Listek.
569
Pri priponki -ec (p. 123.) je pisatelj izpremenil pravilo pod c). Pri Janežiči sl6ve: »Kedar hoče (slovenščina) imenovati delajoče osebe, prideva to končnico glagolski koreniki ali osnovi, zev pa zatika v odprtih zlogih z glasnikom v; n. pr. brivec, godec, jedec, jezdec, kosec, pevec, . . . delavec, igravec, morivec, pisavec itd.* Sket pa piše: »Kedar se hoče imenovati delajoča oseba, prideva se to obrazilo glagolski koreniki ali tvorno-preteklemii deležniku; na pr.: brivec, godec, jedec, jezdec, pevec, delavec (nam. delalec), igralec, morilec, pisalec itd.<<! Zakaj delavec, a igralec? Sploh še ni dognano, kaj je pravilno. Skrabec pravi nekje v »Cvetji«, da se na -lec po pravici pišejo le-te besede: palec, pogorelec, tkalec, stolec, kolec; vse druge podobne pa le na -veg: delavec, vladavec, oznanjevavec itd.c< Šuman v menjši slovnici (p. 109.) uči: »Besede delavec, bajavec, plezavec i. e. gredo ali na prilog *delav, ali je v vrinek.« Miklošič (o. c p. 308. sq.) tudi piše: bajavec, delavec, gatavec, igravec, jacavec, lajavec, mašče-vavec, plezavec, posnemavec, prilizavec, prodavec, sejavec, a strelec, kolec, celeč (ganzes osterei), mulec, mrlec (leiche), prišlci (pranser bei hochzeiten), pogorelec (prov. abbrandler), smelec (homo audax), vrelec (scaturigo), vr-telec, zdolec (westwind).. Kakor se vidi iz tega, treba bo, da se v tej točki porazumemo.    Po misli moji so oblike na -vec pravilnejše.
(Konec prih.)
LISTEK.
Levstikov spomenik v Velikih Laščah so odkrili dne" 11. avgusta t. 1. po programu, ki smo ga objavili v zadnjem listu. Udeležba narodnih društev in slovenskega razumništva iz vseh slovenskih mest, kakor tudi preprostega naroda iz bližnje okolice, bila je ogromna, vender se je izvršila vsa slavuost v najlepšem redu. Slavnostni govor je govoril g. Janko Kersnik. Spomenik stoji na trgu pred farno cerkvijo. Nad dvema ploščama se vzdiga 1 m visoka kocka in nad to 41/2 m visoka štirioglata piramida. Napisi, vzeti iz Levstikovih in Stritarjevih pesmij, slo vejo tak6: Spredaj:
LEVSTIKU NAROD SLOVENSKI iSSg. Na levi:
Iz malega zaklada ti v narodi, Sezidal si poslopje veličansko ; Ti luči si roditelj in svobodi, Jeziku  Ti ime si dal slovansko! Na desni:
Ko zvezde luč, poprej nikoli znane, Prisvetil nam  Tvoj duh je iz noči l
57°
Listek.
Zadaj:
Kalid se služi domovini sveti, Sijajen vzgled si ti Slovencem bili
Popoludne se je po slavnostnem govoru g. Ivana Hribarja v Spodnjih Retjah ua pesuikovem rojstvenem  domu  odkrila spominska plošča s  tem napisom:
V tej hiši je bil porojen
dne 28. septembra  1831. 1.
Fr.  Levstik
učenjak in pesnik slovenski.
Postavili  1889.
Udeleženci Levstikove slavnosti so si skozi Rašico grede" ogledali tudi Trubarjev rojstveni dom (h. št 8.), ki je bil z zastavami okrašen.
Lepo je Levstikovo slavnost poveličevala tudi pesem, katero je Stritar zložil v spomin svojemu rojaku in prijatelju ter jo za to priliko posebej dal natisniti. Ta pesem se glasi tako":
Levstiku v Laščah dne"  II. avgusta  1889.
Junak je bil! Kdaj mu je mehka roka Otirala, hladila čelo vroče? — Pri svojem on ognjišči od otroka Ni slišal sladkega imena: oče! Mož samec živel je do koča let; Dom bil je njemu ves slovanski sve"t: Srce njegovo moško je edino Zvestd ljubilo sveto domovino.
Od vseh strani, čez hribe in doline, Prirdmala si,  množica pobožna, V kraj  malo znan slovenske domovine Od štirih ve"trov,  v eni misli zložna. Kaj vas je gnalo sem v dolenjsko stran To ni shod kakor je v  semanji  dan! Vse praznično!  zvonovi,  strel, zastave! Svetniku li veljajo te" priprave?
Če ne svetniku, ali mučeniku!
Da, mučeniku;  možu v čast ste zbrani,
Ki ni se klanjal zlatemu maliku.
Vse dni, ki so skopo mu bili dani,
Narodu živel je, a narod rož
Ni trosil mu na pot; samoten mož
Navzlic sovraštvu, narodni krivici
Svoj pot je hodil, križev pot v resnici!
Nji lepe. je dari posvetil božje: To blago srce in to bistro glavo ! Perd mu bilo hrabro je orožje V pravičnem boji za vse lepo, pravo. Jezika on prečistil je zlato, Slovenščino ustvaril nam nov<5, Komu beseda krepka je in gladka In pesem kakor njemu bila sladka?
Križ vzel je, rodoljubja križ na ramo, A trnjev venec bratje so mu pleli; Dotle", da se je zgrudil v zgodnjo jamo, V prid se je trudil ljubljeni deželi.  — Zdaj, ko je mirno, blago to srce, Kaj bil je Levstik mu, zdaj narod ve"; Zdaj čast, zdaj hvala! prav; pri nas nobeden Ni kakor on cesti in hvale vre"den.
Drag biser bilo je srce" njegovo, Z zvijačo on, s krivico ni se družil; Vse podlo je sovražil in surovo, Sam svoj, resnici je edini služil. Jeklena volja,   neupognen vrdt, Prijatelj  stanoviten,  človek zlat, V nevihti mož,  naprej, po konci glavo Visoko nosil sveto je zastavo.  —-
Listek.
571
Oj Laščanje, starejši rod med vami Poznal je dečka Levstika po lici, In bil vesel ga  — kimate z glavami — Zdaj vsak se z njim ponaša, po pravici! Ta spomenik pri  vas,  ta kamen je Čestitljiv kamen, sveto znamenje, Kakd čestijo Laščanje rojaka, Slovenci vsi slovenskega junaka!
Sem bodo pozni romali rodovi, Pobožno kakor ljudstvo danes zbrano; Tu bodejo Sloveniji sinovi Prisegali ljubezen zvesto vdano. Ta spomenik bo večen opomin Slovencu:   »Bodi zvest narodu, sin!« — Moštva in rodoljubja v poznem rodi Uz6r in vzgled Slovencem Levstik bodi! —
J. S. Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Liijiza Pesjakova. Tiskal in založil J. R. Milic v Ljubljani 1889, m. 8, 159 str. Cena nevezani knjigi I gl. 10 kr., krasno vezani 1 gl. 60 kr. — Zadnje tedne je Miličeva tiskarna poslala knjigo po slovenskem svetu, na katero danes veseli opozarjamo razumništvo naše, zlasti pa vse prijatelje pravega večno-lepega pesništva. Pod naslovom, zgoraj navedenim, zbrala je v tej knjigi znana pisateljica naša, gospa" Lujiza Pesjakova^ krasen šopek lepo vonjavih pomladanskih vijolic, katere podaje nežni mladini slovenski. Gospa Pesjakova je že stara znanka vsem, ki se zanimajo za razvoj našega leposlovja, V prozi in poeziji je prejšnja leta v »Novicah,« v »Glasniku,« v dunajskem »Zvonu,« v »Vrtci« in tudi v našem listu priobčevala raznovrstne proizvode svojega uma, ali odkritosrčno in prostodušno moramo reči, da nam nikoli še ni s poezijami svojimi ugodila tako, kakor z omenjeno  zbirko  »Vijolice«.
Pisateljica je knjigo svojo, v kateri nam objavlja nad osemdeset pesemc, razdelila na štiri dele: prvi se imenuje »Obrazi iz prirode«, drugi »Iz otročjega življenja,« tretji »Srčni glasovi«  in  četrti je samostalen dramatičen prizor  »Ubožec«.
V prvem oddelku pesnica z globokim čutom zasleduje vse pojave v lepi prirodi: dehteča vijolica, snežnobeli zvonček, zornordeča jagoda ji ravno takd oveseljuje srce, kakor jo z bridko žalostjo polni vseh vernih duš dan ali pogled zapuščene sirote na sveti večer. In vsem tem čutom daje lep, primeren izraz v polnozvenečih verzih. Razven Stritarja pri nas še nikoli nismo culi nikogar tako nežno in prijetno opevati krasno pri-rodo, vzbujati veselje do nje in hvaležnost do Stvarnika njenega. Med vsemi temi pesmimi pa nam najbolje ugaja prelepa »Velikonočna pesem« in ne moremo se vzdržati, da bi vse ne postavili tu sem, ker nam je zajedno dober vzgled tudi formalne dovršenosti.
Velikonočna pesem.
Na dan, na dan, kar kod cveteva,
Kar v zimskem snu še omedleva! Na dan, vijolica dehteča, In tudi zvonček beloglav Ter j^glec, re"sa z lesk vise"ča, Cvetovi drevja in goščav!
Na dan, na dan čarobno mladoletje!
Na dan, veskresno  te obuja petje!
Skorjanec vriska na višavi In tisoč glasov po dobravi; Sumeče reke in  potoki, Na vedrem nebu solnčni žar, Planine strme, svet široki, Čuteča vsaka živa  stvar Oznanja,  da oblast ljubezni mile Močnejša je od tč-mne smrtne sile.
Na dan, kar je molitev svetih, Kar v prsih pesmij je prevnetih!
Na dan, duhovi vsi  potrti,
Iz žalosti se spet budeč ;
Razpelo glejte,   grob odprti;
Pretakajte solze",  hvaleč! Vam odkupljenje bilo je storjeno Ter vam na zemlji vse je prerojeno!
A ve, cvetlice zornolike,
Ve, nežnosti, veselju slike! Vi vsi,  o kterih posvečeni Človeški sin dejal nekdaj : »Nedolžnim ne  branite k metli, Ker njihov je nebeški raj«   —
Vi srce svoje Njemu izročite,
Moleč kleče veliko noč slavite!