SVOBODNA SLOVENIJA
Año (Leto) XVni (13) Štev. (No.) 20
ELSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES,
18. maja (mayo) 1961
Bres idealov
Mladina po vsej zemeljski obli se je, odkar pomni zgodovina, navduševala bodisi za te bodisi za one ideale. Če za koga, je za mladino veljalo geslo, da je ‘idealistična’. Idealizem je za mladino naravna krepost, ker jo pač preveva želja po spremenitvi okolja, v katerem se suče, hoče ga nauraviti boljšega, kakor ga skozi še neizkušene oči vidi. Na idealizem mladine so vedno računali verski, politični in socialni voditelji, ker so bili prepričani — in to prepričanje jih je redko varalo —, da jo prav zato lahko navdušijo za nove cilje, za dosego novih obzorij. Tako je bilo vsa stoletja nazaj, tako je tudi še danes. Toda ne več povsod!
Ta naravni red je sprevrgla največja kuga dvajsetega stoletja — komunizem. Za železno zaveso se je mladina znašla v okolju, v struji, ki jo vodi v popolno praznino. Njen idealizem se nima česa oprijeti, ker pač idealizem in materializem ne korakata vzporedno, ampak trčita na vsakem koraku. Idealizem v komunistični mladini ostaja, dokler je ta v borbi za dosego cilja: komunistične družbe. Takrat se njen idealizem, ki je kakor vsak idealizem, vedno borben, izživlja v borbi za idealom, čeprav napačnim. Ko je ta napačni ideal dosežen, nastane nujno silovito razočaranje, ko ta mladina ugotovi, da ideal, za katerega Se je borila, ni ideal. In razočarani idealizem se sprevrže v cinizem.
Ta cinizem je toliko večji, v kolikor je večje razočaranje. In mislimo, da večjega razočaranja mladina v svojem idealizmu, tudi v komunističnem, ni mogla doživeti drugje, kakor prav v Jugoslaviji. Komunizem v ostalih sovjetskih satelitih je več ali manj ostal tak, kakršnega si je komunistična revolucija zamišljala. Tudi stranpota, na katere je že in še zahaja, ostajajo vendar komunistična stranpota. Imajo nek ideal pred sabo, vsaj ta, da hoče nekoč komunizem zavladati po vsem svetu.
Jugoslovanski komunizem pa se je znašel v Djilasovem ‘novem razredu’, ki pač ni nič drugega kakor hlastanje po oblasti, uživanjaželjnosti najnizkotnej-še vrste in drvenje po nekem srednjem tiru, za katerega ne veš, kam bo zavil v daljavi, na desno ali na levo. To je življenje iz dneva v dan, kakor življenje živali.
Na mladino, ki raste v takih razmerah in črpa iz takih virov, ne more graditi nihče, tudi komunizem ne, še manj Titove vrste. To je problem, nad katerim obupuje Tito sam, ko ugotavlja splošen cinizem jugoslovanske mladine do njegove vrste komunizma. „Ni.se jim vcepilo spoznanje, da je njihova dolžnost dajati družbi vse, kar morejo,“ je Tito . nedavno potožil. Večina mladine se izogiba kolikor more ‘prostovoljnih mladinskih brigad’ za graditev cest. Zavlačujejo univerzitetni študij od pet na sedem let, da se čim dalj izognejo vojaški službi. Na stotine jih je organiziranih v skupine lahkož:vcev, ki kradejo dele parkiranih avtomobilov. Vstopajo v komunistično stranko, če sploh, izključno iz želje pririniti se do čim večjih ugodnosti in razkošja.
Iz nedavne ankete na zagrebški univerzi, ki so jo izvedli med 3300 slušatelji, je komunistina stranka ugotovila, da lahko z zaskrbljenostjo gleda v bodočnost. Čeprav so vodje anketo iz strahu pred nezadovoljstvom strankinih vodij soremenili rezultate v dobro rež'mu (43,6% slušateljev je izjavilo, da smatra Jugoslavijo za najbolj demokratsko državo na svetu), niso mogli prikriti, da 32,8% slušateljev trdi, da je današnji jugoslovanski komunistični s:stem poln hromljivih napak. Na vprašanje, kaj si predstavljajo pod demokracijo, jih je 28,4% zapisalo, da pomeni, da državljani sami rešujejo vse probleme, 25%, da je svoboda izražanja nujno potrebna. Samo 19% je oddalo pravilen odgovor za režim: demokracija pomeni „samovlado delavstva“. Samo 52,5% se jih je izreklo za brezpogojno pripadnost marksističnim geslom, kar je precej manj, kakor ti slušatelji kažejo navdušenja za predzakonsko izživljanje (65%).
Tak je bil rezultat ankete na zagrebški univerzi med 3300 slušatelji. Ne morimo se, če trdimo, da anketnih pol niso razdelili drugim, k°kor samo, po strankinem mišljenju, režimu zanes-
Upori iT portugalski Angoli
Portugalski predsednik Salazar se je doslej z vsemi silami zavzel, da bi zatrl upor, ki se je začel po neuspeli pustolovščini z ladjo „Santa Maria“, v portugalski afriški koloniji Angoli. Iz Lizbone odhajajo v Angolo dolge vrste vojaških avtomobilov, tovornikov, letal, padalcev in orožja. Angola je najbogatejša portugalska kolonija.
Upor se je začel in še traja v severnem delu Angole. Doslej so črnski uporniki pobili nad 350 Portugalcev in večje število črncev, ki so ostali zvesti svojim belim gospodarjem. Najtežje so razmere v kongoškem področju Angole ob njeni severni meji. Deževje je spremenilo to področje v neprehodno, tkzv. slonova trava je zaradi deževja zrastla v do tri metre visoko goščavo, v kateri se je upornikom prav lahko skrivati, ko prihajajo iz bližnjega Konga strahovat angolsko prebivalstvo. Večina upornikov sledi navodilom izgnanega angolskega črnca Holdena Roberta, starega 36 let, ki je mesece dolgo neovirano organiziral upor iz svojega oporišča v Leopoldvillu, prestolnici Konga. Tam je ustanovil tkzv. Ljudsko zvezo Angole, v katero je povezal upornike. Za člane je večinoma sprejel angolske črnce, k; so zbežali iz Angole pred trdim portugalskim režimom.
Portugalske oblasti so iz mnogih področij v Angoli odselile številne evropske družine, ker pač nimajo na razpolago dovolj vojaških sil za njihovo zaščito. Portugalska vojska, ki jim pomagajo skupine ogrožanih belih farmarjev, je polovila in postrelila že na desetine upornikov. Portugalska letala so bombardirala in obstreljevala mnoge črnske vasi v odgovor za pobite bele može, žene in otroke. Uporniški vodja
Roberto je te napade zaobrnil v svojo korist z izjavo: „Oni pobijajo naše žene in otroke, mi pa njihove.“
Portugalske oblasti zvračajo odgovornost za upor večinoma na ameriške misijonarje. Doslej so Portugalci dali postreliti že nad osem ameriških misijonarjev. Katoliška Cerkev v Angoli je izdala pastirsko pismo, v katerem obsoja teroriste, zahteva pa „izboljšanje socialnega položaja, ki ga naj spremlja resnična pravičnost in dobrohotnost“.
Toda Salazar ičividno nima časa za tako razpravljanje. Nemiri so se začeli namreč že tudi v dveh drugih portugalskih kolonijah, v Mozambiku ob Indijskem oceanu in v portugalski Gvineji, majhni portugalski posesti na zahodni obali Afrike. Prav tako Salazarju grozi nemir doma. Ko je Salazar sklenil izpeljati iztrebljenje upornikov v Angoli, je portugalski vojaški štab protestiral, da vojska nima dovolj orožja in moštva za borbo v tako oddaljeni koloniji ni da se večina vojaštva noče boriti za umirajoči kolonializem. Izjavili so Salazarju, da bo v tej borbi Portugalska ostala osamljena, brez zaveznikov, da doma za tako borbo ni navdušenja in zahtevali njegov odstop. Salazar je na to dal odstraniti nekatere častnike in prevzel vrhovno vodstvo vojske. Toda naraščajoče število portugalskih političnih osebnost) skuša prisiliti 72-let-nega Salazarja, ki vlada Portugalski že 29 let, naj spremeni svojo politiko ali pa naj odstopi. Tudi zun. ministri zahodnoevropske obrambne skupnosti so na zadnjem sestanku portugalskemu tovarišu svetovali, naj portugalska glede Angole razume sedanji čas, ki odpravlja kolonialni sistem in v tem smislu reši „angolsko vprašanje“.
Nemima Afrika
Na afriškem kontinentu sta bili v -preteklem tednu dve konferenci, ki sta tesno povezani s silami, ki so na delu na tej politično se prebujajoči celini. V Monroviji, glavnem mestu Liberije, dežele, ki je bila dolgo dobo povezana z ZDA, so predstavniki več afriških držav poskušali najti način, kako bi preprečili „balkanizacijo“ področja, ki izvira iz demarkacijskih linij bivših kolonialnih sil. Komunikacije in velikokrat tudi pretrganost posameznih področij od njihovega naravnega bogatega zaledja predstavljata za te dežele resen problem, ki ga je mogoče rešiti le s tesnim političnim in gospodarskim sodelovanjem.
V Kairu, prestolnici Egipta, ki je tako različen od ostalih afriških držav, da ga je težko smatrati za afriško deželo sploh, pa je gvinejski predsednik Toure, ki se trudi z ganskim komunističnim predsednikom Nkrumahom povezati sosednje države v federacijo, kateri se je država Mali že pridružila, razpravljal z egipčanskim Nasserjem. Toure si prizadeva, da bi ZAR in druge afriške arabske republike pridobil za sestavni del svoje in Nkrumahove fe-
deracije, da bi tako ustvaril gospodarv-ski magnet za vse bivše angleške in francoske kolonije. Nasser Toureja ne podpira, pač pa hoče pridobiti Toureja, da bi pomagal njemu in jugoslovanskemu komunističnemu diktatorju Titu organizirati blok držav, k) naj bi bile ‘nevtralne’ v živčni vojni. Gospodarski minister države Mali je naivno objavil namene, ki vse te države vodijo k ustanovitvi tkzv. nevtralnega bloka, ko je dejal: „Tekma med velikimi silami nam bo pomagala izvesti naše gospodarske načrte.“ Mali je doslej dobival gospodarsko pomoč iz Gane, komunističnega bloka, Zahodne Evrope, Anglije in ZDA. Isti minister je tudi izjavil, da ima V tem pogledu najboljši zgled' pri Nasserju in Titu. Toda Tourejeva Gvineja je drugačna zadeva. Toure se je tako tesno povezal z ZSSR, da je gospodarsko popolnoma odvisen od Moskve ter so se Zahodnjaki od te države gospodarsko že skoro popolnoma odtegnili, Nasprotno pa imajo Nigerija, Liberija, Slonova obala, Tunizija in druge bivše francoske kolonije vse možnosti gospodarskega sodelovanja z Zahodom še vedno odprte.
IZ TEDNA V TEDEN
Kennedy potuje
Kennedy je v torek, 16. t. b., odletel na obisk v Ottawo v Kanado ter je to' njegov prvi obisk izven ZDA kot predsednika države. V Ottawi je Kennedy govoril v kanadskem parlamentu ter je imel s kanadskim predsednikom razgovore o Kubi, Medameriški organizaciji, laoški krizi, Kongu itd.
31. maja namerava Kennedy odleteti na obisk v Pariz, kjer bo imel z De Gaulleom tridnevne razgovore. Iz Pariza bo verjetno odletel na konferenco s Hruščevom, za katero so baje priprave že v polnem teku. Hruščev in Kennedy naj bi se sestala v prvi polovici junija v Stockholmu na Švedskem. Navajajo tudi možnost sestanka na Dunaju, vendar se Kennedy bolj nagiba k Stockholmu.
V diplomatskih krogih v Moskvi so se pokazali presenečene nad' novicami o sestanku med Kennedyjem in Hruščevom. Tam menijo, da bodo razgo-
vori med obema zaradi dogodkov na Kubi in v Laosu malo koristni.
Medtem je bil v Beli hiši sprejet sovjetski veleposlanik v Washingtonu Menjšikov. O vsebini razgovora med Kennedyjem in Menjšikovim niso dali poročila. Menijo, da je Menjšikov prinesel Kennedyju mnenje Hruščeva o konferenci.
Tako Kennedy kakor njegov zunanji minister Rusk sta ob nastopu demokratske vlade trdila, da vrhunske konference še dolgo ne bo, ker ni potrebna, prav tako, da Rusk ne bo potoval, kakor je to delal Dulles. Medtem pa je Rusk bil že na štirih mednarodnih konferencah izven ZDA in sicer v Bangkoku na zasedanju SEATO zaradi Laosa, v Ankari v Turčiji zaradi možnosti revolucije v Perziji, v Oslu na Norveškem v NATO in sedaj v Ženevi na konferenci o Laosu.
Zahoti se zopet uinil:a
Do resničnega premirja v Laosu kljub naporom Anglije in ZDA še vedno ni prišlo, ker imajo pač komunistični oddelki Pathet Laoa od Moskve ukaz, naj premirje čim dalj zavlaču-
ljivim slušateljem. In prav od svojih so dobili tako porazen, ciničen rezultat!
Razlik med'- posameznimi deli države gotovo ni, ko beremo razočaranje in naveličanje brezciljnosti n. pr. v rubriki ‘Vi uredniku’ 8. letošnje številke Tovariša, tedenske priloge ljubljanskega „Dela“ p'smo naročnika, v katerem je med drugim o tej prilogi zapisal: „...Poglavje pa je politika. Mnenja sem, čeprav sem sam sodeloval pri narodno osvobodilnem gibanju, da 15 let po svobodi pišete preveč o vojni in par-tizanščini in premalo o svobodi...“
S to ugotovitvijo in z rezultati zagrebške univerzitetne ankete zaključujemo: duhovna stiska, v kateri se nahaja mladina v današnji Jugoslaviji, je strahovita. Toda rikdar in nikjer se še ni zgodilo, da bi vse dobro izginilo s površja. Tudi v Titovi Jugos’aviji živi mladina, ki ve za krščanske ideale, za katere se bori in za katere trpi. Zaradi pririska izmahčenega okolja je te mladine morda manj kot one, toda le danes. Zlo si je namreč gotovo le današnjega dne, bodočnost pa je zagotovljena dobremu.
jejo in naj se polastijo čim več državnega ozemlja. Ob prvih stikih med j vladno delegacijo in delegacijo Pathet Laoa so komunistični delegati tudi od- 1 ločno povedali, da so gospodarji polovice države in da jih morajo zato v 1 Ženevi priznati za drugim delegacijam enake.
Ker v Ženevi, kjer se je sestala 14 članska konferenca, ki naj bi razpravljala o nevtralnosti Laosa, niso mogli konference niti začeti, ne da bi ugodili sovjetski zahtevi po priznanju delegacije Pathet Laoa, so zahodnjaki zopet popustili in minuli ponedeljek pripustili tudi komunistične delegate na konferenco. Tako bodo okoli konferenčne mize sedaj sedele iz Laosa kar tri delegacije: vladna, komunistična, in delegacija nevtral5stične skupine, ki je zbrana okoli princa Suvane Fume, kateri je zaveznik komunistov in od Moskve priznan kot edini zakoniti predsednik Laosa.
Na konferenci v Ženevi nameravajo, tako zahtevajo ZDA, razpravljati le o mednarodnih pogledih lnoške krize, poskušati zagotoviti vojaško nevtralnost države in kontrolo njene oborožitve. Na konferenci se ne bodo bavili z vprašanjem, kakšno vlado naj bi nevtralni Laos imel. Zunanji ministri, kakor kaže, menijo, da se bodo o vladi sporazumele laoške frakcije same.
Brazilska vlada je izjavila, da je proti vsakemu vmešavanju tujih sil v notranje zadeve kake ameriške države. V ZDA po tej izjavi niso še povsem na jasnem, ali je Quadros že zavzel odločno stališče proti Castru ali ne. Bra-silski tisk ga pa med tem zelo napada ter od njega glede Kube zahteva povsem jasno in odločno besedo. — V Brazilu je guverner države Guanabara — področje Rio de Janeira — odpravnika poslov kubanskega poslaništva proglasil za navadnega komunističnega propagandista in od njega zahteval, da se mora s svojimi uradi takoj preseliti iz Rio do Janeira v novo brazilsko prestolnico Brasilia. — Okoli 40 brazilskih sindikatov z nad en milijon člani je ustanovilo „gibanje svobodnih in demokratskih delavcev“ za boj proti komunistični infiltraciji v brazilsko sindikalno življenje.
V Venezueli je caraški nadškof José Humberto Quintero obsodil preganjanje kat. Cerkve na Kubi.
Kubanski kom. diktator, izdaja nove ukrepe za še večje zasužnjenje naroda. Njegove oblasti so pozvale ljudstvo, da je treba na Kubi še ustanoviti 100.000 vohunskih odborov, ki bodo vsak dan sproti obveščali oblasti o zadržanju sleherne osebe, ki ni povsem zanesljiva. V Habani je takih vohunskih odborov že 5 tisoč. Ustanoviti jih pa nameravajo še 25.000 Radijski govornik je vse duhovnike, ki niso s Castrom, proglasil za izdajalce. Po Castrovi zapovedi bodo iz Kube izgnali okoli 2.000 duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki niso kubanski državljani. Vse proglašajo za španske falangiste.
Ekvatorska vlada je objavila, da je „absurdno misliti“ na to, da bi vlada v kubanskem vprašanju mogla ostati, nevtralna. Kritike svoje zunanje politike vprašuje zakaj ne obsodijo vmešavanja Sovjetske zveze, kom. Kitajske, češke ter ostalih kom. držav v kubanske zadeve.
Predsednik ZDA Kennedy je na materinski dan poslal kubansk'm materam, ki so izgubile svoje sinove pod sed. Castrovim nasiljem na Kubi in žive sedaj v ZDA, poslanico, v kateri zatrjuje, da se ameriški narod „solidarizira z bojem kubanskega naroda za svobodo in da ga v tej borbi ne bo nikdar zapustil“.
Am. zun. min. Dean Rusk je na zadnjem sestanku držav, članic zahodne demokratske obrambne skupnosti v Oslu obljubil, da bodo te države imele odslej na razpolago za c oran: bo pred' morebitnim sovjetskim napadom 5 ameriških podmornic z atomskimi projektil; Polaris. Države tega bloka je pa prosil za tesnejšo povezavo z ZDA glede akcij, ki jih bo ta država podvze-mala glede Kube, kajti zahodni demokratski blok po njegovi izjavi „ne sme nikdar več doživeti takega poraza, kot se je to zgodilo zadnjič s ponesrečenim izkrcanjem kubanskih borcev za svobodo“.
Po vrnitvi angl. kraljice Elizabete z obiska vi Italiji so angleški listi zapi-
sali, da ni izključeno, da bo kraljica Elizabeta prihodnje leto obiskala Argentino, Brazil in Čile.
Papež Janez XXIII. je 14. maja v govoru 100.000 delavcem, ki so prišli v Rim iz 60 držav na proslavo 70-let-nice socialne okrožnice papeža Leona XIII. (izdana 15. maja 1891), iste pozival, naj pomagajo reševati stisko in. bedo ter lakoto, ki preti milijonom človeških bitij na sVetu. V govoru je napovedal, da je tudi sam pripravil socialno okrožnico, ki bo objavljena prihodnje tedne.
Južnoafriška zveza, ki je bila doslej članica britanskega imperija, bo 31, maja postala samostojna in neodvisna republika. Njen prvi predsednik bo Charles R. Swart ki je v svoji mladosti prodajal časopise v New Yorku ter nastopal kot cowboy pri snemanju raznih filmov v Hollywoodu.
Predsednik Združene arabske republike Naser in jug. kom. predsednik -Tito pripravljata konferenco predsednikov nevtralnih držav. Konferenca naj bi bila v Kairu pred letošnjim rednim zasedanjem Organizacije združenih narodov. Na njej naj bi razpravljali „o bodočem položaju svetovnega miru“. Oba sovjetska pomagača si močno prizadevata, da bi za konferenco pridobila tudi kako južnoameriško državo. Zlasti Brazil bi rada imela v svoji družbi, pa je vlada te države vabilo odklonila. Tudi indijski Nehru je dejal, da ne vidi nobene potrebe po taki konferenci. V koliko sta pa Naser in Tito „nevtralca“ sta pokazala s tem, da sta na konferenco povabila iu;li komunistično Kubo.
V Perziji so imeli v zadnjem času demonstracije, ki so jih prirejali proti vladi profesorji, učitelji in dijaštvo. Razlog za demonstracije so bile lanskoletne sleparske volitve, ki jih je morala vlada razveljaviti ter razpisati nove za letošnji januar. Pa tudi z izvedbo teh volitev opozicionalci niso bili zadovoljni. Temu nezadovoljstvu se je. pridružilo še nezadovoljstvo zaradi slabega položaja učnega osebja. Zaradi nemirov je predsednik vlade Emani odstopil. šah je imenoval' novega predsednika Aminija, biv. iranskega veleposlanika v Washingtonu. Za ureditev notranjepolitičnega, položaja je novi predsednik dobil od šaha široka pooblastila.
Novi iranski predsednik Amini je mož odločnih akcij. Na njegov predlog je šah razpustil parlament. Volitve še niso razpisane in tudi nekaj časa še ne bodo, ker mora med' tem novi predsednik napraviti red v državni upravi. V ta ni.men bo izdal več drastičnih ukrepov. Tako je dal že zapreti 5 generalov ter jih postaviti pred vojaško sodišče zaradi korupcije in izrabljanja svojih položajev v osebne svrhe.
Sedanji turški despot gen. Gursel je dal zapreti več pristašev razpuščene demokratske stranke, češ, da so pripravljali oborožen upor, da bi rešili prejšnjega turškega predsednika repu-b1 "leo Dželula Bnyerja in predsednika vlade dr. Menderesa, ki sta v zaporu.
Ws&slovenslk«» rmtnanjja v ULmjmm
Letošnje vseslovensko romanje k lu-janski Mariji je bilo v nedeljo, 14. maja. Čeprav je bilo vreme bolj slabo in so temni oblaki na nebu napovedovali dež, se ga je udeležilo zelo veliko Slovencev. Računajo, da jih je bilo nad'
2.000.	In to kljub temu, da letos železniška uprava zaradi pomanjkanja osebnih vagonov ni mogla dati na razpolago posebnega romarskega vlaka. Zato so slovenski rojaki potovali k Mariji v Lujan z rednimi vlaki, omnibusi in kolektivi ter najetimi omnibusi, ki so odhajali v Lujan iz glavnih slovenskih središč na področju Vel. Bs. Airesa. Teh je bilo nad 30.
DOPOLDANSKA ROMARSKA POBOŽNOST
Slovenskim romarjem so iz stebrišča Marijine bazilike vihrale v pozdrav argentinske, slovenske in papeške zastave.
„ Pozdrav škofa
Izpred glavnega oltarja jih je pozdravil krajevni škof iz mesta Mercedesa Msgr. Serafini. Pohvalil je vnemo Slovencev, da vsako leto prihajajo k Mariji v Lujan, da se tam zahvalijo Mariji za vse dobrote ter utrde vero svojih očetov in mater. Vse naproša naj ostanejo stanovitni v veri.
Maša za vse Slovence v Argentini
Po škofovih pozdravnih besedah je imel mašo za vse Slovence v Argentini g. direktor Anton Orehar. Med njo je s prižnice vodil ljudsko petje g. župnik Gregor Mali.
Po evangeliju je g. direktor Orehar imel tudi pridigo na zbrane slovenske romarje. Nagovor je začel s spominom na materine besede, ki jih je izrekla ob slovesu, ko je svojim otrokom ob odhodu v svet naročala naj odhajajo z Bogom in naj Bogu zvesti tudi ostanejo. Zatem je pa svoje misli razvijal ob socialni encikliki Rerum novarum papeža Leona XIII, katere 70-letnico obhajamo prav te dni. Na to papeško encikliko je naslonil vso slovensko emigrantsko problematiko. Rojake je opozarjal na dolžnost, da ostanejo Bogu zvesti tako, kakor jih je učila mati, d'a ohranjajo zvestobo narodu, da vse svoje delo uravnajo po naukih Cerkve, da v emigraciji podpirajo njen tisk, organizacije, društva in ustanove, da skrbe za vzgojo slovenskega razumništva v emigraciji in da zlasti ne pozabljajo na tiste svoje rojake, ki so v potrebi in stiski s tem, da podpirajo dobrodelne ustanove.
Med mašo je bilo tudi skupno obhajilo slovenskih romarjev.
POPOLDANSKE ROMARSKE SLAVNOSTI
Počastitev Marije z molitvijo in pesmijo
Po končani maši so rojaki odšli v romarski dom. Tu so se dobili stari prijatelji in znanci ter ostali v prijetnem pogovoru. Toda še pred začetkom popoldanskih pobožnosti se je v Marijini baziliki zbralo veliko slovenskih romarjev. Med' njimi so. bile tudi slovenske šolske sestre iz Bs. Airesa. Te
so začele glasno moliti rožni venec ter prepevati slovenske Marijine pesmi, njimi so molili in prepevali številni slovenski romarji pred sliko Brezjanske Marije in kipom Lujanske Matere božje v glavnem oltarju. Ta pobožnost je bila od ene do tretje ure. Tedaj je pa g. župnik Gregor Mali napovedal vrstni red popoldanskih romarskih pobožnosti.
Za Baragovo beatifikacijo
Slovenski romarji so mogočno zapeli Marijino pesem „Bodi nam pozdravljena“, nato je spiritual v bogoslovnem semenišču v Adrogueju g. dr. Filip Žakelj začel svojo pridigo z molitvijo. za Baragovo beatifikacijo. Tudi vsa njegova izvajanja so bila posvečena temu velikemu častilcu Matere božje. Omenjal je razne obletnice iz njegovega življenja in delovanja ter vse dosedanje delo in vsa prizadevanja za njegovo beatifikacijo. Romarje je opozarjal zlasti na prošnjo, ki jo je pred leti še v domovini naslovil na Slovence pok. škof dr. Rožman, naj bi Slovenci veliko molili in si prizadevali, da bi bil škof Baraga proglašen za blaženega in svetnika. Pok. prelat dr. Alojzij Odar in posebno d'r. Hugo Bren sta v tem pogledu veliko storila s svojimi razpravami in članki.
Svoj cerkveni govor je g. dr. Žakelj zaključil znova z molitvijo za Baragovo beatifikacijo, ki so jo s pridigarjem molili tudi vsi slovenski romarji s spominske podobice, ki jih je med dr. Žakljevo pridigo delil po baziliki tajnik Južnoam. Baragove zveze g. Lado Lenček CM.
Veličastna procesija
Med' tem so se rojaki začeli v bo-ziliki pripravljati na procesijo.. Do izhoda iz cerkve je pred njo stopal škof msgr. Serafini ter blagoslavljal slovenske romarje. Iz bazilike se je dolga in veličastna procesija slovenskih romarjev zlila na prostrani trg pred baziliko. Za križem in argentinsko, slovensko ter papeško zastavo je stopala dolga vrsta mož in fantov. Podobo brezjanske Marije so za njimi letos nosili bogoslovci v spremstvu fantov in deklet v slovenskih narodnih nošah. Tudi za podobo brezjanske Marije je stopalo še več otrok in fantov ter deklet v narodnih nošah. Zatem so slovenski fantje nosili kip lujanske Matere božje, za njimi je pa stopal g. direktor Anton Orehar ob asistenci g. dr. Mirka Gogale in g. župnika Gregorija Malija, za njimi pa duhovščina in bogoslovci. Mogočno procesijo, med katero so peli litanije Matere božje, je zaključila dolga vrsta žena in deklet.
Zaključna pobožnost
V baziliki je bila nato še obnova posvetitve brezmadežnemu Srcu Marijinem in blagoslov z Najsvetejšim.
Vsi slov. romarji so tudi na letošnjem romanju dobili lične spominske podobice begunske Marije z besedilom, da so Slovenci v Argentini „ob jubileju socialnih okrožnic „Rerum novarum“ in „Quad'ragesimo anno“ pri Materi božji v Lujanu sklenili: 1. da si bomo priza-
. »	V
§tndšjsfea dneva Slov. kat« afea d. društva
Slov. kat. akad', društvo je novo delovno leto začelo s študijskima dnevoma, že sedmimi po vrsti. Ker so bila vsa predavanja lanskega leta namenjena pregledu važnejših slovenskih organizacij, sta bila tudi študijska dneva posvečena temu problemu.
Prvo predavanje je bilo v soboto, 29. aprila. Imel ga je g. Milan Magister o „odnosu akademika d'o svojega društva in do ostalih organizacij“. Govornik je navajal, da je dolžnost akademika, da se zanima za resnico, za probleme, da jih skuša po svojih močeh rešiti in da s; privzgoji čut odgovornosti.
V	debati, ki je sledila predavanji!, se je pokazalo, da je eden izmed vzrokov za nezanimanje ta, da se mladina čuti nekako neuravnovešena, da se ne znajde, ali skratka, da nima jasnih ciljev, kam mora priti in kaj mora delati, kar pa je tudi splošna pomanjkljivost naše izseljenske družbe. Zato je bilo sklenjeno, d'a se bo v bodočem letu pri predavanjih posvečala posebna pozornost tem vprašanjem.
Zatem je Marko Bajuk, akademik iz Mendoze, pokazal in komentiral diapozitive, ki jih je posnel na svojem študijskem potovanju lansko leto po Bra-zilu.
Drugi dan, t. j. v nedeljo, 30. aprila, se je študijski dan nadaljeval v zavodu Emaus v Haedu. Začel ga je direktor g. Anton Orehar z mašo, ki jo je imel namesto odsotnega duhovnega svetovalca društva g. dr. Ignacija Lenčka.
G. direktor Orehar je imel tudi pridigo o pomenu študijskih dni v formiranju kat. razumnika.
Po maši je imel prvo predavanje zbranim akademikom g. Rudolf Smersu o „analizi našega društvenega življenja“.
V	analizi društvenega življenje Slovencev v Argentini je med drugim povedal tele misli:
Slovenci držimo v stiski močno skupaj. Primeri: leto 1918, 1941, taboriščna doba in prvi časi po preselitvi preko morja. Drugače pa je, ko stiska in nevarnost mineta. Tedaj tudi preneha čut povezanosti in „skup držanja“.
Tudj društveno življenje v Argentini se je razvijalo v tem pravcu.
Razdeliti ga moremo na tri dobe. Prva doba je bila takoj po prihodu in prva leta. Med rojaki je vladal duh edinosti, potreba po močni povezanosti, t. j. po močni osrednji organizaciji. Bili smo navezani drug na .drugega.
Ko se je tedaj ustanovilo Društvo Slovencev, je bilo od vseh sprejeto kot naša skupna organizacija, kot tisti forum, ki povezuje vse Slovence, ki organizira vse naše javno življenje in ki nas predstavlja pred oblastjo. To se je videlo na prvih občnih zborih, ki jih je obiskalo po 400 oseb. Ko so se
devali, da bo Bog v središču vsega našega življenje; 2. da bomo budni zlasti pred vplivj laicizma, ki hoče od povsod izriniti Boga, in 3. da se bomo varovali vseh zmot, ki jih je obsodila
P.ovTrmr 11
ljudje razgledali in je minil prvi strah ter zapuščenost, je počasi ponehavala potreba po močni povezanosti, po enotnem skupnem forumu. Začela se je doba nastajanja številnih, samostojnih društev, ki niso čutila potrebe po povezavi.
Značilnost te druge dobe je v tem, da smo sililj narazen, da smo ustanavljali društva na debelo, da nismo želeli povezanosti med društvi. Deloma je ta cepitev razumljiva iz potrbe po specializaciji. Težko pa je razumljivo odklanjanje povezanosti in enotnosti, ker bi nam dali vse drugačno udarno silo in povečali naše uspehe na vseh področjih. Pomanjkanje duha edinosti, vsaj duhovne, če že ne organizacijske.
Drugi dobi, v kateri so se razmahnile centrifugalne sile, je sledila tretja doba, ki jo lahko označimo kot dobo zbiranja okolj lokalnih društvenih domov.
Počasi se je začelo vračati spoznanje, da nam popolna atomizacija društvenega življenja ne more biti v korist. Ljudje so začutili potrebo po večji povezanosti in večji urejenosti našega javnega življenja. Začeli so prihajati predlogi, kako urediti naše društveno življenje.
Začelo se je z lokalnim združevanjem. Po večjih naseljih so začeli ustanavljati domove, ki so dali streho vsem organizacijam v dotičnem okolišu. Še več. Vodstva teh domov so prevzčla vodstveno vlogo v teh okoliših. Če se je prej govorilo, d'a smo razbiti na 50 društev, smo to številko reducirali na nekaj centrov.
Po tej analizi našega društvenega življenja v Argentini, se je razvila debata, ki je pokazala zanimanje aka-demikav za ta vprašanja.
Po opoldanskem skupnem kosili! se je študijsk; dan nadaljeval s predavanjem g. Miloša Stareta o „problemih izboljšanja našega društvenega življenja“.
G. Stare je v uvodnih besedah poudaril, da moramo biti najprej na jasnem, kaj je organizacija odnosno društvo, če hočemo govoriti o napakah, zboljšanju, ali celo o upravičenosti obstoja kakega društva. V osnovi drži to, da je društvo prostovoljna združitev več oseb za določen cilj in namen. Pogosto se kaka organizacija ne morč uveljaviti, ker ni jasno kdo more biti član, ali celo nima jasno določenega cilja. Vsaka organizacija in društvo pa potrebuje vodstvo. To mora znati sestaviti delovni načrt za dosega društvenih ciljev, skrbeti za njegovo izvedbo ter članstvo pripraviti do tega, da izpolnjuje člansko dolžnost, če organizacija, ki ima sicer jasne cilje, ne uspeva, je pogosto temu krivo malomarno ali nesposobno vodstvo, kateremu se pogosto pridruži brezbrižnost članstva. Poudariti pa je, da načrtno delo še ni diktatura, kakor tudi ni diktatura, če odbor ali vodstvo organizacije zahteva od članov izpolnjevanje dolžnosti, ki jih imajo kot člani društva.
(Nadaljevanje na str. 3)
ARGENTINA
Predsednik republike dr. Frondizi bo od 23. do 27. maja na prijateljskem obisku v Boliviji. V zadnjem času je med obema državama prišlo do sporazuma glede razmejitve. Bodoča meja med ob?ma državama bo 22. vzporednik. Področje 350 m na vsaki strani meje, ki je bogata na petroleju, bo zaščiteno. V sredini junija bo pa imel dr. Frondizi sestanek s paraguaysknn predsednikom gen. Alfredom Stroes-n er jem. Sestanek s čilskim, predsednikom Alessandrijem bo verjetno pred tem datumom.
Po vsej Argentini so v ponedeljek, 15. maja, proslavljali 150-letnico velikega argent. prosveti tel ja in državnika Dominga Faustina Sarmienta. Glavne slavnosti so bile v Bs. Airesu. Navzoč je bil tudi predsednik dr. Frondizi.
Na svoječasno zahtevo argent. vlade diplomatskim' predstavnikom komunističnih držav, da morajo število svojega poslaništva izenačiti s številom diplomatskega osebja, ki ga ima Argentina v dotičnih kom. državah, je „odvišno“ osebje na poslaništvih kom. držav že začelo zapuščati Argentino. Tako so odpotovali iz Bs. Airesa že „odvisni“ sovjetski, madžarski, romunski in poljski komunistični diplomatski propagandisti, v kratkem jim bodo sledili tudi češki.
Fray Mamerto Esquiú je v argentinski narodni in politični zgodovini kot „govornik ustave“ znana in pomembna osebnost. 135-letnice njegove smrti so se spominjali 10. maja t. L V buenosaireški frančiškanski baziliki je bila v njegov spomin maša za „pomiritev Amerike“ in za srečno zaklju-čitev prizadevanj za njegovo beatifikacijo. Ta proces se je začel v Vatikanu leta 1946. Po njem ima v Argentini naslov tudi kat. revija.
V Buenos Airesu je imela romunska narodnostna emigrantska skupina 10. maja proslavo romunskega narodnega praznika. Proslava je bila pred Tra-ianovim spomenikom. Med govorniki je bil tudi prvak kršč. demokracije dr. Manuel Ordoñez, ki je v svojih izvajanjih ostro obsodil komunistične diktature v svetu.
Ukrajinska predstavniška organizacija v Argentini je priredila 14. maja v gledališču Coliseo proslavo spomina slovitega ukrajinskega pesnika Tarasa Buljbe Ševčenka ob 100-letnici njegove smrti. Najlepše njegove pesmi so prevedene tudi v slovenščino.
Ljudskoradikalna stranka je po sestanku članov svojega načelstva objavila daljšo izjavo, v kateri zagovarja demokratska načela, ki jih izpoveduje ta politična skupina, in zato obsoja tudi komunistične diktature. Glede Kube omenja napake, ki jih je Amerika doslej delala v Južni Ameriki. Kakor ostale komunistične diktature pa obsoja tudi tam. kom. strahovlado. Kot svobodoljubna stranka je proti omejevanju sleherne politične svobode in je zato tudi proti prepovedi kom. stranke. Svojim pristašem pa prepoveduje vsako sodelovanje ali paktiranje s komunisti.
V	~
Iz političnega življenja jugoslovanske
emigracije
16
„Hrvati in Jugoslavija“
je naslov članku, ki ga je v kanadskem „Hrvatskem glasu“ objavil v zaglavju „Javna govornica“ dr. Evgen Laxa. V njem odgovarja dr. Branku Pešlju na njegovo znano predavanje tudi pod gornjim naslovom na srbski ljudski univerzi v Čikagu.
Pisec članka obžaluje, da se na hrvatski strani še nihče ni obširneje bavil z dr. Pešljevimi izvajanji, ugotovitvami in zaključki. Prof. Kljakovic in Dinko šuljak sta „napisala sam'0 komentarje, ki pa niso šli v meritorno analizo samega predavanja, ampak sta samo izrazila obžalovanje, da ideja dr. Pešlja na srbski strani ni naletela na od njiju zaželeni odziv.“ Dalje pravi pisec, da je težko verjeti, da je bilo to predavanje namenjeno samo tistim, ki so ga poslušali na srbski univerzi, ampak je po vsej verjetnosti bilo namenjeno tudi hrvatski javnosti kot doprinos brezštevilnim dobronamernim naporom, da bi prišlo do kake rešitve v hrvatsko-srbskem, sporu. Zato je naravnost čudno, da je to predavanje v tisku HSS in v nevtralnih listih vzbudilo manj pozornosti, kakor jo je zaslužilo. Ker je bil tu govor o osnovnem problemu našega narodnega življenja, je bilo pričakovati, da se bodo javili mnogi glasovi, bodisi, da se solidarizirajo z dr. Pešljevim stališčem, ali pa se pred njim zavarujejo. Žal pa do tega ni prišlo.“
Po tem uvodu dr. Laxa ugotavlja, da nihče ne more odrekati dr. Pešlju globokega poznavanja snovi, o kateri je govoril, tudj ne resnega študija in najboljših namer. Njegovi argumenti so močni in jaki in z logično dedukcijo, izhajajoč iz premis, ki si jih je postavil, ni mogel priti do drugega sklepa, kakor je prišel.
Zatemi pa nadaljuje: „Toda kljub vsej dobri volji je dr. Pešelj pozabil svoja izvajanja vskladiti s stvarnostjo, odnosno upoštevati naše dosedanje izkušnje tako v kraljevski, kakor v se-' danji titovski Jugoslaviji. Razen tega ni polagal zadosti važnosti razliki v mentaliteti, značaju, kakor tudi tistih lastnosti, ki sestavljajo značaj kakega naroda, če bi bil dr. Pešelj samo malo upošteval te momente, bi njegova teza o možnosti tretje Jugoslavije padla sama od sebe. Njegovo razpravljanje je preveč akademsko, preveč teoretično, je podobno Idealiziranju naših politikov iz Jugoslovanskega odbora, ki tedaj, ali še niso imeli priložnosti, da bi občutili, kako v resnici izgleda skupno življenje Srbov in Hrvatov. Kakor da je tu govor o nekih statičnih narodih, ki so si že zadovoljili svoje narodnostne ambicije, in ki so si že izrabili svoj resnični dinamizem, o narodih, med katerimi ni rivalitete in katerih ne loči nepremostljivi 'prepad. Toda ravno naše žalostne izkušnje, ki smo jih imeli v kraljevski Jugoslaviji in ki jih doživ-
ljamo tudi sedaj v še mnogo hujši in postoterjeni obliki, nam jasno dokazujejo, da bi bila kaka tretja federativna, konfederativna ali zvezna Jugoslavija končni grob hrvatskega naroda in vsega tega, kar je hrvatsko. Ideali, ki so navduševali rodove pred prvo svetovno vojno o troimenem narodu, o bratstvu in enem jeziku, so dobili tragično zanikanje v Jugoslavijah. Danes, ko bivši zmerni jugoslovanski idealisti javno izpovedujejo, da so njihovi ideali prazne besede, s katerimi so se navduševali, dokler so bili politični otroci, in ko nam. poročila resnih ljudi iz doinovine govore, da je edini končni rezultat današnjega režima ta, da je jugoslovanska ideja ubita, tedaj izgleda iluzorno graditi bodočnost na tej osnovi. Toda to ne pomeni predajati se utvaram, katere je stvarnost že ponovno neusmiljeno zanikala. Federacija ali konfederacija so oblike držav, ki so v zgodovini dale mnogo odličnih rezultatov. Toda komponente pri njih niso bili Srbi in Hrvati.“
Po teh ugotovitvah dr. Laxa nadaljuje:
„Če vzporedno pregledamo glavne oznake naših mentalitet, dobimo vtis, da bomo Hrvati vedno, redno in po pravilu trpeli in da od tistih idealov, ki bi jih morebiti prinesli v tako skupnost, ne bo nič ostalo. V kakršni koli državni skupnosti s Hrvati, bodo Srbi vedno imelj premoč. Oni bodo tisti, ki bodo vladali, mi Hrvati pa tisti, ki se bomo morali pokoravati.“
Za pojasnitev razlike mentalitete obeh narodov navaja pisec članka To-
mašicevo ugotovitev v knjigi „Personality and Culture“, ki pravi, da je večina Srbov kljub izobrazbi in modernizaciji po mentaliteti ostala „pastir-borec“, večina Hrvatov pa „zadrugarji-kmetje“. Dalje omenja razliko vere. Omenja slabost Hrvatov pri obrambi njihovih narodnih interesov. Tedaj izgleda, „d'a jim manjka realne razsoje, verujejo drugim, ne pa samim sebi, žele dobro drugim, pozabljajo pa na svoje življenjske koristi, kot da je to prekletsvo, ki nas spremlja od Petra Svačica.“ Tu navaja, kako so hrvatski veljaki reševali Avstrijo, nato delali za Jugoslavijo in „ob koncu druge svetovne vojne se najde Hrvat šubašic, da rešuje Jugoslavijo, tako, kot je pred sto leti pred njint Hrvat Jelačič reševal Avstrijo.“ Za Srbe pa pravi, da so „v svoji državnotvomosti, kadar groza obrambo srbstva ali za uresničenje srbske ekspanzionistične — Garašani-nove misli — vsi kot, eden.“ Dalje ugotavlja, da „še danes noben ugleden Srb ni obsodil Dražinega klanja in nihče od njih še ni odkrito priznal Hrvatom pravice do. življenja. Medtem, ko se Srbi bore za svoje srbstvo z nožem in revolverjem, mi Hrvat; kot d'a smo dedno obremenjeni s Pacta Conventa, Cetinskim saborom, nagodbami, rezolu-cijami, protokoli in sporazumi, za katere se tedaj lovirrio kot utopljenec za slamo, naši pravniki pa se tedaj izživljajo v tolmačenju posameznih paragrafov.“ Zatem dr. Laxa govori o pojavi ustaštva med Hrvati ter njihov nastop opravičuje s tern, d'a je „pojava ustašev v naši preteklosti samo efekt balkanizacije Hrva-
tov.“ Dalje ugotavlja, da Hrvati nikdar v svoji zgodovini „niso imeli sličnih pojavov in zato ni dvoma, da je ustaškim ekscesom služil kot primer Beograd s svojimi žandarji in četniki“. Če so ustaši bili posledica režima v kraljevski Jugoslaviji, kakšna bo šele posledica današnje Titove Jugoslavije, ki o vprašanju srbske ekspanzije in beograjske hegemonije daleč nadkrilju-je prvo. Posebno še, ko se sedanje oblasti skoro trudijo dokazati, da je kruta resnica vse to, kar so ustaši govorili o srbskih pretenzijah na hrvatske kraje. Srbi naj se v to malo zamislijo. Oni so nas balkanizirali in jasno je, da smo tudi mi prevzeli balkanski način borbe. Beograjska balkanizacija Hrvatov je prebudila naše „pastirje-borce“, ki so zavrgli golobjo naravo.“ ,
Govoreč dalje o sedanjem položaju Hrvatov v domovini, Srbom očita, da svoje ljudi naseljujejo po Hrvatski in da „se forsirajo neke srbske in slovenske čitalnice po Karlovcu*, samo, da bi nam tam prekinili narodno kontinuiteto in da bi nas odrezali od Primorja ter Dalmacije“. Srbom dalje očita, d'a so „imperialisti in hegemonisti“ ter v ' podkrepitev svojih izvajanj navaja zatrjevanja dr. Krnjeviča. Dalje navaja, da se je v razpravljanju o tem vprašanju treba ozirati tudi na voljo naroda, ki da je proti vsaki zvezi s Srbi, za-
Pisec članka očividno ne ve, da imajo Slovenci, ki žive v Karlovcu, že precej let pred vojno svoje prosvetno društvo, ki pa med svojimi člani goji samo prosveto ter jih družabno povezuje, ni pa zasledovalo nikdar političnih ciljev. (Oji. ur.)
Unenos Aires, 18. 5. 1981
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3.
^limite	iz


Umrli so: V Ljubljani: Jože Slabe, čevljar v p., Jože Marenče, usnjarski pom., Jožko Urm, Franc Mlakar, žel. upok., Olga Batič, Janez Nabernik, tisk. korektor v p., Leopoldina Gogala, roj. Pavlič, Anton Rovtar, postrežček, Vera Ivanšek, roj. Šlander, Frančiška Ferkal, roj. Poje, Franc Založnik, čevljar, s. Marija Ana Fifolt, uršulinka, Ivana Breskvar, roj. Šarc, Vinko Dolenc, mesar, Amalija Indof, roj. Mihelič, Mana Petač, Ema Mihelič, žel. uradnica v p., Ivan Gabrovšek, Angela Kramar, Franc Pogačar, poštni upok., Avgust Petrovčič, kroj. mojster, Alojz Borštnar, uslužb., Angelca Kobal, fizio-J terapevtka, Karel Zorko, Karlo Tavčer. Alojz Orehek, upok., Josipina Pertot, roj. Maier in Franja Merlini, roj. Janša na Drenovem griču, Alojz Kačič, avtomehanik v Piranu, Francka Vižin, roj. Tavčar, upok. v Škofji Loki, Anton Jež iz Utika pri Vodicah, Jakob Kulovec v Vavti vasi pri Novem mestu, Viktor Kavšek, hotelski uslužbenec v Trbovljah, Tilka Jenčič, vdova v Sp.
SLOVENCI V
Jaršah, Uroš Ahačič v Tržiču, Katarina Hrovatin v Vipavi, Tone Gorjup v Podorehu pri Moravčah, Uršula Plot, roj. Pečjak v Žužemberku, Franc Lokovšek na Krki, Marija Stanovnik na Vrhniki, Anton Cukjati v Šmihelu pri Novem mestu, Franc Korošec, sodni uslužbenec v Novem mestu, Vincenc Vresner, upok. v Šentilju, Stanko Gobec, žel. upok. v Ponikvi, Anton Bob-njar, gost. v Veržeju, Marija Mulej v Tržiču, Ivana Hočevar, roj. Bulc v Rogatcu, Kristjan Marinšek, obratovodja v p. v Tržiču, Jakob Rožmarič v Begunjah, Ana Tavčar v Sežani, Marica Vidic, roj. Cimperšek, vdova v Kamniku, Marta Buček na Rakeku, Alojzija Pleško, roj. Znane, pos. v Šmihelu, Jože Murn v Šmihelu, Jožica Rokavec v Domžalah, Ivan Gruden v Planini pri Rakeku, Anton Korenčan v Portorožu in Miha Mušič, mesar v Zalogu.
PRISPEVAJTE
V TISKOVNI SKLAD!
ARGENTINI
BUENOS AIRES '
Osebne novice
V družini Toneta Mehleta in njegove žene ge. Marije, roj. Habič, v La-nusu se je rodil tretji sinček. — Dne 14. aprila so dobili v družini Dušana Šušteršiča in njegove žene ge. Radojce, roj. Kramar tudi sina, ki je pri krstu dobil ime po očetu. Botra sta bila ga. Marijana Maren in Stanko Jerebič. — V župni cerkvi v Boulogne je pa bila 1. maja krščena Silvija, hčerka Karla
ŠTUDIJSKA DNEVA
(Nadaljevanje s strani 2)
Ob upoštevanju teh osnov je nato razvijal misli o našem organizacijskem življenju ter pokazal na nekaj konkretnih primerov. Končno pa je med drugim opozoril na potrebo organizacijskih tečajev, v katerih bi se vzgajali bodoči društveni funkcionarji.
Nato je govoril o naši izseljenski skupnosti,, ki ima tudi kot celota svoj cilj in namen: da se ohranimo in izpopolnjujemo svoje dolžnosti do slovenske domovine. Govoril je o potrebnosti in koristnosti krajevnih, strokovnih, vzgojnih, družabnih in drugih društev ter organizacij. Poudaril pa je nujnost, da se delo teh vključi v izpolnjevanje delovnega načrta naše skupnosti za dosego skupnega cilja in namena.
Zatem je razpravljal o potrebi vodstva, duhovnega središča ter načrtnosti Pri zasledovanju ciljev celotne emigracije. Nakazal je tudi konkreten načrt, kako naj bi se vsaj za prehodno dobo določale smernice skupnemu delu. To delo naj bi opravljala nekaka slovenska izseljenska skupščina, sestavljena iz odposlancev vseh organizacij.
Končno je v zvezi z medsebojnim priznavanjem ali bolje rečeno nepriznavanjem avtoritete in vodstva analiziral slovenski značaj, ki ni brez vpli-
Blazinšek in ge. Filipine, roj Medved. Botrovala sta ga. Helena Pirc in Franček Resnik, krstil pa je župnik g. Albin Avguštin.
f Irma Stupica. Iz Slovenije je prišlo sporočilo o smrti blage slovenske žene ge. Irme Stupica, roj. Ažman. Umrla je 24. aprila 1961 na svojem domu na Viru pri Domžalah, pokopali so jo pa na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani. 'V Argentini žaluje zanjo njen sin Leon Stupica s svojimi otroki.
va na organizacijsko življenje. Pokazal je na odnos Slovenca do domače avtoritete ali vodstva in njegov odnos do tujca.
Po tem predavanju so bili v obširni debati vsi poslušalci soglasni, da se lahko ohranimo le, če se ustvari neka povezanost med vsemi društvi, da se lahko tako nakažejo skupni cilji in dajejo smernice za njih doseg in se; tudi koordinira delo posameznih društev. Tudi se 'mladina zaveda, da je skrajni čas za to, kajti pozna se vsak mesec, ki ga izgubimo.
, Zato so tudi akademiki sprejeli resolucijo, ki povezuje vse letošnje njihovo delovanje in pokaže konstruktivne sklepe, ki so do njih prišli s študijem našega društvenega delovanja.
Resolucija se glasi:
„Slovensko katoliško akademsko društvo je na svojem VII. študijskem dnevu kot zaključku celoletnega razpravljanja o problemih našega organizacijskega življenja ugotovilo, da je razgibanost dela v posameznih področjih in okrajih lepa in zadovoljiva, da pa je potrebna povezava za večjo učinkovitost teh prizadevanj, koordinacija vseh pozitivnih sil za dosego skupnih ciljev naše1 emigrantske skupnosti.“
'S sprejetjem resolucije je bil VII. študijski dan zaključen.
Ob bridki izgubi ljube matere mu izrekamo globoko sožalje.
SAN MARTIN
V Slovenskem domu bo v nedeljo,
28.	maja, prireditev, ki so jo krstili za „družabno popoldne“. Na to prireditev vabijo Sannfartinčani vse rojake iz Velikega Buenos Airesa, še posebej pa tiste, ki se otvoritve in blagoslovitve doma zaradi dežja niso mogli udeležiti. Opoldne bo za goste pripravljeno domače kosilo. Popoldne pa bo dana priložnost poslušati petje in glasbo, posneto v zadnjem času v domovini in v Severni Ameriki na magnetofonske trakove (med drugim tudi opero „Gorenjski slavček“). Čisti dobiček prireditve je namenjen 'plačilu novega obroka v znesku 300.000.—, ki zapade dne 15. junija t. 1.
SAN JUSTO
Prošnja prijateljem Našega doma Slovenski rojaki v San Justu se pripravljajo na gradnjo novih društvenih prostorov, železo za cementni del gradnje je že kupljeno, kar kaže, da bodo Slovenci v tem kraju kmalu lahko prisostvovali blagoslovitvi temeljnega kamna nove zgradbe. Seveda pa je začetek in nadaljevanje dela v glavnem odvisno od sodelovanja vseh članov, kajti potrebno je skupno dblo vseh, da bo čimpreje zrasla nova stavba. Pokažimo torej vsi, da nam je „Dom“ res pri srcu in pomagajmo odboru, da bo gradnjo čimpreje izpeljal.
Dne 25. maja še bo v „Domu“ začelo delo, ki je potrebno za dvig cementnega dela stavbe (zidanje medija-nere). Odbor je že naprosil nekaj zidarjev. ki so se rade volje odzvali. Potrebujejo pa pomočnike, ki bodo pripravljali potrebni material, da bo šlo delo hitreje od rok. Zato odbor vabi vse člane in prijatelje, da se vabilu Odzove jo in se v čim večjem številu prijavijo ta dan na delo v društyenih prostorih. — Odbor.
PROSLAVE PAPEŠKIH SOCIALNIH OKROŽNIC
Slovenci v Argentini bodo v nedeljo,
21.	maja, na slovesen način praznovali jubilej papeških socialnih okrožnic. Na ta dan bodo slovesne proslave z deklamacijami, recitacijami, petjem in slavnostnim govorom v naslednjih krajih: v Carapachayu, v Slovenskem domu, ob 16 popoldne skupaj z roditeljskim sestankom. < Govori g. Slavko češnovar.
v Don Bosco, ob 10 romarska sv. maša, nato proslava v prostorih Mladinskega doma ob 10. Govori g. Smersu v Lanusu, v Slovenskem domu, ob 16.
Govori g. Ruda Jurčec. v San Martinu, v Slovenskem domu, ob 10. Govori g. Maks Jan. v San Justu, v Slovenskem domu, ob
11.	Govori g. Avgust Horvat.
Tudi v Mendozi bo slovesna proslava papeških socialnih okrožnic.
Vabimo vse Slovenke in Slovence, zlasti pa še vso slovensko mladino, da se v velikem številu udeleže teh proslav v zahvalo za velike sadove, ki so jih jubilejne socialne okrožnice prinesle človeštvu in tudi nam Slovencem.
BARILOČE
V	bariloških družinah pomeni leto 1961 leto deklic. Poleg rojstev, ki so bila v „Svobodni Sloveniji“ že zabeležena, je treba navesti še naslednje male punčke, kj so povečale slovensko ba-riloško skupino: Veronika v družini Janeza Flereta in Dagmar roj. Kobelt, Maris Stella v družini Joška Simčiča in Heidi roj. Landolt, Katica v družini Ivana Arnška in Marije roj. Simčič ter Marija Snežna v družini Franceta Jermana in Lučke roj. Kralj.
Poročila sta se g. Fričr Omerzu in gdč. Ana Simčič. Obilo sreče!
JUBILANTA
JURIJ ŽURGA — 70-LETNIK ....
Sedem križev je dočakal v Mi-ramaru, Bs. As. Rodil se je 23. aprila 1891. leta v Studencu, obč. Bloke. Doma je bil posestnik. Med prvo svetovno vojno je bil na gališkem bojišču zajet ter je v Rusiji preživel dve leti.
V	domačem kraju je bil vplivna oseba. Bil je v domači vasi občinski mož, član občinskega odbora na Blokah, deloval pri cestnem ter šolskem odboru in v gasilskem društvu. Begunsko pot je nastopil že leta 1943, ko so mu komunisti ubili enega sina. Čas od leta, 1945 do 1948 je preživel v raznih begunskih taboriščih v Italiji, tega leta je pa prišel v Argentino, najprej delal pri graditvi sed. mesta Ciu-dad Belgrano, nato v Mar del Sud, zatem se je pa naselil v Miramaru, kjer si je postavil lasten dom Leta 1958 je prišla iz domovine k njemu žena s hčerko ter enim sinom, drug sin je pa ostal doma na posestvu.
Kljub 70 letom je Žurga še vedno zaposlen pri državnih delih, v; prostem času pa z vso vnemo pomaga graditi slovenski prosvetni dom v Miramaru.
Sedemdesetletni jubilej svojega življenja je praznoval v nedeljo, 23. aprila t. 1. zdrav in vesel v krogu svoje družine in v Miramaru živečih slovenskih rojakov. Prišli pa so ta dan tudi nekateri Slovenci iz Mar del Plata. Vsi so jubilantu želeli še dolgo in srečno življenje. To mu želimo tudi mi kot svojemu stalnemu in zvestemu naročniku.
50-LETNIK
To je postal na današnji dan, kajti rodil se je
18.	maja 191.1 pri znani božje-potni cerkvi pri Sv. Joštu nad Kranjem. V tem lepem izletniškem kraju, kamor sta rada zahajala dr. Krek in dr. Korošec, in kjer so bili znani dr. Krekovi socialni
Vsalz teden ena
PRI MORJU
Simon Gregorčič
Pri morju! Mlad ribič je k bregu poln bisernih, školjk priveslal; odkod pa v njih biseri krasni?
Jaz nisem in ribič ni znal.
Učitelj moj stari pa v šoli, ki znan mu je slednji bil stvor, pojasnil pravljično-čarobno je biserja v školjkah izvor:
„Ko v školjko kak pesek se ukrade, zareže ji rane ostre in biserje ran je obrastek, to školjk so krvave solze.“
Smehljaje poslušal sem v stolu, učitelju nisem verjel, da biserje raste iz boli; zdaj vere sem te se navzel:
Srce mi biserna školjka, udarcev prepolna in ran; a v njem pa iz rane mi slednje nov biser rodi se na dan.
tečaji za slovensko in hrvatsko kat. dijaštvo, je prebil mladost. P0 ljudski šoli se je izučil za teksttilci ter je imel z bratom v Šmartnem pri Kranju tekstilno podjetje, ki se je pred vojno začblo lepo razvijati. V Šmartnem pri Kranju se je vneto udejstvoval tudi v katoliškem prosvetnem in organizacijskem življenju.
Ko so komunisti začeli med' vojno rovariti tudi po Gorenjski, je proti njihovim zločinom nastopal z vso odločnostjo. Zato so ga leta 1943 ugrabili ter obsodili na smrt. Pa se mu je 1. decembra t. 1. posrečilo uiti in rešiti življenje. Pred njimi se je umaknil na Predarlsko, leta 1945 se pa pridružil ostalim slovenskim protikomunističnim beguncem ter z njimi preživel begunska leta v Lienzu in Spittalu, od koder je leta 1949 prišel v Argentino. Naselil se je s svojo ženo gospo Albino v Ramos Mejii, zaposlitev pa dobil v raznih tekstilnih tovarnah.
Poleg svojega poklicnega dela se jubilant vsa leta neumorno udejstvuje v delu organizirane slovenske skupnosti. Povsod poprime, kjer je treba trdo garati. Vidimo ga pri požrtvovalnem delu v Osrednjem odboru slovenske KA v Argentini, z vso vnemo pomaga pod okriljem Vincencijeve konference lajšati bedo in ^trpljenje tistim rojakom, ki so pomoči drugih potrebni, vsa leta se živahno udejstvuje v odboru čebelice, prav tako pa kot član odbora za Slovensko hišo, kjer z zbiranjem prispevkov med' rojaki pomaga graditi skupni slovenski dom v Argentini. Ne smemo pa pozabiti tudi jubilantove vneme za širjenje slovenskega emigrantskega tiska. Tudi Sv. Slovenija ga šteje med tiste, ki ji je bil vedno naklonjen ter jo je vedno podpiral v njenih prizadevanjih, da bi ohranila živ narodni in verski čut med slovenskimi izseljenci.
K 50-letnemu življenjskemu jubileju mu iskreno čestitamo in mu želimo še dolgo vrsto let srečnega in zadovoljnega osebnega življenja in uspehov v delu za skupnost.
ALOJZIJ SEDEJ —
V
V prepovedani deželi
tem pa pravi, „če bi bili Srbi kjerkoli odstopili od svojih pozicij ali pokazali najmanjšo dobro voljo, da bi šli Hrvatom na roko, tedaj bi se s hrvatske strani morebiti moglo vzeti v pretres vprašanje kake skupne države. Toda Srbi še vedno stoje neomajno na sta lišču centralistično hegemonistične države.“
Svoja izvajanja je pa dr. Laxa zaključil takole: „Iz vsega povedanega nam Hrvatom ne preostane drug izhod, kakor delati na ustvaritvi samostojne hrvatske države, kot je to ponovno naglasil glavni tajnik dr. Jurij Krnjevic in kot je bilo sprejeto na veličastnem kongresu HSS v Belgiji, če nas bo pa bodočnost prisilila, da bomo morali živeti v velikih pokrajinskih konfederacijah ali v vseevropski zvezi, tedaj bomo sami hodili naravnost iz Zagreba v Strassburg in nam zato ni potreben Beograd.“
Po navedbi, da so Srbijanci prav tako eksploatirali prečanske Srbe kot vse ostale v prečanskih krajih, ter želji, da bi jih pridobili za to, da ne bi Silili več v zvezo z Beogradom, zaključuje svoj članek z ugotovitvijo:
„Dr. Pešljeva nesporna zasluga je ta, da se je potrudil, da je kot prvi Hrvat v emigraciji preštudiral možnost tretje Jugoslavije. Kolikor se sedaj vidi, je edini pozitivni rezultat tega predavanja bila enodušna srbska reakcija, ki je, upajmo, tudi zadnjim Hrvatom-Jugoslovanom odprla oči. Že za ta sekundarni uspeh pa mora biti hrvat-ska javnost hvaležna dr. Pešlju.“
PORAVNAJTE NAROČNINO
Katmandu, v začetku aprila
Ko letalo Dakota naprav; velik ovinek nad dolino Katmandu, potniki obstane nad širnimi zelenimi področji, ki se odpro pred njimi po preletu obrobnega gorovja. Nehote pričakujejo samo tesne gorske kotline, med tem ko lete sedaj nad skoro en tisoč kvadratnih metrov obsegajočo ravnino. Vidno rodovitno zemljo je na tisoče let pokrivalo jezero, dokler si voda končno ni poiskala izhoda proti jugu. Toda še danes dolino od vseh strani zapirajo visoke gore. Zato ni bilo težko, da sta bila dolga stoletja Katmandu in ves Nepal za tujce zaprta. Katmandu danes za tujce ni več prepovedano mesto, čeprav mora. potnik za potovanje v notranjost dežele še vedno prositi za posebno dovoljenje. Vizum za enotedenski obisk je v glavnem mestu lahko dobiti. Zato turisti prihajajo v velikem številu, zlasti zaradi tega, ker so tudi ameriški potniki, ki se vozijo okoli sveta v mesta in kraje, ki jih morajo ria tem področju obiskati, uvrstili tudi Katmandu. To je vidno že na prašnem letališču Patna, kamor prihajajo letala. Na njem postarne amerikanske dame z rožami za klobukom čakajo na nadaljevanje poti okoli sveta. Resnic; na ljubo je p k treba povedati, da je včasih med temi turisti videti tudi meške in da nekateri prihajajo tudii iz drugih dežel. In kar je čudno, med njimi jih je veliko iz Francije, med tem, ko so Britanci, ki so nekdaj tako radi potovali, sedaj skoro povsem izostali. Med potniki jih je tudi vedno več z modri-
mi potnimi listi Organizacije združenih narodov, , ki so na potovanju kot svetovalci za manj razvite države za vsa mogoča vprašanja, od pletenja pa do finančnih problemov.
Gora Everest se iz Katmanduju komaj vidi. In tudi samo tedaj, če imaš srečo z vremenom. In da ne bi morali turistom najvišje gore sveta kazati kot majhen trikot, se je ustalila navada, vsaj tako pravijo, da jim razkazujejo za Everest skupino gora Gaurisankar. Pa tudi iz drugega indijskega turističnega središča Danjeeling, se Mont Everest ne vidi bolje. Kljub temu pa Himalaja napravi na turista silen utis, če si človek vzame toliko truda, da se povzpne samo na prvo verigo hribov
3.000	m visoko zadaj za Katmandu-jem. Predvsem se pred turistom razgrnejo v širini 300 milj himalajski vrhovi od Anapurna do Gaurisankar, za katerim se skromni Everest na zahodnem obzorju skoro povsem skriva. Vzpon na to višino je danes lahek, kajti Indijci so zgradili iz Katmanduja cesto čez predgorje do doline TrJsuli, kjer bodo v kratkem dokončali z graditvijo električne centrale. To cesto sicer siloviti monsumi vedno znova „zbrišejo“, toda ob suhem vremenu se je mogoče udobno voziti po njej z jeepom.
Ko avto drvi po prašni cesti naprej, potnik vidi na obeh straneh, ali bolje povedano, nad' seboj in pod seboj in na strmem pobočju nasproti, terase z majhnimi površinami zemlje, kar tu imenujejo polja. Strmo pobočje je pokrito s terasami in povsod je videti
struge, po katerih dovajajo vodo za polja z nasadi riža. Na poljih, ki jih ni mogoče namakati, uspevajo druge rastline. Strokovnjaki skušajo uvesti nove rastline. Tako je mogoče opaziti tudi sadovnjak, ki ga ima nek major nepalske vojske. Med tem pa na raznih mestih opaziš rododendroni in orhideje. Čisto zgoraj na razvodju, v bližini vasi Kakani, je bungalow, ki so ga rane postavili za britanskega naseljenca, ko isti doline Katmandu pod nobenimi pogoji ni smel zapustiti. Od bungalowa je krasen razgled na Himalajo proti severu, proti jugu pa na zeleno ravnino Katmandu.
Ena od velikih skrbi nepalske vlade je preskrba doline z vodo. Preskrba doline z vodo je namreč slaba. Imajo v načrtu, da bi jo dovajali preko dveh dolin iz tretje. Večina vode' ima pa v sebi tudi toliko rudnin, da je nezdrava. Tudi pomanjkanje drv za kurjavo oblastem povzroča težave. Tera-siranje pobočij v bližnji okolici Katmanduja je namreč potisnilo gozd že čez pivo verigo hribov, zato je zelo težko dobiti drva čez planine.
Toda Nepalci se sedaj mnogo manj zanimajo za gospodarska vprašanja, kakor pa s političnimi. Ko je kralj pred štirimi meseci prevzel oblast, je ta dogodek spravil deželo iz tira. Zlasti zaradi tega, ker si nihče ni povsem na jasnem, kaj je privedlo kralja do tega, da je odslovil priljubljenega voditelja kongresa Koiralo. Lahko, da ga je ravno njegova priljubljenost stala položaja ministrskega predsednika, ker kralj ni hotel živeti v njegovi senci. Dobri poznavalci razmer domnevajo, da
je kralj morda poslušal nasvet kakega zvezdoslovca, ki mu je bral iz zvezd, da Koirali ne sme pustiti več vladati.
Naj bo že kakor hoče. Vsi so si edini v tem, celo tisti, ki kralja podpirajo, da je Koirala najboljši mož, kar jih ima Nepal. Koirala ima za sabo dobro organizirano stranko in je kazal za ta del sveta občudovanja vredno iniciativnost in odločnost. Zato se sliši čudno domneva tistih, ki pravijo, da se ga je kralj moral znebiti, ker da parlamentarna demokracija, ki jo on zagovarja, za Nepal predstavlja zapravljanje moči, v isti sapi pa zatrjujejo, da kralj ni mogel gledati, kako je Koirala skušal oblast združiti v svoji stranki.
Nekateri celo mislijo, da bi odstavitev Koirale lahko imela zunanjepolitičen pomen. Kralj je izjavil, vsekakor pozneje, da je Koirala pripravljal priključitev Nepala Indiji. Nobenega dvoma ni o tem, da goji nepalska kongresna stranka velike simpatije za indijski kongres in da so se številni nepalski prvaki kongresa udeleževali bojev za indijsko neodvisnost. Toda izgleda, da so se načrti Koirale za „združitev z Indijo“ omejevali samo na to, da je hotel nepalsko politiko proti Kitajski vskladiti z indijsko, kar bi bilo treba samo pohvaliti. Kitajci si namreč prizadevajo, da bi izolirali Indijo ter jo prikazali kot motilko miru, s tem, da so z vsemi obmejnimi državami napravili obmejne sporazume. Indijo Kitajci označujfejo za nepomirljivo državo, ker noče komunistom prepustiti obmejnih področij, če je Koirala spregledal komunistično salomonsko taktiko, mu je to samo v čast.

SLOVENCI PO SVETU
AVSTRALIJA
Otroci slovenskega šolskega tečaja v Melbournu, ki ga vodi učiteljica Anica Sernečeva, so priredili v nedeljo, 19. marca, lepo materinsko proslavo. Vsi, ki so se je udeležili, so bili presenečeni nad uspehi, ki so jih dosegli otroci v nekaj mesecih, odkar redno prihajajo k pouku v slovenski šolski tečaj. Nastopali so tako lepo s svojimi deklamacijami in petjem, da so jih bili vsi veseli, najbolj pa seveda njihovi starši.
Letošnje romanje bodo imeli Slovenci v Avstraliji v nedeljo, dne 28. maja, in sicer v lepo božjepotno' cerkev v mestu Merrickville.
MAR DEL PLATA
Po končani letni sezoni, ki je vse Marplateiice močno zaposljevala, je zopet oživela naša slovenska skupnost s prireditvijo prve jesenske zabave v soboto na dan 29. aprila. V prostorni dvorani hotela Bosna, katero so naši rojak; napolnili do zadnjega kotička, je bila namreč prirejena skupna prijateljska večerja s prostim zabavnim programom.
Po ukusno servirani večerji je g. Branko Furlan, kot prvak zavedne narodne skupnosti, začel zabavni del. V izbranih besedah je pozdravil prisotne rojake. V govoru je posebno poudaril, da smo Slovenci edina slovanska skupina v Mar del Plati, ki prireja svoje redne družabne večere in sestanke, kar je pač najboljši dokaz naše kulturne zrelosti, narodne zavesti in ljubezni do domovine, ki jo moramo gojiti še naprej.
Ker je v svojem govoru naglaševal zasluge prisotnega starešine skupnosti g. dr. Kisovca za narodno zavedno medsebojno povezanost, se je tudi slednji oglasil in se zahvalil za laskave besede g. Branka in prijateljsko naklonjenost svojih rojakov. V dalnjem razlaganju je med ostalim posebno pohvalil prisotne zavedne starše, ki vsi redno pošiljajo svoje otroke v nedavno ustanovljen dobro obiskovan slovenski šolski tečaj.
Pri tem je omenjal kako vsled narodne mlačnosti in nezavednosti naravnost pred našimi očmi izginjajo Slovenci in se potapljajo v morju tujega ljudstva, saj mnogi in zavedni rojaki žal v svojih družinah niti z lastnimi otroki ne govore več slovensko. Dogajajo se tudi slučaji, da se mnogi celo v občevanju s sorojaki poslužujejo tujega jezika, katerega pa, kar je pri tem najbolj smešno in obenemi pa za nje ponižujoče, niti ne znajo slovnično pravilno govoriti.
Pri takem stanju je napačna trditev, da živi toliko in toliko tisoč Slovencev v obeh Amerikah. Smeli bi edino le še reči, da se je toliko tisoč Slovencev izselilo iz domovine v tuje dežele, kjer isti počasi, toda na žalost prav sigurno
PO ŠPORTNEM SVETU
Za gospodarsko zvezo Benelux —
Belgija, Nizozemska in Luksemburg — je prišlo že tudi do — atletske unije: Lahkoatletske zveze imenovanih držav so se namreč sporazumele, da bodo nastopale na nekaterih tekmovanjih kot Benelux. Prvo srečanje bo septembra v Budimpešti, ko se bodo pomerili lahko-atleti Beneluxa in Madžarske.
Slovenski športni list Polet je s 30. marcem pričel izhajati dvakrat na teden. Za to se je uredništvo odločilo, da bi lahko ustreglo vsem potrebam naglega razvoja slovenskega športa in da bi ustregli željam športnih bralcev.
V Trbovljah so na občnem zboru Rudarja razpravljali o problemih društva s posebnim poudarkom na — ideo-
z otroci vred izginjajo in se potujčujejo.
Kot glavni vzrok te žalostne pojave je navajal pomanjkanje narodnega ponosa in pa ker taki rojaki sploh ne poznajo slavne zgodovine naših pradedov, ki so pred približno 1400 leti prišli iz skupne zibelke, tedaj še skupne domovine vseh Slovanov, tako imenovane Sarmatije (današnje Ukrajine) torej od bregov mogočne Volge in obal Črnega morja ter v bojih zavzeli Balkan in osvojili alpske dežele. Ti rojaki bi morali vedeti, da so že nekako pred 1100 leti, ko so bili Slovani gospodarji skoro vse Evrope, naši pradedje stali vojaško in kulturno na zelo visoki stopnji in bili med seboj bratsko povezani saj so tedaj v času slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda govorili še več ali manj precej enoten jezik.
Ako bi se ti rojaki — tako je razlagal dr. Kisovec — zavedali te slavne preteklosti, visoke stare kulture in današnjega neverjetnega tehničnega napredka slovanske rase, tedaj se ne bi tako poniževali in zatajevali svoje slovensko poreklo.
Da bi se vsaj malo zadržalo to odtujevanje naših ljudi, priporoča čitanje slovenskih knjig in časopisov, po potrebi nabavo slovenskega slovarja in podpiranje slovenskega tiska. Gojiti je treba medsebojne prijateljske stike ne samo v svrho razvedrila, ampak še posebno za utrjevanje narodne zavesti in ponosa.
Po govorih in zdravicah se je pri domači poskočni glasbi, slovenskih ploščah in narodni pesmi razvila res prav živahna prijateljska zabava, ki je pri veselem in najboljšem razpoloženju trajala vse do ranega jutra.
Da pa je ta prireditev tako sijajno uspela, se moramo zahvaliti našim pri jateljem, v prvi vrsti pa seveda kulinar-ski umetnosti in požrtvovlnosti rodoljubne gospe Zore Rančnikove in pa organizacijskemu talentu in spretnosti narodno zavedne gospe Danice Gorkičeve, saj sta cbe vložili ves svoj trud', da je bila prireditev tako lepo obiskana in da so se naši rojaki zopet enkrat čutili kakor nekdaj doma na ljudskih veselicah.	X. X.
loško-politično delo. Izgleda, da ni šlo vse tako, kot so želeli, ker so sedaj ustanovili sekretariat komunistov-športnikov Rudarja...
V	Beogradu je bilo te dni evropsko košarkarsko prvenstvo, na katerem je sodelovalo 21 držav. Tekmovanje je bilo v veliki sejmski dvorani v Beogradu, ki sprejme 10.000 gledalcev. Rezultatov še nimamo, po mnenju kritikov, pa bi mogla Jugoslavija doseči peto ali šesto mesto.
OBVESTILA
2. kulturni večer Slov. kult. akcije
bo v soboto 20. t. m. ob 19 v dvorani Bullrich. Predaval bo dr. Filip Žakelj: Ob novem slovenskem prevodu Sv. pisma.
članicam in članom Mladinskega Doma sporočamo, d'a bo v nedeljo, 21. maja, ob 10 dopoldne v cerkvi Marije Pomočnice v Don Bosco romarska sv. maša. Po maši bo v prostorih Mladinskega doma proslava obletnic papeških okrožnic. Dolžnost vsakega člana in članice je, da se proslave udeleži.
V	nedeljo, 21. maja, popoldne ob pol štirih bo na igrišču Mladinskega doma zanimiva nogometna tekma med moštvoma San Martin in Mlad', dom.
Dijakinje imajo v nedeljo, 21. maja, po slov. maš; na Ramón Falconu 2. redni sestanek.
Članski sestanek Slov. kat. akad. starešinstva bo v soboto, 27. maja, ob 19. uri v Slovenski hiši.
DSPB, Krajevni odbor San Martin,
Buenos Aires: Vse bojevnike kakor tudi vse rojake vabimo na predavanje, -ki ga bo v nedeljo, 28. maja, imel strokovni načelnik Radivoj Rigler pod naslovom: Kakšna naj bi bila naša bodoča vojska? — Predavanje bo po slovenski maši, ob desetih v Slovenskem domu, San Martín, Córdoba 129. Na sporedu je tudi debata in razgovor o V. taboru DSPB, ki bo 23. julija na Pristavi.
CERKVENI OGLASNIK
Romanje k Mariji Pomagaj v svetišče Marije Pomočnice v Ramos M/]ia bo**v nedeljo 21. maja. Ob 10 dopoldne bo romarska sveta maša. Rabljeni vsi Marijini častilci, posebno še salezijanski sotrudniki in sotrudnice, ker bo to romanje mesto drugega letnega shoda.
Posvetitev župne cekve Santa Rita v Boulogne, kjer župnikuje g. Albin Avguštin, bo v nedeljo, 20. maja, ob 5 popoldne. Žegnanje s peto mašo bo pa v nedeljo, 28. maja, ob pol 10 dopoldne. Pri maši bo pel Slovenski cerkv. pevski zbor iz San Fernanda pod vodstvom pevovodje g. Mišiča.
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
vabi vse rojake iz Velikega Buenos Airesa na prijetno
DRUŽABNO
POPOLDNE
ki bo v nedeljo, 28. maja, v prostorih doma. Opoldne bo gostom na razpolago domače kosilo: popoldne se bodo predvajali novi magnetofonski trakovi; licitacija, ples.
4. JUNIJA 1961
SPOMINSKA PROSLAVA
VSI PRISRČNO VABLJENI
ULICA: YAPEYU 132 Dvorana M. Pomočnice
SLOVENSKO TRGOVSKO PODJETJE
CAP. $ 500.000_____
P. NOVAK J. ŠEME T. BIDOVEC
Na drugi strani se pa pojavljajo tudi domneve, da namerava kralj voditi s Kitajci skupno zadevo, ker se je z njimi pogajal tudi dalje kot pa samo o mejah. Izgleda pa, da so zanj tudi nepalski komunisti v Indiji ter da so nastopili proti Koirali. Toda v Nepalu samem vladarja podpirajo še vedno skrajni desničarji, tako, da je tam protikomunizem še vedno adut.
Poznavalci razmer v tej deželi po objektivni presoji položaja, ki je nastal po nastopu novega kralja, zatrjujejo, da bodo komunisti imeli sedaj olajšan položaj s svojo infiltracijo. Mnog; t:sti, ki si žele sprememb in vidijo poraz zmerne Koiralove stranke, se bodo verjetno pridružili komunistom. Odredba, ki je v Nepalu v veljavi in nalaga podložnikom dolžnost, da je treba naznaniti kritike kraljevega režima, bo položaj prej poslabšala kot pa izboljšala. Za denunciranje ni vsak. Ljudje mislijo, da se kralj lahko naslanja na vojsko, drugi pa zopet pravijo, da je vojska imela rane, dedne ministrske predsednike, ki so za vojsko več storili kot kralj in ga zato nekega dne tudi lahko pusti na cedilu.
Za veliko ugibanje o teh stvareh je dalo povod tudi dejstvo, da je kralj prisilil Koralo na odstop ravno po njegovem cbisku zahodnim državam. Ali je na zahodu dobil podporo za svoje načrt-e? Ni čisto jasno, zakaj naj bi se demokratske države zavzemale za konec demokracije in za kraljevo diktaturo. Da b; to podčrtala, je kraljica Elizabeta cb svojem zadnjem cbisku v Katmanduju, nekaj pohvalnih besed izpustila iz svojega vnaprej pripravljenega govora. Temu so sledili diplomatski zapletljaji, ki so povzročili nekaj napetih ur tudi Siru Edmundu Hillary-ju in njegovi ekspediciji. Da bi Nepalci pokazali, kdo jo gospodar v tej deže'i vsakomur, ki omalovažuje nepalsko su-
verenost, so hoteli Hillaryja in njegove pod pretvezo, da so se brez dovoljenja povzpeli na vrh Arna Dablan, izgnati iz države. Nekaj članov njegove ekspedicije so celo zaprli. Niso se ozirali niti na dr. Pugha in njegove eksperimente z fiziološkimi reakcijami človeka v višinskih zračnih plasteh. Končno se je kralj le dal pregovoriti in člani ekspedicije lahko sedaj naprej plezajo po Himalaji. Verjetno se bodo pa varovali, da ne bodo brez predhodnega dovoljenja šli na noben vrh, četudi bi bil kje v bližini.
Vsaka odločitev je, sedaj seveda v kraljevih rokah. N:hče si pa ni na jasnem, kaj sploh misli, zlasti, ker je pa iz nepalske državne uprave, ki že prej ni bila kaj prida, odpustil nekaj najboljših moči. Zato Ijuajje enostavno ne vedo, pri čem so. Zato samo čakajo na besedo najvišjega gospoda.
Človeku je hudo, če opazuje vso zmedo v tej deželi. Še preu nekaj meseci je b'lo kazno, da je vse v najboljšem redu, sedaj pa gre vse navzdol in čbvek niti ne ve v katero smer. Posebno hudo je tistemu, kdor je ob:skal zgodovinske kraje v Katmanduju in v ”e dveh drugih glavnih mestih v bližini, v Bathgaonu in Paganu, in je ugotovil, da je bila tu že pred nekaj stoletji viscka kultura. Ne samo veličastni templji z lepimi rezbarijami, ampak tudi prvotne hiše povsod mucam. da so morale biti nekoč urejene z velikim okusom.' Sedaj pa je videti n o vso d' umazanijo in bedo. Če kdo ogleduje v templju kak kip Bude, ni nikdar gcJev, da ne bo istočasno prl-š’o nasproti več podgan. Razen tega se pa tudi ne širijo b'age vonjave iz odprte kanalizacije.
Nenalci se trudim, da bi sedanjo stagnacijo in včerajšnji poraz prema-~al;. Pri tem gre'i‘0 proti svo:i bivši kulturi, ker postavljajo in vzidava jo
cementne plošče med' stare hiše in občutljive linije. Upati je, da jim bodo nove šole kmalu ustvarile zadosti okusa in prinesle znanje, da bodo mogli združ:ti preteklost z bodočnostjo. Ravno sedaj tudi ustanavljajo posebno nepalsko univerzo. Prvi absolventi bodo seveda hoteli biti pisarniški uradniki. Dober vzgled pri tem jim bo dajal vse-učiliški tajnik, ki je nekaj let preživel v Angliji, da se je izobrazil kot biolog, ker je pričakoval, da bo po svoji vrnitvi tujim strokovnjakom pomagal uvajati nove rastline. Toda udobnemu upravnemu položaju na univerzi je dal prednost, kjer bo namesto rastlin gojil papir.
Odkar so Kitajci zasedli Tibet, so tibetanski begunci resen problem za to himalajsko državo. Posebno prejšnje leto je prišlo v deželo toliko beguncev, da je v obmejnem področju več Tibetancev kot pa domačinov in jim grozi lakota. Položaj postaja še težji, ker je tu na vse strani mogoče hoditi samo peš in to navadno zahteva več dni in ker se Tibetanci zlasti v nižinah zelo težko aklimatizirajo.
Trenutno skrbi za tibetanske begunca majhna švicarska misija pod vodstvom švicarskega geologa dr. Tonija Hagena. V bližrni Katmanduja je begunsko taborišče, v katerem bi radi ustvarili nekaj obrtnih delavnic in šol. Ljubek je dogled, kako lama tibetanske otroke, ki sede okoli niega z dolgimi svinčniki za ušesi, uči njihove pismenke.
Nesreča tibetanskih beguncev naj bo na drugi strani tudi opozorilo za vse nas, posebno pa še za južno Azijo. T'betanci so dober primer, kaj čaka vso južno Azijo, če se ne bo zganila iri pozabila na notranje ter zunanje razprtije.
F. Lovrenc
VSE	ZA	DOM
Hladilniki, T. V. aparati, pralni in šivalni stroji, štedilniki, sesalci, peči, loščilci, mešalniki, radio aparati, ojačevalci in vse v to stroko spadajoče predmete.
GOSPODINJE POZOR!
NAJFINEJŠI SERVISI VSEH VRST, TER VSO OSTALO KUHINJSKO POSODO SI LAHKO NABAVITE PRI NAS PO ZMERNIH CENAH
Primerno za darila Odprto tudi v soboto popoldne
Cerrito 2245	Avda. de Mayo 2416
Lomas del Mirador	Ramos Mejía
t
Bogato cbdeta s cvetovi zgodnjih pomladanskih cvetic, ki jih je vse svoje življenje tako srčno ljubila, je v domovini na svojem posestvu na Viru št. 3 pri Domžalah, dne 24. aprila, za vedno zatisnila svoje oči naša mati in stara mati, gospa
IRMA, STUPICA roj. AŽMAN
Prepeljana je bila v Ljubljano, kjer so jo moja sestra, brat m ostali sorodniki ter številni prijatelji spremili na njeni zadnji poti, kjer je legla za vedno ob strani svojega ljubega soproga in našega očeta na ljubljanskem pokopališču pri sv. Križu.
Maši zadušnlci za njen pokoj pri Vsemogočnemu bosta v 1 v farni cerkvi v Bouiogne sur Mer (Parroquia Santa Rita, calle Esnaola No. 1130) na binkoštno nedeljo, 21. maja, ob 19 in v ponedeljek, 19. junija, ob 8 zjutraj.
Vsem znancem in prijateljem jo priporočamo’ v molitev.
Leon Stupica,
Buenos Aires, Vir, Ljubljana, april-maj 1961	sin
Majda, Irena, Peter vnukinji in vnuk
l■■■a■aaaaa■aaaBaaaaaaa■aaaaBBaaaaa■a■■a■