URADNI LIST LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE Leto XVIII V LJUBLJANI, dne 12. oktobra 1961 Številka 26 V S E"B I N A : 234. Resolucija o nalogah komune in stanovanjske skupnosti pri otroškem varstvu. 235. Zakon o socialnih zavodih. 236. Zakon o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji, 237. Zakon o knjižnicah. 238. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Prešernovem skladu. 239. Zakon o preimenovanju nekaterih fakultet v sestavu Univerze v Ljubljani. 240. Odlok o podaljšanju mandata občinskih in okrajnih ljudskih odborov. 241. Odlok o ustanovitvi komisije za pripravo osnutka nove ustave Ljudske republike Slovenije. 242. Odlok o izvolitvi predsednika, sekretarja in članov republiške komisije za pripravo osnutka nove ustave Ljudske republike Slovenije. 243. Sklep o soglasju k finančnemu načrtu sklada LRS za šolstvo za leto 1961. 244. Sklep o izvolitvi sodnikov okrožnih sodišč. 245. Sklep o razrešitvi sodnika okrožnega sodišča. 234. Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je na skupni seji Republiškega zbora in Zbora proizvajalcev dne 28. septembra 1961 obravnavala naloge komune in stanovanjske skupnosti pri otroškem varstvu. Na podlagi te obravnave se ugotavlja: Skrb za otroke je dobila pri nas v povojnem obdobju novo in širšo vsebino. Nastajala in razvijala *e je kot sestavni del splošnega družbenega razvoja in kot rezultat družbene zavesti o pomenu in nujnosti prizadevanj za uspešno rast in vzgojo mlade generacije. Z industrijskim razvojem dežele, ki naglo sprc-jeinja strukturo prebivalstva, pospešuje urbanizacijo 111 jse bolj vključuje ženske v proizvodnjo — kar vpliva na spremembe družinskih odnosov — postaja vedno bolj pereče varstvo otrok zaposlenih staršev. Posebej še zaposlenih mater. pa bi pomagali družinam pri otroškem varstvu, kilo zlasti v prvih povojnih letih veliko storjenega za razširitev mreže otroških ustanov. Pri tem so bili oseženi pomembni uspehi. V razvoju sistema ustanov otroškega varstva pa - se Pokazale mnoge slabosti administrativnega re-vanja, ki ni bilo ožje povezano s splošnim razvojem °°?enega okoliša in pri katerem niso doslej dovolj o elovali starši in drugi državljani. Sistem otroških s anov se je shematsko delil na socialne, zdravstve-e m vzgojne ustanove. Cene teh ustanov so bile dra-m so izdatki zanje večkrat presegali materialne možnosti družbe in posameznika. na tNo!e Ino™osti za razmah otroškega varstva so j- S ?P’}e z uvedbo delavskega in družbenega uprav-;e 'J! z razvojem komunalnega sistema. Začela se maiv'7' • pvahna dejavnost, ki je povezala zani-za =ie ln Pr’Pravljenost državljanov, zlasti staršev, tnnntr-U*,n0- re®evanie teli vprašanj. Tako so nastali ]j Ta^|.n0V1. družbeni mehanizmi, ki veliko prispevajo Poveze najrazličncjših oblik otroškega varstva in k zdrav°Vdn-U- družbenih in družinskih prizadevanj za im lin ,ra7V° /ulade generacije. V teh prizadevanjih pomembno vlogo stanovanjske skupnosti. Čeprav je bil zlasti v zadnjih dveh letih dosežen napredek tako po vsebini kakor oblikah otroškega varstva, vendarle lahko ugotovimo, da se ta dejavnost ni razvijala enakomerno in tudi ne skladno s splošnim družbenim razvojem. Zato zmogljivost ustanov in drugih oblik varstva zelo zaostaja za dejanskimi potrebami. Vzroki za to so predvsem v nepravilnem vrednotenju teh problemov, tako s strani komun kot tudi stanovanjskih skupnosti. Z nadaljnjo krepitvijo samouprave delovnih ljudi v gospodarstvu in v drugih področjih družbenega življenja, z razvojem stanovanjskih skupnosti in komunalnega sistema ter z nenehnim večanjem materialne podlage, na kateri razvijajo samoupravni organi svojo dejavnost, zlasti pa z uveljavljanjem sistema delitve dohodka, se omogoča državljanom, da sami odločajo o reševanju vprašanj iz vsakdanjega življenja. Tako se ustvarjajo še večje možnosti za nadaljnje zaposlovanje žensk, njihovo strokovno usposabljanje in družbeno uveljavljanje, za večje delovne uspehe zaposlenih staršev in za nadaljnje dviganje življenjske ravni, kar narekuje hitrejšo in skladnejšo rast otroškega varstva. Zato Ljudska skupščina LR Slovenije sprejema RESOLUCIJO o nalogah komune in stanovanjske skupnosti pri otroškem varstvu Temeljna načela 1. Otroško varstvo je sestavni del splošnih prizadevanj za uspešen vsestranski razvoj mladine, za nove družbene odnose in za izboljšanje življenjskih razmer delovnih ljudi. Zato se mora razvijati vzporedno z družbenim napredkom. 2. Otroško varstvo vključuje tudi vzgojo, kajti varstvo dosega svoj namen le, če istočasno smotrno akti vizira otrokove zmogljivosti in okolje zato. da bi dosegli napredek v razvoju in oblikpvanju mlade osebnosti. Otroško varstvo mora upoštevati družbene vzgojne smotre. 3. Razvoj in oblikovanje mladega človeka terjata tako od družine kakor tudi od družbe, da ustvarita otroku za tu potrebne pogoje. V teh prizadevanjih se družinska in družbena vzgoja dopolnjujeta. 11 Činitelji pri razvijanju otroškega varstva Napredek otroškega varstva je odvisen od iniciative in aktivnosti staršev in drugih državljanov, stanovanjskih skupnosti, ljudskih odborov, gospodarskih in družbenih organizacij ter drugih činiteljev v komuni. Starši in drugi državljani omogočajo nastanek in uspešno delovanje posameznih oblik otroškega varstva s tem, da sodelujejo in prisjievajo sredstva, kakor tudi s tem, da dvigajo produktivnost dela, ki krepi materialno osnovo za reševanje teh vprašanj v komuni. Družbene organizacije krepijo zavest državljanov in jih spodbujajo še k aktivnejšemu delu, ki je v zvezi z otroškim varstvom, usmerjajo njihovo iniciativo ter jim vsestransko pomagajo uresničevati načrte. Stanovanjske skupnosti kot samoupravni organi državljanov in družin naj se predvsem zavzemajo za hitrejši in skladnejši razvoj vseh oblik otroškega varstva. Pri tem naj povezujejo pobudo, aktivnost in sredstva posameznikov in skupnosti. Delavski sveti gospodarskih organizacij naj skladno s prizadevanji za povečanje proizvodnje in urejanje življenjskih razmer proizvajalcev prispevajo sredstva za razvoj in izboljšanje otroškega varstva. Ljudski odbori naj posvečajo otroškemu varstvu posebno pozornost. Ugotavljajo naj potrebe, jih vključujejo v programe komunalnega razvoja in z večanjem materialne podlage stanovanjskih skupnosti zagotavljajo stalen in sistematičen razvoj te dejavnosti. Skrbe naj tudi za ustrezno strokovno raven vseh oblik otroškega varstva. 111 Vloga in naloge strokovnih služb Strokovne službe, ki delujejo v občini, naj pomagajo vsem oblikam otroškega varstva uresničevati smotre in naloge v vzgojnem, socialnem in zdravstvenem področju. Zato naj izboljšujejo njihovo strokovnost in skrbe zlasti za usposabljanje kadrov. . IV Organizacija in oblike otroškega varstva t. Oblike otroškega varstva nastajajo in se razvijajo glede na potrebe in razmere določenega okoliša. na pobudo, s sodelovanjem in podporo zainteresiranih staršev. Otrokom nudijo varno zavetje, preskrbo. zdravo okolje, ustrezno družbo, možnosti za igre in delo ter vse, kar je potrebno za otrokov vsestranski razvoj. 2. Pri organizaciji pomoči družini pri otroškem varstvu je treba upoštevati najrazličnejše oblike. Take oblike so lahko: varstvo na dvorišču, igrišču, otro- . škili sobah, na izletih, v raznih krožkih, na taborjenjih, letovanjih; varstvo v drugih družinah, ustanovah za dnevno varstvo, pionirskih in mladinskih klubih, domovih in pcfdobno. 3. Oblike otroškega varstva razvijajo posamezne ali več vrst dejavnosti. Pri tem se med seboj dopolnjujejo in povezujejo tudi z drugimi ustanovami in službami, ki skrbe za otroke. 4. Vse samostojne oblike otroškega varstva se vodijo po načelih družbenega upravljanja. V teh organih naj sodeluje čim več staršev in drugih državljanov. V Kadri 1. Uspehi organiziranega otroškega varstva so v marsičem odvisni od sposobnosti osebja. Narava tega dela zahteva odgovorno pa tudi strokovno izobraženo osebje. 2. Delo otroškega varstva opravljajo prosvetni, zdravstveni, socialni in drugi za to usposobljeni kadri kot stalni uslužbenci ali pa kot zunanji sodelavci. Ti se usposabljajo za varstveno dejavnost redno ali izredno v ustreznih izobraževalnih ustanovah. 3. V prizadevanju, da bi pospeševali razvoj otroškega varstva, da bi tesneje sodelovali z družino in skupnostjo, naj se tudi starši in drugi državljani čim bolj vključujejo v to družbeno' dejavnost. Ljudski odbori jim morajo preskrbeti potrebno strokovno pomoč. 4. Pri nagrajevanju osebja, ki se ukvarja z otroškim varstvom, je treba upoštevati splošna načela o nagrajevanju po delovnih uspehih. VI Ustanavljanje in financiranje 1. Oblike otroškega varstva organizirajo skupine državljanov, stanovanjske skupnosti, krajevni odbori, politično teritorialne enote ter družbene in gospodarske organizacije posamezno ali pa kot soustanovitelji. 2. Sredstva za vse oblike otroškega varstva se zbirajo iz prispevkov državljanov, družbenih skladov, ljudskih odborov in gospodarskih organizacij. Ustanovitelj preskrbi sredstva za gradnjo, opremo, investicijsko vzdrževanje in amortizacijo ter skladno z družbenimi .težnjami in možnostmi tudi sredstva za vzgojno delo. Ceno usluge, ki jo plačujejo starši, pa sestavljajo vsi drugi stroški. O višini stroškov in o obveznostih staršev odloča organ družbenega upravljanja, ki tudi gospodari s sredstvi. Oblike otroškega varstva, ki delujejo kot samostojni zavodi, poslujejo po splošnih predpisih o fi' nanciranju samostojnih zavodov. Ko Ljudska skupščina LR Slovenije sprejema resolucijo o nalogah komune in stanovanjske skupnosti pri otroškem varstvu, naglaša pomembnost te dejav- nosti za oblikovanje mlade generacije in za splošen družbeni napredek. Uresničevanje resolucije terja polno zavzetost vseh činiteljev v komuni tako za čim hitrejše in skladnejše razvijanje vseh oblik otroškega varstva kakor tudi za izboljšanje materialnih in kadrovskih razmer, v katerih delujejo. Št. 02-388/1-61 Ljubljana, dne 28. septembra 1961. II. Ustanovitev 7. člen Zavod lahko ustanovi politično-teritorialna enota, stanovanjska skupnost, krajevni odbor, gospodarska ali družbena organizacija. Z aktom, s katerim ustanovitelj ustanovi zavod, se določijo ime in sedež zavoda, naloge zavoda ter premoženje, ki mu je dano v upravljanje. 8. člen Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije Predsednik Ljudske skupščine LRS: Miha Marinko 1. r. Ce več ustanoviteljev ustanovi skupen zavod, določijo s pogodbo, kako bodo izvrševali ustanoviteljske pravice in dolžnosti do zavoda, zlasti v kakšnem razmerju mu bodo zagotovili finančna sredstva. 9. člen 235. Na podlagi 11. točke 72. člena ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije razglaša Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije zakon o socialnih zavodih, ki ga je. sprejela Ljudska skupščina LRS na seji Republiškega zbora dne 28. septembra 1961 in ki se glasi: ZAKON o socialnih zavodih I. Temeljne določbe 1. člen Socialni zavodi (v nadaljnjem besedilu: zavodi) tiaJejo oskrbo, vzgojo in zdravstveno nego osebam, ki So Potrebne posebne družbene pomoči in skrbi. £a socialne zavode po tem zakonu se ne štejejo aki zavodi, ki opravljajo tudi naloge iz prejšnjega Qstavka, pa so urejeni s posebnimi predpisi. 2. člen , Socialni zavod je samostojen zavod in se voo, ^o nacelih družbenega upravljanja. ^-avod je pravna oseba. 3. člen 1 ri opravljanju svojih nalog drusimi Socialnimi W c Vm, zacijami. zavod sodeluje z socialnimi ter s podobnimi zavodi in organi- Zavod se financira »stojne zavode. 4. člen po predpisih in no določbah ki veljajo Zavod se lahko ustanovi, če so zagotovljeni potrebni strokovni uslužbenci, primerni prostori in materialna sredstva, ki so potrebna za uspešno delo zavoda. 111. Vodstvo 10. člen Zavod vodijo svet zavoda, upravni odbor ravnatelj. 11. člen in Svet zavoda sestavljajo: — člani, ki jih imenuje ustanovitelj izmed javnih delavcev; — član, ki ga imenuje ljudski odbor občine, na katerega območju je zavod, če zavoda ni ustanovila občina; — člani, ki jih izvolijo določene organizacije in zavodi; — člani, ki jih izvoli delovni kolektiv izmed sebe. Ravnatelj zavoda je član sveta po svojem položaju. V zavodu, v katerem so opravilno sposobni oskrbovanci, izvolijo tudi ti enega člana sveta izmed sebe. Delovni kolektiv lahko izvoli največ tretjino članov sveta. S pravili zavoda se določi, koliko članov ima svet, koliko članov izvolijo ustanovitelj, organizacije, zavodi in delovni kolektiv, kako organizacije in zavodi izvolijo člane sveta ter katere volijo člane sveta delovni kolektivi oziroma oskrbovanci. 12. člen Svet zavoda izvoli izmed sebe predsednika. Ravnatelj zavoda oziroma član. ki ga je izvolil delovni kolektiv, ne more biti izvoljen za predsednika sveta. 13. člen ; 5. člen cii!,ZaVjd,ima Pravila. S pravili se določita organiza-J p^adel° Zavoda. vitel j 1,8 sPPeitne svet zavoda, potrdi pa ustano-6. člen nosti ,t8n0:itelJ dllu do zavoda tiste pravice in dolž-h’ Ll Ph določa zakon. Mandat članov sveta traja 2 leti. Člana sveta lahko razreši še pred potekom mandatne dobe tisti, ki ga je izvolil, in izvoli namesto njega drugega člana za preostanek mandatne dobe. 14. člen Svet: — sprejme pravila zavoda, finančni načrt in letni delovni načrt ter sklepa o zaključnem računu; — daje soglasje k pravilniku o osebnih dohodkih in k drugim pravilnikom; — sklepa o višini oskrbnega dne, — obravnava predloge, pripombe in opozorila zainteresiranih organov, organizacij, zavodov in državljanov glede dela zavoda; — odloča o sprejemu in razrešitvi vodilnih uslužbencev, za katere pravila zavoda tako določajo; — opravlja druge zadeve, ki so mu dane z zakonom, drugimi predpisi in s pravili zavoda. 15. člen < Upravni odbor zavoda izvoli izmed sebe delovni kolektiv. Ce šteje delovni kolektiv manj kot 6 članov, opravlja naloge upravnega odbora celotni delovni kolektiv zavoda. 16. člen Upravni odbor: < — obravnava in daje svetu predloge zavodovih pravil, finančnega načrta, letnega delovnega načrta in drugih aktov, o katerih sklepa svet; — sprejme pravilnik o osebnih dohodkih in dru-,ge pravilnike ter jih da svetu v soglasje; — odloča o važnejših vprašanjih finančno-eko-nomskega poslovanja zavoda, ki so mu dana s pravili zavoda; — odloča o ugovorih zoper odločbe ravnatelja o delovnih razmerjih; — opravlja druge zadeve, ki so mu dame z zakonom, drugimi predpisi in s pravili zavoda. 17. člen Ravnatelja zavoda imenuje in razrešuje ustanovitelj. 18. člen Ravnatelj: — vodi zavod, organizira njegovo delo ter skrbi, da se izvajajo predpisi in pravila zavoda ter sklepi sveta in upravnega odbora; — predstavlja in zastopa zavod; — je odgovoren za strokovno delo v zavodu; — je odredbodajalec za izvrševanje finančnega načrta zavoda; — skrbi, da je delovni kolektiv obveščen o vseh važnejših odločitvah sveta in upravnega odbora zavoda; — opravlja tudi druge zadeve, ki so mu dame z zakonom, drugimi predpisi ter s pravili zavoda. 19. člen Ravnatelj zadrži izvršitev nezakonitega sklepa sveta ali upravnega odbora, izdanega izven upravnega postopka. Sporno vprašanje mora brez odlašanja predložiti v odločitev nadzorstvenemu organu. IV. Uslužbenci in delavci 20. člen Strokovmo delo v zavodu opravljajo socialni, pro>-svetni, zdravstveni in drugi strokovni delavci, kot uslužbenci zavoda. Zavod ima lahko zunanje sodelavce. V. Financiranje 21. člen Zavod se financira na podlagi finančnega načrta. 22. člen Kolikor oskrbovanec oziroma oseba, ki ga je dolžna preživljati, nima sredstev za celotno ali delno plačilo oskrbnine,x mora plačevati oskrbnino v celoti ali deloma občina, v kateri je imel oskrbovanec stalno oziroma začasno prebivališče pred sprejemom v zavod, če je dal za socialno varstvo pristojni upravni organ te občine pristanek za sprejem oskrbovanca v zavod. VI. Nadzorstvo 25. člen Zakonitost aktov organov zavoda nadzoruje za socialno varstvo pristojni občinski upravni organ. Vil. Prehodile in končne določbe 24. člen Obstoječi zavodi socialnega varstva morajo svojo organizacijo in delo prilagoditi določbam tega zakona v onem letu potem, ko začne veljati ta zakon. 25. člen Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije izda po potrebi predpise za izvrševanje tega zakona, lahko pa pooblasti Svet za socialno varstvo LRS, da uredi posamezna vprašanja s svojimi predpisi. 26. člen Ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati zakon o socialnih zavodih (Uradni list LRS, št. 26-91154) ter predpisi, ki so bili izdani na njegovi podlagi. 27. člen Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem listu LRS«. St. 01-325/5-61 Ljubljana, dne 28. septembra 1961. Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije Predsednik Predsednik Izvršnega sveta Ljudske Ljudske skupščine LRS: skupščine LRS: Miha Marinko L r. Boris Kraigher 1. r. 236. Na podlagi 11. točke 72. člena ustavnega zakona o temeljili družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije razglaša Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije zakon o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji, ki ga je sprejela Ljudska skupščina LRS na seji Republiškega zbora dne 28. septembra 1961 in ki se glasi: ZAKON o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji I. Splošne določbe 1. člen Kulturni spomeniki na ozemlju Ljudske republike Slovenije so pod družbenim varstvom. " 2. člen Za kulturne spomenike po tem zakonu se štejejo nepremični in premični predmeti ter skupine predmetov, ki so zaradi svoje arheološke, zgodovinske, sociološke, etnografske, umetniške, urbanistične in druge znanstvene ali kulturne vrednosti pomembni za družbeno skupnosti 5. člen Varstvo kulturnih spomenikov ima namen varovati materialno dediščino slovenske kulture ter drugih kultur na območju LR Slovenije in buditi v državljanih zavest odgovornosti in skrbi zanjo; ta namen se dosega zlasti s tem, da se: — varuje neokrnjenost in izvirnost kulturnih spomenikov; — ustvarjajo kar najugodnejši pogoji za nadaljnji obstoj kulturnih spomenikov in ukrene, kar je potrebno za njihovo redno vzdrževanje; — preprečujejo posegi, s katerimi bi se utegnila neposredno ali posredno spremeniti lastnost, oblika, narava ali zunanjost kulturnih spomenikov in s tem njihova kulturnospomeniška vrednost; — zagotavljajo potrebni pogoji, da bodo kulturni spomeniki po svojem namenu in pomenu služili zadovoljevanju kulturnih potreb skupnosti. 4. člen Kulturni spomeniki so zavarovani že po samem zakonu, ne glede na to, ali so družbena ali državljanska lastnina, in ne glede na to, ali so vpisani v rP-gister kulturnih spomenikov. 5. člen Za imetnika kulturnega spomenika po tem zakonu se šteje vsak posameznik ter vsak organ, zavod, društvo, organizacija ali druga pravna oseba, ki je lastnik, uporabnik ali posestnik spomenika ali ki ima sPomenik na kakršnikoli drugi podlagi. 6. člen x Varstvo kulturnih spomenikov neposredno izvaja spomeniško-varstvena služba kot javna služba. Oprav-jnjo jo zavodi za spomeniško varstvo. Zavod LRS za spomeniško varstvo opravlja samo tiste naloge, ki so mu dane s tem zakonom. Zavodi iz prejšnjega odstavka so samostojni zavodi, organizirani po načelih družbenega samoupravljanja. Razmerja med njimi temeljijo na vzajemnem sodelovanju in medsebojni strokovni pomoči. 7. člen Pravico uporabe kulturnih spomenikov v družbeni lastnini ima zavod za spomeniško varstvo, kolikor ne pripada ta pravica kakšnemu drugemu organu, zavodu ali organizaciji. 8. člen Za varovanje in vzdrževanje kulturnega spomenika, katerega imetnik ni znan, skrbi začasno zavod za spomeniško varstvo, dokler se ne '^gotovi imetnik spomenika. Zavod lahko da tak kulturni spomenik v začasno varovanje in vzdrževanje muzeju, galeriji, knjižnici ali ustreznemu drugemu zavodu. 9. člen Kulturni spomeniki, ki so bili po 31. juliju 1945 ali ki bodo v bodoče najdeni v zemlji ali vodi, se štejejo za družbeno lastnino. Če uveljavlja zasebnik lastninsko pravico do kulturnega spomenika, ki se najde po prejšnjem odstavku, se uporablja določba 8. člena. Pošteni najditelj kulturnega spomenika lahko zahteva nagrado. Nagrado plača najditelju v skladu s posebnimi predpisi o postopku z najdenimi stvarmi zavod za spomeniško varstvo. Če se zavod in najditelj glede višine nagrade ne sporazumeta, določi nagrado okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Zavod za spomeniško varstvo ima pravico do povračila plačane nagrade, če prenese pravico uporabe glede najdenega kulturnega spomenika na drug zavod, državni organ ali organizacijo. 10. člen Politično teritorialne enote ustanavljajo zavode za spomeniško varstvo, nadzorujejo zakonitost njihovega dela, skrbijo za to, da se izvaja služba spomeniškega varstva ter izvršujejo druge z zakonom določene pravice in dolžnosti na področju spomeniškega varstva. 11. člen S proučevanjem in strokovnim vzdrževanjem kulturnih spomenikov ter z ustvarjanjem pogojev, da ti spomeniki služijo zadovoljitvi kulturnih potreb skupnosti, se ukvarjajo tudi muzeji, knjižnice, galerije in podobni zavodi. Muzeji, galerije, knjižnice in podobni zavodi lahko v skladu s posebnimi predpisi pridobivajo kulturne spomenike z nakupom, zamenjavo ali na drug način, a vselej po' sporazumu s pristojnim zavodom za spomeniško varstvo. 12. člen Opravljanje določenih zadev v zvezi z uporabo, varovanjem in vzdrževanjem posameznih kulturnih spomenikov v družbeni lasti lahko zavod za spomeniško varstvo prepusti tudi državnemu organu ali zavodu, lahko pa tudi družbeni organizaciji ali društvu, ki po svojih pravilih skrbi za kulturne spomenike. Svet zavoda lahko postavi poseben svet, odbor ali podoben organ kot organ družbenega upravljanja za posamezne spomenike. Ta organ sestavljajo člani, ki jih delegirajo zainteresirane družbene organizacije, ki jih določi svet zavoda in člani, ki jih izvoli svet zavoda. 13. člen Pri varstvu kulturnih spomenikov zavodi za spomeniško varstvo sodelujejo z imetniki spomenikov, drugimi državljani in prizadetimi družbenimi organizacijami ter spodbujajo njihovo zanimanje za varovanje in vzdrževanje kulturnih spomenikov in njihovo sodelovanje pri ugotavljanju predmetov, ki so kulturni spomeniki. Zavodi za spomeniško varstvo pomagajo imetnikom kulturnih spomenikov in sodelujejo z njimi pri varovanju in vzdrževanju teh spomenikov, zlasti tako, da jim dajejo strokovne nasvete in mnenja, da jih opozarjajo na potrebo po konserviranju spomenikov in da izdelujejo strokovna mnenja o tem, kakšni ukrepi so potrebni za vzdrževanje posameznih kulturnih spomenikov. • 14. člen Glede omejitve pravic imetnikov kulturnih spomenikov (predkupna pravica, razlastitev, prenos pravice uporabe in nacionalizacija) veljajo zvezni predpisi. 15. člen Glede taksnih, davčnih in drugih oprostitev oziroma olajšav za imetnike spomenikov veljajo posebni predpisi. II. Obveznosti imetnikov ter ukrepi za varstvo kulturnih spomenikov 16. člen Imetnik kulturnega spomenika mora spomenik skrbno varovati, skrbeti za njegovo pravilno vzdrževanje in popravila ter pravočasno ukreniti in izvršiti vse predpisane tehnične varstvene in druge ukrepe, ki so potrebni za vzdrževanje in varstvo spomenika. Stroške v zvezi z varovanjem in vzdrževanjem kulturnega spomenika in v zvezi s tehničnimi varstvenimi ukrepi trpi imetnik spomenika. Ce zahteva vzdrževanje, popravilo ali konservi-ranje kulturnega spomenika izredne stroške, ki presegajo dohodke ali druge materialne koristi, ki jih ima imetnik od tega spomenika, imetnik ni dolžan trpeti stroškov, ki presegajo dohodke oziroma koristi, razen če so bili ti izredni stroški potrebni zaradi njegove krivde. Svet zavoda za spomeniško varstvo lahko odloči, da se v primeru iz prejšnjega odstavka izvršijo potrebna dela iz sredstev zavoda. 17. člen Ce imetnik kulturnega spomenika ne izvrši predpisanega oziroma potrebnega varstvenega ukrepa, ga. na to opomni zavod za spomeniško varstvo in mu določi primeren rok, v katerem mora to storiti, z opozorilom, da bo sicer izvršen na imetnikove stroške. Če imetnik kulturnega spomenika v roku iz prejšnjega odstavka ne izvrši odrejenega ukrepa, izvrši ta ukrep zavod za spomeniško varstvo na imetnikove stroške v mejah določb tretjega odstavka 16. člena. 18. člen Ce imetnik kulturnega spomenika v državljanski lasti odtuji kulturni spomenik, ki so bila za njegovo vzdrževanje, popravila ali konserviranje vložena večja družbena sredstva (4. odstavek 16. člena in 2. odstavek 17. člena) mora povrniti zavodu za spomeniško varstvo znesek, za katerega se je povečala vrednost tega spomenika. Terjatev za družbena sredstva, ki so bila vložena v nepremični kulturni spomenik v državljanski lasti, se zavaruje s hipoteko na tem spomeniku. 19. člen Imetnik kulturnega spomenika mora dovoliti raziskovanje in proučevanje kulturnega spomenika v znanstvene in umetniške namene zavodu ali osebi, ki ima za to dovoljenje zavoda za spomeniško varstvo. Imetnik predmeta, za katerega se domneva, da je kulturni spomenik, mora zavodu ali osebi, ki ima pooblastilo zavoda za spomeniško varstvo, dovoliti, da predmet pregleda ali izvrši potrebno raziskovanje ali proučevanje. 20. člen Imetnik kulturnega spomenika je dolžan usIuŽt bencu zavoda za spomeniško varstvo ali drugi od zavoda pooblaščeni osebi omogočiti, da pregleda spomenik. 21. člen Zavod za spomeniško varstvo lahko odredi, da mora imetnik kulturnega spomenika omogočiti javnosti ogled spomenika, če je glede na naravo in pomen spomenika to potrebno za zadovoljevanje kulturnih potreb državljanov, in sicer na način in ob pogojih, kot je določeno v odločbi. Pri odločanju po prejšnjem odstavku mora zavod upoštevati premoženjske in osebne razmere imetnika, prostore v katerih je kulturni spomenik, možnost imetnika, da omogoči javnosti ogled spomenika, iu stroške, ki jih ima zaradi tega imetnik. 22. člen Če imetnik glede na okoliščine iz prejšnjega člena ne bi mogel omogočiti javnosti ogleda kulturnega spomenika v prostoru, kjer je spomenik, mu zavod za spomeniško varstvo lahko z odločbo naloži, da mora oddati spomenik za določen čas muzeju, galeriji ali ustreznemu drugemu zavodu, da ga razstavi za javnost. Zavod za spomeniško varstvo lahko imetniku kulturnega spomenika tudi naloži, da za določen čas odda spomenik muzeju, galeriji ali ustreznemu drugemu zavodu zaradi znanstvenega raziskovanja ali proučevanja spomenika, če bi bilo tako delo v prostoru, kjer je spomenik, bistveno otežkočeno. Če se organizira večja umetniška, znanstvena ali podobna razstava, zavod za spomeniško varstvo lahko z odločbo naloži imetniku kulturnega spomenika, da za določen čas odda spomenik prireditelju razstave. V primerih iz prejšnjih odstavkov trpi prevzemnik kulturnega spomenika stroške prenosa ter stroške varovanja in vzdrževanja spomenika, dokler ga ne vrne imetniku, in je imetniku odgovoren za vso škodo, ki bi nastala na spomeniku v tem času. V odločbi se zagotovi varnost spomenika, rok vrnitve in morebitna odškodnina. 23. člen Za kakršenkoli poseg, ki utegne povzročiti spremembe na kulturnem spomeniku, je potrebno vnaprejšnje posebno dovoljenje zavoda za spomeniško varstvo; v dovoljenju se predpišejo tudi pogoji za izvedbo posega. Za take posege se štejejo zlasti: konserviranje, restavriranje, dozidanje, prezidanje, prebarvanje ali porušitev kulturnega spomenika, premestitev spomenika, zaradi katere se spremenijo varstveni pogoji, prestavitev in obratovanje industrijskih, obrtnih in drugih naprav in delovišč v zgradbi ali na zemljišču, ki je kulturni spomenik, ter druga podobna dejanja. Omejitve iz prejšnjih odstavkov veljajo tudi za neposredno okolico nepremičnega kulturnega spomenika, če je zavarovano po 34. členu tega zakona. 24. člen Zavod za spomeniško varstvo lahko prekliče dovoljenje, ki ga je izdal po 23. členu tega zakona, če to zahtevajo koristi varstva kulturnega spomenika. P -' -tožba zoper tako odločbo nima odložilne moči. 23. člen Ce je za dela iz 23. člena po gradbenih predpisih Potrebno gradbeno dovoljenje, se gradbeno dovoljenje ne sme izdati, dokler ni izdano dovoljenje po 23. členu. Ce so dela iz 23. člena tega zakona potrebna za uresničenje potrjenega urbanističnega načrta ali za-zidalnega načrta, posebno dovoljenje po 23. členu ni Potrebno. Pred izdajo gradbenega dovoljenja pa mo-ra gradbeni orgai vprašati za mnenje zavod za spomeniško varstvo. jZavod za spomeniško varstvo lahko Pri tem predlaga ukrepe, ki naj jih predpiše gradbeni organ v gradbenem dovoljenju za varstvo kul-mrnega spomenika. 26. člen Ce se z redno rabo ali uporabo dela kulturnemu ^runeniku škoda, lahko zavod za spomeniško varstvo utozi imetniku z odločbo, da sme rabiti oziroma upo-,. jati kulturni spomenik samo na tak določen na-,ln’ da se spomeniku ne bo delala škoda; če je za 'arstvo kulturnega spomenika potrebno, pa zavod za Pomeniško varstvo imetniku lahko prepove rabo ali Porabo tega spomenika v določene namene. L . primerih iz prejšnjega odstavka ima imetnik j . urncga spomenika pravico do odškodnine v višini naj8?8 , škode, vendar samo, če mu je bil tak ukrep tiVi)^e111 j* objektivnih razlogov brez njegove subjek-čena pVc^e ’n mu Je zaradi tega ukrepa onemogo-nost °^rnjena njegova zakonito dovoljena dejav-varst ' ^odnina gre v breme zavoda za spomeniško 27. člen no v-6 'me*n'k kulturnega spomenika tako malomar-nev ru,e a^i nestrokovno vzdržuje spomenik, da je uničen0St’ kulturni spomenik poškodovan ali ne ^.Hiii potem, ko je na to pismeno opozorjen, ževan' t fa Pravilno varovanje in strokovno vzdr-spomen‘*urneSa spomenika, mu lahko zavod za spomen’u ° varsi;vo z odločbo odredi, naj izroči ta Sl ri T uPravo določenemu skrbniku, nun in n'M,^ ic uPravičen ukreniti na imetnikov ra-L go ve stroške vse, kar je potrebno za vzdr- ževanje kulturnega spomenika; ukrepe, ki so zvezani z večjimi stroški, sme storiti le z dovoljenjem zavoda za spomeniško varstvo. V primerih iz prejšnjih odstavkov začasno poravna stroške za vzdrževanje kulturnega spomenika zavod za spomeniško varstvo, od imetnika spomenika pa zahteva povračilo (17. člen). Zavod za spomeniško varstvo skrbnika odveže njegove dolžnosti, če imetnik kulturnega spomenika dokaže, da je zagotovil pogoje za strokovno pravilno varovanje in vzdrževanje kulturnega spomenika. 28. člen Kulturni spomeniki se ne smejo odvažati in ne odnašati v tujino. Izjemoma se sme posamezen kulturni spomenik odpeljati oziroma odnesti v tujino, če to dovoli Svet za kulturo in prosveto LRS po prejšnjem zaslišanju Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Ce je bil kulturni spomenik prenesen v LR Slovenijo iz kakšne druge ljudske republike, je treba pred izdajo dovoljenja za izvoz v tujino dobiti mnenje zavoda za spomeniško varstvo tiste republike. Dovoljenje, da se kulturni spomenik odpelje ali odnese v tujino, se sme izdati samo, če posebni razlogi to narekujejo, pa bi izvoz tega spomenika ne pomenil pomembnega zmanjšanja števila kulturnih spomenikov določene vrste. Dovoljenje Sveta za kulturo in prosveto LRS je potrebno tudi, če se kulturni spomenik začasno pošlje v tujino na razstavo, zaradi ekspertize, v reprezentančne namene in podobno. V dovoljenju se določi rok, v katerem mora biti spomenik vrnjen iz tujine. Določba tretjega odstavka velja tudi v tem primeru. O dovoljenju je treba obvestiti tudi zavod za spomeniško varstvo, na katerega območju je spomenik. Ta zavod nadzoruje, da se spomenik pravočasno vrne iz tujine. 29. člen Ce imetnik kulturnega spomenika ali predmeta, za katerega se utemeljeno domneva, da je kulturni spomenik, tak predmet odtuji, zastavi, posodi, da v hrambo ali kakorkoli začasno ali trajno odda drugemu, mora novega imetnika poučiti o spomeniški lastnosti tega predmeta, o morebitnih ukrepih, ki so odrejeni glede tega predmeta in o morebitnih terjatvah zavoda za vložena družbena sredstva (18. člen). Kdor posreduje pri prodaji kulturnega spomenika, mora obvestiti zavod za spomeniško varstvo o vsakem spomeniškem predmetu, ki ga je prevzel zaradi prodaje. 30. člen Arheološka izkopavanje in raziskovanja se smejo opravljati samo z dovoljenjem Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Pred odločitvijo si mora zavod priskrbeti mnenje za urbanizem pristojnega republiškega upravnega organa. Dovoljenje za arheološka izkopavanja in raziskovanja lahko dobi samo znanstveni oziroma strokovni zavod ali organizacija, ki ima zagotovljena potrebna materialna sredstva in strokovne kadre za izvršitev takega dela. V dovoljenju za arheološka izkopavanja in raziskovanja je treba določiti območje, smer in obseg teh del, ob kakšnih pogojih in na kakšen način je treba izkopavanje in raziskovanje opraviti, da bo za- gotovljena strokovnost takega dela,, ter ukrepe za zadostno zavarovanje kulturnih spomenikov, ki bi se našli pri izkopavanju. Imetnik dovoljenja za arheološka izkopavanja in raziskovanja mora po končanem delu poročati Zavodu za spomeniško varstvo LRS o izvršenem arheološkem izkopavanju in raziskovanju. 31. člen Ce ravna izvajalec arheološkega izkopavanja m raziskovanja v nasprotju z dovoljenjem, lahko Zavod za spomeniško varstvo LRS z odločbo začasno ustavi dela; če je s takim ravnanjem neposredno ogrožena varnost izkopanin, pa mu lahko tudi vzame dovoljen ie. , 32. člen Arheološke najdbe ostanejo praviloma na območju zavoda za spomeniško varstvo, kjer so bile najdene. Iz tehtnih znanstvenih ali spomeniško-varstve-nih razlogov lahko, na predlog ali po zaslišanju zavoda za spomeniško varstvo, Svet za kulturo in prosveto LRS na seji odloči, da se oddajo ustreznemu zavodu izven tega območja. 33. člen Če se med izvajanjem gradbenih ali drugih’ del odkrije arheološko najdišče ali posamezen arheološki predmet, mora izvajalec gradbenih del o tem brez odlašanja obvestiti zavod za spomeniško varstvo neposredno ali po občinskem upravnem organu za kulturo. Občinski upravni organ za kulturo lahko začasno, dokler o stvari ne odloči zavod za spomeniško varstvo, ustavi dela in odredi druge nujne ukrepe za zavarovanje najdišča oziroma najdenih predmetov, če bi bila njihova varnost zaradi nadaljevanja del neposredno ogrožena. Odločba obpinskega upravnega organa preneha veljati s potekom tretjega dne po izdaji odločbe. Zavod za spomeniško varstvo mora brez odlašanja storiti vse, kar je potrebno za zavarovanje najdišča oziroma najdenih predmetov. Glede na značaj najdišča lahko izda zavod za spomeniško varstvo odločbo, s katero začasno prepove gradbena dela na zemljišču, ki pomeni arheološko najdišče, in predlaga pristojnemu organu, ki je izdal dovoljenje za ožjo lokacijo gradbenega objekta, naj Svojo odločbo spremeni. Dovoljenje za ožjo lokacijo na zavarovanem zemljišču oziroma objektu se sme dati šele, če se s tem strinja zavod za spomeniško varstvo. 34. člen Ce je za dosego namena, ki ga ima zavarovanje 'nepremičnega kulturnega spomenika, potrebno, lahko občinski ljudski odbor na ločenih sejah obeh zborov na predlog zavoda za spomeniško varstvo odloči, da zavaruje tudi neposredno okolico kulturnega spomenika. Z odločbo je treba natančno določiti meje zavarovane neposredne okolice. Pred odločitvijo mora dati mnenje za urbanizem pristojni svet občinskega ljudskega odbora. 33. člen Organ, ki pripravlja predlog 'za urbanistični načrt naselja ali dela naselja, ki je vpisano v register kulturnih spomenikov kot urbanistična celota, mora še pred izdelavo končnega osnutka urbanističnega na-'črta zahtevati mnenje zavoda za spomeniško varstvo. Predlogu za urbanistični načrt naselja ali dela naselja iz prejšnjega odstavka oziroma predlogu za odlok, ki nadomestuje ta načrt, je treba priložiti tudi mnenje zavoda za spomeniško varstvo. Če se organ, ki sklepa o urbanističnem načrtu oziroma o odloku, ki nadomestuje ta načrt, ne strinja z mnenjem zavoda za spomeniško varstvo, lahko vloži zavod ugovor na organ, ki je pristojen za potrditev urbanističnega načrta. III. Registracija kulturnih spomenikov in drugi upravni ukrepi 36. člen O kulturnih spomenikih se vodi register. Register kulturnih spomenikov vodi vsak zavod za spomeniško varstvo za svoje območje. Zavod za spomeniško varstvo LRS vodi osrednji register kulturnih spomenikov za območje Ljudske republike Slovenije. 37. člen V register kulturnih spomenikov se vpiše vsak kulturni spomenik. Kdor na kakršenkoli način pridobi kulturni spomenik ali predmet, za katerega se utemeljeno domneva, da je kulturni spomenik, ga mora priglasiti v ' enem mesecu potem, ko ga dobi. Imetnik kulturnega spomenika mora priglasiti za vpis v register tudi vsako dejansko ali pravno spremembo, ki nastane, na tem spomeniku pozneje. 38. člen Kulturni spomenik se izbriše iz registra, če zaradi spremenjenih okoliščin zavod za spomeniško varstvo oziroma v primeru iz 34. člena tega zakona občinski ljudski odbor odloči, da se posamezni predmet ali vrsta predmetov ne šteje več za kulturni spomenik. Kulturni spomenik se izbriše iz registra tudi, če popolnoma propade ali če se za trajno prenese z območja zavoda za spomeniško varstvo drugam. V zadnjem primeru sporoči to zavod za spomeniško varstvo, ki je kulturni spomenik izbrisal iz registra, tistemu zavodu za spomeniško varstvo, na katerega območje je bil kulturni spomenik prenesen. Obenem mu sporoči registrske podatke glede tern kulturnega spomenika. 39. člen Zavod za spomeniško varstvo ugotavlja v dvomljivih primerih z odločbo, ali je posamezen predmet kulturni spomenik. Pritožba zoper odločbo po prejšnjem odstavku nima odložilne moči. 40. člen Svet za kulturo in prosveto LRS predpiše določbe o sestavi in vodenju registra oziroma osrednjega registra kulturnih spomenikov ter o načinu priglasitve za vpis v ta register oziroma o obvestilih, ki jih morajo zavodi pošiljati republiškemu zavodu za osrednji register. V registru kulturnih spomenikov morajo biti vpisani tudi podatki o stroških za vzdrževanje, popravila in konserviranje spomenika v državljanski lastnini, ki so bili kriti iz družbenih sredstev (18. člen), IV. Zavodi za spomeniško varstvo 41. člen Službo spomeniškega varstva opravljajo zavutn za spomeniško varstvo. Zavod LRS za spomeniško varstvo opravlja posamezne naloge spomeniškega varstva, ki so določene s tem zakonom. 42. člen Zavod za spomeniško varstvo ustanovi občinski ljudski odbor. Dvoje ali več občinskih ljudskih odborov lahko ustanovi skupen zavod za spomeniško varstvo. S pogodbo določijo na kakšen način bodo izvrševali pravice in dolžnosti do zavoda za spomeniško varstvo in v kakšnem razmerju bodo prispevali k stroškom za spomeniško varstvo na območju, za katero je ustanovljen skupen zavod. Republiški zavod za spomeniško varstvo ustanovi Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije. 46. člen Zavod vodita svet zavoda in ravnatelj. 47, Sen Svet zavoda sestavljajo po en član, ki ga delegirajo: na delu zavoda zainteresirani organi, zavodi in organizacije; člani, ki jih izmed kultuirnih in drugih javnih delavcev imenuje Izvršni svet ali organ, ki ga on določi, oziroma občinski ljudski odbor, ter člani, ki jih izvoli delovni kolektiv zavoda izmed sebe. Delovni kolektiv izvoli največ tretjino članov sveta. Ravnatelj je član sveta po položaju. V svet Zavoda LRS za spomeniško varstvo delegirajo po enega člana tudi ^zavodi za spomeniško varstvo. S pravili zavoda se določi število članov sveta, organi, zavodi in organizacije, ki delegirajo člane v svet, ter koliko članov imenuje ustanovitelj in koliko jih voli delovni kolektiv zavoda. Člani sveta se imenujejo oziroma volijo za dobo dveh let. Predsednika si izvoli svet izmed. sebe. Ravnatelj zavoda ali drug član, ki ga je izvolil delovni kolektiv, ne more biti predsednik sveta. 43. člen Zavod za spomeniško varstvo na svojem območju: — skrbi za varstvo kulturnih spomenikov in za razvoj spomeniškega varstva; — nadzoruje izvrševanje predpisov o varstvu kulturnih spomenikov ter izvajanje ukrepov, izdanih za varstvo kulturnih spomenikov; — izvršuje sam oziroma skrbi za izvrševanje kon-serviranja kulturnih spomenikov; — razvija v javnosti zanimanje za spomeniško Varstvo; — proučuje vprašanja spomeniškega varstva; — sodeluje z drugimi zavodi za spomeniško var-s*vo in s sorodnimi zavodi in organizacijami; — opravlja druge zadeve, ki so mu dane s tem zakonom ali s posebnimi predpisi. 44. člen 2avod LRS za spomeniško varstvo: v7~ spremlja razvoj spomeniškega varstva na ob-, Ljudske republike Slovenije ter predlaga pri-Jnim organom potrebne ukrepe za napredek službe spomeniškega varstva; Posveča posebno pozornost kulturnim spome-°m, ki imajo poseben pomen za LR Slovenijo; m Proučuje in znanstveno obdeluje vprašanja spo- oniskega varstva; varstvo^13 S*r0k0Vn° Pomo^ zavodom za spomeniško njp skrbi za izobraževanje in strokovno izpopol-ga Vy^C tokovnih kadrov za področje spomeniške- 1 45. člen j Vor|i za spomeniško varstvo so pravne osebe, potrdil ‘ma Prav*la- Pravila sprejme svet zavoda drobneiše !ls|ta“ovite,j- S pravili se predpišejo po-• oiocbe o organizaciji in delu zavoda. 48. člen Svet zavoda: — spremlja opravljanje službe spomeniškega varstva in usmerja njen razvoj; — obravnava splošna vprašanja, ki se tičejo spomeniškega varstva, sprejema ustrezne sklepe in daje smernice za delo zavoda; — sprejema pravila zavoda, finančni načrt in zaključni račun zavoda; določi sistemizacijo delovnih' mest; te akte predloži svet ustanovitelju; — sprejme letni delovni načrt zavoda, spremlja njegovo izvrševanje in daje smernice za delo zavoda; — sprejema pravilnik o delovnih razmerjih in pravilnik o osebnih dohodkih; — razpisuje delovna mesta strokovnih uslužbencev; imenuje strokovne uslužbence, voli znanstvene in strokovne sodelavce; postavlja vodje organizacijskih enot v zavodu; — skrbi, da zavod z družbenim premoženjem smotrno in pravilno gospodari; — opravlja druge naloge, ki so mu dane s predpisi ali pravili zavoda. 49. člen Svet odloča samo na seji. Seje sveta sklicuje in vodi predsednik sveta. Predsednik sveta skliče sejo po lastnem preudarku; sejo mora sklicati, če to zahteva tretjina članov sveta. 50. člen Ravnatelja zavoda za spomeniško varstvo imenuje na podlagi razpisa Izvršni svet oziroma ljudski odbor po zaslišanju sveta zavoda. Ravnatelj predstavlja zavod in ga zastopa. Ravnatelj neposredno vodi zavod in organizira njegovo delo. Ravnatelj pripravlja seje sveta v sporazumu s predsednikom sveta. Ravnatelj izdaja odločbe o uslužbenskih razmerjih in postavlja uslužbence razen tistih, ki jih imenuje oziroma voli svet zavoda (48. člen). Ravnatelj je odredbodajalec za izvrševanje finančnega načrta zav.oda. Ravnatelj ima pravico in dolžnost zadržati izvršitev nezakonitih sklepov sveta. Sporno vprašanje mora brez odlašanja predložiti v odločitev nadzorstvenemu organu. 51. člen S pravili zavoda se lahko določi, da ima zavod tudi upravni odbor. Upravni odbor sestavlja s pravili določeno število članov, ki jih izvoli delovni kolektiv izmed selse. Upravni odbor obravnava vprašanja, o katerih odloča svet zavoda; sprejema s pritrditvijo sveta pravilnik o delovnih razmerjih in pravilnik o osebnih dohodkih; sprejema zaključni račun zavoda in ga predloži v potrditev svetu; opravlja še druge zadeve, ki so mu' dane s pravili zavoda. 52. člen V upravnih zadevah s področja spomeniškega varstva, za katere je pristojen zavod za spomeniško varstvo, izdaja odločbe v upravnem postopku ravnatelj zavoda. O pritožbah zoper upravne odločbe vseh zavodov za spomeniško varstvo, izdane po prejšnjem odstavku, odloča Sekretariat LRS za kulturo, prosveto in znanost. 53. člen Nadzorstvo nad zakonitostjo dela zavodov za spomeniško varstvo opravlja za kulturo pristojni upravni orsan ustrezne politične teritorialne enote. V. Financiranje zavode 54. člen Financiranje dejavnosti zavodov za spomeniško varstvo se uredi s pogodbo med ustanoviteljem in zavodom v skladu s predpisi, ki veljajo za financiranje samostojnih zavodov. , 55. člen Za nadzorstvo nad zakonitostjo finančnega poslovanja oziroma nad pravilnostjo uporabe sredstev zavoda veljajo določbe zakona o proračunih in financiranju samostojnih zavodov. VI. Odgovornost za škodo 56. člen Imetniku kulturnega spomenika in tudi vsaki drugi fizični ali pravni osebi, ki ravna v nasprotju z določbami tega zakona, pa je zaradi takšnega ravnanja nastala škoda na kulturnem spomeniku, zavod za spomeniško varstvo odredi z odločbo, da spravi spomenik v stanje pred poškodbo. Če tisti, ki mu je bilo naloženo popravilo škode, tega ne stori, stori to zavod za spomeniško varstvo na njegove stroške. 57. člen Če se brez dovoljenja ali v nasprotju z dovoljenjem začne kakšna gradnja v zgradbi ali na zemljišču, ki je kulturni spomenik ali na zeml jišču, ki je zavaro- vano kot neposredna okolica kulturnega spomenika (34. člen), odredi za gradbene zadeve pristojni upravni organ na zahtevo zavoda za spomeniško varstvo, da se gradnja odstrani. Če lastnik tega ne izvrši, jo da odstraniti upravni organ, ki je odredil odstranitev, na stroške lastnika, investitorja ali graditelja glede na to, koga zadene krivda, da se je gradnja protipravno začela ali nadaljevala. VIL Kazenske določbe 58. člen Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje za kaznivo dejanje, kdor poškoduje ali uniči kulturni spomenik. Če nastane zaradi dejanja iz prvega odstavka tega člena precejšnja škoda ali če je bilo dejanje storjeno z namenom, da se kulturni spomenik poškoduje ali uniči, se kaznuje storilec z zaporom najmanj šestih mesecev ali s strogim zaporom do petih let. 59. člen Z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev se kaznuje za kaznivo dejanje, kdor brez dovoljenja pristojnega organa izvrši na kulturnem spomeniku konservatorska, restavratorska ali raziskovalna dela in je zaradi tega kulturni spomenik uničen, hudo poškodovan ali je izgubil lastnost spomenika. Enako se kaznuje, kdor brez dovoljenja ali proti prepovedi pristojnega organa opravlja arheološko izkopavanje ali raziskovanje in je zaradi tega kulturni spomenik uničen ali hudo poškodovan ali na ie izgubil lastnost kulturnega spomenika. 60. člen Z zaporom najmanj treh mesecev ali s strogim vaporom do petih let se kaznuje za kaznivo dejanje, kdor si pri arheološkem izkopavanju ali kako drugače prilasti izkopane ali najdene predmete, ki so kulturni spomenik. 61. člen Z zaporom do enega leta se kaznuje za kaznivo dejanje, kdor brez dovoljenja pristojnega organa odpelje ali odnese v tujino kulturni spomenik. Poskus je kazniv, 62. člen Z denarno kaznijo do 20.000 dinarjev ali z zaporom do 30 dni se kaznuje za prekršek: 1. kdor brez poprejšnjega dovoljenja zavoda za spomeniško varstvo izvrši na kulturnem spomeniku poseg, ki utegne povzročiti spremembo na kulturnem spomeniku ali ga kakorkoli prizadeti (23. člen tega zakona), če s takim dejanjem spomeniku ni bila prizadeta nobena škoda, ali ni bila prizadeta hujša škoda; 2. kdor brez dovoljenja ali kljub prepovedi opravlja arheološko izkopavanje ali raziskovanje (30. in 31. člen tega zakona), če s tem kulturnemu spomeniku ni bila prizadeta nobena škoda ali ni bila prizadeta hujša škoda; 3. kdor ne priglasi zavodu za spomeniško varstvo v predpisanem roku kulturnega spomenika ali predmeta, za katerega se utemeljeno domneva, da je kulturni spomenik ali ne obvesti zavoda o kulturnem spomeniku, ki ga je prevzej zaradi prodaje (29., 37. in 64. člen tega zakona); 4. kdor zanemarja varovanje in vzdrževanje kulturnega spomenika (16. člen tega zakona); 5. kdor v nasprotju z 19., 20. ali 21. členom tega zakona ne dovoli raziskovanja, proučevanja, pregleda oziroma ogleda kulturnega spomenika ali predmeta, za katerega se utemeljeno domneva, da je kulturni spomenik; 6. kdor v nasprotju z 22. členom tega zakona ne odda kulturnega spomenika za določen čas muzeju, galeriji, drugemu zavodu ali prireditelju razstave; 7. kdor v nasprotju s 33. členom tega zakona ne obvesti pristojnega organa ali zavoda za spomeniško varstvo o najdbi arheoloških predmetov ali drugih kulturnih spomenikov ali nadaljuje z gradbenim ali drugim delom, ki je bilo začasno ustavljeno. Če stori prekršek po prejšnjem odstavku pravna oseba, se kaznuje z denarno kaznijo do 300.000 dinarjev. Poleg pravne osebe se kaznuje tudi odgovorna oseba s kaznijo iz prvega odstavka. Vlil. Prehodne in končne določbe 63. člen Dokler za območje posamezne občine ni ustanovljen zavod za spomeniško varstvo, je občinski ljudski odbor dolžan poskrbeti, da opravlja službo spomeni—-Škega varstva ustrezni drug zavod. 64. člen Kdor ima kulturni spomenik, ki še ni vpisan v register kulturnih spomenikov, ali predmet, za katerega se utemeljeno domneva, da je kulturni spomenik, 6a mora priglasiti zavodu za spomeniško varstvo v štirih mesecih potem, ko začne veljati ta zakon. 65. člen Zavod LRS za spomeniško varstvo mora v 6 mesecih po izidu tega zakona objaviti začasni seznam najpomembnejših kulturnih spomenikov na ozemlju LR Slovenije. V enem letu mora začeti z izdajanjem evidence kulturnih spomenikov v LR Sloveniji, kategorizirano in po strokah. 66. člen Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije izda P° potrebi predpise za izvrševanje tega zakona; za ureditev posameznih vprašanj lahko pooblasti Svet Za kulturo in prosveto LR Slovenije. 67. člen Ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon 0 varstvu kulturnih spomenikov in naravnih zname-n'tosti (Uradni list LRS, št. 22-129/58), kolikor se na-Uaša na kulturne spomenike. 68. člen _ Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v 1 Uradnem listu LRS<. St. 01-604/4-61 iubljana, dne 28. septembra 1961. Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije Predsednik t . Predsednik Izvršnega sveta Ljudske ■'m-9'16 skupščine LRS': skupščine LRS; 'ha Marinko 1. r. Boris Kraigher 1. r. 237. Na podlagi 11. točke 72. člena ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve in o organih oblasti Ljudske republike Slovenije razglaša Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije zakon o knjižnicah, ki ga je sprejela Ljudska skupščina LRS na seji Republiškega zbora dne 28. septembra 1961 in ki se glasi: , ZAKON o knjižnicah Splošne določbe 1. člen Knjižnice, obsežene v tem zakonu, so kulturno-prosvetne ustanove, katerih knjige in drugo knjižnično gradivo (v nadaljnjem besedilu: knjižnično gradivo) je družbeno premoženje. 2. člen Knjižnice so lahko samostojne ali v sestavu državnih organov, zavodov, šol, gospodarskih ali družbenih organizacij (v nadaljnjem besedilu: nesamostojne knjižnice). 3. člen Samostojne knjižnice so pravne osebe in se vodijo po načelih družbenega upravljanja. 4. člen Knjižnice, ki v zvezi z organiziranjem in pospeševanjem knjižničarske službe in stroke opravljajo poleg rednih še posebne naloge, so matične knjižnice. 5. člen Za knjižnično gradivo in knjižnice, ki so kulturni spomeniki, veljajo predpisi o varstvu kulturnih spomenikov. 6. člen Knjižnice zlasti: — zbirajo, strokovno obdelujejo in hranijo knjižnično gradivo; — omogočajo uporabo knjižničnega gradiva državljanom, zavodom in organizacijam; — organizirajo in vodijo javne čitalnice; — pomagajo bralcem pri razvijanju njihove splošne in strokovne izobrazbe, skrbijo za kulturno vzgojo in razvedrilo državljanov; — nudijo pomoč pri znanstvenem in umetniškem delu; — opravljajo informativno in dokumentacijsko službo za znanstveno in strokovno delo, sodelujejo pri sestavljanju centralnih katalogov; — popularizirajo knjižnično gradivo z organiziranjem razstav, kulturnih prireditev, z izdajanjem katalogov, publikacij in z drugimi propagandnimi sredstvi; — skrbijo za napredek knjižničarske službe ter sodelujejo med seboj in z drugimi organi in zavodi zaradi čim bolj smotrne uporabe knjižničnega gradiva. 7. člen Pravila samostojne knjižnice sprejme svet knjižnice, potrdi pa ustanovitelj. Pravila nesamostojne knjižnice sprejme ustanovitelj. 8. člen Pravila knjižnice obsegajo zlasti določbe o imenu, namenu, nalogali, področju, organizaciji in poslovanju knjižnice ter o načinu in pogojih, kako in komu se knjižnično gradivo izposoja. 9. člen Državljani imajo pravico, dq uporabljajo knjižnično gradivo v skladu s pravili knjižnice ob enakih pogojih. Zaradi posebnih okoliščin se uporaba knjižničnega gradiva s pravili knjižnice lahko omeji, vendar se ne more odvzeti pravica do uporabe v študijske namene. 10. člen Založniška podjetja in založniški zavodi kakor tudi trgovine s knjigami morajo knjige, ki jih nameravajo dati v predelavo za papir, prej ponuditi v nakup matični knjižnici, na območju katere imajo svoj sedež, in sicer za ceno, ki jim jo nudijo podjetja za predelavo papirja. Če matična knjižnica ponudbe v 50 dneh ne sprejme, lahko ponudnik s knjigami prosto razpolaga. Namesto matične knjižnice lahko sprejme ponudbo ob enakih pogojih vsaka druga knjižnica. Tridesetdnevni rok se šteje od dneva, ko je matična knjižnica dobila ponudbo. v Ustanavljanje in prenehanje knjižnic 1L člen Knjižnico lahko ustanovijo Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije, politično-teritorialna enota, zavod in gospodarska ali družbena organizacija ter skupina državljanov. 12. člen Ustanovitelj samostojne knjižnice si mora priskrbeti pred izdajo akta o ustanovitvi knjižnice mnenje za kulturo pristojnega sveta politično-teritorialne enote o možnostih in smotrnosti ustanovitve knjižnice. 15. člen Samostojno knjižnico lahko odpravi ustanovitelj. Pred odločitvijo si mora priskrbeti mnenje za kulturo pristojnega sveta (12. člen). V aktu o ukinitvi knjižnice se določi, katera knjižnica prevzame knjižnično gradivo, 14 člen Samostojne knjižnice se lahko združijo na podlagi sporazuma svetov knjižnic in v soglasju z ustanovitelji. V sporazumu se tudi določi način združitve in ureditve njihovih obveznosti. < 15. člen Nesamostojno knjižnico lahko, poleg ustanoviteljev iz 11. člena tega zakona, ustanovi tudi upravni organ v okviru svojega delovnega področja kot posebno organizacijsko enoto. ' Za knjižnico po določbah tega zakona se ne štejejo zbirke knjig, ki služijo za notranje potrebe organa, zavoda ali organizacije, pa niso ustanovljene kot posebna organizacijska enota. 16. člen Nesamostojno knjižnico lahko odpravi ustanovitelj. Določba drugega odstavka 15. člena velja tudi za nesamostojne knjižnice. 17. člen Vsaka knjižnica mota biti vpisana v register knjižnic pri pristojni matični knjižnici. Osrednji re- gister knjižnic vodi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani kot matična knjižnica za območje LR Slovenijie. Pravilnik o sestavi in vodenju registra izda Svet za kulturo,in prosveto LRS. Vodstvo knjižnic 18. člen Samostojno knjižnico vodita svet knjižnice in upravnik. Večje samostojne knjižnice imajo tudi upravni odbor, če tako določajo pravila knjižnice. 19. člen Svet knjižnice šteje 5 do 15 članov. Svet knjižnice sestavljajo člani, ki jih imenuje ustanovitelj, člani, ki jih delegirajo zainteresirani organi, zavodi in organizacije, ter člani, ki jih izvoli delovni kolektiv knjižnice iz svoje srede in katerih števjlo ne presega ene tretjine članov sveta. Upravnik je po svojem položaju član sveta knjižnice. Pravila knjižnice določajo, koliko članov imenuje ustanovitelj, kateri organi, zavodi in organizacije delegirajo svoje člane in koliko, ter koliko članov izvoli delovni kolektiv knjižnice. Svet knjižnice se imenuje za dve leti. Član sveta knjižnice je lahko razrešen še pred potekom roka, za katerega je bil imenovan oziroma izvoljen, če ne more opravljati svojih dolžnosti ali jih zanemarja. 20. člen Svet knjižnice voli iz svojih članov predsednika; Upravnik ali drug uslužbenec knjižnice ne more biti predsednik sveta. Predsednik sveta knjižnice pripravlja, sklicuje in vodi seje sveta. Predsednik sveta knjižnice sklicuje seje po potrebi; mora pa jih sklicati, če to zahteva tretjina članov sveta ali upravnik knjižnice. 21. člen Svet knjižnice sklepa veljavno, če je na seji navzočih več kot polovica njegovih članov. Sklepe sprejema z večino glasov navzočih članov. S pravili knjižnice se lahko določi, za katere odločitve sveta je potrebna večja večina glasov. 22. člen Svet knjižnice: — sprejme pravila knjižnice, — sprejme letni načrt knjižnice, — sprejme finančni načrt in sklepa o zaključnem ačunu knjižnice, — spremlja delo knjižnice in ga usmerja, nika, — imenuje in razrešuje strokovne uslužbence, — skrbi za strokovno izpopolnjevanje knjižničarskega osebja, — opravlja druge zadeve, ki spadajo po tem zakonu ali drugih predpisih v njegovo delovno področje. 23. člen Upravni odbor knjižnice sestavljajo člani, ki jih izvoli delovni kolektiv knjižnice iz svoje srede. Upravnik je po svojem položaju član upravnega odbora. daje letno poročilo ustanovitelju, da ustanovitelju predlog za imenovanje uprav- Upravni odbor bi izvoli iz 'svojih članov predsednika. Za predsednika ne more biti izvoljen upravnik. Upravni odbor knjižnice se voli za isto dobo kot svet knjižnice. Delovni kolektiv lahko razreši posameznega člana tudi pred potekom dobe, za katerega je izvolik ter izvoli drugega člana na njegovo mesto. 24. člen Število članov upravnega odbora knjižnice in način njihove izvolitve določajo pravila knjižnice. 25. člen Seje upravnega odbora knjižnice pripravlja, sklicuje in vodi predsednik upravnega odbora. 26. člen Upravni odbor knjižnice: — obravnava in daje svetu predloge zavodovih Pravil, finančnega načrta, letnega delovnega načrta m drugih aktov, o katerih sklepa svet; — predpiše poslovnik in druge pravilnike v skladu 8 posebnimi predpisi; — skrbi, da se izvršujejo sklepi sveta; — daje soglasje za objavo strokovnih del knjižnice; — odloča o ugovorih zoper odločbe upravnika o delovnih razmerjih; — upravlja premoženje knjižnice v skladu z zakonskimi predpisi in v mejah, določenimi s pravili; — opravlja druge zadeve, ki so mu dane z zako-nom in drugimi predpisi. V knjižnici, ki nima upravnega odbora, opravlja nadeve iz druge, četrte in pete alinee prejšnjega odstavka svet knjižnice, druge zadeve pa upravnik knjižnice. 27. člen Upravnika knjižnice imenuje in razreši ustanovitelj. 28. člen Upravnik knjižnice organizira delo knjižnice in J° neposredno vodi. Upravnik skrbi za izvrševanje sklepov, sveta in Upravnega odbora knjižnice in je odgovoren za to, da I® delo knjižnice v skladu z zakonitimi predpisi. knjižnice za vsa pomembnejša strokovna vprašanja, i so v zvezi z nalogami knjižnice. 33. člen Seje strokovnega kolegija sklicuje in vodi upravnik. Podrobnejše določbe o sestavi in delu strokovnega kolegija predpišejo pravila knjižnice. 34. člen Način vodstva nesamostojnih knjižnic se določi z aktom ustanovitelja. S tem aktom se lahko določi za vodstvo knjižnice tudi kolektivni organ. Določbe o vodstvu samostojnih knjižnic se primerno uporabljajo tudi za nesamostojne knjižnice. Matične knjižnice 35. člen Naloge matične knjižnice za območje ene ali več občin opravlja knjižnica, ki jo določi občinski oziroma skupno več občinskih ljudskih odborov; glede financiranja teli nalog sklene ljudski odbor ali več ljudskih odborov š tako knjižnico pogodbo. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani opravlja naloge matične knjižnice za območje Ljudske republike Slovenije, lahko pa del svojih nalog pogodbeno in s soglasjem Sveta za kulturo in prosveto LRS prenese na druge ustrezno knjižnice. 36. člen Poleg svojih rednih nalog so matična knjižnica na svojem območju ukvarja z vprašanji organizacije in pospeševanja knjižničarske službe in stroke, posreduje izposojo knjižničnega gradiva, vodi registracijo knjižnic in evidenco njihovega knjižničnega gradiva, pomaga pri strokovnem delu knjižničarskega osebja in skrbi za njegovo vzgojo in strokovno izpopolnjevanje. Nadzorstvo ’7 člen Zakonitost dela samostojne knjižnice nadzoruje občinski upravni organ. 29. člen Upravnik imenuje in razrešuje osebje knjižnice, [aJ®n uslužbencev, ki jih imenuje svet; izdaja od-°cbe o delovnih razmerjih. 50. člen Če upravnik knjižnice misli, da je odločitev sveta upravnega odbora knjižnice v nasprotju z predpisi ali da ni v skladu z nalogami oziroma ... ^javnimi obve^'Ce’ ZQ(*™' izvršitev odločitve in brez odlašanja o tem nadzorni organ, da o tem odloči. 51. člen sjro^vnjižnica z razvito notranjo organizacijo ima Strokovni kolegij sestavljajo strokovni uslužbenci. Unjiž ^rav.'*‘ knjižnice se lahko določi, da sme svet strokn,Ce- Unenovati v strokovni kolegij tudi druge "ovnjake, ki niso uslužbenci knjižnice. Strokovno osebje 38. člen Strokovno delo v knjižnicah opravljajo strokovno usposobljeni uslužbenci. Kolikor knjižnice nimajo ustreznega strokovnega kadra lahko opravljajo knjižničarske posle osebe, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, imajo pa primerno snlošno izobrazbo in prakso. Financiranje knjižnic 39. člen Financiranje dejavnosti samostojnih knjižnic se uredi s pogodbo med ustanoviteljem in knjižnico v skladu s predpisi o financiranju samostojnih zavodov. Financiranje nesamostojnih knjižnic se uredi z ustanovitvenim aktom. Kazenske določbe 32. člen nikaStLroko-vni kolegij je posvetovalni organ uprav-Mznice in upravnega odbora oziroma sveta 40. člen Založniško podjetje, založniški zavod oziroma trgovina s knjigami, ki da knjige v predelavo za pa- pir, pa jih ni prej ponudila v pakup matični knjižnici iz 10. člena, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo do 200.000 dinarjev. Poleg pravne osebe se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi njen predstavnik ali odgovorna uradna oseba z denarno kaznijo do 20.000 dinarjev. Prehodne in končne določbe 41. člen Vse obstoječe knjižnice morajo prilagoditi svojo organizacijo in delo določbam tega zakona v šestih mesecih od dneva, ko začne veljati ta zakon. 42. člen Dokler ne bodo v skladu z določbami tega zakona sprejeta pravila knjižnic, opravljajo dosedanji odbori knjižnic naloge svetov knjižnic. Ce knjižnica nima odbora, imenuje ustanovitelj knjižnice člane začasnega sveta, ki sprejme pravila knjižnice. 43. člen Svet za kulturo in prosveto LRS je pooblaščen, da izda po potrebi podrobnejše predpise za izvajanje tega zakona. , 44. člen Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati vsi predpisi, ki so v nasprotju z določbami tega zakona. 45. člen Ta z n izuči j za leto 1959 s kratkimi izvlečki iz poročil Št. 11702/61 »PLUTAL«, INDUSTRIJA PLUTOVINASTIH IZDELKOV, LJUBLJANA 680/60 A. Osnovna sredstva Osnovna sredstva........................... . 122,348 Denarna sredstva osnovnih sredstev . . . 13,889 B. Sredstva skupne porabe Sredstva skupne porabe 25 Denarna sredstva skupne porabe « • « e 741 C. Obratna sredstva Skupna obratna sredstva 158,482 D. Izločena sredstva Denarna sredstva rezervnega sklada in drugih skladov............................... 15,440 Denarna sredstva nerazporejenih sredstev . 1 E. Sredstva v obračunu in druga aktiva Kupci in druge terjatve................... 47,345 Druga aktiva . ................................ 33,690 Skupaj , . . 391,959 A. Viri osnovnih sredstev Sklad osnovnih sredstev Drugi viri osnovnih sredstev .««««. B. Viri sredstev skupne porabe Sklad skupne porabe................. , • , Drugi viri sredstev skupne porabe . « « . G Viri obratnih sredstev Sklad obratnih sredstev................ < . Drugi viri obratnih sredstev D. Rezervni sklad in drugi skladi Rezervni sklad in drugi skladi............. Viri nerazporejenih sredstev ...... E. Viri sredstev v obračan n in druga pasiva Kratkoročni krediti za obratna sredstva . . Dobavitelji in druge obveznosti............ Druga pasiva .............................. Skupaj . . 98,506 40,849 765 117,050 20,894 14,544 25.119 36,000 28,497 9.755 391,959 Fizični obseg načrta je bil povišan za 28 %, iz- načrtom. Povprečno število zaposlenih se je dvignilo vršite v pa za 86%. Realizacija je bila za 1'% pod za 1%. Vodja računovodstva: Herman Keber Predsednik n. o.: Stane Novak Direktor: Ivo Simončič »JADRANKA«, TOVARNA KEMIČNIH IN PRALNIH IZDELKOV, PIRAN 679/60 A. Osnovna sredstva A. Viri osnovnih sredstev Osnovna sredstva.................. « s » 52,873 Denarna sredstva osnovnih sredstev « « ■> 11,780 B. Sredstva skupne porabe Sredstva skupne porabe . . 30,510 Denarna sredstva skupne porabe « f , « 386 C. Obratna sredstva Skupna obratna sredstva 128,270 D. Izločena sredstva Dcnarpa sredstva rezervnega sklada in drugih skladov............................... . 4,500 Denarna sredstva nerazporejenih sredstev . — Sklad osnovnih sredstev . . . 5 . . * » Drugi viri osnovnih sredstev B. Viri sredstev skupne porabe Sklad skupne porabe................. , ■ . Drugi virf sredstev skupne porabe , « • . G Viri obratnih sredstev Sklad obratnih sredstev................ « . Drugi viri obratnih sredstev............... D. Rezervni sklad in drugi skladi Rezervni sklad in drugi skladi............. Viri nerazporejenih sredstev .............. E. Viri sredstev v obračunu in druga pasiva 55.494 9.752 30,628 231 79,574 4,844 E. Sredstva v obračunu in druga aktiva Kupci in druge terjatve ...................... 46,153 Druga aktiva e 11,645 Skupaj . . . 286,117 Skupni dohodek je bil za 55 % višji. Proizvodni načrt je bil presežen za 9 %, realizacijski pa za 3 %■ Vodja računovodstva: Jožica Černič Predsednik Kratkoročni krediti za obratna sredstva . . 42,555 Dobavitelji in druge obveznosti............. 58,770 Druga pasiva ............................... 4,289 Skupaj . . . 286,117 Poslovni stroški so bili zvišani za 8 %. Povprečno je bilo zaposlenih 97 oseb. . o.: Viktor Luskovec Direktor: Franc Juh Izdala »Uradni Ust LRS« - Direktor In odgovorni urednik: Jože JuraS - Tiska tiskarna »Toneta TomSIča« v Ltubllani