa gre? Čisto preprosto za IZJAVO CELJSKIH SREDNJEŠOLCEV v televizijskih „Pogovorih o glasbi" (z univ. prof. dr. Dragotinom Cvetkom in dr. Zmago Kumer) dne 9. februarja 1977, da MLADINA LJUDSKE PESMI NE POZNA. Ni treba biti star maroltovec Ibil sem soustanovitelj starega APZ in njegov Slan od 1926), da bi te taka izjava ne prizadela. Moja sogovornika govorita seveda z drugim besednjakom kakor jaz. In z drugačnih stališč.
V čem je zame bistvo? V tem, da vidim v „LJUDSKEM" psihološko, ne pa sociološko ali kakšno drugačno kategorijo, d3 torej „ljudskost" ustreza matični, „naivni",vsaki človeški psihi imanentni pla'sti, da kot taka ne pozna razlike v spolih in starosti, ne v socialnem in ne v zgodovinskem položaju posameznika, naj mu bo to prav ali ne, naj to taji ali priznava! V „ljudski" pesmi — ostal bom pri tem poimenovanju — torej ne gledam njenih „družbenopolitičnih" korenin, ampak jo sprejemam takšno, kakršna pač je, zavoljo njenih ESTETSKIH vrednot. Danes spet poslušamo renesančno in baročno glasbo, čeprav sta bili ptsani za „(fevdalno) gospodo" in do (subalternegal „ljudstva" sploh nista segli. Na to nihče več ne pomisli. Cenimo in uživamo njune ESTETSKE kvalitete! In če kje danes zapojo tisto o „ostri kosi, mrzli rosi", ni treba, da so pevci zares kosci. Pevci in poslušalci preprosto čutijo, da je pesem lepa. V tem je opravičilo za njen obstoj. Zakaj ta lepota je nadčasovna, neodvisna od (nekdanje! funkcije pesmi in od „družbenopolitičnih" pogojev raznih dob. Oprostite — tako govori star maroltovec in lepo bi bilo, če bi tako mislil vsak kulturen Slovenec. Tako pa se čudim, ko (nežna) dekliška roka zapiše, da danes „ni časa za ope\fcnje lepot narave, zvezd in lune"! Bežite no, kdo Vam pa verjame! Resnejša pa je stvar, če moj prvi sogovornik meni, da je „folkloristika" kot „neka romantična stroka" nasploh zmeraj bliže grobu (sic!). Predvsem so take izjave anahronizem. Drugieso jih že pred nekim časom preboleli. Vendar o tem prepuščam besedo — ker je govoru o pesmi — drugim, bolj poklicanim v naši vedi. Naj samo pribijem, da pisec očitno ne ve — kljub poprejšnjim v prazno naperjenim učeno-strokovnirm besedam — k3j je folklora in kaj folklnristika. Tudi rock in pop in kar je še takega so nujno predmet folkloristovega raziskovanja, ker sta de! sodobnega „načina življenja". Kdo neki to taji? Dokler bodo ljudje pripovedovali, peli, (se) igrali, plesali, slovesneje obhajali določene dneve in čase, toliko časa bo treba te pojave raziskovati in TOLIKO ČASA BO EKStSTlRALA FOLKLORISTIKA. Roboti je ne bodo potrebovali, to ¡e res, A „etnologi" je ne bodo zatrli
Zame je pravda s tem končana.
Za konec samo še eno: S skrbjo se vprašujem, kako bodo sprejeli takšne neodgovorne in nepremišljene sodbe In obsodbe naši zamejski rojaki, ki jim je ta naša „ljudska" pesem ena izmed najmočnejših opor v njihovem boju za narodni obstanek, in naši zdomci, ki čutijo v njej živo vez z domovino?
Niko Kuret
PRETIRANI SENTIMENTALIZEM?
V 3. številki Glasnika SED, 17/1977 beremo dva članka kot odgovor na prispevek Nika Kureta v 2. številki Glasnika SED, 1 7/1977, Vsebina obeh člankov je taka, da ni mogoče na kratko odgovoriti. Zato se bom omejil le na nekatera dejstvo, ki jih pisca obeh člankov najbrž ne poznata in jih bom le nekaj naštel. Prvi Članek, ki je nekoliko daljši, je podpisal Bojan Kavčič, drugega pa Mira O mer zel, Naj povzamem besednjak B.K. in ga nekoliko parafraziram: „Ne bom se spustil v brezupno avanturo . ..", da bi njsmu In M.O. razlagal nekaj, kar bi morala poznati in vedeti.
Vzemimo n.pr. ,,šolski sistem" oziroma glasbeno vzgojo mladih. Ali je res bilo n.pr. potrebno uvajati v šole tako imenovani Orffov insirumentarij, ki je NAŠEMU, SLOVENSKEMU glasbenemu občutju tuj? Ali so morda NAŠA SLOVENSKA ljudska glasbila (brez takoimenovana!) kaj manj lepa, manj „sodobna" manj vredna, manj pripravna zaglasbeni pouk? Ali ni n.pr. v naših otroških izštevalnicah zadosti lepih primerov za razlago najrazličnejših ritmičnih glasbenih posebnosti?
Ali ZSMS ne bi mogla kdaj pripraviti TUDI večer ljudske glasbe (brez takoimenovane)7 Svet se res vrti naprej, toda vrtei se je TUDI že prej in naše babice in dedki so tudi bili mladi. Zanimiva je „modra" ugotovitev, da pesmi naših prednikov opevajo ptice, rož'ce, potoke, hribe in doline itd. (takih pesny je sorazmerno malol) in da danes ni več časa za opevanje lepot narave, zvezd in iune Itd. Luno so res osvojili, toda hočeš nočeš, zaenkrat še vedno živimo na zemlji! Torej res „ne bodimo na lastni zemlji (dodal bi slovenski) tujci"! Mimogrede, ker Že oba omenjata A. Mežka, tudi on poje: „Najlepše je doma ...",
Koliko časa RTV Ljubljana v svojem dnevnem programu odmerja naši ljudski glasbi (brez zamere, spet brez takoimeno-vane)? Kar primerjajmo: RTV Ljubljana 6 ur na mesec, radio Sofija okoli 20 ur, radio Mlinchen kar 35 ur na mesec (uradni podatki s posvetovanja predstavnikov vseh jugoslovanskih radijskih postaj ter predstavnikov radijskih postaj s Švedske, Norveške, Nizozemske, iz Nemčije, Belgije, Avstrije, Bolgarije, ČSSR, Madžarske, Turčije in Gane, maja meseca 1976 v Budvi).
Koliko denarja (ali naj napišem sredstev? ) je šlo npr. za tiskanje in izdajanje knjig, plošč, kaset itd. z ljudsko glasbo?
Nisem prepričan, da gre.....za čisto preprosto zgodovinsko
dejstvo . .", še manj pa, da bi „ . , , narodnozabavna glasba .. poleg tako imenovane zabavne . . . takorekoč nadomestila „ljudsko pesem" (v navednlcah pri B.K.)."
Kaj je to „country" glasba, pa „folk", „soul", „ročk subkultu-ra" itd,? Napisanih je že nešteto knjig o tem. Recimo, Med drugim tudi npr, revija Stop že celih deset let objavlja razne prispevke, ki jih moraš brati s pomočjo slovarjev, o raznih bendih, elpijevkah, albumih, saundih itd.. Koliko vrstic pa je bilo vStopu napisanih o ljudski glasbi? O ljudski glasbi je sicer TUDI Že kar precej napisanega, samo v roke bi bilo treba vzeti in TUDI to poznati. Koliko in kaj so npr. etnologi med Študijem slišali kdaj TUDI o ljudski glasbi?
Kaj vse je že prišlo z onstran naših meja (nekaj je tudi zraslo na domačem zeljniku), kar smo za hipec „osvojili", proglasili za napredno, sodobno, „revolucionarno" itd. V goščavi zares neumnih in cenenih popevk, „narodnozabavne glasbe" ter tako imenovane „napredne glasbe" (morda bi moral zapisati kako angleško spakedranko? ), ki se oglaša od jutra do večera (ne dobesedno!) v „erteveju", z gramofonskih plošč, kaset redko kdaj obstane nekaj, kar bi pomenilo nekaj več kot muha enodnevnica. Pri pehanju za čimvečjo naklado plošč — s tem tudi debelejši mošnji ček — postaja že vseeno, kaj in kako kdo poje (npr, Oberkrainarji v „lepih narodnih nošah" in seveda čimveč v nemščini!, vseeno je kako se kdo spakuje, samo da je glasno, „moderno" (? ), punk itn.. Upam, da tovrstna glasba in pesem ni .....danes postala orožje, sredstvo boja proti krivicam sveta."
Podobno je tudi v slikarstvu, književnosti, jeziku itd. Pri tem pa se vse pogosteje obnašamo tako kot v znani pravljici o cesarjevi novi obleki. Ptice, rož'ce, potoke, hribe in doline, skratka našo zemljo, na kateri živimo, smo že zasvinajali (v novejšem času smo že „napredovali" v vesolje) in proti temu onesnaževanju že teče „akcija" — „smo že pristopili k razreševanju te problematike". O onesnaževanju slovenskega jezika je npr. že pred leti SZDL objavila poziv na „akcijo", medtem pa smo vseeno uspeli postaviti Maximarket, Snack-bare ipd..
Ob tem še o „gospodi" in „ljudstvu". Kdo npr. leta po Ljubljani in pritiska na „veze i poznanstvo", da se bo lahko pokazal v Slo venski filharmoniji, kadar so najavljeni takoimenovani (ta t.i mi pride kar pravi sfavni, odlični in predvsem TUJi orkestri, dirigenti in solisti? Zelo zanimiva snov za etnologa, kolikor je Sploh sodobno in spodobno hoditi na tovrstne koncerte. Radijska oddaja „V nedeljo zvečer" je najbolj poslušana oddaja pri nas, toda oddaje „Slovenska zemlja v pesmi in besedi" so na drugem mestu. Poleg tega pa jih kar 75 odstotkov posluša zelo pozorno in le 25 odstotkov manj pozorno. Ali te oddaje posluša ljudstvo? Vsekakor! In v tem „ljudstvu" nismo samo kmetje, babice in dedki pač pa tudi univerzitetni profesorji, delavci, obrtniki, šoferji in, če verjameta ali ne, TUDI mladina.
Trditev, da „ .. . folkloristika izgublja svoj predmet . ..", da
.....ni več zmožna razumeti. .," je pa res lep sklep Članka, v
katerem beremo, med drugim......da je vsak prispevek,
objavljen v kakem strokovnem glasilu pač tudi ustrezno obvezujoč.
Glasnik SE D (1978) 1
22
Dvomim, da se je hole! Niko Kuret „ ., . postaviti v estetsko arbitraren položaj . . ." in še več v .....samovoljnega izbranega .. .", ki .....poziva na akcijo,,,". To (in drugo) mu
namreč neumestno pripisuje B.K, Vse kaže, da |e kazalec res že krepko mimo dvanajste ure.
Julijan Strajnar
KNJIŽNE NOVOSTI
HANDBUCH DES VOLKSLIEDES. Bd. II: Historisches und Systematisches - Interethnische Beziehungen — Musikethnologie. Hrsg. von R.W. Brednich, L. Röhrich, W, Suppan. München, W. Fink Verlag, 1975 (Motive. Freiburger folkioristische Forschunge, Bd. 1/1l>. 824str.
Kljub splošnemu naslovu, ki obeta izsledke raziskovanja ljudskih pesmi vsaj v evropskem okviru, se tudi 2. knjigi tega priročnika pozna, da je bil sprva zasnovan pretežno z vidika nemške ljudske pesmi. To je kajpak le ugotovitev, ne očitek, saj je delo po svoji temeljitosti lahko posnemanja vreden zgled.
V treh poglavjih je zbranih 29 daljših in krajših Člankov. Prevladujejo etnomuzikološki, pri katerih so,več kot pri drugih sodelovali tudi strokovnjaki zunaj nemških dežel.
Med članki z zgodovinska tematiko poroča L. Schmidt o zbiralnem in raziskovalnem delu, W. Heiske o osrednji nemški ustanovi „Deutsches Volksliedarchiv" v Freiburgu, V. Karbusicky obravnava zelo obširno sociološki vidik raziskovanja ljudske pesmi, opirajoč se zlasti na sovjetsko strokovno literaturo; svoja dognanja moderno ponazoruja z grafikoni in razpredelnicami. E. Klüsen je — v skladu s svojim dosedanjim delom — obdelal vprašanje podobe in obstoja ljudske pesmi v sedanjosti. Edini članek, ki se dotika vprašanj sistematike, je pravzaprav prispeval D,—R. Moser, ki piše o oblikouanju pesemskega besedila.
Poglavje o interetničnih razmerjih učinkuje nekoliko enostransko, saj se ozira le na razmerje nemške ljudske pesmi do drugih evropskih, ne obravnava pa problema na splošno. Še največ načelnega prinaša članek L Weber-Kellermannove, kl govori o „problemih interetničnih raziskav v jugovzhodni Evropi", čeprav izhaja z vidika nekdanjih nemških jezikovnih otokov. Sicer pa obravnavajo: A. Taylor skupne snovi angleških In nemških balad, H. Sinderjeva nemško-francoske stike v ijudski Wsmi, O, Holzapfel razmerje med danskim in nemškim pe-semskim izročilom, O, Sirova tka zveze med nemško in češko balado. Razen tega poroča D. Yoder o pesmih Nemcev v Pennsylvaniji. Članek K. Schaaf3 o ljudskih pesmih „podonavskih Svabov" spada le s pridržkom v to poglavje, kolikor pač odsevajo v ¡iročiiu etnična skupine, ki izza druge svetovne vojne ne obstaja vač, posledice sožitja s sosednjimi narodi.
Približno polovico knjige zavzemajo etnomuzikološki prispevki v redakciji W, Suppana, ki je napisal tudi predgovor. Začenja z opravičilom da ta det priročnika ni tako vsestranski kot bi želeli. Poleg tega, da nekateri strokovnjaki iz raznih vzrokov niso mogli sodelovati, je treba upoštevati, da je bilo raziskovanje ljudske Pesmi dolgo v rokah germanistov in etnologov, medtem ko se 'huzikologija za to glasbeno področje ni dosti zmenila. Nekateri Prob lim i kot npr. vprašanje oblik večglasja, tipologija melodij lPd. so ostali v priročniku neobdelani, ker še niso dovolj raziskani. Vrzel pomeni tudi to, da ni prispevka o terminoloških problemih. Čeprav Suppan ni imel namena s svojim kratkim predgovorom zapolnjevati to vrzel, ne okleva navesti nekaj načelno pomembnih dejstev, čeprav tvega, da bodo s tem postavljene na glavo doslej veljavne predstave o ljudski pesmi. Tako je po mnenju Suppana bistveno za ljudsko glasbo, da se prenaša po ustnem izročilu, da so besedila in melodije spremenljive in da je povezana z življenjem. Šegami, kulti. Torej se je treba vprašati, kako iivi in n6r ^ kori izvira, treba jo je presojali po ^cioloŠkih, ne vrednostno-estetskih merilih in vrednotiti po uporabnosti. Po Suppanu ljudska pesem umre kakor riba, ki jo P°'egn»š na suho, če jo vzamemo iz naravnega okolja in njen ^apis začne veljati za obvezno, edino „pravilno" obliko pesmi, ludska peieni je živa le tam in dotlej, kjer in dokler jo ljudje
spontano pojo. T.i, „drugotno bivanje" je le obdobje pred dokončnim uničenjem, ki se začne brž, ko postane odločilna zapisana ali predpisana „pravilna" oblika, ki jo pevci hote ali nehote posnemajo, namesto da bi izročilo poustvarjali in s tem tudi spreminjali. Umiranje ljudske pesmi gre z roko v roki z naraščajočo civilizacijo in je torej v različnih deželah različno daleč. Tako Suppan, Ob tem za Slovenijo lahko rečemo, da Slovenija še ni prišla do skrajne, kritične točke, saj je pri nas na podeželju še zmeraj mogoče slišati spontano petje; 5e zmeraj se najdejo pevci, ki pojo iz veselja, zase, ne ze nastop pred javnostjo.
Med prispevki v etnomuzikološkem delu je posebno zanimiv prvi, ki ga je poslala iz Izraela E. Gerson-Kiwl Ko na primeru razvoja azijskih tonskih sistemov razlaga medsebojne vplive vzhoda in zahoda, opozarja, da je muzikologlja doslej pozabljala na eno temeljnih zakonitosti glasbe, namreč, da je na začetku vselej živo muziciranje, ki se ravna po izročilu in ne ve za teoretična načela; le-ta najde šele raziskovalec s pomočjo analize zapisanega gradiva. Več prispevkov posega daleč v preteklost. Npr. B. Rajeczky primerja ljudsko petja z gregorijanskim koralom in ugotavlja, da so nekatere značilnosti koralnega petja znane tudi v ljudskem in torej ni treba iskati vzorcev zanje daleč na Vzhodu. W. Salmen obravnava t.i. „nove pesmi" iz poznega srednjega veka, K. Gudewill nemške ljudske pesmi v večglasnih kompozicijah do srede 17, stol., J. Müller-Slattau nabožne pesmi do IG. stol. in J, Klima ljudsko pesem v tabula tu ra h za lutnjo. Teoretična vprašanja načenjata A. Elscheková, ki piše o sistematizaciji, klasifikaciji in katalogizaciji ljudskih melodij, in H. Braun, ki razpravlja o glasbenem variiranju. Pomemben je prispevek 0. Elscheka o pričevalni vrednosti starejših zapisov ljudskih pesmi. Isti avtor piše tudi o uporabi elektroakustike v etnomuzikologiji, W. Graf pa razlaga „sonografske" raziskave nekaterih nemških ljudskih melodij. W. Suppan je prispeval dopolnjen ponatis že I. 1968 objavljenega članka o razmerju med himnologijo in etnomuziko-loškim gledanjem n3 ljudsko nabožno pesem. Končno je treba omeniti še razpravo W. Deutscha o avstrijskem jodlanju, F. Hoerburgerja o nasprotjih med vokalnim in instrumentalnim muziciranjem in razmišljanja H. Seglerja o mestu ljudske pesmi v glasbenem pouku.
Na koncu knjige so tri kazala, ki veljajo za oba dela priročnike: osebno, kazalo začetnih verzov in stvarno kazalo. Zadnji dve strani vsebujeta najnujnejše dodatke in popravke.
Zunej nemških dežel bodo z 2. knj. priročnika verjetno najbolj zadovoljni etnomuzikologi, saj je glasbena podoba pesemskega izročila navsezadnje vendarle obravnavana kot enakopravna sestavina ob besedilu, ne da bi bila zapostavljena ali preveč poudarjena. Zdi se, da hoče to povedati tudi oprema: na naslovni strani ovitka je slika pevca z lutnjo. V celoti je priročnik delo, ki bo raziskovalcem ljudske pesmi ne samo dobrodošel informator marveč tudi pobudnik, zato si samo želimo, da bi nekaj podobnega izšlo še pri kakšnem drugem narodu. Edino, kar bi si bralec morda še želel pri takem priročniku, je bibillografija k posameznim poglavjem stroke. Kajpak je sestavljanje takega seznama, ki more biti samo izvleček najpomembnejšega, kočljivo in garaško delo, zraven pa še nemara mnogih ne bi sdovgljilo.
DAS DEUTSCHE VOLKSLIED ARCHIV FREIBURG j.BR, Redaktion u. Gestaltung Jürgen Dittmar, Freiburg i.Br. 1977,24 str,, slike.
Osrednja nemška folkloristična ustanova že nekaj desetletij izdaja občasna poročila o svojem delovanju. Toda doslej smo bili vajeni, da so bile to bolj ali manj hladne, stvarne brošurice, zdaj pa smo dobili dokaz, da je mogoče o resnem delu poročati resno in prikupno.
Začne se s podatki o začetkih ustanove in seznamom strokovnjakov, ki so delovali nekoč v njej ali so zdaj njeni sodelavci. Zraven je slika poslopja, v katerem je Volksliedarchiv, in portret njegovega ustanovitelja J. Meierja. Poročilo o zbirkah dopolnjuje fotokopija Meierjevega poziva k zbiranju iz I. 1914 in enega starejših zapisov iz arhiva. Ker zbira Volksliedarchiv tudi najrazličnejša druga pričevanja o nemški ljudski pesmi v preteklosti in sedanjosti, so na naslednjih straneh objavljeni faksi mili pesemskega letaka iz 16. stol., rokopisne pesmarice iz 15. stol, in imenitne upodobitve sejmarskega pevca na trgu v Strassburgu (19. stol.). Kajpak so natanko navedeni podatki o množini tovrstnega gradiva, ki se je doslej nabralo v arhivu, pa opozorilo na tiskane zbirke v fondu strokovne knjižnice, ene najbogatejših, kar jih premorejo ustanove te stroke.
Za nepoučenega bralca so na naslednjih straneh s primeri ponazorili, kaj štejejo k pojmu ljudska pesem, namreč da upoštevajo vse, kar se ob raznih priložnostih poje, naj bo staro ali