sobotna priloga Ljubljana, 4. junija 1983 stran 13 DELO ■ lrobtini.ee niso dovolj I—£ eograjski UNCTAD se pričenja v zna-brnenju bolj ali manj enotne izhodiščne diagnoze vseh članic te najširše mednarodne organizacije, ki šteje 166 članic ali devet več od samih Združenih narodov, o položaju v svetovnem gospodarstvu. Tako na Zahodu kot na Vzhodu ali med državami v razvoju je tik pred celomesečnimi razpravami v konferenčnem centru »Sava« zaslediti oceno, da se je mednarodno gospodarstvo znašlo v doslej najhujši krizi po drugi svetovni vojni. Za razviti Zahod je kriza zgolj ciklična, potrebuje le običajna spodbujevala in že se bo kolo gospodarstva znova obračalo kot perpetuum mobile. Američani, ki imajo v igri še domače politične interese, celo zatrjujejo, da se je okrevanje že pričelo in da bo za seboj potegnilo tudi druge članice mednarodne skupnosti, če bodo le upoštevale načelo proste trgovine, torej odpiranje meja in odmikanje carinskih ovir. s Po mnenju vzhodnoevropskih držav, ki so na dosedanjih zasedanjih konference za trgovino in razvoj vselej tiho asistirale velikim spopadom med Zahodom in državami v razvoju, je sedanja kriza posledica somraka kapitalizma in temu primemo velja obravnavati zdravljenje: plača naj ga tisti, ki je bolezen povzročil, torej razviti Zahod z dolgoletnim kapitalističnim izkoriščanjem nesrečnega Juga. Proti obema poenostavitvama so odločno države v razvoju, ki so na zadnjem pripravljalnem srečanju v Buenos Airesu sprejele temeljno oceno sedmega vrha neuvrščenih držav, da je sedanja gospodarska kriza strukturne, torej ne ciklične narave, da gre za nepravično mednarodno ekonomsko ureditev, ki je bila svetu vsiljena še pred koncem druge svetovne vojne, ko je bila mednarodna skupnost neprimerno manjša od dosedanje. In še: ekonomska kriza je dosegla tolikšne razsežnosti, da nevarno ogroža mir v svetu ter neodvisnost številnih držav v razvoju, ki so si upale postaviti po robu diktatu velikih. v e tako površni pregled stališč treh naj-Mn .^pomembnejših pogajalskih skupin za šesto zasedanje UNCTAD jasno kaže na negotovost, s katero se pričenja morda najpomembnejša gospodarska konferenca v zgodovini te organizacije. Za razliko od Ženeve 1964, New Delhija 1968, Santiaga 1972, Nairobija 1976 in Manile 1979, kjer so se razprave zagrele okoli pomoči razvitim državam v razvoju, celovitega urejanja problema surovin ali posebnih trgovinskih olajšav manj razvitim državam, so v Beogradu 1983 na pogajalsko omizje položeni celotni mednarodni gospodarski odnosi s tremi glavnimi sestavinami: trgovina in razmah protekcionizma, surovine ter finančna vprašanja in himalajsko zadolževanje manj razvitih. in teza izjav, ki prihajajo tik pred konfe-W-Jrenco iz skopih zahodnih virov, tudi s tako pomembnih srečanj, kot je bil nedavni vrh »sedmerice bogatih« v VVilliamsburgu, ne dajejo posebnega upanja, da bi naj bogatejše države kaj omajalo pri njihovih restriktivnih stališčih do upravičenih zahtev 125 držav v razvoju. Zahod je pripravljen govoriti o surovinah, kar je navsezadnje tudi v njegovem interesu, saj gre za dolgoročno planiranje izrabe nekaterih že pičlih surovinskih virov, razpravo o finančnih problemih ali protekcionizmu pa bo v Beogradu skušal potisniti v »primernejše mednarodne institucije«, kot je mednarodni denarni sklad (IMF) ali splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT). Skratka v organizacije, kjer je že po statutu zagotovljena prevlada razvitega Zahoda, ki se krčevito upira vsakršni spremembi pravil igre, ki izhajajo še iz časov druge svetovne vojne. Če k temu dodamo še odločenost Vzhoda, da ostane na obrobju razprav ter vanje posega le skozi prizmo lastnih politično-strateških stališč, ali beograjski UNCTAD ne tvega miatenje prazne gospodarske slame, brez kančka koristi za države v razvoju in mednarodne gospodarske odnose v celoti? »Skupina 77«, ki je v argentinski prestolnici izdelala ne le pogajalsko taktiko za naporno beograjsko rundo dogovarjanja, temveč tudi postavila jasna stališča in zahteve za demokratizacijo ekonomskih odnosov nasploh, se takšni temačni prerokbi upira, zavedajoč se istočasno, da šesti UNCTAD lahko prinese prav vse, od (delnega) uspeha do popolne prekinitve dialoga in odložitve globalnih pogajanj za nedoločen čas. K slednjemu napeljujejo nekatere zloslutne novice, češ da se že ob startu obeta kup težav, kajti dve udeleženki konference sta že zavrnili predlog dnevnega reda, in to zaradi podpore osvobodilnim gibanjem ali, drugače, zametkom novih, neodvisnih držav, ki imajo v skladu s pravili v OZN . še pred rojstvom pravico do nastopanja v mednarodni skupnosti. A takšne iskre pač sodijo v običajno merjenje moči pred pomembnimi mednarodnimi konferencami. Gre torej za tipanje utripa nasprotne strani in skoraj gotovo je, da zaradi tega beograjski UNCTAD ne bo propadel. rV| evamost poloma, ki bi imel dolgo--L ^ ročne posledice za politične in ekonomske odnose v svetu, je drugje. Odpori do nekaterih zahtev držav v razvoju, ki tokrat ne terjajo posamičnih koncesij, pač pa postavljajo pred razvite sogovornike protikrizno ekonomsko strategijo ter postopno vzpostavljanje enakopravnih gospodarskih odnosov, da bi se izognili infarktnemu stanju svetovnega gospodarstva, jasno kažejo, da bo boj v Beogradu težak, kajti najbogatejše države Zahoda se upirajo radikalnim posegom v sedanja pravila igre. Tudi za ceno popolnega neuspeha šestega UNCTAD? Težko je verjeti, da bi neka država ali manjša skupina tvegala odgovornost za rušenje konference. Williamsburg je pokazal, da med najbolj bogatimi ni sozvočja, kar pa kajpak ne daje nobenih iluzij državam v razvoju v morebitno nesložnost Zahoda, brž ko se bodo v »Savi« pričela pogajanja v štirih komisijah. Skratka, ko bo šlo zares, bo zahodna pogajalska skupina enotna v pritisku na države v razvoju, naj okrtačijo zahteve in črtajo najbolj radikalne predloge. Disonanca med Ameriko, ki koncesije zavrača s tezo, da so nerazviti šli predaleč, ter zahodnoevropsko deseterico, ki sprejema vrsto priporočil, izdelanih na ženevskem sedežu UNCTAD, se bo hkrati s pričetkom trdega pogajalskega boja popolnoma {»legla. In prav v tej točki leži glavna nevarnost za enotni nastop držav v razvoju. Poostreni pritisk Zahoda utegne minimizirati beograjske razprave, jih osredotočiti na probleme najmanj razvitih, ki jim tudi v razvitih državah priznavajo prednostno pravico do pomoči za gospodarski razvoj, a ne zavoljo nekakšnega sodobnega samaritanstva, pač pa iz čisto praktičnih razlogov. Tako kot je razprave v Beogradu mogoče v nedogled zavleči z akademskimi razpravami o naravi, vzrokih in razsežnosti gospodarske krize, je kaj lahko izgubljati dragoceni pogajalski čas v debatah o pomoči dobri trideseterici najbolj revnih držav, ki jim brez mednarodne podpore grozi gospodarska letargija, revščina, lakota. ■ -"■-lavna naloga držav v razvoju, ki so za Beograd pripravile pragmatičen, a dosleden program zahtev do razvitih sogovornic, je torej v ohranitvi enotnosti, v pravočasnem zaustavljanju manevrira-' nja in mehanizma zavlačevanja ter v nenehnem pritisku h konkretnim rešitvam najbolj žgočih gospodarskih problemov. Ti so jasno zapisani v programu nujnih ukrepov, ki jih je potrebno sprejeti in uveljaviti, da bi pretrgali začarani krog nenehnega zadolževanja, ki čedalje bolj stiska manj razvite dežele. Zatrjevanje Zahoda, da UNCTAD ni pogajalsko, pač pa posvetovalno telo, je iz trte zvito. Namen takšne teze je prenašanje akutnih gospodarskih problemov v institucije, kjer razviti zlahka manipulirajo s sklepi, kot sta IMF ali GATT, sploh pa so prav zadnje tri konference UNCTAD najbolj zgovorno dokazale, da je v tej organizaciji možno odločati o marsičem. Časi prvega UNCTAD, ko so v sklepni dokument zapisali obveznost razvitih, da za razvoj-v svetu prispevajo najmanj en odstotek bruto proizvoda, takoj zatem pa dodali, da je to odločitev potrebno potrditi še v generalni skupščini OZN in da ni zavezujoča, so daleč za nami. r*^eograjski UNCTAD, med katerim se -A—^bo ta najpomembnejša organizacija iz sistema Združenih narodov približala dvajsetletnici, torej zreli dobi je tako priložnost za nujne dogovore, predvsem pa za odpiranje procesa globalnih pogajanj o urejevanju gospodarskih problemov v svetu. Tudi če bodo nekateri konkretni dogovori na videz pičli, a če bo hkrati jasno, da je pogajalski proces stekel v nepovratno tirnico, bo zaključna bilanca šestega zasedanja UNCTAD brez dvoma pozitivna. V nasprotnem primeru, torej če se udeleženke pogajanj zadovoljijo z nekaj drobtinicami, ki so jih razviti pripravljeni ponuditi, da bi otopili ost akcije sveta v razvoju, pa se možnost vzpostavljanja enakopravnejšega ekonomskega sistema močno' odmika. In ravno to je največji izziv in glavna nevarnost za beograjsko zasedanje UNCTAD. BOŽO MAŠANOVIČ : 1*5 \ - mmmm > S ... » X- ; ' V: Ž a* - . Foto: Miško Kranjec Zaostren boj med razvitimi in državami v razvoju o reformi gospodarskih odnosov v svetu Tema tedna o bilanci dosedanjih petih zasedanj UNCTAD Poštni predal 29 14 Ivica Burnik Boris Skalin Portret tedna Tit Doberšek Enotnost na popravnem izpitu Vrh OAE 15 Dragiša Boškovič Jeklena plošča za fasado iz mahagonija Zapis iz iVilliamsburga Dušan Snoj »Skupina B« temeljito pripravljena Stališča EGS za šesti UNCTAD Žrtev bi bilo od milijona do pol človeštva Znanstveniki OZN o posledicah uničujoče jedrske vojne__________________________16 Danilo Slivnik Dileme med bazo in vrhom Sovjetska partija Lojze Kante Korenine segajo globoko Neofašizem v Dstu Stane Trbovc O tradicionalni ustvarjalnosti ni bilo sledu Po polomu košarkarjev 17 Vlado Šlamberger Neposlovnost enih se maščuje vsem V menjavi z Japonsko si sami postavljamo ovire Branko Soban Peklenska vrata v vesolje Tudi Brazilija v vesoljskem klubu Vsega mnogo, skupnega premalo Okrogla miza o glasbenem življenju in glasbeni politiki 18 Polde Maček Pritiski na banke povzročili veliko težav Aktualen pogovor 19 Igor Guzelj Promet je politika in zemljepis Svet je pisan, tudi ko potuje Bojana Jager in Tonja Slokar Bo domača oprema boljša od uvožene? 21-milijardna investicija elektrogospodarstva Stephen Jay Gould Pračlovek: po vsej sili Anglež Uganke zgodovine 20 Mojca Vizjak-Pavšič Se začenja tudi pri nas doba živih strojev? Biotehnologija na pohodu Marjan Skumavc Spoštovati in življenje in smrt Sodna medicina Darija Lovšin Kaj je in čigavo je vesolje? Vesoljsko pravo 21 Kadar je na šoli problem, mladi bolj godrnjajo, ne upajo si povzdigniti glasu Anketa z mladimi, ki vstopajo skozi vrata v novo življenje Gospodarski vrh tudi o raketah V žarišču Jug Grize!j Imaš ženo, vrni ljubico Od sobote do sobote 24 DELO P predal 29 Delo, 23. aprila In 21. ter 28. maja Nespamet ali tehnokratska miselnost? Ob polemikah o ojezeritvi Cerkniškega jezera je naša dolžnost, da seznanimo javnost, da smo v skladu g novim Zakonom o naravni in kulturni dediščini že 20. 4. 1981 podali predlog za zavarovanje Cerkniškega jezera. Predlog smo poslali skupščini občine in izvršnemu svetu občine Cerknica, v vednost pa vsem krajevnim skupnostim občine Cerknica in sedmim različnim pristojnim republiškim ustanovam. Na podlagi zakona o naravni in kulturni dediščini (UL SRS, 1/81) namreč lahko izdajo občinski upravni organi na predlog strokovne organizacije, tudi muzeja (13. Čl. zakona), akt o razglasitvi predlaganega objekta za naravno znamenitost (18. čl. zakona) ali akt o začasnem zavarovanju (29, 30. čl. zakona) Ker na prvi dopis dalj časa nismo dobili odgovora, smo ga poslali ponovno 10. 6. 1981. Sedaj je maj 1983. Prirodoslovni muzej Slovenije odgovora na svoj predlog še ni dobil. Ne znamo si razložiti zadržanosti občinske skuščine Cerknica, vsekakor pa njihov molk ni v prid končni odločitvi o usodi jezera, za katero nam ni vseeno, nekateri pa očitno igrajo še naprej z zaprtimi kartami. Ignac Sivec, ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije Pri objavi pisma Alenke Bizjak, tajnice ZVOS, v pp 29 28. maja je v tiskarni nastala ncljul t napaka. Zato danes še enkrat objavljamo prvi odstavek omenjenega pisma. Avtorici in bralcem se za napako oravičujemo. Prvi odstavek pisma Alenke Bizjak se pravilno glasi: Prof. dr. Marko Breznik meni, da mu kot izdelovalcu naročene študije »Večnamenska akumulacija Cerkniško jezero« v javnosti delajo krivico. Zanj je stvar opravljena, če republiške ustanove naročijo načrte. Prav ta logika in praksa, zavita v nekakšno nevtralno znanost, je najlepši primer za tisto, kar mu očitajo - brezdušno tehnokratsko miselnost. Trditev, da »je gradnja akumulacije ali ne -politična odločitev« zveni tako, kot če bi Einstein, Oppenheimer in drugi prizadeti znanstveniki rekli: »Atomsko bombo je možno narediti - ali naj bi jo res naredili ali ne, do tega se ne bomo opredelili, ker 'je to politična odločitev.« Vemo pa, da omenjeni znanstveniki tega niso rekli, ker so imeli o vlogi znanosti v družbi in njeni odgovornosti za bodočnost človeštva drugačno pojmovanje. Delo, 21. maja Močan glas proti jedrski nevarnosti Tekma v oboroževanju je res prispela do absurda, saj znašajo zaloge jedrskega eksploziva že ekvivalent za 50 ton TNT na prebivalca Evrope. Obstoj Evrope in morda tudi človeštva je v neposredni nevarnosti. Proti tej nevarnosti deluje množično gibanje za jedrsko razorožitev. »Ljudje zahtevajo, da se jedrska tekma ustavi, uporaba jedrskega orožja prepove in orožje uniči na obeh straneh«; pri tem pa nihče ne pove, kdo bo prepovedal in kdo (ne) bo ubogal. Razen tega obstaja to gibanje samo na eni strani in je zato neučinkovito. Ta propaganda spominja na zdravljenje simptomov, a ne vzrokov. Vzrok napetosti med blokoma pa je razlika v gledanju na socialno-gospodarski problem, to je na delitev presežne vrednosti. Sovjetska zveza vidi rešitev po Marxu v socializaciji sredstev proizvodnje, po Leninu pa v uporabi nasilja in v svetovni revoluciji, čemur pa se ZDA odločno upirajo. Spor je star čez sto let. Od časov Manca in Lenina do danes se je tehnologija bistveno spremenila. Posebej velja to za razvoj elektomike, ki je prinesla administrativne stroje (kompjuterje) neverjetne zmogljivosti. Čudim se, da nihče ne upošteva dejstva, da je znanstveno dokazano, da je z računalniki že sedaj mogoče racionalno in eksaktno zajeti ves presežek vrednosti in pokazati, kje je. Torej je dosegljiv in ga je moč po demokratsko določenem ključu razdeliti in vrniti delovnim ljudem tako, da dobi vsakdo svoj delež ustrezno vloženemu delu. Najboljša delitev je tista, ki omogoča naj večjo proizvodnjo. S Spoznanja teh dejstev ne morejo preprečiti nobene meje in za uvedbo take delitve ni potreben noben globalen sporazum, vsaka država jo lahko uvede kot svojo notranjo zadevo in svetovna revolucija izgubi svoj smisel. Zakaj zgrda, ko je mogoče zlepa. Leon Kavčnik, Ljubljana Delo, 19. maja Na ljudi so pozabili V zadnjem času objavlja dnevno časopisje precej člankov, ki obravnavajo varstvo okolja, zlasti probleme pri preskrbi z vodo v občini Ruše. V teh člankih je razen informacij tudi precej dezinformacij, ki ljudi po nepotrebnem vznemirjajo in zavajajo. Posebej je to očitno v članku s tendencioznim naslovom »Na ljudi so pozabili«, objavljenem v vašem časopisu, z dne 19. 5. 1983, ki obravnava študijo »Vpliv deponije pepela na okolico«. Študija je do predvidene lokacije za odlagališča pepela v bistvu odklonilna oziroma postavlja zelo stroge zahteve za varstvo okolja. Pri zasnovi študije smo upoštevali vsa najnovejša svetovna dognanja s tega področja in izvedli serijo poizkusov o izločanju toksičnih elementov oziroma pepela v podtalnico. Avtor članka je očitno prebral samo prvi del študije, ki govori o množinah škodljivih vplivov deponije na okolico, ni pa prebral oceno študije, ki nakazuje preprečevanje teh vplivov. Na nestrokovnost avtorja kaže tudi v članku naveden nesmisel o izhlapevanju živega srebra iz pepela bodoče termotoplame. Prosimo, da v bodoče pred objavo strokovnih prispevkov vsestransko preverite resničnost objavljenih informacij. Ž naše strani smo na sodelovanje vedno pripravljeni. Miran Medved, Center za varstvo okolja Maribor Delo, 6. in 21. maja Velika začetnica pri imenovanjih besedil V sobotni izdaji Dela (21. 5. t. L, str. 23) M. Kolar iz Raven kritizira izjavo Jezikovnega razsodišča Velika začetnica pri imenovanjih besedil. M. Kolar Jezikovnemu razsodišču očita tri stvari: 1. neustrezno citiranje iz SP 1962, 2. neupoštevanje izrecnega določila SP, da so »imena (...) za zakone, uredbe, odločbe, pravilnike, navodila (...) »vrstna imena in se zanje priporoča pisava z malo začetnico«, 3. neupoštevanja izrecne navedbe z malo začetnico pisanih naslednjih poimenovanj: »... zakon o pokojninskem zavarovanju, uredba o ustanovitvi zvezne komisije za telesno kulturo, odlok o stopnjah dohodnine ...«. Ravnanje Jezikovnega razsodišča z besedilom SP v omenjeni razsodbi M. Kolar na koncu označuje s »polovičnim citiranjem in sprenevedanjem« ter »rokohitrstvom«. Jezikovno razsodišče se M. Kolarju zahvaljuje za izkazano pozornost, o njegovih očitkih pa naslednje: 1. S tem, da smo navedli samo za presojo problema veljavni del besedila, vendar nismo SPOROČILO BRALCEM Zaradi naraščajočega zanimanja bralcev, da bi v PP 29 — kot odmev na sestavke, objavljene v »Delu« — povedali svoja mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge, je uredniški kolegij »Dela« sklenil, da prispevki v poštnem predalu 29 v načelu ne smejo biti daljši od 4 tipkanih strani (120 tipkanih vrstic). UREDNIŠTVO »DELA« ničesar »iztrgali« in tako morda kakor koli skazili pomen ustreznega celotnega besedila. Da se pišejo z veliko začetnico periodična glasila, ki smo jih izpustili na začetku navedka (Delo, Naša sodobnost, Jezik in slovstvo, Biološki vestnik), vendar sploh ni dvomno, in isto velja za na koncu izpuščena umetnostna dela (Beethovnova Deveta, Pieta, Groharjev Sejavec). Torej nič nečednega, kot bi si bilo mogoče misliti ob Kolarjevem »prvem ugovoru«. (Sicer pa tudi sam citira »iz sredine« določil SP v svojem »drugem ugovoru«.) 2. V razsodbi nismo omenjali Pravopisove izrecne uvrstitve poimenovanj, ki nas tu zanimajo, med »vrstna imena«, ker nam je šlo za motiv za njihovo neuvrstitev med lastna, t. j. med imena besedil, in mislimo, da smo jih kar uganili. Ker je nam lastno ime individualno poimenovanje česa (in za to gre pri naslovih pravilnikov, zakonov in samoupravnih sporazumov), nam ni bilo potrebno zavračati mnenja SP 1962, da so »imena za zakone, uredbe, odločbe, pravilnike...«, »vrstna«, t. j. pač občna. Taka poimenovanja so namreč občna tedaj, ko zaznamujemo vrsto stvari, vendar lastna, ko se nanašajo na individualno stvar. Od M. Kolarja navedeno mesto je v SP formulirano nekako tako, da dopušča tudi to dvojno pojmovanje, saj se mala začetnica le priporoča, ne pa predpisuje. 3. S tem pa je dan tudi že odgovor na opozorilo M. Kolarja, da je v SP 1962 npr. za zakon o pokojninskem zavarovanju predvidena mala začetnica. Po našem je ta upravičena le, ko gre za oznako vrste zakona, ne pa tudi, ko gre za naslov tega zakona. Iz povedanega se pač vidi, da se Jezikovno razsodišče ni pregrešilo ne »s polovičnim citiranjem« ne »s sprenevedanjem, da nas SP 62 pušča v megli o tem, kaj z veliko, kaj z malo začetnico«; v skladu s svojim mnenjem o razlikovanju med lastnim in občnim poimenovanjem smo obravnavali tista določila SP 1962, ki omogočajo čim manj bolečo ugodno rešitev iz konkretnih težav in nedoločnosti (M. Kolarja »megla«) tako predpisa kot jezikovne prakse. Jezikovno razsodišče Delo, 10. maja Teden Rdečega križa posvečen usposabljanju za prvo pomoč Teden Rdečega križa je minil skoraj neopazno. Morda smo se jezili, ko smo lepili dodatne znamke na pisma, morda so nas nadlegovali zbiralci članarin in prostovoljnih prispevkov za Rdeči križ. Letošnji teden je bil posvečen prvi pomoči s poudarkom, da se moramo prve pomoči naučiti in ni dovolj samo dobra volja, znati je moramo vsaj toliko, da ne delamo škode, če že ne znamo pomagati. Pred meseci je znanec iz Zgornje Savinjske doline, sicer trden starejši možak, padel z mopedom, obležal za nekaj trenutkov, nato pa se sam pobral in odšel domov. Po nekaj tednih so se začele težave, bolela ga je glava, postajal je pozabljiv, občasno malo zmeden in zdravnik ga je napotil na pregled v bolnišnico v Celje. Med potjo se mu je v avtobusu stanje hitro poslabšalo, začel je bruhati, kazal je znake hude zmedenosti in voznik ga je na prvi postaji dobesedno vrgel iz avtobusa, ker je menil, da je vinjen. Nezavesten je obležal ob robu ceste za več ur, dokler se nekomu vendar ni posvetilo, da nima pred seboj pijanca, in je ustrezno ukrepal: rešilni avto ga je odpeljal v bolnico. Šlo je za kasno posledico možganske krvavitve zaradi nezgode (sub-duralni hematom) in je bila potrebna operacija. Kakšen naj bi bil nauk za omenjenega voznika: če nekdo bruha in kaže znake motene zavesti, ni nujno, da je vzrok vinjenost in ga ne moremo odložiti na robu ceste kot rabljeno vrečo. Poklicni voznik bi to moral vedeti. Na splošno vemo, da je potrebno tudi tako znanje in službe, ki jih potrebujemo zelo redko, samo ob izrednih prilikah. Časi so taki, da nam hodi po glavi vse kaj drugega kot Rdeči križ. Aktivisti Rdečega križa se nam zdijo smešne figure, ko jih vidimo letati. okrog s torbicami prve pomoči. Na tečajih se učijo nekaj, česar morda ne bodo potrebovali in izkoristili nikdar v življenju. Vendar nam ne pade na misel, da so te službe odveč. Nekdo, ki'zna pomagati v nenadni stiski, postane »velik kot gora.« Od vseh pomagalcev prve pomoči nam je ostala v spominu najbolj čista »kosovska deklica«, ki je po končani bitki na Kosovem polju skrbela za ranjene in umirajoče. Upodobili so nam jo, kako hodi z vrčem od ranjenca do ranjenca in jim daje vodo. Na eni strani torej topla človeška prizadetost in sočutje, na drugi pa pomoč z vodo tudi takim, ki jim voda škoduje, kot so poškodbe na glavi, huda zmedenost, poškodbe trebuha, šoki in podobno. Kljub temu njena podoba ni ostala nič manj svetla in zgledna, na vsak način pa bi morali »kosovsko deklico poslati na tečaj medicinske prve pomoči«, da bo še bolj koristna. Tine Velikonja, Ljubljana Delo, 22. januarja, 19. februarja in 28. maja_______________________________________ Blejske megle in resnice Prof. Mitja Rismal je prepisal svoje stare zmote, ne da bi jim kaj dodal ali odvzel. Mojo limnološko teorijo eksplozivnega porajanja velikih količin metana s spajanjem ogljika iz C02 in vodika iz H2S, ki upošteva tudi presenetljiva hidrobiološka odkritja zadnjih let, poskuša prof. Rismal spodbiti z lažnimi procesi. Poglejmo! Prof. Rismal napak meni, da se metan ni razvijal šele med saniranjem jezera, ampak je, po njegovem, nastajal že prej iz odmrlih površinskih alg, ki naj bi gnile na dnu jezera. Tega gnitja na jezerskem dnu ni. Kidričev inštitut ni v svojih rednih mesečnih analizah jezerske vode pred saniranjem odkril metana. Prav tako ni res, da bi odmrle vrhnje alge gnile v jezeru niže od metalimnij-skih plasti. Isto dokazuje tudi kakovosten skok metalimnijske vode na spodnji meji tega sloja, dostikrat celo pojav kisika. Dokumentacija, ki so mi jo o tem poslali iz tujine, se z blejsko ujema. Dejanski proces razvijanja metana z vodikom iz razkrajanja vodikovega sulfida je nedvomno pojasnil, zakaj so ogromne količine ubijalskega H2S brez sledu izginile, da ga je prof. Rismal zaman napovedal in pričakoval ob globinskem iztoku. Sam zatrjuje, da ga je pri drenažnem iztoku dočakal in da je tako smrdel, da ga je bilo treba nemudoma položiti v poseben kanal. Tudi tu gre za Rismalov ponaredek. Zbrani vaščani na Mlinem so mi povedali, da ni imela vaščanka, ki se je najhuje na glas pritoževala zaradi smradu, nobenih glavobolov, zanesljiv dokaz, da je šlo samo za nenevaren prehoden pojav amonijevih spojin. Pa ne samo to! Profesor Rismal straši javnqst da se na jezerskem dnu še vedno razvija ubijalski H2S. Da pa je tudi to izmišljeno, se ni treba iti prepričat v jezersko globino; dre-nažni iztok s stalno temperaturo 6 stopinj Celzija dokazuje, da priteka prav z jezerskega dna, je pa brez vsakih sledov H^, njegova voda pa je tako kakovostna in zdrava, da se po njej veselo sprehajajo ribe iz Save. Da tega ne bi vedel prof. Rismal, ni mogoče verjeti. Vendar ne gre samo za primer »blejske megle«, profesor se trudi, da bi prepričal javnost in banke, da je jezero sedaj samo šele boljše, ne pa zdravo, in da zato potrebuje njegovo pomoč. To se je izkazalo, ko je pristojninj oblastem predložil strahotno razraščen in na milijarde ocenjen program nadaljnjega zdravljenja jezera, čeprav je že danes pretirano čisto, če ga primerjamo z normalno zdravimi naravnimi jezeri. S svojim sanacijskim programom profesor še vedno ponuja tudi svoj »limnološki model jezera«, s katerim je v objavljeni študiji izračunal, da zahteva Blejsko jezero za svoje zdravljenje tri tisoč kubičnih metrov dotoka iz Radovne, kar pa še vedno baje ne bo rešilo blejskega pacienta, če ne bodo hkrati čistili tudi dotokov. Njegov »limnološki model« nikakor ni uporaben inštrument. Na opozorilo, da na Bledu niti drugod po svetu sploh ni »metanogenih bakterij«, mi jih profesor Rismal iz nekega zastarelega učbenika iz leta 1972 našteje kar ugledno vrsto. Tako so leta 1972 res še učili, zadnja leta pa vemo, da običajne anaerobne vodne bakterije sploh niso »metanoger.e«. Tako sposobnost imajo samo »arhebakterije«, najstarejša generacija vodnih enoceličarjev na Zemlji. Danes so redko pomešane z običajnimi hi-drobakterijami, ki pa s pojavljanjem metana nimajo opraviti. Prof. Rismal ni sodoben. Prof. Rismal si je dovolil mojo limnološko teorijo saniranja popačiti,češ da učim, »da zadostuje za razvoj alg zgolj C02 brez fosforja«. Ne tako, spoštovani tovariš profesor! Ko je prof. Rismal zmotno zagotavljal, da »cvetenja« jezera spomladi 1981 ni bilo samo zato, ker je globinska drenažna cev posrkala ves površinski fosfor, sem ga opozoril, da drenažna cev nima take sposobnosti, da bi kaj posrkala z jezerskega površja. Pa tudi, če bi se to nemogoče zgodilo, ne bi preprečilo fotosinteze, ki za svojo sintezo polisaharidov fosforja sploh ne potrebuje. Četudi bi moj sogovornik vztrajal pri svoji utvari o izginitvi površinskega fosforja, nam torej ostane še vedno dolžan pojasnilo, zakaj jezero spomladi 1981 ni več cvetelo. Znanost je neizprosna. Lahko profesorju zagotovimo samo, da s fosforno teorijo ne bo nič opravil. Skrbno sem prebral Rismalov članek in nisem našel niti enega samega stavka, ki bi ga lahko podpisal. Na Bledu se je udomačil ekonomski kriminal velikega stila, ki je tam dobil dolgoletno domovinsko pravico. Za primer naj omenim samo dokazano škodljivost vbrizgavanja mrzle Radovne v jezerske globine, kar sosedna Avstrija strogo prepoveduje, pri nas pa banke neke privilegirance, ki nasilje nad naravnimi okoljem izvajajo, še vedno plačujejo. Edinstven primer na svetu je tudi, da znanstvena javnost pri nas molče prepušča hudo breme boja za čisto znanost in proti njenemu pačenju nekemu zasebniku. Zaradi te anomalije me je pokojni slovenski znanstvenik svetovnega slovesa Josip Plemelj večkrat poklical po telefonu, četudi se osebno nisva poznala. Prepričeval me je, da bom gotovo jaz lahko dosegel, česar ne more sam s protesti na pristojnih ustanovah. Ni mogel verjeti, kako srečen sem bil že leta 1972, ko je kazalo, da je blejskega narodno gospodarskega in kulturnega škandala konec in bomo dragoceni čas, namesto zapravljanja za jalove napore, lahko zopet posvečali številnim plodnim nalogam. Ivo Pirkovič, Ljubljana Nadaljevanje na 22. strani TEMA TEDNA : skopa bilanca dosedanjih petih zasedanj UNCTAD Zaostren boj med razvitimi in državami v razvoju o reformi gospodarskh odnosov v svetu Dobra tri leta je trajalo, da so države v razvoju med navzkrižnimi interesi, ki so že v začetku šestdesetih let vladali v mednarodni skupnosti, uresničile zamisel prve vrhunske konference neuvrščenih držav v Beogradu, po kateri je za celostno obravnavanje trgovinskih in razvojnih vprašanj v svetu treba ustanoviti posebno mednarodno organizacijo, vpeto v sistem Združenih narodov. Polnih petnajst let je bilo potrebnih, da je ta organizacija, ki jo označuje kratica UNCTAD, postala pogajalsko telo o najpomembnejših ekonomskih vprašanjih. Dvajset let po prvi, ženevski konferenci, na kateri so države v razvoju prvič odločneje nastopile kot strnjena pogajalska skupina, bo UNCTAD gostoval v naši prestolnici — kjer je bila dana spodbuda za njegovo ustanovitev. Že prvo zasedanje novoustanovljene konference Združenih narodov za trgovino in razvoj je po svetu sprožilo neverjetno zanimanje. Udeležilo se ga je 121 držav, od tega 75 držav v razvoju, ki so nadvse jasno postavile na dnevni red vso težo svojega skrb zbujajočega gospodarskega položaja. Delež držav v razvoju v svetovni trgovini je v desetih letih padel od 30 odstotkov na 21, zahodne industrijske države pa so svojega povečale od 19 odstotkov, na 66. Svet v razvoju je v letu pred ženevsko konferenco imel pet milijard dolarjev zunanjetrgovinskega primanjkljaja, skupna zadolženost se je dvignila na 30 milijard dolarjev, od tega so samo za odplačevanje obresti morali dati prav toliko, kot je bil letni blagovni deficit, kar je pomenilo vsaj deset milijard dolarjev letne »luknje« v plačilnih bilancah članic »skupine 77«. Na konferenci v »Položaj v mednarodnih ekonomskih odnosih, še posebej pa na svetovnem trgu, je zelo težaven in pomeni enega glavnih vzrokov za številne težave, s katerimi so obremenjeni mednarodni odnosi. Svetovno tržišče in ekonomski odnosi nasploh so porušeni z različnimi ovirami in nosijo v sebi tendence k zaprtim sistemom. Posledica tega je, poleg ostalega, da danes v svetu nimamo skoraj nobene univerzalne ekonomske organizacije. Bilo bi zelo pomembno, da se ne le neangažlrane države, pač pa tudi vse sile v svetu, Id sl prizadevajo za univerzalno gospodarsko sodelovanje, bolj kot doslej zavzamejo za oblikovanje univerzalnih ekonomskih organizacij na različnih področjih ekonomske aktivnosti, v Združenih narodih in zunaj njih. Menim, da bi svetovna konferenca, na kateri bi razpravljali o vseh pomembnejših ekonomskih problemih, lahko pomenila pot za kar najbolj učinkovito reševanje teh problemov. Morda bi bilo najbolj primemo mesto za takšen sestanek v Združenih narodih. (Iz govora Josipa Broza Tita na beograjski konferenci neuvrščenega gibanja, septembra 1961) ranja razvoja v funkciji politično-strateške usmeritve razvitih držav. Povečanje razvojne pomoči le priporočilo_______________________________ Med sklepi, na katere so države v razvoju skušale vplivati s sprejetjem 12 osnovnih načel, velja omeniti predvsem »priporočilo A«, ki govori o razvojni pomoči in po katerem bi razviti za spodbujanje razvoja morali prispevati odstotek nacionalnega dohodka. Ta predlog se je sicer že decembra 1960 znašel na dnevnem redu generalne skupščine OZN v New Yorku, a ga nihče ni vzel resno. Tokrat je bil sprejet skoraj soglasno, v komisiji se je vzdržala ZR Nemčija, na plenarnem glasovanju pa je vendarle dala svojo privolitev. Dogovor o razvojni pomoči je skrival dokajšen trn: ker UNCTAD tedaj še ni imel vloge mehanizma, ki odloča, je priporočilo bilo treba dati še v odo britev Združenim narodom. In prav na Ženevskem zasedanju so sklenili popraviti tudi status novoustanovljene organizacije. Na predlog tedanjega britanskega ministra za industrijo in trgovino Edwarda Heatha so sklenili, da bo poslej UNCTAD stalen organ 0239, in tako imenovana »Heathova formula« je bržčas edini povsem otipljivi rezultat prve konference UNCTAD. Kajti vsi drugi dogovori so obtičali bolj ali manj Nerazviti so samo za surovine dali na dnevni red 16 predlogov, cilj pa je bil vzpostaviti celotno politiko stabilizacije cen in povečevati izvozne dohodke držav v razvoju od prodaje surovin. Ena izmed metod naj bi bili blagovni sporazumi, o katerih so v svetu govorili že prej, zato so se v New Delhiju osredotočili predvsem na dogovor o konkretnem programu akcij za sklenitev teh sporazumov in za določanje rokov. Pri tem bi morali posebno pozornost posvetiti tako imenovanim regulacijskim zalogam in njihovemu financiranju. Ker pa ni mogoče vseh pridelkov hraniti v zalogah — lahko pokvarljive pridelke so takoj odpisali — je nastala dolgotrajna razprava, ki se je ponovila še pozneje, o tem, kaj naj uvrstijo med regulacijske zaloge, in prav to okoliščino so skušali izrabiti razviti v zavlačevalni taktiki. Usihanje dohodkov držav v razvoju od izvoza _______________________________ Soglasje je bilo pičlo: koledar mednarodnih konferenc za blagovne sporazume so sestavili le za kakav, sladkor, kavčuk in oljnice, za deset drugih pridelkov pa samo program konjunktnr-nih ukrepov, ki pa - kot se je pokazalo pozneje - nikakor niso ustavili usihanja izvoznih dohodkov držav v razvoju, tedaj še precej bolj mono-kultumo usmerjenih kot danes. Delno so se članice UNCTAD strinjale tudi s sintetičnimi izdelki in drugimi substitutivnimi industrijskimi surovinami, ni pa bilo soglasja o politiki cen, liberalizaciji trgovine s surovinami, razpolaganju s presežki in strateškimi rezervami ter kon-sultacijah med proizvajalci surovin. Še zajetnejši je seznam točk, ki so jih države v razvoju predložile, a o njih sploh niso razpravljali. Na črni listi so med drugim posebni ukrepi za najmanj razvite, študija o organizaciji in strukturi trgovinske mreže za prodajo surovin ali pa vloga dvostranskih sporazumov za uravnoteženje surovin. Na konferenci, ki je zbrala 132 delegacij, porabile pa so kar 110 ton potiskanega papirja, so sistem splošnih trgovinskih preferenc, torej po- Ni treba, da industrializirane države »pomagajo« tako imenovanim državam v razvoju. Morajo jim vrniti, kar so jim vzele. Poleg tega trgovinska politika, ki so jo doslej vodile industrializirane države, lahko pripelje samo do krize v teh deželah. Skratka, v njihovem lastnem interesu je, da sprejmejo novo trgovinsko politiko, Id bo koristna za obe strani: za tiste, Id so lačni, in za tiste, ki so siti. (Vodja kubanske delegacije Ernestu »Che« Guevara na 1. zasedanju UNCTAD, aprila 1964 v Ženevi) sebnih olajšav za izvoz industrijskega blaga držav v razvoju na trge razvitih, kar so slednji v Ženevi še odklonili, tokrat vendarle sprejeli, a veljal naj bi le za industrijsko blago in polizdelke, čeprav so manj razvite države terjale olajšave tudi za kmetijske pridelke. A težav ni bilo ne konca ne kraja: Američani so sporočili, da preferenc ne bodo dovolili, dokler ne bo časovno točno opredeljen rok za odpravo sistema olajšav, ki jih je svojim bivšim afriškim kolonijam dala Francija, državam Commonvvealtha pa Velika Britanija. Te koncesije so pozneje postale Dejanske cene najpomembnejših surovin iz držav v razvoju (primerjava med prvim polletjem 1982 in prejšnjimi leti) ženevski »Palais des Nations« so omenili še vrsto drugih, nadvse poučnih, a skrb zbujajočih podatkov. Nigerija je v desetih letih sicer povečala izvoz kakava za 120 odstotkov, dohodki od tega iskanega hranila pa so se v tem času zmanjšali za tri odstotke. Ali pa: za sod izvožene nafte je Irak dobil 74 centov, velika naftna »sestra« pa ga je na zahodnoevropski trg, kjer je avtomobilski bum sprožil hudo energetsko žejo, prodala za 11 dolarjev. Latinska Amerika je kot plačilo za izvoz surove kave na tržišče EGS dobila skupno 600 milijonov dolarjev, končna cena te kave je v deželah porabnicah poskočila na 1,8 milijarde dolarjev. To je le nekaj cvetk, ki jih je bilo slišati med ženevskimi razpravami, ko se je pokazal veliki razkorak med državami v razvoju in razvitimi, ki v pogajanjih v. okviru UNCTAD obstaja še danes in se celo poglablja, v pogosto do belega žara razpihnjenem interesnem boju med dvema velikima skupinama. Tretja skupina, ki so jo tvorile vzhodnoevropske socialistične države, se je že ob ustanovitvi UNCTAD postavila v vlogo opazovalca: gospodarske težave, s katerimi se ubadajo države v razvoju, so posledica dolgoletnega izkoriščanja nekdanjih kolonialnih metropol, zato naj one plačujejo račun. Takšno stališče Vzhoda je prevladovalo tudi na vseh poznejših sestankih te organizacije, četudi je bilo čutiti politično podporo stališčem držav v razvoju. Sele pred beograjskim zasedanjem UNCTAD so članice vzhodnoevropske skupnosti sklenile vsaj malo razkriti podatke o svoji razvojni politiki. Objavile so nekaj številk, s katerimi skušajo dokazati, da so pri dajanju razvojne pomoči veliko radodamejše od Zahoda; deloma so celo dale prav tezi o političnih in ideoloških kriterijih te pomoči, zatrjujoč, da jo dobijo države, ki pokažejo zanimanje za gospodarsko sodelovanje s »svetom za vzajemno gospodarsko pomoč« (SEV). »Liberalistična« ekonomska filozofija razvitih Tudi pregled tedanjega seznama stališč je v mnogočem ostal enak sedanjemu. Tezi držav v razvoju, da je trgovinske, probleme treba povezati z razvojnimi, da je revnim nujno treba omogočiti posebne koncesije, da bi svoje pridelke in pičlo industrijsko blago lahko spravile na trg razvitih, so razviti postavili nasproti liberalistično ekonomsko filozofijo, po kateri se bodo stvari zasukale ugodno tudi za države v razvoju, če bo mednarodna skupnost uveljavila načelo proste trgovine. Skratka, o spremembi trgovinskih pravil ni niti govora, dovolj so le splošne korekture, kot je zagotavljanje nespremenjenih cen surovin, povečanje kontingenta industrijskega uvoza iz držav v razvoju, več finančne pomoči ter zmerno znižanje carin. Toda ta ponudba. so pristavili razviti, gre le za posamične izdelke in za posamezne države. Vpliv politike je prevladal tudi tukaj, posebej še v tedanji blokovski razdelitvi, kjer je bilo čutiti ostanke kubanske krize, berlinskega vprašanja in drugih nevralgičnih točk mednarodnih odnosov. Države v razvoju so nasproti takšnemu razmišljanju, katerega cilj je bilo ohraniti prevladujočo vlogo razvitih, ki so si jo ti priborili takoj po drugi svetovni vojni, postavile tezo, da stabilizacija cen surovin nikakor ni možna s preprostim dogovorom med enim proizvajalcem in kupcem, pač pa da mora postati mednarodna obveznost, še ostreje pa so nastopile preti poskusu financi- 1953 1963 1973 h 1979 1980 1981 Izvoz 1980 (v milijardah dolarjev) Pšenica -36 -19 -41 -3 0 -6 0,8 Koruza -46 -28 40 -9 -26 -19 1.0 Riž -48 -30 -56 -10 -23 -34 2,1 Sladkor -13 -61 -47 -9 -62 -39 9,2 Govedina in teletina — +13 -42 -21 -9 -3 12 Kava -34 +24 +9 -29 -12 +9 11,8 'Kakao -20 +7 -20 —46 -24 -10 2,8 Čaj -50 -53 -11 -15 -8 -4 1,4 Soja -38 -26 -56 -17 -7 -10 1,6 Arašidi -48 -24 -46 -30 -12 -35 0,4 Palmovo olje -34 -26 -34 -26 -8 -11 1,9 Bombaž -44 -21 -28 -10 -18 -14 3.4 Juta -71 -67 -48 -27 -1 -3 1,1 Kavčuk 32 -31 -20 -16 -16 -21 4,3 Tropski les — +49 -4 -3 -6 -2 6,9 Baker -34 -26 -59 -28 -27 -13 6,1 Boksit in aluminij -3 -7 +20 -9 -18 -11 1,9 Železova ruda — -26 -23 +3 -2 +5 2,9 Kositer +92 +70 +37 -16 -15 -4 2,8 Naravni fosfat - +15 +28 +7 -17 -19 1,4 (Lestvica nadvse plastično kaže erozijo cen surovin v primerjavi s prejšnjimi leti. V prvem polletju 1982je bila, na primer, pšenica za 36 odstotkov cenejša odleta 1953in 19 odstotkov glede na leto 1963. Vir: UNCTAD) v zraku. »Priporočilo D« je govorilo, da posojila državam v razvoju ne smejo biti obremenjena z več kot triodstotno obrestno mero, česar nobena razvita država kajpak ni upoštevala. Posebej zanimivo je »priporočilo H«, ki se je zavzelo za oblikovanje posebnega organizma, ki bi dajal mednarodna posojila v skupni vrednosti od ene do dveh milijard dolarjev — tedanja finančna razmerja so bila pač krepko drugačna od sedanjih — in tako bi države v razvoju dobivale posojila po obrestni meri enega odstotka. Razliko med nizko ceno posojil in tedaj veljavno UNCTAD komercialno obrestno mero, ki je bila okoli 5,5 odstotka, bi plačale razvite države, ki bi tako morale primakniti še med 45 in 90 milijoni dolarjev. Gospodarski tokovi pod taktirko intervenc_______________________________ Tudi naslednje zasedanje, ki je bilo leta 1968 v New Delhiju, in sicer tudi v dvorani Vigjan Bavan, kjer je letos potekal sedmi vrh neuvrščenega gibanja, so razviti pokazali nepripravljenost na odkrit in obvezujoč dialog z nerazvitimi. Vietnamska vojna in začetek velikih sprememb v zahodnih državah, kjer so se namesto liberalističnega (ali keynesijanskega) pojmovanja ekonomske politike oprijeli politike pred ekonomijo in pričeli uveljavljati čedalje pogostejše državne intervence, je bilo kaj slabo znamenje za države v razvoju, ki so po Ženevi pričakovale nadaljnji napredek v pogajanjih. temelj regionalno omejenega dogovora, znanega kot »konvencija Lomč«, ki se ji je pridružilo že dobrih 60 afriških, pacifiških in karibskih držav v razvoju. Delež držav v razvoju v mednarodni trgovini je v letih 1950—1966 upadel od 31,2 odstotka na 19,1, brez nafte pa od 24,4 odstotka na 14,1. Pomoč za razvoj nezadržano drsi navzdol Posebno poglavje je bilo financiranje razvoja. Pomoč razvitih, ki je še leta 1961 znašala 0,72 odstotka, je pet let pozneje padla na 0,63 odstotka. Drsenje navzdol pa se je še nadaljevalo. Okvirni cilj odmerjanja odstotka za razvoj so potrdili, a za razliko od Ženeve, kjer je ta delež veljal glede na nacionalni dohodek, so tokrat sklenili, da se upošteva bruto nacionalni proizvod. Razlika je bila velika: »skok« od dohodka na proizvod bi dal tri milijarde dolarjev, v tedanjih časih vsega upoštevanja vredno vsoto, posebej še, če bi jo razvite države uresničile, kar pa se ni zgodilo, in prav razprava v Vignjan Bavanu je nadvse jasno pokazala zavlačevalno taktiko razvitih, kadar so pritisnjeni ob zid. Kaj se je zgodilo? Med razpravo o časovnih rokih, ko naj bi priporočilo o razvojni pomoči uresničili, so se države v razvoju, ki jih je podprla Francija, zavzele za leto 1972, nekatere razvite države so bile voljne cilj uresničiti v obdobju 1972-1975, druge pa so bile proti in tako so končno zavrnili postavljanje rokov za spodbujanje razvoja v nerazvitem svetu. Cilj, ki so ga pozneje skrčili na 0,7 odstotka javne pomoči, torej ne upoštevaje zasebni dotok kapitala, je še danes daleč od realizacije in nekatere razvite države, ki so najbolj zaostale, tudi ZDA, zdaj zatrjujejo, da je bil dogovor o razvojni pomoči le priporočilo, nikakor pa ne mednarodna obveznost. '»te bi razvite države privolile v zmanjšanje lastne oskrbe s kmetijskimi pridelki za samo dva odstotka, kar ne bi prizadelo njihovega kmetijstva,'bi države v razvoju takoj dobile možnost, da izvozijo za štiri milijarde dolarjev ali trikrat toliko, kolikor so imele koristi o preferenčnega sistema,« je pred tretjim zasedanjem UNCTAD, ki je bilo v Santiagu leta 1972, dejal predsednik organizacije za hrano in kmetijstvo Boerma. Njegove besede zvenijo danes kot slaba šala, kajti tok kmetijskih pridelkov se je obrnil in zdaj razviti pošiljajo hrano v države v razvoju, zahodnoevropska skupnost pa daje na leto okoli 14 milijard dolarjev za hrano, ki je ne more porabiti in jo skladišči v kaščah in hladilnicah. Ideja, da bi presežke hrane prodali po nižji ceni, naleti na odkimavanje, češ, kaj bodo rekli DELO Američani, ki nas že tako ali tako obtožujejo nelojalne konkurence na »tretjih trgih«, v resnici pa v deseterici niso voljni odpreti mošnjička za dodatno subvencioniranje izvoza hrane v države v razvoju. In slednje seveda sploh niso krive, da so kmetijski pridelki v EGS za dva do trikrat dražji od tistih na svetovnem trgu. Nespretna taktika v Santiagu V Santiagu, kjer je bilo 142 držav udeleženk, so razviti spremenili taktiko zavlačevanja pogajanj, zatrjujoč, da so države v razvoju- same krive za neuspeh, češ da svoje interese pogosto postavljajo preveč nespretno ali dogmatsko ali pa se celo ne morejo dogovoriti med seboj. Danes, pred beograjskim zasedanjem, za katerega je »skupina 77« pripravila natančen program nujnih in dolgoročnih ukrepov, pa razviti obračajo partituro in zatrjujejo, da »prevelik nakupovalni seznam« omejuje možnosti za dogovor in naj zato države v razvoju omejijo svoje zahteve na najpomembnejše. A čeprav so bile države v razvoju manj enotne, kot je terjal položaj, se jim je posrečilo zavrniti tezo Zahoda, da je liberalizacija trgovine sprožila intenzifikacijo ekonomskih odnosov v svetu. Upadanje deleža manj razvitih v skupni svetovni trgovini, leta 1972 na 18 odstotkov, vštev-ši nafto, je jasno pokazalo, da je liberalizacija, na katero je prisegal razviti svet, okrepila le njegove gospodarske stike. To je, navsezadnje, tudi bilo pričakovati: ker gre v razvitem svetu za menjavo izdelkov, ki so sad bolj ali manj enake produktivnosti in vloženega dela, je jasno, da je takšne izdelke laže prodajati, tudi če ne bi šlo za povsem politične interese. Sploh pa so razviti pričeli trgovinska vprašanja urejati izključno med seboj. Tako kot je prva, »Kennedyjeva«, runda mednarodnih trgovinskih pogajanj potekala v trikotniku ZDA — EGS — Japonska, so tudi vse poznejše pokazale, da je državam v razvoju odmerjena zgolj obrobna vloga. Razviti so obljubili le, da bodo pri trgovinskih pogajanjih državam v razvoju posvetili posebno pozornost. A obljuba je bila votla, kajti lani v Ženevi, kjer je zasedala ministrska konferenca GATT, niso samo pozabili na nerazvite, marveč so od njih celo zahtevali koncesije, zmanjšanje izvoza tekstila in jekla. Prizadevanja držav v razvoju, da bi dosegle razširitev preferenčne sheme, zmanjšanje carinskih in čedalje večjih necarinskih ovir ter omejevanje restriktivne trgovine, so propadla. ZDA so zavrnile dajanje preferenc, Vzhod pa tudi. Ostala je EGS, ki pa je trgovinske olajšave prikrojila svojim potrebam in jih danes — v polnem zamahu recesije - še zaostruje. Razviti so zavrnili tudi idejo, da bi pri merjenju denarja za razvoj - torej znanega enega odstotka — ne upoštevali zasebnega kapitala, ki je Tisti, ki na pomoč gledajo kot na miloščino, ne morejo računati na hvaležnost onih, ki jim je pomoč namenjena. Tisti, ki na pomoč gledajo kot na politično investicijo, bodo razočarani zaradi slabih rezultatov teh investicij. Čedalje večje število držav meni, da pomoč ni spodbujanje razvoja in zagotovitev lastne gospodarske samostojnosti, pač pa obveznost, ki povečuje odvisnost. Razočarani smo. Naši bogati prijatelji zmanjšujejo svoje prispevke za razvoj, prejemniki pomoči pa se čedalje bolj umikajo v lastni krog. (Generalni sekretar UNCTAD Krnil Prebisch na 2. zasedanju v New Delhiju, februarja 19681 dolgov se je odločila le Švedska, ki je nekaj pozneje to zamisel tudi izpeljala., večina razvitih pa je zavrnila mednarodno dogovarjanje o dolgovih in se zavzela za reševanje po načelu »primer za primerom«. Namesto konference upnikov in dolžnikov so pričeli sklicevati srečanja upnikov s posamičnim dolžnikom, ki mu je v takšnem razmerju moči kaj lahko vsiljevati pogoje, pogosto izjemno trde in restriktivne, usmerjene predvsem v vračanje dolga in manj v Če drži, da je položaj držav v razvoju porazen — in to je popolnoma res — ne smemo zapravljati časa z iskanjem krivcev, ali — kar je še slabše — porabljati energije za prazna zaostrovanja med bogatimi in revnimi državami. Namesto tega je treba, da celotna mednarodna skupnost sprejme praktične ukrepe, Id bodo dobro utemeljeni, finančno izvedljivi in ki bodo dobili splošno podporo... (Predsednik svetovne banke Robert McNamara na 3. zasedanju UNCTAD v Santiagu aprila 1972) tvoril tretjino vsega dotoka kapitala v države v razvoju. Razloge so industrializirane države jasno povedale šele dve leti pozneje, na prvem posebnem zasedanju OZN o razvoju: zasebnemu kapitalu je namreč treba zagotoviti, da- ga države prejemnice v nobenem primeru ne bodo nacionalizirale. Kissingerjeva surovinska banka pade v vodo V to bitko se je ameriška diplomacija spustila leta 1976 v Nairobiju, ki naj bi po neuspešnem Santiagu obudil mednarodno gospodarsko dogovarjanje. Washingtonska predstavnika Henry Kissinger in njegov finančni kolega William Simon sta vrgla na mizo zamisel o surovinski banki, ki bi zbirala zasebni kapital in z njegovim denarjem omogočala investicije za izkoriščanje naravnih bogastev držav v razvoju, le da te investicije ne bodo nacionalizirane. Predlog so zavrnili s 33 glasov proti 31. Ameriški zunanji minister je zavrnitev cinično komentiral, češ, večino od 33 držav, ki so bile proti, so tvorile vzhodnoevropske članice UNCTAD, katerih prispevek za napredek držav v razvoju je tako ali tako zanemarljiv. A tudi »skupina 77«, ki je v Nairobi prišla dobro pripravljena in ni več -kot v Santiagu - izgubljala dragocenega časa in moči za odpravljanje medsebojnih razlik, je negodovanje nad ameriško pobudo nadvse jasno pokazala: kar 90 držav v razvoju sploh ni hotelo priti na glasovanje. Prav v Nairobiju, kjer se je med drugim pokazalo, da je mehanizem UNCTAD pod venezuelskim generalnim sekretarjem Perezom Guerre-ro izgubil ofenzivno moč, ki jo je organizaciji vlival njen ustanovitelj in prvi generalni sekretar Argentinec Raul Prebisch, se je boj za ureditev surovinskega vprašanja dokončno razvnel. Države v razvoju so kljub razdvojevalni taktiki razvitih — francoski predsednik Giscard d’E-staing je pred Startom četrtega zasedanja UNCTAD v Pariz povabil voditelje 19 držav frankofonske Afrike - odločno razgrnile tako imenovani integralni program za surovine, katerega glavni sestavni del je bil skupni surovinski sklad,' s katerim bi v času prenizkih cen ali pretiranega špekulativnega pritiska uravnavali in določali cene surovin na velikih borzah. Zahod kajpak ni bil pripravljen privoliti v takšen mednarodni instrument, zavzemal se je za posamične sporazume in pri tem skušal izkoristiti dejstvo, da so se prav tedaj na surovinskih borzah dvignile kotacije bakra, kave, kakava in še nekaterih surovin. A države v razvoju so ugotovile, da kar 65 odstotkov desetih najbolj iskanih surovin, ki jih v industriji potrebujejo najbogatejše države, držijo v rokah dežele, katerih dohodek na prebivalca je nižji od 500 dolarjev, zato je pravilno ovrednotenje njihovega izvoza več kot nujno. Razcep med razvitimi državami Prvič na tako pomembnem mednarodnem srečanju so se v taboru razvitih pokazale razpoke. V skupini B, ki šteje razvite zahodne države, je zazijal razcep med predstavniki trde linije, ki so jih vodile ZDA, Velika Britanija in ZR Nemčija, ter manjšino, ki je bila pripravljena prisluhniti državam v razvoju, to so Švedska, Nizozemska, Norveška in Kanada. Integralni sklad za surovine sicer ni bil sprejet, kljub dolgim razpravam in nočnim prepričevanjem delegatov iz 152 držav, a manj razvitim je uspelo omejiti rok za manevriranje - končni rok za dogovor o integralnem programu je bilo leto 1977. Četudi sklad ni zaživel, so vanj prišli prvi prispevki: Norveška je obljubila plačati 25 milijonov dolarjev, članice OPEČ, ki so tedaj še pobirale smetano podražene nafte, pa kar 300 milijonov dolarjev. Manj.uspešne so bile države v razvoju pri drugih točkah. Da bi rešili problem odplačevanja dolgov, ki so se dvignili na 140 milijard dolarjev, so zahtevali temeljna načela za odplačevanje, v tem ko bi najmanj razvitim dovolili opis obveznosti. A prizadevanja so bila jalova. Za črtanje ustvarjanje ugodnih okoliščin za večjo proizvodnjo in višje izvozne dohodke, ki bi olajšali breme odplačevanja. Četrto zasedanje v Nairobiju je deloma povzelo razprave s pariške konference o mednarodnem gospodarskem sodelovanju, ki se je razvila iz ideje o »naftnem srečanju«, v končni inačici pa je imela na dnevnem redu povsem enaka vprašanja kot UNCTAD: surovine, finančno-denar-na vprašanja, razvoj in — za nameček — še energijo. Da ne bi prišlo do podvajanja, so pariško konferenco, pozneje bolj znano kot »dialog Se-ver-Jug«, prekinili med zasedanjem UNCTAD. V opravičilo za zgolj delne dogovore so razviti navajali lastne gospodarske težave po recesiji, ki je sledila podražitvi nafte v obdobju 1973 — 1974, pa tudi politične probleme. Vključno z Nairobijem je vsako zasedanje UNCTAD potekalo v ameriškem volilnem letu in vvashington-ska diplomacija je pogosto ugotavljala, da negotovost pred predsedniškimi volitvami narekuje previdnost in neobvezujoče izjave, da nove administracije ne bi obremenili z obljubami prejšnje. Nič več zvončkljanja s pušico Države v razvoju takšnega pojasnila niso sprejele in Nairobijska konferenca UNCTAD pomeni za »skupino 77« dokončno opredelitev za pospešeno usmeritev v politiko opiranja na lastne sile. Namesto zvončkljanja s pušico raje okrepiti sodelovanje v lastnem krogu, to je bila usmeritev, ki je med neuvrščenimi prevladala že na tretjem, lusaškem vrhu, dokočno pa jo je utemeljil alžirski vrh leta 1973, tri leta pozneje, v Nairobiju, pa tudi »skupina 77«. V Manili, ki je generalko za pomembna mednarodna srečanja doživela že pred Nairobijem, kajti v filipinskem glavnem mestu se je zbrala »skupina 77« in izdelala pogajalsko strategijo za četrto srečanje UNCTAD, je bilo doslej največ udeležencev, okoli 5000 delegatov iz 159 držav, ki pa so prišli dokaj slabo razpoloženi. Razlog za nejevoljo, ki je prevladovala predvsem med državami v razvoju, je bila izjava Carterjevega odposlanca Andrewa Younga, da Amerika ne bo dala niti dinarja za tako imenovano »drugo okno« integralnega programa za surovine, v katerem bi se zbirali prostovoljni prispevki, ki bi jih uporabljali za pomoč najrevnejšim državam, da bi laže plačevale čedalje dražje uvožene izdelke. V »drugem oknu« je bilo tedaj že zbranih 280 milijonov dolarjev, na sami konferenci pa so obljubili še 36 milijonov dolarjev, od česar so večino (22 milijonov) dali Norvežani. Njihov zunanji minister Knut Fridelund je poudaril, da je integralni program za surovine najpomembnejši korak k preoblikovanju mednarodnega trgovinskega sistema. Filipinski predsednik Ferdinand Marcos je v vnaprej pripravljenem uvodnem govoru poudaril, da bo peta konferenca ostale pri taktiki, ki so jo uporabljale na vseh zasedanjih UNCTAD: kriza kapitalizma obstaja, ideje o dogovarjanju in skupnih ukrepih pa so znova preslišale. Prva točka manilskega UNCTAD se je končala brez sklepa. Kolo nesporazuma se je zavrtelo tudi pri trgovini, kjer so države v razvoju zahtevale posebne ukrepe za izboljšanje možnosti za prodajo izdelkov na trgih razvitih držav, sekretariat UNCTAD pa bi pooblastili za posebne akcije, ki bi utirale pot izvozu. Ker se je tedaj že pričel krepiti protekcionizem — manilska konferenca je bila sklicana prav v času rastoče recesije v razvitem svetu - so v »skupini 77« terjali odpravo protekcionističnih ukrepov, ki so se povečini obrnili prav proti izdelkom držav v razvoju, ki jih je najlaže zajeziti, saj za njimi ni ne ekonomskega ne političnega prepričevalnega mehanizma. Zahodne države so oceno o čedalje večjem protekcionizmu odklonile, vzhodne pa so se strinjale z oceno držav v razvoju, zavrnile pa odpiranje trga. Končni izid je bila obljuba razvitih, da bodo med trilateralnimi trgovinskimi pogajanji upoštevale zahteve »skupine 77«, ki kajpak ni dobila pravice do sodelovanja. Več je bilo soglasja ob finančno-bančnih problemih, predvsem zaradi skrbi zbujajoče stopnje naraščanja dolgov med državami v razvoju. Te so terjale korenito reformo mednarodnega denarnega sistema, ki ne ustreza več spremenjenim'okoliščinam v svetu. Zahteva je naletela na ogorčeno nasprotovanje Zahoda, medtem ko so se vzhodne države vzdržale, tudi zavoljo dejstva, ker večidel niso članice mednarodnega denarnega sklada (IMF). Reforma sistema je bila končno izglasovana, čeprav so razvite države nasprotovale, zatrjujoč, da mora vsakršno dogovarjanje ostati v okviru IMF kot osrednje mednarodne organizacije na področju financ. Razlog je jasen: v IMF imajo države v razvoju le petino glasov, tako kot ZDA, s to petino je sicer mogoče blokirati vsak predlog, ne zadostuje pa za izglasovanje novih pobud. Skratka, tudi če se države v razvoju združijo, kar ni vselej tako preprosto, je seštevek njihovih glasov dovolj le za veto, za izglasovanje lastnih predlogov pa potrebujejo zaveznike. Vendar izglasovanje Američani lahko blokirajo s svojo petino glasov. Zahod vztraja na svojih pravilih igre Manilsko zasedanje UNCTAD ni dalo odgovora, kako iz začaranega kroga dolgov, ki so se v petih letih povečali od 114 milijard dolarjev na več. kot 300 ali od 14 odstotkov na 21 odstotkov bruto proizvoda vseh držav v razvoju. Zahodne Glavno sporočilo novega mednarodnega ekonomskega reda je nujnost, da se prične proces preurejanja svetovnega gospodarstva. Prišlo je sicer do zmernega in previdnega napredka gospodarskega položaja v svetu, a po 12 letih debat o istih vprašanjih je sedaj skrajni čas, da se pričnejo vsebinske spremembe. Konferenca v Nairobiju pa je morda zadnja priložnost zanje. (Generalni sekretar OZN dr. Kurt tValdheim, na 4. zasedanju UNCTAD, maja 1976 v Nairobiju) države pa so bile tudi deležne kritike zaradi pičlih prispevkov za razvoj. Javna pomoč manj razvitim je padla od 0,34 odstotka bruto proizvoda v letu 1971 na 0,30 tik pred Manilo, še poraznejši pa so podatki o najbogatejših državah. ZDA so za razvoj dale 0,22 odstotka bruto proizvoda, Japonska 0,21, ZR Nemčija pa 0,26 odstotka. Korak naprej je pomenila razširitev kompetenc UNCTAD na celotno področje mednarodnih ekonomskih odnosov, kar v ZDA še vedno zanikajo. Posebej pred Beogradom se je v Was-hingtonu izoblikovalo stališče, po katerem so ZADOLŽENOST DRŽA V V RAZVOJU (zapadli dolgovi ob koncu vsakega leta, v milijonih dolarjev) države, zadolžene od 1—1,5 milijarde 1977 1978 1979 1980 1981 Bolivija 354 453 676 472 440 Kostarika 288 368 451 699 627 Kuba 1.052 1.035 1.176 1.016 837 Indija 196 320 336 482 685 Pakistan 157 184 435 702 905 Sudan 420 ' 491 493 562 765 Tunizija 132 204 108 214 196 Urugvaj 183 142 202 313 502 Zaire 328 412 398 330 330 Skupaj 3.110 3.609 4.275 4.790 5.287 države z dolgovi med 1,6 in 10 milijard dolarjev Alžirija 1.001 1.330 1.310 1.470 1.528 Kolumbija 1.038 1.320 2.163 2.499 2.651 Ekvator 908 1.294 1.350 1.849 2.292 Indonezija 2.222 1.980 2.273 2372 2.964 Slonokoščena ob. 192 435 748 956 872 Malezija 659 858 818 1.024 1.371 Maroko 291 461 645 747 1.186 Nigerija 674 818 1.017 1.431 2.036 Peru 1.631 1.696 1.894 2.362 2.667 Tajska 1.487 2.113 2368 2.377 3.068 ostale 1.421 2.644 2.997 3.449 4.111 Skupaj 11.524 14.949 17.583 20.736 24.746 države, z dolgovi nad 10 milijard Argentina 2.792 3.574 6.946 10.409 11.561 Brazilija 7.891 9.277 11.279 16.200 18.830 Čile 959 1.217 1.980 2.874 4.158 Mehika 8.311 7.365 10.679 18.838 27.656 Filipini 1.832 2.505 3.925 5.405 5.764 Južna Koreja 2.885 4.321 6.712 10.390 11.534 Venezuela 5.515 7.640 12.660 14.311 16.103 Jugoslavija 870 1.225 1.866 2.919 3.035 Skupaj 31.055 37.124 56.047 81.346 98.641 zapadlost dolgov vseh držav v razvoju 45.689 55.682 77.905 106.872 128.674 (v preglednici so dolgovi držav v razvoju pri zasebnih bankah zahodnih držav. Vir: UNCTAD po podatkih IMF in BIS) UNCTAD neuspešna, če na njej ne bo dogovora o dopolnitvi obeh skladov integralnega programa. Ko pa je začutil, da je ozračje neugodno, je iz previdnosti ta del govora na otvoritvi kratko malo izpustil. Pritisku na države v razvoju, ki je zavel iz Washingtona. so se pridružile tudi nekatere druge članice skupine B, ki so izjavile, da ne vedo, kakšno bo končno ameriško stališče, in napovedale, da bodo nerazviti izgubili preveč časa s prepričevanjem ZDA, naj se vključijo v surovinski sklad, tako da bo ostalo le malo časa za druga vprašanja. Malo dogovorov na Filipinih Časa je bilo dovolj, dogovorov pa kljub temu ni bilo.veliko. Pri oceni gospodarskega položaja so države v razvoju zatrdile, da se je razvnela najhujša gospodarska kriza v zadnjih 30 letih, ki terja nujne strukturne spremembe in ukrepe v skladu s koncepcijo nove mednarodne ekonomske ureditve. Te teze Zahod ni sprejel, privolil pa je, da ekipa strokovnjakov analizira položaj v trgovini in gospodarstvu nasploh, da bi prišli do približevanja stališč. Vzhodne države so pravice UNCTAD omejene samo na razvojna vprašanja, medtem ko je trgovinske probleme treba reševati v GATT, finančne pa v IMF. Takšne taktične poteze pred razpravami v beograjski »Savi« imajo kajpak jasno ozadje. Gre za poskus razbijanja dnevnega reda, še preden se na njem pojavijo najbolj občutljiva vprašanja, ki jih razviti Zahod želi obdržati v okviru dosedanjih pravil igre. Osrednja ugotovitev pregleda dosežkov in neuspehov dosedanjih pogajanj v okviru UNCTAD je, da se dogovarjanje kljub zaostrenemu boju vendarle premika, da gre za procese, ki se prenašajo z enega srečanja na drugo, dokončno pa zaživijo šele na tretjem, a takšna je pač logika mednarodnega dogovarjanja, v katerem ni ne hitrih premikov ne nepričakovanih obratov v stališčih glavnih pogajalskih partnerjev. Tudi Beograd 1983 bržčas ne bo izjema, četudi na njem ne bo nobene »glavne« točke dnevnega reda, pač pa celota mednarodnih gospodarskih odnosov. BOŽO MAŠANOVIČ PORTRET TEDNA Boris Skalin Boris Skalin. inženir agronomije, vodja oddelka za izvedbo investicij v 'SOZDU Hmezad je 25.-marca letos promoviral na zagrebški univerzi kot prvi Slovenec, ki je snov za svojo doktorsko disertacijo poiskal v — ribogojstvu. Ribogojstvo je temu visokoraslemu, športno napravljenemu možu prožnega koraka in prijazno zadržanega vedenja, ki ga rahla narečna sled v govoru še vedno izdaja za Zasavca, čeprav je že dolgo tega pognal korenine v Savinjski dolini, dosti več kot konjiček, in, žal, kot pravi sam (če bi ljudje namreč lahko tudi v poklicnem življenju delali to, kar jim je konjiček, potem bi bila storilnost vsaj dvakrat večja), manj kakor osnovna službena dolžnost. Ko je Boris Skalin pred približno dvajsetimi leti prestopil Hmezadov prag, že močno zastrupljen z idejami o ribogojstvu, v hmeljarstvu zapisanem okolju zanj seveda ni bilo pravega navdušenja. Šele ko je bil pred delavskim svetom voljan predeti moralno in materialno odgovornost za morebitni neuspeh pobude, se je ribogojstva smel tudi zares lotiti. Nezaupanja pravzaprav že tedaj ni zameril, s še manj slabimi spomini pa ga omenja danes: »To pravzaprav sploh ni tako slabo — navadno daje tak način celo boljše rezultate kakor okolje, ki ujčka mlade delavce...« Ribogojstvo - ki ni ribištvo, čeprav so se prvih tovrstnih ukrepov na Slovenskem lotili v že leta 1888 ustanovljenem ribiškem društvu za Kranjsko, temveč je specialna živinoreja — je po prepričanju Borisa Skalina v Sloveniji razvojno še vedno precej zapostavljena: » Vsaka, s soncem obsijana kapljica zdrave vode ima namreč velike proizvodne sposobnosti. V njej se razvije vsakovrstno življenje, ki lahko daje izredne gospodarske učinke. Če pa poleg tega upoštevamo še, da so ribe tudi meso in da nam v svetu prav živalskih beljakovin najbolj primanjkuje, potem je spodbud za ribogojstvo gotovo več_ kot dovolj. Če bi jih zalili z vodo, bi v visokoproizvodne površine lahko tudi pri nas spremenili dosti zdaj skoraj neuporabne zemlje, Slovencu pa, ki za razliko od večine drugih tujih narodov je ribo samo ob posebnih priložnostih, popestrili in obogatili prehrano. « Tako Boris Skalin prepričljivo zagovarja hitrejši razvoj ribogojstva, ki mu posveča toliko svoje življenjske energije in delovnih in siceršnjih izkušenj. In vendar prav oživi šele tedaj, kadar spregovori o ribi, tej prebivalki naših voda, povezano z naravo, dogajanjem v njej, z življenjem ter njegovih smotrih in smislu. Dečku, ki je že kot frkovec stika! po vodnem obilju Save in njenih pritokov, raziskoval skrivnosti vodnega življenja, lovil ribe, opazoval njihovo drst, se je lepota narave pač radodarno odprla in v njem pustila neizbrisne sledove. Tolažila ga je, veselila in spodbujala. »Kadarkoli sem bil jezen, sem šel za vodo.« Ga navdajala s hudomušjem. »Med ribami je tako prijetno, toliko gobčkov in vsi nekaj želijo -in vsi so tiho.« Ga navduševala v svoji prvobitni lepoti, drugje spet, obremenjena s sledovi civilizacije, zbujala skrb. Taka danes grozi tudi njegovi najljubši ribi: »Že od mladih nog mi je bila posebej pri srcu riba,« pripoveduje, in zdaj se mu mehkoba očitno prikrade v glas, »ki je njen življenjski prostor porečje Donave. Sulec živi samo v teh vodah, pa še v teh ne v vseh. Riba bistrih voda, ki jo je omenjal že Valvazor, sodi med plemenite postrvje vrste in jo upravičeno imenujejo ribji kralj ali srebmozeleni lepotec. Dandanes je civilizacija sulcu že močno omejila prostor in bojim se, da mu je tudi smrtno obsodbo že podpisala. Tako sem se v svoji razpravi lotil inventarizacije stanja od starih časov do danes, pri tem pa me je vodila misel, kaj storiti, da ta plemenita vrsta rib, ki jih je danes že tako malo, da bi jih lahko prešteli, ne bi izumrla. Gre zlasti za vzrejo in razmnoževanje sulca v ribogojnicah ter za uporabo ustreznejše kompleksne ,umetne hrane’, ki naj bi zamenjala sedanjo, živo. Izkušnje kažejo, da bi, kljub še neraziskanim vprašanjem, ki jih je nekaj odprlo tudi moje delo, sulca mogli učinkovito izkoristiti v intenzivnem ribogojstvu. « Skrb za večjo bistrost naših voda, ki je osnova zdravega življenja v njih, pa je Borisa Skalina privedla tudi v družbo aktivnih slovenskih varstvenikov voda. Zdaj z besedo, zdaj s filmsko kamero, je pogosto med športnimi ribiči, katerih član je tudi sam, in med mladino. Z ljudmi je namreč rad, zlasti z Zasavci. »Ljudje iz delavskih središč so bili vselej nekako nepokvarjeni in mislim, da je še danes tako. Rad grem v Trbovlje, na tamkajšnja delavska in tovariška srečanja, ki so polna tega, kar ljudje v resnici mislijo in občutijo.« Rad pa ima tudi mladino, čeprav sam kot povojni trboveljski gimnazijec nikoli ni imel časa za pravo mladostno brezskrbnost in prešernost. »Kdor se je tedaj ukvarjal z organizirano mladinsko dejavnostjo, temu je včasih celo za učenje zmanjkalo časa. Počitnic ne pomnim skoraj nobenih, bilo nas je samo prostovoljno delo. Ne, mladosti takrat res nismo imeli veliko, zato pa je bil toliko več vreden čas, ki smo ga preživeli...« Delu daje Boris Skalin prednost pred vsem tudi zdaj. Službeni de! njegovih obveznosti ni trpel niti, ko je vendarle razpet še med ribogojstvom in družino, ki je, kakor samokritično priznava, vedno potegnila krajši konec, pripravljal doktorat in se z njim uvrstil tudi po rojstni letnici med mlajše slovenske doktorje znanosti. Da bo dela najbrž še veliko, ugotavlja tudi sam. In morda vendarle pride kdaj tudi čas, ko se bo ribpgbjstvu lahko ves in v celoti posvetil. V dobro človeku in zdravemu življenju v vodah. IVICA BURNIK Vrh OAE Enotnost na popravnem izpitu NAIROBI, junija — Potem ko je pred dnevi brez velikega slavja proslavila 20. jubilej svoje ustanovitve, bo Organizacija afriške enotnosti (OAE) ta ponedeljek, od 6. do 11. junija, poskušala še tretjič sklicati 19. vrhunsko konferenco. Tokrat naj bi vrhunsko srečanje 50 afriških voditeljev skušali izpeljati na sedežu OAE v Adis Abebi, ker sta lani dvakrat propadla poskusa, da bi ga sklicali v libijski prestolnici Tripoliju. Po splošni oceni je ta tretji poskus odločilnega pomena za prihodnjo usodo afriške enotnosti. Kriza, ki jo že skoraj dve leti preživlja organizacija afriške enotnosti, je večstranska, toda razlogi zanjo se tesno prepletajo. Ni namreč naključje, da preživljajo afriške države sedanjo krizo svoje celinske organizacije ravno v času, ko same preživljajo najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih dveh desetletjih. Kot tudi ni naključje, da se je blokovsko rivalstvo na raznih vročih točkah celine ta čas zaostrilo bolj kot kdaj v preteklosti. Formalno se je sedanja kriza v afriških vrstah začela februarja lani, ko je generalni sekretar OAE Edem Kodjo na ministrski konferenci v Adis Abebi iznenada objavil, da je Saharska arabska demokratična republika postala 51. polnopravna članica celinske organizacije, ker jo je v skladu z ustanovno listino priznala potrebna večina članic, to je 26. Sklep je bil za mnoge veliko presenečenje, saj je le malo pred tem poseben »odbor modrih« sprejel na sestanku v Nairobiju sklep o izvedbi referenduma v Zahodni Sahari. Razkol med zmernimi In radikali_______ Tedaj je Maroko, ki je poprej sprejel sklep o referendumu, na čelu 19 drugih držav protestno zapustil Adis Abebo. To je v afriških vrstah povzročilo razkol med tako imenovanimi »zmernimi« in »radikalnimi« državami, kar je nekatere spomnilo na čas pred ustanovitvijo OAE, ko sta na celini obstajali dve skupini, »radikalna« casablanška in »zmerna« monrovijska. Zaradi odsotnosti dvotretjinskega kvoruma udeležencev so vsa naslednja srečanja OAE propadla. Propadla sta tudi oba lanska poskusa, da bi sklicali redni 19. vrh OAE v Tripoliju, na katerem bi libijski voditelj Gadafi postal novi predsednik organizacije. Prvi poskus, v začetku avgusta, je propadel zaradi zahodnosahar-skcga spora, drugi, v novembru, pa zaradi čadskega zastopstva. Tripoli je namreč nasprotoval navzočnosti novega čadskega vodi- . telja Hisena Habreja, ki je junija lani strmoglavil prejšnjega predsednika, libijskega varovanca Gukunija Weddeya. Po polomu »Tripolija dva« so ustanovili posebni 12-članski odbor za stike, pod vodstvom kenijskega voditelja Daniela Arapa Moija, ki ostaja na čelu OAE že rekordni dve leti, v zadovoljstvo tistih, ki so se bali »radikalizacije« organizacije. Ta odbor je na neuvrščenem vrhu v New Delhiju naposled sklenil, naj bi 19. vrh tretjič sklicali »brez vnaprejšnjih pogojev« v Adis Abebi od 6. do 11. junija. Vrh naj bi bil »v ozračju razumevanja in dobre volje« vseh navzočih. Toda tudi še potem, ko je 12-članski odbor sprejel ta sklep o vrhu v Adis Abebi, so se pojavile nove zahteve, da bi ga preložili ali preselili v Tripoli, za kar se je zavzemala Libija. Polkovnik Gadafi, ki mu je bilo veliko do predsedujoče vloge v OAE in je lani v Tripoliju grozil, .da bo zbral okrog sebe »napredni del Afrike, ki bo znala vsiliti voljo ostalim«, se očitno ni mogel sprijazniti z izgubo vrha. Toda kenijski voditelj Moi je te zahteve javno obsodil in poudaril, da bo vrh, kot predvideno, v Adis Abebi. Kljub vsemu pa je še vnaprej obstajala negotovost, ali bo tretjič sklicani vrh lahko uspel, kajti oba žgoča afriška spora, ki sta povzročila razkol v OAE, še nista razrešena. Zastran Čada pravzaprav ni večjih bojazni, saj je večina držav že priznala Habrejevo vlado, ki je tudi dobila povabilo gostitelja, etiopskega voditelja Mengistuja. Lahko se sicer zgodi, da bo Libija še zagovarjala udeležbo Gukunija Weddeya, ki je ravno sprožil ofenzivo proti Habreju, a po vsej priliki bo pri tem premočno preglasovana. Manj pa je jasno, kaj bo s sporno udeležbo saharske delegacije, saj je Maroko že zagrozil, da je pripravljen sprožiti nov bojkot. A z druge strani je tudi na območju Magreba prišlo zadnji čas do pomembnih premikov in dogovarjanj v zvezi s tem vprašanjem, saharski zunanji minister Hakim pa je celo izjavil, da je prišlo — »in to ne enkrat« — do maroško-saharskih stikov. Saharska delegacija se je novembra lani prostovoljno odpovedala udeležbi na vrhu in je zdaj že omenila, da je pripravljena na kompromis v prid afriške enotnosti. Dobro pripravljeni na Adis Abebo V vsakem primeru je mogoče reči, da je ta tretji in po splošni oceni odločilni poskus sklicanja 19. afriškega vrha dobro pripravljen. Afrika je bila priča celi vrsti dvostranskih in večstranskih srečanj, predsedniki in ministri so veliko potovali širom po celini in izmenjavali osebne poslanice. Za udeležbo na vrhu se je zavzelo tako 6 prifrontnih voditeljev na nedavnem srečanju v Dar es Salaa-mu kot tudi 16 voditeljev zahodnoafriške skupnosti ECOVVAS, ki so se sestali v Cona-kryju pičlih deset dni pred začetkom vrha v Adis Abebi. Dan pred predvidenim začetkom vrha, 5. junija, se bo v Adis Abebi še zadnjič sestal 12-članski odbor za stike, verjetno z namenom, da z ustrezno kompromisno formulo za obe sporni vprašanji, zahodnosaharsko in čadsko, zagotovi potrebni dvotretjinski kvorum udeležencev. Zdaj,je že bolj ali manj očitno, da bo ta kvorum tokrat zagotovljen. Očitno je prevladala želja, naj bi navzoči voditelji naposled potisnili v stran oba žgoča spora in se posvetili tistim vprašanjem, ki so v tem času za Afriko dosti pomembnejša. In teh ni malo. Predvsem je tu vprašanje dokončne dekolonizacije celine, to je namibijska neodvisnost, kot tudi vprašanje opazno povečane južnoafriške agresivnosti do sosednjih držav, v odgovor na naraščajoči odpor protirasističnih borcev v sami republiki. Nedavna bombna eksplozija v Pretorii ter južnoafriško »povračilno« bombardiranje Mozambika sta afriške države opozorila na to, da skupni napori za dokončno osvoboditev celine kolonializma in rasizma še niso končani. Ti skupni napori so vsekakor eno izmed najtrdnejših veziv, ki ohranjajo afriško enotnost spričo očitno naraščajočih sredobežnih sil, zaradi uveljavljanja nacionalizma posamičnih držav. Tako je pričakovati, da bo v Adis Abebi znova govor o potrebi ustanovitve vseafriških obrambnih sil, ki bi jih lahko poslali v pomoč prizadetim prifrontnim državam. Poleg tega je tudi slišati, naj bi vseafri-ške sile znova poslali v Gad, kjer so se sicer pred dobrim letom dni neslavno obnesle, in to zato, da bi preprečili vmešavanje tujih držav. Pričakovati je tudi, da bo v Adis Abebi govor o ideji, ki jo zagovarja predvsem Tanzanija, naj bi spremenili nekatera določila ustanovne listine OAE, da bi tako preprečili prihodnja nesoglasja. Slišati je, naj bi se dogovorili o stalnem kraju prihodnjih vrhunskih srečanj, verjetno v Adis Abebi, o položaju predsednika OAE, o zamenjavi dvotretjinskega kvoruma z navadno večino in podobno. Izvoliti bo potrebno tudi novega generalnega sekretarja OAE in kot naslednika Edema Kodja iz Toga največ omenjajo Conteha iz Sierra Leoneja. • Novi predsednik OAE, namesto Moija iz Kenije, naj ne bi postal Gadafi, ampak bodo izvolili verjetno gostitelja, etiopskega voditelja Mengistuja. Toda to funkcijo bi opravljal le formalno in za kratek čas. Sedanji vrh v Adis Abebi naj bi bil namreč, kot na splošno ocenjujejo, zgolj formalni prelom z nastalo krizo v OAE, medtem ko naj bi že čez nekaj mesecev sklicali za letos predvideni 20. afriški vrh, za katerega gostitelja so določili gvinejskega predsednika Toureja. Tretjič sklicani 19. afriški vrh v Adis Abebi je torej predvsem nekakšen popravni izpit za afriško enotnost. Pokazal naj bi, ali je volja afriških voditeljev za enotno reševanje političnih in gospodarskih vprašanj celine dovolj močna, da se učinkovito upre notranjim ideološkim sporom in nanje navezujočim se zunanjim blokovskim pritiskom. Mnogi mislijo, da je. Ob 20. jubileju OAE je predsednik Moi opozoril afriške države, da je td »najbolj dinamična regionalna organizacija na svetu« in najmočnejši glas Afrike. Vrh v Adis Abebi naj bi pokazal, ali je res tako. .ITT DOBERŠEK DELG 7Aprc WILLIAMSB URGA iril, Jeklena plošča za fasado iz mahagonija WILLIAMSBURG, junija — Prav ko je ameriški predsednik v ponedeljek dopoldne v tiskovnem centru začel brati odločitve, sprejete na sestanku voditeljev sedmih bogatih držav v VViHiamsburgu, je s stropa ali z odra, prepolnega televizijskih kamer, padel nekakšen kovinski predmet in slišati je bilo, kot da bi kdo ustrelil. »Zgrešil me je,« je smeje se dejal Reagan, preden je bral naprej. Košarkarska dvorana William and Mary Col-legea v Williamsburgu, ki so jo za to priložnost preuredili v tiskovni center, je planila v smeh pri tem šaljivem skoku mimo besedila, odmerjenega resnejši temi strahu pred atentati na državnike. Način, kako je reagiral Reagan, ni ostal brez političnega učinka. Nekateri Američani pravijo, da bodo jeseni glasovali zanj prav zaradi posluha, ki ga ima za šalo v tako hudih časih, čeprav se jim ne godi preveč dobro, odkar je v Beli hiši. Pripovedujejo, kar so slišali — da je predsednik s kroglo v prsih na bolniških nosilih takole pojasnjeval ženi, kaj je storil napak, ko je prišlo v Was-hingtonu do atentata nanj: »Moral bi počepniti.« Obiskovalec, ki je ob koncu tedna zašel v Williamsburg, pa ni mogel videti v tem nič kaj lagodnega in še manj šaljivega. Lovci na simboliko so odkrivali pri izbiri kraja za letošnji sestanek voditeljev držav in vlad sedmih bogatih držav razne velike stvari. Nekemu evropskemu ministru, kateremu očitno ni všeč vlada v Parizu, je ameriški tisk pripisal takole izjavo: »V Versaillesu so socialisti ponudili kruha in iger sredi ugašajočega sijaja starega sveta, v Williamsburgu pa bodo kapitalisti v ozračju Novega sveta pokazali, kako je treba voditi gospodarstvo.« Nekateri so ugotovili, da si je gostitelj, konservativec, nalašč izbral »skromno ameriško mestece iz .18. stoletja« — v nasprotju z lanskim gostiteljem, socialistom, ki se je odločil za dvorec. Slišati je bilo tudi zgodovinske vzporednice: Williamsburg je simbol upora skromnih kolonistov proti pretiranim britanskim davkom, tako kot je danes odpor proti davkom in razsipnosti države nujen sestavni del prevladujoče politike konservativcev. Na malo te simbolike je diskretno opozoril Ronald Reagan v pozdravni poslanici, natisnjeni v brošuri, ki so jo minuli teden razdelili vsem obiskovalcem Williamsburga. »Mnoge zamisli svobode in pravice, po katerih se še danes ravnamo, so se porodile tu,« je napisal ameriški predsednik o VViHiamsburgu. Lov na simbole - tekmovanje in napihovanje___________________________ Četudi nisi cinik, lahko ugotoviš, da je tak lov na simbole, milo rečeno, tekmovanje in napihovanje. Ameriška revolucija je seveda zares velika stvar, vendar tudi sami Američani ne opisujejo današnjega VVilliamsburga kot mestece, temveč kot »tematski park«, nekaj, kar ni ravno stvaritev, podobna Disneylandu, pa tudi ne tako daleč od tega. »Europe,« revija, ki jo izdaja EGS, ni brez razloga zapisala: »VVilliamsburg je po svoje enako kičast kot Versailles.« Ameriški televizijski komentator pa je mesto opisal takole: »Videti je kot prizor iz filma.« Še bolj nesmiselno bi bilo seveda v Williams-burgu iskati simbole za potrditev pomembnih sestavin današnje konservativne gospodarske politike. Mesto vsekakor tako kot Boston slovi po svoji uporniški »čajanki« in bilo je važno prizorišče upora kolonistov, ki so se postavili po robu davkom in drugim dajatvam, vsiljenim iz kolonialne metropole. Toda današnji konservativni upor proti davkom in državi blaginje bi se po svojem duhu komajda lahko primerjal s čim drugim kot s popolnim nasprotjem upora ameriških kolonistov. Najkrajši in vsebinsko najbogatejši opis tega pojava je tisti, ki ga je izrekel John Kenneth Galbraith že pred dvema letoma: »Upor bogatih proti revščini.« Znani ekonomist Walt Rostow, ki ga v prav nobenem razporedu ne bi mogli uvrstiti na levo stran političnega prizorišča, pa je pred dnevi o tej smeri konservativne politike rekel: »Barbarska protirevolucijah. Kaže, da simbole pridajajo pozneje, javna skrivnost pa je, da je prireditelj želel sprva za potek letošnjega srečanja »sedmerice« čisto drug kraj. Žano je, da je Ronald Reagan hotel imeti sestanek nekje na Zahodu, kar se najbrž ujema z odporom, ki ga bogataši s tega konca države čutijo do vsega vzhodnega obalnega pasu. Bogati iz tega dela države zamerijo svojim sobratom z Vzhoda, da so se v vseh pogledih omehčali: zapravljajo dediščino in ne vedo več, kako se ustvarja bogastvo, politično pa si prizadevajo prikupiti se nasprotniku, namesto da bi se z njim spoprijeli. Kak kraj na ameriškem Zahodu bi prepirljivim in nikoli zadovoljnim Evropejcem tudi simbolično pokazal, da niso več v središču ameriške pozornosti. Sicer pa bi bilo to povsem v skladu z gospodarsko stvarnostjo: prek Pacifika roma v obe smeri več blaga kot prek Atlantika, težišče svetovnega razvoja pa se pomika po mnenju mnogih ocenjevalcev na območju med Kalifornijo in Daljnim vzhodom, kjer se ob japonskem gospodarskem čudežu poraja serija »malih Japonsk«. Iskanje takšnega pravega simbola pa se je brž izjalovilo. Vendar kaže, da o tem ni odločala velika politika, temveč tajna služba, ki skrbi za varnost ameriškega predsednika. Ne Jackson Hole, kavbojsko mestece v veličastnem nacionalnem parku v Wyomingu, ne San Diego nista zadovoljila agentov. Menda sta to kraja, v katerih je Ronald Reagan sprva želel pogostiti partnerje iz kluba sedmerice. Kulturni šok ali kaj je strah pred atentatorji Williamsburg je torej zadnji teden videti kot pravi simbol one nasršene Amerike, Amerike v uniformi, pod orožjem, s pištolo, pripravljeno na strel. Mestece, ki so ga leta 1926 obnovili z denarjem Johna Rockefellerja, je na zunaj videti kot prava anglosaška idila iz stoletij za nami: skrbno negovana trava, belo prepleskane hišice v prijaznem okolju Virginije. Obiskovalcu morda prav zaradi tega, ker je novinar, nehote pride na misel, kako je Karl Čapek kot dopisnik nekega praškega časopisa opisoval svoja prva srečanja z Veliko Britanijo. Ob nekem podobnem prizoru se mu je zazdelo, da vidi pred seboj mitološko bitje, ko je v parku zagledal ljudi hoditi po travi. Vso stvar je tudi pojasnil: za človeka iz srednje Evrope, vzgojenega, da hodi samo po posebej določenih stezah, je bilo srečanje s takim anglosaškim liberalizmom nekakšen kulturni šok. Za obiskovalca Williamsburga pa je bil zadnji teden kulturni šok — videti, kaj je strah pred teroristi ali atentatorji v današnjem modernem času naredil s tem anglosaškim duhom. To je doživljal tudi popotnik, ki je imel zaradi vrste svojega dela priložnost obiskati države, na glasu po boljši policijski pripravljenosti kot Amerika. Ves Williamsburg, simbol srečanja sedmerice v tem letu, so najprej v pravem pomenu besede opasali z več deset kilometri rumenega traku, ki mimoidočega opozarja, da ne sme naprej, če noče imeti opraviti z oblastmi. Vse območje je še hermetično zaprto z obročem, ki so ga sklenili lokalni in državni policisti, okrepitve so dobili celo iz New Yorka, pa - iz povsem nepojasnljivega razloga — iz odredov mornariške pehote v zeleno-čmih pisanih uniformah, namenjenih za vojskovanje v džungli. Znotraj tega obroča pa se je redkim izbranim televi- zijskim in drugim kameram kazala drugačna, simbolična podoba VVilliamsburga kot »tematskega parka«: oblačila in uniforme iz 17. in 18. stoletja so bili izbrani tako skrbno in do najmanjših podrobnosti, da tudi na močno napudrane lasulje niso pozabili. »Novinarska raja«, skrčena na polovico v primerjavi s prijavljenim in pričakovanim številom, vendar še vedno sestavljena iz več kot 3000 ljudi — ni videla nič od tega »simboličnega« VVilliamsburga, saj je imela opraviti, kamorkoli je stopila, z modernimi uniformami. Tudi policisti so dobrodušno skomigali z rameni na vprašanje, zakaj, na primer, ni mogoče priti do tiskovnega centra naravnost s parkirišča, temveč moraš naokrog, po ozkih, z rumenimi trakovi zaznamovanih stezah. Kot da bi kdo iz časa in kraja Karla Čapka začrtal steze in postavil nanje v ustreznih razmikih stroge stražarje, kot v prizoru iz Kafkovega »Procesa«. Del te mednarodne »novinarske raje« se je po svoje maščeval agentom tudi tako, da je kot svetovno senzacijo objavil vest z opisom, kako je kateremu izmed njih spodrsnilo in kako je spustil na tla vseh 14 kolačev, s katerimi naj bi osladili značilno ameriško večerjo voditeljev držav in vlad. Toda iz takih podob si ne bi smeli ustvariti predstave o Williamsburgu kot simbolu današnjih napetosti, v katerih se, vsaj sodeč po varnostnih ukrepih, izraža strah, da ne bi spreten atentator ali skupina teroristov pro- • drla do sedmih državnikov. Morda je še najbolje prevzeti šaljivi način, na kakršen je Ronald Reagan pospremil padec kovinskega predmeta na tla sredi dvorane. Američani vsekakor najbolj cenijo takšno obnašanje. Pred kratkim umrlega boksarskega šampiona Jacka Dempseya se, na primer, najbolj spominjajo po besedah, izrečenih menežerju po enem od njegovih redkih porazov. Čez oči mu je visela koža, ki so mu jo raztrgali hudi udarci, vendar je menežerju rekel: »Poslušaj, ne vidim, kje je fant, ki me je tako premlatil, toda spodobilo bi se, da stopim k njemu in da mu stisnem roko«. Morda je bilo tako. Toda dobro poučeni vedo tudi povedati, da je ameriški predsednik govoril s posebej pripravljenega podija, toda za fasado, ki je bila videti narejena in najfinejšega mahagonija, so menda postavili debelo ploščb iz neprebojnega jekla. DRAGIŠA BOŠKOVIČ Ronald Reagan €>dhaja iz WiHiamsburga (Telefoto: UPI) WUliamsburška deklaracija V spoznanju, da moramo sodelovati in da moramo težiti k uravnovešenemu sklopu politike, ki upošteva in izkorišča povezave med rastjo, trgovino in financiranjem, da bi gospodarsko oživljanje razširili na vse države, razvite in države v razvoju, smo se dogovorili o naslednjem: 9 Naše vlade si bodo prizadevale doseči takšno monetarno in proračunsko politiko, ki bo vodila k nižji inflaciji, zmanjšanim obrestnim meram, večjemu investiranju in k večjim možnostim zaposlitve, posebno zaposlitve mladih. • Okrepili bomo proces konzultacij, začet v Versaillesu, za pospeševanje zbliževanja ekonomskih učinkov naših gospodarstev in večjo stabilnost menjalnih tečajev. Soglašamo, da bomo težili k tesnejšim konzultacijam o politiki, ki vpliva na valutne trge in na tržne razmere. Čeprav bomo zadržali prostost za neodvisno ukrepanje, želimo usklajeno' posegati na valutne trge, če bomo soglašali, da je takšna intervencija koristna. • Obvezujemo se, da bomo ustavili protekcionizem in ga, ko se oživitev okrepi, ukinili z odstranjevanjem trgovinskih ovir. Ponovno bomo pospešili razreševanje sedanjih problemov. Aktivno bomo izvajali delovne programe splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), vključno z menjavo storitev in izdelkov visoke tehnologije. V srednjem roku bi morali doseči napredek pri nadaljnjih pogajanjih o trgovinski liberalizaciji v GATT, s posebnim poudarkom na razširitvi trgovine z državami v razvoju in med njimi. Dogovorili smo se o nadaljevanju konzultacij o predlogih za nov krog pogajanj v GATT. 9 Hudo zaskrbljenost izražamo nad mednarodnim finančnim položajem, posebno nad bremenom dolgov mnogih dežel v razvoju. Dogovorili smo se o strategiji, ki temelji na učinkovitih prilagoditvenih in razvojnih politikah držav dolžnic; na ustreznem zasebnem in javnem financiranju; na bolj odprtih trgih in na svetovnem gospodarskem oživljanju. Čimprej bomo skušali doseči ratifikacijo povečanja sredstev v mednarodnem monetarnem skladu in v splošnih sporazumih za izposojanje (general arrangement to borrovv). Pospeševali bomo tesnejše sodelovanje in pravočasno izmenjavo informacij med državami in med mednarodnimi ustanovami, posebno med mednarodnim monetarnim skladom, mednarodno banko za obnovo in razvoj in GATT. 9 Pozvali smo finančne ministre, da skupaj z izvršnim direktorjem IMF, opredelijo pogoje za izboljšanje mednarodnega monetarnega sistema in preučijo vlogo, ki bi jo v tem procesu imela pravočasna mednarodna monetarna konferenca na visoki ravni. 9 Breme recesije je zelo prizadelo dežele v razvoju in zelo smo zaskrbljeni glede možnosti njihovega gospodarskega oživljanja. Odločilno je obnavljanje njihove trdne gospodarske rasti ob tem, ko so naši trgi odprti. Posebno pozornost bomo namenili dotoku sredstev — posebno javne pomoči za razvoj — v revnejše države za proizvodnjo hrane in energije z bilateralnim sodelovanjem ali s pomočjo ustreznih mednarodnih ustanov. Ponovno potrjujemo, da smo pripravljeni zagotoviti dogovorjeno raven sredstev za mednarodno agencijo za razvoj. Pozdravljamo odprtost dialoga z industrijskimi deželami, za katero sta se zavzeli nedavni konferenci gibanja neuvrščenih v New Delhiju in skupine 77 v Buenos Airesu in smo se prav tako pripravljeni z razumevanjem in sodelovanjem udeležiti bližnjih sestankov na konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) v Beogradu. 9 Dogovorili smo se o nujnosti spodbujanja razvoja visoke tehnologije in javne odobritve njenega pomena, kot navaja poročilo delovne skupine za tehnologijo, rast in zaposlovanje, ustanovljene lani v Versaillesu, in visoko ocenjujejmo napredek 18 projektov sodelovanja, ki jih obravnava poročilo. Spremljali bomo izvajanje in usklajevanje dela pri teh projektih in z zadovoljstvom pričakujemo poročilo na našem naslednjem sestanku. 9 Vsi soglašamo, da bi svetovnemu gospodarstvu koristilo več predvidljivosti in manj nestanovitnosti cen nafte. Strinjali smo se, da padec cen nafte nikakor ne zmanjšuje pomena in nujnosti prizadevanj pri konzerviranju energije, razvijanju alternativnih energetskih virov, pri ohranjanju in, če je mogoče, izboljševanju odnosov med deželami izvoznicami in uvoznicami nafte in pri spodbujanju rasti domače proizvodnje energije v tistih deželah v razvoju, ki je zdaj še nimajo. 9 Gospodarski odnosi med Vzhodom in Zahodom naj bi bili združljivi z našimi varnostnimi interesi. Strinjamo se z multilateralnimi organizacijami, ki so v zadnjih mesecih razčlenile bistvene vidike gospodarskih odnosov med Vzhodom in 'Zahodom in z njihovimi sklepi. Spodbujamo delo teh organizacij in menimo, da je primerno. 9 Sporazumeli smo se, da okrepimo sodelovanje pri varovanju okolja, boljšem izkoriščanju naravnih virov in na področju zdravstvenih raziskav. Naše diskusije tukaj v Williamsburgu so potrdile naše zaupanje v pričakovanja gospodarskega oživljanja. Okrepili smo našo odločnost za sodelovanje pri razreševanju sedanjih problemov, da bi tako dosegli trdno gospodarsko oživitev, nova delovna mesta in boljše življenje ljudstev naših dežel in vsega sveta. Dogovorili smo se za ponovno srečanje v prihodnjem letu in sprejeli vabilo britanske ministrske predsednice, da bo sestanek v Združenem kraljevstvu. STALIŠČA EGS ZA 6. UNCTAD »Skupina B« temeljito pripravljena VVilliamsburška deklaracija v resnici namenja bližnjemu 6. UNCTAD v Beogradu poseben odstavek. Besedilo se glasi takole: »Pozdravljamo odprtost dialoga z industrijskimi deželami, za katero sta se zavzeli nedavni konferenci gibanja neuvrščenih v New Delhiju in,skupine 77‘v Buenos Airesu in smo se prav tako pripravljeni z razumevanjem in sodelovanjem udeležiti bližnjih sestankov na konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj Beograda.« Med realizmom in verbalizmom .skupine B‘, na 6. UNCTAD vsaj na papirju tedaj prihaja .skupina B‘, v kateri so zahodne kapitalistične države in katere glas bo zaradi logike stvari (beri : zaradi zakonitosti obstoječih mednarodnih gospodarskih odnosov) odločal o uspehu ali neuspehu beograjskega sestanka, na 6. UNCTAD pripravljena na »odprt« dialog s .skupino A‘ in .skupino C‘ (v bistvu gre za skupino 77 dežel v razvoju, vtem ko so v .skupini D' vzhodne socialistične države, ki v dialogu med Severom in Jugom doslej niso sodelovale). Čeprav so ta hip seveda neutemeljene prerokbe o izidu 6. UNCTAD, katerega gostiteljica je naša država, pa je mogoče brez večjega tveganja razčleniti nekatere tokove razmišljanja Zahoda na beograjskem zasedanju in osvetliti nekatere od možnih dilem sestanka. EGS je priprave na sestanek začela že jeseni Zagovarjati je mogoče stališče, da bo z najbolj podrobno izdelanimi stališči znotraj te skupine nastopila Evropska gospodarska skupnost. V Bruslju so se sistematično in brez kampanj že od jeseni dalje pripravljali na sestanek, ki naj bi »zagotovil možnost za učinkovit začetek globalnih pogajanj med Severom in Jugom«. Razne skupine deseterice so se sestale v tem času več kot desetkrat, nekajkrat, da bi proučile predloge sekretariata UNCTAD, večinoma pa da bi usklajevale stališča med državami članicami. Rezultat sestankov je, kar je predsedujoči sveta mini- strov in zahodnonemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher na ministrskem sestanku, s katerim se je formalno zaokrožil proces priprav EGS na 6. UNCTAD, imenoval »prepričljiva stališča skupnosti za UNCTAD«. Zamah, s katerim so se v Bruslju lotili zadeve, kaže pripisati najmanj dvema razlogoma; prvič, velikemu pomenu, ki ga Evropska gospodarska skupnost pripisuje dogodku, in drugič, pomembni vlogi, ki jo skupnost pripisuje sama sebi na beograjskem sestanku. S svojim konceptom odnosov z deželami v razvoju, utelešenim v Lomejski konvenciji s 63 pacifiškimi, afriškimi in karibskimi državami, menijo v Bruslju (partnerji iz držav v razvoju, ki jim je EGS ondan na sestanku sveta konvencije odbila praktično vse bistvene zahteve, o tem niso tako trdno prepričani), so ustvarili »model za sodelovan je med Severom in Jugom«. Hkrati pa v EGS menijo, da so kot najmočnejša trgovinska sila sveta lahko jeziček na tehtnici, ali pa vsaj blažilnik udarcev, če bi v Beogradu prišlo do večjih nasprotij na črti ZDA - skupina 77. A poglejmo podrobneje nekatera od teh stališč. Na področju surovin utegnejo predstavniki EGS (o konkretnih stališčih se bodo namreč ministri EGS dogovarjali med samim sestankom) pristati v razširitev sklada, ki ga ima skupnost z državami, »Lomejske konvencije«, najprej na nekatere najbolj revne med deželami v razvoju, kasneje pa še na druge države, iz katerih uvaža surovine. Hkrati se bo deseterica najbrž pripravljena pogajati o boljšem delovanju tega sklada (STABEX), ki zaradi mnogih pomanjkljivosti povzroča hudo kri partnerjev EGS v konvenciji. V mednarodni trgovini EGS podpira zamisel o »prilagoditvi« in razširitvi T.I. splošne sheme preferencialov, s katerimi olajšuje izvoz iz držav v razvoju na lasten trg. Pri vprašanju dolgov držav v razvoju podpira predlog za »izboljšanje« multilateralnih pogajanj med Z najbolj podrobno izdelanimi stališči bo nastopila Evropska gospodarska skupnost. dolžniki in upniki v okviru t. i. »pariškega kluba«, načelno je, dalje, pripravljena »preučiti« ukrepe za olajšanje javnega dolga nekaterim najmanj razvitim državam. Podobno velja za okrepitev sredstev v mednarodnih finančnih ustanovah (MMF, Svetovni banki in) analizo »možnosti« za povečanje likvidnosti v obliki posebnih pravic do črpanja (SDR). Med temi stališči so, naprej, tudi potrdilo sprejete mednarodne obveznosti razvitih držav za pomoč državam v razvoju v višini 0,7 odstotka bruto nacionalnega dohodka (za katero sicer EGS občutno zaostaja) in pripravljenost za »preučitev primernosti« posebne pomoči v višini 0,15 odstotka bruto nacionalnega proizvoda do leta 1985 za najmanj razvite države. Stališča, ki dajejo možnost za dialog? To kajpada nikakor ni program na ravni osnov, ki jih zahtevajo države v razvoju. EGS zavrača predlog teh držav, da bi neustreznost zdajšnjih mednarodnih gospodarskih ustanov omilili z ustanovitvijo nekaterih novih, dalje, strogo ločuje med državami »na srednji ravni razvoja« in najmanj razvitimi državami, česar »skupina 77« ne pozna, in v splošnem zagovarja razreševanje problemov v okviru obstoječih mednarodnih odnosov in seveda v korist teh odnosov z vsemi mehanizmi podrejanja v obstoječem sistemu in »skratka« vsemi njegovimi protislovji. A kljub temu, pravijo opazovalci v Bruslju, je v teh stališčih le nekaj novega, kar bi utegnilo koristiti dialogu v Beogradu: kljub nedvomni konservativnosti v primerjavi s koncepcijo »skupine 77«, je v teh izhodiščih zaznati vsaj količinski napredek. Z drugimi Če sprejmemo pojem soodvisnost, .potem je treba sprejeti tudi pojem odgovornosti velikih držav, katerih nacionalne odločitve segajo čez državne meje. besedami: če bodo v Beogradu države članice potrdile takšno usmeritev, potem so ta izhodišča vsekakor ugodnejša za dialog od stališč, ki jih je imela skupnost še pred meseci. Pozitivna je morda predvsem pripravljenost EGS, da v skladu s svojimi stališči vpliva na svoje partnerje v »skupini B«. Tam bodo imela seveda veliko težo stališča ZDA. Tudi tod je po presoji mnogih opazovalcev v zadnjih mesecih prišlo do obrata na bolje, vsaj kar zadeva skrajno nasprotovanje, ki je, denimo, na 34. zasedanju generalne skupščine leta 1980 porušilo prizadevanja za nov krog globalnih pogajanj med Severom in Jugom. Odmik od teh stališč (v skladu s tezo, »da ni treba nič ukrepati, ker se bo položaj že sam uredil«) gre na rovaš globoke recesije v ZDA. Dokazov je več: ameriške banke so v zadnjih mesecih brez večjih zatikanj in zavlačevanja reprogramirale dolgove več držav v razvoju, zunanji minister Shultž, a tudi njegov šef Reagan precejkrat javno poudarjata, da so »dežele v razvoju dejavnik, od katerega je odvisna blaginja svetovnega gospodarstva« in da načelo soodvisnosti velja tudi za ZDA (petina ameriškega kmetijskega izvoza gre v dežele v razvoju in polovica padca nacionalnega proizvoda ZDA v lanskem letu gre na rovaš manjšega izvoza v te države). Temeljno vprašanje razpleta sestanka v Beogradu bo najbrž, ali so razvite države pripravljene krilatice o »soodvisnosti«, o »vzajemni povezanosti«, a tudi o »duhu sodelovanja in razumevanja«, ki ga v zvezi s 6. UNCTAD omenja vvilliamsburška deklaracija, uresničiti v dejanjih. »Če sprejmemo pojem soodvisnost, potem je treba sprejeti tudi pojem odgovornosti velikih držav, katerih nacionalne odločitve segajo čez državne meje,« je ondan v intervjuju za bruseljski Soir podpredsednik Evropske komisije Etienne Da-vignon ošinil ZDA in rušilno vlogo ameriške valute v Evropi. Prav takšno odgovornost države v razvoju utemeljeno zahtevajo tudi od zahodnoevropske deseterice in drugih razvitih držav. DUŠAN SNOJ JEDRSKA VOJNA BI BILA UNIČUJOČA Žrtev bi bilo od milijona do pol človeštva Maja 1981 je skupščina svetovne zdravstvene organizacije ustanovila mednarodni odbor strokovnjakov medicinskih znanosti in zdravstvenega varstva, da bi pripravili »izčrpno študijo o nevarnostih jedrske vojne in njenih možnih usodnih posledicah za življenje in zdravje svetovnega prebivalstva«. Člani mednarodnega odbora so bili zdravniki iz Avstrije (Sigvard Eklund), Francije (Mau-rice Tubiana), Japonske (Itsuzo Shigematsu), Nigerije (Olusegun Obasandjo), Nizozemske (Raeluf Kruisinga), Sovjetske zveze (Nikolaj Bohkov), Švedske (Sune Bergstrom), Velike Britanije (Douglas Black), ZDA (Alexander Leaf) in Venezuele (Giullermo VVhittembu-ry). Pod vodstvom profesorja Bergstroma s Karolinškega inštituta v Stockholmu, enega izmed treh dobitnikov Nobelove nagrade za fiziologijo in medicino leta 1982, so se sestali trikrat, zadnjič februarja letos. Večina prebivalstva bi ostala brez zdravniške nege »Možnosti, da bi žrtve jedrskega napada uživale kakršnokoli zdravniško nego so bolj ali manj enake ničli,« so zapisali v obsežni študiji, ko so odgovarjali na vprašanje, kaj lahko pričakujemo o^i zdravniške službe v primeru jedrske vojne. »Nobena zdravstvena služba na zemlji ni ustrezno opremljena, da bi bila sposobna organizirati nego ranjenih in umirajočih med jedrsko vojno,« zatrjujejo strokovnjaki, zbrani z vseh področij, ki bi jih verjetno prizadeli učinki jedrske vojne. »Celo nega tistih, ki bi bili jx>škodovani v eksploziji bombe, ki ustreza moči ene megatone TNT (trinitrotoluola), bi presegla zmogljivosti zdravstvenih služb.« Reševalne službe bi bile »komaj kaj več kot provizorij«, ker bi »smrtnost zdravstvenih delavcev zaradi izpostavljanja radiaciji, bolemi in drugim tveganjem še presegla poprečno smotrnost preostalega prebivalstva«. Posledica tega bi bila, da bi »večina prebivalstva ostala brez zdravniške nege«. Čeprav je bomba, ki bi sprostila energijo ene megatone TNT po sedanjih merilih jedrskega oboroževanja že majhna, je še vedno osemdesetkrat bolj rušilna kot je bila tista, ki so jo ob koncu druge svetovne vojne vrgli na japonsko Hirošimo (12,5 kilotona TNT). Zaradi zmanjšanih zalog sanitetnega materiala bi bila zmožnost preživelih zdravstvenih delavcev v nudenju ustrezne nege in celo prve pomoči »enaka ničli«, pravijo v študiji in se sklicujejo na podobno ameriško študijo. Ta je domnevala, da bi v primeru eksplozije jedrske bombe, ustrezne moči ene megatone TNT štela med žrtve polovica prebivalcev Bostona (700.000 mrtvih in prav toliko poškodovanih). Tudi če bi bilo preostalemu delu države prihranjeno opustošenje in bi torej poškodovanemu mestu lahko dal na razpolago zdravstvene zmogljivosti, bi »to še vedno ne zadostovalo«. Zato: »Celo z zmogljivostmi in sredstvi, ki so na razpolago v normalnih in najugodnejših razmerah, zdravstvene službe ne bi mogle oskrbeti žrtev jedrske vojne.« Grozljive podobe vojne___________________ Strokovnjaki mednarodnega odbora so preverili posledice treh hipotetičnih položajev in svarijo, da bi se »uporaba jedrskega orožja v spopadu zelo verjetno hitro stopnjevala v totalno vojno, v kateri bi uporabili vse vrste orožja«. Izhajali so iz treh možnih »scenarijev«: 1. Bomba z močjo, ki ustreza eni megatoni TNT, ki bi jo vrgli na tako veliko mesto, kot je London, »bi ubila več kot poldrugi milijon ljudi, prav toliko pa bi jih ranila. 2. Vojna s tako imenovanim »taktičnim orožjem« (ki je del veljavne strategije vojskovanja v obeh vojaških taborih) bi celo z omejitvijo na vojaške cilje v srednji Evropi in s skupno močjo, ki bi ustrezala 20 megatonam TNT, »zahtevala približno devet milijonov mrtvih in hudo ranjenih, od tega osem milijonov civilistov«, ter »približno prav tolikšno število laže ranjenih«. Z drugimi besedami, po veljavih merilih vojaških strategij bi celo najbolj normalna in najbolj omejena uporaba jedrskega orožja v vojaškem spopadu zahtevala skupaj 18 milijonov mrtvih in ranjenih. 3. Totalna vojna, v kateri bi uporabili polovico vseh zalog jedrskega orožja (s skupaj 10 tisoči megaton TNT), bi »zahtevala približno milijardo in 15 milijonov mrtvih in milijardo in milijon poškodovanih«. To je, z drugimi besedami, polovica svetovnega prebivalstva. Poročilo strokovnjakov svetovni zdravstveni organizaciji se je v veliki meri opiralo na izkušnje iz Hirošime in Nagasakija leta 1945. Posvetilo se je, poleg orisu bolezni, smrti in uničevanja, tudi raziskovanju posledic za okolje in razpadu gospodarskih, družbenih in političnih struktur. »Sodobna prevozna in komunikacijska sredstva bi bila uničena. Denarni sistem bi se sesul, trgovina bi se vrnila v čas naturalne menjave. Porušenje vzgojnih in izobraževalnih ustanov, kakor tudi izguba učiteljev, bi oteževalo gospodarsko obnovo.« »Veliko vode, do deset ali dvajset litrov na dan, bi potreboval bolnik z opeklinami. Najmanj štirje litri pitne vode bi bili potrebni, če bi hoteli preprečiti izsušitev posameznega preživelega. Voda pa bi bila zastrupljena, ne samo z radioaktivnimi snovmi, ampak tudi s patogenimi bakterijami in virusi.« »Za mnoge države v razvoju, ki so odvisne od uvoza žita, bi ustavitev pošiljk povzročila ka- tastrofalne posledice. Zaradi domnevnega uničenja kmetijskih zmogljivosti v Združenih državah Amerike in Kanadi bi milijoni, ki bi preživeli neposredni napad, v naslednjih letih umrli od lakote in nezadostne prehrane.« »Število ljudi z opeklinami bi bilo od trinajst milijonov, če bi šlo za eksplozijo bombe z rušilno energijo, kakršno je imčla hirošim-ska, do 60 milijonov v totalni jedrski vojni. Pri tem Združene države Amerike lahko nudijo zdravniško nego samo 2000 hudim bolnikom z opeklinami in Zahodna Evropa približno 1500 bolnikom z najhujšimi opeklinami.« V določeni razdalji od mesta, kamor bi padla jedrska bomba, ne bi bilo preživelih. Na območju radioaktivnih padavin pa bi preživeli trpeli zaradi radiacije, kar bi zahtevalo po- V delu »Usoda zemlje« je ameriški pisec Jonathan Schell zastopal tezo, da je zemlja »en sam sistem, en sam organizem«, ki ga je mogoče uničiti tako kot slehernega drugega. Njegov sklep: zamislimo si morebitne posledice eksplozije tisočev megaton jedrske rušilne energije — oslepitev insektov, ptičev in sesalcev vsepovsod na zemlji, izginotje mnogih morskih živali, med katerimi so nekatere na začetku prehranjevalne verige, občasno ali trajno spreminjanje klime, zastrupitev celotnega ozračja z ogljikovim dioksidom: opekline najvišje stopnje pri vseh ljudeh, ki bi jih poškodovala sončna svetloba (ne bi je več zadrževala ozonska plast), če bi ji bili deset minut izpostavljeni, oslepitev ljudi, ki bi bili dalj časa na planem, zgnitje in uničenje mnogih prehrambenih rastlin, povečanje rakastih obolenj in genetske spremembe vsepovsod, posebej tam, kjer bi padle bombe, povečana nevarnost svetovnih epidemij, možna zastrupitev vretenčarjev zaradi silnega povečanja vitamina O v koži kot posledice povečanega ultravijoličnega sevanja in navsezadnje množično umiranje skoraj vseh ljudi na prizadetih celinah zaradi začetnega sevanja, vročinskih valov, pritiska, množičnih požarov in radioaktivnih padavin. Zamislimo si še, da so vse te posledice v še ne povsem preglednih vzročnih zvezah, in da gre verjetno še vedno za nepopoln seznam. Potem lahko rečemo, da bi totalna jedrska vojna pomenila tudi uničenje človeštva. sebno nego. Za primerjavo: da so v Franciji rešili življenja štirih ljudi, ki so bili slučajno izpostavljeni radioaktivnemu sevanju, so potrebovali 50 do 100 transfuzij krvne plazme in izjemno velike doze antibiotikov in antimi-kotikov. »Tako nego bi v jedrski vojni v najboljšem primeru lahko nudili le peščici, če sploh komu.« »Zaradi razpada zdravstvene službe bi se določene bolezni, med njimi tudi rak, pojavile po vsem svetu v epidemični obliki. Samo v Severni Ameriki, Zahodni Evropi in Sovjetski zvezi bi bilo po teh ocenah 12 milijonov novih primerov rakastih obolenj, posebej levkemije in raka ščitnice. Zelo bi se povečal psihološki stres, ker bi se ljudje bali, da bi zboleli za rakom ali da bi se jim rodili otroci z genetskimi poškodbami.« Podoba katastrofe, ki so jo narisali strokovnjaki v poročilu, je dokončna, ko navsezadnje še ugotovijo:»Ko bodo preživeli prišli iz zaklonišč, bodo našli milijone gnijočih človeških in živalskih trupel, in gore nepospravljenih smeti bodo gojišče za insekte, ki so bolj odporni na radioaktivno sevanje kot človek.« DELO SOVJETSKA PARTIJA Dileme med bazo in vrhom MOSKVA, junija — Sovjetska partija ima danes skoraj 18 milijonov članov, ki delujejo v 414 tisočih osnovnih in 457 tisočih oddelčnih partijskih organizacijah. Na seznamu je tudi okoli osemsto tisoč kandidatov, ki čakajo na sprejem v partijo, in Id si skupaj s polnopravnimi člani prizadevajo uresničevati zastavljene politične naloge. Kakšni so problemi, s katerimi se danes ukvarjajo sovjetski komunisti, kakšno je notranje partijsko življenje in kaj pomeni vodilna vloga partije v sodobnih družbenih pogojih, so vprašanja, ki ne zadevajo le partijcev, marveč vse sovjetske ljudi. Mogoče je ravno družbena in ekonomska kriza, ki je v zadnjih letih zajela večino dežel realnega socializma in ki ni pustila nedotaknjene niti Sovjetske zveze, bolj kot njena preteklost potisnila v ospredje vprašanja, ki so povezana z delovanjem partije v sovjetski družbi. Šestdesetletni položaj na oblasti, kije v veliki meri spremenil tudi samo oblast, je iz partije naredil mogočno silo, ki je postala nosilka vsega sovjetskega družbenoekonomskega razvoja, hkrati pa tudi tako odločno in usodno vpeta v splet vseh gospodarskih in socialnih problemov, s katerimi se danes spopada Sovjetska zveza. Na zadnjem, 26. kongresu KP SZ je zdaj že pokojni Leonid Iljič Brežnjev dejal v svojem referatu, ki je obšel vso Sovjetsko zvezo in velik del sveta, da je partija »razum, čast in V zadnjem času sami sovjetski družboslovci vse bolj odkrito pravijo, da v sovjetski družbi še vedno vse'pobude, tudi najbolj drobne, včasih celo banalne, prihajajo z vrha navzdol, ter se potem v centričnih krogih'širijo skozi sovjetske politične ustanove in družbene organizacije. Največkrat je vir pobud, odločitev in ukazov, celo neposredno, sam centralni komite sovjetske partije in njegov politbiro, ki redno zaseda vsak četrtek in obravnava najpomembnejša notranja ter zunanjepolitična vprašanja. Kot je znano, se partijska »postanovljenja« (sklepi) sprejemajo drugo za drugim, pri čemer je nižjim strukturam prepuščeno le to, da jih preučijo in čim bolj dosledno uresničujejo. Pri tem gre za vse, kar je povezano s sovjetsko družbo in gospodarstvom, o tem na primer, da se mora izboljšati planiranje in način delovanja gospodarskih mehanizmov v deželi, do tega, kako je treba reševati stanovanjsko politiko, voditi ideološko delo v šolah in pripravljati kmetijsko tehniko za spomladansko setev. Da pri tem kljub vsemu marsikaj ne teče tako, kot je treba, ugotavljajo vsi tisti, ki opažajo, da se v zadnjih letih nekateri sklepi partijskega vrha vse pogosteje ponavljajo, in da se ne uresničujejo niti »postanovljenja« o »postanovljenjih«. Enosmerno politično odločanje_________ Takšen način enosmernega upravljanja in političnega odločanja po mnenju mnogih ne povzroča samo zelo »neenakomerne porazdelitve dela« — centralni partijski in državni organi so preobremenjeni s tekočimi gospodarskimi in družbenimi zadevami, nižje strukture pa čakajo na ukaze — marveč tudi trajno neaktivnost nižjih instanc in najširših družbenih množic, od katerih nato tudi takrat,- ko je potrebno, ni mogoče pričakovati posebnih pobud in svežih idej. Kako daleč vse to gre, kažejo informacije s sej politbiroja CK KPSZ, ki ob vseh strateških političnih vprašanjih s katerimi se ukvarja, pogosto odloča tudi o mnogih povsem praktičnih problemih proizvodnje in preskrbe prebivalstva s hrano ter blagom široke potrošnje. Na eni izmed svojih spomladanskih sej je moral, ob zaostrenih raketnih vprašanjih, ki težijo odnose med Vzhodom in Zahodom, politbiro odobriti tudi vladin predlog o tem, za koliko se naj znižajo sezonske cene moških in ženskih zimskih plaščev, kožuhastih ovratnikov in volnenih oblek. Ne preseneča, če je bilo zaradi tega v zadnjem času ob nekaterih najvišjih sovjetskih voditeljev slišati tudi kritike, da mnoge strukture ter da so njena glavna skrb leninska načela partijskega življenja. Pasivnost »baze« Kot je videti tudi iz mnogih drugih razprav, bi se sovjetska partija rada rešila predvsem birokratizma in formalizma, ki je v partijskih vrstah nevarno zadušil dialog med ljudmi ter onemogočil pravočasno in učinkovito reagiranje na probleme v vseh okoljih, od podjetja do federacije. Kritike še posebej letijo na delo posameznih partijskih organizacij, ki prepuščajo stvari nerešene in vodijo prazne sestanke, od katerih baje »nima nihče nobene koristi«. Sovjetski tisk je poln pisem, v katerih člani partije opozarjajo na »nenehno govorjenje«, »prazno besedovanje« in neučinkovito delo svojih osnovnih organizacij. Leonid Kihno iz Kijeva pravi: »Koliko let zapovrstjo že kritiziramo iste pomanjkljivosti v našem podjetju, kolikokrat je administracija že obljubila delavcem, da bo stvari spremenila, rešila, izboljšala, pa še naprej ostaja Sovjetska partija bi se rada rešila predvsem birokratizma in/ormalizma, ki je v partijskih vrstah nevarno zadušil dialog med ljudmi in onemogočil pravočasno in učinkovito reagiranje na probleme v vseh okoljih, od podjetja do federacije. vse po starem«. »Že prav sramotno je sedeti in poslušati te neplodne pogovore«, poudarja v nadaljevanju in opozarja, da so vzroki takšnega stanja predvsem v posplošenih zaključkih, ki jih sprejemajo na partijskih sestankih, v nenehnih pozivih in zahtevah »treba je«, »prizadevali si bomo«, »storili bomo« — kdo in kako bo to naredil, pa pri tem nihče ne pove. Mnogi se v svojih pripombah in kritikah dotikajo tudi globljih problemov, ki danes otežujejo ustvarjalno delo partije. Po njihovem mnenju se začenjajo težave že pri pripravah na sestanke, saj se je menda z leti »do potankosti« oblikoval forumski način dela, ko je natančno znano, kdo lahko daje predloge in sklepa na zasedanjih in kako morajo biti ti zaključki oblikovani. Tako je baje povsod že vnaprej znano, kdo bo referent, pa tudi kdo, in s kakšnimi problemi bo nastopil v »razpra- (Folo: Joco Žnidaršič) . - '“• - v - ; 1 gj ui ■ ^lili Jj LJ mm im r&H vest zdajšnje (sovjetske) epohe«, ter tako označil - kot je sam poudaril — tudi poglavit-nejši »leninistični smisel« proletarske organizacije in njene avantgardne vloge v sodobnih razmerah. Geslo: »vestno izpolnimo vse naloge partije«, ki se je bleščalo z najvišjih moskovskih zgradb, naj bi le dopolnjevalo to »dialektiko delavske oblasti«, ki je bila resda deležna marsikatere kritike, ki pa naj bi po sovjetskem mnenju vendar ohranila svojo mobilizacijsko moč v vsakdanjem procesu socialistične družbene preobrazbe. Kritike so pri tem veljale pasivnemu položaju, v katerega je bil, z vlogo izvrševalca »avantgardnih ukazov«, potisnjen delavski razred. Jurij Andropov, ki je Leonida Brežnjcva nasledil na položaju generalnega sekretarja sovjetske partije, je v svojem marčevskem članku ob stoletnici Marxove smrti nekoliko bolj kritično ocenil razvoj političnih institucij v sovjetski družbi, čeprav kajpada tudi on ni v ničemer odstopil od partijske vodilne vloge v družbi. Naravnost je dejal, da ne gre idealizirati tega, kar je bilo doslej narejenega na tem področju, in da bodo težave tudi še v prihirdnje. Najpomembnejše pri tem je bilo njegovo opozorilo, da ne more biti demokratizacije sovjetske družbe brez demokratizacije partije, in da morajo biti komunisti tisti, ki morajo razvijati demokratske odnose na vseh področjih. Nespremenjena partijska hierarhija Načelo demokratskega centralizma naj bi bilo pri tem, po zatrjevanju vseh, tudi še vnaprej vodilo za delovanje partije, s tem pa tudi celotne sovjetske politične in državne nadstavbe. To delovno in akcijsko pravilo, ki ga je v boljševiško partijo v revolucionarnih letih vgradil Lenin, in ki je bilo v Stalinovih časih ustrezno »prilagojeno«, naj bi na vseh ravneh zagotavljalo enotnost partijskih vrst in njihovo povezanost z delavskimi množicami. V ničemer naj tudi ne bi bilo zastarelo, kar trdijo nekateri, ki v njem vidijo najpomembnejši vir avtokratizma, marveč naj bi bile le njegove deformacije tiste, ki so pripeljale do mnogih in zelo daljnosežnih posledic v notranjepartijski demokraciji številnih socialističnih dežel. Zato naj se globalno ravnovesje sil v sovjetski družbi, kljub mnogim praktičnim problemom, ki se vsakodnevno pojavljajo med partijsko bazo in partijskim vrhom, tudi vnaprej ne bi spremenilo. Na vrhu naj bi bila partija s hierarhijo vseh svojih izvršilnih organov in kontrolo državne oblasti, za njo pa bi si sledile ostale politične in družbene organizacije, ki bi v vseh pogledih, organizacijskih, ideoloških, kadrovskih, izpolnjevale partijske naloge. Kajpada naj bi pri tem formalno delovalo tudi volilno načelo »od spodaj navzgor«, vendar pa bi slejkoprej odločanje na vrhu prevladovalo in bilo tudi v vseh primerih obvezno. sploh ne morejo več delati brez natančnih navodil od zgoraj, in da se je birokratizem zastrašujoče razpasel. Pisma kot korektiv Eno od dodatnih, korektivnih pravil notranje partijske demokracije naj bi bila ob demokratskem centralizmu, tudi pisma partijskega članstva in delavcev centralnemu komiteju. Kot je bilo rečeno na kongresu, je to »kanal živih vezi med partijo in delovnimi množicami«, s katerimi naj bi imeli vsi zaposleni možnost opozoriti na vse najpomembnejše življenjske probleme v svojem okolju. Vsak dan naj bi tako centralni komite KPSZ dobil čez 1500 pisem, v katerih ljudje, partijci in nepartijci, opozarjajo na probleme ter pomanjkljivosti v tovarnah, ustanovah, partijskih organizacijah, državnih organih, v rajonih in okrajih. Nobena skrivnost pri tem ni, da so ta pisma, ki jih od časa do časa v skrajšani obliki objavlja tudi tisk, največkrat zelo zgovoren kazalec notranjepartijske dinamike in vseh tistih problemov, s katerimi se danes ukvarja sovjetska partija, in zaradi katerih so pred sovjetsko družbo tudi številne težave: avtokratsko in voluntaristično obnašanje posameznih partijskih struktur, opo. tunizem in pasivnost širokih krogov partijskega članstva, nespoštovanje partijskih norm, formalno izpolnjevanje partijskih nalog. Ni čudno, če prav zaradi tega na vseh mestih tudi tako odločno ponavljajo, da mora partija pozorno beležiti vse te signale, odpravljati napake, širiti notranje partijsko informiranje in še bolj gojiti »kritiko in samokritiko« v partijskih vrstah. V zadnjih letih se nekateri sklepi sovjetskega partijskega vrha vse pogosteje ponavljajo in se ne uresničujejo niti » postano vij en j a « o »postanovljenjih«. Zlasti veliko je govora o kadrih, o politiki sprejemanja v partijo, o »sodobnem boljševi-ku«, ki naj bi bil ob teh zapletenih problemih nosilec družbenega napredka v deželi. F.duard Ševardnadze, prvi sekretar gruzijske parti je, je pred dnevi na to temo v razgovoru za Pravilo dejal, da ni pravega voditelja brez avtoritete in da mora partija zaradi tega vzgajati avtoritativne kadre, z »visoko idejno zavestjo«- in z »visokimi moralnimi kvalitetami«. Ševardnadze je priznal, da so bili časi, ko se je v partiji zelo na široko razpasel nepotizem, in ko so bile »zveze« najpomembnejši »kriterij« kadrovske politike. »Šele, ko sem postal prvi sekretar partije, sem spoznal, koliko sorodnikov imam«, je dejal na nekem mestu in poudaril, da se zdaj gruzinska partija ostro bori proti vsem nepravilnostim v republiki, vi«. Sploh naj ne bi bilo zaradi tega čudno, če so sestanki neučinkoviti, če ljudje ne čutijo nobenega »zanesenjaštva«', in če se mnogi partijskih srečanj sploh ne udeležujejo. Kot poroča sovjetski tisk, se največkrat pri pripravi sestankov že vnaprej naredi »popoln scenarij« dogajanja in spisek ljudi, ki bodo dobili besedo. Marsikje morajo razpravljalci pripravljeno razpravo prinesti pokazat tudi partijskim sekretarjem, da ne bi kdo rekel, kaj »nepredvidenega in neželenega«, Vladimir Serbin iz »Minvostokstroja« v Pravdi opisuje svoj »nastop« na enem od tamkajšnjih zadnjih partijskih sestankov, za katerega je moral — kot ponavadi — vnaprej pismeno pripraviti prispevek. Njegov načelnik ga je pri tem kar osemkrat »predelal», zaradi česar je bil baje »svojih besed« sit - kot je zatrdil -še preden je nastopil na govorniškem odru. Tak način dela po pripombah sovjetskih sociologov najbolj ustreza tistim partijskim strukturam, ki bi v svojih okoljih rade ohranile monopol politične oblasti, in ki jim »neaktivnost« partijskega članstva omogoča nekontrolirano poseganje na vsa družbena področja. Velikokrat se odkrito govori o partijskih veljakih, o partijskih »baronih«, ki so si na posameznih ravneh podredili vso oblast, in jih je nakopičena moč pripeljala nemalok-daj v »skušnjave«, da bi jo izkoristili tudi sebi v dobro. Baje člani partije največkrat niso nobena izjema, ko gre po podjetjih za materialne zlorabe, špekulacije, protekcije, dače, osebno bogatenje in še kaj. S posebno velikimi problemi in dilemami se sovjetska partija srečuje takrat, kaddr gre za sposobne ljudi, direktorje, sekretarje, ki so uspeli povečati proizvodnjo, rešiti nakopičene probleme, ki pa se pri svojem delu zatekajo k izrazitim avtokratskim ukrepom in k »bližnjicam«. Kot je videti iz tiska, gre marsikdaj za vprašanje: ali slediti »višjim interesom«, zatisniti oči pred napakami in spodrsljaji »kadrov«, ali pa dosledno vztrajati na načelih? Prostora in izgovorov je največkrat dovolj za eno in za drugo. Pravda je tako pred časom poročala o direktorju »Elektropribora« iz Tambovskega, o nekem Šerikovu, ki je bil zelo »perspektiven človek«, ki je v nekaj letih posodobil proizvodnjo v podjetju, in je zaradi svoje energičnosti in odločnosti zelo kmalu opozoril nase. Na žalost, kot je rečeno v Pravdi, je bil povsem drugačen v odnosu do svojih podrejenih, saj ni dovoljeval nobene kritike. Ce je imel kdo od njegovih sodelavcev drugačno mnenje, je menda takoj dejal: »Ne strinjaš se z menoj? No, potem napiši odpoved!« Šerikova so kljub različnim mnenjem zamenjali, povsod pa menda ni tako, saj v mnogih podjetjih partijski sekretarji, inštruktorji in aktivisti še naprej nastopajo v vlogi »odločnih ekonomskih komisarjev« ... DANILO SLIVNIK NEOFAŠIZEM V TRSTU Korenine segajo globoko TRST, junija — V soboto novinarji še niso utegnili napisati poročil s tiskovne konference tržaške federacije komunistične partije o neofašističnih napadih na demokratične sile in Slovence na Tržaškem v zadnjih šestih letih, ko so zvedeli za novo protislovensko mazaško akcijo v središču mesta: sredi belega dne je bilo premazano pročelje Kulturnega doma, storilci pa so za seboj pustili keltski križ s kraticami imena mladinske fronte neofašističnega gibanja. Zdaj javno napovedujejo leteče shode po kraških naseljih, v ponedeljek pa naj bi na trgu Unita spet spregovoril eden najhujših netilcev mržnje med Italijani in Slovenci, vsedržavni tajnik gibanja Giorgio Almirante. Nobenega dvoma ni, da imajo neofašisti na Tržaškem ploden teren za protidemokratično delovanje. Tolerantnost oblasti do njihovih javnih nastopov, zborovanj in provokativnih akcij, s katerimi nedvoumno kršijo temeljna načela ustave italijanske republike in zlasti tako imenovani Scelbov zakon iz leta 1952, ki grozi s kazenskimi sankcijami za apologijo fašizma, jim daje pogum za stopnjevanje nasilnih dejanj. Njihovi cilji pa so vedno ob sedežih demokratičnih inštitucij in strank, tudi slovenske organizacije. Splošno zastrupljanje mirnega sožitja med Italijani in Slovenci je njihovo temeljno idejno vodilo. Praviloma stopnjujejo agresivnost ob slehernem zunanjem znamenju dobrega sosedstva med Italijo in Jugoslavijo ter zlasti v predvolilnih razmerah. Dediščina najbolj mračnih dni Tržaški neofašizem, ki je trdno povezan z vsedržavnim gibanjem, seveda ne poganja v nekem neopredeljenem prostoru. Čeprav se navezuje na najbolj mračne dni nedavne zgodovine, je mogoče slediti njegove idejne poganjke tja v čas agresivnega naraščanja italijanskega iredentizma pred prvo vojno. Italijanska buržoazija, ki je terjala vse širši prostor za uresničevanje gospodarskih interesov, je znala poiskati za svojo poslovno nadvlado nad podjetniki drugih narodnosti v največjem evropskem pristanišču nacionalistične skrajneže za netilce narodnostnih sporov. Razlogi in povodi za javne protislovenske nastope so bili vedno pri roki. Požig narodnega doma »Balkan« v središču Trsta 13. julija 1920. leta je bil nekakšna krona nacionalističnih provokativnih nastopov in hkrati zelena luč za nadaljnje fašistične pohode proti slovenskim organizacijam v mestu in okolici, po Istri in Goriškem, ki so se vrstili tja v drugo polovico dvajsetih let. Organizacijsko je naščuval fašiste in tudi speljal akcijo požiga prišlek iz Ligurije Frances-co Giunta, ki je slabo leto po napadu na narodni dom na nekem zborovanju v osrednjem mestnem gledališču Rossetti med drugim vzkliknil: »Zame se je začel program s požigom »Balkana«. Danes ne gre za to, da izbojujemo politične boje, temveč moramo izbojevati narodni boj. Gre za boj, ki se bije na vzhodnih vratih Italije. Sovražnik je le nekaj korakov zunaj mestnega obzidja.« Ko se je fašizem organizacijsko utrdil in prevzel v svoje roke vse vzvode oblasti, se je njegov boj proti Slovencem spremenil. Nasilna nezakonita dejanja je zamenjala državna oblast, ki je s političnimi in gospodarskimi ukrepi skušala zbrisati Slovence v državnem prostoru. Proti silovitemu odporu, ki je sledil izganjanju slovenskega jezika iz šol in uradov, spreminjanju slovenskih priimkov in imen ter drugim nasilnim protinarodnim dejanjem, je začelo nastopati posebno fašistično sodišče. Delovalo je v Rimu, vendar pa je izjemoma prišlo zasedat tudi v Trst, predvsem zato, da bi s svojo navzočnostjo ustrahovalo Slovence. Na dveh tržaških procesih je moral plačati krvni davek odporu proti raznarodovanju in idejnemu boju proti fašizmu cvet primorske slovenske inteligence, od Bidovca, Miloša, Marušiča in Valenčiča pa do Pinka Tomažiča in njegovih tovaršev. In prav v Trstu je slednjič bilo po vsem tem ustvarjeno ozračje tudi za ustanovitev edinega nacističnega morilskega taborišča v Italiji — Rižarne, v kateri so italijanski kolaboracionisti pomagali nemškim okupatorjem mučiti in moriti slovenske in hrvaške domoljube in Žide. Kje je iskati razloge, da policijske in sodne oblasti ne posegajo po razpoložljivih sredstvih,' s katerimi bi lahko vsaj omejile javno in podtalno delovanje neofašističnih skrajnežev? Globlje analize o tem ni, zagotovo pa je pasivnost oblasti mogoče tolmačiti prav s specifično populacijsko heterogenostjo mesta in bojaznijo, da bi vsak večji pritisk na desničarske sile oškodoval volilne in druge interese sredinskih strank, ker bi povzročil v konservativnih meščanskih krogih odpor do njih. Prav zanimivo in poučno podobo nudi sestava krajevnih političnih uprav na Tržaškem. Medtem ko je drugod v severovzhodni Italiji številčno in vsebinsko skrajno omejena prisotnost izvoljenih svetovalcev v krajevnih svetih, je v Trstu drugače. V prvi polovici sedemdesetih let je v šestdesetčlanskem občinskem svetu sedelo osem neofašističnih svetovalcev, v pokrajinskem svetu pa so bili med tridesetimi svetovalci štirje. V protio-simski kampanji, ki so jo sprožile sredinske in desničarske sile, je novoosnovana lista za Trst oslabila neofašistično volilno bazo. Na prvih poosimskih volitvah so bili v občinski svet izvoljeni le štirje neofašistični svetovalci in v pokrajinski svet le dva. Ker pa lista ni mogla vzdržati ostrine v protislovenski in protiosimski politiki, jo je volilna baza na zadnjih volitvah spet nekoliko kaznovala. Trst je dobil enega dodatnega neofašističnega svetovalca. Prav v čas osimskega sporazuma sodi tudi povečano zanimanje Giorgia Almiranteja za Trst. Najprej se je dal izvoliti za tržaškega občinskega svetovalca, potem pa je prihajal pogostokrat spodbujat protislovensko in pro-tiosimsko desnico. Vrhunec njegovih dosedanjih stikov s tržaškimi neofašisti pa pomeni njegov nastop skupaj s tržaškim sekretarjem gibanja Sergiom Giacomellijem, s katerim sta pred poldrugim mesecem somišljenikom predstavila publikacijo o Francescu Giunti z gorečim narodnim domom na naslovnici in na plakatih, ki so vabili k predstavitvi publikacije- In kako je na ta izziv reagiral demokratični Trst? Predsednik pokrajinskega sveta Dario Clarici je najprej pozval državnega pravnika, naj prepove manifestacijo, zatem je nanjo opozoril še notranjega ministra in druge državne osebnosti v Rimu, vendar je naletel na gluha ušesa. Protestno resolucijo je sprejel tudi sani pokrajinski svet. Komunisti so skupaj z gibanjem za Trst zahtevali tudi v občinskem svetu izglasovanje protestne resolucije proti veličanju Francesca Giunte in tržaškega fašizma, vendarle so se svetovalci večine strank takoj po izglasovanju dnevnega reda zasedanja sveta diplomatsko izognili glasovanju o resoluciji s tem, da so zapustili zasedanje. Šele po predstavitvi publikacije je občinski svet ob zgražanju demokratične javnosti izglasoval komunistično resolucijo. Drugi odgovorni v Trstu in deželi pa niso našli nič nezakonitega v tem izzivalnem dejanju. Reakcija je torej biia izrazito nojevsko podcenjevalna. Neznani storilci... Komunistična partija, katere ustanove in aktivisti so bili skupaj s Slovenci in njihovimi organizacijami najpogosteje tarča neofašističnih napadov in izzivanj, je po vsem tem napravila seznam najbolj provokativnih neofašističnih nastopov v zadnjih šestih letih. Zbrala je podatke in pričevanja o poskusih zažigov stanovanj svojih aktivistov, o napadih na pripadnike javnega reda in aktiviste, o atentatih na ljudi, napadih na sedeže demokratičnih strank in drugih inštitucij, o vadbah tržaških neofašistov pri libanonskih falangi-stih, o mazaških akcijah proti slovenskim ustanovam in spomenikom padlim. Ta dokument se pridružuje brošuri njenega aktivista Stojana Spetiča »Črni koledar«, ki je pred desetimi leti predvsem dokazoval vzročr, povezave med tržaškim in vsedržavnim neo- fašizmom. Predstavniki tržaške federacije komunistične partije so na tiskovni konferenci povedali novinarjem, da so zahtevali od državnega pravdništva, naj prouči možnost za kolektiven pregon neofašistov za storjena kazniva dejanja in apologijo fašizma. Hkrati so tudi ugotavljali, da je bilo doslej tržaško sodstvo prav tako kot ob procesu v zvezi z žrtvami Rižarne, ko ni moglo najti med Italijani nobenega kolaboracionista z nemškimi okupatorji, čeprav so mu bili predloženi vsi potrebni dokumenti, izredno milo pri obravnavanju neofašističnih nastopov. Doslej namreč ni bil obsojen na zagroženo kazen še noben neofašist. Kaznim so se izognili bodisi zaradi pomanjkanja dokazov, pomilostitev ali pa zastarelosti postopkov. Nasprotno pa so ponekod po Italiji sodišča obsodila tržaške neofašiste na daljše zaporne kazni. LOJZE KANTE PO POLOMU KOŠARKARJEV 0 tradicionalni ustvarjalnosti ni bilo sledu Jugoslovanska košarka je dočakala »dan«, ko se mora odločiti, po kakšni in kateri poti naprej. Sestopila je z evropskega vrha, v katerem je bila dve desetletji, ambicija mora biti, da se vanj spet vrne. Kako in kdaj je samo na nas samih. Na analizo strokovnega vodstva naše reprezentance, vsaj podrobnejšo, bo treba nekaj dni še počakati, a prav posebnih težav ni, da ne bi mogli že zdaj oceniti igre na evropskem prvenstvu v Franciji, skromne uvrstitve, splošnega vtisa, ki ga je Jugoslavija zapustila na 23. prvenstvu stare celine. Od igre ostala le zamisel__________________ Tradicionalne ustvarjalnosti jugoslovanskih košarkarjev, domiselne in navdahnjene igre, kar vse je bilo prej tema številnih strokovnih seminarjev na svetovni ravni, tokrat ni bilo niti zaslutiti, kaj šele videti. Trener Djerdja je nenehno p>ozival k resnosti in poštenemu odnosu do nasprotnikov, vendar so vse njegove zahteve spuhtele v prazno. O nemotiviranosti smo med prvenstvom že izgubljali tudi preveč besed, zato tokrat naša igra še z druge plati. »Igrišče v Limogesu, na katerem smo izgubili osnovni boj za kolajno, je bilo za moderno košarko naravnost idealno,« meni drugi trener državne reprezentance Janez Drvarič, ki je prvenstvo nedvomno odlično izkoristil tudi za svoje izpopolnjevanje, hkrati pa, je bil eden najbolj delavnih in zanesenih članov naše ekspedicije sploh. »Veliko igrišče je naravnost sililo k modemi igri, kakršno je na primer pokazala Španija. Po vsaki osvojeni žogi hiter protinapad, organizacija igre v napadu, če protinapad ni uspel, hkrati pa možnost agresivne obrambe. Na žalost niti ena izmed teh prvin naši reprezentanci ni uspevala.« Pri naših se je vse zataknilo že kar na začetku. Če v košarki nimaš vsaj treh odličnih skakalcev za odbitimi žogami pod košem, je skoraj vseh umetnosti konec. Mi smo skakali večinoma samo z enim, Žižičem, zato se tudi ni čuditi, če so nam celo Grki p>obrali pod našim košem 13 žog. In ker ni bilo pravega skoka, seveda tudi tiste prve odločilne podaje za organizacijo protinapada ni bilo. Če pa igre, modeme, nimaš s čim začeti, p>otem je vprašljivo vsako nadaljevanje. Prva podaja do povsem pasivnega branilca ob našem košu, seveda ni prava rešitev v moderni košarki. Če pa to žogo večinoma vzame v roko Slavnič, jo drži zase in drugim onemogoča razvijanje igre, potem je ustvarjalnost peterke ali vsakega posameznika že vprašljiva. Enako velja tudi za pozicijsko igro v napadu, za pravo organizacijo igre. Vse reprezentance na evropskem prvenstvu so igrale organizirano košarko, ki v sedanjem trenutku edina zagotavlja uspeh. »Mi smo še vedno vztrajali pri improvizaciji, ustvarjalnosti, sodelovanju dveh ali treh igralcev, pri igri, s kakršno je Jugoslavija dosegla največje uspehe, vendar v obdobju, ko so ti vrhunski košarkarji bili vse to sposobni odigrati,« razmišlja danes Janez Drvarič. »Več kot očitno pa je, da bomo v prihodnje tudi mi morali preiti na organizirano igro, tudi na tipične situacije, ki se večkrat ponavljajo, a prinašajo rezultat.« Gotovo bo takšno organiziranost še naprej veljalo kombinirati z našimi, jugoslovanskimi vložki in prvinami, da bi morda dobili že spot kakšno prednost pred tekmeci. Kajti tudi na evropskem prvenstvu se je videlo, da svojega siceršnjega sloga povsem le ne velja opustiti. Dokler so naši vodilni igralci imeli dovolj moči in energije, so se lahko ustvarjali in igrali, kot bi si želeli, ko pa moči ni bilo več, potem je bilo ob spopadu z-organiziranim nasprotnikom vsega konec. Preveč »odličnikov«? . Vedeli smo sicer, da se Jugoslovani že zaradi načina igranja v našem prvenstvu ne odlikujejo s kakšno posebno obrambno igro, toda da je tako luknjičava v primerjavi z nasprotnikom, je bilo le težko slutiti. Predvsem naši večinoma niso mogli obraniti prostora p»od košem, tako da je večina nasprotnikov lahko vsilila svojo igro. Ob slabem skoku so imeli tako tekmeci dovolj možnosti pobirati žoge in pripraviti še drugi napad zapored, kar je naše v odločilnih trenutkih najbolj demoraliziralo. Napadalnejše obrambe ali pressinga tudi ni bilo, razen v primerih, ko je bilo vse izgubljeno in je bila takšna igra p>ač reševanje v sili. »Ostra, celo groba igra nasprotnikov, ki so jo sodniki proti nam očitno dopuščali, je p>olom še pospešila, mi tudi ne moremo naenkrat spremeniti obrambe, preiti na ostrino, če tega nikdar nismo počeli in nas po tem tudi ne poznajo. Mnogi drugi igrajo na meji prekrška, a vsega jim nikdar ni moč soditi, pa nato na koncu vendarle pridobe v primerjavi z nami,« sodi trener Josip Djerdja, ki je še vedno prepričan, da nas je v Franciji v mno-gočem pokopalo prav sojenje. »Napad na Kičanoviča je bil gotovo programiran. Bona-mico je bil pripravlen na to, da bo izločil našega Kičanoviča. Sodnika, pa tudi tehnična komisija tekmovanja, niso razmišljali o tem, kako tudi zaščititi najboljše igralce, ki so tarča grobosti in s tem del taktične priprave nasprotnikov. Vse drugo je lahko ob tem tudi zanemarljivo.« Nekaj tega' tudi drži, vendar je dejstvo, da smo v obrambi ostali v podrejenem položaju. V obrambni igri pa vendarle sam narekuješ igro in jo vsiljuješ nasprotniku, ne obratno. Da je v našem primeru tako, je tudi posledica osnovne opredelitve naših igralcev. Vsi po vrsti so namreč izraziti napadalci, zato vse gradijo na miselnosti, da bodo pač več košev dali kot jih bodo dosegli in s tem zmagovali. Tudi njihove vloge v klubih so takšne, pa je zato refleks takšnega pristopa v reprezentanci tudi razumljiv. Posledica pa je, da vsak igra zase in ni pripravljen igrati za drugega. Namesto manjšine, so večinoma potrošniki žog, razen Žižiča, ki je zato tudi edini podredil svojo igro obrambnim nalogam. Vsi naši igralci živijo v veri, da so prav oni najboljši in da se jim morajo drugi podrejati. Ob tem seveda v moštvu tudi ni nikakršne hierarhije, ki bi sicer mimo vseh morebitnih socioloških razprav o tem fenomenu v družbi vsekakor morala biti. Mora se vedeti, kdo je prvi in kdo za njim, po kakšnem vrstnem redu. V vsaki ekipi, ne samo košarkarski, celo ne samo športni, mora biti tudi določeno število »delavcev«, garačev, sicer tudi tisti, ki o zmagi in porazu odločajo, svoje vloge ne morejo opravljati. Pri nas pa imamo očitno preveč »odličnikov«, preveč vrhunskih mojstrov, ki priznavajo samo sami sebe. Zato se tudi odnosi spremenijo takoj, ko se boji začnejo. Med pripravami naše reprezentance je bilo po tej plati vse v naj lepšem redu, toda s prvo tekmo se je začelo uveljavljanje pravic, zahteve po ustreznih individualnih položajih, zaradi tega pa razhajanje interesov. Da se posledice tega morajo odraziti v igri, je na dlani. Djerdjevo poudarjeno ponavljanje o težavah selekcioniranja, zbiranja igralcev za reprezentanco, njihove odpovedi ali odhajanje v JLA, kar vse je oslabilo reprezentanco in njeno igro, je sicer lahko eden izmed dokazljivih razlogov, da bi bilo lahko tudi drugače na sedanjem evropskem prvenstvu. Toda tudi če bi bilo igralcev dovolj, odnosov s tem ne bi spremenili, kajti igralcev s posebnim statusom in največjimi pravicami bi imeli kvečjemu še več, s tem pa še več različnih in razhajajočih se interesov. Morda bi bil rezultat sicer za nas ugodnejši, toda posledice za vso našo košarko v bodočnosti nič drugačne. Sedanja mešanica rodov jugoslovanskih reprezentantov se zdaj v veliki meri razhaja, ali tudi poslavlja. Izkušenj, kako naprej, bi nam tokrat res ne smelo manjkati. Ne bi si smeli privoščiti tega, da bi nekaj sedanjim igralcem priključili neki srednji rod, kar bi agonijo le podaljšalo. Treba je vključiti mnogo mlajše igralce, jih vzgajati in kaliti, predvsem pa selekcionirati tako, da bomo osnovni koncept igre lahko izpeljali. Ne bi smeli ponoviti napake, ki se nam zdaj maščuje, pričakovati pa tudi ni moč, da se nam je že rodila takorekoč v istem letu vrhunska kombinacija jreterke, ki bo ob svojem prvem dosežku zenita sama vztrajala na evropskem ali svetovnem prestolu novo desetletje. Košarka je kolektivni šport, ki potrebuje odlične posameznike, a različnih osnovnih kvalitet, ki jih je moč uskladiti pri uresničevanju skupnega cilja. Ce pa hoče žogo vsak zase, potem ni rešitve. Brez žoge v pravih rokah in o pravem trenutku, pa se košarka žal ne da igrati. STANE TRBOVC V MENJAVI Z JAPONSKO SI SAMI POSTAVLJAMO OVIRE Neposlovnost enih se v v • maščuje vsem Pet Slovencev na Japonskem (in še na Kitajskem) ali po čem bodo kože. To zgodbo sem moral med druženjem z jugoslovanskimi uradnimi predstavniki v Tokiu večkrat poslušati. Z neprikritim naukom: kam smo prišli, če ste zdaj že Slovenci postali taki kot nekateri drugi in izgubljate smisel za poslovnost. Kaj je bil vzrok? Delegacija, če jo tako imenujem, slovenskih usnjarjev se je namreč lepega majskega dne znašla v Tokiu. Nič ne bi bilo nenavadnega — v bistvu bi morali celo pozdraviti njihov skupni nastop — če bi prišli podpisat dolgoročno pogodbo o nakupu japonskih kož (mimogrede: po podatkih Tokyo Nevvsletter Japonci predelajo letno 247.767 ton kož, pri tem so 70,4-odstotno odvisni od uvoza, tri četrtine uvoza pa je iz ZDA). Naše predstavnike v Tokiu (imamo ekonomske svetnike na veleposlaništvu, predstavnika jugoslovanskega gospodarstva, ki je celo Slovenec, in še druge poslovne ljudi) je presenetilo predvsem to, da pred tem iz Slovenije ni bilo nobene prošnje ali zahteve za podatke po teleprinterju ali telefonu (še zmeraj sta veliko cenejša od letala in deviznih dnevnic). Tako bi ugotovili, ali je japonska turneja smiselna oziroma bi lahko našim usnjarjem pripravili ponudbe, katere bi lahko celo proučili že doma, da ne naštevam naprej, kako se dela v organiziranem poslovnem svetu. Šaljivo je, če hoče kdo Japoncem prodati avto Iz teh zbadanj smo kot v tolažbo prešli še na druge spodrsljaje, širše jugoslovanske, ki so nepojmljivi za Japonce, zavirajo pa večjo medsebojno menjavo. Od hmelja in vina do turizma in JAT. Vse to pa tudi prispeva k temu, da se obseg jugoslovansko-japonske zunanjetrgovinske menjave krči, ob tem da jo zavira tudi visok primanjkljaj z jugoslovanske strani. Morda se bo po obisku japonskega zunanjega ministra Abeja, ki bo od ponedeljka do srede v Jugoslaviji položaj le nekoliko izboljšal, ob seveda večji poslovno sti naših gospodarstvenikov. Nesmiselno je recimo, oziroma kaže popolno nepoznavanje japonskega tržišča in gospodarstva, če bi naša avtomobilska industrija rada prodrla med japonske voznike. Lani so na Japonskem prodali 3,002.950 avtomobilov, od teh so jih uvozili le 35.564 (1,17 odstotka), pri čemer vozila jugoslovanske izdelave niso ne luksuzna ne ekonomična, da bi lahko tekmovali s Tojoto (1,173.850 prodanih vozil doma in 530.000 v ZDA) ali Nissanom (822.375 prodanih avtov doma in 470.000 v ZDA). Veliko možnosti pa je za našo udeležbo pri japonskem uvozu hrane, tekstila, kar bi ob uveljavljenem jugoslovanskem izvozu ferolegur, kristala in marmorja lahko bistveno popravilo za Jugoslavijo neugodno razmerje v zunanjetrgovinski menjavi. Zlasti ob podatku, da Japonci za uvoz hrane dajo letno več kot 13 milijard dolarjev, pri čemer jim pravzaprav ni treba uvažati le rib (le vsaka sedma riba, ki jo pojedo Japonci, je iz uvoza). Pri vsaki ponudbi je treba seveda poznati specifičnosti posameznega tržišča. Tako se je — ob sicer že dokaj uveljavljenem izvozu naših vin — pojavil kot ponudnik še eden. Japonskemu veletrgovcu je poslal pošiljko s 36 steklenicami vina za pokušnjo. Čez čas se' je ves nasmejan - Japonci se smehljajo tudi takrat, kadar jim je nerodno — veletrgovec le pojavil pri našem ekonomskem svetniku, povedal, da ceni jugoslovansko vino, hkrati pa potožil: za pokušino je dobil 36 steklenic; od teh je bilo 6 razbitih, kar pomeni, da embalaža ni dobra in ne prenese dolge poti; drugih šest steklenic je imelo kovinske zamaške z navojem, kar je pri natančnih Japoncih, pri katerih je zavijanje blaga pol uspeha, možno le za brezalkoholne pijače; nadaljnjih šest pa navadne kovinske zamaške, ki niso dobri niti za kislo vodo. Druga polovica steklenic je sicer imela plutovinaste zamaške, vendar so se pri odpiranju večinoma odlomili ali niso šli iz grla. Razen tega so bile etikete v cirilici, tako da japonski vinski veletrgovec niti ni mogel pogruntati, za kakšno vino gre oziroma, kako se imenuje. Vedel je le, da je v načelu dobro. Ali, recimo, hmelj. Na Japonsko izvozimo za okrog 800.000 dolarjev hmelja, Čehoslovaki za 15 milijonov dolarjev, čeravno Japonci sami trdijo, da je naš hmelj boljši (zlasti iz Žalca, vendar ga ni v zadostnih količinah, ki bi jih radi imeli Japonci). Toda naš hmelj je pakiran tako, da ne ustreza strogim japonskim standardom. Na Japonskem denimo, smejo prodajati le sadeže, ki niso škropljeni in so pakirani tako, da se jih človekova roka ne dotakne (celo dinje, ki jih olupimo, so pakirane tako, da je del sadeža v plastični košarici). Zato se dogaja, da trgovci iz ZR Nemčije poceni kupujejo jugoslovanski hmelj, ga pripravijo po japonskih standardih, ga kot svojega izvažajo na Japonsko in pri tem dobro zaslužijo. Da pri hmelju ne govorimo še o hlastanju po zaslužku od danes do jutri, ki je ena od jugoslovanskih trgovskih značilnosti, je pa nesprejemljiva za Japonce. Ti, potem ko se odločijo za poslovne odnose, besedo tudi držijo in ne pustijo partnerja za dva dolarja več, ki ju ponudi drugi, na cedilu. In ker slab glas hitro seže v deveto vas, se neposlovne poteze enega našega podjetja kaj hitro maščujejo tudi drugim, ki sicer niso nič krivi. Partner, la drži besedo Kaj pomeni za Japonce poslovnost oziroma spoštovanje dogovora, pove tudi naslednji primer: Fudži film je sklenil pogodbo o dolgoročnem sodelovanju s skopskim Alkaloidom za proizvodnjo rentgenskih filmov. To je zanesljiv posel, saj takšne filme na veliko potrebujejo v bolnišnicah in ambulantah, prodajo pa naj bi ob zagotavljanju potreb jugoslovanskega trga razširili tudi na Nemško demokratično republiko. Fudži film je v svoji tovarni tudi imel na praksi 30 delavcev iz Alkaloida, da so se usposobili za novo proizvodnjo. Čim se je po Jugoslaviji razvedelo, da posel gre, da prodaja rentgenskih filmov dobro uspeva so se pri Fudžiju takoj priglasili novi jugoslovanski interesenti, ki bi radi Alkaloid spodrinili. Vodilni v Fudži filmu so bili sprva osupli, kako je to sploh mogoče, ptotem pa so dali drugim jasno vedeti, da so sklenili pogodbo z Alkaloidom in od nje ne mislijo odstopiti. Prav tako se Japonci čudijo, če v Jugoslaviji res ni več gosi oziroma če kmetje reš niso pripravljeni več zaslužiti. Na Japonskem je bilo veliko zanimanja za uvoz gosjega perja iz Jugoslavije, nekaj časa je kupčija (okrog 3 milijone dolarjev) tudi cvetela, potem pa naenkrat ni bilo več perja, kot da bi pri nas zmanjkalo gosi ali pa nihče ne bi bil več zainteresiran za dolarje. Več bi prav gotovo lahko dobili tudi od japonskih turistov, ki so znani kot dobri gostje. Če si že privoščijo dopust (imajo ga večinoma po 12 dni), jim ni'žal denarja. Načrtnost, ki prevladuje pri Japoncih, se je iz poslovnega sveta (Japonec, kadar gre v Evropo poslovno, gre oborožen z vsemi informacijami — to mu zagotavlja izredno razvita informativna poslovna mreža v Evropi — najmanj v dve, tri države) preselila tudi na turistično. V nekaj dneh želi japonski turist (lani jih je bilo v Evropi 600.000, pri nas le nekaj tisoč) videti čimveč znamenitosti, vse posneti, fotografirati, da potem lahko doma obuja spomine. Zato so usmerjeni predvsem v Francijo, Italijo in Grčijo, potem pride po obisku japonskih poslovnih ljudi in turistov ZR Nemčija, na predzadnjem mestu evropskih turističnih držav je Španija, za njo pa Jugoslavija. Prav gotovo bi bilo moč zainteresirati japonske turiste tudi za jugoslovanske zgodovinske in umetnostne vrednote, od Dubrovnika do notranjosti (navdušenje, recimo, nad našimi freskami in ikonami, ko so bile razstavljene v Tokiu, je bilo izredno). Seveda pa se ne sme zgoditi tako, kot se je lani z veliko skupino japonskih turistov na naši obali. V plačanem hotelu zanje ni bilo prostora, prepeljali so jih v desetine kilometrov oddaljen kraj. Tak dogodek je seveda za natančnega in do minute načrtujočega Japonca nepojmljiv. Poleg tega se je to hitro razvedelo in posledice nesoli-dnosti naših hotelirjev bodo prav gotovo očitne letos. Takšnih stvari seveda ne bi smeli počenjati, če naj bi se Jugoslavija bolje kot z 200 milijoni dolarjev leta 1982 (vključno z devizami iz prometa, kjer najbolje poslujeta Jugolinija in Splošna plovba, s skupnimi nastopi na tretjem trgu in podizvajalskimi pogodbami, kjer je najmočnejši in uveljavljen trboveljski Rudis) vključila v zunanjetrgovinsko menjavo Japonske, ki znaša 290 milijard dolarjev; in če naj bi gospodarski stiki vsaj malo sledili dobrim političnim odnosom. VLADO ŠLAMBERGER TUDI BRAZILIJA V VESOLJSKEM KLUBU Peklenska vrata v vesolje Brazilija se vse bolj uveljavlja v vesoljskem klubu, zdaj sicer še ob pomoči ameriških strokovnjakov in NASA, toda Brazilci nameravajo junija 1990, ob 35-letnici prvih brazilskih korakov na področju vesoljskih raziskav, izstreliti prvi, skorajda v celoti doma narejen satelit. V vesolje ga bo z izstrelišča Barreira do Inferno (po naše bi temu rekli Peklenska vrata) ponesla prva domača nosilna raketa. Zanimivo je, da bo v tem največjem brazilskem vesoljskem projektu, kot zagotavljajo brazilski strokovnjaki, samo še 15 odstotkov tujega znanja, preostalih 85 odstotkov opreme bodo izdelale domače tovarne. Začetki prvih brazilskih vesoljskih raziskav segajo že v leto 1955, ko so v ministrstvu za aeronavtiko naredili prve študije na tem področju. Za brazilski prodor v vesolje se je najbolj ogreval predsednik Janio da Silva Quadros, ki je 31. januarja 1961 na predsedniškem položaju zamenjal Juscelina Ku-bitschka, graditelja nove brazilske prestolnice Brasilie. Quadros, ki je na volitvah zmagal z ogromno večino in je dobil tudi največ glasov dotlej v zgodovini brazilskih volitev sploh (zanj je glasovalo 5,636.623 Brazilcev), je leta 1961 ustanovil zvezno komisijo za vesoljske raziskave, ki so jo v svetu poznali po kratici CNAE (Comissao Nacional de Ati-vidades Espacias). Ob tem velja kot zanimivost dodati, da se je moral Cžuadros, ta veliki zagovornik brazilskega prodora v vesolje, že po sedmih mesecih odpovedati predsedniškemu položaju. Uradno je 25. avgusta 1961 sicer odstopil sam, neuradno pa se je izvedelo, da je moral predsedniško palačo zapustiti zaradi svoje prevelike naklonjenosti do Che Guevare, ki mu je izročil tudi naj višje brazilsko odlikovanje Cruzeiro do Sul (Južni križ). Quadrosa je na predsedniškem položaju zamenjal tedanji podpredsednik Joao Belchior Marques Gou-lart, ki je tega leta obiskal tudi Kitajsko. V okviru sveta za državno varnost Quadrosovo komisijo so nato leta 1971 razpustili in ustanovili Zvezni inštitut za vesoljske raziskave INPE (Instituto Nacional de Pesquisas Espaciais). Vzporedno s tem so v ministrstvu za aeronavtiko ustanovili nekakšno delovno skupino za vesoljske projekte GETEPE, ki naj bi pripravila vse potrebno za gradnjo brazilskega raketnega izstrelišča. Zgradili so ga na severu države, blizu ekvatorja, poimenovali pa so ga dokaj simbolično — Peklenska vrata (Barreira do Inferno). GETEPE so po končani gradnji razpustili, ustanovili pa so vrsto drugih komisij in inštitutov, med katerimi je zdaj najpomembnejši Vesoljski tehnični center CTA (Centro Tecnico Aeroespacial). Vse ustanove, ki jih je ustanovilo ministrstvo za aeronavtiko, delujejo v okviru Sveta za državno varnost (Conselho j de Seguranga Nacional), ki ga vodi predsednik države, zdaj torej general Joao Baptista de Oliveira Figueiredo. Satelit v pomoč graditeljem skozi džunglo Zvezni inštitut za vesoljske raziskave INPE je največja tovrstna ustanova v Latinski Ameriki. Sedež inštituta je v mestu Sao Jose dos Campos v državi Sao Paulo, »podružnice« pa so še v mestih Cachoeira Paulista, Natal, Cuiaba in Fortaleza. Inštitut je doslej opravil že vrsto pomembnih raziskav. S pomočjo ameriškega satelita Erts, ki ga NASA vsakih 18 dni odstopi Braziliji, je inštitut izdelal najpopolnejšo geografsko karto Brazilije in vse Južne Amerike doslej, podatke iz vesolja pa so koristno uporabili tudi pri odkrivanju novih rudnih nahajališč, pri gradnji cest skozi džunglo na severu države, pri gradnji namakalnih sistemov na velikih kmetijskih kompleksih... Inštitut je doslej opravil še vrsto drugih znanstvenih projektov: Mate — raziskave zemeljskega magnetizma, Tela — opazovanje sončnih erupcij, Miro — pot radijskih valov v vesolju, Obra — vpliv atmosferskega hrupa na Brazilija je lani kljub velikim dolgovom v tujini (84 milijard dolarjev) namenila za vesoljske raziskave že več kot milijardo dolarjev. radijske zveze, Rasa — raziskave ionosfere, Radasol — radioastronomske raziskave, Exa-metnet - meteorološka opazovanja, Sere — geološke raziskave... Izstrelišče na magnetnem ekvatorju Brazilci pa so kljub vsem inštitutom vendarle najbolj ponosni na svoja Peklenska vrata, odkoder so doslej izstrelili že vrsto manjših in večjih raket. Izstrelišče Barreira do Inferno so zgradili že leta 1964 na prostrani ravnini, le 17 kilometrov stran od Natala, glavnega mesta zvezne države Rio Grande do Norte. Razmere za izstreljevanje so tu optimalne, to so potrdili tudi strokovnjaki NASA, saj izstrelišče leži na magnetnem ekvatorju, blizu pa je tudi geografski ekvator. To pomeni, da je obodna hitrost zemeljske oble tod največja; raketa, ki jo seveda izstrelijo v smeri vrtenja Zemlje, tako lažje premaga gravitacijske sile in se hitreje vtiri na določeno krožnico. Vstop je tod seveda prepovedan. Z do zob oboroženimi pripadniki vojaške policije, ki varujejo pot do tega brazilskega kozmodro- —- ■■---- antene, radarje, pet izstrelnih ramp, pa računski center, stanovanjske zgradbe ... Večino naprav so izdelali Brazilci sami. To poudarjajo na vsakem koraku. Milijarda dolarjev za vesoljske raziskave Prva raketa, ki so jo iz Peklenskih vrat poslali v vesolje, je bila sonda I. Sedemdeset kilometrov visoko se je povzpela, s seboj pa je ponesela pet kilogramov tovora. Enako višino je dosegla tudi Sonda II, le da so ji naprtili 20 kilogramov tovora. Še uspešnejši so bili s Sondo III. Raketa je poletela 500 kilometrov v vesolje, s seboj pa je poriesla 50 kilogramov tovora. Projekt Sonda je bil namenjen predvsem za meteorološke raziskave. Največja ra- Satelite bodo Brazilci uporabljali predvsem za meteorološka opazovanja, za napovedovanje poplav in morebitnih'zmrzali, odkrivali pa naj bi tudi rudna in naftna nahajališča. keta, ki so jo izstrelili doslej, je bila Castor Lance. Zgradili so jo Američani. Tehtala je 5,9 tone, s seboj pa je ponesla 106 kilogramov tovora. Omeniti velja še raketo Black Brandt, ki so jo izstrelili v okviru projekta Ponte Negra (Črni most). Ta projekt skupaj pripravljajo ZDA, Brazilija in ZRN. Gre predvsem za meteorološke raziskave v zgornjih plasteh atmosfere. Brazilija je lani kljub velikim dolgovom v tujini (po podatkih Inter-American Develop-ment Bank le-ti znašajo že 84 milijard dolarjev) namenila za vesoljske raziskave že več kot milijardo dolarjev. Več kot polovico ,566 milijonov dolarjev1 porabi vojaški inštitut za vesoljske raziskave LAE, ki pripravlja prvo povsem domačo štiristopenjsko nosilno raketo VLS (Veiculo Lancador de Satelites). Ta naj bi svoj ognjeni krst prestala leta 1990. To bo največja raketa, ki so jo doslej izstrelili v Braziliji, v vesolje pa bo lahko ponesla tudi do tono težke satelite. Le-te zdaj sestavljajo v inštitutu INPE, kjer testirajo tudi nova pogonska goriva za rakete. Pretesna Peklenska vrata Hkrati so v Braziliji začeli graditi tudi novo izstrelišče, saj so Peklenska vrata za tako obsežne načrte postala že pretesna. Nov vesoljski center bodo zgradili še bliže geografskemu ekvatorju, v bližini mesta Alcauntara v zvezni državi Maranhao. Za gradnjo so doslej namenili že 238 milijonov dolarjev. Raketa VLS naj bi ob svojem ognjenem krstu junija 1990 poletela 800 kilometrov daleč v vesolje, satelit, ki ga bo ponesla s seboj, pa bo tehtal 120 kilogramov. Kasnejši sateliti bodo še težji, zato pa bo domet nosilne rakete nekoliko manjši. Satelite bodo uporabljali predvsem za meteorološka opazovanja, za napovedovanje poplav,ki so prav zdaj skorajda povsem ohromile brazilski jug, suš, morebitnih zmrzali (na jugu države). S pomočjo satelitov pa naj bi odkrili tudi nova rudna in naftna nahajališča. Doslej so si za te raziskave »sposojali« ameriške satelite. BRANKO SOBAN OKROGLA MIZA: Glasbeno življenje, glasbena politika Vsega mnogo, skupnega premalo Zaključuje se prva koncertna sezona v veliki dvorani Cankarjevega doma. Spričo odmevnosti, novih razmer za delo, koncertiranje in možnosti v slovenski glasbeni kulturi pomeni prelomnico, če že ne pravo renesanso na glasbenem področju. Na glasbeni fenomen velike dvorane se navezuje širša problematika slovenske kulturne politike na glasbenem področju; teme programske politike, povezovanja ustanov, združevanja dela in sredstev. O teh temah so se za Delovo okroglo mizo pogovarjali: Sergej Dolenc, direktor programa Cankarjevega doma, Janko Gvilc, direktor ljubljanskega Festivala, Marjan Gabrijelčič, skladatelj in profesor na akademiji za glasbo, Vladomir Kobler, umetniški vodja ljubljanske Opere SNG, Marko Munih, odgovorni urednik glasbenega programa Radia Ljubljana, Ivo Petrič, umetniški vodja Slovenske filharmonije, Milan Stibilj, skladatelj in glasbeni kritik, ter Boris Švara, umetniški vodja mariborske Opere SNG. Iz kulturnega uredništva sta se pogovarjala Tit Vidmar in Marijan Zlobec, ki je pogovor po stenogramu Danice Velkavrh pripravil za objavo. DELO: Prva koncertna sezona v veliki dvorani Cankarjevega doma je ponudila dovolj izkušenj pri organizaciji, načrtovanju in posredovanju koncertov. Katere so najbolj značilne izkušnje in ugotovitve? PETRIČ: Samo na naših koncertih bo v tej sezoni 52.000 obiskovalcev, od tega 32.000 v abonmajih. Za komorno glasbo je treba prišteti še nov, srebrni abonma, ki je bil razprodan in je imel na osmih koncertih po grobi oceni 5000 obiskovalcev. V Cankarjevem domu smo bili veselo presenečeni nad takim obiskom in nad njegovo kontinuiteto. To ni samo začetna evforija in odmevnost, ampak je vsaj še enkrat toliko občinstva kot doslej začutilo potrebo, da stalno obiskuje simfonične koncerte Slovenske filharmonije. Kolegi iz Zagreba, ki so imeli podobne izkušnje z Lisinskim, so nam povedali, da takšne prehode spremlja tudi kvalitativen premik. V kratkem se bo izkazalo, ali to kontinuiteto lahko pričakujemo tudi v pri- hodnji sezoni. Glede drugih izkušenj je treba najprej spregovoriti o novem prostoru. Kljub temu da še ni dokončno zgrajen in opremljen, in kljub temu da smo imeli precej težav pri vajah in generalkah — igrali smo pred železno zaveso, kar ni končni cilj — smo lahko zaslutili celoten prostor na provizorično organiziranem koncertu Bolšoj teatra. Če se železna zavesa odpre in je zadaj akustična školjka, se akustika še izboljša. Vso sezono smo občutili, da so taki optimalni pogoji neverjetno stimulirali delo orkestra. V tem vidimo perspektivo za nadaljnjo ustvarjalno rast ansambla. Najbolj prijetno pa so bili presenečeni vsekakor gostje, ki so izredno hvalili novo dvorano, funkcionalnost in akustiko, počutje pri delu glede na druge modeme dvorane v svetu, kajti ni jih dosti, kjer bi bila akustika tako dobra. Všeč jim je tudi dimenzija dvorane, ki kljub temu, da ima 1400 sedežev, kar bo kmalu premalo, ni »raztegnjena« kot zagrebški Vatroslav Lisinski, kjer so nekateri poslušalci tako oddaljeni od orkestra, da izgubijo stik z njim. DELO: Kaj pa primerjava Ljubljane s pogoji v drugih podobnih mestih? PETRIČ: Vsi tuji gostje so se čudili, da ima tako majhen narod in tako majhno mesto tako središče narodne kulture. Presenečeni so bili posebej, kadar smo imeli javne generalke, bodisi z Glasbeno mladino Slovenije, bodisi s Cankarjevim domom, ki je pripeljal, mladino iz vse Slovenije. Presenečeni so bili nad odzivom in nad tem, da smo imeli v enem dnevu že več kot 4000 obiskovalčev: na dveh javnih generalkah in koncertu. Približali smo se že popularnosti kakšnega športa, kar je za kulturo izreden pojav. MUNIH: Pri koncipiranju koncertov simfoničnega orkestra RTV Ljubljana sodelujemo enakovredno vsi v hiši: glasbeni program, televizija in umetniški svet v glasbeni produkciji. Za razliko od Slovenske filharmoni.-je, ki ima na razpolago 24 koncertov, se mi1" omejimo na osem abonmajskih koncertov. Programe sestavljamo potem, ko ugotovimo, kakšne programe ima Filharmonija. Pri tem si prizadevamo, da so zanimivi tudi za naš glasbeni arhiv, kajti vsa dela snemamo. Lani smo nekoliko zamudili pri prodaji in propagandi za svoje abonmajske koncerte. Rednih abonmajev nismo imeli toliko kot Filharmonija. Upam, da bomo letos enakovredno ponudili naš program. Raznovrstnost našega programa je bila prijazno sprejeta tako v Slovenski filharmoniji kot pri poslušalcih. DELO: Pri projektih, ki zahtevajo večji ansambel, je bila še otežkočena izvedba. Tako je bilo, recimo, pri Mahlerjevem koncertu, ko je bilo na odru 190 izvajalcev. MUNIH: Tak je bil tudi pri Slovenski filharmoniji primer Aleksandra Nevskega Sergeja Prokofjeva. Program, smo sestavljali na obljubo Čankarjevega doma, da bo akustična školjka postavljena lani do avgusta. Na Radiu smo dali veliko težo vokalno-instrumen-talnim delom in upamo, da bodo lahko zaživela tako, kot zaslužijo. GABRIJELČIČ: Predstavnik Cankarjevega doma je obljubljal, da je pogodba stoodstotna. Zdaj pa se dogaja isto kot pri jedrski elektrarni v Krškem. Kdo naj odgovarja pred slovensko javnostjo, pred tistimi, ki so prispevali denar na podlagi samoupravnega spo- razuma, da bo tehnika brezhibna? Ali ima Cankarjev dom danes drugačen odgovor kot takrat? DOLENC: Dom ni do konca opremljen niti danes. Velika dvorana še ni dokončana in težko je reči kdaj bo. Imamo uporabno dovoljenje le do železne zavese. Zaenkrat je omejena uporabnost odra: za predstave velikih opernih del, močno razširjenih simfoničnih sestavov ali združenih pevskih zborov, in to vse dotlej, dokler Cankarjev dom ne bo dobil uporabnega dovoljenja za dvig železne zavese v veliki dvorani. Zamuda je nastala po krivdi angleškega dobavitelja odrske opreme, ki je zamudil vse roke. Poleg tega tudi tehnološki prevzem njihovih izdelkov ne teče tako, kot je bilo predvideno. Pri zbiranju denarja se je tudi nekoliko zataknilo in tam je prišlo do zamude pri dokončanju razsvetljave na velikem odru, računamo pa, da bosta razsvetljava in oprema z zavesami končani do konca tega leta. Če bo zadevna komisija prevzela odrske tehnike do septembra, potem bo možno do konca leta 1983 izvesti poskusne operne predstave. Preskusiti bo treba vse tehnološke in akustične fenomene, ki jih ta oder prinaša. Ko bo vse to znano, bo šele mogoče načrtovati obseg »proizvodnje« na odru velike dvorane. Pričakovali smo, da bo to že v sezoni 1982/83, zdaj pa ne moremo in ne želimo reči dokončne besede, dokler ne dobimo v roke ustrezne dokumentacije, da lahko pričnemo s poskusi. GABRIJELČIČ: Infomarcije se spreminjajo iz leta v leto. Kdo je za to odgovoren? DOLENC: Recimo investitor, vendar je tudi ta odvisen od rednega zbiranja sredstev. Pri tem bi rad povedal, da je treba investitorja in Cankarjev dom obravnavati ločeno. Programski oddelek oziroma celotna delovna organizacija Cankarjev dom nima vpliva na zbiranje denarja za dokončanje investicije. Tudi za nas je vedno na novo šok, kadar ugotovimo, da smo slovensko javnost potegnili za nos. Oder bi morali prevzeti že lani septembra. Manjka osnovna oprema za izvajanje glasbenega programa. Ni osnovnega kompleta jglasbenih instrumentov, klavirjev, čembala, harfe, tolkal in kontrabasov, na katere računajo zlasti gostujoči ansambli, da jih bodo tu dobili na posodo. Tudi ostala tehnološka oprema še ni dokončna. DELO: Nekateri kritiki so v letošnjih koncertnih programih opazili predvsem usmerjenost k tradiciji, premajho pripravljenost tveganja in iskanja novih del v okviru svetovne literature. Neki kritik je celo zapisal, da Slovenska filharmonija zavira izvirno slovensko ustvarjalnost in jo potiska na stranski tir. Med drugim je zapisal, da je v odločbi o ustanovitvi Slovenske filharmonije poudarjena skrb za izvajanje domačih glasbenih del na prvem mestu, medtem ko se zdaj skuša izogniti tej primarni dolžnosti. Kakšen je Ietošniji program? PETRIČ: Programa ni mogoče ocenjevati s stališča ene same sezone. Programiranje je treba gledati skozi več sezon. Precej neumestna je kritika, ki zagovarja eksperimentiranje, ko smo vedeli, da moramo v novi dvorani najmanj podvojiti svoje občinstvo. Z novimi deli bi ga lahko celo zmanjšali. Te ocene izvirajo iz nepoznavanja. Naš program je bil celo zelo napredno koncipiran, to so nam ljudje iz sveta tudi priznavali. Dunajska filharmonija ali Gevvandhausorchester iz Leipziga izvajata mnogo manj novih del kot pri nas.' V svetu je že utrjena navada, da sodobne programe izvajajo radijski orkestri. Najboljši pariški orkester je orkester njihovega radia, katerega koncerti so bili najslabše obiskani. V tej sezoni smo imeli izredno napreden modri abonma, pretežno sestavljen iz del 20. stoletja. Zato je taka kritika nevzdržna. Če bi kritik pregledal delo in program orkestra, bi ugotovil, da smo se srečevali skoraj vsak teden z deli, ki so bila za orkester, ki je zadnjih 10, 15 let precej pomlajen, nepoznana, vsaj za večino. Na enem zadnjih koncertov s sovjetskim dirigentom Pavlom Koganom je bil ves program skoraj nov za večino članov Orkestra, čeprav smo izvajali med drugim Čajkovskega. Slovenska filharmonija programira v glavnem vsa nova dela, ki jih sploh dobi. Za prihodnjo sezono načrtujemo štiri krstne izvedbe v abonmajih in še štiri zunaj abonmaja, toda za te štiri abonmaje nimamo še niti ene partiture, čeprav bi morale biti do sestave programa napisane. Že v prejšnjih sezonah smo zaupali skladateljem in smo imeli na programu dela, ki jih še nismo dobili. Da krstnih izvedb ne bi hoteli izvajati, sploh ni res. Enkrat samkrat se je v zadnjih letih zgodilo, da je dirigent soglasno z orkestrom dal skladbo s programa. Šlo pa je za vprašanje kvalitete. Ni pa rečeno, da ne bi smelo imeti vodstvo orkestra tudi kakšne besede pri tem, ali bo neko delo izvedeno ali ne. Dostikrat smo tudi tujim dirigentom ponudili slovenske skladbe, pa so jih velikokrat odklonili. DELO: Kakšna je funkcija dolgoročnega programiranja? Ali denimo v tem, da bi slovenski poslušalci v desetih, petnajstih sezonah slišali celoten svetovni koncertni simfonični repertoar? PETRIČ: Slovenska filharmonija je v srednjeročnem programu 1980-1985 in tudi naprej začrtala stilno usmeritev v treh abonmajih, drugi del programa pa je lahko svobodno oblikovan. Če bi se povsem zaprli v stilne okvire, bf bil ta program enostranski. Menimo, da bomo lahko v času, ki ste ga navedli ali še prej, informirali našo kulturno sredino o najpomembnejših stilnih obdobjih, skladateljih in njihovih delih. Noben človek pa ne more prebrati vseh knjig, videti vseh filmov in tudi ne slišati vseh glasbenih del. Program je dovolj zanimiv, izpolnjujemo vrzeli, ki so bile zanemarjene, ostaja pa še dovolj prostora za popestritev. Standardnih del je bilo na programu samo 20 odstotkov. V zadnjih treh sezonah smo izvedli 37 takih del, ki so bila povsem zanemarjena ali pa celo prvič izvajana v Ljubljani. Usmeritev v sodobnost je bila zelo potencirana. Ne moremo pa reči, da se bo to v naslednjih sezonah lahko nadaljevalo, kajti ne moremo si več privoščiti izvedbe partitur, ki so vezane na devizno izposojnino. To se nam je letos zgodilo trikrat ali štirikrat. Drugi programi pa so bili izpeljani s pomočjo tujih kulturnih centrov v Jugoslaviji, ki so nam za dinarska sredstva nabavili nekatere partiture. MUNIH: Prizadevamo si, da na koncertih izvajamo tudi dela iz svetovne literature, ki so manj poznana, osnova našega programa pa je že leta in leta domača ustvarjalnost. V zadnjem obdobju smo pri mnogih slovenskih skladateljih naročili nova dela; pri Ramovšu, Janko Grilc Kreku, Stibilju, Lajovicu, Gabrijelčiču, Srebotnjaku, Vremšaku in mnogih drugih. Večina teh del je bila izvedena na naših abonmajskih koncertih, vsa pa posneta za glasbeni arhiv. Prav v zadnjem abonmajskem ciklu smo pripravili skladateljski večer Vinka Globokarja. Slovenska glasba je prisotna s tretjino glasbenega programa. Zato sem miren pred očitki, da zapostavljamo izvirno slovensko literaturo. STIBILJ: Sodobna ustvarjalnost je ključni pogoj za vpliv na neko kulturno dejavnost. Zavedati se moramo, da imamo tako ustvarjalnost, kakršno imamo. Res ta ustvarjalnost ni na taki višini, kot bi bilo želeti, ampak tudi ne bo, če je ne bomo prikazali pred javnostjo take, kot je, in je ustrezno kritično obravnavali. Mnogo skladb slovenskih avtorjev je bilo izvedenih tako slabo, da bi bilo bolje, če jih ne bi izvajali. Drugi vidik je program Slovenske filharmonije, ki sem ga javno kritiziral. Moram reči, da je program Slovenske filharmonije narejen tako kot priročnik za popularna glasbena dela, ki bi ga sestavili nekje v ZDA in s katerim skušajo izobraževati kavboje v glasbeni kulturi. Spisek res popularnih skladb, ki ne more »usekati mimo«. Res je imela Filharmonija strah pred veliko dvorano. Res je, da tudi program, ki ga je predstavila, ni končni vzrok za trikratno povečanje števila občinstva. Kajti večjega števila obiskovalcev nimamo samo na koncertih našega filharmoničnega orkestra, ampak tudi na drugih. Saj nismo gradili Cankarjevega doma zato, da bomo izključili slovensko ustvarjalnost. Je bil končni cilj pridobiti publiko s tem, da to omejimo? Razumem težave, ki jih ima Slovenska filharmonija z izbiro, nima pa koncepta. Po kakšnih kriterijih izbira domače skladbe, na kakšni ravni morajo biti izdelane. TeK kriterijev nima. Po drugi strani sem začuden, da Ivo Petrič v vlogi umetniškega vodje Slovenske filharmonije zagotavlja sedanjo programsko politiko in jo obravnava kot nujnost v zvezi s programom in obiskom, po drugi strani pa v vlogi predstavnika Društva slovenskih skladateljev vedno pove, kako je slovenska glasbena ustvarjalnost uspešna v tujini in kako veliko je zanimanje zanjo. Ali komponiramo za tujino ali sodelujemo v oblikovanju slovenske glasbene kulture? Če omenim samo Globokarjev koncert, zqjcaj smo morali čakati več kot 15 let, da smo slišali Pot iz leta 1965, ki je danes drugače učinkovala? Ni imela tistega vpliva za slovensko glasbeno kulturo, kot bi ga nemara imela, če bi bila izvedena takrat. Zakaj smo čakali? Zakaj imamo toliko skladb, ki so bile izvedene v tujini, ne pa tukaj? Tu gre za celo vrsto stvari, do katerih bi imela Slovenska filharmonija določeno odgovornost. Slovenska kultura je družbeno Marjan Gabrijelčič Vladimir Kobler podprta in ta družbena podpora j: zagotavlja nemoteno delo. Gledališča so polna slovenskih del, čeprav smo včasih mislili, da jih brez Shakespeara ne moremo napolniti. Tudi kritičnost je narasla na tem področju in ta dela so dobila mednarodna priznanja. Smisla in načrtnega programiranja pa pri Slovenski filharmoniji ne vidim. Tudi petletni načrt Slovenske filharmonije nič ne pomeni. Ne izbirati tista najbolj znana dela. Slovenska filharmonija deluje precej pod pritiskom popularnih naslovov in tudi v okviru poznanstev, ne vem pa, če nam ta železni repertoar ustreza. Dunajski filharmoniki izvajajo Mozarta, ker je to avstrijska kultura. Ali bomo to kulturo prenašali k nam? Ali nismo sposobni lastnega umetniškega koncepta? PETRIČ: Kar sem doslej bral kritik o slovenskih delih, ki jih je napisal Milan Stibilj, so bile skoraj vse stoodstotno negativne, kar bi se dalo razumeti, da jih sploh ne bi smeli izvajati, glede na njihovo nizko vrednost. Nesprejemljivo je, da Mozarta ne bi smeli izvajati, dirigenti in interpreti pa imajo tudi pravico izbirati dela. Naš koncept je dosti jasen, slovenskih del smo v treh sezonah igrali 153, s tujimi sodobnimi bo pa slabše, ker si ne moremo več privoščiti toliko del 20. stoletja, ki so vezana na zahodni devizni trg. DELO: Kaj pa jugoslovanska dimenzija, koliko se pojavlja v programih in sploh v našem glasbenem življenju? PETRIČ: V zadnjih treh sezonah smo predstavili 11 del iz jugoslovanskega repertoarja. Prepričan sem, da noben drug orkester v Jugoslaviji ni v tolikšni meri predstavil del iz drugih republik. GABRIJELČIČ: Ob novem domu, ki ne sme postati monopolist, bi morali imeti za pošten in strokoven pregled več tolerance v nastopu posamezniki, ki so udeleženi. Tolerance ni dovolj, ker so osebni interesi zelo močno prisotni. Res je tudi Slovenska filharmonija soodgovorna za večjo socializacijo elitne glasbene kulture, ne glede na čas in kraj nastanka, in tudi za ustrezno prisotnost domačih del. Delež slovenskih del v primerjavi s tujimi je manjši. Še vedno se moramo izobraževati, ker premalo poznamo in z novimi generacijami prihajajo novi pogledi. Poleg socializacije je druga naloga, da spodbujamo nastajanje novih del. Vsi pogovori, tudi v strokovnih krogih, pa se preveč zaustavljajo ob tem, kako je neko delo narejeno, ne pa, kakšno je njegovo sporočilo. Sedanje spodbujanje ni v pravem ravnovesju. Ne mislim samo na propagiranje, ampak bolj na prenos in konfrontacijo teh del, kjer ima radio nei- M DELO AKTUALEN POGOVOR: So banke še servis? Pritiski na banke povzročili veliko težav O vlogi bank v zadnjem času veliko govorijo zlasti tedaj, ko mislijo na težave pri zagotavljanju denarja za različne naložbe in o usmerjanju denarnih tokov. Koliko gre v tem primeru tudi za ustreznejšo organiziranost bančnega sistema pri nas oz. samih temeljnih bank? Koliko so se banke že izvile iz velikokrat le deklarativnega načela, da so predvsem tako imenovani servis združenega dela. Kaj o teh vprašanjih meni predsednik poslovodnega odbora Ljubljanske banke-Gospo-darske banke v Ljubljani Polde Maček? Z njim so se pogovarjali novinarji Jože Petrovčič, lija Popit in Stojan Žitko. DELO: Kako daleč ste prišli s preobrazbo bančnih in finančnih tokov oz. kaj naj bi to sploh bilo? MAČEK: Zaradi kritičnega gospodarskega položaja in vedno večje vloge administriranja hi najboljšega družbenega vzdušja, da bi pri bančni preobrazbi naredili bistven korak naprej. Najprej je treba doseči, da bo banka res servis združenega dela, zaradi katerega smo jo tudi ustanovili. Tega še nismo dosegli, saj na banke še naprej močno vplivajo država, državni aparat, politične strukture, na drugi strani pa je še precej oportunizma tudi v bančnih vrstah, kjer se takim pritiskom marsikdaj ne upajo upreti niti v občinah. Danes je v Jugoslaviji ogromno bank, ki so zaradi takšnih pritiskov zašle v velike težave. DELO: Ali to pomeni, da v Sloveniji ni takšnih pritiskov? MAČEK: Tudi tu so bili in so še, uspešnost obrambe proti temu pa je odvisna tudi od bančnih kolektivov, od ljudi in od {»vezanosti bančne inštitučije z združenim delom. Pritiskov se lažje ubranimo, če se opremo na združeno delo, na članice banke. DELO: Kaj je bistveno za preobrazbo? MAČEK: Da usposobimo temeljne banke, da bodo delale v interesu združenega dela, ko gre za usmerjanje sredstev družbene repro- dukcije, in da bomo za to usposobili interne banke. Te so pogoj, da združimo razdrobljeno akumulacijo v tolikih delovnih organizacijah; seveda pa na osnovi programov. Ni nujno, da združeno delo stoji vsako jutro pred okencem temeljne banke, ko potrebuje denar za tekočo reprodukcijo ali dolgoročne naložbe. S pametnim delovanjem internih bank in koncentracijo razpršene družbene akumulacije se da marsikaj uresničiti. DELO: Bojimo se, da mnogi ne vedo, kaj bi z internimi bankami. MAČEK: Nekateri dobro vedo. Na našem območju je okoli 20 internih bank, od katerih najmanj polovica zelo dobro deluje. S temi imamo zvezo vsak dan. Če govorimo o takih bankah v Iskri, Mercatorju, Emoni, gre za interne banke, ki so ne le združile akumulacijo v teh velikih sistemih, ampak združujejo tudi sredstva za naložbe. Imamo pa še interne banke, ki so več ali manj na papirju. Imajo sicer enake ideje, kot te, ki so dobre, vendar jim zaradi ohlapnostčsistema in integritete v sozdih ne uspe, da bi naredile karkoli pomembnega. DELO: Nekatere interne banke bi rade že kar prevzele funkcijo temeljnih bank. Je to res? MAČEK: So nekateri taki predlogi. Toda to je že z zakonom o bančništvu precej jasno razmejeno. Zadnja dopolnitev tega zakona je postavila jasno mesto tako enim kot drugim. Mislim, da do nasprotovanja ali prepletanja ne more priti in tudi ne sme. Tudi nam so očitali, da smo proti internim bankam, češ da se borimo za naš položaj, za denar ipd. DELO: Vsi lovite isti denar. MAČEK: Ni in ne more biti v tem problem. Vsi gospodarimo z družbenim kapitalom. DELO: Pravijo, da je naša denarna politika precej kriva za nekatere težave na tem področju. MAČEK: Bančniki upravičeno ali neupravičeno kritizirajo denarno in posojilno politiko. Razni subjekti v Jugoslaviji so v docela Različnih položajih. Kar velja za Slovenijo, ne velja za Makedonijo, Črno goro in narobe. Imamo nekaj težav zaradi dopuščenega obsega posojil v primerjavi z minulim letom. Letos bi namreč lahko posojila povečali samo za 11 odstotkov. S tem denarjem pa ne moremo spremljati združenega dela, ki se vsak dan bori z višjimi cenami, inflacijo in z drugimi problemi. DELO: Dostikrat je opaziti, da v poslovnih bankah niso zadovoljni z odločitvami narodnih bank. So ti odnosi med obojimi bankami res skrhani? MAČEK: Ne kaže kar tako nasprotovati nekaterim nezaželenim ukrepom. Vsi moramo delati tako, da bomo čim prej uresničili stabilizacijske cilje. DELO: Poslovna banka narodne verjetno že ne bo kritizirala. MAČEK: Z vsemi ukrepi Narodne banke Jugoslavije se ne morem strinjati. Linearni ukrep zadene vse, tako tiste, ki smo se pred tremi leti odpovedali negospodarskim naložbam, kot one, ki tega niso delali. Zato podpiram nekatere ukrepe, ki so sicer boleči tudi za nas. Vendar hkrati ugotavljam, da nekaterim drugim tudi to še nič ne pomeni in se takim ukrepom poizkušajo izogniti ali pa jih kršiti. DELO: Spremenjeni zakon pa bo prav bankam naložil, da bolj pretehtajo naložbe. MAČEK: Mislim, da za to ni treba zakona. Banke bi se morale obnašati neodvisno od želja in pritiskov oblasti. Za svoje delo so odgovorne in morajo prevzeti posledice. Vendar se pri tem obnašamo enako kot v združenem delu. Ko je povsem jasno, da bi morala kakšna delovna organizacija v stečaj, najdemo sto opravičil in posegov, kršimo predpise samo zato, da bi preživela. Tudi v bankah je potreben radikalen red, in kjer je prišlo tudi po krivdi bančnih ustanov in ljudi v njih do težav, jih je treba kaznovati. V državi imamo okoli 170 temeljnih bank, kar je dosti preveč. Tako razdrobljena bančna mreža je tudi kriva za zapiranje v regionalne meje. Če je pa še pod vplivom občine, lahko pri taki banki prej govorimo o občinski kot o temeljni banki. Ena od nalog naše preobrazbe je, da preverimo bančni sistem v Sloveniji. Niti ga ni treba dosti preverjati. Vsi vemo, da je nekaj takih temeljnih bank, ki so občinske. Tudi pri nas bi zato morali zmanjšati število temeljnih bank in jih postaviti na tako gospodarsko podlago, da bo lahko vsaka banka spremljala združeno delo v celoti in se pri tem povzpela tudi čez občinske ali regionalne meje. Prav te majhne bankice spodbujajo združevanje sredstev na starih osnovah in pritiskajo na vzajemna sredstva, s katerimi smo v preteklosti dobili nekatere gospodarske invalide. Botri pa so bili tudi zunaj bank. DELO: To je povezano z našim gospodarskim načrtom. Kako je lahko prišlo v slovensko resolucijo, da letos naložbe v Sloveniji realno ne bodo nazadovale, saj bi morale napredovati? MAČEK: Zaradi naših nerealnih ocen pri srednjeročnem načrtu. Zdaj se tekoče prilagajamo položaju, ki je pogojen tudi od zunaj. Gospodarimo bolj od danes na jutri, precej prakticistično, kar pa ni dobro. DELO: Kitajci so po Mau rekli: mačka naj bo bela ali črna, glavno, da miši lovi. Pri nas je treba gledati na eni strani na preobrazbo, na drugi pa, da se naložbe že tri leta realno zmanjšujejo. MAČEK: V preteklosti smo delali napake, ker smo gospodarili z denarjem, ki ga nismo ustvarili s svojim delom. To je osnovni problem, saj smo velik del tuje akumulacije namenili tudi za naložbe, ki niso dale nikakršnega učinka v tako imenovani materialni proizvodnji, veliko tega denarja pa je šlo tudi za negospodarske objekte. Še manj pa smo takrat računali, da bo treba veliko več izvažati, oz. smo mislili, da bo kredite lažje vračati. Naložbe so zdaj res znatno manjše kot prej, kar je tudi povsem normalno. Potemtakem ne gre toliko za restriktivne ukrepe, ampak za normalne, če se hočemo izvleči iz težav. V naši banki so naložbe skoraj za polovico manjše, kot so bile v prejšnjih letih. Resnica pa je, da smo tudi v tej banki porabili 70 do 80 milijonov dolarjev, ki smo jih zamenjali v dinarje in uporabili tudi za kakšen negospodarski objekt. DELO: Toda bančnega denarja je vendarle manj. Kaj to pomeni? MAČEK: V bankah sta zdaj dva problema: eno so limiti, drugo pa je sestava bančnega denarja. Dogovorili smo se, da bomo v bankah več denarja dali tovarnam za zagotovitev reprodukcijskega materiala. Drugi del denarja, ki ga je veliko manj kot včasih, moramo dobro naložiti. Rekli smo, da ga bomo naložili v izvoz, kmetijstvo in infrastrukturo. To so naše glavne usmeritve. Ker je v bankah manj denarja, je tudi naš delež pri soinvestiranju naložb manjši. Na drugi strani pa s tem prisiljujemo združeno delo, da se organizira tako, da bo njegov denarni delež pri naložbah vedno večji. Ta je že veliko večji kot prej, posojilni delež bank je vse manjši, še najmanjši pa delež tujih kreditov. DELO: Kakšno je razmerje med investicijami in krediti za obratna sredstva? MAČEK: Več kot 80 odstotkov gre za tekočo proizvodnjo in 20 odstotkov za dolgoročne naložbe. Vsa kratkoročna sredstva namenjamo za tako imenovane selektivne namene. Podpiramo pripravo izvoza, izvoz, kmetijstvo, nakup hrane. Posojila za te stvari so v bankah cenejša, kot za ostalo. DELO: Toda kmetija zelo tarnajo, da ne pridejo z bankami skupaj. Banke pa pravijo, da kmetija nimajo programov. MAČEK: Kmetijstvo kot panoga je pri nas najmanj akumulativno, torej ima najmanj denarja za nove naložbe. Zanj bi bilo dobro samo takšno posojilo, ki bi bilo brez obresti, kar pa pri nas ni mogoče. Mislim, da v tem primeru kritika, ki leti na banke,ni povsem upravičena. Kmetijstva ni mogoče reševati samo z bankami. Vendar pa smo našli skupen jezik z delom kmetijstva in smo zmanjšali obrestne mere na najnižjo možno mero za vlaganja v primarni del kmetijstva. DELO: Prav o obrestih teče zdaj v Jugoslaviji velika razprava, češ da preveč pospešujejo inflacijo, da se veča odvisnost gospodarstva od bank ipd. Kaj mislite o tem? MAČEK: V vsakem gospodarstvu, tržnem ali našem, naj bi imeli realno obrestno mero. Denar naj bi imel tisto ceno, ki jo mora imeti. Nisem za inflatomo obrestno mero, obenem pa sem proti takšni inflaciji, kakršna je. Zavzemam se za realno obrestno mero, ki pa ni socialna niti inflatoma. DELO: Kakšna je realna obrestna mera? MAČEK: Taka, za katero smo se dogovorili v jugoslovanskem bančništvu: 30-odstotna splošna obrestna mera. DELO: Medtem so cene poskočile za 33 in več odstotkov? MAČEK: To pomeni, da bomo najbrž morali popraviti tudi to splošno obrestno mero. DELO: To je rečeno dokaj načelno. MAČEK: Res, v praksi je tudi polno izjem. Čeprav gredo zdajšnji krediti v glavnem le še za selektivne namene, lahko dajemo nekaj kratkoročnih, mesečnih, tudi po tej splošni obrestni meri. Ta pa je uveljavljena tudi takrat, ko se pretaka družbeni kapital od podjetja do podjetja in podjetja zaračunajo 30-odstotno obrestno mero, če posodijo denar za 14 dni. Tudi po takem denarju je še povpraševanje v banki. Na tej strani tudi pridobivamo tisti bančni prihodek, ki nam še omogoča, da delujemo, ne ustvarjamo pa skoraj nikakršnega skupnega dohodka več. DELO: Kako se je to pokazalo na drugi strani, tudi pri varčevalcih? MAČEK: Zanimiv pojav. Vsi govorimo o krizi, o nizkih osebnih dohodkih, o padcu realnih, v banki pa nam dinarsko varčevanje raste bolj, kot smo predvidevali. Eden izmed razlogov za to so gotovo tudi nove obrestne mere, ki so spodbudile vezano varčevanje: 28-odstotna letna obrestna mera na tri leta vezani denar je že toliko spodbudna, da varčevalci svoj denar zdaj vežejo tudi na tri in celo na več let. DELO: Potemtakem se bančnikom vsi računi ne morejo iziti? MAČEK: Prihodkovni problem banke je vedno težji. Tečajne razlike so se od 1. januarja samo v Gospodarski banki povečale še za 3,4 milijarde dinarjev. Starih tečajnih razlik je že več kot za 10 milijard dinarjev. Ta denar je porabljen, tečajne razlike pa nastajajo zaradi večje cene tujega denarja. Včasih je bil dolar po 10 ali 30 dinarjev, danes že več kot 80 dinarjev. Skoraj dve tretjini tečajnih razlik gresta na rovaš združenega dela. DELO: Kako nameravate to urediti? MAČEK: Idej je bilo dosti, rešitve pa še ni. Eno je, da tečajne razlike razmejimo na naslednjih 40 let. Vendar je vprašanje, ali bomo to sploh zmogli, kajti tudi tekoče tečajne razlike bo naslednje leto težko pokrivati, razen če jih ne bomo spet pokrivali 40 ali 50 let. Gospodarska banka ima v sistemu Ljubljanske banke največje negativne tečajne razlike, ker imamo največ izvoza, uvoza, tujih kreditov ipd. Devize so bile porabljene, danes pa je seveda velika razlika med vrednostjo deviz pred tremi leti ali še prej in današnjo. Zaradi tečajnih razlik imamo težave tudi pri sodelovanju z združenim delom. To je sicer te tečajne razlike pobralo, toda zdaj v banki nimamo skupnega dohodka, ki smo ga včasih vračali združenemu delu. Ker skupnega dohodka ni, pomeni, da mora združeno delo iz lastnih sredstev ponovno dati v bančne sklade toliko in toliko denarja - letos okoli 400 milijonov dinarjev. DELO: Vendar zdaj predlagate, da bi zadolžene delovne organizacije svoje tuje dolgove spet vračale v devizah. MAČEK: Problem je širši. Zdaj je v naši ' banki za več kot 200 milijonov dolarjev deviznega debalansa. Približno 70 milijonov dolarjev ni vrnil banki ali tujini tisti del združenega dela, ki ne izvaža, ki je torej po letu 1980 v banko prinašal dinarje namesto deviz. To pa zato, ker je računal, da bomo lahko na deviznem trgu kupili devize. Ker je ta trg razpadel, deviz nismo dobili. Vračati pa jih je bilo treba. Velik del debalansa, približno 90 milijonov dolarjev, pa je nastal zaradi zadolžitev za slovensko infrastrukturo. Gre za objekte republiškega družbenega ali gospodarskega pomena; ceste, centrale, Petrol, Cankarjev dom itn. Za te stvari je bilo dogovorjeno, da bomo devize združevali v okviru slovenskega združenega dela oz. siseota, vendar nam jih ni uspelo zbrati toliko, da bi s tem pokrili vse obveznosti. Ko je bilo to treba tujini vrniti, smo morali poseči po naših likvidnostnih sredstvih. Za teh 90 milijonov dolarjev nismo dobili denarja od drugod kot z območja, ki ga pokriva Gospodarska banka oz. od združenega dela, ki je včlanjeno v to banko. Zdaj se o tem še prerekamo s siseotom, da bi pač bili vsi enako obremenjeni, če smo se že prej tako dogovorili. DELO: Kakšna je razlika med debalan-som in izgubo? MAČEK: Kakšne velike razlike ni. Debalans oziroma neravnovesje pomeni, da imamo premalo deviz, da bi lahko vrnili vse, kar moramo. Zato odvzemamo našim članicam še tisti del deviz, ki jim ostanejo po vsem, kar morajo dati za družbene potrebe. Drugega denarja v banki ni. To pa pomeni, da ozdi ne morejo uporabljati svojih deviz. Njihov plačilni promet stoji, ker smo jim devize vzeli in tako poravnali fiksne in garantirane obveznosti do tujine. Dogovorili smo se, da ima to prednost. Vendar smo v nekoliko boljšem položaju kot nekatere druge banke. Pri nas plačilni promet stoji dobre tri mesece, ne več. DELO: Kaj pomenijo devizna sredstva občanov za banko? Nekateri pravijo, da je dobro, da so, drugi spet, da so samo breme zaradi tečajnih razlik. MAČEK: Tako dinarska kot devizna zasebna sredstva so zelo kvalitetna, ne samo za banko, ampak za združeno delo v celoti. Zato spodbujamo dinarsko in devizno varčevanje, ker nam to omogoča, da lažje financiramo tekočo in razširjeno reprodukcijo. Z odkupom deviz od občanov manjšamo devizno neravnovesje, s tem pa krepimo tudi likvidnost banke. To tudi omogoča, da pravočasno poravnamo obveznosti. Marko Munih Milan Stibilj Boris Švara zmerno veliko vlogo. Pri nas je veliko negativizma pri označevanju domačih del. Mogoče je to nestrpnost znotraj glasbenik krogov. Smotrneje bi bilo konfrontirati umetniške panoge med seboj. Ustrezna strokovna skupina ljudi bi lahko pregledala, kaj se je v resnici uveljavilo in kaj se je samo v nekem hipu, prek osebnih ali poslovnih povezav. tretja razsežnost je vprašanje načrtovanja sezone, pretežno dolgoročnih konceptov. Pri načrtovanju moramo skrbeti za vzgojo novih generacij. Mlade generacije morajo spoznati najboljša dela. V tem smislu sem proti muzi-kološkemu ali historiološkemu programiranju. Moramo imeti lasten koncept. SF ima še vzgojno funkcijo, enako velja za operne hiše. Vprašujem pa se, ali ni možno več narediti za slovensko ustvarjalno glasbo. Brez slovenske ustvarjalnosti ni slovenske glasbe. Tu bi lahko radio veliko več naredil, brez strokovnjaških razlag. SF in radio sta še neizkoriščena. • SF bi morala imeti še več koncertov, radio pa prav tako. Delovna obveznost ameriških in evropskih ansamblov je mnogo večja. Tu vidim neke vrste možnost. Potem jo vidim v številnejših nastopih komornih sestavov in nujni delovni povezavi med orkestri pri predstavitvi velikih projektov. Če vrhunskih svetovnih vokalno-instrumentalnih del ne bomo spoznali, nam grozi velika vrzel tudi za slovensko ustvarjalnost. Za bolj zdravo kulturno politiko pa bi morali glasbeniki sami več storiti. Zaprtost ustanov med seboj je kriva za marsikateri nesporazum, ki ga ponujamo javnosti brez potrebe. Po drugi strani bi se morala glasba še bolj osvoboditi služnosti javnim manifestacijam. To funkcijo bi morala naša glasba opuščati in biti bolj kritična do same sebe. V tem smislu ne razumem, da se tako ostro obnašamo do kritike, ki ji dajemo premajhen poudarek. Sploh nimamo glasila, ki bi strokovnokritično podajalo ocene o domačih delih, programih itd. PETRIČ: Dunajsko filharmonijo sem omenil zato, ker imamo mi sodobnejše programe. Drugo pa je neizkoriščenost orkestrov. Trenutno je zasičenost s številom koncertov na meji tega, kar lahko širši slovenski prostor še sprejme. Orkestri v večjih sredinah imajo več ponovitev koncertov. Upam, da bomo počasi prišli tudi do repriz koncertov. Mi bi seveda radi več kot enkrat nastopili z istim programom. MUNIH: Radijski orkester je v glavnem snemalno telo. Težko sprejmem očitek, da na radiu premalo naredimo za popularizacijo slovenske ustvarjalnosti, kajti povedati moram, da vsakega domačega skladatelja temeljito predstavimo in osvetlimo njegovo delo v celoti. GABRIJELČIČ: Še vedno vztrajam da je 20 ali 25 koncertov v primerjavi 80 ali 120 velika razlika. Tu so še možne izboljšave. Gre za način, dela ali pristop. STIBILJ: Izražam svoje osebno mnenje. Če sem govoril kot skladatelj, mislim, da imam do tega pravico, čeprav moram ugotoviti, da si te pravice navsezadnje niti nisem pridobil v slovenskem kulturnem krogu. DELO: Že pred leti je Cankarjev dom načrtoval festival slovenske glasbe. Kako . je z načrti, ki pred .leti niso mogli biti uresničeni? DOLENC: Glede dnevov slovenske glasbe je v Cankarjevem domu prevladovala usmeritev, da se slovenski glasbi vsako leto ponudi zaključen ciklus prireditev. Kljub pripravljenosti Cankarjevega doma do izvedbe tega tedna še ni prišlo prav zaradi slabe odzivnosti v slovenskem glasbenem prostoru. Vsi so pričakovali, da bo Cankarjev dom naredil vse: izbral izvajalce, skladbe in na koncu poskrbel še za denar. Zaradi popolnega nerazumevanja produktivnih in reproduktivnih glasbenih umetnikov je bila akcija začasno umaknjena s programa. GABRIJELČIČ: Kakšno je bilo stališče Društva slovenskih skladateljev? DOLENC: Ne morem reči, da se niso bili pripravljeni pogovarjati, v končni fazi pa smo v Čankarjevem domu ostali zelo osamljeni. PETRIČ: Društvo in Cankarjev dom sta pripravila koncept, toda takrat še ni bilo velike dvorane, ni bilo klavirjev, ne glede na to, da tudi slovenskih izvajalskih korpusov ni bilo mogoče uskladiti. Zaradi objektivnih razlogov, med katerimi je bilo pomanjkanje instrumentov, je festival padel v vodo. Zapiranje določene glasbene smeri v en festival pa je poleg tega zame geto. Domača dela je treba čimbolj konfrontirati z drugimi deli. Tak festival bi bil lahko zanimiv, je pa tudi veliko tveganje. GABRIJELČIČ: Kaj pa v primerjavi z dnevi hrvaške glasbe? DOLENC: V zasnovi dnevov slovenske glasbe ni šlo samo za trenutno predstavitev poustvarjalne in ustvarjalne moči naše glasbe, temveč tudi za retrospektivo slovenske glasbene umetnosti. Trenutno je ta ideja malo zaspala z namenom, da oživi tisti trenutek, ko bo velika dvorana CD v polni meri zaživela. V okvir teh dni bi morali vključiti vsaj dve operni deli in balet. STIBILJ: Sam nisem nikoli napisal, da je izvedba neke skladbe nepotrebna, ker je vsaka informacija za kulturo pomembna in pelje v razvoj. Zelo se pa strinjam z Ivom Petričem, da slovenskih del nima smisla prikazovati na posebnih festivalih. Festivali so bolna točka glasbenega življenja. Klasičen primer je Opatijska tribuna. Čimprej moramo dobiti j vse možne informacije v delih in te je treba porazdeliti v koncept ponudbe skozi vse leto. GABRIJELČIČ: V sedanjem trenutku dajemo mnogo večji poudarek reprodukciji. V obdobju, ko smo imeli predvsem zbore in zborovske skladatelje, je bilo drugače. Danes se skladateljeva osebnost izgublja. Gre tudi za manipulacijo z delom. Avtor skoraj1 nima pravice spregovoriti o svojem delu. Večina se obrača na to, ali je bil, recimo, perfekcionira-no izveden Beethoven, nimamo pa, za primer, primerjave med Lajovčevo in sodobno evropsko literaturo. Z vsem drugim se ukvarjamo, nalagamo denar, nagrajujemo s Prešernovimi in drugimi nagradami, skladatelj pa izgublja svoj družbeni položaj veliko bolj kot avtorji v drugih sferah, na primer v likovni. Če bo Cankarjev dom vzpostavil stik mlade generacije z vsemi zvrstmi in oblikami, bo svojo funkcijo opravičil. STIBILJ: Ni brez pomena skladateljeva osebnost, in to, da je prizadet v teh družbenih silnicah. Mislim, da je napačno, nezadostno ali s premalo poudarka obravnavana ustvarjalna komponenta v naši glasbi. Velikokrat ne vemo, kaj je ustvarjalnost, ko beremo, da je ta ali oni dirigent ustvaril Beethovna. To so osnovne napake v načinu mišljenja in obravnavi ustvarjalnosti. DELO: Kakšen pa je položaj na opernem področju? KOBLER: Razlika je med sistemom in pogoji dela v SF in Operi. Opera ima v zaostrenih pogojih v sezoni samo pet premier. Obdržali smo 140 predstav. V zadnjem času smo posvetili dokaj pozornosti slovenski poustvarjalnosti, še posebno v tekoči sezoni, ko smo izvedli Švarovo Veroniko Deseniško in Slovenski baletni večer. Načrtujemo tudi druga dela in obnovitve, predvsem Kogojeve Črne maske in Gorenjskega slavčka. Največja ovira je nepopoln orkester. Položaj se sicer izboljšuje, vendar tako počasi, da smo kljub štipendijam in novim angažmajem še vedno navezani na pomoč substitutov SF, kar nam včasih zaradi njihovih nepredvidenih obveznosti spreminja že zastavljen program. Lahko bi delo bolje organizirali, če bi imeli lasten kompletni orkester. Tako pa je naš delovni čas absolutno pogojen z delom SF. V zadnjem času smo prisluhnili domači kot tuji sodobni glasbeni tvornosti. Za 90 odstotkov abonentov pa so še vedno najbolj zanimive predstave železnega repertoarja, ki bi ga mi, v nekaterih primerih, najraje dali s programa zaradi dotrajanosti. Značilna je predstava Seviljskega brivca, ki smo ga hoteli začasno umakniti, zaradi popolne obnovitve, pa je tudi letos to daleč najbolj popularna šolska predstava. Tudi odrasli publiki je najbolj pri srcu železni repertoar, še posebno, če nastopa kakšen renomiran gost. Ne vidimo izhoda, dokler domača ustvarjalnost ne bo imela drugačnega mesta in ne bo tudi drugače finančno ovrednotena. Kozinov Ekvinokcij je bil brez dvoma ena najboljših izvedb v zadnjih desetih letih. Radijskiorkesterjedobil nagrado, mi pa smo imeli težave z občinstvom. Podoben je bil primer s Svitanji Pavla Šivica in s Slovenskim baletnim večerom. ŠVARA: Tudi pri nas imamo podobne probleme. Zadnja štiri leta se jim pridružujejo še prostorske težave, ki so v letošnji sezoni vsaj deloma urejene. Mariborska opera je edina poklicna glasbena ustanova v tem mestu oziroma v tem delu Slovenije. Zato imamo z orkestrom manj težav kot v Ljubljani, več pa s pevci solisti. Stimulacija za ta poklic je premajhna. Tudi družbeni ugled je padel na zelo nizko točko, in to gotovo negativno vpliva na odločanje mladih ljudi. Kar se tiče domače ustvarjalnosti, mariborska opera ne more imeti slabe vesti. V enajstih letih smo imeli na programu 12 slovenskih del, od tega pet krstnih izvedb. Tudi jugoslovanski skladatelji so bili primerno zastopani. Dolgoletna kriza obeh slovenskih oper bi zahtevala posebno obravnavo. V mariborski operi imamo 118 članov umetniškega ansambla, 3 do 5 premier letno, 100 predstav in 20 koncertov. Za sodelovanje z ljubljansko opero še ni bilo skoraj nič storjenega. Nimajo režiserjev in dirigentov. Čeprav se je možnost da dobimo režiserja ali dirigenta v goste, izkazala za dobro. To velja predvsem za zadnjih 5, 6 let. KOBLER: Med mariborsko in ljubljansko opero je ne samo dogovor, ampak že tečejo akcije tega sodelovanja. V prihodnje bi kazalo to sodelovanje in praktično pomoč vzajemno povečati in programsko skupaj načrtovati nekatera dela. Tak primer je zdaj Ipavčev Zlatorog. Za otvoritev velike dvorane CD smo pred leti načrtovali skupno izvedbo Gotovčevega Era, vendar smo sprevideli, da bi za tako priložnost morali naštudirati slovensko opero. Izbrali smo Veroniko Deseniško. V naši Operi SNG načrtujemo tudi izvedbo NVagnerjevega Večnega mornarja. V ta projekt nameravamo vključiti tudi mariborsko opero, ki bi nastop v veliki dvorani Cankarjevega doma zahteval kadrovsko okrepitev, ki je ljubljanska opera sama ne zmore. Napovedano je tudi povratno gostovanje bratislavskega opernega gledališča, predvidoma s Straussovo Elektro in V vrtincu Eugena Suchona. Velika dvorana Cankarjevega doma je za nas zelo zanimiva, tako po tehnični plati kot po zmogljivosti, ker odpira nove dimenzije tudi opernemu ustvarjanju. DELO: To pomeni, da težave odpravljate s pomočjo pametne kulturne politike. Kakšno je stališče Kulturne skupnosti Slovenije? STIBILJ: Govorim z osebnega stališča. Opera je zelo draga zadeva, pri nas še prepoceni. Pevskega kadra primanjkuje, velikokrat se čudim, kako to zmorejo v Mariboru. Ljubljanska opera je v velikih težavah, iz katerih se ne more izkopati. DELO: Kako pa se Ljubljanski festival vključuje v združevanje dela in sredstev? GRILC: Ljubljanski Festival ima posebno mesto, saj opravlja posredniško in prireditveno dejavnost. Kako ju smotrno izkoriščati, je v zadnjem času veliko vprašanje, predvsem v primerjavi s Cankarjevim domom. Tako usklajevanje s Cankarjevim domom je možno in verjetno do problemov sploh ne bi prišlo, ko bi se bila usklajevalna politika začela uresničevati že z začetkom delovanja Cankarjevega doma. V tem trenutku je združitev Festivala s Cankarjevim domom preuranjena, morali pa bi se skupaj lotiti posameznih akcij. DOLENC: Začetni koraki sodelovanja med Cankarjevim domom in Festivalom niso bili najboljši. Razmere pa so se v zadnjem času popravile. V programskih izhodiščih Cankarjevega doma je bilo začrtano, da se bo ukvarjal tudi s posredniško dejavnostjo. V tej smeri je trenutno v manjši meri tudi organiziran in deluje. V okviru programa Cankarjevega doma ni samo glasba, ampak tudi filmska, gledališka, kultumo-vzgojna in razstavna dejavnost. Po poldrugem letu delovanja smo se morali lotiti tudi posredovalne dejavnosti v jugoslovanskem in slovenskem prostoru. Moramo preučiti vse možne oblike nadaljnjega sožitja ali združitve s Festivalom, in v tem smislu smo začeli delati. Ti pogovori so težki, dolgotrajni, oprijemljivih rezultatov še nimamo. Stališča Cankarjevega doma pa so: združitev obeh ustanov, pri čemer poletni festival ne sme ugasniti, in ohranjeni morajo biti vsi programski dosežki, ki jih je Festival ustvaril, ali da se Cankarjev dom programsko usmeri tako, da prevzame pod svoje okrilje tudi poletne prireditve in jih dolgoročno načrtuje in izvaja kot svoj redni program. V tem primeru bi zdajšnji Festival postal samo močna posredniška organizacija po vzoru Koncertne direkcije Zagreb ali Jugokoncerta iz Beograda, ali da ostane sedanje stanje, obe organizaciji pa si razdelita delovna področja in skušata kar najbolj usklajeno med seboj sodelovati. GRILC: Problem podvajanja smo začeli urejati konec lanskega leta, ko smo prišli do skupnega dogovora. Doslej je bila domena Festivala, da organizira komorne cikle. V kakšni obliki bomo mednarodni mojstrski cikel izvedli skupaj, je drugo vprašanje. To pa so že prvi znaki medsebojnega usklajenega dela. Prav na podlagi teh poskusov, ki jih skušamo priklicati v življenje, se bomo pogovarjali naprej. S tem skuša Festival Ljubljana ta del svoje dejavnosti uskladiti z dejavnostjo Cankarjevega doma. Predvsem pa je treba priti do jasnih stališč, kako s posredniško dejavnostjo. Sloveniji je nujno potrebna močna koncertna agencija, ki sodeluje ne samo s Cankarjevim domom, ampak tudi z drugimi ustanovami v Sloveniji, Jugoslaviji in tujini. DELO: Ali po vsem tem lahko rečemo, da obstaja neka slovenska glasbena politika? Kje naj bi se oblikovala? Vse kaže, da obstajajo velike materialne, organizacijske in ne nazadnje umetniške rezerve, ki bi jih lahko izrabili, ko bi imeli vselej pred očmi celoten kompleks našega glasbenega življenja. DOLENC: Na tako majhnem prostoru, kot je slovenski in s tako malo finančnimi sredstvi bi morali po mojem mnenju vse to družbeno načrtovati na republiškem nivoju, kajti zavedati se moramo, da usklajene akcije (zlasti priprave velikih skupnih projektov, pri izvedbi katerih naj istočasno sodeluje več glasbenih ustanov hkrati iz več krajev) ne more pripravljati posamezna institucija. DELO: Kdo naj vodi to politiko? DOLENC: En sam ne. To je skupinsko delo vseh inštitucij, katerih skupni namen bi bile resnično usklajene in skrbno načrtovane akcije brez »zasebnih« ambicij in želja po forsi-ranju tistega, kar nastaja v sredini samo nekaterih. GABRIJELČIČ: Edina možnost dolgoročnega dogovarjanja o kulturni politiki na glasbenem področju je v strokovnem odboru pri Kulturni skupnosti Slovenije, ampak stro- kovno oblikovanem. Tako strokovni kot družbeni vpliv morata biti močnejša. Ne gre samo za politična merila, ampak za širši družbeni vpliv. Kulturna skupnost Slovenije danes nima več strokovnega odbora, ki bi videl dlje kot prostor v eni sami ustanovi, v Ljubljani, in dlje kot na področju reprodukcije in prakse. Pozabljamo na Glasbeno mladino, na ljubiteljstvo pri oblikovanju narodove podobe, na ustvarjalno sfero, na generacije, ki prihajajo, na njihov odziv na glasbo. Danes prevladuje komunikacija z zabavno glasbo, ki je enostransko premočno usmerjena, kdor nima možnosti, da bi se srečal z raznovrstno tvornostjo, je že vnaprej obsojen, da bo enosmeren in pomanjkljiv. STIBILJ: Izogibati bi se morali tehnološki obravnavi teh problemov. Ne vem, ali je postavitev megalomanske predstave končni namen Cankarjevega doma v slovenski kulturi. Mislim, da to ni začetek in konec vsega kulturnega življenja pri nas. Bojim se, da spet prihajamo v reševanje z organizacijskimi prijemi, ne pa z vsebinskimi. KOBLER: Z naše strani smo to sodelovanje pozdravljali in ga tudi v celoti podpiramo. Bojim se, da bomo pri projektih bolj kratke sape. Bistvena je vsebinska poglobljenost in usmerjenost vseh glasbenih ustanov v slovenski prostor, v Mariboru in Ljubljani, kjer je res marsikaj nedorečenega. ŠVARA: Če bi danes začeli na tem delati, bi bilo že prepozno. Sodelovanje obeh oper v tako veliki dvorani s tolikšnimi neznankami zahteva dolgoročne in sistematične priprave. Vedno smo se pogovarjali nevezano, nikjer ni konkretnih predlogov. Pogovori so bili slučajni. V Marilx>ru smo se pogovarjali o projektih, le da na tem področju še ni prave pobude. Ali je mogoče to pobudo prevzeti samo od obeh hiš ali od Cankarjevega doma, 'to še ni jasno. DELO: Verjetno tudi zbor izvajalcev v Kulturni skupnosti Slovenije teh problemov še ni znal obravnavati v zadostni meri? ŠVARA: Zelo nehvaležno je biti pobudnik. DOLENC: Cankarjev dom je lahko pobudnik, vendar dokler ne bodo izpolnjeni vsi pogoji, tudi pobud verjetno ne bomo dajali, razen da začnemo s pripravami za skupen projekt v jeseni letošnjega leta. V Cankarjevem domu smo dali pobudo že za mnogo stvari, naj omenim samo zborovski abonma, ki nas je tako presenetil, da smo morali koncerte preseliti iz srednje v veliko dvorano , ker se je število poslušalcev povečalo od vpisanih 300 abonentov na 1000 poslušalcev. Pobud za sodelovanje je precej, tudi družbena pobuda je bila, da institucije sodelujejo pri skupnih projektih. Tako je prišlo do dogovora, da Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom, Televizija in ljubljanska Opera sodeluje pri pripravi projekta Romeo in Julija kot enakopravni partnerji. Imeli smo veliko težav — in projekt je skoraj padel v vodo. Pa tudi potem, ko smo ga že realizirali, je nastala vrsta zapletov. Hočem povedati, da so take skupne postavitve težke in da bo potrebno mnogo izkušenj, preden bomo prišli do pravega rezultata. MUNIH: In vendar je treba reči: glasba je močno zastopana v našem kulturnem življenju, je pomemben dejavnik, in kot majhen narod smo lahko ponosni na tako razvejeno dejavnost. DELO SVET JE PISAN, TUDI KO POTUJE Promet je politika in zemljepis Kako potuje Američan, kako Rus, kako Japonec in kako Avstralec? Kako prevažajo blago na Kitajskem, kako v Evropi in kako pri nas? Odgovor je zapleten: kot so različne navade, ideologije, režimi in zemljepisne posebnosti celin in držav, tako so različni načini premeščanja ljudi in stvari iz kraja v kraj. Skratka, promet je pisana zadeva, hkrati pa zrcalo standarda in razvitosti posameznih narodov. Še nikdar v zgodovini civilizacije se človek ni pogosteje kot danes selil sem ter tja. Niti v obdobju preseljevanja narodov ne. Pot na delo, na dopust, po službenih ali kakšnih drugačnih opravkih je postala normalna sestavina življenja večine ljudi - zlasti odkar so noge, konjske hrbte, in oslovska pleča zamenjala sodobnejša prometna in prenosna sredstva. Precej bolj pisana pa je podoba, ko si jo ogledamo nekoliko pobliže in skušamo ugotoviti, katere vrste prevoz je v posameznih deželah ah skupinah dežel prevladujoč. Raziskovalec Železniškega gospodarstva Ljubljana Franc Hrobat je v posebni študiji »Železnice v svetovnem gospodarstvu« resda zbral in razčlenil predvsem podatke, ki zajemajo prevoz z vlakom, a tudi iz njih je zelo nazorno razvidno, kako različni so deleži enih ali drugih tehničnih pomagal pri kroženju blaga in potnikov, če primerjamo med seboj vzhod in zahod, sever in jug, celine, in zaokrožene geopolitične enote. Že površno prelistavanje tabel in številčnih seznamov razkrije tri zanimive osnovne značilnosti: predvsem je očitno, da pri razdelitvi prevoza blaga niso pomembni le zemljepisni dejavniki oziroma razsežnost nekega ozemlja, marveč v enaki meri tip in ideol-ekonomije, pri čemer železnica igra vit vlogo v državah s planskim načinom g darjenja, ceste, vodne in rečne poti ter cevo-, vodi pa v državah, kjer prevladuje tržno gospodarstvo: premoč železnic se manjša približno enako naglo, kot narašča standard prebivalstva, in sicer ne glede na družbeno ureditev; to ne velja za države v razvoju, v katerih je vlak spremljevalec, če ne kar glavni nosilec napredka. In še nekaj je: pomen, ki ga ima pet zaokroženih svetovnih železniških sistemov, je zelo različen. (Po definiciji Združenih narodov lahko o zaključenem sistemu govorimo, kadar je širina tirov znotraj omrežja ista, kadar uporabljajo vozove enotnega profila in kadar je povsod v veljavi enak način vleke, zaviranja in manevriranja). Na Kitajskem, denimo, je vlak hrbtenica potniškega in tovornega prometa, saj so z njim v obdobju 1973 — 1982 prepeljali skoraj 90 odstotkov vsega blaga in med 65 in 85 odstotki potnikov. V Severni Ameriki, zlasti v ZDA in Kanadi, je položaj precej drugačen; po železnici prepeljejo blizu 40 odstotkov blaga na celinskih razdaljah, vendar manj kot en odstotek potnikov. Sevemoameričan se, skratka, praktično ne vozi z vlakom, temveč pretežno z avtomobilom in letalom. Na prebivalca pride le pičlih 75 potniških kilometrov (PKM) na leto, torej 11-krat manj kot v Evropi, 16-krat manj kot v Sovjetski zvezi in 38-krat manj kot na Japonskem. Sploh je Japonska druga skrajnost. Čeprav njeno omrežje ni najdaljše, so lani opravili 310 milijard potniških kilometrov — enako kot v normalnotimi Evropi in več kot v Sovjetski zvezi. Povprečni izkoristek prog znaša neverjetnih 9,5 milijona PKM pri kilometru tračnic, torej si dežele vzhajajočega sonca ni mogoče niti predstavljati brez železnice. Na progi Shinkansen, ki povezuje Tokio, Osako in Jokohamo in ki velja za »primestno«, beležijo, reci in piši, blizu 58 milijonov potniških kilometrov v enem letu na tisoč metrov razdalje. Ni upati da bi njihov rekord kmalu kdo presegel. Toda hkrati Japoncev sploh ne najdemo v tabelah, ki prikazujejo, koliko je kdo po tirih prepeljal blaga. Številke so namreč naravnost neznatne (slabih 500 netotonskih kilometrov na prebivalca), posebej če jih primerjamo z ladijskimi tovori. Kajti ladja je glavno japonsko prevozno sredstvo, kar je konec koncev razumljivo, saj je morje že od nekdaj izvor moči otočanov. Zato pa je ZSSR, ob upoštevanju zgolj obsega blagovnih storitev po železnici, prva in edina supersila. Krive so seveda ogromne razsežnosti ozemlja in dejstvo, da je zaradi pomanjkanja cest večina azijskih območij dosegljiva samo po zraku in po železnici. Stranskih, malofrekventnih linij praktično ni, čemur je treba pripisati tudi visoko stopnjo obremenjenosti (izkoriščenosti) obstoječih prog. V povprečju opravijo 2960 milijard netotonskih kilometrov vsako leto, se pravi dvakrat več kot omrežje Severne Amerike, Zahodne Evropo, Kitajske in Indije skupaj — ali okroglo polovico železniškega prevoza vsega sveta. Celo če za merilo vzamemo to-nažo in daljave na tisoč dolarjev bruto narodnega dohodka, so Sovjeti s skoraj 80 tisoč NTKM 2,5-krat učinkovitejši kakor Kitajska, 5-krat učinkovitejši kot ZDA, Kanada in Mehika ter osemkrat učinkovitejši kot Zahodna Evropa, kjer si je železnica šele z začetkom gospodarske in energetske krize pridobila primat pred tovornjaki in vodno-rečnimi potmi. In druge celine? V tovornem prometu p>o tirih je delež Afrike, Avstralije in Južne Amerike, gledano iz svetovne perspektive, neznaten — le kakšne 4 odstotke. V potniškem je nekoliko večji, a že skoraj desetletje to’ PKM 600 - 400- 200- •00 - 43V. 26°/. 22*/. 3*/. Železniški potniški promet po celinah, izražen v milijardah kilometrov: iz sheme se nazorno vidi, da je v Aziji, predvsem po zaslugi Japoncev in Kitajcev, vlak daleč prevladujoče prevozno sredstvo. Tudi v Evropi in Sovjetski zvezi, ki sta obravnavani posebej, bi ne mogli brez njega. Pač pa v Ameriki in Avstraliji, kjer ljudje prisegajo na avtomobil in letalo, ne igra skoraj nikakršne vloge. Delež Afrike v svetovnem merilu je sicer majhen, vendar je železnica tam nepogrešljiva, čeprav Afričani potujejo mnogo manj kot prebivalci drugih celin. ne narašča več. V zaostalih predelih Afrike in Južne Amerike so vzrok za to nizek standard ljudi, okrnjeni ali nedokončani projekti odpiranja novih tras in skromne migracijske potrebe prebivalstva, v Avstraliji pa relativna blaginja, ob kateri si družba trenutno še sme privoščiti, da daje prednost avtomobilom in letalom namesto precej gospordnejši železnici. V Jugoslaviji je vloga železnice v javnem prometu po letu 1950 nazadovala hitreje kot kjerkoli drugje v Evropi in po svetu. Njen razvoj smo v primerjavi z drugimi oblikami kopenskega prometa dobesedno zavrli. Tako zdaj pride pri nas na tisoč kvadratnih kilometrov površine samo 37 kilometrov tirov. Slabše razmerje je le v Grčiji, Turčiji, Španiji, na Finskem in v Norveški, vendar so tam kot protiutež zelo intenzivno razvijali pomorski promet. V Sloveniji je položaj podoben: od 2,7 milijarde reduciranih tonskih kilometrov (potniki in blago skupaj), kolikor je znašal seštevek prevoza po kopnem in po zraku leta 1950, jih je 88 odstotkov odpadlo na železnico. Trideset let pozneje, ko je kopenski in letalski promet opravil 15 milijard RTK, so bili železniški prevozi udeleženi le še s približno 33 odstotki, cestni s 63 odstotki (nad 9 milijard RTK) in letalski s 3 odstotki. Ni dvoma, da smo v prometni politiki, ki je neločljivi del dolgoročne ekonomske strategije, zagrešili vrsto usodnih napak. Struktura prevoza ni prilagojena doseženi gospodarski ravni, kar se je še zlasti pokazalo ob izbruhu energetske krize: stroški blagovnega prevoza predstavljajo nenormalno visok vložek v proizvodni vrednosti, mnogo višji kot je mednarodno povprečje, ljudje pa so preveč vezani na relativno dražje oblike prevozov, denimo na osebne avtomobile in avtobuse. Odpraviti neskladje bo vsekakor drag in zamuden proces, čeprav se mu ni mogoče izogniti. IGOR GUZELJ 21 -MILIJARDNA INVESTICIJA ELEKTROGOSPODARSTVA Bo domača oprema boljša od uvožene? Ko so pred kratkim podpisali samoupravni sporazum o usklajeni gradnji tehničnega sistema vodenja v našem elektrogospodarskem sistemu in o skupni gradnji dispe-čerskega centra skupnosti jugoslovanskega elektrogospodarstva, se je začela tretja faza osnovnega 380-kilovatnega omrežja v Jugoslaviji. S tem omrežjem naj bi pravzaprav dokončali eno od naj-večjih del v elektrogospodarstvu. Brž ko bodo zgradili še tehnični sistem vodenja, bo mogoče izkoriščati že obstoječe objekte veliko bolje kot doslej, smotrneje načrtovati nove, hkrati pa se bo naša država lahko vključevala v mednarodni sistem elektrogospodarstva in se povezovala z njim. Mednarodna banka za obnovo in razvoj v \Vashingtonu je upoštevala vse to in je pripravljena odobriti posojilo (te dni naj bi se banka dokončno odločila o tem); za zgraditev devetih dispečerskih centrov naj bi prispevala 120 milijonov dolarjev. To posojilo, ki bi ga vrnili v 15 letih, obresti pa bi bile različne, bi uporabili za nakup ustrezne opreme, domače in uvožene, nujna pa bi bila mednarodna licitacija. Pri tem bodo domači izdelovalci opreme lahko določili za 15 odstotkov višje cene od ponudnikov v tujini. Zanimanje za ta načrt potrjuje tudi podatek da je konec lanskega leta tudi evropska investicijska banka odobrila za približno 64 milijonov dolarjev posojila. Tehnični sistem vodenja sestoji iz devetih dispečerskih centrov, od katerih naj bi bil eden zvezni, osem pa republiških in pokrajinskih. Izpolnjevali bi štiri poglavitne funkcije: vodili bi sistem za načrtovanje obratov (sistem realnega časa), naglo bi se odzivali na razmere v jugoslovanskem elektroenergetskem sistemu, skrbeli bi za omrežje in za telekomunikacijski sistem. Seveda bi morali kupiti drago in moderno opremo ter računalnike, ki bi omogočili, da bi bolj sodobno in smotrneje kot doslej upravljali tako velik sistem, kot je elektrogospodarstvo. Celotna predračunska vrednost tega precej dragega načrta, ki ga bodo zato uresničili postopoma, čez več let, presega, računana po cenah iz lanskega leta, 21 milijard dinarjev. Naj povemo, da so dolarski del obračunavali po tečaju 64,30 dinarja. Največji del sredstev naj bi zagotovili Ali Slovenija potrebuje svoj center za tehnično vodenje elektroenergetskega sistema? V slovenskem elektrogospodarstvu o tem niti za hip »e podvomijo, kot ne podvomijo o tem, da v državi nujno potrebujemo sodobno opremljen dispečerski čemer. Dokaze za to imajo na dani. Jugoslavija, še zlasti , Slovenija, potrebujejo brezhibne tehnične sisteme vodenja, ker nas čectolje večje potrebe po električni energiji silijo, da se povezujemo z elektroenergetskimi sistemi zahodnoevropskih držav. Čez našo republiko se po daljnovodnih žicah pretaka elektrika v obe smeri: iz naše džave gre v Italijo in Avstrijo, še več elektrike pa prejmejo iz teh držav. Takšna izmenjava pa mora teči nemoteno, kar pa lahko omogočijo samo dobro in sodobno opremljeni dispečerski centri. Slovenija je prva v državi, že leta 1957, uvedb tehnični sistem za vodenje elektroenergetskega sistema. Toda te naprave so bile takrat modeme, danes pa so že hudo zastarele, ker nismo imeli nikoli dovolj denarja, da bi jih posodobili. Zdaj se je treba tega lotiti. Z modernimi napravami se lahko ubranimo nekaterih okvar, reduk- rU^n^^^SZii^^r^ njihove zmogljivosti. To pa pomeni prihranek pn gori- » vil, najmanj za dva odstotka na leto, kot so izračunali v slovenskem elektrogospodarstvu. Ker pa je s tem tudi sistem bolj zanesljiv, terja manj rezervnih elektrarn, torej tudi manjša vlaganja v razvoj elektrogospodar- stva. V Sloveniji bi tako lahko imeli eno elektrarno z močjo 45 megavatov manj, v Jugoslaviji pa elektrarno z močjo 450 megavatov manj, tudi takrat, ko se poraba elektrike med letom najbolj dvigne. V Sloveniji bomo imeli poleg republiškega centra za vodenje elektroenergetskega sistema še naprej tri območne centre po porečjih: za Savo v Beličevem, za Dravo v Mariboru in za Sočo v Novi Gorici. Vsako distribucijsko podjetje-teh je v Sloveniji pet-pa bo imelo še svoj tehnični sistem za delitev električne energije. V slovenskem elektrogospodarstvu zatrjujejo, da s tolikšnim številom centrov ne pretiravamo, saj bo opravljal vsak točno določene naloge. Kaže, da se tokrat pri tej naložbi pri denarju ne bo zatikalo. Slovenija naj bi za svoj tehnični sistem vodenja in za sofinanciranje zveznega dispečerskega centra porabila dve milijardi 567 milijonov dinarjev (po cenah iz lanskega januarja). CM tega bo što za zvezna dispečerski center 411 milijonov dinarjev. Mednarodna banka za obnovo in razvoj naj bi (sporazum še ni podpisan) Sloveniji odobrila 972 milijonov dinarjev, iz Evropske investicijske banke bomo dobili 456 naKjo-nov dinarjev posojila (denar je že zagotovljen) iz združenih energetskih sredstev pa si bomo zagotovili milijardo 119 milijonov dinarjev. Računajo, da bomo celotno naložbo v državi izpeljali do krnica leta 1987, sistem pa naj bi polno zaživel do leta 1992. investitorji z lastnim deležem, zaradi tega omenjajo tudi možnost usklajanja cen električne' energije, računajo pa še na posojila domačih bank, na kredite dobaviteljev opreme in na druge vire. Nedvomno je čutiti potrebo, da bi posodobili tehnično vodenje elektroenergetskega sistema. Trdijo na primer, da bi pri zdajšnji ravni instalirane moči v elektrarnah (16.000 megavatov) lahko prihranili tudi 15 milijonov dolarjev na leto, če bi izkoristili vse prednosti skupnega dela in načrtovanja v tako velikem sistemu, kakršen je elektrogospodarstvo. Tehnični sistem vodenja lahko prav to omogoči, bolje rečeno, lahko bi porabili manj premoga, nafte in denarja za proizvodnjo cenejše elektrike. Tak sistem bi utegnil pomagati pri zbiranju najustreznejših lokacij za zgraditev novih elektrarn, kar bi prav tako pomenilo velikanski prihranek. (Sicer še vedno ni znano, kje naj bi s kar najmanj denarja postavili nove objekte, ki naj bi dajali cenejšo električno energijo, kaže pa, da se o tem odločajo ob upoštevanju še nekaterih drugih meril.) Zdajšnja oprema tehničnega sistema vodenja, kri delajo večinoma ročno in s pomočjo računskih strojev, vsega tega ni zagotavljala, ko pa bomo leta 1985 zgradili zmogljivosti z močjo 20.000 megavatov, bodo postale potrebe po večji gospodarnosti še večje. Ob vsej upravičenosti, da bi zgradili sodoben sistem tehničnega vodenja elektrogospodarstva, pa se že danes zastavlja vprašanje, ali potrebujemo vseh devet dispečerskih centrov in ali bi res morali stati na izbranih lokacijah. Težko bi namreč našli logiko v tem, da bi imele tudi tiste elektrogospodarske organizacije, ki imajo po 15 elektrarn ali več kot 5000 megavatov instaliranih zmogljivosti, enako opremljen dispečerski center kot one organizacije, ki premorejo komaj en elektroenergetski objekt po 800 ali celo po 200 megavatov. Odkar smo v začetku sedemdesetih let začeli uresničevati načrt gradnje osnovnega 380-kilovatnega omrežja, smo vložili v gradnjo 3645 kilometrov dolgega daljnovoda in 30 transformatorskih postaj z močjo 18.300 megavatov dobro milijardo dolarjev, pa dve posojili mednarodne banke, 155 milijonov dolarjev, in posojilo evropske investicijske banke, 30 milijonov dolarjev. Vse te kredite, pa tudi na novo dobljene za dispečerske centre, bo treba vrniti, zato še zdaleč ni vseeno, kako in za kaj je denar porabljen. Želeli so povezati vse večje proizvodne in potrošniške centre v državi z visoko napetostnimi daljnovodi in kar je še pomembneje — ustvariti tehnične možnosti za čimbolj gospodarno in smotrno črpanje naravnih energetskih virov v državi, ne glede na njihovo lokacijo. Nekateri strokovnjaki v elektrogospodarstvu danes zatrjujejo, da smo postavili daljnovode in transformatorske postaje, se povezali z osnovnim 380-kilovatnim omrežjem (kar je za varnost sistema nadvse pomembna stvar), da pa kljub vsemu nismo uresničili vsega, kar smo s takšnim načrtom želeli, zlasti ne kar najbolj smotrne uporabe dragih daljnovodov, ki jih bomo morda polno izkoriščali šele čez nekaj desetletij. Krona tega glavnega 380-kilovatnega omrežja naj bi bil tehnični sistem vodenja in dobro poučeni trdijo, da pri tem ne bi smeli ponavljati starih napak, še zlasti, ker gre za velika vlaganja in za odločitve, katerih posledice bo čutiti vsaj dva ali tri desetletja. Do uresničitve, samega načrta pa naj bi skrbno in temeljito pretehtali sprejete odločitve, zlasti glede tega, koliko takšnih dispečerskih centrov bomo zgradili, kdaj in kakšno vlogo bodo imeli v elektroenergetskem sistemu, kakšna bo oprema in koliko je bo in podobno. Časa za to je dovolj, tako da narekujejo tudi potrebe, gospodarske in družbene. Elektrogospodarstvo v Črni gori na primer še ni podpisalo takega sporazuma, saj tehta možne vire sredstev. Tako so določili samo rok postavitve zveznega dispečerskega centra, ki ga bodo zgradile vse elektrogospodarske organizacije skupaj. Graditi naj bi začeli letos, končali pa naj bi ga leta 1987. Zgraditev tehničnega sistema vodenja je tudi priložnost za razvoj domače industrije opreme, ki ne bi smela pri tem delu ostati zgolj opazovalka. V takem primeru bi dispečerski centri, tako kot tudi energetski objekti, utegnili postati skupek najrazličnejše uvožene opreme, katere kakovost se vselej ni ravno potrdila, pa tudi vzdrževati jo je težko. Seveda bi se lahko domači izdelovalci opreme pridružili uresničevanju takega načrta, ki pomčni zadnji dosežek svetovne tehnologije v elektrogospodarstvu, vendar bi se morali ustrezno organizirati in opraviti nujno delitev dela in specializacijo. Res je zgraditev tehničnega sistema vodenja draga stvar, katere vrednosti ni mogoče meriti zgolj s tem, da bomo imeli nekaj najbolj sodobnega in modernega, temveč samo s smotrnostjo, za katero je v elektrogospodarstvu nasploh, kot je videti, še veliko možnosti. BOJANA JAGER TONJA SLOKAR UGANKE ZGODOVINE (2) Pračlovek: po vsej sili Anglež Kljub dvomom med znanstveniki v Angliji in po svetu so vrhovi angleške paleontologije na čelu s Smithom VVoodvva r d oni vztrajali v veri, da je »piItdownski človek« — pozneje uradno imenovan Eoanthro-pus dawsoni — katerega ostanke je našel amaterski arheolog Charles Dawson — resnično pračlovek, na višji stopnji kot neandertalec. Davvson je »našel« dele človeške lobanje in opičje kosti, angleški znanstveniki pa so to mirne duše prezrli — zato, ker so si želeli odkriti pračloveka na tleh Anglije. »Eoanthr _ tis (.človek zarje1, uradno ime za piltdovvnskega človeka) bi moral biti črtan iz katalogov človeških fosilov. Gre za umetno kombinacijo delov črepinje modernega človeka in mandibule in zob orangutana.« Na to heretično tezo je sir Arthur Keith odgovoril s trpko ironijo: »Na tak način naj bi se znebili dejstev, ki ne sodijo v okvir vnaprej zasnovane teorije: ponavadi je pot znanstvenikov takšna, da se ne znebijo dejstev, temveč da zasnujejo teorijo, ki se ujema z njimi.« Poleg tega bi si tisti, ki bi se hoteli poglobiti v zadevo, lahko pomagali s publikacijami, ki so od vsega začetka zadeve navajale razloge za sumničenje, da gre za sleparijo. Specialist za zobno anatomijo C. W. Lyne je zatrdil, da je podočnik, ki ga je našel Teilhard, v resnici mlad zob, ki je izpadel pred smrtjo piltdovvn-skega človeka, in da se stopnja njegove obrabe ne ujema z njego\g starostjo. Drugi so postavili resne dvome o starosti orodja, najdenega v Piltdov.nu. Med amaterskimi arheologi v Sussexu so nekateri Davvsonovi kolegi sklenili, da je Piltdown sleparija, vendar pa tega niso dali vedeti v publikacijah. Če bi se hoteli česa naučiti o naravi znanstvene raziskave — in se ne le zabavati s ponavljanjem čenč - potem bi bilo treba priti do dna paradoksu, zakaj je bila sleparija tako zlahka sprejeta. Mislim, da je mogoče našteti vsaj štiri kategorije razlogov, s katerimi se da pojasniti, zakaj so največji angleški paleontologi sprejeli tako hibridno bitje. Vse štiri spodbijajo mite o znanstveni praksi: dejstva so najvažnejša in trdoživa, znanstveno vedenje pa se povečuje s potrpežljivim zbiranjem in natančnim študijem čisto informativnih objektivnih podatkov. Nasprotno pa te štiri kategorije razlogov prikazujejo znanost kot človeško dejavnost, ki jo ženejo upi, kulturni predsodki, pehanje za slavo, tako da omahljivih korakov napreduje po muhasti poti do boljšega razumevanja narave. Pred Piltdownom se je angleška paleo-antropologinja pogrezala v' prav takšno leoantropologija pogrezala v prav takšno močvaro, po kateri dandanes brodijo tisti, ki proučujejo zunajzemeljsko življenje: po velikanskem območju brezmejnih špekulacij in pomanjkanja direktnih dokazov. Razen nekaj »kultur« orodja dvomljive človeške izdelave in razen nekaj kosti, za katere so močno sumili, da so bile v novem času zakopane v stare gramoznice, ni Anglija ničesar vedela o svojih davnih prednikih. Narobe pa so v Franciji našli obilje neandertalskih in cro-magnonskih ljudi z njihovo umetnostjo in orodjem. Francoski antropologi so zlobno uživali v tem, da so opozarjali Angleže na to razliko. Piltdownski človek je prišel v pravem trenutku, da je spremenil situacijo. Videti je bil precej starejši od neandertalcev. Če so človeški fosili imeli popolnoma moderno glavo že stotisočletja pred neandertalcem z gostimi obrvmi, potem je bil piltdovvnski človek naš prednik, francoski neandertalec pa pripadnik dodatne veje. »Neandertalska rasa,« je izjavil Smith Woodward, »je bila izrojena stranska veja, medtem ko preživeli modemi človek izhaja direktno iz tega prvotnega vira, katerega prvi dokaz prinaša odkritje pilt-dovvnske lobanje.« To mednarodno rivaliteto so pogostoma omenjali v komentarjih pilt-dovvnske zadeve, obenem pa so prezrli več prav tako pomembnih dejavnikov. Kako so anomalije sprejete, če se ujemajo s kulturnimi predsodki? Dandanes bi se nam povezava človeške lobanje z opičjo čeljustjo zdela dovolj neskladna, da bi se v nas porodil dvom. Toda leta 1913 še ni bilo tako. V tistem času so številni najpomembnejši paleontologi bili a priori naklonjeni »prvenstvu možganov« v človeškem razvoju, to pa iz kulturnih ozirov. Argument je temeljil na napačnem sklepanju, da so imeli možgani v vsej zgodovini največji pomen. Dandanes vladamo, ker smo pametni; torej so v našem razvoju večji možgani povzročali in imeli za posledico vse druge spremembe na telesu. Potemtakem moramo pričakovati, da bomo našli prednike z velikimi možgani, morebiti skoraj modernimi, pa s čisto opičjim telesom. (Ironija je hotela, da je šla narava po nasprotni poti. Naši najstarejši predniki, avstralopiteki, so imeli pokončno držo, vendar še zelo majhne možgane). Tako je piltdovvnski človek spretno potrdil rezultat, ki ga je marsikdo že pričakoval. Grafton El-liot Smith je pisal leta 1924: »Piltdovvnska lobanja je izrednega pomena zato, ker potrjuje tezo, po kateri so možgani kazali pot razvoja človeka. Popolna in očitno resnična je trditev, da se je človek razvil iz opice zaradi bogatejše strukture svojega duha. Možgani so dosegli tako imenovano človeško raven v dobi, ko so čeljusti in obraz, nedvomno pa tudi telo, še vedno v bistvu imeli značilnosti človekovih opičjih prednikov. Drugače povedano, človek ni bil sprva nič drugega kot opica z močneje razvitimi možgani. Pomen lobanje je tolikšen zato, ker otipljivo potrjuje takšne izpeljave.« Piltovvn je tudi podpiral nekatere rasne teze, ki so bile močno razširjene med evropskimi belci. V tridesetih in štiridesetih letih, po tistem, ko so odkrili pekinškega človeka v plasteh, ki so bile iz približno istega časa kot piltdovvnska gramoznica, so se v publikacijah začela pojavljati filetična drevesa, temelječa na piltdovvnskem človeku, kar naj bi bilo potrdilo, da bela rasa prekaša druge (vendar tega načela niso nikoli prevzeli največji branilci piltdownskega človeka Smith Wood-ward, Smith in Keith). Pekinški človek (sprva so ga imenovali Sinantroupus, zdaj pa je Ho-mo erectus kot še marsikateri) je živel na Kitajskem in imel je možgane, ki so obsegali dve tretjini naših, medtem ko je piltdovvnski človek s svojimi popolnoma razvitimi možgani živel v Angliji. Ce je bil piltdovvnski človek, najstarejši Anglež, prednik bele rase, potem bi morale druge različice izvirati iz Homo erectus a, to pa bi pomenilo, da so belci prestopili prag polnega in celotnega človeštva pred drugimi ljudmi. In ker so belci bili dlje časa na tako visokem položaju, so tako rekoč morali prekašati druge v umetnosti civilizacije. Kot se je pozneje zvedelo, je imel piltdovvnski človek človeško lobanjo in opičjo čeljust. Torej je bil idealna priložnost za proučevanje reakcij znanstvenikov, kadar se znajdejo pred nadležno anomalijo. Grafton Elliot Smith in drugi so bili morda zagovorniki odločne prednosti možganov v evoluciji človeka, vendar pa nobeden med njimi ni imel v mislih tolikšne neodvisnosti, ,se pravi, da bi možgani postali človeški, še preden bi se čeljust vsaj malo spremenila! Piltdovvnski človek je bil prelep, da bi lahko bil resničen. Če bi Keith imel prav v sarkastičnih odgovorih VVeidenreichu, potem bi morali zagovorniki piltdovvnskega človeka preoblikovati svoje teorije po teh nadležnih dejstvih, človeški lobanji in opičji čeljusti namreč. Namesto tega pa so preoblikovali »dejstva,« kar spet dokazuje, da informacije prihajajo do nas skozi filtre naše kulture, naših upov in naših pričakovanj. V »čistih« opisih piltdovvnskih ostankov, ki so jih sestavili zagovorniki piltdovvnskega človeka, se venomer ponavlja ista tema: čeprav je lobanja nenavadno modema, predstavlja celoto popolnoma opičjih značilnosti! Smith Woodvvard je namreč cenil prostornino lobanje na skromnih 1070 cm3 (pri sodobnemu človeku niha med 1400 in 1500 cm1,), potem pa ga je Keith pozneje prepričal, da je povečal sodbo na tolikšno, da se je ujemala z današnjim spodnjim povprečjem. Ko je Grafton Elliot Smith opisoval lobanjo v prvem članku leta 1913, je odkril nedvomna znamenja za začetek rasti v predelih, kjer so v današnjih možganih najvišje duhovne sposobnosti. »Iz tega moramo sklepati«, je zapisal, »da gre resnično za najprimitivnejše in najbolj opičje možgane izmed vseh, ki so bili doslej odkriti; poleg tega je bilo logično pričakovati združitev teh možganov enega in istega individua s to mandibulo, ki tako jasno potrjujejo zoološko raven svojega prvotnega lastnika.« Natanko leto dni pred Oakleyevi-mi razkritji je sir Arthur Keith pisal v svojem zadnjemu velikem delu (1948): »Njegovo čelo je bilo takšno kot orangutanovo, torej brez obrvnega torusa (čeljne izbokline, izstopajoče obrvne arkade); po svoji konfiguraciji je njegova čelna kost imela številne skupne točke z orangutanom z Bornea in Sumatre.« Takoj moram dodati, da moderni Homo sa-piens prav tako nima obrvnega torusa. Pozoren pregled čeljusti je tudi razkril celo vrsto izredno človeških značilnosti za opičjo čeljust (poleg umetne obrabe zob). Sir Arthur Keith, je, na primer, večkrat poudaril, da so zobje vraščeni v čeljust bolj po človeško kot po opičje. Kako praksa ovira odkritja? Nekoč Britanski muzej ni sodil med tiste, ki radi spuščajo obiskovalce do svojih zbirk — ta tendenca se je na srečo v zadnjih letih obrnila in pripomogla k temu, da se je razkadila v (pravem in prenesenem pomenu) zatohlost, ki je vladala v velikih raziskovalskih muzejih. Kot ljubosumni knjižničar, ki varuje knjige in jih ne da nikomur brati, so pazniki piltdown-skega človeka strogo omejevali dostop do kosti. Raziskovalci so pogosto dobili dovoljenje, da jih gledajo, vendar se jih niso smeli dotakniti; rokovati so smeli edinole z mavčnimi odlitki. Vsi so se strinjali v presoji, da so odlitki verodostojni po velikosti in podrobnostih, toda mistifikacijo je bilo mogoče odkriti šele tedaj, ko so originali postali dostopni: na mavcu ni bilo mogoče odkriti umetne obrabe zob in pobarvanosti. »Ko sem leta 1972 pisal to knjigo,« pravi Louis Leakey v svoji avtobiografiji, »in ko sem se spraševal, kako je mogoče, da se dolga leta ni in ni moglo zvedeti za ponaredek, sem se spomnil samega sebe v letu 1933, ko sem obiskal doktorja Batherja, naslednika Smitha Woodwarda. Povedal sem mu, da bi si rad pozorno ogledal piltdovvnske fosile, ker pripravljam priročnik o primitivnih ljudeh. Odpeljali so me v klet, vzeli kosti iz sefa in jih razložili po mizi, da bi si jih lahko ogledal. Poleg vsakega koščka je bil odličen odlitek. Niso mi dovolili, da bi se dotaknil originalov, smel sem jih samo gledati in se zadovoljiti z dejstvom, da so odlitki izredno dobro narejeni. « Dandanes prav rad verjamem, da so vsi znanstveniki, ki so prišli na obisk, mogli edinole tako ogledovati piltdovvnske fosile, in da se je položaj spremenil šele tedaj, ko so prišli v varstvo mojega prijatelja in sodobnika Kennetha Oakleya. Po njegovem mnenju bi bilo odveč ravnati s tistimi kostmi kot s kronskimi dragulji, kajti imel jih je samo za pomembne fosile, s katerimi je pač treba skrbno ravnati, toda od katerih je treba dobiti čimveč znanstvenih informacij. Henry Fairfield Osbom sicer ni veljal za velikodušnega človeka, vendar se je skoraj hlapčevsko priklonil Smithu Woodwardu v svojem traktatu o poteh, po katerih je šel človeški napredek, »Man Rises to Pamassus« (Človek se vzpenja na Parnas), 1927. Vse do svojega obiska v Britanskem muzeju v letu 1921 je sodil med dvomljivce. Potem pa je 24. julija dopoldne »po nepozabni maši v Westminstrski opatiji odšel v Britanski muzej, da bi si ogledal fosilne ostanke človeka zarje Velike Britanije, čigar resničnost je bila trdno določena.« (Kot ravnatelj Ameriškega naravoslovnega muzeja je Osbom imel pravico do ogleda originalov.) Naglo se je spreobrnil in izjavil, da je Piltdown »odkritje vse presegajočega pomena za prazgodovino človeka.« »Nenehno se moramo zavedati,« je še dodal, »da je narava polna protislovij in da red vesolja n^ red človeka.« Toda Osbom ni videl nič drugega kot človekov red na dveh ravneh: komedijo sleparije in prefinjeno, a vendar jasno premoč teorije nad naravo. Vendar nisem žalosten, ko gledam, kako človeški red zastira naše sodelovanje z vesoljem, kajti zastor je neznansko prosojen, pa če je še tako trdno tkan. Piltdownska afera očitno še vedno buri duhove. Zgornje vrstice sem objavil najprej v marcu 1979, nato pa sem dobil kup pisem s čestitkami in kritikami. Seveda je bilo v teh pismih največ besed namenjenih Teilhardu. Nisem hotel biti pametnejši od drugih, ko sem se razpisal o Teilhardu, pri tem pa na kratko omenil, da verzija, po kateri naj bi Dawson delal sam, bolje ustreza dejstvom. Dawsona je čudovito obdelal Weiner in temu nisem imel česa dodati. Mislil sem, da je Weinerjeva domneva še najverjetnejša. Obenem . pa sem menil, da je edina pametna nadomestna rešitev (kajti po mojem mnenju drugo piltdovvnsko najdbišče dokazuje Daw-sonovo krivdo) v tem, da je moral imeti pajdaša. Drugi predlogi so obtoževali Sollasa in celo samega Graftona Elliota Smitha, zdeli pa so se mi tako neverjetni ali norčavi, da sem se vprašal, zakaj so se tako malo zanimali za edinega priznanega znanstvenika, ki je bil z Davvsonom od vsega začetka zadeve. Zlasti še, ker je več vidnih Teilhardovih kolegov na področju paleontologije vretenčarjev v zasebnih pogovorih dalo vedeti (javno pa sibilsko namigovalo), da ga sumničijo zaradi vloge, ki jo je imel v vsej zadevi. Ashley Montagu mi je 3. decembra 1979 pisal, da je sporočil novico Teilhardu, ko je Oakley razkrinkal sleparijo, in da se mu je Teilhardovo presenečenje zdelo preveč resnično, da bi moglo biti hlinjeno: »Prepričan sem, da se motite. Dobro sem poznal Teilhar-da in pravzaprav sem bil prvi, ki sem mu sporočil, da gre za sleparijo — dan po tistem, ko je bila objavljena v 'Nevv York Timesu'. Njegova reakcija gotovo ni bila narejena. Niti najmanj ne dvomim, da je ponarejevalec Davvson.« Septembra 1979 sem se v Parizu pogovarjal z več Teilhardovimi sodobniki in znanstvenimi kolegi, med njimi s Pierrom-Paulom Grassejem in Jeanom Piveteaujem. Vsi so menili, da so naravnost pošastna vsa namigovanja, da bi imel svoje prste vmes pri slepariji. Oče Fran^ois Russo iz Jezusove družbe mi je pozneje poslal kopijo pisma, ki ga je Teilhard pisal Kennethu P. Oakleyu po tistem, ko je ta razkril mistifikacijo. Upal je, da bo ta dokument pregnal moje dvome o njegovem kolegu. Toda potem so bili moji dvomi še večji, kajti Teilhard se je izdal v tistem pismu. Navdušil sem se nad svojo detektivsko vlogo in 16. aprila 1980 sem obiskal Kennetha Oakleya v Angliji. Ta mi je pokazal druge Teilhardove tekste in dejal, da je mogoče sumiti še marsikaj drugega. Strinjal sem se z njim. Zdaj mislim, da ti dodatni dokazi jasno in glasno razkrinkavajo Teilhar-da kot Davvsonovega sodelavca v piltdovvnski zaroti. Naj torej naštejem dokaze, ki mi jih je dalo prvo Teilhardovo pismo Oakleyu. Teilhard je najprej izrazil svoje zadovoljstvo. »Odkrito vam čestitam za rešitev piltdovvnskega problema. V bistvu sem zadovoljen z vašimi zaključki, čeprav - če naj bom čustven — to kvari enega mojih prvih in najsijajnejših paleontoloških spominov,« Nato je zapisal, kaj si misli o »psihološki uganki«, se pravi o avtorju mistifikacije. V skladu z vsemi drugimi je zavrnil misel, da bi bil krivec Wood-vvard Smith, vendar pa ni hotel okriviti Davv-sona, češ da je dobro poznal njegov temperament in talent; »Šlo je za metodičnega in zanesenjaškega človeka. (...) Poleg tega je bil tako velik prijatelj sira Arthurja, da si je skoraj nemogoče misliti, da bi mogel dolga leta načrtno goljufati svojega družabnika. NEANDERTALEC - POtdovmaki So vek naj bi bil imenit-nejši, kajti ime) je toliko možganov kot Homo sapiens... Kadar sva bila na terenu, nisem v njegovem vedenju nikdar odkril nič sumljivega.« Teilhard je končal pismo s predlogom, ki pa mu po lastnem priznanju ni preveč verjel, da je bila vsa zadeva le nesrečen pripetljaj, ki ga je ustvaril kakšen amater. STEPHEN JAY GOLIT) (nadaljevanje m konec prihodnjič) BIOTEHNOLOGIJA NA POHODU Se začenja tudi pri nas doba živih strojev? Ameriški znanstveniki zatrjujejo, da so na pragu uresničenja projekta, ki bo prinesel bistvene spremembe v način življenja ljudi. Obetajo mikrobe, la ustvarjajo gorivo, robote, ki opravljajo gospodinjska dela in med drugim celo pomivajo okna, hormone, ki pospešujejo razvoj zaostalih otrok, komercialno proizvodnjo insulina ter interferona in še marsikaj. Ne glede na to, kdaj in kaj bo v resnici, poseglo v naše vsakdanje življenje, pa so si strokovnjaki edini v oceni, da postaja biotehnologija - interdisciplinarna veda, ki združuje spoznanja tehnične mikrobiologije, biokemije in procesne tehnike — nepogrešljiva, hkrati pa odpira neslutene možnosti za pridobivanje hrane, surovin in energije, v zdravstvu in pri varstvu okolja. Medtem ko je v razvitem svetu — kjer prevladuje prepričanje, da bo ta veda v enaindvajsetem stoletju tako pomembna kot je informatika danes — biotehnologija prednostna panoga, pa jo pri nas šele začenjamo razvijati. Vanjo vlagajo velika finančna sredstva zlasti naftne in kemične družbe v ZDA, ki je nekaj let vodila v tej »divji biotehnološki dirki«, sedaj pa ji ob močni finančni podpori svoje vlade trga prvenstvo iz rok Japonska, uveljavljajo pa se tudi države Evropske gospodarske skupnosti. Evropa, Japonska in Amerika se za biotehnologijo zanimajo seveda predvsem zaradi velikanskih dobičkov, ki jih pričakujejo v bližnji prihodnosti. Po njihovih ocenah naj bi na primer z enim samim zdravilom, interfero-nom (protivirusno in morebiti protirakasto beljakovino, ki navadno nastaja v človeškem organizmu, zdaj pa jo proizvajajo tudi z genskim inženiringom) zaslužili po svetu tja do 3 milijarde dolarjev na leto. Trg za umetno izdelani insulin, ki naj bi prišel v prodajo še pred interferononi, pa bo po predvidevanjih vsaj desetkrat tolikšen. Kako pa je pri nas, kje smo na področju biotehnologije? »Slovenija, oziroma Jugoslavija v razvoju te vede že močno kasni, vendar še vedno ni prepozno, da bi zamujeno nadoknadili, če bi ustvarili primerne pogoje za razvoj te vede,« je dejal mag. Marin Berovič s kemijskega inštituta Boris Kidrič v Ljubljani, eden od organizatorjev prvega slovenskega srečanja biotehnologov v Ljubljani. Slovenija in tudi drugi deli Jugoslavije šele začenjajo nekoliko intenzivneje razvijati to vedo. Tako smo po podatkih z evropskega kongresa biokemije pred dvema letoma bili po stopnji razvitosti biokemije, ki je eno od osnovnih področij biotehnologije, skupaj z Romunijo na predzadnjem mestu: pred nami so bile celo nekatere južnoameriške in afriške države. Preskromen pretok znanja in izkušenj »V Sloveniji so posamezne raziskovalne skupine na nekaterih področjih sicer zelo uspešne, pa tudi nekatere delovne organizacije v gospodarstvu se za razvoj biotehnoloških postopkov močno zanimajo, vendar so vrzeli, ki bi jih bilo nujno potrebno zapolniti velike,« je poudaril dr. Stane Pejovnik, direktor Kemijskega inštituta B. Kidrič in dodal, da »je med posameznimi inštituti in gospodarstvom premalo pretoka znanja in izkušenj, velik problem pa je tudi pomanjkanje za to področje usposobljenih strokovnjakov; če zastarele opreme in skromnih finančnih sredstev, s katerimi razpolagamo, niti ne omenjam.« »Več kot sto strokovnjakov iz vse Jugoslavije in iz sosednje Avstrije, ki so se udeležili srečanja biotehnologov, pa vendarle obeta, da bomo vsaj nekatere od teh težav prebrodili,« je k temu dodal dr. Jože Fegeš, predsednik organizacijskega odbora srečanja. »Med drugim smo se dogovorili, da bomo na jugoslovanski ravni pripravili enotne učne programe za dodiplomski in podiplomski študij, ki bi zagotavljali vse potrebno interdisciplinar- Značilno za večino raziskovalnih skupin v Sloveniji je, da se na področja biotehnologije ukvarjajo zlasti z encimatiko, razvojem antibiotikov, alkaloidov, organskih kislin in delno hormonov. Tako se n| Kemijskem inštitutu Boris Kidrič posvečajo predvsem raziskavam biotehnološke proizvodnje alkaloidov, organskih kislin, biomase in encimov iz različnih odpadkov, ipd., na Inštitutu Jožef Stefan pa zlasti z encimatiko; uspešne raziskovalne skupine so tudi na Medicinski in Biotehniški fakulteti, na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ter v razvojnih oddelkih nekaterih delovnih organizacij, med katerimi naj omenimo predvsem Krko v Novem mestu, ki se ukvarja s proizvodnjo antibiotikov in encimov, Lek v Ljubljani, ki proizvaja alkaloide in TOK v Ilirski Bistrici, kjer proizvajajo organske kisline. no znanje in hkrati bili dovolj prilagodljivi za spremembe in novosti na tem področju.« Eno od najizrazitejših stališč večine udeležencev je bilo tudi mnenje, da bo potrebno izdelati skupen program razvoja biotehnologije za vso Jugoslavijo, saj se brez neke temeljne delitve dela ta veda pri nas ne bo mogla razvijati, je nadaljeval dr. Pejovnik. Jasno je, da povsod ne moremo delati vsega, vrzeli pa je nujno potrebno zapolniti. »V zvezi s stanjem industrijske mikrobiologije pri nas lahko ugotovimo, da v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji še nimamo centralne mikrobiološke zbirke, kjer bi mogli nabaviti potrebne mikroorganizme za raziskovalno delo ali za industrijsko uporabo in da imamo zelo malo podatkov o domači mikrobpi flori. Raziskovalno delo bo potrebno nadaljevati v smeri pridobivanja visokoproduktivnih sevov za različne biotehnološke proizvodnje, pospešiti moramo raziskave strukture in funkcije mikrobnih celic, uvajati nove metode na področju genetike in biokemije industrijskih mikroorganizmov in študirati možnosti uporabe novih vrst mikroorganizmov, encimov in tkivnih kultur za različne biotehnološke procese. Tako bomo lahko vztrajali v borbi za več hrane in energije, za zdravila in za zdravo človekovo okolje,« sta poudarili dr. Aleksa Cimerman in dr. Helena Sočič s Kemijskega inštituta B. Kidrič. Genska terapija je že izvedljiva________ Kaj pa napovedi nekaterih mračnih prerokov, da bo biotehnologija, še zlasti tisti njen del, ki se ukvarja z genetiko, pripeljala človeštvo v »krasni, novi svet« Aldousa Hux-leya? Dr. Miklavž Grabnar, ki dela v laboratoriju za molekularno genetiko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani jpravi v zvezi s tem tako: »Od organizmov, ki delajo za nas, zahtevamo vsak dan.več. Saj imamo tudi potreb vsak dan več. Začeli smo spreminjati njihov dedni potencial. Spreminjamo vse od mikrobov do sesalcev. O nas, ljudeh govorimo še sramežljivo in s pritajenim glasom. Silno želimo, da bi bili bolj zdravi in pametnejši. Obenem pa še vedno verjamemo v tabuje. Vsak neobičajen poseg v človeško telo obsodimo s pravo inkvizicijsko ihto ... Veliko si obetamo na primer od genske terapije, ki je v nekaterih primerih že danes izvedljiva. Postopek je v bistvu preprost. Pacientu vzamemo celice in jih v »kulturi« ozdravimo ali spremenimo. Take presadimo nazaj. Pacient jih sprejme brez težav, saj so še vedno njegove. Do danes sta bila narejena dva taka posega. Povzročila sta toliko hrupa povsod po svetu, da so znanstveniku odrekli nadaljnje finansiranje raziskav. Pa vendar se poseg v principu ni razlikoval, denimo, od presaditve kostnega mozga, celo manj nevaren je bil.« In še nek drug primer, ki ga je navedel dr. Grabnar: »Z izpopolnjenimi metodami bo omogočena zgodnja diagnoza nekaterih dednih in drugih bolezni. S tem mislim diagnozo bolezni pred njeno manifestacijo. Na ta način bi lahko testirali cele populacije. Vendar taka testiranja povzroče cele serijo novih problemov, ki bi jih bilo potrebno istočasno reševati. Pri masovnem testiranju informacije o genski sestavi verjetno ne bi ostale zdravniška tajna. Ali bi bile genske informacije lahko zlorabljene in kako? Ali bi bila zloraba, če delodajalec zaposli le ljudi, ki so odporni za to ali ono škodljivo snov v delovnih prostorih in s tem prihrani znatna sredstva? Odgovor sploh ni preprost. — Napovedi, kje in kdaj se bo kaj zgodilo, so običajno zmotne. Lahko le trdimo, da od genske tehnologije veliko pričakujemo. Verjetno upravičeno.« Morda se je v resnici začelo novo obdobje, v primerjavi, s katerim bo industrijska revolucija prava malenkost. MOJCA VIZJAK-PAVŠIČ SODNA MEDICINA Spoštovati in življenje in smrt Smrt ne pomen! samo biološkega konca življenja, prenehanja vseh življenjskih funkcij in skupek vseh znamenj tako imenovane resnične smrti, znamenj, ki jih določajo strokovna navodila za mrliški pregled. Smrt je tudi pravni pojem., dogodek, s katerim preneha pravna sposobnost ali pravna subjektiviteta osebe, sposobnost, biti nosilec pravice in obveznosti. Gre za pomembno pravno dejstvo, ki potegne za seboj vrsto pravnih posledic. »Smrt je odločilna za obseg zapuščine, za dediče in za številna pravna razmerja, ki so bila vezana na umrlega. Že zaradi vsega tega mora biti smrt nedvoumno ugotovljena, nič manj pa tudi istovetnost umrlega,« je na 4. kongresu združenja za sodno medicino poudaril in s tem pravzaprav tudi že vsaj delno opredelil vlogo sodne medicine v prostoru in času dr. Živko Zlobec, sodnik Vrhovnega sodišča SR Slovenije. • Glede samomora so mnenja še vedno deljena. Če naj bi zdrav človek hotel svoje življenje končati, menijo nekateri avtorji, bi morala okolica spoštovati to zadnjo izrabo svobodne odločitve. Tistih samomorilskih dejanj, ki odkrivajo zavestno željo, da bi s svojim dejanjem opozorili na nekatere vrednote, ki jih drugi ne doumejo, in bi jim radi vrnili nekdanje vrednosti, ne smemo ne obtoževati ne preprečevati. Po takih teorijah in po načelih tokijske deklaracije je torej britanska vlada, ki je dopustila, da je v sedmih mesecih v zaporih v Severni trski zaradi gladovne stavke umrlo deset ljudi, ravnala zakonito in etično korektno. (prof. dr. LEV MILČINSKI) Od tako splošnih do popolnoma preciziranih, specialističnih, se je v treh dneh zvrstilo približno 100 referatov najuglednejših strokovnjakov iz Jugoslavije, delegacij in specialistov iz ZR Nemčije, DR Nemčije, Avstrije, Poljske, Češkoslovaške itd. Tema vseh je bila temna plat življenja, človek, ki s smrtjo postane truplo, predmet, ob tem pa vzroki te smrti, dokazovanje tega stanja, prepoznavanje raztreščenih ali razpadajočih trupel, razni pojavi in spremembe v tkivih ob nesrečah, boleznih, zastrupitvah, vzrokih in posledicah raznih delovnih nesreč oziroma znakih poklicnih bolezni. Stekla je tudi beseda o tem, kaj pripelje človeka v samomor in kaj meni o tem forenzična psihiatrija, kakšni so znaki ran z nekaterimi orožji in orodji. O vlogi sodne medicine v posebnih razmerah, »dogodki in okoliščine, ki presegajo pristojnost in oblike vsakdanjega sodnomedicinskega dela in ki zaradi tega zahtevajo posebne napore, posebej izvežbane delavce, posebno opremo in tehniko, ko imamo opraviti z večjim številom trupel,« je spregovoril dr. prof. Janez Milčinski. Množična nesreča ali naravna katastrofa spravi na noge širše množice, vsakdo bi rad pomagal, odprejo se bolnišnice in druge ustanove za ranjence, zberejo se množice zdravnikov ... Tu pa so tudi trupla. Sto, morda tristo... zanje pa ni nobene posebne službe. Ni usposobljenih enot, razne lokalne službe, ki še v normalnem času komaj zmagujejo zahteve, prevažajo in odstranjujejo mrliče, seveda popolnoma nestrokovno, • Na celjskem območju so sredi travnika naleteli na truplo 29-letnega kmeta. Krajevni zdravnik in delavci IJNZ niso odkrili ničesar sumljivega in so prav zato poslali truplo na obdukcijo. Strokovnjaki s sodnomedicinsko prakso so odkrili v vratu, v arteriji, velik hematom, krvni strdek. V žiti so odkriti odprtinico, v nadaljnji preiskavi pa so nadaljevanje odprtine odkriti tudi na vratu. Pojavil se je sum, da je kmeta nekdo pokončal z iglo, morda s pletilko... V bližini je preživljala dopust ženska, sicer obsojena na večletno zaporno kazen, ker je ubila svojega moža. Če je njega, zakaj ne bi še soseda? Prijeli so jo, vendar je postregla s stoodstotnim alibijem. Se enkrat so pregledali truplo in natančno pre kali kraj, kjer so truplo našli. Odkrili so, da tam raste stara, suha, olesenela trava. »Sumljivo« bilko so tudi našli in jo v laboratoriju preiskati. Izkazalo se je, da je smrtno rano povzročila prav kakšnih 18 centimetrov dolga, posušena travna bilka, ki se je pri poljskem delu kmetu zarila v vrat. Žensko so spustili, travo pa shraniti kot dokaz izredno redkega primera »delovne nezgode«. (dr. A. HOMAN) kot pač kdo zmore in zna. Prostovoljcev za taka dela ni, solidarnostne sile so usmerjene drugam, v večini organizacijskih projektov so mrliči sramežljivo skriti. Vse to, čeravno za vsako večjo katastrofo že v manjšem mestu napovedujejo več tisoč mrtvih. Pred množico trupel se pojavi le panika ..-. Vsi bi radi, da bi trupla čim hitreje in čim bolj dostojanstveno izginila, le malo jih pomisli, kako in kam, še manj pa, kaj bo s sistematično preiskavo, identifikacijo. Se bo že pozneje ugotovilo, kdo je umrl pod ruševinami, iz seznama potnikov bomo odkrili, kdo je umrl v letalski nesreči.« Vsak delavec v sodni medicini pa ve, da tako ne gre in da bo že nekaj dni po »slovesnem pokopu v skupnem grobu« izbruhnila vrsta težav. Tako pri urejanju pravnih razmerij in še usodnejše težave v psihi preživelih, od dvomov o smrti do vprašanj, kje in kako je žrtev pokopana. Tu bi lahko omenili vrsto tragičnih zgodb po končanih vojnah, po nesrečah, po brodolomih, ko se je pokojnik vrnil domov, ko je naletel na znova poročeno lastno ženo, ko je pokojnik začuden strmel v svoje ime na spomeniku žrtev... itd. Prav zato bi morali v načrtu civilne zaščite zagotoviti skrb za trupla, za ugotavljanje identitete in vzrokov smrti, hkrati pa vnesti v razpored dovolj stro- kovnjakov in usposobljenega pomožnega osebja ter poskrbeti še za potrebno opremo. Sodnomedicinski strokovnjaki so na kongresu dokazali, da svojo stroko obvladujejo, da jo vsak posebej in skupaj dopolnjujejo z • Na območju Beograda vzbuja skrbi veliko število nesreč pri delu, zlasti najhujših, smrtnih. Več kot polovico je takšnih, da ponesrečenec umre na kraju dogodka, skoraj polovica pa jih umre v bolnišnici. Slednjih po zakonu in definiciji »smrt na delovnem mestu« ne vodijo v tej kategoriji. Sodno-medicmski strokovnjaki so meniti, da je to detinicijo vsekakor treba popraviti, poleg tega pa so ogorčeni ugotoviti, da je slaba polovica vseh smrtnih žrtev za nesrečo odgovorna sama, (alkoholizem, denimo) več kot polovica pa jih je povsem »nedolžnih« - neizkušenost, nepoznavanje nevarnosti, neobveščenost, pomanjkljivo zavarovanje ... Največkrat smrt nastopi zaradi padcev z višine ali pa zaradi zasutja z raznimi materiali. Poleg alkohola je važen dejavnik tudi utrujenost. Najbolj so hudim nesrečam izpostavljeni delavci v gradbeništvu, v prometu, v montažnih podjetjih, fizični delavci, vozniki, strugarji, ključavničarji in tako naprej. Kar 39 odstotkov najhujših nesreč se zgodi med prihodom na delovno mesto oziroma odhodih z njega. (dr. S. VF1JKOVIČ) novimi in novimi odkritji, da so nenehno navzoči bodisi kot izvedenci na sodiščih, kot podaljšana, strokovna roka pri zatiranju ali razkrivanju kriminalnih dejanj, da morajo biti navzoči pri pojasnjevanju nesreč in katastrof. Kot pa pravi dr. prof. Milčinski, spoštovati je treba in življenje in smrt. MARJAN SKUMAVC : i H h 1: ( VESOLJSKO PRAVO Kaj je in čigavo je vesolje? Kaj je vesolje? Specialisti za vesoljsko pravo se že četrt stoletja ubadajo s tem, vendar skupnega jezika še niso našli. Jasno je le, da vesolje, vključujoč Mesec in druga nebesna telesa, ni nikogaršnja zemlja, ki bi si jo lahko prilastil prvi, ki bi jo zasedel. Eden od vzrokov za to, da nimamo definicije vesolja, je tudi to, da se strokovnjaki ne morejo sporazumeti, kje se konča zračni prostor in začne vesolje. Zanosni časi pionirskih podvigov v raziskovanju vesolja minevajo. Prvotno navdušenje vsega sveta nad uspehi SZ in ZDA je jelo plahneti, ko so začeli uporabljati rezultate vesoljskih raziskav. Medtem ko so bila šestdeseta leta namenjena predvsem »otipavanju«, se je v sedemdesetih letih uporaba vesolja, predvsem satelitske tehnike, že tako razširila, da so se tudi manj razvite države pri načrtovanju družbenoekonomskega razvoja začele zavedati koristi, ki bi jih lahko imele od vesolja, in tako je pri tem prišlo v mednarodni skupnosti do prvih sporov...« V Jugoslaviji uporabljamo satelitsko tehniko že blizu petnajst let. Najprej se je udomačila na področju komunikacij, nato v meteorologiji, hidrologiji, geologiji itd. Šele v zadnjih petih letih pa razmišljamo o organiziranem vključevanju naše države v raziskovanje in uporabo vesolja. Prelomno je bilo leto 1978 ko je bil pri nas v Dubrovniku 29. kongres Mednarodne astronavtske federacije (IAF) pod pokroviteljstvom predsednika Tita. To leto je naša država postala tudi članica komiteja Združenih narodov za miroljubno raziskovanje in uporabo vesolja, Naslednje leto je bila ustanovljena pri zveznem ižvršnem svetu komisija za miroljubno uporabo vesolja. Lani smo se udeležili 2. konference Združenih narodov o raziskovanju in miroljubni uporabi vesolja, ki je bila oktobra na Dunaju (»UNISPACE 82«). Jugoslovanski zaostanek se veča Ustanovitev posebne komisije na zvezni ravni je bil prvi korak k sistematičnemu proučevanju političnih, pravnih, tehničnih, ekonomskih in obrambno-vamostnih vprašanj, povezanih z uporabo vesolja, katerih razreševanje naj bi tudi jasneje pokazalo, kakšne sploh so potrebe in možnosti naše države na tem področju. Jugoslavija že zaostaja celo za nekaterimi državami v razvoju, ki so pred nami spoznale, da lahko vesoljsko znanost in tehnologijo uspešno uporabijo za hitrejši družbenoekonomski razvoj. Indija je npr. sprejela nacionalni program za raziskovanje in uporabo vesolja, ima lastne vesoljske kapacitete, uspešno je izstrelila lastni satelit z lastno nosilno raketo, na 2. konferenci »UNISPACE 82« pa je med državami v razvoju podala najbolj realen predlog, da bi namreč moralo biti več sodelovanja prav med državami v razvoju. Večina držav z Jugoslavijo vred je zdaj v vlogi »dedičev«, ki od »skupne dediščine človeštva« (common heritage of man-kind) dobivajo le drobtinice. Število satelitov ni neomejeno_____________ Na videz paradoksalno omenjanje »drobtinic« ob vesoljskem prostranstvu postane jasno, če vemo, da imajo predvsem razvite države že nekaj časa daleč največje koristi od uporabe geostacionarne orbite oziroma lociranja raznovrstnih satelitov na tej orbiti, ki kljub brezmejnosti vesolja velja za omejen naravni vir. Število satelitov, ki lahko potujejo po tej orbiti, je namreč omejeno glede na to, da bi prevelika medsebojna bližina satelitov povzročala motnje v njihovem delovanju. Ena od treh študij o raziskovanju in uporabi vesolja, ki jih bodo letos financirali Združeni narodi, je posvečena proučevanju možnosti gostejšega nameščanja satelitov na tej orbiti, s tem da ne bi prihajalo do medsebojnih motenj. Vendar pa že sedaj lahko rečemo, da samo tehnično reševanje problema geostacionarne orbite ne bo prineslo bistvenih rešitev, če ne bodo prej razrešili tudi nekatera pravna vprašanja, povezana z aktivnostmi v vpsolju. Leta 1958 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela prvo resolucijo, posvečeno vesolju - z njo je bil ustanovljen komite ZN za miroljubno uporabo vesolja. S tem se je začela razvijati ena od najmlajših vej mednarodnega javnega prava — vesoljsko pravo (space law). Že naslednje leto je bil ustanovljen stalni komite ZN za miroljubno raziskovanje in uporabo vesolja z znanstveno-te-hničnim in pravnim podkomitejem. Glede na to, da je bil prvi umetni satelit izstreljen leta 1957, lahko rečemo, da obravnavanje pravnega vidika vesoljskih aktivnosti sovpada z njihovim razvojem. Vendar ta sočasnost še ne pomeni tudi hkratnega reševanja vseh problemov, ki jih pred pravno teorijo postavlja eksploziven razvoj astronavtike, kar je še posebej problematično ob geostacionarnih orbitah. Vprašanje, ki ga je prinesel prvi človekov poseg v vesolje, ni bilo: ali je vesolje pravni vakuum, temveč ali neobstoj posebnega pravnega režima za ta prostor pomeni, da so odnosi subjektov mednarodnega prava v njem popolnoma neregulirani? Da ne bi bilo dilem, je Generalna skupščina 0234 že leta 1961 s posebno resolucijo razglasila, »da mednarodno pravo, vključno z Listino Združenih narodov, zajema vesolje in nebesna telesa«. Tako so bila poglavitna načela, ki urejajo odnose v mednarodni skupnosti — o suvereni enakosti držav, o mednarodnem sodelovanju in prijateljskih odnosih ter o mirnem reševanju sporov in varovanju mednarodnega miru in varnosti — prenesena tudi na vesolje. DELO (Fotodokumentacija Dela) Glede na splošni in neobvezni značaj teh načel — resolucije veljajo namreč za pomožni izvor mednarodnega prava - je bilo treba to področje urediti z bolj eksaktnimi in zavezujočimi mednarodnopravnimi dokumenti. To je bilo leta 1967, ko je bila sprejeta »Pogodba o principih, ki urejajo aktivnosti držav v raziskovanju in uporabi vesolja, vključujoč Mesec in druga nebesna telesa«. To je bil prvi pravno obvezni dokument, posvečen samo vesolju. Tako kot je temelj mednarodnega prava ustanovna listina Združenih narodov, je pogodba o vesolju temelj vesoljskega prava, saj so v'njej zapisana osnovna načela, po katerih se morajo države pri raziskovanju in uporabi vesolja ravnati. Prisvajanje vesolja je nedopustno Vse poznejše konvencije in sporazumi, ki urejajo aktivnosti v vesolju, izhajajo iz te pogodbe. Z njo sta bili v mednarodnopravni sistem raziskovanja in uporabe vesolja vgrajeni dve osnovni načeli: o pravni nedopustnosti prisvajanja vesolja in nebesnih teles in o svobodi miroljubnega raziskovanja in uporabe vesolja na osnovi suverene enakosti držav. S tem v zvezi je v 1. členu pogodbe o vesolju zapisano: »Vesolje, vključno z Mesecem in drugimi nebesnimi telesi, je svobodno za raziskovanje in uporabo za vse države, brez diskriminacije, katere koli vrste, na temelju enakosti in soglasno z mednarodnim pravom, s tem da je pristop do vseh področij nebesnih teles svoboden.« , Tako je. bila tudi pravno obvezno sprejeta teorija o svobodi vesolja, ki v bistvu pomeni aplikacijo načela »res communis« (obča stvar), po katerem je izključena možnost posamičnega državnega prilaščanja in vzpostavitev suverenosti, v tem primeru, v nadzrač-nem prostoru. Prav tako je prepričanje, da je vesolje »res extra commercium« (posebnega ekonomskega pomena), kot na primer dno oceanov, in da je tudi s tega stališča sleherno prisvajanje nedopustno. Sicer pa o tem izrecno govori 2. člen pogodbe o vesolju: »Vesolje, vključujoč Mesec in druga nebesna telesa, ne more biti predmet nacionalnega prilaščanja z zahtevo po suverenosti uporabe ali okupacije ali na kakršenkoli drug način.« S tem je bila tudi teoretično dokončno zavrnjena ideja o nikogaršnji zemlji, ki bi si jo lahko prilastil prvi, ki bi jo zasedel. Glede na današnjo pravno ureditev vesolja se zdi morda nekoliko nepojmljivo, da so se nekateri teoretiki do sprejetja pogodbe o vesolju zavzemali za načelo suverenosti držav tudi v vesolju. Po tem načelu se suverenost držav ne bi raztezala le na zračni prostor, temveč tudi na nadzračni prostor vertikalno nad državnim ozemljem. Najpomembnejša kritika te teorije je izhajala iz tega, da bi bila vsaka projekcija teritorialne suverenosti v nadzračni prostor (vesolje) nezdružljiva s temeljnimi astronomskimi dejstvi. Vrtenje Zemlje okrog svoje osi, njeno kroženje okrog Sonca ter potovanje Sonca in planetov skozi galaksije ima za posledico, da ni medsebojni odnos med področji na Zemlji in prostorom izza atmosfere nikdar konstanten, niti v najmanjšem možnem delčku časa. Spori že okrog zračnega prostora, kje je še vesolje! Vprašanje, kaj je vesolje in kje se začne, ni zgolj teoretično, predvsem, ker je tesno povezano z vprašanjem, ki je še kako pomembno, namreč, kje se konča suverenost držav v zračnem prostoru nad njihovim ozemljem in kje se začne prostor za svobodno raziskavo in uporabo vesolja? Na neki nejasni, imaginarni črti ločnici, ki so jo lahko po doslej znanih teorijah in ponudbenih predlogih zamišljamo v višinah od 13 km (eksistenčna teorija) prek 500 km (teorija atmosferskega kriterija) pa tja do 7000 km (arbitrarno določanje višine), se tako srečujeta popolnoma nasprotna pravna režima: režim suverenosti držav v svojem zračnem prostoru in režim svobodnega veso-lja. V komiteju za vesolje skupina članic vztrajno oporeka potrebi po razmejitvi in se tako že nekaj let zoperstavlja tistim državam, ki menijo, da je razmejitev nujna, in dajejo tudi konkretne predloge (npr. SZ). V posebno skupino bi lahko uvrstili tiste pravnike in članice komiteja za vesolje, ki se zavzemajo za to, da se definicija vesolja in pravno urejanje vesoljskih aktivnosti naj ne bi sklicevala na faktor, kot je problem razmejitve med zračnim in nadzračnim prostorom. Torej: definicija vesolja — da, razmejitev na vesolje in nadzračni prostor — ne. Glavni razlog, da ni prišlo do usklajevanja stališč, je bilo mnenje, da vprašanji nista prioritetni. To mnenje je postalo sporno leta 1976, ko je nerešena razmejitev posredno botrovala enkratnemu precedensu na področju raziskovanja in uporabe vesolja — razglasitvi suverenosti osmih ekvatorialnih držav nad posameznimi deli geostacionarne orbite. Tako je prvič v praksi prišlo do spora zaradi praktične uporabe vesolja. Večina satelitov, ki danes krožijo okrog našega planeta, je nameščenih na geostacionarni orbiti, ki v viši- ni okoli 35.860 km sinhrono z ekvatorjem obkroža 2^emljo. Naj za ilustracijo uporabnosti te orbite povemo samo to, da lahko trije sateliti, ki so nameščeni v medsebojni ddalje-nosti 120°, pokrivajo praktično celotno zemeljsko površino. Mnenja strokovnjakov o tem, koliko satelitov lahko orbita sprejme, so različna, vsekakor pa je nesporno, da je orbita omejen naravni vir in kot taka velja za skupno dediščino človeštva. Ekvatorialne države hočejo svoj košček vesolja Osem ekvatorialnih držav je leta 1976 v glavnem kolumbijskem mestu Bogoti podpisalo takoimenovano bogotsko deklaracijo, v kateri zahtevajo, »da mora biti namestitev naprav (na tej orbiti) izvršena samo z izrecno privolitvijo posamezne države in delovanje naprave mora biti v skladu z nacionalnim pravom teritorialne države, nad katero je namestitev izvršena«. Dejansko torej razglasitev suverenosti nad določenimi deli vesolja. Botrovala ji je bojazen, da takrat, ko bodo te države sposobne namestiti lastne satelite, na tej najbolj perspektivni orbiti zanje ne bo več prostora. Svojo zahtevo so utemeljevale z argumentom, da je geostacionarna orbita fizično dejstvo, povezano z realnostjo našega planeta — kajti njen obstoj je odvisen izključno od njene zveze z gravitacijskim pojavom Zemlje. Izhajajoč iz obstoječih in zavezujočih pravil mednarodnega vesoljskega prava, je deklaracija neutemeljena ali, bolje rečeno, slabo utemeljena iz več razlogov. Pogodba o vesolju je izvor prava in kot taka obče zavezujoča. Nacionalno prilaščanje je v nasprotju z njenimi temeljnimi načeli o svobodi vesolja in prepovedi prilaščanja vesolja in nebesnih teles. Ne glede na neurejeno razmejitev med zračnim prostorom in vesoljem, velja geostacionarna orbita za del vesolja, kajti niti enega uradnega predloga v komiteju za vesolje ni bilo, ki bi črto ločnico postavljal nad 1000 km. Leta 1958 je generalna skupščina OZN sprejela prvo resolucijo, posvečeno vesolju, z njo je bil ustanovljen komite ZN za miroljubno uporabo vesolja. S tem se je začela razvijati ena naj mlajših vej mednarodnega prava — vesoljsko pravo. Edini argument, na katerega bi se lahko sklicevale ekvatorialne države, bi bila doktrina o »skupni dediščini človeštva«. Vendar države niso zahtevale niti mest za satelite niti niso zahtevale npr. delitve ekonomskih dobičkov, ki jih uporaba geostacionarne orbite prinaša, skratka — niso postavile nobene zahteve, ki bi jo lahko podkrepile z doktrino o »skupni dediščini človeštva«. Premalo denarja za uveljavitev zahtev Bogotska deklaracija v praksi seveda ni zaživela, ker te države pač ne razpolagajo s sredstvi, s katerimi bi lahko v praksi »podkrepile« svoje zahteve. Čeprav jo je večina pravnikov in mednarodne skupnosti zavrnila, pa ne moremo reči, da za države v razvoju ni imela nobenega pozitivnega učinka. Če so bila še leta 1979 v komiteju za vesolje stališča o posebnem urejanju režima geostacionarne orbite v manjšini, je bilo lani na konferenci »UNISPACE 82« posebej poudarjano, da je treba državam v razvoju omogočiti enakopravnejši položaj pri vsestranskem izkoriščanju vesolja. S tem v zvezi se je največ govorilo o satelitski tehniki, ki je neposredno povezana z geostacionarno orbito. Generalna skupščina je sprejela stališča konference »UNISPACE 82« in s posebno resolucijo naložila komiteju za vesolje z njegovima podkomitejema, da na prvih zasedanjih predložijo nadaljnje ukrepe za realizacijo pri-• poročil konference. Znanstveno-tehnični podkomite je o geostacionarni orbiti že razpravljal februarja letos in zavzel stališče, da je treba sprejeti določene mednarodne regu-lative, ki bi zagotavljale vsem državam enako možnost uporabe geostacionarne orbite, in s tem dejansko prenesel velik del reševanja problema na pravni podkomite. Tako se zdi bolj verjetno pa tudi bolj smotr- , no, da bo mednarodna skupnost problem geostacionarne orbite reševala s posebnim pravnim režimom za to orbito, kot pa da bi z razmejitvijo zračnega prostora od vesolja geostacionarno orbito proglasila za del vesolja. Vsekakor lahko pričakujemo, da bodo vsaj okvirne usmeritve za reševanje problema uporabe geostacionarne orbite, ki bodo upoštevale zagotovitev enakopravnejšega položaja tistih držav, ki bodo šele stopile na »vesoljsko pot«, dane na rednem letnem zasedanju komiteja za vesolje v juniju. DARUA LOVŠIN DELO P°predal 29 (Nadaljevanje s 14. strani) Delo, 28. maja Ali kmetijce najlažje šolamo v stolpnicah? Sestavke časnikarja Janka Svetina o šolstvu z zanimanjem beremo že dolgo. Zdeli so se nam dobri. V članku pod tem naslovom pa je v delu, ki se nanaša na šolanje kmetijskih strokovnjakov, žal zdrknil pod njegovo, sicer po mojem mnenju, prav sposobno strokovno raven. Menim, da za omenjeni članek preprosto ni zbral zadosti verodostojnih podatkov o izobraževanju višješolskih in visokošolskih strokovnjakov v kmetijstvu in o razmerju med obema organizacijama, ki te strokovnjake izobražujeta, med Biotehniško fakulteto (VTOZD za agronomijo in VTOZD za živinorejo) v Ljubljani ter Višjo agronomsko šolo v Mariboru. Že naslov članka s svojo udarnostjo zavaja. Mogoče je seveda, da si ga ni izmislil časnikar, ampak uredništvo, tedaj gre očitek zavajanja in pristranosti pač njemu. Iz besedila je nedvoumno mogoče razbrati, da se šolanje v stolpnicah nanaša na študente kmetijskih smeri na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na ustreznem mestu, torej v kmetijskem okolju pa naj bi se šolali študentje Višje agronomske šole v Mariboru. Ker sta zgolj dve taki organizaciji, druge alternative ni, čeprav pisec tega ni izrecno navedel. Kerni mogoče verjeti, da bi časnikar, ki tako dolgo piše o šolstvu, ne vedel, kje natančno so šole, o katerih piše, je pristranost na dlani. Žal nobena od organizacij, ki šolajo omenjene kmetijske strokovnjake, ni locirana povsem optimalno, če pa že katera piščevi želji glede oddaljenosti od stolpnic vsaj za silo ustreza, je to VTOZD za živinorejo, ki ima prostore med njivami sredi Kamniškega polja, VTOZD za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani in Višja agronomska šola v Mariboru pa sploh ne, saj sta v neposredni soseščini mest, torej tudi stolpnic. Torej strel v prazno. Višja agronomska šola ima še nekaj kmetijskega okolja v smeri proti Kamnici, podobno kot VTOZD za agronomijo (s precejšnjim lastnim kompleksom zemljišč) v smeri proti Podutiku. Prostorsko in po zasnovi še najbolj ustrezata objekta, v katerih sta VTOZD za agronomijo in VTOZD za živilsko tehnologijo, ki sta grajena namensko kot prva v bodočem Biotehniškem središču pod Rožnikom. Nista pa stolpnici, kot sugerira pisec, ampak enonadstropni paviljonski stavbi, če že gremo po želji pisca članka po nadstropjih pa je Višja agronomska šola v manj ustrezni, ker je dvonadstropna. Omenjeni stavbi pod Rožnikom sta edini, ki sta bili namensko zgrajeni za kmetijsko visoko oz. višje šolstvo, zato je insinuacija o neustreznosti toliko manj utemeljena, saj so denar za dokončanje druge združevale krne-tijske organizacije iz vse Slovenije. Višja agronomska šola v Mariboru zaseda (skupaj s Srednjo kmetijsko šolo) stavbo, namenjeno za bogoslovno semenišče mariborske škofije, VTOZD za živinorejo pa bivši lazaristovski samostan v Grobljah (sedaj Rodica), ki je bil pozneje preurejen v Višjo gospodinjsko šolo. Torej Višja agronomska šola tudi glede prostorov nima nobenih prednosti pred šolami v Ljubljani. Številne agronomske fakultete so sedaj sredi mest (ob ustanovitvi so bile navadno v predmestju, npr. na Dunaju, V Kopenhagnu, Bonnu, Gdttingenu, Beogradu oz. Zemunu itd.), pa nikomur ne pride na misel, da bi se razburjal zaradi lokacije ali s tem celo povezoval neustreznost izobraževanja. Dobro bi bilo zvedeti, zakaj Svetine npr. ne moti študij rudarstva na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, čeprav v bližini ni rudnikov, ali študij arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, čeprav so številna arheološka najdišča tudi drugod in ne le v Ljubljani. Menimo, da bi morali končno prenehati s poudarjanjem prednosti (če želimo nekaj doseči) in slabih strani (če želimo kaj očrniti) lokacij, vsaj za višje in visoke šole v tako majhni republiki kot je Slovenija. Za kakovost diplomantov, in le za to lahko gre v resni razpravi, so mnogo pomembnejše druge stvari, za katere si moramo prizadevati (dobri profesorji, ustrezna opremljenost laboratorijev, ustrezni učni objekti, bogate knjižnice itd.), ne pa kraj, kjer je šola. V različnih deželah sveta se študentje šolajo na univerzah, ki so tisoče kilometrov oddaljene od doma, če jim po gornjih vidikih ustrezajo. Izjemno važno pa je vprašanje, kje je dobil časnikar podatek o opuščanju Višje agronomske šole v Mariboru in, kot se iz članka lahko razbere, čeprav ni zapisano, v korist Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kaj takega preprosto ni res. Res pa je nekaj drugega. Višja agronomska šola v Mariboru si že kakih deset let v taki ali drugačni obliki prizadeva, da bi prerasla v fakulteto. V tem ni ta šola nobena posebnost, saj ima podobne želje tudi Višja pravna šola v Mariboru in najbrž še kakšna. Zadnji predlog Višje agronomske šole, ki naj bi ji pripomogel do preraščanja v fakulteto, je v šolanju posebnega profila diplomiranih inženirjev za kmetijsko mehanizacijo, ki ga je svet za družbenoekonomske odnose v kmetijstvu pri Republiški konferenci SZDL, kot nepotrebnega odklonil. Greh Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki ji ga časnikar in še kdo zameri, je edino v tem, da meni, da za Slovenijo dve agronomski fakulteti nista potrebni in bi bilo ustanavljanje druge čisto razmetavanje pičlih sredstev, namenjenih za kmetijsko šolstvo. Omeniti velja, da po 36 letnem obstoju Biotehniške fakultete objekti za agronomski študij še zdaleč niso dograjeni (npr. nima niti enega kvadratnega metra rastlinjakov, streha na eni stavbi tako pušča, da ob deževju postavljamo vedra) in se ji zato ne more zameriti, če je proti novi (po njenem mnenju) nepotrebni fakulteti. Odločitev pa, kot je časnikarju gotovo znano, ni v njenih rokah. Da mnenje Biotehniške fakultete ni brez podlage, kažejo razmere drugod. Od Slovenije veliko večja Avstrija ima eno samo agronomsko fakulteto, enako Švica in Bavarska, štiri zvezne dežele ZR Nemčije pa nimajo agronomskih fakultet, druge imajo le po eno itd. Z racionalnega vidika za Slovenijo ena visokošolska organizacija za kmetijski študij pov- sem zadostuje, če pa se želi Mariboru dati agronomsko fakulteto, potem je to treba utemeljiti z drugimi in ne strokovnimi ali kadrovskimi razlogi. Proti obstoju Višje agronomske šole brez aspiracij za fakulteto kot tako pa Biotehniška fakulteta nikoli ni bila. Sicer si ni mogoče razlagati, da so njeni profesorji v začetku precej sodelovali pri pedagoškem procesu omenjene šole, dokler ni imela dovolj lastnih učnih moči in da sta omenjena šola in VTOZD za agronomijo pred meseci sklenili sporazum o medsebojnem sodelovanju. Bolj resno pa je vprašanje o razmestitvi kmetijskih strokovnjakov in resničnih potrebah po njih. Da ne bi bili predolgi, naj omenim le, da so bila obdobja v našem povojnem razvoju, ko so bili kmetijski strokovnjaki v nemajhnem številu brez posla ob bistveno manjšem številu diplomantov kot sedaj. Sedaj je ponekod res pomanjkanje, ki pa se močno pretirava, med drugim tudi za prikrivanje neuspehov v kmetijstvu in v prid ustanovitve agronomske fakultete v Mariboru. Pri sedanjem, komaj razumljivo velikem vpisu na višje in visokošolski študij kmetijstva, bomo imeli v naslednjih letih z zelo veliko verjetnostjo množico brezposelnih kmetijskih strokovnjakov, že ob sedanji kapaciteti in razmestitvi šol. Kaj šele bo, če jih bomo izobraževali še več in še več visokošolskih? Ze sedaj ni lahko najti zaposlitve v kmetijstvu številnim diplomantom, zlasti dekletom, v nekaj letih se bodo zaposlitvene možnosti zaradi izrednega priliva močno zmanjšale. Zato bi vso pozornost morali posvetiti kakovosti izobraževanja in določitvi ustreznega števila za vpis, ki bi ustrezalo bodočim potrebam, ne pa da bomo izobraževali za zavode za zaposlovanje (v senci stolpnic ali tudi nižjih podeželskih občinskih stavb). Jože Maček, Ljubljana Delo, 21. maja Več administracije, manj pravic V sobotni prilogi Dela, z dne 21. maja 1983, je bil objavljen prispevek tov. M. Mramorja iz Ljubljane, ki navaja nekatere svoje poglede na predlog samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva. Predvsem želi prikazati posledice opredelitve iz sporazuma, po kateri bi starši imeli pravico izostati z dela zaradi nege obolelega otrok a 7 dni, ki se v izjemnih primerih lahko podaljša še dvakrat po 7 dni. O tem podaljšanju naj bi odločal konzilij zdravnikov v osnovni zdravstveni dejavnosti. O takšnem predlogu iz samoupravnega sporazuma ima seveda lahko vsakdo svoje mnenje in me zato tudi ni motilo, da ima tov. Mramor o tem drugačno stališče. Vznemirile pa so me nekatere njegove navedbe o načinu delovanja konzilija zdravnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana Mo-ste-Polje. Tudi sam pisec članka ga prikazuje kot obsežno in ne povsem utemeljeno oziroma smiselno administrativno delo, ki močno obremenjuje zdravstvene delavce in tudi ni v prid zdravju otrok. Pri tem pa je nujno povedati, da takšno administrativno delo ni nikjer predpisano, niti ga kdo zahteva od zdravstvenih delavcev. Resnici na ljubo je treba povedati, da so si vso obsežno pisarijo ob strokovnem preverjanju upravičenosti do odsotnosti z dela uporabnika zaradi bolezni omislili v glavnem zdravniki sami oziroma je rezultat neustrezne notranje organizacije dela. V naši republiki so občinske zdravstvene skupnosti že leta 1981 sprejele poseben samoupravni sporazum, s katerim so uredile postopke in način uveljavljanja pravic uporabnikov. Ena izmed novosti, ki jih je prinesel ta sporazum, je'bila ukinitev zdravniških komisij pri strokovnih službah zdravstvenih skupnosti, ki so po prejšnji ureditvi bile pristojne odločati o upravičenosti do odsotnosti z dela nad 30 dni. Razlogi za takšno odločitev so bili dvojni. V ospredju je bila predvsem želja, da se odpravi zapleten in nepotreben administrativni postopek, ki je bil vezan na delo zdravniških komisij. Te so namreč morale prejeti obsežno dokumentacijo o delavcu in ga najčešče tudi pregledati, da so lahko ocenile utemeljenost podaljšanja bolniškega dopusta. Vso to dokumentacijo in predlog sta morala pripraviti zdravnik oziroma medicinska sestra v zdravstvenem domu, kar j Uh a je res vzelo veliko časa. Takšna dokumentacija je bila potrebna, ker so zdravniške komisije bile odtujene od zdravstvenih organizacij in so delavca, katerega zdravstveno stanje in sposobnost za delo so ocenjevali, videli prvič. Drug razlog za ukinitev zdravniških komisij je bil v ugotovitvi, da je ocenjevanje sposobnosti delavca za delo sestavina zdravstvenega varstva, ki ga morajo opravljati ustrezno usposobljeni zdravstveni delavci (predvsem zdravniki) in pri tem ravnati skladno s svojim strokovnim znanjem in pravicami, ki si jih delavci zagotavljajo na področju zdravstvenega varstva. Zlasti bi hotel poudariti, da je osnovna želja zdravstvenih skupnosti pri teh spremembah bila prav v odpravi administrativnih postopkov in dela pri ocenjevanju delavčeve začasne nesposobnosti za delo. Ker pa je to ocenjevanje eno najzahtevnejših in tudi najtežjih opravil, s katerimi se srečuje zdravnik, bi naj imel možnost posvetovanja z drugimi zdravniki v svoji organizaciji združenega dela. Zato so z omenjenim samoupravnim sporazumom iz leta 1981 bili uvedeni konziliji zdravnikov, ki bi naj predstavljali predvsem metodo timskega dela in obliko strokovne pomoči bolj usposobljenih in izkušenih zdravnikov tistim, ki tega dela še niso dovolj vešči. Prav tako naj bi konziliji predstavljali obliko varovanja zdravnika pred morebitnimi pritiski, uporabnika pa tudi pred neustreznim ravnanjem zdravnika posameznika. Pri tem za sodelovanje zdravnika s konzilijem ni sporazum predvidel nobenega postopka niti obrazcev, o katerih priše tov. Mramor. Delo konzilija naj bi bilo čimbolj enostavno. Pred konzilijem naj bi lečeči oziroma izbrani zdravnik predvsem predstavil obstoječo zdravstveno dokumentacijo o delavcu, za katerega meni, daje treba podaljšati odsotnost z dela zaradi bolezni. Samoupravni sporazum predvideva bolniški pregled konzilija, le v izjemnih primerih, ko bi odločitev na podlagi dokumentacije ne bila mogoča, ali v nekaterih drugih nejasnih ali dvomljivih primerih. Konziliju tudi ni treba sporočati svojih odločitev z izdajanjem posebnih odločb ali potrdil. Izjemoma mora konzilij svoje mnenje sporočiti pismeno, če ga je zaprosila za mnenje temeljna organizacija združenega dela ali sindikalna organizacija ali se je na odločitev zdravnika - posameznika pritožil uporabnik sam. Zaradi vseh navedenih opredelitev, ki so v veljavi že od 1. julija 1981 je nerazumljivo delo konzilija, kot ga navaja tov. Mramor. Očitno je, da so si delo konzilija v zdravstvenem domu Moste-Polje (ali morda tudi še kje drugje) zamislili bistveno drugače in zadržali star in odpravljen administrativni postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne delovne nesposobnosti delavca ter od vseh opisanih novosti sprejeli le spremembo naslova iz zdravniške komisije v konzilij zdravnikov. Če je tako, potem pozivanje delegatov, da v fazi sprejemanja sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva predlagajo spremembo njegovega 22. člena, nima prave podlage. Namesto tega bi bilo verjetno bolje, da bi delegati zdravstvene skupnosti Ljubljana Moste-Polje, še bolj pa odgovorni delavci v TOZD Zdravstveni dom Ljubljana Moste-Polje (morda tudi še v kakem drugem) preverili, kako uresničujejo sprejeti sporazum o postopku in načinu uveljavljanja pravic uporabnikov. Z ukrepi za njegovo dejansko, predvsem vsebinsko uresničevanje bi lahko zmanjšali tisto nepotrebno administracijo, o kateri piše tov. Mramor. In še eno pojasnilo za bralce. Ko je v predlogu samoupravnega sporazuma o uresničeva-nju zdravstvenega varstva govor o pravici do odsotnosti z dela, so vedno mišljeni delovni dnevi. Torej ne drži trditev tov. Mramorja, da se sedanja pravica do nege otroka skrajšuje od 30 dni na 21, ampak pomeni predlagana pravica do odsotnosti v trajanju 7 dni ob možnosti še dvakratnega podaljšanja za enak čas v bistvu pravico v trajanju 24 koledarskih dni. Martin Toth, Ljubljana Delo, 14. maja Anketa Dela: Počasi do resnične hišne samouprave Hišni svet Ravbarjeva 5 posluje že od 1976. leta samostojno. V okviru razpoložljivih sredstev na lastnem žiro računu smo skrbeli za vzdrževanje in obratovanje stanovanjske hiše s sedmimi družbenimi stanovanji in petimi v etažni lastnini. Medsebojni odnosi so bili urejeni s pismenim dogovorom o zbiranju in trošenju sredstev itd. Naša stanovanjska skupnost nas je nekako trprela, s strokovnimi službami pa smo se pet let brezuspešno borili za sredstva vzajemnega vzdrževanja za obnovo dotrajane strehe. Postajalo nam je vse bolj jasno, da nekako kvarimo igro. Uspelo nam je le, da so naši etažni lastniki bili vključeni v evidenco stanovanj naše stanovanjske skupnosti. Na ureditev obljubljenih pogodbenih odnosov z etažnimi lastniki smo pa vsa ta leta zaman čakali. Za ustanovitev skupnosti stanovalcev (SKS) smo se pozanimali že kmalu po objavi novega zakona o stanovanjskem gospodarstvu oziroma spremljajočih predpisov. Obljubljali so seminarje še posebej za samostojnejše hišne svete. Pisali so priročnike, postalo pa je vse bolj jasno, da delajo organizatorji več za prilagajanje novih predpisov obstoječemu stanju kot za razvoj samostojnejše hišne samouprave po zamisli zakona. Razlagalci zakona so posebej poudarjali na novo pridobljene pravice SKS, da odločajo predvsem o oddaji hišnih opravil strokovnim službam. Taka stališča so tudi izpričevali, ko so končno — ob izteku z zakonom predvidenega roka — predsednikom hišnih svetov, v krajevnih skupnostih, pojasnjevali predvideno organiziranost. Vse naj bi ostalo pri starem, treba je le ustanoviti SKS in sklep o tem poslati stanovanjski skupnosti. SKS Ravbarjeva 5 smo ustanovili že v oktobru 1981. Naši stanovanjski skupnosti smo poslali vse zahtevane pravilnike in poslovnike za samostojno poslovanje in izrazili željo za prenos poslovanja z začetkom 1982. leta. Postajalo pa je vse bolj jasno, da stanovanjska skupnost ni pripravljena na potrebna prenosna opravila, saj po opisanem pojasnjevanju tudi ni bilo pričakovati posebnega zanimanja za samostojnejše poslovanje. Zakon je nalagal stanovalcem znatnejše osebno delo, v duhu splošnih stabilizacijskih prizadevanj. Maloštevilni vztrajni interesenti za samostojnejše poslovanje so postali črne ovce, ki so kvarile dogovorjeno igro. Šele v marcu 1982 smo bili obveščeni, da je posebna komisija registrirala naš sklep o ustanovitvi SKS. Se dva meseca je potem trajalo, da smo lahko v poslovne, knjige zapisali s 1. 1. 1982. Ni pa nam še uspelo urediti vprašanja prenosa upravljanja s strani vlagateljev na SKS, čeprav nam je medtem že uspelo v knjigah strokovnih služb zamenjati napačno ime vlagatelja. Dobili smo zelo slabo pripravljena navodila za poslovanje samostojnih SKS. Še vedno pa ne vemo nič o dosedanjem gospodarjenju z našo hišo. Finančno poslovanje SKS je zelo preprosto. Gre tudi za posle, ki praviloma ne presegajo obsega evidence gospodinjskega proračuna. Hišni svet obrača okoli 20% denarja od stanarin, vse drugo takoj prenese kot združena sredstva v upravljanje stanovanjske skupnosti. Dodatno spadajo v družbena sredstva, za katere vodimo knjigovodstvo, še prispevki etažnih lastnikov. Imamo vezan dnevnik, kjer sproti vnašamo po obvestilih SDK spremembe stanja na žiro računu, s posebno evidenco virov sredstev, združenih sredstev ter dotokom in odtokom lastnih sredstev za. tekoče vzdrževanje, funkcionalne stroške ir. strošlfp upravljanja. Poseben dnevnik vodimo za ročno blagajno, oba dnevnika pa zaključujemo mesečno, tako da so na začetku vsakega meseca tudi zbirni podatki za tekoče leto. Trimesečno dobi stanovanjska skupnost zahtevane periodične obračune prihodkov in odhodkov. Model našega finančnega poslovanja smo že ob ustanovitvi SKS predložili stanovanjski skupnosti in SDK, vendar se o tem nihče noče pogovarjati. Iz občasnih težav nas je reševala stalna prijazna pomoč pri okencih naše SDK. Od stanovanjske skupnosti niti njenih strokovnih služb, navkljub čestim vprašanjem, ni bilo mogoče dobiti nikakršne pomoči. Njihove občasne zahteve po podatkih pa celo kažejo, da naša periodična poročila ne pridejo v prave roke. Poslovno poročilo stanovanjske skupnosti je tudi pokazalo, dav 1. 1982 naše poslovanje ni bilo vključeno v zbirno evidenco. Za obračun obratovalnih stroškov ne vodimo posebnega knjigovodstva. Z dobavitelji komunalnih storitev je dogovorjeno plačevanje dvomesečnih obrokov in tako tudi na dva meseca zbiramo potrebna sredstva od stanovalcev. Saldo takega obračuna je vedno enak ničli. V prvem letu samostojnega poslovanja nam je uspelo z znatnimi prihranki izvršiti dela za obnovo strehe. Pri tem so nam kot obratna sredstva še kako bila koristna zbrana sredstva tekočega vzdrževanja iz minulih let, tako imenovana mirujoča sredstva, ki so jih stalno v slabo pisali samostojnim SKS. Po vsem, kar je rečeno o trnovi poti ustanovi- tve SKS Ravbarjeva 5, so videti nekatere ugotovitve v anketi Dela nedorečene. Pri sedanji organiziranosti tudi počasi ne bo prišlo do resnične hišne samouprave. V anketi Dela trdijo, da je za stanovanjsko hišo najbolj smotrno, »da stanovalci hišo sami upravljajo, s strokovno službo se pa povežejo, da ta zbira denar za stanarino in obratovalne stroške«. Anketirane SKS so že ovrgle smotrnost takega »upravljanja«. Brez neposrednega dela stanovalcev in razpolaganja s sredstvi stanarin ni hišne samouprave in tudi ni gospodarjenja stanovalcev. Obstoječa ureditev poslovanja je tudi zdaleč najdražja, poleg tega je pripeljala do večletnih zaostankov pri poravnavanju obveznosti etažnih lastnikov. Hišna opravila so po izkušnjah s terena nesorazmerno cenejša v režiji SKS, tudi če so nagrajevana. V anketi je tudi navedeno, »da so začele strokovne službe stvari preprosto jemati v svoje roke, mimo volje stanovalcev, ker hišna samouprava še ne deluje«. Dejstvo pa je, da so stanovanjske skupnosti popolnoma pozabile na svojo vlogo za pomoč pri razvoju hišne samouprave in po svojih strokovnih službah dobesedno »vzele« v svoje roke vsa hišna opravila, seveda proti plačilu po pogodbah s stanovalci. V anketi omenjeno »Informativno gradivo za hišne svete« so dejansko bile obsežne, podrobno obdelane ponudbe za prevzem hišnih opravil. Karakteristično v objavljenem gradivu ankete je, da iščejo rešitev predvsem v okviru sedanje organiziranosti: da je prišlo do očitnih težav in da ni resnične hišne samouprave, za to naj bi bili krivi delavci strokovnih služb, sami stanovalci in pa premajhna aktivnost socialistične zveze, zveze komunistov v krajevnih skupnostih. Očitno pa je, da smo premalo truda vložili v času uveljavljanja zakona o stanovanjskem gospodarstvu in pustili proste roke razbohotenju centralističnega birokratskega aparata, kar vsekakor ni bilo v interesu samega zakona. Stanovalci so bili tako rekoč prisiljeni sprejemati ponudbe strokovnih služb o prevzemu vseh hišnih opravil proti plačilu, kar je vodilo v popolno neaktivnost. Socialistična zveza je bila v krajevni skupnosti ob uveljavljanju zakona večkrat pozvana na sklicevanje slabo pripravljenih sestankov predsednikov hišnih svetov. Najprej ob tolmačenju potrebe po ustanovitvi skupnosti stanovalcev, potem ob akciji za izterjavo neplačanih obveznosti etažnih lastnikov in v zadnjem času za nepotrebno razpravo o hišnem redu. V krajevni skupnosti se je mnogo pričakovalo od razvoja hišne samouprave, ob tolmačenjih izvajanja zakona pa je razumljivo prišlo do često zelo nasprotujočih si stališč. Aktivisti imajo pri sedanji nedorečenosti o bodočih poteh hišne samouprave močno vezane roke. Mogoče ni dovolj dejstvo, da večji del občanov Ljubljane brez družbene pomoči vzdržuje in upravlja svoja stanovanja. Tudi med etažnimi lastniki je vse več zanimanja za izvajanje zakona o stanovanjskem gospodarstvu, saj jim zakon zagotavlja enakopraven položaj. Stanovalci družbenih najemnih stanovanj so tako v manjšini (30 odstotkov), so pa razumljivo med najbolj zainteresiranimi, da se ob nizkih stanarinah zadrži sedanja organiziranost hišne samouprave. Pogoji za razvijanje hišne samouprave, kot jo predpisuje zakon, torej so. Smotrno bi tudi bilo, da ta proces končamo pred uresniče- njem ekonomske stanarine, da bi ob večjih sredstvih imeli zagotovljeno uspešnejše gospodarjenje s stanovanjskim skladom. Za tako akcijo bo — ob jasnih stališčih — vse več podpore in pomoči krajevnih konferenc socialistične zveze, svetov krajevnih skupnosti itd., saj razvoja krajevne samouprave ni pričakovati brez neposrednega dela in odločanja krajanov. Področje urejanja vprašanja stanovanja in okolja je pa v tem pogledu očitno najhvaležnejše. Valentin Kovač, Ljubljana Delo, 5. maja Težave »žepnih ustanov« Naj si bo še tako zapletena situacija okrog (ne)združitve mariborskega salona Rotovž in Umetnostne galerije v enovito delovno organizacijo, velja naša pozornost novemu znaku razstavnega salona ROTOVŽ, ki ga je uspeš- no kreiral Marjan Vraničar, oblikovalec DE-SIGN biroa v Mariboru. Problemi ustreznega znaka trajajo že dalj časa - salon Rotovž je namreč več let gostoval v mariborskem rotovžu, od tod tudi njegovo ime, sedaj pa se je pred leti preselil v nove, sodobne prostore. Od nekdaj neznanega razstaviščnega prostora, je RSR ponesel svoje ime širom po domovini, pa tudi v tujini ni neznan. Že vrsto let namreč gosti kvalitetne in znane mojstre čopiča, dleta, fotografskega aparata in tapiserij-ske umetnosti. Vse to je narekovalo, da salon končno dobi znak, ki ga bo ustrezno predstavljal doma in v tujini. Delo je bilo zaupano Marjanu Vraničarju. Zahtevki so bili predvsem kreirati znak, ki bo poleg osnovne naloge, predstaviti salon, izkazoval tudi domačinsko pripadnost mestu samemu. Mariborski mestni grb ima namreč dva straž-na stolpa, nad njima je golob, ptica miru. Vse to je bilo treba vkomponirati v znak. Oblikovalec si je zamislil kocko, kot zaprt galerijski prostor, stene kocke predstavljajo razstavne panoje galerije. K sebi obrnjeni črki »r« tvorita vhod v kocko, ki postane deloma zaprta, torej rotovž kot tak. Simbol goloba predstavlja črka »s«, ki leži nad obema omenjenima črkama. Posebej zanimivo je dejstvo, da poznavalec mesta takoj prepozna asociacijo na mestni grb, saj sta obrobni črki stražna stolpa, gornja črka pa simboličen golob miru. S tem je izpolnjena zahteva naročnika. Ob tem velja zapisati, da v Mariboru primanjkuje kakovostnih izveskov, zaščitnih znakov ter napisnih tabel. Do sedaj so jih oblikovali vsak po svoje, in tako ima mesto nemalo kičastih reči, ki nebogljeno vise nad glavami mimoidočih. Morda se bo sedaj DESIGN biroju le posrečilo poenotiti vizualne znake in dati mestu ob Dravi s tem tudi lepšo podobo. Ana Kožar, Maribor Delo, 10., 19. in 26. marca ter 2. aprila Kmetom večje pokojninske pravice, a tudi obveznosti Pod tem naslovom smo prebrali prispevek tov. Miloša Babiča iz Ljubljane. Kot kmet se ne bom zadrževal ob številkah in drugih polemikah, ki jih v omenjenem članku ne manjka, ker temu, odkrito povedano, ne bi bil kos. Zadržal bi se pri tistem delu, kjer govori o kmetih. Zato citiram: vključitev vseh kmetov v enoten sistem pokojninskega zavarovanja bo zahtevalo ogromno sredstev, saj bodo pokojnine kmetov po novem gotovo še enkrat večje kot sedaj. Koliko bodo znašale in kdo jih bo priskrbel? Kmetje gotovo ne, saj zaradi nesorazmerno nizkih cen kmetijskih pridelkov v primerjavi z industrijskimi množično odhajajo v industrijo, sto tisoče hektarov zemlje pa ostaja neobdelanih. Zato je treba izvesti referendum med delavci in ugotoviti, ali so pripravljeni s prispevki pokrivati kmetijsko zavarovanje. Spoštovani Miloš Babič, upam, da mi ne zamerite, če se kot kmet oglašam na vaše pismo. Ni mi znano, med katere delavce spadate. Po vsebini vašega pisma pa sodim, da ne spadate med tiste, ki si za tekočim trakom ali plavžem ali pa v rudniku služijo plačo in tako pričakujejo pokojnino. Še manj med tiste, ki bi lahko po svoji stroki o kmetu in kmetijstvu kaj več povedali, kot ste vi v citiranem odstavku. Dovolim si vas vprašati: ste prebrali prilogo »Poročevalca skupščine SR Slovenije in skupščine SFR Jugoslavije za delegacije in delegate«, izdanega v Ljubljani 21. 2. 1983? Če ste ga prebrali — namenjen je bil javni razpravi o »osnutku zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju« - in če ste pregledali tudi tabelo na strani 40, iz katere je razvidna zavarovalna osnova, mesečni znesek prispevka, znesek pokojnine, pa ste vendarle prišli do sklepa, kot ga navajate na začetku citiranega stavka, menim, da govorite preveč enostransko, morda so vaši sklepi celo nesocialistični in nečloveški. Lepo je, da vam je znano nesorazmerje cen kmetijskih in industrijskih izdelkov. Vendar to ni osnovni vzrok, da kmetje množično odhajajo v industrijo. Je še mnogo drugih vzrokov. Kmetje na nekatere opozarjajo že leta in leta in bi jih družba z malo več razumevanja lahko razrešila. Drugi so take narave, da se jih ne da rešiti. Pri tem mislim na specifičnost kmetijske pridelave. Ne moremo ► PREJELI SMO Prosti čas včeraj, danes in jutri Živimo v času nasprotij, ko mnogi preživljajo nepristni prosti čas ob povečani nezaposlenosti. Pri tem ne pomagajo nobeni nasveti, kako preživeti prosti čas, pač pa predvsem združeno družbeno prizadevanje, da bi vzpostavili nova razmerja med obveznim delom in prostim časom. Razviti je treba nove oblike dela, počitnic in drugega prostega časa, ustrezno urejati upokojitve in podobno. O vsem tem in še mnogem drugem teče beseda na petem evropskem kongresu o prostem času, ki je bil od 15. do 20. maja v rekreacijskem središču Vaxjd na Švedskem pod naslovom »Prosti čas danes, včeraj, jutri«. Mnenja o prostem času so od sredine tega stoletja doživela štiri razvojna obdobja. V šestem desetletju so se izoblikovale posebne potrebe za različne starostne skupine prebivalcev v industriji za prosti čas in v tržni ponudbi. Avto je obvladal mesto, in vprašanja prostega časa odraslih so se v evropskih deželah pokazala v novi luči. Sledilo je drugačno razmišljanje o preživljanju prostega časa zaradi skrajševanja delovnega tednika in iskanja prostora za preživljanje prostega časa, so začeli graditi skupna središča za prosti čas, da bi tako preprečevali vse večjo odtujitev med ljudmi .in povečevali medsebojne stike. V tej zvezi je nastal svojevrsten prevrat tudi v šolski arhitekturi. Šola naj bi se širše odprla, da ne bi bila le predvsem prostor za poučevanje učencev, pač pa izobraževalno in kulturno žarišče v prostem času za vse krajane. V tretjem obdobju sredi sedemdesetih let je domala povsod nastala vse večja zahteva po humanizaciji bivalnega prostora in klic po višji kakovosti življenja doma in v okolju. Evropska mesta razvijejo geslo: »Mesto za človeka, ne za avtomobilski promet!« Sprožijo se gibanja za zaščito zdravega okolja: čisto vodo, čist zrak in omejitev hrupa; skratka za splošno psihofizično zaščito človeka. Mesto je treba urediti tako, da se bodo v njem zlasti qgroci in starejši počutili prijetno. Zdaj je četrto obdobje, z naglašeno skrbjo za pomen prostega časa v družini in bližnjem bivalnem okolju, kjer ljudje preživljajo velik del vsakdanjika. V mnogih krajih se ljudje sami zavzemajo za ureditev dvorišč, različnih igrišč in drugih možnosti v stanovanjskih soseskah za boljše preživljanje prostega časa. V mnogih evropskih državah so se razmahnila posebna gibanja za boljše vsakdanje preživljanje prostega časa, denimo, na Švedskem, Nizozemskem, Franciji, Zahodni Nemčiji in drugod. Tudi nri nas so poleg različnih posebnih društev in organizacij nastala strokovna združenja, kakor so tradicionalni Jugoslovanski kolokvij o prostem času mladih, Sekcija pedagogike prostega časa Slovenije, Sekcija za prosti čas pri jugoslovanskem združenju sociologov v Zagrebu in podobno. Gibanje za -prosti čas se je presenetljivo in razveseljivo obenem - zlasti še v okviru evropskega zdru- ženja za prosti čas in rekreacijo ELRA, razvilo od skrbi za otroke in starejše ljudi v vsesplošno gibanje za humanizacijo življenja. Splošne družbeno-gospodarske razmere zahtevajo vsestransko varčevanje in upravičena' je bojazen, da se bo najprej striglo pri sredstvih za naložbe v prosti čas, to je hkrati v kulturo in izobraževanje. Zato bo treba še bolj kakor doslej razmahniti ustvarjalne moči, da bi se čimbolj omilile posledice manj ugodnih gospodarskih razmer, ki so zajele Evropo in ves svet. Dosedanji predsednik evropskega strokovnega združenja za prosti čas in rekreacijo ELRA dr. Alfred Ledermann iz Ziiricha meni, da bi naj trenutno gospodarsko neogibni zastoj sprejeli kot presledek za temeljito razmišljanje, kako bi zastavili politiko prostega časa v novih, manj ugodnih razmerah. To pomeni, da se je skrbneje kakor doslej treba poglobiti v razmere v vsaki krajevni skupnosti, povezovati vse silnice v okolju, da bi zmogli uporabiti vse prostorske in druge rezerve za prosti čas. V mnogih evropskih deželah so mesta in občine izdelale dokaj natančne letne programske vodiče za prosti čas z napotki za mnogostransko uporabo v konkretnih okoliščinah. V takih priročnikih so koledarski, v boljših pa tudi metodični nasveti za šport, različne igre, glasbeno življenje, književnost, plesne prireditve, pregledi raznih naprav in drugih možnosti za preživljanje prostega časa. Tudi pri nas bi lahko dosti pridobili, če bi skupno pregledali, kakšne družbene ali društvene zgradbe imamo na razpolago, ki niso polno izkoriščene, pa bi jih sporazumno lahko večnamensko uporabili. Največja ovira za polnejše izkoriščanje takih prostorov je pogosto lastniška ljubosumnost, četudi bi se o odgovornosti in materialni udeležbi za urejanje in vzdrževanje dalo ustrezno dogovoriti. To še velja zlasti za šolske prostore, različne kulturne in druge društvene zgradbe, ki jih je marsikje preveč. Kaže, da bo treba obnoviti različne množične prireditve, krepiti prostovoljne akcije za izboljšanje razmer in resnično pritegniti občane k ustvarjalnemu sodelovanju pri načrtovanju in izvajanju ustreznih programov za vsestransko preživljanje prostega časa. Tako opozarjajo domala v vseh evropskih deželah. Ponekod, denimo, v Belgiji, Švedski in Švici, uvajajo posebne animatorje zl oživljanje in prenovo krajevnega življenja, da bi pospešili boljše preživljanje prostega časa. Že v pripravah na peti kongres o prostem času in rekreaciji so poudarili odgovornost, ki jo mlajša generacija pričakuje od starejše, da bo z ustreznimi družbenimi ukrepi zagotovila v vseh evropskih deželah človeka vredno življenje tudi s primernim preživljanjem prostega časa. To je pomembno za vse, zlasti še, če razumemo prosti čas kot možnost za popolnejši razvoj osebnosti in nadaljevanja dela z večjo ustvarjalno sprostitvijo in zadovoljstvom kot del samoupravnega življenja. Evropskega kongresa o prostem času in rekreaciji na Švedskem se udeležuje 21 evropskih držav, med njimi tudi predstavnik Sekcije za pedagogiko prostega časa Slovenije ter gostje iz Amerike in Afrike. Rudi Lešnik Maribor Solidarnost - vrlina ali hiba? Njega dni so nas v šolah in doma učili, da je solidarnost z ljudmi, ki se znajdejo v težavah, ena od človekovih vrlin. V vseh naših povojnih ustavah smo vselej postavljali solidarnost kot enega temeljev urejanja odnosov med ljudmi v naši družbi (tudi odnosi med TOZD, občinami, republikami in podobno so - kadar gre za solidarnost - odnosi med ljudmi, ne pa med institucijami, organizacijskimi oblikami). Brez solidarnosti so ljudje nepovezani, razbiti, zato je lažje z njimi manipulirati. Delavski razred si je solidarnost priboril v preteklosti s trdim revolucionarnim bojem. Brez solidarnosti, vgrajene v pravni red in splošne vrednote neke družbe, tudi ni socialne varnosti. Solidarnost je ena tistih kohezijskih sil, ki vsak družbeni sistem povezuje, preprečuje njegov razpad. Znano pa je, da vsak sistem po naravnih zakonitostih teži k razpadu in da mora sleherni sistem »vlagati« določeno energijo, da ne bi propadel. Tudi vzgoja takih vrednot, kot je solidarnost, je del te potrebne energije. Tako približno so nas njega dni učili in nam vcepili v zavest, da je solidarnost pozitivna vrednota, za katero se je vredno boriti. Ce v nekem družbenem sistemu normiramo nesolidarnost, potem je to seveda tista »nasprotna energija«, istosmerna z naravno tendenco sistema, ki sili k razpadu.To pa tudi pomeni, da je nujno obliko sistemske sinergije zamenjati. Če se zmanjša solidarnost, se istočasno povečujejo drugi napori, ki vzdržujejo ravnovesje kohezijskih in adhezijskih sil v sistemu (vojska, policija, birokracija in podobno). Zdi se, da se pri nas velikokrat prav trudimo, da bi solidarnost zmanjševali. Včasih se zmanjševanje solidarnosti pojavlja kot stranski produkt nekih ukrepov, za katerega, denimo, nismo prej vedeli (pa bi morali). To so npr. ukrepi, ki so enormno povečali število samoupravnih in organizacijskih enot v tej družbi, od TOZD, krajevnih skupnosti in podobno. Vsaka teh enot ni le organizacijska, marveč tudi sociološka celota, kot taka pa -(X) naravnih in znanih zakonitostih - gradi ograje okrog sebe in ustvarja tudi svoj lastni sistem solidarnosti. Prejšnji jo omejuje v samostojnosti odločitev, poleg tega pa jo pravni red sili v vse večjo odvisnost od lastne »ekonomije«. V Sloveniji smo lani sprejeli nov zakon o zdravstvenem varstvu, prav sedaj pa je v razpravi zakon, ki ureja sistem pokojninskega in invalidskega varstva. Oba pravna akta sledita težnjam zapiranja v lastne ograde prav pri solidarnosti v socialnem varstvu. Tu ne gre za nepoznavanje stranskih učinkov, marveč za direktno normiranje nesolidamega ravnanja. Zakona prepovedujeta solidarnostno pokrivanje tveganja nezgod pri delu in poklicnih obolenj v širši skupnosti, saj terjata, da vsaka samoupravna enota sama nosi ta tveganja. Zakonodajalec menda želi doseči DELO poštni predal 29 si privoščiti prostih sobot in nedelj, ne moremo si privoščiti petka za priprave na vikend niti ponedeljka za izpoved vsega tistega, kar so nekateri čez vikend doživeli. Pa vendar naše delo ni toliko cenjeno, da bi bilo osnova za socialno varnost. Res je, da ostaja zemlja neobdelana, res pa je tudi, da bi mnogi kmetje, predvsem mlajši, bili pripravljeni obdelovati več. Pravite, z referendumom naj bi ugotovili, ali so delavci pripravljeni prispevati za kmete. Mogoče se spomnite, da so pred šestnajstimi leti delavci z referendumom odločali o enotnem sistemu zdravstvenega varstva. Referendum je proti pričakovanju uspel. Pa ne mislite, da smo kmetje navdušeni nad takim načinom razreševanja, tako zdravstvenega kakor tudi predvidenega invalidsko-po-kojninskega zavarovanja. Prav nasprotno! Čutimo se ob tem zapostavljene. Zamerimo družbi, da prav kmečkega vprašanja ni sposobna rešiti drugače. Ni to poniževalno za kmeta, ki dela od zore do mraka, ne pozna vikenda, ne pozna dopusta, ne pozna tistih K - za dopust. Nima občutka, da nekdo drugi prispeva za njega. To izhaja tudi iz članka tov. Babiča. Ob vsem tem pa se vsiljuje vprašanje, od kod materialna osnova za vse prispevke, o katerih je govor v članku tov. Babiča? Priznam, da sem tu laik. Vem pa, da je za vse to lahko le osnova tista materialna dobrina, ki je otipljiva, ki se da meriti in tehtati, predvsem pa tista, ki se da prodati oziroma vnovčiti. Mednje nedvomno spadajo vsi kmetijski izdelki, ki so kot tržni presežki materialna osnova za vse - začnimo pri odkupovalcu, prevozniku, kmetijski zadrugi, predelovalni industriji, trgovini, dolgi verigi potrebnih in nepotrebnih posrednikov, ki z izračuni stroškov, med katere spadajo tudi vsi prispevki, zagotavljajo zdravstveno in socialno varnost vsem delavcem, ki pri tem združujejo svoje delo. So materialna osnova, na kateri mora združeno delo priti do sredstev, ki jih po zakonih ali samoupravnih dogovorih mora v obliki proračunskega prispevka družbeno-političnim skupnostim in v obliki prispevka za SIS prispevati med drugim tudi za zdravstveno in socialno varnost vseh tistih, ki delajo izven gospodarskih dejavnosti. Tz tega bi lahko sklepali, da kmet daje prej za druge kot da od njih proti svoji volji prejema. V ceno kmetijskega izdelka, recimo mleka, mesa in drugega, kmetovo socialno varnost nihče ne vračuna. Pa še. Ali bi lahko, recimo, proizvajalci repromateriala ali mehanizacije plačevali vse prispevke, če kmetje tega ne bi kupovali? Ker pa kupujejo in morajo kupovati, morajo plačati ceno, v kateri so tudi stroški za zdravstveno in socialno varnost vseh zaposlenih, ki v tej proizvodnji delajo. Da ne govorimo o tistem delu združenega dela, ki posluje z izgubo, ki jo pokriva družba iz združenih sredstev, pa vendar je za vse zagotovljena socialna varnost. Kmetijstvo je panoga, ki dosti tvega. Kmečko življenje je zelo raznoliko, ni pa tako rožnato, kot si nekateri, in to mnogi, zamišljajo. Zato vabim vse, ki bi si želeli od bliže ogledati in se seznaniti s kmečko vednostjo, pridite. Prepričan sem, da boste mnogi spremenili svoje gledanje in se zavzeli za to, da se kmečko vprašanje rešuje v duhu socialističnih načel. Če se dobro spomnim — če ne mi naj tov. Babič ne zameri — je on med tistimi, ki se zavzema oziroma zagovarja, da se naj pokojnine zvišujejo odstotkovno. Cenim tiste-, ki zagovarjajo stališče, da naj bi se zviševale v enakem znesku. Javna razprava je pokazala, da ima tako stališče mnogo privržencev ne samo med tistimi z nižjimi pokojninami, temveč tudi tistimi z nadpovprečnimi pokojninami. Po neki zasebni anketi se je izmed 100 anketiranih odločilo 84 odstotkov za enako zviševanje v znesku, ne pa v odstotkih, 2 odstotka je bilo za kombinirano in komaj 14 odstotkov za zviševanje v odstotkih. Menim, da dosedanji pokojninski zakon dela velike socialne razlike, katerim pa bi se morali vsaj v tej situaciji zoperstaviti. V premislek pa naslednje. Pred leti smo v tisku prebrali vtise neke novinarke s poti po Danski. Zapomnil sem si tole: Danci pravijo, da je pri njih malo takih, ki bi imeli preveč, ni pa nikogar, ki ne bi imel zadosti. Izhajajo da iz dejstva, da si je vsak, ki je imel visoke dohodke, lahko za stara leta privarčeval. Zato imajo ti sorazmerno nižje pokojnine od tistih, Id so imeli nizke dohodke, ker ti niso mogli varčevati. Drugi primer: pred leti me je obiskal stric iz Argentine in mi rekel: »Pri nas imamo tri kategorije pokojnin. V najvišji so bančniki, finančniki in komercialisti, v drugi univerzitetni poklici, v tretji pa vsi drugi. Ko se upokojimo, se skoraj izenačimo.« Po vsem tem ne bi smeli očitati tistim, ki so v javni razpravi okvalificirali dosedanji pokojninski zakon kot krivičen. Po javni razpravi, morda tudi o pripombah, je razpravljalo predsedstvo RK SZDL dne 5. maja. Iz povzetka te razprave ni razvidno, ali so vse pripombe, ki so bile podane, bile predložene RK SZDL. Vse pa kaže, da je odveč bojazen o velikih kmečkih pokojninah. Prav narobe! Če bodo morali kmetje dokupovati leta — let ni malo -bodo rajši ostali brez pokojnine. Tega pa si ne bi smeh dovohti. Karel Franko, Puconci Delo, 12. aprila Preučili neurejen odnos v srednji kemijski šoli Ruše Prvič. Od 4. do 19. aprila 1983 je bilo mogoče v Večeru in Delu prebrati besede o neurejenih odnosih na kemijski šoli v Rušah. Poročila netočno, enostransko, celo ironično govorijo o stanju na zavodu z očitnim namenom, oblatiti učiteljski kolektiv. Na šolo ves čas ni bilo nobenega novinarja, da bi ugotovil, kako je na zavodu v resnici. Predstavniki DPO občine Maribor-Ruše, ki so na razširjeni seji sveta DO SKŠ Ruše 13. 1. 1983 spoznali stanje, so se skrili za izjavami, kot je tista v Večeru, z dne 4. 4. 1983, ki govori o programski konferenci ZK v občini Maribor- -Ruše. Tam namreč poročevalec pravi med drugim: »Iz analize del osnovnih organizacij v občini Maribor-Ruše je moč izluščiti, da se nekatere premalo aktivno vključujejo v reševanje lastnih problemov. Posledica so nerazčiščeni medsebojni odnosi, kar povzroča nerazpolo-ženje med delavci, velikokrat pa tudi premalo utemeljena obdolževanja.« Samoupravna delavska kontrola je zbrala dokumente o zlorabah in nepravilnostih IPO DO in nanje na sestanku 13. januarja 1983 opozorila. Disciplinska komisija je na predlog samoupravne delavske kontrole začela zasliševalo! postopek in vse gradivo izročila pravnemu zastopniku. Postopek še traja. Da se stvari ne premaknejo z mrtve točke, daje vsem misliti. Še zlasti ob težavah, ki jih je imela disciplinska komisija. Inženiringbiro je npr. namesto zahtevanih fotokopij potnih nalogov ogorčeno odgovoril, da »neusposobljenim subjektom« tega ne bo dajal, češ da to preveč moti njihovo delo. Drugič. Delo je 12. 4. 1983 širši javnosti poročalo o neurejenih odnosih v šoli. Novinar Marjan Kos je navedel: »Komisija izvršnega sveta skupščine mesta Maribor je preučila neurejene odnose v SKŠ v Rušah med delavci tozda Šola in ravnateljem delovne organizacije. Ugotovila je, da odnosi na šoli niso urejeni, kar izvira že iz obdobja pred prihodom sedanjega ravnatelja Vojka Kamenika.« Za novo samoupravno organiziranost — v skladu z Zakonom o združenem delu - smo se pripravljali že od 1978. leta. Samoupravni akti so na potrditev čakali do februarja 1983. Nedvomno je dolgotrajni postopek bremenil ves kolektiv. Toda do prihoda ravnatelja Vojka Kamenika nam še na misel ni prišlo, da bi nastavili individualne poslovodne orga-lie za oba tozda, preden so samoupravni akti potrjeni. Vse delo je vodil ravnatelj šole. V šolskem letu 1980/81 - po prihodu ravnatelja Vojka Kamenika pa smo - čeprav statuti še niso bili potrjeni - razpisali delovni mesti za oba IPO tozdov. To je naletelo v kolektivu na negodovanje. ImeU smo - in še imamo 3 poslovodne orgdne, ki nimajo učne obveznosti, od PIS pa dobimo sredstva za enega samega (na 16 oddelkov). To so torej ti neurejeni odnosi. Kdo plačuje? Tretjič. Vasja Venturini je 19. 4. 1983 v Delu (Za razmere v kemijski šoli v Rušah je kriv ves kolektiv) ironiziral izjavo predstavnice šole. Saj pravi, »da je njihovo samoupravno razmišljanje seglo le do razprave, kako visoke plače imajo,« govorila je o obljubah ravnatelja kako bo vse urejeno na šoli in v domu, naredil pa da nič. »V isti sapi pa je zatrdila, da je pri investicijski gradnji naredil ogromno.« Očitno je, da novinar ni pozorno poslušal. Predstavnica je želela le pojasniti, na kakšnem »nivoju« je ravnatelj reševal problematiko nizkih OD. Na to je še posebej opozorila, da javnost ne bi bila zavedena. Nihče ne jemlje ravnatelju zaslug. Toda preden je prišel, je bilo že ogromno storjeno. Da stoji telovadnica, je zasluga požrtvovalnih delavcev KS Ruše in DTV Partizan Ruše. Vsi delovni ljudje Ruš pa so sredstva zbirali s samoprispevkom pet let (1977—1982). Tudi večje »varčevanje« z nesrečami pri delu, zato naj bi bila vsaka enota dohodkovno motivirana. Meni nepojasnjen in nedokazljiv ekonomski učinek naj bi torej zapolnil vrzel, ki nastaja v sistemu socialne varnosti. Livar, gozdar, uradnik, politik, vsak naj si pač uredi sistem tovrstne socialne varnosti v svoji TOZD, pri čemer je slišati razlage, da individualne pravice iz zdravstvenega oz. invalidskega varstva sploh ne bi bile okrnjene. To je seveda velika laž, saj je menda očitno (vsakomur, ki se le malo spozna na statistiko), da v mejhni enoti ne veljajo iste statistične zakonitosti kot v veliki. Solidarnost v okviru TOZD lahko zagotavlja en nivo varnosti, solidarnost v delovni organizaciji, občini, republiki pa bistveno višji nivo. Kar pomislimo, kaj prameni hujša prometna nezgoda delavskega avtobusa za TOZD z 200 delavci in kaj za občino s 30.000 zaposlenimi? Nedokazljivi pozitivni ekonomski učinki lociranja solidarnosti v ograde TOZD naj bi torej odtehtali negativne prasiedice, ki jih ti ukrepi nedvomno prinašajo za nadaljnji proces drobljenja in razkroja družbenega sistema. Od povojne solidarnosti v celotni jugoslovanski skupnosti smo prešli na republiško pa občinsko solidarnost; sedaj prehajamo na solidarnost v okviru TOZD. Le še korak je do tega, naj vsakdo prejme osebne dohodke v bruto znesku in nosi sam zase vse tveganje. Kdor bo privarčeval, bo morebiti še pokril stroške za zdravljenje zlomljene roke, kaj pa tisti z okvaro hrbtenice, ki se znajde v invalidskem vozičku za vse življenje? Kdo, ki bo s statistično manjšim tveganjem - po sreči ali lastni pazljivosti — dočakal prakoj, bo morebiti materialno bogat, a duhovno, moralno izropan, izropan varnosti kot ene temeljnih človekovih bioloških in socialnih potreb. Ideja o tem, da je treba sistem solidarnosti v zdravstvenem in invalidskem varstvu spremeniti, zagotovo ni nastala v glavi livarja, rudarja, občinskega ali bančnega uradnika, pa tudi ne v glavi treznega pralitika, ki svoj posel obvlada. Nastala je bržkone v glavah tistih, ki so nagnjeni k stalnemu preizkušanju, ali morebiti kamen, ki ga v naših samoupravnih razmerah spustiš iz roke, ne bo pada! naravnost proti središču zemlje, marveč nekam drugam. Žal to ni kamen, to smo ljudje. Uveljavitev zakona o zdravstvenem varstvu sedaj odlagamo na začetek prihodnjega leta, z raznimi aneksi k samoupravnim sprarazu-mom o temeljih planov občinskih zdravstvenih skupnosti pa skušamo rešiti, kar se rešiti da. Če smo (in trdim da smo) storili nepremišljeno potezo s sprejemom zakona, jo še lahko popravimo. Le strah nas je, da bi komu padla »krona z glave«, če bi tekst zakona spremenili. Sedaj je pred nami velika nevarnost, da enako napako pranovimo pri normiranju solidarnosti v invalidskem varstvu. Bomo to dopustili? Morebiti tudi nimam prav. Vrednote, ki spradbujajo moj način razmišljanja, so bile morda s kakšnim od mnogih predpisov spremenjene in na novo selekcionirane med ne-, gativne in prazitivne. A moje ostajajo — ne morem jih zavreči kot stare obleke! Navsezadnje mi jih je v zavest vcepila ta naša samoupravna socialistična skupnost. Verjamem, da so prave, torej se spodobi zanje boriti se. Ivan Lozej, Nova Gorica Se forumi selijo v bazo? Ko najdemo izvorni pomen besede forum -pristojno mesto za razpravljanje o čem (ali tudi pristojna oblast ali organ) - se samo od sebe zastavi vprašanje, čemu jo rabimo skoraj izključno v slabšalnem pomenu. Forum ni le predsedstvo občinske konference SZDL ali komite ZKS ali občinski izvršni svet, forum je lahko tudi predsedstvo krajevne konference SZDL ali sekretariat osnovne organizacije ZKS ali svet krajevne skupnosti ali skupščina interesne skupnosti ali... Lahko je forum navsezadnje tudi delavski svet, delegacija ali kakšna komisija. Hkrati pa je vse to tudi baza - kot osnova, podlaga, temelj, izhodišče česa — posebej če nanjo gledamo z republiških in zveznih vrhov. Da ne gre le za besedno igro, bomo skušali naslovno vprašanje preveriti na »terenu« Pomurja, s tem pa ga razčleniti in utemeljiti. Vzemimo srednje veliko vaško krajevno skupnost. V lendavski občini so to Polana, Dobrovnik, Odranci, Hotiza in Bistrica, v občini Murska Sobota bi mednje praleg drugih uvrstili Cankovo, Rogašovce, Gornje Petrovče, Mačkovce in Martjance, v ljutomerski Razkrižje, Križevce in Bučkovce in v radgonski občini Videm ob Ščavnici, Apače in Negovo. V okviru krajevne samouprave imajo vse te občine organiziran svet in skupščino z vaškimi odbori na samoupravni ravni, vse družbenopralitične in družbene organizacije ter društva na politični ravni in na delegatski ravni temeljne, združene in posebne delegacije za zbor krajevnih skupnosti pri občinski skupščini in za zbore uporabnikov skupščin samoupravnih interesnih skupnosti. Poleg teh se v krajevno samoupravo vključujejo potrošniški in poravnalni sveti, vsakovrstne komisije, odbori in pododbori (na primer so-cialno-zdravstvene komisije, komisije za varstvo okolja ipd.), tam pa, kjer imajo kakšen tozd ali delovno skupnost, morda še koordinacijski odbor sindikata. Če razčlenimo vse tri ravni organiziranosti v kateri od temeljnih organizacij združenega dela - lahko je matična ali dislocirana (slednjih je v regiji nekaj deset), je pradoba pra-dobna. Na samoupravni ravni so delavski svet in samoupravne (tudi sindikalne ali informativne) delovne skupine z najrazličnejšimi komisijami in odbori, na pralitični družbenopralitične in društvene organizacije in na delegatski ravni temeljne, združene in posebne delegacije za zbor združenega dela pri občinski skupščini in za zbor uprarabnikov skupščin samoupravnih interesnih skupnosti. V večjih kolektivih, da ne govorimo prasebej o zaključenih ekonomskih sistemih, kakršen je sestavljena organizacija, je organiziranost temu ustrezno razvejena. Sicer pa, čim višje gremo - od krajevne skupnosti, občine, regije do republike in federacije - tem več je organizacijskih načinov in oblik. Ni naključje, da v vsem tem pogosto zaradi dreves ne vidimo gozda in nam »pravila igre« niso vedno najbolj jasna. Kot gordijski vozel so vprašanja, katero mesto je pristojno, da o čem razpravlja, kdo je odgovoren oziroma ali sta delovno pradročje in odgovornost posameznih organov - recimo delovnih teles občinske skupščine in občinskih družbenopoli-tičnih organizacij - dovolj jasno razmejena. Kaj sploh rabimo in kaj ne? Na voljo so nam obširne analize o delovanju skupščinskega in delegatskega sistema v zadnjem obdobju in še prej (v prvem mandatu), zato bi moralo biti delo toliko lažje. Dognati bi veljalo, katere naloge se prepletajo in katere ne, kje so stične točke delovanja posameznih svetov, komisij, odborov, jasno ločiti, kaj naj opravljajo organi družbenopralitičnih organizacij, družbenih organizacij in društev in kaj organi občinskih skupščin ter samoupravnih interesnih skupnosti, čeprav je to načelno bolj ali manj točno določeno. Na najvišjem 12. shodu jugoslovanskih komunistov smo priznali, da so pradvajanja v odločanju, v nadgradnji, da smo neučinkoviti in premalo iznajdljivi. Vse očitneje pa prasta-ja, da ima ta resnica še drugo lice: da je podvajanje tudi v bazi. Drugače rečeno: forumi so se začeli seliti v bazo! Skušajmo nekoliko drzno misel {podkrepiti z enostavno, a resnično ugotovitvijo: čedalje težje je sklicevati zbore občanov. Ljudje najraje zamahnejo z roko, češ, saj tako nimamo o čem odločati, ko pa so že drugi odločili v našem imenu. Za kategoričen dvom gre, ki mu v Pomurju še niso prišli do živega, s čimer se vsa bremena nalagajo skupščini ali svetu krajevne skupnosti, družbenopralitičnim organizacijam in delegacijam. Vsebina odločanja je prastavljena na stranski tir, prelevi se v golo formalnost, ki ji pranavadi sledi ravnodušen »za« ali ogorčen »proti.« Ko se podamo, da poiščemo razloge, pridemo v bistvu do enega samega: zataknilo se je v temeljnih (kapilarnih!) oblikah organiziranja delovnih . ljudi in občanov. V bazi torej, ki se raje prepusti, da jo vodi njen lasten forum. Če neka odločitev ni dozorela, bi do tega spraznaja lahko prišli že, recimo, v sekcijski obravnavi, na sestanku uličnega ali vaškega odbora, nemara celo v katerem od delovnih teles skupščine krajevne skupnosti, komisiji temeljne organizacije združenega dela ali v pratrošniškem svetu. Verjetno bi mdrali v tem pragledu v Pomurju mnogo bolj uprarabljati bogate izkušnje, ki so se jih v zadnjem obdobju nabrali pri referendumih, pa naj gre za regijskega o izgradnji bolnišničnega kompleksa v Rakičanu pri Murski Soboti ali občinske referendume za pratrebe zdravstva in otroškega varstva ali za krajevne samoprispevke za komunalne potrebe ali za referendume v delovnih kolektivih, kjer so v prvih letošnjih mesecih spreminjali in dopralnjevali samoupravne splošne akte. Pri slednjem skrbijo spoznanja, da je bil odstotek tistih, ki so bili »za«, pranekod izredno nizek, kar ne bi smelo uiti pralitični presoji. Tudi in zlasti zato ne, ker se za na videz suhoparnimi številkami in odstotki rado skriva marsikaj. Se torej forumi res selijo v bazo? Vse kaže, da se, saj sicer zadnje seje centralnih komitejev ŽKS in ZKJ, slovenskih sindikatov in socialistične zveze Slovenije ne bi toliko in tako ostro terjale, da je treba fti med ljudi in z njimi prodirati fronto forumov. Branko Žunec, Murska Sobota za gradnjo doma je bilo marsikaj opravljeno že prej. Naj so zasluge ravnatelja v zvezi z gradnjo doma še tako velike, s kakšno pravico je popralnoma zanemaril šolsko delo? Vsa dela je vodil Inženiringbiro. Seveda ne iz človekoljubnosti, ampak za krepke milijone. Ravnatelj sploh ni prihajal na šolo. Kolektiv je zahteval pojasnila, a jih ni dobil, še za sestanek smo se morali boriti od 18. nov. 1982 (ko smo mu izročili »peticijo«) pa do 13. jan. 1983. In za to naj bi bil odgovoren ves kolektiv? Ker smo zahtevali, da se stvari uredijo? Delavci šole se zavedamo izredno pomembne vloge, ki jo imamo kot vzgojitelji mladega rodu. Tistim, ki morda pozabljajo, da ima tudi socializem, ki se zanj borimo, svojo etiko in moralo, pa priporočamo, da vzamejo kdaj v roke knjigo dr. Jožeta Potrča: O socialistični etiki in morali, besede o tem pa lahko najdejo tudi v statutu ZKS. Četrtič. Končno pa še odgovor poročevalcu »spl«, ki je v Večeru 19. 4. 1983 pisal »Ob neurejenih odnosih v srednji kmetijski šoli v Rušah«. Medsebojne odnose bi morali rešiti sami. »Napetosti v odnosih med delavci šole in doma v Rušah bi namreč sicer utegnile še močneje odsevati v vzgojno-izobraževalnem procesu.« Če bi novinar prišel na šolo, bi mu povedali (in tudi pokazali!), da sploh ne gre za napetosti med delava' šole in doma. Gre za neprimeren odnos ravnatelja do kolektiva. Ali bi res morali samo molčati? Pišete, da je treba zaupati v ljudi. Kaj pa, če ljudje izgube zaupanje? Gena Pen, Ruše Delo, 19. aprila in 14. ter 21. maja Skupna programska jedra Čeprav Zadravčeve politične »župe« v angleščini nisem bral, se nikakor ne morem strinjati s sklepno mislijo Borisa Gostiša, da naj se učimo angleščino in posebej tudi francoščino, kar ne bo mladini telesno ali duševno škodovalo ... Gostiša piše: Kajti direkten, zelo posloven, oseben pogovor se često - pač po lokalnih običajih — raztegne kak dan v družabnega, pri čemer se krepijo poslovne vezi, če ima sogovornik primeren nastop, če pozna nekaj kulturnega izročila domačina in če tekoče govori njemu razumljiv jezik. 1979), kjer na strani 266 jasno dokazuje, da je največja motiviranost za delo plača (osebni dohodek), točkovni sistem oziroma število izdelkov (akord). Menim, da sklicevanje na t.i. pripravljenost za delo nima nobene oprijemljive osnove. Če prestavljamo začetek dela za eno ali dve uri naprej ali nazaj, nam vrh pripravljenosti za delo pade v čas osemurnega dela v jutranji in popoldanski izmeni, ponoči pa vemo, da je storilnost običajno nekoliko manjša. Torej s tem premikom delovnega časa nič ne pridobimo. Prav tako je uvedba drsečega delovnega časa možna samo pri poklicih, ki so pri svojem delu samostojni (npr. projektanti itd.), nikakor pa ne pri delavcih v proizvodnji. Zamislite si, kako bi bilo, če bi delavci, ki delajo ob tekočem traku, prihajali na delo, recimo, v razmahu ene ure. Sedaj se je pa pojavil še nov problem: 27. marca je bil premik urnega kazalca za eno uro naprej. Naenkrat je tudi tam, kjer so do sedaj zavračali misel na spremembo delovnega časa, ta premik pričetka delovnega časa postal hudo aktualen. Jasno, da bo nekaterim v začetku hudo vstajati eno uro prej. Kako pa je v resnici? V Sloveniji je sonce vzhajalo 26. 3. ob 5.55 in 26. 4. ob 4.58. Torej bomo že 26. 4. usklajeni s sončno uro in bo ta usklajenost trajala do 26. 8., ko sonce vzide ob 5.15, 26. 9. pa sonce vzide ob 5.43, nakar sledi zopet premik urnega kazalca nazaj. Dejansko bomo po novem čistih pet mesecev usklajeni s sončno uro, dva meseca pa sta »prehodna«, ko pa bomo premaknili kazalca nazaj, bo spet vse po starem. Zato mislim, da ni treba podlegati skušnjavi in sedaj poleg 'premika urnega kazalca pričeti premikati še pričetek delovnega časa, ker bi nas pozneje verjetno bolela glava. Ne razumem, zakaj stalno iščemo in si delamo probleme. Premaknimo kazalce ur, vse drugo pa naj ostane, kot je, pa ne bo nobenih posebnih problemov. Mislim, da je na osnovi dogovarjanja danes uskladitev nemogoča, saj je preveč raznih interesov. Zato se pridružujem mnenju tov. D. Bunca, ki ga je napisal v Delu 12. marca. Menim pa,, da je vprašanje tako kočljivo in splošno, da bi se morali o njem delavci odločati z referendumom. Ciril Knez, Laško ★ cilj človeške družbe: naj bi se čim manj delalo in čim več zaslužilo. Na tako miselnost je bil namreč v principu uperjen prvi napad tov. Gučka. Naslednje, kar očita Jugoslovanom, je nedeljen delovni čas, češ da ga imamo samo mi na celem svetu. Tudi samoupravljanje imamo samo n\i, pa še nisem opazil, da bi kdo očital zakaj ga imamo, Vzhod in Zahod pa ne. Naša povojna družba se je pač organizirala po svoje (tu mislim na nedeljeni umik), za kar pa je bilo tudi veliko dobrih razlogov, ki jih tu ne nameravam navajati, da ne bom predolg. Ta družba dela tako že skoraj 40 let in vse, kar se obenem dogaja, se je temu prilagodilo. Tu pa je potreben komentar: Denimo, da bi prešli na celodnevni ali celo deljeni umik, kakšne bi bile posledice? Zdaj imamo dve prometni konici na dan, potem bi imeli štiri, saj bi vse, kar je mestnega delavstva, rinilo domov na kosilo, le primestni bi bili prisiljeni hraniti se v lokalih. Če ' upoštevamo cene toplih obrokov danes, bi to pomenilo krepak udarec po delavčevem žepu. (Na Primorskem smo pred kratkim podražili gostinske storitve za približno 20%, tako da je sedaj najcenejša topla malica z enim kosom kruha 83 dinarjev, kaj šele kosilo!) Tudi če bi gostinske cene bile nižje, za tako množico nimamo kapacitet. Že danes je med 10. in 11. uro skoraj nemogoče dobiti prost stol, in to v kateremkoli gostinskem lokalu. In vrtci? Koliko ur na dan bi morali biti odprti? Pri nas namreč velika večina žena in mater dela, torej se varstvu in vzgoji otrok med delovnim časom ne morejo posvetiti. Na Vzhodu je ta problem rešen, popolnoma. Na Zahodu pa večina žena in mater ne hodi v službo, torej je to tudi tam bolje urejeno kot pri nas. In vzgoja otrok in mladine? Čim manj je časa za družinsko življenje, tembolj pada vzgoja (z geometrijsko progresijo). Že sedaj je ogromno otrok prepuščenih ulici (saj je bilo o tem že veliko napisanega in še bo). Človek se namreč zgrozi, ko na pripombo, ki jo je dal fantičku 5-7 let, dobi robat odgovor in nemalokrat dobiš vtis, da bi se najraje kar stepel s teboj. Že od pamtiveka je bila namreč domača vzgoja osnova, na kateri se je gradil človeški značaj in kultura. Argumentov je torej še in še. Tovariš Guček ima aprioristično stališče tudi do tega, da vsak komaj čaka na konec dela, da bi se lahko posvetil šušmarstvu. Osebno nisem zagovornik šušmarstva, vendar pa le poglejmo, kako je s tem. S tem je vse v redu, saj bi se potem res učili več jezikov, kar je za male narode že od nekdaj nujno, pa če jim je to všeč ali ne. Dvomim pa, da bi kdo namakal jezike v politično »župo«, če ne bi šlo za nelogičen množični sprejem samo enega »svetega« jezika za vsa področja. Jugoslavija je postala tipičen primer, sedaj ko smo postali »odprti«, se v šolah od tujih jezikov učimo samo angleščino. Tudi če potujemo npr. z letalom iz Maribora v Beograd, ne glede na to, kdo je v letalu, bomo poleg srbohrvaščine poslušali še hreščečo angleščino - kakšna prijaznost do tujcev (če sploh je kateri med nami). Če pa že je, je najbrž nemško govoreči Avstrijec... Ljubljana, glavno mesto Slovenije, je že vsa zavita v angleške parole. Zadnji napredek in potrditev »odprtosti« svetu je menda poan-gleženje železniške postaje. Prej je bila desetletja dobra francoščina. Še celo na vratih čakalnice piše puli, push, tako da je tujcem vsega sveta (in našim delavcem iz drugih republik) za vedno zagotovljeno, da bodo srečno prišli v čakalnico ljubljanske železniške postaje ali iz nje. Plitvice: pridite turisti Nemci, Italijani, Francozi — zanimivo bo! Se boste vsaj pri nas učili angleško, če se že doma niste. Vsi smerokazi so v angleščini. Če bi bil poleg napis še v hrvaškem jeziku (ali celo nesramno samo v hrvaškem), bi se zmotili in prišli morda na Jahorino. Vse naredimo za vas, tuji turisti, samo da dobimo devize. Tov. Boris Gostiša sicer omenja še druge jezike (španščino, portugalščino), povezano s prizadevanji za večje izvozne storitve. . Že dolgo časa ne vidim nobenih prizadevanj za učenje »večnih« jezikov zaradi lažjega prodiranja v svet. Mladini je prav gotovo všeč, da se uči samo angleško. Saj gre vse lepo skupaj — disco je izključno angleški, na radiu zabavne pesmi pojemo samo angleško. Film je večinoma angleški. V športnem pregledu obvezno vidimo gole, ki so padli v angleški ligi. No, če je to pot, da dobimo mladino z odprtim pogledom v svet, potem je to že prav in ji ne bo telesno ali duševno škodovalo. Zelo komodno je res, če se učimo samo en tuji jezik, najbolje tistega, ki ga službeno najbolj rabimo. To pa nista ravno vedno le angleščina ali francoščina. Po podjetjih, kolikor mi je znano, ni nikjer stimulirano učenje kakšnega tujega jezika zaradi poslovnih vez, še manj pa, da bi se kdo načrtno in stimulirano pripravljal za sodelovanje na določenem jezikovnem področju, katerih je precej, in torej ni samo angleško ali francosko ali celo samo angleško, kot jih vedno več hoče zatrjevati. Uniformiranje ni nikjer dobro, tudi pri jezikih ne. To bi verjetno bila lepa lastnost neke odprte države, še posebej neuvrščene. Če se bom jutri začel učiti tamilsko, ne bo prav nič političnega v tem. Če pa se vsi učenci v republiki ali državi učijo od obveznih tujih jezikov samo angleško, to potem po mojem mnenju ni samo namakanje učenja nekega jezika v politično »župo«, ampak plavanje v "jej- Franc Bukvarič, Lenart Delo, 5., 12. in 26. februarja ter 5., 12. in 26. marca ter 16. aprila Tema tedna: Nov delovni čas Zadnje čase se je razvnela obširna razprava o novem delovnem času v delovnih organizacijah in tistih ustanovah, ki jih odredba o obveznem pričetku dela ne zajema. Ne bi ponavljal raznih argumentov, vsekakor pa bi rad povedal, da se strinjam z mnenjem tov. J. Podstenška, izraženim v treh točkah njegovega prispevka v Delu z dne 12. marca letos. Tudi s tov. M. Vodopivcem se strinjam, ko ugotavlja, da imajo ljudje različne bioritme. Pravilno ugotavlja, da zadovoljstvo z delom ni najvažnejši motiv za delo (Delo, 12. marca). Njegovo mnenje potrjuje prof. dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi »Psihologija dela in organizacija« (DDU Univerzum V zvezi z odločitvijo, da se tudi naša država letos vključi v prehod na letni čas, to je na premaknitev ur 27. 3. za 1 uro naprej, sem razumel smisel tega dejanja takole: Upravičenost tega koraka je v tem, da se naš vsakdan od 27. 3. do 25. 9. 1983 prične eno uro prej in se tudi konča eno uro prej. To pomeni, da smo se s tistima 2/3 dneva, ki ju ne prespimo, bolj »vgradili« v tisti del dneva, ko nam ga dnevna svetloba pocenjuje, in tako varčujemo s porabo energije, predvsem elektrike. Ob tem ne razumem »silnih« ukrepov, simpozijev, razprav, operativnih štabov, usklajevanj, tako rekoč vzpostavitve izdrednega stanja v zvezi s »potrebnimi« pripravami na ta korak. Izgubili smo na tisoče delovnih ur, na tisoče ton papirja, na tisoče litrov tiskarskega črnila, na tisoče metrov filmskega traku itd. itd. Z drugimi besedami, z umetno izkazano potrebo po nekih potrebnih ukrepih smo že vnaprej nekajkrat presegli in potrošili vsa sredstva, ki jih s tem skromnim korakom sploh lahko privarčujemo. Čimbolj ko razmišljam in skušam razumeti, čemu vse to, tem manj vse razumem. Celo zakone hočemo spreminjati, vozne rede smo popolnoma spremenili, otroke hočemo poši-. ljati v šolo ob 9. uri. Poročila dopisnikov v TV dnevniku 28. 3. zvečer so mi potrdila tisto, kar sem edino tudi pričakoval. Obilo nereda, ki so ga vsi ti silni ukrepi morali povzročiti. In kaj menim jaz, da bi morali storiti? Odgovor . je kratek in jasen: razen premakniti ure 26. 3. zvečer pred spanjem, nič. Zbuditi se 27. 3. in enostavno živeti naš ustaljeni vsakdan po na novo uravnani uri -naprej, kot da se ni zgodilo nič. Kajti če smo imeli prej naše vsakdanje življenje za kolikor toliko urejeno, zakaj ga ne bi imeli tudi vnaprej? ■ Cela Evropa stvar jemlje tako, mi pa seveda moramo biti izjema. •- Edina majhna ovira bo naša biološka ura, kini tako dojemljiva za naše administrativne ukrepe. Ker pa je kljub vsemu prožnejša od naše miselnosti, se bo tudi ona v nekaj dneh prilagodila spremembi. Naj nam bo vse to naše nesmiselno ravnanje dragocena izkušnja za 25. 9. in naslednja-leta, obenem pa tudi žalosten dokaz, da ne znamo več logično, pametno in enostavno razmišljati, ampak v bistvu enostavne stvari do skrajnosti zapletemo. Ni problem zaplesti, problem je poenostaviti! Janez Kralj, Portorož K pisanju me je spodbudil prispevek izpod peresa tov. Milana Gučka v p.p. 29, z dne 2. aprila letos. Vse je lepo in prav in sam se popolnoma strinjam z vsem, kar je napisal o poletni uri, vendar pa ima drugi del prispevka, ki obravnava delovni čas, navade, prosti čas in storilnost, tudi drugo stran medalje. Morda ne bi bilo slabo, da se sliši tudi ta. Tov. Guček je napisal odo in slavospev deljenemu delovnemu času, opisal je veselje in zadovoljstvo spočitih, naspanih ljudi, delov-' no energijo in storilnost, ki izvira iz tega, napadel je naše ustaljene običaje, dvojne dneve za določene praznike, obregnil se je ob proste sobote in še kaj. Način mišljenja je namreč dvojen: ali je bistvo življenja delo ali pa delamo zato, ker moramo živeti. Namreč, še pred dobrimi sto leti je delovni dan trajal 16 ur. Delavski razred si je počasi in z velikimi žrtvami izboril najprej 14-umo delo, nato 12-umo in je tako prišel na 8-umo, nato pa sedemurno. Sledile so proste sobote. Ponekod že poskušajo uvesti 6-umi delavnik in v veliko deželah prenehajo delati že v petek ob 12. uri (npr. skoraj vsa . Avstrija in jtvica, da navedem le ti državi, ki sta nam geografsko blizu). Torej, delavski razred si je v svoji zgodovini priboril mnogo več prostega časa, in to za enake oziroma večje in mnogo večje mezde. Potemtakem - človeštvo stremi za tem, kar je tudi končni Pred približno dvema mesecema smo v Delu brali, da ena tretjina vseh zaposlenih (po službi) obdeluje zemljo, 25 odstotkov vseh zaposlenih pa popoldansko šušmari. Prvi primer je na Slovenskem znan že, odkar je v prvi polovici prejšnjega stoletja nastala na naših tleh indiptrija. Jeseniški plavžarji, železničarji in gradbeniki so v bistvu gorenjski kmetje, ki redno hodijo z nočnega »šihta« na njivo. Tako je tudi drugod. Sama zemlja jih namreč ne more prehraniti. Na drugi strani pa dandanes to pomeni, da vsaj ena tretjina vsega delovnega prebivalstva (in njihove družine) ne kupuje poljščin na trgu in v trgovini. Menim, da to ni malo in da bi naša država prišla v katastrofalni položaj, če bi tem ljudem onemogočili popoldansko obdelovanje polj. Posebej danes, ko hočemo povečati pridelavo hrane in jo že izvažati. Sedaj pa še vprašanje šušmarjev. Na žalost, v današnjem ustroju malega gospodarstva, brez šušmarstva ne gre in še dolgo ne bo šlo. Najprej gre za neorganiziranost servisnih s!užb, drugo pa so cene storitev. Servisi delajo v času normalnega delavnika nasploh. Torej, če želiš, da ti popravijo npr. bojler, se moraš poprej domeniti, z mojstrom, ga doma čakati dve uri in več (kar pomeni neplačane ali pa ukradene ure). Poleg tega mu moraš še mastno plačati (vštevši potne stroške za avtomobil) itd. Pri šušmarju vsega tega ni. Šuš-mar pride, pa čeprav ob deseti uri zvečer. Poleg tega pa za vse niti nimamo servisov. Naj mi kdo pove, kateri serviser bo prišel in kdaj, če ti pušča vodovodna pipa, če je treba zamenjati tesnilo na stranišču — in še in še. Vsi namreč nimamo tehnične žilice in takih je veliko. In še o kulturi. Po splošnih ugotovitvah se v Jugoslaviji bolj malo bere. Bere le srednješolska mladina, študentje in del intelektualcev. Poznam namreč vrsto ljudi, ki po srednješolski maturi niso vzeli več knjige v roko. Morda le kak strip ali fotoroman. Se dnevnega časopisja ne, razen športne strani. Tisti del prebivalstva, ki ima popoldne prost čas, si lahko privošči nekaj branja. Tisti pa, ki dela deljeno ali celodnevno — zvečer povečerja, odpre televizijo za kakšno urico in — dneva je konec. Konsekventno - bralo bi se še manj kot danes, s tem pa bi padla tudi raven splošne kulture. Na koncu še o pripombi tov. Gučka o storilnosti. Vidite, po mojem je to približno takole: Šved, Švicar, Nemec ali Belgijec ni niti bolj pameten niti bolj priden od Jugoslovana, samo organiziran je bolje. Pod organizacijo pa mislim spoštovanje do dela in družbene hierarhične lestvice. Dokaz za to trditev je, - da so, na primer, naši gradbeni ali nekvalificirani delavci v Nemčiji, pa tudi drugod, izredno cenjeni, pridni in vzor drugim. Pri nas pa se sprašujemo, zakaj kvadratni meter stanovanjske površine ali kilometer ceste stane take bajeslovne vsote. Človeka pogreje, ko gleda cestne delavce, ki dobijo od podpiranja na orodje žulje na bradi, pa še zabrusijo ti: »... še preveč delam za tisto, kolikor sem plačan...« To je samo en primer. Toda to je začaran krog, saj gre pa za istega delavca. Omenil sem samoupravljanje. To je brez dvoma nekaj največjega in najbolj popolnega, kar si je izbojeval delavski razred do danes. Vendar mislim, da smo teorijo vcepljali delavcem mnogokrat na napačen način. Namreč, prišli smo do tega, da marsikje, in to vedno najslabši delavci (in so celo prepričani), trdijo, da se brez njih ne more odločati, da so oni glavni faktor in preprosto zabrusijo nadrejenemu ali vodilnemu: »Kdo pa si ti, da boš mene zaje...?« In ravno tak delavec je v naši družbi zaščiten kot kočevski medved. Prvo, kar naredi, ko mu poskušajo stopiti na prste je, da teče na sindikate in zažene tak hrup, da se sliši v deveto vas in ponavadi -zmaga. Mi smo namreč »humana«, »socialna«, »pravična« družba. Drugod po svetu pa je ravno tu malo drugače. Temu pravim jaz organizacija in spoštovanje hierarhičnega družbenega reda. Zato menim, da ni bistveno, ali pričnemo delovni dan ob šestih ali ob osmih, pač pa je predvsem pomembno — kako bo družba - vzgojila svoj mladi rod in prepričala sedanje generacije delavcev, da je za življenje treba 8 ur dnevnega dela. Če ne zlepa, pa zgrda. Tega se namreč sploh nismo lotili. Igor J. Pogačar, Koper ANKETA DELA: Beseda mladih, ki so pred vrati v novo življenje Kadar je na šoli problem, mladi bolj godrnjajo, ne upajo si povzdigniti glasu Težave pri študiju, štipendiranju, vse večje omejitve pn zaposlovanju, karierizem, socialne razlike in odtujenost med ljudmi, to so glavni problemi, Id tarejo današnjo mladino. Maturante iz raznih krajev Slovenije smo zato povprašali, kaj mislijo in kako osebno občutijo sedanje gospodarske zaostritve. Ali so pred leti, ko so se vpisovali v srednjo šolq vedeli, kakšne možnosti imajo, da bi se po končanem šolanju zaposlil^in kako vidijo svojo perspektivo? Ko razmišljajo o socialističnih vrednotah, na kaj mislijo predvsem in ali so jim jih v šoli pomagali spoznavati na primeren način? To so osnovna vprašanja, ki smo jih zastavili mladim, Id so pred vrati novega življenja. Nanja gledajo včasih bolj in spet drugič manj resno, vsekakor pa precej kritično. MARTIN HEBAR: Naš šolski sistem je zastavljen tako, da je nižja kvalifikacija od srednje šole še vedno manj vredna. Zato vsi silijo v šole in potem v družbene dejavnosti. Delo je treba drugače vrednotiti. Zdaj iz srednje šole ne prideš usposobljen za delo. Problem se začenja že v osnovni šoli. Status in ugled družine sta osnova za oceno. Kako naj bo tu znanje vrednoteno? Sprašujemo se, zakaj delavci ne delajo. Kako naj, če pa je petina plače odvisna od njihovega dela, ostalo pa od delovne dobe, izobrazbe in položaja podjetja. Ljudje se pri tem bojijo povedati svoje mnenje, saj pri kruhu vse ideologije padejo v vodo. Sam sem se odločil, da bi študij nadaljeval. Že po osnovni bi se bil rad vpisal vpedagoško šolo, pa so me zadržale prenizke ocene. Ko smo se takrat odločili za srednjo šolo, nam ni nihče povedal, v kaj se podajamo. Tako je tudi ob vstopu na fakulteto. Danes sta ekonomija in pravo edini perspektivi, ker bodo sekretarje v našem sistemu pač zmeraj potrebovali. No, jaz ne bom vpisal ne prvega ne drugega. Veliko govorimo o stabilizaciji, vendar še vse preveč v rokavicah. V časopisih so samo pozitivni primeri. Socialistične vrednote so se pač morale izroditi, saj sem prepričan, da moraš biti član ZK, če hočeš narediti kariero: Zato se ponekod zbirajo sami karieristi. Čeprav poudarjamo dobre strani družbene lastnine, pa privatni zgledi dokazujejo nasprotno. Tudi iskanje krivcev za nastalo stanje je brezuspešno, saj krivci iščejo samega sebe in se seveda ne morejo najti. Mladina je tako mrtva, da sploh ni več mlada. Ne da bi hotela kaj spreminjati ali doseči, zavlekla se je v neki lažni mir in tam živi. Seveda ji splošne razmere to omogočajo in to od nje tudi pričakujejo. Na brezposelnost večina sploh ne gleda, kot na problem. Končujejo srednjo šolo in pravijo: Ce ne dobim službe, bom pač študiral. Briga jih, kako bo s službo pozneje in ali jih bo kdo sploh potreboval. ANDREJA HLEBEC: Mislim, da se sedanje težave v šoli še ne poznajo. Čutimo jih bolj posredno, prek staršev. Pa ne samo iz pogovorov z njimi. V zadnjem času smo jih najbolj občutili, ko smo se pogovarjali, kam bi šli na maturantski izlet. Letos je večji prepad med našimi željami in možnostmi, kot je bil še leto ali dve nazaj. Medtem ko nekateri starši lahko omogočijo svojim otrokom izlet v Dubrovnik, pa drugi komaj zberejo denar za Koper. Odvisno pač od socialnega-položaja vsakega posameznika. Že ko sem se vpisovala v aranžersko šolo, sem vedela, da bom težko dobila službo. Moji starši so želeli, da bi šla na gimnazijo ali pa na pedagoško srednjo šolo. Mene pa je veselil drug poklic. Zdaj še ne vem, kje bi se lahko zaposlila. Nisem se še sploh pozanimala. Če ne bom dobila službe, se bom vpisala na likovno akademijo. Res pa je, da imaš tudi z akademijo-izredno malo možnosti za zaposlitev. Nasploh bi lahko rekla, da imamo pri nas mnogo lepih besed in načrtov, bolj malo od tega pa smo uresničili. To smo opazili tudi v šoli pri pouku samoupravljanja, ob katerem spoznavamo veliko razliko med tistim, kar nas učijo, in prakso. Za to smo verjetno krivi vsi. Tudi mladi, ki smo vse bolj pasivni in ne storimo dosti, da bi se stvari popravile. Kadar imamo, na primer, v šoli kakšen problem, bolj godrnjamo med sabo, ne upamo pa si biti glasnejši in svoje težave povedati profesorjem. Preveč se bojimo posledic. Kar se tiče socialističnih vrednot menim, da sta največji človečnost in prijateljstvo. Veliko pomeni, če se lahko nekomu zaupaš in imaš v njem oporo. Prevečkrat imam občutek, da sem sama. MILAN HEINE: Kakorkoli razmišljam, menim, da sedanji položaj ni kritičen. Kljub temu bi želel, da se stabilizira. Zame, kot dijaka gradbene stroke, je namreč nesprejemljivo, da ne vem, ali bom dobil službo, ali ne. Kot tehnik prav gotovo težko. Zato sem se tudi že vnaprej odločil, da bom študiral dalje. Sicer sem si želel postati pilot, a zaradi zdravja nisem mogel priti na vojaško gimnazijo v Mostarju. Ko se mladi pogovarjamo, smo si edini, da je bilo v preteklosti vse preveč napak v vodenju naše politike in da smo zaradi tega danes v težavah. Pač nismo dobro delali, rešili pa se bomo iz vseh težav le tako, da bomo prav vsi delali dobro. Delavec ne sme razmišljati le materialistično. Ne sme gledati 'le na svojo bodočnost skozi dinar, ampak skozi delo. Nas mlade pa morajo enkrat spustiti do pravih položajev. Ne moremo le gledati, kako nekdo »dela«, sami pa ne moremo ustvarjati. Tudi tovariš Tito je dejal, da je bodočnost na nas mladih. Žal pa tega nihče ne upošteva. Sicer pa mislim, da se stanje spreminja in da bo v kratkem bolje. MARJETA PIRC: Osebno ne občutim prehudo tega težkega gospodarskega trenutka, razen morda nekaj bolj doma pri starših. Sama pri sebi sem se sprijaznila, da so minili časi zlatega obdobja sedemdesetih let in da bo treba živeti v okvirih realnih možnosti. Trenutno me najbolj motijo administrativni ukrepi, ki se vrstijo kot na tekočem traku, vendar širša javnost premalo zve o končnih učinkih. Veliko se tudi sliši, da je za takšen gospodarski položaj, v kakršnem smo se znašli, krivo samoupravljanje, kar pa ne drži. Jezijo me tudi prevelike socialne razlike. Direktorji ponekod zaslužijo okoli 40.000 dinarjev, delavec pa samo po 8.000. Ko pa pride do dviganja osebnih dohodkov, potem vsem dvigujejo plače za enak odstotek. To je krivično. V anketi so sodelovali: MARTIN HEBAR iz ptujskega srednješolskega centra, ANDREJA HLEBEC z aranžerske šole v Ljubljani, MILAN HEINE iz gradbenega šolskega centra Maribor, MARJETA PIRC iz novomeškega srednješolskega ekonomskega centra, ANDREJ ŠIJS-MELJ iz ginmazije v Novi Gorici, TJAŠA KOSMINA iz koprske srednje ekonosmke in administrativne šole, TOMAŽ ROGELJ iz kranjske ginmazije in METKA ZORČ iz srednje družboslovne in ekonomske šole v Novi Gorici. Glede na to, da sem bila vsa leta štipendistka Ljubljanske banke-Temeljne dolenjske banke Novo mesto, imam že lepčaszačrtanoživljenj-sko perspektivo. Ta se trenutno kaže še v lepši luči, saj mi je Ljubljanska banka omogočila študij na ekonomski fakulteti. Seveda pa me skrbi tudi za druge moje sošolce, ki jim z zaposlitvijo ne bo šlo tako gladko. Mislim, da bi morala tukaj naša družba hitreje narediti ustrezne korake. Mladi ljudje, ki so se šolali, si želijo dela, ne pa da jih pustimo viseti v negotovosti, kajti negativne posledice tega se bodo poznale v celotni naši družbi. V času šolanja in na praksi sem imela veliko možnosti, da sem razmišljala o našem samoupravnem socializmu. V celoti ga podpiram. Vendar mislim, da je v praksi precej drugače, kot je zamišljeno v teoriji. Mislim, da so ljudje še premalo usposobljeni in informirani, da bi lahko vse zapletene naloge tudi izvajali. To se menda čuti tudi v našem delegatskem sistemu.-Večkrat imam tudi občutek, da se ljudje nečesa bojijo in bi radi, da bi kdo drug hodil za njih v žerjavico po kostanj. V šoli smo se veliko ukvarjali tudi s samoupravnimi odnosi in jih tudi praktično preizkušali. Vendar vse ni šlo preveč gladko. Mladi imamo včasih svoje posebne poglede, ki starejšim vedno niso všeč. Polni smo akcij in iskanj, ki pa pogosto naletijo tudi na zaprta vrata. ANDREJ ŠUŠMEU: Ko kot mlad človek spremljam današnji trenutek in torej tudi dogajanja na gospodarskem področju, občutim med drugim tudi dvom o naši sposobnosti za reševanje gospodarskih težav. Mislim, da bodo nujne korenite spremembe v vsej politiki planiranja in v družbi nasploh. Družbena kriza je odraz gospodarske, ki pa se je začela razširjati na odnose v samoupravljanju. To je posledica zanemarjanja samoupravljanja na nekaterih področjih. Vse to se seveda odraža tudi pri načrtovanju moje prihodnosti. Po gimnaziji bom študiral medicino, če pa ne bom sprejet, imam pripravljen še »zasilni izhod«. Ko sem se pred leti odločal za gimnazijo, sem približno vedel, kakšne možnosti imam za zaposlitev v medicini. Razmere pa so se od takrat precej spremenile. Na slabše. Mislim, da se bom po končanem študiju lahko zaposlil na Goriškem, morda v splošni bolnišnici. Seveda pa sedaj nimam nikakršnega jamstva za to. Prihodnost je torej negotova. Samoupravne socialistične vrednote so zame velik korak napre j v družbenih odnosih. V šoli smo jih spoznavali pri pouku samoupravljanja. Bil je v redu, ker smo skupaj s predavateljem dajali poudarek predvsem praktičnim vprašanjem. Vem pa, da po drugih šolah pouk tega predmeta ni bil tak kot pri n tis. • Sicer pa dobro zaznavam nasprotja med teorijo in prakso. Prihaja namreč do zlorabljanja samoupravnih vrednot. Prevečkrat, na primer, govorimo o samoupravljanju takrat, ko gre za to, da posameznik nekaj pridobi zase. Ko pa je treba nekaj žrtvovati, takrat o tem ne govorimo. Zdaj smo pravzaprav naredili korak nazaj v samoupravnih odnosih. To je cena za vse napake, ki so bile storjene tudi zaradi osebnih koristi posameznikov. Največja socialistična vrednota je seveda, da premagamo osebne koristi in da prevladajo družbene. Nam mladim pa morajo drugi dokazati, in ne le s frazami, da lahko kaj naredimo. Vedno več je namreč mladih, pri katerih je čutiti otopelost in miselnost, da se ne da nič več narediti, da pač vse vodijo ljudje »od zgoraj«. TJAŠA KOSMINA: Še pred štirimi leti, ko smo se vpisovali, je veljalo, da po končanem šolanju ne bi smelo biti težav z zaposlitvijo ali z nadaljevanjem študija. Sedaj pa smo se prepričali, da ni tako, saj je šolski program na naši šoli precej ozko usmerjen. Z izjemo ekonomske in pravne fakultete moramo na vseh drugih opravljati sprejemne izpite. Še več težav bodo imeli tisti, ki bodo po končani maturi začeli iskati delo. Večina mojih sošolcev se je odloči- la, da bo najprej poiskala delo, saj velja splošno prepričanje, da bo v naslednjih letih še teže [Miti do zaposlitve. V času, ko vsi »črpajo« notranje rezerve, se vrata zaposlovanja vse bolj zapirajo. Posebno še mladim, ki prvič iščejo delo. Pa ne, da bi se mladi branili dela. Prepričana sem, da ne moremo niti govoriti o večvrednem ali manjvrednem delu, ker je danes vsako delo, ki ga dobiš, zlata vredno. Sprašujem pa se, kako naj torej v danih razmerah razumemo ustavno pravico do dela, ki naj bi jo imel vsakdo. Šolanje bom nadaljevala na višji šoli za socialne delavce. Za to sem se odločila, ker je ta poklic human in ker je vse več ljudi, ki potrebujejo pomoč. Mislim, da se danes najbolj krhajo prav medčloveški odnosi, medsebojna pomoč. Ljudje smo vse bolj odtujeni. Postali smo pravi egoisti. To sem opazila tudi pri vpisu na višjo šolo, ko se nas je prijavilo 190, sprejeli pa jih bodo samo 80. Čeprav smo se vsi odločili za human poklic, smo se pri vpisu gledali kot p>es in mačka. Vsakdo je bil prepričan, da ga drugi izpodriva. Situacija je bila mučna — pravi tihi boj za obstanek. Podobno vzdušje vlada tudi v šoli, vendar moram priznati, da je tu vse preveč pasivnosti. Tistemu, ki hoče z delom in iniciativami preseči piovprečje, največkrat očitajo stremuštvo. Tudi mladi smo že povsem zmaterializirani. Vsako leto imamo zato težave, da zberemo dovolj prostovoljcev za mladinske delovne akcije kjer dobijo tudi denarno nagrado. Žal, se pri denarju vse začne in konča in to mladi močno občutimo. Na šoli smo navdušeno zagrabili za delo, da bi uredili telovadnico, sredi delovnega poleta pa smo morali prenehati, kerso »ugotovili«, da kljub našemu delu telovadnice zaradi pomanjkanja denarja ne bo. Za družabna srečanja smo želeli najeti staro kapelo blizu šoje, pa so ta prostor raje namenili za skladišče papirja koprskega arhiva. Ker v Kopru tudi ni drugih primernih prostorov, kjer bi se lahko zbirali mladi, smo torej prepuščeni gostinskim lokalom. Potem pa poslušamo očitke, »kakšna je ta mladina« in pri tem malokrat pomislimo, da je »ta mladina«, vedno bolj prepuščena sama sebi. TOMAŽ ROGELJ: Gospodarsko krizo mladi občutimo predvsem v tem, ker je vse teže dobiti zaposlitev. Zato naj biseprišolanjuodločaliza deficitarne poklice, predvsem s tehničnega področja. Za nekatere je to težko, saj imajo nagnjenje za druge usmeritve. Mislim pa, da moraš v življenju uspeti na vsakršnem področju, če si seveda res dober. Ko sem se pred štirimi leti vpisal na splošno gimnazijo, je bila to zame rešitev, ker tedaj še nisem točno vedel, kaj me bo kasneje zanimalo. Sedaj sem se odločil, da bom študiral ekonomijo. Kot vidim iz razpisov v časopisih, je za ta poklic mogoče dobiti službo. Rad bi se zaposlil v gospodarstvu, kjer bi lahko kreativno delal. Sedaj so sicer razmere take, da je težko delati kreativno, ker je preveč ukrepov in omejitev. Potrebno bi bilo več poguma, da bi to stanje spremenili. Tega mladi imamo. Če bi imeli možnosti, bi lahko marsikaj spremenili na boljše. Zame je najpomembnejša socialistična vrednota humanost pri vsakdanjem delu. To bi morala biti tudi glavna vrednota v šoli, v odnosu med učiteljem in učencem, kjer bi moralo biti več neposrednega stika. Več bi se morali pogovarjati. Pri nas je to težko uresničiti, ker nas je v razredu 35 in ker naša šola še vedno temelji na klasičnem odnosu med profesorjem in dijakom, v katerem ni sproščenosti. Pri pouku samoupravljanja sicer dobimo teoretičen vpogled v to področje, manjka pa nam praktičnega uveljavljanja samoupravljanjapri vseh predmetih. Zaradi prenatrpanega učnega programa in ohranjanja starih odnosov, pa do tega pri nas ne pride. Priznati pa moram, da tudi dijaki nimamo dovolj interesov za to. Tudi za samoupravljanje v okviru šole med mladimi ni pravega zanimanja. Prav tako ga ni za delo v mladinski organizaciji. Preveč je namreč formalizma in neaktualnosti, premalo je sproščenosti. Mislim, da bi morali poiskati druge oblike dela, s katerimi bi pritegnili mlade. Morda okrogle mize, pogovore povezane z zabavo in podobno. Mladi sicer med seboj precej razpravljamo o aktualnih problemih pri nas. O njih imamo svoja stališča in ideje. Pogovarjamo se kjerkoli se pač dobimo: na stadionu, na cesti, v lokalu ali kje drugje. Ker nastopačzanima.Nezanimajopa nas sestanki, ki so pogosto bolj formalna obveznost, kot pa obravnava vprašanj, ki so za nas zares aktualna. METKA ZORČ: Dijaki najbolj občutimo družbenogospodarske težave zaradi problemov pri zaposlovanju in še prej pri štipendiranju. Za ekonomsko fakulteto, na katero’ se bom vpisala, je bilo v novogoriški občini razpisanih zelo malo štipendij. Poleg tega se seveda te težave odražjo tudi doma. Danes je namreč že pravo razkošje študirati v Ljubljani. Ko sem se odločala za srednjo ekonomsko šolo, sem pač mislila, da bom po štirih letih imela poklic. Danes ekonomski tehnik težko dobi službo. Zdaj sem spoznala, da imam zaprte možnosti za nekatere fakultete, ker imam s te šole premalo splošnega znan ja in ker tudi vem, da bi imela na primer s filozofsko fakulteto prav tako malo možnosti za zaposlitev. Vem pa hkrati, da v združenem delu še vedno potrebujejoekono-miste. Imajo jih sicer veliko, a je očitno, tudi mnogo slabih, kar potrjujejo tudi današnje razmere v gospodarstvu. Mislim, da danes vse preveč le kritiziramo in vidimo le slabe strani. Zato je med mladimi vedno več nezaupanja v naše vodstvo in v samoupravljanje. V tretjem in četrtem letniku, in ne v prvem in drugem, ko smo bili pravzaprav še otroci in nismo veliko vedeli, bi morali imeti pouk samoupravljanja. Odkrito bi se morali pogovarjatio problemih, ki jih zaznavamo vsak dan. Pogrešam več širšega znanja o samoupravljanju, predvsem pa pogrešam vzgoje. Naša šola je preveč malomeščanska, predavatelji nas ne spodbujajo, da bi sami začeli razmišljati. Tako pa le ugotavljamo, da praksa ni taka, kakršna je teorija in da - se v naši družbi dogajajo stvari, zaradi katerih izgubljamo zaupanje v samoupravne socialistične vrednote. Samoupravljanju kot glavni vrednoti, bi morali nameniti več pozornosti in med drugim tudi ne dopustiti, da se širi etatizem. V naši družbi je že očitna odtujenost. Vsak skrbi zase in se premalo ukvarja z družbenimi problemi. Ko ima hišo, vikend in avto, šele začne razmišljati o družbi in se začne zanimati za probleme. Menim, da bo prav mladim treba bolj zaupati in sicer tudi pomembnejše funkcije, saj imamo mladi vedno veliko novih idej. Včasih zaletavih, a vendarle najpogosteje dobrih. Anketo so pripravili: Slavica Črnica, Slavko Dokl, Franc Milošič, Lado Stražnik, Iztok Cmer in Janja Klasinc. V ŽARIŠČU Gospodarski vrh tudi o raketah -1 Vrhunski sestanek voditeljev sedmih zahodnih gospodarsko razvitih držav je razumljivo zbujal pozornost, ki je zdaleč presegala meje teh držav samih. Od tod tudi številni komentarji, v katerih so širom po svetu tehtali sadove tega srečanja, tudi zato, ker ni šlo samo za gospodarski vrh, marveč je bil govor tudi o vojaških zadevah, o odnosu do Sovjetske zveze. Eni komentarji sadovom Williamshur-ga ploskajo, drugi imajo pomisleke ali jih grajajo. Če bo zaradi neuspeha v iskanju rešitve za valutne probleme prizadeto gospodarstvo razvitega sveta, bo to še toliko bolj usodno za nas v tretjem svetu, kjer smo primorani uvažati industrijske izdelke iz teh držav. Dežele v razvoju morajo trgovati v valutah zahodnega sveta. Tako smo stisnjeni v dvojno past. Morebiti je bilo nestvarno, če je kdo izmed nas v tretjem svetu pričakoval, da bodo resno skušali razrešiti te probleme, ki nas pestijo. Vseeno pa še zmerom velja preprosta ugotovitev. Ta pa je, da se je smešno ubadati z raketami in njihovim nadzorstvom, če pa bo svetovno gospodarstvo uničila ekonomska politika, ki jo vodi sedem velikih. Upamo, da se bodo svetovni voditelji na svojem naslednjem srečanju, morda na kakšnem otoku, bolj posvetili gospodarskim vprašanjem. Še enega takšnega pokanja pasjih bombic na vrhu namreč ne bi več prehesli. Vsaj kar zadeva nas. DAILY NATION, Nairobi ,V Williamsburgu se je evropsko zavezništvo začelo širiti proti Daljnemu vzhodu, kajti ni več lahko — kot je bilo videti že v Versaillesu — ločiti gospodarskih problemov od varnostnih vprašanj v zvezi z odnosi med Vzhodom in Zahodom. Juridično dlakocepstvo pri vsem tem ne odtehta novih strateških realnosti, ki jih je navsezadnje kar precej pomagala ustvariti sama SZ z oboroževalnim naporom: z izjemo ZDA in Kanade, je vsem deželam, zastopanim v Williamsburgu, nekaj skupnega — od Italije do Japonske nad njimi visi grožnja SS - 20. Slednjo vse bolj zadevajo celo ženevska pogajanja, saj je Gromiko pred kratkim skušal SZ izgovoriti pravico, da iz- strelke, ki bi po »evropskem« sporazumu ostali nadštevilčni, premesti proti vzhodu. Moremo se vprašati, ali ni razširitev atlantske zveze, o kateri minister Cheysson »v nobenem primeru« noče slišati, pravzaprav že postala dejstvo. LE MONDE, Pariz Dramatičnih problemov s področja odnosov med Severom in Jugom ne bo mogoče rešiti s politikami zatezanja pasu, ki so tako pri srcu intervencijskim brigadam IMF in Reaganovim izvedencem. Francija je s svoje strani poudarjala »strukturne elemente« tega vprašanja in vztrajala, naj bi v predhodnih študijah za pripravo monetarne konference obravnavali ključne teme, recimo višino mednarodnih posojil, njihovo razdelitev in uporabo. Sama vprašanja, mimogrede rečeno, ki zahtevajo, da se zastavljenemu delu stvarno pridruži tudi tretji svet. LTIUM ANITE, Pariz Ameriška administracija na srečanju ni želela sprejeti zahtev ostalih udeležencev sestanka, da bi bilo treba zmanjšati deficit v ameriškem proračunu, ki ga povzročajo veliki stroški za oboroževanje. Ekonomske težave, s katerimi se spopada ameriško gospodarstvo, Reaganova administracija v veliki meri potiska na ramena svojih partnerjev, ki jim istočasno tudi vsiljuje tekmo v oboroževanju in povečevanju njihovih vojaških izdatkov. Pri tem si je Washington tudi za vnaprej pridržal pravico do visokih bančnih obresti in »dragega dolarja«. , TASS, Moskva Reagan si je v Williamsbrugu drznil ponoviti puč, podoben tistemu v Versaillesu: vsilil je-besedilo o temi, ki ni sodila na ta sestanek. Lani je šlo za trgovino z Vzhodom, letos za rakete. V dokumentu, ki so ga sprejeli, ni v bistvu nobenih novih odločitev in ni kakršnih dodatnih obveznosti... Toda ameriški predsednik ima vse razloge za zadovoljstvo; nedeljske razprave so dejansko okrepile njegov položaj. Na pogajanjih v Ženevi bo imel večjo težo v razmerjih s Sovjetsko zvezo. V očeh ameriškega javnega mnenja je preizkusil predstavo o sebi kot voditelju .svobodnega sveta1. In končno, Kongresu je zdaj postregel z novimi dokazi, da mu dovoli pravico do pomembnih vojaških kreditov, ki jih je zahteval. ,LE SOIR‘, Bruselj Svet se bo moral navaditi na visoke, celo rastoče obrestne mere v ZDA, s tem pa tudi na močna nihanja zunanjih tečajev dolarja, katerega vrednost bo naraščala pod pritiskom privlačnih visokih obrestnih mer. Industrijskim državam pomaga samo eno: Stabilnost doma. Toda to ni dobro znamenje za konferenco UNCTAD med državami v razvoju, ki so dolžne 600 milijard dolarjev, in industrijskimi državami, za konferenco, ki bo v Beogradu. Tem državam deliti nasvet kot so si ga med seboj delile velike industrijske države v Williamsburgu — pomagajte si sami - je dvomljivo početje. Razvite države si namreč lahko pomagajo, toda države v razvoju tega ne zmorejo. »Suddeutsche Zeitung«,Munchen Ob prvem rezultatu iz Williamsburga bi človek pozabil, da so se voditelji sedmih industrijskih držav srečali tam zato, da bi obravnavali pereča gospodarska in politična vpra- šanja. Najpej so sprejeli zunanjepolitično izjavo, ki je brezplačna vozovnica za pospešeno oboroževalno politiko ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Enotnost zahoda bo tudi motiv, če bodo jeseni začeli postavljati rakete. S tem bodo brez razlike razglasili resne kritike, skeptike in aktivne nasprotnike sleherne oborožitve za agente nasprotne strani. In tako se bodo tisti, ki tekmujejo v oboroževanju, naposled lahko znebili celo dolžnosti, da bi se v Ženevi še resno poskušali pogajati. FRANKFURTER RUNDSCHAU V Williamsburgu se je bilo laže sporazumeti o skupnem stališču do Sovjetske zveze kot pa učinkovito zbližati gospodarske in monetarne politike sedmih udeležencev. Reagan je vedel, kako je, zato je spretno izkoristil priložnost, da je od zaveznikov dobil, kar mu je bilo najbolj pri srcu: dokaz solidarnosti, ki bo okrepil ameriške pogajalske pozicije v Ženevi. Reaganu se je prvič posrečilo pridobiti za enotno stališče o nedeljivosti svetovne vamo-,sti take države, kakršni sta Francija in Japonska, ki v preteklosti nista radi prevzemali-nadnacionalnih odgovornosti. LA REPUBIJCA, Rim Na osebni ravni je bil vrh nedvomno uspeh za Reagana. V dvojni vlogi »režiserja« in »glavnega igralca« velike predstave. Predsednik je po splošni sodbi kolegov vodil razpravo spretno, s poznavanjem problemov in diplomatskim razumevanjem za notranje politične potrebe posameznih udeležencev. Pokazal je (na rahlo presenečenje opazovalcev, ki so bili pred sestankom v dvomih), da zanesljivo obvlada zapletena gospodarska vprašanja, o katerih so govorili, obenem pa je potrdil odlike \ odločnega in čvrstega voditelja. CORIERE DELLA SERA, Milano Vrednosti letnih zahodnih ekonomskih srečanj na vrhu ni mogoče najti v nobenem posameznem dosežku vsakega letnega zbora. Ta vrednost je v dejstvu, da se .voditelji najpomembnejših zahodnih gospodarstev redno zberejo, debatirajo in, kjer je mogoče, organizirajo svoje gospodarske politike do največje možne koristi za svetovno gospodarstvo v celoti. Upoštevaje naravo ekonomske ak-• tivnosti, to usklajevanje postane bolj vprašanje omejevanja škode in ustvarjanja okoliščin za stabilnost, ki naj vodi k rasti, kot pa kakršenkoli skupni aktivistični program. Zato srečanj na vrhu ne bi smela spremljati velika pričakovanja, niti jim ne bi smela slediti velika razočaranja. THE TIMES, London Šerpam v Williamsburgu je celo uspelo odstraniti iz dnevnega reda sporna vprašanja (kot trgovina s Sovjetsko zvezo), kar je povzročilo zamujeno rabuko v tednih po lanskoletnem srečanju v Versaillesu, ko se je pokazalo, da sta Evropa in ZDA povzeli nasprotne sklepe iz skupno dogovorjenega besedila. Edino zanimivo vprašanje to pot je, če je neposvečena zveza med predsednikom Mit-terrandom in njegovim nekdanjim tekmecem Giscardom d’Estaingom uspela namestiti še enega trojanskega konja izza puhlosti deklaracije. THE GUARDIAN, London OD SOBOTE DO SOBOTE Imaš ženo, vrni ljubico Slabšanje razmer za gospodarjenje, gospodarske težave in vse nižji življenjski standard večine občanov, tako zaposlenih kot upokojenih, spremlja vrsta pričakovanih in zaželenih, pa tudi nezaželenih družbenih pretresov in pobud. Med zaželenimi so vsekakor najbolj opazne zahteve po »čistih računih« na vseh ravneh — od delovne organizacije do federacije - vse večja občutljivost za privilegije, za neodgovornosti vseh vrst, nepravičnost in korupcijo, nesposobnost (zlasti vodilnih) in nezakonitost, pa tudi jasen občutek, da mora imeti socialistična samoupravna družba v obdobjih, kakršno je sedanje, precej več programov elementarne socialne politike, s katerimi bo nevtralizirala najhujšejsosledice zmanjšanja realnih dohodkov za tiste sloje zaposlenih, pri katerih pride v poštev tudi možnost, da jim zagotovi življenjski minimum. Nove občutljivosti za vse deformacije, tudi tiste v kadrovski politiki, ni vse več le v javnem življenju, temveč tudi v vseh delovnih kolektivih, kjer vpliva na splošno ozračje. Pomanjkanje trdne odločenosti in konkretnih akcij za uveljavitev dela, odgovornosti in zakonitosti ima lahko hude posledice, predvsem za tisto, kar imenujemo stabilizacijo in kar je seveda mnogo več kot gospodarska stabilizacija; tega se bodo kmalu bolj zavedali ne le člani Kraigherjeve komisije, temveč tudi najširše delovne množice. Vendar je gospodarska kriza spodbudila vrsto socialnih zahtev, ki niso samo nezaželene, temveč zbujajo tudi skrb. Pri tem mislim predvsem to, da smo se — še zlasti naši sociologi in politologi — zmotili, ker smo menili, da je duh primitivnega socializma in vulgarnega egalitarizma (značilen za nekatere družbene sisteme, ki smo jih že zdavnaj opustili) pni nas zanemarljiv. Žal pa je še vedno žilav in trdovraten — če že ne kot stanje zavesti, pa vsekakor kot stanje podzavesti! Trgovanje z družbenimi stanovanji Ena od oblik tega duha se zadnje mesece kaže v zvezi s humano in vsekakor razumljivo akcijo, ki je ponekod v Jugoslaviji dobila svoj konkreten izraz v paroli »Imaš hišo — vrni družbeno stanovanje«. Ta akcija (ne vem, v kolikšni meri temelji na zakonu, saj če je tako, potem ne vidim vzroka, zakaj bi jo izvajali kot zgolj in samo politično akcijo - če so na voljo zakoni in paragrafi) izhaja iz spoznanja, da si je določeno število občanov, ki so svoj-čas dobili družbena stanovanja, medtem zgradilo hišo in zdaj oddajajo ali hišo ali družbeno stanovanje. Manjše kot je mesto, kjer se to dogaja, izrazitejši je pojav, več znamenj pa kaže, da dobiva naj večje razsežnosti prav v velikih mestih (na primer v Novem Beogradu). Od tam je precej občanov, ki so dobili družbena stanovanja in dočakali p>okojnino, odšlo nazaj v svoje rojstne kraje, pri tem pa so z družbenimi stanovanji zelo intenzivno in uspešno trgovali. In medtem ko akcija z večjim ali manjšim (zdi se mi, da z manjšim) uspehom poteka v nekaterih mestih, zlasti v Srbiji, se uredništva in politični forumi kar duše p>od kupom predlogov za nove akcije, ki sicer postajajo vse pomembnejše, vendar hkrati izgubljajo dobronamernost, vsekakor pa -vsaj v primerjavi s samoupravnim modelom, ki smo si ga zamislili in oblikovali — tudi socialistično vsebino. Na p>odlagi poziva k odpravi rentništva (»Imaš hišo — vrni stanovanje«) prihajajo v javnost novi predlogi za akcije: »Imaš delo — vrni honorarno delo«, »Imaš obrt — pusti pisarno«, »Imaš zemljo — pusti službo« in tako naprej. Kot logično nadaljevanje pa je te dni prišla iz Niša pobuda »Imaš vikend — vrni stanovanje«, pri čemer gre za hišice, namenjene za oddih, ki so jih zgradili blizu Niša (20 do 30 km). Hkrati je ponekod, zlasti ob morju, slišati tudi predloge, naj bi počitniške hiše - skorajda kot nekakšno družbeno zlo — krepko obdavčili, kar ponekod spominja že skoraj na kazensko ekspedicijo. Pri tem, še zlasti glede vikendov (ki jih je v Jugoslaviji več sto tisoč), vse bolj prodira mnenje, da jih je večina zgrajenih, če že ne z ukradenim denarjem, pa vsaj s pomočjo velikih privilegijev, še zlasti, če so jih lastniki zgradili s posojili. Videti je, kot bi javnost pripravljali na tezo, po kateri razmetavanja družbenih sredstev niso krivi tisti, ki so dovolili in spodbujali legalno najemanje posojil za gradnjo vikendov, temveč tisti, ki so te legalne kredite najemali. S tem nikakor nočem dvomiti o očitno povsem umestnem mnenju, da je bilo noro stimulirati (s posojili ali brez njih) tako obsežno graditev vikendov, ki so danes največkrat mrtev kapital, vendar je to čisto drug pojav, za katerega so še najmanj krivi tisti, ki so ravnali v skladu z zakoni. Težnje po enakosti v revščini Ne gre torej za predlog za razmišljanje o tem, kakšno gospodarsko politiko (kr ni bila dobra) smo vodili, temveč za poziv za razmišljanje, kam peljejo vse te in druge akcije, ki brez dvoma prinašajo vonj po egalitarizmu; ta egalitarizem pa ni mišljen kot pravica do enakih možnosti za izobraževanje in delo, temveč do enakosti v revščini, ne glede na delo in rezultate dela. Vodilna misel tega gibanja ima eno samo devizo: »Nihče ne sme imeti več kot jaz«, ker »imamo vsi enake želodce«, s čimer lahko pridemo samo tja, kamor počasi tudi drsimo - v preskrbo namesto trgovino, Po paroli »Imaš hišo — vrni družbeno stanovanje« so se zdaj začele vrstiti: »Imaš delo — vrni honorarno delo«, »Imaš obrt — pusti pisarno«. Kam peljejo vse te in druge akcije, ki brez dvoma prinašajo vonj po egalitarizmu? uravnilovko namesto nagrajevanja po ustvarjenem dohodku itd. Gre namreč za nespoštovanje ekonomskih zakonitosti in pravice do različnih življenjskih razmer, odvisnih od (različnega) delovnega prispevka. Koliko ima ta vizija »enakosti v revščini« privržencev, je težko reči. Laže je povzeti, da se v naših sedanjih razmerah, za katere je značilno zategovanje pasu, utegne spremeniti v znanilca raznih doktrin in političnih gibanj. »Imam pravico do ptice?« Neki Beograjčan je — presenečen zaradi vseh teh pozivov k enakosti v revščini, še zlasti pa zaradi poziva k vračanju stanovanj v Nišu — pisal nekemu uredništvu. V pismu je med drugim rečeno: »Ali je kje kdo, ki mi bo povedal, kateri avto smem voziti, koliko konj smem imet; še brez slabe vesti, koliko vikendov? Ali imam pravico do sliv in koliko jih sme biti? Da ne bo nesporazuma: nimam ne hiše ne vikenda ne avtomobila ne sliv. Imam eno samo ptico. Imam pravico do nje?« Manj resno reakcijo na kampanjo »Imaš to - vrni ono« je v beograjskih Večemjih novostih objavil satirik Jovan Hadži-Ko-stič, ki je zapisal: »Kdaj pa bo prišel na vrsto poziv ,Imaš ženo — vrni ljubico'.« No, pri Kostičevem predlogu je več dilem, predvsem zakaj ne obratno: »Imaš ljubico — vrni ženo«. Možni so še drugi predlogi v prid socialni pravici, na primer »Imaš dvigalo - vrni stopnišče«, »Imaš mačko - vrni psa«, »Imaš svinčnik — vrni kalkulator«. Bojim se, da to sploh ni več smešno. JUG GRIZELJ