A
l
;
<

t i .	•
Ife--
:

Foto: Srdan Živulovič
m ..	» S	£ Jg ~ gB j. .v		
	Bt mk m	M K.11	& V K BtilE. V -	mA		K	.
MB M		i«	m K ::V - J Bi	
Nihče vas ne sme pretepati?
Bojana Humar
o so štiriindvajsetega septembra 1986 beograjske Večernje novosti objavile izvlečke iz Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, je na politično prizorišče tedanje Jugoslavije treščilo kot strela z jasnega. Avtorji memoranduma so trdili, da so bili Srbi v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni v tolikanj nepravičnem položaju, da je bil ogrožen celo njihov obstoj. Politično in gospodarsko naj bi jih bili diskriminirali Slovenci in Hrvati, na Kosovu pa naj bi jim grozil celo popoln genocid. Komunisti od Triglava do Vardarja so začeli obtoževati dokument srbskih intelektualcev, vodja srbskih komunistov Slobodan Miloševič pa je molčal.
Natanko sedem mesecev pozneje je pred kulturnim domom v Kosovem polju prvič izustil znameniti stavek »Nihče vas ne sme pretepati!« in v hipu postal patron kosovskih Srbov, ki naj bi jih ogrožalo tamkajšnje večinsko albansko prebivalstvo. Še ne dve leti pozneje je Kosovo, kakor tudi Vojvodina, izgubilo avtonomijo, julija 1990 pa je Srbija razpustila politične ustanove v obeh nekdanjih avtonomnih pokrajinah. Kosovo je postalo notranja zadeva Srbije, kar naj bi bilo še danes. Pa je res?
Bržkone ni, sicer si mednarodni politični in vojaški strategi te dni, ko je krvavi mir na Kosovu zahteval nove žrtve, ne bi tako razbijali glav, kaj jim je storiti, in pozivali zlasti Beograd, naj prekine nasilje in sede za pogajalsko mizo. Še predobro se zavedajo, da bi se morebitni spopad na Kosovu bliskovito razširil na večji del Balkana, saj je zelo verjetno, da bi kosovskim Albancem na pomoč prihiteli sonarodnjaki iz zahodnega dela Makedonije
(ki niso ravno zadovoljni s svojim položajem v tej državi) in seveda Albanije. V kosovsko vojno bi bili tako zelo hitro vpleteni še dve balkanski državi, ki imata že sami več kot dovolj notranjih in zunanjih težav. Ne kaže izključiti niti možnosti, da bi vojna, če bi izbruhnila, utegnila prizadeti tudi albansko in makedonsko sosedo Grčijo in morda celo Turčijo.
Problem Kosova torej očitno ne more biti in ni notranja zadeva Srbije. Nasprotno. Je ta hip najbolj nevralgična točka celotnega Balkanskega polotoka, s tem pa tudi vse Evrope, in kot taka terja ukrepanje celotne mednarodne skupnosti. Ta se doslej pri reševanju kosovskega vprašanja ni pretegnila. Zaradi vojne na Hrvaškem, zlasti pa v Bosni in Hercegovini, je oportunistično privolila v status quo. Kršenje temeljnih človekovih pravic kosovskih Albancev je bilo ob surovosti pobijanja na Hrvaškem in etničnega čiščenja v Bosni drugorazreden problem. Poročila številnih mednarodnih organizacij, ki se zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic, pa so bila kot bob ob steno. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi je julija 1993 sicer poslala svojo misijo na Kosovo, ki je Beograd obtožila zaradi represije nad albanskim prebivalstvom in prav zato morala oditi. Nekdanja posebna odposlanka Združenih narodov Elizabeth Rehn je nato zaman čakala na sprejem pri Miloševiču, francosko-nemško pobudo, naj Kosovu prizna poseben status, pa je Beograd novembra lani gladko zavrnil.
Kosovo je lahko notranja zadeva Srbije le toliko, kolikor je zgolj od jugoslovanskega predsednika Miloševiča odvisno, ali bo še
enkrat — kot prej na Hrvaškem in v BiH — najprej stavil na orožje. To bi mu v tem trenutku utegnilo koristiti, saj bi tako v imenu ogroženosti srbskega ljudstva vnovič utrdil nacionalno homogenost Srbov, ki je zaradi čedalje težjih razmer v državi že hudo načeta. Poleg tega bi se njegov položaj zagotovo še okrepil. Miloševiču, ki je proti vsakršnemu vpletanju mednarodne skupnosti v kosovski problem, sta že pritegnila šefa dveh največjih opozicijskih strank:pogrkujoči četniški vodja radikalcev Vojislav Šešelj in demokrat po potrebi Vuk Draškovič, voditelj Srbskega gibanja za prenovo. Da je prav od mirne rešitve krize na Kosovu odvisna celovita vrnitev ZRJ v mednarodno skupnost, pa kot da nikogar v Srbiji ne zanima preveč.
Na drugi strani kosovski Albanci trdijo, da je bilo sedem let policijskega nasilja, v katerem je bilo ubitih okoli dvesto Albancev, na deset-tisoče pa jih je bilo na najrazličnejše načine mučenih in trpinčenih, preveč. Veliko jih je ob fotografiji voditelja Ibrahima Rugove, ki so jo prilepili na stene svojih domov, za vrata postavilo še puško, če jih napadejo srbski policisti. Politiko Rugove podpiramo, pravijo. »Toda le, dokler niso ogroženi naši domovi. Ko bo srbski policist prestopil naš prag in nas napadel, bomo odgovorili z ognjem.« Teroristična Osvobodilna vojska Kosova, kot jo označujejo srbske oblasti, zdaj pa očitno tudi mednarodni posredniki, je za Albance le simbol odpora proti »srbskemu okupatorju«. V tem pogledu, ko gre za obrambo njihovih domov in družin, je OVK njihova vojska, od njenih napadov na srbske policiste pa se raje distancirajo.
Poleg tega so novonastali politični položaj na Kosovu v zadnjih mesecih bistveno zaznamovali še nekateri drugi dejavniki, kot so aktivnejše delovanje Osvobodilne vojske Kosova, ki je, resnici na ljubo, doslej več škode naredila Albancem kot pa Srbom, študentske demonstracije in v zadnjih dneh vsesplošni protesti ogorčenih Albancev. Brezkrvni Evropi je naposled hušknilo nekaj rdečice v obraz.
Toda za zdaj še nič ne kaže, da bi bila mednarodna skupnost pripravljena na odločnejšo akcijo. Grožnje in pritiski, ki jih zmore, so še vedno okleščeni na pozive, pozorno spremljanje dogajanja, obsojanje nasilja in obžalovanje žrtev. Kot svojčas ob bosanski moriji, najhujši v Evropi po drugi svetovni vojni. Tudi sankcije so le alibi.
Razlogov za učinkovitejše ukrepanje na Kosovu pa je več kot dovolj. Še posebej če držijo trditve predsednika Demokratske zveze Kosova v Srbici oziroma Skenderaju, da se v zadnjih tednih na Kosovu zbirajo močne enote srbske policije, da okrepitve prihajajo iz vse Srbije, da se v bližini urijo enote zloglasnega Željka Ražnjatoviča Arkana in da so pred kratkim na območju Drenice videli tudi njegov blindirani avtomobil. Prevelika in preveč nevarna podobnost z dogodki na Hrvaškem in v Bosni leta 1992, da bi še naprej križem rok pozivali in pozorno spremljali, pa čeprav še tako resno. Metoda gospodarskega izčrpavanja, da bi končno spametovali Miloševiča, pa gre »carju z Dedinja« prej na roko kot v škodo, saj mu hudi bedi navkljub prav zaradi nje še vedno uspeva držati Srbe enotne proti zunanjemu sovražniku. Edino učinkovito bi bilo mednarodno vojaško posredova-
nje v obliki mirovne operacije, podobne tisti v Albaniji lansko pomlad.
Z njim bi se dalo pridobiti čas za pogovore med političnimi subjekti na Kosovu oziroma med kosovskimi Albanci in Beogradom. Ta pogajanja bodo trda, naporna in dolgotrajna, kajti med stališči srbske in albanske strani o statusu Kosova ni praktično nobene skupne točke. Beograd trdi, da je to območje sestavni del Srbije, albanski politični subjekti - čeprav si niso povsem enotni - se zavzemajo za svojo državo (v Rugovovi Demokratski zvezi Kosova zagovarjajo samostojno republiko, v Parlamentarni stranki nekdanjega dolgoletnega političnega zapornika Adema Demagija pa so za Balkanijo, tretjo enakopravno državo znotraj mednarodno priznanih meja sedanje Zvezne republike Jugoslavije), medtem ko si Zahod pri srbskih oblasteh prizadeva iztržiti večjo avtonomijo Kosova v okviru ZRJ.
Sedem let, da bi zbližali stališča, je izgubljenih in zdi se, da je vojna neizogibna. Toda ali je vojna na Kosovu sploh mogoča? Zanjo bi bili potrebni približno enako močni armadi. Srbija svojo ima, kljub zatrjevanju Vojske Jugoslavije, da na Kosovu ne bo posredovala, ker da za to ni nikakršne potrebe. Na albanski strani pa takšne organizirane oborožene sile ni. Osvobodilna vojska Kosova prej spominja na gverilo, četudi zadnje dni ogorčeno grozi z maščevanjem zaradi nasilja srbskih policistov nad Albanci. Zato ima bržkone prav Rugova, ki pravi, da na Kosovu ni mogoča vojna, temveč »le« pokol.
VSEBINA PP 29
Majda Vukelič
Sodniki so po intelektualni moči nad vlado
Mag. Mitja Deisinger, predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
Zorana Bakovič
Zhu Rongji
Portret tedna	27
Srna Mandič
Brez delovnih mest skupnost propada
Ptujske šivilje
Stanislav Kovač
Ni zastonj kosila
Novi javni dolg	28
Spomenka Hribar
»Taktična kolaboracija«
Druga stran medalje
Dr. Dušan Plut
Vse manjše število razvojnih središč
Ali bomo na poti k EU sposobni zaščititi prostor, naravo in okolje? (2)	29
Marjeta Šoštarič
Moramo braniti ustavo pred ustavnim sodiščem?
Dr. Stojan Pretnar, akademik
Dr. Janez Šinkovec
Diktatura ustavnega sodišča
Zloraba sodne moči? (1)	30
Dr. Anton Stres	*
Katoliška cerkev je in bo ostala zavezana pravičnosti (2)
Med zgodovino in pravom
Dr. Andrej Berden
Komu šumijo slovenski gozdovi?
Prispevek k razpravi o Sloveniji kot pravni in socialni državi	31
Alenka Burja
Neizmeren mehanizem narave je vedno dejaven
Ljubljanko barje - ali bo preživelo (4)
Mag. Olga Urbanc-Berčič
Mokrišča, močvirja	32
Peter Mlakar
Se s krščanstvom zgodovina in svet končata?
Dragiša Boškovič
Tožilec v informacijski revoluciji 33
Janez Suhadolc
Moja zaloga češnjevega lesa je pošla
Dnevnik (1)
Dr. Alojz Ihan
Moški - ženska
Odporniški zapiski (10)	34
Branko Gradišnik
’No-fly zone’, področje odpetega šlica
Iz Orakljevega Žaklja
Marko Zorko
Beatles
Sidro iz porcelana (4)
Poroka denarja in pameti
Zasebne univerze	35
Mišo Alkalaj
Strah bo dražji kot nekaj napačnih datumov
Računalniki in leto 2000
Ameriška tv in nasilje
Čudežni čip V?	36
Smrtonosna igra mačke z miško
Lovci na glave
Življenje pod ledenim oklepom?
Geotermalna energija	37
Dr. Bogdan Lešnik
Registrirano partnerstvo. Ne, hvala.
Istospolne poroke
Viljem Gogala
Kenija onkraj Visokih Tater
Prazna košara medalj	38
Saša Vidmajer
Kako se otresti dušljivega sponzorstva
Miha Naglič
Kmetje so revolucijo vzeli dobesedno
Marko Crnkovič
40 SIT
Principi	40
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neo-bjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
Delo, 28. februarja
Pod okupacijo preteklosti
Aktualni politični esej Viktorja Blažiča bi se lahko končal tudi takole: Osvoboditev izpod okupacije preteklosti, predvsem komunizma s postopkom lustracije, se ne bo zgodila nikoli; zato bodo o nas lahko odločali drugi.
Pri tem izhodišču so v igri tako tuje kot domače namere, to je igra tujega (vele)kapi tal a in domače nomenklature, ki bi ji razkritje njene dejanske vpletenosti, zapisane v obstoječih arhivih v Beogradu, odvzelo legitimnost (kredibilnost) in privilegij (okoriščanje) in seveda izničilo njen vpliv in moč. Uničenje slovenskih tajnih arhivov je tako premestilo odvisnost nomenklature iz domačega v tuje interesno okolje. Skritost pretekle obremenitve (kriminalnosti) se tako ni zgodila absolutno, temveč je ostala relativna in v rokah tujih mešetarjev s skrivnostmi, pri čemer bo namesto inkriminirane nomenklature dejansko kaznovana slovenska populacija v celoti z izsiljenimi izbirami neprimernih (škodljivih) političnih, gospodarskih in razvojnih odločitev.
Tuji kapital podpira nelustracijo predvsem iz dveh razlogov. Zanaša se na balkansko izvedenost (strokovno in moralno oporečnost) današnjih vodilnih kadrov v državni upravi in gospodarstvu. V tej fazi bo tuji kapital enostavno izkoristil svoje znanje in informiranost v pogajanjih o naložbah in prevzemu ključnih nacionalnih ustanov in podjetij. V Beogradu bo za primerno ceno lahko kupil informacijo, ki bo iz balkanskega arhiva curljala po želji in plačilu. Posebnih političnih in poslovnih možnosti bo deležna seveda tudi oblast v Beogradu, na katero bo sedanja nomenklatura morala ostati skrajno pozorna (diplomatsko aktivna) in ustrežljiva.
Javnosti še zdaleč ni znano, kakšni sli se oglašajo pri naj višjih uradnikih, ko prihajajo v Slovenijo po povsem drugih opravkih. Sel iz Beograda (npr. razvpiti bivši cekajevec) je seveda dobrodošel pri predsedniku, ko gre za izmenjavo stališč in informacij ali celo za priznanje. V podobni funkciji je bila tudi Jelinčičeva misija v Beogradu, ki razvidno ni bila gospodarska, kulturna ali znanstvena: bila pa je nekaj posebno nerazvidnega. Slovenski sel je bil tako povsem primerljiv z beograjskim slom pri predsedniku v prejšnjem pomladno-poletnem času.
S plasmajem tujega kapitala v Sloveniji bo postala preteklost čedalje manj pomembna, ko bo naposled tuji kapital obral kapitalsko in lastninsko tudi današnje pripadnike nomenklature. Hvaležno jim bo pustil le kakšno vplivno in manj pomembno drobtino. Takrat se bomo balkanskih zdrah in današnjih zaslužnih mož spominjali z nasmehom, nekateri pa tudi z nostalgijo.
Anton P. Železnikar, Ljubljana
Publicist Viktor Blažič je v svojem prispevku natrosil toliko nesmislov, da mu je treba odpreti oči. Če je res, da vsi. ki se dajejo zaradi lustracije vedo. da se ne prepirajo zaradi preteklosti same, temveč zaradi sedanjosti in prihodnjih razmer v tej državi, potem je potreben popoln pregled virov in strukture sedanje oblasti in podlag sedanje družbene moči.
Sedanja država se kaže v celoti kot politična država, v kateri vlada formalna parlamentarna demokracija, prave vsebinske demokracije. ki bi temeljila na civilni družbi, pa ni! Če uporabim besedo B. Ježa, država še vedno ni tisto, kar bi morala biti, je v krempljih strank, kar je pravzaprav le boljša različica raznih Gruzij ali Moldavij, kjer tranzicijo diktirajo klani. Doslej se je govorilo le o Kučanovem klanu, po Turnšku pa bo treba uvrstiti tudi klan bratov Podobnik. Vsaj ta trenutek sta močno in neukrotljivo, tako da se je premier prisiljen samo lakonično nasmihati.
To je stanje stvarnosti politične in družbene moči v strankarski demokraciji, čeprav je dolžnost politikov, da so stvarni, da volivcem odkrivajo stvarnost, da se bojujejo za pra vico volivcev do stvarnosti, ki naj bi bila čim skladnejša z ustavnimi načeli, in da ne lažejo. Pri nas pa je vse skrito in strogo zaupno.
Strinjam pa se z V. Blažičem, da je stanje skritosti tisti nujni pogoj, s katerim je mogoče ohranjati kontinuiteto politične in nasploh družbene moči. Upam, da pod pojmom kontinuiteta ni mislil zgolj na Kučanov klan, ampak tudi na vse druge klane. V skritosti je spravljena velika moč in kar zadeva naše razmere, celo naj večja. In ta moč ni skoncentrirana v prizadevanjih za skupne interese države, temveč zgolj za parcialne in osebne interese in ohranjanje privilegijev, ki pa so zapuščina prejšnjega režima. Privilegiji enih pa pomenijo diskriminacijo drugih.
Gre torej za moralna vprašanja in vprašanja vrednot te družbe. Torej se je treba vprašati, kam pl o veš. Slovenija? Druga Jugoslavija je bila strateško umetno vzdrževana država in njeno ljudstvo se je z nami vred navadilo življenja čez svoje možnosti, tj. predvsem čez mero tistega, kar je s svojim zelo pomanjkljivim trudom v resnici zaslužilo. Pretekli družbeni sistem je slonel na ideologiji socializma in marksizma. Po ideologiji marksizma naj bi se »proletarci vseh dežel« združili in v imenu izkoriščanega dela premagali kapital. V razviti Evropi je kapital postopoma ugodil tako rekoč vsem delavskim zahtevam.
Naša družba je v fazi tranzicije. Privatizacija družbenega premoženja ni uspela, saj ni prišlo do konsolidacije virov premoženja, ampak je gospodarstvo podkapitalizirano, zaposleni pa brez delovnih pravic. V dobi tranzicije se je prav tako kot v svinčenih sedemdesetih letih ustvaril nov sloj pripadnikov »tehno-menedžerskih struktur« in »odtuje-
nih centrov družbene moči«, ki delujejo prek svojih lobijev v tesni povezavi s strankarskimi klani. Strinjam se, da bi morali strankarski komiteji »lustrirati« novo rojeni sloj elite in birokracije ter mu odvzeti preveliko moč in pridobljene privilegije.
Država tone v še večji obup kot pred letom 1990. pa tega očitno ne vidi noben funkcionar in ga tudi ne briga. Minister za delo Rop bo opravil svoje poslanstvo z Belo knjigo, kjer se naj bi uzakonili še večja brezpravnost in še večji privilegiji in oblast menedžmentu in oblast eliti. Očitno se predsedniški štabi ne spuščajo tako nizko, da bi slišali glas obupanih davkoplačevalcev. Njihova skrb je očitno skrb za svojo elito, da se jim le ne bo zmanjšal kak privilegij.
V	kontekstu vsebine prispevka sem prepričan. da bi moral Viktor Blažič napisati nov članek pod naslovom*Pod okupacijo sedanjosti! Morda bo prišel do spoznanja, da prejšnji sistem ni bil tako slab, in ni razloga, da vztraja pri »lustraciji« bivših funkcionarjev.
Marko Jevnikar, Maribor
Delo, 21. februarja
Drobni in srečni?
V	svojem prispevku v Sobotni prilogi je Miha Jenko podučil 25 uglednih primorskih podpisnikov poziva za osamosvojitev banke v Novi Gorici in goriške mitingaše, kakšne naloge stojijo pred slovenskim bančništvom ob vključevanju v Evropo.
Če gospod Jenko misli, da Goričani želimo povrnitev statusa banke v prvotno stanje, da bomo »drobni in srečni«, in če misli, da ne razumemo nalog slovenskega bančništva pri vključevanju v Evropo ter zato nasprotujemo združitvi z NKBM, je to njegov problem.
Na Goriškem nismo nasprotovali predlagani združitvi Komercialne banke Gorica z NKBM, čeprav je saniranje slabe banke s še slabšo nestrokovnjakom težko razumljivo. Poleg tega je NKBM na drugem koncu Slovenije in naša banka z njo ni imela kakšnih omembe vrednih poslovnih odnosov. Za uspeh pri sanaciji banke je tudi pomembno, da se zaupa vodilnemu kadru. Takratni direktor NKBM pa je imel kar nekaj ovadb za svoje direktorje vanj e v Tamu. Ob vrsti takih strokovno vprašljivih zadev je goriški del kljub temu konstruktivno sodeloval pri združevanju.
Prva nesoglasja so se pojavila, ko so v NKBM združevanje - namesto dogovorjenega združevanja dveh enakopravnih subjektov - enostransko prekvalificirali v pripojitev in to tudi izpeljali. Banko v Novi Gorici so tako želeli spremeniti v šalter za pobiranje denaija, s katerim bi sanirali sebe in enormne probleme mariborskega gospodarstva. Od Goričanov zahtevana povrnitev v prvotni status bi odpravila vse te storjene nepravilnosti in krivice in omogočila samostojni goriški banki združevanje z drugimi bankami po lastni strokovni presoji in interesih.
Bistvo goriškega ogorčenja proti ljubljanski politiki, ki je prišlo do izraza tudi na »mitingu«, j e v vrsti podobnih samovoljnih ukrepov in splošnem diskriminirajočem odnosu do Goriške po osamosvojitvi. Najjih še nekaj navedem:
Kmalu po osamosvojitvi so začela propadati velika, po Evropi in širše Uveljavljena gori-ška podjetja, kot so Meblo, Gostol, Vozila in številna druga manjša. Takrat so v medijih privoščljivo pisali; da umirajo socialistični mastodonti. V vladi ni bilo pripravljenosti, da bi predlagali sanacijske programe ali kako drugače pomagali tisočem brezposelnih. Takoj pa se je našel denar ob stavki v Litostroju, s Tamom se je ukvarjal celo parlament, da o Slovenskih železarnah, Splošni plovbi in številnih drugih niti ne govorimo.
Ko slovenska politika ob tej gospodarski krizi na Goriškem ni hotela pomagati, nam je bilo za tak odnos hudo. Vendar pa to ni bilo dovolj. Pričelo se je ropati. Drugače tudi ni mogoče imenovati zakonskega določila, ki je posebej prirejeno za poslovne rezultate Hita in njegov dobiček obdavčuje po posebni, samo za igralnico HIT prirejeni višji stopnji. Po tej stopnji je HIT za 1997 plačal ca. 100,000.000 mark davka državi. To je polovica sanacijske vsote za Komercialno banko Gorica, kar pomeni, da je že sam HIT doslej s svojimi davki večkratno pokril ta znesek. Slovenskim davkoplačevalcem torej za sanacijo Komercialne banke Gorica ni bilo treba plačati niti tolarja.
V da vnih šestdesetih letih je Ka včičeva vlada sprejela zakon o avtocesti Šentilj-Vrtojba. Kljub temu in še drugim zakonom o avtocestah se iz Gorice v prestolnico še vedno vozimo po cesti, ki jo je zgradil Mussolini. Na Goriškem se proda ca. 25% slovenskega bencina in zbere tudi ca. 25% cestnega tolar/a. Ali nismo upravičeno ogorčeni, če se s pri nas zbranim denarjem gradi avtoceste drugje, goriški krak pa kljub ogromni obremenjenosti potiska v naslednje tisočletje?
Vsa Primorska se je sama osvobodila in združila z matično Slovenijo. S sabo je prinesla nemajhno doto ene tretjine ozemlja in ljudi. Goriška - kot večji del Primorske s skoraj celotno zahodno kopno drža vno mejo - je v zgodovini Slovenije imela, ima in bo imela pomembno obrambno vlogo. Če ne zaradi drugega, bi si vsaj zaradi tega zaslužila prijaznejši odnos vse bolj samozadovoljnega centra.
Tomaž Beltram, Šempeter pri Gorici
kom in organizacijam, nerazumevanje delovanja borze in pomanjkanje strokovnega znanja.
Gradivo je tako podrobno in skrbno dokumentirano, da ga Agencija ni mogla ovreči. Zato so si pomagali z diskvalifikacijo posameznih članov odbora.
Odbor vlagateljev je prof. dr. Petra Glaviča angažiral kot člana predsedstva tega odbora predvsem zaradi dejstva, ker se je prof. dr. Glavič že pred afero Proficia Dadas izkazal z delom v društvu jeznih varčevalcev, kjer je kot član predsedstva bistveno pomagal pri reševanju uničenih deviznih vlog;pri tem ni propadla nobena banka in nobena vloga, ljudje so ohranili zaupanje v domače banke, varčevanje se je v zadnjih le til/ močno povečalo.
Kljub velikemu prizadevanju odbora vlagateljev nam podobnega problema z Agencijo ni uspelo rešiti, ker je rešitvi vlog nasprotovala in jih še vedno poskuša uničiti z vrsto organiziranih akcij, kot so: zaprtje skladov, odvzem licence družbi za upravljanje, odvzem dovoljenja za borzno posredništvo, zavlačevanje z vračilom vplačanih sredstev, preprečevanje sanacije skladov, ustvarjanje negativne atmosfere do vzajemnih skladov na sodiščih in v državnih ustanovah.
Državni zbor poročila o delovanju Agencije vi. 1996 še ni obravnaval, zato bo preiskava zanj uporabna. Tudi ustavno sodišče še ni odločilo o pritožbi Dadas BPH.
Franc Plaveč, dipl. oec., predsednik odbora vlagateljev v vzajemne sklade Proficie Dadas
Delo, 2. marca
Kontinuiran hrup za nič?
Glede na komentar novinarke Dela Mateje Babič sporočamo javnosti, da je parlamentarno preiskavo o delovanju Agencije za trg vrednostnih papirjev od 1.1995 do 1997predlagala državnemu svetu komisija za gospodarstvo na pobudo odbora vlagateljev v vzajemne sklade Proficia Dadas in ne prof. dr. Peter Glavič, kot navaja Vaša novinarka. Odbor zastopa interese 3500 vlagateljev, skupaj z družinskimi člani blizu 10.000 državljanov. Ti so imeli v vzajemnih skladih vloženih 5,6 milijarde tolarjev osebnega premoženja v obliki gotovine.
Pra v taki skladi naj bi bili ena od treh »nog« bodoče pokojninske ureditve. Usoda prvih slovenskih skladov zato zanima vso slovensko javnost. Z uničenjem domačega sekundarnega trga kapitala je bil onemogočen tudi trg in gospodarstvo ni moglo priti do osebnega kapitala z izdajo delnic, zato so podjetja množično propadala.
Komisija za gospodarstvo je problem obravnavala v sodelovanju z našim odborom, vodstvi Agencije za trg vrednostnih papirjev, Ljubljanske borze in Banke Slovenije na več sejah. Odločala se je na osnovi strokovnih analiz in dokumentacije, ki jo je dostavila Agencija.
Novinarji bralcem Dela in drugih medijev doslej niso predstavili razlogov, zaradi katerih je državni svet. brez enega samega glasu proti, sprejel zahtevo o parlamentarni preiskavi. Naj zato omenimo samo nekatere, z dokumenti utemeljene očitke: kršenje več členo v zakonov in usta ve, za vajanje ja vnosti, parlamenta in sodišč z neresničnimi podatki, varanje vlagateljev, neenako obravnavanje domačih in tujih vzajemnih skladov, borzni zlom in razprodaja najboljših podjetij tujim skladom ob hkratnem uničenju kapitala domačih vlagateljev, razvrednotenje premoženja certifikatnih delničarjev, posredovanje notranjih informacij nekaterim posamezni-
Delo, 28. februarja
Primanjkljaj v ZPIZ je, toda zakaj?
Veseli me. da se g. Pirnovar v svojem prispevku v rubriki Prejeli smo v prejšnji Sobotni prilogi Dela pridružuje stališču DeSUS o nesprejemljivosti planiranega primanjkljaja v pokojninski blagajni za leto '98. Naj ga pomirimo. Poslancem DeSUS v DZ predlagamo, naj ne glasujejo za proračun, ki bi vseboval deficit v pokojninski blagajni za tekoče leto.
G. Pimovarju bomo hvaležni, če nam kaj otipljivega pove o velikih predvolilnih obljubah DeSUS upokojencem. Ugotavljamo, da doslej uspešno uresničujemo koalicijski sporazum. Tildi v korist upokojencev. Predlagamo, da g. Pirnovar ohrani »črnega Petra« za drugo priliko.
Delo ministra brez listnice pa bomo, če bomo menili, da bo to potrebno, ocenili v organih DeSUS.
Naj g. Pimovarja opozorimo na zmoto: DeSUS kot samostojno politično stranko je pomešal s Sivimi panterji, ki menda delujejo kot sekcija pri LDS. Ali so Sivi panterji upokojencem kaj obljubili, nam ni znano.
Janez Železnik, podpredsednik DeSUS
Delo, 3. januarja
Resnica o
»borčevskih privilegijih«
Franc Majcen prav »lustratorsko« razpreda o borčevskih pokojninah (privilegijih po njegovo). Da sam ne verjame, kar po strankarski disciplini piše, se vidi iz tega, da je besedo »borčevski privilegiji« stavil pod narekovajem. Narobe, pod narekovajem bi moral napisati besedo »resnica«. Zato tudi njegov lov za številkami (kot v Razvedrilu). Število borcev, borcev upokojencev in upokojencev z borčevsko pokojnino (ne privilegijem) se sploh ne more ujemati, kot se ne morejo seštevati hruške in jabolka. Morda pa po lustratorsko lahko?
Borčevska pokojnina je le za malenkost povečana naj nižja pokojnina, za tiste borce s prav nizkimi pokojninami. Zato se to povečanje ne more smatrati kot privilegij, kvečjemu kot priznanje. Pa tudi to ni. Ker je večina borcev ob upokojitvi dosegala višjo pokojnino, kot bi bila borčevska (85% pokojninske osnove), je velika večina borcev upokojena izrednega delovnega razmerja. Zaradi tega je borcev z borčevsko pokojnino malo. F.M. navaja po beli knjigi 19.000. V to število so verjetno vštete tudi kmečke borčevske pokojnine. S tem je pa stvar neKoliko drugačna.
Ker so kmečke pokojnine zelo nizke in ker so kmetje, aktivisti NOB, med vojno bili najbolj prizadeti, poleg tega da so hrabrili partizane, so prav te tudi najbolj ravbali okupatorji s pomočjo in sodelovanjem domačih sodelavcev, vse do požiganja in drugačnega uničenja. Tako je tudi (uvedena zelo pozno) pokojnina kmetov borcev, nekoliko višja od kmečke. Razlika je le v tem, da so nosilci partizanske spomenice in da se jim je ob upokojitvi pokojnina računala 100% od osnove (plače), kar tudi ni privilegij, temveč priznanje. Ni pa odveč spomniti, da so med vojno trpeli naj večje pomanjkanje, medtem ko so kvislingi imeli zagotovljeno plačo, obleko, hrano, stanovanje in še večjo varnost.
Privilegirana, in to po zakonu, je bila le pokojnina za posebne zasluge (politične, kulturne, znanstvene), kijih je bilo malo in jih je danes mogoče le še par. Da je pa dosegel npr. general višjo pokojnino od delavcev (s katerimi jih lustratorji primerjajo), je pa menda logično, vendar tudi te niso višje od upokojenih strokovnjakov oz. vseh tistih z visokošolsko izobrazbo in specializacijo. Zato bi bilo sprejemljiveje in pošteno, če bi se pisalo o pokojninah današnjih poslancev, ministrov, visokih državnih funkcionarjev (take imajo tudi v svoji obori). Te so namreč v resnici velik privilegij.
Neresnica ali po F.M. »resnica« je tudi ta, da se je status borca priznaval otrokom. F.M. bi moral ločiti (ali pa noče), da je status borca popolnoma drugo, kot biti član ZB. Status borca ima tisti, ki mu je za aktivno in organizirano delo aktivista NOB ali borca v enoti priznana ta doba v enojnem ali dvojnem štetju (po pravilniku in zakonu). Po zakonu pa se doba med NOB ni mogla priznavati mlajšim od 15 let. Torej ni mogla biti in ni priznana otrokom, ki so trosili letake.
Priznanje statusa borca je šlo skozi dvoje strogih sit. Prvo je bila komisija pri občinskem odboru ZB, ki je zasliševala priče, in to v kraju, kjer je rojen oz. je med NOB živel, razen za tiste v enotah, za katere so bili podatki in priče. Če je bilo pričevanje dvomljivo, je komisija naknadno zaslišala še priče po svojem izboru. Vloge so šle nato v ZPIZ, ki jih je obravnaval in pravnik je ponovno zaslišal vse priče. Verjetno se je sem in tja kdo izmuznil skozi vse obravnave in kontrole, seveda pa, kot pravi F. M., to ne bo nikdar ugotovljeno.
Da pa pri partizanih ni ohranjena dokumentacija, se je le treba poglobiti v situacijo, v kakršni so delovali, posebno od 1941 do 1943. Partizani niso živeli v vojašnicah in salonih. V začetku (1941-1942) izključno v gozdovih, pod smrekami. Zaradi konspiracije, da se sovražnik ne bi izživljal nad njihovimi družinami in sploh, da ne bi prišel do uporabnih podatkov, je vsak novinec izbral ilegalno ime. Pod tem se je vodil, in to na čim manj seznamih. Legitimacije, slike, pisma ipd. je zažgal. Zato se ni moglo pri uveljavljanju statusa borca zahtevati pisnih dokumentov. Podatkov ni niti za padle.
Še dosti bolj strogo in dolgotrajno je bilo uveljavljati pravico za partizansko spomenico. Prvo je moral imeti dve priči, že nosilca partizanske spomenice, s katerima je skupaj aktivno in organizirano delal leta 1941. To je bilo izredno težko, ker so mnogi padli v štiriletni borbi. Potem je šla vloga, da o njej
dajo svoja mnenja vse od občine, okraja in oblasti do republike in končno na zveznem vojnem ministrstvu, kjer je bilo končno rešeno, ali izpolnjuje pogoje. Nazadnje je vojni minister (državni sekretar za LO) podpisal odlok. Zato je iskati lustracijski propagandni materijalproti borcem NOV v žongliranju s številkami nesprejemljivo.
Da, če ne bi bilo partizanov in NOV in bi zmagali Nemci in kvislingi, ne bi bilo danes ne borcev ne domobrancev ne Slovencev in ne lustracije. Navajam besede, ki jih je 2. oktobra 1941 izrekel vrhovom nemške okupacijske uprave na Češkem obergruppenfiihrer SS Reinhart Pristan Evgen Heydrich:
» V novi ureditvi Evrope za Čehe, kar velja za vse Slovane, ne bo prostora. Rasno kvalitetni bodo germanizirani, vsi drugi pa sterilizirani ali po hitrem postopku postavljeni pred zid in likvidirani.«
Navzoči, so morali s podpisom potrditi, da bodo molčali, kar so slišali. To. kar je izrekel za Čehe, bi torej veljalo tudi za Slovence. Zato bi bil res že čas, da se neha strankarska gonja proti nekakšnim »borčevskim privilegijem«.
Metod Jurčič, Ljubljana
Delo, 25. februarja
Ljudje posebnega kova
V članku z zgoraj navedenim naslovom je kolumnist Boris Ješ zapisal precej neresnic in laži.
Kot najprej: razvpite izjave o tem, da so volivci dr. Jožeta Bernika golazen in bi jih bilo treba postreliti že leta 1945, poslanec DZ Zmago Jelinčič ni izrekel v času predvolilne kampanje, kot trdi Boris Jež, ampak mnogo kasneje v knjižnici v Medvodah. Ta izmišljeni podatek pa avtor uporablja za dokazovanje, da se zaradi teh izjav ni nihče razburjal in da so bile uporabljene šele pri izbiri kandidatov za člane stalne delegacije državnega zbora v pridružitvenem odboru evropskega parlamenta. To pa ni res, saj so se že v dnevih takoj po Jelinčičevem govoru pojavili protesti v slovenskih in celo tujih časopisih. Ra vno tako sta še pred razpra vo o Jelinčičevi primernosti prispeli na državno tožilstvo kar dve ovadbi zoper njega.
Nadalje je v kolumni zapisano, da je govoriti o protiustavnosti smešno. Pri tem pisec ne upošteva, da slovenska ustava v 63. členu govori:
»Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.«
Kot dokaz, da besede, govorjenje in pozivi k nasilju niso protiustavni, navaja govor Franca Šetinca o liku komunista z nekega partijskega seminarja pred osmimi leti. V resnici je smešno le, da si lahko novinar v demokratični državi privošči postaviti mnenje veljaka iz komunističnih časov nad Ustavo Republike Slovenije. Še bolj smešno pa je, da se v enem najbolj branih dnevnikov v Sloveniji skoraj desetletje po koncu enopartijskega sistema lahko pojavi ocenjevanje politikov le na osnovi tega, kako primerni komunisti so.
Če razvijemo banaliziranje, ki ga uporablja Boris Jež, ko dokazuje, da besede in pozivi ne morejo biti sporni, še na druge primere, se moramo vprašati, ali potem po njegovem mnenju tisti voditelji nacistične Nemčije, ki osebno niso ustrelili nobenega Juda, niso nič krivi za genocid?!
Mnogo pomembnejše od Jelinčičeve moralnopolitične primernosti, o kateri avtor tako rad razpravlja v svojem komentarju, je dejstvo, koliko negativnih odzivov se je v tujini pojavilo na Jelinčičeve izjave. Za Slovenijo pri vključevanju v evropske povezave nikakor ni vseeno, če jo zastopajo ljudje, o katerih tuji poslanci že iz lastnega časopisja vedo, da pozivajo k sovraštvu do suverene države (Hrvaške) in nimajo nikakršnih zadržkov pri govorjenju in pozivanju k pobojem in delijo državljane svoje države v dve skupini: na primerne in »golazen«, ki bi se je bilo treba znebiti.
V Jelinčičevem primeru pa je še posebej zanimiva uporaba poslanske imunitete. Ta bi morala poslancem zagotavljati, da lahko opra vljajo svoje delo in izražajo svoje prepričanje, ne da bi bili pod prisilo grožnje slepe pokorščine tistim, ki imajo v rokah instrumente moči. Prav gotovo pa ni nastala niti ni namenjena temu, da bi poslanci lahko doma
da jih je treba pobiti.
Mislimo, da ne pričakujemo preveč, če od novinarjev pričakujemo neko profesionalnost in spoštovanje najosnovnejših načel in vrednot, ki od novinarja v prvi vrsti zahteva, da svojih člankov ne gradi na nekih izmišljenih konstruktih in lažeh, kot je to v tej kolumni storil Boris Jež.
Uroš Kajžar, predstavnik SDM za stike z javnostjo
Delo, 28. februarja
Pokopavanje Tita
Resnica o zaupnih vojaških dokumentih
Na 1. strani Sobotne priloge Dela, ki je izšla 28. februarja 1998, je komentator Boris Jež ob koncu teksta med drugim zapisal, citiramo: »VZdruženih državah, na primer, pada na predsednika sum nagovaijanja h krivi prisegi; pri nas pa predsednik parlamenta distribuira strogo zaupne dokumente vojaške obveščevalne službe, toda kot da se to nikogar ne tiče.«
Boris Jež je, ko je pisal omenjeni komentar, najbrž imel v mislih obvestilo, ki ga je predsedniku DZ RS Janezu Podobniku, dr. med., poslal gospod Sečnik, direktor OVS. Sečnikovo obvestilo ni imelo oznak zaupnosti. Z oznako zaupnosti je bilo označeno pismo, ki ga je predsednik Janez Podobnik skupaj s Sečnikovim obvestilom poslal predsedniku države Milanu Kučanu, predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku, ministru za obrambo Titu Turnšku, predsedniku odbora DZ za obrambo Rudolfu Petanu, predsednici komisije DZ za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb Polonci Dobrajc, na podlagi sklepa državnega zbora pa tudi poslancem državnega zbora.
Janez Pezelj, oddelek DZ RS za informiranje
Delo, 7. februarja
Smrčanje na lovorikah TO
Mezgi, poniji, mule in generali
Bil je 25. junij preteklega leta lep dan, ki se je končal v blagem večeru, v katerem je slovenska elita hitela v CD, jaz pa sem stalna taktično spretno izbranem mestu na velikem parkirišču in si jo ogledoval, priznam, z malo zlateničnim očesom. Dežurni varnostniki v civilu so se nekajkratprismukali okoli, a pustili so me v miru.
In se ustavi nekaj metrov pred menoj čeden, temen avtomobil in s šoferskega sedeža se skobaca majhen, zavaljen mož v temno modri monturi, a brez pokrivala, zaloputne vrata avtomobila, potegne okroglo glavo med okrogla ramena in se postavi v ploskonogi svetovno veljavni črnovojniški položaj »pazi, pozor« in vdano in topo strmi predse. Njegova družica prihiti okoli sprednjega dela avtomobila in se postavi pre-
denj. Z energično roko mu pora vna kuštra ve lase - kot rečeno, plavo monturirani gospod ni nosil pokrivala (že stari Rimljani so vedeli, in sodobni Angleži, Američani. Francozi, Nemci in Rusi še dandanes upoštevajo, da mora biti med vojščakom in njegovim bogom vojne vedno streha ali čelada), mu odstrani prhljaj z ramen, poravna njegovo kravato. mu potegne tesni suknjič čez boke, preveri njegovo... itd. In potem je urejeni gospodek s svojo družico pod roko ponosno odkorakal proti CD. Ko sem odhajal s parkirišča sem bil srečen in razočaran. Ta slovenska generalica se utegne uveljaviti med svojimi bodočimi Natovimi vrstnicami, raznimi damami Warren-Boulton, de la Chalonniere in von Giglach, toda bog pomagaj njenemu privesku.
Kaj pa poniji, mule in mezgi? Strumni in osorni stotnik SV je (kje, ni važno) za seboj pustil brošuro o sodobni slovenski vojski in pohlevno sem jo pregledal; bila pa je tudi sama po sebi zanimiva. Slovenija namreč ima v svoji aktivni vojaški sestavi 40 mul. (Na objavljeni fotografiji verjetno ni bila mula, temveč poni ali majhen mezeg. Na vsaki njegovi strani je visela pletena ribniška gajbica, podobna tisti, v kateri je nekoč Andricev dečko Sokolovič opravil svoje potovanje k istanbulskih janičarjem, povodec pa je držal postaven slovenski fant, ki mu je to nedeterminirano živinče segalo nekako do bokov.)
In s temi mulami, generali in nekaj astronomsko dragimi pilatusi se je Slovenija poskušala vključiti v NATO. Ker nisem kvalificiran vojaški pilot, ne morem pisati o letalski temi, toda tole mi je povedal stari prijatelj, letalec in veteran dveh službenih dob v jugovzhodni Aziji.
Sedela sva na terasi hotela Bellevue, jedla pršut in srkala teran, ko naju je grobo prestrašil del slovenskega vojnega letalstva. Ko sem svojemu nekdanjemu predstojniku pojasnil zadevo, je prizanesljivo omenil: »No, ja, BerlichingerPlatz v Bernu se je gotovo tresel od smeha, ko so tvoji rojaki začeli prihajati kupovat to šaro. Poslušaj, nobeno sodobno vojno letalstvo ne šola svojih pilotov na ’propih’. Polčg tega pa še...« In mi je dociral, dokler mi ni uspelo, da sem ga usmeril nazaj na pršut in teran.
Ko sva se poslavljala, je colonel Kennedy pristavil: »Imenitna pijača in jedača v tvoji Sloveniji, toda pomisli malo, koliko stane le eden od teh pilatusov ali kakor koli že se ti atavistični dinozavrčki imenujejo. Hasta la vista, amigo. Če bo kaj resnega, me pokliči, mojo poslovno vizitko imaš.«
P. S.: V namenu, da presta vim to zadevo v bolj natančno perspektivo, bi dodal sledeče (Tibi, vis militaris Slovenica, expositio narratur)
George Hiller, Lt. Col, USAR,
Ljubljana
Delo, 31. januarja
Obrambna sposobnost Slovenske vojske
Menim, da je bila narejena metodološka napaka, ker so avtorji ankete, ki jo je Delo objavilo 31. januarja, zreducirali obrambno usposobljenost Slovenske vojske na mnenje bralcev o dosedanjih treh obrambnih ministrih.
Ni dvoma, da je obrambni minister pomemben vladni funkcionar, vendar je usposobljenost oboroženih sil odvisna predvsem od dejavnikov, kot so: število vojakov in njihova izurjenost, število letal, topov, raket, tankov, bojnih vozil, radarjev, funkcionalnost komunikacijskega sistema, moč zaveznikov oziroma njihovih oboroženih sil, vklopljenost RS v multinacionalne varnostne zveze idr.
Poleg tega je vsak od treh ministrov vodil fe-sor v različnih notranjepolitičnih razmerah. Za osamosvojitveno obdobje je bila značilna odločnost državljanov, da vztrajajo pri opredelitvah, izraženih na decembrskem plebiscitu. To so bili časi, ko smo bili prepričani, da so na zgodovinsko smetišče za vselej odvržene vse poprejšnje ideološke, strankarske in druge delitve Slovencev. Verjeli smo. da nas za vogalom čaka hiter napredek. Takšne razmere so predstavljale močan stabilizirajoči dejavnik ipso facto.
Ko je resor vodil drugi oziroma tretji minister, so se notranjepolitične razmere dokaj spremenile. Na površje sta spet priplavali medstrankarska nezaupljivost in sla po oblasti lastne stranke oziroma vzpostavljanje nadzora nad resorji obrambe, varnosti, gospodarstva, zunanje politike itn. Delo obrambnega in drugih resorjev je prišlo pod drobnogled bolj ali manj dobrohotnih kritikov. Vsak spodrsljaj je dobil nalepko afere, vrstile so se zahteve po zamenjavi ministrov.
Končno, bralci utegnejo biti zbegani ob pogledu na grafikon »Obrambna sposobnost Slovenske vojske«, ker iz njega izhaja, da smo bili obrambno bolj osposobljeni v času. ko smo šele začeli ustvarjati lastno vojsko in nam je bil vsiljen strog embargo na uvoz orožja. Logično bi bilo. da je SV s stališča organiziranosti, oboroženosti, motiviranosti, opremljenosti, kadrovske sestave, mednarodnega položaja itn. danes bolj usposobljena, kot je bila pred leti. Davkoplačevalci so navsezadnje obilno prispevali za povečanje učinkovitosti Slovenske vojske.
Naj se tukaj gospod Hernec sam identificira z enim od šolarčkov, identifikacijo pa gradi na podatkih, kijih v svojem odgovoru navaja kot argument poznavanja stvari, o katerih piše. Katera oddaja na katerikoli slovenski TV ima 790.000gledalcev v starosti od 18 do 75 let, gospod Hernec? Če se boste sklicevali na plonk cegelce, še toliko slabše.
Gospod Hernec mi tudi očita, da se pod članek nisem podpisal kot predsednik nadzornega sveta družbe Delo. Ker imam še nekaj drugih funkcij, jih zaradi racionalne izrabe prostora nisem navajal je pa res. da prav v funkciji predsednika NS ene od medijskih hiš nekoliko bolje vidim in tudi s številkami bolje ocenim slovenski oglasni trg in njegovo dinamiko. Medijska hiša Delo. v kateri predstavljam lastnike, je med vsemi medijskimi hišami navsezadnje trenutno tržno ena najmanj ogroženih, saj veliko vlaga v razvoj svojih medijev, ki jih oglaševalci, brez zanemarjanja profesionalnih kriterijev, ne morejo kar tako prezreti.
Vendar ne bi rad. da bi mi gospod Hernec vsilil povsem nerelevantni diskurz o tem. kako Medipool. katerega direktor je. dela le to, kar je drugod po svetu »in«, in kako jaz branim interese medijskih mogotcev. Moj diskurz je bil nedvoumen, povzel pa sem ga v trditvi, da je sedanja vloga Mediapoola (ali kateregakoli prekupčevalca z medijskim oglasnim prostorom) škodljiva tako za medije, oglaševalce in agencije kot za pluralnost medijskega prostora v Sloveniji in tudi za tisti delček slovenskega gospodarstva, ki se ukvarja z uvozom oglasnega denarja.
Pri distribuciji oglasnega denarja je pomembna učinkovitost tega denarja, ta pa v veliki meri tudi od izbora medijev kot prenosnikov oglasnih sporočil. Trdim, da obstaja dvoje popolnoma izključujočih se principov pri distribuciji oglasnega denarja. Prvi princip je princip učinkovitosti, drugi pa izsiljevanje medijev na podlagi razlike v popustih na osnovno ceno oglasnega prostora. Ce privzamemo drugi princip, 100-odstotno ne moremo upoštevati prvega. Pika.
Za konec mojega odgovora gospodu Her-necu pa zastavljam vprašanje samemu sebi: »Kaj bi ti storil če bi bil v koži direktorja Mediapoola ?« Moj odgovor je naslednji: Predvsem se ne bi obremenjeval s koncentracijo oglasnega denarja na vse možne načine. Vlagal bi v medijske raziskave, poskusil bi konstruirati dober servis medijskega planiranja, agencijam, ki bi jih zastopal bi ta servis prodajal in zahteval pošteno ceno za pošteno delo. Pomagal bi tudi medijem, da bi se razvijali v smeri zahtevane kvalitete in bi tako lahko svojim naročnikom zagotavljal učinkovitejše oglasne prenosnike. Tudi za to bi zahteval pošteno plačilo. Zrasla bi mi verodostojnost in Mediapool bi bil spoštovana institucija z veliko dela in veliko zaslužka.
Lahko pa bi storil tudi nekaj drugega. Zamislil bi se, ugotovil, da tega ne zmorem, in iz tega deducira1 ustrezno odločitev, pošteno do samega sebe! Zraven pa še trdno sklenil, da ne bom več pisal pisem bralčevo zadevah, ki jih čisto zares ne obvladam, in s tem nehal zavajati bralce različnih tiskanih edicij. Ho-ugh!
Aleksander Bratina. Ljubljana
Delo, 28. februarja
Od žit do baldrijana in
Vincenc Kiirbus, Ljubljana
Delo, 2. februarja
Javnost o strankah ter delu vlade in državnega zbora
Objava rezultatov ankete o priljubljenosti političnih strank v Delu me vsak mesec znova razjezi, ker ocenjujem, da Delo na svojevrsten način manipulira s podatki. Vztrajno namreč sprašuje volivce samo o tem, katero od sedanjih parlamentarnih strank bi volili, če bi bile jutri volitve, kot da druge stranke ne obstajajo. Vztrajno objavlja tudi podatek, da določen del volivcev ne bi volil nobene od teh (torej od parlamentarnih) strank, ne vpraša jih pa, ali vsaj ne objavi, katero od (zunajparlamentarnih) strank pa ti volivci vendarle bi volili. Šele tako bi namreč anketa res pomenila verodostojen prikaz političnega razpoloženja v državi. In vendar je npr. samo 2. februarja v postavki »nobene od teh« bilo več volivcev kot se jih je odločilo kar za zadnje tri parlamentarne stranke skupaj (SKD, SNS in DeSUS). Zakaj teh volivcev ne vprašajo, katero stranko vendarle bi volili, in ne objavijo teh rezultatov vsaj za tiste stranke, ki bi dobile več kot 1 % glasov anketiranih ali morda več kot najslabše uvrščena izmed parlamentarnih strank. Bralci Dela oziroma volivci imamo pravico to vedeti. Razen če morda Delo ne želi s svojim pisanjem in anketami vplivati na oblikovanje političnega prostora v Sloveniji. V imenu neodvisnosti, seveda.
Peter Orešič, Ljubljana
Delo, 24. januarja
Bela omela slovenskega medijskega prostora
Gospod Robert Hernec mi v zadnji Sobotni prilogi Dela (in še v nekaj drugih edicijah, kjer naj bi objavo celo plačal) očita, da sem v svojem članku z zgornjim naslovom pisal nekaj, »česar ne razumem prav dobro«. Naj odgovorim anekdotično. Učiteljica da dvema šolarčkoma račun: »Koliko je 287 + 316?« Prvi reče 600. drugi 1000. Oba sta odgovorila napačno, vendar za prvega lahko rečemo, da je len, a bister, saj je dimenzijo odgovora vsaj prav ocenil, za drugega pa ne veš, ali je problem res samo v lenobi.
borovnic
V prejšnji Sobotni prilogi jo je v članku Alenke Burja na str. 35 v drugi koloni zagodel tiskarski škrat, ko poroča Hicinger o pridelkih. Ne gre za vagone, temveč za vagine. Vagan je bila mera za žito (pribl. 611).
dr. Avguštin Lah, Ljubljana-Šmartno
Delo, 14. februarja
Okoljske nevladne organizacije so si privoščili
Zasavsko ekološko skupino EKOS Zasavje, Slovenski E-forum in Slovensko ekološko gibanje kot organizatorje posveta Oblikovanje javne pobude mrežja okoljskih NVO glede gradnje TET3 v Trbovljah, sije nekdo z Inštituta za obnovljive vire energije (IOVE) iz Kranja tako grdo privoščil, da je IOVE brez vednosti ali pooblastil podpisanih organizatorjev poslal obvestilo o internem sestanku na STA in v imenu organizatorjev nanj povabil vse, ki bi želeli sodelovati pri dogovoru o vsebini in oblikovanju javne pobude NVO glede gradnje TET3.
Kot predstavnika NVO (nevladne okoljske organizacije) me gotovo zanima, ali je IOVE iz Kranja poslal nepooblaščeno obvestilo v imenu Inštituta ali kot generalni sekretar Zelenih Slovenije. Prav zaradi takšnih nepooblaščenih dejanj so se med drugimi začeli prijavljati tudi Zeleni Slovenije in Zeleni Trbovelj, ki na takšnem posvetu nimajo kaj iskati, razen če niso NVO. Zagotovo pa je nekaj resnice v naslednjih dejstvih:
Projekt TET3 je trenutno v Sloveniji in v Zasavju eden izmed pomembnih projektov, ki bo odločal, kako se bo med drugimi razvijala tudi občina Trbovlje, saj se pri gradnji ne postavljajo samo ekološka vprašanja. Pomisliti je treba tudi na socialna in druga dejstva (brezposelnost idr.). Če želi neka zelena politična stranka promocijo pri NVO-jih oz. pri projektu, ker se pač približujejo lokalne volitve, so možni tudi drugačni in »pooblaščeni« pristopi.
Nejasno pri tem je tudi, kako so registrirani Zeleni Slovenije? Kot politična stranka ali kot NVO? Če se na takšen posvet prijavijo, so zame NVO. In še eno nerešeno vprašanje: Zeleni očitno še vedno ne ločijo, kdo je nevladna okoljska organizacija (NVO) in kdo politična stranka. To vprašanje se pojavlja tudi v ja vnosti. saj je meni znano, da so Zeleni več kot razdrobljeni. Ali so res zeleni in kdo so, pa bodo povedali sami. Zame so nekateri umazani, če ne, pa vsaj nekatere njihove igre!
Aleš Matko, predsednik EKOS Zasavje
Delo, 10. februarja
Zasavje: Projekt TET 3 mora biti tudi smotrn
S sestanka z lokalnim odborom LDS je Delo sporočilo:»Zasavje:Projekt TET3 mora biti tudi smotrn«, drugi pa tudi »O TET3 še ni odločitve«. Minister Dragonja cinično izja vi:
1.	da še ni elaborata, ki bi »črno na belem pokazal,
2.	da bo TET 3 proizvajala energijo, ki jo Slovenija potrebuje.
3.	da bo to energija, za katero se bo izkazalo, da je za državo po razpoložljivosti, zmogljivosti in po cenah sprejemljiva«, in
4. da bo šele tedaj govor«.
>padel tudi dokončni od-
Skoraj cinizem so tudi vprašanja novinark in ekonomično oholi odgovori nanje:
1.	»da so v ospredju odločanja o upravičenosti gradnje TET 3 predvsem ekonomski razlogi: optimizacija stroškov, cene električne energije in začetni investicijski stroški« (kot da vse to ni navadna interna ekonomika in kot da cene ne grade ravno posredni ali neposredni stroški varstva okolja),
2.	»da ekološke omejitve za TET 3 ne predstavljajo večjih ovir«,
3.	Gantarjeva izjava »sicer pa C02 sploh ni vprašljiv« in
Nadaljevanje na 39. strani
4
W
v
rhovno sodišče je bilo dobra tri M	leta brez pred-
M	sednika. Kaj je
M	to pomenilo za
m	imidž sodstva
m	in ali vam je
bilo že kaj žal, da ste kandidi-▼	rali?
Za delo vrhovnega sodišča dejstvo, da ni bilo predsednika, ni bilo ne vem kakšna ovira, saj je delo potekalo normalno in predsednik sodišča kot vodja sodne uprave nima na tem področju kakšnega posebnega vpliva oziroma pomena. Toda predsednik vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi ima tudi drugo vlogo, saj navzven predstavlja celotno sodstvo in dejstvo, da tri leta ni bilo predsednika, vsekakor ni bilo dobro za imidž sodstva in je imelo tudi določene posledice.
Ni pa mi žal, da sem prevzel to funkcijo, čeprav sem jo sprejel v času, ko je sodstvo v zelo slabem stanju, saj ima velike zaostanke. So pa ti zaostanki oziroma njihova odprava svojevrsten izziv. Po dveh mesecih predsedovanja in po pogovorih s sodniki oziroma predsedniki in predstojniki sodišč se mi je utrdilo prepričanje, da obstaja med sodniki velika pripravljenost za izboljšanje razmer.
Izziv pomeni tudi zato, ker je sodstvo vsaj po ustavi ena od treh vej oblasti, ki mora biti neodvisna in samostojna, kar pa dejansko še ni. Dati sodstvu tak položaj pa pomeni veliko tako za pravno državo kot za demokracijo v državi. Tega se morda vsi ne zavedajo, zato je moj namen, da v šestletnem mandatu, kolikor traja funkcija predsednika vrhovnega sodišča, naše sodstvo postavim na raven evropskega, saj je to tudi pogoj za našo včlanitev v EU.
Da. In temeljna napaka vseh strategij in predlogov za rešitev problemov slovenskega sodstva je narejena že v izhodišču. Krize celotnega
slovenskega sodstva ni, kriza je pri posameznih sodiščih.
Ste kdaj zvedeli, kaj vam je zamerila levica, ki vas je leta 1996 onemogočila, da bi bili izvoljeni v trajni sodniški mandat?
Vem in si tudi predstavljam, kaj so bili vzroki za to. Ne želim pa na dan spravljati umazanih stvari, ki so se takrat zgodile. Bila je to lustracija brez lustracijskega zakona, ki se je zgodila tudi nekaterim drugim kolegom. Sodniški poklic je edini poklic, ki ima lustracijsko določbo v zakonu o sodniški službi, v mojem primeru pa so leve stranke izbrale drug tip lustracije. Ne iz tega zakona, ampak po svojih merilih. In najhujše, kar se lahko v družbi zgodi, je, da določene politične sile, brez pravne podlage kar tako lustrirajo posameznika ali več posameznikov.
Potem ko takrat niste bili izvoljeni in tik pred izvolitvijo se je v javnosti pojavilo nekaj pisem, iz katerih je bilo mogoče razbrati, da vam nekateri očitajo nedemokratično odločanje v prej-
Mag. Mitja Deisinger, predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
Sodniki so po intelektualni
moči nad vlado
/
Majda Vukelič
šnjem času. Poimenovali so vas celo grobarja ustavnosti in zakonitosti in sooblikovalca montiranih političnih procesov. Alije sodna preteklost pri nas res zaznamovana s takšnimi procesi in ali ste kdaj dobili politične direktive, kako odločiti v posameznem primeru?
Ravno to so primeri zaznamovanja posameznika brez kakršnekoli podlage. Torej primeri, ki temeljijo na popolni laži. Resnica pa je, da sem bil v prejšnjem sistemu neke vrste disident. Tik pred osamosvojitvijo sem delal na državnem tožilstvu in nekega ,i"'‘	1,1 tirni-
cah, naj se zglasim v zgradbi Slavije.
Takrat sem se veliko angažiral pri zagovarjanju svobode tiska in demokratičnosti postopkov, in tam so mi zagrozili, da se bo z menoj zgodilo to in to, če bom tako nadaljeval. V vsej svoji poklicni karieri niti enkrat nisem napravil ničesar takega, s čimer bi ogrozil človekove pravice. Prav nasprotno. Boril sem se za njihovo spoštovanje. Zato so me takšni očitki zelo prizadeli, saj so v popolnem nasprotju s tem, kar se je v resnici dogajalo. Skratka, v prejšnjem obdobju sem doživel celo grožnje takratne nomenklature zaradi svojega dela, ki je velikokrat izrazito nasprotovalo takratnim političnim stališčem, zdaj pa mi nekdo pripisuje, da sem delal po navodilih nekega partijskega aparata.
Kot predsednik vrhovnega sodišča nimate prav veliko ingerenc, res pa je, da lahko s svojo avtoriteto veliko storite za samozavest sodne
veje oblasti. Ta je nekako naivno pričakovala, da ji bosta zakonodajna in izvršna oblast sami po sebi pripisali vlogo in pomen, ki naj bi ji šla v demokratični družbi. Pa se to ni zgodilo.
To je bila res velika zabloda sodstva. To lahko in mora od drugih dveh vej oblasti pričakovati samo to, da ji bosta prek proračuna zagotovili ustrezna materialna sredstva za delo, saj je sodstvo pri denarju v celoti odvisno od vlade in državnega zbora. Toda prav predlog letošnjega proračuna namenja sodstvu katastrofalno malo denarja, tako da bi lahko nekatera sodišča že zdaj, druga pa jeseni prenehala delati.
Sicer pa si morajo sodniki položaj, ki jim gre, priboriti sami. Mnogi pozabljajo, da imamo v Sloveniji prek 600 sodnikov, ki imajo visoko izobrazbo in opravljen državni izpit. Po intelektualni moči so torej nad vlado ali parlamentom, toda ta moč intelektualnega potenciala ne pride dovolj do izraza v njihovih odločitvah, s katerimi razrešujejo ogromno spornih razmerij. Je pa sodstvo kot ena od treh vej oblasti samo po sebi bistveno bolj ranljivo kot drugi dve. Ne more se namreč braniti na enak način kot vlada ali parlament, ampak sta njeno edino orožje kakovostne odločitve in ažurno reševanje sporov.
Vsaj tega zadnjega ni, saj ste sami pred kratkim zapisali, da je na sodiščih okoli 700 tisoč zadev, in če upoštevamo, da sta
Če bi bil pričujoči pogovor opravljen tik pred novim letom, bi naš sogovornik v novoletni poslanici državljankam in državljanom sporočil, naj zaupajo sodstvu, ki je zdaj res v težavnem položaju, da pa bo v štirih letih bolje in da bo opravljalo svoje temeljno poslanstvo, to je ažurno reševanje sporov, brez česar ni pravne varnosti. Tudi če ne bodo zadovoljni z odločitvami drugih organov, so lahko prepričani, da bodo svojo pravico dobili na sodišču.
v postopek vključeni vsaj dve stranki, so v pravosodno kolesje — vsaj po statistiki - vpleteni skorajda vsi polnoletni državljani. To je skorajda grozljiv podatek.
To drži. Statistika je tu neusmiljena. Podatki ob koncu leta 1997 kažejo celo še nekoliko slabšo podobo, njihova analiza pa vendarle kaže drugačno sliko. Slovenski sodniki namreč rešijo prek 90 odstotkov vseh zadev, ki jih prejmejo v tekočem letu. Ugotovil sem celo, da bi v primeru, če bi bila vsa sistematizirana mesta zasedena, sodniki rešili vse primere, ki jih dobijo v posameznem letu. In to je tista svetla točka, ki vendarle kaže na to, da rešitev obstaja. Obremenjujoč je torej le velik zaostanek, ki ga imamo zadnjih nekaj let. Moram pa povedati, da je ta zaostanek v največji meri posledica dveh objektivnih vzrokov. Prvič, osamosvojitev je prinesla veliko novih spornih razmerij, ki jih prej nismo poznali (denacionalizacija, lastninjenje,...), in drugič, reforma sodstva. Vsaka reforma prinese blokado v delu. Bila je sicer nujna, toda njena izvedba je bila zelo slaba.
Koliko zadev pa je ob koncu lanskega leta ostalo nerešenih? Podatki so še neuradni. Slika je zato približno taka. Vsa sodišča so lani imela v delu okrog 800 tisoč zadev, rešila so jih prek 300 tisoč. Konec leta smo torej dočakali s pol milijona nerešenimi zadevami.
Na katerem področju so razmere najslabše?
Stanje je najslabše pri pravdnih zadevah in pri izvršbah. Ugotavljamo pa, da imamo velike težave tudi z vročanjem vabil strankam. Zato razmišljamo o tem, da bi vročanje omogočili tudi posameznim privatnim gospodarskim družbam, ki bi dobile koncesije in ki bi lahko tudi v popoldanskem in večernem času strankam vročale vabila.
Kriza v pravosodju pravzaprav pomeni krizo posameznih sodišč. S težavami se ubadajo predvsem velika sodišča, medtem ko nekatera manjša zadeve rešujejo več kot zgledno. Je ocena pravilna?
Da. In temeljna napaka vseh strategij in predlogov za rešitev problemov slovenskega sodstva je narejena že v izhodišču. Krize celotnega slovenskega sodstva ni, kriza je pri posameznih sodiščih. Zato je treba najprej ugotoviti, katera sodišča so to in zakaj so v takšnem položaju. Rešitve moramo torej iskati od sodišča do sodišča, skorajda od oddelka do oddelka, od sodnika do sodnika. Zato se s krilatico sodstvo je v krizi zamegljujejo pravi problemi.
Je najbolj kritičen položaj v Ljubljani?
Seveda. V najslabšem položaju je ljubljansko sodišče, tako okrožno kot okrajno. Ti sodišči rešujeta približno 40 odstotkov vseh zadev, tako da če bi »odpisali« ljubljansko sodišče, kritičnih razmer pravzaprav ne bi bilo. Toda razumljivo je, da imajo večja sodišča večje
težave, saj rešujejo tudi več zadev. So pa tudi nekatera manjša sodišča v težavnem položaju. Ker pa še nimam uradnih podatkov, konkretno o tem ne bi govoril.
Na različnih ravneh so pripravljeni ukrepi za izboljšanje stanja v pravosodju. Od katerih pričakujete največ?
Vrhovno sodišče, ministrstvo za pravosodje in sodni svet so pripravili program, ki ga zdaj še dopolnjujemo, v kratkem pa ga bomo dali v pretres vsem slovenskim sodiščem. Program vsebuje kratkoročne ukrepe, ki bodo temeljili predvsem na spremembi sodnega reda, dolgoročno pa je vezan na spremembo ustrezne zakonodaje. Če se bomo resno lotili izpeljave programa, računam, da bi hkrati z vstopom Slovenije v EU slovenska sodišča postala primerljiva z evropskimi. Toda poudariti moram, da nobena država v Evropi nima v pravosodju idealnega stanja. Tudi zahodnoevropske države imajo zaostanke, na primer Francija in Italija. Razlika med nami in njimi pa je, da so v Sloveniji glede na število prebivalstva vendarle preveliki zaostanki.
Ali lahko torej vlijete državljanom kaj optimizma, da bo v bližnji prihodnosti bolje?
V približno štirih letih naj bi postale razmere znosne, vsako leto naj bi bilo pravzaprav malo bolje.
Napoved pravosodnega ministra Tomaža Marušiča, da naj bi se stanje v pra-
vosodju izboljšalo v dveh letih, je tako vendarle preveč optimistična?
To oceno je dal v pogovorih s predstavniki misije evropske komisije. Rekel bi takole. V dveh letih bi lahko bilo že bistveno bolje, vendar še ne v celoti.
Katere druge ukrepe pa še zajema prej omenjeni program?
S polno zasedbo sistematiziranih mest — zdaj nam manjka med 80 in 100 novih sodnikov - bi že veliko dosegli. Razmišljamo tudi o popoldanskem delu sodnikov in o začasni premestitvi sodnikov na sodišča, kjer je največ dela. Eno glavnih ovir za hitrejše reševanje zadev predstavlja tudi sodni red, ki določa vrstni red reševanja zadev, kar pomeni, da se stare zadeve rešujejo pred novimi. To naj ne bi bilo več vedno pravilo, tako da bi postopoma prišli do tega, da bi del zadev reševali sproti.
Veliko se govori o spremembi zakonodaje, ki naj bi racionalizirala sodne postopke, vendar so sodstvo ljudje, so sodniki. Kolikšna je njihova odgovornost za stanje, kakršno je? Glede na število sodnikov smo vendarle nekje v evropskem vrhu.
Glede na število prebivalcev imamo res toliko sodnikov, da smo v evropskem vrhu. Glede na število zadev, ki jih obravnavajo sodniki, pa ne. Res lahko del zaostankov pripišemo tudi različni storilnosti sodnikov, saj ta ni povsod enaka. Na podlagi meril, ki jih je uvedel sodni svet, lahko zdaj primerjamo storilnost sodnikov in ta primerjava kaže, da pri nekaterih sodnikih ni utemeljenih razlogov za njihovo manjšo storilnost. Toda merila veljajo manj kot leto dni, po tem času pa jih bo sodni svet ponovno pretehtal in če bo treba, tudi spremenil in dopolnil. S temi merili, čeprav v sodstvu niso popularna, bomo lahko tudi sodnike zavezali k ustrezni storilnosti.
Ali ste že ukrepali proti kakšnemu sodniku, ki ni dosegel pričakovanih rezultatov ali se je izkazal za strokovno nepodkovanega?
Merila so. uvedena poskusno in na njihovi podlagi še nismo ukrepali zoper nobenega sodnika. Zoper sodnike je mogoče disciplinsko ukrepati in nekaj postopkov teče, toda ker niso končani, o njih še ne morem govoriti.
Slovensko sodniško društvo, ki ga zdaj vodi Aleš Zalar, katerega je sodni svet dvakrat zavrnil kot primernega kandidata za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, in sodni svet imata do nekaterih vprašanj različne poglede. Ali so lahko takšna nesoglasja tudi produktivna?
Spora med Alešem Zalarjem in sodnim svetom seveda ne morem komentirati. Toda v njem ne vidim kakšnih posebnih nasprotij, ko govorimo o bodoči ureditvi sodstva. V vsakem primeru smo demokratična družba in so možni kakršnikoli pogledi na vsako zadevo. Nesoglasja v sodstvu ne bi že vnaprej označil za ško-
dljiva. Tudi ta nasprotja se rešujejo v sodnih postopkih, v upravnih sporih in podobno, tako da je o vsakem tudi razsojeno. Toda kljub temu mora v sodstvu obstajati soglasje, ko poskušamo odgovoriti na temeljno vprašanje: kako zagotoviti ažurno reševanje sporov. Zaželeni so kakršnikoli predlogi, ki so produktivni, toda ti morajo pripeljati do istega cilja, to je ažurno reševanje sporov, kajti to je temeljna naloga pravosodja.
Ali sodniki med seboj veliko razpravljate o položaju, v katerem ste?
Rekel bi, da smo pri tem nekako na začetku. Tako kot se naša družba šele uči demokratičnega dialoga, tako se tega učimo tudi v sodstvu. Drugo vprašanje pa je samo sojenje. To je poseben proces, vezan na ustavo in zakone, zato pri njem ne moremo govoriti o demokraciji, ampak samo o pravilnem in zakonitem sojenju.
Za Slovenijo velja, da ima precej liberalno kazensko zakonodajo. Ali bi z njo, če bi bila manj liberalna, lahko vplivali na manjše število kaznivih dejanj, posebej tistih, ki se kažejo v najbolj nasilnih oblikah?
Predpisane kazni so v primerjavi z zakonodajo zahodnoevropskih držav res nižje. Vendar to ni glavni problem. V našem kazenskem zakoniku so še vedno dovolj visoko zagrožene kazni, toda problem je v tem, ker jih sodišča praviloma ne izrekajo v njihovem maksimumu, ampak minimumu, tako daje kaznovalna politika v Sloveniji razmeroma mila. Vemo pa tudi, da se kriminal ne ozira na visoke kazni, zato je tako imenovani generalno preventivni učinek kaznovanja relativen. Toda ni zanemarljiv.
Osebno menim, daje zagrožena kazen za nekatera najhujša kazniva dejanja, predvsem kvalificirane oblike umora, genocida in podobna kazniva dejanja prenizka, saj je omejena na 20 let zapora. Glede tega smo pravzaprav v Evropi nekaj posebnega. Nobena država nima tako nizke najvišje kazni. Sosednja Hrvaška, ki ima od 1. januarja nov kazenski zakonik, ima to kazen dvakrat višjo, torej 40 let. Večina evropskih držav pa ima za takšna kazniva dejanja predviden dosmrtni zapor. Zato bi veljalo pri nas razmišljati o zvišanju te kazni. Kajti, če ponazorim. Denimo, da bi nekdo podtaknil bombo v kinematografu in bi bilo 50, 100 mrtvih. Storilcu ne bi mogli izreči višje kazni od 20 let zapora. Takrat bi seveda na dan izbruhnili vsi pomisleki o smiselnosti takšne kazni.
Racionalna kriminalna politika pomeni to, da se sodstvo ukvarja z zares nevarnimi oblikami kaznivih dejanj. Sodniki se velikokrat pritožujejo, da se morajo ukvarjati tudi s povsem nepomembnimi zadevami, ker smo Slovenci po naravi očitno kverulanti in se tožimo za vsako malenkost.
Res je problem, kaj vse se pri nas znajde na sodišču. Pristopov k rešitvi tega problema je več, vedno pa je na tehtnici dilema, ali za določene primere onemogočiti sodno varstvo ali pa dopustiti, da se vsaka sporna zadeva reši na sodišču. Menim, da bi morali pri nas vendarle omejiti dostopnost do sodnega varstva. To je mogoče narediti ali z določitvijo, katera zadeva sploh sodi na sodišče, ali pa z uvedbo višjih taks. Ves čas bi morali imeti ljudje tudi v zavesti, da bodo nosili vse stroške sodnega postopka, če bodo spor izgubili. Pravdarsko strast se da omejiti tudi s procesno zakonodajo, z omejitvami na drugi stopnji in pri izrednih pravnih sredstvih.
Toda v našem pravnem sistemu opažam še nekaj, kar stvari postavlja na glavo. Je pač tako, da je pri nas v boljšem položaju dolžnik oziroma storilec kaznivega dejanja, v slabšem pa sta upnik in oškodovanec. To je defekt, ki ga je mogoče odpraviti s spremembami različnimi procesnih zakonov.
Iz Agende 2000 izhaja dvom, da je slovensko pravosodje dovolj usposobljeno
Nadaljevanje na naslednji strani
Portret tedna
Zhu Rongji
Zorana Bakovič, Peking
den od grehov, zaradi katerih je bil Zhu Rongji, mož, ki bo ob koncu zasedanja Vsekitajskega kongresa ljudskih odposlancev imenovan za novega premiera LR Kitajske, leta 1958 obtožen kot »desničar«, je bilo njegovo odkrito navdušenje za politiko, kakršno je tedaj ubirala Jugoslavija. Omogočiti socializmu, da deluje prek nekakšnih kapitalističnih institucij — za Zhuja je bila to kratko malo idealna formula. Kot novinec v tedaj mogočni državni komisiji za planiranje si je Zhu drznil kritizirati Mao Zedongovo vlado, ker se je na daleč ogibala reformam in kakršnemu koli trgu.
Za svoje revizionistične ideje je plačal visoko ceno. Odpustili so ga in izključili iz partije, za dobro mero pa še poslali na podeželje, na štiriletno prevzgojno delo, med katerim si je trajno poškodoval hrbtenico. Dolgo je moral čakati, preden se mu je ponudila priložnost, da svoje ideje poskusi udejaniti; sedanje razmere so, kot kaže, očitno zrele za njegove čarovnije. Na položaju premiera bo poskusil narediti čudež, ki so ga nekateri že poimenovali »praženje ledene kepe«: izdelati učinkovit socialistični sistem
in komunistični Kitajski dati močno gospodarstvo.
In vendar nihče od članov kitajske vlade ni videti manj socialističen od 69-letnega Zhuja Rongjija. Visoki sloki politik je vselej oblečen po zadnji modi; izpod dragocenih, brezhibno ukrojenih oblek ne štrlijo dolge volnene spodnjice, tako zelo priljubljene med starejšimi kitajskimi voditelji.
Tudi njegovo ravnanje je povsem nesocialistično: novinarje ogovarja po imenih, dobro in rad govori angleško, na občutljiva vprašanja - denimo o kršenju človekovih pravic na Kitajskem - pa ne odgovarja z oguljenimi frazami, kakršnih se slepo drži večina kitajskih predstavnikov, temveč z dobro odigranim razumevanjem sogovornika pogleda naravnost v oči in reče: »Tudi v vladi smo zaskrbljeni nad tem vprašanjem...«, nato pa nadaljuje s klasično razlago relativnosti svobode in pravic. Na vsem lepem njegove besede ne zvenijo več tako togo in moteče kot tedaj, kadar prihajajo iz ust večine kitajskih partijskih ideologov.
Vse to je Zhuju pomagalo, da si je že precej prej, preden je bil izbran za premiera, pridobil veliko naklonjenost Zahoda. Celo nikdar zadovoljni predstavniki ameriškega State Departmenta trdijo, da je Zhu eden redkih komunističnih voditeljev, ki suvereno in kompetentno govori o borzi, bančnih transakcijah in tujih vlaganjih. Podpirajo ga tudi številni evropski državniki, ki si že dolgo želijo, da bi Zhu zamenjal Li Penga, čigar ime je tako tesno povezano s krvavim zatrtjem študentskega gibanja leta 1989.
Zahvaljujoč spretnosti, s kakršno se je lotil industrijske obnove Shanghaija kot župan tega mesta (1988-91), in odločnosti, s kakršno mu je kot namestniku premiera uspelo rešiti problem »pregretega« gospodarstva in naraščajoče inflacije, se gaje opri-
jel sloves velikega reformatorja. Toda ko so ga nekatera zahodna občila razglasila za »kitajskega Gorbačova«, Zhu Rongji, kot trdijo posvečeni, ni skrival nezadovoljstva nad primerjavo s tvorcem »perestrojke«. Kljub nesocialističnemu videzu je novi kitajski premier povsem predan komunistični partiji; v njegovi viziji sodobne Kitajske z močnim gospodarstvom socializem nima alternative. Zeli si le tega, da bi naposled začel učinkovito delovati. V njegovih načrtih ni prostora za demokracijo ali politični pluralizem; tudi za regionalizem nima veliko razumevanja. Morda res daje prednost tržnemu gospodarstvu pred planskim, toda centralizem je po njegovih načrtih treba okrepiti, ne pa rahljati.
Kitajci so precej bolj zadržani v sodbah o človeku, ki bo prihodnjih pet let na čelu osrednje vlade. Morda bi bilo celo mogoče reči, da je več takšnih, ki Zhuja ne marajo; slišati je že šalo, da je pravzaprav sreča, ker na Kitajskem ne objavljajo anket popularnosti političnih funkcionarjev, tako da bo novi premier svoj mandat lahko nastopil, kot da ne ve, kaj si ljudje pravzaprav mislijo o njem.
Liberalni intelektualci ga ne marajo, ker je osebno povezan z nekaterimi kampanjami, med katerimi so pozaprli najglasnejše disidente. Lokalni kadri ga črtijo, ker slovi kot »šef, ki seka glave«. Direktorja neke tovarne naj bi bil odstavil zgolj zato, ker mu je pokazal dragoceni vžigalnik, kakršnega si po Zhujevem mnenju nikakor ne bi mogel kupiti s svojo plačo. Sodelavci v državnem svetu ga ne marajo, ker ni pripravljen poslušati puhlih fraz in poročil, v katerih že v prvem stavku ni jasno izpostavljen problem, ki ga je treba rešiti. Navadni ljudje pa so zadržani, ker o njem pravzaprav ni nič znanega - »Kot da bi ne imel ne rodnega kraja ne družine,« kot se je izrazil neki profesor.
Medijske pozornosti novi premier več kot očitno ne mara. Njegova hči živi v Kanadi, sin pa v ZDA, toda v nasprotju z večino drugih potomcev kitajskih voditeljev se ne ukvarjata s posli, za katerimi bi stal mogočni oče. Poročen je s kolegico z univerze, inženirko, zaposleno v državni ustanovi; zakonca živita v skromnem stanovanju, vztrajata pri asketskem načinu življenja in strogi delovni disciplini. Poznavalci trdijo, da je Zhu pravi deloholik; od dela ga odtrga edinole pekinška opera, ki jo obožuje in včasih tudi sam kaj zapoje.
Njegova preteklost je tipična za večino kitajskih voditeljev, ki so na svoje položaje prišli po začetku reform. Rodil se je 1. oktobra 1928, 21 let prej, preden je bila na ta dan osnovana Maova komunistična država, v Changshau, glavnem mestu province Hu-nan, kjer so se rodili tudi Mao, pokojni kitajski predsednik Liu Shaoqi in številni drugi revolucionarji. Oče mu je umrl, še preden se je rodil, mater je izgubil pri nepolnih desetih letih. Odrasel je pri stricu, ki je imel štiri otroke.
Kljub hudemu pomanjkanju se mu je s pomočjo inteligentnosti in sposobnosti uspelo prebiti na ugledno vseučilišče Qinghua; leta 1947 se je vpisal na elektrotehniko. Istega leta se je včlanil v Ligo komunistične mladine, dve leti pozneje pa v Komunistično partijo, ki si je tedaj že izborila oblast. Odtlej je njegovo življenje na las podobno usodi milijonov drugih kitajskih intelektualcev: leta 1958 so ga razglasili za desničarja. Po štirih letih poboljševalnega dela se je vrnil v državno plansko komisijo, kjer je neuke komunistične kadre poučeval vse mogoče - od kitajske književnosti, ki jo ima rad že od mladih nog, do matematike. Leta 1970 so ga ponovno razglasili za »zagovornika kapitalistične poti« in ga spet poslali na prevzgojo na podeželje. Krmil je prašiče, či-
stil stranišča, kuhal v kantini, se med poslušanjem radia učil angleščine in se pripravljal na čas, ki je po njegovem prepričanju moral priti.
Rehabilitacijo je dočakal leta 1978, ko je Deng Xiaoping razglasil začetek modernizacije in reform. Naslednjega leta je že prevzel položaj v državni komisiji za gospodarstvo. Kot inženir z dobrim poznavanjem ekonomije se je hitro povzpel do kandidata za visok položaj med novimi Dengovimmi tehnokrati. Problemi, ki so jih prinašale reforme, so bili zanj le priložnost, da pokaže svoje upravljalske in voditeljske sposobnosti.
Ko so Peking leta 1989 zajeli študentski nemiri in so oblasti 4. junija na Trg nebeškega miru poslale vojsko, je Zhuju uspelo preprečiti pokol v Shanghaiju, kjer je bil župan: iz državnih podjetij je mobiliziral na tisoče delavcev, ki so sicer grobo, a brez prelivanja krvi zaustavile množice demonstrantov. Ko je leta 1993 kitajsko gospodarstvo zajela prehitra, skoraj 14-odstotna rast, inflacija pa se je nevarno bližala 30 odstotkom, je Zhuju kot namestniku premiera uspelo uveljaviti restriktivno kreditno politiko. Finančno dieto je predpisal celo najbolj samovoljnim lokalnim vladam - voditelji so s strahom pričakovali njegove inšpekcije, saj so številni izgubili službo, brž ko so mu pokazali poročilo o svojem delu.
Ko je sredi 90. let eksplozivni in neenakomerni gospodarski razvoj povzročal čedalje globlji prepad v razvitosti južnih, primorskih, osrednjih in zahodnih pokrajin, je Zhu v bogatem Kantonu udaril po mizi in guan-gdonškim voditeljem zagrozil, da jih bo vse zamenjal, če ne bodo nemudoma z izdatno finančno injekcijo pomagali siromašnejšim območjem. Že naslednjega dne je Guang-dong zbral 14 milijard juanov (skoraj dve milijardi dolarjev) in jih namenil nerazvitim območjem v osrednji Kitajski.
O njem so začeli govoriti kot o človeku, ki ga partijski vrh uporabi kot aduta, kadar razmere postanejo prenevarne. »So mar stvari res že tako kritične, da so ga izbrali za premiera?« se je pred dnevi javno vprašata neka gospodarska novinarka.
In res je v času, ko Zhu prevzema svoj novi položaj, kaj malo razlogov za lagodnost. Pred njim je kolosalna naloga dokončne reforme državnih podjetij, katerih končni cilj bo množično odpuščanje delavcev. Od njega je odvisna zapletena in tvegana reforma finančnega sistema, ki jo dodatno ogrožajo še razburkani denarni trgi v jugovzhodni Aziji. Najtežja čarovnija pa bo gotovo poskus preobraziti kitajski socializem in hkrati okrepiti položaj vladajoče
nekdanji občudovalec jugoslovanskih reform zdaj svoj navdih črpa v ZDA. Kitajsko 21. stoletje si je zamislil kot obdobje intenzivnega razvoja visoke tehnologije, tako da bi bila Kitajska že leta 2020 glavna tekmica ameriškemu znanju. Za obvladovanje grozeče recesije se je odločil za nekakšen »New Deal« - program obsežnih vlaganj v infrastrukturo, s čimer naj bi oživili gospodarstvo in znižali število ljudi brez dela.
Zhujeva gospodarska politika včasih spominja na njegov slog oblačenja. Lojalni komunist v dragi obleki iz kašmirske volne stopa na čelo Državnega sveta, da bi kitajski komunizem odel v vse barve sodobnega kapitalizma. Tako se mu bo slej ko prej zastavilo eno samo neugodno vprašanje: Ali bo vztrajanje pri tem, da mora Kitajska ostati socialistična država, pomenilo le še zapiranje disidentov in ustanoviteljev neodvisnih delavskih sindikatov? Ali pa se bo morda sčasoma privadil, da ga primerjajo z Gorbačovom?
komunistične partije. Poznavalci trdijo, da
Nadaljevanje s prejšnje strani
Sodniki so po intelektualni moči nad vlado
za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji. Je dvom upravičen?
Delno je upravičen. Dogodki potrjujejo, da je Slovenija država, v katero vdirata organizirani kriminal in korupcija. Toda v boju zoper ti dve obliki kriminala imata pomembnejšo vlogo kot sodstvo policija in tožilstvo. Razmere pri nas še niso tako dramatične, da bi lahko govorili o brezpravni mafijski državi. Toda vajeti ne smemo spustiti iz rok. kajti situacija se lahko z leti bistveno poslabša, posebej če se bo razvijala v nakazani smeri. Slovenija je ogrožena tako z mafijo z vzhoda kot z zahoda. Po Sloveniji potekajo poti trgovine z mamili in pojavlja se korupcija. Ne smemo tudi pozabiti, da se vsak sestanek v EU in v Svetu Evrope začne z vprašanjem organiziranega kriminala in korupcije. Za države, ki tako kot Slovenija v prvem krogu kandidirajo za vključitev v EU, je učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji eden od formalnih pogojev za vstop v to integracijo. Tu si ne moremo privoščiti napak. Za zdaj imamo imidž vame države. Že zaradi nas samih bi ga bilo škoda zapraviti.
Denacionalizacijski spori zelo obremenjujejo delo vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že drugič pozvalo državne organe, naj te spore hitreje rešujejo, toda pozivi ne zaležejo kaj dosti. Pravzaprav gre po presoji ustavnega sodišča za ignoranco državnih organov, ki se ne zmenijo za njihove odločbe. Kaj iahko pri tem stori vrhovno sodišče?
Personalni svet vrhovnega sodišča je že pred časom sklenil, da se vse denacionalizacijske zadeve, kjer so upravičenci še živi ali so dane druge posebne okoliščine, rešujejo prednostno. Hkrati je s takšnim sklepom zavezalo tudi novo Upravno sodišče Republike Slovenije. Denacionalizacijske zadeve se sicer na vrhovnem sodišču znajdejo šele v končni fazi. Več kot dve tretjini pa jih sploh še ni rešenih pri upravnih organih. Pa ne gre samo za to. Denacionalizacija je neločljivo povezana z zaključkom lastninjenja. Pripravljen je zakon o zaključku lastninjenja, torej zakon, ki bo dokončno ukinil družbeno premoženje. Toda vsi denacionalizacijski zahtevki, ki še niso rešeni, lahko predstavljajo del družbenega premoženja oziroma del novega lastninskega vložka.
Obenem pa je problem denacionalizacije v Bruslju že internacionaliziran. In če ti postopki ne bodo končani, lahko predstavljajo oviro našemu vključevanju v EU.
Revizije lastninskega preoblikovanja so po podatkih agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij pokazale za okoli 85 milijard tolarjev »težko« oškodovanje. Kaj bodo storila sodišča?
Sodišča bodo poskušala vse te zadeve - bodisi da gre za kazenske postopke bodisi da gre za pravdne — reševati prednostno. Če bo kmalu sprejet zakon o zaključku lastninjenja in če bo imel v prehodnih določbah celo zakonsko obvezo za sodišča, da vse te primere rešujejo prednostno, potem dileme tako in tako ni.
reševali zadeve? Tu mora država presoditi, ali se ji to splača, oziroma mora oceniti, koliko bo morala v to vložiti in kakšen bo učinek. To je t. i. »cost bene-fit« metoda. Toda za pravno državo ni dvoma, da mora določiti takšno sistematizacijo in takšen obseg prekrškov, da jih lahko obvladuje.
Ustavno sodišče je veliko bolj prodorno pri popularizaciji svojih odločitev, odločbe vrhovnega sodišča pa ostajajo v senci. Zakaj?
Dostikrat gre za naravo odločitev ustavnega sodišča, recimo za oceno skladnosti zakonov z ustavo, in po osamosvojitvi je bilo nekaj primerov, ki so že sami po sebi bolj odmevni. Moram pa reči. da je tudi vrhovno sodišče rešilo del takih zadev, ki so bile v javnosti zelo odmevne. Naj omenim samo vprašanje svobode tiska oziroma odločitve, povezane s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime.
Skorajda vsaka odločba ustavnega sodišča ima tudi politične posledice, včasih pa tudi sami sodniki poskrbijo za to, da o njihovih odločitvah ni mogoče razmišljati zgolj kot o ustavnopravnih aktih. Na ta način postaja ustavno sodišče sooblikovalec pravnega in političnega mišljenja. Vrhovnemu sodišču ne pritiče takšna vloga?
Veliko odločitev ustavnega sodišča je takšnih, kot ste omenili. Toda vrhovno sodišče ima drugačno vlogo kot ustavno sodišče. Ustavno sodišče je organ »sui generis«, ker ocenjuje ne samo kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih, ampak tudi skladnost zakonov z ustavo, zakonitost odločitev državnega zbora, ustavnost delovanja političnih strank in podobno.
Sodstvo ima svoj vrh v vrhovnem sodišču republike Slovenije in zaradi svoje stvarne pristojnosti ne more posegati na področja, ki so lahko vsaj delno povezana tudi s politiko. Je le nekaj izjem, ki sem jih prej omenil.
Ustavno sodišče je v primeru izvolitve okrajne sodnice v Piranu od sodnega sveta, ki se dvakrat ni zmenil za njegovo odločitev, prevzelo vlogo kadrovika in samo predlagalo državnemu zboru, da sodnico izvoli v trajni mandat. Državni zbor je to tudi storil. Neprijetna izkušnja za sodstvo?
To pravzaprav ni problem sodstva. To je bila odločitev sodnega sveta, ki je v tem primeru v posebnem odnosu z državnim zborom, saj sodni svet ni avtonomen pri izvolitvi sodnikov, ampak je to stvar parlamenta, ki sodnike izvoli (ali pa tudi ne) v trajni mandat. Ustavno sodišče se je v tem primeru odločilo tako, kot se je, državni zbor pa tudi. Sicer pa ustavno sodišče lahko poseže v odločitve sodstva samo v primeru, ko gre za kršitev človekovih pravic. Na drugih področjih je redno sodstvo povsem samostojno in nima nad seboj nobenega organa.
V zvezi z registracijo Istrskega demokratskega zbora je ustavno sodišče dalo prav tej politični stranki in med drugim razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča. Kako sprejemate takšne odločitve?
Tako kot vse druge. Končno se lahko zgodi, da tudi odločitev ustavnega sodišča dobi drugačen epilog na evropskem sodišču za človekove pravice. To so normalne relacije med organi, ki lahko o določenih vprašanjih različno odločijo. Sam pri sebi si lahko mislim marsikaj, toda zame kot sodnika je to odločitev, ki jo je treba v pravni državi absolutno spoštovati.
Ste avtor predloga zakona o odgovorno-
Foto: Aleš Černivec
Kar zadeva višino oškodovanja, pa bi rekel, da je to številka, ki jo bomo preverili na sodiščih in bo morebiti nižja, čeprav je temna, skrita cona tega kriminala vedno večja od ugotovljenih oškodovanj. Agencija revizije izvaja na podlagi lastninskih pregledov gradiv, pravo oškodovanje pa lahko ugotovi le kriminalistična služba.
Če bo lustracija morebiti kdaj dobila odgovor na politični ravni, bo postala tudi pravni problem. Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?
Povedal sem že, da lustracija zdaj velja samo za sodnike. In logično bi bilo, če sodniki vendarle ne bi bili edini, ki jih lahko doletijo lustracijski postopki. Je pa seveda to izključno stvar državnega zbora. Če bi prišlo do takšnega zakona, se bo zastavilo vprašanje, kdo naj bi bil pristojen za takšne postopke. Ena od možnosti nedvomno je, da pridejo v sodno pristojnost, kar pa glede na zdajšnje velike zaostanke sploh ni spodbuden podatek.
Ali ne pomeni svojevrstne kapitulacije pravne države razmišljanje o nekakšni splošni amnestiji za prekrškarje, saj se sodniki za prekrške preprosto ne morejo več ukvarjati s starimi prekrški, ne da bi jim hkrati zastarali novi?
To je res velik problem, toda sodniki za prekrške ne morejo več obvladati tako velikega števila zadev. Ker so zastaralni roki kratki, nujno pridemo do velikega števila prekrškov, ki zastarajo, še preden se jih kdo sploh loti. Te situacije v teh razmerah praktično ni mogoče rešiti.
Vprašanje je, kako naprej. Ali zaposliti še zelo veliko število sodnikov, ki bodo
sti pravnih oseb za kazniva dejanja, ki se je po proceduralnih zapletih v državnem zboru spet znašel v prvi obravnavi. Vidite to kot osebni poraz?
Sploh ne, sicer pa sem bil le vodja delovne skupine, ki je zakon pripravila. Ko smo ga pripravljali, smo izhajali s stališča modernega razvoja kazenske zakonodaje v Evropi. Zdaj se je zgodilo to, da je že cela vrsta evropskih držav sprejela določbe o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, pri čemer so izhajali iz rešitev, ki so jih priporočili strokovnjaki Sveta Evrope, te pa so v veliki meri enake našim. Mi pa zdaj spet capljamo za drugimi državami, čeprav bi lahko zakon že zdavnaj imeli.
S 1. januarjem je začelo delati novo upravno sodišče. Dobra novica za vrhovno sodišče, saj ste se s tem rešili lepega števila upravnih zadev, ki so predstavljale glavnino nerešenih zadev na vrhovnem sodišču. Pa je to dobra novica tudi za državljane?
Vsaka sprememba ima dobre in slabe strani. Za nekatere državljane bo dobrodošla, za druge ne. Za tiste, ki so že dalj časa čakali na rešitev vrhovnega sodišča, se zadeva vrača na začetek, temu pa lahko sledi tudi pritožba na drugi stopnji. Pritožba pomeni daljši postopek, daje pa večjo pravno varnost, saj se bodo nezadovoljni državljani še vedno lahko pritožili na vrhovno sodišče. Nekaj zadev pa je vrhovno sodišče obdržalo, tako da bosta zdaj dve sodišči reševali zadeve, ki jih je prej samo eno, in s tega stališča bodo stvari hitreje tekle.
r
Foto: Igor Zaplatil
Ptujske šivilje
Brez delovnih mest skupnost propada
Srna Mandič
-«*>■ o je francoski kralj Ludvik XIV. izrekel znameniti stavek 'Dr-žava - to sem jaz’, je s tem povedal ne le, da je njegova oblast neomejena, ampak da se v tem tudi izražajo najvišji državni interesi. Ko je takole, z bičem v roki, besedoval parlamentarcem, je torej skozi njega govorila sama Država, njen duh. Danes v absolutne ideje in zakone, ki da mestoma spregovorijo skozi živega posameznika, vsaj v skupnih družbenih zadevah skorajda več ne verjamemo. Skorajda. Kajti ko pridemo do ’trga’, se znajo stvari zasukati prav v to smer. Zelo zlahka se namreč pustimo prepričati, da v slehernem zanikrnem dejanju zadnjega novega podjetnika tiči nič manj kot sam vsevišnji presvetli Trg.
Nekaj takega se je dogajalo tudi ob stavki ptujskih šivilj v Delti. Komentarji so bili sicer različni, med njimi pa seveda tudi taki, ki so doživetja šivilj v odnosu z direktorico pač pripisovali neizprosnim nujnostim trga. Kristalno jasno je to napravila uvodničarka v Jani, ki je ob prispodobi Titanika, resda z dolžno žalostjo, a
vendar kot povsem neogibno ugotovila, da ’je trk z ledeno goro tržnega gospodarstva vendarle zahteval svoje žrtve’.
Predstavljajmo si 'tržni’ prizor iz vsakdanjega življenja politika, ki sicer veruje v trg kot 'nevidno roko’, ki da usmerja podjetnike tako, da skozi lastno pridobi-tništvo koristijo tudi občemu blagru; no torej, če bo ta politik v bližnji samopostrežbi kupil skisano mleko ali gnile pomaranče, ali jih bo doma mirno sprejel, češ, to je pač ’Trg’? Po vsej verjetnosti ne, pač pa bo v tem videl goljufijo, monopolni položaj prodajalca v soseski, nespoštovanje sanitarnih predpisov, slabo varstvo potrošnikov, tržno motnjo, šlam-pasto poslovodkinjo ali kaj takega. Seveda, ko smo prizadeti sami, priznavamo, da ’Trg’ ne pomeni kar vsega, česar se kakšnemu trgovčiču uspe domisliti, ampak vsaj do neke mere predpisane pogoje, okvire, pravila ravnanja.
In ko ptujskim šiviljam njihova direktorica postreže s svojim domačim ’ho-me-made’ receptom za 'Trg delovne sile’? Je tedaj prav vsaka njena domislica kar 'tržno gospodarstvo’ v prvi osebi? Je TRG to, če direktorica: - vsako šiviljo posebej na samem pobara po dohodkih njenih družinskih članov, da zve, ko-
liko pod zakonsko zagotovljeno najnižjo plačo ji še sme seči? - kupuje zvestobo preddelavcev z veliko višjimi plačami, kot jih imajo šivilje? - izplača kakšno plačo v obliki regresa in za prispevke ogoljufa ne le državo, ampak tudi šivilje za boleznino, če bi morale na bolniško? - prizna pet dni plačanega letnega dopusta? - šiviljam pravi, da so 'prenizki ljudje’, da bi se z njo sploh lahko pogovarjale;-morda spravlja denarce, prihranjene z življenji šivilj in njihovih otrok, na kupček za novo firmo, medtem ko bi šiviljam in Delti morda pustila le dolgove in zapadle kazni za lastne kršitve?
Seveda ne trdim, da vse te reči res počne, saj nimam takih podatkov, in kako bi jih imela, ko pa so zaupni; ampak tako je bilo slišati v tovarniški menzi in osebno tem besedam verjamem. Trdim pa, da so take stvari možne in verjetne, saj je malo varovalk zoper njih; glavna varovalka -zaposleni, tudi v vlogi delničarjev, veliko takih reči sploh ne morejo zvedeti. Trdim tudi, da če se takšne stvari dogajajo, jih ne moremo enostavno in samoumevno imenovati kar ’trg’.
Take stvari so nekaj več in nekaj drugega. Govorijo o tamki črti -ločnici med dvema usodno različnima stanjema.
Prvo je to, ki človeku pri zaposlitvi daje vsaj najmanjša, vnaprej znana in sprejeta pravila, ki mu tudi omogočajo še civilizirano preživetje in ki bi ga lahko imenovali 'prostor v civilizaciji’. Drugo je tisto, da je človek izpostavljen popolni samovolji novih kapitalistov, ki brez zadržkov preizkušajo zadnje meje človeških zmogljivosti in dostojanstva. In uporabljajo vsa sredstva.
S pridom izkoriščajo tudi tisto nesrečno dediščino socializma, ki bi jo v drugih okoliščinah cenili: to, da se delavke s podjetjem poosebljajo. In to ne le za nazaj, ker se prenekatera še spominja udarniškega dela izpred dveh desetletij, ko so tako podjetje hiteli čimprej dokončati, ampak tudi za naprej, ker nanj gledajo dolgoročno — kot trajno delovno mesto. Zato ta mesec, to leto, teh pet let, kdo ve kako dolgo, pristajajo na skrajno odrekanje, samo da bi jim podjetje, v katero so že toliko vložile, preživelo. Ali pa, dokler jih direktor uspeva prepričati, da njihovo odrekanje služi preživetju podjetja in ne temu, da bi se nekje večal nekakšen skrivni kupček. Ali pa, dokler kakšna banka - upnica ali kdo drug med večjimi lastniki preveč odkrito ne pokaže, da ga od vsega podjetja zanimajo le nepremičnine (zemljišča in stavba), ki bi jih lahko nadvse 'tržno’ zamešetaril, takoj ko bi se lahko znebil ’še živih’ delovnih mest. A kdo bi vedel, brez podatkov, znanja in pravšnjih zagovornikov, kam denarci pravzaprav odtekajo.
Stvari morajo postati že nepredstavljivo hude, da se šivilje uprejo. Kdo ima več potipljenja kot one, ki cele dneve in noči šivajo dvomilimetrski rob in s prsti lovijo vedno nove metre gladke svile? Kdo bo teže prenesel izpad plače zaradi stavke kot one, ki v vsem letu ( resnično, v dvanajstih mesecih in ob nadurah) šivanja zaslužijo 570 tisoč tolarjev bruto, v celonočnem dopolnilnem šihtu pa tisoč bruto?
Zalomiti se jim mora hudo, in to na več ravneh hkrati: pri plači, pri zaupanju v vodilne in v njihove namene s podjetjem in pri samopodobi. Pri zadnjem gre prav-
zaprav za vprašanje, kako globoko se ljudje lahko še sklonijo in obdržijo kaj samospoštovanja, če, kot je napisala uvodničarka Jane 'kot marljiva živinčeta pohlevno in brez besede tla-čanijo za stroji’ in to po tem, ko so jih mogoče več let naplahtavali pri plačah. In kot bi jim ustava RS v 50. členu ne zagotavljala, da 'imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti’? In kot bi jim 75. člen ne govoril, da 'delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah na način in pod pogoji, ki jih določa zakon’? Mar se ne borijo proti kršenju svojih pravic?
In zdaj naj bi vsemu temu kratko malo in enostavno rekli 'TRG' in to razumeli kot tisto veliko, bleščečo, do potankosti sprogramirano in iz tujine uvoženo mašino, ki dela kar sama. brez nas, le pri miru jo moramo pustiti. Kot bi trg ne deloval skozi množico domačih kulturnih vzorcev in pravnih norm in kot bi ne predstavljal 'rezultante ogromne raznolikosti delovanja različnih institucij, ki imajo globoke korenine v družbenem življenju in se lokalno razlikujejo’. Kot bi slovenska lastninska sestava podjetij in slovenski trg delovne sile ne nastajala tukaj in zdaj in kot bi se pogosto to ne dogajalo na način, da zaposleni igrajo do vodilnih igro zaupanja, vodilni do zaposlenih pa igro prevare? Država pa kakor kdaj: včasih gleda stran, včasih poseže. Tudi kolektivno pogodbo, ki je glavna zaščita delavcev pred tem, da bi jih -vsakega posamič in na štiri oči - 'obdelal' direktor, država kdaj spoštuje in varuje, kdaj pa tudi sama krši.
Medtem ko sem se na poti proti Ptuju bala, da bomo videli kopico izmučenih in otopelih žensk, smo tam srečali zvedave, razumne in realne ženske. Ženske, ki morajo svoje delo nadvse obvladati, da presegajo evropske norme in da likarica v enem dnevu zlika 120 srajc, šivilja pa jih 900 zarobi na milimeter natančno. In poleg vsega skrbijo še za svoje zgarane in preslabo plačane može, za ostarele starše in za navihane otroke, ki jim je treba vedno bolj domiselno prikrivati preveliko pomanjkanje denarja. In če je sila, tudi delnice podjetja prodajo za otrokove šolske potrebščine na začetku šolskega leta. In se borijo za svoje pravice.
Zato se mi zdi, da je to, kar branijo uporne ptujske šivilje, pravzaprav civilizacija, kulturna raven, pod katero ne pustijo zvleči ne sebe, ne svojih družin in predvsem ne svojih otrok. Na srečo. Te ženske vedo, da se brez delovnih mest sesuva skupnost, ker kdo bo potem redil in ljubil otroke in jih učil, da so nekaj vredni? One so tiste, ki so v času tranzicije ohranile osnovno človeško dostojanstvo, one imajo to modrost ali nagon preživetja skupnosti, ne nepremičninski me-šetarji . Brez glasu podpore takšnim ženskam se svet spreminja v narobe svet.
Srna Mandič, sociologinja, Ljubljana
red štirimi leti, marca J	1994, je prejšnja
U	sestava državnega
zbora na izredni seji razpravljala o bre-K	menu javnega dolga
iz časov socializma. Na pobudo takratnega opozicijskega prvaka SLS Marjana Podobnika so poslanci za zaprtimi vrati in ob gradivu z oznako »državna skrivnost« razglabljali o vprašanju, kdo je odgovoren za milijardno breme javnega dolga, ki ga bomo morali kot davkoplačevalci odplačevati še dolgo v prihodnjem tisočletju. Kljub polemičnosti ni parlamentarna razprava nikoli razkrila, da je podedovani javni dolg posledica previsokega življenjskega standarda prebivalstva zlasti v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, ko se je v Jugoslaviji živelo preko gospodarskih zmožnosti predvsem na račun tujih kreditov in inflacijskega tiskanja dinarjev.
Znameniti nobelovec za ekonomijo Milton Friedman je pred mnogimi leti opisal ekonomski fenomen javnega dolga, v katerega sta se ujeli Jugoslavija in Slovenija, z besedami: »Ni kosila, ki bi bilo zastonj.« Prvi finančni minister v Peterletovi vladi in dosedanji viceguverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjc je Friedmanovo misel prenesel na naša tla leta 1992, ko je dejal: »Pred toliko in toliko leti smo živeli vsi - občani in podjetja - na račun poceni posojil, kar je dolgoročno povzročilo sedanjo deformirano gospodarsko strukturo. Sedaj so se računi nabrali v bankah in kot davkoplačevalci jih bomo morali plačevati.« Slovenska država je po letu 1991 poravnala račune za prekomerno življenjsko blaginjo v času Jugoslavije z izdajo sanacijskih bančnih gbveznic in prevzemom slovenskega dela zunanjega dolga iz nekdanje federacije. Ko je Slovenija leta 1995 uredila glavnino neporavnanih obveznosti iz časov bivše Jugoslavije, je javni dolg presegel mejo 20 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Po lanski oceni se je javni dolg ustalil blizu 23,5 odstotka BDP, kar je znašalo okoli 680 milijard SIT. Davkoplačevalci občutijo breme javnega dolga v vsakoletnem odplačilu domačih in tujih obresti za sanacijske bančne obveznice in tuje kredite. Samo v letošnjem državnem proračunu je za odplačilo obresti predvideno kar 48,5 milijarde SIT, glavnino tega zneska pa predstavljajo obveznosti za nikoli plačano »kosilo«, ki se je pojedlo še v času bivše Jugoslavije.
Tolikšno breme preteklega javnega dolga me navdaja z upanjem, da bo Marjan Podobnik enako kot pred štirimi leti tudi v času letošnje marčevske razprave o spremembi pokojninske zakonodaje opozoril na nevarnost novega javnega dolga. Od vodje koalicijske stranke SLS pričakujem, da bo stopil pred poslance državnega zbora in razkril, da so velike obveznosti državnega proračuna do pokojninske blagajne vladajočo koalicijo v lanskem letu prvič prisilile v povečanje javnega dolga.
Novi javni dolg
Ni zastonj kosila
Stanislav Kovač
Nadejam se, da bo Podobnik z enako vnemo kot marca 1994 slovenske davkoplačevalce opozoril, da bo javni dolg zaradi vse večjega pokojninskega bremena v letošnjem letu še narasel. In da se bo lahko brez korenitih zakonskih sprememb in hitre pokojninske reforme v prihodnjih desetih letih podvojil. Marjan Podobnik ima tako kot pred štirimi leti tudi tokrat priložnost, da pokaže na velike napake, ki so pripeljale do povečanja javnega dolga po letu 1996. Ali bo spregovoril, bo pokazala pričakovana marčevska razprava o spremembah zakona o pokojninsko-invalidskem zavarovanju. Problem je le v tem, da je pri sedanjem naraščanju javnega dolga soudeležena tudi Podobnikova koalicijska SLS.
Velika luknja v pokojninski blagajni je prvič nastala leta 1996, ko se je tedanja vladajoča koalicija odločila, da razbremeni gospodarstvo in drastično zniža zbirno prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Še to leto se je iz proračunske v pokojninsko blagajno prelilo kar 67 milijard SIT. Večino proračunskega denarja za pokojnine se je pridobilo na račun krčenja sredstev drugih proračunskih porabnikov. V letu 1997 se je proračunska obveznost do pokojninske blagajne povečal že na 111 milijard SIT. Ker novega proračunskega denarja za pokrivanje pokojninske luknje ni bilo možno pridobiti z dodatnim izrivanjem drugih proračunskih uporabnikov, je imela državna blagajna rekorden primanjkljaj v višini 33 milijard SIT. Država ga je zapolnila z novim zadolževanjem in povečanjem javnega dolga za 21 milijard SIT. Tudi letošnji predlog proračuna predvideva povečanje obveznosti državnega proračuna do pokojninske blagajne na celih 124 milijard SIT, kar naj bi privedlo do proračunskega primanjkljaja v višini 29,6 milijarde SIT. Za njegovo pokritje namerava država najeti nove kredite doma in v tujini in povečati javni dolg za dodatnih 34,5 milijarde SIT.
O veliki grožnji naraščajočega javnega dolga je od vladnih mož doslej spregovoril le finančni minister Mitja Gaspari.
V letošnji proračunski razpravi je poslance opozoril na uničujoče posledice naraščajočega javnega dolga, ki bi lahko nastopile, če bi se v naslednjih 10 letih nadaljevalo dosedanje zadolževanje države za pokrivanje pokojninskega primanjkljaja. Po Gasparijevem mnenju bi se brez ustrezne spremembe pokojninske zakonodaje in reforme pokojninskega sistema javni dolg že pred letom 2010 približal vrednosti 60 odstotkov BDP. To pa je meja, ki jo predstavlja maastrichtski sporazum kot enega od glavnih kriterijev za vstop v Evropsko monetarno unijo. Tako bi Slovenija dosegla zgornjo dopustno mejo javnega dolga v BDP ravno v času predvidenega vstopanja v evropski gospodarski in monetarni prostor. Da se to vendarle ne bi zgodilo, je finančni minister poslance državnega zbora spomnil na radikalni ukrep, ki ga je v zvezi s pokojninsko reformo sprejela Nemčija. Kot vse razvite evropske države se tudi Nemčija ni mogla izogniti velikim demografskim spremembam hitrega zmanjševanja deleža mladih in povečevanja deleža starejših, ki je posledica padajoče natalitete in sočasnega podaljševanja življenja. Zato je Nemčija Že pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami radikalno znižala odnos med pokojnino in plačo, kar bo v bodoče upočasnilo rast pokojnin in jih dejansko zamrznilo. Račun nemške vlade je bil preprost: lanska gospodarska rast nemške ekonomije je bila 2,6-odstotna, hkrati so se plače realno povečale za manj kot 1,5 odstotka. Če bi se ohranila visoka soodvisnost med rastjo plač in pokojnin, bi se pokojninska blagajna zaradi naraščajočega števila upokojencev povečala do mere, ki je aktivno zaposlena generacija ne bi zmogla financirati brez povečanja javnega dolga. Tega koraka pa Nemčija ne more narediti, saj njen javni dolg že sedaj meji na dopustno maastrichtsko omejitev 60 odstotkov BDP.
Sedanja Drnovškova vladajoča koalicija stoji pred podobnim pokojninskim problemom kot Kohlova vlada. Razlika je le ta, da je slovenski pokojninski problem zaradi preteklega prikrivanja dejanske brezposelnosti še večji kot v Nemčiji. V času največje gospodarske
krize na prelomu devetdesetih let se je v Sloveniji brezposelnost reševala le navidezno s sistemskim ukrepom predčasnega starostnega ali administrativnega upokojevanja. Tako se je v letih 1988—1992 število upokojencev povečalo s 325.000 na 425.000, med 100.000 novimi upokojenci pa so prevladali prezgodaj upokojeni starostni upokojenci, ki bi morali preiti med brezposelne, dejansko pa so se upokojili. Po letu 1992 je bila storjena še druga, mnogo večja sistemska napaka, ki je povezana s prekomerno rastjo življenjskega standarda prebivalstva. Zaradi kratkoročnega političnega interesa so vse dosedanje vladajoče koalicije omogočile prehitro rast raznovrstnih prihodkov prebivalstva, med katerimi so prednjačile zlasti pokojnine. Ekonomska logika številk je neizprosna: masa neto plač se je v obdobju 1992-1997 realno povečala za 31 odstotkov, rast realnega bruto domačega proizvoda pa je bila le 20-odstotna. Masa neto plač se je realno povečala, čeprav se je število zaposlenih v zadnjih šestih letih zmanjšalo za okoli 50.000. Razlog za takšno gibanje leži v skokoviti realni rasti povprečnih neto plač, ki so se v času 1992—1997 dvignile kar za 37 odstotkov. Nagla realna rast povprečnih plač je tudi ključni razlog, da je največji prepad med doseženo gospodarsko rastjo in prejemki prebivalstva nastal pri sedanji generaciji upokojencev. Ker je bila rast pokojnin vseskozi vezana na rast povprečnih plač, hkrati pa se je število upokojencev povečalo s 425.000 (leta 1992) na 468.000 (leta 1997), se je masa izplačanih pokojnin v letih 1992-1997 realno povečala za celih 45 odstotkov. Povečanje izdatkov za pokojnine je tako več kot dvakrat preseglo doseženo gospodarsko rast. Nastalo razliko bo treba plačati, saj »ni kosila, ki bi bilo zastonj«. Citirano načelo nobelovca Miltona Friedmana se je začelo uresničevati zadnji dve leti, ko je prišlo do novega zadolževanja države za proračunsko financiranje pokojninske blagajne in povečanja javnega dolga za okoli 50 milijard SIT.
Predvideni zakonski predlogi pokojninske zakonodaje, ki se bodo po hitrem
postopku obravnavali na marčevski seji državnega zbora, kažejo, da tudi ta sestava državnega zbora ne bo zaustavila ponovnega naraščanja javnega dolga. Predlagane pokojninske spremembe so le lepotni popravki obstoječega pokojninskega sistema, ki se izogibajo ključnega problema obstoječe pokojninske ureditve. Gre za dosedanji odnos med pokojnino in plačo, ki se kaže v vezavi rasti pokojnin na dinamiko rasti plač. Ker zaradi demografskih sprememb in hitrega staranja slovenske družbe ne bo možno bistveno zajeziti naraščajočega števila upokojencev, lahko država poseže le v rast vrednosti pokojnin. Dosedanje vladajoče koalicije so že nekajkrat zamudile priložnost, da bi rast pokojnin vezale na rast inflacije in tako vsaj kratkoročno zajezile povečanje javnega dolga. Gre za dilemo, ali naj bo generacija upokojencev soudeležena pri sedanjih sadovih gospodarske rasti ali naj pokojnine sledijo le inflaciji in ostanejo realno nespremenjene. Razloga, da generacija upokojencev ne more biti več prekomerno soudeležena pri razdelitvi ustvarjenega družbenega proizvoda, sta vsaj dva.
Prvič: sedanja generacija upokojencev je dobila veliko več, kot bi lahko glede gospodarske možnosti že v času bivše Jugoslavije. Zato je bilo že pred štiri leti marca 1994 jasno, da se podedovanega jugoslovanskega javnega dolga ne more spremeniti. Odprto je bilo le vprašanje, kolikšen račun bo izstavljen sedanji generaciji davkoplačevalcev zaradi prekomernega življenjskega standarda, ki ga je uživala danes upokojenska generacija pred letom 1991.
In drugič: tudi v času novonastale države so bili prav upokojenci tisti, ki so preko izplačane mase pokojnin ponovno dobili veliko več, kot bi lahko glede na doseženo gospodarsko rast. Sedanja generacija davkoplačevalcev bo morala preko novega javnega dolga poravnati tudi ta neplačani račun, saj »ni kosila, ki bi bilo zastonj«.
m
s pobijanjem protikomunistov (seveda partizanov in civilistov) postala brezpogojna kolaboracija, avtorica Tamara Griesser Pečar ne upošteva, temveč nekritično in povsem apologetsko pristaja na domobranske teze in utemeljevanje njihovega medvojnega početja. Ker pa seveda resnice le ni mogoče zanikati povsem, kakor da je sploh ne bi bilo, se ji na zarečeni način vedno znova zanikano prikrade nazaj. Tako pravi, da sicer za »brezpogojno kolaboracijo v Sloveniji ni bilo plodnih tal«, toda hkrati zapiše, da je slovensko politično vodstvo poskušalo uveljaviti določen vpliv pri Italijanih — »pogosto sicer nespretno in (je) ob tem večkrat šlo predaleč v sodelovanju z okupatorji«. (30) Predaleč? Kaj je to predaleč? Kdaj je to predaleč? Kolikokrat je treba, da je »prevečkrat«? Nobene opredelitve, zgolj zarek: večkrat in predaleč v sodelovanju z okupatorji. In to »predaleč« naj ne bi imelo nobene posledice na samo opredelitev, za kakšno kolaboracijo z okupatorjem je sploh šlo.
Kako spadata pojav in bistvo skupaj? Kajti če nekdo reče, da je nekaj preveč, recimo pobijanja, to lahko pravi samo na podlagi lastnega razumetja, kaj je še »prav« - pobijanja. Se pravi: v temelju na pobijanje pristane. Gre torej za to: ko pristaneš na kolaboracijo, je v principu že vse dovoljeno;potem gre res le še za malo več ali malo manj. Toda temeljni greh je Že storjen. Avtorica o tem ne premišljuje, zgolj njena zarečena beseda pove, da je njena temeljna pozicija do kolaboracije Z okupatorjem pozitivna: ja, kolaboracija je bila nujna in upravičena.
In ko že sprejmeš predpostavko, da je bila kolaboracija v političnem smislu nujna in upravičena, pa to nekako vendarle ni - recimo - popularno ali splošno sprejeto kot moralno dejanje, ti gre lahko
tosti pridelave, skladnejši razvoj podeželja ter ohranjanje poseljenosti in kulturne pokrajine. V nasprotju z nekaterimi drugimi področji za kmetijstvo niso navedene finančne posledice take politike, saj je nujna večja podpora iz državnega proračuna. Glede na težje pridelovalne razmere na več kot dveh tretjinah kmetijskih površin, majhnost kmetij (štirikrat manjša od povprečne kmetije EU) in skromno onesnaženost slovenskega podeželja bi morala poleg navedenih ciljev biti v ospredju zlasti pridelava ekološko neoporečne hrane, ki ima na trgu EU z velikimi kmetijski presežki tudi realno največje možnosti za prodajo. Zato bi moral navedeni program podpor t. i. sonaravnemu kmetijstvu in večnamenski vlogi kmetijstva (zlasti neproizvodni) sicer postati temeljna, na pa postranska strateška usmeritev slovenskega kmetijstva.
Strategija predlaga uravnotežen regionalni razvoj in sprejetje zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in strategije regionalnega razvoja. Predvideva se določitev tipologije regij v skladu z evropskimi strukturnimi skladi in bolj usklajeno državno regionalno politiko. Brez dvoma je glede na skrajno pereče, celo alarmantno stanje nadaljnjega povečevanja regionalnega prepada temu problemu v Strategiji namenjena odločno premajhna pozornost. Zlasti pogrešamo okvirno oceno sredstev za spodbujanje regionalnega razvoja slovenskih razvojno šibkih, obrobnih in obmejnih območij ter pokrajinsko degradiranih območij.
samo še za to, da jo čimbolj pomanjšaš, da jo tako rekoč zničiš, kot da je ni bilo; ker pa je le bila, jo je treba upravičiti. (Tu seveda ni mišljena funkcionalna kolaboracija, tj. tista, ki omogoča, da življenje teče dalje: bolnišnice, šole, pošta, promet ... morajo delovati! Mišljena je prav politična in nato vojaška kolaboracija!)
Tako avtorica tudi zapiše: »Na hrbtu trpečega civilnega prebivalstva so se menjavale okupatorske in partizanske kazenske in maščevalne akcije. Odkrita naklonjenost Osvobodilni fronti, ki jo je najprej kazala večina prebivalstva, se je obrnila v nasprotno smer. Pogosto so na omejeno sodelovanje z okupatorjem gledali kot na manjše zlo. Nekako naj bi ohranilo notranji red, ki so ga ogrožali komunisti. Iz te težnje po zaščiti so samodejno ustanavljali vaške straže, ki so se upirale partizanskemu terorizmu, oborožila pa jih je okupatorska oblast. Vzporedno s tem so bile ustanovljene tudi ilegalne legije, ki so bile naperjene proti okupatorju. Kasneje - januarja 1945 - tudi protikomunistična Slovenska narodna vojska (SNV). Dejavnost vaških straž in drugih policijskih in paravojaških organizacij seveda ni služila samo taktični kolaboraciji. Cesto so bili tudi orodje kolaboracionistov, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo ’pogojnega’ sodelovanja.« (34;podčrtala S. H.!)
Od kod zdaj kolaboracionisti, ki so si vzeli za svoje orodje vaške straže in SNV? Kdo so? Od kod so se znašli? O tem ni besede! Tudi sama interpretacija, zapisana v citiranih stavkih, je sporna, enostranska; »pozablja« namreč, da notranjega reda izvorno niso ogrožali komunisti, ampak okupatorji; »samodejno« nastale vaške straže pa so nastale po izrecni in izredno močni cerkveni propagandi, ki je izkoristila partij-
Številne države EU namenjajo zmanjševanju regionalnih razlik vsaj 0,4 odstotka BDP, Slovenija pa le 0,1 odstotka BDP, sredstva pa se v zadnjih letih celo zmanjšujejo. Tako se po podatkih o številu odseljenih, brezposelnih, dohodnini in infrastrukturni opremljenosti za sredo devetdesetih let Slovenija postopoma, a vztrajno spreminja v državo, kjer se regionalni gospodarski napredek krči na ljubljansko regijo in še nekatera posamezna nesklenjena območja, ki skupaj obsegajo le približno šestino državnega ozemlja. Večji del slovenskega podeželja, večino obmejnih regij (zlasti ob slo-vensko-hrvaški meji) in tradicionalna industrijsko in/ali rudarska območja (zlasti Zasavje in Maribor) pa označuje razvojno pešanje,krčevito oklepanje starih razvojnih obrazcev, izseljevanje mladih, zlasti izobraženih.
Tako se površinsko in prebivalstveno majhna Slovenija velikih socialnih razlik namesto po modelu endogenega in enakomernejšega regionalnega razvoja po podatkih geografa dr. Marjana Ravbarja strateško in nacionalno tvegano razvija v smeri vse manjšega števila razvojnih žarišč (polov). Predlog zakona o skladnejšem regionalnem razvoju je v parlamentarni razpravi že od leta 1994, v kratkem pa se bo končno pričela razprava pripravljenega prenovljenega zakona. V Strategiji ni opredeljena vloga Sklada za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, ki glede na skromna sredstva ob razpisih pokrije le okoli četrtino nakazanih potreb. Tako se za dokaj skromno okoli 3-odstotno letno gospodarsko rastjo Slo-
sko sektaštvo in t. i. vojvodske zločine (predvsem) na osvobojenem ozemlju, in ob direktnem aktivnem delovanju duhovnikov, kaplanov in članov katoliške akcije, ki so vaške straže organizirali; ilegalne legije, ustanovljene proti okupatorju, pa te svoje ustanovne opredelitve niso nikoli izkazale; itd.
Seveda ne zanikam nasilja komunistov v imenu t. i. druge faze revolucije in tudi verjamem, da je za tistega, ki ga je doletelo, še posebej če je bil nedolžen (se pravi, da ni ovajal, sodeloval z okupatorji!), bilo to nasilje absolutno in je nujno imelo posledice v spremenjenem odnosu dela prizadetega prebivalstva do partizanstva (o tem sem pisala na drugih mestih!); vendar pa avtorica ne uvidi in ne tematizira nasilja, ki ga je povzročila »meščanska stran«.
Avtorica je zelo - recimo -prizanesljiva do delovanja protikomunistične (tj. pro-tipartizanske sploh, saj so partizane enačili s komunisti!) strani. Tako pravi: »Narodni svet so Italijani prepovedali že 17. maja 1941, delo naj bi nadaljevali ilegalno, kar pa se ni posrečilo.« (40) Ja. ni se posrečilo. Tudi se ni »posrečilo«, da bi ostalo sodelovanje z okupatorji skrito. Če bi se posrečilo, bi pa seveda tudi kola-borirali, ampak to ne bi bilo vidno. Kljub temu naj bi bila to le »taktična kolaboracija«! Kot rečeno, oni so le »navidez sodelovali, v resnici pa so gradili ilegalno organizacijo, ki naj bi se v določenem času na strani zaveznikov borila proti okupatorju«. (33)
Nadaljevanje prihodnjič Spomenka Hribar, filozofinja,
Ljubljana
venije skriva večanje regionalnih razlik, razvojno, okoljsko in prebivalstveno pešanje številnih slovenskih pokrajin. Sodim, da je prav vse večji regionalni prepad v obdobju pred vključitvijo v EU razvojno in prebivalstveno najbolj skrb zbujajoč proces z nacionalno skrajno negativnimi in nepovratnimi posledicami, saj je za trde evropske in globalne izzive dejansko usposobljen le ozemeljsko manjši del Slovenije.Tako je razvojni potencial Slovenije, potreben za trdo tržno evropsko tekmo in sočasno ohranjanje identitete, zaradi neustrezne regionalne politike vse manjši in prostorsko omejen na slabo četrtino državnega ozemlja.
Z vidika evroregij in širjenja vpliva tujih razvojnih središč je posebej skrb zbujajoče vse bolj široko območje praznjenja prebivalstva v obmejnem območju, ki je po spremembi 68. člena ustave še bolj potencialno ranljivo, zlasti ob zahodni meji. Ob celotni slovenski meji je namreč po podatkih geografa dr. Vladimirja Klemenčiča demografsko ogroženih kar 76 odstotkov obmejnih katastrskih občin. Pospešen sprejem stroge zaščitne zakonodaje zlasti za območja, ki so najmanj 10 km oddaljena od državne meje, je glede na pričakovano članstvo Slovenije v EU prednostna naloga. Strategija sicer napoveduje migracijske tokove med Slovenijo in državami članicami EU, vendar jih zelo informativno označi zgolj z vidika zaposlenosti. Pogrešamo oceno smeri in intenzivnosti vseh prebivalstvenih tokov (ne le zaposlitvenih), zlasti z vidika strateško občutljivih obmejnih območij (npr. zahodna meja).
Nadaljevanje na naslednji strani
Druga stran medalje
» Taktična kolaboracija«
Spomenka Hribar
valevredno je, da generalni državni toži-lec — preden se odloči za re-vizijo nekega B	procesa —. na-
K	roči študijo o
spornem pri-meru oziroma nedolžnosti in/ali krivdi obravnavane osebe! Tako smo dobili knjigo Rožmanov proces (Družina, Ljubljana 1996)), v kateri sta objavljeni dve študiji: Tamara Griesser Pečar: Proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, in France Martin Dolinar: Sodni proces proti ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu od 21. do 30. avgusta 1946. Študiji naj bi na novo osvetlili delo in osebnost škofa Rožmana in tako priložili svoj delež pri morebitni obnovi procesa proti njemu. Vprašanje je, ali to
—	dano in zadano si — nalogo avtorja omenjenih študij tudi upravičita oziroma opravita. Odgovor na to vprašanje mora biti po mojem mnenju individualen, torej za vsako študijo posebej. Zato si oglejmo najprej prvo, študijo Tamare Griesser Pečar!
Naj še pred obravnavo študije Tamare Griesser Pečar poudarim, da ni dvoma o tem, da je proces proti škofu Rožmanu in soobtoženim potekal v izrednih okoliščinah tedanjega časa, da je bil tudi ideološko motiviran, da v pravniškem smislu ni bil vselej in povsod korekten
—	z veliko njenimi ugotovitvami te vrste se je mogoče strinjati in tega na tem omejenem prostoru ne bom posebej analizirala. Toda avtorici ne gre samo za te vrste pomanjkljivosti, temveč ji gre v bistvu za politično in moralno rehabilitacijo škofa Rožmana. Že kmalu po začetku branja bralec spozna, da je temeljno prizadevanje avtorice usmerjeno k razlagi upravičenosti, torej k opravičevanju delovanja škofa Rožmana. Avtorica išče predvsem tiste strani v osebi in tista dejanja škofa Rožmana, ki ga postavljajo v svetlo luč in ga ali naj bi ga razbremenila obtožb v obtožnici. Ni se mogoče otresti vtisa, da je njeno vnaprejšnje, apriorno mnenje o škofu Rožmanu izrazito pozitivno in da zdaj le še išče dokaze za svojo prepričanost. Načelno tudi to ne more biti narobe. Če naj bi šlo za obnovitev sodnega postopka, je seveda treba najti vse olajševalne okoliščine, ki naj bi šle obtoženemu v prid. Vendar je nekje — sicer težko določljiva - meja, prek katere so stališča in ocene o obravnavani stvari pristranske. Ker v strokovni diskusiji ne gre predvsem za posamezna stališča, temveč za način, za metodo obravnave, bom tudi sama osvetlila predvsem način in metode avtoričinega dokazovanja njene temeljne hipoteze.
Temeljna hipoteza je, da škof Rožman ni kriv. Prvič zato, ker je ravnal, kakor je mogel in moral, in drugič zato, ker je ljudem v stiski pomagal, kolikor je mogel. Avtorica izrecno pravi: »Revizija procesa bi morala torej obravnavati Rožmanovo obnašanje v celoti. Pri tem bi morala največjo težo imeti škofova pomoč ljudem v stiski, preganjanim, s prošnjami, posredovanjem in sprejemanjem beguncev.« (str. 152) Seveda bi morala revizija procesa upoštevati tudi to, da je bil škof podrejen Vatikanu in njegovemu odnosu do komunizma — pa o tem kasneje.
Zahteva po obravnavi »v celoti«, ob tem ko hkrati določiš, kaj naj ima »največjo težo«, je protislovna — pa pustimo to! Gre za temeljni metodološki problem, ko ima poudarjanje »največje teže« za nujno posledico zanemarjanje druge strani obravnavanega problema, tiste torej, ki naj ne bi imela tolikšne teže ... Z drugimi besedami: da bi s poudarjanjem škofove dobrotljivosti in pomoči ( o čemer ne gre dvomiti!) odvzeli težo tisti vlogi, ki jo je imel po funkciji in delovanju kot škof. To je metoda zamenjavanja ene ravni z drugo: logika »majhnih« dobrodelnosti naj bi opravičila »veliko« početje proti komunizmu/partizanstvu. Uporaba te metode je toliko bolj sporna, če uravnava raziskovanje do te mere, da pušča vnemar dejstva, ki ji ne gredo v prid, ali postavlja trditve, ki ne držijo. Posledica tega je, da je avtorica večkrat sama s seboj v protislovju, se pravi, da daje protislovne izjave, ki druga drugo potolčejo.
Spornosti študije Tamare Griesser Pečarjeve so v grobem naslednje:
—	nekritično prevzeta ideološka predpostavka o namenu vrhov meščanskih strank, da bodo v pravem trenutku nastopile proti okupatorju. Kajti da je namen res namen, ki ga je kot takega treba upoštevati pri analizi, je nujno, da se kot tak izkaže: slovenski politiki se v vsem času okupacije nikoli niso uprli okupatorju, zato z njihovim abstraktnim namenom ni mogoče opravičiti drugih spornih dejanj — sicer zapademo v apologijo in ideologizacijo — in prav to se avtorici dogodi;
—	zamenjevanje kolektivne krivde s sistemsko soodgovornostjo, ki se - če je nekdo ne opravlja korektno - preseže v krivdo. Kolektivno krivdo (v imenu kolektivne krivde je okupator za kazen za kakšno partizansko diverzijo streljal talce vse vprek, ne glede na individualno krivdo!) avtorica seveda zavrne, s tem pa - ker enači sistemsko krivdo s kolektivno, tudi Rožmanovo osebno krivdo za njegova dejanja kot škofa;
—	opravičevanje škofa Rožmana z njegovimi motivi. Motive avtorica namreč poudarja do te mere, da so že »skoraj« resnica, dejstvo.
Avtorica reducira negativne posledice dejanj na dobre motive in negativna dejanja preprosto zniči. V tem smislu tudi uporablja kot brezprizivni dokaz Rozmanove nedolžnosti njegov zagovor in pojasnila na obtožnico, ki jih je napisal novembra 1946. Rožmanov zagovor naj bi bil brezprizivno dejstvo — četudi ga sama najde - recimo - vsaj na nedoslednostih, če že ne na laži. Kot dodatno v istem smislu - torej kot brezprizivno dejstvo - navaja tudi Leničeve spomine in življenjepis; imenuje ga Rožmanov »verodostojni tajnik Lenič«. (57) Vsaj načelno lahko domnevamo, da sta škof Rožman in njegov tajnik obremenilna dejstva (zadnji je pisal celo v zaporu!) opisovala kolikor mogoče opravičujoče, zato bi jih bilo treba upoštevati vsaj z dozo previdnosti.
Naj, preden začnem z analizo, še pripomnim, da seveda na tem omejenem prostoru ni mogoče predstaviti izčrpne analize obeh študij! In kot drugo: analizo ekskluzivizma in sektaštva Komunistične partije, ki je soodgovorna za poglabljanje državljanskega spora med okupacijo in za širjenje t. i. bele garde, sem obravnavala že prej in drugje (nazadnje delno v sobotnih prilogah Dnevnika, 14. in 21. februarja pod naslovom: Ni rehabilitacije!), zato tudi tega ne bom ponavljala na tem mestu.
I. Taktična kolaboracija vodstva meščanskih strank
Avtorica poskuša na podlagi Ringsove (Werner Rings: Leben mit dem Feind, Anpassung und Widerstand in Hitlers Europa 1939—1945, Miinchen, 1979) tematizacije tipov kolaboracije določiti, za kakšno kolaboracijo je v našem primeru šlo.
Ugotavlja, da za aktivno brezpogojno kolaboracijo pri nas »ni bilo plodnih tal«. T. i. taktična kolaboracija naj bi bila značilna za Marka Natlačena in Ivana Puclja, ki sta izstopila iz »konzulte« zaradi tega, ker »so se upravno-policijski postopki tako zgostili, da tirajo narod v obup,« kakor je bil Pucelj razložil svoj izstop. In to utemeljil: »Pravnemu čutu in pravnemu pojmovanju, kakor to dvoje živi v našem narodu, je nerazumljivo, kako se more nedolžne ljudi, brez kakršnekoli krivice ali vzroka vlačiti po zaporih in ječah ter koncentracijskih taboriščih in brez zaslišanja in obtožbe, kakor predpisujejo veljavni zakoni . ... Daši smo svetniki Ljubljanske pokrajine, ki pri vsem tem ničesar ne odločamo in nismo pri vseh teh ukrepih nikoli bili ne vprašani in ne obveščeni, narod tega le ne more verjeti. Končno nas smatra narod za soodgovorne, pa čeprav smo Vaši ekscelenci predložili kopico prošenj, predlogov in protestov, pismeno in ustmeno. Vsled neupoštevanja našega prizadevanja sem bil prisiljen podati ostavko.« Avtorica komentira: »Pismo v svoji odkritosti priča o pogumu, ki bi ga pravzaprav Že lahko enačili z odporništvom.« Ja, toda to je storil Ivan Pucelj, ne pa ostali meščanski veljaki in tudi škof Rožman se nikoli ni jasno zoperstavil okupatorju.
Avtorica navaja opredelitev taktične kolaboracije po Ringsu: »Spustim se v to, da z okupatorsko oblastjo sodelujem, čeprav sem nasprotnik nacionalsocializma in Hitlerjevega rajha. Moja kolaboracija lahko služi različnim ciljem: zlomiti tujo oblast, da bi bili spet svobodni; kolikor je mogoče preprečevati množične umore nedolžnih; uresničevanje političnih idej, ki preprečujejo nacionalsocialistično vladavino. Kakorkoli že, moja kolaboracija je krinka mojega odpora, del boja.« (33) Takšna kolaboracija naj bi bila tudi pri nas. Avtorica to takole zapiše: »Sem vsekakor sodijo vsi Slovenci, ki so navidez sodelovali z okupatorji, v resnici pa so gradili ilegalno organizacijo, ki naj bi se v določenem času na strani zaveznikov borila proti okupatorju. Med najbolj vidne politike te skupine so spadali dr. Albin Šmajd, Miloš Stare, pa tudi vojaške osebe kot Ernest Peterlin in Mirko Bitenc. Bili so posredniki ali celo organizatorji meščanske ilegale.« (33) Te osebe »moramo uvrstiti v meščanski odpor Slovenije«. (34)
Dober namen - ustanovitev ilegale za boj proti okupatorju v določenem času — bi morala meščanska ilegala nekega dne uresničiti. »Za nekakšno taktično sodelovanje s sovražnikom se niso odločili le zato, ker še ni prišel čas odkritega upora.« (34) Žal sploh nikoli ni prišel »tisti čas«! Tudi ilegalne legije, »ki so bile naperjene proti okupatorju« (43), nanj niso izstrelile enega samega strela. Ilegalne legije, Slovenska zaveza, Narodni odbor ... vse te dejavnosti so bile »naperjene proti okupatorju, torej prej skrivna odporniška dejanja, brez vsake opore očitane veleizdaje,« (37) komentira avtorica. To je njena predpostavka, ki glede na to, da na dober namen reducira dogajanje samo, predstavlja njeno nekritično, ideološko predpostavko.
Toda celo tak dober namen meščanskega odpora je vprašljiv. O tem nam kar nekaj pove pričevanje Stanka Kocipra, Rupnikovega tajnika (in zeta), ki nam ga je predstavil v svoji knjigi Kar sem živel ( MK, Ljubljana 1996). Kociper je izrazit protikomunist, ki je bil pripravljen na to, da bi po končani vojni nadaljevali državljansko vojno(l); prav zato je bil zelo kritičen do dela meščanskih voditeljev in klerikalnega kroga.
Zameril jim je predvsem to, da ob koncu vojne niso imeli vzpostavljenega sodelovanja z zavezniki, še več: »Kljub nasprotnemu zatrjevanju pa med okupacijo nobeden izmed politikov dejansko nikoli ni imel prave, neposredne in žive zveze z
Ali bomo na poti k EU sposobni zaščititi prostor, naravo in okolje? (2)
Vse manjše število razvojnih središč
zavezniki, da bi se lahko skliceval na dogovore z njimi, po katerih naj bi usmerjal svoje drugačno delovanje.« (148; podčrtal Kociper!) Kaj šele, da bi se pripravljali na vojaški spopad z okupatorji, kar bi jim potem prišlo prav v odnosih z zavezniki. Vse njihovo delovanje je bilo usmerjeno proti komunizmu in partizanstvu sploh. Takole pravi Kociper med drugimi: »Naj je kdo še tako zatrjeval nasprotno, sem bil vedno prepričan, da recimo frančiškani niso nikdar zbirali orožja, da bi udarili po Nemcih, ker bi bilo spričo našega položaja že misel na to absurdna. Nasprotno! Kopičili so ga za primer, če bi kdaj komunisti vdrli v Ljubljano ali povzročili nemire in bi tako bili bolj ali manj prepuščeni lastni obrambi. Prav nemška skopost in nezaupanje pri orožju, ki so ga dajali domobrancem, sta bili poglavitni razlog za to zbiranje.« (238)
In ko je gestapo v bežigrajskem župnišču odkril ilegalno orožarnico, je Kociper izjavil: »Ni dvoma, da je bilo orožje tam spravljeno v resnici samo za primer, če bi bilo treba proti komunistom« (269), ne pa tudi za vojaški nastop skupaj z zavezniki proti okupatorju. T. i. Peterlinovo skupino, ki naj bi pripravljala odpor okupatorju, »ko bo čas«, je okupator 5. januarja 1945 zaprl. Kociper pravi, da je »dobil potrdilo o prestižnem boju v vrstah katoliškega političnega tabora, kar mi je dalo možnost nekoliko bolj razumeti nekatere dogodke, pa tudi — aretacije ...... (259) Če prav razumem,
Kociper namiguje na to, da naj bi ju dala aretirati katoliška politična stran.
Temeljna hipoteza je, da škof Rožman ni kriv. Prvič zato, ker je ravnal, kakor je mogel in moral, in drugič zato, ker je ljudem v stiski pomagal, kolikor je mogel. Avtorica izrecno pravi: »Revizija procesa bi morala torej obravnavati Rožmanovo obnašanje v celoti.
Toda ko so zaslutili, da je »prišel pravi čas«, to pa je bilo tik pred koncem vojne, so meščanski politiki ustanovili Narodni odbor in proglasili slovensko domobranstvo za Slovensko narodno vojsko ter odstavili generala Rupnika s funkcije prezidenta Ljubljanske pokrajine in poveljnika domobranstva. Kociper je to imenoval »puč«, ki naj bi slovenske meščanske politike odvezal kolaboracio-nizma in jih v očeh zaveznikov prikazal kot sobojevnike v boju proti nacifa-šizmu. Seveda je bilo zato potrebno, da se rešijo generala Rupnika, ki je že po funkciji povsem javno sodeloval z okupatorjem. Načrt naj bi bil naslednji: žrtvovati Rupnika, ki je kot zamor’c svoje odslužil. Narodni odbor se je obrnil na Roesenerja s prošnjo, naj z Rupnika prenese oblast nanje, na Narodni odbor.
Kociper je temu kot Rupnikov tajnik in zet seveda osebno vehementno nasprotoval, toda njegovi argumenti nasprotovanja so bili logični: prevzema oblasti s soglasjem okupatorja pač ni mogoče razumeti drugače kot kolaboracijo z okupatorjem. Roese-ner je »na prošnjo Narodnega odbora« res prenesel oblast na vlado in »s tem njene člane pred zgodovino naredil za večje kolaboracioniste, kot je bil general Rupnik, ki Nemcev ni nikoli prosil za oblast,« (320) je pribil Kociper.
To svoje stališče še večkrat ponovi: "Nisem mogel sprejeti mnenja, da Narodni odbor ne bo prav tako kolaboracionističen kot Rupnik, brž ko vztraja, da Nemci uradno prenesejo javno oblast z Rupnika nanj, dokler so še okupatorji dežele! Kaj bi torej z novo ’oblastjo’ pridobili v očeh Anglo-Američanov, ki so bili nemški sovražniki?« (322)
Kociper je v svojem razmišljanju povsem dosleden: »Nisem nehal trditi,« pravi, »da se Narodni odbor pečata kolaboracionizma ne more otresti , kakor hitro ga javno priznajo ali vsaj javno dopuščajo (naj spomnim na primer Draže Mihailoviča!) Nemci, dokler so okupatorji dežele, ali če od Nemcev, ki so bili sovražniki zaveznikov, izprosijo en sam naboj!« (323; poudaril Kociper!) Kociper se namreč očitka kolaboracionizma ni branil, saj je bil prepričan, da smo v svojem boju proti boljševizmu »le mi izrabljali Nemce, (...) ne pa narobe, Nemci nas«. (98) Torej: zaradi »zgodovinske točnosti« je treba reči, da je Narodni odbor, tj. vlada »oblast sprejela iz rok nemškega SS generala Erwina Roesenerja«. (381; podčrtal Kociper!) S tisto »začasno« kolaboracijo torej ni bilo nič: začasna, »taktična kolaboracija« je — s samim dejstvom, da se kot začasna ni potrdila tako, da bi se nekega dne prekinila - postala čisto prava kolaboracija. Kociper še pove: »Res je, da mi prave ilegale, kot so jo ustvarili npr. Norvežani in Holandci, nikoli nismo imeli.« (255) Pa ne le to, Kocipru se točno zapiše temeljni kriterij kolaboracionizma: pečata kolaboracionizma se ni mogoče otresti, če je bil od okupatorja izprošen »en sam naboj«!
Toda gledano z eksistencialne ravni obstaja primarni kriterij za to, kdaj postane pogojna ali taktična kolaboracija brezpogojna, tj. prava kolaboracija: to je smrt prvega človeka, ki je bil ubit z okupatorjevim orožjem in v imenu protikomunizma oziroma protipartizanstva. Ko je bil ubit prvi človek z orožjem, ki ga je »meščanskim politikom« dal okupator, je bilo nedolžnosti »taktične kolaboracije« konec. Lepi nameni so ostali zgolj nameni, zveza med z okupatorjem in kolaboranti pa potrjena s krvjo. Kajti smrt ni nič »taktičnega«, smrt je dokončna in nepreklicna. Zato, kar »zapečati«, zapečati dokončno, nepreklicno. Govorjenje o tem, da je šlo v primeru naše medvojne kolaboracije za »taktično kolaboracijo« — celo ne glede na to, da dejansko nikoli niso nastopili proti okupatorju! — je cinično sprenevedanje. Je blasfemija, ki ji življenje človeka ne pomeni nič. Taktična ali pogojna kolaboracija je, ob tem ko je položila roko na sočloveka (sonarodnjaka), ob tem ko je prestopila tudi tisto zadnjo mejo, zadnji STOP!, zadnji pogoj - uboj - postala brezpogojna kolaboracija. Tedaj torej, ko je prestopila mejo svetosti življenja in nedotakljivosti človekovega telesa in duše. Preprosto rečeno: ko je začela v imenu protikomunizma sama pobijati.
Teh dveh dejstev — da meščanska stran dejansko nikoli ni nastopila zoper okupatorja in da je pogojna kolaboracija
Dr. Dušan Plut
jr- ed navedenimi ukrepi je pozitivna predvidena £ I podvojitev deleža jav-I f ■ nih izdatkov za okolje ■ in skupno povečanje de-.JL. T	leža izdatkov za varstvo
okolja v BDP. Vendar je treba upoštevati, da je sedanji delež za varstvo okolja in narave v državnem proračunu le okoli 0,3 odstotka, v zadnjih letih pa se je celo zmanjšal. V državah EU namenjajo države za okoljevarstvene potrebe izjavnih sredstev okoli 1 odstotek BDP, tako Slovenija celo ob predvidenem bistvenem povečanju ne bo dosegla povprečja EU. Leta 2002 naj bi Slovenija za okolje skupno (javna in privatna sredstva) namenjala okoli 1,0 do 1,5 odstotka BDP (leta 1997 - pod 1 odstotek BDP), kar je še vedno bistveno pod sedanjim povprečjem za države EU (1,5 do 2 odstotka BDP, Avstrija - nad 2,5 odstotka BDP) in
bistveno manj, kot znaša letna ocenjena okoljska škoda (4 do 6 odstotkov BDP).
Obenem slovenske strateške usmeritve za ravnanje z odpadki predvidevajo, da bi zgolj za reševanje te verjetno najbolj zanemarjene degradacijske problematike potrebovali 2,2 odstotka BDP na leto. Med ukrepi za uresničitev okoljskih ciljev razen predvidenega prilagajanja na strožjo okoljsko zakonodajo EU pogrešamo tudi spodbude za gospodinjstva in podjetja pri uvajanju sonaravne prakse ter hiter sprejem novega zakona o varstvu (ohranjanju) narave. Predvideno je izvajanje nacionalnega programa varstva okolja, ki pa še vedno ni izdelan oziroma posredovan v javno razpravo.
Kmetijstvo in podeželje
Na področju kmetijstva so predvideni povečanje konkurenčnosti in učinkovi-
račanje premože-W nja Cerkvi in M ustavno sicer uza-M konjena ločitev m	Cerkve od dr-
M	zave se v Slove-
niji, ne da bi to večina sploh ho-▼	tela, kot kaže, vse
bolj »povezujeta.« Z izjemnim položajem, ki ga je Rimskokatoliški cerkvi dodelilo ustavno sodišče, ne da bi za to sploh imelo pravno podlago v temeljnem zakonskem aktu države, je Slovenija v presojanju ustavnosti enega od ključnih vprašanj denacionalizacije o vračanju premoženja nekdanjih veleposestnikov preprosto pokleknila pred zahtevami države v državi, kar institucija Cerkve zagotovo je. To potrjujejo njena organiziranost, način in oblike delovanja, dirigirane z apostolskega sedeža rimske cerkve, ki ji je po zaprisegi poslušen tudi prvi mož Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji nadškof dr. Franc Rode.
Država prepušča versko delovanje verskim skupnostim kot združbam zasebnega značaja, pri čemer jim prepoveduje zlorabo vere in verske dejavnosti v politične namene. Ta ločitev cerkve od države, ki je bila izvedena v večini meščanskih držav in v vseh socialističnih državah, je zapisana in dovolj natančno opredeljena tudi v naši ustavi, pa vendar se cerkev zelo močno vpleta v politično življenje. Na to že lep čas opozarjate, še zlasti pa ob zapletih z vračanjem gozdov, kjer naj bi bila država pred zahtevami Rimskokatoliške cerkve precej zavezanih rok. Zakaj?
Družbena in politična struktura Republike Slovenije sloni na docela jasnih ustavnih določbah, po katerih je Slovenija demokratična, pravna in socialna država, v kateri velja enakost pred zakonom, z zagotovitvijo enakosti človekovih pravic in svoboščin. In kar je zelo pomembno: v Sloveniji ima oblast ljudstvo. Po 7. členu ustave, ki je zdaj še posebej aktualen, pa so država in verske skupnosti ločene. »Verske skupnosti so enakopravne. njihovo delovanje je svobodno.« Torej gre za načelo, ki ga zasledimo v vseh ustavah tega stoletja. Pomemben je tudi 14. člen, po katerem so v Sloveniji z zakonom zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje in imovino. Vsi smo torej pred zakonom enaki. To je tudi povsem v skladu s konvencijo o človekovih pravicah, ki je vatikanska država ni podpisala. To pa zato ne, ker očitno ni v skladu z doktrino, ki jo je v dveh enciklikah že pred sto leti formuliral papež Leon XIII. (v encikliki Sapientia christianumj. Tako je med drugim zapisano, da je »popolnoma neupravičeno zahtevati, braniti ali dovoljevati omejeno svobodo mišljenja, govora ali pisanja službe božje, kot da bi šlo za pravice, ki jih je dala človeku narava.« Za razumevanje razmerja med državo in verskimi skupnostmi je usodno in seveda pravno bistveno to, da ustava na nobenem mestu ne omenja katoliške cerkve. Naši ustavni sodniki ga torej še in še lomijo.
Tudi če izhajamo iz tega, kar je bilo uzakonjeno s temeljnim aktom države še v času prejšnje oblasti, se cerkvi le ni godilo tako hudo, kot bi rada zdaj prikazala?
V prejšnji, socialistični ustavi je bila dana enakopravnost vsem svetovnim nazorom, tudi ateizmu, ki ga cerkev nikoli ni priznavala. Ob tem pa velja poudariti, da je po raziskavah javnega mnenja v Sloveniji 25 odstotkov ateistov, z mano vred. Ta tekst pa je skoraj identičen z besedilom konvencije o človekovih pravicah iz leta 1966; ki prav tako dopušča vse svetovne nazore, tudi ateizem, in ki je cerkev ni podpisala. Je pa podpisala marsikatero drugo konvencijo, kar pomeni, da je državna tvorba. V 174. členu te ustave pa je bilo edino kategorično zapisano, da je protiustavna zloraba vere in verske dejavnosti v politične namene. Zapisano pa je bilo še, da lahko družbena skupnost materialno podpira verske skupnosti. In to je še celo prejšnja oblast delala.
Pa saj je tudi po novi, zdaj veljavni ustavi tako?
Seveda. Ne gre za nič novega, saj je to uzakonjala že prejšnja ustava. Sicer pa načelo ločitve cerkve od države ni kakšna novejša pogruntavščina. Že v prejšnjem stoletju so vse socialnodemokratske stranke zahtevale ločitev cerkve od države, tudi za nas pomembna avstrijska socialdemokratska stranka in njen program iz leta 1898. To pa je tisti, na podlagi katerega je bil tudi Ivan Cankar pripadnik te stranke in je leta 1907 tudi kandidiral na njeni listi, ko so bile prve splošne volitve v tedanji avstrijski državi. Zanimivo je. da sedanja politična desnica v Sloveniji napada ustavno ureditev do osamosvojitve kot protipravno. Pri tem se sklicuje, zlasti kar zadeva vračanje cerkvenih gozdov, na veljavnost ureditve po Aleksandrovi ustavi, torej ustavi Kraljevine Jugoslavije, ki pa je bila očitno protiustavna. saj jo je proglasil on sam, ne
Dr. Stojan Pretnar, akademik
Moramo braniti ustavo pred
ustavnim sodiščem?
Marjeta Šoštarič
ljudski predstavniki, in s tem, da je hkrati odpravil vidovdansko ustavo, na katero je prisegel. Torej je slonel ves jugoslovanski sistem po Aleksandrovi ustavi iz leta 1931 na protipravni pridobitvi oblasti in je zato vse dvomljivo.
Kot pravni strokovnjak ste opozorili na nevzdržnost obnove fevdalne lastnine, ki jo bo povzročilo vračanje premoženja, predvsem kmetijskih zemljišč in gozdov Cerkvi.
Kot pravnik, patriot in lahko rečem tudi kot dober poznavalec zgodovine opozarjam na to. Ne gre pozabiti, da so tisti, ki so danes najbolj kričavi v korist Cerkve - mislim predvsem na ljudi iz vrst nekdanjega Demosa — poslali v parlament zakon o denacionalizaciji. Demosova vlada, katere predsednik je bil takrat Lojze Peterle, je v zakonu o denacionalizaciji v osnovnem besedilu zapisala, da so denacionalizacijski upravičenci samo fizične osebe. In po mojem prepričanju je ustavno sodišče protiustavno razširilo to pravico tudi na pravne osebe in na vrnitev v naravi. Ampak vrnimo se k temu, kar je predlagala Peterletova vlada. In sicer: pravica do vrnitve premoženja gre cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju RS. Upravičencem se pod pogoji tega zakona v naravi vrnejo sakralni objekti in nepremičnine, ki jih potrebujejo za opravljanje svoje verske dejavnosti. Drugo premoženje se vrne le v obsegu, ki je upravičencu potrebno kot gospodarska podlaga za opravljanje te dejavnosti.
V svojem bogatem arhivu imate tudi pismo potomcev bivših viničarjev, ki opozarjajo na možnost novih krivic, ki jih lahko povzroči zakon o denacionalizaciji?
Ja, to je pismo, ki sem ga prejel potem, ko je bil v enem od dnevnikov objavljen pogovor z mano in v katerem sem opozoril, da je bila je velika napaka in krivica, da so z zakonom o denacionalizaciji razveljavili tudi zakon o viničarstvu. Pismo me je spomnilo na čas, ko sem kot odvetnik služboval v Mariboru, žena pa je kot učiteljica doživljala bedo lačnih in prezeblih viničarskih otrok. Kolikokrat je nesla k pouku svež kruh, žemlje...
Ob razsodbah ustavnih sodnikov v prid vračanja premoženja RKC ste kot pravnik zelo kritični, še zlasti ob obrazložitvah sodnikov, katerih odločitev je pretehtala. Zakaj?
Za razumevanje razmerja med državo in verskimi skupnostmi je usodno in seveda pravno bistveno to, da ustava na nobenem mestu ne omenja katoliške cerkve. Vendar pa je med katoliško cerkvijo in drugimi po 7. členu ustave ogromna in seveda bistvena razlika. Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddžavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta sto-
lica kot država in papež kot absolutni vladar. Sveta stolica je tudi mednarodno priznana kot državna formacija, z lastno ustavnopravno ureditvijo v sedaj veljavnem kodeksu iz leta 1982, v razmerju z državami tudi lastno cerkveno hierarhijo, ki jo obvladuje v svetu zagotovo brez primere najbolj absolutistični vladar papež. Zdaj veljavni kodeks cerkvenega prava je v bistvu in predvsem po svoji vsebini ustava katoliške cerkve, po kateri ima rimski papež svojo moč, oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, ampak dobi prvenstvo redne oblasti nad vsemi delnimi cerkvami - tudi v Sloveniji - in nad njihovo stalno skupnostjo, s katerimi se hkrati krepi in varuje lastna redna in neposredna oblast, ki jo imajo škofje nad svojimi delnimi cerkvami.
Foto: Tomi Lombar
Ali to pomeni, da naši ustavni sodniki nočejo vedeti za to cerkveno pravo?
Jaz sem enkrat že rekel, da bi bila kar dobra naloga za ustavno sodišče, da ugotovi, koliko je ta cerkveni kodeks, ki je res debel, v skladu z našo ustavo. Tudi zaprisega nadškofa Rodeta papežu je zato dovolj zgovorna. Vedno je namreč govor o krepitvi neposredne oblasti, ki jo imajo škofje s svojimi delnimi cerkvami, ki so jim zaupane. Oblast po njihovem kodeksu seveda, ne po našem pravu. Škofom je zato naložena dolžnost (kanon 380), po kateri »tisti, ki je bil posvečen v škofa, mora, preden vzame svojo službo v ka-noniško posest, izpovedati vero in priseči svojo zvestobo apostolskemu sedežu (uradni mednarodni naziv je sveti sedež). Zadnje veljavno besedilo prisege kardi-
nalov in nadškofov je izoblikoval sedanji papež Wojtyla leta 1982 in po tem besedilu je kot nadškof prisegel tudi dr. Rode »delni« cerkvi Sloveniji na slovesni promociji na Brezjah. Prisego o popolni podrejenosti sedanjemu in bodočim papežem smo lahko slišali žal le po radiu, saj začuda ni bila objavljena v nobenem drugem mediju v Sloveniji. Škoda, ker kdor bi to lahko prebral, bi se resno zamislil.
Pa se očitno ne, tudi ne nad tem, da je cerkvena oblast na Slovenskem trdno odločena doseči svoje cilje, če ne prej, ko se bo zamenjala vlada...
Ni treba posebej dokazovati, da je katoliška cerkev v vseh po kodeksu imenovanih delnih cerkvah država v državi. Za to svojo trditvijo trdno stojim. To dodatno potrjujeta še dve določbi iz veljavnega cerkvenega kodeksa iz leta 1982, ki je v svojem bistvu in po vsebini ustava katoliške cerkve in katerega kanon 333 pravi, da ima rimski papež »v moči svoje službe oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, ampak dobi oblast nad vsemi delnimi cerkvami in nad njihovo stalno skupnostjo, s katerimi se hkrati krepi in varuje lastna, redna in neposredna oblast, ki jo imajo škofje nad svojimi delnimi cerkvami, ki so jim zaupane«. Po kanonu 377, paragraf ena »škofe svobodno imenuje ali zakonito potrdi papež«. Po paragrafu št. 5 istega kanona »se v prihodnje civilnim oblastem ne priznavajo več nobene pravice in privilegiji izbire, imenovanj a, predlaganja ali določanja škofov«. Po tem istem kanonu 377 je vsakih pet let škof dolžan papežu dati poročilo o stanju škofije, ki mu je zaupana. Torej ni odgovoren nobenemu našemu organu, ni dolžan poročati državnemu zboru, denimo, ampak samo papežu. Nenavadno je tudi, da lahko papež sam, brez vsakih volitev ali vpliva posvetne oblasti imenuje škofe.
Rimskokatoliška cerkev se torej pri nas že zdaj obnaša kot država v državi, pri čemer kljub zapisanemu v ustavi ne skriva
namer o svojem poseganju in širjenju vpliva na vsa področja našega življenja. Je to ustavno sploh še dopustno? Ce ne, zakaj nihče tega niti ne poskuša javno povedati?
Ja, argumenti so dovolj močni. Klofute, ki je dana s tem Slovencem, pa se morda še premalo zavedamo. Ob tej Rodetovi prisegi pa velja poudariti, da je Rimskokatoliška cerkev v sleherni državi prisotna kot samostojna država in da je to dovolj prepričljiva okoliščina, da so s svetim sedežem v Rimu o njenem statusu v posamezni državi določene meddržavne pogodbe, torej konkordati. In da ima prav ta cerkev v posameznih državah svoje diplomatske predstavnike, država pa svoje ambasadorje na njenem sedežu. Za popolnejše razumevanje pa naj izpostavim še določbo kanona o cerkvenem premoženju,po katerem je vse premoženje enotno integrirano po kanonu 1975. »Vse premoženje, ki pripada vesoljni cerkvi, apostolskemu sedežu ali drugim javnim osebam v cerkvi, sestavlja cerkveno premoženje« in po kanonu 1273 je »rimski papež po prvenstvu vrhovni upravitelj vsega cerkvenega premoženja.« To pa je fevdalna struktura.
Ampak saj to je bilo že velikokrat tudi javno povedano, tudi iz vaših ust. Ali pomeni, da se naših politikov in ljudi, ki odločajo v imenu ljudstva, res nič ne prime ali pa preprosto nočejo videti in slišati, kam vse to vodi?
Naj kar takoj povem svojo kritiko, ki ne le po mojem prepričanju leti na protiustavno priznanje denacionalizacije nekdanjih cerkvenih fevdalnih posestev in gozdov. Morebitna prodaja teh gozdov naši državi pa bo po cerkvenem pravu veljavna samo, če jo odobri tudi papež. Obenem se v celoti strinjam s pismom žal prezgodaj umrlega akademika Boga Grafenauerja nadškofu dr. Alojziju Šuštarju v juliju leta 1992, v katerem brez ovinkov in vnaprej očita katoliški cerkvi v Slove-
niji nemoralnost, če bo zahtevala nekdanje briksenške fevdalno pridobljene gozdove, ki jih je cerkev leta 1870 že prodala. Če se bo to zgodilo, je zapisal Grafenauer, bo s tem prisiljen seznaniti slovensko javnost. No, že po njegovi smrti in ob vztrajanju cerkve pri vračanju omenjenega premoženja je bilo pismo objavljeno.
Ampak rimskokatoliška cerkev kljub temu ne odstopa od svojih zahtev. Se več, v pogajanjih z državo, ki ji ponuja v odkup del tega premoženja, na katerega računa v postopkih denacionalizacije, kot je slišati, vztraja tudi pri izjemno visokih zneskih, s katerimi naj bi ji država plačala gozdove.
Ob prisegi nadškofa Rodeta se zato kot ključno vprašanje ob naši ustavni ureditvi zastavlja vprašanje, ali naša zelo jasna ustavna načela zanje ne veljajo, še zlasti tista,ki nasprotujejo veljavnemu kodeksu katoliške cerkve. In drugič, kako je mogoče, da ustavno sodišče načelno sicer odreka vrnitev po fevdalnem pravu nacionaliziranih nepremičnin z izjemo katoliški cerkvi. Tu je ustavno sodišče samo eklatantno kršilo ustavo v več pogledih. Prvič, o problematiki referenduma, ki ga je na pobudo združene liste podpisalo preko 52 tisoč državljanov, so nekateri ustavni sodniki proti ustavnemu načelu nepristranskosti s svojimi izjavami pred sojenjem političnega stališča in s tem odločno prejudicirali po že iz rimskega prava znanem načelu nepristojnosti sodnikov. To nedvomno predpisuje pri nas tudi zakon o pravdnem postopku, po katerem sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so med drugimi podane okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.
Kaj je ob takšnem ravnanju naših ustavnih sodnikov sploh še mogoče storiti?
Nič. Največ, kar je mogoče, je, da jim parlament izreče nezaupnico. Proti odločbam ustavnega sodišča žal ni nobene pro-cesualne pritožbe, toda po mojem bi morala biti vsaj možnost, da bi parlament zahteval odstavitev očitno pristranskih sodnikov. Kritike v tej smeri so bile v državnem zboru zelo jasne. Ni druge rešitve kot formiranje takšnega ustavnega sodišča, ki bi bilo objektivno. Kot sem enkrat že rekel in zdaj ponavljam, smo najbrž edina država na svetu, kjer moramo drugi braniti ustavo pred ustavnim sodiščem.
Ob sedanji sestavi parlamenta je skorajda nemogoče pričakovati kaj takšnega.
Dobro pa bi vendarle bilo sprožiti to nezaupnico, četudi ne bo sprejeta... In vendar so ustavni sodniki tisti, ki so večinsko odločili, da je tudi po fevdalnem sistemu darovani del slovenskega ozemlja katoliški cerkvi upravičeno vračati. Celo premoženje, v tem primeru gozdove, ki so bili kot nekdanja last briksenške škofije že prodani in nikoli v zgodovini last ljubljanske škofije.
Zloraba sodne moči? (1)
Diktatura ustavnega
sodišča
Dr. Janez Šinkovec
Tema, ki jo obravnavamo, temelji na načelu delitve oblasti. Prevladuje misel, da je treba v državni sistem vgraditi mehanizme za obrambo pred zlorabo državne oblasti.
O
blast ne more biti zaupana posamezniku (skupini), temveč mora biti porazdeljena na več organov in s tem tudi na več oseb. Pri obravnavanju delitve oblasti je treba upoštevati subjektivni red, ki ga predstavljajo svoboščine in pravice subjektov, in objektivni red, pri čemer gre za razmejitev pristojnosti med državnimi organi. Res je glavni smoter delitve oblasti v tem, da se posamezne veje oblasti omejujejo, preprečuje monizem v sistemu odločanja in možnost zlorabe pravic ter da se zagotavlja uresničevanje pravic in svoboščin. Delitev oblasti pa zagotavlja tudi funkcionalnost države, kar je pogoj za ohranitev ravnotežja med državnimi organi. Nobena veja oblasti ne sme doseči večje moči proti drugi brez ustavne podlage. Zato nobeni veji oblasti ni mogoče odvzeti pristojnosti, ki so za njo tipične. S pojmovanjem delitve
oblasti se povezuje načelo pravne države, kar med drugim pomeni, da ustava na podlagi demokratičnosti vzpostavlja razmerja med vejami oblasti, ki nastanejo z delitvijo.
Pri razmejevanju pristojnosti med vejami oblasti ne sme priti do posegov v bistveno funkcijo drugega nosilca. Zato je temeljno pravilo zagotavljati organizacijsko in funkcionalno delovanje delitve oblasti, ki je namenjeno porazdelitvi politične moči, odgovornosti in kontroli. Načelo delitve oblasti je dano predvsem za obrambo individualnih pravic, sicer pa ima država navzven ustrezno koncentracijo moči. Delitev je potrebna predvsem za zagotavljanje jamstva posameznikom, koncentracija pa za zagotavljanje funkcionalnosti države, kajti v vsakem državnem aktu se pojavlja moč države kot celote. Kelsen v večji meri razpravlja o distribuciji moči in manj poudarja njeno delitev, v ospredje daje načelo zakonitosti kot skupni imenovalec. Zato tudi poudarja probleme medsebojne kontrole,
zlasti z upravnim sodstvom glede uprave in ustavnim sodstvo nad parlamentom. Delitev oblasti nujno zahteva funkcionalno neodvisnost vsake od njih. Zakonodajna oblast je vezana na ustavo in na mednarodne akte pod določenimi pogoji (8. člen ustave). Sodstvo je vezano na ustavo in zakon, enako tudi izvršilna veja oblasti skupaj z upravo. Opozorjeno je že bilo, da naj ne bi nobena veja oblasti posegala v drugo, razen če ustava ne ureja drugače, kot je npr. sodna kontrola nad upravnimi akti in ustavnosodna kontrola nad zakonodajo, s čimer se zagotavlja vladavina prava. V teoriji in praksi nastajajo vprašanja poseganja ustavnega sodstva v zakonodajno oziroma sploh normativno, ko ta organ namesto razveljavitve ali odprave splošnega akta sam prevzame funkcijo normiranja, kar niso redki primeri v tujini in pri nas. Nekateri ob tem razpravljajo o »totalni pravni državi« (Šinkovec: Pravna, demokratična in socialna država, Delavska enotnost 1996 in tam navedeni viri).
Samoomejevanje ustavnih sodišč
O samoomejevanju ustavnih sodišč so začeli razpravljati v ZDA v tridesetih letih tega stoletja, ko je predsednik Roosevelt začel uveljavljati New Deal, s čimer naj bi ravnal v nasprotju z ustavo, tako je tudi odločilo vrhovno sodišče. Nastal je spor med predsednikom ZDA in vrhovnim sodiščem, ki se je končal s spektakularno odločbo v letu 1937, ko je v sodišču prevladala večina in sprejela državne intervencije v kriznem obdobju kot nujne in utemeljene. S to odločbo še ni bilo v tolikšni meri poudarjeno načelo »judicial self restraint«, pač pa načelo, da sodišče ne more preizkušati smotrnosti (primernosti) izpodbijanega zakona. Nobeno ustavno sodišče nima legitimacije, da zakone presoja z vidika politične neprimernosti. Po letu 1937 je bilo vrhovno sodišče ZDA do predsednika ZDA zadržano, kar so opredelili kot »self restraint«. Preizkušanje zakonov je bilo omejeno in s tem tudi stara in difuzna »poli-tical questions doctrine«.(Heydte: Judical self restraint eines Verfassungsgerichts im freiheitlichen Rechtsstaat? v: Festsc-hrift W.Geiger,Tiibingen, 1974).
Pojem samoomejevanja je prišel tudi v nemško teorijo (Selbstbeschrankung) v primeru ustavnega spora »Statusbericht« (1957), ko so nekateri teoretiki poudarjali, da ustavno sodišče naj ne bi odločalo o primernosti zakonskih odločitev. Po tem primeru je nemško zvezno ustavno sodišče tja do leta 1970 kazalo določeno nagnjenje do samoomejevanja, tako da ni bilo konfliktov med ustavnim sodiščem
teil) sta sodnika Simon in Rupp očitala večini drugega senata, da je spregledal zapoved sodniškega samoomejevanja, ki narekuje varčno rabo pooblastila, da anulira parlamentarne odločitve, saj bi to sicer pomenilo preložitev teže pomena med ustavnimi organi (ravnotežje med njimi). Prvenstveno je dana ustavnim sodiščem zapoved, da preprečujejo preseganje državne moči, določene z ustavo, ne pa, da presegajo ustavno predvideno kontrolo predpisov, ki jih je sprejel od ljudstva neposredno izvoljeni parlament. Oba sodnika sta izrecno poudarila, da sodišče ni legitimirano, da prevzame funkcije kontroliranega organa. Sodnika sta na ta način opredelila samoomejevanje kot demokratično načelo in ustavno določeno razmejitev pristojnosti. Ta odločba je postala pomembna tudi zaradi napačnega pojmovanja o določanju izvršljivosti odločb ustavnih sodišč.
V nemški praksi se pojem judicial self restraint pogosto nadomešča z izrazom zadržanje. Tako je zvezno nemško ustavno sodišče ob presoji hesenskega zakona o gimnazijah (26.2.1980) poudarjalo potrebo po zadržanosti.
Po letu 1970 so se v Nemčiji razprave o obravnavanem načelu močno razvile, pri čemer pa so vsebino različno razlagali. Poleg že sprejetega stališča, da sodišče ne more odločati o primernosti zakonske rešitve, so se pojavljale težnje, da se samoomejevanje definira širše, tako da se kontrola norm omeji, kot to narekuje political questions doctrine, go-spodarskopolitična nevtralnost, odprtost ustave, ustavnokonformna razlaga zakonov, neskladnost z ustavo namesto ničnosti, kar vse se je pojavljalo v ustavnih pri-
Nadaljevanje s prejšnje strani
Strategija upravičeno predvideva vzpostavitev pokrajin (regij) kot vmesne stopnje teritorialne organiziranosti. Slovenska ustava predvideva le prostovoljno povezovanje občin, ki se institucionalno niso povezale, kar je po letu 1990 dodatno povečalo tako moč države, centralizacijo odločanja in pospešilo regionalne razlike. Čim hitrejša ustanovitev regij, ki bodo morale biti zasnovane tudi ob upoštevanju velike geografske pestrosti Slovenije, je tako razvojna potreba kot obvezna vstopnica za črpanje sredstev evropskih strukturnih skladov. Po mnenju geografa dr. Antona Gosarja so v prostorsko in prebivalstveno skromni Sloveniji avtentični pokrajinski interesi lahko le avtentični državni interesi.
Za zaščito nacionalnih interesov moramo poskrbeti sami
Prisluhniti velja opozorilu zgodovinarja dr. Petra Vodopivca, da je vsestransko odpiranje v Evropo neizogibna nujnost, vendar bi preradikalno slovensko odpiranje Zahodni Evropi brez jasne predstave o lastnih razvojnih željah in interesih na križišču poti in teženj, na katerem živimo, utegnilo biti posebej usodno. Cena odpiranja seveda ne zajema le kratkoročnih, temveč tudi dolgoročne in obsežne posledice vključitve na pokrajinsko-prostorsko, gospodarsko, socialno, regionalno, poselitveno in etnično sestavo Slovenije in njenih
regij. Prebivalstveno šibka, površinsko majhna (čeprav izredno pestra in atraktivna ) in gospodarsko srednje razvita Slovenija (z izpostavljeno geopolitično lego) je z vidika ohranjanja in vzdrževanja nacionalne suverenosti ter pokrajinske in prebivalstvene identitete zelo ranljiva. Kot prebivalstveno majhna država pa je sočasno zelo prilagodljiva na spremembe, kar je lahko njena strateška prednost.
Za Slovenijo neugoden prometni sporazum z EU iz leta 1993 in Agenda 2000 nazorno kažeta, da bo EU v prihodnjih pogajanjih poskušala maksimalno uveljaviti interese kot močnejši partner.
Zato je še toliko bolj pomembno, da v strateških opredelitvah za vključevanje v EU, zlasti pa v prihodnjih trdih pogajanjih z EU jasno opredeli temeljne nacionalne interese (zgornjo ceno za polnopravno članstvo) in jih pred vstopom v EU v največji možni meri zavaruje. Državljanke in državljani Slovenije bodo po koncu trdih pogajanj na referendumu odločili, ali je bila slovenska pogajalska skupina dovolj uspešna in ali je Slovenija pripravljena ter sposobna življenja v EU 21. stoletja.
Odločnejša in samozavestnejša pogajalska drža
Po mnenju dr. Zdravka Mlinarja se tudi Slovenija v obdobju globalizacije ne more zateči v preseženo teritorialno zaprtost in izključenost nacionalnih držav. Danes je Slovenija odprt sistem, ki
lahko postane enakopraven del nastajajoče evropske družine držav, narodov, manjšin in regij. To pa bo mogoče le, če bo v času do referendumske odločitve tudi sonaravno uspešna, pogajalsko trdna, če bo dosegla čim večjo nacionalno soglasje politike in civilne družbe o temeljnih strateških odločitvah ter zgornje skupne cene vključevanja, kar je pravi namen zaščitne zakonodaje.
V dosedanjih pogajanjih z EU smo bili premalo odločni in samozavestni, pri sprejemanju zaščitne zakonodaje pa počasni. Tako kot je Slovenija zlasti gospodarsko in tehnološko odvisna od EU, so zanjo pomembni zlasti naš poprejšnji geostrateški in prometni položaj, izkušnje bivanja v nekdanji Jugoslaviji, človeški viri, biotsko bogastvo, bogati gozdni in vodni viri. Zgolj samozavestni, odgovorni in odprti narodi in države bodo sposobni nacionalnega preživetja in napredka v naslednjih desetletjih, ki jih bo zaradi same narave globalnih procesov označeval povečan pritisk na nacionalno identiteto. Evropejko in Evropejca (torej tudi Slovenko in Slovenca) 21. stoletja naj bi označevala regionalna, nacionalna, evropska in planetarna identiteta. Sprejetje zaščitne zakonodaje je treba razumeti kot naš prispevek k prihodnji združeni Evropi narodov in regij.
Slovenijo čakajo v naslednjih nekaj letih tri pomembne strateške naloge -pogajanja z EU o sprejemljivih pogojih vključevanja, čim uspešnejši družbeni razvoj in pospešen sprejem zaščitne zakonodaje. Če bo Slovenija v naslednjih nekaj ključnih letih sposobna sprejeti
ustrezno zaščitno zakonodajo, bistveno pospešiti gospodarsko rast po sonaravni poti, zmanjševati razvojne prepade med slovenskimi pokrajinami, se približati evropskim razvojnim trendom, potem bo po mojem mnenju dokazala sposobnost preživetja in napredka tudi kot možna polnopravna članica EU. Avstrija, Švedska in Finska so se za vstop v EU intenzivno pripravljale šest do osem let, Slovenija pa naj bi to zelo zahtevno nalogo opravila v štirih letih. Močno dvomim, saj smo v procesu preobrazbe in prilagajanja že sedaj v zamudi. Tako naj bi imelo po ugotovitvah strokovne skupine za sonaravno kmetovanje Uprave RS za pospeševanje kmetijstva le 10 odstotkov slovenskih kmetij realne možnosti za razvoj v moderne, konkurenčno sposobne kmetijske enote.
Najbolj bi morali pohiteti z izoblikovanjem zaščitnih ukrepov in zakonodaje na strateško najbolj ranljivih poljih in obmejnih območjih. Nacionalna (ne)u-spešnost vstopa Slovenije v EU se ne bo ocenjevala po letu vključitve, temveč po trajnih rezultatih (posledicah) in skupni nacionalni ceni.
Nujno je ravnovesje v obveščanju javnosti
Zelo pomembno je, da tako vlada kot parlament prisluhneta dobronamernim pobudam in tudi opozorilom, da je nujno treba dopolniti Strategijo. Ta opozorila so po mojem mnenju upravičena. Osebno menim, da bi bila glede vključevanja v EU sicer bolj koristna nevtralna in zadržana vloga tako vlade kot parla-
menta. Vlade skandinavskih držav so se namreč v nasprotju z avstrijsko odločile za tako kampanjo obveščanja javnosti, ki je bila zasnovana na vladni nevtralnosti, nepristranskosti in odprtosti. Švedski parlament je med letoma 1992 in 1994 odobril večja sredstva (21 milijonov ECU) za referendumsko kampanjo. Enak delež so dobili tako zagovorniki kot nasprotniki članstva, zlasti nevladne organizacije.
Dejstvo je, da bodo nekatere dejavnosti, socialne skupine in območja Slovenije ob morebitnem vstopu v EU pridobili, drugi pa izgubili. Odgovorno in realno moramo pretehtati pozitivne in negativne posledice, nekatere pogajalske mejnike pa trdno zakoličiti. Prav tako je treba resno in neobremenjeno pretehtati, ali Slovenija sploh ima realno alternativo vključitvi v EU in kakšne bi bile v tem primeru posledice. S pomočjo EU (sredstva Phare) naj bi preko Urada vlade za informiranje slovensko javnost celoviteje in večplastno informirali, torej tudi o negativnih vidikih članstva in drugih možnih alternativah. V dosedanjih informacijah javnosti so prevladovale informacije (med njimi tudi zelo enostranske) o pozitivnih vidikih članstva Slovenije v EU, vzpostaviti je treba ravnovesje v obveščanju.
Konec
Dr. Dušan Plut, profesor na oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete
in Bonnom.Nekateri so celo poudarjali, da je ustavno sodišče preveč samoome-jevalno in da s tem izgublja pri izvajanju ustavne vloge, zlasti glede razlage ustave in še posebej njenih načel (načelo demokratičnosti ipd.). Sodniki ustavnega sodišča so taka stališča zavračali in poudarjali, da se zavedajo svoje vloge in da ne morejo posegati v področje drugih ustavnih organov. Ob pojmu samoomejevanje se je uveljavljal tudi pojem zadržanosti, zlasti tudi glede morebitnih političnih posledic odločbe. O samoomejevanju je bil prvič govor v odločbi zveznega nemškega ustavnega sodišča z dne 31.7.1973 ( Grundlagenvertragsurteil). V tej odločbi je bilo poudarjeno, da ne gre za slabitev pristojnosti sodišča, temveč da gre za »odpoved političnemu delovanju, skladno z ustavo določenim omejenim prostorom poseganja v svobodne politične odločitve«. To je tudi skladno s sklepom o nepreizkušanju primernosti zakonske ureditve, saj bi to sicer pomenilo poseg v svobodo parlamenta. Na ta način se je sodišče tudi distanciralo od pogosto prakticiranega »judicial activism«.
V primeru odločbe nemškega zveznega sodišča o odpravi plodu (Abtreibungsur-
Foto: Blaž Samec
tožbah. (Benda:Das Bundesverfassung-sgericht im Spannungsfeld von Recht und Politik, Zeitschrift fiir Rechtspolitik 10/77). Samoomejevanje narekuje uporabo pristojnosti izključno za vprašanje kršitve ustave kot predpostavke za ugotavljanje neustavnosti splošnega akta. To je neposreden in samostojen element interpretacije ustavnih sodišč. Iz tega načela je bilo izvedeno nadaljnje vprašanje o opredelitvi meje med pravom in politiko. ( Dolzer: Verfassungskonkreti-sierung durch das Bundesverfassungsge-richt und durch politische Verfassungsor-gane, Heidelberg, 1982). Po povedanem pa ne gre za dobro voljo sodnikov, ki se omejujejo, pač pa za omejevanje, ki ga narekuje ustavni red (Chrysogonos: Ver-fassungsgerichtsbarkeit und Gesetzge-bung, Duncker-Humblot Verlag, 1987).
Nadaljevanje prihodnjič
Dr. Janez Šinkovec, univ.profesor, Ljubljana
lahka se da ra-f	^^F zumeti. da morajo
nasprotniki vrača-^^F	nja gozdov vztrajati
^^F	pri trditvi, da jih
^^F	hoče Cerkev dva-
^^F	J krat prodati. V jav-
nih glasilih so neka-teri to takoj pograbili in že začeli govoriti celo o trikratni prodaji. Krilatica je demagoško tako učinkovita, dajo hočejo ponavljati ne glede na to, ali drži ali ne. Preprost primer pa z vso jasnostjo razkrije njeno zlaganost. Denimo. da je medicinska fakulteta pravna oseba in proda svojo stavbo. Stavbo nato preprodajo naprej in na koncu pride v last pravne fakultete. Ko jo tudi pravna fakulteta proda, bi po logiki tistih, ki govorijo, da Cerkev dvakrat prodaja svoje imetje, smeli reči, da je univerza dvakrat prodala isto stavbo. In vendar vsak razume, da bi bilo takšno govorjenje netočno. Še več, bilo bi obrekovanje, če naj pomeni, da univerza goljufa. Vsa zadeva pa postane celo zabavna, ko se pravnik civilnega prava poskuša preleviti v kanonista in v prid svojim trditvam navaja cerkveno ali kanonsko pravo, pri tem pa si zada - avtogol. Kajti ravno člen cerkvenega prava, ki ga sam citira, jasno pove, da so pravni subjekti v Cerkvi pravi lastniki svojega premoženja. »Lastninsko pravico na premoženju ima pod vrhovno oblastjo rimskega papeža pravna oseba, ki si je premoženje zakonito pridobila« (kan. 1256). Iz tega nikakor ne sledi, kot trdi dr. J. Šmidovnik. »da je cerkveno premoženje enotno premoženje in pripada t. i. vesoljni cerkvi. S tem premoženjem neposredno gospodarijo posamezne enote cerkve (škofije, redovi itd.), vrhovni lastnik tega premoženja pa je rimski papež.« Ne samo, da za to trditev ni nobenega temelja v Zakoniku cerkvenega prava, ampak tudi dr. Rado Kušej. o katerem celo dr. J. Šmidovnik upravičeno sodi, da je »največja strokovna avtoriteta za področje cerkvenega prava«, zelo jasno pravi: »Do novega cerkvenega zakonika (mišljen je zakonik iz leta 1917, A.S.) je bilo v teoriji sporno, kdo je lastnik cerkvene imovine. Z ene strani seje povdarjalo, daje vse, kar pripada cerkvi, božja last in da cerkveni predstojniki samo kot božji namestniki razpolagajo s cerkvenimi gospodarskimi dobrinami. To mnenje je pravno ravno tako nevzdržljivo, kakor naziranje, da pripada lastninska pravica katoliški cerkvi kot celoti. Historično je cerkvena imovina nastajala in rasla vsled naklonjenosti vernikov... Te naklonitve pa so bile vedno namenjene samo poedinim cerkvam, ne pa cerkvi kot celoti, ki niti v rimskem niti v prejšnjem kanonskem pravu ni veljala kot pravna oseba.... Papež kot tak ni bil v kanonskem pravu nikdar kot lastnik priznan in tudi danes ni. ... V rimski dobi so veljale od 4. stoletja dalje škofijske, pozneje pa tudi druge cerkve za samostojne juri-stične osebe z lastno imovino« (Cerkveno pravo katoliške cerkve, Ljubljana 1927, 521-522). Zato je trditev dr. Šmidovnika, da je Cerkev v celotni lastnica svojega premoženja, papež pa vrhovni lastnik cerkvenega premoženja, popolnoma iz trte izvita in nevzdržna. Papež ni lastnik premoženja cerkvenih ustanov, škofije ali redovi niso zgolj enote cerkve. Ti zadnji so pravne osebe s pravo lastninsko pravico in ne samo enote. Celotna Šmidovnikova primerjava s fevdalnim lastništvom pa je ideološki konstrukt za potrebe sedanje dnevne politike, ki nima nikakršne opore
Med zgodovino in pravom
Katoliška cerkev je in bo ostala zavezana pravičnosti
(2)
niti v določilih kanonskega prava niti v praksi Cerkve.
Njegova namera je seveda prozorna: ponovno uveljaviti že zdavnaj ovrženo trditev, da cerkvene pravne osebe niso lastnice svojih nepremičnin ter da je njihov lastnik papež. On je pa tujec in zato cerkvenim pravnim osebam ne bi bilo treba vračati nacionaliziranega premoženja. O tem se je v javnosti pri nas že veliko govorilo, dokler ni tudi tega moralo ovreči Ustavno sodišče, ki je dvakrat jasno ugotovilo, da so cerkvene organizacije in ustanove pravne osebe tudi po našem državnem pravu. »Država in verske skupnosti so ločene (7. člen ustave). Bistveno za sistem ločitve je, da so cerkvene organizacije in ustanove vezane na državno pravo in da so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov. Ti subjekti so bili tako v času podržavljenja njihovega premoženja kot tudi v celotnem obdobju do sprejetja zakona o denacionalizaciji po predpisih, ki so veljali v tem času, obravnavani kot domače pravne osebe in jih kot take opredeljuje tudi pozitivno pravo« (Uradni list RS 1/97, 20). Tako niti civilno niti kanonsko pravo ne daje nobene osnove za izpodbijanje dejstva, da so cerkvene pravne osebe prave lastnice svojega premoženja. Govorjenje o tem, da hoče Cerkev dvakrat prodati svoje nepremičnine, je demagoška in lažna krilatica iz orožarne proticerkvene gonje in nič drugega.
Dr. Anton Stres
Tako kot v prvem članku tudi v drugem (Logika vsemogočnosti, Sobotna priloga Dela 21. februarja 1998) dr. J. Šmidovnik ni povedal ničesar novega, kar bi lahko osvetlilo vprašanje vrnitve tistih gozdov ljubljanski nadškofiji, ki so bili po letu 1895 del Kranjskega verskega sklada. Pač pa je v tem svojem sestavku poleg poskusov osebnega diskvalificiranja navedel nekaj nevzdržnih ali neresničnih trditev. Na to je treba opozoriti.
nik je zapisal: »Sporni gorenjski gozdovi so bili torej - tako sklepa dr. Stres - ne glede na prodajo leta 1858 (...) in ne glede na nadaljnjo prodajo avstrijski državi leta 1895 cerkvena, ne pa državna last.« Tu notri sta dve veliki neresnici. Prvič, ti gozdovi niso bili nikoli prodani avstrijski državi, temveč Kranjskemu verskemu
stvom za poljedelstvo v imenu Verskega sklada za Kranjsko na osnovi pooblastila z 19. junija 1895 in Kranjsko industrijsko družbo v Ljubljani o nakupu gozdov in drugih entitet v političnem okraju Radovljica« jasno sledi, da je te gozdove kupil Kranjski verski sklad in da je ministrstvo za to celo pooblastil, ne pa avstrijska država. Drugič, nikoli nisem »sklepal«, da so bili ti gozdovi cerkvena last. Trdil sem, da je bil verski sklad samostojna ustanova z lastnim premoženjem. V pošteni razpravi se sogovorniku ne podtika »sklepov«, ki jih ni naredil. Sem pa trdil, daje bilo glede na izvor in namen Verskega sklada in na dejstvo, da so bili gozdovi kupljeni z njegovim premoženjem, razumljivo in upravičeno, da so te nepremičnine leta 1939 prešle v pravo lastništvo ene od pravnih
oseb katoliške Cerkve. Razlogi za to pa so bili še drugi, tudi ta, da jugoslovanska vlada kot upravljavka Verskega sklada ni plačevala svojih obveznosti in je njen dolg neprestano naraščal.
Pri svojih izvajanjih bi dr. Šmidovnik rad pokazal, da se njegovo stališče ujema s stališčem dr. Rada Kušej a, ki ga ima upravičeno za »največjo strokovno avtoriteto za področje cerkvenega prava« in ga navaja kot nekakšno »kronsko pričo« za svojo trditev, da je bila avstrijska država lastnica verskih skladov. Takole sklene: »Lastništvo je bilo nesporno državno.« Ko pa gremo sami brat citirano Kuše-jevo delo, z začudenjem ugotovimo, da se Šmidovnikov citat ustavi natanko pred tistim stavkom, kjer dr. Kušej trdi ravno nasprotno. Ko namreč dr. Kušej razpravlja o avstrijskem konkordatu iz leta 1855 in o njegovem 31. členu, po katerem je verski sklad lastnina Cerkve, jasno zapiše: »Praktičnega pomena je bila ta ugotovitev samo v toliko, da je izključevala državo kot lastnico« (str._543). Natanko pred tem stavkom se dr. Šmidovnik ustavi, potem pa si dovoli trditi, kakor da tudi iz Kušejeve razprave sledi, da je bilo »lastništvo nesporno državno«. Samo nekaj je tukaj nesporno: da ne gre le za neupravičeno sklicevanje na dr. Kušeja, marveč celo za potvarjanje, kajti dr. Kušej jasno trdi povsem nasprotno. To pa ni edino mesto, kjer dr. Kušej ugotavlja, da so bili s pravnega vidika avstrijski verski skladi samostojne fundacije s premoženjem. Omenja, da so bile glede verskih skladov v stari Avstriji tri teorije: eni so trdili, da so to ustanove ali fundacije, ki jih v imenu Cerkve sicer upravlja država, vendar ni njihova lastnica; drugi so trdili, da je to lastništvo avstrijske države; tretji pa so trdili, da je to lastništvo Cerkve, in ti so za to imeli oporo celo v konkordatu. Dr. Kušej se jasno pridružuje prvemu stališču: »Kolikor je vsaka določeni svrhi izključno namenjena imovina samostojna ustanova in kolikor se vodi uprava izrecno v imenu cerkve, je juristično gotovo prvo naziranje pravilnejše« (nav. delo 544). Torej še zdaleč ni res, da bi bilo lastništvo verskih skladov »nesporno državno«. Sicer pa je dr.
Prispevek k razpravi o Sloveniji kot pravni in socialni
državi
Komu šumijo
slovenski gozdovi?
Dr. Andrej Berden
Ko sem pred dvema letoma in pol na tem mestu objavil članek z gornjim naslovom, nisem slutil, da sem s tem odprl eno bistvenih vprašanj naše demokracije
asneje se je izka-^F^	zalo, da se je prav
^F	na vprašanjih goz-
^F^	dov zaradi inte-
resov posameznih političnih strank kot tudi zaradi in-teresov Rimsko-katoliške cerkve (RKC) za vrnitev nekdaj njenih pa kasneje podržavljenih gozdov ter zaradi splošno znane odločbe Ustavnega sodišča RS pričela v naši družbi razprava tako o političnem kot tudi o pravnem in lastninskem sistemu. Značilno za to razpravo je, da se večina razpravljavcev ne strinja z omenjeno odločbo ustavnega sodišča, očitno pa tudi ne z vlogo RKC, kot jo razumeta ustavno sodišče in sama RKC, kot tudi ne z nekaterimi razlagami in dojemanji lastnine, kot se pojavljajo v navedenih razpravah, zlasti v obrambo kritizirane ustavne odločbe.
Meščanski sistemi se z vsebino in naravo lastninske pravice poglobljeno ne ukvarjajo. Lastninska pravica je monopolna in absolutna pravica in kot taka imperativ, ki mu posebna razlaga in določanje njegove vsebine nista potrebna. Je najabsolutnejša oblast nad stvarjo, ki izključuje vse druge in velja za vse. Z analizo buržoaznih zakonikov in sedanjih pravnih ureditev ugotovimo, da med meščanskimi sistemi obstajajo določene razlike, zlasti tudi glede lastninskega položaja RKC. Razlike se kažejo med sistemi oziroma sistemom, v katerem je buržoa-zija prišla na oblast z revolucijo, npr. v Franciji, ter tistimi sistemi, v katerih je buržoazija prišla na oblast s (zgodovinskim) kompromisom med njo in fevdalci, kot npr. v Avstriji, ki se v obravnavanju lastninskega sistema gozdov daje največkrat kot zgled. Da je bila RKC fevdalec, in sicer eden največjih nasploh, je dejstvo in dejstvo je tudi, da je bilo njeno fevdalno premoženje v Franciji enako kot premoženje vseh fevdalcev v celoti denacionalizirano in je bilo dosledno izpeljano načelo ločenosti cerkve od države. Nasprotno pa v državah kompromisa RKC načeloma ohranja svoje fevdalno premoženje tako po obsegu kot
tudi po obliki. Oblika sedanje lastnine RKC je oblika deljene lastnine. Tovrstna lastnina je instrument fevdalnega prava in oblika fevdalne lastnine. Pri tem ne gre za solastnino ali skupno lastnino več oseb na isti stvari. Avstrijski Obči državljanski zakonik (rezultat omenjenega kompromisa) tovrstno lastnino imenuje izrecno fevdalna lastnina, in sicer določa v svojem 359. paragrafu, da »se po različnosti razmerja med vrhovnim in užitnim lastnikom posestva, pri katerih je lastnina deljena, imenujejo fevdna in da se o fevdu govori v posebnem fevdnem pravu«. Francoski civilni zakonik tovrstne določbe ne pozna, pa tudi ne nekaterih drugih ostankov fevdalnih razmerij (npr.lastninske pravice na pravici). V našem pravnem sistemu deljene lastnine prav tako ne poznamo in je ta torej protizakonita, RKC kot njen nosilec pa postavljena v nadpravni in s tem protiustavni položaj.
Odločba ustavnega sodišča, ki daje RKC pravico do vrnitve nacionaliziranih gozdov, ki so bili kot fevdalna lastnina predmet nacionalizacije, nam odpira tako dve skupini vprašanj: prvič tista, ki se nanašajo na dvome o njeni pravilnosti, in drugič, tista, ki se nanašajo na odnose na Ustavnem sodišču RS, ki se odkrivajo skozi polemiko o tej odločbi.
Osnovno spoznanje, do katerega je lahko prišla slovenska javnost, je, da je ves čas odločanja o RKC kot o denacionalizacijskem upravičencu šlo pravzaprav za mesto RKC v našem družbenem, političnem in pravnem sistemu ter za vprašanje njenega financiranja. Če bi bilo namreč rešeno vprašanje njenega financiranja, bi bila odločitev ustavnega sodišča drugačna. Financiranje RKC tako postane splošen in državen problem. Problem vseh državljanov Slovenije. Ob vsem tem je stališče, naj gozdovi sicer ostanejo državi, dobiček od teh gozdov pa naj gre RKČ, skregano z osnovnimi pojmovanji lastnine kot ekonomske kategorije. To, da je lastnik produkcijskih sredstev, tudi gozdov, tisti, ki si prilašča dobiček teh sredstev oziroma iz teh gozdov, ni nikakršen izum socializma, temveč dognanje meščanske politične ekonomije. RKC na
ta način sicer ne bi bila pravni lastnik gozdov, bila pa bi njihov ekonomski lastnik, Ker pa ne bi imela vpliva na gospodarjenje z njimi, zlasti pa ne bi imela vpliva na kadrovsko politiko zaposlenih, za kar ima svoj specifični interes, je od nje naivno pričakovati, da bi se odrekla pravni lastnini, zlasti ne po sprejeti ustavni odločbi, taki, kakršna je, in absolutno veljavni, o čemer ni dvoma in o čemer tudi nihče ni dvomil.
Še bolj naivno je od RKC pričakovati, da se bo sedaj ko ima pravico zahtevati izročitev spornih gozdov, v imenu pravičnosti in vesti temu odrekla. Ne nazadnje se temu kot delna cerkev brez papeževe privolitve tudi ne more odreči (kanon.1292/2 v zvezi s kanonom 1291 Zakonika cerkvenega prava). Ustavno sodišče je prav zaradi tega vse prehitro spoznalo škofije za domače pravne osebe. Moderna pravna teorija v takih in podobnih primerih najprej natančno razišče substrat pravne osebe, njeno personalno in materialno strukturo in šele potem odloča, kakšne pripadnosti je posamezna družbena tvorba oziroma njeno premoženje. Prav premoženje in njegova narava pa sta pri RKC poleg vprašanja hierarhične upravne organiziranosti, katere posledica je tudi imenovanje najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov posameznih delnih cerkva, s tega stališča najbolj sporna. O obnašanjih drugih pravnih sistemov in njihovih sodišč v podobnih primerih obstaja sodna praksa (primeri znanih selitev kapitala nacistične Nemčije v ZDA in njegova zaplemba). Ob tem pa se srečamo z za naš pravni sistem kot celoto temeljnim vprašanjem, ali so namreč določbe Zakonika cerkvenega prava res samo notranja pravila RKC in ali jih ni država z delnim priznavanjem (skupaj z omenjenim priznavanjem instituta deljene lastnine in pravne subjektivitete delnih cerkva) v delih, ki jih priznava, povzdignila v del obstoječega državnega prava. V navedenem nas še posebej čudi površnost ustavnih sodnikov in ustavnega sodišča kot celote, saj je prav to vprašanje predmet njihove, to je ustavnopravne presoje.
Kušej že leta 1908 v svoji razpravi v nemščini Joseph II. und die aussere Kirche-nverfassung Innerosterreichs zapisal: »O kakem podržavljenju v strogem pomenu zato ne moremo govoriti, ker je veljal kot lastnik vsega cerkvenega premoženja verski sklad in ne država in ker je bil zamišljen kot velika fundacija za plačevanje vseh cerkvenih in verskih potreb monarhije« (str. 305). Podobno trdi v prvi izdaji Cerkvenega prava: »Zato je verski zaklad brez vsakega dvoma še danes smatrati za cerkvi namenjeno samostojno ustanovo, kajti država ni nikdar postala njegova lastnica, ker ga je samo upravljala v imenu cerkve kot njena pokroviteljica in čuva-rica kanonov« (str. 397). Po vsem tem res ni jasno, kako si more dr. Šmidovnik do-
voliti, da dr. Kušeja navaja v prid trditvi, da je bil verski sklad nesporno državno lastništvo.
Domnevno »plačilo« odškodnine za gorenjske gozdove v znesku 15.800.000 zlatih avstrijskih kron, o katerem je začel govoriti dr. Šmidovnik, postaja vedno bolj dvomno. V začetku bi mu tudi sam skoraj nasedel. »Dokument«, na katerega se sklicuje, je referat, ki ga je za Odbor za gozdove in rude Nacionalnega komiteja za osvoboditev Jugoslavije v Beogradu novembra 1944 napisal ing. Ante Ružič, višji gozdarski svetnik, ki o sebi pravi, da je na »srečno osvoboditev v trpljenju čakal in za njo desetletja direktno in indirektno delal«. Gre za izrazit revolucij-
Celotno vprašanje nacionalnosti delnih cerkva sploh ni enostavno. Poleg vsega navedenega bi bilo ob odgovoru na to vprašanje treba upoštevati že omenjeno hierarhično upravno organiziranost RKC, njen celotni upravni ustroj z enotno vodstveno, zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo, ki je po Zakoniku cerkvenega prava suverena in izvira od boga, enako kot pravna subjektiviteta RKC in apostolskega sedeža (kanon 113/1), ob tem pa ima po istem zakoniku RKC naravno pravico pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje neodvisno od državne oblasti (kanon 1254). Ustavno sodišče ni odgovorilo, kaj pravzaprav pomeni takšna določba v internih pravilih RKC, ki je v očitnem neskladju s pravnim redom naše države, kajti po našem pravnem redu je mogoče pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje samo po pravilih našega pravnega reda in ne po nikakršnih naravnih pravicah. Kaj poleg tega pomeni za pravni sistem določba »internih pravil« RKC, da je rimski papež vrhovni upravitelj in oskrbnik vsega cerkvenega premoženja (kanon 1273), torej tudi premoženja delnih cerkva na našem ozemlju? Kateri zakonski predpis naše države mu to omogoča in kateri zakonski predpis omogoča obstoj instituta deljene lastnine? Pri pre-
ski »dokument«, v katerem se avtor tudi hvali, da je pri cenitvi podcenil vrednost blejskih gozdov. Zato takratni direktor sklada dolgo ni hotel podpisati te cenitve, ker se mu je zdela izrazito prenizka. Ru-žičevo besedilo tudi sicer razodeva hud odpor do katoliške Cerkve. Iz omenjenega papirja lahko kvečjemu sklepamo, da je cenitev bila opravljena. Ali pa je ocenjena vsota bila res vključena v vsoto, ki je bila odbita od vojne odškodnine, ki jo je plačala Avstrija, ni verjetno. Za to je več razlogov.
1.	V dolgih pogajanjih o konkordatu, ki je uredil tudi položaj Kranjskega verskega sklada, to ni bilo nikoli omenjeno.
2.	Beograjska vlada ni nikoli zanikala svojih obveznosti, ampak je samo izjavljala, da nima denarja.
3.	Zelo močna pravoslavna propaganda proti konkordatu ni nikoli segla po tem argumentu.
4.	Tudi dr. Kušej tega ne omenja, ko obravnava usodo verskega sklada v Jugoslaviji.
5.	Še več, on kot največji strokovnjak na tem področju v svoji razpravi Verski zaklad in patronatna bremena iz leta 1928 jasno in celo v razprtem tisku piše: »Gotovo je eno: da verski zakladi še obstoje in da mora naša država kot pravna naslednica bivše Avstroogrske priznati in nositi vsa bremena od svoje prednice prevzetih ustanov, ali pa mora imovino teh ustanov, v danem primeru verskega zaklada, izročiti cerkvi.« Tega bi za gotovo ne mogel napisati, če bi veljalo, da je Jugoslavija Avstriji tako ali drugače odplačala premoženje Verskega sklada in sama postala njegova lastnica.
6.	Dr. Kušej se v isti razpravi glede štajerskega verskega sklada sklicuje na 273. člen saintgermainske mirovne pogodbe, kjer beremo: »Posebna konvencija bo regulirala posesti, ki pripadajo skupnostim ali javnopravnim osebam, katerih delovanje se razprostira na ozemlje, ki je razdeljeno na osnovi tega sporazuma.«
7.	O imetju, ki bo odbito od vojne odškodnine, govorita 203. člen in njegov aneks, tam pa skladi in podobne ustanove niso našteti. Skladi so posebej omenjeni v 266. členu, ki pa govori samo o tem. da mora Avstrija predati imetje vseh skladov tistim državam, kjer sedaj živijo ljudje, ki imajo do skladov pravico.
8.	Bilo bi zares čudno, če bi jugoslovanska stran pristala na to, da se ji odbije od vojne odškodnine vrednost imetja, ki ni bilo last avstrijske države, saj je morala vedeti, da so verski skladi posebno namensko premoženje. Torej: čeprav nisem pravnik, je po branju saintgermainske mi-
rovne pogodbe in razprave dr. R. Kušeja zame najbolj verjetno, da verskih skladov niso imeli za avstrijsko državno premoženje in da lastnina takih javnopravnih oseb in drugih združenj ni bila všteta v tisto premoženje avstrijske države, katerega vrednost bi naj bila odbita od vojne odškodnine. Zgodba o 15.800.000 zlatih kronah je torej na zelo majavih nogah.
Zdi se. da je bil eden izmed razlogov za izročitev lastnine Kranjskega verskega sklada Cerkvi velik dolg, ki se je nabral, ker Beograd ni poravnaval obveznosti Kranjskega verskega sklada in se je izgovarjal, da ni denarja. Nato pa je leta 1931 Ustava kraljevine Jugoslavije vil. členu določila, da priznane verske skupnosti »urejajo samostojno svoje notranje verske posle ter upravljajo svoje ustanove in fonde v mejah zakona«. Na temelju tega člena so bile najprej pravoslavni cerkvi in islamski verski skupnosti izročene »zadužbine« oziroma analogne islamske ustanove, s katerimi je upravljala država. Samo katoliški Cerkvi ne. Bilo je namreč predvideno, da bo to vprašanje uredil konkordat. Iz konkordatskih pogajanj, ki so potekala 13 let, jasno sledi, na kaj so se opirali katoliški pogajalci: opirali so se na načelo enakopravnosti vseh priznanih verskih skupnosti, kar je takratna ustava jasno določala. Če so druge priznane verske skupnosti dobile v lastno upravo svoje fonde, ima po ustavnem načelu enakopravnosti do tega pravico tudi katoliška Cerkev. Tako je končno 20. člen konkordata določil, da »imovina 'verskega zaklada’ pripada katoliški Cerkvi, služi izključno njenim namenom in jo upravljajo odnosni ordinariji«. Čeprav zaradi pravoslavnega nasprotovanja konkordat ni bil ratificiran in ni stopil v veljavo, je jugoslovanska vlada potem imetje Kranjskega verskega sklada vendarle izročila v last ljubljanski škofiji. Namigovanja, ki se v zvezi s tem kar naprej pojavljajo, ko se govori o »Koroščevih gozdovih«, da naj bi šlo za nekakšno nepravno dejanje »pod mizo«, so torej zlonamerna obrekovanja.
Končno naj omenim še Šmidovnikov očitek, da hoče Cerkev opravljati »dejavnosti, ki so v bistvu naloge države«. Partijska država je res imela monopol nad vsemi javno koristnimi dejavnosti. Zato je 5. člen komunističnega zakona o verskih skupnostih določal: »Prepovedano je v okviru verskih skupnosti oziroma njihovih organov organizirati ali opravljati dejavnosti, ki jih ustava in zakon opredeljujeta kot dejavnosti splošnega oziroma dejavnosti posebnega družbenega pomena, ali ustanavljati organizme za takšne dejavnosti.« Toda to je v nasprotju z načelom verske svobode in jasno prakso v vseh svobodnih in demokratičnih državah. Naša ustava je tudi jasna: »Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno« (7. člen).
Cerkev ne misli vzpostaviti pri nas nobenega monopola na teh področjih.Težav in potreb bo vedno dovolj,zato bo tudi dela za vse: za državo in za druge ustanove. Cerkev bo opravljala tisto, kar ji dovoljuje ustava in kar je ustaljena praksa v demokratičnih državah. Od države pa sme pričakovati, da ji te pravice in svoboščine ne bo omejevala, temveč omogočala. Tudi tako, da ji bo vrnila, kar je njeno.
Prof. dr. Anton Stres, predsednik Komisije SŠK za ureditev odnosov z državo
Foto: Vlastja Simončič moženju RKC gre torej za dvoje vprašanj, za protizakonitost instituta deljene lastnine in za nezakonitost tujega elementa pri upravljanju z njo. Ustavno sodišče bi ob presoji tega vprašanja moralo odgovoriti na vprašanje, kateremu organu je bila zaupana presoja skladnosti »internih pravil« RKC z našim javnim redom in obstoječimi zakonskimi predpisi. Nasprotno so pravila vsakega društva, pa naj je še tako imaginarno, podvržena tovrstni kontroli in registraciji. Ustavno sodišče tega vendar ni moglo spregledati.
Ob presoji nacionalne pripadnosti slovenskih delnih cerkva (škofij) je ustavno sodišče ugotovilo, da so škofije domače pravne osebe, pri tem pa spregledalo bistveno ugotovitev, da po našem pravnem sistemu sploh niso pravne osebe, saj je za pravne osebe konstitutivnega pomena, da jim pravo države, v kateri so domi-cilirane, takšno subjektiviteto priznava. Naše domače pravo tega ne stori. Škofije torej v Sloveniji niso niti domače niti tuje pravne osebe in kot take tudi niso in ne morejo biti nosilke premoženjskih pravic in niso ter ne morejo biti denacionalizacijski upravičenec.
Delne cerkve so tako lahko res povsod po Evropi pravne osebe domačega prava v posamezni državi in lahko je njihovo
premoženje »domača« lastnina in ne lastnina Vatikana, vendar mora biti tako določeno v nacionalnih pravnih ureditvah in niso dovolj določila v vatikanskem Zakoniku cerkvenega prava.
V presoji pravnega položaja delnih cerkva v Sloveniji bi ustavno sodišče moralo, da bi lahko izoblikovalo njegovo celotno sliko, poleg ostalega presojati tudi status zaposlenih v RKC. Za njih ne veljajo pravila našega delovnega prava, temveč veljajo za njih pravila vatikanskega Zakonika cerkvenega prava. Kako je to pravno mogoče, na to ustavno sodišče ni odgovorilo. Ali gre torej pri RKC za s strani naše države konkludentno, torej s samim ravnanjem priznano eksteritori-alno institucijo, za kar govorijo nekateri argumenti, ali pa gre za institucijo domačega prava, ki obstaja izven obstoječega slovenskega pravnega sistema? Ob ravnanju ustavnega sodišča se postavlja vprašanje, ali bi bila naša sodišča z ustavnim sodiščem vred ob morebitni presoji enakosti pred zakonom zaposlenemu v RKC, ki se po pravico iz delovnega razmerja obrne na nacionalno sodišče, sposobna reči tako kot sodišče v Angliji, da nima nacionalnega sodnega varstva, saj njegov delodajalec ni iz te države, kar je seveda svojevrsten absurd, ki pa je logična posledica trditve, da pravna subjektiviteta RKC izvira od boga in ne iz nacionalnega pravnega sistema.
Poleg vsega navedenega se nam ob presoji pravnega položaja RKC v našem sistemu odpira še celotno področje davkov in davčnih oprostitev, o čemer naš pravni sistem nima posebnih določb, kot tudi vprašanje davčnih in drugih obveznosti zaposlenih v RKC. Gre tudi za vprašanje enakosti pred zakonom, kar bi ustavno sodišče moralo upoštevati in navedeno enakost kot ustavno kategorijo tudi varovati.
Ustavno sodišče je nasprotno navedenim pravnim vprašanjem, na katera ni odgovorilo, pa bi v svoji presoji moralo, svojo odločbo utemeljilo z vrednostno oceno o notornosti dejstva, da je RKC obče koristna institucija. Nič, kar je podvrženo vrednostni sodbi, in to navedena trditev nedvomno je, ne more biti notorno dejstvo. In to je edino, kar je pri tej stvari no-tornega. Z navedeno kvalifikacijo v obrazložitvi svoje odločbe je ustavno sodišče naredilo nedopustno napako, hkrati pa se prav po francosko izognilo presoji resničnih in spornih vprašanj v zvezi s funkcioniranjem in naravo ter položajem RKC.
Prav tako so pravno neutemeljena razpravljanja o tem, da RKC kot kolektivni subjekt zasluži drugačno lastninsko-pravno obravnavanje, kot ga zaslužijo posamezniki, fizične osebe. Opravičevanja kritizirane odločbe ustavnega sodišča tako posegajo daleč iz pravne sfere v imaginarno in subjektivno vrednotenje izven dovoljenega vrednotenja v strogo začrtanih pravnih okvirih. Lastnina kolektivnega subjekta je nasproti tretjim namreč prav tako absolutna in izključujoča, kot je to lastnina fizične osebe. Ograde, ki razmejujejo lastnino različnih subjektov, so povsem enake, če gre za fizično ali za pravno osebo.
Celotna problematika, ki jo odpira ustavno sodišče s svojo odločbo, pa je mnogo širša od vprašanj, vezanih na RKC. Gre namreč za funkcioniranje celotnega pravnega sistema, za to, kaj se
pravzaprav dogaja na ustavnem sodišču in s sodstvom kot tretjo vejo oblasti nasploh.
V nasprotju z RKC kot obče koristno institucijo je to, da so obstoječi oblasti pravo, zakonitost, delovanje pravosodnega sistema in pravna država deveta skrb, res notorno dejstvo. Po vsej verjetnosti pa sta obstoječim političnim strukturam pravna država in zakonitost tudi ovira pri doseganju želenih pozicij,.s katerih bo Sloveniji mogoče vladati tudi v bodoče. O tem nas prepričuje vsakdanja praksa, ne nazadnje je notorno dejstvo 500.000 ali več nerešenih primerov pred sodišči z vedno večjimi zaostanki na ustavnem sodišču vred, pa še bi lahko naštevali.
Navedeno dejstvo je tudi botrovalo globljim razmišljanjem o tem, kaj pomenijo izjave samih ustavnih sodnikov, da bi si ustavno sodišče hudo kritiko res zaslužilo, in kaj njihova razglabljanja, kako politično je ustavno sodišče. Laik se pri tem vpraša, ali je sodišče v pravni državi, pa naj bo katerokoli, sploh lahko politično, potem pa sliši od samega ustavnega sodišča, da bi eden od sodnikov v kritiziranem primeru glasoval drugače, če bi bilo RKC zagotovljeno financiranje, kot da je ustavnopravna presoja v konkretnem primeru, ali je RKC denacionalizacijski upravičenec ali ne, elastika, ki se lahko razteguje tako ali drugače. Če država RKC zagotovi financiranje, potem RKC ni denacionalizacijski upravičenec, če pa ji tega ne zagotovi, potem to je. Tako ni problem glasovanje 5:4, temveč s političnim in ne strokovnim pogojem pogojeno glasovanje 4:5, ki ne nazadnje jasno zanika ločenost cerkve od države kot eno ustavnopravnih načel. Ustavno sodišče je v navedenem primeru očitno ravnalo na temelju politične in ne ustavnopravne presoje in se tako iz stebra tretje veje oblasti spremenilo zgolj v.tran-smisvo dnevne politike. V tem trenutku o Sloveniji ne moremo govoriti več kot o pravni državi niti ne več kot o demokratični državi.Trojnost treh samostojnih vej oblasti je poleg večstrankarskega sistema osnovni temelj demokracije. Iz samega ustavnega sodišča pa prihajajo še bolj črne napovedi, s katerimi se popolnoma strinjam. Strinjam se z ugotovitvijo, da bo najkasneje na volitvah leta 2000 del političnega spektra gotovo dobil večino, in če pred tem, torej še v sedanjem po-1-pol parlamentu, ne bo sprejet zakon, ki bo za izvolitev ustavnih sodnikov namesto sedanje absolutne zahteval dvotretjinsko večino, se lahko od politično uravnotežene sestave ustavnega sodišča poslovimo. Samo predstavljamo si, kaj bo z našo demokracijo, če so sedanji ustavni sodniki, kot izhaja iz omenjenih trditev in analiz, »good guys«, ko bodo ustavno sodišče zasedli »bad guys«.
Medtem ko vidijo nekateri moji kolegi rešitev navedenega vprašanja v »samo-discipliniranju« ustavnih sodnikov, pa vidim sam edino rešitev za zagotovitev delovanja pravne države v depolitizaciji določenih funkcij, in sicer vseh sodnikov ustavnega sodišča, pravosodnega ministra, predsednika vrhovnega sodišča in varuha človekovih pravic.
Dr. Andrej Berden, direktor Inštituta za pravo, Ljubljana
jubljansko barje s površino 163 km2 leži na skrajnem južnem delu Ljubljanske kotline. Nekdaj je bilo izje-- men biotop, ki pa J je še vedno ohranil nekaj svojih prvobitnih značilnosti; tu so ostanki edinega visokega barja (pri Kostanjevici, Goričici in v Kozlarjevi gošči) na najjužnejšem ozemlju Evrope; še vedno je selitveno križišče in gnezdišče različnih vrst ptic; in obdržale so se nekatere rastline in živali, ki že od davna poseljujejo ta mah. Ljubljanski morost pa je tudi edini primer nižinskega visokega barja v Sloveniji.
Ljubljansko barje je zaradi svoje izredne razsežnosti, umestitve na pomembnih prometnih poteh in bližine mesta že od nekdaj zbujalo nemalo pozornosti. Skoraj zato, ker mu pa vendarle vsi preštevilni in neumestni posegi - umetno zgrajeni veliki kanali (Gruberjev) in pregrade, menda nikoli prešteti večji in manjši odvodni kanali po vsej njegovi površini, poglabljanje vodotokov, posebej Ljubljanice, sežiganje in rezanje šote, urbanistični posegi - niso prišli do živega. Neizmerni mehanizem narave je vedno dejaven in na preži, da poskrbi za ponovno ravnovesje. Vendar ta igra narave ne teče zmerom v nedogled... Seveda pa se ni treba vračati 200 let nazaj. Ni treba živeti v stalnem strahu, da bo iznenada prihrumela poplava in nas bo rešil le skok skozi okno v bližnji čoln. Ni treba, da nam večna megla leze do kosti ali da se nenehno otepamo komarjev, da se nikakor ne moremo znebiti vlage niti iz oblačil, kaj šele iz hiše, in da se dim od požiganja šote noče in noče poleči. V kratkih poletnih mesecih bi nam bilo sicer lepo, ko bi se lahko odpravili na nedeljski piknik na Barje; vendar ne predaleč, ker je močvirje nevarno in nepredvidljivo in je tu že marsikdo za vedno izginil. Tudi vožnja z ladjo ali s čolni po Ljubljanici bi bila svojevrstna zabava, ko bi bilo slišati prešerno vriskanje otročadi, razigrano petje mladcev in modrovanje starejši. Še posebej imenitno pa bi se imeli na Ljubljanici, kadar bi nas obiskali cesarji. Podvomiti pa je mogoče, ali bi se že takrat zvedavo ozirali za ptiči, ki bi preletavali mesto in se spuščali nekam na barjanske vode, tja med nepregledno trsje in ščavje, in ali bi pazljivo ogledovali in ljubkovali vse pisane cvetlice, ki bi rasle na vzdignjenih travnikih in na robovih še redko obdelanih njiv?
Kako ironično pravzaprav včasih izzveni preteklost. Nobelovec (1905), zdravnik Robert Koch je bil konec prejšnjega stoletja med tistimi, ki so se močno zavzemali za izsuševanja ali zasipavanja močvirij, legla komarjev, prenašalcev malarije, ki je bila takrat precej razširjena v Evropi. Le kdo bi si takrat mislil, da bodo nekaj desetletij kasneje drugi s silnimi napori poskušali ohraniti in obdržati še tistih zadnjih dvajset, trideset visokih barij, ki so še danes v Evropi.
Nepremišljeni urbanistični načrti
Sicer pa niti ni treba iti tako daleč nazaj, da bi prepoznali razsežnosti ne dovolj premišljenih človekovih potez. Ena takih so bili predimenzionirani planski dokumenti. Ambiciozni razvojni koncept Ljubljane je bil zasnovan na planskih izhodiščih, ki se zelo pogosto ugotavljajo na osnovi ocen in prognoz. Po planskih normativih se glede na število prebivalcev denimo določi, koliko površin se izbere za določeno namembnost. Mestu Ljubljani so že davno napovedovali 500.000 prebivalcev, pa jih je danes še vedno več kot tretjina manj.
Dolgoročni urbanistični plan, imenovan tudi »Ljubljana 2000«, je bil sprejet leta 1986. Prostorska oblika Ljubljane je nekako krakasta, kar je v veliki meri določalo njeno urbanistično razvojno zasnovo. Zgornja kraka (šišenski in črnuški ter moščanski) sta se že napolnila, oba spodnja pa sta se razvijala bolj kot ne stihijsko ob obeh vpadnicah, ob tržaški in dolenjski.. No, se je začelo pa govoriti o Barju kot prostoru, ki bi ga lahko bolj poselili. Načrtnejši pristopi so tako v večji meri izpostavil oba spodnja kraka in jima dodali nove urbane poteze. Nastala je vzporedna cesta ob Tržaški, med obema pa so se začele umeščati različne dejavnosti; na Brezovici seje začela povečevati stanovanjska raba. Podobno je bilo na drugem koncu, na Rudniku, kjer je bila vse do Lavrice in Škofljice predvidena večja stanovanjska gradnja. Ob Škofljici je še vedno viden ostanek razvoja Ljubljane po krakih, kjer je bila po dolgoročnem planu predvidena ogromna površina za proizvodno cono, ki stoji skoraj že povsem na Barju. Ta cona se ni nikoli uresničila. Jug Ljubljane pa sploh ni imel nobenega pravega zaključka urbane poteze. Zato so bile tu planirane centralne dejavnosti z večjimi površinami, denimo ljubljansko razstavišče, poslovni prostori, hotel, rekreacijske površine ipd. Ta zao-
Ljubljansko barje — ali bo preživelo (4)
Neizmeren mehanizem narave je vedno dejaven
krožena površina tik za novo obvoznico naj bi oblikovala južni vstop v mesto in hkrati preprečevala vsa druga prostorska poseganja proti Barju.
Namembnost prostora na Barju
Večina prostora na Barju je v dolgoročnem planu zarisana kot kmetijsko območje. Skoraj dve tretjini barjanskega sveta sta opredeljeni kot prvo, trajno kmetijsko območje, kar naj bi pomenilo, da gre za boljše kvalitete kompleksov in tam posegi praviloma niso dovoljeni.
V	dolgoročnem planu so bili posebej opredeljeni tudi različni agrooperacijski posegi na teh zemljiščih, med katerimi so bila v velikem obsegu predvidena zlasti osuševanja.
Zanimivo je, da se osuševanja skorajda niso izvajala, se je pa precej nekontrolirano pozidavalo na delih Barja, ki niso bila predvidena za gradnjo. Tako ni preostalo drugega, kot da so dopolnili dolgoročni plan in obstoječe, koncentrirane stanovanjske gradnje de facto opredelili za stanovanjsko gradnjo z namenom, da se komunalno opremijo. To so zlasti Črna vas, Lipe, začetni del Ižanske ceste pa seveda Rakova Jelša in Sibirija. »Sprejeto je bilo obstoječe stanje, čeprav se razvojno tega nikakor ni podpiralo,« pravi arhitekt Marjan Cerar. Zazidalni načrt za Rakovo Jelšo je bil pripravljen leta 1989. Kasneje je bila tudi sprejeta legalizacija vseh črnih gradenj na območju, kjer je bila s planom predvidena stanovanjska gradnja
Večji kompleksi poslovno proizvodne cone so bili izbrani na Rudniku, ob Škofljici in ob Dolgem mostu za Plutalom. »Glede na barjanski teren in okolje je bila predvidena mirnejša, finejša, čistejša dejavnost, katere vrste dejavnosti in velikost objektov pa bi natančneje določili izvedbeni dokumenti,« je povedal Cerar. Prvi obrisi veletržnice na Rudniku že obstajajo in to cono izgrajujejo. Ob Dolgem mostu se cona še vedno dopolnjuje v okviru začrtanega obsega. Južneje od tega območja, v podaljšku, pa predvidena poslovno proizvodna cona sploh še ni načeta, sporna pa je tudi zaradi posegov v poplavni gozd.
V	okviru varstva naravne in kulturne dediščine je bilo Barje predvideno kot krajinski park. Sprejeti dolgoročni plan torej pravi, da je vse Barje območje, za katero bi bilo treba sprejeti odlok, s katerim bi razglasili krajinski park. Leta 1990 se je viški komite za družbene dejavnosti odločil, da bo v prvi fazi samo dele Barja razglasil za naravno znamenitost; opravil je celo javno razgrnitev in vnos v kataster. Do razglasitve Ljubljanskega barja za krajinski park pa ni kasneje nikoli prišlo.
Komunalna (ne) opremlj enost
Ker je bila vrsta današnjih naselij na Barju (kjer so bile prej le posamezne staroselske hiše) v veliki meri izgrajena izven zazidalnega načrta, seveda tudi niso komunalno opremljena. . In kakšno je trenutno stanje? Kanalizacijski vodje na Ilovici (Rudnik), ki pelje ob potoku Veliki Galjevec do Jurčkove poti in Galje-vice. Niso pa na kanalizacijo priključene vse ulice; denimo na Požaru ne, pa tudi do konca Peruzzijeve ne gre. Za izgradnjo nove proizvodne cone na Rudniku je že postavljeno črpališče in tu bodo zgradili novo kanalizacijo. Kanalizacijskega omrežja ni na Ilovškem in Mihovem štra-donu ob Ižanski cesti, na vsej Ižanski cesti, v Črni vasi in Lipah, na Rakovi Jelši (razen osnovne šole Livada), v Sibiriji, ob cesti v Gorice (barakarsko delavsko naselje, begunski center), medtem ko ima naselje Dolgi most delno zgrajeno kanalizacijo. Plutal ima kanalski priključek. Iz odlagališča odpadkov se prečrpava del izcednih voda, težave pa so zaradi količine in koncentracij teh voda.
Na jugu Barja je stanje boljše, res pa je, da niso vse hiše priključene na glavni kanal, čeprav so naselja ozka in je priključitev nanj mogoča neposredno. Glavni kanali-
zacijski kanal vodi iz Strahomerja preko Tomišlja na čistilno napravo Matena. Ig ima svojo čistilno napravo, kjer kanalizacija poteka od Iške vasi skoz Kote, Staje, preko Iga in Drage. Tudi Škofljica ima urejeno kanalizacijo s čistilno napravo, ki so jo pred kratkim sanirali, podobno tudi Brezovica.
Vodovodnega omrežja je več. Na jugu Barja leži črpališče Brest z 12 vodnjaki. Večina vode (nekaj čez 200 1/sek) črpajo iz zgornjih vodonosnikov (20-40 m) in iz enega spodnjega (80-100 m). Z geomehanskimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da črpanje vode ne vpliva na podtalnico, da je vodnega zaledja dovolj in dotok vode konstanten, so povedali v VOKI, in sicer Aleš Hojs, Soča Kopriva in Samo Grošelj. Iz glavnega Brestovega primarnega cevovoda, ki teče proti Ljubljani, se del odcepi na Črno vas in Ižansko cesto. Vsaka hiša pa nima svojega števca za vodo oziroma ni postavljen sekundarni vodovod. Hauptmanca, denimo, ima en jašek z vodo in nanj je s cevmi priključenih 40 objektov. V Rakovi jelši je en manjši primarni vod.
V VOKI pravijo, da so nekateri deli primarnega vodovoda v slabem stanju zaradi dotrajanosti materialov (pvc cevi). Največji problem pa so barjanska tla sama, slabe geomehanske lastnosti tal, ki imajo majhno nosilnost, zato prihaja do posedanja pod težo objekta, do strigov in lomov, zlasti ob prehajanju na trdna tla, ob Tomišlju in na jugu Ljubljane. Drugi problem so precej ozke ulice v naseljih in netemeljeni objekti (brez pilotiranja), kar lahko povzroči (delo s stroji) posedanje ali celo rušenje zgradb. Ne glede na to pa je tak način gradnje izjemno drag in bo tudi tehnično velik in zahteven poseg. V dogovoru z mestom, z oddelkom za stavbna zemljišča, pripravljajo v VOKI projektne naloge za izgradnjo kanalizacijskega omrežja in sanacijo vodovodnega omrežja za Rakovo Jelšo in Sibirijo, delno za Ilovico v okviru rekonstrukcije Ižanske ceste. V Črni vasi kanalizacije ni v planu. V VOKI pa menijo, da bi hkrati s temi posegi morali povečati tudi poplavno varnost, saj je študija nakazala nekatere nujne ukrepe; med počivališčem Barje in Sibirijo, denimo, je ogroženost zelo močno. Pozidava južnega dela Ljubljane je bila dovoljena v dolgoročnem planu s predpostavko, da se bodo gradili zadrževalniki pred Ljubljano, do tega pa nikoli ni prišlo.
Črne gradnje in njihova legalizacija
Vseh zgodb in zapletov iz preteklosti o črnograditeljih ne gre prikazovati, saj nekatere spominjajo na napete kriminalne zgodbe. Če bi posplošili, bi lahko rekli, da so se marsikje postavljale vrtne ute, ki so se sčasoma spreminjale v stanovanja, drugje pa so pač zgradili hišo ne meneč se za to, ali jim zazidalni načrt to dovoljuje ali ne. Zanimivo je, kako so prišli do vodnega priključka. Brž ko se je nekomu uspelo priključiti na vodo, se je nanj priključil še cel kup drugih. In ker so umanjkali ukrepi ob prvih takšnih posegih, seje pojav vse bolj in hitreje širil.
Prvi razcvet nedovoljenih stanovanjskih gradenj na območju Barja je bil v obdobju med 1960 in 1970. Vzrokov čmogra-diteljstva ni mogoče iskati samo v povečanih migracijskih procesih v preteklosti na eni strani, v dolgotrajnih in dragih postopkih za pridobitev ustreznih dovoljenj na drugi, ampak tudi v neučinkoviti in nedosledni prostorski politiki. V obdobju med 1980 in 1990 se je nedovoljena gradnja nadaljevala za južno obvoznico. Prav tako so se tu po letu 1991 množično ponovno pojavile vrtičkarske lope. Čeprav so bili dani strokovni predlogi in predlog za rušitev objektov onkraj južne obvoznice, da bi se vendarle nekje postavila meja, se to ni zgodilo.
Pač pa je leta 1993 izšel intervencijski zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov, z uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP) za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana Vič-Rudnik pa je vlada celotno območje nedovolje-
Alenka Burja
nih gradenj praktično legalizirala; po nekaterih podatkih jih je 324. Ljubljana ni bila naklonjena sprejemu sanacijskih PUP. Mesto ima plan razvoja infrastrukturnega omrežja, denimo primarnih vodovodov. Sekundarni vodovodi pa sodijo pod opremljanje stavbnih zemljišč, ki jih plača investitor.
Usti, ki so prijavili črno gradnjo, so plačali depozit (računan na kvadraturo stanovanja), če pa so začeli postopek legalizacije, morajo plačali tudi uzurpacijo prostora. Stvari se le počasi premikajo in le manjše število je legaliziranih. Upravna enota Vič-Rudnik za počasnost izvajanja postopka krivi VOKA, ki ne izdaja potrebnih soglasij, VOKA pa odgovarja, da soglasij ne morejo dati za priključek na komunalne vode, če komunalna infrastruktura ni zgrajena ali če gre za neustrezne komunalne vode. Kje je denar od zbranega depozita, se ne ve.
Odlagališče odpadkov Barje
Po analizah izcednih voda iz prvega in drugega polja je razvidno, da so razredčene, kar pomeni vdor podtalnice, medtem ko so izcedne vode iz tretjega polja močno koncentrirane. Na odlagališču zbirajo le del izcednih voda, ki jih prečrpavajo v kanalizacijski kanal, ostalo gre v zemljo. Samo tretje polje je zgrajeno po vseh predpisih (izolirano dno), prvo in drugo polje nimata ustrezne vo-donepropustne podlage. Vsa tri polja so v glavnem že zasedena, v okviru sedanje ograje pa je možnih pet polj. Snaga, upravljavka odlagališča, je že naročila strokovno nalogo »Hidrogeološko in ge-otehnično opazovanje deponije Barje in njen vpliv« (ZRMK), s čimer bo vzpostavljen monitoring odlagališča. Prav tako je Snaga že pripravila lokacijsko dokumentacijo za čistilno napravo, za podaljšanje prvega polja z inertnim materialom, za začasno odlaganje na drugem polju in zvišanje tretjega polja na 24 metrov in za izgradnjo četrtega polja. Po izračunih ob gradnji tretjega polja so denimo ugotovili, da se je deponijsko telo posedlo že za meter in pol.
V	zvezi z odlagališčem odpadkov pa se zastavlja še nekaj vprašanj. Eno je vsekakor cena odlaganja, ki je prenizka za vzpostavitev modernega sistema ravnanja z odpadki. Drugo je osveščanje javnosti o zapolnjevanju odlagališča, o ločenem zbiranju odpadkov ipd. Tretje pa je morebitna izgradnja sežigalnice odpadkov na tem delu Ljubljanskega barja.
Večja neurejena odlagališča odpadkov pa so v severnem delu Barja (na Rakovi Jelši) in v bližini črpališča Brest, torej na vodovarstvenem pasu, ki pa ga je občina Ig pred kratkim delno že sanirala.
Mesto Ljubljana
»Barje smo zavestno vključili v razvojno vizijo Ljubljane. Doslej smo v okviru projekta Ecos Uverture - Green Action II, ki ga financirata tako Evropska unija kot Phare in v katerem sodelujejo še Škotska, Slovaška, Španija in Grčija, opravili analizo stanja okolja na območju Ljubljanskega barja. Poudariti pa moram, da gre za celostno reševanje problematike Barja,« je povedala Andreja Čerček Hočevar. Na podlagi prvih ugotovitev pripravljajo akcijski plan za posamezna področja: naravno dediščino, kmetijstvo, gospodarstvo, ravnanje z odpadki, pa osnutek razvojne vizije Ljubljanskega barja.
V	proračunu za letošnje leto je že nekaj nalog, ki so povezane z Green Action. Pripravlja se inventarizacija habitatov in biotopov na Barju. Z drugo nalogo pa bodo določili strokovne podlage za način kmetovanja na barjanskih tleh. Z ugotovitvami raziskave pa ne bi samo spodbujali sonaravnega kmetovanja na Barju, ampak tudi poiskali tiste kulture, ki bi jih bilo smiselno pridelovati. Seveda pa je treba k izvajanju takšnega projekta* vključiti vse prebivalce, »saj je treba spremeniti sedanje mišljenje, da veljajo v krajinskem parku samo prepovedi, da ni nič pozitivnega zanje. Nasprotno, kmetije
tako blizu velikega mesta imajo veliko prednosti,« dodaja Čerčkova.
Vanja Rangus pa je predstavila zlasti obstoječe gospodarske dejavnosti na tem območju. V iskanju tržnih niš za mala in srednje velika podjetja so zato pripravili posebno analizo, tudi v okviru projekta Green Action, in ugotovili, da je na širšem območju Barja okrog 1100 podjetij, med katerimi je skoraj tretjina samostojnih podjetnikov. Po podatkih ankete so ugotovili, da so tu najbolj zastopani trgovina, posredništvo in popravila motornih vozil ter gradbeništvo in predelovalna dejavnost. Pokazala se je tudi velika potreba po novih prostorih. »Če hočemo v Ljubljani obdržati nekatere dejavnosti, jim bo treba zagotoviti prostor,« poudarja Rangusova. Zato bi bilo prav na sedanjih območjih, že obstoječih ali predvidenih za poslovne in proizvodne dejavnosti, najprimerneje združiti okoljska podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem ali reciklažo odpadkov oziroma sekundarnih surovin, in podjetja, ki bi razvijala predvsem storitvene dejavnosti, visoko tehnologijo in inovativne produkte. Med njimi je tudi tehnološki park Ljubljana.
Ideje za Barje
Kolikor zainteresiranih ljudi, toliko idej, bi se lahko pošalili. Na lokaciji Avto-sejma, denimo, se lahko razvijejo dodatne servisne delavnice, pa tudi nočni program, kot je »drive-in« kino ali množič-nejši koncerti, pa programi ob koncu tedna. Poslovno priložnost bi lahko imeli tudi posebni avtoprogrami, kot so zastopstva, demontaža starih avtomobilov, reciklaža odpadkov, testna steza za avtomobile, šole vožnje ipd. Poleg tega je tu obvoznica, ki omogoča hiter in lažji dostop.
Razvijali naj bi tudi barjanski turizem. Naravoslovni turizem se posebej omenja. Med predlogi najdemo parnik na Ljubljanici in pristajališče parnika ob Plečnikov cerkvi, učno pot na Barju, ki bi predstavila rezanje in sušenje šote, maketo kolišča v naravni velikosti, razstavitev drevaka, opazovalnico za ptice, umetno jezerce na Iščici za kopanje, vožnjo z vprego po Barju, ureditev proge za smučarski tek, omrežja kolesarskih stez, pešpoti, jahalne poti, in seveda asfaltiranje cest in drugih objektov, denimo restavra-cij.
Balonarstvo - na Barju že obstajata dva kluba — ponuja pester program: panoramski in poročni poleti, višinska snemanja, izposoja balonov, šolanje pilotov, organizacija balonarskih festivalov ipd.
Prav tako tu že deluje združenje modelarjev Barje na zemljišču med Ižansko cesto in Mateno.
V Podpeči je odprto novo športno letališče; letališče je bilo pred več leti sicer zamišljeno na vzhodnem delu Barja. Nekdo je razmišljal celo o izgradnji igrišča za golf na tej prostrani ravnini.
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije je že pred leti predlagalo, da bi manjši del Barja umetno zamočvirili in ga spremenili v ornitološki rezervat.
Država
In kaj na vse to pravi država? Uradno stališče Franca Buta iz ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v zvezi s kmetovanjem na Barju je, da v ničemer ne omejuje kmetijske proizvodnje. Nasprotno, Barje spada med območja z omejenimi naravnimi dejavniki za kmetijstvo, ki so tako deležna tudi večjih podpor. Svetovalna služba pa kmetom na terenu svetuje uporabo optimalno primerne tehnologije. Eden od rezultatov njihovega svetovanja pa je tudi ta, da se danes pri kmetovanju na Barju uporablja kar za petkrat manj herbicidov na bazi atrazina kot nekdaj. Barje bi se brez kmetovanja zaraslo, meni But. Težko je optimalno intenzivno izrabljati ta prostor in preseči preveliko intenzivnost predelave, saj se kmetovalci srečujejo z ekonomiko pridelave, ki jo narekuje preživetje.
Ministrstvo za okolje in prostor pa v ob-cp^Tipm nrpHivii »Pobude in strokovne
osnove za spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana RS za področje varstva naravne dediščine«, ki naj bi ga vlada obravnavala še v letošnjem trimesečju, predlaga Ljubljansko barje za krajinski park med dvanajstimi drugimi večjimi območji v Sloveniji. Predlog utemeljuje z oceno, da gre v primeru Barja za dediščino, življenjski prostor redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, migracijske poti živalskih vrst ter izredno biotsko, abiotsko in krajinsko pestrost in kompleksnost. Kot meni Mladen Berginc, mora prav država zagotoviti enovit razvojni koncept Ljubljanskega barja, saj so občine usmerjene na tisto, kar lahko naredijo na svojem območju. Tako pa bi z vzpostavitvijo krajinskega parka dosegli, da bi na povezan način zagotovili uresničevanje vseh različnih interesov, ki se tu pojavljajo. Skozi park se namreč uravnovesijo vsebine varstva in gospodarjenja. Seveda pa mora biti interes občin jasno izražen, da se bodo aktivno vključile v sam proces uresničevanja krajinskega parka.«
Epilog
Ljubljansko barje je vsekakor edinstveno naravno okolje, ki se je deloma še ohranilo. Barje ima kar tri vode: poplavno, meteorno in talno. Tu delujejo naravne zakonitosti, katerim se ni mogoče izogniti: ugrezanje osnove, posedanje sedimentov, preslab odtok vode iz kotline (nadmorska višina je med 286 in 300 m). Nestrokovni posegi človeka v ta ranljivi prostor vse te procese samo še pospešujejo in dopolnjujejo: zmanjševanje šotne plasti, prevelika suša na nekaterih delih, pojav nerodovitne polžarice na površju in zmanjševanje njenega volumna pod površino, nižanje gladine talne vode, nenadni izviri arteških studencev, pojavljanja barjanskih oken in še kaj. Neizpodbitno dejstvo Barja so zelo nehomogena tla, z različnimi množinami vode, z razgibanim površjem, različnimi tipi tal, ki se medsebojno prepletajo po vsej površini Barja. Na Barju prevladujejo travniške površine, tu so že znane posamezne ogrožene vrste živali in rastlin, vendar še zdaleč ne vse. Barje je ne samo pokrito
Foto: Blaž Samec
z mrežo večjih in manjših odvodnih kanalov in jarkov (menda 270 km) ter z ozkimi pasovi njiv, ampak so tu zgrajene že mnoge ceste (150 km) in železnica (50 km), kar nekaj je komunalnega omrežja, vodotokov je 58 km, pozidava pa tako ali tako kar naprej rine v njegovo osrčje.
Nihče doslej še ni ocenil ranljivosti Barja in niti ne v celoti presodil vplivov in obremenitev onesnaževanja zaradi vseh komunalnih odpadnih voda, zgrajenih cest, manjših in večjih industrij, pa seveda uporabe kemičnih gnojil in drugih pripravkov, ki jih tu že stoletja vnašajo v barjansko zemljo. Strokovnjaki si tudi še niso enotni o tem, kaj se sploh dogaja z barjansko podtalnico in kako celovito preprečiti poplave na Barju.
Ob vsem tem pa je znane in manj znane, strokovne in manj strokovne literature o Barju ogromno. Zato je verjetno ena prvih nalog zbrati in proučiti vse doslej opravljene študije in se šele nato odločiti, kaj je treba še raziskati - če sploh kaj, in kako ukrepati celovito. Biologinja Polonca Vrhunc pravi, da je kmetovanje na Barju potrebno, ker bi se sicer Barje zelo na hitro in povsem zaraslo. Vprašanje pa je, na kakšen način in s kakšnimi kulturami. In kot pravi inženir Sovine, Barje tretje urbanizirane transformacije verjetno niti ne bi preživelo. Očitno pa je, da Barje nikoli ne bo niti žitnica niti pri-delovalnica mleka za Ljubljano; morda pa jo bo lahko zalagala s svežo zelenjavo in sadeži?
Ljubljansko barje je preveliko območje, da bi ga kar zanemarili. Tega ni mogoče narediti tudi zaradi njegovih izrednih posebnosti. Nesporno ima Baije celo veliko prednosti, ki jih kaže izkoristiti. Ljubljansko Barje je ne nazadnje tudi velika arheološka, kulturna in etnološka zakladnica. Zato pa bo za celotno območje Barja moral nekdo poskrbeti in skrbeti ter ga usklajeno razvijati.
Če kdaj, potem je prav na tem mestu upravičena uporaba pomena trajnostnega razvoja, ki smo jo že tolikokrat morda nehote izrabili.
Če hočemo živeti v sožitju z Barjem in ga tako ohraniti, se bo treba navaditi tudi interdisciplinarnih in celovitih pristopov ter razvojnega razmišljanja ter pozabiti na svoj mali košček, ki brez ostalih zagotovo ne bo preživel; morda celo opustiti egoistično in zavojevalsko držo v odnosu do narave.
Pristop k Barju je globalen. Seveda pa Barje ni samo Ljubljana, ampak tu domuje šest oziroma sedem občin. Naj postane Ljubljansko barje še zadnja priložnost in s tem izziv človeku. In da tako nekega lepega pomladnega dne zasledimo ime Ljubljanskega barja v seznamu mokrišč mednarodnega pomena...
Konec
Alenka Burja, svobodna novinarka, Ljubljana
Mokrišča, močvirja
Zadrževalniki
življenja
Mag. Olga Urbanc-Berčič
"“"■k	okrišče je del narave,
/m	ki ni ne voda ne ko-
I	/I	pno. Morda je prav ta
I %	/	H	vmesni značaj vzrok,
H	da so mokrišča med
A	▼	ljudmi manj prilju-
bljena, saj so zaradi kompleksnosti bolj zahtevna za razumevanje. Še danes je dobro zakoreninjeno stališče, da bo škoda najmanjša, če mokrišče, na katero naletimo ob osvajanju prostora, kar izsušimo. Tako pridobimo vsaj koristno površino za kmetijstvo ali za zazidavo. Samo vlage, megle in mraza ter nadležnih žuželk se bomo znebili. Tisti, ki so vraževerni, pa so še bolj zadovoljni, če močvirja ni več, saj v njem menda strašijo izgubljene duše. Vse našteto povsem zadošča, da je boj neizprosen, zmagovalec pa znan. Ob vsem tem pa so še druge, bolj posredne dejavnosti, ki vplivajo na razvrednotenje mokrišč, od onesnaženja z odpadki in odpadno vodo do poškodb zaradi mehanizacije, pašnje, rekreacije. Tako mokrišča množično izginevajo.
To, da je en dan v letu razglašen za svetovni dan varstva mokrišč, je v redu. Je nekakšen blag pritisk na družbeno in posameznikovo vest, da se zamisli nad
odnosom do varovanega objekta in do okolja nasploh, da razmisli o storjenih napakah. Na tak dan se več govori in piše o mokriščih kot običajno, pregleda se stanje, sprejemajo se načrti. Na dan pridejo nove informacije in vse skupaj počasi vodi do sprememb v odnosu, posebno če razmislimo tudi o tem, kje smo delali napake.
Osebna izkaznica
Mokrišče je strokovni izraz za ekosistem, kjer je voda v tleh prevladujoči dejavnik, saj določa razvoj prsti ter rastlinskih in živalskih združb, ki žive na tem območju. V pokrajini jih lahko razločimo po vegetaciji, ki je drugačna od tiste v više ležečih, bolj suhih predelih ali niže ležečih, vodnih predelih. Po zadnji poledeni-tvi, ko se je počasi oblikovala pokrajina, kakršno v grobem poznamo danes, so v njej nastajala tudi mokrišča. Razlikujejo se tako po načinu nastanka in starosti kot po zgradbi in delovanju. Vendar imajo vsa mokrišča pomembno skupno izhodišče, da zadržujejo vodo in snovi, ki jih voda prinese vanje. Obenem pa so to tista polja v pokrajini, kjer potekajo
Peter Mlakar
Se s krščanstvom zgodovina in svet končata?
red nekaj tedni smo J	lahko na straneh So-
■ borne priloge brali članek Miša Alka-laJa ° tem, kaj je sle-dilo uničenju Rim-skega imperija. Te-meljno idejo tega pi-sanja bi nekako strnili v formulo, da je pokončevalec Rima, krščanstvo, povedel evropsko civilizacijo iz luči klasike v temo barbarstva, da je svetlobo rimskega duha pogoltnil mrak krščanske nespameti. Na to pisanje se je odzval zgodovinar g. Jernejčič in poskušal v svojem besedilu ovreči Alkalajevo interpretacijo zgodovinskega pomena in vloge tega verstva. Njemu je odgovoril pisec prvega teksta in upravičeno pripomnil, da g. Jernejčič v poskusu, da bi sesul njegovo konstrukcijo, in v svojem zagovoru zmage krščanstva ni bil kdove kako prepričljiv.
Tudi sami smo namreč mnenja, da je profesor s Škofijske gimnazije v Šentvidu zapravil lepo priložnost, da bi v nasprotju z navedbami in izpeljevanji iz prvega bese-
dila dal jasno, tudi za ateiste in nasprotnike Cerkve kolikor toliko sugestivno razlago zgodovinske vloge krščanstva in njegovih posledic. Posledic, ki jih je imelo za razvitje »pojma svobode« - kot bi se strinjala nemška klasična fdozofija — torej pojma »svobode vseh«, na katerem temelji vsa svetovna demokracija danes, in ne samo »svobode nekaterih«, kot je to veljalo v Starem Rimu.
Iz navedbe bibliografije je razvidno, da se Alkalajevo pisanje pretežno naslanja na vire, ki imajo svoje teoretske korenine v protestantskem anglosaškem empiri-stično pragmatičnem duhu ter francoskem razsvetljenstvu. Zato nekaj besed najprej o njiju.
a) Epistemološki temelj razsvetljenstva bi v poenostavljeni obliki označili kot nekaj, kar pristaja na to, da je resnično samo tisto, kar vzdrži kritiko razuma, kar je osvetljeno v njegovi luči, vse drugo pa je napaka, slabo, neveljavno, deviacija, pri čemer samo nikoli ne reflektira, ne presvetli vzroka te deviacije, tega zla in neumnosti, se nikoli ne vpraša, kaj pa če ni morda tudi sam razum že učinek ano-
malije in napake, se nikoli ne vpraša po zmožnostih in pogojih razuma samega, se ne zaveda njegove posredovanosti, skratka - kot temu rada reče filozofija — nikoli ne doseže instance uma.
b) Z otroško dobo empirizma ni dosti bolje. Ta verjame, da je resničnost sestavljena iz posameznih, čutno zaznavnih pojavov, ki veljajo kot nedvomne danosti. Toda četudi se obstoj teh pojavov potrjuje v nizu ponovitev, se sklepanje zgolj na podlagi čutne danosti, če v zadevo ne poseže teoretski E. T., še vedno giblje samo v okvirih njihove »vsaksebnosti«, kontingence, v okvirih nepovezane, »prazne« poljubnosti. Naziranje, ki izhaja, iz takih premis, se zato ne vpraša, ali ni morda zmaga »demoničnega« krščanstva nad »svetlobo« Rima zgolj vnanja podoba trde logike, logike, ki obvladuje celoto in spričo katere zgodovinski pojav Rimskega imperija ni vzdržal pritiska ter je propadel. Tak empirizem se zato tudi ne vpraša po verifikacijski predpostavki izkustvenega dejstva, zaradi česar mu uide prav subjekt izkustvenega pogleda, skratka, spregleda mesto, kjer je
prav neizkustveno edino možna verifikacija izkustva.
Zgodovinopisje, ki temelji na šibkih členih opisanih dveh epistemoloških predpostavk, je torej brati kot naivno, nere-flektirano nizanje zgodovinskih pojavov brez vpogleda v njihovo »rdečo nit«, je v pretežni meri pripovedovanje zgodb o »dobrih in slabih fantih« brez naglavnega Zločinca, ga je brati samo kot registriranje »simptomov«, ne da bi vedelo, da so to simptomi »nezavednega vzroka«, vzroka, ki je »kriv« za obnašanje posameznih členov zgodovinske verige in ki ga npr. vidi materialistično zgodovinopisje — če navedemo dober primer »mišljenja zgodovine« — v razvoju proizvajalnih sil in družbenih odnosov ter njihovih protislovij.
Kar bomo povedali sedaj, so malone šolske ugotovitve. Pa vendar menimo, da spričo pisanja obeh avtorjev, ki nas ni zadovoljilo, sploh ne tako samoumevne, kot bi pričakovali. Zato bomo rekli: To, da je človeštvo po padcu Rimskega imperija s pomočjo krščanstva zgrmelo v »mrak barbarstva«, ni stvar naključja, ni stvar poljubne samovolje posameznih primitivnih, butastih, fanatičnih, oblastniško razpoloženih, sadističnih klerikov, ki so sovražili vse, kar je bilo omikano klasičnega, kot dekadentni, nemoralni reprezentant tega, kar je umorilo njihovega Boga, Jezusa Kristusa, marveč je stvar nujnega, vodenega procesa v poteku človeštva, procesa, za katerega lahko rečemo, da je tak, kot ga poznamo, procesa, ki ga je določalo, vzdrževalo in gonilo nekaj, »zunaj katerega ni nič«, in je »čisto zasebje in nasebje« samo. In prav v tem je njegova pozitivnost, je sploh kriterij pozitivnosti same. To, da je za Rimom zavladal »primitivni«, »barbarski« srednji vek - čeprav so se tudi v tem »mračnem«, »antiracionalnem« veku rojevale ideje, ki jih prej nismo poznali, o čemer priča zgodovina filozofije in znanosti, in ki so nesporno vplivale na poznejši čas
FISAj
-	torej to, da je za Rimom zavladalo »uničujoče«, »zagrobno« krščanstvo, to je bil preprosto učinek Rim presegajoče moči, to je bila - naj se sliši še tako cinično - višja, bolj vitalna stopnja od rimske klasike, zato je to klasiko tudi pokopala. *
Rim, naj je bil še tako omikan, je moral propasti, zakaj v njem samem so se kotile tuje sile, ki so bile močnejše od njegovih že iztrošenih, v sebi nagnitih sil. In zgodovinska vrednost epohe se ne meri po tem, koliko trpljenja je povzročila njena vladavina, marveč po njeni zmagi nad predhodnico ter civilizacijskih (duhovnih, socialnih, materialnih, tehnoloških) učinkih, ki jih je imela na vse naslednje epohe, četudi je za sabo pustila grmade mrličev.
Formalno bi zato lahko zmago krščanstva nad Rimom označili kot manifestiranje nečesa, ki se mora nujno realizirati, kot delovanje neizprosne logike, ki je v sebi vedno konsistentna, kot dogajanje gona, ki mora nujno doseči svojo zadovoljitev. In če ta gon za to potrebuje tudi zlo, ga bo pač uporabil — bo pač použil vase vse, kar bi lahko koristilo njegovemu istovetju. Prav to prosto razpolaganje s silami destrukcije kot momentom in sredstvom zadovoljevanja tega gona, prav to, da mu pri svojem uresničevanju ne more škodovati niti zlo samo, ali pa ga celo vključi v program svoje samore-alizacije, kaže na to, da ima tu prste vmes nekaj brezpogojnega in skrajnega, nekaj, kar »je realnost brez omejitve«, kot bi za Boga rekel Hegel, to pa je tudi na začetku imenovani pojem svobode v svojem čistem razvitju. Tu zlo torej odigra samo vlogo argumenta, da bi se to počelo potrdilo kot absolut. In krščanstvo, ki je imelo na svoji strani tega »gospodarja začetka in konca«, je zmagalo prav zaradi te ideje svobode, ki lahko v svojem pojavljanju zahteva tudi trde, mračne prijeme odpovedi, žrtvovanja, kazni - zaradi ideje svobode, ki se ji mora podrediti vse, kar ni ona sama, četudi gre še za tako omiko, do potankosti izdelan pravni sistem in visoko kulturo.
Toda - če stoji za krščanstvom dokončna, vsemogočna instanca, ki ji ne more do živega nič, ali to potemtakem tudi pomeni, da se s krščanstvom zgodovina in svet tudi končata — z njegovo trajno zmago ali z definitivnim uničenjem, kar pa bi spet pomenilo samo potrditev njene absolutne moči. Skratka, da alternative ni. Morda pa vseeno je. Če je ta Temna instanca, ta »označevalec, ki ga ni«, res absolut sam, ali ni potem v njegovi moči tudi to
-	in prav v tem je njegova potrditev - da dopolnitev zgodovine s krščanstvom, ki je utemeljena na Njem, prikaže samo kot en model razumevanja zgodovine, ki ga lahko zamenja z drugim, z novo logiko, da v sozvočju s svojim istovetjem zanika celo sam sebe in se tako razodene kot absolutno in dokončno zgolj za nas, za končnega duha ter namesto njiju postavi nekaj, kar se nam še sanja ne, da obstaja in je mogoče. Ali kot bo morda rekel kdo drug: oprimimo se domneve, da nam bo Že zgodovina sama pokazala, da je zgoraj opisani koncept samo eno od zgodovinsko pogojenih videnj, videnje, ki ga bo v naslednjih dobah — ob nastopu popolnoma drugačnih življenjskih razmer
-	zamenjalo novo videnje zgodovine in njenega temeljnega pogonskega vzroka.
saožl lOuo
Marsikomu se cedijo sline po sladkih rimskih časih:	sužnjelastništvo, nebrz-
dani hedonizem, perverzna seksualnost, bizarne zabave in pojedine, naslada absolutne oblasti, blišč in veličina impera-torstva, terme, sanjski vrtovi, lenobnost brezdelja, na lukrecijskem epikurejstvu ter skepticizmu sloneče lahkotno sprejemanje življenja in smrti, okultizem, neizprosni stoicizem in mistični novopla-tonizem, zatočišče v religiji, ki nudi domačnost, neproblematično usodnost in ugodje. Nekaj od tega je dal Rim svetu večnega. Zato ga je mogoče prenesti tudi v današnji čas in ga na neki drugi ravni ponoviti.
*Če smo natančni, moramo pripomniti, da ta propad le ni bil tako popoln. Krščanstvo je vsrkalo vase tudi marsikaj tega, kar tvori duhovno vsebino te velike epohe. Filozofija, znanost, umetnost krščanstva so gradili svoj lastni izraz tudi ob pomoči klasične rimske kulture, ki je v marsičem temeljila na antično grški. Nekateri dosežki Rima, ki jih je sprejelo krščanstvo (da ne govorimo o latinskem jeziku), predstavljajo vse do danes konstitutivni del svetovne civilizacijske dediščine.
Peter Mlakar, filozof, Ljubljana
pomembni hladilni procesi, ki vzdržujejo krc enje vode. Samo pomislite na to, kakšen globalni problem postaja prehitro odtekanje vode iz pokrajine, ter na ogromne izgube rodovitne prsti, ki jo ta voda odnaša s sabo. Če povežemo omenjena dogajanja z mokrišči, bomo kaj hitro doumeli, kako nepogrešljiva je njihova vloga pri vzdrževanju ravnotežja.
V kakšni obliki se danes pojavljajo mokrišča? Marsikateri bralec že ve nekaj o barjih, saj se je do danes o njih kar precej pisalo. Pa tudi prizadevanja za njihovo zaščito imajo že kar dolgo brado, kar je znak, da niso šele od včeraj. Znana so visoka barja s Pokljuke, Jelovice in Pohorja. Visoka niso zaradi nadmorske višine območja, kjer se nahajajo, temveč zato, ker so visoko nad talno vodo in tako povsem odvisna od deževnice, ki jo zadržujejo v gosti podlagi z veliko organske snovi. Posamezne manjše primerke najdemo tudi v okolici Ljubljane, na znanem Ljubljanskem barju, katerega večinski del spada v drugo vrsto barij, med nizka barja. V njih sega talna voda visoko, do same površine. Znana so tudi prehodna barja, ki ne sodijo ne v prvo ne v drugo kategorijo. Od naštetih vrst so najbolj ogrožena nizka barja, ki ležijo bliže urbanizirani pokrajini. Običajno tudi niso ostro ločena od okolice ter so zato vplivi iz naselij in kmetijskih površin močni. Pomembna vrsta mokrišč so tudi povirna močvirja ob izvirih pa poplavni gozdovi in poplavni travniki, močvirni travniki ter zelo pomembna obvodna močvirja na obrežju rek, jezer , ribnikov in tudi na morskem obrežju.
Vegetacija, ki se razvije na mokrišču, je predvsem zeliščna. Večinoma jo predstavljajo tipične močvirske vrste, značilne le za taka rastišča, najdemo pa tudi bolj univerzalne vrste. Pojavlja se tudi lesna vegetacija, posebno na tistih mokriščih,
ki se starajo. Sčasoma jih povsem prerastejo grmi in drevesa. Hitra rast je še ena od pomembnih lastnosti mokrišč, saj so to izredno produktivni sistemi. Ker so na meji med vodnim in kopnim ekosistemom, se v njih prepletajo številni dejavniki, ki omogočajo hitro kroženje ogljika in hranil, ki so osnovni gradbeni element za izgradnjo organskih snovi. To pa obenem pomeni, da mokrišča tudi kontrolirajo vnos snovi v vodna telesa in tako vzdržujejo njihovo kvaliteto.
Zakaj obnova mokrišč
Da bomo lahko odstranili negativni predznak, ki ga imajo v naših stališčih mokrišča, moramo najprej doumeti, kako pomemben del pokrajine so. Nikakor ne želim reči, da so najpomembnejši del, saj takega statusa v uravnoteženi pokrajini nima noben njen element. Tu je vse enako pomembno in nepogrešljivo,
saj v naravi obstaja načelo soodvisnosti. Zato naj še enkrat poudarim, kako pomembna je njihova vloga v zadrževanju vode in snovi. Zaradi soodvisnosti postaja ta vloga vedno bolj pomembna, saj so gozdovi, ki imajo kot više ležeči predeli prvi to funkcijo, zdesetkani in marsikje povsem izsekani.Tako voda kar po površini odteka proti niže ležečim predelom, s sabo pa nosi veliko snovi, med drugim tudi dragoceno prst. Če ni mokrišč, ki bi to zadržala, se vse izlije v vodotoke, ki so zaradi varnosti pred poplavami pogosto kanalizirani. Voda tako nemoteno in hitro odteče in odnese s seboj dragoceni material. Mokrišča so zadnja priložnost za učinkovito posredovanje, žal pa so že zelo zdesetkana.
Možnosti
Normalno je pričakovati, da bo s prebujanjem okoljske zavesti naraščalo tudi zanimanje za obnovo močvirnih siste-
„...... *
Foto: Marko Feist
mov. JDanes ponovno vemo tisto, kar smo v naglem razvoju v zadnjem stoletju pozabili, odrinili v ozadje. Počasi spreminjamo mačehovski odnos do mokrišč, ki smo jih v sorazmerno kratkem času razvrednotili ali povsem uničili. Mokrišča so med najbolj ogroženimi ekosistemi v Evropi, pa tudi drugje po svetu se jim slabo piše. Vendar je kljub navidezni neobčutljivosti čutiti premike v našem razmišljanju. Želimo si živeti v bolj zdravem in lepšem okolju, piti hočemo čisto vodo, jesti čisto hrano, dihati čisti zrak. Večina prizadevanj v Evropi je bila usmerjena v obnovo mokrišč z namenom, da se ustvarijo novi življenjski prostori, predvsem za ptice. Vendar pa tako obnovljeni habitati omogočajo tudi večjo raznovrstnost med nepernatimi prebivalci mokrišča. Taka prizadevanja za ohranjanje biodi-verzitete so v redu, vendar pa mora biti kot razlog za zaščito vsaj v enaki meri poudarjena tudi funkcijska vloga mokrišč. Prizadevanj, ki so poudarjala zaščito mokrišč zaradi pomena njihove ekološke funkcije zadrževanja in pretvorbe snovi ter energije, je bilo v preteklosti malo. Zato jih moramo danes še bolj izpostaviti, saj je ta cilj dosti bolj kompleksen, rezultati pa niso vidni samo v številu vrst, temveč tudi v dvigu kvalitete površinskih vod in podtalnice, v izboljšanem vodnem režimu, v lokalnem podnebju, v zmanjšanju poplavljanja...
Celosten pristop
Nov način gospodarjenja v okolju izhaja iz upoštevanja celote. To pomeni, da moramo povezati vse znanje o posameznih elementih, prepoznati soodvisnostne povezave in šele nato delovati. Glede mokrišč to pomeni, da prepoznamo povezave med hidrologijo, prstjo, procesi kroženja snovi in energije ter biocenozo. Celosten pristop pomeni, da smo prišli
do spoznanja, da je celota več kot samo seštevek njenih delov. Prav zaradi neupoštevanja tega principa ekologije je bilo naše gospodarjenje polno napak. Vendar je narava dobrotljiva, ponuja nam nove možnosti, da pokažemo, kaj smo se naučili. Sedaj že vemo, da so vsi sistemi v naravi povezani preko vode, ki je edini element s splošno transportno vlogo. S posegi v vode in mokrišča, z regulacijami in melioracijami smo grobo spreminjali hidrološke procese, trgali smo vodno omrežje in prekinjali vitalne funkcijske povezave.
Vse to je vplivalo na lokalno podnebje in z zamikom še na globalno.
Ni več ključnega pomena, da do podrobnosti raziskujemo, kaj se na posameznih nivojih dogaja. Iti moramo širše ter povezati že znane strukture in funkcije v posameznih ekosistemih ter jih pogledati vsaj z nivoja pokrajine. Za to pa mo-
zadrži več vode kot mlad iglasti gozd, potem vemo, kaj je treba narediti. Če vemo, da na apnencu voda hitro ponikne, na skrilavcu pa odteče po površini, vemo, kako gospodariti v takih razmerah. Če potrebuje reka za zaščito obrežni pas, pokrajina pa poplavni travnik, vemo, kaj narediti. Tisto, kar vemo, moramo živeti. Drugače nam bo zmanjkalo dni v letu, namenjenih razglašanju zaščite človeka in okolja, zmanjkalo nam bo prostora, kvalitetnega prostora, ki si ga želi vedno več ljudi in je zanj pripravljeno tudi kaj spremeniti v svojem življenju. Vsak ima v rokah platno in škarje, imejmo tudi pogum, da naredimo tisto, kar je potrebno.
Mag. Olga Urbanc-Berčič, dipl. biol., Nacionalni inštitut za biologijo Ljubljana
-t-
Dragiša Boškovič
Tožilec
v
informacijski
revoluciji
tatistika pravi, da ■	| so se stroški v ra-
čunalniški indu-V V	striji od leta 1971
zmanjšali za de-f SI	■ setmilijonkrat, to
r «	je tako, kot če bi
lahko kupili boe-ing 747 za toliko, kot stane ena pica.«
To je Bill Gates rekel pravnemu odboru ameriškega senata, ki se je sestal prejšnji torek in razpravljal, ali družba, ki jo vodi, nemara ne izkorišča prevladujočega položaja za to, da Z onemogočanjem tekmecev onemogoči tudi uvajanje novosti oziroma ali ne ogroža informacijske revolucije. Prvi človek Microsofta je očitno uporabil primero o letalu in pici kot del svoje obrambe: nenehni padec cen so povsod in vselej imeli za eno pomembnih znamenj, da na nekem področju ni monopola in monopolistov.
Pa vendar je nekaj nenavadnega v tem, da se je ameriška »tehnološka ikona«
—	kot newyorški dnevnik pravi Billu Gatesu — odločila za tako primerjavo.
Enako, skoraj dobesedno, se je v reklamah pred približno dvema desetletjema hvalila družba IBM, le da je sporočala televizijskim gledalcem, da bi namesto letala lahko za nekaj dolarjev dobili rollce roycea, če bi bili proizvajalci avtomobilov sposobni zmanjševati stroške in cene tako kakor proizvajalci računalnikov. Kakor je znano, tako zagovarjanje ni prav dolgo varovalo družbe IBM pred državnimi tožbami zaradi monopolnega ravnanja.
Preseneča tudi, da je ta primer prepuščen pozabi zdaj, ko je država tožila Microsoft, ker enega svojih izdelkov — spletni brskalnik - prodaja oziroma podarja kot sestavni del operacijskega sistema, ne pa kot poseben izdelek in tako menda zaradi prevladujočega položaja na področju računalniških sistemov (85 odstotkov tega trga) onemogoča kupcem, da izberejo tekmečev spletni brskalnik. Pozaba je toliko bolj čudna, ker pravda med Washing-tonom in IBM ne sodi v daljno preteklost in torej ni pomembna za sedanji primer. Končala se je leta 1982, ko je pravosodno ministrstvo na eni sami strani v nekaj odstavkih napisalo kratko sporočilo, s katerim je pravzaprav povedalo, da je država raziskala zadevo in ugotovila, da ni razloga za pregon.
Toda teh nekaj stavkov ne daje niti slutiti, kako dolga, dramatična in draga zgodovina — tako za ameriške davkoplačevalce kot za IBM, saj jih je neposredno stala vsaj 200 milijonov dolarjev — se skriva za njimi. Poznejše analize so natančno povzele: za 6 let preiskav in 13 let sojenja so porabili 726 sodnih dni, zaslišali 950 prič, preverili kakih 17.000 dokumentov in drugih dokazov itd. Seveda pa niso nikoli odgovorili ne na ožje vprašanje, koliko je to pravdanje v resnici stalo tedanjo vodilno svetovno družbo, ne na širše, ali je in kako je ta brezplodna pravda vplivala na potek »informacijske revolucije«. Na obe očitno sploh ni mogoče najti odgovora, saj nihče ne more kvantificirati sadov odločitev, ki niso bile sprejete. Vodstvo IBM pa se je
—	kot poudarja James DeLong, avtor zanimivega dela o napadih na lastninske pravice v ZDA - dve desetletji vedno znova moralo spraševati, kako bodo na to ali ono gledali in ukrepali državni pravniki. To je seveda nujno imelo posledice.
Da je res tako, priča tudi izid pravde Washington : IBM leta 1982; za nekatere pravnike je bila navadno »posmehovanje pravici«. Tožba je bila vložena 1969. po šestletni preiskavi, nato pa je država 1974. popolnoma spremenila obtožnico. Do 1977. je moral IBM predložiti 61 milijonov dokumentov, tega leta pa je država zahtevala, naj ji izroči še 5 milijard strani dokumentov, ki jih je imela na kakih 2000 krajih doma in po svetu, in to jo je stalo okrog milijardo dolarjev.
Več pravnih izvedencev meni, da je bil prvi problem z maratonsko pravdo Že od začetka to, da državni pravniki niso znali definirati, na katerih trgih ima IBM monopol in kako se kaže njegovo monopolistično ravnanje. Različni državni pravniki so v različnih časih dajali različne odgovore na to prvo med vsemi vprašanji. Analitiki vidijo v tem razlog za nastanek gore papirja in dokumentov, saj je, kot pravijo, zato ker ni jasne definicije monopola in monopolnega ravnanja, »vsak dokument in vsaka priča potencialno relevantna«.
Zanimivo je, da več zaporednih šefov protitrustovskega oddelka pravosodnega ministrstva iz tistih časov ne le priznava, da je bilo vse skupaj »napaka«, ampak se celo opravičuje, da niso prej ustavili pravde, čeprav so menda spoznali, da ni nobenih možnosti za uspeh. Pravijo, da jih je »ohromil strah pred političnimi posledicami«.
Morda ima prav tu Bill Gates največ razloga za zaskrbljenost, pa naj bo z vprašanjema, ali je Microsoft monopolist ali ne in kako se kaže to njegovo ravnanje, tako ali drugače. Če država dve desetletji preganja neko družbo in nazadnje prizna, da za to ni bilo razlogov, v ZDA očitno še vedno ni greh. V tožilskih vrstah zavoljo tega še nikomur niso navili ušes.
Zato bi se kazalo ozreti, kako je v tem pogledu na drugih področjih, ki nimajo nič skupnega s takimi zapleti informacijske revolucije. Le kaj si misli Bill Clinton, ko gleda svojega »posebnega tožilca«, ki je dobil nalogo, da razišče, ali je kaj kriminalnega v njegovem malem poslu z nepremičninami v Arkansasu, pri katerem je imel veliko izgubo, ta pa štiri leta pozneje, potem ko je bilo porabljenih 40 milijonov dolarjev, zdaj koplje po domnevnih predsednikovih ljubezenskih avanturah? Medtem je posebni tožilec raziskoval še samomor enega izmed funkcionarjev Bele hiše. Že na prvi pogled se vidi, da je tu nekaj hudo narobe: zdrava pamet pravi, da se mora najprej zgoditi zločin in šele potem lahko tožilec preganja storilca, ko in če ga odkrijejo. Toda vvashingtonski, kot kaže, ravna po docela nasprotnem načelu: predmet raziskave je predsednik, razloge pa iščejo vnovič. Podobno je bilo tudi pri IBM: obdolžili so družbo, ki je bila svojčas očitno preveč mogočna in preveč bogata, zato so skoraj dve desetletji iskali razloge za obtožbo.
Toda Američani, čeprav jih velikanska večina obsoja predsednikovega posebnega tožilca, mislijo, da ta ne počne nič takega, kar bi bilo v nasprotju z zakonom in pooblastili, ki jih je naposled dobil od pravosodnega ministra v Clintonovi vladi.
Tema je primerna za nadaljnje raziskovanje, zdi pa se, da je položaj državnega tožilca izjemno primerna odskočna deska za novejše politične kariere. V starih holly-woodskih filmih je bil junak pravnik ponavadi vztrajen in uspešen zagovornik. Ugledni ameriški odvetniki občasno godrnjajo zaradi avreole, ki v zadnjih letih krasi čedalje več tožilskih glav. Tega ne delajo preveč naglas, da jim ne bi očitali osebnih interesov in ljubosumja, vendar je vsaj v nekaterih primerih jasno, da jim gre predvsem za ravnotežje na tisti tehtnici, ki tehta pravico.
Te skrbi niso nič novega. Že leta 1940 je eden najbolj modrih sodnikov vrhovnega sodišča (Robert Jackson) na nekem predavanju opozoril državne pravnike, da so »največja nevarnost« v ameriškem pravosodju možnosti, da lahko tožilec zlorablja položaj. Izbira namreč, koga bo in koga ne bo obtožil, in če se bo odločil preganjati ljudi, ki mu zaradi tega ali onega razloga niso všeč, bo skoraj vedno našel vsaj »tehnične kršitve« enega izmed številnih zakonov. Tu ne gre za to, da se ugotovi, kdo je zagrešil zločin, in se ga potem preganja, ampak za ravno nasprotno — izbere se človek in se šele nato išče prekršek.
Zato uvodnik vodilnega ameriškega poslovnega lista zveni zlovešče, ko pravi, da bi Bill Gates po zaslišanju v pravnem odboru senata moral vedeti, kako se počuti Michael Milken. Ta »finančni čarovnik« iz 80. let je najbolj zaslužni posameznik za val restruktu-riranja ameriških družb v omenjenem desetletju, ki je bil podlaga za neverjetno preobrazbo teh družb v 90. letih. Nabral si je preveč mogočnih sovražnikov prav zato, ker je povzročil zamenjave vodstev številnih korporacij, ki niso bila sposobna s tem premoženjem doseči več za svoje lastnike. Bil je v središču kar nekaj zaporednih kampanj in tarča raznih preiskav, nazadnje pa so ga obsodili res zaradi »tehničnih kršitev« nekaterih predpisov -natanko po obrazcu, ki ga je omenjeni sodnik vrhovnega sodišča opisal že leta 1940.
Tudi Billu Gatesu gre po mnenju opazovalcev različno na gospodarskem in političnem trgu. Trg vztrajno čedalje više vrednoti njegovo družbo - na borzi je vredna okoli 230 milijard dolarjev, to je približno toliko kot uspešni, a po številu zaposlenih in premoženju neprimerno večji General Electric, največ vredno podjetje na svetu. O razmerah na tem drugem trgu vse pove naslov v sredini številki New York Timesa: Tehnološka ikona se je spopadla z nekaterimi dejstvi surove politične resničnosti.
Večina analitikov v poslovnih časopisih ne dvomi, da so politiki v tem primeru predstavniki številnih jeznih Microsoftovih tekmecev (vsi denimo opažajo, da je predsedujoči pravnemu odboru senata iz zvezne države Utah, kjer je sedež družbe Novell, katere urejevalnik besedil je izgubil tekmo Z uspešnejšim Microsoftovim). Brez tega ozadja očitno ni mogoče razumeti zbiranja političnih in ideoloških nasprotnikov v koalicijo, katere namen je obrzdati Microsoft. V njej so, kot je bilo pričakovati, razni državni inter-vencionisti, vrsta tistih, ki vsaj z besedami odločno nasprotujejo vpletanju države v gospodarstvo, in celo tisti, ki se imajo za »libertariance«.
Tako, kot pravi eden izmed poznavalcev, primer Microsoft prehaja od vprašanja inovacij in ustvarjanja vrednosti v »redistribucijske politične mline«. In če nas zgodovina (malo starejša z IBM in najnovejša z ameriškim predsednikom) kaj uči, lahko rečemo, da se nova epizoda informacijske revolucije, ko začno v jadra že tako preveč zavzetih tožilcev pihati tudi politični vetrovi, ne bo tako kmalu končala.
Janez Suhadolc: Dnevnik (1)
Moja zaloga češnjevega lesa
je pošla
Četrtek, 26. februarja
anez Suhadolc? — Ah ja, to je tisti, ki dela stole! Ta oznaka je kar mm	pogosta, čeprav de-
^m	lam v življenju še kaj
^m	drugega. Zadnje čase
^m	same mize. Miza Ka-
^m	tarina je že narejena.
Ogrodje je iz rdečega lesa sekvoje, ki je rastla in se posušila v parku pri gradu Preddvor pri Kranju. Kvadratna plošča je sestavljena iz majhnih pravokotnih koščkov lesa. Tudi te lesene ploščice so povečini iz sekvoje, precej jih je tudi iz orehovine. Urša je ime za okroglo mizo, sestavljeno iz štirih segmentov. Vsak segment je sestavljen iz kvadratnih palic, mednje so poševno vpete štiri noge mize. Miza je v celoti iz češnjevega lesa. Debla mi je podaril bratranec Janez iz Zelene jame. Tretja miza ima masivne noge, ki se proti tlom koničijo. Precej širok okvir iz češnjevega lesa obdaja mizno ploskev iz koščkov češnjevim in orehovine. Vsi koščki so enako visoki, a različnih širin in so razporejeni v vrstah. Miza je namenjena gospe Aniti. Les je zrastel na njihovem vrtu. Četrta miza ima ime Breda, je precej podobna prejšnji, le da ima eno samo razsežno osrednjo nogo. Mizna površina ima prav tako mozaik iz koščkov češnjevine in orehovine raznih velikosti. V sredini mize je vdelana precej velika črna granitna plošča — to je prostor, kamor naj bi se postavljala vroča posoda. Peta miza je za zakonca Lunder.
V	Hotavljah so jima podarili dve kamniti plošči. Zato sem izdelal samo podporno ogrodje iz češnjevine. Leseni kosi so med seboj speti s kovinskimi cevmi in utrjeni z jeklenimi naperami. Z mizo Lunder je bila moja zaloga češnjevine izčrpana.
V	opisu večkrat omenjam sestavljenke iz lesenih ploščic. Vsaka ploščica ima posebno tonaliteto, preplet letnic tvori s sosednjimi deli vznemirljiv diskurz. Tako sestavljene površine delujejo, vsaj tako mi večkrat rečejo, pomirjujoče. Z očmi je mogoče prehajati s ploščice na ploščico, včasih se je mogoče zazreti v več ploščic hkrati in na večje površine, od teh spet nazaj na posamezni del itn. Zadeva je brez konca in kraja, saj si ni mogoče zapomniti vseh delov mozaične površine in se zato ogledovanje in odkrivanje posameznosti nikoli ne konča. Izbira češnjevega in orehovega lesa ni naključna. Posebno za orehovino velja, da ima zelo izrazito risbo, to se pravi, poudarjene letnice in tonaliteto, ki prehaja od peščeno rjave do skoraj črne zvozljanosti koreninskih delo v tega lesa.
Omenil sem že, da je bila z izdelavo teh miz moja zaloga češnjevega lesa izčrpana. Ostali so mi le še večji in manjši odrezki začetnih plohov. Iz večjih kosov bom naredil palice s kvadratnim presekom 2/2 cm in kratke deščice debeline 1 cm. Iz teh lesov bom naredil in spel med sabo dva do tri stole Lajt. To so tisti stoli, katerih teža ne presega dveh kilogramov in imajo opore iz aluminijastih cevk. Iz ostankov ostankov bom narezal deščice različnih oblik in dolžin debeline l cm. To bo zaloga za morebitne prihodnje mozaične izdelke. Kar ostane, gre za drva. Žagovino in oblance, ki se zbirajo v vreči odsesalne naprave, sem ponudil izdelovalcu lesenih briketov. Je rekel, da ga količina ne zanima, on da dobi na tone takega materiala iz tovarne Jelovica pri Škofji Loki.
Zdi se mi, občutek imam, da moram lesno gradivo čimbolj in do konca izkoristiti. Vse skupaj ni kaj dosti več kot goli sentiment. Les je poceni in ga je še veliko. Ponudba vsakršnega lesa je neizmerna. V moji delavnici obdelam na leto morda slab kubični meter lesa. Če se vse
to združi in premisli, je moj vidik šparov-nije še bolj nesmiseln . Posebno še, če se postopki tehtajo v finančno materialnem smislu. Kot princip in kot vzorčno ravnanje ima seveda čisto druge razsežnosti. Nad vse postavlja vzgib dela, surovinam priznava spoštljivo vrednost. To so motivi, ki jih sodobna globalnomenedžerska srenja globoko prezira in zaničuje. Njihovo tržno vodilo je prodaja velikanskih količin poceni izdelkov, ki so bili še neskončno bolj poceni narejeni nekje v bedi in siromaštvu za devetimi vodami in gorami.
Petek, 27. februarja
Bilo je še v bivši Jugi. Na poti v Mtinc-hen na nevemkakšensejemže smo zašli v trgovino z železnino. Takrat sem se že po malem ukvarjal s stoli in sem opremljal svojo delavnico. Pritegnila me je namizna stoječa vrtalna naprava. To je stvar, ki ima Železen odlitek za podstavek, steblo, na katerem se nahaja pogonski motor s koluti in jermenskim pogonom za menjavo hitrosti vrtanja, vrtalno vpenjalno glavo, varnostno stikalo, litoželezno pomično mizico na steblu, merilec globine vrtanja, napenjalec motorja in še sem mogoče kaj pozabil.
Nbjbolj je bila presenetljiva cena te naprave. Spominjam se, da je vse skupaj s kartonsko škatlo vred stalo okrog 160 mark nemške veljave. Zdelo se mi je neverjetno poceni, podobna naprava domače izdelave je stala vsaj trikrat toliko. Napravo sem kupil. Morda ni najbolj natančna, nekatere stvari so bolj površno narejene, vrtalna glava ima precej »zraka«. Kljub temu mi še sedaj dobro služi in sem z njo v bistvu čisto zadovoljen.
Kakorkoli že, še isti dan smo zvečer posedeli v neki španski restavraciji. Natakar, po rodu iz Jugovine, nam je priporočil neko črno špansko vino. Rekel je, da je zelo dobro. Kakšnega okusa je bilo, se ne spominjam, navsezadnje, kje je že po tolikih letih to vino, kam se je med tem že razpršila ta tekočina.
Spominjam se, vem pa, da je stalo 155 znanih mark. Gospod Simončič — vodja ekspedicije — je s širokim zamahom in humorjem poravnal račun. Zgodbo bi lahko končal z razmišljanjem o smislu in nesmislu, rabi in porabi denarja na tak ali drugačen način. To je gotovo zanimiva tema in se k njej še kdaj povrnem.
Nazaj k vrtalni mašini! Danes sem obiskal novo trgovino z železnino v Mostah pri Ljubljani. Že pri vhodu so imeli zloženo celo skladovnico kartonastih škatel in videti je bilo, da se dobro prodajajo. V škatlah so bile skoraj popolnoma enake naprave, kot je moj vrtalni stroj. Še bolj me je presenetila cena izdelka.
Stroj je stal nekaj več kot 9000 SIT ali primerjalno 90 mark! Prodajalec mi je zatrdil, da bodo vse hitro prodali, čez nekaj tednov pa tako in tako dobe novo pošiljko. 90 mark za tako napravo res ni noben denar, s tem pa razmišljanja o ceni tega izdelka še ni konec. Stroji so narejeni na Tajvanu. Preden so se znašli v Mostah pri Ljubljani so šli skozi tri ali celo štiri preprodajalske roke. Naša država si je zaračunala 20-odstotni prometni davek, nekaj je šlo še za carino in transport. Če se vse to premisli in zbere, potem je mogoče uganiti, da je tovarna na Tajvanu dobila za posamezni kos nekako 2500-3000 SIT, če jih je! Ob taki ceni vstaja privid bede in siromaščine vseh, ki so zraven pri izdelavi teh naprav, in seveda enormnih profitov globalnega menedžerstva.
Tudi tukaj bi zgodbi lahko pritaknil piko, a se mi zdi potrebno dodati še tole: Pri nas je podobne naprave izdelovala tovarna Tajfun na Planini pri Sevnici. Bili so boljše kvalitete, vendar neprimerno
dražji. Ponudba z Daljnega vzhoda je seveda Tajfun odpihnila, tovarna je šla v stečaj, delavci v penzijo, na borzo, na cesto ali kamor že. Tovarna je bila znana tudi po puhalnikih za spravilo sena. Tudi teh izdelkov ni več na trgu. Kdo jih je izrinil s slovenskega trga pri teh strojih, ne vem. Uveljavlja se nov način spravila sveže pokošene krme v nekakšne polivinilaste ovoje ali bale. Pri takem spravilu so puhalniki nepotrebni, mogoče je tudi to vzrok za polom tovarne Tajfun na Planini pri Sevnici.
Ta zgodba o vrtalnem namiznem stroju je za uvod v seznam slovenskih podjetij, ki jih je spravila na kant nekontrolirana ekonomska globalizacija. Veliko jih je: Riko, Kočevje; TIO, Otiški Vrh; Vozila, Gorica; Adria, Novo mesto; In-dip, Lendava; Tehnostroj, Ptuj; Tovarna kmetijske opreme, Batuje; Pletenina, Ljubljana; TAM, Maribor; STT, Trbovlje; Delta, Ptuj; in še mnoga druga. Pravkar je na vrsti Litostroj. Zadnji žebelj v njegovo krsto bodo, paradoksalno, zabili Albanci, ker jim niso dobavili naročenih turbin za hidroelektrarno.
Sobota, 28. februarja
Sodišče je preložilo narok za stečaj Litostroja. Tako sem prebral v časopisu. O Litostroju je bilo povedano že mnogo besed in je zato najbrž čisto vseeno in neškodljivo, če še jaz kakšno pritaknem. Malokdo še ve, da je bil Litostroj ali Titovi zavodi Litostroj, kot se je tudi imenoval, naslednik Strojnih tovarn in livarn, ki so stale za Bežigradom na mestu, kjer stoji stolpnica Dela. Livarska ulica je še zadnji spomin na to tovarno. Že v letih pred prvo svetovno vojno so izdelovali med drugim celo tovorne avtomobile, za tiste čase gotovo velik dosežek.
Po izgradnji na novi lokaciji in po začetnih delovnih zatikanjih v letih po drugi svetovni vojni se je Litostroj razvil v kvalitetnega izdelovalca strojne opreme predvsem za hidroelektrarne vseh vrst in velikosti. Narediti dobro turbino - to ni mačji kašelj, tega ne zmore vsak in v Litostroju so to res znali.
V sedemdesetih letih je bil Litostroj ena vodilnih tovarn omenjene opreme v svetovnih merilih. Strojne naprave v današnjih časih nimajo takega slovesa, kot ga imajo elektronika, mikrovezja in podobne stvari. Kljub temu so še zmeraj osnova in začetek mnogih velikih sistemov. Slovenci smo bili lahko upravičeno ponosni na sposobnosti in mojstrstvo Litostroja. To kar tako za začetek in uvod.
Če bi imel kaj besede, bi reševal Litostroj pred stečajem in propadom na takle način. Za vsa prihodnja desetletja bi mu garantiral izdelavo in dobavo smiselne opreme za vse nove elektrarne v Sloveniji, za vse remonte obstoječih podobnih naprav, za vse čistilne naprave in skratka za vse, kar lahko taka tovarna za slovenske potrebe prispeva. Naprave bi bile morda nekoliko dražje od podobnih iz tujine, po kvaliteti bi morda nekoliko zaostajale za tujimi proizvajalci. To bi vzel v zakup. Potem bi se odpeljal v Zagreb. Hrvatom bi garantiral nabave v njihovem Končarju, če bodo Hrvati pri nas kupovali Litostrojeve stvari. Izdelki iz Končarja bi bili morda nekaj dražji kot podobni iz tujine, morda bi bili tudi po kvaliteti nekoliko slabši kot izdelki tujih ponudnikov. To bi vzel v zakup. Tudi za Hrvate bi bili Litostrojevi izdelki nekoliko dražji in nekaj slabše kvalitete v primerjavi s tujimi ponudniki. Hrvati bi morali to dejstvo prav tako vzeti v zakup. Ko bi bilo to domenjeno, bi se odpeljal v Beograd. Če bodo Srbi kupovali pri nas Litostrojeve reči. potem bomo tudi mi spet kupovali kakšne izdelke Rdeče Zastave, saj smo nanje še navajeni, tudi za moko iz Vojvodine bi se spet zmenili. Srbi bi malo vzdihnili, saj bi bili izdelki iz Litostroja nekoliko dražji kot tisti pri svetovni konkurenci in tudi nekoliko slabše izdelani, pa saj tudi njihovi avtomobili niso brez težav. V Beograd bi prišli tudi Hrvati. Itn. Potem bi se odpeljal še v Sarajevo, Titograd in Skopje in magari še v Sofijo. Vse skupaj diši po jugošpanoviji in evidentnem vmešavanju politike v gospodarstvo ter gospodarski avtarkiji. Mnogi bi vzdigovali halojder, češ, to je umikanje v osamo, beg pred svetovnimi gospodarskimi izzivi, rekli bi, da je to nesodobno in brez perspektive, na ta način da bomo
tehnološko in sploh zaostali. Nikoli da ne bomo dočakali Evrope. Njihovi siren-ski glasovi bi najbrž marsikoga zapeljali, popravljam, so nas že zapeljali in vstaja šum, da je za marsikaj že prepozno. Z deset tisoči nezaposlenih smo se že sprijaznili. To dejstvo postaja stalnica v zavesti Slovencev tako kot Šmarna gora, ptujski kurenti ali pretok Drave pri Mariboru.
Ponedeljek, 2. marca
Berem, da so v Švici prevedli in izdali našega Martina Krpana. V prevodu je dobila knjiga naslov: Martin Schtamm. Da bi bila knjiga čimbolj jezikovno barvita in prilagojena švicarskemu bralstvu, je prevod prilagojen nemščini, kakor jo govore v švicarski dolini Emmental. Ne vem, zakaj se Slovenci tako radi bahamo in hvalimo s Krpanom. Najbolj zagnani Martinovi častilci bi radi namesto spomenika Rudolfu Maistru postavili spomenik Martinu Krpanu in njegovi kobilici. Tak spomenik naj bi bil simbol in prispodoba Slovencev in slovenskih značajev. Je res Martin Krpan karakterna figura, ki naj-popolneje določa slovenski osebnostni profil in značaj?
Levstik je bil eden najbriljantnejših umov, kar smo jih imeli kdaj na Slovenskem. Mojstrski jezik je gotovo največja odlika znanega spisa. Po vsebini se Levstik opira na ljudsko zgodbo o Pegamu in Lamber-garju. G Pegamu ni zgodovinskih podatkov, Lambergar pa je resnična zgodovinska osebnost. Rojen je bil na gradu Kamen pri Begunjah na Gorenjskem. Najlepša leta svojega življenja je prebil na Nemškem, kjer si je pridobil velik ugled in slavo kot uspešen turnirski bojevnik. Prijateljeval je s prosvetljenim cesarjem Maksimiljanom I. in se celo meril z njim v turnirskih spopadih. Gašper Lambergar (1463? - 1517?) je bil v svojem času nekaj podobnega kot mnogo kasneje Mate Parlov v bivši Jugi. Kaj več o Slovencu (?) Gašperju Lombergarju lahko bralci najdejo v zanimivi knjigi Dušana Kosa: Turnirska knjiga Gašperja Lambergarja, ki je pred kratkim izšla pri založbi Viharnik. No, Levstik je zgodbo o Pegamu in Lombergarju uspešno prilagodil in priredil preprostejšemu kmečkemu okolju. Pegam je postal Brdavs, Lambergar pa Martin Krpan. Zanimiva zgodba, obložena z obilo kmečke zdrave pameti in elementarnega humorja s poučnostjo, je bila od nekdaj všeč večini Slovencev. Najbolj važna je seveda herojska zmaga nad hudobnim Brdavsom. V tej vlogi prepoznamo Krpana — Slovenca kot rešitelja evropske civilizacije.
Čeprav vemo, da je Krpan izmišljena osebnost, si Slovenci radi dopovedujemo, da smo v resnici nasledniki tako silovitih osebnosti, kakršne naj bi bili Martin Krpan in njemu podobni. Skratka, Krpan je že zdavnaj postal aksiomatični del slovenske zgodovine, podobno kot je Črtomir iz Prešernovega Krsta. Da je bil Levstik slovenski rodoljub, o tem skoraj ni mogoče dvomiti, res je tudi, da je bil nad svojimi rojaki dostikrat bridko razočaran. Iz njegovih pisem je mogoče razbrati, da je včasih razumeval svoje slovenstvo kot veliko zoprnijo usode.
Martin Krpan je literarna mojstrovina, na katero smo lahko upravičeno ponosni in vendar - kaj če je Martin Krpan čisto navadno gnilo jajce, zavito v veščino pisateljskega peresa? Kaj če je Martin Krpan najbolj prefinjen trojanski konj, ki ga je zagrenjeni pesnik podtaknil Slovencem v trajno last? Kaj je premišljeval Levstik, ko je pisal Martina Krpana, ne bomo nikoli izvedeli, lahko pa dodobra razčlenimo lik in značaj glavnega junaka povesti, ki se, kakor vemo, začne: »Močilar mi je časi kaj razkladal... « Avtor se za vsak slučaj skrije v pozo zgolj objektivnega zapisovalca.
Krpan ni imel za umetnost in posebej arhitekturo, kar me kot arhitekta še posebej prizadeva, prav nobenega smisla. Ko je prišel na dunajski dvor, to se pravi v Evropo, in ko mu je ta razkazovala svoja čudesa, je do nje izrazito odklonilen: »Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi, Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo.« Tudi do umetne obrti in do oblikovalskega ustvarjanja ni imel prav nobenega odnosa, narobe:»... vse, kar prime takoj v rokah zdrobi.«-šlo je za najbolj fino orodje in orožje na cesarsko kraljevem dvoru. V zameno
naredi primitivno reč, ki je imela: »še največ sličnosti z mesarico.« Zoper sofisticirano evropsko ustvarjalnost postavi in nudi Krpan ». . . veliko železno reč« kot miselni in materialni nadomestek. Že na začetku se pokaže Krpan kot civilizacijsko neprilagojena osebnost. Krši veljavne zakone in družbeno pogodbo tako, da tihotapi »angleško sol« in »kresilne gobe« iz obmorskih krajev k porabnikom v notranjosti. »Angleška sol« je bil takrat kolokvijalni izraz za čilski soliter, ki je, kot je znano, temeljna sestavina pri izdelavi smodnika in razstreliv. Pod »kresilno gobo« je mogoče slutiti tobak. Krpan je torej tihotapil sredstva za izdelavo streliva in zdravju škodljive droge. Po tej strani je primerljiv s sodobnimi tihotapci Z drogami in omamo vseh vrst, ki so v zadnjih časih kulminirali z znamenito gorenjsko »šofersko zvezo«. Kar zadeva orožje in razstrelivo, je menda dovolj, če bralce spomnim na kontejnerje na mariborskem letališču. Krpan je po značaju zvijačen, dobrodušen, iznajdljiv in ima smisel za šalo. Vendar! vse do svoje meje, ko ga hočejo aretirati legitimni varuhi reda in civilizacijskega ustroja: »... pograbi prvega in z njim druge omlati, da so vsi pete pokazali.« Slikovita pripoved, ki uspešno kamuflira nasilno in konfliktno Krpanovo osebnost. Krpanov značaj je labilen, o načelnosti ni niti sledu. Komaj se pokaže carski sel in mu spusti nekaj priliznjenih puhlic, že je pripravljen odpotovati na Dunaj in se udinjati cesarju in državi, ki sta mu bila dotlej, tihotapcu, kakršen je bil, temeljna nasprotnika.
Sledi najhujše — izdaja. V službi cesarja, oblasti in države osebno na surov in krut način usmrti Brdavsa. Stopi mu na vrat in mu počasi odseče glavo. Po načelu: sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj je bil Brdavs, če že ne prijatelj, pa vsaj idejni Krpanov somišljenik. Tudi on je imel za svoj življenjski program nezakonito in nasilno rušenje obstoječega cesarskega reda. Najmanj, kar lahko rečem, je, da sta bila Krpan in Brdavs idejna zaveznika, morda celo revolucionarja. In vendar, ja in vendar, za pest Judeževih srebrnikov in sramotno koncesijo za razpečevanje eksplozivnih sredstev in tobačne omame Krpan izda svoje prepričanje in umori idejnega zaveznika. Po usodnem dogodku postane trafikant in drogerist.
Za nameček k opisu Krpanovega »lika« naj omenim še Krpanovo ekološko neotesanost: »Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka miado , košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil zmeraj za petami, brž priteče in zavpije »Krpan! I kaj delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica rajši da vse konje od hiše kakor to lipo od mize?« Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: »Kar je, to je. Zakaj mi
pa niste druge pokazali, če se vam ta tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo...« Iz drevesa, do katerega je imela cesarica očitno čustven odnos, naredi Krpan primitivno oblikovan predmet oziroma ».
. . obseka pol sežnja dolg, ter na enem koncu jako debel kij...«. Da ni imel Krpan nobenega smisla za urbanizem, arhitekturo in varstvo narave, dokazuje še en citat: »Deske bom znosil na dvorišče, in ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod roko, nad kamnito ali leseno mizo...« Iz vsega naštetega naj bi naredil pivsko kolibo na dvorišču cesarske palače.
Levstikovo mojstrsko pisateljsko pero zavija Krpanovo osebnost v šaljiv in lahkoten privid. Krpan ostaja ob branju in po njem vseskozi simpatična, menda tipično slovenska osebnost. V tem je paradoks Levstikovega pisanja in njegov najvišji domet. Prisrčno se mi zdi, ko kdaj preberem, da naj bi Krpanu - Slovencu postavili velik konjeniški spomenik prav sredi naše prestolnice. No, vsega, kar sem napisal o Krpanu, ne gre jemati čisto zares. Že Levstik se dodatno zavaruje, ko pravi, da se povest godi v davnih časih, ko še niso peljale ceste »do vsakega zelnika«.
Biti Slovenec, biti prav tak, kot je bil Krpan, pomeni: biti lenuh, pretepač, lažnivec, tihotapec, eksekutor, graditelj avtocest, izdajalec, preprodajalec.,.eh, preveč sem vsega naštel, v slovensko dušo tega izobilja ni mogoče pospraviti. V tem smislu je Levstik s svojim Krpanom gotovo pretiraval, s karakternimi posebnostmi ga je gotovo preobložil. Mi gradimo avtoceste. Boleče je spoznanje, da so Krpan in njemu podobni aktualna, vodilna in usodna struktura okolja. Novodobni Krpani sicer izjemne telesne moči ponavadi nimajo, obilujejo pa s civilizacijsko zarobljenostjo in to, čemur pravimo objektivna stvarnost naše domovine, je v veliki meri njihova tekoča zasluga.
Torek, 3. marca
Ljubljana se je odločila, da bo imela konjeniški spomenik tako, kot ga imajo druga velika mesta po svetu. MarkAvrelij v Rimu, Gattamelata v Padovi in Colleoni v Benetkah so najbolj znani zgodovinski prototipi takih spomenikov. V bližnjem Zagrebu imajo kar dva konjeniška spomenika.
Tudi Ljubljana se je ponašala z dvema konjeniškima spomenikoma. Spomenik viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinite-Iju smo postavili na Kongresni trg tik pred začetkom druge svetovne vojne, kralju Petru I. Osvoboditelju pa nekaj let prej. Aleksander je bil iz brona in ga je italijanska vojska po zasedbi podrla in bron
pretopila v strateško pomembne izdelke; kamnitega Petra je razbila. Posebno konjenik kralja Petra je bil izjemno umetniško delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Kralj na konju je bil zasnovan v skladu z Me-štrovičevo kiparsko maniro, saj je bil Dolinar njegov neformalni učenec. Jezdec je bil v skladu z antičnimi vzori nekoliko povečan v primeri s konjem. Imel je strumno in ponosno držo, najlepša je bila občutljiva draperija dolgega plašča, v katerega je bil kralj ogrnjen. Plašč je segal prav do tal in se je na tleh nabiral v očarljive gube. Da je bil izdelek po kiparsko obrtni plati brezhiben, menda ni treba posebej poudarjati. Nadvse odlična je bila postavitev konjenika, ki jo je določil Plečnik. Konjenik je bil postavljen pod osrednji lok ljubljanskega magistrata tako, da je bilo videti, kot da bi prijahal iz te stavbe. Na delu stopnic pred magistratom je Plečnik postavil razmeroma majhen podstavek ali pomol, na katerem je stal prednji del konjenika. Mislim, da je bila to ena najlepših postavitev kiparskega dela, kar jih poznam. Kralju Petru v Ljubljani je bil mogoče konkurenčen le Meštrovičev Grgur Ninski, seveda le do takrat, ko je še stal v Peristilu Diokleci-anove palače v Splitu. Kot je znano, je bil Grgur, potem ko je znanstveni aparat hrvaškega spomeniškega varstva ugotovil, da ne spada v Peristil, premeščen v bližnji park, kjer se zgublja v grmovju in Z dvignjeno roko plaši ptice. V Peristilu je pretil rimskim oblastnikom in poganskim ostankom rimskega imperija.
Ne vem, kakšne zasluge ima kralj Peter I. za slovenski narod in kako naj ostaja v slovenskem zgodovinskem spominu, a bi si vseeno želel, da bi se njegov konjeniški kip postavil nazaj na mesto, kjer je že bil. Zaradi čudovitega in presunljivega spoja med arhitekturo ljubljanske Mestne hiše in Dolinarjevega kiparskega izdelka. Ohranjenih je precej dobrih fotografij in celo delovna maketa spomenika iz mavca. Kiparji restavratorji bi lahko brez večjih težav izdelali dobro repliko originala. Če pa s kraljem Petrom v Ljubljani ne bi bili zadovoljni, predlagam, da namesto Petrove glave izmodeliramo Maistrovo. Sprememba bi bila komaj opazna, živela sta v istem času, oba sta bila vojaka, nosila sta enake uniforme, imela sta brke in tudi drugače sta si bila na videz presenetljivo podobna. Prav gotovo bi si bolj želel generala Maistra kot ponosnega jezdeca pod obokom ljubljanske Mestne hiše, kot da bi sredi največjega ljubljanskega parkirišča na Trgu revolucije z dvignjeno sabljo razporejal nestrpne avtomobiliste.
Janez Suhadolc, arhitekt, Ljubljana
rez dvoma je imunem	ski sistem eden od
pomembnih vzvo-dov, s katerimi se določa dolžina ži-vljenja vsakega po-sameznika. Umira-
____nje starostnikov za-
radi pljučnic, bakterijskih zastrupitev krvi. pa verjetno tudi rakastih obolenj je povezano s slabšim delovanjem imunskega sistema. Zakaj imunski sistem na starost slabše deluje, pa ni toliko vprašanje imunologije kot evolucije. Če nam je všeč ali ne, je namreč dolžina življenja zgolj ena od mnogih lastnosti, ki jih razvije biološka vrsta za svoje optimalno preživetje v naravi. Podobno kot se je v evoluciji izoblikovala dolžina vratu za žirafe ali za miši, se je hkrati uravnavala tudi najustreznejša dolžina življenja za preživetje žiraf ali miši ali ljudi - seveda ne kot posameznikov ampak kot biološke vrste. Umiranje ni biološka pomanjkljivost, kot si radi sentimentalno predstavljamo, nesmrtnost bi bita biološko povsem mogoča, če bi bila smiselna za preživetje vrste, pa ni. Ker je dolžina življenja za vsako biološko vrsto zelo pomembna lastnost, je smrt natančno načrtovan in aktivno izpeljan dogodek - upad imunosti in pojav rakastih obolenj lahko razumemo tudi kot dva pomembna vzvoda, s katerima biološka vrsta določa in uravnava optimalno Življenjsko dobo posameznikov.
Je biološko optimalna dolžina življenja enaka za posameznike in za posameznice? S stališča enakopravnosti morda res, evolucija pa v monogih pri-
merih ravna nenačelno in koristoljubno. Za pajke je splošno znano, da jih samice potrebujejo samo do parjenja, potem pa bi jim možički samo odžirali hrano in zbujali otročičkom mačistične vzorce obnašanja —	--------------
zato je moškospolnike po paritvi najbolje kar na hitro požreti ali se jih kako drugače znebiti. Tudi čebelji troti za svoj moški občutek hitro plačajo z glavo. Očitno narava z možaki, ki prisegajo zgolj na svojo kopulativno funkcijo, zelo na hitro opravi. Da upraviči daljše življenje, se mora moški pač lotiti še kakšnega drugega biološko koristnega posla, na primer skrbeti za gnezdo kot vrabček ali voditi krdelo kot lev. Zlasti to zadnje se zdi še najboljši kompromis med banalno biološko realnostjo in opojnim mačizmom, zato drenjanje v političnih in manager-skih sferah ni nič presenetljivega.
Kljub izjemno koristnim opravilom, ki jih človeški moški opravljajo na tem planetu, pa statistika kaže, da je evolucija moškim namenila manj življenja kot ženskam. O biološkem smislu te krivice ne bom razpravljal, se pa to dejstvo kaže tudi na imunskem sistemu, ki je brez dvoma eden od pomembnih dejavnikov za uravnavanje dolžine življenja. Če ženske živijo dlje, je jasno, da morajo imeti imunski sistem, ki v povprečju deluje bolje od moškega. Je to res?
V glavnem ja. V primerjavi z moškimi tvorijo ženske več protiteles proti mikro-
Odporniški zapiski (10)
Moški — ženske
Dr. Alojz Ihan
bom, so bolj odporne proti prehladnim obolenjem, virusom, nekaterim tumorjem. Glavni krivec za manjšo odpornost je v opisanih primerih verjetno moški spolni hormon testosteron, ki se izloča iz moških mod. Zlasti v primeru stresa, ki že sam po sebi manjša odpornost, učinek testosterona izrazito potencira zaviranje imunskih funkcij. L. 1996 je dr. Wichmann iz Michigana operiral trebušno steno mišjih samcev in meril, kako operacija slabi njihovo odpornost. Operacija je zmanjšala odpornost mišjih samcev, ni pa zmanjšala odpornosti tistih samcev, ki so bili pred operacijo kastrirani. Količina stresnih hormonov je bila pri obeh vrstah samcev sicer enaka. To kaže, da moški hormon - testosteron v primeru stresa neposredno slabi odpornost. Ista raziskovalna skupina je lani objavila študijo, v kateri so mišjim samcem in samičkam v kri vbrizgovali bakterije. Mnogo bolje so jo odnesle samičke kot samci. Ob okužbi je torej bolje biti ženska, če je okužba povezana s stresom, pa je še posebej priporočljivo biti na nežnejši strani.
Po drugi strani pa kaže, da razlike med moškim in ženskim imunskim sistemom niso zgolj zaradi testosterona, pač pa se razlike pojavijo že ob rojstvu. Injekcija Ženskega spolnega hor-
______________ mona (estrogena) pred
rojstvom pri mišjih samcih povzroči nastanek »ženskega tipa« imunskega sistema. Pojav se imenuje imunski vtis (imprinting). V nevrobiologiji je znan podoben pojav, da namreč spolni hormoni pred rojstvom vplivajo na možgane in jih usmerijo v spolno opredeljeno delovanje in obnašanje, na primer v obrambo teritorija, ptičje žvrgolenje ali branje časopisa po kosilu. Injekcija moškega hormona v podganje samice v prvem dnevu življenja na primer povzroči, da ima samica vse nadaljne življenje moški vzorec obnašanja. Na podoben način verjetno ženski spolni hormon na začetku življenja usmeri razvoj imunosti v odpornejši, vzdržljivejši ženski tip. Seveda se tu ponuja vabljiva možnost, da bi odpornost naših moških potomcev ob rojstvu skušali izboljšati z injekcijo ženskega hormona. A ker se ne ve, ali ne bi to našim junaškim naslednikom prineslo tudi kakšne nepredvidene ženske lastnosti, tovrstnih injekcij še dolgo ne bomo dovoljevali, vsaj dokler bomo očetje imeli kakšno besedo.
Iz Orakljevega Žaklja
’No-fly zone’, področje odpetega
šlica
o sem se ta to-rek vključil v Ora-kijev program, mi je, namesto da bi mi postregel z vre-mensko napovedjo, hitel pripovedovati, da ustanavlja tiskovno agencijo. 'Zakaj bi omejeval svoje zmožnosti na to. da služim samo tebi in da odgovarjam na vprašanja o štri-kanju nogavic? Zakaj ne bi ljudem omogočil vpogleda v ozadje tistega, čemur na radiu pravijo »aktualni trenutek«?’
Natipkal sem mu: ’Pa saj tega aktualnega trenutka imajo ljudje že polna ušesa!’
'Polna ušesa imajo uradnih verzij, o resnici pa se jim lahko le sanja!’
In mi je zatrdil, da prek svojih elektronskih zvez lahko pride do 'resničnih verzij’ aktualnih dogodkov - do verzij, kakršne so bile, preden so jih novinarji in uredniki in cenzorji in lektorji in revizorji in agenti tajnih služb sfrizirali, priredili, razblažili, premontirali in vrgli v koš.
Potem mi je, prav kakor kaka STA, na printer izpisal novice zadnjih nekaj dni.
Ko sem jih prebral, sem mu rekel: 'Svojo agencijo imenuj kar Dezinformbiro. Očitno je, da si žrtev neumne šale ali hudobne prevare. To so ja same bedarije! To je vse izmišljeno, očitno in nesramno izmišljeno. Le kje pobiraš te neslanosti?’
Ni mi hotel povedati; rekel je samo, da nimam pregleda nad realnostjo.
’Ne, ti nimaš smisla za humor, to je,’ sem rekel. 'Takšnih potegavščin na internetu gotovo mrgoli!’
Nisem ga mogel prepričati. Odgovarjal mi je s spretnimi sofizmi tipa: ’Ce si paranoik, to še ne pomeni, da te nihče ne preganja,’ in: ’Če si nor, še ne pomeni, da ni nor tudi tvoj psihiater.’ In glej - sčasoma, ko sem te blodne novice prebiral tretjič ali petič, se je še meni začenjalo dozdevati, da izrekajo nekakšno skrivno resnico.
Ne. Nemogoče. To so navadne dezinformacije! Navadne laži!
Ali pač?
Sicer pa - presodite sami!
* * *
(DIB) V Ljubljani se je oglasil generalni sekretar zveze NATO Javier Solana. Zveza NATO si želi poglobiti sodelova-
Branko Gradišnik
nje s Slovenijo, je izjavil po srečanju z gostiteljem, premierom Janezom Drnovškom. Dodatno je pojasnil, daje za začetek predvidena poglobitev do sto petdeset centimetrov, kolikor predpisuje pravilnik službe Nata glede sanitarno-higi-enskega ukrepanja v vojnih razmerah. Na letošnjih največjih vajah Partnerstva za mir, ki bodo potekale na ozemlju Slovenije, vsekakor še ni pričakovati, da bi bilo potrebno kopanje množičnih grobov, za katere pravilnik predpisuje sicer globino do štirih metrov, je še pojasnil Javier Solana.
Dr. Janez Drnovšek je na koncu izrazil prepričanje, da smo z eno nogo že v -Natu.
=5= *
(DIB) Slovenijo je obiskal francoski zunanji minister Hubert Vedrin. Z veliko vedrino je pozdravil željo Slovenije, da bi slednja dobila status opazovalke v organih Frankofonije, ki združuje nekdanje francoske kolonije. Slovenija se za ta status poteguje, ker je bila v letih 1809-1813 kot Ilirska provinca vključena v Francoski imperij, pa tudi zato, ker je največjemu slovenskemu pesniku in odvetniku ime France. Na obhodu ljubljanskih ulic si monsieur Vedrin ni mogel kaj, da ne bi izrazil začudenja nad totalno prevlado angleških izveskov. Predsednik DZ Janez Podobnik ga je v odgovor odpeljal na podeželje in mu s široko gesto predstavil značilnosti naše, v bistvu francoske krajine: ’Travarase! Telesepase! Kontravoje! Žabrtma! Departma Slovenique - aranžma Podobnique!’
Po vrnitvi v prestolnico sta Hubert Vedrin in Boris Frlec na Pariški (poprej Celovški) odprla prvo trgovino v mešani francosko-slovenski lasti, visokomo-dni La Pofle!
(DIB) Slovenija ni dovolj prepoznavna dežela v Veliki Britaniji, zato si mora prizadevati za oblikovanje in promocijo takšne identitete, daje britanska podjetja ne bi več zamenjevala s Slovaško. Takšna je ugotovitev množičnega posvetovanja z naslovom »Kako poslovati z Veliko Britanijo«, ki ga je pripravila GZS in ki je potekalo te dni v Bratislavi.
(DIB) CIA je sporočila, da ima v rokah dokaze o najnovejšem poskusu Sadama Huseina, da bi si podvrgel svet. V njegovih skrivnih laboratorijih so z genetskim inženiringom izgotovili virus, ki je križanec med virusom HIV - ta povzroča aids
- in virusom, ki povzroča priapizem oz. trajno erekcijo moškega spolnega uda. S to kombinacijo namerava Sadam Husein pospešiti širjenje aidsa in tako oslabiti razvratno ameriško civilizacijo. Zunanji minister Iraka Tarik Aziz se je na novico odzval z demantijem. Še enkrat je zatrdil, da je Irak resda ponosna država, ki se ne pusti zastrašiti ameriškemu imperializmu, da pa se tudi zavzema za svetovni mir. Svoj govor je končal z miroljubnim geslom: 'Make love, not war!’ Ameriški predsednik Bill Clinton se je na novico 6 smrtonosnem virusu odzval z besedami, da je sam nekaj takšnega že ves čas slutil, in svetoval Američanom, naj se poslej raje držijo njegovih preventivnih metod. K državljansko odgovornemu ravnanju jih je pozval z besedami: 'Cigarno je varno!’
(DIB) V ponedeljek je odstopil dosedanji obrambni minister Tit Turnšek. Pravzaprav je poskušal odstopiti že ves teden poprej, ampak kadarkoli se je napotil v kabinet premierja Drnovška, je iz nedoumljivih razlogov zavil v levo in se znašel v kabinetu za metle. Naposled se je državni protokol odločil, da pokliče bioenergetika Frančka Sajeta, kije postal širši javnosti bolj znan, ko je z bajalico dokazal obstoj negativne energije na naklan-skem odseku gorenjske avtomobilske ce-
ste in potem ta odsek energijsko uravnovesil, tako da zdaj vozniki tam ne zavijajo več v levo, ampak peljejo lepo naravnost in jih s ceste vrže šele v prvem ovinku na koncu ravnice. Saje je v vladnem poslopju izmeril negativno energijo, ki vpliva, da politiki, ki se znajdejo v vladi, slej ko prej iz neznanega vzroka začno zavijati v levo. Ker se mu tokov ni posrečilo odpraviti, je predlagal, naj se v stavbi hodi samo ritensko.
(DIB) Pravi razlog za to, kar seje zgodilo z obrambnim ministrstvom, ministrom in OVS ter z vsem, kar je pripeljalo do odstopa obrambnega ministra, ni dogodek pri Zavrču, temveč dejstvo - je na novinarski konferenci povedal predsednik SDS Janez Janša - da je Jelko Kacin zakrivil, daje Slovenija sklenila z Izraelom nezakoniti, sporni in za državo škodljivi tajni sporazum, po katerem naj bi Sloveniji po padcu Huseina pripadlo sedanje iraško ozemlje nad 33. vzporednikom. Tako si bo naša država k staroavstrijskemu problemu morala na pleča oprtati še kurdsko vprašanje! Kacin, ki ima, kakor je še opozoril Janez Janša, nosno konico poravnano z ušesnimi mečicami in mu značilno nizkega čela ne zmore skriti niti bujna pleša, je o koristnosti tajnega sporazuma druge v slovenski vladi prepričal z argumentom, da bodo na ta način v Izraelu na skrivaj naročena slovenska lovska letala dobila dovolj velik zračni poligon, v katerem se bodo lahko obrnila, ne da bi takoj zašla v tuj zračni prostor. Zamolčal pa je ob tem, da gre za ozemlje, v katerem velja prepoved letenja, tako imenovana ’no-fly’ cona. In ko je Drnovšek vendarle izrazil dvom, ga je Kacin prepričal, češ da je ’fly’ tu razumeti v ameriškem pomenu te besede za ’šlic’ in da ’no-fly zone’ pomeni torej 'področje, kjer ni dovoljeno imeti zapetega šlica’, pač v skladu s Clintonovo politiko pre-vencije.
Janez Janša je na koncu poudaril, da so tudi nekateri njegovi prijatelji Židje. Na vprašanje, ali hoče pravzaprav reči, da je Jelko Kacin Žid, pa je po napevu Big Bena zapel: ’Jel-ko Ka-cin - Ji-cak Ra-bin - Jel-ko Ka-cin - Ji-cak Ra-bin!’
* *
Laži, gotovo laži!
Objavljam jih zgolj iz spoštovanja do ene temeljnih človekovih pravic: da sme verjeti karkoli.
Foto: Jure Eržen
Sidro iz porcelana (4)
Beatles
Marko Zorko
oč je, ko se pe-W	Ijemo ob obali
m	, kjer je morje
m	m spet kilometer
m	m daleč in se ga
m	vidi samo kot
M	bledo svetlika-
M	nje, mimo ba-
»	zena, kjer so
zjutraj gospe - visoka leta so šla v širino - v krogu telovadile, pa ni šlo za telovadbo, ampak so se samo držale za roke in lahno pozibavale...
Nekaj čudnega opažam zadnje čase pri ženskah. Tiste, ki se redijo, delajo to v boke in kar spada zraven. Tudi mlada dekleta začnejo najprej tam okoli. Konstrukcijsko je podobno kot pri Hotentotkah, enem poslednjih plemen, ki so cenila matriarhat. Samo še podatek več, ki pomaga razumevati zvitost nature. Ker ženske same niso bile sposobne razumeti, da si morajo vzeti oblast tam, kjer so jo že imele, jih bo na to spomnila narava z rekonstrukcijo njihovega nekdanjega dizajna. V tej luči se tudi pokaže, da problem zanemarljivega prispevka žensk pri vladanju ni v tem, da imajo premalo v glavah, ampak jih je premalo nekoliko niže...
...mimo obalne straže in čez pomol pod katerim leze na tisoče malih rakcev , potrpežljivo in vztrajno, vsi za prvim, ki pa tudi ne ve natanko, kam gre, in na koncu se srečajo pri pelikanu, še nocoj bova skupaj v pelikanu, nepremično stoji na koncu pomola in nagnjena glava razodeva, da ne more verjeti, kako je lahko nekdo tako neumen, da mu rine natančno v kljun, zato pa se jim reče soldier crab, Beatlesi pa pojejo, da je lepo biti pod morjem, v senci na vrtu pri hobotnici...
Octopus’s garden je hit, ki je najmlajšega popolnoma očaral. Vsako potovanje ima svojo ploščo, ki je potem zaščitna znamka in jo damo gor po dvakrat na dan. Najprej sta bila to Kreslin in Brecelj, v outbacku Liszt in Chopin, v Tin Can Bayu pa razširjena izdaja Abbey Road. In na prvem mestu Octopus’s garden. Potem smo šli na izlet v bližnje mesto, se pravi kakšnih sto kilometrov in tam je bil akvarij in zunaj je pisalo: Bi radi vedeli, kako se posedi v senci na vrtu pri hobotnici? Imeli so seveda bazen, kjer te prosijo, da se dotakneš morskih zvezd in čudnih barvastih žogic, ki lebdijo v vodi. Prosimo, da se dotaknete razstavljenih predmetov! Po navadi so tam odprtine V' zidu, toliko da daš notri roko, in ne veš, kaj bo. Otipaš nekaj mehkega ali šuštečega, včasih je robat kamen, najprej je neprijeten občutek - kaj če je notri mišolovka, tako kot sem se zmeraj bal, če sem roko potisnil v poštni nabiralnik? To je tisto, kar ti hočejo povedati: da je včasih treba gledati s prsti. Ali pa škatlice z majhno luknjo na
sredi, kjer povohaš in poskušaš uganiti, kaj bi bilo. In ko smo se vrnili in spet šli po dolgem času v Tehnični muzej, kjer je bistvo v tem, da vse preizkusiš sam, je bila v pritličju na novo postavljena razstava in se ji je reklo tako kot Abbey Road pod pet: Octopus’s Garden. Naključja so za nevernike...
...mimo marine , kjer smo se popoldne izkrcali po vožnji s kanuji in se mi je kar naprej zdelo, da smo nekje na meji med Kanado in ZDA, nekakšen Stezosledec je hodil za nami, čeprav so bile vode mirne, pod gladino pa je kdaj pa kdaj švignil trnorepi skat...
Peter in Mary Ann sta v pokoju, kot je pač lahko v pokoju nekdo, ki ne misli biti nikdar v pokoju, kupila sta tri kanuje in zdaj prevažata turiste po zamočvirjeni delti, tja kamor se z drugimi čolni ne da. On je Anglosaksonec, žena je z Malte in s širokim smehljajem nas je pozdravila - skoraj sosede. Živela sta na vseh štirih koncih Avstralije, ko jima je bilo kopnega zadosti, sta prodala vse, kar sta imela na kopnem, kupila barko in se s tremi majhnimi otroki prevažala iz kraja v kraj. Njen oče je zmajeval z glavo -po poklicu je bil kapitan, čeprav ni nikoli plul, onadva pa nista do takrat imela nobenih strokovnih izkušenj s plovbo. Ko so otroci odrasli in odšli po multikulturnih poteh, sin se je oženil z domačinko z otočja Torres, sta se naselila v Tin Can Bayu, tam od koder je v zgodnjih letih odšel Peter. V kanujih smo se odlično odrezali. Nista še poznala Slovencev, ki vzamejo vse zares. Nazaj grede smo dali malega v njun kanu in razvilo se je tiho tekmovanje. Na sredi poti je bilo videti takole: onadva sta bila fino upehana, trije Slovenci so tiho in zagrizeno veslali kakšnih deset metrov spredaj, četrti Slovenec v njunem kanuju pa je vpil: Faster,faster!
...mimo karavan parka, ker Filip že zdavnaj spi, mi pa smo šele pri You never give me your money, pa gremo še enkrat naokoli, mimo morja, mimo bazena, marine in vozimo počasi, ker lezejo žabe čez cesto, leze tudi kača, ki bo požrla tiste žabe, ki smo jih mi rešili, rešimo tudi kačo in je ne povozimo, avto kačo, kača žabo, žaba pa ne bo jedla ščurčka nikdar več, Beatles pa pojejo She Came In Through the Bathroom Window...
Karavan park imata starejša zakonca. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je njunega sina požrl krokodil. Najbrž zato, ker je tam blizu stal kombi, na katerem je pisalo: Vi-sit a home of crocodile hunter! jaz pa sem
zmeraj narobe prebral Visit o bone of crocodile hunter. Naj v miru plavajo tvoje kosti s krokodilom po reki, sem dejal in so mi rekli, kaj govoriš, saj ga sploh ni požrl. Pa je bilo že prepozno. Legel sem v posteljo s krokodilom, za vzglavje mi je bil njegov rep in zbudil sem se, ko so vame srepo zrle njegove mile oči.
...mimo trgovine in mimo take away in bencinske črpalke in mimo hišic na obali, kjer vsi že spijo. Jutri je treba vstati ob šestih, kot je zapovedal delfin, potem pa na bazen, ki je odprt od šestih zjutraj do devetih, ker je pač tak delavnik; najprej na delfina, potem pa v bazen, mimo, spet mimo, kot je šlo vse mimo in bo stalo samo v spominu za mrzle zimske dni. Carry That We-ight. In ne da bi kaj dosti mislil na to, kaj se pravzaprav dogaja, kako je mogoče, da je na drugem koncu sveta pravkar nekomu odtrgalo nogo, da so nekega slovenskega šoferja pobili v Ukrajini, da je v predalu že pripravljen načrt za spet eno dokončno rešitev, oni pa pojejo uspavanko Golden Slumbers in to na full, pa se nihče ne zbudi, ker spijo spanje pravičnega. Oblike na pesku in živali in ljudje. Še mravlje sanjajo. Vem, da to ni raj in da ni življenje nič manj kruto in nič lepše kot drugje. Ampak tisti večer je bil Tin Can Bay košček vesolja, zavezan v vrečko in obešen pod strop na njegovem podstrešju, da se omedi.
Z Beatlesi smo se namreč vračali z ribolova., ujeli pa nismo seveda ničesar. Riba, ki smo jo hranili za delfina, je bila namenjena za vabo, da bi jih ujeli še več in da bi bil delfin še bolj sit, pa pa veseli. Malo nas je skrbelo, kdo jo bo razrezal in nataknil na trnek, potem pa sem rekel, da je to čisto preprosto, nekaj takega kot sidro iz porcelana. Kaj da je to, so hoteli vedeti, jaz pa sem se izgovoril, da je to poezija in šel v kolibo in z nožem v eni roki in kulijem v drugi napisal Sidro iz porcelana:
»In pravim, prinesite mi tisto truplo iz hladilnice in ga položite na tnalo, da spregovorim pametno besedo z njim.
In vzel sem nož, morilsko topi nož, in sem ga razčetveril, poosmeril in razmnožil kot pesek na tej obali, potem pa privezanega na vrv, obešenega na kavelj vrgel v vodo.
Pridite, otroci moji, gremo ribe lovit.«
Karikatura: Boris Jukič
Zasebne univerze
Poroka denarja
in
pameti
Z novimi zasebnimi univerzami, ki naj bi bile živo nasprotje državnih, si hoče
tudi Nemčija ustvariti elito prihodnosti.
rofesor Michael Fren-kel, predsednik visoke H šole za vodenje pod-jetij (WHU) v Vallen-darju pri Koblenzu, niti ne sliši nerad vzdevka »elita«, ko gre za nje-go ve študente. A raje govori o njih kot o »zelo zmogljivih in družbeno pristojnih nosilcih odgovornosti«. To retorično zmanjševanje pomena si pač lahko privošči, saj njegova ustanova po vsej državi uživa sloves duhovne špice. »WHU je lep primer elite, kakršno država nujno potrebuje, če hoče obvladati prihodnost,« je izjavil sam zvezni kancler Helmut Kohl med kratkim obiskom v Vallendarju.
Strokovnjaki za izobraževanje že dolgo nesporno ugotavljajo, da državne tovarne znanja med Kielom in Mttnch-nom ne izpolnjujejo več svojih nalog: študij traja predolgo, seminarji so prepolni, knjižnice slabo opremljene in stavbe v katastrofalnem stanju.
Zasebne šole, kakršna je pred 14 leti ustanovljena WHU, bi lahko pomenile izhod iz te krize. Tako vsaj mislijo mnogi vodilni funkcionarji v politiki, gospodarstvu in znanosti. Le zakaj ne bi tudi v Nemčiji postavili elitnih univerz po ameriškem vzoru?
Nemčijo je pravzaprav že zajel val ustanavljanja zasebnih univerz. Prejšnji mesec je baden-wiirttemberška deželna vlada ustanovila dve novi zasebni univerzi. V deželni prestolnici bo s podporo podjetij, kakršno je Bosch, in številnih združenj skrbel za znanstveni sijaj stutt-gartski inštitut za management in tehnologijo. V Bruchsalu pa je s podporo so-fverskega proizvajalca SAP in industrijske in gospodarske zbornice v Karlsru-
heju že septembra nastala nemška mednarodna univerza s 40 študenti.
Državne univerze v Heidelbergu, Mann-heimu, Karlsruheju in Freiburgu načrtujejo protiofenzivo: skupaj bodo ustanovile tako imenovano mednarodno tele-univerzo. Pouk bo potekal delno prek interneta, delno pa na eni od univerz.
V Hamburgu pripravljajo celo tri projekte hkrati: mednarodno univerzo s študentskim naseljem, zasebni oddelek tehnične univerze Hamburg-Harburg in mednarodni oddelek za podiplomski študij. Sklad Zeit načrtuje povrh pravno fakulteto po vzoru ameriških Law Scho-ols. In končno pripravlja nekdanji direktor Volksvvagna Daniel Goeudevert v Dortmundu eksluzivno kalilnico kadrov za bodoče voditelje podjetij.
Vsi ti projekti imajo nekaj skupnega: njihovi finančni viri so v najboljšem primeru negotovi, če že ne nejasni. V Ba-dnu-Wurttembergu želi deželna vlada sicer dati obema novima visokima šolama na voljo deset do 15 milijonov mark, preostanek pa si morata zagotoviti z darovi gospodarstva in s šolnino.
Vprašanje je, ali se bo račun izšel. V Zvezni republiki imajo izobraževanje za nalogo države, kultura mecenstva še ni razvita, zlasti zato ne, ker davkarija nikakor ne spodbuja velikodušnosti mecenov. Zasebna univerza Witten/Herdecke je na primer od odprtja leta 1983 nenehno na robu propada. Njeni pobudniki so sprva obljubljali, da ne bodo pobirali niti šolnine niti zahtevali državnega denarja. A kaj ko niso mogli pritegniti širokosrčnih mecenov. Tako zdaj študentje v Wittnu/Herdeckeju plačujejo za semester od 2700 do 3300 mark, visoka šola pa še dobiva infuzijo deželne vlade v Diis-
seldorfu. Severno Porenje in Westfalija vsako leto primakneta deset milijonov mark.
Nove ustanove seveda stroške krepko porazdelijo tudi med študente. V Stuttgartu jim zaračunavajo 15.000 mark letne šolnine, v Bruchsalu 18.000. Teleu-niverza za dveletni študij bo še dražja: 40.000 mark.
*
Zveza med denarjem in umom zagotavlja ukaželjnim prvovrstne delovne razmere, daleč od akademskega prerivanja na državnih univerzah: majhne delovne skupine, pouk delno ali ves v angleščini, praksa pri najboljših predstavnikih nemške industrije, bivanje v tujini na uglednih partnerskih univerzah, po vsem svetu priznana spričevala - Bache-lor, M aster...
Gospodarstvo si obeta po svojih predstavah vzgojen podmladek, tudi iz tujine. »Na obstoječih univerzah študira premalo študentov iz držav, kamor izvažamo, se pravi iz ZDA in Azije,« se pritožuje predstavnik SAP Klaus Tschira. V Bruchsalu bo akademski pouk zato potekal v angleškem jeziku.
S povprečnim maturitetnim spričevalom seveda ni mogoče priti na tako univerzo. Na WHO se vsako leto prijavi kakih 500 maturantov, po drugem testiranju pa jih sprejmejo le 70. Prednost take selekcije je, da so študentje visoko motivirani.
Mnogi študentje ždijo pozno v noč za pisalno mizo, na državnih univerzah se učijo bistveno manj, opaža Alyna Wnu-kowsky z Goethejeve univerze v Frankfurtu. Devetnajstletno dekle meni, da je tistih 6000 mark šolnine »smiselna naložba v njeno prihodnost. Le eden do dva študenta na leto pretrgata študij na WHU ali padeta na izpitih. Starih bajt tu
ne poznajo, po osmih semestrih guljenja je pouka konec.
A trdega dela ne pričakujejo samo od študentov. Učitelji z uradniško miselnostjo nimajo na zasebnih univerzah kaj iskati. Docenti, ki jih kolegi in študentje zapored kritizirajo zaradi slabega pouka, morajo pobrati šila in kopita. Manfred Erhardt, generalni sekretar zveze nemških znanstvenih ustanov, vidi v zasebnih univerzah predvsem poskus, da bi zlezli iz tesnega javno pravnega steznika. Napihnjene birokracije in uničujočih in brezkončnih razprave gremijev si ne more nihče več privoščiti. Medtem ko na državnih univerzah še zmeraj vidijo v vseh študentih potencialne doktorje in profesorje, jih na zasebnih univerzah vzgajajo za delovni trg. Simptom bolnega nemškega visokošolskega sistema? Znanstvena ponudba na zasebnih univerzah je v najboljšem primeru le pogojno vzorna. Praviloma gojijo akademsko monokulturo: vzgajajo predvsem gospodarske znanstvenike.
Zasebni šolski sistem se usmerja tja, kjer je trg, priznava Konrad Schily, predsednik zasebne univerze Witten/Herdecke, ki ima poleg ekonomije na programu tudi medicino in nekatere naravoslovne znanosti. Inženirskih znanosti si zasebniki ne morejo privoščiti zaradi dragih laboratorijev z visoko tehnologijo, družbene znanosti pa gospodarstva ne zanimajo.
Nove nemške visoke šole dejansko delajo proti evropskemu toku. V Angliji in Franciji leti na zasebne visoke šole vedno več kritičnih pripomb. Angleški finančni minister Gordon Brown grozi Oxfordu in Cambridgeu z radikalnim zmanjšanjem subvencij, ker obe elitni univerzi še zmeraj sprejemata 50 odstotkov vseh novincev v prvi semester iz zasebnih šol in torej ne upoštevata enakih možnosti za vse.
V Franciji vodi prodor v špico - vlade, uprave ali industrije - izključno prek Grandes Ecoles, na primer Ecole poly-technique ali Leo le nationale d'admini-stration.Vendar njuni absolventi zdaj ne uživajo več kdo ve kakšnega ugleda. Pri skoraj vseh spektakularnih gospodarskih in političnih polomih preteklih let so namreč imeli vmes prste gospodje z Grandes Ecoles.
Nemškim zasebnim univerzam doslej ugled še ni tako drastično padel, morebiti tudi zato, ker na njih doštudira le en odstotek od 1,9 milijona mladih akademikov. Lovci na dobre kadre za velika podjetja kar tekmujejo za njihove absolvente. Petindvajsetletni Christian Lan-gen z WHU ima na primer ponudbe štirih podjetij, četudi bo končal študij šele septembra. »Imam odlične možnosti za zaposlitev,« pravi ponosno.
D er Spiegel, Hamburg
Računalniki in leto 2000
1».

*
Ameriška tv in nasilje
Čudežni V čip?
Zala Volčič
ekega večera sem si J	hotela ogledati televi-
I	zijski dnevnik in za-
I	I čela sem med 76
I komercialnimi ameri-škimi kanali, ki jih lovi moj televizor, iskati ^ »novičarski« tv kanal. Pri tem sem naletela na 23 igranih filmov, 7 situacijskih komedij, 5 prenosov tekem ameriškega nogometa, 6 »talk-showov«, 2 dokumentarni oddaji... če »TV Evangelicistov« (4 evangeličanske TV postaje samo v Den-verju!) in »Star Trek Kanala« (postaje, namenjene izključno Zvezdnim stezam) sploh ne omenjam. Pestra programska ponudba? Niti malo!
Skupna lastnost ponujenih programov je z eno besedo - dolgčas z obilico nasilja. In prav vprašanje televizijskega nasilja sproža v vsakdanjem življenju Američanov ostre javne razprave. Zgodba se ponavlja: ali niso bili pred stotimi leti ameriški. angleški ali slovenski »zdravorazumski« kritiki pred pojavom novih tehnologij zgroženi nad medijskim nasiljem v časopisih in revijah, ki so jih obtoževali, da zapeljujejo mlade?
Znamenita Univerza Annenberg je lani predstavila analizo ameriških večernih tv programov. Podatki kažejo, da od 20. do 22.ure na ameriških televizijskih postajah kraljujejo prizori telesnega nasilja. Vprašanja o posledicah televizijskega nasilja so obstajala že od samega rojstva tega medija. Ukvarjanje z nasilnim in nespodobnim televizijskim programom in njegovim vplivom predvsem na otroke je največkrat skrb staršev in politikov. Največ javne pozornosti na področju medijske (televizijske) zakonske ureditve sprožajo prav nasilje in »nespodobnosti«. Politiki so se v glavnem odrekali kakršnim koli akcijam, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot napad na svobodo izražanja. ki jo predpisuje znemeniti »Prvi amandma«. Javnost in vlada sta se znašli med dvema močno zagovarjanima vrednotama: zaščito otrok na eni strani in svobodo izražanja na drugi. In vendar, navzlic dolgoletnim preverjanjem še vedno obstaja mnenje, da so rezultati raziskav o vplivih televizijskega nasilja nejasni, če ne celo protislovni.
Oči osnovnošolcev vidijo 8000 umorov
Z naglim širjenjem televizije med prebivalstvom se je kajpak širila tudi zaskrbljenost zaradi vplivov televizije: zaradi količine časa, preživetega pred televizijskim zaslonom, ali pa zaradi telesnega počutja. Še iz svojega otroštva se spominjam babice, ki mi je svetovala, »ne sedi tako blizu televizorja, ali ne veš, da to resno škoduje tvojemu vidu?«
Empirični podatki potrjujejo, da povprečen ameriški otrok še pred koncem osnovne šole vidi na televiziji več kot 8000 umorov; otroci, stari od 2 do 5 let, gledajo televizijo povprečno 25 ur na teden; otroci, stari od 6 do 11 let, prebijejo več časa pred tv zaslonom kot pa v učilnici... Medtem ko v najbolj gledanih tv terminih vidite na uro približno 5 nasilnih dejanj, vidijo v otroških programih ob sobotah dopoldne kar okoli 20 do 25 nasilnih dejanj vsako uro. Povprečen ameriški otrok je bil v devetdesetih izpostavljen 25 uram televizije na teden, nekateri pa so pred televizijo prebili kar 11 ur na dan.
Okrog 90 odstotkov časa gledajo televizijske programe, ki niti približno niso prirejeni za otroško občinstvo. Do takrat ko je povprečen ameriški otrok končal osnovno šolo, je bil po presoji raziskovalcev prek tv zaslonov priča 8000 umorom in 100.000 nasilnim dejanjem.
Statistika zbuja srh. Vendar pa moramo najprej definirati, kaj sploh televizijsko nasilje pomeni in kaj zajema. Samo telesno ali tudi duševno nasilje? Ali sodijo sem tudi poročila? Shakespearove drame? Risanke? Vsak od nas brez težav prepozna nasilno dejanje, ko ga vidi, teže pa gaje natančno določiti. Glavna težava je torej poskus definiranja oblik nasilja (kako lahko, na primer, pripovedujemo o zgodovini nacističnega delovanja v drugi svetovni vojni, ne da bi pri tem pokazali na primere strašnega nasilja?).
Vezi med občili in nasiljem
Vsekakor obstajajo argumenti v prid izjavi, da mediji spodbujajo nasilje; toda povezave med mediji in nasiljem so veliko bolj šibke, kot si poenostavljeno
predstavljamo. Obstajajo dokazi, da nasilje na tv zaslonu navdihuje in pospešuje agresivnost pri posameznih otrocih. Po ogledu nasilnih vsebin lahko otrok postane sovražen, napada vrstnike, zmanjša se njegova/njena stopnja sodelovanja, postane bolj boječ in neobčutljiv. Raziskave so dokazale, da so tisti otroci, ki preživijo pred televizijo več časa, prepričani, da je svet okoli njih veliko bolj nasilen, kakor je dejansko res. »Zdravorazumski« kritiki pozabljajo omenjati, da je lahko televizija s kvalitetnimi programi sredstvo za poživitev otrokove izkustvene in ustvarjalne dejavnosti. Lahko prispeva k novim načinom gledanja in razumevanja življenja, uči brati, bogati besednjak.
Drugi raziskovalci zatrjujejo, da so vzročno-posledične povezave med množičnimi občili in obnašanjem posameznika zelo šibke, kadar raziskujemo seksualno vedenje, telesno nasilje ali kriminalna dejanja. V znanstveni javnosti je precej polemike o rezultatih raziskav posledičnega obnašanja posameznikov v povezavi z gledanjem televizije - ali občila sprožajo posameznikovo nasilno obnašanje, ki lahko pripelje do nasilja? Nekateri dokazujejo, da je izpostavljanje medijskemu nasilju celo pozitivno, in sicer v smislu katarzične izkušnje - izkušnja čustvenega sodelovanja v medijskem nasilju zmanjša možnost posameznikovega nasilnega obnašanja. V tem primeru medij nastopa kot sredstvo za razbremenitev nasilnih nagnjenj. Druga skupina raziskovalcev pa zatrjuje, da lahko v določenih razmerah medijsko nasilje vodi do posnemajočega nasilnega vedenja.
Dejstvo je, da so tržne smernice spodbodle medijsko nasilje do vrhunca. Ko so kinodvorane na račun televizije izgubile večino gledalcev - predvsem odrasle -so hollywoodski magnati ugotovili, da je njihov recept za preživetje ponuditi na velikem platnu tisto vsebino, ki je televizijske mreže ne dovolijo predvajati na malih zaslonih. To pomeni med drugim tudi nasilje, ki v tem primeru rabi za privabljanje najstnikov, najbolj privlačnih kot demografska skupina.
Strah bo dražji kot nekaj napačnih
datumov
Mišo Alkalaj
večini računalniških programov so datumi zapisani v formatu, ki namenja letnici le dve mesti. Po začetnicah angleških besed za dan, mesec in leto označujemo tak zapis z DDMMYY. Ko se bo 31. december 1999 prevesil v 1. januar 2000, se bo v zapisu pojavil podatek »010100«: računalnik bo »mislil«, da je nastopil 1. januar 1900. Na primer, ček ali račun, izstavljen 31. decembra, bo 1. januarja 2000 star minus 99 let.
Računalniške težave bodo ob koncu tisočletja zanesljivo povzročile nekaj težav in neprijetnosti. Odpravljanje »problema 2000« pa bo še pred tem zelo dober vir zaslužka.
Le kako se nam je uspelo tako zaplesti?
Ko so računalniki v šestdesetih letih začeli osvajati bančništvo in druge poslovne sisteme, je bil centralni pomnilnik drag in tudi malo ga je bilo. Dragi so bili tudi magnetni diski. Največji slovenski računalnik Republiškega računskega centra z začetka sedemsetih let, takrat sodobni CDC6400 (Cyber 72), je premogel le 96.000 60-bitnih besed centralnega pomnilnika (približno 0.7 Mb) in 2.5 Gb prostora na izmenljivih diskih - manj, kot zmore danes povsem običajen PC mladega nadebudneža. In te zmogljivosti so morale zadostovati za potrebe vlade, policije, statističnega urada, za izračun plač nekaj desetin podjetij in še za znanstveno raziskovalno delo.
Programerji so morali z računalniškimi viri ravnati varčno. V programih so uporabljali čim bolj kompaktne podatkovne strukture, tudi na diske so zapisovali le najnujnejše podatke. Oznaka stoletja je bila očitno nepotrebna: znaka »19« bi se ponavljala v vseh rojstnih datumih, podatkih o bančnih računih, plačah,... - za to »navlako« res ni bilo vredno zapravljati dragocenega centralnega pomnilnika in diskovnega prostora. Programerji so v izpisu pred zadnji dve številki letnice dodali »19«, v podatkovnih bazah in programih pa so računali le z deseticami in enicami.
Načrtovalci in programerji niso bili kratkovidni ali nemarni; prav nasprotno, zelo smotrno so izrabljali omejene zmogljivosti in s tem omogočili avtomatsko obdelavo mnogih knjigovodskih opravil, ki jih s širšimi zapisi ne bi bilo mogoče stlačiti
v računalnike šestdesetih in sedemdesetih let. Po splošno sprejetih načelih je veljalo, da so računalniški programi napisani le za 3-5 let. Leto 2000 je bilo še tako daleč, programe bodo do takrat še neštetokrat predelali in ko bodo viri cenejši, bodo pač dodali še dve nepotrebni cifri. Vendar programov praktično nikoli niso v celoti napisali na novo.
’Če na brezhibnem delovanju računalniškega programa temelji poslovanje banke, si načrtovalec ne bo privoščil nepotrebnih posegov. V nove programe so vgrajevali preizkušene module iz uveljavljenih knjižnic. Če je koga zaskrbela uporaba dvoznakovne oznake leta, je hitro odkril, da bi sprememba ustaljenega zapisa zahtevala pravo revolucijo: podatki v bazah so že vsebovali format »DDMMYY«, zato ne bi bilo dovolj le spremeniti nekaj programskih vrstic, marveč bi morali predelati tudi vse baze. Poleg tega so si podjetja in državne institucije začeli podatke izmenjavati na trakovih ali po računalniškem omrežju, spremembo datuma bi torej morali uvesti v vseh informacijsko povezanih organizacijah naenkrat! Bolj ko je računalniška obdelava prežemala vse oblike poslovanja, več je bilo ustaljenih formatov podatkovnih baz in »preverjenih« programskih modulov, iz katerih so gradili algoritme za nove podpore poslovanju -in prehod na štiriznakovni zapis letnice je postajal vse težji.
Kako obsežen je »Problem 2000«?
Velikost računalniških programov najpogosteje merimo v številu vrstic. Vendar je ta mera delno zavajajoča, saj je »dolgo-veznost« ali »jedrnatost« programa odvisna od spretnosti programerja in lastnosti programskega jezika. Kot oceno obsežnosti zato raje uporabljamo število t. i. »funkcionalnih točk«, to je, programskih sklopov, ki opravijo določene funkcije. Za primerjavo: v povprečju je ena funkcionalna točka izvedena s stotimi vrsticami v programskem jeziku COBOL ali z desetimi vrsticami makroukazov Lotus 1-2-3.
Operacijski sistem Windows '95 obsega približno 50.000 funkcionalnih točk. Poslovno-informacijski sistem prodaj-no-proizvodnega podjetja s 1000 zaposlenimi ima 100.000-200.000 funkcionalnih točk. Vsa programska oprema ZDA obsega vsaj 1,5 milijarde funkcionalnih točk, vsi programi sveta pa preko 7 milijard. Ameriški analitik Casper Jones ocenjuje, da v povprečju 9,5 odstotka vsega tega
Tema na drugi strani
Kot kažejo različne ankete, približno 90 odstotkov Američanov verjame, da televizija prispeva k naraščanju nasilja v državi; 78 odstotkov režiserjev v Holly-woodu se strinja s tem mnenjem (vir US Nevvs and World Report, 1997). Zgovorna je zgodba iz leta 1982, ko so po predvajanju filma Lovec na jelene na enem izmed ameriških kabelskih programov zabeležili več samomorov, ki so bili posledica oponašanja ruske rulete. Toda povezava ni nujno vzročna. Primer petletnega oboževalca animiranih likov Bea-visa in Buttheada, ki je zažgal dveletno sestro, kaže, daje oirok živel tudi v popolnoma neurejenih socialnih okoliščinah.
Lahko je s prstom pokazati na televizijo in jo obtožiti za probleme v družbi. Konec koncev je televizija vidna. Kadar Peggy Charren iz Bouldra, ki se bojuje za kakovostne otroške televizijske programe, pridiga o nevarnosti televizijskega nasilja, pravzaprav pripoveduje zanimivo zgodbo o norcu, ki kleči na pločniku pod ulično svetilko in nekaj išče. »Kaj pa počnete?« vpraša mimoidoči. »Iščem uro.« »Kje ste jo izgubili?« »Tamle,« reče norec in pokaže proti drugi strani ceste. »Zakaj pa jo potem iščete na tej strani?« se čudi mimoidoči. »Zato ker je na drugi strani tema.«
Da, na drugi strani - v svetu resničnega nasilja — vladajo tema, brezup, droga, orožje ...V realnem svetu obstaja le malo politične volje za vojno proti revščini, orožju ali mamilom. Tukaj, pod svetilko, pa nam ponujajo križarsko vojno proti medijskemu nasilju. Trenutna ameriška simbolična križarska vojna proti medijskemu nasilju je neke vrste priznanje družbenega poraza, brezupa in cinizma.
V čip (nasilje) ali S čip (starši)?
Tako imenovani V čip; ki so ga v ZDA s telekomunikacijskim zakonom uvedli leta 1996, predstavlja za mnoge Ameri-
čane prekrasno rešitev. Zagotavlja nekakšno omejitev televizijskega nasilja in nespodobnih vsebin ter s tem zaščito otroka, ne da bi pri tem sodelovala vlada. Ni to najboljši kompromis?
Zakon je z uvedbo V čipa odobril tehnološki izum, ki staršem omogoča nadzor nad televizijskimi programi. Elektronska naprava je načrtovana za uporabo v sistemu razvrstitve, ki razmejuje televizijske programe po stopnji vsebovanega nasilja in surovega/neprimernega jezika. V čip informacije dešifrira in blokira program, kadar ta presega stopnjo tolerance oziroma strpnosti, ki jo je bil uporabnik določil sam. Primerne stopnje je mogoče vnašati, spreminjati ali izbrisati s pomočjo daljinca, saj gre le za elektronsko napravo, ki jo vgradijo v televizor. Tako je tudi pri V čipu potrebna roka staršev, ki določijo stopnjo še dovoljenega slikovnega ali besednega nasilja. Ali ni bolje, da ta roka preprosto ugasne televizor, kadar je to pač potrebno?
»V polemikah okoli televizijskega nasilja predstavlja V čip naravnost nadebudno rešitev,« je dejal Tim Collings, njegov izumitelj, na predavanju, ki ga je imeli za »zaskrbljene starše« v denverski dvorani Carnegie Hall. Drugi spet so prepričani, da je ta izum samo tehnološka utopija, ki bo naredila več škode kot koristi. Javna polemika glede koristnosti V čipa kot načina za zaščito otrok pred televizijskim zlom je v ZDA že nekaj časa zelo vroča. Mislim pa, da se ni mogoče zanesti na tako popreproščeno tehnologij o, kakršna je V čip, da bi rešili tako obsežno družbeno in kulturno vprašanje. Namen V čipa je neprepričljiv, ne ponuja rešitve, ki jo javnost tako željno pričakuje. V resnici odvrača pozornost od korenin samega problema. V čip rabi samo za to, da pri starših in pri politikih ustvari lažni občutek »varovanja otrok«.
Zala Volčič, komunikologinja, FDV, magistrirala v ZDA na univerzi v Boulderju, Kolorado
Foto: Tomi Lombar
programja (software) na tak ali drugačen način uporablja datume: v vseh računalniških programih, ki krmilijo naš svet, je torej preko 665 milijonov funkcionalnih točk (kar ustreza 66,5 milijarde vrsticam cobolskih programov), v katerih je treba preveriti uporabo datuma in jo po potrebi popraviti.
Napaka se je z uporabo »preverjenih modulov« naselila tudi v osnovne sistemske programe, ki krmilijo računalnike. Operacijski sistemi morajo, na primer, občasno preveriti, ali je neki zapis mlajši ali starejši od drugega - če so datumi zapisani v formatu DDMMYY, bo podatek, vpisan 31. januarja 1999,99 let starejši od tistega s 1. januarja 2000.
Napaka se lahko v različnih sistemih izrazi različno. Programski ali strojni sklop, ki vzdržuje datum, lahko primerjamo z avtomobilskim števcem kilometrov: ko se zavrti do najvišje številke, se obrne na nič. Na primer, na PC velja kot »datum nič« rojstvo osebnega računalnika; brez popravkov se bo zato 1. januarja 2000 števec zavrtel nazaj na 4. januar 1980. Operacijski sistemi UNIX štejejo čas v sekundah od začetka leta 1970 - za njihove uporabnike je časa še dovolj, števec se bo »iztekel« 19. januarja 2038.
Ker so deli sistemskega programja »zapečeni« že kar v strojni opremi, tudi samim čipom ne gre zaupati; na primer, format DDMMYY uporablja tudi BIOS, eden osnovnih delov vsakega PC. Ob koncu osemdesetih let so začeli analogne krmilne sisteme množično zamenjevati z digitalnimi, ki so cenejši, zmogljivejši in priročnejši. Mali računalniki danes krmilijo delovanje motorja našega avtomobila, sisteme za upravljanje z letali, železnice, semafotje, diagnostične naprave v bolnišnicah, pobiranje cestnine na avtocestah, bencinske črpalke, .... In povsod kjer so računalniki, so lahko tudi programi z usodnim formatom DDMMYY.
Preproste rešitve
Napovedi naj hujših pesimistov temeljijo (med drugim tudi) na neizrečeni predpostavki, da danes vsa računalniška oprema deluje brezhibno in da je naš svet tako natančno prilagojen nezmotljivemu delovanju računalnikov, da ga lahko že najmanjša napaka zruši. Načrtovalci in uporabniki računalniških storitev pa dobro vemo, da programje še zdaleč ne deluje brez napak. Programerji in načrtovalci verjamemo v Murphyjev zakon: »V vsakem programu je vedno še ena napaka.« Uporabniki občasno prejmemo čudne telefonske račune ali se v banki zadeve zapletejo zaradi napačnih vnosov, vendar se stvari vedno nekako uredijo (ponavadi hitreje, če se banka ali Telekom zmotita v svojo škodo, kot kadar ga računalnik polomi v škodo uporabnika). Računalniške zmote so lahko neprijetne in zamudne, a le redko so usodne.
Če bomo 1. januarja 2000 v trgovini prejeli račun z datumom »1. januar 1900«, to najbrž ne bo kakšna posebna katastrofa: prodajalec bo datum s svinčnikom popravil, pritisnil žig in zadeva bo opravljena. Če se bo ob polnoči zrušil računalniški sistem, ki krmili semaforje, bodo pač vsi utripali rumeno - to se tako ali tako dogaja, kadar zaradi udara strele izpadejo povezave s centrom; če ne bo druge rešitve, bodo upravitelji sistemski datum nastavili na, recimo, 1. januar 1990 in se potem počasi lotili iskanja napake. Če se bo 1. januarja 2000 sesul računalniški sistem naše banke, pač dan ali dva ne bomo mogli dvigovati gotovine ali plačevati računov — kar ne bo tako presenečenje, saj smo že vajeni razlage »terminal ne dela«; in če smo preživeli osemmesečni »embargo« na avtorizacije plačil s kreditnimi karticami LB v tujino, nas morebitni »problem 2000« pri Eurocardu ne bo uničil.
Domači računalnik lahko ozdravimo kar sami. Če oddeskamo na http://www.dnde-rella.co.za/, bomo našli množico podatkov o tem, kateri programi bodo imeli z letom 2000 težave in kako jih je že mogoče ali jih bo mogoče odpraviti. Projekt Pe-pelka {»Project Cinderella«) je združenje računalniških navdušencev z vsega sveta, ki so se lotili razvoja in zbiranja rešitev, brezplačnih za vse uporabnike interneta. Že danes lahko na strežniku najdemo popravke za datotečni sistem Windows ’95 in Windows 3.1 ter za Word for Windows 3.11. Geslo projekta je »Naj se vse konča kot v pravljici«.
Z rešitvami Projekta Pepelka si lahko pomagajo tudi podjetja, vendar bodo mnogi težave rešili kar v okviru rednega obnavljanja opreme. Ko bodo stare računalnike zamenjali z novimi (in vgradili novo programsko opremo), bo problem 2000 preprosto izginil. Pravzaprav je za velika podjetja, ki zaradi konservativnosti še vedno plačujejo drage »ma-inframe« sisteme, »problem 2000« enkratna spodbuda, da končno dodobra premislijo o svojem informacijskem sistemu in poslovanje preselijo na bistveno cenejše ter zmogljivejše mreže strežnikov. Za neboleč prehod na sodobnejšo strojno ter programsko opremo je še dovolj časa.
Reševanje »problema 2000« bo seveda bolj zapleteno v velikih sistemih z razvejenimi mrežami računalnikov, kjer vse strojne in programske opreme ni mogoče na hitro zamenjati ali popraviti. Velika letališča, mednarodne mreže za hotelske rezervacije, državne administracije, borze in bančni sistemi zaposlujejo velike skupine računalniških strokovnjakov - kjer je problem večji, je večja tudi »vojska«, ki se ga loteva.
In vendar napovedujejo nekateri analitiki pravo globalno katastrofo, ki lahko povzroči hujšo recesijo kot padec ameriške
ameriških dolarjev (Gartner Group).
Programiranje panike
Programerju ali sistemskemu analitiku je problem jasen, prav tako postopek odkrivanja in odpravljanja napak. Čisto drugače pa razmišljata direktor velike finančne družbe ali minister; zanju je percepcija problema usodnejša kot objektivni podatki.
Mediji so »problem 2000« odkrili v maju 1996. Ob širokosrčni pomoči analitikov svetovalnih firm je izšlo na stotine člankov, v zadnjih šestih mesecih so samo v ZDA izdali 50 knjig, ki tako ali drugače »osvetljujejo« problem. Ocena škode, ki naj bi jo povzročil »problem 2000«, je najhitreje rastoči finančni indeks na svetu: od številke 163,7 milijarde dolarjev (J.P. Morgan) je narastel na 600 milijard (Gartner Group) in celo zadnja ocena velja danes za zmerno - pravi pesimisti govorijo že o 1,3 bilijona dolarjev. Vsak teden poteka v ZDA vsaj en seminar, namenjen »osveščanju« vodstev velikih korporacij in sodeč po vse večji ponudbi, so ti seminarji odlično obiskani. V zadnjih dveh letih je nastalo nekaj sto novih podjetij, ki svetujejo pri oblikovanju »korporativnih strategij«, nudijo specializirano pravno pomoč, prodajajo »sistematizirane pristope k integralnemu reševanju problema«,... Analitiki »problema 2000« ocenjujejo, da kar 42 odstotkov ameriških podjetij ne bo dočakalo novega tisočletja »optimalno pripravljenih«, po vsem svetu naj bi bilo takih organizacij kar 82 odstotkov; »optimalno pripravljeni« so seveda le tisti, ki so že najeli zunanjo strateško pomoč za reševanje problema. Dr. Mencinger bi vsemu temu rekel »prodajanje megle«; žal bo vsa ta megla zelo draga.
V takem vzdušju bo samo odpravljanje napak za velika podjetja predstavljalo manjši del stroška. Najteže bo prepričati poslovne partnerje in stranke, da bo podjetje »preživelo« računalniške težave z letom 2000. Če bodo vlagatelji dvomili o kakovosti računalniških obdelav svoje banke, bodo denar preselili drugam. Če jih borza ne bo znala prepričati o varnosti poslovanja, se bodo lastniki delnic vzdržali trgovanja ali pa bodo delnice čim prej unovčili — kar lahko povzroči padec trgovanja, indeksov ter dobičkov finančnih družb. Nekatere letalske družbe so se že tako prestrašile, da so odpovedale vse lete 1. januarja 2000, kar seveda pomeni izgubo prihodka. Že danes lahko trdimo, da bo strah zaradi »problema 2000« povzročil precej več škode kot problem sam.
Zavzeto delo in trdna zagotovila domačih programerjev ne pomagajo kaj dosti; direktor velike banke, finančne institucije ali minister hoče svojo odgovornost zavarovati z uradnim potrdilom uveljavljene svetovalne firme. In prav to bo najdražji del »problema 2000«; da bi si pridobila »certifikat 2000«, bodo morala podjetja plačevati vojske uglajenih mladeničev z mobiteli, poslovnimi kovčki in šopi raznobarvnih prosojnic, ki bodo organizirali interne seminarje za osveščanje vodilnih uslužbencev, oblikovali integralne strategije, razdeljevali in analizirali kupe vprašalnikov... Podjetje (ali državni urad) bo pač moralo sprejeti in plačati »sistemski pristop« izbrane svetovalne firme, če bo hotelo svoje partnerje prepričati z njenim uradnim poročilom. »Year2000 Com-pliance Certificate« bo v naslednjih letih najbolje prodajani in najdražji papir na svetu.
Da tudi borze pričakujejo nesluten razmah svetovalnih dejavnosti, nakazuje podatek, da je eno od specializiranih podjetij za strategije »problema 2000« v letu 1997 ustvarilo le dva milijona dolarjev prihodka - skupna vrednost njegovih delnic pa je narastla na 100 milijonov dolarjev (Vir: J.P. Morgan).
In potem še evro
»Problema 2000« ne gre podcenjevati. Zanesljivo bodo v marsikaterem računalniku ostali datumi v formatu DDMMYY, nekatere obdelave se bodo zato sesule in uporabniki bomo naleteli na raznovrstne neprijetnosti in težave. Vendar so vsa medijska pozornost in predvsem apokaliptične napovedi svetovalnih podjetij močno pretirane.
»Problem 2000« nam zna še najbolj škoditi s tem, da odvrača pozornost od pravega informacijskega problema ob koncu tisočletja: uvedbe evropske valute evra. Če bodo hotele vse finančne institucije zares do pike udejanjiti zahtevo, da s 1. januarjem 1999 evro ne sme biti nikjer »niti obvezen niti zavrnjen«, bodo morale vzpostaviti zapletene informacijske sisteme, ki bodo v državah EMU enakopravno obravnavali nacionalno valuto in sintetični evro. Pri težavah s formatom DDMMYY vsaj vemo, kaj je treba popraviti - čeprav je število potencialno kritičnih funkcionalnih točk v vseh računalniških programih sveta zelo veliko; pri vzpostavljanju zapletenega »dvojnega računovodstva«, kakršno zahteva uvedba evra, pa je morebitne težave težko predvideti, saj takega sistema še nihče ni uporabljal. Težave z enotno evropsko valuto lahko mednarodne monetarne trge zamajejo mnogo bolj kot nekajdnevna zmeda zaradi napačno vpisanega datuma 1. januar 2000.
borze leta 1929 in svetovnemu gospodarstvu povzroči škodo v višini 600 milijard
Lovci na glave
Smrtonosna igra mačke z miško
Stan Rivkin, eden najbolj izkušenih ameriških lovcev na »glave«, je doživel že vse. Kriminalce lovi že kakih 50 let. Pred desetimi leti jih je bilo kakih deset, zdaj jih je že 2000. Lani so ulovili 23.000 ljudi, pol toliko, kolikor je vseh jetnikov v britanskih jetnišnicah. Vendar se je lov na glave spremenil, pa tudi Stan ni več
tako mlad, kot je bil.
tarec v kombiju, parkiranem na makadamski cesti pred bordelom rožnate barve v vzhodnem predmestju New Yorka, žveči zdelano cigaro in se obrne k mlademu haitskemu sodelavcu: »Vidiš tiste-gale tipa tamle ob napisu: ’Ni vstopa!’? To je on.« Pokaže mladeniča v modrem jopiču znamke Nike in volneni kapi. Dvaindvajsetletni Jean usmeri vanj svoj daljnogled. Zazvoni telefon in starejši mož - Stan Rivkin, se na kratko pogovori. Hip zatem že spet zre v tisto smer, kjer stoji visoka, brezdušna opečnata stavba, pred njo pa mož, osumljen, da preprodaja kokain. »Kam, hudiča, je izginil?« iztisne. »Saj je še tam,« ga pomiri Jean, ki še zmeraj opreza skozi daljnogled. »Tega zafu-kanca je treba zdajle prijeti!« zamomlja prvi. »Je to Debeluh?« jezno nadaljuje in pokaže na zavaljenega moškega, ki se bliža njuni tarči. »Prijeti ga morava, preden se pokaže Debeluh.« Tega sta Stan in Jean aretirala že v prejšnji raciji.
Jean se odloči, da bo »stopil mimo«. V kavbojkah, platnenem jopiču in rjavem klobuku, običajni uniformi za na ulico v teh krajih, pobere walkie-talkie, ga vtakne v suknjič in izstopi iz avtomobila. Odkoraka proti preprodajalcema mamil, ki jih je polno v zdelanih javnih hišah tistega Nevv Yorka, o katerem župan Gi-uliani izjavlja, da ima »malo kriminala«. Ozira se naokoli, da bi si od blizu ogledal svoj plen in se prepričal, ali se njegova podoba ujema z dvema fotografijama osumljenca Marka M.
Stan Rivkin, nič več mlad in tako odporen kot takrat, ko je bil mlad, teatralično zavzdihne. »Drek, scat moram.« Tudi on izstopi. Odtava čez ločje in se ustavi sredi melišča v zanemarjeni soseski, polni plastičnih vrečk in konzerv, razbitih steklenic in posodic za mamila. Odpne si zadrgo in odtoči. Vidno olajšan se vrne v avto.
Malo zatem se oglasi Jean po radiu. »Stan, tak je kot najin tip.« »Koliko mu je podoben?« hoče vedeti Stan. »Devetdeset.« Nekaj minut zatem se Jean vrne. Počakala bosta, da bo Mark za hip sam, da ne bo prijateljev okoli njega. Nekateri od njih. tudi Debeluh, so Jeana in Stana že srečali, pa bi ju prepoznali in bi poskušali zaščititi tihotapca. Jean zaničuje ljudi, za katerimi vohuni. »Toliko zaslužijo. Pa si ne kupijo niti avtomobila. Nič. Samo obleke.«
Moža sedita v avtu in gledata. Predeta čas. »Imam občutek, da bo ta zafuka-nec ušel!« glasno razmišlja Stan s svojim globokim bobnečim basom. »Ne bo mi pobegnil!« ga potolaži Jean. Zdaj ko je Stan star in so mu v operaciji srca vstavili tri by-passe in ne more več loviti ljudi, ima pomagače, kakršen je Jean, namesto nog.
Izkaže pa se, da Marku ni treba teči. Ob pol enih se moža odločita, da na hitro stopita v McDonaldi. Ker poznata vedenje tihotapcev, računata, da bo tip stal tam ves dan. Končno je sobota, njihovi prostituirani klienti dobivajo plačo v petek popoldne in si želijo kupiti omamo gred začetkom zabav za konec tedna. Zal pa Marka ni več, ko se moža vrneta. Menita, da je šel opravljat svoje posle v hišo. Sedeta in čakata, da se vrne. A uro in pol zatem začne tolpa pošiljati izvidnike na makadamsko cesto, da bi preverili, ali je avto, ki ždi tam že ves dan, še vedno tam. Ker ima Stanov kombi iz 80. let registrsko tablico z oznako Lovec 4, lahko stavita, da so ju prepoznali. Stan preklinjajoč odrine in se zaklinja, da se naslednji dan vrne z avtomobilom s temnimi šipami. Želi si, da bi bil tako prebrisan in bi bil pripeljal s seboj svoje ulične pomočnike, ki bi odigrali kupce, in da bi zares stopil na hodnik, v katerem
Mark očitno opravi večino svojih trgovskih poslov, in bi skrivača privlekel na dan. »Moral bi pripeljati s seboj Q-ja ali koga drugega. Veš, kdo bi bil dober?« vpraša sitno. »Hudič! Ne morem ga dobiti. Telefon ima izklopljen.«
Zaradi takih pomot Stana zadnje čase muči občutek krivde. Kratko malo ni več tako dober kot nekoč. Počasnejši je, z malomarnostjo sabotira sam sebe. Čas za upokojitev, vendar mu ego tega ne dovoli.
Rivkin ni kak povprečen 65-letnik. Prvič ta trebušasti možak, zasvojen s cigarami, še zmeraj dela in še vedno ne mara misliti na upokojitev. Drugič mora tu in tam zapreti ljudi v klet svojega doma na obrobju Long Islanda. V starih časih, na vrhuncu kariere, ko je še imel nemške ovčarje in rotvajlerje, ko so mu ameriške revije na bleščečem se papirju posvečale sijajne portrete in je televizija o njem posnela film, je pogosteje vodil jetnike domov. Zdaj pa njegovi ženi ni več do tega, da bi pazila nanje (sploh pa jih je manj). Tako je zdaj Stanu ljubše, če odpelje ujete v lokalno ječo.
Rivkin je vohljač posebne vrste, v holly-vvoodskem žargonu bi mu rekli lovec na nagrade (se spomnite filma Polnočni pobegi). To je edinstvena ameriška oblika zaposlitve. Njegovo delo je slediti ljudem, ki si od zasebnih posojilodajalcev, tako imenovanih porokov, izposodijo denar za izplačilo poroštva, na zaslišanju pa se nato ne prikažejo. Če namreč človek ne izpolni pogojev pogojnega izpusta, se lahko tisti, ki je plačal varščino, obriše pod nosom. Medtem ko v Angliji, pa tudi v vseh drugih državah, kjer se z varščino ukvarjajo branilci, ubežnike preganja policija, pa v Ameriki prepustijo zadevo zasebnemu sektorju, če sije ubežnik izposodil denar za plačilo varščine od zasebnika. Seveda plačajo mnogi kavcijo kar iz svojega žepa. V tem primeru mora ubežnika izslediti zloglasno neučinkovita policijska enota Warrant Squ-ads.
Stan Rivkin kot svobodni uslužbenec različnih porokov ima nalogo pripeljati ubežnika nazaj in »razbremeniti« svojega delodajalca. Za vsakega pripeljanega dobi deset odstotkov vrednosti varščine. Rivkinov osebni motiv pa je spraviti izmečke z ulic. Njegov mlajši afroameriški pajdaš, ki se oblači v črno uniformo in je videti kot kak Črni panter, kakršni so patruljirali po ulicah Nevvarka pred eno generacijo, pa slo, ki žene lovce, razlaga takole: »Lov na ljudi je nekaj edinstvenega. Tvoja naloga je, da ga loviš, njegova, da beži!« Igra mačke z miško, če se izrazimo malo bolj surovo.
Zaradi tistih deset odstotkov: nekaj sto dolarjev tu, nekaj tisoč tam, tu in tam pa še kakšne večje vsote, ter zaradi nepre-kosljivega navala adrenalina Stan blodi po newyorških ulicah še zdaj, skoraj pol stoletja po tistem, ko je ujel svojega prvega ubežnika.
Žal njegova taktika in osebnost nista tako učinkoviti kot nekoč. Nekoč je bil eden od peščice v vseh 50 zveznih državah, ki so se ukvarjali s tem poklicem.To je bil čas, ko senzacionalistična televizija še ni sprevrgla tega poklica v sijajnega, z žarometi obsijanega, kakršen je zdaj. Takrat ni bilo važno, kakšen si videti. Takrat žrtve tudi še niso pričakovale, da se jim boš prikazal na pragu ali v njihovih luknjah. In Stan jih je velikokrat zasačil. Zdaj pa je lov na ubežnike naenkrat vroča tema.
Konec avgusta lani je petero mož vdrlo v hišo v Phoenixu (Arizona). V medsebojnem streljanju sta bila ubita dva prebivalca. Možje so trdili, da so lovci na ubežnike, ki so, žal, napačno presodili identiteto hišnih prebivalcev. Čez nekaj tednov je tožilec njihovo zgodbo ovrgel. Očitno so bili vlomilci, ki se jim je vlom pone-
srečil. Z gnusno izmišljotino so se hoteli izogniti obsodbi zaradi umora. Vendar je bilo to razkritje prepozno in ni moglo zavreti medijskega plazu. Lov na ubežnike je postal vroča tema. Lovci so iz junakov ameriške subkulture čez noč postali najhujši zločinci.
Po tistem so se politiki, od newyorških do arizonskih, zavzeli za to, da bi ta poklic zakonsko uredili. Govorilo se je o tem, da bi dovolili opravljati ta poklic samo ljudem z najmanj dvema letoma kolidža ali vojaške službe, pa o tem, da bi se morali registrirati pri lokalni policiji, preden bi se lotili kake akcije, celo o ustanovitvi državne šole in izdajanju spričeval.
Vendar je zadeva malo bolj kočljiva, pa če je zanjo potrebno dovoljenje ali ne. Skoraj 2000 Američanov namreč trdi, da so lovci na ubežnike. Številni so se izučili pri kakšnem starejšem mačku: na primer Bobu Burtonu, Arizoncu, ki ima na zalogi skoraj toliko zgodb kot Rivkin, in Burtonovi Državni zvezi agentov
za poravnavanje pologa (NABEA, National Association of Bail Enforcement Agents), ki si sama dela reklamo. Zadeva je bolj kočljiva tudi zaradi senzacionalističnih televizijskih oddaj, ki so iz mnogih lovcev naredile slavne osebnosti subkulture. Zaradi kočljivosti bi za začetek potrebovali vsaj malo več molčečnosti.
Stan pa se kljub vsemu še zmeraj kaže na kraju dogajanja v kakijasti uniformi in klobuku, ki daje vedeti: »Seveda lahko imate moj revolver... najprej krogle.« Še zmerapvozi isti avto z izdajalskimi tablicami. Čeprav odrezavo zatrjuje, da »njegov plen podnevi ne zna brati, ker se je učil brati v nočni šoli,« ga zmeraj znova prepoznajo.
Medtem pa njegovi nekdanji varovanci, na primer slavni lovec, znan po domače kot John de Norfolk, na debelo služijo z lovom na vse mogoče ubežnike, od preprodajalcev mamil do »hudodelskih ne-državljanov« (nezakonitih priseljencev, ki jih takoj po izpustitvi iz ječe čaka izgon), skratka vseh, ki so ubežali, potem
ko so si od kakega zasebnika izposodili denar za polog jamstva.
Ta posel, lov na ljudi, v ZDA cveti, tako kot cveti obsežni zasebni varnostni in jetniški aparat. Razcvet teh poklicev je sprevrženo znamenje ameriškega industrijskega propada. Ker ni več služb, ki so jih nekoč nudile tovarne, rudniki, jeklarne in podobno, se podeželje v gospodarski krizi poteguje za gradnjo ječ, v katerih je mogoče dobiti delo, vanje pa vtakniti vedno večje število mestnih otrok, ki jih aretirajo in obsodijo kot v tako imenovani mamilski in kriminalni vojni (trenutno je v ameriških zaporih več kot milijon in pol ljudi).
Izdelovalci varnostne opreme, ki jih nič več ne redi zapravljanje za vojaško opremo, kot jih je v času hladne vojne, vlagajo milijone dolarjev v razvijanje napravic, na primer elektronskih pištol, katerih izstrelek žrtvi začasno prepreči, da bi nadzorovala svoje mišice. Multinacio-nalne družbe rutinsko najemajo ceneno »jetniško delovno silo« za telefoniste (na primer letalska družba TWA), šivanje oblačil, sestavljanje proizvodov. Kalifornija izdaja zdaj več denarja za ječe kot za svoje slovite javne univerze.
Zdaj ko strože obsojajo več ljudi, je tudi ubežnikov več. Osumljenci raje pobegnejo v upanju, da bodo v anonimnosti na varnem, kot pa da bi se prikazali an sodišču in tvegali, da bodo obsojeni. Ker se vedno več poklicanih izmakne snidenju na sodišču, narašča tudi število svobodnih lovcev, ki jih najemajo agenti posoj ilod aj alcev.
Pred desetim leti se je imela za lovce na ubežnike le peščica ljudi, zdaj pa jih je po Ameriki že kakih 2000. Povrh je na desetine samotnih strelcev, med njimi so tudi najboljši oziroma najslavnejši lovci (na primer Stan), ki raje dela zunaj NABEA. Nekatere države, med njimi New York, imajo več kot sto lovcev. Lani so ameriški lovci pripeljali nazaj 23.000 ljudi. Se pravi pol manj, kot je vseh jetnikov v britanskih ječah.
Pogosto morajo vdreti vrata in odvleči svoje može ali ženske zdoma. A raje jih presenetijo na ulici, jih uklenejo (z lisicami za noge, roke, z verigo okoli pasu), jih odvlečejo v avto in poženejo, preden se zbere množica in se vtakne v njihov posel.
Na splošno je samo prijetje le pika na i, glavnino dela pomeni priti ubežniku na sled. Prijetje je na zunaj čisto nasprotje vrhunca: žrtve so možje s prestrašenimi očmi in premraženimi telesi, ki jih dobijo med potjo na delo s podzemeljsko železnico, ubežniki, aretirani pozno ponoči v perilu, tihotapci, ki jih izbezajo iz stanovanja navsezgodaj zjutraj, ko zaspijo po utrujajočem delu. Kot pravi lovec Robert T, je 90 odstotkov teh ljudi v preiskovalnem postopku. Aretacija ni nikakršen problem, če uporabiš glavo, saj dela v tvoj prid element presenečenja.« Bob Biutron trdi, da kar 98 odstotkov aretacij mine mirno. Do takrat, ko pride do nje, lovec tako dobro spozna vsakdanjik svoje žrtve, da ga kratko in malo prime in odpelje. Prava predstava se zgodi prej.
Stanovi antični prijemi ne navržejo več toliko jetnikov, vendar njegovo tehniko skupaj s tisto, ki so jo izpopolnili možje, kakršen je Burton, zdaj poučujejo na seminarjih NABEA po vsej državi. Te se-
minarje prirejajo vsakih nekaj mesecev. Udeležuje se jih na desetine potencialnih lovcev hkrati. (Stanejo 427 dolarjev, a le eden od šestih ima možnost, da se bo kdaj lahko preživljal kot lovec na ubežnike). Predavajo jim o vsem mogočem, od zvijač, ki so potrebne, da se dokopljejo do podatkov o ubežnikovi kreditni kartici (identifikacija ubežnika po telefonu ni zakonita, a običajna), do pošiljanja lažnih pisem s sporočilom, da so, recimo, zadeli na loteriji in morajo priti po ček v določeno stavbo na določen dan. Burton in njegovi pomagači predavajo slušateljem celo o izkoriščanju lažnih naročil za hrano: lovec se izdaja za raznašalca hrane in se vrine skozi odprta vrata, medtem ko žrtev razmišlja, kako da mu prinašajo hrano, ki je ni naročil.
Ameriške lovce na ubežnike je vsaj sto petdeset let ožarjal poseben sijaj, vse odkar si je legendarni Edvvard Bonney ustvaril ugled in bogastvo, ko je lovil gangsterje v brezpravnih državah ameriškega Srednjega zahoda. Zdaj je ta poklic eden poslednjih zatočišč za mačistično fantaziranje mestnega junaka s pištolo.
Napihnjeno širokoustenje lovcev je očitno že pri Stanu Rivkinu. ki pravi, da so nanj že »streljali, ga premlatili, zabodli«. Domače stene ima prelepljene s fotografijami: Stan z veliko puško, Stan s psom krvoslednikom, ki je videti sposoben brez težav zbiti na tla bizona, Stan na motorju, Stan ob ogromnem starem avtomobilu.
Skrbno predstavljeno sporočilo je jasno: Stan Rivkin, lovec na ubežnike, svobodnjak s puško, ni človek, s katerim bi se bilo mogoče šaliti. Prav ta možnost levitve iz anonimnega slehernika v mogočno ameriško legendo pa še naprej mami ljudi v ta osamljeni način življenja.
Ko tako sedi v svojih hiši na Long Islandu, v zadnji skupini satelitskih mest New Yorka, ga po telefonu pokliče eden njegovih rednih delodajalcev, brooklyn-ski posojilodajalec Irving Nevvman. Zeli mu izročiti dokumente o več primerih.
Rivkin, igralec, ki je, kot je videti, zlil svojo pravo in teatralično osebnost v eno samo velikansko celoto, si natakne kaki-jasto uniformo, pograbi škatlo cigar in si povezne na glavo svojo znamenito base-balsko čepico. Nato se spravi v svoj velikanski kombi. V prtljažniku ima še nekaj kakijastih Uniform, daljnogled, orodje za lov na živali in še nekaj malenkosti, ki so mu ostale po izletu z najstniškim sinom konec tedna. Napoti se v Brooklyn. Še zmeraj grizlja svojo legendarno cigaro. Po operaciji srca ima strogo prepoved kaditi, zdaj cigare le grize: dobesedno pogoltne jih kakor pes, ki gloda staro, znano kost, ali otok, ki žuli gumijasto igračko.
Ob polenajstih na hitro zapusti posojilodajalčevo pisarno. Kot po naključju je ravno takrat, ko je bil v njej, neki informator sporočil, da se eden od ubežnikov potika na uličnem vogalu v Oueensu in prodaja mamila domačim fantom. Stan zdrvi k avtu in požene v South Ozone Park v Oueensu, pregledujoč zapiske, v katerih je tudi opis žrtve.
Tako kot pri številnih takšnih primerih gre tudi pri tem za umazano mrežo družinskih sporov in prelomljenih obljub. Rene je preprodajalec mamil, ki je zbežal, potem ko so zanj plačali 4000 dolarjev varščine. To je plačala babica njegove nekdanje žene, kiji zdaj grozi, da bo izgubila hišo, če ne izplača posojilodajalca. Dolga namreč ne more poravnati. Renejeva svakinja je hotela babico obvarovati in je sklenila odkriti Reneja. Enako se je odločila sestra. Nobena ženska sicer ne mara javno obrniti hrbta Reneju, obe pa skrivaj nosita informacije lovcu. To je zdaj Rivkin, ki rad poudarja: »Cherchez la femme! Poiščite žensko, pa boste našli fanta.« Rivkin je presenetljivo izobražen
za človeka, ki trdi, da ni v vsem življenju niti ene knjige prebral od začetka do konca.
Pri lovu se drži protokola. Na armaturno ploščo položi znak: Avtomobilska služba, vzame daljnogled in začne opazovati ulico. Štiri ure tiči v parku, kroži po pusti mestni pokrajini, tu in tam pokuka skozi okna brivnice, kamor hodi Rene. Lovci vedo, da njihove žrtve presenetljivo dosledno obiskujejo iste kraje. Vendar ga tokrat ne odkrije. Nekaj minut po Stano-vem prihodu so domači fantje prepoznali njegov kombi.
Preprodajalci, ki se potikajo pred pročelji trgovin, porisanimi z grafiti, se počasi razhajajo, ulice utihnejo. Zlikovci se preselijo nekaj ulic naprej. Lokalni fantiči v raztrganih kavbojkah in podloženih jopičih ali pa v takih s kapucami križarijo mimo Rivkinovega avtomobila in mu posmehljivo kričijo: »Lovec na ubežnike!« Prizor je skoraj komičen.
Stanu je tesno. Odpelje se nekajkrat naokoli in preklinja. Nič mu ne pomaga. Nobenega čarobnega vdihljaja dima, noben kriminalec se ne prikaže in ne usliši njegovih prošenj. Po mobitelu pokliče svakinjo. Izve, da se Rene včasih prikaže v lokalni osnovni šoli in počaka na sinka. Pa se odpelje pred šolo in parkira. V trenutku ga zaparkira množica rumenih šolskih avtobusov. Zakolne, zavzdihne in se odpelje naprej po cesti, obrne za 180 stopinj in se vrne nazaj. Otroci že zapuščajo stavbo, Stan ugasi motor in se v svoji popolni kakijasti uniformi z base-balsko čepico in cigaro spravi iz kombija in stopi skozi vhod. Napaka.
Čez dve minuti se za kombijem ustavi avtomobil s četo detektivov. Pristopijo k lovcu. To nikakor ni Rivkinov najboljši dan.
Policija mu pokaže našitke, on jim pokaže svoje, podobne šerifovi zvezdi, kakršne je mogoče naročiti iz kataloga po pošti. Ko preverijo njegovo identiteto, se obotavljivo odpravijo. A Stan ve, da je izgubil še tisto malo možnosti, da bi v množici staršev odkril Reneja. Sklene, da se odpravi domov. »Pozabil sem sneti kapo,« se opraviči, kot da bi bila njegova preobleka brez nje kaj popolnejša. Znova je bil zamahnil s palico in znova zgrešil žogico.
Naslednje jutro je spet v Oueensu, še zmeraj v svoji kakijasti uniformi in čepici, le da tokrat v kombiju z zatemnjenimi okni. Ob njem je petnajstletni sin. In Jean. Pomagata mu vohuniti.
Starec poskuša prepričati svakinjo, naj prisede v avto in jim pokaže Reneja. Vendar je žensko strah. Ne mara z njimi. Končno mora v tem razdrapanem delu mesta živeti. Stan zapelje v garažo in trojica opreza po ulici. Haitčan zapusti kombi in obhodi okolico, prežeč na znana Renejeva pribežališča. Pogovarja se s prebivalci, najde Renejevo nekdanjo ženo in jo prepriča, da mu posodi svojega malega sina za kratko vožnjo po ulici, da bi jim pokazal očeta, če bi ga kje videl. Mladi mož in deček odideta in klepetata. Čez nekaj minut ga Jean že privede k ženski, ki je videti vsa živčna. Reneja nista videla.
Stari mož sedi v kombiju še kako uro. Rene se ne pokaže. Rivkin še nekajkrat pokliče svakinjo, nato pa posmehljivo preklinjajoč presodi, da ga ta vodi za nos. Ze naslednji dan se spet odpelje, tokrat na sever v Bronx, po navodila za neki drug primer. V tretje gre rado.
Postaja jasno: edini jetnik na prizorišču je zdaj Štan Rivkin, jetnik svoje minule slave, ki noče zapustiti svojega mesta v luči žarometov in ne ve prav, kako bi se upokojil z vsem tistim pompom, ki ga zahteva njegov položaj.
The Independent on Sunday, London
Geotermalna energija
v
Življenje pod ledenim oklepom?
red štiridesetimi leti so si pisci znanstvene fantastike predstavljali, da vesolje kar kipi od življenja. Venera je bila planet toplih, modrih oceanov, skritih pod oblaki, polna eksotičnih bitij. Puščobni Mars je bil seveda poln bojevitih zavojevalcev in graditeljev kanalov.
Po Jupitru so korakala velikanska domišljijska bitja. Titan je imel sirene in celo hladni, oddaljeni Neptun je bil dom vesoljskih pokvek, ki so dihale amoniak. Skratka, naše vesoljsko sosedstvo je bilo zelo obljudeno in prav gotovo je bilo le še vprašanje časa, da bi se človeštvo napotilo spoznavat nove prijatelje ali pa bi oni prišli k nam bodisi z miroljubnimi ali napadalnimi nameni.
V šestdesetih letih pa so se začele znanstvenofantastične sanjarije sesuvati. Na Zemljo je namreč začela pošiljati podatke prva vesoljska sonda. Počasi, a zanesljivo je bil planet za planetom odpisan kot možno prebivališče živih bitij. Izkazalo se je, da je Mesec brezzračna, nerodovitna pokrajina. Vesoljska sonda Mariner je pokazala, da znameniti kanali na Marsu niso nič drugega kot optična iluzija. Venera še zdaleč ni vodni raj, temveč pekel. Njena površina je peč, ki žari s temperaturo 400 stopinj Celzija, tlači jo tlak 90 atmosfer, nad njo pa je pusto rumeno nebo, ki ga prekrivajo oblaki žveplene kisline. Izkazalo se je, da Jupiter, Saturn, Uran in Neptun nimajo niti trdne površine, primerne za hojo. Pluton je globoko zamrznjen, mrtev zgubljenec. Povsod je prevroče ali premrzlo ali pa polno strupenih plinov.
Ključnega pomena za zunajzemeljsko življenje je voda v tekoči obliki. Brez nje ne morejo potekati organski kemični procesi in težko si je predstavljati molekule, ki se razmnožujejo in razvijajo v kakšnem drugem topilu, kot sta na primer tekoči amoniak ali metan. Brez vode bi bila gradnja naselij na Mesecu, našem najbližjem sosedu, težka in draga. Blizu lunarnega južnega pola išče led majhna sonda, vendar je led eno, kaže pa, da je tekoče vode, zunajzemeljskega modrega zlata, v sončnem sistemu zelo malo.
V domišljiji pisca znanstvene fantastike utegne v vesolju le obstajati kraj z veličastnimi oceani, ki bi lahko tekmovali s tistimi na Zemlji. Arthur C. Clarke si je v svojem romanu 2001: Odiseja v vesolju (1968) izmislil čudovito vesolje z vsemogočnimi tujimi bitji, skrivnostnimi monoliti in majhno Jupitrovo luno, prekrito z velikanskim oceanom, ki je prepolno živih bitij.
Od sedemdesetih let dalje vemo, da je površje Europe, drugega Jupitrovega naravnega satelita, skoraj popolnoma prekrito z ledom. Clarke si je izmislil domišljijsko Europo, ki je pokrita z velikanskim vodnim breznom, skritim pod večno ledenim pokrovom. Voda pod ledom ostaja tekoča, ker jo globoko na morskem dnu grejejo ognjeniki. Ocean naseljujejo nenavadna bitja, podobna ribam, pa tudi mikrobi in morsko rastlinje. In čeprav so Clarkovi monoliti in bogovom podobna tuja bitja čista izmišljotina, utegne biti slika z vodovjem prekrite Europe, v katerem vre življenje, nenavadno natančna.
Jupiter in njegove lune tvorijo svoj lastni mini sončni sistem. Jupiter, »plinasti velikan«, je velikanska krogla iz vodika in metana, ki je desetkrat večja od Zemlje, z zastrašujočimi hurikani in svetlo obarvanimi plinastimi vrtinci. Okoli tega velikanskega planeta kroži cela garnitura lun, skupaj več kot dva ducata. Večina med njimi so majhni, nepomembni kosi skal. Štiri med njimi, tako imenovani Galilejevi sateliti (imenovani po svojem italijanskem odkritelju), so dovolj veliki, da jih je mogoče z Zemlje videti z daljnogledom. Callisto je svet, poln kraterjev, približno tak kot naš Mesec. Gani-med, največja luna v sončnem sistemu, je prekrit z nenavadnimi in nerazložljivo razbrazdanimi geološkimi tvorbami. Io, najbolj notranji satelit velikanskega planeta, je kipeči kotel žveplovih ognjenikov. Dejavnost ognjenikov pospešujejo velikanske sile plime in oseke. Europa, druga luna, je na površju videti najmanj zanimiva od vseh. Je nekoliko manjša od našega Meseca, gladka kot krogla za biljard, brez gorovij, samo z nekaj kraterji, pokrita z rumenim žveplovim prahom, ki prihaja s sosednjega satelita Io. Ko pa je v sedemdesetih letih spektroskopska analiza, ki so jo opravili s teleskopi na Zemlji, pokazala, da je površina Europe skoraj izključno iz ledu, so postali astronomi in seveda pisci znanstvene fantastike zelo vznemirjeni.
Leta 1979 je sonda Voyager posnela fotografije celotnega Jupitrovega sistema z Europo vred. Od blizu je bila ta videti zelo nenavadna. Nobenih gorovij ni imela, namesto teh pa nenavadna, temna slemena, dolga na stotine kilometrov in le nekaj sto metrov široka. Tistih nekaj kraterjev je pričalo o tem, da je Europa zelo mlada. Leta 1995 se je Nasina sonda Galileo po šestletnem potovanju približala Jupitru. Velikanski planet je večkrat obkrožila in se približala vsakemu od štirih glavnih satelitov ter pri tem od blizu posnela zelo natančne slike. Pred kratkim se je Galileo podal na doslej najbližji ogled Europe. Slike, ki so jih posnele njegove kamere, bodo še več tednov pretvarjali v digitalno obliko in jih dešifrirali. Medtem pa znanstveniki
analizirajo slike, posnete februarja lani. V članku v reviji Nature štiri skupine ameriških znanstvenikov zatrjujejo, da te slike dokazujejo, da je pod slojem ledu velikanski ocean tekoče vode, ki se razteza po vsej Europi in je globok več desetin kilometrov. Europa je preveč oddaljena od Sonca, zato tekoča voda ne more obstajati, saj je temperatura na površju le redko nižja od obupno mrzlih minus 150 stopinj Celzija, zato je jasno, da obstaja nekaj, kar ledeno plast raztaplja od spodaj.
Michael Carr, znanstvenik ameriškega geodetskega zavoda v Kaliforniji, je proučeval najnovejše Galilejeve slike, ki se nestrokovnemu očesu kažejo kot fotografije Arktičnega oceana, posnetega iz zraka. Zdi se, da je del površja pokrit z ledenimi gorami, velikanskimi bloki ledu s premerom več kilometrov. Carr meni, da je zelo verjetno, da je pod slojem ledu, ki je morda le nekaj kilometrov debel, ocean tekoče vode.
Konvekcijski tokovi v tem oceanu te ledene splave ženejo naprej.
Nekateri znanstveniki so skeptični in menijo, da je Euro-pin ocean trden led, ki sega do skalnatega dna. Nekaj najbolj zanimivih Galilejevih posnetkov kaže tisto, kar Carr imenuje »luža«, majhno, zelo temno, gladko površino. Bi to lahko bila nezmrznjena voda, majhno »okno« v velikanski ocean tam spodaj? Vsaka tekoča voda bi takoj zmrznila, mogoče pa je, da se topli tokovi od spodaj prebijejo na površje in povzročijo, da voda in brez-zračje vstopita v nelagodno sobivanje.
Nadaljnji dokaz za tekoči ocean prihaja z univerze v Arizoni, kjer je skupina znanstvenikov odkrila, da se Europa ali vsaj njeno površje med kroženjem okoli Jupitra počasi obrača okoli svoje osi. Običajno tako majhno luno, ki kroži okoli tako velikega planeta, »blokira« težnost planeta, tako da je proti njemu vedno
obrnjena ista stran. Zato na nočnem nebu vedno vidimo isto stran našega Meseca. Paul Geissler in njegovi kolegi pa so odkrili, da proti Jupitru ne zre vedno isti del Europe, temveč da se ta počasi vrti. Enkrat okoli svoje osi se obme v približno 10.000 letih. To je mogoče pojasniti le s tem, da je nad kamnito notranjostjo v celoti tekoča površina.
Voda je bistvenega pomena za življenje na Zemlji in težko, čeprav ne nemogoče, si je predstavljati življenje, ki bi se razvijalo brez nje. Če so na Europi celi oceani vode, potem je ta mala luna najprimernejši kraj, kjer bi lahko začeli iskati življenje. Oceanograf John Delaney iz Seattla je navdušen nad domnevo, da je Europa prekrita s prostranim, skritim oceanom, ki ga ogrevajo velikanski podvodni ognjeniki, oceanom, ki po vsej verjetnosti gosti živa bitja. »Čedalje več dokazov je, da je pod ledom tekoča voda. Če podatke tolmačimo takšne, kakršni so, potem ugotovimo, da je ledena skorja debela le dva do štiri kilometre. Če je led res le toliko debel, potem mora biti pod njim veliko vode, ki morda sega sto kilometrov v globino. Mislim, da ni za lase privlečena domneva, da je na Europi voda in da bi lahko v pol milijona let kombinacija ognjeniške aktivnosti in vode povzročila nastanek življenja. V prvem obdobju na Zemlji je bila prevladujočega pomena dejavnost bazaltnih vulkanov. Sproščala se je velikanska energija. Ko je na 1200 stopinj Celzija segreta lava prišla v stik z vodo, so nastajale nove spojine... Če je sploh še kje kakšen kraj v sončnem sistemu, na katerem obstaja možnost življenja, potem je to Europa.«
A kakšne vrste naj bi bilo to življenje? To niso bitja, ki bi jim lahko pomahali v pozdrav, oziroma je zelo malo verjetno, da bi nam pomahala nazaj. Na dnu zemelj-
skih globokih morij okoli ognjeniških kraterjev na robovih tektonskih plošč v zemeljski skorji uspevajo celi ekosistemi. Doslej so bili takšni kraji tako skrivnostni kot Jupitrove lune. Zdaj podmornice raziskujejo Zemljino notranje »vesolje« in njihova odkritja so znanstvenike presenetila. Globoko na dnu Tihega oceana obstajajo cele naselbine živih bitij, nakopičene okoli ognjeniških kraterjev. Lava in raztopljeni plini na oceanskem dnu so bogata hranila in tu v velikanskem številu živijo in umirajo bakterije, ki hlastno goltajo žveplo. Tvorijo osnovo geotermalne prehranjevalne verige tamkaj živečih rastlin in živali, popolnoma ločenih od svojih sorodnikov na kopnem in v oceanskih plitvinah, ki jih napaja sonce. Ob podvodnih ognjenikih živijo tudi po več metrov dolgi črvi ter nenavadne svetlikajoče se ribe brez oči. Podobna bitja utegnejo živeti tudi na Europi.
Čisto zagotovo bomo vedeli, ali je na Europi voda, šele takrat, ko bomo v njeno krožnico lahko poslali plovilo, ki bo led radarsko sondiralo . Eno naj bi izstrelili leta 2003. Če bodo slutnje znanstvenikov potrjene in se bo izkazalo, da je na Jupitrovi luni voda navzoča v neizmernih količinah, se bo Nasa prav gotovo potegovala za sredstva, ki bi ji omogočala izstrelitev vozila brez posadke. To Europe ne bi samo obkrožilo, temveč bi na njej tudi pristalo.
S pristankom na Europinem površju pa bo bitka dobljena samo na pol. Najti bo treba mesta, na katerih je ledena skorja zelo tanka ali pa je sploh ni, sicer utegne vrtanje v več sto metrov debelo ledeno oblogo trajati v nedogled. Vsaka odprava na Europo bo draga, veliko dražja kot Pathfinderjeva odprava na Mars. Zagovorniki raziskovanja Europe za državna finančna sredstva tekmujejo s skupino, ki pripravlja odpravo na Pluton.
Jim Cutts, vodja posebnih projektov pri Nasi, meni, da bi Europa morala imeti prednost. Načrtuje izdelavo sonde, ki so ji dali vzdevek Cryorobot. Ta naj bi pristala na Europi in se z radioaktivnim virom toplote začela prebijati skozi led. Med spuščanjem bo luknja, ki jo bo zvr-
tala, spet zmrznila in tako se bo znašla v ledenem oklepu. Če bo šlo vse po načrtu, bo Cryorobot končno pljusknil v vodo pod ledeno skorjo in začel križariti po oceanskih globinah, analizirati kemično sestavo vode, iskati življenje in pošiljati na Zemljo nedvomno groteskne podvodne fotografije.
»Načeloma je vse zelo preprosto,« pravi Cutts. »Sonda bo s površjem in z Zemljo ohranila stik s pomočjo radijskih zvez. Nobenega kabla ne bo, ki bi jo povezoval s površjem, popolnoma samostojna bo morala biti.« Zaradi majhne težnosti na Europi (le sedmina zemeljske) bi lahko sonda vrtala veliko globlje, kot bi pričakovali. Ker je težnost majhna, je majhen tud' tlak. Morda bi lahko vrtali 25 ali več kilometrov globoko.
Na srečo je tehnologijo za vrtanje ledu mogoče preizkusiti že na Zemlji. Pred dvajsetimi leti so globoko pod antarktičnim ledenim oklepom odkrili velikansko jezero, ki so ga poimenovali Vostok. Jezero je povsem nedostopno. Nasa se bo prihodnje leto lotila vrtanja skozi nekaj tisoč metrov debel sloj ledu in se poskušala prebiti do jezera. Če se ji bo to posrečilo, bo s tem utrla pot odpravi na Europo, ki je načrtovana za leto 2015.
Glede iskanja življenja na Jupitrovi luni je naloga po Cuttsovem mnenju zelo preprosta. »Ne potrebujemo zapletenih analiz dezoksiribonukleinske kisline ali česa podobnega, le napravo, ki bo zmožna zaznati preproste kemikalije, ki jih proizvajajo bakterije.« Najteže bo po njegovem mnenju zagotoviti, da bo sonda pravilno sterilizirana, preden bo zapustila Zemljo. Številni znanstveniki se namreč bojijo, da so Rusi z nekaterimi sondami, ki so jih skupaj z bombažnimi zastavami in podpisi Brežnjeva poslali na Mars v šestdesetih letih, na Rdeči planet zanesli zemeljske mikroorganizme. Tekoče okolje bi bilo še veliko laže onesnažiti. Prav zares bi bilo tragično, če bi človeški rod našel življenje na tujem planetu in ga nato z naključno okužbo iztrebil.
Independent on Sunday, London
Prazna košara medalj
Kenij a onkraj Visokih Tater
e že tako, da je ob lastni prazni košari medalj lepo, če je tudi sosedova prazna. Kranjci, ki se v ta namen najprej ozrejo preko Karavank-, so letos spet žalovali: V Avstrijci 17 medalj, Nemci 29, češko hokejsko moštvo pa so rojaki ob vrnitvi že kar na letališču vlili v bron. So mar nesrečni Kranjci spet najbolj nesrečni?
Ne! Onkraj Visokih Tater, ob Visli, se namreč Poljaki prav tako zeleni od zavisti ozirajo naokoli; zaman iščoč koga, s komer bi se lahko kosali - ne v uspehih, v športnih neuspehih. 39-milijonski narod je tudi v Naganu ostal brez medalje, tako kot je že v Lillehammerju in precejšnji večini prejšnjih. Pravzaprav to postaja že tradicija. V vsej zgodovini zimskih olimpijskih iger je Poljakom uspelo upleniti le eno zlato, srebrno in dve bronasti; bera, ki jo z devetimi medaljami poseka celo Liechtenstein. Uspeh Poljakov je bil drugje: kljub vsemu ohraniti samozaupanje, verjeti v to, da se v zimskih športih Poljska le prebuja in da bo njen prvi jutranji petelin Nagano. No, upi so bili prazni, dežela se ni prebudila. Zdaj, dober teden po igrah, so poljski športni komentatorji zamenjali športnike in tekmovanje teče naprej. Spremenjena je le panoga: komentatorji zdaj med seboj tekmujejo v ostrini obtožb in sočnosti žaljivk na račun odgovornih: celo resna »Rzeczpospolita« je Poljsko primerjala s Kenijo, pa še to le v zimskem času.
Pa jim dajmo prav. Zares, poljska ničla je sramotna. Naj se trenerji še tako branijo, pravih opravičil ni. Približno 1,5 milijona dolarjev, kolikor je dobilo poljsko smučanje, je morda res premalo za razvoj, toda če je iz avstrijskih štirih milijonov nastalo 17 medalj, zakaj jih iz poljskih ni nič? Odgovora ne ve nihče. Tudi geografska lega ne opravičuje. Z Nemčijo, skupno zmagovalko olimjiiade, si Poljska deli tako geografsko širino kot tudi pokrajinski relief, ki v obeh državah skopari s tereni, primernimi za smučarijo. Pri zimskošportnih centrih sta zmagovalka in poraženka spet skuhaj. Poljske Zakopane v ničemer ne odstopajo od nemškega Garmisch-Par-tenkirchna; niti po velikosti niti po obisku. Po ambicijah pa je »zimska prestolnica Poljske« (tako zaradi vsakoletnega
Dr. Bogdan Lešnik
Viljem Gogala, Varšava
ale so jo sloven-ske organizacije istospolno usmer-jenih ljudi, a jo ■ je tedanja država ignorirala; v novi je bila obnovljena (in opremljena s konkretnimi pre-dlogi). a se ji ni godilo nič bolje. Zdaj pa se je izkazalo, da so oblasti vendarle delale na njej, bolj ali manj na skrivaj - to se pravi, ne da bi se posvetovale s pobudniki oziroma s tistimi, ki jih bo zakon zadeval - in prejšnji teden smo o tem dobili prvo sporočilo za javnost. Domislili se niso ničesar boljšega kot prav registriranega partnerstva, in to zdaj, ko države, v katerih so s tem začeli, že vpeljujejo istospolne poroke.
Namen instituta registriranega partnerstva je bil urediti brezpravno stanje, v katerem se nahajajo istospolni pari, in jim omogočiti uveljavljati nekatere pravice, ki jih imajo poročeni raznospolni pari (dedovanje, stanovanjska pravica, davčne olajšave, vzdrževanje brezposelnega ali onesposobljenega partnerja itn.). Vendar nimamo nobenega razloga za domnevo, da gre pri ideji o registriranem partnerstvu pri nas za podobno ozadje. V državah. kjer so ga vpeljali (Švedska, Nizozemska. Danska. Norveška itn.), so ga namreč prav na pritisk organizacij istospolno usmerjenih ljudi: pri nas pa kakor da nikoli ni bilo nobene pobude iz teh virov. Če pa zakona ne pripravljajo za zainteresirane, za koga potem ga? Odgovor ni težak, še zlasti če vemo, da so podoben institut pred letom vpeljali na Madžarskem. Obe državi sta kandidatki za Evropsko unijo. Sklep: pripravljajo ga zato. da bi Slovenija imela boljše možnosti pri vstopu v EU.
Te vrste zlorabljanje v politiki seveda ni nobena redkost, je pa koristno, da smo si o njem na jasnem. Vlade pri pripravi tega zakona ne skrbijo pravice in pravno stanje istospolnih parov, temveč jo skrbi vključevanje v EU, za katero pravna urejenost na tem področju sicer ni ekspliciten pogoj, je pa priporočena; kakor vemo, se od kandidatk neredko pričakuje celo višji pravni standard kakor od (nekaterih) čla-
Ironično je. da je glede spolne usmerjenosti Slovenija nekaj časa dejansko dosegala višji pravni standard kakor neka-
sežen, in poleg tega ne more biti model za vse kulture (v Franciji, Nemčiji in Italiji, na primer, se urejanja istospolnih zvez lotevajo drugače kakor v Skandinaviji). Zakonodaja ne nastaja v »praznem prostoru«, kakor se radi izražajo pravniki, temveč v prostoru, ki ga že obvladujejo institucije, predsodki, tradicije itn. In vendar izumljajo institut, ki ga v naši pravni tradiciji ni, še več, ki evocira nekdanje oblike zastraševanja.
Poglavitni politični argument nasprotnikov razširitve instituta poroke na istospolne pare bo bržčas ta, da slovensko javno mnenje večinoma ni naklonjeno istospolni usmerjenosti. Toda ta argument je kilav in presežen že z načelom enakopravnosti. Mar bi torej, če bi večino Slovencev in Slovenk obsedal rasizem, vpeljali rasno diskriminacijo? Ali pa bi se sklicevali na ustavno in zakonsko določilo, da je na podlagi takih okoliščin prepovedano diskriminirati? Zakon, kot rečeno, prepoveduje diskriminacijo tudi na podlagi spolne usmerjenosti. Ali ne bi bil torej zakon, ki vpeljuje diskriminacijo, ker predpisuje za istospolne pare poseben institut in jim hkrati onemogoča dostop do instituta, ki ga smejo uporabljati samo raznospolni pari, v temelju nezakonit?
Politiki (oziroma v njihovem imenu pravniki) bodo z bolj ali manj pretanjenimi pravnimi finesami gotovo spodbijali take sklepe in v zadnji instanci najbrž priznali, da jim ne gre toliko za uresničevanje načela enakopravnosti kolikor za to, da bi bil volk sit in koza cela, to se pravi, da bi ustregli pričakovanjem EU, sami pa ostali na oblasti. Toda inteligentna politika bi ravnala drugače: napredno zakonodajo bi ponudila kot svojo komparativno prednost. Zato bi napela vse sile, da bi vplivala na javno mnenje. To ne bi smelo biti pretežko, saj obstaja potencial. Opazimo ga lahko v protislovju med tem, kar kažejo raziskave javnega mnenja, in dejanskim statusom istospolnih oseb, ki so v vsakdanjem življenju in po obstoječi zakonodaji precej manj diskriminirane, kakor bi sklepali po prvih. Razmeroma ugodna izhodišča pa si je mogoče tudi zapraviti, npr. z »argumenti« in ukrepi, iz katerih izhaja, da so istospolno usmerjene osebe drugorazredni državljani in državljanke, če ne kar drugorazredni ljudje.
Ljudje, ki jih pravne finese sploh ne zanimajo, še manj človekove pravice, se bodo obesili na doslej najmočnejši ideološki argument proti istospolnim porokam. Rekli bodo, da je namen poroke oblikovanje družine, se pravi, rojevanje in vzgoja otrok. A zadeva ni tako enostavna; tu mečemo v isti koš stvari, ki so med seboj
zimskega eksodusa Varšavčanov tu imenujejo Zakopane) sploh spredaj: Zakopane se najresneje potegujejo za organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2006. Celo komunizmu, dežurnemu krivcu za najrazličnejše poljske nesreče, se tokrat ne more naložiti bremena krivde. Nekdanja NDR pa danes Kuba in Madžarska so svetovne rekorderke po številu olimpijskih medalj na število prebivalstva in jasen dokaz, da je bil v športu prejšnji režim kvečjemu prednost.
Že res, toda Kuba in Madžarska sta velesili v poletnih, ne pa v zimskih športih, me boste popravili. Pa na poljsko žalost brez potrebe. Kriza poljskega športa se ne konča z majskim soncem, ne, vleče se skozi vse leto. V Atlanti 1996 sicer ni bilo slabo in tudi evropskega lahkoatletskega dvoranskega prvenstva v Va-lenciji Poljska ne bo zapustila brez medalj. Vendar pa o splošnem stanju športa ti uspehi govorijo bolj malo. Glavni indikator je namreč nogomet, ob Visli brez konkurence daleč najpriljubljenejši šport. Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let se je pred Latom, Boni-ekom in ostalo poljsko falango tresla vsa stara celina, zdaj poljska nogometna reprezentanca igrišča zapušča sklonjenih glav. 12 sušnih let je za njo, 12 let nemočnega zmajevanja z glavo, še bolj pa kritik in sramotenj. Nič ne pomaga, poljski nogomet se ne more znebiti parazita, ki se mu reče poraz. Še več. V zadnjih treh tekmah, v spopadu s povprečnimi reprezentancami Gruzije, Paragvaja in Izraela, je bilo huje kot kdajkoli poprej. Brez enega samega gola v nasprotnikovi mreži, pa skupno kar z devetimi v lastni! Tako črne liste poljski navijači še ne pomnijo in s potrpljenjem so pri koncu: takšno je tu razpoloženje pred naslednjo tekmo 25. marca, ko v Varšavo prihaja'-Slovenija.Tekma bo k sreči prijateljska.
Medtem ko se bo tudi reprezentanca v drugem najpriljubljenejšem športu - košarki le s težavo uvrstila na evropsko košarkarsko prvenstvo 1999 frv petih preostalih tekmah potrebuje štiri zmage), premnogi Poljaki svoja ranjena navijaška čustva raje posvečajo drugim, uspešnejšim, ki jih s Poljsko ne veže več potni list, pač pa sorodstvene vezi. Teh je med številno emigracijo po svetu precej: avstralski plavalec Michael Klim, rojen v Gdansku; pa ameriški profesionalni boksar Andrzej Golota ..., celo alpski
Pobuda, da bi v slovensko zakonodajo vpeljali možnost poroke istospolnih parov pod enakimi pogoji kot za raznospolne, je stara kakšnih deset let, je torej iz časa, ko so v nekaterih severnoevropskih državah vpeljali institut t. i. registriranega partnerstva.
popolnoma različne. Prvič, za rojevanje in vzgojo otrok ni potrebna poroka, in, drugič, namen poroke je dosežen, tudi če se potem ne rodi noben otrok ali če je posvojen ali iz kakšne prejšnje zveze. Ne smemo mešati namena instituta in namenov ljudi, ki ga uporabljajo. Prvi vsekakor je oblikovanje družine, toda vanjo ne sodijo le (morebitni) otroci, temveč zlasti sorodniki obeh zakoncev, ki s svojo poroko ustvarita novo skupnost, novo razmerje med ljudmi, ki sicer ne bi bili povezani ali vsaj ne tako tesno. Res je, da je
obstajala (in ponekod še obstaja) pravna norma, po kateri se lahko mož avtomatično razveže, če mu žena ne rodi otrok. Toda kdo bi jo hotel obnoviti?
Zlasti pa nam, prosim, prizanesite s »strokovnimi« argumenti o tem, kako slabo da bi bilo za otroke odraščati ob istospolni zakonski zvezi. Prvič, za otroke (in posledično za vse nas) je veliko slabše živeti v netolerantnem okolju. Drugič, pravijo, da bodo v istospolnem okolju vzgajali istospolno usmerjene otroke, kar je popoln nesmisel, saj se tudi v raznospolnih zakon-
tere pomembne članice EU, denimo Velika Britanija, kjer so šele prav pred kratkim (1. 1994) znižali dovoljeno starost (age of consent) za istospolna razmerja, izenačili pa jih bodo šele zdaj, ali Irska, kjer so sploh šele dekriminalizirali istospolna razmerja in napravili cel kvantni skok, ko so hkrati izenačili dovoljeno starost z raznospolnimi razmerji. V Sloveniji so bila istospolna razmerja dekriminali-zirana leta 1975 in že tedaj so vpeljali tudi enako dovoljeno starost za isto- in raznospolne primere. Nova država je do svojih istospolno usmerjenih državljank in državljanov omahovala - ni prišlo, recimo, do vključitve prepovedi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti v ustavo iz leta 1991, čeprav so bile organizacije istospolno usmerjenih ljudi močno aktivne pri osamosvajanju, pač pa je varstvo pravic ne glede na spolno usmerjenost zagotovljeno z zadnjim kazenskim zakonom.
Slovenija je bila ne le prva republika v Jugoslaviji, temveč tudi prva dežela v vsej Vzhodni in Srednji Evropi (z izjemo Avstrije), kjer je nastalo kakšno uradno gibanje istospolno usmerjenih ljudi (z organizacijami Magnus iz leta 1984, LL iz leta 1985, Roza klub iz leta 1989). Odpor tedanjih oblasti ni bil viden, vsaj ne do leta 1987, ko so se tedanji slovenski politiki prestrašili nenadnega napada iz preostale Jugoslavije, zlasti iz Beograda, da Slovenija dovoljuje (izmišljen) »kongres homoseksualcev« in (tudi) s tem podpira protijugoslovanske težnje, ter so začeli nastopati bolj represivno. A že takrat je bilo razvidno, da je spolna usmerjenost zgolj zastavek v igri, ki je imela bolj malo opraviti z njo samo. Osamosvojitev se je tako zdela dobro jamstvo za trajno varstvo pravic in hkrati za onemogočanje tovrstnih zlorab. Ugotovimo pa lahko le, da nekatere prakse preživijo še tako radikalne spremembe sistema.
Kakšna dobronamerna duša poreče: Prava reč, kaj je motiv, ali ni najpomembnejše, da se stvar uredi? Če pri tem po-
maga pritisk zaradi vstopa v EU, toliko bolje. EU je navsezadnje kar dobro jamstvo, da bo status istospolno usmerjenih vse bolj enakopraven in da bodo poroke istospolnih parov z vsem, kar iz njih izhaja, prej ali slej, denimo v kakšnih desetih letih, enako samoumevne, kakor je zdaj (skoraj že) samoumevna prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti. Ta proces se lahko zaustavi samo, če pride do ponovnega preobrata v totalitarizem. Toda ah ni praksa, da država odmerja (podeljuje in odvzema) ljudem pravice, kakor se njej zdi oportuno, po svojem bistvu totalitarna? Drugič, taka dobronamernost ni nič drugega kot lahkovernost - spet vidimo jamstvo v nekem prihodnjem redu.
Argument, »najpomembneje je, da se stvar uredi«, pade prav na primeru zakona o registriranih partnerstvih. Da je to v temelju kozmetična rešitev, kažejo izkušnje iz držav, kjer so ga vpeljali: po začetnem navdušenju so istospolni pari le še poredkoma uporabili ta institut. Pri nas pa ima zadeva povrhu še zlovešč prizvok, na katerega predlagatelj, kot kaže, ni pomislil. Starejši geji in lezbijke se najbrž še spomnijo registrov, ki so jih vodili policijski organi nekdanjih režimov (t. i. »roza liste«). Na kratko, nekoč so registrirali istospolno usmerjene ljudi, danes pa bi njihova partnerstva. Napredek j e le v tem, da se bodo zdaj kar sami prijavljali za registracijo. Kdor misli, da se pri tem spuščam v semantično drobnjakarstvo, pozablja, da obstaja poleg fizičnega tudi (nič manj realno) simbolno zatiranje in da je prizadevanje za enakopravnost (to se pravi: enakost pred zakonom) prav boj na tej simbolni ravni. Jasno je, da formalna enakopravnost še ne zagotavlja enakopravne obravnave v vseh posameznih primerih, ponuja pa instrument, dajo dosežemo. A z zakonom o registriranih partnerstvih ne bomo dosegli nič drugega kot institucionalizirano neenakopravnost.
Registrirano partnerstvo se je v nekem obdobju zdelo dobra rešitev v severnih
roio: Igor moaic
skih zvezah, ki imajo vso institucionalno podporo, očitno ne posreči vedno vzgojiti raznospolno usmerjenih otrok. Nasprotno, to bi bila za otroke v resnici pridobitev, saj bi spotoma dobili sporočilo, da so lahko taki ali drugačni, ne da bi jim bilo treba zato razvijati zapletene in agresivne, marsikdaj pa tudi samouničevalne obrambe.
Dr. Bogdan Lešnik, psiholog, Ljubljana
Znižali smo obrestne mere.
Tako lahko takoj dobite na primer: stanovanjsko posojilo na 10 let že s 6,75 odstotno realno obrestno mero.
Oglasite se v katerikoli naši poslovalnici, izberite si svojo metodo odplačevanja posojila in se dogovorite o podrobnostih.
Posojilo po svoji meri si lahko izračunate sami na internetu: http://www.n-lb.si.
ljubijanska banka
Nova Ljubljanska banka d. d., Ljubljana
smučar Andrzej Bachleda, z nepričakovanim petim mestom v kombinaciji svetla izjema poljske odprave v Nagano, ni ideal za poljski športni patriotizem — živi v Franciji, študira v ZDA.
No, vsaka kriza, tudi športna, pa ima svojo pozitivno plat — široke možnosti za napredek. In res, prvi poljski uspehi, na primer v judu, veslanju ali streljanju, so
že tu in nadaljnje možnosti so velike. Če je bilo namreč mrtvilo v poljskem športu res rezultat hude gospodarske krize, potem sedanji gospodarski razcvet v državi vliva optimizem, da se bodo nekoč k Visli z zavistjo spet ozirali drugi.

ugo na
r zmeija3.
nrm-&Gsm
l(NMT) + 1 (GSM) = 1 naročnina
ALS
ALS
ALS
ALS
ALS (alternate line Service)

informacije in poboji:
Mobitelu cbo'. /--c na bre, telefonsKT v,-, a,;--. 2-> ■..■ ■
080 70 70	'
041 685 685
in na vseh n;ous : ■'	1
mobitel
h t' n v\v. v. 'e o te tel si
Istospolne poroke
Registrirano partnerstvo. Ne, hvala.
P P poštni
Nadaljevanje s 26. strani
4. Dragonjeva (po strankarski in vladni plati bi moral biti nosilec programa gospodarskega prestrukturiranja Zasavja), da »nasprotniki TET 3 niso omenili kakršenkoli drug državni program za Zasavje«.
Resnica je popolnoma obratna. Druga obravnava predlaganega zakona o poroštvu RS za najetje posojil za gradnjo TE Trbovlje 3 ni uvrščena na predlog dnevnega reda seje DZ zgolj iz formalnih razlogov. Pač pa je vlada skozi amandmaje, ki jih je poslala v DZ. projekt prevzela v celoti kot svojega, kar štejeva za njeno resno investicijsko odločitev, saj zagotavlja finančno konstrukcijo za 500 mio DEM, ne pa le za novo »kukavičje jajce« na račun dostojanstva državnega zbora.
Seveda pa kani vlada ta državni projekt (v nasprotju z zasebnimi) peljati na sebi lasten privilegiran, nestrokoven in špekulativen na-. čin. ko pripravlja teren za investicijsko-ur-banistično-okoljske nezakonitosti z uvedbo pojma »nadomestna proizvodna enota«. Paralelno v predlog proračuna RS za leto 1998 že uvršča med postavke ministrstva g. Dragonje 7468Predhodna dela za gradnjo nadomestnega objekta TET 3 - čez 5 mio DEM brez šanse za pravočasno pridobitev potrebnih dovoljenj.
Nezakonitosti vlade so razlog nestrokovnosti njenih odločitev.
Če bi vlada namesto podtaknjene resolucije o strategiji rabe in oskrbe z energijo v RS državnemu zboru najprej predlagala moderen energetski zakon, bi bila ta povsem drugačna. saj bi proizvodnjo električne energije iztrgala iz realsocialističnega produkcijskega odnosa. Še posebej, če se ne bi izognila pridobitvi soglasja po 54. členu zakona o varstvu okolja. Glede zadevne proračunske postavke meni sam sekretariat DZ za zakonodajo in pravne zadeve, »da bi kcrektnejša predstavitev pravnih podlag lahko prispevala k boljši utemeljitvi predvidene porabe proračunskih sredstev« in da »zgolj sprejeta strategija razvoja na določenem področju ali osnutek nacionalnega programa (celo brez zakonske osnove)« to ni.
Odločitev z vidika ekonomske upravičenosti bi bila negativna, če bi bila TET 3 deležna študije uresničljivosti in investicijskega programa. Gre v elektroenergetskem sistemu Slovenije in Evrope za naj dražjo možno elektriko sploh, v Evropi pa »košarice cen« sploh ne bo. Ze samo okoljsko pogojena polovična doba obratovanja podvoji stroške investicije za enoto energije, usoda TET 3 pa bo kvečjemu »stand by« rezerva, brez rednega rudarjenja.
Odločitev z ekološkega vidika bi bila na nacionalni ravni izrazito negativna, na lokalni pa izločujoča, če bi bila »nadomestna proizvodna enota« (ki prinaša Sloveniji prirast emisije C02 za 8%. Zasavju pa 60-odstotno povečanje obremenjevanja okolja v vseh segmentih iz rudarjenja, proizvodnje elektrike in tudi več 1000-odstotno povečanje ravnanja z ostanki čiščenj) deležna predpisanih prostorskih in urbanističnih aktov republike in občine na zakoniti osnovi celovite presoje vpliv na okolje in presoje vplivov na okolje posega samega. Skoznje mora država, obratno, uveljavit v Kyotu podpisane mednarodne obveznosti o zmanjševanju toplogrednih plinov za 8% glede na emisije iz 1986 in še ostrejše (15% do leta 2010) kot merilo vstopa v Evropsko zvezo, izkazalo pa bi se tudi, da tega premoga sploh ni moč očistiti v okviru predpisanih norm. da bi čistilne naprave le preusmerile del onesnaženja iz zraka v dodatno obremenitev tal in vode ogromnih količin in da Zasavje nadaljnje »celotne« in »integralne« degradacije okolja ne zdrži.
Argument zagovornikov gradnje TET 3, da naj bi bil ta projekt bistvenega pomena za reševanje zasavskega gospodarstva, je sprevržen. ker ga bo zavri, saj bi nase vezal ves siceršnji. za Zasavje razpoložljivi finančni potencial. Če bi predlagatelj spornega zakona g. Miran Potrč hotel dobro Zasa vju, bi sprejel predlog Zelenih Slovenije in Zelene alternative Slovenije in našel institucionalne poti, da se
1.	letošnja sporna proračunska postavka preimenuje v priprave na ekonomsko, socialno in ekološko prestrukturiranje Zasavja — čez 5 mio DEM.
2.	zakon o TET3 pa v zakon o ekonomskem, socialnem in ekološkem prestrukturiranju Zasavja — v enaki strukturi in višini 500 mio DEM. Podpisana se zavežeta za posredovanje nekaj dobičkanosnih. okoljsko in energetsko naravnanih, zaposlitveno privlačnih programov.
Miha Jazbinšek. predsednik Zelenih Slovenije, dr. Metka Filipič, predsednica Zelene alternative Slovenije
Delo, 11. februarja
Radiestezist na kritičnem odseku ceste pri Naklem
Ali bi šlo tudi z umetno mačjo mastjo ? Živali, zlasti mačke imam zelo rada. Ne bi si želela, da bi ljudje povzročili splošen poboj mačk. Kajti o »negativni energiji« bolj malo vedo, pa bi zadevo lahko posplošili na vse zadeve, kjer »negativno/nespametno« razmišljanje in ravnanje privedlo do hudih posledic.
Napišite za Delo kak enostaven članek o teh stvareh. Vam povem, da večina odraslih o osnovnih zakonitostih fizike ne ve nič.
Včasih mislim, da vrnitev k svečam sploh ni slaba zamisel.
Ker je toliko stvari še neraziskanih, nedorečenih. puščam vrata rahlo odprta za nerazložljivo tudi jaz.
Želim vam zdravja in humorja še vnaprej!
Marta Godec, Kranj
Delo, 21. februarja
Strahovlada kravatarjev
V	času olimpijskih iger Nagano ’98je v Sobotnih prilogah časopisa Delo izhajal Dnevnik bivšega vodje slovenske moške smučarske reprezentance.
Avtorju ne gre oporekati atraktivnosti pisanja. Pod gornjim naslovom (Dnevnik št. 3) pa so se v vsebini pojavile številne neresnice in neutemeljene obtožbe, predvsem pri opisovanju dogajanja, povezanega z moškim olimpijskim smukom in superveleslalomom. Ker avtorja članka nekateri še smatrajo za smučarskega strokovnjaka, bi lahko njegove na vedbe ustvarile med ljubitelji športa v Sloveniji napačno predstavo o delu Mednarodne smučarske zveze (v nadaljevanju FIS).
Kot član mednarodne žirije za moška tekmovanja v alpskem smučanju Nagano ’98 sem dolžan po dogovoru z generalnim sekretarjem FIS Gian Francom Kaspaijem pojasniti naslednje:
V	opisu dogodkov z dne 12. februarja avtor navaja: »FIS je tudi kršila dve zelo pomembni pravili. Start je bil danes programiran za deveto uro. Pr a vilo je. da start ne more biti pred 9.30. Tekmovalci se tako ogrevajo in ogledujejo progo še po temi. Drugo pravilo je, da če se smuk odlaga več kot tri dni. je potreben ponoven trening. S kršenjem tega drugega pravila so bili tekmovalci tudi v večji
nevarnosti, ker je bila proga drugače pripravljena in tudi postavitev se je nekoliko razlikovala. Tekma bi bila danes pravi srečelov.
V	vsakem primeru pa bo brez (ponovnega) treninga loterija tudi takrat, ko bo do tekme prišlo.«
V	nadaljevanju se avtor razpiše o tem, zakaj ima FIS pravila, če jih krši.
Ugotovitve pisca članka so napačne. Starti so namreč v mesecu februarju in marcu dovoljeni od 9.00 naprej (Rules for the Alpine Worid Cup 97/98, točka 8.1)! Poleg tega na olimpijskih igrah umika tekmovanj ne določa FIS, ampak posebna komisija, sestavljena iz predstavnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) in Organizacijskega odbora OI (NAOC).
Drugo »kršeno« pravilo pa sije avtor kratko malo izmislil! Takšnega pravila ni niti v prej omenjenem pravilniku niti v sedaj veljavnih The International Ski Competition Rules, izdanih leta 1996.
Zanikati moram tudi navedbe, da je FIS »tako nepriljubljena med tekmovalci in trenerji« in da »glede na interese vseh, le tekmovalcev ne«.
Ne v času svojega 8-letnega vodenja reprezentanc ne v času svojega bivanja na Japonskem, ko sem imel po funkciji dnevne kontakte s trenerji in tekmovalci najmočnejših reprezentanc, nisem opazil nobene nepriljubljenosti.
V	času olimpijskih iger Nagano '98 je bilo 15 sestankov vodij moških reprezentanc, 6 več, kot je bilo načrtovano. Na nobenem od sestankov ni bilo slišati niti ene pripombe k delu funkcionarjev FIS. Ravno obratno, po zadnji seji na olimpijskih igrah so skupaj z organizatorji prejeli številne čestitke. Akreditirani novinarji so bili lahko navzoči na vseh sejah, pisca obtožb pa nisem opazil na nobeni od njih.
Avtor končuje odstavek z mislijo, »daje čas, da bi se tudi tekmovalci bolje organizirali!« Slovenski alpski smučarji so že bili deležni podobnih njegovih »strokovnih nasvetov«, ki pa se, žal, dolgoročno niso obnesli.
V	opisovanju dogodkov z dne 13. februarja želi avtor dnevnika najti povezavo med prej omenjenimi »kršitvami pravil« funkcionarjev FIS in šefa moških tekem Giinteija Hu-jare, spremenjenimi pogoji na progi in padcem Hermana Maierja, ki bi se, kot pravi, »lahko smrtno ponesrečil«.
Resje, da je bila preparacija proge glede na treninge precej spremenjena, zaradi spremenjenih vremenskih razmer. Nekatera vratca so bila med preparacijo odstranjena, vendar jih je bilo moč z uporabo dveh sidrišč in dveh vrvi postaviti natančno na isto mesto, kot so bila med treningom. Zaradi spremenjenih razmer je bil tekmovalcem pred tekmovanjem skladno s pravili omogočen dodatni ogled proge, po katerem niso bila prestavljena nobena vratca, tako da »drugačna postavitev« ni bila vzrok padca omenjenega tekmovalca.
Člani žirije so si skupaj z odgovornimi trenerji avstrijske reprezentance večkrat ogledali posnetek padca Hermana Maierja in soglasno ugotovili, da je šlo izključno za napako tekmovalca, sam Herman Maier pa jim je takoj po prihodu s pregleda v bolnišnici dejal, da je škoda, da je takšno napako napravil ravno na olimpijskem smuku!
S tem dopisom ne želim sprožiti nobene polemike. ampak zgolj pojasniti, da FIS ni kršila pravil.
Pravila je občasno kršil le avtor, če se je, kakor navaja, med ogledi prog pogovarjal s tekmovalci. Takrat so namreč na progi lahko le tekmovalci in trenerji.
Matjaž Kranjc, tehnični delegat FIS
Delo, 21. januarja
Preteklost nam je vcepila introvertiranost, prihodnost nas bo skoraj zanesljivo odprla
Od dipl. soc. Franca Leskoška sem pričakoval drugačen odgovor. Namesto da bi priznal svoj spodrsljaj, se huduje name, ki sem ga opozoril na krivično obtožbo slovenskega naroda.
Očitek, da nisem razumel njegovega prispevka in da je moje pisanje »izredno netaktno, grobo in žaljivo«, je pravo sprenevedanje. Ali nisem le citiral in komentiral njegovih besed? Ali nisem povedal, da ugovarjam le trditvi, »da smo bili Slovenci med najkr-voločnejšimi plemeni«? Ali nisem zahteval, naj svojo trditev dokaže? Zdaj se sklicuje na zgodovinarje Kosa, Grafenauerja & Co. Res je, da jih omenja tudi v razpravi, vendar je trditev o genocidu tudi njegova. Zato je tudi sam zanjo odgovoren.
Ker se mag. Leskošek ne spozna z zgodovinskim dokazovanjem, »verjame in zaupa uradnemu zgodovinopisju«.
Prav v tem je tragika našega šolstva in naše znanosti, da slepo in nekritično sprejemata zmotne trditve naših zgodovinarjev, kakor so jih ti pr a v tako slepo sprejeli od dobro veščih, ampak zlonamernih tujih zgodovinarjev, namesto da bi sami iskali pravi potek slovenske zgodovine in se tako uprli lažnim teorijam o prihodu Slovencev v 6.-7. stoletju.
Ker mag. Leskošek nima odgovora na moja vprašanja, pravi, da naj se obrnem »na strokovnjake s tega področja«. Ali je prav, da nekdo postavlja trditve, ki jih ne more dokazati? Naj se raje sam obme na strokovnjake, da bo potem lahko odgovoril na postavljena vprašanja.
Koliko časa bomo morali Slovenci še poslušati ponižujoče pra vljice o prihodu naših prednikov, ki so bili tako nekulturni, da še niso poznali pomena hiš in so bivali v zemljankah, mrtve pa so pokopa vali v hišah ? Koliko časa bomo morali še poslušati izmišljene trditve, da smo Slovenci naj večji zločinci, ker so naši predniki baje pobili vse prejšnje prebivalstvo od Panonije do Soče in čez Alpe do Donave? Koliko časa bomo morali še čakati, da bodo Slovenci spoznali svoje dostojanstvo kot a v-tohtono prebivalstvo in kot prvi graditelji evropske kulture?
Če gospod mag. Leskošek namerava še kaj pisati, naj mi pove in dokaže, kateri od mojih stavkov ne ustreza resnici in pravici. In še to: Čigavo pisanje je bolj »grobo in žaljivo«, tistega, ki naše prednike obtožuje največjega zločinstva, ali tistega, ki jih brani pred tako krivičnimi obtožbami?
Nikakor ne bi hotel koga užaliti. Vendar je skrajni čas, da odločno zavržemo zgodovinske zmote, ki so največji vzrok slovenske travme.
Ivan Tomažič, Dunaj
Delo, 8. novembra
Preoblečeni italijanski komunisti dišijo drugače kot preoblečeni slovenski
Tudi na zadnji prispevek izpod peresa spoštovanega mag. F. Šmida si ne morem dopustiti, da ne bi razkril vsaj še nekaterih podrobnosti iz takratnih grozotnih vojnih dni leta 1942.
Že v samem uvodu si dovolim poudariti dejstva. ki so me prepričala in jih imam za bolj verodostojna od poročila takratnega italijanskega poveljnika konzula Giuseppa Fossa, saj to so izpovedi še živečih prič takratnega dogodka. Skoraj vse razen ene. ki so še imele v spominu takratne dogodke, povedo, kar se tudi ujema s pričevanjem, skoraj lahko
rečem kronske priče, ki pa danes živi čez lužo na ameriški celini. Njihova pripoved, ki bo verjetno bolj verodostojna kot samo poročilo konzula Fossa z dne 7. 9. 1942, se glasi:
Aktivisti OF so imeli 2. septembra 1942 (če nekateri vztrajajo, da je bilo to 3. septembra, naj bo po njihovem) v večernih urah sestanek v neki hiši v Prinči vasi. Na tem sestanku je partizanski aktivist Janez Tominc, simpatičen mlad fant iz kamniškega okoliša, ki je tudi malo pojecljeval, med drugim zahteval od domačih udeležencev tega sestanka seznam zelo vernih ljudi oziroma družin am-bruške fare. V ta zaželeni seznam je bilo zapisanih okoli 40 imen. Najstarejši udeleženec pa je po sestanku pred hišo hotel od Tominca izvedeti, za kaj potrebuje tak seznam. Po krajšem pregovarjanju je Tominc popustil in mu zaupal, da mu je tako naročeno, saj da so taki ljudje, torej zelo verni, še kako nevarni aktivistom OF in da se jih, če se bo pokazalo za potrebno, likvidira na tak način, kot se je odstranilo hinskega kaplana Hen-drika Novaka (izginil je 7. 6.1942) in mlado hinsko učiteljico. Najstarejši domačin pa se s tem, da se bo omenjeni seznam uporabil za likvidacijo določenih ljudi, ni strinjal in je od Tominca zahteval že napisani seznam nazaj, nakar je ta, ko je poklical še druge udeležence sestanka, ušel in bežal proti Ambrusu. Na polju so ga dohiteli in ga ubili. Torej je šlo tu nesporno za medsebojni obračun samih takratnih aktivistov OF.
Dognal sem tudi, da je velika izmišljotina v poročilu konzula Fossa, da bi se kdorkoli hvalil, da je prejel kakršnokoli nagrado. O dogodku se je takrat le šušljalo in se ga je
Obvestilo
Ker prejemamo za objavo v rubrikah PP-29 in Prejeli smo vse več gradiva, ki je bilo natisnjeno s tiskalnikom, prosimo vse avtorje, ki imajo to možnost, da nam svoje prispevke v prihodnje raje pošiljajo na disketah.Tako se bomo izognili ponovnemu prepisovanju in morebitnim napakam, ki lahko pri tem nastanejo. Diskete seveda vračamo.
Uredništvo
držalo za velik strah in v tajnosti. Dan po umoru so Tominca v popoldanskem času po krščanskem obredu, res bolj v skromnih razmerah, pokopali na ambruškem pokopališču v prisotnosti duhovnika, begunca iz Belih voda g. Križana;pozneje so ga svojci verjetno odpeljali na domače pokopališče.
Če je že v arhivu RS poročilo takratnega poveljnika Maria Robottija, da je izplačal nagrado, je velika verjetnost, da je to le v pisnih poročilih, kakršna so v tistih časih bila potrebna, denarja pa ni prejel nihče. Do takega sklepa sem lahko prišel po zatrditvi vseh sobesednikov razen enega, torej da to ne more biti resnica, saj tisti ljudje niso videli nobenega denarja, kajti takrat so bili aktivisti OFin so šele pozneje prestopili v domobranske vrste.
Torej lal-ko še enkrat poudarim, da je general Robotti pisal bolj za svoje osebne potrebe, saj na teren u ni nihče pre veril poročila za svoje nadrejene, denar, namenjen za take akcije, pa je tudi verjetno ostal lahko kar v njegovem žepu. Zato sem trdno prepričan in jemljem za bolj verodostojne izjave prič takratnega dogodka kot napisano poročilo nekega italijanskega poveljnika.
Milan Muhič, Ambrus
Delo, 7. februarja
Katoliška Cerkev je in bo ostala zavezana pravičnosti
Zagovorniki »vrnitve gozdov« cerkvi le-to vztrajno utemeljujejo s pogrevano floskulo, da so ji bili »krivično odvzeti«.
Kar zadeva gorenjske gozdove, gre meni predvsem za to, da bi se razjasnilo, ali so bili sploh »po pravici«pridobljeni. Zagovorniki megleno in tendenčno manipulirajo z označbo »Kranjski verski sklad«.
Tako tudi g. dr. Stres v zgoraj navedenem članku. To premoženje, da je bilo vedno »strogo namensko«; kar naj bi pomenilo, da je bilo sicer last države, dohodki pa so bili v celoti namenjeni cerkvi. (Nekako tako kot smo v socializmu rekli, da je premoženje sicer družbeno, hasnuje ga pa delavski razred.)
Te vrste pravne dokaze g. dr. Stres dalje razvija tako, da sta konkordata Avstrije iz I. 1855(1) in 1. 1933 priznavala, da je ta sklad »po izvoru last cerkve« oz. da je »cerkvene nara ve«. Dalje na vaja g. dr. Stres, da je Kranjski verski sklad 2. julija 1895 kupil te gozdove »s svojim lastnim premoženjem«; ce-sarsko-kraljevo ministrstvo za poljedelstvo pa. da ga je pri tem nakupu »na osnovi pooblastila le zastopalo«. S takimi analogijami in preskoki, ki so morda mogoči v teologiji, mislim, da ni mogoče izvajati pravnega oz. lastninskega dokazovanja.
Vendar pa g. dr. Stres to s čisto vestjo počne. Ta izvajanja namreč sklepe takole:
»Zato lahko rečemo, da je bilo to kupljeno s premoženjem, namenjenim cerkvi, saj sta bila tako izvor kakor namen premoženja Kranjskega verskega sklada cerkvena. Zato ni tako nemoralno(l), kot se prikazuje, če je na koncu to imetje prešlo v pravno-formalno lastnino cerkve, saj je bilo in je ostalo njej namenjeno.«
Res me zanima, ali je neko premoženje, ki je bilo meni »namenjeno«, s tem tudi moje.
Potem s prav otroško nedolžnostjo nadaljuje v nekem naslednjem poglavju: ...»Kranjski verski sklad je bil samo kot javnopravna ustanova(l) vključen v delitveno bilanco med Avstrijo in Jugoslavijo...« Zavajajoča da je trditev, »da je stara Jugoslavija za gozdove Kranjskega verskega sklada plačala odškodnino. ..«
Res je, to je zavajajoče. Vendar, od kod pa g. dr. Stres to ve ? Dejstva so namreč naslednja:
Mirovno pogodbo, je podpisala Republika Avstrija 10. sept. 1919. leta v St. Germainu po kapitulaciji in razpadu avstro-ogrske monarhije. Podpisalo jo je 22 drža v. Kot prva ZDA. druga Anglija, osma Francija in šele deveta Italija. S to pogodbo smo se Slovenci najbrž prvič v zgodovini pojavili kot subjekt mednarodnega prava. To mirovno pogodbo je namreč (dvajseta po vrsti) podpisala tudi Država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Podpisali sojo: Nikola Pašič, Ante Trumbič in dr. Ivan Žolger.
Med takratno državo SHS in premagano Avstrijo in drugimi ni bilo nikakršne »delitvene bilance« v smislu, kot danes beremo v časopisih. Mirovna pogodba je diktirala na dokaj oster način razgraditev te države in posledice, ki so iz tega sledile. Predvsem pa ni bilo milosti pri vojni odškodnini in premoženju nekdanje monarhije. Čl. 208 te pogodbe se glasi:
»Države, ki jim je bilo prenešeno ozemlje nekdanje Avstro-Ogrske monarhije ali so nastale iz razpada te monarhije, prevzamejo vse premoženje (»Alles Gut und alles Eigen-tum«), ki je pripadala nekdanji ah sedanji avstrijski vladi in je ležalo na njenih ozemljih.
V smislu tega člena spadajo k premoženju in lastnini nekdanje ali sedanje avstrijske vlade: premoženje nekdanjega avstrijskega cesarstva. delež tega cesarstva na skupnem posedovanju avstro-ogrske monarhije, vsa kronska posestva kot tudi privatno premoženje nekdanje avstro-ogrske vladajoče družine.... Odškodninski odbor bo določil vrednost lastnine in posesti, ki jo bodo prevzele države
izven Avstrije, ti zneski bodo pripisani tem državam in Avstriji odračunani od dolga za vojno odškodnino...« Pri tem pa odbor ne bo upošteval premoženja pokrajin, občin in drugih lokalnih samoupravnih skupnosti.
Iz zgoraj navedenih določb mirovne pogodbe neizpodbitno izhaja, da so bila posestva, ki so jih iz tradicionalnih in manipulativnih razlogov imenovali »verski sklad« —
E-mail: pisma@delo.si
last avstrijske države. Če ne bi bila, ne bi po tej pogodbi pripadla drža vi SHS na račun vojne odškodnine. Nikjer mirovna pogodba ne govori o tem. da naj bi posamezni deli nekdanjega avstrijskega premoženja bili namenjeni vzdrževanju cerkve ali pa npr. preživelih članov bivše vladajoče hiše, ki so s tem bili ob vse.
Omenjeni tekst pogodbe je ponekod ostrejši, kot so bili po tej vojni razni zaplembeni valovi. Treba je tudi pozabljivo občinstvo spomniti, da takratna, že Sovjetska Rusija te mirovne pogodbe ni podpisala. Ona je takrat bila za »mir brez kontribucij«...
Če se še za hip ustavimo pri naslednji navedbi g. dr. Stresa: »O tem. v kakšnih okoliščinah in na kakšnih osnovah je bilo leta 1939 premoženje nekdanjega Kranjskega verskega sklada preneseno na ljubljansko škofijo, ne kaže ponovno razpravljati.«
Te razprave sploh ni bilo. Nikoli ljubljanska škofija ni moralno ocenila načina in pravne utemeljenosti tega »prenosa« v takratnipra-vosla vni monarhiji in takra tni zakonodaji.
Naj cerkveni ljudje z isto strogostjo in dosle -dnostjo moralno ocenijo te postopke, tako kot to delajo z običajnimi grešniki.
Lojze Skok, Ljubljana
Delo, 28. februarja
Bo Cerkvi uspelo še enkrat prodati to, kar je že prodala?
Spoštovani gospod Kaltnekar, če sem Vaše nekdanje zaupanje res že vnaprej izgubil, ne glede na to, kako bom odgovoril na Vaši dve vprašanji - kako lahko potem z nestrpnostjo pričakujete moj odgovor, kot pišete? Bolj logično bi bilo: »Ce kaj odgovorite ali ne
-	pri meni ste za vedno opleli.« Podobna sporočila sem od nekaterih razočaranih nekdanjih somišljenikov in simpatizerjev dobil tudi po drugih poteh. Če se bo izkazalo, da so to ljudje, katerih podpora je odvisna bolj od tega, koga kritiziraš ali braniš, ko to d tega, za kaj se zavzemaš - potem mi za izgubo njihove podpore ni niti malo žal.
In zdaj k odgovorom. »Hokejski rezultat 5:4«? Ko bi kdo od vseh tistih, ki neutrudno ponavljajo to, po njihovem mnenju očitno duhovito vprašanje, končno vendar sam pomislil na to, da tu ne gre za hokej, ampak za demokracijo! In da je alternativa preglasovanju (na referendumu, v parlamentu ali v ustavnem sodišču) samo enoumje. Si želite tega ?
Seveda pa v pravni državi ne odloča 900.000 glasujočih na referendumu, 90 poslancev in 9 ustavnih sodnikov o istih vprašanjih. Prvi in drugi naj bi odločali predvsem o tem, kakšne zakone uveljaviti, ustavni sodniki pa o tem, ali so ti zakoni v skladu z ustavo. Tako določa ustava. Ko pride pred ustavno sodišče vprašanje, ali izpodbijani zakon (ali referendum) je v skladu z usta vo ali ne, tudi v najbolj nejasnih primerih ustavno sodišče ne more in ne sme reči »ne vem«, ampak mora odgovoriti z da ali ne.
Nemški »izum« parnega * te vi la ustavnih sodnikov sicer omogoča ob takih vprašanjih tudi neodločen izid glasovanja in se mi zato zdi dober. Toda tudi pri Nemcih se spomnim le dveh pomembnejših »odločitev« s 4:4 (ki pomenita: zakon ostane v veljavi), drugače pa se v večini najtežjih vprašanj tudi tam odloča s »hokejskim« 5:3, v ZDA pa s 5:4. To sem že večkrat natančneje razložil, tudi ilustriral s primeri, a nekaterim je pač domnevna duhovitost o »hokejskem rezultatu« tehtnejši argument kot skoraj dvesto let razvoja ustavnega sojenja od ameriškega primera Marbury leta 1803 do danes z vso literaturo in judikaturo, ki jo je pravna civilizacija o tem doslej sproducirala. Toda mi iz literature očitno raje posnemamo Butalce. Taki smo.
Da je g. Kaltnekar zelo površno bral moje prispevke, dokazuje tudi s pozivom, naj sam povem, ali sem res glasoval proti sporni odločitvi o cerkvenih gozdovih, češ saj Krivic gotovo ni mogel biti proti, če pa sedaj tako zagreto dokazuje, da je imela prav (da je njen sklep pravno utemeljen) tista peterica, proti kateri je baje glasoval. Če bi dobro prebral, bi vedel: nisem trdil, da je peterica imela prav (ampak narobe), pač pa sem že »devetkrat« povedal in tudi pojasnil, zakaj so bili ti (zame sicer napačni) razlogi povsem legitimni ustavnopravni razlogi, povsem enako kot moji. Je to nepravnikom (in celo nekaterim uglednim pravnikom) res tako težko razumeti - ali gre le za tisto znano življenjsko resnico, da tisti, ki nečesa noče videti, tega potem tudi res ne vidi, da je torej bolj slep od slepca ? Ali pa gre, česar se še bolj bojim, za moralno »gluhoto«, po kateri ni važno, kaj je prav, ampak samo, kdo je naš
—	in da »mi« zrpagamo. Ni važno, s kakšnimi sredst\ji. Vegn pa seveda tudi to, da mnogi ljudje druge sodijo po sebi: komur je to pri lastnem ravnanju zunaj njegovega intelektualnega-in moralnega »dometa«, bo seveda težko razumel drugega, kadar ta javno brani svoje nasprotnike.
Po moji morali pa je bilo nasprotno (zame napačno) stališče treba javno braniti v dveh pogledih. Prvič, ker ga je bilo kot večinsko sprejeto stališče vrhovne sodne instance treba braniti pred laičnimi, celo primitivnimi pojmovanji, da to stališče za parlament ni obvezno in da naj zakon mimo uredi stvar drugače. V Sloveniji, leta 1997, ob »vstopanju« v Evropo! Morda celo Vi, g. Kaltnekar, zagovarjate kaj takega ? Pišete sicer, da ne, napadate pa mene, ki sem se prav temu postavil po robu, ne tistih, ki bi še danes radi sprejeli zakon v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Katero je torej Vaše pravo stališče ? Odločite se!
In drugič, uprl sem se javnost grobo zavajajoči in povsem zgrešeni kritiki, da nasprotna odločitev ni temeljila na pravnih razlogih, ampak na političnih. Jaz sem drugačno odločitev zagovarjal iz enih ustavnopravnih razlogov, drugi trije iz naše manjšine spet vsak iz svojih, toda tudi večinska peterica je svojo odločitev sprejela in utemeljila izključno z legitimnimi ustavnopravnimi razlogi. Pač še en od neštetih primerov (na svetu), ko tudi naj višji sodniki na težko in zapleteno ustavnopravno vprašanje ne najdejo skupnega odgovora, ampak ga presojajo različno. S »hokejskim« izidom glasovanja.
Ta izid sam seveda še ni dokaz, da za njim stojijo legitimni ustavnopravni in ne morda banalni politični razlogi. Dokaz so šele ti razlogi, kot so navedeni in obrazloženi. A kaj, ko bi jih bilo treba vsaj prebrati, za resnejšo kritiko celo preštudirati - to pa se našim kritikom seveda ne ljubi, saj še časopisne članke, kot vidimo, preberejo le »diagonalno«, z mislijo na hokej, ne na ustavno pravo.
In še odgovor na drugo Kaltnekarjevo vprašanje: če bi »čisto hipotetično« (spraševalec spet ne ve in noče vedeti, da je do dejanskega takega izida manjkalo manj kot za las) pet glasov dobilo nasprotno stališče, ali bi potem jaz tudi zoper »grde napade« z druge politične strani javno ugovarjal enako zavzeto kot sedaj. Odgovor: najbrž ne - če že, pa gotovo z veliko večjo nelagodnostjo in manjšo
prepričljivostjo kot sedaj. Kajti o svojih lastnih sodnih odločitvah se sodniku nekako ne spodobi polemizirati po časopisih - še v strokovnem tisku morda res le izjemoma. Če ni znal odločitve dobro utemeljiti v uradni obrazložitvi, naj molči in drugič obrazloži bolje. (Je pa res, da je to pravilo v veljavi v državah, kjer sodne odločbe vsaj preberejo, preden jih kritizirajo.)
Tu pa ni šlo za obrambo moje, ampak nasprotne odločitve - in to ne pred kritiko, ki bi poprej vsaj prebrala odločitev, ki jo kritizira, temveč pred apriorističnim, politično motiviranim napadanjem brez vsake logike in brez stvarnih, za resnični predmet spora relevantnih argumentov, in kasneje tudi brez vsake volje sploh odgovoriti na ponujene nasprotne argumente in pojasnila. Če jaz pri tem pojasnjevanju doslej nisem bil potrpežljiv, potem ne vem, kaj je potrpežljivost.
So ljudje, ki jim je pri hokeju najbolj všeč, če jih kdo dobro dobi po glavi ali med rebra. Tiste redke, ki temu ugovarjajo, izžvižgajo, češ še bolj bi ga morali, barabo, kaj je pa on zadnjič naredil našim. So pa tudi ljudje, ki se v športu, v politiki in v življenju sploh zavzemajo za fair-play. Da bi bilo povsod manj razbitih glav. In tudi, da se Slovenija ne bi obnašala kot ne samo nerodni, ampak prav pobesneli slon v trgovini z evropskim pravnim porcelanom. Za kakšen hokej (in za kakšne slone - pardon, za kakšno Slovenijo) pa se ogrevate Vi, g. Kaltnekar?
Matevž Krivic, Ljubljana
Delo, 24. in 31. januarja
O odgovornosti Cerkve
Gospod Franc Blatnik, ne želim odgovarjati na vaša izmikanja in prazne marnje. Saj naši bralci - kot ljudje po vsem svetu - znajo ločevati med uporom proti okupatorju in kolaboracionizmom oziroma kvislištvom.
Protestiram pa, da me imate za tovariša, čeprav nisva nikoli imela prav ničesar skupnega. Jaz sem namreč bil kar nekaj let v slovenski osvobodilni vojski in ne v enotah, ki so jih vodili starešine SS in jih je usmerjal nemški gestapo.
Sem za spravo z vsemi ljudmi dobre volje, a vam vendar priporočam, da si najdete tovariše iz vrst sebi enakih.
tnika? Dobro ali zlo? »Po sadovih jih boste spoznali,« je rekel Jezus. Na Radiu Šmarje pri Jelšah je bil zopet viden sad Rimskokatoliške cerkve.
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
Delo, 2. marca
Skupina Strelnikofff
Rudi Rogelj, Maribor
Delo, 28. februarja
Mala plošča, velik cirkus
Ob naslikani podgani v naročju brezjanske Marije so se slovenski verniki upravičeno zdrznili. Prostaški popevkarski cinizem je prizadel tudi večino nevernikov ali agnostikov krščanskega porekla. Kaj takega se pri nas ni zgodilo niti v času najtrše komunistične diktature. Takrat so duhovnike na veliko zapirali, izri vali Cerke v iz ja vnosti, dušili njene praznike in hkrati zapostavljali vernike. Direktna žalitev posameznikovih verskih čustev pa je celo tedaj utegnila biti kazniva. Tudi mladi Ervin Fritz je bil okoli leta 1958 enkrat soočen z obtožbo, da neke njegove pesmi žalijo verska čustva.
Zdaj pa niti tega zadržka ne sme več biti! Tako si misli Delov novinar Brane Piano. Dovoljene naj bodo celo najbolj prostaške blasfemije, kot na primer razstava »petih lesenih križanih Kristusov z udi v erekciji«, A omembe vredno je tudi to. da ima »umetniška stvaritev« tistih celjskih fičfiričev naslov Bitchcraft. Beseda bitch pomeni v angleščini psica, vlačuga. Na koga se torej nanaša ? Na Cerkev ali morda celo na...?
Predvsem zaradi tiste podgane se je v nedeljo, 1. marca, na TV oglasil Milan Kučan. Pričakovali smo, da bo prostaške in samovšečne »strelnike« primemo pokaral, v resnici pa je zahteval, da bodimo do njih strpni. Tega pa je zmožen kvečjemu on sam, saj nikoli ni imel prav nobenih verskih čustev. Komunizem je baje pil že z materinim mlekom in doraščalje v protestantskem okolju. Zlasti Marijin kult mu je zato tuj, kar preveč tuja pa mu je tudi vas Brezje. To je prišlo na dan prav ob papeževem obisku, ko je romarske Brezje nerodno spremenil v »romarsko Brezje«. (Isto napako dela tudi Brane P.!)
Zdaj gre torej za podobo brezjanske Marije, ki je za mnoge svetinja, samovšečni ciniki pa jo skrunijo s podgano. Kučan se s svojo strpnostjo do teh nadutih prostakov utegne zameriti večini Slovencev, kar pa mu niti ni dosti mar. V prihodnje ne more ponovno kandidirati, zato se mu na množice sploh ni več treba ozirati.
Peter Levec, Ljubljana
V članku z gornjim naslovom je novinar g. Brane Piano komentiral dogajanje v zvezi z naslovnico nove plošče skupine Strelnikoff, na kateri je upodobljena Marija, ki namesto Jezusa pestuje podgano. Novinar je glede na odzive med drugim zapisal, da je plošča sprožila križarski pohod.
Strinjam se z novinarjem, da gre za križarski pohod. Posebno ostro se je odzvala Rimskokatoliška cerkev, ki na naslovnici vidi globoko žalitev in ponižanje Marije ter katoličanov; nadškof se celo sprašuje: »Mati. Kaj so ti storili!« Zanimivo pri vsem tem pa je, da se RKC sploh ne razburja zaradi tega, ker so Jezusa zamenjali s podgano, temveč ker Marija pestuje podgano.
Da je Jezus zamenjan s podgano oz. prikazan kot podgana, se RKC torej ne zdi sporno; nisem zasledil, da bi se RKCjavno vprašala: »Jezus, kaj so ti storili?« Ali se RKC torej strinja s tem, da je Jezus v bistvu podgana ? Če je tako, kaj je globlji smisel vsega tega ?
Ker je pomen podgane na simbolni ravni jasen, gre namreč za nekaj osovraženega, nekaj negativnega, se postavi vprašanje, ali RKC te lastnosti pripisuje Jezusu Kristusu? Odgovor na to vprašanje pa nam dajeta zgodovina in sedanjost RKC. Znano je, da je RKC v svoji zgodovini tako ali drugače vodila križarske vojne, prek inkvizicije ali drugače odstranjevala svoje nasprotnike, s svojim antisemitizmom vodila boj proti Judom, pozivala na vojno, nasilno krstila novorojenčke in druge... Vse to pa je delala (in marsikaj od tega še vedno dela) v imenu Jezusa Kristusa. Trdi namreč, da sledi njegovemu nauku.
Ker opisani dogodki niso pozitivni in so oz. so bili vodeni v imenu Jezusa Kristusa, ali ni s tem Jezus Kristus dobil negativnega prizvoka oz. vsebine? Alije potem čudno, da toliko ljudi so vraži Jezusa Kristusa ? Ali je mogoče tajna naloga RKC, da ljudi odvrne od Jezusa Kristusa oz. ali je ustvarjanje sovraštva do njega njen pravi cilj? Če se RKC ne zdi sporno, da je Jezus prikazan kot podgana, simbolno kot nekaj negativnega, sovražnega, ali ga je dejansko, torej vsebinsko že izločila iz svojega nauka in ga uporablja samo še kot plašč za prikritje svojih pravih namenov?
Mogoče pa za RKC sploh ni pomembno, kaj kdo je, ali je vernik ali ateist, važno je, da je proti Jezusu Kristusu oz. njegovemu nauku. Ko so Jezusa križali, je rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nadškof pa je na Radiu Šmarje pri Jelšah - Štajerski val dne 26. 2. 1998 imenoval avtorje naslovnice umazane podleže in jih preklel. Zamislite si! Usti, ki trdi, da sledi Jezusu Kristusu, ki je rekel: »Ljubite svoje sovražnike!« izreče nad nekom prekletstvo. Ali ne gre tukaj za norče vanje iz Jezusa, za grobo zasmehovanje Jezusovega nauka, saj prekletstvo ni dejanje ljubezni, temveč sovraštva.
Koga v resnici zastopa Rimskokatoliška cerkev? Jezusa Kristusa ali njegovega naspro-
odgovarja
Iz pričujočega zapisa v Delu je moč dobro razbrati naravo dejanja skupine Strelnikoff, uperjenega zoper temeljni predpis urejene človeške skupnosti. Namreč: človeška skupnost je mogoča le ob skupnem pristanku na ris vrednot, ki človeka vzpostavljajo v njegovi intimi, prekuje pa določajo tudi širši pogled celotne družbe na sebe samo. Gre za tisto, kar se z nekoliko bolj učeno besedo imenuje samorazmislek, samorefleksija.
V	tem smislu je Devica z detetom eden najmočnejših povezovalnih simbolov slovenske družbe, kultni predmet, in to ne samo v najbolj neposrednem, zgodovinsko-družbenem smislu, temveč na splošno, v množici neštetih pomenov, ki gredo od umetnostnih upodobitev do pojmovanja v najbolj osebnih pogledih, kot jih pač skušajo religiozno doživljajoči ljudje.
Drugo pravilo, ki je tu bistveno kršeno, pa je pravilo, ki umetnost sploh vzpostavlja kot tako. Značaj umetniškega dela mora biti samoniklost, vendar takšna, da bo imela kar najširšo stopnjo vključevanja, integracije. Zato so umetnine iz starega veka danes enako ži ve kot kdaj poprej, kajti pobudilo jih je tisto večno zanimivo na svetu in v ljudeh. Umetnost je vključujoča: čim več ljudi zapo-pade, tem močnejša je. V tem zapopadku se umetnina tudi spreminja v kultni predmet, osvobaja se časa in neposrednih danosti.
V	upodobitvi Device z otrokom pa naravnost sovpadeta oba momenta: najširša zgo-dovinsko-družbena prepoznavnost podobe (poklonil se ji je celo Janez Pa vel II.) si poda roko z umetniško dovršenostjo, kot jo je bil zmožen napraviti slikar.
Strelnikoffa blasfemija pa je zgrajena ravno na nasprotnih elementih. Gre za razbijanje temeljne norme, prav zato je učinek tega brez pretiravanja moč poimenovati zgolj z neokusnim, civilizacijsko skladje izzivajočim škandalom.
Ne bi bilo zato slabo, če bi pričujoči eksces služil za izhodišče razmišljanju, kakšna je dejanska stopnja samoocenjevanja, samorefleksije ali samospoštovanja slovenstva in njegovih zgodovinskih simbolov danes. Bila bi to naloga, katere izsledki bi bili pozitivni zgolj pod pogojem, da gre za poceni »rekla-maštvo« oz. propagandni blef nekoga, ki si na vsak način želi iz anonimnosti.
Boštjan Turk, Ljubljana
Delo, 27. februarja
Brezjanski motiv
Dobro je napisal Peter Kolšek. Meni bi bilo sicer bolj všeč, če bi pisal Bog z veliko začetnico (nekaj ve o tem povedati Slovenski pravopis in Peter Kolšek se z njim drugače zelo dobro razume), vendar se mi bistveno vprašanje - Peter Kolšek se ga ne dotakne -zdi naslednje:
»Ali je država po svojih inštrumentarijih po uradni dolžnosti dolžna ukrepati zoper žaljive e (ti hkrati mažejo tudi slovenski ugled v svetu) in doseči umik nezaslišanega primitivizma iz prodaje, ali pa v naši demokraciji * lahko vsak serje in ščije in kozla po ’lubih Slovenzih ’ (Trubar), kolikor mu trebuh da?« To se mi zdi bolj pomembno kot vprašanje, alije nadškof ustrelil mimo. Po mojem ni. Kot pastir svoje črede je tudi on »po uradni dolžnosti« dolžan povedati, kam v (ne)krščan-skem sistemu spada ta skrunitev. Mislim, da je to celo zelo dobro povedal, kot »erudit«, da ponovim Kolška.
Kolšek pravi tudi: »Brezjanski Materi Božji se ni namreč v resnici zgodilo nič.« Seveda ne, zgodilo se je njenim vernikom, sopotnikom nesrečnih avtorjev skozi slovensko domovino. (Smo še tu doma?) Je tale zadeva štartni strel za (vsesplošno, široko, nekaznovano?) invazijo na nekaj naj lepšega, kar premnogi pestujejo v svojem srcu? (»... ki jim bila je vera čez vse draga...« - Še pomnite, tovariši?)
(Pravkar slišim po radiu in v sobotnem Delu berem, da se po pravniški plati nekaj premika. Kaj bo iz tega, seveda ne morem vedeti. Že vnaprej pa odklanjam vsakršno
robantenje o zatirani umetnosti. Umetnost menda ni soznačnica za packarijo? - Če pa ta reč sodi v umetnost, kam sodijo potem nesmrtne skladbe Gallusa. Gounoda in Schuberta, kakšna S ta bat Mater in A ve Maria, recimo?)
Stanko Klinar, Mojstrana
Odgovornemu uredniku Dela
Sem redni bralec Dela. Boli me, da imate pri tako uspešnem časopisu, katerega odgovorni urednik ste, v službi novinarje, ki neprestano blatijo slovensko katoliško Cerkev, ki je steber in nosilec 1250-Ietne zgodovine slovenskega naroda. Zanimivo je kako vaša dva cenjena novinarja, saj ne vem, če bi ju imenoval, ali pa, da boste vedeli, da nam vernikom ni vseeno, kadar se kdo na nizkotno nesramen način poigra z našimi čustvi. To sta gospod Brane Piano, ki si je že 15.2. privoščil svoj nizki strel v polno, da ne napišem, kako se je isti gospod upal poigrati z Brezjansko Marijo v Sobotni prilogi Dela z dne 28.2., in pa še gospod Peter Kolšek, ki si je na kulturni strani časopisa z dne 27. 2. upal napisati, da reakcije gospoda nadškofa in slovenskega metropolita ne kažejo na modrost. Sramota. Tu res ni več besed.
Gospod odgovorni urednik! Premišljeval sem. kaj naj bi vam napisal po napadih, ki si jih privošči vaš časopis na svetinjo slovenskega naroda, to je nam tako drago in ljubo podobo Brezjanske Marije. Zamislite si. spoštovani gospod, kako bi se počutili vi, če bi katera glasbena skupina upodobila vašo mater, ki namesto vas pestuje, sram me je napisati, kaj. podgano. Ce imate še kaj srca, bi se nad tem globoko zamislili in mislim, da vam ne bi bilo popolnoma vseeno, kajneda? Vidite, spoštovani gospod, tako tudi nam Slovencem doma in po svetu ni vseeno, kadar se kdo poigra s tem, kar nam predstavlja Mater vseh mater.
Skupina Strelnikoff nas je mogoče res zadela v srce z »brezjanskim motivom«, vendar nas ni omajala. Ce ste, gospod odgovorni urednik, prepričani, da se bo ob tem dogodku Cerkev prestrašila in zamajala, se hudo motite, kajti Ona je Božje delo, ki je peklenska vrata ne bodo premagala. Zapomnite si to in se zamislite, preden bo vaš časopis ponovno postregel slovenski javnosti z napadi na Božjo ustanovo. Vedite pa, da ne obsojam niti vas niti ne omenjenih novinarjev; ker to ni v moji pristojnosti. Samo eden je, ki bo sodil, to je Bog. O to sem trdno prepričan. Sprašujem pa se vendarle, kam je izginila meja novinarske etike, kje se boste vendarle ustavili? Ali je res vse dovoljeno? Če je res, potem si upate na prvo stran Dela napisati tale stavek: »Moja žena (če jo imate) ni rodila otrok, ampak podgane.«
To bi svetoval tudi gospodu Branetu Pianu in Petru Kolšku, naj se tudi onadva zamislita, kako bi se počutila, če bi se njuni otroci (če jih seveda sploh kaj imata) spremenili v podgane. Mislim, gospod Mitja Meršol, da si česa takšnega ne bi upali napisati, ker se mi zdi, da imate svojo ženo in otroke preveč radi. Če, bi nekdo poslal v Delo sliko vaše žene in pod njo napisal neprimerno žaljiv napis, vam gotovo tudi ne bi bilo vseeno. Vidite, tako tudi nam Slovencem ni in nam ne sme biti vseeno, kadar novinar vašega časopisa postreže s sliko Brezjanske Matere Božje na najbolj primitiven način, ki je mogoč.
Gospodu Petru Kolšku svetujem, naj več hodi v muzeje, galerije in operne hiše, da bo spoznal pravo kulturo, in ko bo obiskal vsaj sto galerij, bo vedel, da nagnusna slika Marije Pomagaj s podgano nikakor ne sodi med umetnine prve vrste, zato o njej ne bo več pisal na kulturni strani časopisa Delo.
Gospodu Branetu pa svetujem, naj gre kdaj na Brezje in naj Marijo prosi odpuščanja za vse besede, ki jih je zapisal v časopisu, da ne bo prepozno. Naj ne čaka na jutri, danes naj to naredi.
Spoštovani gospod odgovorni urednik Mitja Meršol, upam, da boste to moje pismo objavili, saj je časopis Delo, katerega odgovorni urednik ste, vendarle Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Upoštevajte tudi mnenja drugače mislečih, kajti ko boste zmogli doseči to, se bo v Sloveniji rodila prava demokracija in bo naš narod postal zrel za Evropo.
Pričakujem, da bom lahko že v naslednjih dneh prebral ta članek v časopisu, in se vam za uslišano prošnjo zahvaljujem. Vedite pa še nekaj: molil bom za vas in za vse, ki v vašem časopisu blatijo slovensko katoliško Cerkev.
Prejeli
Srednješolski pouk in zrelostni izpit
Mišljenje starega izobraženca
Dnevno časopisje pogosto objavlja članke o temi, ki je navedena v naslovu. Pri svojih 86 letih si dovolim objaviti, kakšna je bila nekoč gimnazijska vzgoja, ki sem je bil deležen tudi sam, in kakšen je bil takrat zrelostni izpit -matura. Študiral sem na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani od leta 1922 do mature v letu 1930, torej pred oseminšestdesetimi leti.
Učni program je obsegal v jezikih: slovenščino, srbohrvaščino, latinščino in nemščino od desetega starostnega leta v prvi gimnaziji ter francoščino od tretjega letnika gimnazije vse do konca zadnjega, osmega letnika. Tudi pouk matematike smo imeli vseh osem let; naš zelo dobri profesor nam je postregel v zadnjem letu še s pojmi verjetnostnega računa in z osnovami infinitezimalnega računa: odvajanja funkcij in njih integriranja. S primernim poukom fizike z elektriko ter kemije in drugih prirodoslovnih predmetov smo dobili vsesplošno izobrazbo teh smeri. Pouk opisne geometrije nam je prihranil devetdeset odstotkov tega študija na tehniški fakulteti. Razume se, da je učni program obsegal tudi primeren obseg zemljepisa in zgodovine. Tečaj prve pomoči smo poslušali neobvezno - prostovoljno. Angleščine se tedaj v šoli nismo učili, jaz sem pozneje večkrat obiskoval posebne tečaje. Verouka sem imel osem let po dve uri tedensko, vendar je bil s stališča vsestranske splošne izobrazbe pomanjkljiv. Kot katoliki nismo bili popolnoma nič obveščeni o tem, kakšna je razlika v verovanju med katoliki in drugimi krščanskimi verami: pravoslavnimi, protestanti in raznimi ločinami. Kje je še informacija o načinih verskega življenja po židovski veri, o načinu verovanja bramancev in budistov.
Na starost ugotavljam, da sta bila naša vzgoja in naše učenje v vseh pogledih odlična, z izjemo spredaj navedenih pripomb. Selekcija je bila v osmih letih študija huda: od 60 fantov nas je do mature dospelo le 16. Sama matura je bila bolj formalnost, le eden od kolegov je pogrnil, a opravil popravni izpit v jesenskem roku. Za maturo se nismo nič posebej pripravljali, bila je le bilanca osemletnega srednješolskega študija. Na zrelostnem izpitu (maturi) je bil prisoten odposlanec zvezne vlade, da je poročal vladi o uspešnosti gimnazijskega pouka in o uspešnosti učnega profesorskega zbora z direktorjem na čelu. Tudi zanje je to bila »matura«.
Danijel Marinko, Maribor
Po osvoboditvi smo za štiri leta podaljšali osnovnošolski pouk na račun prejšnjih nižjih gimnazij in meščanskih šol. Ta podaljšana osnovna šola — po mojem — ni enakovredna prvotnemu staremu učnemu programu. Štiriletna doba gimnazijskega pouka je gotovo prekratka za uspešno obvladanje predmetov, navedenih v klasičnem gimnazijskem programu. Iz časopisnih člankov sklepam, da je sedanja štiriletna gimnazija malo selektivna, sistem je prepustil selekcijo zrelostnemu izpitu, maturi. Za moj pogled je to slabo iz dveh razlogov: prvi je ta, da je prepustitev odločitve o uspešnosti štiriletnega študija posameznemu zrelostnemu izpitu preveč naključna (kazualna), vsaj v primeri s poprejšnjo osemletno selekcijo. Drugi razlog je dejstvo, da se potem velika večina sedanjih gimnazijskih maturantov uči zaradi maturitetnega izpita, ne pa zaradi znanja vsebine predmetov.
Osebno sem prepričan, da so bile spremembe učnega sistema po koncu vojne izvedene po želji vladajočih strank ali delov strank z namenom, da bi bil pouk lažji. Toda za znanstveni, strokovni in tudi proizvodni uspeh domovine je mnogo važnejša kvaliteta kadra na položajih kot večja količina kadra nižje kvalitete. Za katerokoli politično stranko je pa vedno važna zvestoba člana, samostojno in kritično gledanje izobraženega in nadarjenega intelektualca je pa nezaželeno. Tako niso redki primeri, ko smo naše najboljše može tako rekoč izganjali iz domovine, posebno če je tujina njihov delovni strokovni učinek bolj cenila in tudi bolje plačala.
Končni cilj nas vseh je gotovo ta, da bo vsak naš rojak deležen take šole, ki mu bo v življenjskem poklicu koristila. Tudi študij naj bi predstavljal za študenta zanimanje in zadovoljstvo. Z napredkom znanosti in tehnike obseg študija narašča. Mislim, da je bil prav zaradi tega stari sistem s krajšo osnovno šolo in čimprejšnjo usmeritvijo in daljšo srednjo šolo boljši. Mladina naj bi se že po desetem ali najkasneje po dvanajstem letu starosti usmerila v pouku. Razume se, da bi morala vedno ostati možnost prestopa v drug, lažji študij, ali v težjega na podlagi diferenčnega izpita.
Gospodarski in kulturni napredek domovine ni odvisen le od kvalitete najvišjega inteligenčnega kadra, ampak prav tako od kvalitete srednje izobraženega kadra: obrtnikov vseh vrst. tehniško-upravnega kadra, trgovcev, pomožnega osebja. Tudi ti potrebujejo dobre srednje šole s primennim naslovom po zaključku. Problematika zrelostnega izpita ni v izpitu, temveč v sistemu pouka. Učiti se moramo zaradi uspešnega opravljanja svojega bodočega poklica, ne zaradi naslova. Jaz imenujem to »titulizem«,naslovni-štvo.
Svetko Lapajne, gradb. ing., univ. prof. v pokoju, Ljubljana
Saša Vidmajer
Kako se otresti dušljivega sponzorstva
—olitika odprtih vrat je edina politika, ki jo zveza Nato ima, je Ljubljani zagotovil generalni sekretar severnoatlantskega zavezništva Javier Solana. Izjava je bila tukaj razumljena kot obet, da vojaški klub ne odreka vstopa čakajočim. Zgovorna je še z druge plati: Natova logika odprtih vrat K	ne seže dlje od načelno razglasane usmeritve...
Prav ta gost je slovenskemu političnemu vrhu več kot diskretno namignil tudi, da so možnosti za vstop Slovenije v Severnoatlantsko zvezo negotove. Pogoji prihodnjega pridruževanja bodo bistveno težji in sklicevanje Slovenije na madridsko deklaracijo ne koristi. In vstop v Nato hkrati z Avstrijo kot edina priložnost za to državo, ki ostaja? Združba morebiti ni idealna, a kljub vsemu še najbolj realna.
Mednarodni kontekst je neobetaven. Ne Evropa ne Amerika zdaj ne kažeta navdušenja nad širitvijo zveze. Državna sekretarka Albrightova daje jasno vedeti, da ZDA nobeni od možnih kandidatk za članstvo niso ničesar obljubile - če je katera od njih to drugače razumela, problem zanjo. Vsakršni omembi katerega koli imena se krčevito ogiblje tudi Natov generalni sekretar. Kljub poudarjanju politike odprtih vrat, zavedanju pozitivnih učinkov širitve na reforme v Vzhodni Evropi ter bojaznim, kaj bo z vsemi, ki ostajajo histerični v preddverju, je sprejem novih članic upočasnjen. Pestrost, razvejenost in skorajda že nepreglednost sodelovanja, s katerimi zavezništvo zaposluje vzhod in jugovzhod Evrope, so vse prej kot v sozvočju z dejanskimi možnostmi za bližnje članstvo. Čakajoči - baltska trojica, ki je preveč bližnje rusko sosedstvo, nekredibilna Slovaška, Romunija, ki tone v novo krizo - so pretirano udirajoč se teren za vojaški pakt, ki s širjenjem tako ali tako izgublja kohezivnost. Slovenija je morebiti celo v zahodnih očeh odmaknjena od te združbe, a zato pač ni realno pričakovati, da bi zavezništvo povabilo medse le njo. Bržkone je najbolj otipljiva možnost ’prilepljenje ’ na Avstrijo, če bi se zadnja odločila za odmik od nevtralnosti.
Za Zahod, ki je potencialnim kandidatkam predpisal zelo natančne vsebinske pogoje notranje preobrazbe, ne pa tudi časovnega okvira, s čimer je izzval tolikšna pričakovanja, se razmisleki o nadaljnji širitvi odmikajo na obdobje po potrditvi sprejema prvega kroga novink. Pred tem je docela nesmiselno sploh drezati pri Američanih, komentirajo v diplomatskih krogih. Zlasti od poteka ratifikacije pridružitve Češke, Poljske in Madžarske v ameriškem senatu in od prebavljenja trojice ter še širšega mednarodnega konteksta je odvisen nadaljni potek. In tako ali tako je celotna širitev podrejena neogrožanju strateških odnosov z Rusijo, ki ni pristala na širjenje mimo višegrajske trojice. In Slovenija? Kaj več od tega, da je v trenutku, ko bi se odločalo o nadaljnji širitvi, verodostojna in odgovorna drsava, itak ni v njeni moči.
Obujanje sklepov madridskega vrha, ki jih je slovenska politika doma razlagala preveč zavezujoče, je nesmiselno. Omenjena deklaracija je bila rezultat tedanjih evropskih (francoskih, italijanskih) pritiskov in izsiljevanj ZDA, dandanes je preživeta. Slovenska politika pa, ki ni pravočasno doumela, da je stavila na napačnega konja - kako značilno je v sorazmerju z rastočo francosko in italijansko vnemo podpiranja petih kandidatk plahnel interes Nemčije — ter da ji podpora Pariza in Rima ne koristi, bo imela nemalo problemov odreči se neljubega pokroviteljstva. Paketa z Romunijo lani ni bilo mogoče razvezati in odlepljenje tudi poslej ne bo preprosto. Se težavnejše bo elegantno izviti se iz francosko-italijansko-romunskega objema. Slovenska diplomacija trenutno ne skriva zadržanosti do institucionalizacije štiristranskega sodelovanja ali celo do razširitve s še katero kandidatko (ki niti ni bila omenjenega v madridski izjavi) po okusu Pariza. In vendar ji ni čisto jasno, kako se otresti dušljivega sponzorstva.
Negotova ostaja tudi možnost slovenskega vstopa v zvezo v paketu z Avstrijo. Za Slovenijo je to najbolj 'normalna’ družba, pravijo na zunanjem ministrstvu. Ta karta je med drugim tvegana zato, ker je odvisna od notranjepolitične odločitve Avstrije, bodisi za vstop v Nato ali vztrajanje pri nevtralnosti -čeprav se zdi, da velikih dvomov ni, ter celo, da utegne biti odločitev sprejeta še pred volitvami jeseni 1999; vtis je, Dunaj čaka, kako gladko bo potekala ratifikacija odobritve prvega kroga širitve v ameriškem senatu. Možnost avstrijske pridružitve zavezništvu pa ima še eno omejitev, namreč zahtevo po nevtralnosti, ki ji jo narekuje Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) iz leta 1955. Diplomatski namigi, kako bi se na morebitno avstrijsko opustitev nevtralnosti odzvala Moskva, navajajo k previdnosti, naj tudi slovenska politika, če misli z Natom resno, ne igra zgolj na omenjeni adut. Najbrž bi bila dolgoročnejša naložba prepričati Američane, da je Slovenija zanesljiv zaveznik.
' . S - V ' ; rv:

mMBHI
. w"
f/v/S



Indijsko slikarstvo: Koncert na dvoru, okoli 1820.
gllj| >	
	p
t- /mj	|
Miha Naglič
Kmetje so revolucijo vzeli dobesedno
isati v teh časih o revoluciji najbrž ni greh, lepo pa tudi ni. Nekateri sicer trdijo, da smo sredi informacijske revolucije, a to ni tisto, kar si naš človek predstavlja pod to nespodobno besedo. »Ta prava« revolucija je bila zmeraj prekucija, burno dogajanje, v katerem so eni spodnesli druge, ko je tisto, kar je bilo dotlej na tleh, vstalo, spodneseno pa je padlo. To se seveda ni moglo zgoditi kar tako. Še spodobna gasilska veselica se ni končala brez poštenega pretepa in vsaj enega mrtvega; v revolucijah so glave padale kot buče, tekla je kri in pokalo vsevprek.
Za obdobje revolucij velja tistih 200 let med 1789 in 1989. Začelo se je seveda v Parizu, s francosko revolucijo, ki je nekakšna mati vseh novodobnih prekucij, sklenilo jeseni 1989, ko se je Mihail Gorbačov v imenu Sovjetske zveze odpovedal njeni temeljni, v oktobrski revoluciji 1917. zastavljeni težnji, da bi revolucionirala ves svet. Tako na začetku kot na koncu je padalo in grmelo; 1789. je padla Bastilja, nekaj let za njo kraljeva glava in z njo še cela vrsta drugih; 200 let pozneje je simbolno padel berlinski zid, glave pa so ostale cele.
Kaj pa revolucionarji? Nekaj sivih glav, ki se svojih prekucniških dejanj spominjajo s ponosom, bi se na to vprašanje morda še oglasilo. Tisti, ki so bili revolucionarji samo po besedah, pa so odšli na dolgi pohod tranzicije in bi jih danes našli na povsem reakcionarnih krajih; prebivajo v razkošnih stanovanjih in vilah, zadržujejo se po svetovljanskih letoviščih, vozijo v dragih avtomobilih, sedijo v foteljih, ki kar sevajo od kapitala ... To je tisto visoko poletje, ki prehaja v lepo jesen. To je tako »naravno«, da te evolucije nekdanjih
revolucionarjev še opazili ne bi, če nas nanjo ne bi opozarjali tisti, ki so šele v pomladi (vse leto) in jim to prehitevanje ne gre v račun. A kaj se hoče; v revoluciji se skače (in pada), v navadnih letih hodi počasi, čas in daljava ne moreta biti za vse enaka. Kdor bi nas hotel izenačiti, bi tvegal novo revolucijo. Do te pa ta čas nikomur ni.
Marčna revolucija in Slovenci
Oglejmo si raje odmeve največjih evropskih revolucij na slovenskih tleh. Francoska nas je dosegla prav v teh dneh pred 201 letom: 19. marca 1797 je Napoleon s svojimi četami prekoračil Sočo, 20. je padla Gorica, v noči na 23. marec Idrija, še istega dne Trst... To seveda ni bila revolucija, šlo je le za prvo zasedbo naših dežel po Francozih, za okupacijo torej. Ta je bila prej blagodejna kot ne; v zaspano avstrijsko provinco je prijahal »svetovni duh na konju« in nekateri naši duhovi so po njegovem odhodu ugotavljali, da je pospešil naše narodno prebujanje. Preprosto ljudstvo nad Francozi ni bilo posebej navdušeno in se je potrpežljivo vzdržalo tako narodnoosvobodilnega boja kot kolaboracije. Nastradali pa so tisti, ki so morali z Napoleonom v Rusijo. In tam za zmeraj ostali.
Povsem drugače smo se odzvali na marčno revolucijo, ki je v dneh od 13. do 15. marca 1848 izbruhnila na Dunaju. O njej je veliko napisano, dober je članek, ki ga je za Delov Slovenski almanah '98 (str. 195—197) napisal dr. Stane Granda in je verjetno našim bralcem še pri roki. O kapitalnem pomenu te revolucije tudi za Slovence ne kaže razpravljati, saj je več kot dognan. To je bilo leto, ko je bil slovenski kmet osvobojen tlačanstva, pred slovenskim meščanom so se odprle
nove možnosti. Obljubljene so bile nove politične svoboščine, monarhija je postala ustavna, začel se je parlamentarizem, ta stara in očitno neizživeta slovenska strast. Predvsem pa se je marca 1848 začela znamenita pomlad narodov in naš je bil zraven. Nikoli do kraja uresničeni program Zedinjene Slovenije je bil prvič zapisan prav tisto pomlad.
Prvo inačico so že konec marca napisali slovenski izobraženci, ki so živeli na Dunaju in bili žive priče prevratnih dogodkov. Drugo je spisal Matija Maje-r-Ziljski, stolni kaplan v Celovcu. Med prvimi je bil tudi Gorenjec dr. Anton Fister (1808-1881), duhovnik, pedagog, filozof in politik, nadvse zanimiva, a širšemu krogu malo znana osebnost. V revoluciji je odigral eno ključnih vlog, posebno s svojim izjemnim vplivom, ki ga je v ognjevitih govorih dosegal med študenti. Po revoluciji je moral v emigracijo, bil 1856. v odsotnosti obsojen na smrt, se v Londonu srečal z Marxom in do 1876. živel v Ameriki. V teh letih se je slovenstvu povsem odtujil, imel se je za Kranjca in svetovljana.
Tako na Dunaju. Kaj pa v domovini? Najprej so se odzvali kmetje, ki so vso stvar vzeli dobesedno. Ižanski, bilo jih je skoraj 500, so v noči z 21. na 22. marec napadli grad, uničili inventar in knjige, v katerih so bile zapisane njihove obveznosti. To dejanje je odmevalo po vsem cesarstvu. Manj znana, a v bistvu podobna je bila »revolucionarna« predstava, ki so jo v Idriji uprizorili Žirovci. » V Idriji o dogodkih na Dunaju niso vedeli ničesar. Nekega dne so prišli v Idrijo Žirovci kot puntarji in začeli po mestu razgrajati in razbijati, češ da je »frajhajt«, to se pravi, da imajo vsi ljudje pravico obračunati vsak na svojo pest v 48 urah. To pravico so si Žirovci vzeli zato, da bi obračunali z idrijsko gosposko, posebno z davkarji in rudniško upravo...«
Druga verzija: »Žirovci so zvedeli, da je baje cesar dovolil, da je 24 ur prosto, da se lahko vsakdo znese nad svojo gosposko. Okoli sto Žirovcev je porabilo to priliko, se oborožilo z motikami, kosami in vilami ter se napotilo v Idrijo. Tam so ravno vzdigovali številke za novačenje vojakov. Ta žirovska druhal je napadla idrijski grad, pobila okna in požgala vsa uradna pisma. Žirovci, ki so nosili irhavce, so napadli z vilami vsakogar, ki je nosil dolge hlače. Tedanji slikar Jurij Tavčar se je skrival v spovednici cerkve sv. Barbare od 10. do 14. ure. Tedaj je cesarski erar (rudniška uprava) na hitro oborožil z železnimi sulicami svoje rudarje, le-ti pa so napadli Žirovce, jih polovili in vtaknili v zapore ...« (Goriški zbornik, 1957, str. 20-22)
lz navedenega si ne upam sklepati, da smo imeli že takrat opraviti z revolucionarji in kontrarevolucionarji, z akcijo in reakcijo pa vsekakor. Ko je blagopokojni škof Anton Martin Slomšek videl, kaj se dogaja - vrelo je tudi po vinorodni Štajerski, ne le po žganjerodni Kranjski — se je obrnil na vernike v pastirskem pismu: »Slišali ste in tudi lahko brali, da so naš svetli cesar sklenili nam novo ustavo ali konstitucijo dati in vam kolikor mogoče stan polaj-šati. Namesto da bi po krščansko Boga zahvalili ali kakor pametni možje lepo potrpeli, da bi se jim obljuba spolnila, pa po enih krajih sila grdo delajo, kakor razuzdani otroci, kateri staro obleko naravnost trgajo in teptajo, kedar jim skrbni oče novo oblačilo omisliti obeča ... Ali pa tudi veste, kaj Kristus o tlaki govori: Ako te kdo miljo daleč s seboj (na tlako) iti sili, pojdi rajši dve milji z njim, kakor da bi se ustavljal. Brez vse tlake pa ni bilo in ne bo.«
Slovenski meščani so se na kmečki nemir odzvali z narodnimi stražami. »Te straže nimajo nobenega druziga namena, kakor de naj odvračajo gerdo razsajanje in živinsko obnašanje nekterih ljudi. Takim razbojnikom v gosposkih in kmetiških suknjah se zoperstaviti in tako mir in pokoj in varnost posestva svojiga kraja ohraniti, je poglavitni namen narodne straže.« Tako je njihov prav nič revolucionarni namen orisal dr. Janez Bleivveis v Novicah in hkrati opozarjal, da je »od vničenja grajšinske lasti le ena stopnja do vničenja vsaktere lasti.« Opozorilo očeta naroda je očitno zaleglo, saj je do »vničenja vsaktere lasti« prišlo šele sto let pozneje.
Leto 1848 torej ni prineslo kakšnih prevratnih sprememb v strukturi slovenske družbe. Te so se tistega leta šele prav začele, revolucionarnost je bila tedaj bolj v besedah (programih) kot v dejanjih; da bi se zapisano uveljavilo, je trajalo desetletja, naj gre za osebne, politične, nacionalne svoboščine. Vsi moški so, denimo, prvič volili šele 1908., vse ženske šele 1945. Program Zedinjene Slovenije pa sploh še ni uresničen. Zahteval je namreč: »1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencev na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenja zedini in da ima za-se svoj deželni zbor. 2. Da ima slovenski jezik v Slovenji popolnoma tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripu-šeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice upeljati. 3. da bode naša Slovenja obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru na-
mestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.«
Zapisano 1848, uresničeno pa - kdaj? Prva točka delno in šele v letih 1918 in 1945, dokončno niti 1991. in najbrž nikoli. Druga v začetku 20. stoletja. Tretjo smo 1991. celo presegli; odtlej imamo svojo državo, ki postaja del evropskega »cesarstva«. V njem ne bodo presežene le deželne, ampak tudi državne meje; naši rojaki v zamejstvu bodo tedaj spet manj ločeni od nas. Če jih bo še kaj ostalo, seveda.
Revolucija 1848 da, revolucija 1945ne?
Dunajski Slovenci so v revoluciji 1848—1949 sodelovali dejavno, kraju in času primerno. Njihovi rojaki v domovini so se, z izjemo kmetov, revolucije udeležili le »dopisno«. Le malo glav je padlo in skoraj nič krvi preteklo, vendar smo v naslednjih desetletjih kljub temu užili večino sadov revolucije. Če danes nekdo, ki je po svoji politični naravi konservativen oziroma protirevolucionaren, primerja revoluciji v letih 1848 in 1945, morda poreče: revolucija 1848 da, revolucija 1945 ne! Kot rečeno: prva je osvobodila kmeta, veliko obljubila meščanu, z leti prinesla volilno pravico in iz nje izhajajoči parlamentarizem, obetala je zedinjeno Slovenijo. Druga je ukinila »vsak-tero last« (zasebno lastnino nad produkcijskimi sredstvi) in človeka postavila v odvisnost od družbene lastnine. Ukinila je demokracijo; čeprav so šle, kot rečeno, Slovenke prvič volit šele 1945! Meščansko demokracijo je poskušala nadomestiti z ljudskim poslanstvom in delegatskim sistemom. Hkrati je dejstvo, da so bili komunisti v obdobju od 1943 do 1991 veliko bolj državotvorni kot klerikalci v letih od 1918 do 1941. Sloveniji so priborili Primorsko, Kardelj ji je z ustavo iz 1974. zagotovil položaj, ki nam je okoli 1990. tudi formalnopravno olajšal odhod iz Jugoslavije na svoje, pri čemer so dejavno sodelovali tudi številni (bivši) komunisti.
Če je leto 1848 prineslo oziroma omogočilo emancipacijo kmeta in meščana, potem je leto 1945 prineslo boljše čase za delavca. Kdor je kaj imel, je marsikaj izgubil; kdor ni imel nič, je nekaj pridobil. Lahko bi rekli, da se je 1945. na Slovenskem udejanjil Komunistični manifest, prvič objavljen že februarja 1848. Mogoča je celo trditev, da so bili revolucionarni prijemi po 1945. tako radikalni prav zato, ker so bili oni iz 1848. premalo. Dopisno sodelovanje slovenskih dežel v t. i. meščanskih revolucijah je resda omogočilo
počasno, oprezno in odmerjeno uvajanje meščanskih svoboščin v slovenske dežele. Hkrati je ohranjalo na njihovem privilegiranem položaju vse stare družbene sile, posebno Cerkev. Prva stanova fevdalne družbe (plemstvo in Cerkev) sta ostala v slovenski družbi še dolgo tako rekoč nedotaknjena, druga pa vse do 1945. Seveda ni nič čudnega, da se Cerkev nad obeti iz Manifesta ni prav nič navduševala. Nasprotno: bala se jih je kot hudič križa in ves čas skrbela, da so se v kali zatirali. Zato navsezadnje ni čudno, da je bila reakcija potlačene strani po 1945. tako huda.
Da ne bo pomote: tu ne gre za naknadno opravičevanje nekaterih revolucionarnih dejanj! Poskušamo jih kvečjemu razumeti. Revolucionarji so svet samo na različne načine spreminjali, gre pa za to, da jih razložimo. Dvestoletje od 1789 do 1989 je bilo, kot rečeno, obdobje revolucije. Ta je ene zajela tako, druge drugače, ene je podrla, druge dvignila. Ko se enkrat začne, je ni mogoče kar tako ustaviti. Klasičen v tem oziru je časovni potek francoske revolucije. Tretji stan se dvigne in podre prva dva. Sledi razkol znotraj tega stanu samega, na zmerne žirondiste in radikalne montanjarde (jakobince). Ti pošiljajo na giljotino žirondiste, v termidorju se pod giljotino znajdejo jakobinci sami. Vendeja simbolizira upor zaostalega podeželja, ki je pod popolnim duhovnim nadzorom Cerkve...
Za tisto, kar se je v Franciji zgodilo v nekaj letih, je bilo v Sloveniji potrebno dobrih sto let. Žirondisti so nastopili marca 1848, jakobinci šele po 1941/45. Slovenska različica Vendeje je dobila svoj epilog v Kočevskem Rogu in na Teharjah. Edino slovenski jakobinci so se izognili svojemu termidorju; starejši so se lepo upokojili, mlajši odšli v tranzicijo. Slovenci smo po svoje sodelovali v marčni revoluciji že 1848., eni dejavno, drugi dopisno. Oktobrska nas je doletela 1945. Potem je vse skupaj potihnilo v zimi socialističnega samoupravljanja. Zdaj je za nekatere spet pomlad. Ta je že po svoji naravi nezadovoljna in se oglaša z zahtevami, ki zvenijo precej revolucionarno. A kaj ko je čas revolucij minil in se ljudje na prevratne klice povečini sploh ne odzivajo. Zedinjena Slovenija se v post(ano) revolucionarnem ozračju odpravlja v zedinjeno Evropo. Kaj vse jo utegne pri tem doleteti, bomo pa še videli.
Miha Naglič, publicist, Žiri
Principi
40 SIT
Marko Crnkovič
w ra je bila nekaj čez de-m / vet zjutraj, ko me je m i ta teden opravek zane-m I sel v Telekomovo po-■ J slovalnico na Praža-kovi ulici. Namenjen sem bil v trgovino v zadnjem delu prostora, do katerega morajo stranke skozi glavni del z okenci za urejanje telefonskih zadev. Trajalo je celo večnost, da sem se prebil tistih nekaj metrov do trgovine. Zakaj? Ves tisti prostor pred tremi ali štirimi okenci je bil natrpan s približno dvesto ljudmi. Najmanj! Potrpežljivo, seveda pa namrgodenih obrazov, kakor da so se prišli vpisat v kakšno žalno knjigo, so stali v več zbitih, verjetno le navidez neurejenih vrstah — vsak s svojim telefonskim računom v roki.
Ko sem opravil svoje, sem vprašal prodajalca, zakaj za vraga taka množica ljudi naenkrat plačuje telefon. Njegovo pojasnilo me je tako osupnilo, da pozneje sploh nisem več bil prepričan, ali sem ga pravilno razumel, tako da sem šel popoldne nalašč zato še enkrat vprašat prav na eno od inkriminiranih okenc.
Razumel sem prav, šlo pa je skratka za naslednje. Rok za plačilo telefonskega računa je osem dni od izstavitve — v to masovko sem padel ravno na dan, ko se je iztekal. Taka gneča da nastaja vsak mesec, so mi še povedali, vendar samo dopoldne, od devetih do dvanajstih, četudi je poslovalnica odprta do petih popoldne. Bistveni razlog za naval pa je seveda, da naročnikom, ki plačajo telefonske račune v poslovalnicah Telekoma, ni treba plačati provizije, ki bi jo sicer morali, če bi račune poravnavali na poštah ali v bankah ali preko bank.
In zdaj pride glavno: ali veste, koliko znaša ta provizija, ki jo lahko prihranijo, če se drenjajo na Telekomu? Odgovor je točen: 40 tolarjev. Ali še natančneje: 40 tolarjev za vse zneske do višine 4000 tolarjev, za višje račune pa 1 odstotek zneska.
Naj še posebej omenjam, da so bili v množici sami upokojenci — no, sta-
•V* I Y • O
rejsi občani!
Prizor me je šokiral bolj, kakor če bi na cesti videl berača ali človeka, ki brska po smeteh, da bi si našel kaj za pod zob. Ali ni žalostno, da se morajo ljudje prerivati v gneči in zapravljati čas samo zato, da prihranijo neko brezvezno majhno vsoto? Toda ali ni po drugi strani tudi neverjetno, na kakšne vse načine poskušajo prihraniti kak tolar?
To malo penzionistično-postsociali-stično čudaštvo, ki sem mu bil priča, pa ne govori samo o stiski, ki pesti male ljudi, temveč tudi o nenavadnih načinih življenja in še bolj nenavadnih vrednotah starejših generacij. To pa je že točka, ko se mi nehajo smiliti in postanem nanje jezen, ker tako ču dno živijo.
Prvo, kar pade v oči, je to, da se stare generacije obnašajo tako, kakor da bi dokazano veljalo, da čas ni denar. Dejstvo je, da jim je popolnoma vseeno, kako izrabljajo svoj čas — očitno se jim ne zdi kaj prida vreden —■ in v kakšne situacije ter razpoloženje se spravljajo, če le lahko prihranijo nekaj drobiža.
Ne bi rad prizadel tistih, ki so de jansko na robu eksistenčnega minimuma: toda upam si brez nadaljnega trditi, da gre v večini primerov za sko-puštvo, ki veleva, da ne sme človek zamuditi nobene priložnosti za še tako neznaten prihranek.
Ti varčevalni skrajneži ne spregledajo, da so materialisti: denar, denar, denar, kar naprej ta denar — toda odkod ta zabloda, da je materialist samo tisti, ki ga zelo služi, ne pa tudi tisti, ki ga zelo varčuje?
Prav tako naprimer ne vidijo, da jih po drugi strani stane tudi vožnja z avtobusom. Upokojenska mesečna stane 2100 tolarjev, starostna pa 1100. Za to, da jih vožnja do špa-rovnega okenca (aller-retour; seveda) stane manj kot 40 tolarjev — sicer ne vidim logike, da se grejo to kalvarijo —, morajo v prvem primeru stopiti na avtobus v enem mesecu več kot stošestkrat, v drugem pa več kot pe-tinpetdesetkrat. Po mojem se cijazijo s trolami le zaradi užitka varčevanja — predvsem pa hočem povedati, da v bistvu prihranijo še manj kot 40 tolarjev.
Ne vidijo, da se s tem pustijo poniževati računovodskim bizarnostim bank, Pošte in Telekoma in da s tem razprodajajo že svoje človeško dostojanstvo, kaj šele čas. Ne vidijo, da so zasvojenci, ki si iz navadnega plačevanja telefonskega računa naredijo cel projekt in ritual — kakor če pridejo po vnučke v vrtec, samo da je to pač sado-mazo.
Upokojenci skratka ne pomislijo, da bi prekleti račun prišli plačat na Telekom popoldan, ko ni več gneče. Prav, to cenim, da se držijo svojih urnikov. Tudi to, da se ne spomnijo ali nočejo plačevati s trajnikom ali po teledomu, še lahko razumem — reklama z babico, ki se na vespi pelje v banko, pač ni vžgala.
Toda povsem nerazumljiva se mi zdi njihova poštenost — če je to to. Spet prav, če nočejo dati od sebe niti to larja, dokler jim ni treba. Toda po drugi strani so tako pošteni, da nočejo s plačilom zamuditi niti en sam samcat dan ali teden, če bi se lepo razporedili, da vsaj kot zamudniki ne bi delali gneče.
Saj pravim, poštenost ni zastonj. Zanjo je treba nekaj žrtvovati — pa čeprav le 40 tolarjev —, se pa bogato obrestuje. Hvala bogu, da je plačljiva tudi s časom: kdo ve, koliko barab bi se razmnožilo na preljubem svetu, če bi jo lahko kupovali le z denarjem!