sobotna priloga Ljubljana, 29. septembra 1984___- sobotna priloga stran 13 DELO Meje složnosti svetovne družil e LJrvi resni stik med supersilama na _E_ ustrezni visoki ravni v okviru zasedanja skupščine Združenih narodov je v določenem pogledu obliž na ranjeni ponos svetovne organizacije. Omenjanje »novih idej«, napovedovanje »gibčnosti na razo-rožitvenem področju« in upoštevanje »spremenjenih razmer« je optimistično dopolnilo duha razprav v Združenih narodih; srečanja ob robu zasedanja govorijo o velikem pomenu središča večstranske diplomacije, kar je poučno zlasti v luči sočasnega ali ločenega podcenjevanja organizacije v politikah obeh sil v dosedanjem obdobju. Tak, po formalni strani presenetljiv začetek jesenskega zasedanja, ki je za zdaj zasenčil vse drugo, je dobrodošlo izhodišče za razmišljanje o odnosu med globalnima silama in Združenimi narodi oziroma za širši posnetek trenutne vrednosti organizacije, katere osnutek je nastal ravno pred štiridesetimi leti. Misel, da bi zagotovili trajen mir, je stara vsaj toliko kot meddržavna skupnost. Zelo stara je tudi ideja, da bi določena močna skupna organizacija na življenjsko pomembnih področjih varnosti nadomestila državo in po tej poti odstranila spore med mnogimi suverenostmi. Ustanoviteljem Združenih narodov, ki so se naslanjali tudi na moralno povzdignjena gesla protifašistične koalicije v drugi svetovni vojni, je bilo povsem jasno, da sodobne države ni mogoče nadomestiti s svetovno in da je »svetovna družina demokratičnih držav« (teheranska deklaracija leta 1943) lahko samo mednarodna organizacija, ki ima skupna pooblastila za vzdrževanje mednarodnega reda. f druženi narodi se niso mogli posta-Z -Jviti nad državo. Njihova edina priložnost je bila v tem, da so načelo suverenosti branili in ga dosledno izpeljali. S tem so prišli v določeno nasprotje z naravo mnogih vprašanj, ki silijo čez mejo državnih suverenosti, toda širjenje suverenostnih pravic za vse države članice je bila pot, ki jo je bilo treba prehoditi. Pravica slehernega naroda do lastne države je izid narodnoosvobodilnih gibanj in razlag pravice do samoodločbe, ki so v temeljih spremenili geopolitično strukturo sveta. Širjenje članstva, ki je pomenilo pravo eksplozijo majhnih in srednje velikih držav, ni spremenilo samo glasovalnih mehanizmov, ampak tudi naravo vprašanj, s katerimi se je organizacija ukvarjala. Šlo je za geopolitični, kulturni in civilizacijski prelom z vsem, kar je bilo poprej, tudi s časom nastajanja Združenih narodov. Dejstvo je, da svet še nikoli ni bil tako pisan, ko gre za vrhovnost držav. Še nikoli ni bil tako razdeljen z državnimi mejami, in to ravno v času, ko ga narava tehnološkega, tehničnega in drugega duhovnega razvoja sili v povezovanje. Združenim narodom, ki s svojimi posebnimi organizacijami posegajo praktično na vsa področja uresničevanja skupnih koristi držav, pripada naloga iskanja ravnotežja med težnjo po ljubosumnem varovanju suverenosti in smiselnim oddajanjem njenih delov v za vse koristno celoto. O tem, kako uspešen je bil ta postopek, ni enotnih mnenj. V ZDA, ki so sredi šestdesetih let izgubile svojo »samodejno večino«, včasih segajo negativne kritike tako daleč, da predlagajo »kaznovanje« (zmanjšanje prispevkov, umik), tudi druge velike in močne države rade žgoča vprašanja rešijo zunaj Združenih narodov. Narobe pa je za veliko večino držav v razvoju Svetovna organizacija velika priložnost za vplivanje na tok političnega odločanja in prostor, kjer je najbolj plastično videti, kaj tare svet. I oda tudi zablode, nesporazumi, ne-A uresničljive želje in pomanjkanje razumevanja za pravila pragmatičnega združevanja koristi na najmanjši skupni imenovalec so sestavni del obračuna štirih desetletij. Vedno so bili skeptiki, ki so dvomili o pripravljenosti držav, da bi se odkritosrčno podredile skupnim pravilom, in nejeverna vprašanja so pogostejša tedaj, ko svetovna organizacija ne more poseči v določeno nevarno žarišče mednarodne napetosti. Volja in zdrava pamet že, pravijo, pa je to dovolj za reševanje nakopičenih sporov? Kje naj organizacija vzame impulz, ki bi povezal preteklost in prihodnost in bi dovolil, da bi premagali kratkoročne koristi in se preusmerili v reševanje dolgoročnih nalog? Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov U Tant je v šestdesetih letih dejal, da svetovni organizaciji primanjkuje »moralne moči, da bi presegla kratkovidne in sebične interese«. Čisto podobno je pred dnevi dejal drugi bivši sekretar Waldheim: »Združeni narodi so izgubili vpliv, ker so posamezne države preveč ljubosumne na lastno suverenost, da bi upoštevale nasvete mednarodnih organizacij.« Zadržano stališče najvplivnejših držav mednarodne skupnosti ali celo odkrito sovražen prezir do novih pravil, ki jih je prinesla demokratizacija organizacije (ameriški predstavnik Moynihan je govoril o »nezaslišani tiraniji večine«), so tudi ogledalo krize odnosov med ljudmi in v mednarodni skupnosti. Če se države strinjajo vsaj s tem, da Združene narode izgrajujejo kot središče usklajevanja dejavnosti držav, je kriza hkrati nevarnost, toda tudi izziv. Ustanovna listina je bila napisana v ganljivi iluziji, da bo kolektivni spomin na strahote vojne vezno tkivo človečnosti, ne glede na razlike (»obnovitev vere v temeljne pravice in dostojanstvo človekove osebnosti«), in poznejši dogodki so jo ustrezno popravili in postavili na trdnejša tla. Še naprej ostaja listina seznam teženj, h katerim se v daljšem obdobju obrača človeštvo, ob njih pa nastajajo instrumenti postopne demokratizacije mednarodnih odnosov. \ / zajemna odvisnost sveta pomeni ▼ namreč tudi, da žarišč napetosti ni mogoče osamiti. Združeni narodi so nujno orodje mednarodne politike, ki dopolnjuje dvostransko. V minulem obdobju se je pogosto zgodilo, da so prišla žgoča vprašanja v Združene narode šele, ker jih dvostransko ali v regionalnem okviru ni bilo mogoče rešiti. V morebitnih »brezupnih konfliktih«, najpogosteje takih, kjer gre formalno za dvostranski ali lokalni spor, v ozadju pa so močne koristi supersil, postanejo Združeni narodi vzvod, ki napolni prazen prostor. Pogosto so pomožno prizorišče osnovnega spora, tudi sodna dvorana, kjer je slišati čustvene in pretirane, prav nič vljudne in obzirne besede prizadetih; karkoli že kdo misli o metodi absolutiziranja posameznih spornih poudarkov, dejstvo je, da so včasih ognjevite in razdražene razprave samo ventil, ki izpusti iz kotla paro, potem pa se duhovi pomirijo in laže je priti do rešitev. Resnica je, da so Združeni narodi razdeljeni na neuradne skupine (zahodno, vzhodno, skupino držav islamske konference, skupino Arabske lige, neuvrščeno skupino), toda do ponovitve letargičnega večletnega soočanja samodejno glasujoče večine (»idejnih«) zaveznikov vendarle ne prihaja več. Države imajo različne koristi in jih poskušajo braniti, ni pa mogoče spregledati, da večina niso večne, da so ravnotežja labilna, da se tudi znotraj »blokov« pojavljajo samosvoji pogledi. Z drugimi besedami, ni utemeljena zamera Združenih držav Amerike, da jim je organizacija »sovražna«, kar je vsaj doslej sodilo tudi med trdna osebna prepričanja ameriškega predsednika. Obzirnejše obravnavanje Sovjetske zveze, ko gre za njene imperialistične poteze (v obsodbi afganistanskega vdora ni bila omenjena, kakor so omenjene ZDA v resoluciji o vdoru v Grenado), je posledica dejstva, da so ZDA kot hegemonistična sila z daljšim stažem dobile v tej obliki račun tudi za nazaj; toda to pa ne spreminja dejstva, da so agresivna dejanja v zadnjem času vendarle praktično soglasno odklonili. Res pa je, da trdota rodi trdoto, posebno če gre za velike sile, s katerimi je mednarodna skupnost, če hoče ali ne, usodno povezana; kakor se ni posrečila osamitev Sovjetske zveze v prvem povojnem obdobju delovanja Združenih narodov, tako se ne bi posrečila osamitev druge supersile, če bi se kdo odločil sporna vprašanja zaostriti do konca. V samih ZDA je poleg kritičnih mnenj slišati tudi samokritična in celo ostra veleposlanica v Združenih narodih je v podtekstu analize napetosti ugotovila, da so »včasih ravnali kot gruča amaterjev«. druženi narodi kot celota in tisti, ki m -^jim zaradi nespornih znamenj moči (razvitost, bogastvo, oborožitev) pripada tudi več neformalnega vpliva v postopku sprejemanja odločitev, še niso končali učne dobe. Če vedo zdaj, česar leta 1945 še niso vedeli, da v nepopolnem svetu ni idealnih rešitev in da iskanje konsenza ostaja za dogledno prihodnost edina pot uravnoteževanja skupnih koristi, potem so verjetno dovolj realistični, da se tudi učijo iz zablod in nesporazumov. Seznam izgubljenih priložnosti je hkrati opozorilo in izziv. Obliž, o katerem je govor na začetku, ko se je visokim predstavnikom supersil zdelo, da bodo najlaže ohranili dostojanstvo, če se bodo sestali v neposredni bližini Združenih narodov, je značilen za ta čas: iskanje »prave poti« se nadaljuje, v vmesnem času se koristno lahko uporabi ta, ki je na razpolago. Ko ni boljše, je tudi najboljša dovolj dobra. MOJCA DRČAR-MURKO Zanemarjanje obnove stare in obrabljene opreme ogroža izvozno moč gospodarstva Tema tedna: Jugoslovanski uvoz opreme Poštni predal 29 14 Jana Taškar Barbara Trene Portret tedna Majda Štruc Ponovno odkrita družina Kvaliteta življenja Bojana Jager Davki za razbremenitev gospodarstva? Sprememba davčnega sistema Alenka Leskovic, Majda Štruc in Stojan Žitko O bivanju odločajo radiatorji Ustrezno stanovanje Slobodan Rakočevič Kako zagotoviti pravico do obveščenosti Ob osnutku novega zakona Julka Žibert Predor bo tudi injekcija t za gospodarstvo Aktualen pogovor Katastrofe nas rešujejo naključja Okrogla miza 17 Lado Stružnik Ibijeva vizija socializma Dobri gospodarji Stanka Godnič Kranjski »polnoletnik« se 16 predstavlja « Športni in turistični film 18 Silvestra Rogelj Tam, kjer življenje visi na nitki Intenzivna interna medicina Božidar Pahor Vrata ZRN pa tujim delavcem ostanejo zaprta Olaišanie za zdomce v Hessnu Ivan Križnar Podatkarstvo večine ne more zadovoljiti Pouk najnovejše zgodovine_________ Dušan Snoj Cena za »evropski dolar« je še previsoka Deseterica in dolar Bogdan Pogačnik Verdun — zadnja ali prva postaja? Sprava nad morjem križev Božo Mašanovič Obletnica odpira nove možnosti Dvajset let sporazuma s SEV A vgust Pudgar Uspehi in zatikanja na dolgi poti Kitajska gospodarska reforma Andrej Novak Janez Pavel II. je poglavar bojujoče se Cerkve Po začrtanih poteh 20 21 Lojze Kante Vsak ljubosumno škili v skledo drugega Italijanske teme 22 Uveljavitev mladih igralcev naj bi spremenila tudi vso jugoslovansko košarko Anketa o novi domači košarkarski sezoni Tit Doberšek PLO ostaja seizmograf pretresov Spor med Palestinci Milan Maver Samogovor mr. Jakobsona Iz dnevnika Jake Sulca 24 ( *. $ < sobotna pri,°8a poštnif . predal 29 Delo, 15., 22.,29. junija, 7., 14.,28. julija, 4. in 25. avgusta Zakaj Big band RTV Ljubljana ni nastopil »Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija,« Ludwig van Beethoven. Glede na to. da v polemiki o jazzu na Slovenskem skorajda ni bilo govora o glasbi sami, bom skušal odgovoriti na čudne napade, ki so bili pravzaprav usmerjeni najbolj nanjo, na lepoto, ki se imenuje glasba. Ker pa tu ni dovolj prostora za široko pisanje o glasbi, se bom omejil bolj na vprašanje »stroke« in s tem »strokovnosti«, ki pekli marsikoga. Kot vsaka druga glasba ima tudi jazz prvine, ki so značilne tudi za vse druge umetnosti. To so ritem, harmonija,' kontrapunkt, oblika, barvnost; poleg tega tudi inventivnost, kompozicijska tehnika, improvizacija, čut za ravnotežje. lucidnost, estetski čut. intuitivnost, etično-filozofski odnos do sveta. Če obravnavamo eno od najvažnejših prvin v jazzu — harmonijo — moramo vedeti, da je ta organsko povezana z zgodovino evropske glasbene kulture vsaj od obdobja vokalne polifonije ob koncu srednjega veka do današnjih dni. Ta razvoj harmonije obsega revolucionarno organizacijo polifonije (horizontala) in harmonije (vertikala) J. S. Bacha, ki so jo v jazzovskem smislu uporabljali od pojava nemirleanskega stila vse do današnjih dni. Dahe je strahovito pospešila razvoj harmonije. predvsem linija Chopin, Liszt — Wa-gner s postopnim uvajanjem nonakordov, un-decimakordov in tredecimakordov in njihove aberacije ter svobodna kromatika, ki se že deloma oddaljuje od funkcionalnega sistema. Ta linija in pa zgodnji Schonberg, Mahler, R. Strauss, predvsem pa Skrjabin so tako imenovani terčni funkcionalni sistem izrabili do kraja, ki zlasti pri Skrjahinu doseže vrhunec m padec — v razkroj tonalnosti. V jazzu se ta razvoj harmonije začenja v času Charlia Par-kerja m traja vse do danes (Miles Davis, Monk. Corca. Lester Bovvie...). Dalje sta uporaba modalnih lestvic (Debussy...) in razvoj harmonije iz terčnega na kvartni sistem (ki izhaja v bistvu iz prvega) botrovala razvoju coola in drugih podzvrsti jazza vse do danes (J. Coltrane. McCoy Tyner, L. Bovvie ...). Poleg tega je pojav dodekafonije (to ni »dvanajsterec«. kot je pred leti zmotno izjavil neki naš kritik), bitonalnosti. polito-r.ilnosri aieatorike. svobodne a tonalnosti, konkretne g'asbe.. . podobno našel paralelo i jazzu (li;‘c jazz.. .J. Ker pa mi tu prostor omejuje nadaljnje razprave in ker to ni dopisni tečaj za naše glasbene kritike, naj še na kratko spregovorim o fenomenu improvizacije, ki ga pri nas nekateri očitno ne poznajo. V osnovi izhaja vsaka glasba iz improv izacije. Kako je potem transcendentno organizirana v višjo obliko glasbene forme, pa je stvar intuitivne kreativnosti glasb--rega ustvarjalca, večjega ali manjšega znanja, obvladovanje kompozicijske tehnike (motivičnodelo. avgumentacija, diminu-cija. inverzija, arhitektura glasbene oblike...). Večina evropske glasbe je seveda napisana. V folklori, rocku (in njegovih izpeljankah), predvsem pa v jazzu je improvizacija sprotna, trenutna, z že poprej organiziranimi glasbenimi prvinami, kot so ritem, harmonija, »blue tonalitv«. kontrapunkt... kar pa se seveda doseže le z dolgoletnim študijem, garaškim delom na instrumentu, ki je, mimogrede povedano, popolnoma istoveten z delom »klasično« izobraženih glasbenikov. Zmotno je mišljenje, da je improvizacija le trenutno zamaknjeno stanje. V zgodovini evropske glasbe je sprotna improvizacija znana tudi iz časa minstrelov (potujočih pevcih), potem improvizacija na čembalu v obdobju baroka, pevcev v operah, izvajanja kadenc na koncertih, improvizacija protestantskega korala (ki je med drugim tudi ena od izvornih prvin jazza). Poleg tega je, na primer, veliko Beethovnovih sonat improvizacijskega značaja (Beethoven je bil namreč odličen improvizator). da ne govorim o tem, da je večina znanih in neznanih komponistov do začetka 20. stoletja odlično zimprovizirala na dano temo. na primer, celo sonato, fugo itd., kar se danes sploh ne dogaja več. Očitno se je sposobnost sprotne improvizacije v 20. stoletju prevesila hote ali nehote v jazz. Kot vidimo iz vsega povedanega, in če prištejem, da sem se le na kratko dotaknil nekaterih prvin ustvarjanja jazza, je za poznavanje glasbe, pisanje teoretskih spisov, selektorstvo festivala jazza in še kaj potrebno hrabro spopasti se z resnim in natančnim študijem, ponižno gledati na veličino ustvarjenih del preteklosti do včeraj, intuitivno ločni zrno od plev, predvsem pa spoštovati in ljubiti glasbo. Poleg tega je edini možen in pravi način priti v drobovje glasbe kot »kritik«, »selektor festivala jazza«. »glasbeni ideolog«, »glasbeni filozof« z dobrim obvladovanjem vsaj enega instrumenta ali pa osnovnega instrumenta — človeškega glasu. Kajti zgolj poslušanje plošč, učenje imen glasbenikov in datumov nastopov na pamet ter branje literature o jazzu pomeni lahko samo ljubiteljstvo, ne pa že strokovnost. (Zanimivo bi bilo poslušati koncert glasbenih kritikov, ki se že dolga leta temeljito ukvarjajo z »jazzovsko godbo«.) Ljubitelj glasbe lahko namreč ugotovi (v osnovi) le, da mu taka glasba »ni všeč«, ali pa. da mu »je všeč«. Lahko pride tudi do zanimivih pogovorov ali pa razglabljanj, vendar bolj v prijateljskem ali gostilniškem ozračju. Popolnoma pa se stvar spremeni, če kdo javno piše ali govori »kritiko«, opravlja selektorstvo jazzovskega festivala itd. V tem primeru so potrebni strokovni argumenti, na žalost pa pri nas nekateri »strokovnjaki« še celo strokovne terminologije ne poznajo, kaj šele. da bi iz te strokovnosti razvili misli na višjo fdozofsko-etično raven. V glavnem smo priča (ne)strokovnemu jecljanju lažnih filozofov, ki skrivajo svojo strokovno nemoč pod plaščem svoje trhle dogmatične doktrine — pod parolo »vse je slabo, kar je staro, vse je dobro, kar je novo (sodobno)«. Kaj bi torej moral vedeti in znati »kritik«, »selektor«, »glasbeni ideolog«, »glasbeni filozof«, ko ocenjuje glasbo: slišati(l) harmonijo vseh alteriranih akordov do tredecimakordov, slišatif!) čistost intonacije, uglaše-nost akordov. slišati(!) in napisati vsaj tri do pet različnih ritmov simultano. slišatif!) tonsko barvitost, pestrost različnih aranžerskih in orkestracijskih prijemov, polifonijo. .. slišani-') in napisati različnost a. tikulacije — staccato. portato... slišatif!) fraziranje (di- namično-artikulativno obdelavo najkrajših do najdaljših glasbenih linij), slišatif!), ali ritem peša ali »nese«, slišatif!) skupno igro sinkop. . . transi: ■•hirati s plošč in »so- lem težavnostne ■ e P t rja. < L. Bovviea. ar........ oblike, obviada:. s,.no ipontt . •<- ni. trojni, kanon, imitacijo, lugu), a,-,m.poznati vse instrumente, obvladati nauk .. mstrumen taciji, branje »prima vista«, osnove vokalne tehnike, osnove akustike, sposobnost branja orkestralnih partitur, poznavanje vse zgodovine glasbe in seveda dobro obvladati instrument, da ne govorimo o poznavanju sodobnih tokov glasbe — od aleatorike, mu-sique concrete, serijalne glasbe pa do četrt-tonske glasbe, punktualizma... Dokler te osnovne glasbene abecede ne obvladamo. se sploh še ne moremo strokovno pogovarjati o glasbi, kaj Sele. da bi o glasbi razpravljali na širši ravni. »Kritik«, »selektor«, »glasbeni ideolog«, »glasbeni filozof« bi moral vsaj toliko znati kot dober glasbenik, pravzaprav pa še več, saj glasbeniku javno soli pamet in ga uči, kako naj pravilno igra oziroma kaj vse je z njim narobe. Pravzaprav bi moral biti tudi široko splošno razgledan (vsaj v vseh vejah umetnosti), zgrajena osebnost s čvrsto hrbtenico, ki ne mara za trenutne modne in mondene ekshibicije. Za »kritika«, »selektorja«, »glasbenega ideologa«, »glasbenega filozofa« pa je nadvse važno, da ima občutek za prepoznavanje in vrednotenje novih tvorb ter naravno čutenje glasbe. Žarko Prinčič, • « Ljubljana Delo, 18. avgusta ter 8. in 22. septembra Kaj sta rekla Popit in Ribičič Resno razpravljanje z ideologijami fevdalnega načina gospodarjenja je ob iztekanju evropskega'20. stoletja posebna znamenitost našega kulturnega okolja. Z namenom, da vseeno prispevam k dvigu tovrstne razprave za stopničko višje, predlagam, da se končno že enkrat redefinirajo izhodiščne pozicije razpravljalcev in da se nasprotno dosedanjemu (ne)zavestnemu zamegljevanju razpravljanih idej tudi uradno priznajo podmene in namere, ki jim stvarno pripadajo. Torej, namesto dosedanjega razločevanja po kriteriju SPOROČILO BR.\LCEM Zaradi naraščajočega zanimanja bralcev, da bi v PP 29 - kot odrte* na vestalke, objavljene v »Delti« - povedati svoja mnenja, stališča, pripombe. •-govore in predloge, je uredniški kolegij »Dela« sklenil, da prispevki v poštnem predalu 29 v načelu ne smejo biti daljši od 4 tipkanih strani (120 tipkanih vrstic). UREDNIŠTVO »DELA« — »objektivni interesi nezadostno razvitih področij države« interesi — »objektivni države« razvitih področij predlagam neogibno demistifikacijo in potrditev, da je dejanski razloček v kriteriju: — interesi, da se ohrani nezadostna razvitost, ne glede na področje — interesi, da se spodbudi razvoj, ne glede na področje. Tako kot je danes uveljavljeno razločevanje vrednostno nevtralno in priznava le »objektivno« različnost »objektivnih« interesov, je vrednostno nevtralno tudi to predloženo razločevanje — zato odpadejo morebitni vljud-nostno-politični zadržki. Kajti! »Nerazvitost« pomeni tudi veliko tistega, kar je danes priznana družbena vrednota: visoko stopnjo gmotne enakosti in enakopravnosti, ustaljenost psiholoških in socialnih vrednot in običajev brez sprožanja nepotrebnih konfliktov, zaščito pred nam tujimi vplivi in še kaj. »Razvoj« pa pomeni, med drugim, tudi vsesplošen konflikt med ustaljenim in še nepreverjenim novim, pomeni napor. delo. trud. spreminjanje ekonomskih m organizacijskih oblik, novo razslojevanje, nastajanje novih vrednot, pot v neznano. To vse je razpravljal-cem jasno in zato toliko vnetih zagovornikov in nasprotnikov enega ali drugega na obeh straneh. Demistifikacija v predloženem smislu je nujno potrebna, da se ta naša, včasih že mučna razprava, dvigne na tisto minimalno kakovostno raven, na kateri bo dejanski predmet razprave vsaj natančno definiran - na kateri bo. skratka, vsakdo prisiljen reči bobu bob. Potem bo mogoče odgovorno prezentirati argumente, zagovarjali to ah ono, o tem razpravljati in o tem odločati (kajti družba do tega vprašanja svoje definitivne in s prakso podprte odločitve do danes pač še ni izrekla). Ne pa skrivati svojih misli za raznim: »objektivnim:« interesi, ki nimajo 'z vsem tem čisto nič skunk-— Ta r - ■ voj •m t konte :stu na sklepanje, kot da je v Jugo-»taviji Kakršnakoli principialna enotnost v stališčih ia interesih vnaprej in »objektivno« neuresničljiva. To pa je najbolj grozna neumnost. To je tudi drugi pomemben razlog, da damo razpravi obliko, ki bo izražala resnično vsebino njenega predmeta. Naša resnična odprta dilema »razvoj ali ne«, ni čisto nič opredeljena po regionalni pripadnosti. Nikjer ne piše, da je v Sloveniji več ah manj zagovornikov enega ali drugega stališča kot v Makedoniji. Dilema razvoja je odprta v vsakem našem okolju, res da morda na različnih ravneh (ne)razvitosti, pa zato na zelo primerljivih ravneh (ne)izko-riščenosti razpoložljivega produktivnega potenciala. Seveda so težave, povezane z eventualnim razvojem večje tam, kjer so zaostanki največji; zato je tam sprenevedanje in prekrivanje realnih dilem še najbolj škodljivo. Toda brez skrbi, da je problematika razvoja še kako stvarna in aktualna tudi v t. i. »razvitem« okolju, ki ga s kakšnih dveh geografskih tretjin obdaja sosedstvo z nekajkrat višjo doseženo družbeno produktivnostjo. Preprosto ni takšnih različnih »objektivnih« regionalnih interesov, ki bi jih lahko zagovarjali posamezni razpravljala ter ponujali v širšo družbeno podporo na državni ravni. Vedno gre za načelne opredelitve o razvoju ali proti njemu. Leta 1943 so se naši narodi združili v novo Jugoslavijo na novi osnovi, tokrat z namenom, da iščejo kot enakopravna skupnost poti za probleme, ki so jim skupni in pri katerih bo skupno reševanje nudilo največje možne dosežke tudi vsem posameznim člani- • cam skupnosti. Takšen problem je danes razreševanje razvojne dileme. Načnimo to dilemo v duhu najboljših, in ne najslabših tradicij zgodovine naših narodov. Otresimo se že enkrat miselnih shem iz kulturne dediščine fevdalno-imperialnih metropol, ki so v pretekli zgodovini gospodarile nad našimi deželami. Presezimo že enkrat palčevski miselni vidik fevdalnega načina gospodarjenja, v katerem pridobivanje družbenega produkta in vsakršne blaginje (nad zanikrno ravnijo vsakoletne pičle žetve) pač ni stvar produkcije in dela, temveč stvar prerazdeljevanja obstoječega (tako ali drugače); kjer je dilema o razvoju ali ne dojeta le kot vprašanje, ali in kje dobiti/vzeti. To je za razmere 20. stoletja in industrijskega načina produkcije katastrofalno napačna in neresnično zastavljena dilema. Franci Drobnič, Ljubljana Kar zdolgočaseno je že pisanje Batriča Jovanoviča, zveznega delegata. Ko bi vsaj objavil ' tudi svojo fotografijo! Njegova pisarija v več slovenskih časnikih (pa tudi njegovi podatki so največkrat nasprotni uradnim) dokazuje, da se spušča tudi na področja, kjer sploh ni doma. Rad bi mu dokazal, da Slovenci ne priznamo njegove teorije o pologu! Torej pisanje o tem ne dela časti njegovemu znanju zgodovine Slovencev! Javno naj B. J. spomnim samo na dva primera! Versajsko kraljevino SHS (kraljevino Jugoslavijo) in SRS v okviru SFRJ: pripojitev dela Slovencev k SHS je bila nagrada za zmagovalce (h kraljevini Srbiji), država SRS v okviru SFRJ pa svobodna odločitev Slovencev od 27. aprila 1941 dalje. Posebej bo to B. J. videl v Temeljnih točkah Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Sledi: Slovenci imajo svojo rast in sorodstvene vezi tudi zunaj meja: na Koroškem, Tržaškem, v Julijski krajini in preko meja SRS z Madžarsko. Sprašujem B. J., ali sme naš sedanji Mariborčan (korenine je pustil na Tržaškem, kjer so pribežali pred fašizmom) ali Ljubljančan ali iz drugega kraja, prižgati svojim staršem, prastaršem in drugim sorodnikom svečko na grobovih zunaj sedanjih in dokončnih meja ? Ali sme biti ta grob urejen tudi med letom? Meja je le za gore, rastlinje, morda za živali. Uradni potni list in nemoten prehod čez mejo pa je za poštenjake temeljna človekova pravica. Nikdar ne bom priznal podpore Batriča Jovanoviča zveznemu izvršnemu svetu, da so uvedli polog za prehod čez mejo. B. J. naj raje skrbi, da bodo vse službe ob meji pregnale vse tihotapce, prekupčevalce, črnoborzijance vseh vrst! B. J. naj pride na ljubljansko železniško postajo k vlakom, ki vozijo iz Trsta, pa bo videl, kdo so špekulanti, kakšen jezik govorijo, naj vpraša carinike, kdo so tisti, ki plačujejo carino za blago, ki je ocarinjeno, in komu vse zaplenijo, ker je očitno namenjeno preprodaji. SoJruga Batriča Jovanoviča vabim na kavico v Ljubljano, da ga poučim o zgodovini Slovencev. Povedal mu bom zakaj hodimo, na pri- Nadaljevanje na 22. strani TEMA TEDNA: Jugoslovanski uvoz opreme Zanemarjanje obnove stare in obrabljene opreme ogroža izvozno moč gospodarstva Letos bo potekla veljavnost odloka o začasnem omejevanju uvoza opreme, ki ga je ZIS sprejel ob koncu 1982. leta za lani in letos. Nekateri napovedujejo, da bodo kljub temu na tem področju še naprej veljale ostre omejitve. Prve ocene o možnem razvoju države v prihodnjem letu pa med drugim nakazujejo možnost, da bi se jugoslovanski uvoz opreme v prihodnjem letu povečal za četrtino in da bi nekaj tuje opreme tudi začasno uvozili oziroma najeli. Če bi te, za zdaj res šele nakazane možnosti obveljale, bi to lahko pomenilo nekak kompromis med tistimi, ki se zavzemajo za nadaljnje odločno omejevanje uvoza opreme, in med tistimi, ki poudarjajo, da to omejevanje že zmanjšuje našo izvozno sposobnost. Oboji imajo po svoje prav. Res so gospodarske razmere v državi še slabe, še zlasti slaba je devizna likvidnost. Res sicer raste konvertibilni izvoz, toda ne dosega načrtovane oziroma potrebne rasti. Tudi devizni dotok v državo je še počasen in tako je razpoložljive devizne gotovine precej manj, kot bi jo potreboyali. Seveda je točno, da smo odložili plačilo pomembnega dela letos dospelih dolgov do tujine. Ne nazadnje ni moč zanikati, da šele v zadnjih dveh letih v državi uvozimo občutno manj opreme in da zato tudi nimamo trdnih dokazov, da je bil ves dosedanji uvoz opreme resnično smotrn. Res pa je tudi, da sta stanje opreme in opremljenost industrije po republikah in pokrajinah precej različna, ker vsi tudi v preteklosti niso imeli povsem enakih pogojev in možnosti za njeno zamenjavo in posodabljanje. Z novo in v preteklosti pogosto tudi ne dovolj izkoriščeno opremo bi pač morali biti sposobni delati dobro in narediti veliko. Težje pa je seveda tam, kjer so stroji starejši ali celo močno izrabljeni, ostre omejitve uvoza pa tudi tistim, ki imajo devize in dinarje za nakup, onemogočajo njihovo zamenjavo oziroma posodobitev. In, ne nazadnje, splošno omejevanje uvoza opreme (ki pa vendarle očitno ene bolj prizadene kot druge) še bolj odmika naše gospodarstvo in njegov izvoz od svetovnega razvoja in tako še zmanjšuje tudi njegovo konkurenčnost na tujem. V Sloveniji zato Slovenski uvoz opreme se stalno zmanjšuje že od 1980. leta, čeprav ta republika vseskozi povečuje konvertibilni izvoz in je že vrsto let prvi jugoslovanski konvertibilni izvoznik blaga. V letošnjih prvih sedmih mesecih je Slovenija uvozila za 6,7 milijarde dinarjev opreme s konvertibilnih trgov, kar je za 27 odstotkov manj, kot jo je uvozila v enakem obdobju lani. Skoraj četrtino ali, točneje, 24 odstotkov vrednosti tega uvoza je Ineksovo letalo, 6,5 odstotka v tem obdobju uvožene opreme odpade na Iskro, okoli 5 odstotkov na Slovenske železarne, tri odstotke na sozd Slovenijales itd. NE OVIRAJ UVOZA V VEZO ! be federacije se je v prvih osmih mesecih letos zmanjšal za tretjino, v Makedoniji se je ta uvoz zmanjšal za 26 odstotkov, v Vojvodini za 24, v Sloveniji za 19. Nasprotno pa se je uvoz opreme s konvertibilnega območja v tem obdobju povečal v Črni gori kar za 304 odstotke. Od drugih izstopa tudi BiH, ki je ta uvoz povečala v primerjavi z enakim obdobjem lani za 8 odstotkov. Ti dve republiki sta tudi občutno povečali svoj delež v jugoslovanskem uvozu opreme s konvertibilnih trgov. Poglejmo za primerjavo, kolikšni so bili deleži republik in pokrajin v tem uvozu v Jugoslaviji v 1983. letu in v prvih osmih mesecih letos (podatki zvezne statistike); Deleži republik in pokrajin v jugoslovan- skem konvertibilnem uvozu opreme v 1983. letu in v prvih osmih mesecih 1984. leta v odstotkih 19831.-8.84 BiH 14,8 18,6 Črna gora 1,8 6,7 Hrvaška 10,7 13,2 Makedonija 5,1 5,0 Slovenija 12,0 12,6 ožja Srbija 19,6 14,7 Vojvodina 5,9 5,0 Kosovo 5,7 4,6 federacija 24,5 19,6 Skupaj Jugoslavija 100,0 100,0 poudarjajo, da je nujno nameščati sodobne računalniške naprave za avtomatizacijo proizvodnje in za vodenje evidenc, ker bo to izboljšalo učinkovitost gospodarjenja in zmanjšalo proizvodne stroške, izboljšalo pa’ našo izvozno sposobnost. ’ Največ opreme za federacijo______________ Jugoslavija naj bi uvozila letos s konvertibilnega območja za okoli milijardo dolarjev opreme. Po podatkih zvezne statistike je v letošnjih prvih osmih mesecih porabila okoli 474 milijonov dolarjev teh letošnjih uvoznih možnosti (prerečunano iz dinarjev po tečaju 124,80 din za dolar). V večini republik in pokrajin so v primerjavi z enakim obdobjem lani močno zmanjšali uvoz opreme. Tako je ožja Srbija uvozila s konvertibilnega območja za 38 odstotkov manj. Uvoz opreme za potre- Foto: Dragan Arrigler Več povedo primerjave z nekaterimi drugimi gospodarskimi kazalci, na primer s konvertibilnim uvozom, izvozom ter s stanjem opreme v Jugoslaviji. Podatki o odpisanosti opreme po republikah in pokrajinah so sicer šele za 1982. leto in imajo to napako, da nanje vpliva tudi inflacija. Če pa upoštevamo, da je njen vpliv na vse približno enak, je zanimivo, da so imeli 1982. leta najmanj odpisane opreme v Črni gori. Odpisana je bila nameč 57,2-odstotno. Le nekoliko bolj, namreč 57,5-od-stotno, odpisano opremo so, po podatkih slovenske statistike, imeli v Makedoniji, 58-odstotno v Vojvodini, 59-odstotno v BiH. Največ odpisane opreme s po teh podatkih ’ 1982. leta imeli na Hrvaškem, kjer je bila odpisana 64-odstotno, ter v Sloveniji, kjer je bila ta odpisanost celo 72-odstotna. Oprema v Sloveniji je 80-odstotno obrabljena Poznavalci zatrjujejo, da se je stanje na tem področju lani še poslabšalo. Tako naj bi bila povprečna iztrošenost (ne odpisanost) slovenske industrijske opreme v 1982. letu okoli 75-odstotna, lani pa že 80 odstotna. Težave z uvozom opreme s konvertibilnega območja so se zlasti zaostrile v zadnjem obdobju, ko je veljal prej omenjeni odlok ZIS o začasnem omejevanju tega uvoza. Ta je določal redke izjeme za uvoz opreme, pa še v teh primerih je bil postopek za uvoz opreme hudo zapleten in zamuden. Odloki so omejevali tudi uvoz rezervatih delov za investicijsko vzdrževanje, kar vse je močno prizadevalo izvozno industrijo. V prvih osmih mesecih letos so, od vsega svojega konvertibilnega uvoza, uvozili .v Črni gori soraj 30 odstotkov opreme, na Kosovu okoli 24 odstotkov, v BiH 15,5 odstotka, v Makedoniji 8,3, v Srbiji okoli 7, v Sloveniji 6,3, na Hrvaškem okoli 6, v Vojvodini 5, od uvoza federacije pa je bilo uvoza opreme za 41 odstotkov. V zadnje obdobju veliko bolj kot druga leta poudarjajo, da mora biti ves uvoz, tako uvoz reprodukcijskega materiala in surovin kot tudi opreme, namenjen izvozu zato, da bomo bolj konkurenčni na tujem, da bomo več izvažali in ker pospešena izvozna prizadevanja najbrž tudi pospešeno obrabljajo opremo. Toda podatki o konvertibilnem izvozu po republikah in pokrajinah jasno kažejo, da prave povezave med možnostmi uvoza opreme in med izvoznimi rezultati ni. Tako so nekaterih od tistih, ki ustvarjajo največji konvertibilni izvoz v državi, v sorazmerju s tem rezultatom zelo pičlo udeleženi v uvozu opreme. Poglejmo, kolikšne deleže konvertibilnega izvoza blaga s v prvih osmih mesecih ustvarili v posameznih republikah in pokrajinah: V pičlih dveh letih je šlo torej največ zahodne opreme za potrebe federacije, namreč v povprečju na leto okoli 22 odstotkov. Ne objavljajo, v kakšne namene je bila porabljena ta oprema, kdo jo je dobil in kdo plačal. Slišati pa je, da gre v tem primeru tudi za uvoz za potrebe naše vojaške industrije in za izboljšanje obrambne sposobnosti države. V preteklosti je statistika del uvoza prikazovala kot nerazporejeni uvoz, torej kot tak, ki ni bil razporejen po republikah in pokrajinah. V zadnjem obdobju pa posebej prikazuje del uvoza kot zvezni uvoz. Ta del uvoza se sicer zmanjšuje. Gre pa kljub temu za velik denar, saj gre, na primer, za potrebe federacije največji delež jugoslovanskega konvertibilnega uvoza opreme. Zato bi bilo vsekakor pomembno vedeti, kakšna je njegova poraba, kje in kakšni so učinki. Če gre za uvoz, ki naj bi izboljšal konkurenčno sposobnost naše vojaške industrije, velja upoštevati, da je ta še zlasti skoncentrirana v BiH in v Srbiji. To bi torej občutno povečalo deleža teh dveh republik v jugoslovanskem uvozu opreme. Pričakovati bi potemtakem bilo tudi občutno povečanje izvoznih rezultatov te industrije, saj tu izvoz ni nepomemben. Revija Naša obramba je pred časom objavila, da predstavlja izvoz te industrije kar 10 odstotkov vsega jugoslovanskega izvoza. BiH je bila drugi največji porabnik zahodne opreme v zadnjih dveh letih. V tem obdobju je v povprečju na leto porabila okoli 17 odstotkov vsega jugoslovanskega uvoza opreme. Ta republika je v preteklih letih uživala nekafere ugodnosti pri tem uvozu zaradi olimpiade. Zato preseneča skok uvoza opre-rpe v tem letu, ko je ta prireditev pravzaprav že mimo. Zelo podobno kot BiH je v tem ■obdobju uvažala opremo tudi ožja Srbija, le da je ta dosegla lani zelo visok delež, letos pa nekaj manjšega. Okoli 12 odstotkov zahodne opreme sta porabili Slovenija in Hrvaška. Viden skok pa je dosegla letos Črna gora, kije v prvih osmih mesecih, denimo, uvozila več opreme kot Vojvodina, Makedonija in Kosovo. Na podlagi teh podatkov bi lahko sklepali o dokajšnji nedoslednosti in nenačrtnosti tega dela jugoslovanske uvozne politike, saj pri konvertibilnem uvozu opreme letos zaostaja > manj razvito Kosovo. Tudi Makedonija je dobila sorazmerno skromen delež uvožene opreme. Seveda same številke o uvozu opreme in o deležih, ki jih imajo v njem posamezne republike in pokrajini, ne povedo dovolj o resničnih potrebah posameznih gospodarstev, ki so seveda odvisne od gospodarske sestave, industrije, ki kje prevladuje, in njene izkoriščenosti. Te slike nam ne bo dala niti primerjava uvoza opreme s številom zaposlenih v gospodarstvu. Pa kljub temu poglejmo, kolikšen je bil konvertibilni uvoz opreme na zaposlenega v gospodarstvu v letošnjih prvih osmih mesecih (upoštevali smo osemmesečni uvoz opreme po republikah in pokrajinah in zaposlene v gospodarstvu kot povprečje prvih petih mesecev). Deleži vjugoslovanskem konvertibilnem izvozu blaga v odstotkih v prvih osmih mesecih 1984. leta po podatkih zvezne statistike: Slovenija ožja Srbija Hrvaška BiH Vojvodina Makedonija Črna gora Kosovo federacija 24,7% 22,9% 20,7% 14,4% 9,0% 5,0% 1,8% 1,2% 0,3% Ti podatki povedo dvoje, namreč, da visok uvoz opreme v preteklih letih (v zadnjih-štirinajstih letih je bilo v jugoslovansko gospodarstvo po nekaterih podatkih vloženo za več kot 25 milijard dolarjev tuje opreme) ni dal pričakovanih izvoznih rezultatov. Nasprotno, znani so primeri, ko je bilo treba nekatere tovarne zaradi izgub zapreti, nekatere še kopičijo izgube, za njihov uvoz opreme pa so se na tujem celo zadolžili. Po drugi strani ugodni izvozni rezultati zlasti Slovenije (Hrvaška letos na Zahod manj uspešno izvaža) niso ravno spodbudni za pridobitev možnosti za zamenjavo oziroma posodobitev opreme. Ti rezultati pa po eni strani tudi kažejo, koliko se da z zastarelo in zelo obrabljeno opremo še narediti, po drugi pa opozarjajo, da utegne nadaljnje zanemarjanje obnove in posodobitve te opreme morda zelo kmalu hudo prizadeti ne le slovensko izvozno bilanco, ampak glede na visok delež izvoza tudi jugoslovansko. Slovenskim delovnim organizacijam se zdi pri naši uvozni politiki nerazumljivo, da zavestno ovira posodabljanje proizvodnje celo pri tistih organizacijah, ki pravijo, da imajo devize za nakup opreme. Zlasti takim, ki veliko izvažajo in so se v preteklosti že izkazali z O tem, kako malo akumulacije imamo, in o tem, kako malo opreme uvozimo, govori primerjava uvoza zahodne opreme z družbenim proizvodom. Če upoštevamo primerjavo letošnjega osemmesečnega uvoza opreme s konvertibilnega območja ter družbeni proizvod Jugoslavije po prvih podatkih za 1983. leto, ugotovimo, da je znašal delež konvertibilnega uvoza opreme v družbenem proizvodu komaj 1,4 odstotka. Po republikah in pokrajinah je bil ta delež zelo različen. Tako je bil naj večji v Črni gori, namreč 5-odstoten, delež kosovskega uvoza opreme v njihovem družbenem proizvodu je bil 2,9-odstoten, v BiH 2-odstoten, v Makedoniji 1,3-odstoten, v Sloveniji je znašal 1,2 odstotka, v ožji Srbiji 0,9, na Hrvaškem 0,8 in v Vojvodini 0,6 odstotka. Uvoz opreme na zaposlenega v gospodarst- vu (8 mesecev 1984) Črna gora 33.774 din Kosovo 18.244 din BiH 13.909 din Slovenija 11.079 din Makedonija 7.655 din ožja Srbija 6.880 din Hrvaška 6.440 din Vojvodina 6.066 din dobrimi poslovnimi in naložbenimi odločitvami, bi že po načelih dobrega poslovanja morali omogočiti ta uvoz. Ti morajo tudi za ceno svojega poslovanja, za katero še vedno ostajajo odgovorni, plačevati stroške neodgovornih naložb. Znano je, da NBJ odplačuje vse devizne dolgove Črne gore, Makedonije in Kosova, za kar solidarno dajejo devize vsi drugi, ob tem pa zlasti nekateri nimajo niti možnosti, da bi ohranili ali povečali svojo izvozno sposobnost. Tako so vse do zdaj naletele na gluha ušesa zahteve gospodarstva, da bi lahko 10 odstotkov deviz od tistih, s katerimi lahko organizacije še same razpolagajo, porabili za uvoz opreme brez zamudnih postopkov, dovoljenj in omejitev. Tudi to dokazuje, kako malo zaupanja uživa gospodarstvo v Jugoslaviji in kako malo ga spodbujajo k boljšim delovnim dosežkom in dobremu poslovanju, čeprav na gospodarstvu in njegovih dosežkih leži vse breme jugoslovanskih gospodarskih in deviznih težav. VESNA BERTONCEU-POPIT sobotna priloga jgl KVALITETA ŽIVLJENJA Ponovno odkrita družina Zakaj so slovenski sociologi razmeroma dokaj optimistično razpoloženi sklenili svoje nedavno delovno srečanje v Ptuju? Na njem so namreč govorili o kvaliteti življenja. Kvaliteta življenja si v sodobnem svetu že utrjuje pot med pomembne kategorije družbenega razvoja, naši dokumenti, ki nam bodo do zadnjega desetletja tega stoletja krojili življenje, pa se je malone izogibajo. Zato pa zelo natančno določajo, za koliko moramo dvigniti proizvodnjo, izvoz, zmanjkati porabo. Torej čemu sploh govoriti o kvaliteti življenja, ko pa moramo vse sile usmeriti v preseganje kriznih težav? Seveda smo v tem razmišljanju pojem kvalitete življenja malo poenostavili, želeli smo ga uporabiti le kot opredelitev razmer, v katerih živijo ljudje in predvsem teženj, da bi te rezmere kvalitetno spreminjali. Družboslovna znanja in raziskovanja teh vprašanj so nam v teh razmerah bolj potrebna kot kdajkoli prej, če želimo poiskati iz njih tudi najustreznejšo pot. Prav tako pa bi se morali vprašati (v zagovor planerjem), ah je znanost že raziskala in ponudila dovolj prvin za ustreznejše načrtovanje življenjskih razmer. Slovenskim sociologom, ekonomistom, psihologom, ekologom, proučevanja kvalitete življenja po posameznih vprašanjih niso tuja tema, za prodornejši nastop v družbenopolitični praksi pa bodo morali poiskati skupni imenovalec tako v kriterijih, metodah in ciljih pri odkrivanju celovite resnica o kvaliteti življenja. Neenotno pojmovanje___________________ Toda najprej se bodo morali sociologi poenotiti znotraj lastnih vrst. Ne v teoriji ne v družbenopolitični praksi ni enotnega pojmovanja kvalitete življenja. Tudi če izpustimo različnost pojmovanj kvalitete življenja skozi prostor in čas ter v drugih vejah družboslovja in ostanemo samo pri sociologih, natančneje pri ptujskem srečanju, naletimo na vrsto različnih opredelitev pojma, zlasti kar zadeva njegove razsežnosti. Veljko Rus je opredelil pojem kvalitete življenja s tistim načinom življenja, ki pomeni kvalitetno zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Medtem ko v tej opredelitvi pojma izključuje stil življenja - osebnost, njeno kulturo in okus — pa Jože Goričar uvršča človekove individualne značilnosti enakovredno med več sklopov kazalcev kvalitete življenja. Kot prvi sklop navaja sistem naravnega okolja, v katerem človek živi in dela, kot drugega sistem človekovega socialnega okolja v najširšem pomenu besede. Goričar trdi, da »je vsako temeljitejše raziskovanje kvalitete življenja možno le na dveh ravneh hkrati: na ravni, na kateri obstajajo možnosti za takšno ah drugačno kvaliteto življenja in pa na ravni načina (stila) življenja posameznikov in posameznih majhnih, v glavnem primarnih, skupin. v katere so ti posamezniki vključeni.* V prvo vrsto prizadevanj za višjo kvaliteto življenja postavlja Dimitrij Rupel kulturo in nam v akciji za kvaliteto življenja predlaga namesto prestiža ljubezni oziroma primarnih odnosov minimalizacijo družbenega sovraštva. Zanimiva in spodbudna so spoznanja iz raziskav Jana Makaroviča, ki odkriva, da je današnja mlada generacija, bistveno nova generacija, ki bo na osnovi večje izobraženosti tudi nosilka postindustrijskih vrednosti — nosilka kulture in zahteve po kvaliteti življenja. Podobne lastnosti pripisuje na osnovi empiričnih raziskav mladine tudi Maca Jogan, ko raziskuje nove kvalitete življenja v humanih odnosih med spoloma. Kriza institucij in odkrivanje družine Ptujsko srečanje je odkrilo, da se tudi slovenski sociologi dokaj obračajo k družini in, kot pravi Katja Boh, se prav v obravnavanju in mestu družine tako v znanosti kot v družbenopolitični praksi, najbolj odražajo spremembe nekaterih osnovnih vrednot in koncepta kvalitete življenja. V času, ko še vedno načrtujemo nove celodnevne in usmerjene šole, pa vrtce, bolnišnice in socialne ustanove, zmanjka pa nam denarja za ustrezne pokojnine, primerno dolg porodniški dopust in še kaj, bi morda veljalo bolj prisluhniti sociologom, ki nas opozarjajo na krizo institucij in ponovno odkrivanje družine kot pomembnega vira kvalitete življenja. Z institucijami želi država (tako na Vzhodu kot Zahodu) omogočiti vsem enake možnosti za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo itd., toda kriza institucij po dognanjih mnogih raziskovalcev ni le zaradi vse večjih stroškov za njihovo vzdrževanje in delovanje, temveč izvira predvsem iz nemoči institucij, da zadovoljijo tudi tiste potrebe, ki jih najde človek v družini oziroma v primarni skupini. Takšna so spoznanja v deželah blaginje in podobna tudi pri nas. Za naše razmere je družinska ekonomija pomemben vir v boju za preživetje. Raziskave nam dokazujejo, da se iz leta v leto več dohodka ustvarja v okviru družine, bodisi s tako imenovanimi družinskimi servisi bodisi z večjim obsegom dela izven delovnega časa (že v šestdesetih letih je bil prispevek domače proizvodnje Američanov v deležu narodnega dohodka ocenjen na 38 odstotkov). Iz raziskav prav tako sledi, da ekonomska nuja do neke mere sicer povečuje družinsko solidarnost, »ubija« pa druge, predvsem psihosocialne odnose med člani družine, ugotavlja Nevenka Černigoj-Sadar. Krizne razmere v kvaliteti življenja S pojmovanjem kvalitete življenja zgolj z vidika materialnega standarda je znanost opravila že pred dvajsetimi leti. K tem spoznanjem so spodbudila tudi radikalna družbena gibanja v šestdesetih letih, ki so opozorila, da je za kvaliteto življenja določena materialna blaginja sicer nujna, ni pa zadosten pogoj. V razvitih industrijskih družbah je trenacelo obraten, kvaliteta življenja postavlja celo določeno mejo materialni blaginji. Na tesno povezanost kvalitete življenja in materialnega standarda kažejo tudi razmere pri nas, ki jih sociologi opredeljujejo kot krizne v kvaliteti življenja. V primerjavi s preteklimi leti — standard izrazito upada, srečujemo se s pomanjkanjem dobrin in storitev, življenje postaja trše’ in težavnejše, razvoj potreb je ustavljen, samoupravni družbeni sistem je omejen v svojem delovanju itd. — predstavljata zaključke raziskave Slovensko javno mnenje 83 Peter Klinar in Cveto Trampuž. V takšnih razmerah dobivajo primarne potrebe vse večji pomen in vse bolj ostajajo tudi nezadovoljene, povečuje se odtujenost dela, mnoge vrednote so prizadete. Krizne razmere najbolj prizadevajo ljudi z nižjimi družbenimi položaji, širijo pa se tudi v sloje s srednjimi in višjimi družbenimi položaji. Razlike med višjimi in nižjimi družbenimi sloji ostajajo in se celo poglabljalo. Torej nam javnomnenjske raziskave potrjujejo ravno nasprotne trende od tistih, ki bi jih morala po mnenju Veljka Rusa zagotoviti samoupravna družba, če želi zagotoviti normalen družbeni razvoj, da namreč zmanjšuje revščino, anomijo in alienacijo. Po drugi strani pa kot so pokazale ankete takšno stanje širi nova, lahko bi rekli, družbeno koristna spoznanja. Po zadnji javnomnenjski anketi je izrazita večina Slovencev prepričana, da mora varčnejše kot v preteklosti obračati dinar. Siri se spoznanje, da je treba bolj delati na delovnem mestu, razne izvenpoklicne dejavnosti ter obdelovanje zemlje postajajo pomembno dopolnilo za zagotavljanje osnovnih življenjskih razmer, zaradi tega pa se zmanjšuje prosti čas in tudi vse manj denarja je zanj. Od kod torej relativno zadovoljstvo slovenskih sociologov na njihovem letnem delovnem srečanju? Končajmo kar z besedami Ivana Svetlika, predsednika Slovenskega sociološkega društva: »Že same priprave na srečanje in pa seveda tudi zbor sam je dokaz, da je med slovenskimi sociologi veliko strqkov-nega poznavanja in pripravljenosti za proučevanje kvalitete življenja. Prepričani smo, da bomo uspeli še bolj animirati tako stroko kot celotno javnost za ta vprašanja in sčasoma tudi uveljavili kvaliteto Življenja kot pomembno kategorijo družbenega razvoja.« MAJDA ŠTRUC PORTRET TEDNA Barbara Trene Pred mikrofonom v veliki dvorani slovenske skupščine, kjer je potekala seja zbora združenega dela,-je bila sproščena, samozavestna. Ko je prebirala stališča in' predloge skupine delegatov petega okoliša za gospodarsko področje k predlogu smernic ža pripravo novega srednjeročnega družbenega plana, se je zdelo, kot da z očmi pojasnjuje, česar niso mogli zapisati .v razpravi, omejeni z minutami. Le kdo bi verjel, da je Barbara Trene v sredo, na prvi jesenski skupščinski seji, zaorala ledino v svoje delegatske dolžnosti v republiškem zboru združenega dela. V skupino delegatov občine Vič-Rudnik so jo izvolili šele nedavno, za seboj ima komaj dve seji skupine delegatov. »Po svoje sem presenečena. Delegati v zboru združenega dela so delali skoraj bolj angažirano kot mi v skupini delegatov. O usodi naših delegatskih pobud in predlogov sicer še ne moremo govoriti, a veliko je že to, da so jih na seji sprejeli,« je hitela pojasnjevati vtise tistega večera. Očitno je bila zadovoljna s sejo in sama s seboj, saj so delček njene razprave povzeli tudi televizijci. Že nekaj minut potem, ko se je prikazala na ekranu, je zazvonil telefon. Sorodnik iz Zasavja jo je podražil s kariero. »Sem se dobro zagrebla, kaj,« je odgovorila v slušalko in se glasno zasmejala. Samovšečnost? Morda tudi. A jo je mogoče upravičiti z zdravimi, strokovnimi ambicijami. Barbara je sicer začetnica v republiški skupščini, svoje znanje pa je že pokazala. Na ekonomski fakulteti je diplomirala pred devetimi leti na poslovno-organizacijski smeri. Od načrtovalke turizma v Alpe Adrii se je v tem času povzpela do vodje sektorja za plan in analize v Tobačni tovarni. Junija je bila imenovana, prej je bila dobra tri leta samostojna analitičarka in planerka. Tudi kolesje delegatskega sistema jo je potegnilo vase. Je delegatka v občinskem zboru združenega dela, edini človek iz prakse v občinskem koordinacijskem za spremljanje uresničevanja stabilizacijskega programa. Predlagana je za članico občinskega komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo. Vodi eno od kontaktnih skupin, seveda za planiranje, ki so jih v občini oblikovali, da bi z večjimi zamahi dohitevali želene razvojne cilje. »V teh skupinah sodelujemo strokovnjaki. Ne sprejemamo odločitev, izmenjujemo le izkušnje, strokovne rešitve, na primer pri planiranju, nagrajevanju, inovacijah. Temu bi pravzaprav lahko rekli sekcija, ki bi bolj sodila v društvo ekonomistov, a nam je tam ni uspelo spraviti v življenje.« Ne črnogledo, trezno in kritično razmišlja o gospodarskem položaju. »Ko smo v skupini delegatov prvič obravnavali smernice, smo jih hoteli kar zavrniti. Pričakovali smo, zlasti ekonomisti, da bo zaradi resnih težav v gospodarstvu dokument vsaj tekstualno agresivnejši v prizadevanjih za napredek. Potem smo se le domenili, da bi si naredili slabo uslugo, če bi zavrli proces planiranja. Pripravili smo pripombe, ki bi jih v nadaljnjih postopkih planiranja morali upoštevati.« Nobenih vprašanj ali podvprašanj ni bilo treba, da je pojasnila predloge. Vsi temeljijo na ekonomiji kot osnovi za ves razvoj in ekonomskih zakonitostih. »Nanje prisegamo. Delamo pa drugače. Politika bi morala biti podaljšana roka ekonomskih zakonitosti, morala bi spreminjati miselnost. A je ravno narobe. Politika daje ekonomske okvire, ekonomisti pa se moramo prilagoditi. Za to smo krivi tudi ekonomisti, premalo napadalni smo pri spreminjanju stvari.« Človeka prepriča, ko pravi, da bi morali že v smernicah jasno zapisati, kaj je prednostno in ima prednost tudi pri investicijah. »Zapisati bi morali tudi, kar naj bi bilo povsem na repu prednostne liste. Zakaj? Če hočemo v Tobačni tovarni stvarno planirati, moramo menda vedeti, kakšna bo politika Ljubljanske banke: ali bo naše razvojne ambicije podprla s posojili ali se bomo morali opreti povsem na lastne naložbene sposobnosti. In naprej. Ne moremo kar v nedogled prisegati, da bo prednostna tista proizvodnja, ki daje višji dohodek na zaposlenega in na sredstva. To pomeni prepuščati razvoj tistim, ki z zviševanjem cen ob nespremenjenem številu delavcev in brez naložb povečujejo ta dva kazalca. Ob sedanji cenovni politiki drugače ne more biti. Sicer pa realni dohodek sploh nima prave teže. Temeljne organizacije pripravljajo zaključne račune bolj za SDK in za zunanje faktorje kot pa za konsolidacijo znotraj delovne organizacije. Prikazujejo seveda fiktivni dohodek, ne pa realnega, zato bi morali čimprej zakonsko urediti razporejanje celotnega prihodka.« Že v istem hipu pa je iz nje spregovorila mati šestletnega Mihe in dveletne Andreje. »V naših stališčih smo zapisali, da v zdravstvu ne more biti prednostna krepitev samozaščitne dejavnosti ljudi. Zdravstvo bi moralo delati preventivno, učinkovito in smotrno organizirati zdravstveno službo in pravočasno odkrivati, preprečevati in zdraviti najresnejše bolezni, na primer obolenja dihal. Kaj bo z našimi otroki leta 2000, če bomo tako gmotno stiskali šolstvo, da nima denarja za opremo in odhajajo najboljši pedagogi. Tudi družba mora dati svoje za otroke, ne samo starši. Otrokoma se posvečam, kolikor morem, a vseeno kar čakam, da bosta začela govoriti o sitni mami. Če hočem svoje delo dobro in strokovno opravljati, se moram tudi dodatno izobraževati, saj se znanje ne konča z diplomo. Če hočem še malo družbenopolitično delati, potem imam v prostem času komaj dovolj časa za gospodinjstvo. Sicer pa smo možnosti za sprotno izobraževanje strokovnjakov, kot so seminarji in tuja literatura, skoraj povsem ukinili,« je dodala v isti-sapi. » »Vlaganje v strokovno izpopolnjevnaje bi moralo biti skupna investicija, ne pa strošek. Pri nas pa smo skupne službe označili kar počez z režijo, ki jo je treba v prizadevanjih za razbremenitev gospodarstva oklestiti za deset odstotkov. Jaz si svobodne menjave dela med tozdi in skupnimi službami še zdaleč ne predstavljam tako, da bodo skupne službe naredile le tisto, kar jim bodo naročili in plačali tozdi. Kje je potem inovativnost, skrb za nove programe, za preusmerjanje proizvodnje. To je delo strokovnjakov, ki bi morali za svoje rešitve in predloge prevzeti osebno odgovornost, temu primerno pa bi morali biti tudi nagrajeni.« Barbara Trene svojega strokovnega izpopolnjevanja ni obesila na klin, čeprav ima dva otroka, aerobiko, s katero je nadomestila aktivno plesanje standardnih plesov in sodelovanje v akademski folklorni skupini France Marolt, in moža, magistra tehničnih znanosti, ki je ves predan raziskavam morja, podvodnemu ribolovu in motorjeih z notranjim zgorevanjem. Prave počitnice si privošči le poleti, ko se za ves dopust preselijo v vikend staršev. Do svojega dela je kritična, zna prenesti tudi kritiko drugih. »Več glav vedno več ve. Pri nas pa je vse prepogosto tako, da posameznik dialog o strokovnih predlogih razume kot osebni napad nanj. Preveč je osebne zamerljivosti, zato pa imamo ravnodušje, češ, če ne bom delal, tudi kritiziran ne bom.« JANA TAŠKAR SPREMEMBA DAVČNEGA SISTEMA Davki za razbremenitev gospodarstva? Osnutek dogovora' o osnovah davčne politike, ki so ga pravkar izdelali, naj bi v davčni sistem uvedel spremembe, s katerimi bi že prihodnje leto začeli razbremenjevati gospodarstvo. Eden njegovih osnovnih ciljev je okrepiti reproduktivno sposobnost gospodarstva, in sicer z zmanjšanjem izdatkov za kritje splošnih in skupnih potreb. Ce se bo med bližnjo široko razpravo potrdilo, da predlagane spremembe res zagotavljajo krepitev gospodarske in socialne funkcije davčnega sistema in politike, s tem pa tudi izvajanje ustavnega načela, po katerem je treba davčne obveznike obdavčevati v premem sorazmerju z njihovo gospodarsko močjo, bi to bila tudi konkretizacija dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije na področju davčne politike. Predvideno je ostrejše obdavčevanje prihodka izven osebnega dela, torej premoženja in prihodkov od premoženja, dalje usklajevanje po republikah in pokrajinah zdaj dokaj različne politike obdavčevanja, in nazadnje, postopna sprememba razmerja med posrednimi in neposrednimi davki. Ta proces je treba začeti že prihodnje leto z zniževanjem posebnega davka na promet za 0,8 odstot-kovne točke in istočasnim zvišanjem neposrednih davkov. Vse te spremembe v davčnem sistemu očitno zahtevajo še delo za spremembe v financiranju družbenih in skupnih potreb. Morda se je že začelo, toda doslej niso bile objavljene še nobene nove rešitve. Nova vloga prometnega davka__________ Težko je napovedovati, ali bodo spremembe posebnega davka na promet, ki ga določajo republike in pokrajine, že od 1. januarja prinesle pocenitev določenih izdelkov, čeprav dogovor predvideva njegovo postopno zniževanje. Konkretneje povedano, v obdobju od 1985 do 1990 naj bi se te stopnje izenačile in se iz leta v leto zniževale, tako da bi zbirna stopnja republiškega oziroma pokrajinskega in občinskega posebnega davka na promet v zadnjem letu sedanjega desetletja dosegla 10 odstotkov; izjema je Makedonija, kjer so mejo prestavili na 13 odstotkov. Menijo namreč, da raznolikost davčnih stopenj oziroma davkov, s katerimi se zbira pomemben del sredstev za republiške in občinske proračune, postavlja posamezne izdelke na enotnem jugoslovanskem trgu v izrazito neenakopraven položaj; tako so tudi občani pod pritiskom različnih življenjskih stroškov. Treba je še povedati, da je. masa posebnega davka na promet dosegla že eno tretjino mase osnovnega davka na promet in da torej zelo vpliva na promet blaga v državi. Dogovor poleg zniževanja predvideva tudi izrazitejše izenačevanje davčnih stop>enj pri nekaterih izdelkih, ki so pomemben vir fiskalnih prihodkov. Na primer pri alkoholnih pijačah naj zbirna stopnja posebnega republiškega oziroma pokrajinskega in občinskega davka'na pomet ne bi presegala stopnje osnovnega prometnega davka, pri brezalkoholnih pijačah pa bi morala biti »znatno nižja«. Za avtomobile naj bi bila omenjena skupna zbirna stopnja 10 odstotkov, veljati pa bi morala na vsem jugoslovanskem enotnem trgu, medtem ko pri rabljenih avtomobi- Občine morajo po dogovoru o usklajevanju davčne politike zagotoviti, da stopnja davka na dediščine in darila ne bo nižja od petih odstotkov na osnovo 200.000 dinarjev, če pa osnova presega tri milijone, davčna stopnja ne sme biti nižja od 30 odstotkov. lih davčna stopnja ni omejena in je lahko tudi višja. Socialne funkcije posebnega prometnega davka morajo priti do izraza pri tistih, izdelkih, ki so za občanov standard bistveni, na primer oblačilih, obutvi, detergentih, pohištvu, beli tehniki, nekaterih gradbenih materialih ip>d. Prometni davek za to skupino izdelkov se lahko giblje med šestimi in osmimi odstotki, celotna obremenitev z njim pa ne sme preseči obdavčitve z osnovnim prometnim davkom. Poseben prometni davek bi za kozmetiko, okrasn blago itd. - torej za izdelke, ki za standard občanov niso bistveni — plačevali po splošni davčni stopnji. Razbremenitev gospodarstva Osnovni namen sprememb pri davkih na dohodke ozdov in osebne dohodke delavcev je zagotoviti enake pogoje za gospodarjenje vsem ozdom v državi, pa tudi razbremeniti njihov dohodek z zniževanjem davka na dohodek za 0,1 odstotka na leto, od 1985 do 1990. Pri tem bi bila lahko največja povprečna stopnja, ki jo bodo ozdi dolžni plačevati v obliki davka na dohodek, 2,5 odstotka od osnove, ki bo določena z dogovorom o usklajevanju davčnega sistema. Kako zelo je bila ta stopnja različna po republikah in pokrajinah, kažejo tudi lanski podatki, po katerih se je udeležba v davkih in prispevkih v uresničenem dohodku gibala od 2,45 odstotka v Vojvodini kar do 10,96 odstotka na Hrvaškem. Za enak razpon so bili različni tudi pogoji za gospodarjenje ozdov, pri čemer se je prek različnih davčnih obremenitev dohodka umetno ustvarjala tudi konkurenčnost med ozdi v državi. Cilj sedanjih sprememb pa je odobravati davčne olajšave m oprostitve v tistih primerih, ko gre za očiten razvojni in- ‘Tudi stopnje republiškega davka na osebne dohodke delavcev se zelo razlikujejo; gibljejo se od 0,5 odstotka v Makedoniji in SAP Kosovu, do 2 odstotka v Vojvodini, v BiH pa tega davka sploh nimajo. Udeležba repuhliško-pokrajinskih davkov v vseh izplačanih osebnih dohodkih je bila lani 0,66 odstotka — od 1,85 v Sloveniji, do 0,07 na Kosovu. Tudi občinski davki na osebne dohodke niso nič manj različni. Povprečna udeležba tega davka v izplačanih osebnih dohodkih je bila lani v SFRJ 0,9 odstotka, kar je 0,29 odstotka manj kot predlani. Delež splošnih davkov na osebni dohodek se je v primerjavi z letom 1981 znižal v BiH, na Hrvaškem, v Sloveniji, na Kosovu in v Vojvodini, v Makedoniji se ni spremenil, v drugih republikah pa se je zvišal. teres celotnega jugoslovanskega gospodarstva. Nekateri, na primer, menijo, naj tega davka ne bi bilo treba plačati za del dohodka, uresničenega na tujih trgih. Spremembe, predlagane v osnutku dogovora o osnovah davčne politike, izhajajo iz družbene opredelitve o znižanju sredstev za sploš- | no porabo. Tako bi bila povprečna stopnja I Da bi čim bolj realno obdavčili kmetovalce, predlagajo, naj povprečna zbirna davčna stopnja na osebni dohodek kmetijske dejavnosti, ki se plačuje po katastrskem prihodku, ne bo nižja od treh odstotkov na določeno osnovo. Če kmetijstvo za davčnega zavezanca ni osnovna dejavnost, ga bo »doletela« najmanj tolikšna davčna stopnja, kolikor znaša zbirna stopnja davka, ki ga plačujejo pravi kmetje, to je tisti, ki žive zgolj in samo od kmetijstva. davka na osebne dohodke delavcev v obdobju od 1985 do zadnjega leta v sedanjem desetletju lahko največ 2,5 odstotka. V osnutku novega dogovora je predvideno tudi progresivno in večje obdavčevanje dohodkov na premoženje in premoženjske pravice. Občine bi bile dolžine predpisati, da se stopnje davka na dohodek od premoženja in premoženjskih pravic v skladu z dejanskim dohodkom gibljejo od 15 odstotkov na osnovo 50.000 dinarjev do 70 odstotkov pa na osnovo, večjo od 300.000 dinarjev. Davek bi morali plačevati tudi tujci, in sicer po 20- Glede na opredelitev o povečanem pomenu neposrednih davkov so v dogovoru predvidene rešitve, ki bodo znižale tudi odbitek od iger na srečo. Predlagajo namreč zvišanje davčne stopnje za ta odbitek od 10 na 15 odstotkov. odstotni stopnji. Predlagalec zakona je — upoštevaje specifične razmere v republikah in pokrajinah — v davčnem sistemu predpisal, da republike in pokrajini samostojno določajo višino prihodka od premoženja, do katerega se ta davek plačuje v letnem pavšalnem znesku, stopnjo davka po odbitku in olajšave socialnega značaja. Manjše obdavčitve, oprostotive in olajšave so predvidene za stanovanja in stanovanjske hiše v katerih stanujejo lastnik in njegovi družinski člani, v primerjavi z drugo lastnino, za katero bo treba plačevati več davkov. Ce lastnik in njegova družina ne uporabljajo stanovanjskega poslopja, stanovanja ali garaže, potem stopnja davka na to premoženje ne more biti nižja od 0,1 odstotka na osnovo milijon dinarjev oziroma od enega odstotka na osnovo, večjo od deset milijonov dinarjev. Lastniki poslovnega prostora, ki ga sami (ali njihovi družinski člani) ne uporabljajo za opravljanje določene dejavnosti, bodo dolžni plačevati najmanj 0,15 odstotka na osnovo milijon dinarjev ali najmanj 1,25 odstotka na osnovo, večjo od petih milijonov dinarjev. in pokrajini. Ena sporna točka je torej že odpravljena. Toda ko gre za hiše ali stanovanja, namenjena za dopust in rekreacijo, za vikende, stopnje davka na premoženje ne morejo biti nižje od 0,2 odstotka na osnovo milijon dinarjev, če pa osnova presega 10 milijonov dinarjev, mora biti davčna stopnja najmanj 1,5 odstotka. Pri prvem neuspelem poskusu spremeniti davčni sistem je največje zanimanje zbudila usoda vikendov, avtomobilov, jaht ipd. Osnutek dogovora o premičnem premoženju ne določa davčne stopnje, ali drugače, pavšalni znesek v odvisnosti od vrste in vrednosti premoženja samostojno določajo republike v milijonih dinarjev indeks 1981 1982 1983 82/81 83/82 posebni republiški in pokrajinski prometni davek 23.714 30.431 42.475 128 135 posebni občinski prometni davek 29.239 37.464 47.150 128 125 v milijonih dinarjev 1981 1982 1983 znesek strukt. znesek strukt. znesek strukt. % % % republiško-pokrajinski davek na osebne dohodek občinski davek na osebni dohodek 5.417 11.089 32,80 67,20 6.407 14.602 30.50 69.50 10.602 14.278 42,62 57,38 skupaj 16.506 100 21.009 100 24.880 100 To so samo nekatere od predlaganih rešitev iz osnutka dogovora o osnovah davčne politike, o katerem bo prav gotovo še veliko razpravljanja, če hočemo rešitve uskladiti in sprejeti (kot je tudi predvideno do konca leta. BOJANA JAGER * DELO sobotna priloga stran 16 USTREZNO STANOVANJE O bivanju odločajo radiatorji V Veliki Britaniji se je v desetih letih podeseterilo število stoletnikov. Strokovnjaki Kraljevega kolidža za medicino v Londonu so ugotovili, da sc k temu precej prispevali tudi niuiinorji v bivališčih starostnikov. Pr* i^s pa se vse več ljudi želi odpoveuaa lej življenjski dobrini. Razlog je preprost: ljudje ne zmorejo več plačevati visokih stroškov za centralno ogrevanje stanovanj. Posebej v severovzhodni Sloveniji in na Gorenjskem. kjer skrbi za ogrevanje stanovanjskih blokov ali strnjenih naselij zasebnih hiš vrsta manjših kotlovnic, so stroški ogrevanja zelo visoki. Ponekod so že lani presegli sto dinarjev na kvadratni meter stanovanjske površine. tako da so razumljive tudi vse množi-čnejše zahteve skupnosti stanovalcev, naj jim odklopijo centralno ogrevanje. Vrhovno sodišče Slovenije je v eni od sodb, sprejetih letos, povedalo, da posameznik, naj bo etažni lastnik ali imetnik stanovanjske pravice, v večstanovanjski hiši ne more samovoljno odstianiti radiatoijev. Čeprav si je omislil drugačen, cenejši način ogrevanja, mora vseeno plačevati ustrezen del stroškov za centralno ogrevanje, ki so najpogosteje izračunani po kvadraturi stanovanj. Besedo ima skupnost stanovalcev Omenjena sodba vrhovnega sodišča sicer posebej ne poudarja, da je centralno ogrevanje mogoče odklopiti. če se ...ko odločijo vsi prebivalci posamezne hiše. O tem pa jasno govori sodba višjega sodišča v Ljubljani, sprejeta pred letom dni. V njeni obrazložit' je zapisano: »Nesprejemljivo in tehnično nemogoče je, da»bi posamezrr stanovalci samovoljno odklapljali radiatorje s rent ^odklanjali plačilo stroškov cer.t.ainega grevanja. Stanovanjski objekt je namreč ogrevan kot celota in je nemogoče, da bi sc posamezni stanovalci od tega ogrevanja odklapljali. Odklopitev centralnega ogrevanja bi biia možna le. če bi se za to odločili vsi stanovalci, ki so priključeni na vertikalni vod inštalacije centralnega ogrevanja.« Po tej logiki se tudi upokojenci, ki prejemajo varstveni dodatek v hiši Kraigherjeva 5 v Lenartu, ne bodo mogli izogniti plačilu stroškov za centralno ogrevanje. Taka je namreč njihova želja, zapisana v pismu Zvezi stanovanjskih skupnosti Slovenije. V to starejšo zgradbo so napeljali centralno kurjavo pred dvema letoma. Sklep o tej investicijski potezi stanovanjske skupnosti so v hiši očitno sprejeli bolj po domače. Odločilna je bila zagretost prebivalcev enega od osmih stanovanj, saj drugih niso kaj dosti spraševali, ali si želijo izboljšati stanovanjske razmere. Ko so začeli prihajati prvi računi za centralno ogrevanje, radiatorji pa, po trditvah pisma, stanovanj ne ogrevajo do predpisane temperature, so se ljudje spomnili, da so centralno ogrevanje napeljali brez njihovega soglasja. Sporazum vseh pa bo potreben, da bi to hišo zopet izklopili iz sistema centralnega ogrevanja. Če se bo to zgodilo, nam bo seveda ostal grenak občutek, da smo zopet zapravili toliko in toliko že tako skromnih stanovanjskih sredstev. Lahko pa je ta primer vsaj nauk za ♦ druge podobne. To pa pomeni, da morajo biti priprave na sprejemanje odločitev o napeljavi centralnega ogrevanja v starejše zgradbe prav tako temeljite in skrbne kot v temeljnih organizacijah, ko se delavci z osebnim izjavljanjem odločajo o ključnih vprašanjih svojega obstoja in razvoja. Zapisali smo že, da so podobno kot posamezne zahteve po odklopu centralnega ogre-' vanja vse množičnejše tudi kolektivne zahteve skupnosti stanovalcev po tem posegu. V Mariboru se s tem problemom že nekaj časa ukvarja tudi izvršni svet. Kdo naj vzdržuje kotlovnice? Podpredsednik izvršnega sveta skupščine mesta Maribor Ivan Čuk je o tem med drugim dejal: »Razumljivo je, da se prav sedaj, ko 'stroški za ogrevanje izredno naraščajo, toliko bolj odpira vprašanje kakovostnih in dolgoročnih rešitev ogrevanja. Veliko dejavnikov vpliva na različen položaj ljudi pri plačevanju teh izdatkov. Gradili smo, na primer, različne kotlovnice, na plin, olje, premog, gradili smo tudi različno izolirane objekte. V Mariboru smo načrtovali gradnjo toplarne. Prvi objekt tega*sistema je Toplotna oskrba Maribor z zmogljivostjo ogrevanja deset tisoč stanovanj. Danes je ta objekt le polovično izkoriščen. Seveda to vpliva tudi na poslovanje te delovne organizacije, ki je največji mariborski izgubar. Razmere opozarjajo, da se o ogrevanju ne bo mogoče več pogovarjati le v kurilnih odborih, ki so bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Ogrevanje je danes in najbrž bo tudi v bodoče tako resen problem, da ga bomo morali temeljito spremljati in reševati tudi v interesnih skupnostih, zlasti stanovanjski in energetski. V sedanjih razmerah so namreč delavci v ogrevalnih organizacijah v nepravičnem položaju, saj s ceno ne morejo pokrivati stroškov in tako tudi ne izboljšati svojega poslovanja. Po drugi strani pa tudi potrošnikov žep ne prenese več povečanja cen, s katerimi smo letos že presegli načrtovani okvir.« Če prav razumemo stališče mariborskega vladnega funkcionarja, naj bi se potrošnikom stanovanjskega dinarja poleg dijaških domov, mladinskih delovnih akcij in podobnih inštitucij pridružili še »izvajalci« ogrevanja. Tako možnost Zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije odločno zavrača. Gotovo upravičeno, če mimo načelnih razio-gov upoštevamo edinole še podatek, da bi morale biti stanarine višje za 300 odstotkov, ponekod tudi za 400, da bi z njimi lahko pokrili vsaj stroške enostavne reprodukcije. Toda za zdaj je samo vizija, da bomo tako imenovano ekonomsko stanarino v družbenih stanovanjih začeli plačevati leta 1987. Ob sedanjem realnem standardu je namreč to nemogoče pričakovati. Stanarine so se najmanj povečale Stanarine se res vztrajno povečujejo. Za koliko, v primerjavi z drugimi stroški, zgovorno govori izračun, ki ga je anonimna gospodinja objavila v Jani. Za 44 kvadratnih metrov veliko stanovanje, kjer živi njena štiričlanska družina, so leta 1973 plačali 154.000 dinarjev. Po letošnjih ocenah je to stanovanje 17-krat dražje. Stanarina, ki so jo plačevali sosedje za enako stanovanje, je pred 11 leti znašala 180 dinarjev. Zdaj mora zanjo odšteti 1350 dinarjev ali 7-krat več. Stroški za stanovanje, vključno z ogrevanjem, pa so se v tem obdobju povečali kar za 2615 odstotkov, tako da so več kot 26-krat višji kot pred dobrimi desetimi leti. Namesto stanarine postajajo torej ti stroški, predvsem izdatki za ogrevanje, vzrok za razmišljanje ljudi o preselitvi v taka stanovanja, ki jih bomo zmogli plačevati in vzdrževati. Ko bi bile te možnosti uresničljive tako, kot so zamišljene v številnih papirjih, bi bila vsekakor tudi pravičnejša sodba v imenu ljudstva, Osnutek dolgoročnega družbenega plana Jugoslavije za obdobje 1986—2000 posebej omenja, da bomo omogočili ekonomsko menjavo stanovanj. Podoben dokument mesta Ljubljane je glede zamenjave stanovanj še gostobesednejši. Napoveduje, da med po-mebnejše smeri ukrepanja na področju stanovanjskega gospodarstva sodi tudi »pospeševanje zamenjav stanovanj, ki bi omogočile racionalnejšo rabo družbenega stanovanjskega fonda, z ustreznejšo davčno politiko ob prodaji in zamenjavi lastniških stanovanj bomo stimulirali racionalnejšo izkoriščenost zasebnega stanovanjskega fonda.« Nepripravljeni na zamenjavo stanovanj ■______________________ Čeprav je stavek zapleteno zapisan, nam pove namen načrtovalcev. Za zdaj pa je politika na tem področju še naravnana tako, da prej odvrača kot spodbuja zamenjavo stanovanj. Pri zamenjavah družbenih stanovanj je prva velika ovira plačilo lastne udeležbe. Po zdajšnjih stanovanjskih predpisih, ki jim tudi slovensko ustavno sodišče priznava, da so v skladu z ustavo, mora vsak imetnik stanovanjske pravice, tudi pri zamenjavi stanovanja plačati lastno udeležbo, če tega doslej še ni storil. Nekaj deset ali tudi nekaj sto tisoč dinarjev ljudje po desetih letih res dobijo nazaj, vendar ob skromni 4-odstotni obrestni ki prepoveduje posameznikom odklop radiatorjev. meri po tem obdobju za ta denar ni mogoče več veliko kupiti. Predsednik zveze stanovanjskih skupnosti Slovenije Slavko Uršič sodi, da bo treba nekaj narediti. Po njegovem je prava priložnost zdaj, ko potekajo razprave o dopolnitvi družbenega dogovora o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva. »Razveseljivo je, da javna razprava jasno zahteva, da bi bilo treba določila o lastni udeležbi oziroma o oprostitvi tega plačila (zdaj je namreč število izjem zelo omejeno) dopolniti predvsem z rešitvami, ki bi omogočile večjo prožnost pri zamenjavi stanovnaj in s tem tudi večjo gospodarnost pri uporabi stanovanjske površine,« dodaja Slavko Uršič. Plačila lastne udeležbe bi morali oprostiti predvsem tiste, ki se selijo iz večjih stanovanj v manjša, čeprav po vrednosti dražja. S takim popravkom družbenega dogovora in z bolj življenjskim ravnanjem v praksi bi nedvomno hitreje spodbudili ljudi, da bi se odločali za zamenjavo stanovanj. Kljub temu se je treba zavedati, da selitev iz enega stanovanja v drugo tudi v bodoče ne bo enostavna in poceni. Ce bi v večjih mestih dobili urade, kjer bi stanovalci preprosto pustili svoje naslove, zaposleni v teh uradih pa bi jim poiskali primerno stanovanje za zamenjavo, bi pred sklenitvijo pogodbe o zamenjavi vseeno bilo treba dobiti ustrezna soglasja stanodajalcev. Delovne organizacije po zakonu o stanovanjskih razmerjih res nimajo veliko možnosti, da bi preprečile zamenjavo stanovanj, vendar spisi na sodiščih dokazujejo, da je treba do teh dokumentov pogosto priti po sodni poti. Takemu postopku pa se ljudje radi izognejo, saj se nočejo »tožariti« s podjetjem, kjer so zaposleni. Poleg tega je vsaka selitev povezana tudi s stroški. Skoraj vedno je treba za novo stanovanje dokupiti nekaj opreme, treba je urediti staro stanovanje in plačati selitev, tako da te postavke, tudi če življenje v novem okolju ne bo problem, pomembno vplivajo na odločitev o selitvi. Ne gre pa zanemariti niti stroškov za preselitev telefona, če ga v novem stanovanju ni, saj stane zdaj priključitev, če je sploh možna, 15.600 dinarjev. Različni davčni vijaki Z davčno politiko bomo spodbujali smotrnejše izkoriščanje zasebnih stanovanj, smo povzeli iz ljubljanskih razvojnih smernic. Kakor sta zagotovila Mirjam Turk in Anton Pengov z Republiške uprave za družbene prihodke, davčna politika spodbuja obračanje sredstev, vloženih v stanovanjsko gradnjo, na stanovanjskem področju. Po davčnih predpisih je najmanj dajatev prav ob zamenjavah stanovanj. Za te primere nakupa in prodaje stanovanj hkrati velja vrsta oprostitev in davčnih olajšav. Etažnim lastnikom, na primer, ki prebivajo v stanovanjih, premajhnih, po normativih, že po dveh letih pri prodaji stanovanja ni treba plačati davka na promet nepremičnin, če kupnino vlagajo v nakup večjega stanovanja. Vsi drugi se izognejo plačilu te obveznosti po petih letih lastništva kupljenega stanovanja. ^ Po drugi strani je davčna osnova pri zamenja- vi dražjega stanovanja za cenejše le razlika med prometno vrednostjo obeh stanovanj. Vendar pa bo gotovo treba tudi v teh primerih poiskati privlačnejše davčne pogoje, če bomo res želeli spodbujati smotrno izkoriščenost stanovanj. Zdaj je tako, da mora človek, ki se seli iz stanovanja, vrednega 5 milijonov dinarjev, v stanovanje, ocenjeno na 2 milijona dinarjev, še vedno plačati skoraj milijon dinarjev davka na promet nepremičnin. Če pri tem še ne more izkoristiti katere od izjem, ki jo dovoljujejo davčni predpisi, se mu lahko zgodi, da bo moral zraven plačati še davek od dohodka, tako da mu preostali denar res ne bo nadomestilo za nižji bivalni standard. Ko bo treba slovenske davčne predpise prilagoditi medrepubliškemu dogovoru o davčnih politiki, ki je zdaj v pripravi, pa se bo lahko celo zgodilo, da bo davčni vijak še malo bolj privit. Namen dogovora je, da si ljudje ne bi lastili stanovanjske rente, ki jim dejansko ne pripada. Vendar je potem drugo vprašanje, kako smotrno bodo izkoriščena stanovanja. Kakorkoli že, ogrevalne težave in finančna bremena, ki iz tega izvirajo, so veliko prej kot politika stanarin in želje zakonodajalcev sprožili razmišljanja o uporabni^, vrednosti stanovnaj. Vsekakor bi se morali ob prizadevanjih za energetsko varčno gradnjo novih bivališč tudi potruditi, da bi odpravili togost pri zamenjavah stanovanj. Da ljudje, ko rešijo svoj stanovanjski problem, ne bi bili obsojeni na prebivanje za vrati, do katerih so se z bolj ali manj truda dokopali. ALENKA LESKOVIC MAJDA ŠTRUC STOJAN ŽITKO OB OSNUTKU NOVEGA ZAKONA Kako zagotoviti pravico do obveščenosti Številne in vsebinsko bogate razprave, ki potekajo o osnutku zakona o javnem obveščanju že od maja, kažejo na veliko zanimanje široke javnosti za to področje, obenem pa zagotavljajo, da bodo v bodoči zakonski ureditvi resnično najboljše rešitve. Zakon o javnem obveščanju, s katerim bo tudi ic pomembno področje družbenega življenja in dela usklajeno z ustavo in zakonom o združenem deiu, naj bi na novo in v celoti uredil vrsto pomembnih vprašanj. Ta so povezana s položajem, vlogo in družbeno odgovornostjo sredstev javnega obveščanja in virov informacij, ustanavljanjem in upravljanjem organizacij združenega dela na tem področju, podružbljanjem in uresničevanjem posebnega družbenega interesa pri opravljanju dejavnosti javnega obveščanja, ustanavljanjem in izdajanjem posameznih sredstev javnega obveščanja itd. Ureditev teh vprašanj je odločilna za celotni sistem javnega obveščanja in s tem tudi za zagotavljanje različnih interesov in pravic na tem področju. Prav predlagana z i o. -ka ureditev uresničevanja ustavnih prav: c in svoboščin delovnega človeka in občana pa je oiia v dosedanjih razpravah in v dnevnem in še zlasti revijalnem tisku deležna posebne pozornosti. Ne samo zaradi velike pozornosti, ampak predvsem zaradi pomena, ki ga imajo te pravice za uresničevanje družbenega položaja delovnega človeka in občana in za uresničevanje drugih ustavnih pravic in svoboščin, pa tudi-zaradi različni ne izumevanj. pomanjkljivih in enostranskih tolmačenj ter ne tako redkih (ne)namernih poenostavljanj je prav, da se ta vprašanja širše in temeljitejše osvetlijo; ker gre za pomembna vprašanja, so seveda še kako potrebna in dobrodošla vsa različna razmišljanja, in pogledi, ki so usmerjeni v to, da se tudi s čimbolj dognano pravno formulacijo zagotovi dosledno uresničevanje ustavnih načel na tem področju. Ob tem pa prav pri razpravljanju o teh vprašanjih včasih — vedno pa kot »velika skrb za zaščito ustaVnih pravic« — nastopajo tudi drugačne težnje. Pri tem se pozablja, da posameznih vprašanj s področja javnega obveščanja ni mogoče obravnavati samih za sebe, ne da bi upoštevali celoto, zlasti pa ne brez upoštevanja temeljnih načel, na katerih temelji celoten sistem javnega obveščanja. Humanejši pomen tradicionalne svoboščine________________________________ Vloga in pomeri obveščanja ter ustvarjanja vseh potrebnih pogojev za uresničevanje svobode obveščanja in pravice do obveščenosti sta opredeljena že v temeljnih načelih naših ustav. Svoboda obveščanja spada pri nas med temeljne ustavne svoboščine in pravice človeka in občana. Tradicionalna politična svoboščina v našem sistemu samoupravne demokracije ni samo bistveno razširjena, ampak ima tudi novo vsebino in, kot pravi Kardelj, dobiva tudi humanejši pomen. Svoboda obveščanja pri nas ne pomeni samo, da ni nobene cenzure informacij, ampak pomeni predvsem pravico delovnih ljudi in občanov, da so obveščeni in da obveščajo. Ustava zagotavlja občanom pravico, da so obveščeni o vseh vprašanjh, od katerih je odvisen njihov družbenoekonomski položaj, kakor tudi o vseh dogodkih v domovini in po svetu, ki so pomembni za njihovo življenje in delo, ter o vprašanjih, ki so pomembna za skupnost. Prav tako je občanom zagotovljeno, da v sredstvih javnega obveščanja izražajo in objavljajo svoja mnenja, izdajajo tisk in širijo obvestila prek drugih sredstev javnega obveščanja. Številni družbeni subjekti so dolžni ustvarjati možnosti za uresničevanje teh pravic in dolžnosti. Pri tem je seveda najpomembnejša vloga SZDL, v kateri si delovni ljudje in občani ustvarjajo in izboljšujejo pogoje ter opredeljujejo odgovornsot za uresničevanje svobode obveščanja in pravice do obveščenosti. V teh okvirih imajo poseben pomen sredstva javnega obveščanja, ki so že po ustavi dolžna resnično in objektivno obveščati javnost, pa tudi objavljati za javnost pomembna mnenja in obvestila organov, organizacij in občanov. Ker gre pri svobodi obveščanja, pravici do obveščenosti in drugih naštetih pravicah za ustavne pravice in svoboščine, je zanje značilno, da se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Ustava jim zagotavlja tudi sodno varstvo, zato se vsakdo pri njihovem uveljavljanju lahko tudi sklicuje neposredno nanjo. Postavlja se vprašanje, kakšna je pri tem lahko vloga zakonskega normiranja? Po ustavi se z zakonom (in samo z zakonom) lahko za posamezne svoboščine in pravice predpiše le način njihovega uresničevanja, vendar samo takrat, kadar je to v ustavi izrecno predvideno ali pa če je za uresničevanje določenih svoboščin in pravic to neogibno. Ustava za nobeno od obravnavanih svoboščin in pravic na področju javnega obveščanja izrecno ne zahteva, da se mora z zakonom določiti način njihovega uresničevanja; v osnutku zakona pa je glede na naravo posameznih pravic predviden način uresničevanja pravice do objave obvestil, mnenj, odgovorov in popravkov. Za razliko od načina in postopka uveljavljanja pravice do popravka, ki že do sedaj ni bil sporen in tudi v praksi, glede na relativno objektivizirane podlage in razloge, s katerimi se uveljavlja, ni povzročal večjih težav, je nekoliko kompleksnejše vprašanje določitev načina uresničevanja pravice do objave mnenj, pomembnih za javnost. Pri uresničevanju te pravice lahko v praksi prihaja do navzkrižij med posameznikom in sredstvi javnega obveščanja. Mnenje o pomembnosti kakega prispevka (mnenja, obvestila) se pri posamezniku, ki ga je napisal, gotovo lahko razlikuje od mnenja tistega, ki v posameznem sredstvu javnega obveščanja odloča o objavi. Očitno je, da bi neomejeno in brezpogojno uveljavljanje (če zanemarimo čisto stvarne razloge, kot so omejen obseg časopisa ali čas možnega trajanja programa) te pravice S svobodo obveščanja in pravico do obveščenosti so tesno povezana tudi vprašanja preprečevanja zlorabe te svobode. Tako kot pri drugih se tudi pri pravicah in svoboščinah na področju javnega obveščanja postavlja vprašanje, kako določiti tiste primere, ko bi uresničevanje teh pravic in ^voboščin dejansko pomenilo ogrožanje svobode obveščanja. sredstva javnega obveščanja lahko spremenilo v poštne nabiralnike, ogrozilo uresničevanje temeljne vsebinske zasnove, njihovo normalno delovanje in s tem tudi njihovo vlogo in namen. Zato že ustava sama omejuje to pravico s tem, da nalaga sredstvom javnega obveščanja objavo samo tistih obvestil in mnenj, ki so pomembna za javnost. Zaradi velike raznovrstnosti konkretnih primerov pa s predpisi seveda ni mogoče vnaprej za vsa obvestila in mnenja taksativno določiti, katera so pomembna za javnost. V vsakem primeru gre lahko le za konkretno presojo, ki jo mora v skladu s svojo odgovornostjo, ki jo ima v posameznem sredstvu javnega obveščanja, prevzeti odgovorni urednik. Pri tem ne smemo prezreti, da mora odgovorni urednik pri tem upoštevati ne samo profesionalne, ampak tudi vse etične in moralnopolitične vidike, temeljno vsebinsko zasnovo in drugo ter v tej luči presoditi pomen vsakega , konkretnega obvestila. Čeprav gre za prosto presojo, ta ni diskrecijska, ampak je torej vezana na različne vsebinske, idejne in družbenopolitične elemente, po katerih je potem tudi možno presojati, ali je bila odločitev urednika ustrezna in zakonita. Te elemente in kriterije pa je treba v tem primeru, kakor tudi v vseh drugih, kadar vsebina pravne norme ni precizirana, posebej poiskati. Pri takšni presoji in odločitvi ima odgovorni urednik seveda možnost konsulta-cije ne samo znotraj uredništva, ampak predvsem tudi s časopisnimi oziroma programskimi sveti. Prav gotovo se v teh prime- rih ni mogoče zadovoljiti sarno s formalnim načinom aplikacije zakona. Ob upoštevanju tega osnutek zakona dovolj podrobno razdeljuje nadaljnji postopek, če se prizadeti z odločitvijo odgovornega urednika ne strinja. Ozko pojmovanje pravice do obveščenosti V dosedanjih razpravah so se pojavljala tudi posamezna gledišča, ki so se zavzemala za to, da se zagotovi posebno pravno varstvo in podobno kot npr. za pravico do objave mnenj in obvestil v zakonu o javnem obveščanju določi način in postopek tudi za uresničevanje pravice do obveščenosti. Glavna slabost in zgrešenost takšnih formalno-pravno in tudi sicer z ustavo navidezno skladnih prizadevanj je predvsem v miselni ozkosti pojmovanja pravice do obveščenosti. Pravica do obveščenosti delovnih ljudi in občanov se ne uresničuje samo s posredovanjem ■sredstev javnega obveščanja in zato gotovo ni odvisna samo od delovanja sredstev javnega obveščanja in zakonske ureditve javnega obveščanja. Ker je vsestranska, pravočasna in popolna obveščenost že v temeljnih ustavnih načelih oprede- • ljena kot pogoj za samoupravno odločanje, uveljavljanje nadzorstva ter ustvarjanja aktivnega javnega mnenja, je ta pravica seveda mnogo širša in kompleksnejša. Ko npr. v zvezi z javnim obveščanjem govorimo o odprtosti virov in njihovi odgovornosti za javnost dela in dostopnost podatkov in informacij, nikakor ne smemo prezreti ureditve, ki jo določa pred dobrim letom sprejet zakon o družbenem sistemu informiranja. Družbeni sistem informiranja in sistem javnega obveščanja (čeprav imata vsak svojo organizacijo, naloge in način delovanja) ni mogoče strogo ločevati, kajti ustavna funkcija obeh sistemov je zagotoviti delavcu,delovnemu človeku in občanu resnično, objektivno in pravočasno informacijo. Ustavna pravica delovnega človeka in občana, da je obveščen in da obvešča, se lahko zagotavlja le z ustreznim in med seboj povezanim delovanjem obeh sistemov. Samo na takšen način se lahko zagotovi široko odprtost vseh virov informacij , kakor tudi dostopnost podatkov in informacij vsakomur pod enakimi pogoji. Zagotavljanje pravice do obveščenosti je zelo tesno povezano z uresničevanjem ustavnega načela javnosti dela vseh organov družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih organizacij in skupnosti, družbenopolitičnih organizacij, društev itd. Razumljivo pa je, da že po ustavi javnost dela in dostopnost podatkov in informacij ne more biti v nasprotju z interesi varnosti in obrambe države ter v nasprotju z drugimi družbenimi interesi, ki so določeni z zakonom. Pri tem mislimo na informacije, ki so proglašene za državno, vojaško, uradno ali poslovno skrivnost. Vse povedano še zdaleč ne pomeni, da sredstva javnega obveščanja in predpisi, ki urejajo njihovo delovanje, ne bi bili pomembni za zagotavljanje pravice do obveščenosti. Prav nasprotno! Osnovni smoter celotnega zakona o javnem obveščanju je prav v tem, da z ustrezno ureditvijo številnih vprašanj prispeva k njenemu aktivnemu in čimbolj celostnemu uresničevanju. Zato se . skuša v njem skozi celoten koncept čimbolj dosledno zagotoviti delovnemu človeku in občanu, da bo dejansko postal temeljni subjekt javnega obveščanja, hkrati in v skladu s tem pa opredeliti tudi vlogo in odgovornost sredstev javnega obveščanja in drugih dejavnikov, odgovornih za javno obveščanje. Najbrž je odveč podčrtovati, kaj pomeni za uresničevanje te pravice dosledno podruž-bljanje celotnega področja javnega obveščanja, soodločanje uporabnikov in drugih delegatov družbene skupnosti pri upravljanju organizacij združenega dela na tem področju ter zagotavljanje širokega družbenega vpliva pri izdajanju posameznih sredstev javnega obveščanja. Nerazumljivo je, da je pri razpravljanju o svobodi obveščanja in pravice do obveščenosti mogoče prezreti vlogo SZDL, v Ta vprašanja so sicer podrobneje urejena že v zakonu o združenem delu in drugih zakonih, vendar pa tudi tu ni mogoče za vse primere vnaprej konkretno določiti, kdaj je kak podatek ali informacija takšna ali drugačna skrivnost. Zato seveda lahko — in v praksi celo vse prepogosto — tudi prihaja do preširoke in neupravičene uporabe takšnih oznak, s tem pa do zapiranja informacij in neupravičenega omejevanja pravice do obveščenosti. Vendar pa se je treba zavedati, da se teh pojavov ne da preprečevati samo s pravnim instrumentarijem, z zakoni in sodnimi odločitvami, ampak predvsem z utrjevanjem samoupravnega položaja delavca, delovnega človeka in občana, z utrjevanjem materialnih in drugih pogojev, potrebnih za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, ter z doslednim uveljavljanjem družbene kontrole in kritike prav glede javnosti dela organov, organizacij in skupnosti, kakor tudi vseh nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij. kateri si delovni ljudje in občani že po ustavi ne samo ustvarjajo in izboljšujejo pogoje, ampak tudi opredeljujejo odgovornost za uresničevanje svobode obveščanja in pravice do obveščenosti. Konkretne dolžnosti ustanoviteljev Prav tako bi brez nalog družbenopolitičnih skupnosti in njihovih organov, da ustvarjajo materialne in druge pogoje za obveščanje delavcev, delovnih ljudi in občanov in pogoje za razvoj sredstev javnega obveščanja, ter brez cele vrste zelo konkretnih nalog ustanoviteljev posameznih sredstev javnega obveščanja tudi pravica do obveščenosti bila kljub dodatnemu pravnemu varstvu le formalna, ne pa tudi stvarno uresničljiva. Sredstva javnega obveščanja v okviru svoje vloge in funkcij zagotavljajo pravico do obveščenosti že po svoji naravi širokemu krogu 6bčanov in s tem seveda tudi posameznikom. V nobenem primeru pa ni mogoče zahtevati od sredstev javnega obveščanja, da poleg tega še posebej zadovoljujejo morebitne individualne interese in potrebe posameznikov. Zaradi tega zavzemanje za določitev posebnega formalno-pravnega varstva te pravice v zakonu (poleg tega, da že ustava sama zagotavlja takšno varstvo vsem ustavnim pravicam) ne kaže samo na nerazumevanje celotnega bistva in družbenega pomena pravice do obveščenosti, ampak jo objektivno omejuje zgolj in kvečjemu na politično pravico v klasičnem smislu. Pravno varstvo in garancijo za dosledno in polno uresničevanje te pravice daje pri nas poleg same ustave celotna zakonska ureditev v skladu s temelji naše družbenopolitične ureditve. S svobodo obveščanja in pravico do obveščenosti so tesno povezana tudi vprašanja preprečevanja zlorabe te svobode. Tako kot pri drugih se tudi pri pravicah in svoboščinah na področju javnega obveščanja postavlja vprašanje, kako določiti tiste primere, ko bi uresničevanje teh pravic in svoboščin dejansko pomenilo ogrožanje svobode obveščanja. Vse svoboščine in pravice človeka in občana so zato že po ustavi omejene z enakimi svoboščinami in pravicami drugih in z interesi socialisitčne skupnosti, ki jih določa ustava. Po ustavi svoboščin in pravic ni dopustno uporabljati, da bi spodkopavali temelje socialistične samoupravne demokratične, z ustavo določene ureditve, da bi ogrožali neodvisnost države, kršili z ustavo zajamčene svoboščine in pravice človeka in občana, ogrožali mir in enakopravno mednarodno sodelovanje, razpihovali nacionalno, rasno in versko sovraštvo ali nestrpnost ali da bi spodbujali h kaznivim dejanjem; teh svobočin se tudi ne sme uporabljati tako, da bi se žalila javna morala. Ustava izrecno zahteva, da se z zakonom določijo primeri in pogoji, v katerih po- omejitev ali prepoved njihove uporabe. Tako določeni razlogi pomenijo dejansko instrument zaščite svobode obveščanja, ne pa omejevanja, kot se to skuša včasih prikazovati. Ureditev, ki jo glede tega predlaga osnutek zakona o javnem obveščanju, je skrajno restriktivna, saj določa le tiste razloge, ki dejansko ogrožajo svobodo •obveščanja. V primerjavi z veljavno ureditivjo je bistveno spremenjena in seveda usklajena z ustavo in drugimi zakoni. Kljub temu pa je ponekod predmet zavzetih nasprotovanj. Posebno hude očitke so posamezni razpravljalci in pisci naslavljali na tisto določilo, ki pravi, daje »prepovedano razširjati informacije, s katerimi se prenašajo ali raznašajo neresnične vesti ali trditve, ki povzročajo ali bi lahko povzročile hujše nerazpoloženje ali vznemirjenje občanov, ogrožajo ali bi lahko ogrozile javni red in mir«. Poleg zavzemanja za to, da se takšna določba v celoti opusti, so nekateri predlagali, da se namesto »neresničnih« prepove jaz-širjanje »lažnih« vesti. Razlika je, preprosto povedano, v tem, da lažne vesti predpostavljajo zavestno, hoteno ravnanje.' Pri tem pa eni in drugi zanemarjajo, da ustava zagotavlja delovnim ljudem in občanom pravico do resnične informacije. Nasprotna resnični je neresnična informacija, in to ne glede na subjektivni odnos tistega, ki jo razširja. Neresnična informacija objektivno pomeni ustavi »nasprotno uporabo ustavnih pravic in svoboščin«, pomeni torej zlorabo, ki ima lahko za posledico omejitev in prepoved. Restriktivnost predlagane ureditve se pri tem potrjuje tudi tako, da se prepoved razširjanja informacij lahko izreče le v primeru takšnih neresničnih informacij, ki imajo ali bi lahko imele hujše posledice. Seveda pa je razširjanje vsakršnih neresničnih informacij v sredstvih javnega obveščanja, ne glede na posledice, nedopustno in ni v skladu z njihovo vlogo in odgovornostjo. Za vsakršno neresnično informacijo v sredstvih javnega obveščanja je treba dosledno uveljavljati odgovornost, in to ne samo zakonsko, temveč tudi družbenopolitično, osebno in strokovno. SLOBODAN RAKOČEVIČ meni ustavi nasprotna uporaba svoboščin zlorabo le-teh in ima to za posledico njihovo Ljubljana, , 29. septembra 1984 sobotna priloga V stran 17 JCm AKTUALEN POGOVOR Z JULKO ŽIBERT Predor bo tudi injekcija za gospodarstvo Slovenija postaja zakoten otok, mi pa smo vedno bolj podobni osamljenim Robinzonom. Tega se zavedajo vsi, ki gledajo in razmišljajo vsaj desetletje naprej. Zaradi zaostajanja pri gradnji in posodabljanju prometne infrastrukture začenjajo namreč blagovni tokovi bežati mimo nas. Mednarodna menjava je ogrožena — in ni si težko predstavljati, kakšne usodne gospodarske posledice utegne povzročiti postopno drsenje v izoliranost. O slednjem je podrobneje spregovorila predsednica republiškega komiteja za promet in zveze Julka Žibert. V intervjuju je orisala zlasti potek priprav na gradnjo karavanškega predora, velikega jutrišnjega okna v svet, fer probleme pri vzdrževanju že obstoječe cestne mreže. Z Žibertovo sta se pogovarjala Jože Petrovčič in Igor Guzelj, ki je besedilo tudi pripravil za objavo. DELO: Ideji o karavanškem predoru že skoraj raste brada. Kje smo, do kam smo prišli, kako daleč je še do uresničenja projekta? ŽIBERT: V Sloveniji in Jugoslaviji, če sežem malce v zgodovino, so priprave nanj praktično stekle leta 1972, ko smo na osnovi izdelane dokumentacije ugotovili, da je predor potreben, nujen. Nujen je tako iz občegospo-darskih razvojnih načrtov kot iz turističnega vidika, hkrati pa kot nepogrešljiv člen bodoče transjugoslovanske magistrale Karavanke — Gevgelija. Povezali smo se z avstrijskimi strokovnjaki in vladnimi predstavniki, ki so prišli do enakih sklepov, in rezultat stikov je bila ustanovitev meddržavne komisije leta 1977. Komisija je sestavila dvostransko pogodbo o gradnji. Podpisali in ratificirali smo jo leta 1978, vendar smo čez dve leti vnesli vanjo posebno dopolnilo. Bistvo aneksa je, da vsaka država podpisnica v celoti nosi svoj delež gradbenih stroškov, da, skratka, sama zagotovi vire financiranja predora do državne meje. S tem smo dokončno odpravili nekatere nejasnosti v prvotnem besedilu pogodbe. DELO: Kakšne nejasnosti? ŽIBERT: Šlo je za določene dileme, zlasti kar zadeva vire investiranja, finančno konstruk- jp'*"5 - cijo. Mi smo projekt seveda šele po odpravi naložbenih »lukenj« lahko vnesli v zvezni in republiški srednjeročni plan, ga torej družbeno verificirali. Velja omeniti, da je bilo prej več predlogov, kako priti do denarja. V neposrednih razgovorih smo obravnavali tudi možnost, naj bi Avstrija prevzela gradnjo celotnega predora in kasneje dobila izključno pravico pobiranja tunelnine, cestnih pristojbin ipd. Niso pristali, kajti pogodba je oblikovana v duhu vzajemnih obveznosti obeh držav. Vsaka naj da svoj prispevek, so menili — čeprav bi nas bili hkrati pripravljeni kreditirati. Konzorcij avstrijskih bank je že posredoval precej konkretno ponudbo, toda zaradi neznank tistega dela izdatkov, ki naj bi jih Jugoslavija pokrila sama (eno leto se nismo mogli zediniti o načinu zbiranja sredstev), so opcije potekle in zadeva je padla v vodo. Spet smo morali pričeti od kraja. DELO: Kakšno je sicer ravnanje sosedov kot pogodbenih partnerjev? ŽIBERT: Republika Avstrija je vseskozi tvorno sodelovala, tu ni nikakršnih razhajanj v stališčih. Mi smo tesneje in pogosteje kon-taktirali s koroško deželno vlado, saj je zanjo kot mejaša predor še posebej zanimiv. Ključna vprašanja pa so prej ko slej v državni pristojnosti. DELO: Opisana dogajanja se kot nalašč ujemajo z razplamtevanjem ekonomske krize, kar je najbrž pomenilo še dodatno oviro... ŽIBERT: Postavilo se je vprašanje, kaj zdaj. Ko smo v republiškem izvršnem svetu skupaj s skupnostjo za ceste pretresali položaj, smo ugotovili, da so tuji finančni krediti pod čim ugodnejšimi pogoji skoraj edina pot. Ravno tedaj je Jugoslavijo obiskala delegacija Evropske investicijske banke in pri njej smo se pozanimali, ali je možno zunaj običajnih letnih kreditnih aranžmajev dobiti kako izredno posojilo. Krediti za lani so bili, žal, že razdeljeni (iz njih Slovenija sofinancira južno obvoznico), zato smo iskali morebitni novi kanal. In smo zvedeli, da 18. člen statuta Evropske banke dovoljuje odobritev posebnega kredita, namenjenega gradnji večjih objektov, katerih nastanek je v interesu držav članic EGS. Slovensko pobudo, posredovano prek ZIS, je banka res sprejela ter dodelila Jugoslaviji 60 milijonov dolarjev. Na karavanški predor je po ključu, ki kajpak ne more in ne sme zapostaviti enako pomembnih projektov drugod v državi, odpadlo 23 milijonov dolarjev. DELO: Bo to zadosti? Celotni predračun je menda precej večji? ŽIBERT: Skupna predračunska vsota je 140 milijonov dolarjev ali 21 milijard dinarjev, vendar brez že opravljenih uvodnih del, kamor sodi 7,5 kilometra dolga dovozna cesta, električni daljnovod, regulacija reke Save, transformator in še kaj. Zanje smo od leta 1979 porabili 780 milijonov din. Toda kje vzeti manjkajoči denar? Presodili smo, da bi v petih letih iz strogo namenskih sredstev, ki so zajeta v strukturo prodajne cene bencina in ki jih republike in pokrajini usmerjajo v ustrezne naložbe (vendar le v povezavi z mednarodnimi krediti) lahko zbral polovico lastnih investicijskih sredstev. Če upoštevamo še 23 milijonov dolarjev posojila EIB, zmanjka približno 47 milijonov. Zato se spet dogovarjamo z evropskimi bančniki, da bi nam zajamčili posojilo tudi za nepokrito razliko. Načelno nimajo nič proti, slišati hočejo edinole poprejšnje pritrdilno stališče jugoslovanske vlade, ki naj bi v okviru bližnjih jesenskih protokolarnih pogajanj podprla ta naš predlog zaokrožitve finančne konstrukcije Karavanškega predora. Dodatni kredit bi znašal največ 25 milijonov dolarjev, pravijo predstavniki EIB. DELO: Očitno še zmeraj ne dovolj. Od kod bomo dobili preostalih 22 milijonov? ŽIBERT: Naj povem, da so naša dosedanja prizadevanja v skupščini SR Slovenije domala soglasno podprli. Pri gradnji predora pod Karavankami je predvideno koriščenje dinarske protivrednosti deviz, ki jih je mogoče uporabiti za modernizacijo in prestrukturiranje gospodarstva. Korist je torej dvojna. Kar pa se tiče nadalnjih ukrepov, so aktualne tri možnosti. Ena je pritegnitev konzorcija avstrijskih firm, ob čemer so le-te zainteresirane, da bi neposredno sodelovale pri delih. »Avstrijsko varianto«, kot smo jo imenovali, še preučujemo. Druga možnost je angažiranje bavarskih družb in bank, ki tudi želijo zaposliti nekaj svojih zmogljivosti in morebiti vključiti naša podjetja kot podizvajalce. Z Bavarci se bomo srečali oktobra, ko bodo stvari že bolj razčiščene. No, tretjo, najnovejšo varianto predlaga Evropska banka: angažiranje nizozemskega bančnega konzorcija, pripravljenega, da nam priskrbi preostanek kredita. Dokončnega sklepa, kot rečeno, še ni. Temeljito bomo morali pretehtati vse argumente za in proti, preden izberemo. DELO: Kdaj po vašem mnenju naj bi dela zares stekla? •ŽIBERT: Konec oktobra, najkasneje novembra bi si že morali biti na jasnem, kaj je za nas najbolj ugodno. Če se ne bo kje zata- knilo, naj bi pričeli vrtati spomladi ali najkasneje poleti 1985. DELO: Dejali ste, da je skupščina podprla dosedanja prizadevanja pristojnih republiških organov, institucij in ustanov, zlasti zato, ker je pri gradnji zagotovljena uporaba dinarske protivrednosti najetih deviznih kreditov. Toda o izboru izvajalcev del v primerih, kakršen je karavanški predor, obvezno odloča mednarodna licitacija. Mar-je »zmaga« domače operative res že dejstvo? ŽIBERT: Najprej — mednarodna licitacija je neizogibna, podobno kot je bila pri južni obvoznici, pri cesti Naklo-Ljubljana ipd. Predvidoma bo enkrat pozimi. In drugič — prepričana sem o uspehu domače gradbene operative, ki se ji ponuja enkratna priložnost, da pokaže, kaj zna, da združi moči, znanje in izkušnje ter angažira vse najboljše, kar premoremo. Če zdaj ne bo izrabila prednosti, ki ji kot domačinu pritiče, ji ni pomoči. Ampak optimist sem. Naši gradbinci so se že kalili v tujini, za seboj imajo tehnično najzahtevnejše gradnje. DELO: Javno ftinenje o »veliki luknji« ni enotno. Marsikdo na glas ali potihem negoduje in človek dobi vtis, da tujci bolje razumejo, kolikšno pridobitev bo pomenila. ŽIBERT: Ko poslušam razne poenostavljene razprave, ki izpričujejo odklonilno stališče do predpra, večinoma ugotavljam, da je v ozadju premajhna informiranost ljudi. In tu odgovorni nismo brez krivde. Kajti na prvi pogled se spričo prezadolženosti v resnici zdi nelogično, najemati nove kredite. Toda osebno ne dvomim, da bo že sama gradnja pravcati poživitveni impulz za celo vrsto proizvodnih verig. Koristi, ki jih bomo imeli od predora, pa je komaj moč našteti. Tujci so, kot pravilno ugotavljate, bolje dojeli njegovo perspektivnost in razsežnosti pozitivnih posledic, ki jih bo sprožil. Ali mislite, da bi nam sicer ponujali milijonska posojila? Za vsak dolar trikrat pretehtajo, komu ga je najbolj pametno posoditi. Svoj interes pri karavanškem predoru navezujejo na bližnjico proti jugu Evrope, ki kot nižinska cestna žila ni izpostavljena vremenskim nevšečnostim pozimi in ki obeta dobršen del izvozne reke iz srednje Evrope preusmeriti od baltskih luk k jadranskim. DELO: Slovensko gospodarstvo baje že komaj čaka, da bo pričelo obračati teh 70 milijonov dolarjev... ŽIBERT: V okoliščinah, ko obupno primanjkuje denarja, utegnejo biti odločilna injekcija. Vendar samo, če deviz ne bomo pretopili zgolj v repromateriale, marveč v opremo, ki omogoča posodobitev in prestrukturiranje industrije. Sprožili smo že postopek, da bi dopolnili sporni zvezni predpis, ki trenutno onemogoča naše namere. Upamo, da smo pobudo dovolj utemeljili in da ne bo naletela na gluha ušesa. DELO: Kakšna bo dinamika predora? ŽIBERT: Trajala naj bi 5 do 6 let. Lahko bi bila tudi krajša, toda sredstev iz lastnih virov ne moremo zbrati v dveh letih. Pritekala bodo postopoma. DELO: Bo tempo del sledil avstrijskemu ali pa nas bodo na oni strani pehitevali? ŽIBERT: Evropska investicijska banka je še pred odobritvijo izrednega kredita Jugoslaviji uradno poizvedela pri avstrijski vladi, kako in kaj. Ničesar ni marala prepustiti naključju. Pri tem je najprej nastal rahel nesporazum, kajti Avstrijci so sklepali, da nameravamo — zaradi nepričakovane dolarske pomoči — star-tati že letos, njihov tekoči letni plan pa karavanškega predora ni zajemal. Seveda je kasneje avstrijska vlada dala zahtevano jamstvo o sočasnosti gradnje. DELO: Če preskočimo pet naslednjih let, postane najbolj zanimivo vprašanje, kako bomo potovali skozi Karavanke. Je že kaj znanega? .* ŽIBERT: Na obeh straneh; na naši in avstrijski, bodo postavljene dislocirane mejne kontrole: na avstrijski en kilometer, na naši 1,7 kilometra proč od meje. Vse carinske in druge formalnosti naj bi potniki opravili pri vstopanju, tako da se jim ob izhodu iz predora oziroma ob prihodu v Avstrijo ali Jugoslavijo ne bo treba niti ustaviti. Cestninske postaje bodo stale tik za mejnimi kontrolami. Tunel-nino naj bi potnik vselej plačal na postaji dežele, ki jo zapušča, po pogodbi pa vsaka država obdrži svoj del iztržka. Skoraj zanesljivo bomo Jugoslovani zaračunavali takso izključno v dinarjih- DELO: V skupščini ste nas presenetili z napovedjo gradnje še enega objekta - podaljškov avtoceste od Razdrtega dalje. ŽIBERT: Menili smo, da je treba delegatom razkriti, kaj pripravljamo tudi na drugih področjih; pri projektih, ki so za prometni razvoj Slovenije in Jugoslavije enako pomembni kot karavanški predor. Osimske ceste že sodijo mednje. Cestni skupnosti Slovenije smo zato kljub denarni suši naročili, naj pripravi tehnično dokumentacijo. Kajti v prihodnjem srednjeročnem obdobju se bomo enega od obeh krakov avtoceste zagotovo lotili, čeravno finančne konstrukcije še ni. Kateri bo izbran, je seveda težko napovedati, ker so prej potrebne izčrpne ekonomske, promet-, no-pretočne, razvojno-strateške in podobne analize. Dodam naj le, da je v okvirnih razgovorih Italija pokazala za projekta veliko zanimanje in da smemo računati na njeno podporo v obliki kreditov, brez katerih smo spet nemočni. Vsaj v letu dni naj bi se domenili, ali je smotrneje dati prednost odseku Razdr-to-Vrtojba, dolgemu 44 kilometrov, ali odseku Razdrto-Femetiči, dolgemu 22 kilometrov. Predračunska vrednost prvega je 10 milijard, drugega pa 8,6 milijarde dinarjev, pri čemer so nam italijanske banke (ne da bi želela nagibati tehtnico v katerokoli smer) za Vrtojbo že posredovale konkretno ponudbo o 25-odstotni investicijski soudeležbi. DELO: Kaj je še v srednjeročnem planu do leta 1990? ŽIBERT: Prezgodaj sprašujete, premalo je še znanega. Vsekakor bomo iz zdajšnjega plana v novi prenesli tretjo fazo hitre ceste skozi Maribor in odsek Višnja gora—Šmarje Sap, ki sta na seznamu objektov, grajenih s pomočjo tujih posojil. Vse drugo je pod vprašajem, odvisno od večjega ali manjšega vklapljanja v dolgoročni prioritetni program, kjer absolutno prevladujeta jugoslovanska avtocesta in, v Sloveniji, cestni križ. Sploh je treba upoštevati, da kopenski promet doživlja znatne zasuke in da smo v stabilizacijski nuji prisiljeni posvetiti največjo pozornost železnici — tudi na rovaš cest. DELO: Interesov je očitno veliko in zelo različni so. Ali premoremo dovolj čvrste in hkrati pravične kriterije, po katerih bo mogoče brez slabe vesti en načrt obsoditi na čakanje, drugemu pa prižgati zeleno luč? ŽIBERT: Naš komite je prav pred kratkim predlagal, da bi zanj v okviru planskih nalog pripravili natančno študijo kriterijev, ki bodo dovoljevali čim pravičnejše razdeliti finančno pogačo, kolikor je pač je. Kajti le skrajno objektivni ekonomski pristop lahko prepreči težave in argumentirano ovrže lokalistične težnje in pritiske. Študijo naj bi izdelala posebna strokovna skupina Zavoda za plan. Potem, upam, nam bo lažje, napak bo manj in hudih posledic prav tako. DELO: In kako je s cestami, ki jih že imamo? Dokaj prepričljivo zvenijo obtožbe, da smo naložbeni megalomani, medtem ko tisto, kar je, puščamo propadati. ŽIBERT: Vseh kategoriziranih cest je v Sloveniji 15 tisoč 350 kilometrov. (V Jugoslaviji 115 tisoč kilometrov.) Magistralnih je 1082 km, avtocest je 150 km, regionalnih 3697 km in lokalnih 10 tisoč 421 km. Naj brž pristavim, da je njihova struktura skrajno slaba, torej rabijo ogromno denarja za vzdrževanje. 38. člen zakona o cestah natanko opredeljuje razpoložljive vire enostavne reprodukcije, ki jih je precej. Glavni je bencinski dinar, s katerim zberemo 3 milijarde 587 milijonov od skupno dobrih 6 milijard, kolikor jih bomo letos namenili za enostavno reprodukcijo v slovenskem cestnem gospodarstvu. V tem obdobju je za razširjeno reprodukcijo rezerviranih 9 milijard 451 milijonov dinarjev, k čemur bo delež izkupička od prodanega bencina prispeval 2 milijardi 650 milijonov dinarjev. Dokler ni stopil v veljavo novi zakon, je bila malha skupna in je omogočala prelivanje. Danes pa je točno določeno, kaj je enostavna in kaj razširjena reprodukcija. Preli-* vanje ni več dovoljeno, in to je osrednji kamen spotike. Ni dvoma, da je sredstev premalo. Vendar si ne moremo privoščiti najemanja tujih kreditov tudi za enostavno reprodukcijo. Noben dober gospodar tega ne bo storil. A problem je drugje: še leta 1971 je za ceste šlo 34 odstotkov iztržka od prodajne cene bencina, leta 1983 pa le še 12 odstotkov oziroma 11 odstotkov pri plinskem olju. Zakaj? Ker zneske postavljamo v absolutnih številkah, v dinarjih, in ne v stotindfi ali desetinah. Ko se gorivo podraži, odmerek za ceste nič ne naraste. Letos so v ZIS po dolgih dokazovanjih in usklajevanjih končno pristali v povišanje: 3 din od litra goriva, kar je začasno malo olajšalo zagate cestarjev pri plačevanju obveznosti, vključno tistih iz tečajnih razlik. DELO: Ali so v razpravi še kakšni dodatni »rešilni« ukrepi? ŽIBERT: Še. Naš in zvezni komite se trudita, da bi 2 dinarja prometnega davka v litru bencina preusmerili iz proračunske blagajne države v blagajne cestnega gospodarstva, v enostavno reprodukcijo. Vztrajamo, čeprav smo enkrat že pogoreli. Drugo je zamisel o sprostitvi ustvarjenih deviznih taks, ki jih za uporabo naših cest plačujejo tuji prevozniki. Devize naj bi dobila cestna podjetja, saj bi tako imela vsaj malo bolj proste roke pri nabavi rezervnih delov in ne bi vse breme viselo na siseotu. Seveda so še velike rezerve tudi v podjetjih: odgovornost in organizacija dela nista ravno njihovi vrlini, administracije je preveč, opažamo, da marsikje nočejo in nočejo opustiti cele vrste včasih donosnih stranskih dejavnosti, ki so. brez sleherne povezave z vzdrževanjem cest ali z zimsko službo. Itd., itn. Tarnanje resda ni brez podlage, a le tam, kjer (in če) znajo racionalno ravnati predvsem za hišnimi in krajevnimi plotovi. OKROGLA MIZA: Nevarno podcenjevanje nevarnih snovi Katastrof nas rešujejo naključja Pomanjkljiva organiziranost, ki v okvirih raznih organov in inštitucij skoraj ni presegla ljubiteljske zagnanosti, in kronično pomanjkanje denarja za najbolj osnovne sistemske posege sta si v ostrem nasprotju z grožnjo, ki jo nevarne snovi v najrazličnejših oblikah in neznanskih količinah predstavljajo za varnost ljudi in okolja. Naključja, ki so doslej vedno za las preprečevala katastrofe, bi nas morala navdajati s skrbjo in spodbujati k širokemu ukrepanju. : Na prvi pogled je težko verjeti zagotovilom ; strokovnjakov, da jedrska elektrarna z nevarnostmi radioaktivnega žarčenja še zdaleč ni na vrhu lestvice nevarnih snovi, ki bi se jih morali najbolj bati. Pa vendar je to prepričanje prevevalo pogovor, ki so se ga v uredništvu Dela udeležili dr. Danijel Brežic (Republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo), inž. Franc Černelič (poklicna gasilska enota Krško), dr. Rafael Martinčič (vodja ekološkega laboratorija z mobilno enoto Inštituta »Jožefa Stefana«) inž. Alenka Oblak-Lukač (Republiški inšpektorat dela), inž. Jože Resman (Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora), dr. Peter Stegnar (Inštitut »Jožefa Stefana«) in inž. Alfonz Zafošnik (Republiški inšpektorat za požarno varnost RSNZ). Iz Dela so v pogovoru sodelovali Žarko Hojnik, Janez Kovačič in Borut Čonta-la, ki je pogovor po stenografskih zapiskih Danice Velkavrh pripravil za objavo. DELO: Nesreče pri ravnanju z nevarnimi snovmi so dokaj pogoste. Samo zaradi srečnih okoliščin ni bilo večjih katastrof. Kako je pri nas zakonsko in praktično poskrbljeno za to, da ne bi prišlo do njih? OBLAK-LUKAČEVA: Zakonsko je dobro poskrbljeno za varen prevoz nevarnih snovi po cesti in železnici, po zraku in vodi. To določajo mednarodni predpisi. Slabše je, kar zadeva ravnanje z nevarnimi snovmi in njihovo poznavanje v delovnih organizacijah. Z nevarnimi snovmi se srečujemo vsi, doma in v službi; ne da bi se zavedali, se srečujemo z možnostmi eksplozij, požarov, zastrupitev, poklicnih bolezni, ki lahko povzročijo hude poškodbe delavcev. Raziskave so predvsem pokazale, da nevarnosti premalo poznamo, zlasti nove. Varsto pri delu pa naj bi pri kemijsko-tehnoloških procesih ravnalo po predpisih iz leta 1950. DELO: Ali ni to anahronizem? OBLAK-LUKAČEVA: Predpisi ne gredo v korak z razvojem znanosti in tehnologije. Standardi so iz leta 1971, tehnično razvitejše države jih dopolnjujejo in spreminjajo vsako leto. V naših standardih o maksimalno dovoljeni koncentraciji škodljivih snovi v ozračju je navedenih samo pet karcinogenih snovi, v ZDA jih poznajo 2000; v ZR Nemčiji poznajo približno 200 kemičnih spojin, zaradi katerih delavcem, ki so jim izpostavljeni, priznajo poklicno obolenje. DELO: Je tolikšen strah pred nevarnimi snovmi upravičen ali ni? OBLAK-LUKAČEVA: Bolj kot za strah gre pri predpisih za opozarjanje na nevarnost. Morda gre pri zamujanju z njimi tudi za neodgovornost, malomarnost. Republiški zakon o varstvu pri delu je dober. Odgovornost za varstvo nalaga predvsem projektantom opreme, tehnoloških procesov, prevoznih sredstev in tako dalje. Kadar domačih predpisov ni, morajo projektanti upoštevati tuje. Tu pa se kažejo premajhna odgovornost projektantov in nepoznavanje nevarnosti in predpisov v tehnično razvitejših državah. Morda je znanja premalo tudi na šolah in fakultetah. Vse te nepravilnoti pa se potem grozeče kažejo tako na cestah kot v delovnih organizacijah. DELO: Kako to odseva v praksi? OBLAK-LUKAČEVA: Imamo splošni zakon, specifičnih predpisov pa ni. RESMAN: Visoko razvite države in občasni škandali dokazujejo, da so zadeve tudi po svetu tehnološko nedognane. Pred tremi leti je izbruhnil škandal v Sevesu, pred letom njegova zadnja epizoda, ko so zabojnike z dioksinom našli na zapuščenem kraju ob bel-gijsko-francoski meji. Nihče ni znal pojasniti, kako so prišli tja. Proizvajalci, ki bi mnorali poznati dioksinovo vsebnost, tej snovi niso dorasli. Sami proizvajamo malo teh preparatov, pač pa je Jugoslavija in Slovenija še posebej področje intenzivnega prevoza vseh teh spojin od proizvajalcev v Zahodni Evropi do porabnikov v Vzhodni Evropi in Mali Aziji. Prepovedan je prevoz z ladjami in železnico, zato gre vse to blago bolj ali manj slabo deklarirano na ceste. DELO: Zakaj se vse to prevaža po cestah in ne po železnici ali moijn? RESMAN: Železniški in pomorski promet je mednarodno dobro organiziran in za vse problematične snovi prepovedan. Podobno bi moralo biti s cestnimi prevozi, pa ni. Tu doseči po|tenost prevoza je nemogoče. Carinska služba ga ni sposobna natančno nadzirati. Vsaka večja prometna nesreča z izlivom teh snovi bi bila usodna za vso državo. Vsako leto se zgodita približno dve takšni nesreči, na srečo manjšega obsega, toda lahko se bojimo, da bo prej ali slej prišlo do hujšega. DELO: Tranzita nismo sposobni nadzorovati, zato niti ne vemo, katere nevarne snovi potujejo skozi Jugoslavijo. RESMAN: Res je, poleg tega teh stvari tehnološko ne obvladamo, kot jih tudi ne v tujini. DELO: Naj se cisterna prevrne na poti po Jugoslaviji. AU tehnološko nismo sposobni hitro ukrepati, da bi odstranili veliko nevarnost? ČERNELIČ: V tem pogledu je zakon dopolnjen. To opravljamo gasilci — kolikor smo usposobljeni in imamo opremo. Neevidenti-ranih drobnih zadev je zelo veliko, končajo se za plotovi delovnih organizacij ali z manjšo intervencijo milice. Po svetu se gasilci čedalje bolj ukvarjajo s tem, ker so prvi na mestu nesreče. Kaj lahko ukrenemo, pa je odvisno od tehnične opreme. A da bi se s proizvajalci in prevozniki dogovorili, da bi opremo sofinancirali — za to ni storjeno še nič. Za zdaj vse to plačujemo iz gasilskega dinarja. Gasilci skušamo tudi dopolniti svoje znanje, ki ga nikoli ni dovolj. Edina evidenca pa je za zdaj ta, da pri vstopu v SFRJ prevozniki nevarnih snovi javijo mariborski brigadi, kaj prihaja na mariborsko področje: to ostane pri mariborski brigadi zapisano, naprej pa ne pride. DELO: Lani so Italijani prevažali fenol z lažno deklaracijo, češ da gre za nenevarno snov. Potem je v Avstriji prišlo do nesreče in pet gasilcev je skoraj umrlo, preden so ugo- tovili, kaj je bilo v cisterni. Kako ugotoviti, ali so deklaracije prave? OBLAK-LUKAČEVA: Prevozno sredstvo mora biti opremljeno po predpisih. Cariniki bi morali imeti sezname, na katerih bi bilo zapisano, katere številke pomenijo kakšno snov. Tudi voznik mora imeti navodilo, prav gotovo niso bili vsi dokumenti lažni. Prepričana pa sem, da so Avstrijci in Italijani vedeli, kako malo smo takrat vedeli o tem. V zadnjih petih letih se je vendar marsikaj izboljšalo. MARTINČIČ: V takih primerih je tu naš ekološki laboratorij, ki bi povedal, za kakšno snov 'gre. ČERNELIČ:Nekatereintervencijelahkoteče-jo počasi, včasih pa je treba ukrepati hitro, ugotoviti na' osnovi prvih jiodatkov in takoj reagirati. Premoremo nekaj malega tehnike, nekaj osnovnih kazalcev. Zelo ufnestno je poklicati ekološki laboratorij,* vendar to včasih predolgo traja. Za nesrečo v Krškem smo tako skušali od njega dobiti informacijo, a sipo morali ukrepati po lastni presoji, ker je iz laboratorija prva informacija o tem, kako je treba ukrepati, prišla prepozno. DELO: V kolikšnem času je ekološki laboratorij sposoben ugotoviti, kako je treba ukrepati? MARTINČIČ: Dežuramo 24 ur na dan in doslej je po sprejemu obvestila do začetka akcije pretekla največ ena ura. Če je znanih dovolj podatkov, lahko damo prva navodila kar po telefonu, predvsem tista o prvih, žačetnih varnostnih ukrepih. V izjemnih primerih lahko dobimo na razpolago tudi miličniški helikopter. Opremljenost za terenske meritve dopolnjujemo iz leta v leto, vendar morajo biti vse meritve potrjene tudi v laboratorijih ekološkega laboratorija. Rad bi poudaril, da v shemo ekološkega laboratorija niso vključeni le laboratoriji Instituta »Jožefa Stefana«, temveč tudi vrsta drugih laboratorijev v Sloveniji, od Maribora, Ljubljane do Kopra in Nove Gorice. Laboratorijske analize dela vedno tisti, ki je najbolje usposobljen in opremljen. Le z interdisciplinarnim pristopom je mogoče določiti najbolj učinkovite zaščitne ukrepe. OBLAK-LUKAČEVA: Mislim, daje nevarne snovi težko deklarirati kot nevarne. Večkrat gre za namerno ah nenamerno malomarnost. Dostikrat ni papirjev. Zgodi se, da se tovornjak prevrne, pa v tovarni ne vedo, kaj so poslali na pot. Naša republika je še kar seznanjena s predpisi in se po njih prevozniki ravnajo, večje pa so težave v drugih republikah in pri prevozih iz drugih republik k nam. *. Daaijei Brezje inž. Alenka Obiak-Lmkač inž. Jože Resman dr. Peter Stegnar inž. Alfonz Zafošnik ČERNELIČ: Ugotavljamo celo, da tuji prevozniki pri nas snemajo tablico z oznako nevarnih snovi, da imajo mirno vožnjo do Gevgelije. OBLAK-LUKAČEVA: Lek izvaža dušikov oksidul v Iran. Jeklenke so dali na tovornjak pravilno opremljene v skladu z vsemi mednarodnimi predpisi. V Zagrebu so vso opremo odstranili in tako je šlo do Teherana. BREŽIC: Zahodni Nemci skušajo celo novih predpisih z nevarnimi odpadki opraviti tako, da dopuščajo odstranjevanje z ladjami, ki pa ne vozijo pod nemško zastavo, ki ne prihajajo v nemška pristanišča in za katere nemška zakonodaja ne velja. Lahko pa je nemško blago. Umazano tehnologijo in snovi odrivajo drugam. Prizadevajo si izvažati v države, ki še nimajo ustrezno urejene zakonodaje. RESMAN: Tudi Jugoslovani smo dobili več predlogov iz Italije, Avstrije in Bavarske, da bi njihove odpadke shranjevali pri nas. Italijani so predlagali, da bi industrijske odpadke severne Italije odlagali v bližini Nove Gorice, češ da so nenevarni. Avstrijci želijo, da bi imeli odlagališče na trimeji, s svoje pa bi ga radi premaknili na našo stran meje, od koder bi se škodljivi vplivi potem po Muri in z vetrovi pomikali proti Jugoslaviji in Madžarski. Bavarska deželna vlada želi, da bi njihove odpadke odlagali na Ljubljanskem barju, ki je po njihovem mnenju dovolj veliko in primemo za vse količine. STEGNAR: Ne vedo pa, da je tam podtalna voda. OBLAK-LUKAČEVA: Kot tudi ni znano, da so se nekateri naši odgovorni ljudje o teh možnostih z njimi resno pogovarjali. MARTINČIČ: Fenolit Borovnica in občina Vrhnika želita urediti prevoze nevarnih snovi na svojem območju. Zazdaj je bila edina možnost omejiti hitrost prevoza na 40 kilometrov na uro in prepovedati prevoz cisternam, ki nimajo spremstva. Nekateri to spoštujejo, drugi spet ne. V dilemi pa so predvsem tuji prevozniki — vsaj tako pravijo na občini. ČERNELIČ: Prevozniki iz drugih republik nakladajo nevarne tovore na zasilne cisterne in vozila. Tega nihče niti ne preverja. Že dvakrat se je zgodilo, da so s plastičnimi cisternami prevažali solno kislino in je cisterna počila. Na srečo je bila razpoka majhna, kakor — spet na srečo — že tolikokrat. RESMAN: AU pa primer, ki se je zgodil pred nekaj leti. Šlo je za prevoz iz Nizozemske k nam v Podgrad. Ko so strupeno snov v Podgradu iztočili, je voznik vozil do avstrijske meje z odprtimi ventili, da je ostanek v cisterni med potjo izhlapel. Tako je imel v Avstriji cisterno prepihano, pri nas pa je nekaznovano zasmradil vso Šaleško in Dravsko dolino. BREŽIC: Nekatere tovarne so v tehnološkem pogledu zelo napredovale, teh stvari pa niso uredile. Zato bo največji problem ^ prav kmalu pitna voda. Do zastrupitev pod-S talnice prihaja zaradi odpadkov, ki ostajajo .g zaradi neznansko naglega razvoja kemije, g Kako obširno področje je to, pove podatek, 4 da poznajo po svetu približno 2000 karcino-s genih snovi, vsi laboratoriji na svetu pa jih g niso sposobni nadzorovati 500. Utopično je misliti, da bomo kdaj vse zajeli. Imamo pa zakon o ravnanju z odpadki, ki bi ga morali dosti bolj spoštovati. Izdajanje predpisov je sicer naloga republiških upravnih organov, toda mi jih pripravljamo predolgo. Pri nas se z njimi ukvarjamo šele leto ali dve, nekatere sosednje države pa so se s tem spopadle že pred desetimi, dvajsetimi in več leti. Predpise o nevarnih snoveh smo začeli oblikovati v sklopu delovne skupine, ki se iz dneva v dan srečuje z novimi težavami, za katere prej sploh nismo vedeli. DELO: Slišali smo, da že dalj časa sprejemate pravilnik o tem. Kaj bo urejal? _ BREŽIC: Že 25-krat smo spremenili in ga bomo najbrž še nekajkrat. Najprej bi morali priti do definicije, kaj so nevarne snovi. V zdravstvu je nevarna snov strihnin, ki pa je v drugačnih količinah tudi zdravilo. To velja za vse nevarne snovi. Zaradi tega moramo poznati določeno koncentracijo, količino in normo, kdaj je posamezna snov nevarna. Teh norm pa še nimamo. Najdlje so s tem v ZDA, kjer so izdelali kataloge, ki jih prepisujejo Nemci, od Nemcev Avstrijci, od njih pa mi. Devet sklopov predpisov že imamo. To so pravilniki o radioaktivnih odpadkih, odpadnih mineralnih oljih, kadavrih, odpadkih kož in usnja, plinov in hlapov, jelovine, živil, odpadkih pri vojaških vajah in osesnaževa-nju morja z oljem. V njih je predpisano tudi, kakšna bi morala biti odlagališča odpadkov. Zahtevamo, da so te količine varno shranjene na primernem kraju, dokler ne bo odkrita metodologija za nevtralizacijo ali uničenje oziroma pretvorbo. Uporabljamo tuje modele, za nadzor pa so pri nas odgovorne sanitarna, kmetijska inšpekcija in druge. Predvideno je tudi, da mora proizvajalec strup deklarirati. Deklaracijo mora dobiti podjetje, ki bo skrbelo za odstranjevanje, prevoznik, ki je lahko tudi začasen shranjevalec, odlagališče. Vsak bo moral potrditi in s povratno pošto informirati proizvajalca, kje je nevarna snpv. To je zapleten sistem in še ne dokončno izdelan. DELO: Kljub energetski upravičenosti jedrske elektrarne Krško je nastal problem ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Za zdaj je zadeva urejena, toda ne dokončno. Pri načrtih za enako elektrarno, predvideno na otoku Viru pri Zadru, je bil pritisk javnosti tako močan, da so morali lokacijo prestaviti na Prevlako. Kako je z nevarnostjo pred sevanjem? Kako hitro smo sposobni ukrepati v primeru nesreč? BREŽIC: Pri nas je bil eden najuglednejših strokovnjakov za jedrsko energijo iz ZDA, Collins, ki je moral reševatit tudi nesrečo na Otoku treh milj. Povedal je, da je tedaj nekaj tisoč strokovnjakov izdelovalo elaborat za ublažitev posledic jedrske nesreče, ki je stal milijardo dolarjev. Pri nas seveda tega denarja ni in ga ne bo. Na osnovi sodelovanja z Lekom smo, na primer, izdelali tableto, toda samo za eno vrsto nevarnosti. STEGNAR: V ZDA prebivalstvo, ki živi v neposrednem dosegu vplivov jedrskih elektrarn, ne uporablja zaščitnih tablet jodirane soli, ki bi učinkovito zaščitile prebivalstvo pred radioaktivnim jodom ob jedrski nesreči. To je ob številu približno 70 jedrskih elektrarn izredno težko učinkovito organizirati, da o ogromnih stroških sploh ne govorimo. MARTINČIČ: Imamo vsa mednarodna zagotovila, da smo najbrž trenutno med najbolje DELO DOBRI GOSPODARJI Ibijeva socializma Kranjska tovarna IBI s svojimi proizvodnimi in poslovnimi rezultati, z izvirnimi tehnološkimi rešitvami, z osebnimi dohodki delavcev in njihovim družbenim standardom ter nekaterimi posebnostmi v naši javnosti že vrsto let vzbuja zanimanje, pogosto povezano z začudenjem in navdušenjem. Ob tem niso tako redka priznanja z besedami: »Če bi pri nas imeli več takih Ibijev, bi se veliko prej izvlekli iz sedanjih gospodarskih težav.« Tudi letošnji polletni rezultati znova potrjujejo izredno uspešnost 500-članskega kolektiva te kranjske tekstilne tovarne. Po primerjalni analizi poslovanja, ki jo je objavila Poslovna skupnost tekstilne industrije Slovenije, je namreč IBI v bombažni grupi prav na vrhu po dogodku in akumulaciji na delavca, po celotnem prihodku glede na porabljena sredstva, po konvertibilnem izvozu na delavca in še nekaterih drugih primerjavah, ki kažejo uspešnost dela in gospodarjenja. S povprečjem 33.790 dinarjev je prvi tudi pri osebnih dohodkih zaposlenih. Tudi v precej ostrejši konkurenci, in sicer na lestvici akumulativne sposobnosti vseh slovenskih gospodarskih organizacij, ki jo je objavil SDK. se IBI odlično drži. Po akumulaciji v primerjavi s povprečno uporabljenimi poslovnimi sredstvi je namreč na tretjem mestu. po akumulaciji na delavca pa celo na drugem. Z 31 odstotki so v 1’oiju dosegli točno desetkrat tolikšno akumulacijo, kot znaša povprečje za vse slovensko gospodarstvo. K temu ni kaj dodati, saj so številke in primerjave dovolj zgovorne. Morda bi bilo treba le spomniti na to, da spada IBI v tekstilno industrijo, ki so ji nekateri planerji pri nas že napovedovali skorajšen konec ob naglem razmahu bolj perspektivnih dejavnosti. Od kod potem taki rezultati in na glavo postavljene napovedi? Direktor Franc Oman, ki že 29 let vodi tovarno, pravi: »Največ nam je prinesla posodobitev tehnološkega procesa z uvedbo neprekinjene proizvodnje. S tem smo odpravili vmesni skladišči, v katerih imajo v drugih tekstilnih tovarnah velike zaloge. Tako smo sprostili za 70 milijonov dinarjev obratnih sredstev. Zaradi precej krajšega proizvodnega cikla je mogoče hitreje odkrivati napake in jih sproti odpravljati. Sedaj se nam obrestuje tudi pametna poslovna politika v preteklosti, ko smo porabili le toliko', kot smo ustvarili, ne pa na račun kreditov, kot mnogi drugi.« Popolna novost v tekstilni industriji Neprekinjena proizvodnja ne pomeni neprekinjenega obratovanja, da bi se stroji vrteli dan in noč, marveč neprekinjen proizvodni proces od surovih vlaken do blaga, pripravljenega za prodajo. Tako organizirana proizvodnja, ki je popolna novost v tekstilni industriji ne le pri nas, ampak tudi po svetu, teija skrbno preračunano in dobro usklajeno delo v vseh fazah. Vsako količinsko preseganje na posamezni skupini strojev bi namreč povzročilo nepopolno izkoriščanje strojev, kar bi zmanjšalo rentabilnost proizvodnje. Po drugi strani pa bi ozko grlo na kateremkoli mestu v proizvodnji zajezilo pretok materiala v naslednjo delovno operacijo in verižne posledice bi se takoj prenesle naprej na vse faze proizvodnje. V Ibiju so vse to dobro preračunali in uskladili. Dokaz za to je med drugim podatek, da so stroji izkoriščeni 96 do 97-odstotno. Pri tem pa dosegajo kar pri 99 odstotkih izdelkov prvo kvaliteto. Ob visokih številkah in podatkih, da predica v Ibiju dela na 600 do 800 predilnih mestih, tkalka pa na 13 širokih oziroma 16 polširo-kih tkalskih strojih, takoj pomislimo na delavke, ki strežejo tem strojem, in si nemara predstavljamo, da je njihov delavnik podoben osemurnemu tekanju od stroja do stroja, med katerim si sploh ne morejo pošteno oddahniti. Pa sploh ni tako. »Pri nas ni takega garanja, kot mislijo nekateri, ki ne poznajo naše tovarne,« pravi Vera Zaplotnik iz tkalnice. »Delamo normalno, ker je delo tako organizirano, da imamo vse pri roki. Res pa je, da je pri nas dobra delovna disciplina in da ni sprehajanja po obratih kot marsikje drugje. Ko pride k nam nova delavka, se mora privaditi na tako delo, če hoče ostati pri nas.« »Za dobro delo smo tudi dobro plačane^ zato se vsaka potrudi,« je povedalan Ana Štirn. »Vsak dan sproti zvemo, koliko smo naredile in kakšna je bila kvaliteta. Če so napake pri izdelavi, nas takoj opozorijo nanje, da jih odpravimo.« V Ibiju ni mogoče videti prizora, ki je sicer značilen za mnoge naše tovarne, da se delavci že pred drugo uro začno zbirati pred vrati. Prav tako bi med 500 zaposlenimi težko našli koga, ki je zamudil na delo. Statistika, ki jo skrbno vodijo že dalj časa, pokaže, da je bilo, na primer, v osmih mesecih letos vsega 32 zamud, od tega pet na račun zamud avtobusa. Za zamudo pa štejejo že, če pride delavec pozneje kakor pet minut do šeste ali štirinajste. »Večina jih začne delati zjutraj že okoli pol šeste, nekateri tudi prej, ker se jim to splača,« je povedala tkalka Vika Jauh. »Jaz začnem že od petih ali četrt čez. Prejšnji mesec sem dosegla 122-odstotno količinsko normo. Tudi stimulacija za kvaliteto je bila dobra, zato sem zaslužila 45.000 dinarjev.« Topli obrok: 5 din Visoke plače so le del materialne zadovoljitve, ki jo imajo zaposleni v Ibiju za svoje delo. Nič manj pomembno ni to, da je več kot štiri petine delavcev dobilo stanovanjski kredit. da imajo že dolgo rešene vse stanovanjske probleme oziroma da jih rešujejo sproti, saj imajo nekaj stanovanj ves čas v rezervi, za topli obrok plačajo zaposleni simboličnih pet dinarjev, ob tem da imajo čaja in kruha zastonj, kolikor hočejo. V počitniških domovih na morju in v Bohinju plačajo le hrano, prenočišče imajo zastonj. Imajo tudi svoj vrtec, splošno in zobno ambulanto, knjižnico, zunaj tovarne pa na razpolago bazen, kegljišče in druge možnosti za rekreacijo in kulturno razvedrilo — vse to brezplačno. Ta, za naše razmere izjemen osebni in družbeni standard, kot je dejal direktor Franc Oman pa zgolj njegova vizija socializma, nekatere v Kranju in drugje kar nekako vznemirja ali celo moti, zato skušajo zmanjšati vrednost njihovih dosežkov. Ker številk pač ni mogoče zanikati ali jih prevračati, so se spravili nad manj dokazljivo področje samoupravljanja. Zatrjujejo namreč, da v Ibiju ni pravega samoupravljanja in da tam vlada trda roka. »O vseh pomembnejših stvareh se odločamo v samoupravnih organih. V razpravi ima vsak pravico povedati svoje pripombe in predloge. Ko pa sprejmemo sklep, je razprave konec. Potem je ta sklep za nas zakon. Direktor skrbi, da vse sklepe tudi dosledno uresničimo. Verjetno so zato začele krožiti govorice o trdi roki pri nas,« je povedal predsednik delavskega sveta Miha Sajovic. »O kakšem pritisku direktorja na samoupravne organe ne moremo govoriti, saj niti ne prihaja na naše seje.« Tako kot pri delu so v Ibiju tudi pri samoupravljanju displicinirani in racionalni. Vse seje samoupravnih organov (razen zbora delavcev) in družbenopolitičnih organizacij imajo popoldne, po končanem delu. To pa prav nič ne zmanjšuje učinkovitosti in udeležbe na njih, saj se še ni zgodilo, da bi bili nesklepčni. Prav tako nimajo nobenih težav z delom delegacije za občinsko skupščino in z udeležbo na sejah zbora združenega dela. Ena izmed tehnoloških posebnosti v Ibiju je tudi ta, da so stroji za žakarske tkanine, ki so jih izdelali sami, v povprečju stari že 18 let in knjigovodsko skoraj trikrat amortizirani. Kljub temu so po produktivnosti, ki jo dosegajo z njimi, v svetovnem vrhu. Vendar se zavedajo, da bo treba celoten strojni park postopoma zamenjati z boljšim in še produktivnejšim, če bodo hoteli tudi v prihodnje ostati konkurenčni na svetovnem tižišču, kamor izvozijo približno 40 odstotkov blaga. Na vedo pa še, kako bodo to dosegli, saj so že na začetku naleteli na hude ovire, čeprav pri nas toliko poudarjamo, da je treba proizvodnji, ki je močno usmerjena v izvoz; pomagati pri posodobitvi in zamenjavi iztrošenih strojev. Ustavilo se je že pri enem samem, in sicer razpenjalno-sušilnem stroju, za katerega so od zveznega sekretariata za zunanjo trgovino ob koncu lanskega leta dobili odklonilni odgovor. Sedaj se sprašujejo, kako bodo zamenjali vseh 400 žakarskih strojev. »Seveda obstajajo še drugi načini posodobitve strojne opreme, to je po kapljicah, vendar se zanjo nismo odločili, ker to pelje v tehnološko anarhijo, ki jo nekateri že uvajajo,« pravi Franc Oman. »Nakupovanje različnih strojev zahteva več skladišč za rezervne dele, več obratnih sredstev, več specializiranih strokovnjakov in še kaj. Tako ne bomo rešili težav, s katerimi se otepa tekstilna industrija.« LADO STRUŽNIK ŠPORTNI IN TURISTIČNI FILM Kranjski »polnoletnik« se predstavlja Atlet s številko deset kot zmagovalec teče v cilj. To je slika z naznanila, ki obvešča, da se bo prihodnji teden, 2.oktobra, v Kranju začel deseti mednarodni festival športnega in turističnega filma. Proga, ki je vodila do jubileja, je bila dolga osemnajst let, kajti kranjska prireditev, vpisana v koledar mednarodnih filmskih festivalov, je bienalna. Letošnji kranjski festival je potemtakem dosegel svojo polnoletnost. Z osemnajstimi leti vsakdo pri nas dobi osebno izkaznico — če je že prej ni želel na lastno pobudo, z njo dobi polno državljansko legitimnost, se pravi pravice in dolžnosti. Takrat je pač dovolj zrel, da o njih lahko temeljito razmisli. Kar zadeva osebno izkaznico festivala, bi nanjo lahko zapisali registrsko številko 131066. Pojasni jo podatek o dnevu, mesecu, letu in kraju rojstva: prva pobuda festivala se je uresničila (ali rodila, bi lahko rekli) 13. oktobra 1966 v Kranju, iztekla pa se je z nepričakovanim uspehom 16. oktobra. Pravic in dolžnosti se je festival zavedal že ob rojstnem dnevu. Če je spomin dvajsetletnih spremljevalcev in kronistov festivala dovolj zanesljiv, je bil med njegovimi »botri« tovariš Janez Zemljarič, tedaj med drugimi pomembnimi državniškimi in družbenimi dolžnostmi tudi predsednik Unescovega komiteja za šport in turizem. Za kavarniško mizo obujen klepet pravi, da se mu je prav zamalo zdelo, da ne bi tudi mi, konkretno v Sloveniji, premogli mednarodne filmske manifestacije v športnem in turističnem duhu, saj imamo dovolj možnosti zanjo. Irt tako se je vse skupaj začelo Festivalski zamisli je bil horoskop naklonjen. Podprli so jo vplivni družbeni in kulturni delavci naše republike, zanjo so se ogreli filmski delavci vse Jugoslavije, dobila je odličnega organizatorja Dragana Jankoviča in kraj, ki je bil in (bolj ali manj) ostal idealen: Kranj, mesto nekje v prostoru med športno in turistično regijo, med, denimo, rekreacijskim Bledom in športnimi Alpami, pa še mesto, ki kot industrijsko središče z razumevanjem delovnih organizacij lahko dopolni vselej tesno zavezan mošnjiček sredstev, ki jih republika namenja kulturi. Idealne možnosti sicer niso bili vselej idealno izpolnjene, a vendar je sleherni festival dobil iz delavskih vrst svojega pokrovitelja in mentorje, ki so omogočili veslanje čez finančne brzice. Prvi festival, ki je v konkurenco zbral 49 filmov iz 17 držav, je pozdravil tedanji zvezni sekretar za kulturo Janez Vipotnik in opredelil njegov pomen med drugim tudi takole: »Okolje moderne civilizirane družbe neprestano spreminja življenjske razmere in s tem vsak trenutek vpliva tudi na posameznika. Kolikor več zahteva tehnična civilizacija od delovnega človeka fizičnih in psihičnih naporov, toliko večji nadomestek mu je potreben, da vzdrži v obikah modernega življenja. . . Zato postajata šport in turizem v dobi avtomatizacije, televizije, reaktivnih letal in koz-monavtike izredno pomembna. Ne gre le za razvedrilo, ki naj prežene fizično in duševno utrujenost, ki jo povzroča čedalje bolj intenzivno delo, ne gre le za utrditev zdravja, marveč tudi za rezultate, ki so ekonomske, sociološke, pa tudi politične narave ...« Dve leti pozneje, na drugem festivalu, je Vipotnikove misli, ki jim je kranjski festival zvesto sledil, dopolnil Janez Zemljarič, ki je v pozdravnem govoru nastopil kot predsednik komiteja za šport in turizem I.C.S.P.E pri Unescu: »Življenjske razmere modeme družbe terjajo namreč od ljudi vedno večje fizične in psihične napore in postavljajo zato v ospredje prizadevanja, kako jih nadomestiti z vsestransko rekreacijo v prostem času, ki bi človeka obogatila in ga usposabljala za intenzivno delo. Šport in turizem odpirata temu neomejene možnosti. Omogočata tudi medsebojno spoznavanje, navezovanje novih stikov in sodelovanje z državami, utrjujeta prijateljstvo in mir v svetu. Upravičeno torej sodimo, da sta šport in turizem socialna pojava sodobnosti, specializirani tovrstni film pa zaradi neposrednosti in dostopnosti najboljše spoznavno sredstvo.. .« Širok krog uresničevalcev napovedi Spoznanja, ki sta jih napovedala slavnostna govornika prvih festivalov in so jih v naslednjih letih dopolnjevali še mnogi drugi ugledni družbeni delavci, so slutila splošen razvoj športnih in turističnih dogajanj po svetu. Zasluga kranjskega festivala je, da jim je sledil in našel vedno znova strokovne ocenjevalce tako povedane misli kot njene filmske oblike. V žirijah so vselej sodelovali priznani strokovnjaki s športnega in filmskega področja. Spomnimo se prve žirije — predsedoval ji je filmski režiser Veljko Bulajič, med drugimi člani pa mu je »sekundiral« tudi slavni in priljubljeni češkoslovaški športnik Emil Za-topek. Kar filmsko kakovost zadeva, so o njej v dolgi vrsti prizadevnih ocenjevalcev razsojali med drugimi Sepp Bradi, Ivo Daneu, Danilo Dougan, Majda Ankele, Tone Vogrinec, Miro Cerar. Kar se je v filmskem svetu utrnilo novih misli, so bili njihovi avtorji povabljeni za člane kranjske žirije, v kateri so bili (spet žal le zgolj med drugimi nenašte-timi) Elmar Klos, češkoslovaški oskarjevec, pa Grigorij Čuhraj in naši France Štiglic, Vatroslav Mimica, Dušan Vukotič, Goran Paskaljevič, Matjaž Klopčič, Bogdan Žižič, Slobodan Šijan. In kaj so odkrivali, kaj nagrajevali v menjavi kranjskih festivalskih let? Ne bi govorili o ilustrativnih zapisih z olimpijskih iger, svetovnih in evropskih, azijskih, ameriških prvenstev. Seveda so nastopi vrhunskih športnikov za platno vselej ekskluzivni, saj z montažo, izborom sekvenc in skrbno, domiselno kamero odkrivajo noVe nadrobnosti, kakršnim sprotni televizijski prenos ne more slediti. Tudi film iz športnega zakulisja o nezaslišanih naporih, ki vodijo do rekordov, niso zanemarljivi. Pomembnejši pa je premik od vrhunskega športnega udejstvovanja ne zaradi medalj, temveč zaradi sodelovanja samega, zaradi srečnega doživetja posameznika v množici somišljenikov. V kronikah festivala ostajajo zapisi o smučanju Vaša, o tekaških maratonih v evropskih in ameriških mestih s tisoči udeležencev. Misel, da je šport dostopen slehernemu, je kranjski festival oživljal z vsemi svojimi močmi. (Malo manj pa je dobil v tem pogledu prispevkov z domačih tal.) Priznati je treba tudi nekaj »grehov« Ja, kranjski festival je velikokrat tudi kaj zagrešil. Ne le tega, da sprva ni in ni znal napolniti dvorane kina Center, kar pa gre bolj na kranjski lokalni kot na festivalski organizacijski rovaš. Na seznamu so vpisane nekatere smešne zmede s sinhroniziranimi prevodi in še kaj, kar smemo pripisati pubertetniškemu obdobju rasti. Res pa je, da je, kot priznavajo pobudniki zmajarstva med nami, postavil prvi opozorilni khcajček tej športni zvrsti, ki si je pridobila veliko mladih privržencev. Festivalski spored nikoli ni kazal le atrakcij, temveč je opozarjal na resno delo brez zaletavih improvizacij. In najbrž bi tudi deskanja ne bilo toliko, če ga ne bi v vsej njegovi lepoti kazalo tudi festivalsko platno. Naslednji (in mogoče največji) »greh« festivala pa je, da je s svojim odbiranjem skromne turistične ponudbe iz nje odločno pregnal hotele, goreče sveče na slavnostnih mizah, jastoge in smučanje na vodi. Pojem turizma je, seveda s pomočjo skladnega razvoja po svetu in pri nas, razširil s kulturnim bogatenjem, z opozorili na naravne in kulturne zakladnice in bogastvo zgodovinskih in današnjih družbenih dogajanj, mimo katerih turist ne sme z zaprtimi očmi. Predvsem pa je vsebinsko zelo skladno povezal pojem turizma, ki ga predstavlja ležanje na sončni plaži, z živahnim ritmom rekreacije. Pa je tako posegel tudi na športno področje in srečno povezal obe temi festivalskega imena. Zato mu pač podaljšajmo »osebno izkaznico« za naslednji dve leti — ali pa, kot po novem piše na njej, za trajno veljavnost. STANKA GODNIČ pripravljenimi za ukrepanje ob morebitni jedrski nesreči. Ta zagotovila imamo od Mednarodne agencije za atomsko energijo od strokovnjakov, kakršen je Collins, ki nam je zagotovil, da je bila celo izvedba vaje leta 1982 v Krškem izjemna. Poudaril pa bi, da nas to ne sme zavesti in uspavati. Dosti strokovnih in organizacijskih podrobnosti je še neizdelanih. BREŽIC: Pripravili smo tudi intervencijske ravni ukrepanja, ki so jih mednarodne agencije za jedrsko energijo ocenile kot najboljše. Radioaktivne odpadke lahko še‘hranimo, čez kakšnih šest let pa bo nastal problem, kam z njimi. Varnost je samo ena plat problema. V Franciji tako pridobivajo že 30 do 35 odstotkov energije, pa se ni še nič zgodilo. Zato se mora obenem razvijati tudi skrb za okolje, da je lahko temu kos. STEGNAR: Morali bi dati tudi odgovor na vprašanje, ali smo sposobni in kdo je sposoben to najbolj učinkovito napraviti. Ekološki laboratorij je pripravljen za ukrepanje s tem, da pride na mesto čimprej in ugotovi, za kakšno onesnaženje gre, svetuje, kako omejiti vpliv na okolje in odpraviti škodljive posledice za zdravje prebivalcev. Ekološki laboratorij dobro sodeluje z milico, štabom civilne zaščite, z inšpekcijskimi službami, ribiškimi družinami. Lahko rečemo, da smo pripravljeni. Res pa je. da tisočerih kemikalij ne znajo določiti vsi laboratoriji skupaj. Ekološki laboratorij lahko ugotovi, za katero kategorijo gre. in priporoča najučinkovitejše ukrepe. Najbrž bi morali javnost širše seznanjati s prevozi naravnih snovi, pa tudi z žarišči, ki lahko okolje zaradi različnih vzrokov onesnažijo tako, da je nevarno. DELO: Krupica je, na primer, tako onesnažena, daje menda kar 50 let ne bomo ozdravili. BREŽIC: Tudi Krupica sodi v tako kategorijo. Verjetno je glavni tehnolog Iskrine tovarne kondenzatorjev v Semiču pred 20 leti za nevarnost vedel, dvomim pa. da še kdo. Ekonomika in industrija sta si vedno v nasprotju z varstvom okolja. O Krupici smo opravili prve analize. Prva reakcija je bila prepoved uporabe vode in zajezitev na Viru. Tovarna naj bi že letos spremenila tehnološki postopek, ki je to nevarno snov izločal. Zdaj je preprečen izliv, nihče pa ne ve, koliko nevarnih snovi se skriva v podzemskih rovih. Tudi zato ne, ker v tovarni nihče ne ve, v katere jame so jih spravljali. Kakšne so količine strupenih snovi v vodi, je treba tudi še ugotoviti. Zdravstvena služba ni zaznala sprememb na ljudeh, najbrž bomo morali ugotoviti možne posledice z mnogo natančnejšimi preiskavami. Program smo pripravili, najti bomo morali še plačnika, kakšni bodo rezultati, pa bomo zvedeli šele čez dolgo časa. ZAFOŠNIK: Naprav in tovarn, ki izdelujejo nevarne snovi, ki niso samo strupene, ampak puščajo druge hude posledice vrsto let, je pri nas zelo veliko. Javna občila morajo, na primer. vse uporabnike kondenzatorjev in stikal opozoriti na nevarnost, da bi jih kar odvrgli, ko se iztrošijo, kajti samo v Sloveniji imamo v transformatorjih na stotisoče litrov hudo nevarnih snovi. Celo v vaši hiši imate enega ali več. mnogo jih ima Plava laguna. Ne moremo mimo nauka iz požara v neki newvorški . ir t *.* t a ,i mi \ / rj!1 i sa/ z .,em ; iv/rocila. ta i 'i. li stolpnico preprosto izprazniti in zape- 1___________________________________________ čatiti. Znanost je preprosto še ne zna razstru-piti. Pri tranzitnem prometu cariniki nimajo nobene možnosti preverjati tisto, kar je deklarirano. V prevozu je velika nevarnost,ker prinaša nekaj, česar ne poznamo. Prepričan sem. da so pošiljke iz znanih tovarn pravilno dek- DELO: Ali se ve, kje so radioaktivni odpadki zadnjih 30 let? STEGNAR: Vsak nekaj ve, vsi skupaj pa najbrž malo. Nimamo natančnih podatkov. DELO: Ali imate seznam ali pa ste na vašem komiteju morda koga spodbudili, da bi ga začel sestavljati, tovariš Resman? RESMAN: Poskušali smo, je pa težko zaradi tluktuacije ljudi na vodilnih mestih. Sezname imamo, pod nadzorstvom pa to ni bilo zadnjih 30 let. DELO: Pa vendar je bilo prijavljanje vseh uvoženih radioaktivnih snovi in njihovo spremljanje obvezno. Morajo biti podatki, kaj so v teh letih radioaktivnega uporabljali v bolnišnicah, inštitutih, ozdih. Kljub temu pa se nam zgodi, da kobaltova bomba pride v plavž. MARTINČIČ: Ni šlo za kobalt, temveč za cezijev izvor manjše aktivnosti. To je bila do sedaj naša prva in edina intervencija s področja radioaktivnega onesnaženja. Primer pa ni bil po ničemer izjemen. Vedno se stvari dogajajo enako. Delavecje dobil nalogo, naj odreže neko traverzo, in je to tudi storil. Dva, tri meseca sploh niso ugotovili, kaj vse je odrezal, saj je večina sploh pozabila, da je bil tam tudi radioaktivni izvor. Zgodilo se je nekako novembra, mi smo intervenirali marca. V takem primeru je težko ukrepati. Obredli smo praktično vso Slovenijo, a izvora nismo našli, menimo pa, da smo stvar uspešno razjasnili. S strokovnim prijemom, z izkušnjami in z izredno občutljivo opremo, ki jo imamo v ekološkem laboratoriju, smo ugotovili, da se je izvor stalil v elektropeči brez vidnih posledic in vpliva na okolje ali ljudi. larirane, da so vozila opremljena po mednarodnih predpisih, težave pa so z mešetarji, ker gre za denar. Kajti če deklarirajo blago kot malo nevarno, so pristojbine drugačne, kot če ga deklarirajo kot nevarno snov. DELO: Ali to velja tudi za domače proizvajalce? ZAFOŠNIK: Tudi naše delovne organizacije moramo opozarjati, naj prevoze nevarnih snovi označijo po predpisih in logiki. Naši organi dostikrat ugotavljajo, da prevažajo nekaj drugega, kot je napisano. Tovornjaki pa so z ustreznimi številkami opremljeni zaradi zaščite tistih, ki prvi pridejo na kraj nesreče. Iz oznak dobe osnovna sporočila. Tu vse še ni dodelano. Pogrešam, kar sem predlagal že pred petimi, šestimi leti v Obrambi in zaščiti, da bi morali imeti štab ljudi, kajti posledic nesreče ni mogoče odpraviti z enim človekom: potreben je interdisciplinarni pristop strokovnjakov z različnih področij, ki skupaj dosti več vedo. Res je pri nuklearki v Krškem stopnja zaščite tolikšna, kot nikjer drugje. V Sloveniji pa imamo celo vrsto skladišč, ki so povsem nepripravljena za morebitno nesrečo. Kdaj kak •ir.iden dokument zadržimo, ker niso predvideni ukrepi, žal pa večina zadev ne pride v ta mehanizem. Ena redkih tovarn, ki je še pred nuklearko pripravila obrambni načrt, je bila papirnica Djuro Salaj v Krškem, ki pa danes ni več tisto, kar bi moral biti. Ukrepi namreč niso nekaj statičnega, ampak jih je treba nenehno dopolnjevati, v skladu s spremembami v tehnologiji. OBLAK-LUKAČEVA: Tehnično razvite države imajo sezname nevarnih snovi: vsako novo ali če gre v prevoz morajo obvezno prijaviti. Tako je v ZDA približno 3,5 milijona kemikalij, od katerih jih v pomembnih količinah proizvajajo 35.000. Od tega je določeno število nevarnih. Vsako leto je od 700 do 3000 novih kemikalij, v zadnjem desetletju je njihovo število naraslo za 255 odstotkov. Pri nas pa sploh ne vemo, s čim razpolagamo. ZAFOŠNIK: Vodilni ljudje v delovnih organizacijah bi se morali resneje lotiti te problematike. V Šiški vsak dan stojijo cele kompozicije vlakov z naftnim plinom. Spomnimo se samo nesreče v Kanadi, ko so morali 100.000 prebivalcev evakuirati, ko je prišlo do nesreče s klorom. Klor je sploh najbolj problematičen, saj ga imamo v Sloveniji na mnogih mestih. Zahodna Evropa je pri tem storila velik korak naprej, saj so podjetja, ki proizvajajo nevarne snovi, dolžne brezplačno nuditi vse storitve, in če pride do nesreče, dati tudi vse informacije. Celo v obratih imajo natančne naslove, koga je treba poklicati. Pri nas pa praviloma ne dobimo po telefonu človeka, ki bi avtoritativno in kvalificirano vodil akcijo ob nesreči z nevarnimi snovmi v tovarni ali zunaj nje. ČERNELIČ: Problem jepovezavazekološkim laboratorijem, problem je dodatna oprema. V Sloveniji imamo samo dve plinotesni obleki, res pa je, da stane vsaka 130.000 din. Zanima me, ali smo res gasilci tisti, ki se moramo sami opremiti za take primere. ZAFOŠNIK: Gasilci so to sprejeli z dobro voljo. Pomagati bi morali ozdi, ki upravljajo ceste, vodnogospodarske organizacije, železnica in drugi. ČERNELIČ: Morali bi poiskati denar, da bomo zbrali podatke, vsaj za najpomembnejše zvrsti nevarnih snovi. Manjka nam tudi evidenca o intervencijah. Vodil naj bi jo republiški sekretariat za notranje zadeve za vse tiste intervencije, pri katerih sodelujejo gasilci. Teh je veliko, od drobnih do velikih, 20.000 litrov razlitega olja na železniških tirih v Krškem kaže, da se to lahko ponovi vsak dan. Neznansko veliko nesreč imamo. OBLAK-LUKAČEVA:'Tudi zaradi malomarnosti pri odgovornih ljudeh, deloma pa zaradi neosveščenosti. MARTINČIČ: Manjka katalog nevarnih snovi in seznam potencialnih onesnaževalcev. V hrastniškem primeru smo npr. imeli strokovno zelo preprost problem — potrebovali bi le sod navadnega kisa — toda kje ga dobiti v kratkem času? Za učinkovito posredovanje nujno potrebujemo tak katalog. BREŽIC: Reševanje takih katastrof presega ocenjevanje stroškov. Skušali bomo najti mehanizme, ki bodo obvarovali ljudi pred nesrečami. Tudi gospodarska zbornica mora nekaj reči z ekološkega in tehnološkega stališča. DELO: Kako je s shranjevanjem radioaktivnih odpadkov, ki so nastajali tudi pred graditvijo JE Krško? STEGNAR: Zdaj teče zvezna akcija, da bi ob reaktorju v Podgorici zgradili osrednje skladišče radioaktivnih odpadkov razen za JE Krško in žirovski rudnik urana. Res pa ne vemo, kaj se dogaja v kraških jamah. Vemo, da so viri podtalne vode, ki jo uporabljajo za pitno vodo, ogroženi. Na Cesti dveh cesarjev že 30 let in več odlagajo najrazličnejše odpadke, vse do poginjene živine, in to na tako občutljivem področju, kot je Barje. Iz Petrolove cisterne je zgodaj spomladi steklo nekaj tisoč kilogramov kurilnega olja v kraške jame in ogrozilo vire pitne vode na območju Postojne. Pri jedrskih napravah se vsi predvsem bojimo radioaktivnih odpadkov. Vsi govorimo, da bo rudnik urana, žal, tudi onesnaževalec s temi snovmi, nihče pa ne razmišlja, kaj bi se zgodilo, če bi se prevrnila cisterna žveplove kisline, ki jo bodo v industrijskem postopku potrebovali približno 70 ton na dan. Razlitih nekaj sto kilogramov pa pomeni, da bo vse okolje s podtalnico vred ogroženo za vedno. ČERNELIČ: Ni smiselno, da posvečamo radioaktivnosti sami toliko pozornosti, čeprav je zaradi novejšega izvora bolje obdelana, tako zlahka pa pozabljamo, kar je starih, še hujših groženj. Radioaktivnost je manj grozeča, bo tudi bolje čuvana, kot kaj drugega. DELO: V okolici Postojne so jame z vojaškim razstrelivom in bojnimi strupi. Če pride to v podtalnico, bodo imeli to celo v pitni vodi. STEGNAR: Saj že imajo notranjsko Reko. Na komitejih za varstvo okolja oziroma za informatiko smo že obravnavali problem razstreliv in drugih odpadkov v kraških jamah, ki so neposredno povezane s podtalnico in pitno vodo, in so nevarni ne samo za naše prebivalstvo, ampak tudi za ljudi onstran meje. Če bo prišlo na dan. da »izvažamo« uma- zane reči na italijansko stran, prav lahko pride do meddržavnega zapleta. ZAFOŠNIK: Zato pa želijo odpadke odlagati pri nas, da bi nas potem držah za posledice. STEGNAR: Bojim se, da nismo naredili veliko. ZAFOŠNIK: Teh problemov ta generacija najbrž sploh ne bo mogla rešiti. Teh jam je po Krasu veliko. BREŽIC: Dobro je, da se tudi pri nas sproži širša družbena akcija. Gre za resno ogroženost. Z ustanovitvijo komiteja za varstvo okolja je že nekaj storjenega, razvijati pa se mora tudi s strokovnimi inštitucijami. Ni strokovne inštitucije ah veje, ki bi bila sposobna zajeti vso obsežnost problematike; to je stvar vse družbe. In zato je treba vztrajati, da bi tudi pri nas, čeprav smo finančno majhni in neštevilčni, le oblikovali center, kjer bi se zbirale vse informacije in možnosti za ukrepanje. DELO: Ob strokovno šibki povezanosti očitno ne manjka niti finančnih zadreg? ČERNELIČ: V zvezi z informatiko bi rad povedal, da so podatki zbrani, vprašanje pa je cena. Že nujno priključitev na računalnik je treba plačati. V to gasilci ne moremo. Tudi informatiko bo treba preko republiškega centra speljati tako, da bo tekla sama po sebi. Tu so premiki nujni. MARTINČIČ: Da ekološki laboratorij in njegova mobilna enota živita in delujeta, vsekakor ni posledica finančne urejenosti na tem področju, temveč izjemne osebne zagnanosti večine sodelavcev. Niti za eno samo kemijsko intervencijo finančna sredstva še niso bila povrnjena, posredujemo pa pri kakih 30 do 40 večjih ali manjših onesnaženjih na leto.. Doslej so šli ti stroški na račun sodelavcev, opremljanja in predvsem na račun raziskovalnega denarja inštituta »Jožef Stefan«. Toda tako ne moremo več. Če želimo biti v Sloveniji pripravljeni na ekološke nesreče, bomo morah urediti tudi te stvari. Ob tej priložnosti pa bi rad poudaril, da sta nam pri realizaciji ideje o ekološkem laboratoriju v Sloveniji izredno pomagala republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo ter republiški sekretariat za ljudsko obrambo. Brez njiju bi bila to še vedno le lepa ideja na papirju. Sedaj živi. STEGNAR: Mishm, da je vloga sredstev javnega obveščanja pri tem izredno pomembna. Okrogle mize o perečih ekoloških in drugih problemih bi morale biti redna praksa. MARTINČIČ: Za učinkovito posredovanje je bistvenega pomena, da smo na kraju izrednega dogodka čimprej. vendar pa nas običajno kličejo prepozno. Predvsem kadar gre za onesnaženje rek smo ponavadi prepozni; voda odteče in analize so močno otežene. Občan bi moral opažena onesnaženja čimprej javiti milici. Če gre za onesnaženje voda, naj skuša kar sam vzeti vzorec vode. S tem nam včasih lahko resnično pomaga. ZAFOŠNIK: Najbolj pereče je v Sloveniji pomanjkanje literature. Tiste, ki bi jo izdajale inštitucije in organizacije. Vse je bolj ah manj ljubiteljsko'. Kot družba se premalo zavedamo, da je varstvo okolja varstvo človeka in zdravja. Pa ne gre samo za neprijetno dediščino. Se danes uradno režejo vrvice in odpirajo tovarne, ki ne ustrezajo smislu vsega, kar je bilo povedano za to okroglo mizo, ki nimajo pogojev za varno obratovanje. OBLAK-LUKAČEVA: Morda imajo celo dovoljenje za poskusno obratovanje, potem pa delajo naprej z \ m: mi r> - .ki prinašajo za okolje. DELO INTENZIVNA INTERNA MEDICINA Tam, kjer življenje visi na nitki Pogled v katerokoli bolniško sobo Centra za intenzivno interno medicino v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru nepoklicnega nujno pretrese. Goli, le z rjuho pokriti bolniki, priklopljeni na množico instrumentov, razpostavljenih okrog posteljč, nezavestni ali komaj zavedajoči se, neusmiljeno izpostavljeni neonski luči in nenehnemu vrvenju medicinskega: osebja — vse to v človeku nehote zbudi zmedena čustva. Gre za občutek nemoči ob nebogljenosti človeka. ko ga naprave ohranjajo pri življenju, in občutek njegove veličine, ko zna naprave uporabiti tako, da premaga smrt. V desetih letih svojega obstoja so v tem centru ničkolikokrat slavili zmago nad smrtjo, ki bi bila sicer neogibna, če centra ne bi bilo. V Centru za intenzivno interno medicino namreč skrbijo za bolnike, ki so neposredno življenjsko ogroženi, a vendarle pri njih ni že vnaprej znano, da bi bilo zdravljenje brezupno, kot je, na primer pri bolnikih s končnim stadijem raka. Bitka zoper smrt V centru se tako najpogosteje znajdejo bolniki, ki so doživeli srčni infarkt, sledijo jim taki, ki jim je iz različnih vzrokov nenadoma odpovedalo srce, ki so se kakorkoli zastrupili, kronični bolniki v dihalni stiski, bolniki v šoku zaradi različnih vzrokov (izguba tekočine, huda vnetja, alergijske reakcije) in bolniki z moteno zavestjo, ogroženim dihanjem in krvnim obtokom (to so bolniki s pregretjem, podhladitvijo, neprestanimi epileptičnimi krči ali z možgansko kapjo). Skratka, na 14 posteljah, kolikor jih premore center, so se po pet do šest dni — toliko, da se izvlečejo iz smrtne nevarnosti — zdravijo bolniki, katerih življenja visijo na nitki, vendar jih je moč rešiti s primemo in takojšnjo zdravniško pomočjo, ki jo lahko nudi le ustrezno opremljena in usposobljena ekipa za intenzivno nego. Preden so pri nas, na primer, bolnike s srčnim infarktom začeli zdraviti na intenzivnih oddel- kih, sta le dva bolnika od treh preživela. Po letu 1968, ko so na kardiološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra uvedli intenzivni oddelek, ki je pet let kasneje prerasel v Center za intenzivno interno medicino, pa se je smrtnost takih bolnikov zmanjšala za polovico. Ob podatku, da v centru v enem letu sprejmejo okoli 300 bolnikov s srčnim infarktom, je moč izračunati, da njegovi zdravniki rešijo od 60 do 70 bolnikov na leto, ki bi pred letom 1968 pri nas zanesljivo umrli. »V centru lahko uporabljamo številne načine zdravljenja, ki razbremenjujejo bolnikovo srce. Z aortno črpalko na primer pomagamo krvnemu obtoku, s čimer smo že pomagali preživeti marsikateremu bolniku. V zadnjih letih poskušamo izboljšati prekrvavitev srčne mišice, tako da raztapljamo strdek v arteriji, ki prekrvljuje srce. Pri 150 bolnikih, ki smo jih zdravili s tem načinom, se je smrtnost zmanjšala na deset odstotkov. Seveda pa mora priti bolnik na naš center najkasneje v treh urah, ko začuti bolečine v prsih, sicer ni upati na uspešno zdravljenje,« pojasnjuje predstojnik Centra za intenzivno interno medicino prof. dr. Matija Horvat. Bolnikov z nenadno odpovedjo srca zaradi visokega krvnega tlaka, motnje srčnega ritma, dodatne okvare zaklopke, pljučne embolije ali razpoka aorte pride na center od 200 do 250 na leto. Tudi takim bolnikom so se od obstoja centra dalje možnosti za preživetje bistveno povečale. »Zaradi raznolikih stanj je sicer težko napraviti statistično primerjavo smrtnosti, vendar pa je pred uvedbo intenzivnih načinov zdravljenja vsaj 80 odstotkov bolnikov iz te skupine. umrlo. Sedaj jih preživi neprimerno več, saj se je smrtnost znižala na okoli 20 odstotkov,« pravi profesor Horvat. Brez možnosti in metod intenzivne terapije, ki jh nudi center, bi, kot dokazujejo primerjave, umrla tudi večina od 70 do 100 bolnikov, ki jih pripeljejo na center zaradi zastrupitve, usodi pa bi bili prepuščeni tudi bolniki s kroničnimi dihalnimi boleznimi, kadar bi se znašli v dihalni stiski. Na pragu drugega desetletja Kljub spodbudnim rezultatom desetletnega dela pa ima medicinsko osebje ob vstopu v drugo desetletje delovanja njihovega centra občutek, kot da številna ohranjena življenja niso prepričala vseh odgovornih o upravičenosti obstoja takega centra ali, da ne pretiravamo, o nujnosti njegovega nadaljnjega razvoja. Intenzivna medicina je namreč mlada stroka, ki se hitro razvija, in v zadnjih letih so se pokazale številne nove potrebe, za katere pa, tako se zdi osebju v tozdu Univerzitetne interne klinike na Zaloški, v sklopu katerega je center, nimajo razumevanja. »Za opremo naše enote Univerzitetni klinični center nikoli ni imel dovolj denarja. Da nismo bistveno zaostali za podobnimi centri v Zahodni Evropi in da smo ohranili prednost v Jugoslaviji, so poskrbeli požrtvovalni posamezniki — nekdanji pacienti in številni kolektivi po Sloveniji z zbiralnimi akcijami.« pojasnjuje dr. Horvat. Zdaj je veliko aparatov v centru že popolnoma iztrošenih. Številni monitorji delajo neprekinjeno 24 ur na dan že od ustanovitve centra. Še vedno nimajo rentgenskega apa- rata, kar mnoge bolnike ogroža, saj po hodniku na inštitut za rentgenologijo prevažajo tudi take, ki se jim lahko vsak hip ustavi srce. Tudi zdravljenje z zdravili je danes zelo zahtevno, povsem drugače kot pred leti. Pri večini bolnikov, ki se znajdejo na centru, je treba zdravila zelo natančno dozirati, v odmerkih, ki jih določajo na telesno težo bolnika v minuti, in če ti odmerki niso natančni, je to lahko celo usodno za bolnikovo življenje. Natančno doziranje omogočajo perfuzorji in infuzijske črpalke. Medtem ko imajo podobni centri v Zahodni Evropi za vsakega bolnika perfuzor in infuzijsko črpalko, pa v ljubljanskem centru perfuzorja sploh nimajo, infuzijskih črpalk pa imajo le pet. Tako se dogaja,' da se morajo sestre povsem posvetiti le nadzoru doziranja zdravil, namesto, da bi se ukvarjale z delom,^ki ga ne more opraviti stroj. To je še toliko bolj kritično ob dejstvu, da so potrebe po osebju v centru velike. Stanje bolnikov se namreč pogosto izredno hitro spreminja in jih je treba nenehno opazovati. Medicinske sestre zato delajo v treh izmenah, trenutno pet v izmeni pri 14 bolnikih. Nenehno je prisoten tudi vsaj en zdravnik specialist. Premalo zdravnikov »Videti je, da imamo dovolj osebja. Toda če upoštevamo dejstvo, da so večkrat pri enem samem bolniku potrebne vsaj tri medicinske sestre in dva zdravnika, je personalna zasedba premajhna. Že dalj časa nameravamo uvesti tudi izmensko delo za zdravnike, ker so posegi pri bolnikih vse bolj zapleteni in jih skoraj ne more več obvladovati zdravnik, ki ne dela stalno v centru. Za tako delo imamo premalo zdravnikov, kar je mnogim povsem razumljivo, prenekaterim odgovornem pa najbrž ne. Center namreč že nekaj mesecev zaman prosti ustrezne organe tozda, da bi smeli na že sistematizirano delovno mesto zdravnika razpisati prosto delovno mesto,« pravi prof. dr. Matija Horvat. Poleg tega jim veliko težav povzroča dejstvo, da večina medicinskih sester, potem ko jih po petih letih usposobijo za samostojno in odgovorno delo, zbeži drugam, kjer je delo neprimerno lažje in manj psihično obremenjujoče. »Njihov beg je razumljiv,« pravi vodja medicinskih sester Marija Bručan. »V Centru za intenzivno interno medicino morajo delati tudi ponoči, ob nedeljah na praznikih, in to prav tako zbrano kot podnevi. Neprestano so pod pritiskom odločitev med življenjem in smrtjo, tolažijo obupane svojce in vsak dan gledajo smrt, vendar razen nekaj dni dopusta več za tako težko delo nimajo nobene spodbude«. Njihovi osebni dohodki kot tudi osebni dohodki zdravnikov niso bistveno večji, kot bi bili, če bi delali na drugih oddelkih. »Strokovno literaturo dobivamo le z največjim trudom, za strokovno izobraževanje in sodelovanje na strokovnih sestankih doma in v tujini so povsod ovire, da o pobudi sploh ne govorim. Ker ni razumevanja za izboljšanje delovnih razmer, za nastavitev novih kadrov, pobude letijo v prazno, med osebjem pa se razvija malodušje. Medicinske sestre, ki so si nabrale ogromno praktičnega znanja, odhajajo na dela, ki so neprimerno manj naporna in še bolje plačana, zdravniki, ki so se morali po diplomi na fakulteti še najmanj šest let usposabljati za zahtevno delo na centru, postajajo apatični,« opozarja dr. Horvat. SLIVESTRA ROGELJ OLAJŠAVE ZA ZDOMCE n V HESSNU Vrata ZRN pa tujim delavcem ostanejo zaprta BONN, septembra — Notranji minister zvezne dežele Hessen, pete po površini in četrte po prebivalstvu v ZRN, se dobro zaveda, je dejal, da njegova politika do tujih delavcev med večinskim nemškim prebivalstvom ni priljubljena. Minister Horst Winterstein je pred nekaj, dnevi izdal že drugi odlok v dveh mesecih, s katerim je še bolj liberaliziral politiko do tujih delavcev v Hessnu. Prvi in drugi odlok se občutno oddaljujeta od zveznih predpisov. Že prvi Wintersteinov odlok julija, ko so bila pogajanja med socialdemokrati in »zelenimi« končana in je deželni parlament v Wiesbadnu z glasovi »zelenih« naposled le potrdil socialdemokratskega premiera Holgerja Bomerja, je razburil ne samo politične nasprotnike v Hessnu na čelu s frankfurtskim županom Wallmannom, ampak tudi zveznega notranjega ministra Zimmermanna in še koga v bonskih vladnih krogih. Tri vrste dovoljenj Winterstein je takrat z odlokom določil, da lahko tuji delavci vzamejo v ZRN otroke, četudi so stari celo 16 ali 17 let, v nasprotju s povsod veljavnim predpisom, ki pravi, da tuji delavci nimajo pravice jemati k sebi otrok, če so stari nad 16 let. Toda zvezni notranji minister Zimmermann si že dolgo prizadeva znižati to starostno mejo na 6 let. Eden izmed njegovih glavnih argumentov se glasi, da je mlad človek, ki pride s petnajstim ali šestnajstim letom v ZRN in ne zna nemščine, vnaprej obsojen na brezposelnost. Zimmermann bi bil verjetno že zdavnaj prodrl s svojim predlogom, ko se mu ne bi srdito upirali liberalci na čelu s Kohlovim namestnikom in zunanjim ministrom Genscherjem in zvezno poverjenico za vprašanja tujih delavcev Lise-lotte Funcke. Drugi odlok deželnega notranjega ministra na novo ureja bivanje tujih delavcev v Hessnu. Ta odlok naj bi bolj zavaroval njihov položaj. Socialdemokratska deželna vlada skupaj z »zelenimi« sodi, da je to dolžna storiti tudi v interesu hessenskega gospodarstva — med Renom in Maino je druga' največja industrijska aglomeracija za Porurjem — in 500.000 v Hessnu živečih tujcev je pomemben gospodarski faktor. Za tujce, ki živijo v Zvezni republiki, veljajo tri vrste dovoljenj za bivanje. Na prvi stopnji je omejeno dovoljenje za bivanje, ki traja eno leto in ga je mogoče podaljšati še za eno leto. Na drugi stopnji je neomejeno dovoljenje za bivanje, ki ga pa lahko oblasti še vedno prekinejo, in naposled — na tretji stopnji — trajna pravica do bivanja. Hessenski notranji minister je občutno skrajšal roke za pridobitev pravice do bivanja. Tako lahko zdaj tujci namesto po osmih letih že po petih letih dobijo pravico do bivanja, toda ne brez pogojev. Olajšava velja za tiste tujce, ki so se že integrirali, oziroma vživeli v gospodarsko in družbeno življenje v Zvezni republiki in so uspešno opravili intenzivni tečaj nemščine. Integracija ali asimilacija? Pogoji niso tako enostavni in tudi ne lahki kot je morda videti na prvi pogled. Nemščina ni lahek jezik in kdo bo presojal, ali se je tuji delavec z družino že integriral s svojim okoljem. V ZRN je pogosto slišati besedo integracija za procese, ki bi jih pravilneje imenovali asimilacija. Vsekakor Nemci pogosto niso tako natančni pri razločevanju teh dveh pojmov, ker najpogosteje mislijo na asimilacijo. Zanima jih, kdaj se bo otrok tujega delavca naučil nemščine. Hessenski odlok, ki naj bi pospeševal integracijo tujih delavcev, je olajšal tudi položaj tistim tujim delavcem, ki že dlje časa prejemajo socialno pomoč. V vseh drugih zveznih deželah velja predpis, da tujim delavcem, ki dlje časa prejemajo socialno pomoč, ne podaljšujejo dovoljenja za bivanje. Take tujce po navadi izženejo, razen če niso državljani držav, s katerimi je ZRN sklenila sporazum o skrbništvu. Zdaj pa bo lahko ostal v ZRN tudi tujec, ki že dlje časa prejema socialno pomoč in je bival vsaj pet let v Zvezni republiki. Tretji del Wintersteinovega odloka ureja izgon kaznovanih mladoletnikov. Mladoletnikov pod 21. letom starosti, ki so se prekršili proti zakonu, ne bi smeli več izganjati iz ZRN. Pri hujših prestopkih, kot je trgovina z mamili ali članstvo v kaki zločinski organizaciji, si je notranji minister pridržal pravico, da bo po preučitvi vsake zadeve posamič odločal. Minister VVinterstein je jasno povedal — »da ne bi naredil kakega napačnega vtisa« — da za hessensko deželno vlado še vedno v celoti velja zvezni sklep, ki so ga leta 1973 sprejele vse deželne vlade in zvezna vlada, da je ustavljeno vsakršno snubljenje in vabljenje tujih delavcev v Zvezno republiko. »Zvezna republika ni dežela za priseljence in meje bodo ostale zaprte.« Kljub temu, da se socialdemokratska vlada v Hessnu ni izneverila temu osnovnemu načelu in kljub temu, da je hotela izboljšati položaj samo tistih tujih delavcev, ki so že v deželi, je najnovejši odlok naletel na zelo hud odpor v Hessnu, po drugih zveznih deželah in v Bonnu. V Hessnu je ena naj večjih koncentracij tujih delavcev v ZRN. V Frankfurtu je skoraj vsak četrti in v Offenbachu na Maini 4 skoraj Vs&k peti' prebivalec tujec. Skoraj tričetrt tujih delavcev v ZRN je iz naslednjih šestih držav; Turkov 33,4%, Jugoslovanov 13,8%, Italijanov 13,5%, Grkov 6,5%, Špancev 3,8% in Avstrijcev 3,8%. V začetku tega leta je bilo v ZRN skupno še 4,5 milijona tujih delavcev, 132.000 ali 3 odstotke manj kot leto poprej. V tem letu se je tudi priselilo v ZRN 80.000 manj oseb, kot se jih je odselilo. Problem so Turki Toda ne glede na vse statistike in polemike, ki so se razvnele ob najnovejšem odloku hesseriske vlade, je vprašanje tujih delavcev v bistvu vprašanje Turkov. Tako ga pojmuje zahodnonemška javnost in tako ga pojmujejo tudi uradni krogi v Bonnu in v deželnih prestolnicah. Glavni razlogi so tile: Turki se najteže asimilirajo ali integrirajo in njihove življenjske in kulturne navade se najbolj odbijajo od navad večinskega okolja. Turki so še vedno najštevilnejši med tujimi delavci. In Turki, ki jih je še vedno skoraj poldrugi milijon, bodo postali 1. januarja 1986 državljani države, ki bo tistega dne stopila v Evropsko gospodarsko skupnost kot polnopravna članica enajsterice oziroma trinajsterice, če bosta dotlej sprejeti v EGS še Španija in Portugalska, kar pa je dvomljivo. Ko bo Turčija postala članica EGS, bodo njeni državljani dobili formalno pravico do naseljevanja v drugih državah Evropske skupnosti, to je tudi v ZRN. In za Zvezno republiko gre, zakaj drugje Turki niso »nevarni«. Dolgi razgovori med Bonnom in Ankaro so nakazali možno rešitev. Turška vlada je dala Bonnu zagotovila, da ne bo dovolila, da bi se turški državljani svobodno naseljevali v ZRN. Vendar mora tudi Bonn pokazati razumevanje za težavni turški položaj. Ko je bil nedavno na obisku v Bonnu turški premier Ozal, so vladni krogi v Bonnu upali, da bo prišlo do sporazuma s Turki. Toda Ozal se je izognil prehitri rešitvi in je dejal, da se' bo Turčija pogovarjala z vsemi državami EGS, ko bo postala članica, ker se status Turkov tiče vseh. V resnici pa tako Turki kot Nemci vedo, da je rešitev v dvostranskih pogajanjih. Za turško zadržanost bo moral Bonn očitno plačati. Gre za milijardno vojaško pomoč, graditev ene jedrske ali celo nekaj jedrskih central ob ugodnih kreditnih pogojih, za druge kredite in podobno. V Bonnu še niso dovolj dozoreli pogoji za nov zakon o tujcih, ker mora priti do soglasja zlasti med zveznimi deželami, ki same določajo pogoje bivanja tujcev na svojem ozemlju. Zato politični nasprotniki socialdemokratske vlade in »zelenih« v Hessnu notranjemu ministru Wintersteinu ne morejo očitati, da ravna nezakonito, ko uvaja nekaj ugodnosti za tujce v Hessnu. V bistvu gre za vihar v kozarcu vode. ZRN je v glavnem zaprta za priseljevanje tujih delavcev in te politike ne bo spremenila, četudi bi bila pogajanja s Turki še tako težavna. Nihče — morda še »zeleni« ne — ne želi spet odpirati zahodnonemških meja za tuje delavce. Vse, kar so v Hessnu v resnici ukrenili, je to, da so tujcem olajšali pot do integracije ali pa asimilacije — kakor pač kdo zadevo presoja. . BOŽIDAR PAHOR POUK NAJNOVEJŠE ZGODOVINE (1) Podatkarstvo večine ne more zadovoljiti t Zakaj se v tisku, umetniških stvaritvah in tudi v pogovorih med ljudmi pojavljajo nove, drugačne presoje naše novejše zgodovine, kot so prevladovale doslej? Tudi v mladinskem tisku in v pogovoru z mladimi opažamo nezaupanje v verodostojnost presoj posameznih dogodkov in zgodovinskih procesov, pa tudi dejavnosti ljudi v preteklosti. Živimo v času. ko so se upokojili ali umrli mnogi voditelji, ki so organizirali in usmerjali naš boj proti socialnemu zatiranju in izkoriščanju. boj za osvoboditev in enakopravnost jugoslovanskih narodov ter prizadevanja za obnovo in graditev samoupravnega socializma. Politične in državniške funkcije prevzemajo postopoma — po mnenju mnogih še prepočasi — mlajši ljudje. Soočamo se s številnimi težavami, ki so poleg zunanjih vzrokov tudi posledica premalo proučenih odločitev. na katere so vplivale ozke, kratkoročne, včasih zgolj trenutne koristi, ne glede na hude posledice v današnjem času in tudi v prihodnosti. Delovni ljudje, zlasti pa mladi, ki imajo zdaj omejene možnosti za šolanje, zaposlitev, pridobitev stanovanja in drugih osnovnih življenjskih pogojev, so zato še toliko bolj kritični do napak v preteklosti, o katerih doslej bodisi niso mogli izvedeti ali pa so jim bile predstavljene polepšano in šele sedaj slišijo marsikaj kritičnega o našem razvoju. Ob tem se dogaja, da nekateri izgubljajo zaupanje tudi v verodostojnost sicer točnih podatkov in presoj o razmerah in dogajanjih v preteklostih. Ljudje gledajo na preteklost v luči sedanjih družbenih razmer in s svojega družbenoekonomskega položaja, v luči svojih stremljenj in nazorov o družbeni ureditvi. Pri tem gre za različnost in protislovnost interesov, ko ene družbene sile stremijo po enakopravnosti in enotnosti, druge pa zaradi svojih teženj po privilegiranem položaju tej enakopravnosti vztrajno nasprotujejo. Kot je naš narodnoosvobodilni boj bil uspešen samo kot enotno gibanje med seboj enakopravnih ljudi in kot so se za to enakopravnost najodločneje zavzemali delavski razred in drugi prej zapostavlje- ni sloji, ki so dali gibanju v začetku udarnost in mu z udeležbo v njem in s svojo zavzetostjo vtisnili revolucionarni pečat, tako so še zdaj moralnopolitična načela narodnoosvobodilnega boja bolj sprejemljiva za delovne ljudi — tudi za mlade — kot pa za tiste, ki se štejejo za družbeno elito in zato izražajo nezaupanje v ustvarjalnost ljudskih množic. Iz teh vrst slišimo sodbo, da sta bila programa KPS in OF o enakopravnosti ljudi nedosegljiva ideala. Ti ljudje so bolj dojemljivi za mnenje, da je bilo v našem revolucionarnem razvoju več napak kot pravilnih odločitev; storjene napake in slabosti neredko prikazujejo predimenzionirano in iztrgano iz okoliščin in celotnega družbenega dogajanja določenega zgodovinskega obdobja, radi pa se tudi izogibajo obravnavi socialnih razlik in krivic tako v preteklosti kot tudi danes. Ostajanje na stopnji kronik_______________ K temu, da je širša javnost nezadovoljna z obravnavo novejših obdobij, prispevajo tudi takšni opisi, ki ostajajo na stopnji kronik s sicer točnimi podrobnimi podatki o številnih posameznih dogodkih, seveda v njih ne najdemo presoje o njihovih globljih vzrokih, o notranjih silah in konfliktih v družbi ter njihovem razreševanju. Imamo precej kronik, zlastio partizanskih enotah, ki so jih napisali še razmeroma mladi upokojeni udeleženci NOB in so bili spodbujeni, naj se posvetijo proučevanju preteklosti. Skratka, niso redka dela, ki jih ljudje uvrščajo med zgodovinopisje, ki pa jim manjka kompleksna obravnava določene družbe z njeno notranjo dialektično protislovnostjo, ki je temeljni vzrok družbenih procesov. Tako podatkarstvo — čeprav še tako podrobno in točno ter formalno dokazano z ohranjenimi viri — večine bralcev ne more zadovoljiti, saj jim ne omogoča spoznati vzrokov in nosilcev družbenega dogajanja. Tudi monografije, ki so običajno posvečene samo eni plati družbenega življenja, npr. vojaški ali politični, neredko ne obravnavajo celotnega sklopa družbenih sil v medsebojnem učinkovanju. Zastopniki mladinske organizacije so na seji komisije za zgodovino zveze komunistov pri predsedstvu CK ZK Slovenije ugotavljali, da tako podatkarstvo za mlade bralce ni privlačno in da ti zato raje segajo po spominih, v katerih so spoznanja in izkušnje ljudi opisane bolj celovitno in plastično, čeprav omejeno na življenje posameznika in njegovega ožjega kroga. Predstavniki mladih so zelo kritizirali tudi to, da je naša zgodovinska literatura o novejših obdobjih posvečena skoraj izključno obravnavi vojaških in političnih dogodkov, ob hudem zanemarjanju drugih plati družbenega življenja. Če se tako zožena obravnava preteklosti zaradi takih ali drugačnih razlogov poleg tega izogne še obravnavi politično občutljivih dogodkov, napak in slabosti ali celo poskuša vsa ravnanja v preteklosti prikazati kot pravilna in uspešna, potem taka »zgodovina« nikakor ne more zadovoljiti kritičnega človeka. Vzbuja mu nezaupanje v verodostojnost takih podatkov. Enako velja, kadar kaka publikacija vsa dogajanja obravnava skozi prizmo ene osebe ali ozkega kroga ljudi ob popolnem zanemarjenju obravnave dejavnosti množic, ki so resnične ustvarjalke zgodovine. Ne le iz vrst mlajših zgodovinarjev, marveč tudi iz vrst znanstvenikov drugih vej prihajajo vprašanja o tem, ali je mogoče sploh šteti med znanstvena dela podatkarske, krono- loške orise, zlasti če obravnavajo samo eno plat družbenega življenja, in če v njih ne najdemo ne celostnih prikazov in ne kritičnih presoj in spoznanj, do katerih je prišel raziskovalec na podlagi skrbnega proučevanja problema. Sociologi in etnologi se oglašajo, da jim zgodovinarji pretežno samo zbiramo podatke, na podlagi katerih je s posploševanjem in proučevanjem notranjih vzrokov in posledic šele mogoče preiti k resničnemu znanstvenemu delu, presojam in zgodovinski sintezi, kakršna je bila za starejša obdobja nemalokrat že dosežena. Najbrž bo treba o tem več razpravljati tudi v okviru zgodovinskih društev, če hočemo napredovati hitreje tudi na področju novejše zgodovine, za katero vedno bolj velja — tako kot za večino znanstvenih področij — da brez timskega dela in sodelovanja z drugimi strokami ni mogoče več zadovoljevati družbenih potreb na tem področju. Presoditi bo npr. treba, ali lahko uvrščamo vse kronološke orise razvoja partizanskih enot in okrožij OF med zgodovinopisna dela ali pa le nekatere,‘da zahtev zgodovinske znanosti ne bi zniževali. Ob takem podatkarstvu se navadno izgubljajo programska načela, moralne vrednote in rast splošne kulture, kar pa je za bralca nedvomno pomembnejše kot samo številni drobni podatki. Dejstvo je tudi, da imajo spomeniki NOB običajno šibko sporočilno vrednost in da v muzejih revolucije oziroma oddelkih NOB prevladujeta fotografija in dokument, da pa muzealci premalo zbirajo in razstavljajo predmete, ki so nastali v vsakdanjem življenju in ki to življenje tudi najbolje ponazarjajo. Manjka tudi preglednih maket, skic in avdiovizualnih pripomočkov, s katerimi bi plastično in zanimivo prikazali razmere in dogodke, ki jih razstave obravnavajo. Tudi v filmih in drugih umetniških delih, ki obravnavajo NOB in povojno obdobje, ni ravno malo agitk in partizanskih »vestrnov«, ki, čeprav je vanje vloženo veliko denarja, niso prepričljivi in človeka notranje ne bogatijo, kar pričakujemo od resnično umetniškega dela. Učinek drugačen kot namen Z našo preteklostjo — tudi bližnjo — Seznanjajo ljudi številni mediji in ustanove. Čeprav šolo omenjam nazadnje, je njen vpliv zlasti na mladega človeka poleg družinske vzgoje odločilen. Pri pouku novejše zgodovine opažamo podobne idejne, strokovne in metodološke probleme, kot sem jih navajal pri obravnavi zgodovinopisja in muzealstva. Dolga leta sem poučeval zgodovino na sedanji višji stopnji osnovne šole in na srednji stopnji. Sodeloval sem tudi pri zasnovi učnega programa zgodovine za usmerjeno izobraževanje v Sloveniji in sem zato soodgovoren za njegove slabosti in pomanjkljivosti, prav tako kot soavtor za slabosti zgodovinskega berila za VIII. razred osnovne šole. Sodeloval sem tudi v kritičnih razpravah raznih organov družbenopolitičnih organizacij o pouku novejše zgodovine. Iz lastnih izkušenj in spoznanj ter pogovorov z mladimi bom poskušal povedati svoje mnenje o pomanjkljivosti pouka novejše zgodovine v osnovnih šolah in usmerjenem izobraževanju. Sodbe ni mogoče posploševati, ker je uspešnost odvisna tudi od prizadevanj in sposobnosti slehernega učitelja posebej. Ko sem primerjal, v kakšno smer se je v zadnjem desetletju spreminjal učni načrt in pa starejše in novejše učbenike za zgodovino, sem ugotovil, da gre pri starejši zgodovini za pomemben napredek tako glede kompleksnejše obravnave snovi kot tudi uvajanja takih učnih metod, ki učence aktivirajo in s katerimi razvijamo tiste sposobnosti, ki jih terjajo učni smotri. Zdi pa se mi, da prav pri obravnavi najnovejše zgodovine za temi cilji in uspehi še vedno močno zaostajamo. Morda smo prav zato, ker smo zadnjemu obdobju zgodovinskega razvoja hoteli dati največji poudarek in pomen, dosegli ravno obratne učinke. Seveda bi bilo krivično vse stopnje in tokove pouka najnovejše zgodovine zmetati v isti koš. Predstavniki ZSMS npr. opozarjajo na skoraj religiozen značaj »Titovih kotičkov« v otroških vrtcih in sploh na črno-belo prikazovanje likov iz novejše zgodovine. Tudi na razredni stopnji osnovne šole zvedo učenci ob državnih praznikih nered-. »ko poenostavljene podatke. o pomembnejših zgodovinskih dogodkih, ki se vsako leto enolično ponavljajo. Neredko gre za skope podatke o političnih in vojaških dejavnostih, pri čemer so človeška, socialna in kulturna komponenta ponavadi premalo zastopane. Ko starši ali stari starši doma beremo zapise svojih otrok ali vnukov o različnih zgodovinskih temah, se navadno ne moremo otresti vtisa odbijajoče spolitiziranosti. Mnogo bolje predstavijo pomen naših praznikov učencem tisti učitelji, ki snov zajemajo iz življenja preprostih ljudi, iz socialnih razmer, izhajajoč iz obravnave šolskega okoliša, ki je otrokom blizu in dogajanja v njem razumljivejša. Po moji sodbi bo treba tako učni program kot tudi učbenik zgodovine za VIII. razred osnovne šole še močno spremeniti. Izločiti bo treba nepotrebno podatkarstvo brez prave vsebine, namesto tega pa obravnavati družbeno življenje v celoti, boj delovnih ljudi za pravice ter strategijo in taktiko NOB ter njegovih moralnih vrednot. Svojo misel želim prikazati samo na enem konkretnem primeru obravnave vsem znanega partizanskega zakona. Pomen partizanskega zakona V šolah se učenci učijo, da je partizanski zakon sprejelo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet 16. julija 1941 in da je ta dokument navodilo za organiziranje narodnoosvobodilnih enot. Najbrž ob tem zvedo še kaj o partizanski prisegi. In vendar je vsebina tega partizanskega dokumenta zelo bogata. Naj navedem samo en njen del v izvirni obliki: »Partizanski oddelki so sestavljeni iz prostovoljcev partizanov, ki se hočejo zvesto in vztrajno, z orožjem v roki boriti za velike osvobodilne cilje slovenskega naroda, proti jarmu okupatorskih fašističnih tlačiteljev, za pravice delovnega ljudstva. Tesno povezani s slovenskimi ljudskimi množicami in z vsemi narodi, ki se bore proti fašističnim razbojnikom . . . partizani ne bodo odložili orožja prej, dokler ne bodo uresničeni cilji, zaradi katerih so se orožja lotili. V partizanske oddelke vstopa lahko vsak, ne glede na politično in versko prepričanje ali nacionalno pripadnost, vsak, ki sprejme te cilje, ki je v moralnem pogledu neomadeževan, ki sprejema partizanski zakon in kogar potrdi partizanska naborna komisija. Vstop v partizanski oddelek pomeni, da je partizan vse svoje življenje in svoje sile posvetil osvobodilni stvari slovenskega naroda in delovnega ljudstva ... Partizanskim oddelkom so namenjene odgo- vorne in težke naloge. Za te naloge se mora sleherni partizan med borbo vsak dan pripravljati in izpopolnjevati strokovno, politično, telesno in duševno, da bi se vzgojil dober borec, ki bo prenesel najtežje telesne in duševne napore . . . Partizan mora imeti čvrst značaj, iskren mora biti do poveljnika in tovarišev, globoko vdan osvobodilni stvari slovenskega naroda in delovnega ljudstva, potrpežljiv in poln samoobvladanja ob vsakdanjih naporih, biti mora hraber, iniciativen, hladftbki^en, odločen v borbi s sovražnikom, skromen, nesebičen in tovariški v razmerju do svojih bojnih tovarišev. Partizanska disciplina je prostovoljna in zgrajena na zavesti, da brez njenega železnega izpolnjevanja ni mogoče zmagovito dokončati osvobodilnega boja, izhajati mora iz zaupanja in sodelovanja, a ne iz strahu pred kaznijo. Vsakemu partizanu mora čut dolžnosti kazati pot pri izvrševanju težkih nalog. Izvrševati mora svojo dolžnost zavestno in požrtvovalno, z veseljem in ponosom, v jasnem prepričanju, da vrši veliko, pravično revolucionarno delo, ki mora postati najslavnejša stvar v zgodovini slovenskega naroda. Partizan ne sprejema nobenih osebnih materialnih nagrad. Notranja zavest in prepričanje, da se bori za svoj narod in za delovno ljudstvo, je tista gonilna sila, ki ga žene, da požrtvovalno in nesebično vrši svojo težko službo. Ljubezen in podpora ljudskih množic sta mu največja nagrada . . . Partizan ne sme v borbi ali drugače pustiti svojega tovariša ali poveljnika, če se ta znajde v težkem položaju, če je napaden ali ranjen. Partizan mora s treznostjo in premišljenostjo do skrajnosti varovati svoje življenje in življenje svojih tovarišev ter poveljnika. Partizan mora varovati svojo čast in čast osvobodilne partizanske enote. Ne sme se pregrešiti in omadeževati z dejanji nasilja nad delovnim ljudstvom, ne glede na politično in nacionalno pripadnost. Partizan ne sme svojevoljno posegati v imovi-no delovnega ljudstva, in, če je treba, mora tudi s smrtno kaznijo kaznovati vse poizkuse razbojniških napadov ali tatvine neodgovornih elementov, ki bi se morebiti pojavili. Partizan mora biti najnesebičnejši zaščitnik delovnega človeka . . . Partizan mora dostojno ravnati z ranjenim ali ujetim sovržnikom, prepričati ga o pravičnosti partizanske borbe. Partizan mora varovati tajnost povelj, navodil in načrtov svoje enote, zlasti še, če pride v roke sovražnika, kajti s tem bo onemogočil sovražniku vpogled v načrte in namene sobojevnikov za osvobodilne cilje slovenskega naroda in delovnega ljudstva. . . Partizan ne sme žaliti verskega čuta svojega tovariša — vernika, ki bo prav tako kakor ostali partizani žrtvoval vse svoje sile osvobodilni stvari slovenskega naroda.« Tisoči in tisoči primerov kažejo, da so se slovenski partizani zvesto ravnali po tem zakonu, mnogi tudi za ceno svojega življenja in življenja svojcev. Ali se vsebina partizanskega zakona ne ponuja za globljo predstavitev NOB ob aktivni udeležbi učencev, ki jih bodo moralna načela s svojo človečnostjo in revolucionarnostjo prav gotovo pritegnila? Ali ne bodo ob tem začutili strahoten čas vojne in mogočne osvobodilne sile v svojih prednikih? Kratek partizanski zakon je bil pravni temelj, na katerem je zrasla zmagovita slovenska osvobodilna vojska. Danes imamo za mnoga manj pomembna področja tisoče zapletenih in preprostim ljudem težko razumljivih predpisov, ob tem pa iščemo.vrzeli, da se nam ne bi bilo treba po njih ravnati, samo zato, da bi imeli od tega osebno in trenutno korist. Formalizem in spolitiziranost Prepričan sem, da tudi povojno obdobje obravnavamo še vse preveč formalistično in spolitizirano, to je v luči vsakdanje politike in zato je njegova obravnava za učence — kot kažejo ugotovitve — še bolj odbijajoča in fragmentarna ter podatkarska kot obravnava NOB. Menim torej, da se bo v zgodovinskih raziskavah treba lotiti tudi kompleksnejših in globljih družbenih problemov, tesneje povezanih z neposrednim delovanjem in življenjem delovnih ljudi, s kritičnim obravnavanjem gospodarske, socialne, kulturne in politične plati družbenega življenja v medsebojni povezanosti, saj bo samo tako zgodovinska veda pokazala globoke spremembe v načinu proizvodnje in vsega življenja, ob tem pa bo postala za učence zanimivejša in jih bo pritegnila k aktivnemu delu pri spoznavanju poti, ki je vodila v sedanje razmere, kakor tudi pri razvijanju njihovih umskih sposobnosti in delovnih navad. Seveda še zdaleč nočem reči, da bi zborniki dokumentov, kronologije in bibliografije ne bili potrebni in da ni dobro, da jih je bilo toliko natisnjenih v zadnjih letih. Te zvrsti so strokovna dela in so temelj za raziskovanje. Prepričan pa sem, da je 40 let po osvoboditvi vendar že treba prehajati tudi k analizam in presojam ter poskusom zgodovinske sinteze, ki bo prerasla drobno podatkarstvo in globlje opredelila ključna družbena vprašanja ter tako omogočila celotnejšo predstavitev NOB tudi v šolskih učbenikih. Tomaže Weber, profesor za zgodovino na pedagoški akademiji v Ljubljani, ki je program in didaktične probleme pouka zgodovine dolga leta spremljal kot pedagoški svetovalec zavoda SRS za šolstvo in ki je o svojih ugotovitvah objavil več poročil, je še pred kratkim ugotavljal, da je največ podatkarstva prav pri najnovejši zgodovini. Po njegovi sodbi se tej slabosti novejše zgodovine uspešno ogibajo samo tisti učitelji zgodovine v osnovni šoli, ki so pri pouku in v zgodovinskih krožkih usmerili učence na aktivno preučevanje razmer med fašistično okupacijo in NOB v domačem okolju. Uspelo jim je tam, kjer so s celotnb obravnavo življenja v preteklosti mladim ta čas približali tako, da so jih angažirali pri iskanju zgodovinskih virov in jih aktivno vključili v sodelovanje pri oblikovanju spoznanj in presoj zgodovinskih procesov. Pomembna je torej kompleksna obravnava življenja v preteklosti, čeprav seveda na manjšem območju. Zavedam se, da bi bila taka obravnava krajevne zgodovine razen na nižji stopnji nezadostna, saj mora učenec spoznati mnogo širši krog in globalno najpomembnejše procese v zgodovini človeštva. Pri tem pa je prav zgodovina domačega kraja v marsičem lahko izhodišče za spoznavanje temeljnih zakonitosti zgodovinskega razvoja človeške družbe in za primerjavo tega razvoja v posameznih delih sveta. Problem je tudi v tem, da nekateri drugi evropski narodi obravnavajo le eno nacionalno zgodovino in še ta je močno vpeta v svetovno zgodovino, pri nas pa se učimo poleg obče zgodovine še nacionalno zgodovino vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Osebno sem prepričan, da bi nekatere skupne značilnosti lahko obravnavali skupno. IVAN KRIŽNAR (Konec prihodnjič) I t DELO DESETERICA IN DOLAR Cena za »evropski dolar« je še previsoka BRUSELJ, septembra — Med najbolj zagrizenimi spopadi, ki jih bijejo te dni za odrom skupščine Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke v Wa-shingtonu, je vsekakor denarno kosanje med ZDA in EGS. Vzrok dvoboja: nagla rast vrednosti dolarja na zahodnoevropskih denarnih trgih in njegove razdiralne posledice na gospodarstva deseterice. Problem šibkejšega v tem spopadu je, kako se upreti samovolji močnejšega. Francoski premier Laurent Fabius je na to vprašanje odgovoril takole: »Če se Evropa hoče iztrgati iz dolaijevih klešč, potem se mora s pomočjo evropske valutne enote«. To ni nova zamisel, a je gotovo drzna. ECU (Angleško European Čurrency Unit, z začetnicami, ki dajo ime starega francoskega srebrnega kovanca) je »košara« desetih valut EGS, stara pet let. Uporaba te valute se v zadnjih mesecih hitro širi in v njej so npr. označena posojila, ki jih Evropska investicijska banka daje Jugoslaviji. Toda ECU še zdaleč nima moči svetovnega denarja, podobnega, na primer, tistemu, kar je bil nekoč funt šterling, za katerega vrednost je v kolonialnih časih jamčila britanska Royal Navy — vojna mornarica. Fabiusov predlog je, najprej, le ena od filozofij, ki jih v teh nevihtnih monetarnih časih mrgoli po Zahodni Evropi. Povodi za čezatlantsko monetarno zdraho so očitni: po enem od podatkov, ki jih te dni navajajo v EGS, so ZDA z donosnimi obrestmi na dolar in z nekaterimi predpisi, s katerimi so zvišale profitno stopnjo tujih investitorjev, v letu dni »ukradle« 100 milijard dolarjev, ki bi jih lahko v Evropi in drugod uporabili za hitrejše potovanje iz recesije. Po drugem podatku se je vrednost tujih naložb, iz enakih razlogov, v šestih mesecih letos povzpela na 158 milijard dolarjev, medtem ko jih je bilo lani vse leto le za 34 milijard. Ameriško manipuliranje z valuto ima še druge posledice. Po računu, ki ga navaja francoska revija »Economie prospective intematio-nale«, bi Zahodna Evropa brez škodljivih posledic ameriške monetarne politike v obdobju 1979—1982 imela povprečno 4,2 in ne 1,2-odstotno gospodarsko rast (v razliki 3 odstotkov naj bi šlo 0,3 odstotka na račun skrčenja notranjega trga v ZDA, 0,6 odstotka na rovaš posledic problemov držav v razvoju, za daleč največji preostali delež pa so krive visoke obresti, kajti če obresti zvišajo v ZDA, jih morajo tudi v Zahodni Evropi). Zadeva ima tudi nekaj blagodejnih posledic: ZRN je npr. v pol leta zaradi večje konkurenčnosti svojega blaga povečala izvoz za 40 odstotkov. Toda takšni vplivi so neenakomerni in sorazmerno manjši pri šibkejših državah, Id so velike uvoznice nafte, ki jo obračunavajo v dražjih dolarjih. Seštevek skupnih posledic, se glasijo mnenje, da pod črto negativno vsoto. Kako nastopiti proti valuti supersile? Po mnenju nekaterih v Evropi je to, kar se dogaja z dolarjem, nerazložljivo in v nasprotju s teorijami iz učbenikov, Londonski »Financial Times« skuša položaj opisati z absurdno šalo. Zadeva naj'bi bila podobna pogovoru med profesorjem in študentom. Slednji presenečeno zagleda na tleh stodolar-ski bankovec. »To ni mogoče«, mu razloži profesor, če bi bilo res, bi ga že kdo pobral.« Privrženci filozofij »fatalizma« te vrste razlagajo, da se Zahodna Evropa zaradi znamenite »Evroskleroze« (posledic za 10 do 15 odstotkov previsokih realnih mezd. premalo novih delovnih mest, počasnega prilagajanja tehnološkim spremembam ipd.) ne more upreti ZDA in tujih skladov odvrniti proč od dolarja. Predsednik uglednega Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu zagovarja paradoksalno tezo, da je edino upanje za Evropo visoki trgovinski deficit v ZDA (po mnenju večine izvirni greh kaosa, na denarnem trgu), ki bo preko povpraševanja po blagu iz EGS povišal profitno stopnjo v izvoznem sektorju in postopno del okrevanja v ZDA prenesel v Evropo. Po tej šoli je treba znova premisliti teorijo, da mora trgovinski deficit potisniti tečaj valute navzdol. Deficite je treba opazovati v širšem kontekstu, pravi to mnenje. Investitorje zanima profit, ne pa posledice, ki jih utegne kje v prihodnosti povzročiti primanjkljaj. In razlika med EGS in ZDA? »Tisti, ki imajo denar, ga rajši posodijo dobro upravljani državi kot tisti s slabšim vodstvom,« razlaga v »Herald Tribune« podpredsednik velike banke. Ali druga teorija: če je verjeti pariškemu »Le Mondu«, je francoski finančni minister Pierre Berčgovoy odšel na zasedanje IMF in Svetovne banke z zamislijo o »postopni izgradnji policentričnega svetovnega monetarnega sistema«. Privrženci te zamisli, ki naj bi ji bilo naklonjeno že več francoskih vlad, predlagajo, da bi svetovni »nesistem«, v katerem vedri in oblači dolar, zamenjali z multipolarnim sistemom treh velikih monetarnih con: prvo bi predstavljal dolar, drugo jen in tretjo ECU. Zmagoslavje dolarja, jena in ECU? Zamisel ni brez privlačnosti, še posebej za privržence gospodarskega združevanja v EGS. ki vedo, da prave integracije ne more biti, ne da bi vsi prebivalci EGS imeli v žepu enak denar. Toda sožitje treh con, ki ne bi bile zaprti, avtarkični sistemi, je fikcija, odgovarjajo nasprotniki. Zamisli ni mogoče uresničiti predvsem zato, ker je le dolar »edini popoln mednarodni denar«: opravlja naloge merila vrednosti (kot nekoč zlati standard), menjalnega sredstva in rezervne valute. Ne jen ne marka ga. ne bosta zlepa zrinila s prestola, kaj šele EČU. In drugič: tudi če bi kakorkoli prišlo do nastanka treh »popolnih« valut, bi v odnosih med njimi zaradi nekakšnega zgodovinskega »nagona po hierarhiji« (nekako tako kot je pred stoletji prišlo do propada sistema bime-talizma in je zlato zmagalo nad srebrom) prišlo do degeneracije. Najmočnejša valuta (v današnjih razmerah dolar) bi si 'zaradi večjega mednarodnega povpraševanja podredila šibkejši. Posledica: enaka uničujoča asimetrija med valutami, kot je zdaj med dolarjem in drugimi valutami. »Problem je v tem, da merila vrednosti ne moreš predpisati z dekretom«, razlaga v »Le Monde« profesor na Sorboni. Daleč najširše zaledje pa ima zamisel, da je treba klin izbiti s klinom in se ameriškemu dolarju postaviti po robu z »evropskim dolarjem«: ECU. Ideja ima vso podporo Evropske komisije in načelno podporo ministrskega sveta EGS. Slednji je sredi septembra spremenil vsebino evropske valutne enote: dodali so ji grško drahme, za okrog 5 odstotkov zmanjšali delež marke v »koktejlu« valut in za malenkost povečali deleže francoskega franka, italijanske lire in nekaterih šibkejših valut. Z drahmo je zdaj ECU malce repre-zentativnejša valuta, ne da bi se njena moč bistveno spremenila. Drahma ima približno enak status kot britanski funt: sodeluje v ECU, vendar ne tudi v evropskem monetarnem sistemu (EMS), in ji torej ni treba ubogati zapovedi o omejenem drsenju okrog centralnega uradnega tečaja sistema in drugih pravil igre EMS. Nekaj manjši delež krepke marke v »košari« bo verjetno oslabil povpraševanje po kreditih v ECU, vendar v Bruslju pojasnjujejo, da so s tem popravkom želeli zagladiti nesorazmerja, ki so nastala zaradi sedmih devalvacij in revalvacij v EMS. Nova razmerja so približno podobna tistim iz 1979, ko so jih prvič izračunali in pri tem upoštevali »težo« gospodarske moči posameznih članic EGS. Vrednost ECU (okrog 0,75 dolarja) se pri tem ni spremenila in enake so ostale tudi vse paritete med valutami EMS. ECU — tržna uspešnica_____________'________ Zanimivo je, da j? bil ECU kljub številnim pomanjkljivostim, letos »tržna uspešnica«:, sedem sprememb tečajev v štirih letih, v EMS noče vstopiti Velika Britanija, vlade članic sistema imajo različna stališča do dolarja, sistem ima številne tehnične hibe, poleg tega pa je članicam uspelo pri usklajevanju politike cen doseči le skromen uspeh — razpon med najnižjo in najvišjo inflacijsko stopnjo v EMS je bil 1979 11 točk, lani pa 12 . A kljub temu je ECU privlačen za zasebni sektor. Njegova poglavitna odlika je stabilnost, v čemer prekaša dolar, jen in posamezne evropske valute. Po analizi Evropske komisije so v obdobju 1979—1983 mesečna nihanja med marko in drugimi sedmimi valutami EMS segala od 0,5 do 0,8 odstotka (pred ustanovitvijo EMS za 2 odstotka in več), medtem ko so dolar, jen in funt v razmerjih z marko nihali od 2,4 do 2.7 odstotka. Podobno je s premiki med menjalnimi tečaji valut v EMS: v enakem času so na mesec znašali od 1,2 do 1,5 odstotka, ko so bili pri jenu, dolaiju in funtu od 2,3 do 2,8 odstotka. Stabilnejši denar kajpada pomeni manjše poslovno tveganje pri najemanju posojil. Če bi podjetje najelo posojilo v dolarjih, markah ali kaki drugi trdnejši valuti, v kateri se običajno dajejo mednarodna posojila, bi — vsaj v zdajšnjih razmerah — moralo odplačati več, kot je vzelo. In še ena prednost: obresti na posojilo v ECU (povprečje obresti valut članic) so običajno nižje od obresti na posamezne valute, v katerih se dajejo posojila. Zunanji uspehi ECU pa so takšni: po mnenju strokovnjakov belgijske finančne družbe So-cietč Generale bo vrednost letošnjih transakcij v evropski valuti dosegla okrog 7 milijard dolarjev ^ približno polovico od tega bo zasebnih. Se pred tremi leti jih je bilo več kot desetkrat manj. Dalje, septembra je postala Belgija za Francijo in Italijo tretja članica EMS, ki je dovolila ECU vstop na svoje borze. Luksemburška podružnica sistema kreditnih kartic »Visa« je spomladi odprla račune v ECU, ob tem ko je v Belgiji in Luksemburgu že mogoče imeti tudi navadne depozite v tej valuti. V Italiji se da kupiti z ECU polico za življenjsko zavarovanje, pri tem pa o najemanju kreditov v ECU poročajo tudi z ameriškega, kanadskega in nekaterih drugih neevropskih trgov. Utvara o »evropskem dolarju« Razmah ECU bi bil še večji, pravijo v Bruslju, če bi zasebno uporabo valute legalizirala tudi ZRN. V Bruslju zadržanost Bonna pripisujejo »dogmatičnosti« Bundesbanke. Ta pa odgovarja, da se ravna po predpisih, ki prepovedujejo obveznosti indeksiranja — to Je, da bi bili dolgovi, izplačljivi v markah, označeni v drugih valutah, kar bi bila ena od posebnosti zasebnih računov v ECU. Bonn bi seveda lahko spremenil predpis, vendar se za to ne odloči, ker je prepričan, tako menijo poznavalci, da bi s to potezo postopno izgubil nadzor nad domačo monetarno politiko, po drugi pa je povsem zadovoljen s statusom quo, ko marka sicer niha v razmerjih z dolarjem, vendar je krepka in suverena v odnosih z vsemi drugimi valutami. Na pritožbe iz Bruslja v Bonnu navadno odgovarjajo z vprašanjem: »Kdo jamči za ECU, tako kot Bundesbank jamči za marko ali Banque de France za frank?« Odgovor je: nihče. V tem pomisleku je nemara skrit odgovor na vprašanje o utemeljenosti predloga premiera Fabiusa. Pomanjkljivosti EMS in »evropskega dolarja« ter različni interesi članic so namreč blokirali zadevo na sorazmerno nizki stopnji razvoja. Že leta 1981 bi se morala začeti druga faza razvoja EMS, v kateri bi moralo priti do nastanka Evropskega monetarnega sklada, nekakšne evropske centralne banke s širokimi in suverenimi pooblastili. Odtlej so minila tri leta, a še vedno ni nikjer videti pravih možnosti, da bi bila katera od članic EMS pripravljena del svoje monetarne in proračunske in s tem tudi politične suverenosti prepustiti nadnacionalnemu telesu, ki bi imel pravico do emisije ECU in podobno, kar je zdaj pristojnost centralnih bank. Izkušnje kažejo, da se v težavnih gospodarskih časih, podobnim sedanjim, godi kvečjemu nasprotno in da se tedaj krepijo gospodarski nacionalizmi in egoizmi. Cena za »evropski dolar«, s katerim bi se EGS uprla ameriškemu, je še vedno previsoka, da bi jo bile ZRN, Velika Britanija in druge države deseterice pripravljene v celoti plačati. DUŠAN SNOJ SPRAVA NAD MORJEM KRIŽEV Verdun -zadnja ali prva postaja PARIZ, septembra — Verdun, zadnja postaja — se je oglasil zvočnik v posebnem vlaku, s katerim smo se novinaiji in bivši francoski bojevniki pripeljali iz Pariza. Med zoprnim dežjem smo izstopili in pohiteli do vojaških avtobusov, ki so nas že čakali pred provincialnim kolodvorom, da nas odpeljejo dalje do najbolj krvavega bojišča prve svetovne vojne, na katerem sta si zdaj voditelja Francije in Nemčije namenila podati roke v znamenje večnega miru. Verdun, zadnja postaja? Za marsikoga zagotovo. Podatki še danes niso dokončni, a trdili so, da je tu na obeh straneh fronte padlo tedaj skoraj milijon vojakov. Toda, ali bo za tisoče mladih, ki so prišli ta dan na izlet iz raznih krajev Francije in Nemčije, Verdun prva postaja nečesa res novega? Prva postaja na progi miru? Vodja in mir sta absolutni resničnosti, pa vendar sta sestavljeni tudi iz mnogih zelo relativnih vsakdanjih drobcev. Ko skušaš prestopiti iz sedanjosti v prihodnost, si vsaj z eno nogo še vedno v preteklosti. Če na nogo v preteklosti pozabiš, ali jo celo zanikaš, pa sploh izgubiš ravnotežje. Biti moraš celovit, to pa si lahko zgolj, če ob sebi priznaš tudi druge. Med strahoto in zmagoslavjem____________ Naš posebni vlak je odpeljal s pariškega Vzhodnega kolodvora, ki ima že v svojem podnaslovu zapisano Verdun. In to ime Francoze vsak dan spominja tako na strahote kot na zmagoslavje. Ob vhodni veži sem na marmorni plošči bral, da so tu med drugo svetovno vojno nemški nacisti gnali na tisoče Francozov v ječe in taborišča smrti, oziroma, da so se tu ob koncu tudi preživeli srečno vračali. Starinski salonski vagon generala Joffra in tovornjak s starinskim topom sta spet obujala spomin na prvo svetovno vojno. Začetkom prve svetovne vojne 1914—1918 je bila, zaradi okrogle obletnice, posvečena tudi posebna, noč in dan odprta prigodna razstava na kolodvoru, z maketami in vitrinami, vojaškimi lutkami, dokumenti in časopisi. Poraz leta 1870 je Francijo ohromil in nenehno vzpodbujal ga I čustvo obračuna — je govoril dokumentarni napis. Na prvi strani časopisa »Journal de Roubaix« od 1. avgusta 1914 sem prebral — Splošna mobilizacija v Franciji.. . Francija bo spoštovala nevtralnost Belgije, razen, 4e ... Bombardiranje Beograda ...« Kljub hudim izkušnjam iz preteklosti so se kazale vse barve na začetku nove vojne mavrično mamljive. To velja tudi za nasprotnike in Francozi so si pikro privoščili ponovni prikaz obledelih fotografij iz prve svetovne vojne, kako odhajajo prvi vlaki nemških vojakov na fronto, okrašeni in z gesli: »Gremo v Pariz!« Vojna se je vsem zdela kot opereta. Obenem pa so si Francozi s sramotilnimi, posmehljivimi lepaki tedaj privoščili tudi nemškega Viljema in vse Švabe ... Mimogrede sem o tem govoril tudi z nemškim kolegom, dopisnikom »Frankfurter All-gemeine« v Parizu. Pravzaprav se v načinih propagande nič ne spreminjamo. Danes se sicer zgražamo nad prejšnjimi generacijami, a najbrž nismo danes nič boljši, ne eni ne drugi, in če bi sredi mirnega vzdušja poskočilo neko sprožilo, bi najbrž spet grdo počilo .. .« S francoskimi narodnimi barvami na rokavih so hodih mimo mene v vlaku bivši bojevniki, tudi nekateri črnci in Kitajci. Medtem so med vožnjo v prezgodaj ohlajeni jeseni bežale mimo ravnine Šampanje in Lorene s svojimi lenimi prekopi in sivimi vasicami, ki jih obvezno krasijo spomeniki padlim. Usedel sem se k dvema bivšima bojevnikoma višjega razreda. Ernst Mahieu je bil med minulo . vojno član odporniškega gibanja v Vercorsu, pozneje pa general. Henri Entine je kot zaslužni bivši borec in zapornik v Dachauu postal pomočnik šefa protokola v državnem sekretariatu za bivše bojevnike. Pripovedovala sta mi o svojih vojnih dogodivščinah in se pohvalila s povojnimi stiki z Jugoslovani. »A čim dlje se z vojno ukvaijaš, manj jo imaš rad,« sta priznala. Kljub temu pa je upokojeni general, ki je bil v drugem delu svoje kariere tudi v Indokini, sodil, da tudi tedaj ni prišel v konflikt s svojim prepričanjem, ker se je tudi tam boril za svobodo, za »libertč«. Povojne izkušnje v Vietnamu so mu morda res dale celo nekaj prav, kljub temu je pa le vrag, ko si svobodo vsak tolmači predvsem v svojem jeziku, kot libertč... Dve vojni in Cafe de la Paix_______________ »Ah želite gradivo v francoskem ali nemškem jeziku?« so nas uslužno spraševali francoski častniki za zvezo že pri vstopu v vagon. Založili so nas s podrobnimi načrti, kje naj stojimo ob prihodu Mitterranda in Kohla, z zemljevidi verdunskega območja, dali so nam obširne življenjepise francoskega ministra za narodno obrambo Hemuja in njegovega nemškega kolega Womerja, dodali so življenjepise šefa francoskega generalnega štaba Lacaza in drugih francoskih komandantov, pa še historiat prve francoske oklepne divizije, nekaj o prisotnih oddelkih dragoncev in lovcev, vse tja do podobnih podatkov o sodelujoči nemški vojaški enoti, 34. tankovski divizije iz Koblenza in njenem poveljniku generalu Clausu Wollmerju. Nasprotno pa sem pogrešal kaj več o sami bitki pri Verdunu in o tistih mrtvih, zaradi katerih smo se zbrali. Vsekakor se je po rešilni bitki na Mami v začetku leta 1916, pa do konca avgusta 1917 bila pri Verdunu dol-pozicijska vojna s strašnim topovskim ognjem in hkrati neizprosnimi juriši na bajonet iz jarka v jarek. Nemški general Falken-hayn, ki je pod vrhovnim poveljstvom samega nemškega prestolonaslednika vodil nemške sile, si je zadal nalogo, da Francoze v njihovi obupni obrambi pusti izkrvaveti. Nemci so se polastili vzpetin nad Verdunom ob Meusi in končno zavzeli tudi trdnjavo Douaumont in koto 304. V položaju, ki je bil za Francoze že skoraj izgubljen, je 26. februarja prevzel poveljstvo verdunske obrambe general Philippe Petain. Z veliko vojaške veščine, zlasti pa z izredno človeškim pristopom do svojih vojakov je znal položaj polagoma preobrniti. Po oni — »Sveti cesti« — ki jo je zdaj pred našim avtobusom močil dež, da smo komaj videli ob cesti gostilnice in kavarnice z značilnim imenom — De la Paix — je kljub nenehnemu bombardiranju uspel vzpostaviti novo preskrbo in opremo za zmago. Še in še so Nemci napadali, vse dokler konec avgusta 1917 niso Francozi znova osvobodili Douaumonta in razklenili obroča okrog Verduna. Še ena vojna, druga svetovna vojna, je vihrala tod pozneje čez iste griče, tako da so nekatere vasi ostale vse do danes razvaline, medtem ko svetilnik iz kostnice v Douaumontu nenehno meče snope svoje luči na množico belih križev. Nekje sem našel zapisano misel dobrodušnega Joffra: »Vem sicer, kdo je bitko na Mami izgubil, ne vem pa čisto zanesljivo, kdo je to bitko dobil. ..« Vojaki sami spoznavajo ne- smisel-vojne, toda kljub temu vlečejo milijone in milijone vanjo. Se bo zdaj vse spremenilo? * Na razmočeni tribuni ob nemškem pokopališču Consenvoye smo pričakovali predsednika Frangoisa Mitterranda (v drugi svetovni vojni je bil ranjen tu, na koti 304) in nemškega kanclerja Helmuta Kohla, čigar oče je bil v prvi svetovni vojni na fronti pri Verdunu oficir na nemški strani. Kljub zgodovinskemu srečanju je bilo le treba priznati, da sta se po vojni za nemško-francosko spravo izrekla že stari Adenauer in DeGaulle, ki je sicer po osvoboditvi dal obsoditi verdunskega heroja Pčtaina, ker je v drugi svetovni vojni postal ' vichyjski izdajalec. Posebni predsedniški helikopter, s katerim sta pristala Mitterrand in Kohl, je nosil ime »Caroussel«, vrtiljak. Novo orožje — za mir? Na visokem drogu sredi Francije je vihrala nemška zastava. Na blatnem travniku je množica otrok po francosko in nemško razposajeno zbijala šale. V Franciji je baje še okrog 300.000 živih bojevnikov iz prve svetovne vojne. Vsi so seveda le še komaj nad zemljo, stari skoraj devetdeset let. Trije izmed njih, vsi zgrbljeni in vodenični, a s triko-loro, so sedeli na zasilnih stolih sredi nemškega pokopališča, dokler jih ni zagrnila gneča fotografskih in filmskih snemalcev. Pod križi, so poročali, leži 2500 idenflficira-nih trupel, medtem ko je v skupnih grobnicah ob strani še okrog 11.000 neznanih nemških mrličev. V zemlji razpadajoče Nemce in Fran- coze prepoznavajo predvsem po železnih verižicah s številkami vojaških enot. Še zdaj, skoraj 70 let po verdunskem pobijanju, odkopljejo zdaj tega, zdaj onega. Kredasta zemlja baje ostanke dolgo ohranja. V tem mesececu so pri Montfauconu izgrebli spet dve brezimeni nemški trupli, pri Sa-mougneuxu pa so celo ugotovili približno ime nekega Roberta Hed . . .ka. . . pa. Medtem ko si je novinarski kolega zapisoval v pomenku z mladim nemškim tankistom iz Koblenza, kako se danes nemški vojaki prijateljsko družijo s francoskimi partnerji pri skupnih zabavah in nogometu, sem sam prisluhnil francoskemu letalskemu oficirju za zvezo, ki je pikro komentiral celo procesijo spremstva, pri čemer se je vsak skušal preriniti do prve vrste, da bi se rokoval z Mitter-random in Kohlom: »Postaviti bi se morali v krog, tako da bi vsak mislil, da je prvi. ..«. Mitterrand, za glavo manjši od dolgega Kohla, ki je spodaj na travniku čakal, kdaj bo odbmel nemški pogrebni bobenček, je v prvem hipu iz vljudnosti naredil celo protokolarno napako, ker je postavil Kohla na svojo desnico, kar je Nemec hitro popravil in vzel Mitterranda na svojo desno, kajti na nemškem pokopališču je bil Nemec gostitelj. Godba garde iz Bonna je odigrala žalostinko o padlem kameradu, ki bi morda drugje dobila drugačen prizvok, nato pa še obe himni, državnika sta poravnala vsak.svoj venec. Ob francoskih oficirjih z zlatimi našitki in belimi rokavicami so bili nemški soldati s svojim polkovnikom vred v preprostih vetrovkah videti kar nekam revno. Sicer pa so častno stražo razpostavili pomešano in izmenjalno, tako da je stal Francoz ob Nemcu. Po mladih obrazih so si bili vsi podobni, ločevali so se le po barvi baretk. Ministra Hernu in Worner sta tam govorila malo, saj se bosta oktobra spet sestala v Bad Kreuznachu, da se dokončno zmenita o proizvodnji skupnega novega — orožja. Orožje je očitno povezano z mirom. Azijski kolega mi je vsekakor potrdil, da bo Francija skupno z miroljubno Avstrijo prevzela milijardno naročilo za dobavo orožja miroljubni Indiji. Kohl in Mitterrand Na francoskem pokopališču Douaumontu in pred oijaško kostnico na vrhu planote s skupno kostnico 150.000 padlih se je ceremonial ponovil. Le vreme se je še poslabšalo. Namesto granat je padal oster dež, namesto sonca pa ie v mraku v množico buljil kup žarometov. Bilo je morje francoskih bojevniških zastav, vmes pa tudi nekaj nemških s črnim orlom. Mitterrand in Kohl sta kljub nalivu hodilar razoglava in brez dežnika in se ob katafalku, ki je bil na pol ovit z nemško, na pol pa s francosko zastavo, simbolično prijela za roko. Tu je bil Kohl seveda na desnici. Podala sta se tudi v velikansko hišo smrti s kostnico, kapelo in spominskim muzejem, kjer hranijo na častnem mestu tudi zastave vseh zavezniških držav iz prve svetovne vojne. Na novo vezano staro srbsko zastavo z belim orlom in napisom — »S verom u Boga za kralja i otadžbinu« — so iz Zveznega zavoda za mednarodno kulturno sodelovanje v Beogradu preko Jugoslovanskega kulturnega centra v Parizu poslali na željo muzeja v to zbirko šele pred kratkim. Sredi viharja je francoska vojaška godba samo v bluzah, z belimi poletnimi gamašami, odigrala nemško himno, nakar so nemški godbeniki v zimskih plaščih vrnili poskočno Marsejezo. Ganjenost je prekipevala in mladina se je s starimi bojevniki vred zgrnila okrog obeh državnikov, ko sta se v špalirju podala še na grič zasadit drevesce miru. Bilo je očitno, da se tudi sicer dobro razumeta. Tembolj, ker Mitterrand s Kohlom zopemjuje svoji desni opoziciji, Kohl pa z Mitterrandom podobno maha pred očmi svojim socialnodemokratskim nasprotnikom. Kamioni so jeli razvažati premočene, a nasmejane vojake dveh držav. Onstran posebnega izraelskega grobišča se razhajata tudi cesti na križpotju za Verdun in za Sedan. Pri Sedanu so leta 1870 Prusi hudo porazili Francoze. Za vsako spravo sta vselej potrebna dva. Ali bi Francozi šli na tako verdunsko srečanje v Sedan? Ali je sploh sedanja velika sprava preko Rena res začetek nekega splošnega miru v Evropi ali je le plod bojazni pred sovjetsko vojaško nevarnostjo in jez pred ameriško gospodarsko konkurenco? Kakorkoli že. Tudi mir zaradi interesov je še vedno mir in svoje pomembnosti ne zanika. Ko smo se vozili nazaj proti Parizu, je major Rousseau iz zadnjega vagona vlaka po zvočniku objavljal, da so našli etui za očala, dežnik in eno vojaško odlikovanje za zasluge . . . BOGDAN POGAČNIK Foto: Miško Kranjec Ljubljana, 29. septembra 1984 ♦ DVAJSET LET SPORAZUMA S SEV Obletnica odpira nove možnosti V dvajsetih letih se je vrednost blagovne menjave med Jugoslavijo in desetimi članicami sveta za vzajemno gospodarsko pomoč (SEV) povečala za dvajsetkrat, tako da je že dosegla deset milijard obračunskih dolarjev, so poudarili ob drugem desetletju podpisa sporazuma med našo državo in skupnostjo vzhodnoevropskih socialističnih držav. Toda obletnice niso le priložnost za slovesnosti, temveč tudi za analizo procesov, ki se porajajo ali pa se bodo v prihodnje. Jugoslavija je bila prva država, ki je s SEV podpisala gospodarski sporazum, ki ji ne daje niti statusa opazovalca niti pridruženega člana, temveč urejuje trgovinsko menjavo in druge oblike gospodarskega sodelovanja »na temelju upoštevanja načela popolne enakopravnosti, spoštovanja suverenosti, nacionalnih interesov in obojestranskih koristi«, kot je zapisano v dogovoru, sklenjenem 17. septembra 1964. Sodelovanje poteka v zunanji trgovini, valutno-finančnih odnosih, črni in barvni metalurgiji, strojni industriji, kemiji in na še nekaterih drugih gospodarskih področjih, ki so jih določili že ob podpisu, seznam pa se je postopoma dopolnjeval, kajti sporazum določa, da je mogoče vključiti tudi druge sfere, zanimive in koristne za obe strani. Konkretneje, doslej smo se vključili v delo 23 od skupno 33 delovnih teles, kolikor jih ima SEV, sklenili pa 135 večstranskih sporazumov, od tega 73 o specializaciji ter 62 o znanstveno-tehničnem sodelovanju. Ti sporazumi so pripomogli Jugoslaviji k izvozu 470 milijonov dolarjev lani, letos pa pričakujejo okoli 750 milijonov, pri čemer ima največji delež naša strojna industrija, pa tudi metalurgija, kemija, elektronika, hrana in kmetijstvo. Dokaj nenavadno urejen je sistem plačevanja. S Sovjetsko zvezo, CSSR, Nemško demokratično republiko in Mongolijo imamo klirinški način obračunavanja pretoka blaga in storitev, z drugimi pa poslujemo v konvertibilnih valutah. Sporazum s SEV je imel že od začetka vlogo hitrega spodbujevalca blagovne menjave. Že leta 1965, torej leto dni po podpisu tega dogovora, je delež vzhodnoevropskih držav v našem izvozu poskočil od 26,6 na 41,9 odstotka, ob desetletnici sporazuma se je povečal na 46,8 odstotka, nato je malo upadel, lani pa je dosegel 45 odstotkov. Delež SEV v našem uvozu je napredoval manj hitro, kajti leta 1965 je skočil od 21,9 na 28,5, ob desetletnici padel na 25,2 odstotka celotnega izvoza Jugoslavije, do hitrega povečevanja pa je prišlo v zadnjih letih, kajti lani so nakupi iz držav SEV že dosegli 37 odstotkov celotnega uvoza. Izvoz v SEV naraščal hitreje od uvoza Ta delež bo v prihodnjem letu še višji, ko se bodo obračunali nakupi nafte iz Sovjetske zveze, kajti med lanskim obiskom sovjetskega premiera Nikolaja Tihonova je bilo sklenjeno, da bomo dobili poldrugi milijon ton več sovjetske nafte kot doslej, »v rezervi« pa so pustili še milijon ton, če bi naša energetska bilanca to zahtevala. Ker se je izvoz v SEV povečeval hitreje od uvoza, tako v odstotkih kot tudi v absolutnih številkah, je nastajal presežek v naši bilanci. Predlani ga je bilo za dobrih 680 milijonov dolarjev, a predvsem z državami, s katerimi imamo klirinški način obračunavanja trgovinske menjave. Med temi smo primanjkljaj imeli le z Nemško demokratično republiko, od »konvertibilnih« pa presežek samo z Madžarsko, pa še ta je bil zanemarljivo majhen. Do korenitega preobrata je prišlo že lani, ko se je naše gospodarstvo pod težo zapadlih dolgov pričelo bolj usmerjati na zahodne, konvertibilne trge, kar je zmanjšalo tako izvoz v SEV kot tudi uvoz iz te skupnosti. Velik presežek iz leta 1982 se je stalil na komaj 136,6 milijona dolarjev, kar pri desetih milijardah blagovne menjave pravzaprav pomeni uravnoteženo trgovanje. Prav v. tem času beležimo nekaj zanimivih procesov. Mednarodna gospodarska kriza je vplivala tudi na vzhodnoevropske socialistične države, četudi le-te zavračajo vsakršno misel, da bi pri njih prišlo do ekonomskih težav, povezanih s svetovnimi problemi. Toda podatki in ostre notranje razprave vendarle kažejo, da je tako. Članice SEV imajo sicer prebitek v trgovanju z Zahodom, hkrati pa so še povečale zadolževanje. Uradnih podatkov o tem ni, zato je treba uporabiti številke, ki jih dajejo različne zahodne banke. Tako je Dresdner Bank izračunala, da je sedem vzhodnoevropskih članic SEV, torej brez Mongolije, Vietnama in Kube, na Zahodu dolžnih 65,8 milijarde dolarjev, New York Times govori o 73,5 milijarde dolarjev dolgov, ekonomska komisija OZN za Evropo pa celo o 78,3 milijarde. Kriza in dolgovi pritiskajo tudi Vzhodno Evropo Kakorkoli že, dolgovi so članice SEV močno pritisnili in razen Bolgarije in ČSSR vse daje- Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (Sovjet ekonomičeskoj vzjamopomošči ali, na kratko, SEV) so 21. januarja 1949 ustanovile Sovjetska zveza, Poljska, Češkoslovaška, Romunija, Madžarska, Albanija in Bolgarija, da bi strnile gospodarstvo vzhodnoevropske skupnosti. Leta 1950 se je SEV pridružila Nemška demokratična republika, leta 1962 Mongolija, leta 1972 Kuba in leta 197S Vietnam. Albanija pa je leta 1952 to organizacijo zapustila. Tako ima SEV danes 9,8 odstotka svetovnega prebivalstva, 18,7 odstotka svetovnega ozemlja, 33 odstotkov industrijske proizvodnje in 25 odstotkov svetovnega nacionalnega dohodka. Cilj organizacije je spodbujati sodelovanje in gospodarske integracije držav članic in hitrejšo industrializacijo manj razvitih članic ter postopno izenačevati stopnje gospodarske razvitosti in dvig življenjskega standarda, kot so ugotovili na »vrhu« SEV leta 1969. Kljub tej formulaciji pa je Sovjetska zveza vselej imela prevladujočo vlogo v skupnosti, tako pri oblikovanju gospodarskih politik kot tudi pri celotnem krmarjenju njenega delovanja. V okviru SEV delujeta dve interni banki, in sicer Mednarodna investicijska banka in Mednarodna banka za gospodarsko sodelovanje, ter vrsta gospodarskih organizacij in, kočno, Mednarodni inštitut za gospodarske probleme svetovnega socialističnega sistema. Najvišje izvršilno telo je izvršni odbor, ki ga sestavljajo stalni predstavniki držav članic, o usmeritvi odloča svet, ki je enkrat na leto na ravni predsednikov vlad, poleg tega pa so se doslej v nerednih presledkih sestajali šefi držav, na zadnjem tovrstnem srečanju, ki je bilo junija letos, so sklenili, da bodo takšni sestanki vsakih pet let. O veliki medsebojni povezanosti in odvisnosti priča že podatek, da 50 do 60 odstotkov zunanje trgovine članic poteka znotraj tega območja, predvsem na relaciji SZ druge članice, kajti Sovjetska zveza absorbira 40 odstotkov celotne trgovine skupnosti. Trgovinska menjava SFRJ — SEV izvoz 1982 1983 UVOZ 1982 1983 pokritje 1982 1983 ZSSR 3.430,5 2.699,1 2.742,5 2.463,2 125,1 109,6 ČSSR 627,2 647,2 596,8 682,4 105,1 94,8 NDR 355,9 379,6 412,5 419,4 86,3 90,5 Mongolija 5,3 4,6 3,1 5,2 173,5 87,8 Poljska 223,9 308,5 257,8 317,0 86,9 97,3 Madžarska 272,5 288,4 268,2 296,8 101,6 97,2 Romunija 113.1 110,1 113,3 132,5 99,8 83,1 Bolgarija 86,9 117,9 140,4 102,3 61,9 115,3 Skupaj 5.115,3 4.555,4 4.534,5 4.418,8 112,8 103,0 (brez Kube in Vietnama) KITAJSKA GOSPODARSKA REFORMA Uspehi in zatikanja na dolgi poti V Kitajski strateški politični opredelitvi tako imenovanih štirih modernizacij. na katerih temelji prenova vseh pomembnih izsekov kitajske družbe (posamič ift v globalnem pogledu), je poseben poudarek seveda namenjen gospodarski sferi oziroma modernizaciji gospodarstva, ki je dobila politično potrdilo na prelomnem tretjem plenumu CK KP decembra leta 1978, naslednje leto pa štejejo kot začetek uresničevanja tega procesa. Ob tem velja zapisati, da je bila v državnem in partijskem vodstvu politična pot temu (gospodarskemu) procesu odprta takrat, ko se je v najvišjih strukturah oblasti v boju med različnimi idejno-političnimi koncepti razmerje moči odločilno nagnilo na tisto stran, ki jo vodi danes nesporno najvplivnejša politična osebnost v političnem vrhu, Den Xiaoping, ki jo označujejo kot reformatorsko, nekateri pa celo kot pragmatično. Zamišljeno je. da bi preobrazba in modernizacija gospodarstva, kolikor je mogoče, potekala vzporedno na dveh najpomembnejših ravneh gospodarskega življenja, v industriji in kmetijstvu. Značilno je, da so se prvi reformatorski posegi začeli v kmetijstvu, pri čemer je treba navesti vsaj dva poglavitna razloga. Kitajsko kmetijstvo je na zelo nizki razvojni stopnji, obenem pa gre za pretežno kmetijsko državo, saj večina prebivalstva (po današnjih cenitvah, ko je število prebivalstva že precej preseglo milijardo, najmanj 800 milijonov ljudi) živi na vasi in se ukvarja s kmetijstvom. In še nekaj: problem prehrane v tako velikanski deželi je seveda nenehno aktualen, čeprav je Kitajska ravno glede tega napravila ogromen premik, saj kljub poudarkom na količinskih dosežkih v kmetijstvu čedalje pogosteje govorijo tudi o kakovosti prehrane. Poleg tega je razvoj kmetijstva izredno pomemben tudi zato. ker so po svetu že zdavnaj spoznali, da se je hrana spremenila v strateško pomembno blago. Začetek globokih sprememb na vasi Spremembe v kmetijstvu so zasekale tako v politično-up ra v no. organizacijsko shemo kitajske vasi. kakor seveda tudi v samo bistvo tega dela gospodarskega življenja. Upravno-organizacijski sistem komun, ki jih je uvedel Mao Zedong v času zgrešenega revolucionarnega egalitarizma (zlasti v obdobju kaotične »kulturne revolucije« v obdobju od 1966 do 1976), obstaja samo še formalno, dejansko pa ga je zamenjal sistem proizvodnih enot, ki so politično-upravno povezane na ravni občine (komune). Bolj pomembno od tega je, da so po letu 1979 začeli uvajati sistem pogodbenih razmerij (Kitajci ga označujejo kot sistem odgovornosti) med proizvajalci, kmeti (bodisi posamezniki, kmečkimi družinami, koojjerativami oziroma skupinami) in organizacijami, ki predstavljajo državo (zadrugami, odkupnimi in trgovskimi organizacijami in podobno). Ti odnosi naj bi bili najbolj zgovoren odgovor (in zanikanje) na prejšnjo, seveda tudi nasilno kolektivizacijo kitajskih vasi, ki so bile v petdesetih letih izpeljane po sovjetskem modelu, kasneje pa »dopolnjene« z Maovimi komunami. Pogodbeni sistem (ali sistem odgovornosti) temelji na teh elementih: kmetijski proizvajalec (ali proizvajalci) sklene z ustrezno institucijo pogodbo o oddaji določenih količin določenih pridelkov. Ko kmet izpolni pogodbene obveznosti, lahko presežne količine pridelkov proda na prostem trgu (statistiki navajajo. da je na Kitajskem že več kot 40.000 tržnic, na katerih kmetje prodajajo svoje pridelke jx) cenah, ki jih oblikujeta ponudba in jtovpraševanje). Pri tem je zlasti pomembno, da so kmeta osvobodili prejšnje, mogli bi reči fevdalne, vezanosti na zemljo, kajti kmetje lahko zapustijo zemljo in se ukvarjajo* drugimi družbeno potrebnimi dejavnostmi. Kmetom nadalje oddajajo v najem zadružniško zemljo, pri čemer so najemne pogodbe podaljšali na deset do 15 let, da bi razblinili nezaupanje, češ da se lahko politika spremeni čez noč, glede 'česar imajo kitajski kmetje pač grenke izkušnje. panja za popularizacijo znanosti v kmetijstvu, izobraževanje kmetov v kratkih tečajih, za vpisovanje v kmetijske šole na različnih ravneh in podobno). Prav gotovo pa se tudi ta proces spopada s krčevitimi odpori in nasprotovanji iz vrst politične birokracije na lokalnih ravneh, ki vidi — obremenjena z radikalnim dogmatizmom »kulturne revolucije« — v posodabljanju kmetijstva in sproščanju osebnih pobud predvsem nevarnost kapitalistične proizvodnje. Odpori se kažejo pod geslom zavračanja »buržuizacije« kitajske vasi, kar naj Odpori politične birokracije Kmetje se morajo na proizvodnem načelu organizirati in povezati z ustreznimi institucijami kot posamezniki, družine, skupine ali kooperative, ki predstavljajo proizvodne enote (skupine imenujejo proizvodne brigade). Ključni element takega povezovanja je materialno spodbujanje kmetov za čim večjo in čim bolj kakovostno proizvodnjo, ki je v zadnjih letih obrodila za kitajske razmere osupljivo dobre rezultate. Če k temu dodamo, da so kmetijski proizvajalti, ki so vključeni v omenjeni sistem, deležni ugodnosti pri najemanju kreditov (uvedba kreditov za pospeševanje te proizvodnje je pomembna novost), kupovanju umetnih gnojil, zaščitnih sredstev in podobnega po nižjih cenah in da si kmetje lahko v zadnjih letih s prisluženim denarjem lahko'kupujejo traktorje in druge kmetijske stroje, ki jih v državi seveda še hudo primanjkuje, potem smo vsaj v grobih potezah zaokrožili podobo o bistvenih elementih preobračanja kitajskega kmetijstva. Le-to naj bi od samozadostnosti kmalu prešlo na raven pomembnega izvoznika hrane. Domači in tuji opazovalci poudarjajo, da je kitajsko kmetijstvo v zadnjih letih doživelo nesluten razmah, čeprav so najbrž šele na začetku sproščanja ogromnih človeških, materialnih in naravnih potencialov, kar bo dalo še večje uspehe, ko se bo kmetijstvo bolj povezalo z znanostjo (v državi je prava kam- Okrogla obletnica LR Kitajske (1. oktobra slavijo 35-obletnico) je dovolj primerna priložnost za statistično-bilančne prikaze o gospodarskih in drugih dosežkih minulega obdobja. še zlasti, ker je v začetku tega leta izšel prvi statistični letnik Kitajske, ki ga je izdal Državni statistični urad, torej ustanova, ki je bila v obdobju »kulturne revolucije« tudi tarča kritik skrajne levice, ki je statistiko označila kot orodje »revizionistov in kapitalistov«. Podatki pričajo, da se je Kitajska na nekaterih področjih proizvodnje (gre predvsem za kmetijstvo) količinsko uvrstila v sam vrh svetovne proizvodnje, na nekaterih drugih področjih pa se uvršča visoko na svetovnih lestvicah, pri čemer poudarjajo velike razlike, če seveda sedanje dosežke primerjamo s tistimi iz leta 1949, ko je bila opustošena po dolgih letih revolucionarnih vrenj in kolonializma. Pridelek žita je leta 1949 znašal nekaj čez 113 milijonov ton, lani pa se je povzpel na rekordnih 387,28 milijona ton (največ na svetu). Bombaža so leta 1949 obrali 444.000 ton, 34 let pozneje 4,637.000 ton (prvi na svetu). Pridelek oljne repice seje povečal od 2.564.000 ton na 10,550.000 ton. sladkornega trsta in sladkorne pese od 2,833.000 na 40.323.000 ton, mesa (svinina, govedina, bravina) od 3,385.000 na 14,021.000 ton, rib od 450.000 na 5,460.000 ton in tako naprej. V industriji navajajo naslednje podatke: letni izkop premoga se suče okrog 507 milijonov ton, črpanje nafte je doseglo rekordnih 114 milijonov ton, proizvodnja jekla je presegla 35 milijonov ton, medtem ko se proizvodnja električne energije približuje 70 milijonom kilovatnih ur. V poltretjem desetletju so zgradili 25.000 kilometrov železniških prog in 252.000 kilometrov cest. Industrijska proizvodnja se je v obdobju 1949—1983 povečali za 57-krat. V zadnjih nekaj letih se je vrednost izvoza in uvoza povzpela nad 40 milijard dolarjev (lani 43 milijard). Ob tem dodajmo, da kitajske devizne rezerve znašajo okrog 14 milijard dolarjev (po drugih podatkih 12,4 milijarde) in da kitajski dolgovi tujini ne presegajo 3,2 milijarde dolarjev, po drugi strani pa ima Kitajska v tujih finančnih institucijah (Svetovna banka, IMF in drugod) naloženih okrog 20 milijard dolarjev, kar dovolj zgovorno pove, da je glede tega nekaj posebnega med državami v razvoju. bi bila posledica materialnega in družbenega razslojevanja na podeželju. Reforme v industriji na začetku Deng Xiaoping na te kritike odgovarja, da je treba dovoliti določenemu delu kmečkega jo za odplačevanje več kot četrtino zunanjetrgovinskih iztržkov, s tem pa je prekoračena meja, ki so jo zahodni bančniki začrtali kot alarm za nacionalno gospodarstvo. To je pripeljalo do novih razmišljanj in novih idej v vzhodni gospodarski skupnosti. V Moskvi so že pred leti sprožili zamisel o sovlaganju članic SEV v energetske vire, kar je postalo pogoj za kasnejše nakupe, pred letom ali dvema pa je prišlo do trpkega spoznanja, da tudi to ne zadostuje, temveč da bodo sovjetske partnerke, kajti največja članica je tudi glavna dobaviteljica energije in surovin, dobivale nafto »v okviru možnosti« in ne več »jx> potrebah in sovlaganjih«. Tako se je pretok nafte iz Sovjetske zveze v druge članice zmanjševal, povečevala pa prodaja na Zahodu, tudi na rotterdamskem in londonskem prostem trgu, kjer je bila bakujska nafta naprodaj po močno znižanih cenah. Povečal se je dotok nafte v Jugoslavijo, kar je sankcioniral tudi dogovor med obiskom Nikolaja Tihonova pri nas. To pa je na Zahodu sprožilo časniška (in politična) razmišljanja, ali se Jugoslavija že preveč naslanja na menjavo s SEV, predvsem pa s Sovjetsko zvezo. Ne gre namreč pozabiti, da je do naftnih in surovinskih dogovorov z Moskvo prišlo ravno v obdobju preoblikovanja naših trgovinskih tokov, kar je narekovalo spoznanje, da smo se na* Zahodu zadolžili preveč, čez naše možnosti odplačevanja, in da je treba narediti odločne korake za postopno razbremenjevanje. Na Zahodu skoraj ni bilo časnika, ki ne bi glasno komentiral obiska Tihonova in namigoval na preveliko odvisnost jugoslovanskega gospodarstva od sovjetske Viafte. Dejstvo, da smo z večjimi nakupi tega energetskega vira želeli prihraniti konvertibilne devize, ki jih potrebujemo za odplačevanje dolgov ali pa za nujni uvoz opreme in reprodukcijskega materiala z Zahoda, ni dobilo potrebnega odmeva v tamkajšnjih komentarjih. Kakšna strategija do SEV? Časovno se skorajda ujemajo tudi naša razmišljanja, kako v prihodnje krmariti trgovinsko menjavo. V republikah in jx>krajinah, nato pa tudi na zvezni ravni, so se razvije obsežne, včasih tudi nasprotujoče si razprave o strategiji uvoza in izvoza. Delež menjave z vzhodnoevropskimi državami je bil resda prevelik, če vemo, da smo dolžni Zahodu in ne Vzhodu, hkrati pa mora Jugoslavija kot socialistična in neuvrščena država, ki leži na strateškem sečišču interesov dveh nasprotujočih si vojaško-političnih blokov, razvijati uravnoteženo trgovino, ne opirajoč se na nikogar toliko, da bi prišlo do nevarnosti pritiska od zunaj. Vsa ta razmišljanja so imela skupni imenovalec v iskanju razmerja med blagovno menjavo z Zahodom, Vzhodom in deželami v razvoju, pri čemer pa smo se bržkone preveč osredotočili na izražanje deležev v odstotkih, manj pa posvetili glavnemu problemu, namreč razvijanju trgovine z vsemi območji, namenjanju posebne jjozomosti državam, kjer imamo priložnost zaslužiti konvertibilne valute, ki jih potrebujemo za odplačevanje dolgov. Ne gre torej za nikakršno zanemarjanje enega območja, temveč za povečano skrb za izvoz v države, kjer doslej nismo izkoriščali vseh možnosti. Na drugi strani pa drži, kar ugotavljajo gospodarstveniki, da je poslovanje po blagov- Trgovinska menjava SR Slovenije—SEV (v milijonih dolarjev) izvoz pokritje 1 1982 1983 1982 1983 1982 1983 ZSSR 398,9 322,5 270,2 337,0 147,7 95.7 ČSSR 80,5 91,0 129,6 149,0 62,1 61,1 NDR 84,3 89,3 87,3 91,9 96,5 97,1 Mongolija 0,3 0,4 0,1 ~ 264,4 ~ Poljska 39,3 51,5 25,9 49,0 151,2 105,0 Madžarska 37,9 32,8 36,4 28,3 104,1 115,8 Romunija 10,8 11,9 7,7 13,9 140,9 85,6 Bolgarija 18,0 18,2 8,6 13,8 210,3 132. x Skupaj 670,0 617,6 565,8 682,9 108,5 82,8 (brez Kube in Vietnama) nih listah veliko lažje od izvoza na zahod, kjer se je treba bojevati s tujo konkurenco, predvsem iz držav, ki imajo carinske in druge ugodnosti, ker so pač članice grupacije, kamor naši izvozniki le stežka prodirajo. Prav to dejstvo je največ vplivalo, da se je izvoz v SEV nekaj časa hitro jjovečeval, v zahodne države pa ne, zaradi tega je tudi preusmerjanje blagovnih tokov, ki ga je narekovala nujnost odplačevanja dolgov na Zahodu, jx>te-kalo stežka in ne brez pretresov. Obletnica je priložnost za globalno analizo odnosov___________________________ Toda naj bodo naše obveznosti do upnikov še tolikšne, jasno je, da mora biti interes jugoslovanskega gospodarstva usmerjen v vse tri velike skupine partnerjev, s katerimi je treba razvijati sodelovanje na temelju vzajemnih koristi in potreb. Tako mora tudi vzhodnoevropska skupnost dobiti poudarjeno mesto v naši zunanjetrgovinski strategiji, pri čemer je treba upoštevati ne le trenutne kazalce, temveč tudi dolgoročne koristi. »Interes moje države je, prepričan pa sem, da je tako tudi v članicah SEV, da nenehno iščemo nove oblike sodelovanja, dvostranskega in večstranskega,« je med drugim dejal predsednik naše vlade Džemal Bijedič ob deseti obletnici sj>o-razuma z vzhodnoevropsko skupnostjo. Skratka, četudi je v zadnjem letu prišlo do padca izvoza, ki v naši bilanci ni tolikanj tragičen, kajti pokritost blagovnih tokov je ostala na zadovoljivi ravni, to ne bi smelo ftomeniti manjšega zanimanja za prodajo članicam SEV tudi v prihodnjem obdobju. Nadaljnje usihanje izvoza, predvsem v Sovjetsko zvezo (zanimivo in hkrati vznemirljivo je namreč, da se je samo prodaja v največjo članico od predlani do lani znižala za 688 milijonov dolarjev ali več, kot znaša izvoz na celotno območje SEV), bi lahko povzročilo razmišljanja naših partnerjev, da smo se dolgoročno odločili za pospešeno izmenjavo z drugim območjem. Takšno razmišljanje bi morali upoštevati pri oblikovanju naše zunanjetrgovinske strategije, ker je iz Moskve menda že prišel namig, da želi Sovjetska zveza od nas kupovati tudi druge vrste blaga, tisto, kar so doslej uvažali z Zahoda, pa je v času ohladitve političnih in gospodarskih odnosov z ZDA in zahodnoevropskimi državami pričelo usihati. Poleg tega je treba upoštevati, da tudi članice SEV vidijo izhod iz svoje zadolženosti v večjem izvozu na zahodni trg, zato se v pogovorih z našimi predstavniki'zanimajo za specializacijo, kooperacijo v industriji in kmetijstvu, za znanstveno-tehnične in druge oblike sodelovanja. Samo pri slednjem smo doslej sklenili 62 dogovorov, ki zajemajo okoli 600 raziskovalnih projektov, v katerih sodeluje veliko število jugoslovanskih znanstvenih, raziskovalnih in proizvodnih organizacij, zato je povsem razumljivo, da imamo v odboru SEV za znanstveno in tehnično sodelovanje položaj polnopravnega člana. Dvajseta obletnica gospodarskega sporazuma s SEV mora torej biti priložnost za globalno oceno dosedanjega sodelovanja s temi državami, hkrati pa tudi motiv za izdelavo dolgoročnega in celotnega modela nadaljnjih odnosov s tem območjem, ki ima v naših gospodarskih tokovih pomembno mesto, toda le, če ostanejo uveljavljena temeljna načela, ki so jih partnerji zapisali že leta 1964, torej popolna enakopravnost, spoštovanje suverenosti in prožnost v iskanju oblik sodelovanja. Le tako bo mogoče odpraviti nekatere pomanjkljivosti, ki jih je bilo opaziti doslej, ter še bolj dvigniti raven gospodarskih stikov z državami vzhodnoevropske socialistične skupnosti. BOŽO MAŠANOVIČ prebivalstva, da obogati, ker njihovo bogatenje poriva naprej voz razvoja vse kitajske družbe. Gotovo pa je, da se bo kitajska družba prej ko slej srečala tudi z negativnimi posledicami poglabljanja materialnih in socialnih razlik med kmečkim prebivalstvom, kar je posebej občutljivo v družbi, ki je desetletja živela (bolj pravilno bi bilo reči, životarila) pod političnim plaščem egalitarizma, čeprav se je psevdorevolucionarna enakost v praksi kazala kot privilegiranost politične birokracije in siromaštvo stotin milijonov ljudi, kar je katastrofalno vplivalo na gospodarski razvoj Kitajske. Medtem ko se torej v kmetijstvu kažejo otipljiva znamenja gospodarskega razcveta, kar je okrepilo politično podporo kmečkega prebivalstva reformatorskim prizadevanjem političnega vodstva (Deng Xiaoping, po letu 1978 najpogosteje citirani kitajski politik, je dejal, da bi sprememba v gospodarski usmeritvi neposredno prizadela 800 milijonov prebivalcev), se reforme v industriji, prometu, metalurgiji, rudarstvu, znanstveno-razisko-valni dejavnosti in drugih gospodarskih dejavnostih niso premaknile dlje od bolj ali manj izoliranih eksperimentov in politično obravnane deklarativnosti o reformah v tem delu nacionalnega gospodarstva. Prvi koraki so bili storjeni tako rekoč hkrati z reformnimi prizadevanji v kmetijstvu, ko so v Pekingu poudarjali potrebo po materialni stimulaciji delavcev, decentralizaciji gospodarskega odločanja in večji avtonomiji državnih podjetij in kooperativ (s privatnim kapitalom jih ustanavljajo skupine državljanov in spominjajo na delniške družbe). Čeprav je v kitajskem tisku zaslediti malone navdušujoče (propagandno mobilizacijsko obarvane) zapise o uspehih reformnih prizadevanj v nekaterih industrijskih panogah in podjetjih, so takšni pojavi prejkone osamljeni ali pa jim vsaj ni mogoče pripisati takšne množičnosti kot na kmetijskem področju. Konec uravnilovke in »velikega lonca«? Tudi tukaj je več razlogov za počasno prodiranje duha in dejanj sprememb. Najprej je treba upoštevati, da je gospodarstvo še vedno tako rekoč popolnoma centralizirano, kar seveda pomeni, da imajo odločilno besedo v gospodarskem vodenju politične strukture oziroma politična birokracija, strokovno večidel doce|a nesposobna, to praznino pa zapolnjuje s političnim voluntarizmom (z vsemi škodljivimi posledicami). Drugič, kaotična »kulturna revolucija« (kakor jo označujejo Kitajci, ki jih v obračunavanju in analizi te nacionalne travme čaka še veliko dela, saj se ob ugotovitvi, da je prizadela sto milijonov ljudi, gotovo ne bodo ustavili) je zasadila seme tudi na tem področju, zato se ni čuditi, če so odpori proti nedvomno daljnosežnim spremembam, ki jih uvajajo »od zgoraj«, na najrazličnejših ravneh političnih in gospodarskih struktur. Med pomembnimi elementi, ki vlečejo voz razvoja nazaj, je treba omeniti nekakšno privajenost sistemu uravnilovke, enemu od družbenih »proizvodov« dogmatskega egalitarizma, ki se izraža v pojmovanju, aa se »vsi hranijo iz istega velikega lonca«. Poleg tega je kitajska industrija večidel zelo zastarela in tehnični kadri neizobraženi (znano je, da je bilo izobraževanje med »kulturno revolucijo« obsojano in napadano kot »buržoazna zabloda«, kar je bil del Maove taktike v kampanjah proti »desnici« — intelektualcem — ki mu je služila predvsem kot sredstvo za utrjevanje oblasti). Zaradi naštetih odporov in zaviralnih elementov ni čudno, da se je gospodarska reforma v začetku osemdesetih let kazala v skoraj sramežljivih poskusih, da bi delavce materialno spodbudili (institucija moralne spodbude je spremljevalni pojav, prej pa je bila edina), da bi več in boljše delali. Spremembe so ostale pri deklaracijah, ko se je pokazalo, da je še vedno država tista, ki podjetjem pobere vso preseženo vrednost ali vsaj večino te. Zagotovila o večji avtonomiji podjetij V začetku oktobra naj bi po napovedih uvedli odločnejše spremembe, ki se na zunaj kažejo v političnih zagotovilih, da bodo sistem dobičkov, ki'očitno ni dal želenih rezultatov, zamenjali z reformo davčnega sistema. Bistvena novost naj bi bila v tem, da bodo celo vrsto davkov, ki jih je doslej od podjetij pobirala država, ukinili oziroma jih bodo pustili v pristojnosti podjetij. Ta presežna vrednost pa naj bi bila poslej namenjena razširjeni reprodukciji gospodarstva in stimuliranju delavcev. Ob tolikokrat omenjani stimulaciji delavcev je zanimivo povedati, da so birokrati prej izdelali kontrolni mehanizem nad stimulacijami v obliki bonusov (enomesečnih ali večmesečnih plač za dobro delo), še preden je sistem nagrajevanja po delu utegnil zaživeti. Med pogumnejše korake v reformiranju gospodarstva je treba šteti odločno poudarjano zahtevo, da se mora končati politika in miselnost »velikega lonca« (po zahodnih podatkih približno četrtina vseh državnih podjetij dela z izgubo), s čimer je država pokrivala izgube slabim podjetjem in jemala tistim, ki so boljše delali, kar pomeni, da so. slabi delavci nagrajeni, dobri pa kaznovani. Obstajajo poskusi, da bi podjetjem zagotovili večjo avtonomijo tudi s tem, da bi večja pooblastila dobili organi upravljanja (direktor, upravni odbor in delavski kongresi), medtem ko naj se partijski sekretarji in partijske organizacije ne bi več vmešavali v gospodarsko politiko, temveč naj bi se posvečali političnemu in ideološkemu delu med delavci. S tem, upajo, bodo postopoma preoblikovali stari in prevladujoči sistem birokratskega odločanja (direktor in partijski sekretar sta bila doslej odgovorna višjim političnim strukturam in ne Foto: Joco Žnidaršič delavcem), klientelizma, nepotizma (vodilna mesta v upravljalski partijski hierarhiji so postala dedni fevd) in z njimi povezanih zlorab v obliki korupcije, diktatorskega vedenja, nezakonitega bogatenja in tako naprej. Posebne ekonomske cone Jasno je, da so kitajska prizadevanja v posodabljanju in reformiranju gospodarstva tesno povezana s politiko odprtih vrat do tujine, ki se ne izraža samo v izredni zunanjepolitični dinamiki kitajske politike, temveč tudi v prizadevanjih, da bi pritegnili tuji kapital in sodobno tehnologijo na kitajska tla. Zaradi tega so že pred štirimi leti ustanovili tako imenovane posebne ekonomske cone, ki so bile sprva omejene na štiri mesta in področja: Shenzhen, Zhuhai, Xiamen in Shantou (Shanghai kot najbolj razvito mesto in področje ima posebno mesto v kitajskem gospodarstvu že od prej). Spomladi so v Pekingu objavili odločitev, da bodo posebne ekonomske cone odprli še v 14 mestih in na otoku Hainan ob kitajski obali. V Pekingu se trudijo, da bi tuji kapital in tehnologijo pritegnili s kolikor mogoče liberalnimi predpisi in zakoni, ki jih še »pilijo« (tuje družbe, ki se odločajo za samostojne ali skupne naložbe, so oproščene plačila carine na uvoz opreme, gradbenega materiala, surovin, nadomestnih delov, tista, ki uvajajo najsodobnejšo tehnologijo, so prvi dve leti oproščena davka na dohodek, naslednja tri leta ga jim lahko zmanjšajo na polovico, pri čemer Kitajci pravijo, da so njihovi davki na dohodek tujih podjetij za 18,5 odstotka nižji kot v Hongkongu, ki naj bi bil pravi raj za tuje naložbe). Po uradnih podatkih je v zadnjih petih letih v naložbe v posebnih gospodarskih conah »priteklo« okrog 800 milijonov dolarjev tujega kapitala in tehnologije, kar naj bi bil dovolj spodbuden začetek. Kitajci se zavedajo, da bo na tem področju treba premostiti še veliko nezaupljivosti in pridržkov tujih partnerjev. Po drugi strani pa se ob tem zastavljajo (in se bodo čedalje bolj) mnoga drifga vprašanja, kj so povezana s kitajskim gospodarskim in političnim razvojem in bi zaslužila posebno analizo. Za zdaj jih strnimo v dilemo: ali gospodarski in družbeni razvoj obalnega področja ne b iv/roči! prepada med njim in notranjostjo ' i viii daljnosežnimi posledicam . AVGUST PUDGAR sobotna priloga * PO ZAČRTANIH POTEH Janez Pavel II. je poglavar bojujoče se Cerkve V ATIKAN, septembra—Janez Pavel II. seje pred tednom dni vrnil s potovanja po Kanadi, kije potrdilo osnovni vtis o tem papežu: to je poglavar bojujoče se Cerkve. VVoj-tvla zdaj, šest let po izvolitvi, še odločneje stopa po tisti poti, po kateri je zastavil korak že na začetku. Boj za prosto delovanje Cerkve in ponovno pokristjanjevanje krščanskega sveta sta, rekli bi, poglavitna tostranska smotra tega pontifikata. Paradoks je samo navidezen. Vera namreč v resnici najbolj slabi ravno v tistih deželah, ki bi jih lahko imenovali krščanski svet. V državah v razvoju sicer slej ko prej močno primanjkuje duhovnikov, toda število vernikov raste in vera je trdna. Samo v Latinski Ameriki živi zdaj 43 odstotkov vseh katoličanov in do konca tega stoletja jih bo več kot polovica. Okrepitev notranje enakosti Tu so po papeževem mnenju, kolikor lahko presodimo, potrebni predvsem pastoralni in morda še bolj teološki napotki. V Latinski Ameriki, pa tudi drugod v razvijajočem se svetu, so se najbolj zakoreninile zamisli o večjem pomenu krajevnih cerkva, o inkultu-raciji. torej potrebi po prilaganju Cerkve krajevnim civilizacijskim razmeram, pa tudi nove teološke smeri, kakršna je teologija osvoboditve. Nedavne napotke v zvezi s to teologijo. zasliševalni pogovor z brazilskim teologom Leonardom Boffom na kongregaciji za verski nauk in pogovore s perujskimi škofi, ki so bili ravno ta teden v Rimu — vse to je treba presojati predvsem v luči prizadevanj cerkvenega vrha, da bi v latinskoameriški teologiji zajezil težnje po neodvisnih razmišljanjih na področju verskega nauka in notranjega ustroja Cerkve. Ob teh posegih, ki naj bi zagotovili večjo notranjo enotnost v Cerkvi, je pogosto padel očitek, da je papež prizanesljivejši do zatiralskih diktatorskih režimov v Latinski Ameriki kakor do zatiralskih ljudi. Morda je hotel papež odgovoriti tudi na te očitke, ko je po vrnitvi iz Kanade v pogovoru z novinarji namignil. da utegne izdati novo papeško ok- rožnico, ki bi obravnavala vprašanja svetovnega razvoja, v duhu okrožnice Pavla VI. »Populorum progressio«. Po encikliki o človekovem delu naj bi torej Janez Pavel II. napisal še eno o delu narodov in odnosih med njimi. Wojtyla se je vsekakor ostro zavzel za večjo solidarnost bogatih narodov z revnimi tudi med svojim potovanjem po Kanadi, tako da so mu tamkajšnji politični konservativni krogi, ki so slavili še toplo volilno zmago nad Liberalci, očitali, da podpira težnje naprednih kanadskih škofov, ki da koketirajo s tretjim svetom in se zavzemajo za teorije, ki ne slonijo na ekonomski znanosti. Misijonska potovanja ' Na drugi strani pa je značilno, da papež tokrat ni tako ostro kot običajno spregovoril o vlogi ženske v Cerkvi, torej o enem izmed vprašanj, za katera so kanadski katoliki še posebej občutljivi. Velik del tamkajšnje katoliške skupnosti se ne strinja- s strogim stališčem cerkvenega vrha, ki odločno zavrača misel, da bi lahko tudi ženske opravljale duhovniško službo. Papež je o tem tokrat govoril samo s škofi. Vendar bi bilo napak sklepati, da je njegovo potovanje minilo v znamenju taktiziranja. Nasprotno, o vprašanjih, ki so mu najbolj pri srcu, je po mnenju nekaterih opazovalcev spregovoril močneje kot kdajkoli doslej. Na vsakem koraku in na vseh zemljepisnih širinah te velikanske dežele je pozival svet, ki je »božja posest«, naj se vrne k Bogu in božjemu razodetju. Grmel je zoper človeka, ki išče odrešenje v samem sebi in se zateka zgolj k varljivim pripomočkom znanosti. »Ne smete se sprijazniti s tem, da bi krščanstvo izrinili iz prepričanj in običajev vaših sodobnikov,« je zabičal duhovnikom v Montrealu, in ko je govoril o Mojzesu, ki je dobil od boga nalogo, da popelje Izraelce iz egiptovskega suženjstva, se je zdelo, da »kliče biblijskega Boga, ki govori med gromom in strelami in jezdi na kerubinu skozi oblake,« kot je zapisal vatikanist Domenico Del Rio v rimski »La Repubblici«. Janez Pavel II. je ponovno potrdil, da vidi v potovanjih eno izmed osnovnih sredstev svojega delovanja. Že prihodnji mesec bo obiskal Dominikansko republiko, januarja pa Venezuelo, Peru in Ekvador. Njegovi sodelavci pravijo, da bi »šel kamorkoli, če bi mogel, tudi tja, kjer ga vlade ne želijo videti«. Karol Wojtyla je dovolj realen, da tja, »kjer ga vlade ne želijo videti«, ne gre. Vendar pa jasno pove, da bi rad šel in da mu ne pustijo, čeprav odhaja na obisk k svojim vernikom na povabilo krajevnih škofovskih konferenc, kot poudarjajo v Vatikanu. Za ostrejšo politiko Papež potuje torej kot romar, a potuje tudi kot misijonar. Razviti svet je po njegovem potreben ponovne evangelizacije, kjer je vera pod pritiskom drugih družbenih tokov, »pod pretvezo, da prevladuje pluralizem idej, ki pa so pogosto prežete s scientizmom, materializmom in celo ateizmom«, je rekel v Kanadi. Ti pojavi so zlasti značilni za razvite kapitalistične države, medtem ko v svetu socializma »ateistični režimi« ovirajo prosto delovanje Cerkve in sistematično razkristjanjujejo prebivalstvo. Tudi v Kanadi je Wojtyla s posebnim poudarkom govoril o zaroti molka, češ da se ne govori o Cerkvi v državah, kjer so verniki preganjani ali zapostavljeni in se zavzel za večjo solidarnost s temi verniki tudi znotraj Cerkve, »tako kot v prvobitni Cerkvi, ki se je spominjala svojih mučenikov«, je rekel novinarjem, ko se je vračal iz Kanade. In na izrecno vprašanje, ali misli tudi na vzhodnoevropske države, je odgovoril: »Da, tudi na vzhodne. V Albaniji, na primer, ni verske svobode,« je dostavil. Nobena skrivnost ni, da se ta papež nasploh zavzema za bolj aktivističen in manj diplomatski pristop v odnosu do tistih držav, kjer so verniki zapostavljeni. Mnogi mislijo, da bo to v prihodnje še bolj vplivalo tudi na tako imenovano vzhodni politiko Vatikana. V tistih krogih, ki so že v času Pavla VI. kritizirali preveč »popustljivo« diplomacijo do socialističnih držav in ki zdaj goreče podpirajo Janeza Pavla II., razmišljajo tako, kot pravi glavni urednik revije milanskih jezuitov »Aggiornamenti Sociali« Angelo Mačehi: »Dvajset let trdega dela je nekaj prineslo, vendar bolj na zunaj kot v bistvu. Kar zadeva resnično obnovitev svobode, se ni nič spremenilo. Edina velika izjema je Poljska.« Mačehi vidi potrebo po vzporedni povezavi sprememb posvetne in cerkvene politike: »Diplomacija popuščanja napetosti ni prinesla izboljšanja v sovjetski orbiti... Po mojem bi ostrejša mednarodna politika, tako od ZDA kot Cerkve, obrodila boljše sadove. Treba bi bilo bolj pritisniti na Sovjetsko zvezo...« »Tretja pot«? V Vatikanu sicer vedno opozarjajo, da se Cerkev bori zgolj za versko svobodo in da nima političnih namenov. Mar ravno ta papež ne nasprotuje dosledno političnemu delovanju duhovnikov? Toda tudi v sami Cerkvi nekateri očitajo svetemu sedežu, da se meri s političnimi sistemi in s tem postavlja tudi Cerkev na ideološko raven. Wojtyla sicer res nasprotuje političnemu delovanju duhovnikov, kar je v duhu sklepov drugega vatikanskega koncila. Toda na drugi strani se oddaljuje od duha koncila, ko pričakuje od vernikov, da se bodo tudi v konkretnih političnih opredelitvah navdihovali zgolj s socialno doktrino Cerkve. Na Vzhodu bi to pomenilo javno opredeljevanje hierarhije in vernikov do vseh tistih vprašanj, ki so po mnenju Cerkve moralna ali etična. Na Zahodu pa podporo tistim političnim silam, ki so s svojimi programi najbliže tej doktrini. Najbrž ni naključje, da 80 odstotkov članov italijanskega militantnega katoliškega gibanja »Občestvo in osvoboditev«, ki je zelo blizu papežu, glasuje za krščanskodemokratsko stranko, ne glede na to, da imajo na njeno politiko vrsto pripomb. Morda tudi ni naključje, da imajo zelo pomembno vlogo v posegih cerkvenega vrha v Latinski Ameriki zahodnonemški škofje, ki so blizu krščanski demokraciji. Nekateri opazovalci, ki gledajo širše, mislijo, da želi papež socialno doktrino Cerkve oziroma svojo socialno doktrino ponuditi človeku, ujetemu v past zaverovanosti v samega sebe, kot tretjo pot med materialističnim kapitalizmom in ateističnim komunizmom. ANDREJ NOVAK ITALIJANSKE TEME Vsak ljubosumno škili v skledo pri sosedu TRST, septembra — Pred ognjem tirolskih »strelcev« (Standesschiit-zen) se je predsednik bocenske pokrajinske uprave in šef južnotirolske ljudske stranke SUvius Magnago, zatekel po pomoč k predsedniku rimske vlade Bettinu Craxiju, da bi skupaj pogasila žerjavico. Ogenj se je razplamtel sredi septembra v Innsbrucku, kjer so na proslavi 165-letnice upora Tirolcev proti francosko-bavarskim okupatorjem nemški nacionalisti v mimohodu pred avstrijskimi uradnimi osebnostmi simbolizirali današnje trpljenje južnih Tirolcev v Italiji z velikim trnjevim vencem. Reakcija italijanskega tiska je bila takojšnja. Netolerantnost, revanšizem, iredentizem, pangermanizem — to so bili najpogosteje uporabljeni izrazi v dnevnem časopisju za predstavitev zgovornega mimohoda. Nič ni pomagalo, da sta poskušala tako Silvius Magnago kot avstrijski kancler Fred Sinovvatz opredeliti dogodek z vencem kot neljubo stransko epizodo velike proslave. Šele v zadnjih dneh se pridružujejo začetnemu razburljivemu reagiranju bolj umirjeni komentarji znanih novinarskih peres, ki skušajo poiskati globlje vzroke nepričakovanega inn-sbruškega izbruha nezadovoljstva. Tudi uradni Rim po vsem videzu ne namerava povzročiti večjih trenj z Dunajem. Italijani in Nemci povsem ločeni Tirolska je bila v zgodovini s svojo strateško geopolitično lego podobno kot Slovenija večkrat razkosana med tuje interese in nikoli ni prišlo do njene združitve v enotno upravno enoto. Zdaj je bila v rokah Bavarcev, zdaj Francozov, zdaj Italijanov. Z njo sta se ukvarjala tako Napoleon kot Franc Jožef, tako Mussolini kot Hitler, z njo se morajo zdaj ukvarjati Italijani in Avstrijci. Vsaka oblast je s posebnimi interesi in različnimi vatli delila pravice in dolžnosti prebivalstva različnih narodnosti. Posledice tega pa še danes niso odpravljene. Italijanski diplomaciji je po prvi svetovni vojni ob poudarjanju strateških interesov za obrambo in mir države uspelo s senžermen-skim mirom potisniti severno mejo na Bren-ner. Z dokazovanjem, da je bilo Poadižje v preteklosti naseljeno z Italijani, je postavila nova država zasnovo poznejšega nasilja nad nemškim prebivalstvom. Narodnostna nasprotja je zlasti poglobil fašizem in po sporazumu med Mussolinijem in Hitlerjem v letu 1939 se je veliko Nemcev odselilo v rajh. V poldrugem letu, med padcem fašizma in koncem vojne, se jih je veliko vrnilo in se maščevalo Italijanom za prejšnje zatiranje. Sporazum med De Gasperijem in Gruberjem je Južni Tirolski 1946. leta zagotovil avtonomijo. Z uveljavitvijo pravic nemške narodnosti pa naj bi nastala osnova tudi za strpno sožitje z Italijani. Toda uresničevanje sporazuma je šlo po polževi poti in v šestdesetih letih so nemški nacionalisti kot organizirani dediči protibavarskega in protifrancoskega narodnega junaka Andreasa Hoferja, imenovani Schutzen, začeli z bombnimi akcijami, ki so prisilile Rim in Dunaj za skupno mizo. Tako je v začetku sedemdesetih let nastal južnoti-rolski paket, ki naj bi dokončno rešil uprav-noadministrativni položaj dvojezičnega ozemlja in odnose med narodnostnima skupnostma. A tudi ta paket še ni do kraja uresničen. In Silvius Magnago vidi v izbruhu protiitalijanskega nezadovoljstva v Innsbrucku razlog več, da terja nov sestanek s predsednikom rimske vlade v zvezi s pospešitvijo uresničevanja še neizpolnjenih zaščitnih norm za nemško narodnostno skupnost. Ta čas pa se odnosi med obema narodnostma prej zapletajo kot izboljšujejo. Neposredne ideološke, gospodarske in druge zveze južnih Tirolcev čez Brenner proti severu pa se razširjajo. Ne gre samo za Nemce Toda reakcij tiska in političnih osebnosti na innsbruški dogodek ne gre povezovati samo z razmerami na Južnem Tirolskem. V vsej Italiji prihaja v zadnjih letih do lomov med osrednjimi in nižjimi političnimi strukturami. Nobena skrivnost ni, da iz Rima, kjer jim je prej vzor francoska centralistična državna ureditev kot federalna decentraliziranost severnih sosedov, gledajo z velikim nezaupanjem na periferne procese. Zlasti v obmejnih deželah s posebnimi statuti, imajo tudi večnacionalne značilnosti, ugotavljajo, da statuti v praksi še niso zaživeli in da se v njih predvidena decentralizacija države ne uresničuje. Ob tem se stopnjujejo avtonomistične težnje. Od avtonomij do separatizmov pa je za mnoge le kratek korak. Prav značilen kazalec odnosov med centralnimi in perifernimi oblastmi so stopnjujoče se zahteve po zaščiti jezikovnih skupin v državi. V šestdesetih letih se je razvilo več gibanj z zahtevami po zaščiti kulturne dediščine in istovetnosti jezikovnih skupin, na katera so se vezale tudi nekatere politične osebnosti. Po mnogih omahovanjih je bil lani izdelan zaščitni zakonski osnutek za jezikovne skupnosti v državi. V komisiji za ustavna vprašanja poslanske zbornice so ga začeli obravnavati minulo pomlad in ga kmalu tudi potrdili. Ko pa bi osnutek moral v usklajevanje z drugimi telesi poslanske zbornice, je novi minister za sodelovanje z deželnimi upravami zahteval njegov začasen umik, češ da je treba v vladi poglobiti še nekatera vprašanja, ki jih osnutek obdeluje. V tem trenutku je težko ugotoviti, kaj je vodilo vlado k blokadi nadaljnjih razprav o zaščiti jezikovnih skupnosti, kot si tudi ni mogoče pojasniti razlogov njene odločitve, da ne bo poslala svojega predloga zakona za zaščito slovenske narodnostne skupnosti v parlament. Vsekakor pa se na polotoku odpirajo procesi, ki povzročajo težave v sporazumevanju med strankami vladne koalicije. Na Sardiniji se mimo volje vlade, ki bi rada razširila formulo petstrankarske koalicije tudi na krajevne uprave, oblikuje vlada komunistov in sardinske stranke, ki jo bodo podpirali tudi socialisti od zunaj. V naši neposredni soseščini pa se stopnjujejo konflikti med Furlanijo in Trstom, katerih cilj je razdeliti avtonomno deželo v dve novi upravni enoti. Gibali teh konfliktov sta furlansko gibanje in Lista za Trst. Avtonomistično zagnana postaja tudi Beneška liga, gibanje, ki se ozira po nekdanji beneški republiki. Molk vodi v nove zaplete Družbenopolitične razmere v državi, skratka, zastavljajo mnoga vprašanja v zvezi z nadaljnjim razvojem političnih odnosov, na katera pa politične sile nimajo odgovorov. Izzivov je veliko, molk pa vodi v nove zaplete. Zato ni čudno, da je moč tu in tam v tisku spremljati z bizarnim sarkazmom opremljene članke in ljubosumno škiljenje v sklede sosedov. »Ali veste, zakaj Južna Tirolska še nima morja?« je te dni zastavil vprašanje v beneškem Gazzettinu posebni poročevalec, ki se je več dni mudil v Bocnu, in odgovoril, »Zato ker ga Silvius Magnago še ni zahteval od Rima.« Za ta list je južnotirolski paket ne samo uresničen, pač pa je nemška narodnostna skupnost tudi privilegirana, saj se število Nemcev veča na škodo Italijanov, katerih razmerje do drugih narodnosti je- med ljudskima štetjema 1971 in 1981 upadlo od 34 na 29 odstotkov. List tudi ugotavlja, da obvladujejo nemško govoreči državljani v bocenski pokrajini kar 95 odstotkov kmetijske proizvodnje, 80 odstotkov turizma in 70 odstotkov obrti. To pa so dejavnosti, ki«prinašajo denar, zato spravljajo nemško govoreči državljani z dobro organiziranim bančništvom tudi največ denarja. »In vi Furlani, boste kmalu poslali na trg tako kot Tirolci svoje izbrane strelce? Boste imenovali svojega ambasadorja v Rimu, kot to nameravajo storiti najbolj nepopustljivi sardinski separatisti? Ste ali niste nacionalisti?« se je poročevalec dnevnika II Giomo obrnil k nekaterim predstavnikom furlanskega gibanja, ki je zbralo na zadnjih volitvah kar 36.000 glasov in se uvrstilo med pomembne lokalne liste na polotoku. Slišal je, da pri Furlanih ne gre za nikakršen nacionalizem, pač pa za izražanje istovetnosti naroda, ki hoče govoriti in pisati v svojem jeziku. Hoče pa tudi svojo upravno avtonomijo z ustanovitvijo nove dežele Furlanov. In zvedel je tudi, da meščanski Trst živi dobro med drugim na račun pridnih Furlanov, ki so ponesli svojo kulturo in svoje izdelke na vse konce sveta in se tudi vrnili domov z bogatimi izkušnjami. Birokratski establišment države, ki se šteje za zaščitnika političnega sistema in je hkrati njen ujetnik, je zaskrbljen nad temi pojavi. A kaj meni o njih intelektualni in politični potencial države? Eden najbolj znanih komentatorjev s politične levice, ki ga rad prebira tudi predsednik Pertini, Giorgio Bocca, je te dni zapisal, da zdaj ni čas za premikanje in množenje meja, pač pa za njhovo odpravljanje, čas velikih univerzalnih sprememb in ne bega v majhne domovine in v njihove podrejene, včasih že mrtve kulture. LOJZE KANTE pCpdal29 Nadaljevanje s 14. strani mer, v Trst 1. novembra (na slovenski državni praznik) prižigat svečke! Miljutin Ajdič, Ljubljana Delo, 4. septembra Deset velenjskih prvošolčkov je včeraj ostalo doma Ima Vzgojno izobraževalni zavod oziroma posamezna šola pravico samostojno odločati o izobraževanju naših otrok? Prepričani smo, da ne, zato smo želeli to tudi dokazati. Na žalost brezuspešno, kajti po tihem je velika večina odobravala naš »bojkot«, medtem ko javno tega ni upal nihče priznati. Navsezadnje smo morali popustiti, ker odgovorni lahko posežejo po zakonu, čeprav ni res, da otrok nismo hoteli vpisati v šolo. Problem prezasedenosti šolskih klopi nam je znan, zato tudi preseljevanje otrok iz ene šole na drugo razumemo. Preseljevanje otrok je potrebno, v prihodnosti bo verjetno še bolj izrazito, vendar je odločilen pri tem *tudi način, kako to delamo. Takšnega, kot so si ga izbrali odgovorni pri nas v Titovem Velenju, ko smo našim prvošolčkom pred nosom zaprli vrata najbližje šole, ne moremo odobravati, ker se enostavno zgražamo nad njim. Pismena obvestila o premestitvi otrok, zataknjena za našimi vhodnimi vrati, so delovala kot delitev štartnih številk pred nepomembnim tekmovanjem. Tega, da nas obravnavajo kot številke, ne dovolimo, ker smo v povprečju ravno toliko pošteni, kot vsak drug občan. Odgovorne, ki so tako »strokovno«in »pravično« določali merila, pardon, številke, ki morajo potrkati na druga šolska vrata, še vedno sprašujemo: po kakšnem ključu. Se mogoče niso vprašali, da bi to zadevo lahko uredili samoupravno, na način, ki ga je izbrala družba. Se mogoče zavedajo, koliko samoupravnih aktivnosti je izpeljanih ob neuspelih, celo ponovljenih referendumih, kadar se odloča o samoprispevkih za gradnjo šol, vrtcev itd. Z odgovornimi smo se želeli odkrito pogovoriti, se skupno odločiti, vendar je naša pisna pritožba naletela na gluha ušesa. Zaman smo čakali na odgovor. Prišlo pa je še eno pisno obvestilo, ponovno zataknjeno za vrata. V njem nam kratko sporočajo, da se moramo strogo držati prvotnih navodil. Sit ne razume lačnega, pa čeprav v našem sistemu ne bi smelo biti ne povsem sitih in ne lačnih. Ker nismo odnehali, so nas odgovorni le sklicali, čeprav šele po intervenciji višjega foruma iz republike. Srečali smo se, reci in piši, kar tri dni pred začetkom pouka. Zaradi zvonca, ki je že praktično vabil v šolske klopi, se ni več dalo najti skupnega jezika. Bilo je že prepozno. Tudi drugi sestanek, 1. 9. 1984, ob vpisu na osnovno šolo Bratov Mravljak, ni bil uspešen, ne glede na to, da so ga odgovorni v časopisju ocenili nasprotno. Kot je znano, smo popustili. Ne zaradi ljubega miru. temveč zaradi otrok. Čeprav niso bili deležni toplega sprejema v šoli, v kateri so v mislih že dalj časa sedeli, se morajo naučiti brati in pisati ter se usposobiti za življenje, da bodo lahko čim uspešnejše vključeni v našo samoupravno socialistično družbo. Naša ogorčenost zaradi načina izbora pa ostaja, kakor tudi ogorčenost zavoljo togosti administrativnih poti v Titovem Velenju. Danica Čerče, za prizadete starše iz Titovega Velenja Delo, 20. septembra Železnica vrača klofute Tov. Igor Guzelj v članku' ugotavlja, da javnost pozna samo eno plat medalje in da so železničarji v svojem (internem) glasilu Nova proga učinkovito ovrgli številna namigovanja, ki jih skušajo prikazati kot izključne krivce nezadostne in zapoznele dostave premoga kupcem. V nadaljevanju so podani konkretni primeri izkoristka razpoložljivih prevoznih kapacitet v Rudniku lignita Velenje. Seveda pa tov. Guzelj (ali ŽG) ne preverja, v čem so vzroki naročanja tolikega števila vagonov, za prevoz velenjskega premoga. Zaradi objektivnosti informacije vam posredujem vzroke, ki jih je treba ob objavi takega članka upoštevati. 1. V mesecih januar in februar je prišlo do zmanjšanja naročil za velenjski premog od trgovskih ozdov in s tem, do zmanjšanja potreb po vagonih za prevoz premoga. 2. Marca, aprila, maja, junija konstantno pomanjkanje vagonov. Na osnovi telegrama 1.004 f, z dne 10. 6. 1983, ki se nanaša na prioritetno rabo »E« vagonov, dobivamo od ŽG Ljubljana samo polovico potrebnih vagonov. 3. Ker smo v RLV ugotovili, da bomo ob nadaljevanju takšnega načina pokrivanja potrebnega števila vagonov težko nadoknadili izpadle količine premoga v obdobju januar-—junij, smo sklenili, po »kmečki« logiki, povečati naročilo potrebnega števila vagonov od 120 na 250, da bi si ob 50% pokrivanju potreb po vagonih zagotovili okoli 120 vagonov. 4. Ker se stanje s preskrbljenostjo z vagoni ni izboljšalo še niti v juniju, smo 14. 6. 1984 pričeli z nočnim kamionskim odvozom (od 14. 6. 1984 do 13. 7. 1984 je bil pripeljan premog ponoči zaradi pomanjkanja vagonov tem kupcem: Kurivoprodaja' Ljubljana, Merkur Kranj, Dom Smreka Maribor in K&vinotehna Celje, in sicer 15.215 ton). 5. 11. 7. 1984 je ŽG Ljubljana organizirala razgovor s Splošnim združenjem trgovine, TCP »Djuro Salaj«, REK EK Trbovlje in RLV, kjer je bila podana informacija o razpoložljivih vagonih za prevoz premoga in dogovor o zagotovitvi kritja vagonov za razkladanje ter obveznostih prejemnikov (trgovskih OZD), da bodo organizirali čim hitrejše razkladanje, tudi ob nedeljah in praznikih. 6. Na osnovi sklenjenih aranžmajev med ŽG in trgovskimi ozdi, ki sicer za končnega kupca dražijo premog za dodatnih 221,00 din na tono, je v. d. član PO za integralni tran- sport ŽG Ljubljana dne 19. 7. 1984 s telegramom preklical telegram 1004 f. Citiram vsebino spremembe: Potreba E vagonov za nakladanje premoga v naslovu navedenih postaj se krije v celoti pred prioritetami naštetih v brzojavki 1004 f. OPO-jem naročamo, da usmerjajo in dostavljajo naročeno število vagonov rudnikom za nakladanje. Za vse druge uporabnike velja še naprej brzojavka 1004 f. Glavni vozovni dispečer ŽG Ljubljana po potrebi določa število vagonov z enega območja opoja na drugo, če nastane potreba po kritju vagonov za rudnike. Ta dopolnitev velja do preklica, predvidoma do 15. 9. 1984. 7. Po prejemu te brzojavke smo število naročenih vagonov ponovno zmanjšali na odvoz 2.500—3.000 ton na dan in ukinili nočni prevoz premoga s kamioni, z izjemo Celja, ki ga po nalogu železnice zaradi bližine rudnika naj ne bi oskrbovali z vagoni. 8. Kolikor nam je znano, so ŽG in trgovske organizacije podaljšale julijske dogovore tudi za obdobje po 15. 9. 1984. 9. Za konec morda le še podrobnost, ki bo mogoče tudi pomagala popraviti morebitni nesporazum. Število »praznih« vagonov, ki naj' bi bili na razpolago Rudniku lignita Velenje, ugotavlja ŽG ob 18. uri, sredi druge delovne izmene v RLV. Zato je normalno, da od 18. ure do 6. ure (do konca tretje izmene) število »praznih« vagonov po evidenci ŽG ne ustreza dejanskemu stanju in da na RLV izgubljamo ogromne količine debelih vrst premoga v daljšem razdobju, če ob začetku jutranje izmene (od 6.-9. ure) ostajamo brez vagonov. Prav tako je nemogoče z zakasnitvami dobavljanja vagonov nadoknaditi izpadle količine debelih vrst premoga, saj je kapaciteta deponijskega prostora ob rudniški klasirnici zanemarljive velikosti. Vsekakor sem mnenja, da način podane informacije ni objektiven, saj smo se v Rudniku lignita Velenje vedno trudili tudi z dodatnimi delovnimi akcijami (ob sicer dela prostih dnevih) zagotoviti dodatne količine debelih vrst premoga — za občane z izključnim namenom, da ne bi bili »mečkači«, kot to ugotavlja v sklepu tov. Igor Guzelj, t Boris Močilnik, Titovo Velenje Delo, 4. avgusta in 12. septembra Solza za evropsko »solzo« Usodo naravnega okolja in same reke Tare so določili energetiki, ki so jo z gradnjo jezu in zbiralnega jezera za hidroelektrarno Bijeli Brijeg obsodili na uničenje. Z uničenjem Tare so poteptali tudi Titovo odločno in jasno sporočilo: »Taro je treba zavarovati.« Narava v območju reke Tare je še docela neraziskana. Nihče ne more reči, kolikšna je vrednost Tare in njenega naravnega okolja za našo državo in kaj ta vrednost pomeni. Tako ni znano, kakšna živa bitja žive v tem območju in v kolikšni meri je od njih odvisno naravno okolje Tare in celotne države. Ne vemo, katere rastlinske in živalske vrste živijo v tem območju. Nismo izvedli ne geodetskih ne geoloških, zemljepisnih ali pedoloških raziskav, prav tako nismo natančno raziskali hidroloških fenomenov podzemskih voda. Le malo vemo tudi o rudnem bogastvu tega območja. Ni tudi natančnih raziskav o nastanku soseske Tare in o kraških izvirih v tem območju. Po drugi strani pa vemo, da je na desnem bregu Tare veliko rud (že obstoječi rudniki), nihče pa ne more reči, koliko rudnega bogastva vsebuje območje, ki bo potopljeno (niso izvedli sistematičnih raziskav). Rudne zaloge so odkrili tudi na levem bregu Tare: Tepca, Crkvine, Ščepan polje itd. Nikogar ne poznam, ki bi lahko natančno povedal, kaj vsebuje in kaj človeku in skupnosti v omenjenem smislu ponuja območje, ki ga bo zalila voda. Poudariti je treba, da je z uničenjem Tare za vselej konec izjemnih turističnih, rekreacijskih in raziskovalnih možnosti (kakršnih ne bi mogli najti nikjer v Evropi), na kraju, ki je del svetovne dediščine. Gradnja hidroelektrarne Bijeli Brijeg bo vplivala na podnebje v Vojvodini in Srbiji vse do Karpatov z nepredvidljivimi negativnimi posledicami, ker je Tara modifikator podnebja. Poleg tega bo to v celoti spremenilo ambient vzhodnih Dinaridov, območje Tare pa ne bo več del svetovne dediščine (poudariti je treba, da nobena hidroelektrarna ni del svetovne dediščine, Tara pa je to bila do gradnje hidroelektrarne)! Toliko za zdaj. Ne glede na vsa navedena dejstva so SR Črna gora, SR Srbija in SR Bosna in Hercegovina sprejele sklep o gradnji hidroelektrarne Bijeli Brijeg brez vsakršne utemeljitve, in kot da bi Tara pripadala le tem republikam. . . Cene Janijevič, Plevlja Delo, 11. septembra Na 19. Ex-temporu 130 slikarjev z 215 deli V Piranu je bil 7., 8. in 9. septembra 19. Ex-tempore. V pravilniku je bilo točno določeno, da se lahko štampljajo samo na čista oziroma neposlikana platna. Toda ko je bila razstava odprta, smo udeleženci spoznali, da smo bili prevarani. Večina tistih, ki so dobili nagrado, je stikala z oljnatimi barvami, to pa pomeni, da so slike naredili v ateljejih pred mesecem dni ali več. Slika, ki je dobila drugo nagrado in jo je izdelal neki italijanski slikar, je velikansko platno, na katerem je 10 kilogramov oljnih barv — torej se je morala sušiti najmanj dva meseca, če ne še več. Torej je v galerijo prišlo že izdelano platno, kar je v nasprotju s pravilnikom in propozicijami Ex-tempora Piran, saj že njegovo ime samo pove, da je treba na hitro naslikati. Tako je bila določena skupina slikarjev privilegirana, saj so slikali v svojih ateljejih in ne v. Piranu. S tem je bila slovenski kulturi storjena velika škoda, saj smo bili udeleženci, ki smo slikali v Piranu 2 dneva ali 3 dni prevarani — morali smo namreč štampljati čista platna in jih poslikati v Piranu. Mi smo bili prevarani. Obalna galerija pa je opravila umazan posel, in to prav v času, ko smernice 13. seje CK ZKJ priporočajo, da je treba z vsem, kar ni pravilno in čisto, pomesti. To se je zgodilo prav na meji z Italijo, da so se nam italijanski obiskovalci lahko posmehovali zaradi našega »umazanega dela« in prevarantske sramotitve slovenske kulture v Pirnu. V vabilu je bilo natančno navedano, kako morajo udeleženci sodelovati. Da pa bi se ■zadeva razčistila, bi bilo dobro, ko bi v Piran poslali koga, ki bi si ogledal slike in se prepričal, ali so nekatera nagrajena dela lahko nastala v Piranu, oziroma da bi videl, kaj se tam dogaja. Marko Simič, udeleženec Ex-tempora Delo, 24. septembra Zagnanost filharmonikov V 223. številki vašega časnika, z dne 24. septembra 1984, piše Marjan Gabrijelčič o koncertu Slovenske filharmonije med drugim: »Tudi po več kakor 250 letih simfonične tradicije se orkester na začetku sezone ni odločil za domačega dirigenta.« Kaj to pomeni? Le eno: da sem namreč jaz, ki sem dirigiral ta koncert — tujec. Ne glede na to, da je absurdno govoriti ob koncu 20. stoletja o »domačih« in »tujih« v umetnosti — zlasti ne v glasbi (in ne vidim nobenega razloga, da ne bi mogel istega koncerta dirigirati tuji dirigent), vendarle ne morem prek takega etiketiranja in postavljam s tem v zvezi nekaj vprašanj: V kateri tuji deželi dirigira hrvaški dirigent, če dirigira v Ljubljani? Kdo je kdaj vprašal, kakšne narodnosti je plejada slovenskih dirigentov, pevcev, skladateljev itd., ki so leta in leta delovali v Zagrebu, Beogradu in drugje? Ali lahko rečemo, da ni »domači« tisti jugoslovanski dirigent, ki že leta stalno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije in s katerim ga vežejo zares globoki umetniški in človeški odnosi? Ali Gabrijelčič nikoli ni slišal, da je Milan Horvat zadnjih nekaj sezon stalni gost dirigent Slovenske filharmonije? Ali je morda slišal in ga to moti? Takšen način manipulacije je nedopusten in diši malo po šovinizmu. Ali lahko tak kritik sploh piše objektivne kritike? Milan Horvat, Zagreb Delo, 4. avgusta Milica preprečila sestanek V socialistični samoupravni državi, ki se s ponosom razglaša za najdemokratičnejšo družbo na svetu, so imeli mladinci ilegalni sestanek, na katerem so se pogovorili, kako bolje delati in več zaslužiti, to je več kot za golo življenje. Mislim na članek novinarja Žarka Rajkoviča, Delo 4. avgusta 1984, ki je našo javnost obvestil o preprečenem legalnem in kasneje opravljenem ilegalnem sestanku mladincev Hidrotehnike, delovne enote Djerdap 2 v Kladovem. Rad bi povedal svoje mnenje kot človek, ki je imel srečo biti na mnogih ilegalnih sestankih, vendar v času, ko so mladi pod vodstvom KPJ in pokojnega tov. Tita kovali pogoje za oboroženo socialistično revolucijo. Ne spuščam se v sam položaj Hidrotehnike oziroma omenjene delovne enote, niti ne v grobo ravnanje direktorice Nincičeve. niti ne v ravnanje miličnikov, kar je milo rečeno, vredno največje obsodbe. Mimogrede: osebno menim, da je dejanje Nincičeve dejansko najbolj grob napad na pridobitev socialistične revolucije in na vso povojno izgradnjo do danes. Skrbi pa me nekaj drugega. Brezbrižen odnos družbenopolitičnih organizacij Hidrotehnike do dogajanj v omenjeni delovni enoti, še bolj pa odnos občinskih in republiških organov zveze komunistov do tega dogodka. Bojim se, da se bo mladina navezala na druge, nam sovražne sile, če zveza komunistov ne bo budna in ne bo takoj razčiščevala take pojave, predvsem pa ustvarjala pogoje in delovala tako, da do takih pojavov (namreč ilegalnih sestankov, na katerih mladi kritično opozarjajo na malomarnosti in neodgovornosti vodilnih ljudi), ne bi prišlo. Saj protirevolucionarni dogodki na Kosovu dokazujejo, do česa lahko pripeljejo ilegalni sestanki, ki so bili in so še in kjer se aktivno povezujejo vse sovražne sile, od informibirojskih naprej. Naj končam. Brezpogojno obsojam direktorico Nincičevo in osebno dajem vso podporo mladincem, ki so očitno edini spoznali, da če sami ne bodo zgrabili bika za roge, potem bodo morali oditi s trebuhom za kruhom. Upam. da se jim to ni zgodilo, kajti na izrečene grožnje in grozilne odloke o odpovedi delovnega razmerja, bi se jim prav lahko. Če bi kdo moral dtf>iti odpoved, je to Nincičeva in vsi tisti, ki jo podpirajo. Prav zanima me, kaj se je zgodilo z mladinci, upam. da bo kdo lahko na to odgovoril. Ludvik Šest, Ljubljana Delo, 12. septembra Visoka inflacija občutno siromaši družine bolnikov in delavk na porodniškem dopustu, zato je treba spremeniti osnove prejemkov V svojem tehtnem komentarju »Visoka inflacija občutno siromaši družine bolnikov in delavk na porodniškem dopustu, zato je treba spremeniti osnove prejemkov« (Delo, 12. 9. 1984) je novinarka Anka Štrukelj omenila tudi, da delavčevi starši po sedanjih predpisih ne veljajo za člane »ožje« družine, to je za tiste člane, za nego katerih pripada delavcu nadomestilo osebnega dohodka. S tem je opozorila na pomembno pomanjkljivost sedanje zakonodaje, pomanjkljivost, ki zaradi naraščanja deleža starejših občanov med prebivalstvom ni v prid socialni varnosti vse večjega števila ljudi. To vprašanje ureja samoupravni sporazum o uresničevanju zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 26/83), ki so ga sprejele skupščine občinskih zdravstvenih skupnosti na podlagi enotnega besedila na predlog Zdravstvene skupnosti Slovenije. Po 22. členu tega sporazuma gre pravica do nadomestila osebnega dohodka za začasno odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodb delavcem in drugim delovnim ljudem v primeru »nege obolelega družinskega člana, izolacije oziroma sprremstva«, in sicer »med nego ožjega družinskega člena največ do 7 delovnih dni«. Po 5. členu tega sp>orazuma se štejejo »za družinske člane delavcev in drugih delovnih ljudi: zakonec, otroci, ptosvojenci in druge osebe, ki jih delavec preživlja in živijo z njim v skupnem gospodinjstvu«. Komentar k temu sporazumu (glej: Tatjana Kosovel in drugi, DELO poštni, , predal 29 Samoupravna ureditev zdravstvenega varstva na Slovenskem, CZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1983, str. 85) pra\i: »Po novem je to pravico (do nadomestila, op. B. M.) mogoče uveljavljati le, če je potrebna nega zakonca ali otrok (ožjega družinskega člana), skladno s 4. in 5. členom sporazuma pa tudi samo tedaj, če živijo z delavcem v skupnem gospodarstvu (najbrž »gospodinjstvu«, op. B. M.) in jih preživlja.« Torej je povsem jasno, da delavcu zares ne pripada nadomestilo osebnega dohodka za nego staršev. Ne glede na to, da je v sedanjih gospodarskih razmerah kaj malo upanja, da bi lahko širili pravice iz zdravstvenega varstva, sodim, da je moja dolžnost opozoriti na to, da bi delavec vsekakor moral imeti pravico do omenjenega nadomestila. Nedavna raziskava Višje šole za socialne delavce o družbenem položaju starejših občanov Ljubljane (katere nosilec sem bi!) je pokazala, da približno 30 odstotkov nad 64 let starih občanov Ljubljane živi z otroki, nadaljnjih 28 odstotkov pa ima otroke v isti občini. 56 odstotkov ljudi je navedlo, da ima z otroki stike vsak dan ali večkrat na teden, skupaj s tistimi, ki imajo stike vsaj enkrat na teden, pa jih je za več kot dve tretjini celotne populacije starejših občanov Ljubljane, kar bi bilo v absolutnih številkah okrog dvajset tisoč. To pomeni, da se vezi med otroki in starši vzdržujejo dalje, četudi žive v ločenih gospodinjstvih. Ločeno gospodinjstvo ne pomeni, da so prekinjeni sleherni medsebojni odnosi in medsebojna odgovornost in skrb. Raziskava je tudi posredno opozorila na dejstvo, da običajno vzame eden od otrok k sebi roditelje, ki ne morejo več skrbeti sami zase, navadno tistega, ki je po smrti zakonca ostal sam. Otroci so torej še vedno prva socialna ustanova za ostarele in oslabele starše! Tudi toliko razglašano teorijo o spremembi nekdanje večgeneracijske družine v sodobno »nuklearno« dvogeneracijsko je treba razumeti s pomembnimi omejitvami. Novejše raziskave opozarjajo na to. da se večgeneracij-ski družinski sistemi ohranjajo dalje, čeprav ne žive več vsi člani pod isto streho. Zaradi podaljševanja življenjske dobe na eni strani in zgodnejše spolne zrelosti ter liberalnejšega stališča zgodnjega spočenjanja otrok na drugi so vse pogostejše ne le trigeneracijske, ampak celo štirigeneracijske družine, v katerih posamezne generacije sicer ne žive skupaj, so pa povezane z recipročnimi odnosi pri reševanju pomembnih vprašanj vsakdanjega življenja. Teorija o »nuklearni« družini, ki je najbrž tudi botrovala ozkosrčnemu stališču samoupravljalcev, ki so sprejemali omenjeni ! sporazum, je bolj opravičilo tistim, ki bi se radi znebili svoje moralne odgovornosti do staršev, kot pa vodilo za družbeno moralno delovanje. Ni zgolj konstatacija nekega pojava, ampak njegovo poveličevanje. Družbeno pogojeno »nuklearnost« proglašajo za neogibno in celo napredno obliko sožitja, namesto da bi jo skušali preseči. Omenjeno določilo samoupravnega sporazu-ma je v protislovju z duhom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem so polnoletni otroci dolžni preživljati svoje starše, če so ti nesposobni za delo in brez sredstev za preživljanje. Zakon torej nalaga polnoletnim otrokom neko obliko skrbi za starše. Tudi pomembno načelo gerontologije posredno nalaga otrokom skrb za ostarele starše. To je načelo, zato naj bi bil odhod v dom skrajni korak, za katerega se odločimo potem, ko star človek v resnici ne more še naprej ostati v domači oskrbi. Kdaj je to, nikakor ni odvisno samo od bolnikovega stanja, ampak predvsem od odnosa okolja, ki določi mejo: od staremu človeku morebiti nenaklonjene presoje njegovih svojcev, od razvitosti solidarnostnih odnosov v soseski in od prizadevnosti socialnih služb, ki bi lahko z organizacijo različnih oblik pomoči na domu pomembno prispevale k uresničevanju tega gerontološkega načela. Prav je, da je otrokom naložena dolžnost skrbeti za starše. Ne le zato, ker tako vračajo starševsko skrb. ampak tudi zato, ker se ob tem, vsemu navkljub, v svetu, ki temelji na iluzijah vseh vrst, soočajo z resnično naravo življenja: s človekovo nemočjo, nebogljenostjo, boleznijo in smrtjo. Soočajo se na človeško neposreden način, ne kot poklicni zdravstveni delavci. Vendar pa to pomeni, da so zaradi tega številni ljudje srednjih let, moški in ženske, izpostavljeni hudim obremenitvam kar od treh strani: poleg službe, kjer navadno ni dosti posluha za domače stiske, morajo skrbeti za svoje nedorasle otroke in ostarele starše. V preteklosti so menili, da je mogoče te stiske olajšati in preprečiti z gradnjo zdravstvenih in socialnih ustanov, bolnišnic, zavodov, zavetišč itd. Danes vemo, da je to ne le zelo drago, ampak da te ustanove nimajo tako blagodejnih učinkov, ne zdravstvenih ne psiholoških, kot so pričakovali njihovi zagovorniki. Še manj ugodni so družbenomoralni učinki. Izločevanje vseh šibkih in drugačnih ljudi iz vsakdanjega okolja »normalnih« utrjuje pri slednjih lažno zavest o njihovi moči, neskončnih možnostih in »lepoti« našega sveta. Z dejanskim izrinje-njem šibkih je izrinjena slutnja lastne šibkosti m omejenosti, ki se spremeni v bojazen pred šibkimi in drugačnimi in v sovraštvo do njih. Ljudje, ki tedaj, ko je potrebno, negujejo svojega bolnega otroka ali roditelja, opravljajo torej družbeno pomembno funkcijo v ekonomskem, psihološkem in moralnem oziru, zato ne bi smelf biti prikrajšani, kadar jih doleti ta naloga. Konkretno: na vsak način in čimprej je treba spremeniti zakonodajo v njihov prid. In še nekaj. Večkrat slišimo, da so družboslovne raziskave neuporabne. Ko bi iz raziskave, ki sem jo omenil, uporabili samo te podatke, ki sem jih navedel, tako da bi olajšali številnim delavcem nego njihovih staršev, bi bili lahko s tako uporabo izsledkov vsi nadvse zadovoljni. Blaž Mesec, Ljubljana Delo, 25. avgusta ter 8. in 15. septembra Je himna Hej, Slovani res zastarela? Vakanjac je v p. p. 29 obširno »obdelal« moj prispevek z dne 8. septembra 1984. Ne bom odgovarjal na vrsto njegovih drobnih zajedljivosti in netočnosti. Očitno pa je treba ponovno spomniti vse tiste, ki kratko malo pobesnijo, če kdo razpravlja o himni ali si celo upa izraziti dvom o »seda- nji«. da je skupščina Jugoslavije že pred leti sprožila postopek za določitev nove himne. To je storila zato, ker sedanja ni primerna. Javnost je bila pozvana k razpravi, objavljeni so bili razpisi itd. Toliko, da pomirimo vse; ki se zgražajo in grozijo tistim, ki si drznejo skruniti to »državno svetinjo«. Nujno pa je povedati še nekaj novih dejstev ob Vakanjčevih navedbah. Panslavizem ni nikakršna »romantična zgodovinska teorija«. Moj osebni zgodovinski spomin me uči o panslavizmu kot političnem instrumentu velike sile marsičesa. V začetku 1948 je bil ob stoletnici prvega vseslovanskega kongresa v Beogradu drugi kongres. Udeležence tega kongresa smo zelo slovesno sprejeli tudi v Ljubljani, z govori pred kolodvorom. Bil sem v eni od skupin skojevcev, ki so kričale različne parole. Najbolj mi je ostala v spominu naslednja: »Naj živi generalisimus Stalin, veliki voditelj in učitelj slovanskih narodov«. Tako so nas poučili, in v to smo, žal, tudi verjeli. »Voditelj in učitelj slovanskih narodov« pa je takrat takole »razglabljal« o »neoslavizmu«, kot ga je imenoval: »... Neoslavizem — za razliko od starega carskega slavizma... poudarjam... ta slavizem je predvideval združitev vseh Slovanov pod carskim režimom. To bi pomenilo, da bi moral vsak narod akceptirati rusko ustavo in vso državno avtoriteto podrediti ruskemu sistemu, neodvisno od njihovih nacionalnih posebnosti. Mi boljševiki ali komunisti imamo drugačno predstavo o slavizmu. Mi hočemo, da naj bodo združeni vsi, veliki in majhni; vendar mora vsak narod ohraniti svojo neodvisnost in uravnavati svoje življenje po svojih ideologijah in tradicijah. Ostaja prepuščeno vsaki posamezni državi, v kakšnem sistemu želi živeti...« Na koncu pa je ta veliki teoretik še dodal: »To je leninski neoslavizem, ki mu sledimo mi boljševiški komunisti. O kakšni .hegemoniji Sovjetske zveze’ ne more biti nikakršnega govora.« Takole je Stalin »rožice sadil« o »romantični teoriji« marca 1945 predsedniku Češkoslovaške vlade Benešu. Kaj je iz vsega tega dejansko nastalo, o tem Vakanjčev folklorni zgodovinski spomin ne ve nič. Beneš je bil »meščanski demokrat« in zato lahkoveren in naiven. Mi Jugoslovani pa smo šli skozi surovo šolo iztreznjevanja, zato smo spregledali volka v ovčji koži. Nujno je, da mlajše generacije prepoznavajo tudi volčiče... »Mantove strupene observacije na rovaš zlasti zgodovinsko objektivno nazadnjaške vloge južnoslovanskih narodov... v letu 1848 in pozneje« so bile sicer enostranske, vendar žal upravičene. »Dika hrvaškega naroda«, ban Jelačič, je zatrl (s četami iz Vojne Krajine) revolucijo leta 1848 na Dunaju. Da je bila Rusija celo 19. stoletje in še dlje steber evropske reakcije, je preprosto dejstvo. Da bi ob takem položaju zahodni intelektualec (kar je Marx bil) imel razumevanje za položaj slovanske raje, žal ni bilo mogoče pričakovati. Vakanjac ponavlja brumno misel F. Klopčiča, da Manc v odnosu do Slovanov ni bil marksist (to, hvala bogu, res ni bil). Svetujem mu, da prebere še bolj »strupeno« M a novo delo o isti temi: »Zgodovina tajne diplomacije 18. stoletja«. Polno je presenetljivih anticipacij današnjega stanja. Nikakor pa za Slovane ugodna. Vendar pa tudi Marxova domišljija ni bila tako bujna, da bi predvidela leto 1948 (Jugoslavija), leto 1956 (Madžarska) leto 1968 (Češkoslovaška) in pred kratkim npr. Poljsko. Vsi ti dogodki in spopadi so za Vakanjca posledica delovanja demonov, ki so izven našega prostora in časa in tudi nimajo vpliva na naš položaj in življenje. Njegov »zgodovinski spomin« je slej ko prej čist kot solza in se ga vsa umazanija teh dogodkov ne dotakne. Počiva mirno na starih svetinjah: dobrega mužika. kozaške nagajke in rubaške. Dalje, naš edini slovanski sosed je Bolgarija. Srbi so bili žrtev njihove agresije leta 1913 in 1915 — Jugoslavija pa leta 1941. Pridobili so si žalosten sloves okrutnega in krvoločnega okupatorja (svojih slovanskih bratov). Danes pa celo zanikajo obstoj makedonskega naroda in s tem (posredno) integriteto Jugoslavije. Vakanjac in Pungartnik bi jim lahko za preizkus svojih teorij zapela kakšno hej-slovansko (recimo, za spremembo »Od Urala do Triglava«), Morda se bodo potem spremenili. Ali je vprašanje odnosa do »slovanskih ustašev« in komu kdo daje prednost, bedasto, kot je zapisal, naj Vakanjac razpravlja naprej v Jasenovcu. Značilno je tudi, da se identificira z ugotovitvami endehazijskih »zgodovinarjev«, da Hrvati niso Slovani. To hoče podtakniti celo meni. Za take metode je res treba imeti pamet in moralo Vakanjčeve-ga kova. Zato jaz ta spisek lahko le razširim še na staliniste: stare in nove. Zelo slab argument si izbira Vakanjac (in večina zagovornikov hejslovanstva), ko namreč sedanjo himno povezuje z Jugoslavijo. Dosledno temu bi se morala najbrž imenovati »Hejslovanija«. V besedilu sedanje himne Jugoslavija sploh ni omenjena. Niti najmanj me ne moti, da se naša država imenuje Jugoslavija, niti to, da ga je leta 1929 izbral kralj Aleksander. Važno pa je, da je Jugoslavija taka, kakršna je danes, vstala iz pepela, z bojem naših narodov in narodnosti. Ona je domovina vseh narodov in narodnosti, ki v njej živijo. Rodil sem se v času, ko je bila naša vas v Italiji. Tam so fašisti uvedli svojo logiko: rojen si v Italiji, torej si po narodnosti Italijan. Sedaj pa na stara leta poslušam sirene, ki trobijo: ker smo Jugoslavija, morajo biti vsi njeni državljani ali južni Slovani ali pa moramo menjati naziv države. Kako dobrodošla argumentacija za koroški Heimat-dienst. Oni tudi trdijo »Vsi Avstrijci so Nem-' ci« ali pa »Tschuschen raus«. Prav tako kot pri nazivu države gre tudi pri himni za njeno vsebino. Jugoslavija je družba socialističnega samoupravljanja in neuvrščena država. Njena himna lahko poje in mora peti o tej njeni vsebini — ne pa o nekakšnem »pravoslavnem proletarskem internacionalizmu«. Izgovarjanje na retardirana čustva iz 19. stoletja je prozorno. Otresti se moramo vseh možnosti, ki nas vlečejo v okvire, ki smo se jih težko osvobodili. t Lojze Skok, Ljubljana ★ Vem, da vam je polemik o novi oziroma naši stari himni že dovolj. Verjemite, tudi menijo je. Toda to, kar sem lahko prebral v sobotni prilogi Dela, to zares naježi lase še takemu ljubitelju grozljivk in razrahlja živce človeku. ki je navajen vsega, kaj šele kakemu srednješolcu. Povsem slučajno sem opazil polemiko o novi himni oziroma o ustreznosti stare, in ker nisem imel pametnejšega dela, sem jo prebral. Zadovoljen, da so pri nas še taki trezni ljudje, kot sta Milenko Vakanjac ali Branko Pungartnik, sem se lotil še tretjega članka izpod peresa Milana Gučka. Zelo mi je žal, ker sodim po njegovem mnenju med »množico neukih občanov«, ki so in ki še vedno zahtevajo priznanje »Hej, Slovanov« za edino veljavno himno in mu ne bom mogel odgovoriti v stilu Milenka Vakanjca, ne bom mu mogel citirati latinskih izrekov, ker jih ne znam, ne bom mogel navajati raznih zgodovinskih podrobnosti, ker se jih v okviru usmerjenega izobraževanja pač nisem naučil. Moji argumenti so preprosti, mladostno neizgrajeni. Imena tov. Gučka se spomnim, ker se je že večkrat postavil s svojim mnenjem proti mnenju večine. To je v naši družbi sicer pravica vsakega občana. Nikakor pa ni njegova pravica obmetavati ljudi, ki Jim himna Hej, Slovani nekaj pomeni, z vzdevkom neuki občani, nikakor ni njegova pravica, da se trka po prsih, češ da so v množici 22 milijonov Jugoslovanov (morda je bil bolj skromen in se omejil le na slovenski dve milijonski prostor) pravilno politično presodili le Lojze Skok, Drago Košmrlj in seveda Milan Guček. Tov. Guček je objavil tudi zelo zelo utemeljen argument, češ, če lahko Francozi in Angleži prepevajo svoje stare himne, potem bi mi lahko po isti logiki še sedaj prepevali himno Bože pravde. Čudim se, da tov. Guček, udeleženec v narodnoosvobodilnemu boju, kot je sam poudaril, ne dojame, da niti Anglija (sedaj Velika Britanija) niti Francija nista doživeli tako velikih družbeno-političnih sprememb kot Jugoslavija, nista doživeli narodnoosvobodilnega boja in izgradnje nove domovine — in prav ob tej izgradnji se je pela pesem »Hej, Slovani«. Zato je primerjanje s Francijo malodane smešno. In ko smo že pri tem — zakaj pa Angleži ne spremenijo svoje stare himne? Ne verjamem, da v himni Bog ohrani kraljico opevajo svoj politični, gospodarski in ne vem kakšen še sistem ter da je zrasla iz prizadevanj današnje angleške družbe. Ampak Angleži jo še kar pojejo in nobenemu ne pade na pamet, da bi jo spremenil ... Žal mi je, da je to še eden od »jokavih, politično diskvalificiranih prispevkov v korist stare himne«. Toda dejstvo je, da kdor se sramuje naše današnje himne, komur gre v nos, ta ni pravi državljan Jugoslavije in žalostno je, da je to kakšen politik z visoko funkcijo, o čemer pa iskreno dvomim, saj so bili naši politiki tudi sami udeleženci narodnoosvobodilnega boja, in iskreno dvomim, da so prepevali samo »Slovence kremenite« in »Nabrusimo kose«. Koga od vas, Jugoslovanov, je bilo med olimpiado v Los Angelesu sram poslušati našo himno, ko so na zmagovalnem odru stali vaterpolisti, rokometaši, rokometašice. . . Koga od njih je bilo sram poslušati himno, ki ni primerna za značilnosti, naše sedanje, nove revolucionarne socialistične skupnosti? Prav tako so se morali v tla pogrezniti naši Izseljenci, ki so bučno navijali za naše fante in dekleta. In solze, ki so stekle po licih naših olimpijskih zmagovalcev, niso bile solze ponosa in veselja, ampak sramu, ker 40 let po osvoboditvi še nimamo primerne himne in si pomagamo z »zmazkom poljskega izvora«. Tovariši, v času, ko nas pesti veliko važnejših problemov, kot je problem s himno, je za nas pomembneje, koliko smo zadolženi v tujini in kako bomo dolg vrnili, kot na primer, verz v himni »naša reč slovenska živo klije«, ki ga menda nihče ne razume. Zato, pamet v roke, neuki občani, ne dajte se, iz krize se izvijmo skupaj z našo drago himno, pa čeprav bo šlo to komu v nos, komu, ki nima početi kaj pametnejšega, kot da išče probleme tam, kjer jih ni, da bi jih zakril tam, kjer so. S spoštovanjem Roman Jug, Domžale Delo, 18. septembra Pregledati, kaj smo uresničili in česa ne V Delu sem 18. septembra prebral mnenje predsedstva CK ZKS o pologu, ki postaja že politično in ne več ekonomsko vprašanje. To je res. Dodal bi k temu še zadnjo »cvetko« iz šopka depozitnih anomalij. Letos je bila uredba o pologu spremenjena, med drugim tudi določa, da »občani, ki imajo prebivališče v obmejnih občinah proti državam, s katerimi nimamo sklenjenega meddržavnega sporazuma o malooobmejnem prometu, lahko potujejo 12-krat na leto brez plačila depozita preko meje«. To pomeni, da lahko potujejo brez depozita občani vseh občin v Jugoslaviji, samo občani slovenskih občin ne. Maloobmejni sporazumi ne vključujejo v maloobmejni promet občanov celotne občine, temveč le del, kajti pas, ki ga zaiema sporazum, je sorazmerno majhen. Tako npr. prebivalci občine Kranj niso v celoti zajeti v maloobmejni promet, temveč le v delu severno od Preddvora, ker pa obstaja maloobmejni sporazum z Avstrijo, drugi prebivalci občine Kranj nimajo pravice do 12-kratnega prehoda meje, kot jo imajo občani drugih obmejnih občin v drugih republikah. To seveda ne velja samo za občino Kranj, saj je še nekaj slovenskih občin, kjer je položaj enak. Kako pojasniti občanom smisel in namen te spremembe v uredbi? Ali je to koncesija za maloobmejni promet, ki ga nekatere občine imajo? Kako pojasniti občanom pravilnost takšnega razlikovanja med občani v SFRJ? Nekateri so se spotikali v maloobmejni promet, vendar menim, da tu ne gre za razlikovanje med občani, temveč gre za stvari, ki niso običajne samo pri nas, temveč marsikje drugje, da na te stvari vplivajo zgodovinski, politični in gospodarski vzroki. Toda ločiti državljane SFRJ tako, da imajo nekateri določene pravice, drugi pa ne, ni samo nesmiselno, pač pa tudi politično škodljivo. Marsikdo na ta račun izgublja prepričanje o pravilnosti takih in drugih ukrepov in zaupanje vanje. Izgubljati zaupanje občanov ali ga načenjati s takšnimi stvarmi, pa je v časih, kot so sedanji, ko bi morali stremeti za čim večjo enotnostjo in zaupanjem, ne samo kratkovidno, temveč politično škodljivo. Naj končam. Ne gre za polog, ne gre za potovanje v tujino, saj tam razen obiska znancev ali sorodnikov nimaš več kaj iskati, gre za to, da »pristojni organi« sploh nimajo več občutka kaj je prav in kaj ni. In prav to me najbolj skrbi. Janez Majcen, Kranj Foto: Dragan Arrigler Delo, 22. avgusta, 8., 15. in 22. septembra D. Petrič vojak v Delnicah Ko prebiram v pp 29 članke na gornjo temo, mi srce ne da miru, da tudi sam ne bi povedal svojega mnenja o tem. Ne morem si predstavljati, kako se je lahko kaj takega zgodilo, da je D. Petrič odšel k vojakom v kraj, kjer nima možnosti za nadaljnji trening in priprave, za predstavljanje naše socialistične domovine na tekmovanjih svetovnih asov plavanja. Ali je to res kazen za samo 6. mesto na olimpiadi?! Vse tako kaže, da je! Toda tisti, ki ga je kaznoval, pozablja, da bi bilo 6. mesto, če Borut in Darjan ne bi že prinašala medalj s tekmovanj, tak uspeh, da bi ga povzdigovali v oblake. Zato je vpoklic D. Petriča javna sramota! Čudim se, da odgovorni na vse članke v časopisu vztrajno molče in ne dajo nobenega uradnega pojasnila. Zdi se mi, da se čutijo krive, zato molčijo. Franc Zupan, Ljubljana Delo, 24. avgusta________________________ Prvi okapi v ujetništvu 24. avgusta je Delo v rubriki »vrtimo globus« objavilo neverjeten članek o rojstvu prvega okapija v ujetništvu. Zakaj neverjeten?Zato, ker v sicer kratki novici ni noben podatek resničen, razen morda samo rojstvo okapija v nekem kolumbijskem živalskem vrtu. V članku zvemo, da je svet bogatejši za še enega okapija, križanca med zebro in oslom, ki se od zebre razlikuje po tem, da ima za zebro značilne proge samo po glavi in nogah, enobarven siv trup pa naj bi podedoval po oslu. Nato zvemo še to, da je to prvi okapi, rojen v ujetništvu, da je do sedaj obstajalo samo pet primerkov te vrste in za konec še to, da bi širše razmnoževanje okapijev povzročilo preobrat v prehrambeni industriji (zaradi okusnega mesa teh živali). Tako članek, kakšna pa je resnica? Okapi ni noben križanec med zebro in oslom in ni z njima niti v sorodstvu (osel in zebra sta iz reda lihoprstih kopitarjev, okapi pa je so-doprsti kopitar), temveč je to živalska vrsta iz družine žiraf (Giraffidae) z latinskim imenom Okapi johnstoni. Je pa res, da so črnci iz belgijskega Konga kazali raziskovalcem na kože zebre in mezga, ko so jim hoteli povedati, kakšna žival živi v tamkajšnjem pragozdu. In res so tam v začetku tega stoletja odkrili žival s progastimi nogami in rjavim trupom, velikosti osla in ji dal ime okapi. V Evropi so bili okapiji znani najprej samo po kožah, kmalu pa so prišle tudi prve žive živali. V začetku so živeli okapiji v ujetništvu samo nekaj mesecev, kmalu pa se je to z dobro nego izboljšalo, tako da sedaj živi po živalskih vrtovih kar precej več kot pet okapijev. Prvi mladič v ujetništvu pa se je rodil pred kakimi tridesetimi leti v živalskem vrtu v Antvverpnu. Misel o preobratu v prehrambeni industriji pa je tako neumna, da se mi zdi kot'da se avtor članka (pa naj bo to kdorkoli) norčuje iz nevednih bralcev. Da se tak članek pojavi, je verjetno kriva že sama agencijska novica, pa slab nestrokoven prevod in zoološko neznanje novinarja, ki je članek pripravil. Problem pa ni samo v tem konkretnem primeru. Vse prevečrat lahko preberemo v člankih iz najrazličnejših področij znanosti in tehnike takšne in podobne neumnosti. Zavedam se, da ne morejo biti novinarji strokovnjaki na vseh področjih, vendar bi bilo potrebno nekaj narediti, da se takšni članki ne bi več pojavljali. Nikolaj Pečenko, Ljubljana Delo, 8- septembra_____________________ Počutje naj bo prvo vodilo Članek v Delu, objavljen dne 8. septembra 1984, je odpri nekatera razmišljanja o športni rekreaciji množic in po vaši sodbi triatlona kot »ekstrema«. Slovar tujk Franceta Verbinca šport imenuje kratkočasje - zabava. Rekreacijo pa pojmuje kot telesno, duševno osvežitev. Prepričan sem, da je rekreacija raznovrstna oblika kulturne športne dejavnosti brez štartne številke ali kakega drugega psihičnega zaviralnega elementa pri človeku, katerega organizem tovrstni dejavnosti. Izraza za to zvrst udejstvovanja, ki zahteva večji človeški napor, kot so suhi maraton, na snegu, v vodi, kolesarjenje, veslanje idr., pa žal še nimamo. Brazde vzdržljivosti RTV Ljubljana 1979 so ponudile dejavnost v celem. Takratni kaveljci in korenine, mislim da nas je bilo okoli 160, smo zastrupili sebe in druge rekreativce, saj jih je v letu 1984 že okoli 600. Čeprav sem nekdanji atlet ljubljanske Olimpije, pa menim, da je šla rekreacija bolj v širino vseh profilov, kar je vsekakor pozitivneje, kot pa da se drži v krogu nekdanjih tekmovalcev. Plaz ledenih serakov se je v vaši (naši) okrogli mizi spustil v dolino točno po treh letih in treh mesecih prepozno! Zakaj? 30. maja 1981 se je v opoldanski vročini okoli 28°C spustilo nad sto maratoncev na prvi maraton »Treh src.« V nekakšni losan-geleski premieri maratona smo se podati (rekreativci?) na to pot. Veliko manj pripravljeni, veliko manj obveščeni o posledicah med tekom in po njem. zanimiva bi bila anketa, kakšno je bilo naše počutje naslednji dan. Imenujmo delavno storilnost. Verjetno bi morali že takrat testirati tekače, saj so nekateri prihajali v cilj kot prva repriza švicarske maratonke v Los Angelesu. Tri leta po maratonu v Radencih lahko ugotovimo, da niti na blejskem triatlonu ni bilo take utrujenosti. Še bolj sveži pa so prihajali na cilj bohinskega triatlona sotekmovalci. « Pohvalno je to. Zanimivo, da so v okrogli mizi dregnili ob maraton samo prof. Horvat, dr. Vuga in Fornezzi. Za vsak vrhunski uspeh je nedvomno treba veliko žrtvovati in vložiti trud in prizadevanje. Zagovarjam stališče, da je suhi maraton težja disciplina od triatlona. Vsaj teh dveh naših. Tekaški maraton z rezultatom okoli 3 ure 10, kar sploh ni poseben uspeh, potrebuje mnogo več truda kakor omenjena triatlona z rezultatom 3,10.- Suhi maraton je premagovanje lastnih psihičnih labilnih sposobnosti. Takrat ko si sam na dolgi cesti kilometrov. Teci ali odstopi. Prenašaj svojo težo ali pa se prepusti vozilu, ki pobira tekače. Triatlon pa v svojem pluralizmu daje nekaj več. Raznovrstnost panog te resnično prevzame. Si v distančnem odnosu do sebe in cilja, menjuje se monotonost discipline. Mislim, da imaš v čolnu in na kolesu čas za nekakšen počitek, če smem temu tako reči. Pri teku pa z manjšo intenzivnostjo ničesar ne pridobiš, pač pa izgubiš..Seveda vse v PREJELI SMO Ob razstavi v Emonskih vratih Zadnje dni imamo Ljubljančani priložnost ogledati si natečajne elaborate splošnega, javnega, mestno-regionalnega, anketnega, anonimnega natečaja za programske in urbanistično ureditev območja južnega Bežigrada, ki so razstavljeni v Emonskih vratih. Ključni problemi, ki naj bi jih natečajniki poskušali rešiti, so bili (citiram ocenjevalno žirijo v zaključnem poročilu): odnos med stanovanjskim in poslovnim programom, prometna ureditev področja z navezavami na širši prostor s posebnim poudarkom na oblikovanju Titove ceste ter morfologija urejeval-skih celot in novih struktur. Vsekakor gre za problematiko širokega družbenega interesa, zaradi česar, če prav razumem, je bil omenjeni natečaj tudi razpisan. Zato se že na začetku sprašujem, ali so Emonska vrata primeren razstavni prostor za tako pomembno gradivo, tako glede samega prostora kot tudi njegove lokacije v mestu. Ali bi ne bilo primerneje za takšno postavitev izbrati ustreznejšega, predvsem pa oblu-denejšega mesta v samem Bežigradu, kjer bi bil verjetno tudi interes prebivalcev za to razstavo precej večji (vse to ob dejstvu, da imajo Emonska vrata v času te razstave le okoli dvajset obiskovalcev na dan, kar nikakor ne ustreza pomembnosti problematike). Ali je bil izbor tega razstavnega prostora sad nesrečnega naključja ali le namen odgovornih ne obremenjevati Bežigrajčanov s tako zahtevno problematiko, je vprašanje, ki se vsiljuje samo po sebi. Ob tako okrnjenem vključevanju zainteresirane javnosti bi bilo umestno pričakovati, da je bila vsaj ocenjevalna žirija sestavljena tako, da je lahko ocenjevala prispela natečajna dela z vseh vidikov, s katerih bi bilo treba tako kompleksno zadevo, kot so smernice razvoja kakega mestnega predela, vrednotiti. Zato se čudim, da je bilo od trinajstih članov žirije kar enajst arhitektov, en ekonomist in en predstavnik investitorja. Še laik bi se vprašal, kje so sociologi, ekologi, strokovnjaki za promet, predstavniki zainteresiranih delovnih organizacij in drugi, torej kje je tista interdisciplinarnost, o kateri toliko govorimo in ki jo vedno pogosteje postavljamo kot pogoj vsakega razvoja. Še beseda o razpisnih pogojih o opremljenosti in tehnični opremi natečajnih elaboratov. Nekateri elaborti nosijo nazive kot: Conti-nuum, Metropolis, čeprav bi le-ti morali biti sestavljeni iz petih znakov. Priznati je treba, da pri tistih prispelih rešitvah, kjer osnovna misel ni razvidna iz samih načrtov, to deluje zelo sugestivno. Eden izmed elaboratov ni bil izdelan na predpisanih podlogah, pa je bil, namesto da bi bil izločen, celo nagrajen. Sprašujem se, kako je s tistimi avtorji, ki so dosledno upoštevali vse predpisane pogoje. Ali niso zaradi korektnosti pri svojem delu, čeprav bi zaradi boljše predstavitve svojih zamisli rnroda želeli svoja dela. oblikovati drugače, nekoliko prikrajšani? Res je, da predstavlja vse to ob prizadevanjih za čim kvalitetnejše odločitve o prispelih načrtih minimalen spodrsljaj, ki ga verjetno lahko pripišemo »strokovni« preobremenjenosti žirije. Ob vsem do tu napisanem pa najbolj prereč problem še vedno ostaja. Kaj bo z južnim Bežigradom? Če izhajamo iz tistih pogojev v natečajnem gradivu, ki so bili obvezni za vse natečajnike (kot je npr. upoštevanje takšne nove potniške postaje, kot si jo je zamislil arhitekt Mar- mejah, ki so malo večje kot rekreacija, pa vendar ne v okvirih preizkušnje o kateri v uredništvu pravite, da je ekstremna za ves triatlon. Ekstremov mislim, da v teh zvrsteh »zabavne osvežitve«, kot naj imenujem to rekreacijo, ni. Razen če kdo pride na start maratona ali triatlona s petimi ali desetimi kilometri v nogah. To pa ni ekstrem, pač pa simbioza vojaškega obveznika v rezervi in njegovega 30-kilometrskega pohoda na vajah. Takrat se šele vidi koristnost te »zabavne osvežitve«. Tekmovati v triatlonu zaradi »bili so boljši kot olimpijci«, je pač zapis in potrditev velike odgovornosti do samega sebe, avtorja zamisli in realizacije Toneta Fornezzija, ki mu pripadajo vse strele v vrh pohval, ne pa nam triatloncem, kot je vaše napačno mnenje. Vsak udeleženec na prireditvah bi moral imeti kulturo spoznavanja lastnih možnosti in sposobnosti in kako se meriti s tekmeci. Zakaj je formulacija bohinjskega triatlona individualni sunek Fornezzija, kot pravi dr. Berčič? Morda zato, ker v naših strokovnih svetih ZTKO verjetno premalo naredijo za rekreacijo. Namesto da bi omogočili človeku razmišljati o »zabavni osvežitvi«, mu dati literaturo in še kaj! Vsekakor se moramo ob »zabavni osvežitvi« vzgajati v duhu olimpizma, ki nam bo v letih rekreacije in trimčkanja zelo v veselje. Sam pa tečem, da se ne iztečem, skočim, da ne skačem... Dr. Vavken pravi: »Živeti je smrtno nevarno!« Slavko Kvas, Ljubljana ko Mušič)_in so marsikateri že sami po sebi sporni, potem bi lahko pričakovali vsaj to, da bodo natečajni elaborati v okviru teh nudili takšne rešitve, ki bi že v osnovi okrnjene in sporne smernice razvoja tega dela mesta razvile čim stvarneje, kvalitetneje in komplek-sneje, vsaj tisti, nagrajeni. Za ilustracijo naj naštejem le nekaj vprašanj v zvezi z nekaterimi (nagrajenimi) rešitvami. Kaj bo s Titovo cesto? Ali mora res v predelu vojašnice Ljuba Šercerja v bodočnosti ostati ozko grlo, podrejeno cesarsko kraljevi arhitekturi, katere kvalitete so več kot sporne? Ali pa naj se Titova cesta v območju vojašnice in stadiona ostro zamakne in razširi proti zahodu, kot to predlaga izven konkurence nagrajeni prispevek in kar je žirija v svoji oceni opisala kot spodbudno idejo, ki pa bi zahtevala med drugimi tudi rušenje objekta Krke, in v nadaljevanju porušenje preddverja Plečnikovega Centralnega stadiona, kar bi sam objekt nedvomno razvrednotilo, samo cestno telo pa bi bilo spričo takšne spremembe vsaj sporno? Ali ni morda ustreznejša razširitev severne vpadnice proti vzhodu na“ območje vojašnice, kot to predlagajo nekateri, predvsem nenagrajeni elaborati? Ali pa o Titovi cesti ne smemo več razmišljati tako, kot smo še do nedavna, in tako, kot na nekaterih cestnih odsekih dela že tečejo? Vprašanja, ki bi v razvitejših družbah poleg arhitektov zadevala vsaj še strokovnjake za ceste in promet, najverjetneje pa še koga. In vse to ob že na začetku omenjenem poudarku na oblikovanju Titove ceste! Kako je s podvozom v podaljšku Frankopan-ske in s priključitvijo na Celovško cesto brez semaforja, ki pa je v križišču z Rusko ulico? Kako je z zaledjem, ki bi to ulico uporabljalo in kam to zalednje gravitira? Morda celo proti centru mesta, kar pa očitno ni mnenje žirije. Kaj je s predlaganim podaljškom Parmove ceste do Ceste 7. korpusa, če bi morali avtorji te rešitve upoštevati morebitno bodočo hitro železnico (ki jo, mimogrede, navaja tudi razpisno gradivo). Kako je s podzemnimi etažami Slovenijalesa, kakšne so možnosti dostopov in navezav tako za pešce kot za vozila? Tudi umestno vprašanje, ki pa pri večini avtorjev nagrajenih del ostaja brez odgovora. Še kopico rešitev, ali bolje, nerešenih problemov bi lahko naštel, a sem mnenja, da bi že tem, naštetim, žirija s strokovno popolnostjo dala več pomena. Še so možnosti za kvalitetno, predvsem pa konstruktivno reševanje opisane problematike. Morda bi že razstava natečajnih del v Jurčku na GR (nekateri se še spominjajo razstave projekta potniške postaje Ljubljana v tem prostoru), kar še vedno ni neizvedljivo in ki je vsekakor primerno mesto za predstavitev navedenih elaboratov pomagala pri vključevanju širšega, predvsem pa najzainte-resiranega dela javnosti v zadevo. Morda bi razstavna knjiga vtisov in mnenj tako pridobila tehtnost s prenekaterim komentarjem, morda bi to odprlo možnosti za razne oblike vključevanja strokovnjakov, ki bi s svojimi pripombami in mnenji lahko omilili potencialno nevarnost tistih odločitev žirije, ki so nastale zato, ker jih nihče ni pravočasno povabil k sodelovanju. Morda lahko vsemu dogajanju dodamo še demokratičnost pri odločanju in s tem možnost sodelovanja vseh zainteresiranih. Morda bi se še lahko pri odločanju o nadaljnjem razvoju in usodi južnega Bežigrada izognili takšnim oblikam, ki so bile vse prepogosto prisotne v razvoju našega mesta, pa mnogokrat na škodo prebivalcev. Ali pa naj ostne pri stari ugotovitvi: Psi lajajo, karavana gre dalje. Jože Usenik, Ljubljana sobotna priloga sttan 24 ANKETA DELA: O NOVI DOMAČI KOŠARKARSKI SEZONI Uveljavitev mladih igralcev naj bi spremenila tudi vso jugoslovansko košarko Danes se začenja nova košarkarska sezona, kajti na sporedu so prve tekme v I. A zvezni moški košarkarski ligi, teden dni pozneje bodo štartali v I. B ligi in nato še košarkarice v najvišjem tekmovanju. Kaj nam nova sezona prinaša, smo vprašali nekatere košarkarske delavce v Jugoslaviji, kajti ni še povsem jasno, kako je bronasta olimpijska kolajna vplivala na našo košarko, ki je zadnja leta bila v precejšnjih težavah. Kako se skozi domače prvenstvo tudi znova usidrati v evropskem in svetovnem vrhu, kako usmeriti ligaško tekmovanje, kdo je favorit, koliko se lahko uveljavijo mladi, kakšen bo pri vsem tem delež slovenske košarke, vse to so vprašanja, ki gotovo zanimajo tudi širšo športno javnost. ŽELJ KO PAVLIČEVIČ: Vloga prvega favorita, ki jo vsi prisojajo naši Ciboni, je zame sila nehvaležna, kajti Partizan, Crvena zvezda, Zadar, Bosna, morda celo Jugoplastika, gotovo ne bodo lahki tekmeci. Osebno smo Še v toliko težjem položaju, ker sem po osmih letih pomočniškega dela pri Novoselu zdaj nenadoma debitant, ki pa ima v rokah najmočnejšo ekipo prvenstva, pa najbrž tudi najmočnejšo kar jih je zagrebška košarka kdaj imela. Dosedanji trener Novosel bo to isto ekipo sicer sam vodil v tekmovanju za pokal evropskih prvakov, prvenstvo pa bo povsem na mojih ramenih. Nobenega problema ni z igralci, tudi ne z igro, vendarle pa se moramo zavedati, da bodo vsi proti nam poskušali pokazati kar največ, kajti prvi favorit mora biti vedno še posebej na udaru. Prvenstvo bo v celoti gotovo pomenilo pomembno uveljavitev mladih’igralcev, dokončno polno uveljavitev Dražena Petroviča, kar je vse skupaj za jugoslovansko košarko še kako pomembno. Mnogi se bojijo sojenja, kajti nova pravila naj bi sodnikom omogočala več proste presoje in morda manipulacije. Osebno pa sodim, da z novimi pravili vendarle niso dobili več pooblastil in da torej ne bodo mogli bistveno bolj vplivati na igro kot so nekateri morda poskušali doslej. Ze tekmovanje za pokal je pokazalo, da se vsega naprej napovedati vendarle ne da, saj je naš derbi s Partizanom v Zagrebu potrdil, da je tudi Partizan, čeprav moštvo še ni v polni formi, izjemno močna ekipa, ki se bo gotovo potegovala tudi za naslov prvaka. Kar zagotavljati, kdo bo prvak in kako se bodo zvrstile ostale ekipe, tudi ni dobro, predvsem pa pomeni tudi nezaupanje v mlade igralce, ki si bodo v vseh klubih gotovo prizadevali, da potek prvenstva kar najbolj spremenijo v svojo korist, kar lahko na letošnjo ligo bistveno vpliva. To pa bo samo dobrodošlo, kajti prvenstvo bi vendarle moralo biti tudi drugačno od dosedanjih, če hočemo da bo jugoslovanska košarka v svetu pomenila kaj več, kot je zadnja leta. Kolajna na OI je za vse nas samo večja obveznost, ne pa kakšna posebna nagrada za minulo delo. Inž. BORIS KRISTANČIČ: Glede na naše košarkarske razmere, na reprezentanco, kakršno smo imeli, je rezultat na olimpijskih igrah v Los Angelesu izreden uspeh. Ob tem pa se vendarle moramo zavedati še nečesa: če ne bomo našega državnega prvenstva podprli z vsemi sredstvi, vanj vložili vsega znanja in vsega drugega kar k vrhunskemu športu sodi, od strokovnega dela, vadbe, dvoran, sodnikov, itd., se olimpijski podvig ne bo več ponovil. Letos nam je to sicer uspelo, toda v bodoče bo kaj takšnega nemogoče doseči, če ne bomo doma dela bistveno spremenili. Če se bomo teh dejstev vsi dobro zavedali, potem lahko morda letos doživimo enega najboljših prvenstev doslej sploh. Vsi, ki na to lahko vplivajo, teh pa ni malo, pa seveda morajo posvetiti vso pozornost igri in vzgoji mladih, predvsem pa normalnemu poteku prvenstva. To mora biti skupni interes, sicer nam nihče ne more pomagati. Trenutek je izjemno pomemben, zato košarki in prvenstvu moramo zagotoviti vse, kar imamo na razpolago in kar naša košarka v sedanjem prelomnem obdobju potrebuje. Žal se je krog kandidatov za novega prvaka zožil, vendar upam, da bo tudi to minilo. Morda bo kar novo prvenstvo samo napovedi že postavilo na glavo, kar bi bilo samo koristno. Slovenska košarka letos neposredno ne bo sodelovala v tem boju, toda vanj se mora čim prej vrniti. Zato pa moramo poskrbeti, da bomo tudi na drugačen način pospešili vrnitev in morda je mednarodno tekmovanje za pokal Alpe-Adria že del poti, ki jo vsaj Smelt Olimpija mora prehoditi, da bi dokazala sposobnosti in upravičenost vrnitve članstva v najboljši ligaški skupini. Vse košarkarje in košarkarske delavce zato čaka izjemno zahtevna sezona, katere klubski cilj je že osvojitev naslova prvaka in uvrstitev na druga visoka mesta, toda naš skupni cilj je vendarle mnogo širši in predvsem tudi pomembnejši. Jugoslovanska košarka namreč ni samo ligaško tekmovanje in boj za naslov najboljšega v državi, temveč tudi del evropske in svetovne košarke, v kateri vsekakor moramo biti nenehno prisotni, če hočemo pomagati pri razvoju te panoge, nanjo vplivati in s tem biti njen del. Nenazadnje tudi svet od nas to pričakuje, zato to dejstvo moramo jemati tudi kot svojo mednarodno košarkarsko obveznost. JANEZ DRVARIČ: Po dveh bronastih kolajnah, članski na olimpijskih igrah in mladinski na evropskem prvenstvu, je letošnja ligaška sezona za nadaljnji razvoj in utrditev položaja naše košarke v svetu zelo pomembna. Veliko možnosti za uveljavitev bodo vsekakor imeli mladi igralci, kar je za jugoslovansko košarko v tem trenutku potrebno z reprezentančnega in klubskega vidika. Najbrž bo' najlaže delo imela zagrebška Cibona, ki V anketi pred novo košarkarsko sezono so sodelovali: trener Smelta Olimpije in pomočnik zveznega treneija Janez Drvarič, predsednik strokovnega sveta košarkarske zveze Jugoslavije inž. Boris Kristančič, trener zagrebške Cibone Željko Pavličevič, trener beograjskega Partizana in bivši dolgoletni reprezentant Zoran Slavnič, namestnik predsednika strokovnega sveta KZJ in predsednik tehnične komisije mednarodne košarkarske federacije (FIBA) prof. dr. ing. Radomir Šaper, trener splitske Jugoplastike Slavko Tminič in trener Crvene zvezde ter bivši dolgoletni zvezni trener Ranko Žera-vica. ima v svojem moštvu kar pet olimpijcev, dva igralca iz mlade reprezentance in dva iz mladinske. Tri četrtine ekipe tvorijo torej reprezentanti in težko bo Zagrebčane kdo ustavil. Za naslednja visoka mesta bi se morali boriti Crvena zvezda, Partizan in Zadar, pri čemer je seveda trener Žeravica v precejšnjih težavah, kajti Jovanovič mu je ušel v ZDA, Dju-rišič se ni vrnil, Žižič je odšel v Francijo, Kovačevič pa k nam. Pričakoval sem, da bo Zvezdino nastopanje predvsem v znamenju igre Radoviča, ki je po nastopu mlade reprezentance na Japonskem še vedno morda zanimiv tudi za reprezentanco, toda po sedanji bolezni se je tudi to obrnilo na glavo. S strokovne plati bo seveda najbolj zanimivo prav uveljavljanje mladih igralcev, s katerimi naj bi v bodoče računali tudi v reprezentanci. Tu so I. Nakič in Arapovič pri Ciboni, pa Zvezdina igralca Petovič in Miličevič, Zorkič pri Partizanu, Zadrčan Vrankovič, Spličan Pe-rasovič, Titograjčan Paspalj, Šibenčan Djurič, tudi Sarajevčan Mutapčič, član Radničkega , Mavrenski in drugi. Za slovensko košarko pa je seveda zanimiva tudi sezona v I. B ligi, v kateri nastopata Smelt Olimpija in Libela. Člani obeh skupin I. B lige so že dokazali, zlasti v pokalnem tekmovanju, da ne zaostajajo tako zelo za prvim razredom, saj je recimo Željezničar premagal Bosno, Rabotnički Crveno zvezdo, Beograd Radničkega, Prvi partizan Slogo, drugi pa so se tudi dobro upirali tekmecem iz višje skupine. Sodim, da je zahodna skupina bistveno močnejša kot vzhodna, kar kaže že razporeditev moštev po republikah, saj vzhodno skupino sestavljajo samo moštva iz ožje Srbije in Makedonije, v zahodni pa so močni klubi Hrvatske, Slovenije, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine. Ne glede na konkurenco pa bo tudi v I. B ligi nadvse'pomembno nastopanje mladih igralcev, ki imajo morda v tej konkurenci še več možnosti napredovanja kot v I. A ligi. Predvsem pa je to pomembno za tiste, ki naj bi prihodnjo sezono igrali v A ligi. In upam, da bomo v tem oziru uresničili naš letošnji načrt, in da bo prav Smelt Olimpija prihodnje leto spet član najvišjega jugoslovanskega košarkarskega razreda. Zato seveda moramo skozi vso sezono skrbeti za razvoj nekaterih naših mladih igralcev, ki jih prihodnje leto čakajo mnogo bolj zahtevne naloge. SLAVKO TRNINIČ: 41. državno prvenstvo bo vsekakor v znamenju hitre in agresivne igre, kar omogočajo tudi nova pravila, ki so stopila v veljavo z novo sezono. Osebno pričakujem mnogo kakovostnih tekem, presenečenj in negotovosti. Če že govorimo o favoritih, potem je najbrž Cibona res edini. Prepričan sem, da bosta brata Petroviča, Knego, Nakič in drugi zanesljivo in brez večjih težav osvojili naslov prvaka. Zagrebčani imajo zdaj moštvo, kakršnega najbrž niti še niso imeli, zato jih najbrž nihče ne bo mogel resneje ogroziti. Novo prvenstvo bo gotovo prineslo tudi pomembno uveljavitev mladih igralcev. Med njimi so naš Perasovič, pa Zadrčan Vrankovič, pa nato Paspal, Arapovič, Vukiče-vič, da ne govorim posebej o Draženu Petroviču, ki je svojo kakovost že dokazal, a lahko letos igra še vse drugače. Za Cibono je skupina z Zadrom, Bosno, Partizanom in Crveno zvezdo, ki si bodo razdelili mesta tja do petega, za zadnje, šesto, ki še vodi neposredno v končnico prvenstva, pa je kandidatov precej več. Kar zadeva našo košarko v kakovostnem oziru, je gotovo, da bo prvenstvo potrdilo ugled te naše športne panoge in osebno vendarle sodim, da Jugoslavija ima eno najbolj kakovostnih ligaških tekmovanj na svetu. Mnogokrat smo o tem govorili sicer tudi neupravičeno, toda letošnje prvenstvo bi mo- ralo pomeniti vračanje na stare položaje, kar smo z bronasto kolajno na olimpijskih igrah v Los Angelesu delno že dosegli. Na nas tre-neijih je tudi, da-kar najbolje podpremo takšen razvoj, česar temelj mora biti zaupanje v mlade košarkarje, kajti le tako se lahko izkopljemo iz težav in spet dobimo reprezentančni rod, ki bo našo košarko obdržal v evropskem in svetovnem vrhu. ZORAN SLAVNIČ: Novo prvenstvo bo vsekakor nadvse zanimivo, morda eno najzanimivejših v zadnjih letih. Prepričan sem, da bodo prišli do besede mladi, še ne dovolj uveljavljeni igralci, ki so najbrž prav na letošnjo sezono kar dolgo čakali. Mnogih vrhunskih asov letos ne bo v ligi, zato je seveda za mlade več kot dovolj priložnosti. Kar zadeva Partizana, bova s Kičanovičem poskusila vse, da bo ta klub nadaljeval slavno košarkarsko tradicijo. Vsi kar naprej ponavljajo, da bo Cibona prva, da je edini kandidat za naslov prvaka, da ne bo imela prave konkurence in podobno. Res je, da je zagrebška ekipa po imenih najmočnejša, da tudi zelo dobro igra, vendar si bo naslov vendarle morala priigrati na igrišču. Nikakor nočem komurkoli priznati, da je že prvak, če se prvenstvo šele začenja. Res je, da smo malce oslabljeni, da je Cvijetičanin nenačrtovano odšel v JLA, da služi vojaški rok tudi Grbo-vič, vendar Partizan kljub temu ni brez možnosti za osvojitev naslova državnega prvaka. Morda je to slišati preveč optimistično, toda nič kolikokrat se je že zgodilo, da so favoriti klonih takrat, ko so bili najbliže uspehu. Sicer pa pričakujem trdo igro na vseh igriščih, na kar bodo vplivala tudi nova pravila. Skupni cilj vseh pa vendar mora biti, da kar največ storimo za nadaljnji razvoj košarkarske igre pri nas, da skušamo slediti modernim košarkarskim tokovom v svetu, za katerim smo zadnja leta malce zaostali. To pa je kar zahtevna naloga, ki je tudi ne bo moč popraviti čez noč. RADOMIR ŠAPER: Šport, ki ima takšno tradicijo in tolikšne uspehe kot košarka, ne more kar tako zastati, zato se mi zdi odvečna skrb za nadaljnji razvoj in napredek naše košarke. Prepričan sem tudi, da niti zdaj ne moremo govoriti o krizi v naši košarki, kar bo novo prvenstvo vsekakor pokazalo. Že nastopi mladih so pokazali, da imamo dovolj nadarjenih igralcev, da raste rod, iz katerega bodo vzniknili novi šampioni. Prav nič se ne bojim, da njihovega talenta ne bi znali prav usmeriti in izkoristiti. Tudi v novem ligaškem tekmovanju, v A in B ligah, se bodo mnogi mladi lahko uveljavili, vendar jim morajo trenerji za to dati tudi dovolj priložnosti. Veliko je mladih, ki lahko dostojno zamenjajo starejše, ki počasi odhajajo. Vsaj iz reprezentančnih vrst. Vsekakor je uspeh na olimpijskih igrah pomembna spodbuda za vse, ki delajo v naši košarki in bi ga morali v vseh ozirih kar najbolje izkoristiti. Ne bi pa se smeli omejiti samo na 1. A ligo, temveč mora veljati vsa pozornost tudi mladim kategorijam, pa tudi ženskemu prvenstvu, ki bo gotovo tudi nadvse zanimivo. Že pomlajevanje ženske reprezentance kaže, da bo tudi prvenstvo v znamenju mladih, ki so bile tudi sicer v mednarodnih nastopih uspešnejše od članic. Vstopamo torej v zanimivo, predvsem pa pomembno košarkarsko sezono, najbrž eno pomembnejših v zgodovini naše nadvse uspešne panoge. RANKO ŽERAVICA: Prvenstvo bo gotovo nadvse zanimivo, predvsem pa je pričakovati veliko uveljavitev mladih igralcev, saj je že po tradiciji poolimpijska sezona najbolj primerna za to. Prav zaradi vloge mladih, ki bi jim trenerji vsekakor morali dati primerno priložnost, bo prvenstvo najbrž tudi zelo negotovo. Boj za naslov bo zelo hud, pa čeprav ima zagrebška Cibona v njem majhno prednost. Upati pa je, da se bodo vsi drugi toliko bolj potrudili, da ne bi bil prvak znan že prezgodaj, saj potem marsikomu zmanjka pravega motiva, kar lahko vpliva na celotno prvenstvo. Kar zadeva našo ekipo, se je prvotni cilj gotovo precej oddaljil. Načrtovali smo sicer, da bosta odšla Žižič in Kovačevič, toda pravi šok je bil za nas, ko je Jovanovič »pobegnil« v ŽDA, od tam pa se povrhu vsega ni vrnil niti Djurišič. Brez izkušenejših centrov pa je seveda kandidirati za naslov prvaka neprimerno teže. Če ob tem upoštevam še obolelega Radoviča, ki se nam bo priključil najbrž šele proti koncu prvenstva, potem bo moštvo Zvezde moralo prekositi celo samo sebe, če hoče ostati v boju za najboljša mesta. Zaradi prodiranja mladih igralcev, o čemer se govori, bo prvenstvo vsekakor tudi po strokovni plati zanimivo. Kot vedno pa seveda ostaja vprašanje, ali bomo ta trenutek oziroma sezono znali prav tudi izkoristiti. ★ ★ ★ Tako torej strokovnjaki, ki so pravzaprav odgovorni za našo košarko, njen razvoj ter njeno uveljavljanje doma in po svetu. Vsi so prepričani, da bo novo prvenstvo postreglo z novimi imeni, ki lahko pomenijo bodočnost jugoslovanske košarke v mednarodnih merilih. Lepo bo, če bo res tako. Samo naših sogovornikov najbrž ne bomo mogli držati za besedo, če na koncu prvenstva njihove sedanje ugotovitve ne bodo povsem držale. Res pa je, da drugega izhoda kot z uveljavljanjem mladih naša košarka pravzaprav nima. Vprašanje pa seveda je, ali vsi strokovnjaki mislijo enako, ali se dovolj zavedajo svoje zahtevne naloge in ali ne bo na koncu vendarle obveljal samo boj za položaje, v katerem lahko mladi vnovič ostanejo ob strani. Velikokrat smo namreč že slišali napovedi o usmeritvi na mlade, pa je nato ostalo zgolj pri boju starejših šampionov, ki so ga mladi lahko samo opazovali s klopi. Ko pa so prišli na vrsto, je njihov čas pravzaprav že minil, kar seje navsezadnje poznalo tudi v igri reprezentance in njenih dosežkih na najbolj pomembnih svetovnih tekmovanjih. Ostane nam torej upanje, da obljube tokrat niso prazne, da se bodo strokovnjaki odločili za usmeritev, ki ni zgolj klubska, temveč sodi v širši okvir načrta rehabilitacije in nadaljnjega razvoja te naše še vedno najuspešnejše kolektivne športne panoge. Anketo so pripravili: VELIMIR ILIČ, DARKO KOLOMBO, JOKO SVALINA IN STANE TRBOVC SPOR MED PALESTINCI PLO ostaja seizmograf pretresov . Leto dni po tragičnih spopadih med Arafatovimi privrženci in pro-sirskimi uporniki v PLO pri sever-nem libanonskem mestu Tripoliju ostaja palestinsko gibanje tam, kjer je bilo, to je sredi globokega razkola, ki mu ni videti skorajšnjega konca. Zdi se celo, da se razkol še bolj nepomirljivo poglablja — kot se vzporedno poglabljajo me-darabska nesoglasja. Tako PLO ostaja, kar je bila že lep čas, seizmograf pretresov v arabskem svetu. Palestinski nacionalni svet, nekakšen parlament v izgnanstvu brezpravnega palestinskega ljudstva, se je nazadnje sestal februarja lani v Alžiru, njegovega 17. zasedanja pa vse doslej ni bilo mogoče sklicati. Največja palestinska organizacija, Arafatov Fatah, si je najprej prizadevala, da bi ga sklicali 25. avgusta. predlagala nato 15. in nazadnje 25. september. Toda zdaj je zasedanje preloženo za nedoločen čas, očitno vse do konca tega leta. Tako so sklenili 20. septembra v Alžiru, na zadnjem, četrtem sestanku o medpalestinski yravi, ki sta ga sklicala alžirski predsednik Sadli Bendžedid in predsednik LDR Jemena Mohamed Ali Naser. Sestanka so se udeležile iste skupine, ki so na prvem srečanju, 27. junija v južnojemenski prestolnici Adenu, sklenile »zgodovinski sporazum o vzpostavitvi enotnosti v PLO« — ne da bi vse doslej to enotnost uresničile tudi v praksi. Res da so na drugem sestanku, 13. julija v Alžiru, sporazum iz Adena ratificirali, a vseh razlik očitno niso odstranili. Sledil je tretji sestanek, 2. septembra znova v Alžiru — kjer se je hkrati na »zasebnem obisku« mudil sirski podpredsednik Abdel Halim Kadam. A tedaj so že nastopile nove razmere v arabskem svetu, z razglasitvijo maroško-libijske unije. Kot so se nove razmere pojavile okrog najnovejšega, četrtega sestanka: 25. septembra je Jordanija obnovila stike z Egiptom. »Demokratična« in »nacionalna zveza«________________________ Pogajanj o medpalestinski spravi se udeležuje z ene strani Arafatov Fatah, z druge pa štiri skupine, ki so se združile v tako imenovani »demokratični zvezi«. To so Habaševa ljudska fronta (PFLP), Havatmejeva demokratična fronta (PDFP), palestinska osvobodilna fronta pod vodstvom Salata Jakuba (PLF) in palestinska komunistična stranka pod vodstvom Slimana Nadžaba (PCP). Slejkoprej pa ta pogajanja bojkotirajo tiste skupine v PLO, ki veljajo za najbolj prosir-ske in ki so se povezale v tako imenovani »nacionalni zvezi« s sedežem v Damasku. To so Saika, PFLP — splošno poveljstvo pod vodstvom Ahmeda Džibrila in nekaj manjših skupin pa seveda odpadniki iz Fataha, ki napovedujejo skorajšnjo ustanovitev »kolektivnega vodstva«. Uporniki ne vidijo nobene možnosti za pomiritev v PLO vse dotlej, dokler bo organizacijo vodil Jaser Arafat, ki mu očitajo »kapitu-lantstvo« in »izdajo« palestinske revolucije: upor je izbruhnil po tistem, ko je Arafat aprila lani sprožil dialog z jordanskim kraljem Huseinom in s tem napovedal, da bo v tej fazi palestinske revolucije dal prednost diplomatski nasproti vojaški poti. S to svojo — neodvisno sprejeto - odločitvijo je Arafat posegel v sirsko strategijo in tako je razkolu v vrstah PLO sledil še razkol s Sirijo: junija lani je bil Arafat sramotno izgnan iz Damaska, decembra istega leta pa je moral bežati iz libanonskega Tripolija. A to očitno ni pripeljalo do pričakovanega — v Damasku - političnega konca voditelja PLO, saj je med samim eksodusom iz Tripolija znova presenetil, ko se je decembra v Kairu sestal z egiptovskim predsednikom Mubarakom ter s tem opozoril, da se ne odpoveduje svoji odločitvi za diplomatsko reševanje palestinskega vprašanja. To je spodbudilo vrsto posredniških poskusov, s strani Alžirije, Saudske Arabije, LDR Jemena in tudi ZSSR, ki naj bi pripeljali do sprave znotraj same PLO in med njo ter Sirijo. Še junija je kazalo, da se je Sirija omehčala, saj je Damask obiskal Arafatov poglavitni sodelavec, vodja političnega oddelka PLO Faruk Kadumi. Tedaj so omenjali možnost, da Arafat tudi osebno obišče Damask. Sam je v tem času še okrepil svoj položaj, z obiskom v Pekingu in zlasti v Moskvi — kjer so bila, kot je rekel, pogajanja zelo »trda« — pa tudi s srečanjem z generalnim sekretarjem OZN Perezom de Cuellarjem v Ženevi. Danes so razmere korenito spremenjene. Damask je postal bolj nepopustljiv kot kdajkoli prej in naravnost postavlja kot pogoj za spravo s PLO odstranitev Arafata s položaja voditelja palestinskih borcev. Posredovanje alžirskega in južnojemenskega predsednika se sicer nadaljuje, saj naj bi v kratkem prišlo do novega obiska v Damasku. A tudi Alžirija, ki je svojčas podpirala Arafata, se je zadnji čas ohladila. Alžirska ohladitev do Arafata____________ Razlog je v nepričakovani razglasitvi »arab-sko-afriške unije« med Marokom in Libijo, 13. avgusta v Uždi. Sirija je pač zaslutila vso razsežnost alžirskega odpora proti tej uniji in ni po naključju predsednik Asad nekaj dni pred napovedanim referendumom v Maroku iznenada dopotoval v Alžir, kjer je okrepil novo zavezništvo med radikalnimi arabskimi državami. Palestinci so pač morali, kot je navada, plačati svoj davek. Libijski voditelj Gadafi se je namreč očitno začel zbliževati z Arafatom, ki mu je še med obleganjem Bej- ruta svetoval kolektivni samomor z borci. To pa je za sabo potegnilo ohlajevanje Alžira do Arafata. Tako se je na pritisk Damaska zgodilo, da je moral 20. septembra potekati sestanek o palestinski spravi v Alžiru brez Arafata. Navzoči so bili vsi voditelji skupin iz »demokratične zveze«, a Fatah sta zastopala Kalil al Vazir (Abu Džihad) in Šalah Kalif (Abu Ijad). To pa ne pomeni, da se je Fatah Arafatu odpovedal: na svojem zadnjem sestanku v Tunisu ga je soglasno potrdil za svojega voditelja in mu dal mandat za vodenje nadaljnjih akcij. Na sestanku v Alžiru so navzoči sklenili, da kaže spričo globokih razlik preložiti zasedanje palestinskega nacionalnega sveta v nedogled, vsekakor pa vsaj za tri mesece. To bi lahko pomenilo neuspeh za Arafata, ki si je želel čimprejšnje sklicanje tega sveta zato, ker se je zavedal velike večine, ki stoji za njim. Kot ocenjujejo, bi zasedanje sveta bojkotirala pičla petina, to je kakih 60 od skupno 384 palestinskih »poslancev«. A z druge strani je vprašanje, če se Arafatu res toliko mudi s sklicanjem nacionalnega sveta. Na njem naj bi namreč potrdili »aden-sko-alžirski sporazum«, ki v precejšnji meri omejuje njegovo »osebno oblast«. V skladu s tem sporazumom, ki sicer ostaja še naprej tajen, saj so srečanja potekala za zaprtimi vrati, naj bi namreč ustanovili stalni sekretariat, ki bi štel pet do sedem članov, imenovali naj bi namestnike generalnega sekretarja, ki bi pomagal Arafatu, za nameček pa naj bi CK PLO ne imenoval več izvršni odbor (ki ga vodi Arafat), ampak nacionalni svet. Na ta način bi imel vsekakor Arafat močno zvezane roke za nadaljnje uresničevanje svoje diplomatske strategije, ki se osredotoča predvsem na Jordanijo: od februarja letos, ko je po desetmesečnem premoru obnovil dialog s kraljem Huseinom, je Arafat že sedemkrat obiskal Aman in se pogajal o skupnem palestinsko-jordanskem nastopu na mednarodnem prizorišču. Namen Arafata je predvsem ta, da se kot upoštevani partner naveže na pričakovani vstop Jordanije v mirovni proces z Izraelom, zlasti še, odkar se je za to zavzel novi izraelski premier Simon Peres in odkar je Washington pokazal pripravljenost, da obnovi Reaganovo pobudo s septembra 1982 o ustanovitvi nekakšne konfederacije med Jordanijo in zasedenim Zahodnim bregom. Pogoji za takšno akcijo so očitno dozoreli, po iznenadni obnovitvi jor-dansko-egiptovskih stikov in po obisku ameriškega diplomata Richarda Murphyja v Bejrutu, Damasku, Jeruzalemu, Kairu in Ama-nu: Arafat se je srečal s Huseinom le nekaj ur po tistem, ko se je ta poslovil od Murphyja. Prav to pa je bil tudi razlog za tako ostro reakcijo Damaska na obnovitev jordansko-egiptovskih stikov. Po maroško-libijski uniji je Damask doživel egiptovsko-jordansko zbližanje pač kot nov udarec prizadevanjem, da bi Sirija odigrala vlogo nove regionalne sile na tem območju. Ceno naj bi znova plačali - Palestinci. Možnosti za medpalestinsko spravo in za sklicanje nacionalnega sveta so tako še bolj oddaljene kot prej - in Arafat se tako spreminja v samotnega jezdeca na nemirnem bližnjevzhodnem prizorišču. TIT DOBERŠEK MILAN MAVER: IZ DNEVNIKA JAKE SULCA Samogovor mr. Jakobsona Niti malo me ni presenetilo, da ima mr. Jakobson o demokraciji in'svobodi zelo zmedene pojme. Pravzaprav bi bilo čudno, če jih ne bi imel, saj je znano, da je to tipično zahodnjaški sindrom. »Veste, dragi prijatelj,« sem mu rekel malce pokroviteljsko, »vse vaše zablode izvirajo iz temeljne zmote, da sta demokracija in svoboda nekakšen larpurlartistični hobi, kar seveda ni res. Prava demokracija je namreč napredna, omogoča konstruktivno izmenjavo mnenj, ja, omogoča milijonskim množicam, da se potrdijo...« Imel sem pripravljen lep in prepričljiv govor, a me je z enim samim vprašanjem prekinil: »Kako pa veste, kaj je konstruktivno?« »To se vendarle ve, to ve vsak otrok.« Začutil sem, kako se je trmasto ukopal, kot bi se uprl z vsemi štirimi: »Jaz tega ne vem,« je rekel, »zanima me, kako vi veste?« »Hja, človek to čuti. Preprosto ve, kaj bo tovarišem všeč in za kaj bo deležen njihove pohvalne naklonjenosti. Mislim, daje to bistvo konstruktivne kritike: tistim, na katere je naslovljena, mora biti všeč. To je najboljši znak, da je zares napredna.« »O!« je dvignil obrvi, potem je pičil, »če sem vas prav razumel, tudi vi ne veste, ampak samo ugibate, kaj je konstruktivno. Trudite se. Ali vam je uspelo ali ne, pa odločijo potem oni zgoraj.« Od užaljenosti sem zardel, mogoče sem zardel tudi zaradi nemoči, da ga prepričljivo zavrnem. »Pa saj ne gre zgolj za kritiko,« me je skušal potolažiti, »gre za temeljno pravico do spoznavanja, odkrivanja m razumevanja. Misel, ki je v svojem iskanju utesnjena, je samo še pohabljena misel. Mi vsi pa vemo -vsaj govorimo tako — da je misel najdragocenejše, kar človeštvo premore. Pohabljena misel pomeni hkrati pohabljeno človeško osebnost, pohabljene osebnosti pomenijo pohabljeno družbo. Ali ne daje zgodovina - pa tudi sedanjost — dovolj nerazveseljivih zgledov za to trditev!« »Na kaj spet namigujete?« sem vprašal poln previdne zadržanosti. »Oh, sploh ne namigujem. Kakor daleč nazaj se trudimo, da bi osvetlili razvoj človeštva, vselej so bile vloge razdeljene tako, da so hoteli nekateri vse spoznati, v vse prodreti, nekateri drugi, močnejši, pa so jih zaradi višjih ali nižjih ciljev pri tem ovirali in postavljali tabuje; oni tretji, katerih je od nekdaj največ, so 'se trudili in se še trudijo, da bi mislili, kot je zaželeno. Ali pa se trudijo, da sploh ne bi nič mislili, kar je še bolj udobno. Tu so potem še četrti, namazani z vsemi žavbami, ti sicer na tihem mislijo, a se znajo na glas potuhniti, da ne dajo od sebe niti prdca. Včasih so nas v šoli učili pojmovati zgodovino skozi obdobja, ki so jim mejnike postavljale letnice rojstev, porok, kronanj in smrti vladarjev, predvsem pa datumi njihovih velikih zmag, beri število pobitih sovražnikovih trupel. Opevani so bili tisti vladarji, ki so pustili za seboj najvišje piramide, najbolj mogočna svetišča, ki so osvojili največ dežel in pozidali najbolj razkošne gradove. Da so pri tem pregazili največ človeških usod, ni za nikogar pomembno. Ostajajo veliki ustvarjalci. Onih drugih, ki so pustili ljudem živeti, zgodovina skorajda ne omenja. Preskoči jih. Preveč so nepomembni.« Načelno sem pritrdil, vendar sem dodal, da ne vidim poante, kam meri. »Samo premišljujem, gospod Sulc, samo premišljujem. Vidite, v mojem razumevanju se mi kaže zgodovina človeštva kot ena sama velika manipulacija z ljudmi: močnejši vsiljujejo svojo voljo, svoje resnice šibkejšim, da postajajo tako vseobče resnice. Pri tem se je od sivne davnine do danes spremenil le način, kako to dosežemo.« »Čakajte, z nami nihče ne manipulira,« sem se odločno postavil po robu, mi manipuliramo — če že hočete uporabljati ta neprimerni izraz — tako rekoč sami s seboj, osveščeni in pri polni zavesti. To je zgodovinsko nekaj popolnoma novega.« »Vsekakor, vsekakor,« je pokimal, vendar tako odsotno, da se mu sploh ni bilo treba truditi, da verjame. »Ne zamerite, dragi prijatelj, po mojem ni na svetu oblasti, ki bi lahko obvladovala družbo brez prisile. Tako je bilo in tako je na vseh celinah te naše vesoljske kroglice, ki ji pravimo Zemlja. Toda,« vzdignil je prst, »nekaj se sporeminja. In veste, kaj je to? Količina prisile. Oblast si lahko zagotovi svoj obstoj na zelo prebrisan način ali pa z najbolj butasto silo. Džingiskan, na primer, je sekal glave na tekočem traku. Njegovi spremljevalci, ki so galopirali za njim, so bili svobodni, dokler so tudi oni z veseljem sekali glave (ali dokler jih ni kdo skrajšal za njihovo glavo). Tudi veliki oče narodov je znal v svoji čistilnici velikopotezno postreliti ali pospraviti v gulage nekaj deset milijonov ljudi, za vsak primer, da ne bi komu šinilo v glavo kaj svobodomiselnega ali celo upornega. Nekoliko bolj diletantsko je to počel (vsaj kar zadeva obračunavanje s pristaši v lastnih vrstah) kaplar Adolf in za ■ njim še veliko drugih polkovnikov, generalov in generalisimov od Aten do Lizbone, od Centralne Afrike do Južne Amerike, vselej najprej za oblast in šele potem za neko posebno vizijo sveta, za idejo, boga ali denar, kar sploh ni več bistveno. No, in ko človek takole gleda na vse strani po svetu, pride do spoznanja, da je pravzaprav zelo preprosto vladati množici, če posamezniku odvzameš 95 odstotkov njegove osebne svobode, ki jo mora kot daritveno jagnje položiti na oltar skupnosti — zelo težavno pa je obdržati v rokah vse bistvene vzvode oblasti, a pri tem pustiti posamezniku 95 odstotkov njegovih osebnih svoboščin. Če vprašate mene, dajem glas za ta poslednji način vladanja brez pranja možganov, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker je za tistega, kateremu vladajo, prijetnejši, drugič pa zato, ker pomeni neko višjo stopnjo vladanja, vladanja z znanjem. Glejte, sekati glave zna vsako, še tako zagovedno teslo. Prav tako ni nič novega pod soncem, da ljudem zamašiš usta. Obvladovati ljudi in dogajanja z znanjem, z umom, pomeni napredek. Vse drugo je že stokrat in tisočkrat ponovljeni plagiat.« Bil sem rahlo zmeden. Nisem imel pojma, kako naj se opredelim, da ne bo narobe. Naposled sem se odločil za dobro voljo: »Dragi mr. Jakobson,« sem rekel optimistično, »ali ne bi zdaj poskusili vse tole, o čemer ste se pogovarjali sami s seboj (to sem posebej poudaril), predelati v kaj bolj uporabnega za vsakdanjo rabo!« Snel je očala in si dolgo mencal utrujene oči. Ko je kovinska držala vnovič pritrdil za ušesi, se je ozrl vame: »Zakaj? Da bi bilo pomembnim ljudem bolj všeč?« »Tudi zato. Se pravi, ne, hočem reči, ja, no, mislim, da bi morda misel vendarle bolj konstruktivno usmerili...« »Pustite misel,« je rekel skoraj žalostno: »Misel je ptica. Misel potrebuje širno prostranstvo neba. Ste že kdaj videh ptico, da bi drzno in radostno razpela krila po navodilih?« Ne, kaj takega res še nisem videl — mislim, gospoda Jakobsona, ki je bil doslej vendarle vselej tako veder. Jaka Sulc 1 «. J 1 I