List 43.
Politični oddelek.
Poštene volitve!
Čim bolj se bližajo državnozborske volitve, toliko močneje postaja volilno gibanje, in toliko bolj se razburjajo duhovi. Volitve se bodo sicer vršile šele meseca decembra, a vzlic temu so že sedaj vsa druga politična vprašanja stopila v ozadje, in se je vse javno zanimanje osredotočilo na volitve. Atmosfera postaja napetejša; tudi se tod in tam že vidijo bliski in se čuje grom . . .
Stari Bismarck je bil mož, ki je dobro poznal ljudi in razmere ter jih včasih prav točno označil s kakim jedrnatim izrekom. O volilnih bojih je nekoč dejal: „ Nikdar ljudje ne lažejo tako grdo, kakor po kakem lovu in pred kakimi volitvami". To je pribita resnica, ki velja za vse dežele in za vse narode. Boji niso nikjer lepi, tudi politični boji ne, in ti še najmanj, ker ti razvnemajo človeške strasti v največji meri.
Pri političnih bojih se gre za pridobitev oziroma ohranitev politične moči, in zato skuša vsaka stranka svoji nasprotnici podkopati ugled in zaupanje ter oboje sebi pridobiti. Zahtevali bi preveč, ako bi rekli, da naj bo volilni boj vedno le boj za načela in naj se samo z načeli vodi, samo v znamenju programov. To bi bilo jako idealno, ali človek je slabotno grešno bitje in zato tudi politični boji niso snažni, ampak prav grdi.
Pri nas je v tem oziru še veliko hujše, kakor drugod. Vzrok je temu pač naš nesrečno nagli temperament in vzrok je tudi našega ljudstva zaostalost v politični izobrazbi. Večina našega ljudstva še danes ni zmožna, presoditi stvarno kak političen program, spoznati, kateri je boljši, katera stranka je na pravi poti in katera ne, in katera stranka zastopa javne koristi bolje in uspešneje. Pri našem ljudstvu odločujejo še vedno Bšla-gerji", ki so cesto prav brez smisla  in  z demagogiškim
hujskanjem  ter  si   pri  tem  ubogem  ljudstvu še vedno veliko več opravi, kakor s stvarnimi argumenti.
In vsled tega se nam je bati za prihodnje tedne prav ljutih osebnih bojev, zlasti ker velja v nas pregovor, da volilec ne gre v boj za kako osebo nego vedno le proti osebi. Boj bo strasten, dasi so moralne posledice tacega boja uprav grozne, dasi trpi vsled tacega boja ves narod.
Nekoliko lepše in dostojnejše bi se mogel vender tudi politični boj voditi, in ni ravno potrebno, da nastane pri vsakih volitvah pravo mesarsko kjanje nasprotnikov, ni treba, da se vodi tako sramotno pobalinska polemika, kakor jo je upeljal razupiti tednik katoJiško-narodne stranke. Seveda, če se začne že sedem tednov s psovkami pred volitvami kakor »konjski mešetar" in „grajski valpet", potem je naravno, če pridejo na dan 30 % obresti, prisleparjene penzije in ljubavne aventure iz Budimpešte, in potem je zaman pričakovati, da volilni boj ne bo nespodoben.
Po naši skromni sodbi bi bila dolžnost duhovščine, da poda dober izgled, zlasti ker so glasila katoliško-na-rodne stranke prva ubrala tiste strune, katerih bi ne slišali radi pri prihodnjih volitvah. Sosebno bi svarili duhovščino, naj v cerkvi opusti politično agitacijo. Vse sovraštvo proti duhovščini, kar ga je v deželi, ves verski indifirentizem je le posledica politične agitacije v cerkev. Duhovnik ima in to prav vsak, od najboljšega do najslabšega, zunaj cerkve toliko vpliva in ugleda, da mu ni treba zanašati politiko v cerkev. Mi nikakor ne odrekamo duhovniku pravice do agitacije, nasprotno, mi priznavamo vsakemu duhovniku pravico, da sme agitirati kolikor hoče. Ali kakor sodnik v sodni dvorani, tako tudi duhovnik ne sme v cerkvi politizirati. To kratko malo ni pošteno, če se v cerkvi agituje za volitve, ker v cerkvi ne sme duhovniku nihče ugovarjati in ga ne sme nihče zavračati. Pošteno je pa le, če se tudi nasprotniku dovoli, da se zagovarja.
Polit'kovanje v cerkvi je provzročilo že dosti zlega na Slovenskem, sosebno na Kranjskem. Če opusti duhovščina agitacijo v cerkvi, moral se bo prihodnji volilni boj vršiti v spodobnejši obliki in izostane tisto strašno pohujšanje, ki so ga v zadnjem desetletju provzročile vse volitve. Naj bi vender duhovščina trezno in brez predsodkov prevdarila, kaj jej je koristil boj! Razmere, kakršne so bile pred 10 leti, ko se je izdala parola, da se morajo liberalci ugonobiti, niso bile niti senca današnjih razmer. Katoliško-narodna stranka je sejala veter in zanje vihar! Pred 10 leti smo na Kranjskem živeli liberalci samo v domišljiji nekaterih prenapetnežev, a program narodne stranke, sprejet na prvem shodu njenih zaupnikov, svedoči, da je bila ta stranka strogo katoliška. Klun je tedaj rekel, da je tisti program le prežvekani program katoliške stranke. In danes? Danes zametuje ta stranka sama tisti program in danes je pravi liberalizem na Kranjskem prvi faktor, katoliška stranka pa je v deželnem zboru in deželnem odboru brez vpliva.
Sedaj se slika na steno kulturni boj. S tem se hoče strašiti ljudstvo. Tudi v tem se ne bo nič pametnega doseglo, nego le še večjo škodo napravilo. Slišal se je že, četudi iz popolnoma nepoklicanih ust usodepolni klic. Tisti klic sicer ni imel onega smisla, ki mu ga je pripisovalo katoliško časopisje, ali v vsaki stranki se nahajajo radikalni elementi, ki silijo v ospredje in iščejo novega gesla, s katerim bi mogli boj poostriti. Kakor se sedanje liberalno gibanje, mereče na popolno politično emancipacijo cd duhovščine, posledica prestrastnih zadnjih splošnih deželnoztorskih volitev, tako je lahko mogoče, da letošnje državnozborske in prihodnje deželnozborske volitve porode novo gibanje, ki se utegne vršiti v znamenju gesla, ki bo duhovščini donesel na uho kakor tiste svetopisemske trombe, od katerih se je podiralo zidovje Jerihe. Zatorej pozor na besede, ki jih je na II. katoliškem shodu izpregovoril kardinal Missia: Ali zu scharf macht schartig!
Stran 414.