DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino T R S T - 7. novembra 1986 - Leto XXXVIII. - Štev. 21. - Petnajstdnevnik - Quindicinale - Abbon. postale - Gruppo 11/70 - 500 lir Mesto naprednega Slovenca je v KPI Kot je že ustaljena tradicija se v teh novembrskih dneh obnavlja množično včlanjevanje v partijo. Prve dni novembra nismo izbrali po golem naključju. Za to je več praktičnih, pa tudi zgodovinskih razlogov. Povsem praktičnega značaja je spoznanje, da pomeni jesen po poletnem počitniškem vzdušju tudi trenutek preverjanja izpolnjenega in priprav na bodoče delo. Začenja se novo «gospodarsko» leto, obnavlja se torej ciklus, ki ga ni moč preenostavno enačiti s koledarskim letom od januarja do decembra. Zato je torej ta pravi čas za obnavljanje članstva v partiji. Poleg tega je še drugi praktični razlog. Poletje je tudi trenutek naj večje organizirane prisotnosti partije na terenu, kjer tovariši prirejajo praznike našega ti- Stojan Spetič ska, ki so najpomembnejše kulturnopolitične manifestacije in nezamenljiva priložnost neposrednega stika med partijo in volilci. Zato se s koncem poletja in začetkom jeseni zaključuje kampanja včlanjevanja, oziroma mobilizacije bolj pasivnega dela članstva. Tistih, namreč, ki čakajo, da jim partijsko izkaznico prinesejo na dom in le poredkoma zahajajo v sekcije. Kaj bi tajili: tudi takih ne manjka v naših vrstah, a so kljub temu dragoceni, saj pričajo o navezanosti, čeprav je posamična aktivnost bolj ohlapna. Tako se izteka kampanja ponovnega vpisovanja in odpira nova, ki je že priprava za celoletno politično dejavnost. Tretji razlog pa je bolj zgodovinskega značaja. V teh časih, ko nam nasprotniki pogostoma postavljajo vprašanja in zahteve po zgodovinskem preverjanju, tudi na izzivalen način, je prav, da še enkrat poudarimo tudi svoje korenine. Pa ne zato, da bi se jih dogmatsko o-klepali, kakor pijanec plota, pač pa iz preprostega razloga, ker bi bili hinavci, če bi se otepali lastne preteklosti v obnovitveni in ikonoklastični vnemi. Kdor je brez korenin, ta nima niti bodočnosti, je stari ljudski rek, stara modrost. Tako si lahko tudi dovolimo kritičnega preverjanja lastne zgodovine, nikakor pa je ne bomo zanikali, zamolčali ali prikrili. Tako ne pozabljamo, da je ustaljena tradicija proslavljanje 7. novembra, obletnice oktobrske revolucije v Rusiji, > ki je svetu odprla novo zgodovinsko obdobje, svetovnemu proletariatu pa dokazala, da je mogoče osvojiti oblast in tudi v praksi načrtovati uresničitev socialistične družbe svobode, miru in socialne pravičnosti. Komunistične partije so v svetu nastale na valu navdušenja za sovjetsko socialistično revolucijo, predvsem iz prepričanja, daje to le uvod v splošno, najprej evropsko, nato pa svetovno revolucijo. Na valu tega navdušenja je nastala tretja internacionala kot pogonsko središče revolucionarnega vrenja. Podobno je nastala, na izbirah po oktobrski revoluciji in v pogojih tretje internacionale, tudi komunistična partija Italije, kateri se je tedaj, v daljnem letu 1921 pridružila velika večina slovenskih in hrvatskih socialistov v Julijski krajini. Tedaj se je, torej, skovala trdna vez med primorskimi Slovenci in komunistično partijo Italije. Vez, ki je bila obojestranska in je veliko prispevala k oblikovanju sedanje politike KPI. Dovolj je, da tudi površnemu bralcu prikličemo v spomin imena, kot so bili Ivan Regent, Jože Srebrnič, Tone Ukmar, Pino Tomažič, Marina Bernetič, po vojni pa cele generacije slovenskih komunistov. Sedaj, ko se na tihem pripravljamo na zamenjavo tisočletij in se kolesje zgodovine vrti z novo, računalniško naglico, se tudi komunisti soočamo z izzivom časa. Nismo dogmatiki, zato v svetu in doma poudarjamo predvsem ustvarjalne vrednote kritičnosti in iskanja neizho-jenih poti. Zato nam je potrebna prisotnost in aktivnost čimvečjega števila izobražencev, delovnih ljudi, ki mislijo s svojo glavo, ki «ne ubogajo na vsak ukaz». Tako uresničujemo poslanstvo slovenske prisotnosti v okviru širše evropske levice, kateri lahko izpričujemo tudi izvirnost dognanj in izkušenj matičnega naroda. Mnogi poudarjajo v svojih krilaticah, da so komunisti v Italiji «izven mode», takorekoč nepotrebni. Toda kriza pet-strankarske koalicije, ki se na bazi razkraja z večjo hitrostjo kot na vrhu, a že sedaj kaže klice alternativnih razmišljanj tudi v drugih demokratičnih silah, nas prepričuje, da se «komunistično vprašanje» postavlja s čedalje ostrejšo aktualnostjo. V tem okviru je za nas, Slovence v Italiji, pripadnike zatirane in nepriznane narodne manjšine, še posebej pomembna usoda boja za naše pravice. Ta boj je v zadnjih letih doživel množično borbeno razsežnost travniške manifestacije, parlamentarne rezultate kot je vključitev finančnega kritja zaščite v državni proračun, pa tudi trenutke odmikanja, kolebanja in negotovosti, celo malodušja. To je dalo duška tudi poskusom, da bi enkrat za vselej in na naglico zaprli poglavje našega boja s polovičnimi rešitvami, ki bi slonele na zgodovinsko neodpustljivem popuščanju in žrtvovanju šibkejših delov naše manjšine. Ta pritisk oblasti je še posebno čutiti zadnje čase. Nanj je naša manjšina reagirala zdravo in odločno, pa tudi zrelo in trezno, preudarno in modro, predvsem na pritisk komunistov, ki so ponovili in dopolnili svoj načelni pristop in tako tudi svojo nezamenljivo vlogo hrbtenice enotnega gibanja za enakopravnost in sožitje. In če se vrnemo, samo za trenutek, k preteklosti, nam prihaja pred oči Antonio Gramsci, ki mu letos posvečamo izkaznico, saj obhajamo 50-letnico njegove tragične smrti v fašističnih ječah. Žarkovih 70 let Predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze, tovariš Boris Race - Žarko, je te dni slavil sedemdesetletnico. Ob visokem živ-Ijenskem jubileju so mu čestitali vodilni organi naše partije. Iskrenim željam o osebnih uspehih in zadoščenjih v zvezi z našo skupno usodo se pridružujeta tudi slovenska komisija pri deželnem komiteju KPI za Furlanijo - Julijsko krajino in uredništvo «Dela». Gramsci, ki mu pripada važno mesto v italijanski politični in kulturni zgodovini, je našemu narodnemu vprašanju posvetil razmišljanje v tedanjem partijskem glasilu «Ordine nuovo». Tudi to razmišljanje je bilo posledica srečanja s slovenskimi komunisti, v dolini pri Bri-ščkih na tržaškem Krasu. Med starejšimi tovariši so nekateri, ki se tega srečanja in Gramscijeve pozornosti še spominjajo. Če se omejimo samo na bližnjo preteklost, ne moremo pozabiti večkratnih srečanj med Slovenci in pokojnim generalnim sekretarjem Enricom Berlinguer-jem, v tem letu pa že dvakratno srečanje z novim tajnikom Alessandrom Nat-to in drugimi člani ožjega vodstva, kjer je dialog potekal na enakopravni ravni in smo slovenski komunisti, preko svoje komisije, odigrali vlogo notranjega osebka in torej gonilne sile uresničevanja manjšinske politike KPI. Vsaka primerjava s konkurenčnimi silami bi bila odveč. Vlogo doslednega zagovornika pravic slovenske manjšine v Italiji, njenega glasnika v vseh treh pokrajinah in v samem Rimu, nam danes ne oporeka nihče. Vendar je tudi ta doslednost rezultat politične prisotnosti in aktivnosti, kakor tudi zasidranosti na terenu. Prav zato poudarjamo pomen čimvečjega vključevanja slovenskih delovnih ljudi, naprednega izobraženstva, kulturnih delavcev, študirajoče in delavske mladine, žensk in upokojencev v vrste naše partije. Skrajni čas je, ko bi morale izbire politične aktualnosti in nujnosti odločilno pripomoči k premostitvi preostalih zgodovinskih ali siceršnjih predsodkov, s katerimi se je pogostoma pojavljalo opravičevanje določene odmaknjenosti in pasivnosti. Tem, potencialnim tovarišem, velja trditev, ki smo jo svoj čas napisali na teh straneh: marsikdaj se vaša odsotnost pozna v naših napakah. Upoštevajte tudi to. Ob dnevu mrtvih se ob vseh naših spomenikih vršijo svečanosti v počastitev spomina tistih, ki so dali življenje v boju proti fašizmu. Na sliki vidimo prizor slovesnosti v Rižarni, simbol cene, ki jo je plačalo naše mesto in posebno naša manjšina, za demokracijo. Usklajevalni postopek zaščitnih zakonov v senatu Nekaj se premika: toda kam? KD trmasto vztraja, da mora vlada predstaviti svoj osnutek, ki naj bo kopija njenega predloga - Še vedno je ključnega pomena vprašanje priznanja beneških Slovencev V prvi ustavni komisiji v senatu je končno pred kratkim začelo delo za poenotenje petih osnutkov, ki so jih KPI, socialistična stranka, Slovenska skupnost, neodvisna levica in Krščanska demokracija predložile v tej parlamentarni dobi. V nobeni prejšnji mandatni dobi nismo prišli do te stopnje razprave o zakonu za globalno zaščito Slovencev. Na stvar gledamo torej pozitivno, seveda pa ne moremo mimo kritičnih pripomb in se ne moremo izogniti znatni dozi zaskrbljenosti. Tega dela bi se bili lahko lotili pred dvemi leti ali vsaj lansko leto, potem ko smo zaključili avdicije. Vlada nas je pa dolgo in brez smisla zanašala, češ da bo predložila svoj osnutek ter nas ob vsaki priliki srečanj z enotnim zastopstvom ali v posameznem strankarskem sestavu z njenimi predstavniki prosila, da še malo potrpimo, da še malo počakamo, da se najde v vladni peterici sporazum, da se v palači Chigi izdela o vprašanju enotno stališče. Toda na ta sporazum bi lahko čakali vse življenje, saj sedanjo koalicijo sestavljajo stranke, ki imajo do slovenskega vprašanja zelo različna stališča. Na vladi je stranka, ki se je že tradicionalno potegovala za slovenske pravice in predložila osnutek za globalno zaščito Slovencev v Italiji na dokaj dobri stopnji, kot je socialistična stranka. Na vladi je stranka, ki priznava prisotnost Slovencev samo v Trstu in Gorici ter zelo omejevalno gleda na rabo slovenskega jezika v javnosti, kot je primer krščanske demokracije. Na vladi so stranke, ki sploh nočejo zakona za globalno zaščito in pristajajo kvečjemu na poenotenje obstoječe zakonodaje in se pri tem nanašajo na zakonodajo, ki nima opravka s Slovenci, kot je zakonodaja za begunce, za vojaške služnosti itd., ki spravljajo v isti kotel vse državne zakone, deželno zakonodajo, kot je primer republikancev, liberalcev in dela socialdemokratske stranke. Kako uskladiti tako trmasta stališča in dobiti enotno rešitev? V tem pogledu ni nikoli bilo nobenega izgleda in tega smo se dobro zavedali vsi. Zato je odgovornost določenih ljudi za veliko zamudo pri parlamentarni razpravi velika in neizdržna, saj pomanjkanje zaščite pomeni za vsako manjšino nepopisno etnično škodo. Odgovornost določenih krogov je pa še toliko Jelka Gerbec večja, če računamo, da so za politiko odlašanja določene stranke večine skrivale dolga leta le svoje politične, volilne in strankarske igre ter da so pri privili-giranju strankarskih interesov zanemarjale osnovno dolžnost vsake demokratične organizacije in sicer spoštovanje ustavnih načel in njihovo izvajanje. Njihova odgovornost je velika tudi ker niso spoštovale mednarodnih sporazumov, kar je dolžnost države oziroma onega, ki se je tako ali drugače povzdignil na vladna mesta. Pozitivno je vsekakor, da se je končno razprava ponovno prenesla v parlament in da se je končno vlada odločila, da pusti prosto pot pristojni senatni komisiji, da nadaljuje nemoteno svoje delo. Le želeti bi bilo, da sodeluje s svojo prisotnostjo in svojimi posegi pri delih ožjega odbora, kakor je obljubil tajnik Amato na zadnjem sestanku ustavne komisije pred nekaj tedni, kar se doslej še ni zgodilo. In tudi bi bilo želeti, da se stranke večine sprijaznijo z dejstvom, da steče razprava v parlamentu demokratično in neovirano. Stališče deželnega vodstva krščanske demokracije Furlanije-Julijske krajine, ki je prejšnje dni spet ponovila stališče, da je za sestavo vladnega osnutka in da je njen strankarski osnutek nedotakljv, ni najbolj obetajoče. Zakaj zopet ogreva krščanska demokracija trmasto stališče po vladnem osnutku, če so vsi poizkusi poenotenja mnenj vladnih sil v zvezi z global- ■ ■ mmrnam ■ ČAKA NA