Mesečna naročnina Din 45, PRAVICA GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE Leto VIII. - št. 90. Poštnina plačana v gotovini. DANES PRED 10 LETI JE BILA OSNOVANA KOMUNISTIČNA PARTIJA SLOVENIJE Cena Din 2.— Govor tov. Marinka v Operi na predvečer desetletnice ustanovitve KPS .Osnovanje KP Slovenije je utelešenje zamisli (ov.liir Tovariši in tovarišice! V noči od 17. na 18. april 1937. leta so se sestali delegati važnejših partijskih organizacij Slovenije v samotni kmečki hiši na strmem pobočju Planine nad Zagorjem. S teli nič no-orgau iza-torne strani se ta zgodovinski sestanek ne razlikuje od nešteto drugih ilegalnih sestankov naših partijskih organizacij, ki so bile prisiljene delovati po strogih pravilih konspiracije, v globoki ilegalnosti. Toda ta sestanek se odlikuje po vsebini svojih odločitev, po zgodovinskem političnem pomenu. V tej noči je bil izveden Ustanovni Kongres Komunistične partije Slovenije. Kdor ne pozna objektivnih zakonov družbenega razvoja, kakor jih po-reden se je subjektivni faktor usposobil in utrdil. Sovražnik je bil opozorjen na grozečo nevarnost in je podvzel vse sile, da prepreči dozorevanje in usposabljanje te avantgarde delavskega razreda, ker je II. Internacionala izdala delavski razred in šla v pomoč buržoaziji. V tej dobi, ki jo označujemo s periodo revolucionarne krize kapitalizma do 1923—24, je tudi proletariat Jugoslavije s svojimi velikimi boji zapisal prve slavne strani svoje zgodovine: silne borbe v Crni gori in Bosni, ki so dobivale značaj narodne vstaje; makedonsko ljudstvo je poverilo največ svojega zaupanja v KP Jugoslavije, ki je v Makedoniji dobila največ poslancev pri volitvah za Konstituanto; v Srbiji, kjer je Svetozar Markovič pustil globoke sledove v ljudstvu, kjer je že pred vojno social-demokratska stranka bila pod precejšnjim vplivom Partije boljševikov in revolucionarnega gibanja v carski Rusiji — je zaradi teh okolnosti Komunistična Partija hitro krenila na revolucionarno pot in vodila velike borbe množic; v hr-vatskih vrstah revolucionarnih vstaj delavcev in kmetov, prav tako v Dalmaciji. V Sloveniji se enako hitro začenja ostra diferenciacija od izdajalskih voditeljev socialne demokracije, ki so se očitno trudili dušiti revolucionarno borbo proletariata. Vpliv socialdemokracije na delavstvo je po vsej Jugoslaviji naglo usahnil. Kakor po vsej Jugoslaviji so si tudi v Sloveniji sledili štrajk za štrajkom, v katerih delavci zmagujejo. Ostrino teh borb označuje generalni štrajk železničarjev, ki so se jim pridruževali rudarji in druge stroke. Vladajoči^ krogi so bili zbegani, ker je pretil splošen štrajk — Korošec je povzročil takrat prvo krvoprelitje na Zaloški cesti. Tega silnega obsega borbenega poleta, zlasti pa, da je Komunistična partija pri volitvah v Konstituanto dobila 58 poslancev, so se velikosrbski vladajoči krogi s svojilni pripadniki, slovensko in hrvaško buržoazijo, prestrašili in se podvizali, kakor hitro so se za silo organizirali, da udarijo po Komunistični partiji. Ker je vse to revolucionarno gibanje v veliki meri imelo značaj spontanosti in ker Komunistična partija, šele rojena v borbah, ni bila preizkušena in dovolj utrjena, za-to je razumljivo, da ni mogla vzdržati terorja Obznane in zakona^ o zaščiti države, s katerim je bila vržena izven zakona. Veliko število aretiranih, še Ta obdobja so: prva perioda revolucionarne krize kapitalizma od ruske revolucije do 1923—24; druga je doba relativne stabilizacije kapitalizma do leta 1928—29; tretja začenja z izbruhom splošne gospodarske krize leta 1928 in sovpada z vojaško diktaturo v Jugoslaviji, ki predstavlja nov mejnik tudi v zgodovini naše Partije; četrta perioda delnega popuščanja, depresije v krizi kapitalističnega gospodarstva, sovpada s prihodom Hitlerja na oblast, kar je vsililo bistveno preorientacijo v taktiki komunističnih Partij, pojačanje borb za enotnost delavskega razreda, za ustvarjanje antifašistične fronte. večje pa število odpadnikov, je Partijo inočno oslabilo. Toda dokler je revolucionarni val še trajal, je Partija kljub temu, da so od nje odpadli oni, ki so ob prvem udarcu reakcije stisnili rep, še uspela obdržati vezi s širokimi delavskimi množicami. Še je imela sindikate, s pomočjo katerih je nadaljevala štrajkovne akcije proti ofenzivi kapitalizma. Osnovana je bila »Neodvisna delavska stranka«, ki naj bi na-domestovala politično masovno delo odslej ilegalne Komunistične partije.Todn v to stranko so se natepli tudi razni oportunisti in prvi renegati Partije, ki so z »Neodvisno delavsko stranko« skušali^ nadomestiti KP. To kolebanje in nesigurnost je močno hromila aktivnost in borbenost gibanja. Velikosrbska reakcija je iskala razne oblike, da si utrdi hegemonistično oblast, zato ji je bil tudi privlačen način, kako je bilo v Italiji zatrto revolucionarno gibanje. Italijanski fašizem je tudi v Jugoslaviji našel posnemalce v Orjuni. Orjuna se je že leta 1924 ovenčala s svojo kontrarevolucionarno slavo, s svojimi terorističnimi nastopi proti revolucionarnemu delavstvu. — Toda spopad z delavsko mladino v Trbovljah, kamor so Orjunaši prišli izzivat in terorizirat je razkril prave namere Or-june, izzval srd delovnega ljudstva proti njej in preprečil nadaljnje jača-nje tega, po svojem bistvu fašističnega gibanja. Ta dogodek je dobil velik odjek po vsej Jugoslaviji. Vendar je ta spopad poslednji od večjih delav-skili akcij. Saj je že do sedaj vedno več štrajkov končalo z neuspehom. Z delno stabilizacijo kapitalizma in vpadanjem revolucionarne borbe v Evropi je pojemala tudi borbenost delavskega gibanja v Jugoslaviji. Na tem primeru, ko se je na eni strani pokazala slabost Komunistične partije, ki ni imela jasnih leninskih perspektiv, ki ni bila čvrsta v inoralno-političnem in organizacijskem pogledu, ker je imela mnogo sličnosti s social-demokratskimi parlamentarnimi strankami, ker ni imela sile, niti časa, da se zgradi v močno avantgardo Partije leninskega tipa — in ko je na drugi strani social - demokracija izvršila svojo sramotno vlogo izdajstva — v vsem tem se jasno kaže, kako je Partija zamudila priliko, da izvrši svojo zgodovinsko vlogo. Po zakonu o zaščiti države, zlasti pa z delno stabilizacijo kapitalizma se začenja težka doba za KP Jugoslavije, težka zategadelj, ker je bila prisiljena v ilegalnost, ker se je morala boriti z raznimi oportunističnimi strujami v lastnih vrstah in proti legalizmu renegatov v »Neodvisni delavski stranki,« zlasti j>a še zaradi prav tako relativnega zatišja razredne borbe. Poslej sledi dolga doba, ko se je Partija v precejšnji meri zaradi subjektivnih slabosti vse bolj oddvajnla od delavskih množic. Proglas vojaške diktuture kralja Aleksandri!' je zatekel Partijo popolnoma nepripravljeno. V tej drugi in tretji dobi se je naša Partija odlikovala po svojem sektaštvu, s svojo močno oddvojenostjo od množic. Zaradi te svoje oddvojcnasti je KP Jugoslavije imela veliko težav v prečiščevanju svojih načelnih pogledov, v borbi protj oportunizmu in tujim elementom, ki so se vgnezdili v njenih vrstah in celo v njenem vodstvu. Nadalieoanje na 2. strani. Komunistična partija Jugoslavije se je porodila v prvi povojni revolucionarni dobi Edinstvo volje in akcije se je uveljavilo kot vodilno načelo naše Partije i Nadaljevanje s I. strani. Sovražnik je delal z vso silo, da razedini njene vrste. Osnovni borbeni elementi Partije niso našli poti do širokih ljudskih množic, niso našli pravilnega načina, da jih povedejo v borbo za tiste zahteve, ki bi jih razumele. Deloma pa so bili zavestno pehani v sektaštvo od tujih elementov v Partiji. Na drugi strani pa je razkrojevalno deloval oportunistični legalizeni ljudi, ki so si sicer nadeli ime komunistov, a ohranili v sebi vse neleninistično socialdemokratsko bistvo. Bilo je zaletavanja naprej ali zaostajanja zn množicami. Neenotnost in frakcionaštvo, ki so ga vnašali v Partijo tuji malomeščanski elementi in policijska agentura v Partiji, pa so razkroj še ' dopolnjevali. Divni borci, ki so ginevali pod policijskim terorjem in njeni najboljši člani, ki so prenašali ogromne žrtve in preganjanja, niso mogli preprečiti izgubljanja zaupanja delavskih množic v Partijo. — Z neko izjemo poedinih lokalnih organizacij, med njimi tudi partijsko organizacijo Slovenije, kjer se začenja obnova organizacijskega povezovanja z letom 1932, začenja sistematičnejše širjenje vpliva partijske organizacije na široke množice po večini pokrajin Jugoslavije z letom 1934—35. V vodstvih Partij pa so trajale krize še do leta 1938. Tak težaven proces prerajanja pa ni značilen samo za našo Partijo, marveč v veliki meri velja tudi za druge Partije. Ker je večji del Komunističnih partij nastal v prvi povojni revolucionarni dobi. ko so oficielni krogi II. Internacionale izdali interese delavskega razreda, ker so sejali oportunizem, bili absolutni zagovorniki buržoazne demokracije in zavestno razbijali in ovirali enotnost delavskega razreda, je razumljivo, da je tudi tisti del leve socinl-domokrncije, iz katere so se snovale Komunistične partije, dolgo bolehni na večjem ali manjšem oportunizmu zaradi idejne bngaže oportunizma, ki so jo prenašali iz socinl-demokrntskih v komunistične stranke. Izkušnje iz poraza revolucij v Madžarski. Nemčiji in drugod, pojemanje revolucionarnega vala no zaslugi ko-Inhorncionizma social-demokracije z z buržoazijo so to konsolidacijo komunistične stranke na idejnih osnovah marksizma in leninizma še bolj imperativno narekovale. Naši Partiji je posebne preglavice delalo osvajanje pravilnih pojmov le-ninistične-stalinske koncepcije nacionalnega vprašanja. Takratni vodeči krogi Partije sami še zdaleka niso imeli prečiščenih teo- retičnih pojmov o marksizmu in leninizmu. V Partiji je prevladoval profesor beograjske univerze Sima Markovič, keterega poglede, zlasti poglede o nacionalnem vprašanju poznamo iz kritike tovariša Stalina samega leta 1924. Toda za mnogo-nacionalno državo, kakor je bila Jugoslavija, je teoretično poznavanje nacionalnega vprašanja predstavljalo imperativ za KP Jugoslavijo in predpogoj za njeno uspešno aktivnost v množicah. Toda trajalo je dolgo časa, da je v Partiji prevladalo pravilno stališče. Da navedem samo nekaj stvari v ilustracijo tega: Pod vplivom Sime Markoviča je v vrhovih Partije dolgo prevladovalo njegovo centralistično stališče, ki je v osnovnih posledicah bilo identično s stališčem velikosrbske buržoazije. Sima Markovci so prodirali s svojo tezo centralizma s tem, da centralizem odgovarja principom proletarskega internacional izma in da bi federalizem pomenil oslabljenje ali celo razbijanje enotnosti proletariata Jugoslavije. Po Simi Markoviču je nacionalno vprašanje samo konkurenčni boj dveh bur-žoazij. Kajne, kako absurdno se nam danes zdi tako stališče! Toda ostanki nepojmovanja nacional. vprašanja ali nepravilnega apliciranja v dnevno politično akcijo so se v naši Parti ji vlekli vse do leta 1934 odnosno 1937. Posledica tega je bila trajajoča izolacija delavskega razreda od kmečkih množic. Zaradi takih in sličnih zgrešenih koncepcij je v Partiji prevladovalo mnenje, ki je v svoji konsekvenci identificiralo kmečke množice, n. pr. Radičeve republikanske seljačke stranke in Slovenske ljudske stranke, z buržoaznim vodstvom teh strank. S tem je Partija praktično tolerirala antagonizem, ki ga je buržoazija in celo socialdemokracija gojila med delavci in kmeti. Zaradi tega je v momentu 6. januarske diktature, v momentu, ko je bilo treba dati skupen odpor, Partija ostala brez stikov s hrvaškimi kmečkimi množicami in delovnimi pripadniki drugih strank, ki so končno tudi padle pod udar vojaške diktature. Zaradi tega zmotnega stališča je pred 6. jan. diktaturo in po njenem popuščanju — ko je buržoazna dozdevna opozicija začela ustvarjati svojo tako zvano združeno opozicijoi — bilo tem krogom olajšano predstavljati se za predstavnike kmetov in demokratičnih množic. Kakšno je nasprotje s takratnim stališčem in stališčem, kakršno je izraženo v proglasu Ustanovnega Kongresa KP Slovenije, v proglasu KP Jugoslavije ob unšlusn Avstrije v marcu 1938 in vseh kasnejših publikacijah. Ne le v nacionalnem vprašanju, temveč tudi v vprašanju enotnosti delavskega razreda dolgo časa dozoreva pravilno stališče Toda ni samo nacionalno vprašanje, ki je delalo tako veliko težav, da ga Partija pravilno pojmuje in po njem pravilno angažira politične akcije kot pohod na odločilni boj. Tudi problem sindikatov, sindikalne enotnosti in politične enotnosti delavskega razreda je dolgo čakal na dozorevanje pravilnega stališča. Da ne govorimo o dobi pred 6. jan. diktaturo, ko so obstajali reformistični sindikati in tako zvani nezavisni sindikati, ki so bili pod vplivom Komunistične partije odnosno »Nezavisne delavske stranke«, ko niliče ni postavljal resno sindikalne in delavske enotnosti. Vojaška diktatura je udarila z vso silo po »Neodvisnih sindikatih«, predala njihovo imovino in vse njihove sindikalne domove reformističnim voditeljem, ki so dobili izjemen privilegij, da obstajajo^ dalje, dočim so bile vse druge meščanske stranke in formacije razpuščene. To koncesijo je avtokratski režim kralja Aleksandra dal reformistom iz strahu, da ne bo sam v stanju krotiti delavskega gibanja; zato je poveril svojim reformističnim lakajem, ki so dotlej, razen v Sloveniji, imeli prav neznaten vpliv na delavske množice, nalogo, da duše delavske akcije. To dejstvo je delalo zmedo v vodstvu Komunistične partije, da je v teh letih večkrnt spreminjala svoje stališče. Ker je vodstvo Partije bilo v inozemstvu, ni moglo obvladati konkretne situacije na terenu, četudi bi imelo približno pravilno stališče. Povrh tega pa so partijske organizacije v teh prvih letih diktature bile docela razbite. Parkrat tudi vodstva Partije ni bilo. Toda po razpustu »Neodvisnih sindikatov« je vodstvo Partije najprej dalo parolo snovanja ilegalnih sindikatov in se zoperstavljajo vstopu v Ursove sindikate. V Sloveniji pa. kjer so bili »Neodvisni sindikati« že prej ukinjeni, je vodstvo zahtevalo izstopanje iz Urso-vih sindikatov, kar je povzročilo še večje sektašenje, ne samo članov Partije, ampak tudi članov bivših »Neodvisnih sindikatov«. Rezultat tega je bil, da je ogromna večina delavcev ostala neorganiziranih in prepuščenih brezobzirnemu izkoriščanju, delavci Urso-vih sindikatov pa prepuščeni vplivu izdajalskih social - demokratskih voditeljev. Skoraj se je pokazalo, da je bila to velika napaka. Toda v partijskem vodstvu, po umoru Djure Dja-koviča, pod vplivom tujih elementov, še ni bilo ljudi, ki bi znali dati pravo smer. Propagiranje tako zvane »revolucionarne sindikalne opozicije«, kr je nato sledilo, ni pomenilo neko bistveno napredovanje v tem pogledu. Ostalo je še naprej izoliranje komunistov in pristašev »Neodvisnih sindikatov« od drugih delavskih množic, izpostavljanje komunistov ponovnemu terorju in onemogočenje afirmiranja najboljših delavskih elementov pri tistih delav- skih ntnožicnh, ki so bile še pod vplivom social-demokratskega vodstva. Te grupe revolucionarne sindikalne opozicije so bile nova varianta nemogočih in brezuspešnih ilegalnih sindikatov. Iz tega sektašenja se je Partija začela osvobajati šele po prihodu Hitlerja na oblast, ko je končno bila dana parola vstopa v Ursove sindikat^ in l>orba za sindikalno enotnost v borbenih osnovah. Ta prcorientacija je hitro pokazala lepe plodove. Sindikati so začeli rasti, kakor je rastel tudi vpliv komunistov, ki so se uvejjavljali na legalnih sindikalnih pozicijah. Za leto — dve je celo Pokrajinski odbor Urša za Hrvatsko prešel v roke komunistov in pristašev sindikalne enotnosti. Po Srbiji je večina sindikalnih podružnic in nekaj sindikalnih zvez prešlo na pozicije sindikalne enotnosti. V Sloveniji je sindikat stavbinskih delavcev v kratkem prešel popolnoma pod vpliv Partije. Pozicije izdajalskih reformističnih voditeljev, ki vztrajno razbijali delavsko enotnost, so bile sicer v Sloveniji močnejše, toda pristaši sindikalne in delavske enotnosti so se množili po vseh Ursovih sindikatih, pozicije Partije so se jačale, njen vpliv se je odražal v mnogih akcijah in borbah, katerih so se udeleževale široke plasti delavstva. Ta obseg se je še mnogo bolj povečal, ko je Partija pričela propagirati Ljudsko fronto. Nekaj pristašev je dobila tudi med socialističnimi funkcionarji. Do tega preokreta v sindiknlni,_ kakor v vsej ostali politiki, je Partiji pomagala povečana nevarnost fašizma. Prihod Hitlerja na oblast je v mednarodnem obsegu delavskega gibanja na splošno pomenil velik preokret v taktiki in s tem tudi za našo Partijo. Poslej vse Partije, deloma že pod vtisom procesa Dimitrova v Leipzigu, zlasti pa po 13. Plenumu Izvršnega Komitetn Kominterne in na osnovi linije, ki jo je podal VII. Kongres KPJ 1. 1935, prehajajo na pozicijo borbe za sindikalno enotnost, za enotnost delavskega razreda, prehajajo na borbo za ustvarjanje široke antifašistične ljudske fronte. Ideja Ljudske fronte je v Španiji in Franclji dobila efektivne oblike, kj se je na ta ali oni način, v večji ali manjši meri uveljavljala tudi drugod. V zvezi s pravilnim aplicirnnjem nacionalnega vprašanja, v politični akciji, je Ljudska fronta v Sloveniji, ob dejstvu, dn so reformistični voditelji vztrajno sabotirali in odbijali delavsko enotnost, bila izvajana na razne druge načine, v raznih oblikah. Bilo je seveda še precej napak, ki so bile izvršene zaradi neznanja ali pa napačnih direktiv. Teh in drugih napak seveda ni mogoče pripisati samo neznanju in nesposobnosti. Mnogo napak je bilo izvršenih tudi namerno od tujih elementov v Partiji in celo nekaterih agentov policije, ki so se vrinili v vodstvo. Četudi vseh napak ne moremo pripisati tujim elementom v Partiji, je dejstvo, da je partijsko vodstvo bilo v inozemstvu še v času, ko se je začelo močno razvijati gibanje v državi, samo po sebi predstavljalo veliko oviro za pravilno ocenjevanje situacije na terenu. Parola na bojkot občinskih volitev leta 1933 je delo bodisi tujih agentov v Partijskem vodstvu ali sektaško nastrojenih elementov, prav gotovo pa nesposobnost in nezmožnost pravilnega ocenjevanja situacije na terenu. Slednje velja vsekakor za primer pri Jeftičeviii volitvah leta 1935. Ob tej priliki je često menjanje direktiv povzročilo nezadovoljstvo in zmedo članov Partije na terenu. Pri teh parlamentarnih volitvah, ko sta moč in vpliv Partije že porasla, bi se moral izkazati vpliv Partije na množice. Toda v kratki dobi od nenadnega razpisa volitev pa do kratko pred samimi volitvami je vodstvo Partije zapovrstjo izdalo štiri različne direktive, ki so zmedle komuniste na terenu. Podobno izigravanje aktivistov na terenu je bilo ob priliki volitev v Delavsko zbornico. Pravilni občutek partijskih organizacij na terenu, da v vodstvu Partije ni vse v redu, je ustvarjalo med njimi mučno situacijo. Karakteristično pa je, da frakcijske borbe niso dobivale močnih korenin v partijskem članstvu na terenu, marveč so bile omejene pretežno na vodeče forume. V tem, da je vodstvo bilo vse do leta 1938 v inozemstvu, so bila ugodna tla za razpihovanje frakcijskih borb in trenj. Težki porazi, ki jih je Partija doživljala, občutek odgovornosti oziroma težnja za zvračanje odgovornosti od enega na drugega je povzročilo, da so tudi Partiji predani elementi bili zvabljeni v te frakcijske razprtije in bili pokvarjeni od zavestnih škodljivcev oziroma celo agentov policije. — Dn so poedinci v vodstvu uspeli tako dolgo preprečevati, da bi se vodstvo Partije preneslo v državo, ne samo v začetku vojaške diktature, ko je bilo to še nekako opravičljivo, ker so bile partijske organizacije razbite, ampak tudi še potem, ko so organizacije bile obnovljene in je vpliv rasel, za tem se je krila zavestna namera nekih antipar-itijskih elementov in špijonov, zavirati konsolidacijo Partije, otežkočati, da bi ti agenti bili razkrinkani. Ta trenja so bila prenešena v Sremsko Mitrovico, od koder so posledice najdelj trajale. To je samo nekaj momentov izmed onih, ki kažejo kako skrajno težka je bila doba naše Partije. Toda, kakorkoli so bile žrtve terorja in škoda tega stanja v Partiji ogromne, vendar so iz tega ostali tudi pozitivni rezultati. Elementarna zavest o potrebi enotnosti Partije se je manifestirala skozi vso to dobo. Zagrebška partijska organizacija, v kateri je deloval tovariš Tito, je že v takratnih najkritičnejših dneh razdraženih frakcijskih borb zastopala linijo, ki je bila od Kominterne v njenem odprtem pismu priznana kot pravilna. Tov. Titu, ki mu je bilo leta 1937-38 po razkrinkanju Gorkiča kot špijona poverjena funkcija vodstva Partije, gre glavna zasluga za konsolidacijo Partije, ki je od tedaj naprej hitro napredovala. Česar ni mogel izvršiti Djura Djakovič, sijajni in odločni voditelj Partije, ki je bil na IV. Kongresu leta 1928 postavljen za sekretarja, ki so ga pa frakcionaši in agenti v Partiji uspeli predati v roke policiji — kjer je bil zverinsko mučen in ubit — v tem je deset let kasneje uspel tovariš Tito. Ali se je torej čuditi, da je prav on postal nesporen voditelj narodne vstaje leta 19411 V tem je ena razjasnitev več za njegovo nesporno avtoriteto, za priljubljenost v Partiji in naših narodih. To stanje v Partiji in teror pod katerim je Partija morala delovati je predstavljalo pogoje, da so se člani Partije vzgajali v požrtvovalnosti, vztrajnosti, pripravljeni na vse fizične žrtve na eni strani, na drugi pa v skrajni budnosti proti razrednemu sovražniku v strogi konspirativnosti. Ta težka zgodovina, bogata na velikih izkušnjah, je služila za osvajanje stroge principielnosti, budnosti proti vsakršnim političnim odklonom, budnosti proti vsem poizkusom rovarjenja in razbijanja enotnosti Partije. Edinstvo volje in akcije se je uveljavilo kot osnovni lajtmotiv (vodilno načelo). Vsaka pokrajinska in lokalna partijska organizacija je sicer imela posebno obeležje v svojem razvoju, toda osnovna načela so veljala za vse. Izkušnje iz ene organizacije so bile prenešene v drugo. Napake in nesreče ene organizacije so prenašali s pridobivanjem izkušenj na druge. Uspehi ene organizacije so učili druge. Tovariši! Kdor ne pozna uveljavljenih običajev Partije, se mu bo čudno zdelo, da iznašamo vse te slabosti, ki bi po njegovem mogle slabiti ugled Partije. To je zares bila praksa vseh malomeščanskih in social-demokratskih strank, da o buržoaznih ne govorim, ki niso nikdar priznavala svojih napak, ampak so jih na vse mogoče načine skrivale in jih opravičevale. To je za njih bilo primerno. Toda naša Partija se uči na naukih Marsa, Lenina, Stalina. Samokritično spoznavanje napak in slabosti se je izkazalo kot eno od najmočnejših sredstev vzgoje naših kadrov. Ker se je učila poleg drugih tudi na lastnih napakah in svoji težki preteklosti, je naša Partija mogla postati to, kar danes je in izvršiti svojo nalogo v osvobodilni vojni. V naslednji etapi zgodovine naše Partije se je to pokazalo. Pot ponovnega vzpona naše Partije Da bo lažja predstava o poti ponovnega vzpona naše Partije, se je treba spomniti najosnovnejših političnih dogodkov od časa, ko je režim 6. jan. diktature začel slabeti — pa do časa prvega Ustanovnega Kongresa. Z oktroirano ustavo je formirano devet banovin, da bi zabrisali narodnostne meje. Toda 1. 1932 so nosilci režima diktature spoznali, da ne morejo vzdržati brez neke množične opore. Social-demokrati s svojimi sindikati, niti Sokol, ki ga je režim skušal udinjati, niso mogli zadostovati. V sokolskih društvih se je zaradi tega poizkusa — udinjati Sokola ciljem diktature — začela močna opozicija. Režim Pere Živkoviča ki je še vztrajal na svojih geslih, da stranke niso potrebne, odnosno, da so škodljive centralizmu in njegovim fabulam o tro-edinem jugoslovanskem narodu — si je izmislil politično formacijo, ki v besedi ni nosila ime stranke tako zvano jugoslovansko radikalno kmečko demokracijo. Ta formacija je bila kmečka in demokratična samo v besedi. Za to formacijo so na stroške režima angažirali izmed starih strankarskih reakcionarjev tudi neke bivše renegate Komunistične partije, začeli na veliko organizirati nekakšno kmečko tvorbo in uganjati demagogijo. To je bil samo prehod k snovanju tako zvane jugoslovanske nacionalne stranke, s katero so se v Sloveniji angažirali Kramar, Pucelj in drugi. Po prihodu Hitlerja na oblast, ko je reakcionarni režim v Franciji, ki je do tedaj bil tutor in tvorec Versajske Jugoslavije začel slabeti zaradi naraščajočega demokratičnega gibanja ljudskih množic, ko je bil pojačan zunanji pritisk Hitlerjeve Nemčije, se začenjajo tudi v vladajočih krogih Jugoslavije kolebanja in trenja, ki so imela za posledico umor kralja Aleksandra. Za tem pride režim Jevtiča, ki s svojevrstnim volilnim zakonom hoče sfabricirati in falsificirati javna mnenja v svojo korist. Komunistična partija, zlasti v Sloveniji, si je v tem času že nekoliko opomogla. Za te volitve je razvijala živahno aktivnost, uporabljajoč razne legalne oblike. Ker so prihajale take protislovne direktive, ni mogla meriti svojih sil na volišču. Toda samo postavljanje kandidatur, zbiranje votivnih podpisov, je dalo povoljen rezultat v afirmaciji Komunistične partije v javnem življenju. Skoraj po volitvah, ko je bilo treba objaviti votivne rezultate, zamenjajo Jevtiča režim Stojadinovič, Korošec, Spaho. Da bi režim pridobil zase neko zaupanje, nastopi z obljubami o vračanju demokracije,1 o vračanju na strankarski sistem. V Sloveniji, kjer so do tega trenutka bili na oblasti Kramar in njegovi pristaši, se vračajo na oblast klerikalci. Komunistična partija poveča svojo aktivnost, organizira iniciativne odbore in izda proglas za snovanje tekozvane Enotne delavske stranke. Svojo aktivnost pojačuje v sin-diktatih v kulturnem društvu »Svoboda« in drugih organizacijah. Začenja izdajati legalni list »Ljudska pravica« z namenom močnejšega vplivanja na kmečke množice. To je bil že prvi resnejši poizkus postavljanja nacionalnega vprašanja v ospredje. Po zaslugi Partije je izlet Svobode v Celju predstavljal veličastno manifestacijo za sindikalno in Delavsko enotnost, celo več, 8000-glava množica je v povorkah in na zborovanju v Celju dala odkrito izraza svojim političnim čustvom. Komunisti smo tedaj bili sami presenečeni — množice so same začele vzklikati Stalinu, Komunistični partiji. To je bila nenadna eksplozija dolgo dušenih čustev, proti kateri sta bili policija in žandar-merija nemočni in nista upali intervenirati. Težko si je predstavljati, kaj je takrat pomenilo za nas, da smo po dolgih letih bili zopet enkrat gospodarji ulice, to je bil dan zmagoslavja za nas, utrditev vere v množice, ki je Komunistični partiji dala novega zagona. Ne glede na to, da je banska uprava razpustila vsa društva Svobode, ne glede na to, da so socialdemokratski voditelji začeli ponovno gonjo proti levičarjem, češ da so sami oni krivi razpusta Svobode, se aktivnost Partije stopnjuje. V obljube režima o vračanju demokratičnih svoboščin komunisti niso imeli iluzij. To-palovičevi socialisti pa so bili razočarani, kjer jim je režim zavrnil snovanje njihove stranke pod demagoškim naslovom »Socialistična zveza delovnega ljudstva«, katere snovanje so na celjskem zborovanju že objavili. Partija pa kljub temu nadaljuje s svojimi legalnimi političnimi akcijami za Enotno Delavsko stranko, za kmečko delavsko gibanje itd. V trboveljskih revirjih imamo že 1933. leta spontane akcije žena, ki so zasedle obrate in izvedle štrajk rudarjev. Isto se je ponovilo naslednje leto, ko so rudarji štrajkali na nov način, s tem, da so zasedli obrate in tako onemogočili štrajkbreherje. Socialisti in neki levičarji so temu štrajku skušali sicer dati pasiven značaj gladovnega štrajka. Stavkovno gibanje je 1935-36 leta doseglo okrog 25.000 delavcev v sami Sloveniji, takrat smo imeli popoln štrajk tekstilnih delavcev, v ostalih pokrajinah Jugoslavije pa je bil obseg štrajkov še večji. Ta vzpon raste tudi v naslednjem letu kljub temu, da je režim Stojadinoviča in Korošca začel s ponovnim nezaslišanim terorjem proti Komunistični partiji konec leta 1935 in skozi vse 1936 leto. Državljanska vojna v Španiji in zmagovanje Ljudske fronte v Franciji je dajalo močno vzpodbudo delovnim množicam tudi pri nas. Partija je organizirala mobilizacijo dobrovoljcev za Španijo, kamor jih je šlo čez 1200 in bi jih šlo še mnogo, mnogo več, če bi ne bilo tega nezaslišanega terorja in velikih proval partijskih organizacij. Leto 1936 predstavlja zopet težak prelom v življenju in delu naše Partije. Po vsej Jugoslaviji je policiji uspelo odkriti večino partijskih organizacij, posledice te provale so bile velike: posledice na mukah in dolgoletnih obsodbah na tisoče komunistov, posledice, nič manj težke, pa so bile tudi v moralno političnem pogledu. Zopet se je vsejalo nezaupanje, sumničenje in obtožbe za krivce na teh provalah. Uspehi, doseženi od leta 1932 do 1936, so močno usahnili. Leta 1932 je namreč bilo postavljeno novo partijsko vodstvo. V tem vodstvu so bili razen špijona Gorkiča tudi pošteni, Partiji predani ljudje. To vodstvo je uspelo vsaj deloma obnoviti partijske organizacije iz sklicati koncem leta 1934 IV. Državno konferenco, na kateri je bil zopet izvoljen CK. Za naš današnji predmet je važno, da je bil na tej konferenci sprejet sklep o snovanju Komunistične partije Hrvatske in Komunistične partije Slovenije. Ker je bil Gorkič razkrinkan kot špijon šele leta 1937, je dokaj razumljivo, zakaj se mu ni hotelo, da bi prenesel vodstvo partije v državo. Namesto tega je bilo leta 1935 osnovano v Zagrebu organizacijsko vodstvo Partije takoz.van »Zemaljski biro«. V tem Zemaljskem biroju pa so bili tudi slabiči, ki so ob aretaciji konec leta 1935 razkrili glavne pokrajinske partijske centre. Tudi partijska organizacija Slovenije, ki ima svojo kontinuiteto že od leta 1931-32 dalje, je bila leta 1936 hudo prizadeta. Ker so česte provale bile povzročene od žgoraj, je bila posledica teh proval, da so tudi v Ljubljani oživele takrat separatistične tendence. K sreči se v zimi 1936-37 vrača iz inozemstva tov. Kardelj. On je v kratkem času s svojim delom odstranil izvor in najtežje posledice tega razdora in v glavnem vzpostavil enotnost -artij-skega vodstva. Ostali so samo še posamezniki kot tuji nezdravi elementi, ki pa so bili pozneje odstranjeni. Kardelj je prišel z direktivo organizirati Ustanovni Kongres KP Slo enije. Tovariš Tito, ki je na četrti konferenci že prisostvoval in posebno podpiral misel snovanja KP Slovenije, Hrvatske, Makedonije, je zdaj vztrajal, da se izvedejo sklepi te konference vsaj za Slovenijo in Hrvatsko. — V Hrvatski je to tudi izpeljal, za naš kongres pa so vse politične in organizacijske priprave in sam proglas, delo tovariša Kardelja. Ustanovnim kongresom dobi naša Partiia oznako edine narodne stranke v Sloveniji S tem stopa naša Partija v novo obdobje. Ker je bila partijska organizacija Slovenije relativno najmanj prizadeta v primeri z drugimi pokrajinami in po zaslugi tov. Kardelja, je bila ta kratka kriza dokaj hitro prebrodena in partijska organizacija Slovenije je začela prej svojo končno konsolidacijo, ki se je v drugih pokrajinah še zavlekla. Osnovanje Komunistične partije Slovenije je utelešenje zamisli tovariša Tita. Samo dejstvo proglasa KP Slovenije je močno odjeknilo med vsemi naprednejšimi elementi družabnega političnega življenja Slovenije. Pred tem se je namreč režim Stojadinovič—Korošec odločil osnovati jugoslovansko radikalno zajednico. Koroščevi pristaši so se z vstopom v to reakcionarno centralistično formacijo odrekli svojemu avtonomističnemu programu. Liberalci v JNS, klerikalci v JRZ, neke druge grupe pa so se udinjale Mačku kot njegove ekspoziture v Sloveniji. Tako je bila čisto utemeljena označba, ki jo je Komunistična partija dobila pri naprednejših demokratsko čutečih Slovencih, da je ona edina narodna stranka Slovenije. Z vso upravičenostjo se trdi, da je do konsolidacije KP Jugoslavije prišlo v skrajnem trenutku. Osnovanje KPS in KPH pa je močno pomagalo njeni afirmaciji. Stojadinovičev režim je vse bolj šel na roko nacistični peti koloni, ki je prodirala v vse špranje državnega aparata od samega vrha navzdol. Zlasti naglo je šel ta proces razkrojevanjn po nn-šlusu, po priključitvi Avstrije k Nemčiji. Proglas KP Jugoslavije od marca le- ta 1938, ko je bil že tovoriš Tito sekretar, kaže po svoji vsebini, kako globoko se je zavedal nevarnosti, ki jo priključitev Avstrije pomeni zn Jugoslavijo. Proglas naslavlja goreč apel nn vse, ki sta jim pri srcu neodvisnost in svoboda naših narodov; ostro razkrin-kuje borznega špekulanta Stojadinoviča, ki je prodajal Jugoslavijo Nemčiji. Poziva nn enotnost jugoslovanskih narodov, na njihovo usodno povezanost, poudarja neodložljivo potrebo mobilizacije obrambnih sil vseh narodov Jugoslavije brez razlike nn narodnost, vero in politično prepričanje. S tako linijo je Partija šla v vso širino. Pri naslednjih Stojndinovičevih volitvah Partija ni forsirnln svoje liste, da ne bi lajšala izgledov Stojndinoviču, marveč se je borila vse povsod zn to, da je postavljala svoje kandidate na listi združene opozicije. Pri tem pa so se še pokazale slabosti na Hrvatskem. kjer so bili najboljši izgledi na uspehe kandidatov, ki jih je Partija že postavila, zlasti v Zagrebu in Dalmaciji. Določeni elementi v vodstvu iniciativnih odborov zn enotno delavsko stranko so še bili pod vplivom Mačka, pa so v zadnjem hipu umaknili kandidaturo, kar je izzvalo ogromno nezadovoljstvo širokih delovnih mas. V Sloveniji je Partija formirala Zvezo delavskega ljudstva, ki jo je sama organizirala in je kljub vsemu terorju in pritisku dobila lepo število glasov. V trboveljskem okraju in Prekmurju, pa je pripisati samo falsifikatom režima dejstvo, da kandidati Partije ni- (Nadaljeoanje na 3. strani) D^uro DjakovEc Boris Ziherl: Mesto Komuniitiine partije ticvenfc v zgodovini slovenskega naroda »Česar ni mogel dovršiti Djura Djakovič, sijajni in odločni voditelj Partije, ki je bil na IV. kongresu leta 1928 postavljen za sekretarja, ki so ga pa irakcionaši in agenti v Partiji uspeli predati v roke policiji, — kjer je bil zverinsko mučen in ubit — v tem je deset let kasneje uspel tovariš Tito.« (M. Marinko) Nadaljevanje z 2. strani. so bili izvoljeni. Prav tnko je Partija že pred teni nastopila v občinskih volitvah, kjer je poleg nekaj izvoljenih župunov v mnogih občinah dobila močne pozicije. Uspeh platforme Zveze delovnega ljudstva je zavzel velik obseg. Ta organizacija je izdala svoj proglas in program »Kaj hočemo«. Partija je razvijala močno narodno obrambno akcijo. V ta namen je bilo na njeno iniciativo izvoljenih mnogo narodno obrambnih akcij širom po Sloveniji, v katerih so se novezavali napredni elementi SLS, Sokola in drugi. Kot organ tega narodno obrambnega gibanja je lin iniciativo Partije izšel v letu 1938 »Slovenski poročevalec«. Za časa Miinchena, ko se je Chamberlain pogajal s Hitlerjem za Češko, se je po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, razvilo močno gibanje solidarnosti in celo že tudi nabiranje prostovoljcev za obramlio češke. Partija je organizirala kampanjo narodno obrambnih taborov, ki so zavzeli velik obseg. Skozi ves ta čas CK KP Jugoslavije pod vodstvom tovariša Tita deluje vztrajno, da ozdravi Partijo posledic njene težke preteklosti. Naloga je bila skrajno naporna, ker je nova vojna trkala na vrata in so stari frakcionaši ovirali delo. ' S Titom so bili Kardelj, Rankovid, Djilas, Lola-Ribar prvi pionirji ponovne in končne konsolidacije Partije. To vodstvo je je bilo doraslo najtežji situaciji, ki je sledila. Avgusta 1939 so se razbili poskusi Sovjetske zveze za ustvaritev obrambne koalicije proti Hitlerju. Sledi Hitlerjev napad na Poljsko —.med vladajočimi krogi Jugoslavije dezorientacija. Da bi učvrstili pozicije in podaljšali svoje gospostvo, skrparijo sporazum Cvetkovič—Maček. Moinentane dezorienta. cije v zunanji politiki. Toda režim se še vedno vztrajno upira vsesplošni zahtevi narodov Jugoslavije o priznanju Sovjetske zveze in sklenitvi obrambnega pakta z njo. Partija vodi borbo proti pehanju Jugoslavije v vojno za tuje imperialistične interese. Državni aparat je globoko izpodjeden od petokolonaških elementov, tudi vojska je ob delni mobilizaciji 'Septembra 1939 že pokazala svojo nesposobnost. Partija se je očistila svojih sektaških ostankov in se široko povezala z Tjnožicami. Končno je režim Cvetkovič-Maček prisiljen na pritisk množice priznati Sovjetsko zvezo in skleniti z njo skromno trgovinsko pogodbo. To je dalo novcg^Lsilnega poleta množicam in njihovi «i v Sovjetsko zvezo. Partija je izdala ogromno literature za popularizacijo Sovjetske zveze, ki je šla v množice kot voda v pesek. Društva »Prijateljev Sovjetske zveze«, ki so se že prej osnovala, dobivajo poslej ogromno veljavo in privlačnost. Za Sloovnijo moramo reči, da so ta društva predstavljala zarodek ko- I snejše OF. , Da nakažem samo približno, koliko 1 je Partija poleg svoje ilegalne literature, časopisov, brošur in letakov izdala tudi legalne literature. »Ljudska pravica« je kmalu potem, ko je začela izhajati, leta 1?35 dosegla naklado 30.000 izvodov. V zimi od leta 1940-41 je ponovno ilegalno izhajala v 10.000 izvodih. , »Mlada nota«, list mladine, »Neodvisnost«, »Delavski obzornik«, »N“vn ljudska pravica«, »Delavski list«, »Glas delavca«, »Kmečka sloga«, »Slovenska zemlja«, »Za staro pravdo«, »Sobota«, »Tabor« itd. — In gotovo so še, ki pa se jil> no morem spomniti, da o revijah in o izkoriščanju drugega tiska uiti ne govorim. Če se ne bi stalno borili s finančnimi težavami, bi tega bilo še mnogo več. Stalna plenitev listov je povzročila ogromno škodo. Finančne te-žove nam je v veliki meri povzročila tudi bolezen sektaštva. Premožnejših mecenov nismo imeli. Ves tisk se je vzdrževal le iz prispevkov siromakov delavcev, namščencev in kmetov. Leto 1939 predstavlja zn Partijo novo etapo. Partija je številčno rasia. Zavedati se moramo, da so v predvojni dobi bili mnogo težji pogoji za sprejem vanjo. Vpliv frakcionaštva, ki je bil prinašan. iz Sremske Mitroviče, je usahnil. Vsi, ki so prihajali iz zapora z grupaškimi nastrojemji, so se ob živahni aktivnosti Partije hitro zavedli svoje zmote. Konec leta 1939 režim poostruje zakon o zaščiti države in pripravlja koncentracijske logorje. Da bi delitev oblasti Cvetkovič-Maček bila popolnejša, formira Maček svoj posebni logor v Le-poglavi, za druge pokrajine v Bilečn. Toda trhlost režima je tolikšna, da je Partija pravočasno izvedela za te nakane. Zavedajoč se bližajočih se odločilnih dogodkov je z vsemi napori skušala obvarovati svoje dragocene kadre. V Sloveniji je naenkrat 30 ilegalcev, ki jih je policija iskala, da jih pošlje v logorje. To je predstavljalo prvi hip težak problem za Partijo, ne toliko za vprašanja, kako se bodo skrivali pred policijo, saj je imela dovolj široko oporo v množicah, bolj zaradi tega, kako jih bo vzdrževala. Toda, dobrodejne posledice skrivanja so se hitro pokazale: 30 novih poklicnih aktivistov, ki so vse svoje delo posvetili utrjevanju partijskih organizacij, širjenju njenega vpliva in razvijanju njenih akcij. Tudi finančno se je položaj boljšal, kljub temu, da je Partija imela ogromno stroškov za takratne razmere za ilegalec, za mnoge konference in tudi legalna združenja. Partijske organizacije Jugoslavije so takrat stale pred V. državno konferenco. V mesecu marcu so se izvršile vse konference od mestnih, okrožnih, Pokrajinskih odnosno nacionalnih kom-erenc. Na vsaki od njih so bili voljeni delegati za višjo partijsko konferenco, tako da so bili vsi delegati za Državno konferenco voljeni delegati svojih organizacij. Na njo je poleg partijskega vodstva prišlo preko 100 delegatov. Če naglasimo, da se je vršila v samem Zagrebu in da kljub vsej čuječnosti policije ni bila odkrita in ni Inlo nobene aretacije, potem si lahko približno predstavljamo, kako se je Partija usposobila in utrdila. Ob tej konferenci KP Jugoslavije je število članstva že ogromno naraslo. Toda po vplivu Partije, ki se je odražal bodisi skozi volitve, časopise, literaturo, organiziranost v strokovnih organizacijah, kulturnih in raznih drugih društvih in oblikah, skozi štrajke, akcije in demonstracije, po katerih so mase sledile Komunistični partiji, je to število članov predstavljalo ogromne ljudske množice. Toda ne bi bilo pravilno meriti samo po merilu kvantitete. O njeni kvaliteti, to se pravi o njeni ovrstini, monolitnosti, o njeni politični zrelosti, zlasti pa o politični modrosti in sposobnosti njenega vodstva govore referati in sklepi te konference. Konferenca je podala jasno analizo situacije in nakazala pravilno perspektivo, podvzetj so bili vsi organizacijski in politični ukrepi, pravilno pot borbe proti grozeči nevarnosti, za priprave na tej poti, na neizogibno vojno, ki je bila že v teku. V ospredje je postavljala vprašanje obrambe, neodvisnosti in načina te ’’orbe proti petokolonašem v vladi itiL Ustanovitev Komunistične partije Slovenije, katere desetletnico slavimo, ni bila le preokretnica v razvoja slovenskega delavskega gibanja, in njegove avantgarde, marveč je bila hkrati tndi preokretnica v zgodovini slovenskega naroda sploh. Dve okolnosti sta, ki obeležujeta čas, v katerem se je porodila Komunistična partija Slovenije. Prvič, slovenskemu narodu še nikdar v njegovi zgodovini ni pretila taka nevarnost kakor tisti čas. Oblikovanje in utrjevanje fašistične osi Rim—Berlin, italijanski napad na Abe-sinijo, nemško-italijanska intervencija v Španiji, podla komedija »nevmešavanja«, ki so jo igrale tako imenovane zapadne ! demokracije, — vse to je dokazovalo, da je Hitler pričel ostvarjevati svoje načrte in da ima za to blagoslov vse mednarodne reakcije. V prvo etapo Hitlerjevih načrtov je spadalo podjarmljenje sosednih, predvsem slovanskih narodov. Prva etapa ni pomenila le uresničenja davnih sanj nemškega imperializma, povzetih v besedah »Drang nach Osten«, ona je bila hkrati uvod v drugo etapo, ki naj bi jo zaključilo podjarmljenje sovjetske zemlje. In slovenski narod, živeč na koščku zemlje, ki je bil ob tedanji mednarodni politični konstelaciji bolj ko kdaj prej izpostavljen, je bil v mapah nemških imperialistov zaznamovan, da izgine. Drugič, v časih, ko je šlo za obstoj, za življenje slovenskega naroda, so se ga vsi tisti, ki so si dolga desetletja lastili pravico govoriti v njegovem imenu, dokončno odrekli. Potem ko se je reakcionarna klika, ki je izšla iz nekdanjih »liberalcev«, že poldrugo desetletje sramovala samega slovenskega imena, se je zdaj klerikalno krilo slovenske reakcije, v obrambi svojih ozkorazrednih koristi, do kraja zlilo z vso jugoslovansko reakcijo; pretopilo je nekdanjo Slovensko Ljudsko stranko v Jugoslovansko radikalno zajednico, ter se poistovetilo s stojadinovičevsko politiko rušenja vseh vnanjih in notranjih, vseh materialnih in moralnih branikov, ki bi mogli ščititi svobodo in neodvisnost jugoslovanskih narodov. Bila je zgodovinska nuja, da slovensko ljudstvo dobi novo politično vodstvo, svojo novo, zares ljudsko in zares narodno stranko, ki ga bo sposobna voditi skozi težke preizkušnje k zmagi Taka stranka je mogla biti samo Komunistična partija Slovenije. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije ni bila kakor so ustanovitve drugih strank, ki se bodisi na novo porajajo v politični areni, ali pa nastanejo z razpadanjem dotedanjih strank in združitvijo njihovih drobcev v nove strankarske tvorbe. Komunistična partija Slovenije ni bi- la nov pojav v slovenskem političnem življenju v smislu novega političnega prav-ca, niti ni bila plod razpadanja nečesa starega in združevanja drobcev. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije je bila predvsem izraz težnje najnaprednejših slovenskih in jugoslovanskih družbenih sil, vtelešenje zamisli tovariša Tita, da se ustvarijo organizacijske oblike, ki bodo globlje, resničnejše odražale dejansko vlogo teh sil v življenju posameznih jugoslovanskih narodov Ustanovitev KP Slovenije ni niti najmanj slabila enotnosti Komunistične partije Jugoslavije, iz katere je izšla in katere sestavina je ostala, marveč narobe, ustanovitev KP Slovenije je okrepila enotnost matične organizacije. Lahko rečemo, da |e bila zgo-govinska reorganizacija KP Jugoslavije po svojem pomenu in učinku predpo-doba moralno-politične enotnosti jugoslovanskih narodov, skovano v letih osvobodilne vojne 1941—1945 in nenehno utrjevane danes, v dobi socialistične graditve nove Jugoslavije. Ustanovitev Komunistične Partije Slovenije je pomenila zaključek razdobja, v katerem se je — v težkih okoliščinah terorja, ki so ga nad naprednimi elementi izvajali psevdodemokratični režimi pred 6. januarjem 1929., in v še dosti težjih okoliščinah odkrite vojaško-fašistične diktature — oblikovala in izoblikovala principielno pravilna politična linija slovenskih komunistov linija, ustrezajoča življenskim interesom slovenskih ljudskih množic, se pravi, ogromne večine slovenskega naroda. Ker je šlo za slovenski narod, za narod, ki je bil po imperialistični vojni 1914—1918 državno razkosan na tri dele, znova politično obrezpravljen, nacionalno zatiran, je nacionalno vprašanje kajpak ostalo v ospredju vse problematike slovenskega narodnega življenja. Stoječ na pozicijah marksizma-leniniz-ma so slovenski komunisti edini mogli ostvarjevati Cankarjev politični testament: osposobiti slovenski delavski razred za najčastnejšo vlogo v odločilnem boju slovenskega naroda za njegovo svobodo in enakopravnost. Borba najnaprednejših slovenskih sil za slovensko ljudstvo, borba za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju, je šla v treh pravcih. Prvič, treba je bilo premagati nacionalni nihilizem, ki ga je v slovenskem delavskem gibanju gojila z avstromark-sizmom prepojena uradna slovenska socialna demokracija in ki ga je že Ivan Cankar podvrgel najostrejši kritiki. Kakor v stari Avstriji, tako so tudi v stari Jugoslaviji razne oportunistične, v bistvu avstromarksistične teorije o »prednostih velikega gospodarskega prostora«, ki neki izključujejo obstoj malih narodov, teorije o kulturno-nacionalni avtonomiji itd., služile kot kritje za najzoprnejše lakajstvo pred velikosrbskimi unitaristi in njihovimi slovenskimi priskledniki. Brez obračuna s socialno demokratskim nacionalnim nihilizmom, predvsem z njegovimi ostanki v vrstah komunistov, ni bilo mogoče misliti na vodilno vlogo najnaprednejšega razreda in njegove avantgarde v slovenskem narodnem življenju. 1 Drugič, proti megleni in skoz in skoz neznanstveni teoriji o »jugoslovanskem narodnem edinstvu«, s katero so velikosrbski hegemonisti in njihovi oprode na Slovenskem prikrivali dejstvo, da v državi vlada nacionalna neenakopravnost, ki izpodkopava temelje slehernega resničnega edinstva jugoslovanskih narodov, proti tej teoriji je bilo treba postaviti načelo nacionalne samobitnosti slovenskega naroda, načelo o njegovi pravici, da lahko sam odloča o svoji usodi, o oblikah svoje zveze z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Popolno priznanje pravice vsakega jugoslovanskega naroda do samoopredelitve, vključno pravico do od- | cepitve, je bilo treba postaviti kot najzanesljivejši temelj resničnega zaupanja med jugoslovanskimi narodi, temelj njihovega resničnega bratstva. Slovenski komunisti so načelo samoopredelitve slovenskega naroda v razdobju pred 1937. razvili in postavili v vsej njegovi konkretnosti. Tretjič, konkretno postavljanje slovenskega nacionalnega vprašanja je terjalo obračun z abstraktnim pojmovanjem slo-venstva; z akademskim razpravljanjem o I slovenskem narodnem vprašanju kot zgolj kulturnem vprašanju; z istovetenjem slovenskega narodnega vprašanja z vprašanjem katolicizma; skratka, konkretno postavljanje slovenskega nacionalnega vprašanja je terjalo obračun z vsemi tistimi idealističnimi teorijami, ki so — preneše-ne v praktično življenje — šle mimo slovenskega ljudstva kot subjekta slovenske usode, povezujoč rešitev slovenskega vprašanja s slučajnimi konstelacijami v imperialističnem svetu, izolirajoč slovensko vprašanje od vprašanja skupne borbe vseh jugoslovanskih ljudstev proti skupnemu sovražniku. Izhajajoč od klasične stalinske opredelitve nacionalnega vprašanja v dobi imperializma kot vprašanja borbe širokih, predvsem kmečkih ljudskih množic podjarmljenih narodov proti finančni eksploataciji, političnemu zatiranju in poizkusom kulturne depersonailizacije, so slovenski komunisti v dobi pred 1937. L pravilno opredelili obseg, bistvo, množičnega nosilca in vodilne sile slovenskega narodnega boja. Komunistična partija na Slovenskem je po tem takem, oborožena z znanstveno teorijo marksizma-leninizma, izkoriščajoč dragocene nauke slovenske zgodovine in učeč se nenehno iz bogate Nadaljevanje na 5. strani. Življenjska sposobnost naše Partije se je pokazala v tragičnih dneh kapitulacije in okupacije naše dežele Partija je vodila konsekventno borbo proti fašizmu in peti koloni. V ta namen je šla dosledno sivojo pot. Iz samega proglasa Ustanovnega Kongresa so razvidne nekatere značilnosti za današnje čase, da se je namreč Partija z vso silo trudila, da kmete, pristaše Slovenske ljudske stranke in druge demokratične elemente odvrne s poti, po kateri sta jih vodila Korošec in Natlačen. To je pokazala tudi pri delu ob priliki Zivkovičevih provokacij v Sloveniji Daleč nazaj še datirajo razne oblike sodelovanja s krščanskimi socialisti in demokratičnimi elementi v SLS, prav tako z naprednimi Sokoli in drugimi grupacijami. Bilo je seveda tudi takih, ki so navidezno | šli na sodelovanje, v resnici pa so imeli nasprotne svoje špekulantske intere-j se in so kasneje tudi dokazali svojo I reakcionarno bistvo. V liniji obrambe v zadnjih časih in ob samem napadu na Jugoslavijo se je partijska organizacija mnogokje izkazala, { na primer z dobrovoljsko akcijo v momenta mobilizacije. V vseh teh dejanjih ; je dokazano dosledno izvajanje njene politike. Zato je razumljivo, da je mogla premagali nezaupanje, v katerem so bili vzgojeni do tedaj mnogi, ki so poslej postali njeni iskreni in trdni zavezniki. Celo več, Partija je bila v stanju zgladiti nezaupanje med raznimi strujami, med pristaši raznih nazorov, ki bi brez nje sicer i teže našli skupno pot OF. Zbrati 18 političnih grup, kolikor jih | je bilo v začetku snovanja OF, sta mogla samo tovariša Kardelj in Kidrič z njuno principialnostjo in vztrajnostjo. Njuno delo je politična osnova OF kakor je izražena v prvem proglasu OF, ki je bila objavljena v začetku maja po okupaciji. Življenjska sposobnost partijske organizacije Slovenije kot celote se je pokazala v tragičnih dneh kapitulacije in okupacije naše zemlje. Partija je poslala ogromno večino svojih članov kot dobro-voljce v vojsko, zveza partijskih organizacij na terenu pa je bila po večini poverjena tovarišicam. V kratkem času po tem je, v takratnih pogojih popolne negotovosti zaradi okupacije, uspelo zopet povezati vse organizacije. Tega ni preprečila niti okupacija, niti okupacija Slovenije na tri dele. Značilno je, da se je tudi CK Jugoslavije sestal konec maja, oziroma v začetku junija s predstavniki iz vseh pokrajin Jugoslavije. Okupatorske meje in vojske tega niso mogle preprečiti. In še en primer izmed mnogih hočem pokazati, ki dokazuje takratno organiza- cijsko sposobnost partijske organizacije Slovenije. V začetku junija 1941. leta je bila organizirana in izvedena konferenca KP Slovenije, na kateri so bile zastopane vse okrožne, odnosno okrajne partijske organizacije, ki so na njej razpravljale o vprašanju priprav na skorajšnji oboroženi boj. Vse ogromno delo, ki ga je Partija odslej izvršila pri začetnem organiziranju oboroženega odpora in vodenja bojev od manjših in večjih sabotažnih akcij, manjših in večjih odredov, premaganja ogromnih fizičnih naporov, moralno-političnega kolebanja v časih, ko je mogla biti vsakemu samo smrt pred očmi — vse to je zmogla samo Partija, ki je že do te najtežje narodne preizkušnje napravila svojo preizkušnjo. Nadaljnje vojne dobe ne bom obravnaval, ker delo Partije iz teh časov ni toliko neznano in ker sem si zastavil nalogo, da priliko desetletnice izkoristim za površen oris predvojne dobe. Mnogi junaki, ki jih je vzgojila in dala Partija, kakor vsi oni, ki so sledili poti, na katero jih je pozvala Partija, Osvobodilna fronta in tovariš Tito, ki so dali življenje za osvoboditev svojega naroda, zaslužijo, da se jih ob tej priliki spomnimo in počastimo: Ob zdaleka nepopolnem spisku smo ugotovili, da je nad 50 odstotkov članstva Partije izpred vojne dal življenje za našo osvoboditev. Toneta Tomšiča, Staneta Žagarja, Šlandra, Zidanška, Gregorčiča itd. itd. je mogla dati samo trda predvojna šola Partije. Tisoči drugih so v osvobodilni vojni napravili svoj izpit preizkušnje. Koliko pa je takih, ki so bili v vojni sprejeti v njene vrste in kot taki dali življenje — tega ne bo nikdar mogoče ugotoviti. H koncu bi si mogoče zastavili še tole vprašanje: Ali pa bo tudi v novih prilikah po osvoboditvi, ko ne preti nevarnost ne za življenje, ne za mučenje na policiji, ne robija, zapor in preganjanje, vzgajala Partija take komuniste, kakršni so se vzgojili med vojno in pred vojno? Ali ne obstoja nevarnost, da zdaj, ko ni več prilike za take življenjske preizkušnje, komunisti zapadejo v stare, gnile, malomeščanske navade? Da, ta nevarnost obstaja. Tisti, ki si zamišlja gospodujoč položaj po vzorcu starih režimskih samozadovoljnih ošab-nežev, ki si zamišlja, da mu članstvo Partije daje pravico do sinekare, do lahkega življenja brez odgovornosti polnega dela, tisti, ki ne diha in ne živi s Partijo v gorečem stremljenju, izpolnjevati naloge Partije, ki ni buden čuvar doseženih pridobitev delovnega ljudstva, discipliniran, samokritičen in kritičen do vsega nezdravega in škodljivega za novo družbo — Usti je morda sicer član Partije, ker je ali prezgodaj ali pa po zmoti prišel vanjo — toda ni komunist. To mora šele postati, ali pa naj odpade. Partija ima dovolj moralnih sil, znanja, sposobnosti in volje, da bo čuvala in čistila svoje moralno-politične kvalitete, nadaljevala in še izpopolnjevala svojo staro šolo in svoje tradicije. Naloge, ki so pred nami, so dovolj težke, da ne bodo dopustile uspavanja in pomehkuževanja (razvodnjavanja). Če nimamo pred seboj razrednega sovražnika na oblasti z njegovo policijo, mučilišči in jetnišnicami, če nimamo pred seboj sovražnika na bojnem polju, imamo pa zato skoraj nič manj težko borbo za organizacijo našega novega družbenega življenja, novega gospodarstva, borbo za preobrazbo ljudi, borbo za socializem. Ta borba zahteva vseh naših sil in sposobnosti. Ob znanju in izkušnjah, ki jih ima vrhovno vodstvo naše KP Jugoslavije s Titom na čelu, z velikimi napori prenesti to znanje na stotine in tisoče, v široke množice, na graditelje nove družbe, s pospešenim vzgajanjem, šolanjem vse novih in novih kadrov, bo Partija nadalje izpolnjevala svojo vlogo avantgarde. Kakor je bila težka ta šola v preteklosti, tako so tudi izkušnje bogate. Znati spoznavati in obvladovati našo specifično situacijo, njen specifični razvoj, brez mehaničnega prenašanja, toda upoštevati izkušnje od drugod, kar je znala naša Partija in kar nas je privedlo do teh uspehov, vse to nam bo pomagalo tudi naprej. Če je Partija Tita znala skovati bratstvo in enotnost naših narodov iz strašnih nasprotij, kakršna so vladala v stari Jugoslaviji, takšno bratstvo in enotnost, na katero se vsak od naših narodov čuti vezan, a obenem svoboden in enakopraven, če je ustvarjeno to čudo, bomo kos tudi najtežjim nalogam. Evociranje zgodovine naše Partije ob njeni desetletnici naj služi vzgoji novih in novih kadrov, ki bodo dostojno nosili ime komunista. Predanost, požrtvovalnost, osebna skromnost, zavest kolektivne in osebne odgovornosti, discipline, samokritičnosti in kritičnosti, to so bile lastnosti, ki jih je Komunistična partija vzgajala v svojih članih v predvojni dobi, za časa vojne, to bo eden od osnovnih pogojev naših uspehov tudi za bodoče. Naj živi Komunistična partija Slovenije! Naj živi Komunistična partija Jugoslavije in naš voditelj Titol M 4 NI F E S I Uaieovnega kongresa Komunistične partije Slovenije Delavci! Delovno IjuJsivo I Slov enci! »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ue vrag, le sosed bo mejak.« Prešeren 1845. 1. Nad usodo našega stoletja mučenega in zatiranega slovenskega naroda, ki je pretrpel v svoji zgodovini vse, kar more pretrpeti majhen, nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki, ki jim ni primere v njegovi zgodovini. Na kocko je postavljen njegov narodni obstoj v trenutku, ko je on sam — neoborožen in nesposoben za obrambo. Mednarodni dogodki in položaj znotraj Jugoslavije se razvijajo v taki smeri, da brez vsakega pretiravanja lahko rečemo: slovenski narod v vsej svoji zgodovini ni bil še nikdar v tako veliki nevarnosti, v kakršni je danes. Združeni fašistični vojni hujskači s Hitlerjevo Nemčijo na čelu, ki jih veže skupen pohlep po tuji zemlji in skupna mržnja proti demokraciji, to je proti svobodi in ljudskim pravicam, pripravljajo človeštvu bolj strašno usodo od tiste, ki jo je preživelo v »letih strahote* 1914 do 1918, da bi uresničili svoje osvojevalne cilje. Ti fašistični vojni hujskači hite, kajti oni vedo, da vsak dan, ki ga zamude, krepi pristaše miru in povzroča nov dotok sil v protifašistično gibanje. Slovenski narod je med tistimi narodi, ki jih la osvajalna in vojna politika združenih vojnih hujskačev najbolj ogroža. Slovenija lemi na križišču, kjer se sekajo poli na Balkan in od tod dalje na Bagdad, pot iz Srednje Evrope preko Trsta na Sredozemsko morje ter pot is Italije v Podonavje. To jasno dokazuje njeno veliko važnost tako za Hitlerja kot za Mussolinija in nobenega dvoma ni, da je Slovenija ena tistih dežel, po kateri nameravajo fašistični roparji najprej stegniti svoje roke. Svojih namenov fašizem ne more skriti. Ne le odkrite Hitlerjeve izjave v njegovi knjigi »Mein Kampf*, ne le sam duh fašizma, ki ne trpi obstoja majhnih narodov, temveč vsa notranja in zunanja politika Hitlerjeve Nemčije je dokaz, da se Hitler znova oprijemlje stare nemške imperialistične politike »Drang nach Oslen*, katere ost se po eni strani obrača proti Sovjetski zvezi, ki jim je trn v peti, ker je na eni šestini zemeljske oble ustvarila svojim narodom srečno življenje, po drugi strani pa proti podonavskim in balkanskim narodom, ki naj bi postali »nemški most* za prodiranje nemških fašističnih osvajačev na Bližnji vzhod in v Azijo. Tako osvajalno politiko Hitlerjeve Nemčije dokazuje tudi vse pisanje nemškega tiska, ki razglaša Slovenijo za »sfero nemške kulture*, za »nemško kulturno ozemlje*, za deželo, »kjer žive Nemci*, a Slovence smatra ta tisk za »slovensko govoreče Nemce*. Propagandna karta »bodočega nemškega tretjega rajha*, ki jo izdaja nemško propagandno ministrstvo, obsega Slovenijo kot sestavni del tega »tretjega rajha*. Nevarnost, ki preti slovenskemu narodu, se je posebno povečala z nemško-italijansko pogodbo. Zveze med obema fašističnima priganjačema postajajo vedno tesnejše. Italijanski fašizem pa je stari zakleti sovražnik slovenskega naroda, ki si prizadeva popolnoma iztrebiti slovensko narodno manjšino v Italiji. Ista usoda čaka tudi ostale Slovence, ki bi pripadli pri poravnavanju medsebojnih računov med fašistično bratovščino nenasilnemu italijanskemu fašizmu. Italijanski fašizem se Sloveniji ne more odpovedati. Slovenija je za Italijo zveza s Srednjo Evropo in Podonavjem ter pot na Balkan, ona je zanj zaloga premoga in lesa, ki ju Italija nima v zadostni meri. Zato pomeni nemško-italijan-ska zveza za slovenski narod strašno nevarnost, da ga bodo fašistični roparji vnovič razkosali. Jugoslovanski del, četudi sam zatiran, pa je danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno središče, iz katerega črpajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in Avstriji. Ako bi se fašističnim osvajalcem posrečilo razkosati tudi ta del, tedaj bi bil to za ves narod udar ec v srce. Razkosan, razbit bi tem laže podlegel nasilnim fašističnim raznarodovalnim metodam, ki po svoji brezobzirnosti in po svojem cinizmu nimajo primere v zgodovini. PRED TO NEVARNOSTJO JE DANES SLOVENSKI NAROD POPOLNOMA NEZAVAROVAN Vlada Slojadinovič-Korošec, ki sloji na krmilu Jugoslavije in ki ščiti velesrbsko nadvlado pred ljudskim nezadovoljstvom, ne le da ne more bili porok za zaščito slovenskega naroda, marveč je z vso svojo dosedanjo notranjo in zunanjo politiko podpirala največje sovražnike slovenskega naroda v njihovih pripravah za bodoča osvajanja. Jugoslovanski fašizem ni razbit. V tesni zvezi s Hitlerjevim fašizmom kuje nove naklepe proti ljudstvu in se pripravlja na ponovno osvojitev oblasti. Stojadinovič-Koroščeva vlada pušča svobodne roke fašizmu, najhujšemu sovražniku vseh narodov Jugoslavije. Vlada dovoljuje JNS, da lahko mirno nadaljuje svoje razdiralno delo, la vlada brez svobode združevanja in zborovanja, brez svobode tiska in govora. Volja ljudskih množic ne more priti do izraza brez svobodne, splošne, neposredne, enake in tajne votivne pravice. Treba je dokončno odpraviti sramotne zakone šesto-januarskega vojaško-fašisličnega režima in postaviti pred s o d i-j šče njihove očete. Nemudoma je treba i odstranili zakon o zaščiti države in osvoboditi iz zaporov vse žrtve tega zakona do današnjega dne. Delavski razred se ter zagotovila slovenskemu delovnemu ljudstvu človeka vredno življenje. Treba je prenehati s centralizacijo raznih fondov, izjemnimi davki za Slovenijo in demonlažo slovenske industrije; treba je zmanjšati davke, treba je dati Sloveniji finančnih sredstev v sorazmerju s plačanimi davki; treba je zvišali plače in skrajšati delovni čas, izboljšati delovne pogoje in socialno zakonodajo. Izdali se mora nova uredba o minimalnih mezdah namesto današnje, ki strašno poslabšuje polo- Delavci ! Delovno ljudstvo! Slovenci i « 2ive naj vsi narodi, ki dan dočakat hrepene, da koder sonce hodi, ne bo pod njim sužnje glave ; da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. » PREŠEREN, 1845. 1. Nad usodo našega stoletja mučenega in zatiranega slovenskega naroda, ki je pretrpel v svoji zgodovini vse, kar more pretrpeti majhen, nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki, ki jim ni primere v njegovi zgodovini. Na kocko je postavljen njegov narodni obstoj v trenutku, ko je on sam — radi razcepljenosti in neenotnosti — neoborožen in nesposoben za obrambo. Mednarodni dogodki in položaj znotraj Jugoslavije se razvijajo v taki smeri, da brez vsakega pretiravanje lahko rečemo: slovenski narod v vsej svoji zgodo-• vini ni bil še nikdar v tako veliki nevarnosti, v kakršni je danes. Združeni fašistični vojni hujskači s Hitlerjevo Nemčijo na čelu, ki jih veže skupen pohlep po tuji zemlji in skupna mržnja proti demokraciji, to je proti svobodi in ljudskim pravicam, pripravljajo človeštvu bolj strašno usodo od tiste, ki jo je preživelo v « letih 'strahote » 1914-1918, da bi uresničili svoje osvojevalne cilje. Ti fašistični vojni hujskači hite, kajti oni vedo, da vsak dan, ki ga zamude, krepi pristaše miru in povzroča nov dotok sil v protifašistično gibanje. Slovenski narod je med tistimi narodi, ki jih ta osvajalna in vojna politika združenih vojnih huska-čev najbolj ogroža. Slovenija leži na križišču, kjer se sekajo pot na Balkan in odtod dalje na Bagdad, pot iz Srednje Evrope preko Trsta na Sredozemsko morje ter pot iz Italije v Podonavje. To jasno dokazuje njeno veliko važnost tako za Hitlerja kot za Mussolinija in nobenega dvoma ni, da jo Slovenija ena tistih dežel, po kateri nameravajo fašistični roparji najprej stegniti svoje roke. Svojih namenov fašizem ne more skriti. Ne le odkrite Hitlerjeve izjave v njegovi knjigi « Mein Kampf », ne le sam duh fašizma ki ne trpi obstoja majhnih narodov, temveč vsa notranja in zunanja politika Hitlerjeve Nemčije je dokaz, da se Hitler znova oprijemlje stare nemške imperijalistične politike « Drang nach Osten », katere ost se po eni strani obrača proti Sovjetski Zvezi, ki jim je trn v peti, ker je na 1/6 zemeljske oble ustvarila svojim narodom srečno življenje, po drugi strani pa proti podonavskim in balkanskim narodom, ki naj bi postali « nemški most» za prodiranje nemških fašističnih osvajačev na bližnji vzhod in v Azijo. Tako osvajalno politiko Hitlerjeve Nemčije dokazuje tudi vse pisanje nemškega tiska, ki razglaša Slovenijo za * sfero nemške kulture », za « nemško kulturno ozemlje ». za deželo, c kjer žive Nemci », a Slovence smatra ta tisk za slovensko govoreče Nemce ». Propagandna karta « bodočega nemškega tretjega rajha », ki jo izdaja nemško propagandno ministrstvo, obsega Slovenijo kot sestavni del tega » tretjega rajha*. Nevarnosti, ki preti slovenskemu narodu, se je posebno povečala z nemško-italijansko pogodbo. Zveze med obema fašističnima priganjačema postajajo Faksimile maniiesta Ustanovnega Kongresa Komunistične partije Slovenije. ščiti Ljotičeve bande, ki izzivajo delovno 1 ne more borili za izboljšanje svojega po-Ijudstvo s svojimi demagoškimi shodi, na katerih se vežbajo za teroristične napade na mirno prebivalstvo po zgledu Hitlerjevih nacionalsocialistov. Ta vlada ne pozna cenzure za brošure Hodžerovih borba-šev, ki skrivajo svoj fašizem pod demokratskimi gesli, dočim preganja bojevnike za demokracijo in narodno svobodo ter zatira njihov tisk, prepoveduje njihove shode, razganja njihova društva, najsi so samo športna ali kulturna. Prav tako je v zunanji politiki. Ta vlada ne samo da ne utrjuje zveze z narodi, ki hočejo miru, temveč prav obratno slabi zveze, ki so bile opora miru v Srednji Evropi, kot je to Mala Antanta, in na Balkanu, kot je to Balkanska zveza. Z najnovejšim paktom z Italijo se je Jugoslavija popolnoma prilcljučila bloku fašističnih vojnih hujskačev in je še bolj podčrtala svoje sovraštvo do najsilnejše trdnjave miru, do Sovjetske zveze, s katero noče navezati diplomatskih odnošajev. 650.000 Slovencev in Hrvatov v Primorju in Istri je s tem paktom popolnoma prepuščenih Mussoliniju in poitalijančenju. Politika dr. Korošca kot predstavnika najmočnejše slovenske stranke v Stojadinovičevi vladi je nasprotna interesom slovenskega naroda. Dr. Korošec in vodstvo bivše SLS kljub ogromni nevarnosti, ki preti slovenskemu narodu, nadaljuje staro politiko slovenskih meščanskih strank, politiko izkoriščanja nasprotja med srbskimi in hrvalskimi strankami, politiko »jezička na tehtnici*, »politiko drobtinic*, ki ne slabi samo boja hrvatslcega naroda za osvobojenje, temveč ovira tudi boj slovenskega ljudstva proti narodnemu zatiranju. Vodstvo SLS z dr. Korošcem na čelu iz-podkopuje s tem enotnost zatiranih narodov Jugoslavije v boju proti velesrbski nadvladi, proti režimu centralizma in velesrbskega terorja ter spravlja slovenski narod v nevarnost, da bo ostal popolnoma osamljen v svojem boju za narodni obstoj. S tem, da so voditelji uvlekli SLS v protiljudsko in protislovensko JRZ, so napravili velik greh pred slovenskim narodom. Ne v velesrbski JRZ, temveč v slovenskem protifašističnem in osvobodilnem ljudskem gibanjuinvnjegovihpVvihvrstah je mesto SLS. Vodstvo SLS z dr. Korošcem na čelu je zato odgovorno pred vsem slovenskim ljudstvom, da v najtežjih časih izpostavlja slovenski narod popolnemu uničenju. • * • Slovenski narod se ne more razvijati brez demokratskih svoboščin, to je ložaja brez svobode strokovnega delovanja in strokovnega organiziranja. Slovenski kmetje ne morejo izraziti svojih zahtev, če ne morejo svobodno odločevati v svojih demokratično izvoljenih Kmečkih zbornicah in drugih kmečkih ustanovah. Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotovljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države. V to svrho je treba sklicali konstituanlo, ki naj odloči o obliki bodočega sožitja narodov današnje Jugoslavije. Slovenski narod pa mora dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament. Treba je podpreti boj slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in drugod za svoje narodne pravice, kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpovedali svojega starega cilja: ZDRUZENE IN SVOBODNE SLOVENIJE. Jamstvo mednarodnega miru in zaščita malih narodov, zlasti pa interesov slovenskega naroda, je v kolektivni ob rombi vseh ogroženih narodov proti fašističnim vojnim hujskačem. Zato slovensko ljudstvo zahteva okrepitev vseh zvez z miroljubnimi in demokratičnimi državami. V prvi vrsti s Francijo, Malo Zvezo in Balkansko Zvezo. Ta zid miru pa ne bi bil popoln, če se mu ne pridruži še Sovjetska zveza, ki je najmočnejši steber miru in svobode narodov. Zato je skrajni čas, da uredi Jugoslavija s Sovjetsko zvezo diplomatske odn aša je. Tem idealom miru, demokracije in narodne svobode prinašajo v sedanjem trenutku na oltar ogromne žrtve narodi Španije, ki jih je v mirnem ustvarjalnem delu zahrbtno napadla sodrga fašističnih generalov, podprta od mednarodnih fašističnih vojnih hujskačev in sovražnikov svobode narodov, to je Nemčije in Italije. Zato je dolžnost slehernega miro-Ijubnega in svobodoljubnega človeka, vsake v resnici miroljubne države, da podpre osvobodilni boj španskega ljudstva. Zato zahtevamo tako podporo tudi od Jugoslavije namesto klevetniške kampanje režimskih listov in režimske stranke proti junaškim narodom Španije. Pod režimom velesrbske vlade, zlasti v njeni šestojanuarski in današnji o'bliki je bil slovenski narod gospodarsko strašno izmozgan. Produkti slovenskih delovnih sil so šli in še gredo v nenasilna žrela beograjskih bank, dočim je slovenski delavec, slovenski kmet in sploh slovenski delovni človek zapadel v neizrekljivo bedo in pomanjkanje. Zato zahteva slovensko ljudstvo tako gospodarsko politiko, ki mu bo povrnila škodo, ki jo je pretrpel, tako gospodarsko politiko, ki bo slovenski narod gospodarsko osamosvojila žaj delavstva; treba je urediti odplačevanje kmečkih dolgov z državno pomočjo na račun bogatih izkoriščevalcev; treba je priskrbeli kmetu poceni kredite, sanirati zadružništvo in ga dati v roke delovnim kmetom ter podpreti kmeta v njegovih vsakdanjih težavah. Prav tako se mora izboljšati položaj vseh ostalih ljudskih slojev, zlasti je treba zaščititi male trgovce in obrtnike pred brezobzirnim upropaščanjem s strani tujih in domačih velekapitalistov in kartelov. Slovenija je bila posebno zapostavljena pri izvrševanju javnih del, zato propadajo naše ceste, železnice in vse druge javne naprave. Slovensko ljudstvo zahteva obnovo starih in graditev novih javnih naprav. • • • Najnaprednejši in najzavednejši duhovi v slovenskem ljudstvu spoznavajo, da je v teh težkih dnevih za slovenski narod samo ena pot: TREBA JE PRENEHATI S POLITIKANTSTVOM IN MEDSEBOJNIMI PREPIRI V DEMOKRATIČNIH VRSTAH, ZDRUZITI SE MORAJO VSE SILE, KI JIM JE RES PRI SRCU USODA SLOVENSKEGA NARODA. In slovensko ljudstvo je na tej poti že doseglo nekaj uspehov. Slovenski proletariat je dal prvi zgled. V velikih stavkovnih bojih se je borilo združeno delavstvo ne glede na politične razlike in je tej enotnosti dalo trajne oblike s sporazumom treh strokovnih organizacij. Stavkovna gibanja so povezala proletariat z demokratičnimi množicami delovnih kmetov, malih trgovcev in obrtnikov. Poleg tega so se združile tudi razne demokratične skupine in skupno s proletariatom dosegle znatne uspehe. Toda slovensko ljudstvo se zaveda, da je pri tako nevarnem nasprotniku vse to premalo in nezadostno. V prvi vrsti je slabost obrambe slovenskih narodnih interesov v tem, da gibanje proti fašizmu in vojni, za ljudske svoboščine in mir, še ni zajelo onih katoliških množic, ki so danes v okviru slovenskega dela JRZ in v njenih gospodarskih, zadružnih, prosvetnih in športnih organizacijah. Te množice so demokratične in gredo za svojimi voditelji zaradi njihovih nekdanjih narodno osvobodilnih, demokratičnih in socialnih gesel, ki jih ti voditelji še do danes niso preklicali. Te množice čedalje bolj odločno zahtevajo demokracijo, narodno svobodo, boj proti fašizmu in vojni. Te množice vedo, da so njihovi glavni sovražniki velesrbski fašizem, velesrbska nadvlada in oni tujčevi fašistični hlapci v Sloveniji — Kramar, Pucelj itd. — ki se zbirajo pod okriljem skrahiranih še sto januarskih diktatorjev in se pripravljajo na nove ločine proti ljudstvu. Zato med temi množicami in med vsemi drugimi demokratičnimi silami slovenskega naroda ne more in ne sme bili nobenih pregrad in zaprek, ki bi ovirale združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva v boju proti skupnemu sovražniku, skupnefnu zatiranju in skupnemu izkoriščanju. Sleherni borec za svobodo slovenskega naroda, a v prvi vrsti vsak komunist, spoštuje versko jrrepričanje svojega sobojevnika; kajti tisti, ki v tem trenutku, ko gre za obstanek slovenskega naroda, $eje s tem vprašanjem razdor med slovenskim ljudstvom, izdaja interese slovenskega naroda. • • • Slovenski delavski razred predstavlja tretjino slovenskega naroda, predstavlja njegov najbolj zavedni, najbolj napredni in najbolj organizirani del. Zato nosi zgodovinsko odgovornost za bodočnost slovenskega naroda, kot mu je naš veliki pisatelj in voditelj 1. Cankar zapustil kot oporoko: Na meni, na mojih plečih, na plečih delavca — proletarca leži bodočnost slovenskega naroda, naroda — proletarca. Nalogo, združiti vse sile slovenskega naroda proti naklepom fašizma, imajo predvsem slovenski delavci. Zato se slovenski delavci ne bore enotno samo v boju za svoje vsakdanje zahteve potom akcijske in polne strokovne enotnosti, temveč hočejo nastopali enotno tudi na političnem področju. Iz njihovih vrst samih se je dvignila zahteva, da je delavskemu razredu potrebna delavska stranka, ki bi združevala res vse delavstvo. V svrsli si velike nevarnosti, ki preti slovenskemu narodu, in zavedajoč se velike odgovornosti, ki leži na delavskem razredu za usodo slovenskega naroda, so smatrali slovenski komunisti za potrebno, da svoje organizacije preosnujejo v Komunistično partijo Slovenije, da bi s tem najjasneje podčrtali svojo pripravljenost boriti se za to, da bi tudi slovenski narod svobodneje zadihal. Prvi, Ustanovni Kongres Komunistične partije Slovenije manifestira trdno voljo slovenskih komunistov, dati na razpolago svojemu ljudstvu vse svoje sile, ter izraža njihovo neomajno zvestobo slovenskemu narodu. S tem pa slovenski komunisti nikakor niso oslabili svoje povezanosti in čvrste enotnosti z bralskimi komunističnimi vrstami ostalih narodov Jugoslavije, temveč nasprotno, v boju proti skupnemu sovražniku se bodo te vezi še bolj okrepile. Komunistična partija Slovenije, ki v svoji zgodovini pokaže lahko tako lepo število največjih junakov v boju za svobodo vsega ljudstva, se bo ramo ob rami z vsemi demokratičnimi silami slovenskega naroda še z večjo odločnostjo borila, da se odbije nevarnost, ki mu preti s strani fašizma, in da se uresničijo demokratične težnje svobodoljubnega slovenskega ljudstva. Zalo v boj za rešitev slovenskega naroda! Zalo v boj za pobratenje Jelenskega ljudstva! Naj živi sloga slovenskega ljudstva! Naj živi sloga in enotnost slovenskega delavstva! Naj živi bratstvo narodov Jugoslavije v boju za svobodo! PRVI USTANOVNI KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE, CENTRALNI KO MI TET KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE. Treba je odpraviti sramotne zahone šesto-januarshega vojaš/eo-fašističnega režima in >postaviti pred sodišče njihove očete. (Iz manifesta Ustanovnega kongresa KPS) PRED DESETIMI LETI NA ČEBINOVEM (Skica o Ustanovnem kongresa Komunistične partije Slovenije) Pred ovinkom v rovu se je Marnov Jože pognal na zadnji voziček, s katerega so visele Barličeve hlače ^n svetilka. Zrinil se je poleg Barliča, a na samem ovinku, kjer so kolesa vozičkov zaškripala vselej z vsemi vižami, se je sklonil k Barliču in mu zavpil na uho: »Na Čebinovo bi prišli.« Bar.ič je pogledal čez rame, in ko se je prepričal, da se vozita na vozičku sama z rudarjem — kolesa so začela znova neusmiljeno škripati — vprašal: »Si bil z Mihom?« Marnov je pokimal. Več rudarja nista spregovorila. Vozički so se približali šahtu. V razširjenem rovu je začel vlak z rudarji srečavati drugi šiht, ki je šel na kop. Iz jame sta se potegnila vsak z drugo skupino. Barlič naprej z eno, Jože za njim z drugo. Pred jamo je Barlič oddal svetilko, pogledal proti čemšeniškim planjavam, ki so bile pokrite s snegom — bilo je zgodaj na spomlad, sedemintridesetega, drevje po planinah nad Zagorjem je komaj začelo dobivati modrikasto barvo — in zavil skozi Potoško vas in ob Kotre-dešci. Hodil je naglo, o stvari, ki mu jo je povedal Jože, - je začel razmišljati, ko je imel za sabo kotredeško cerkev, in se je začel vzpenjati skozi »potoke« — proti Čebinovem; s sabo je nosil sporočilo Partije in svojo obljubo, o kateri ni rad razmišljal, ko je prehiteval in srečeval ljudi po dolini; a tod naprej se je vzpenjal sam. Ni bilo prvič, da so se zbrali ka-meradi na Čebinovem, kakor se pravi hribovski kmetiji, kamor se je Barlič priženil. Kmetija je bila visoka, pod cerkvijo, in na varnem; žandarji so si dvakrat premislili, preden so se odpravili grizt’ kolena po strmi kotanji — a če so kdaj ustavili tod kakšnega neznanca, jim je pokazal jagnje ali sadje, ki (la je »kupil« na kmetijah Na Čebinovem. Oba kmeta Na Čebinovem, Barlič in njegov sosed Drobež, se nista nikoli bala drug za drugega. Ko smo vprašali te dni Barliča o njegovih spominih na tiste čase, nam je večkrat rekel, kako je bila prva njegova misel pri vseh teh rečeh — Miha. Z Mihom sta hodila skupaj v šolo, z Mihom sta delala skupaj v steklarni in kopala v jami. Barlič je pomagal štrajkati, že takrat, ko je prišlo do pokolja — to se ie godilo še v časih pred orjuno —, a tudi pozneje, ko so vsa delavska gibanja dušili. Miha je bil aretiran, izgnan. Zdaj je bil že nekaj časa doma — v Trbovljah, kjer so ga konfinirali in po malem zapirali. Na Čebinovo ni bilo predaleč, lahko se je izgovoril zaradi časa. Barličev sošolec Miha je bil tov. Marinko. Časi takrat — šestintridesetega leta — so bili težki. Menjavali so se režimi in z njimi vred fraze teh režimov, s katerimi se je slepilo ljudstvo, nikoli pa ni pojenjal teror, ki so ga drug za drugim izvajali nad ljudstvom in nad partijskimi delavci beograjski režimi. Velike provale in aretacije so bile po vsej državi. Aretacije so se vrstile v Ljubljani, na Jesenicah, v Trbovljah je bilo takrat aretiranih skupaj okrog petdeset ljudi. Težave pa niso bile samo subjektivnega značaja, precej proval je bilo zaradi Dorbe za legalizacijo: petintridesetega je bila ustanovljena Enotna delavska stranka; na njej so bili podpisani tudi partijski funkcionarji, poleg tega so javno nastopali. Partijo so slabile na znotraj tudi razne frakcionaške borbe in neenotnost. Vse to je bilo krivo, da se je sklep o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je bil sprejet na IV. partijski konferenci 1934, izvedel šele 1937. leta. Tisto zimo se je vrnil iz Moskve tovariš Kardelj. Eden izmed prvih, ki ga je poklical Kardelj na sestanek, je bil tov. Marinko, ki je bil takrat konfiniran v Trbovljah. Dobila sta se za ljubljanskim aerodromom. Kardelj je prinesel s sabo iz tujine veliko pomembnih novic, ki so partijce, kateri so živeli in se borili v precej izoliranem svetu, po-! svežili. S sabo je prinesel sklep o de-( klarrranju Komunistične partije Sloveni-| je, s sabo je prinesel jasno, precizirano i linijo o nacionalnem vprašanju, o borbi slovenskega naroda za obstoj v najtežjih trenutkih njegove zgodovine. Prav sklep o deklariranju Komunistične partije Slovenije je imel namen to linijo še krepkeje podčrtati. Dogodki kasneje so dokazali, da je to samo dvignilo ugled Partije, da pa ustanovitev Komunistične partije Slovenije v ničemer ni slabila enotnosti Komunistične partije Jugoslavije. Tov. Kardelj je poveril tehnično organizacijo sestanka za ustanovitev Komunistične partije Slovenije okrožnemu komitetu Trbovlje. Marinku je bilo po-j verjeno, da mora poiskati na svojem terenu zadosti varen kraj, hkrati je moral organizirati vse za sprejem delegatov in to za skupino, ki je štela nekaj desetin ljudi. Okrožni komitet Trbovlje je izbral za kraj kongresa 780 metrov visoko ležečo cerkvico Na Čebinovem kjer je bil partije Barlič ključar. Vendar so delegati kasneje ta sklep spremenili ter imeli kongres v Barličevi .hiši, ali kakor se pravi po domače Na Čebinovem. Za sprejem delegatov so bili določeni Miha Marinko, Salomon, Hochkraut in Farčnik kakor so ga klicali, Kristus. Kardelj je izbiro kraja odobril. Sam kraj kongresa je moral ostati v največji tajnosti. Razen tehničnih organizatorjev in vodstva kongresa, ni smel vedeti za kraj nihče. To je bilo v interesu delegatov samih, to je končno onemogočalo vsa eventuelna presenečenja. Zbirnih točk ali javk za delegate kongresa je bilo več: Trojane, Savinjska dolina (Št. Peter), postaje Trbovlje, Hrastnik in Zagorje. Vsi ti kraji so bili povečini dve uri hoda od Čebinovega nad Kotredežem. Delegati so morali priti v bližino kraja kongresa čim bolj neopaženo in posamič. Morali so najti za odsotnost alibi, saj so bili med delegati povečini sami vidnejši komunisti, ki so bili stalno zasledovani od policijskih organov in žandarmerije, ali pa konfi-nirani. Zaradi alibijev je smel kongres trajati samo eno noč. Da bi čim bolj zabrisali smer poti na kongres, so morali delegati potovati tudi po naokrožnih poteh. Vse to je veljalo tudi za odhod s kongresa. Razen z vlaki, so delegati prihajali na kongres z avtobusi in tudi s kolesi. Prihajali so s Štajerske, z Gorenjske, z Dolenjske, iz Ljubljane. Na zbirnih točkah so se delegati spoznavali s parolami ali pa po poznanstvu; saj so prihajali na kongres partijci, ki so se imeli že priliko seznaniti pri legalnem ter ilegalnem delu in po zaporih. Javke kajpada niso bile na samih postajah, ampak daleč izven postaj. Delegat, ki je prišel na priliko iz Bele Krajine, je izstopil na postaji v Zagorju ter moral do kakšnega znamenja izven kraja; v rokah je nosil dogovorjeno reč; tisti, ki ga je čakal pri znamenju, ga je moral nagovoriti, nakar mu je oni odgovoril, kakor je bilo dogovorjeno. Tako je bilo vse dogovorjeno in skrbno pripravljeno — a sam prihod je imel vkljub temu svoje nepredvidene težave. Barličeva žena je lahko vedela, da bodo nocoj — v soboto zvečer — prišli moževi prijatelji, saj je napekla celo kruha za to priliko; tudi zaradi otrok, ki so imeli vsi komaj po nekaj let, še ni bilo nič tako nevarnega; nista pa smeli MESTO KPS V ZGODOVINI SLOVENSKEGA NARODA (Nadaljevanje s 3. strani) prakse vsakdanjega boja proti reakciji in njenemu pomočniku, političnemu oportunizmu, v letih pred 1937. L uspešno izbojevala boj za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju. Tudi v pogledu borbe za pravilno linijo v slovenskem nacionalnem vprašanju je bilo neprecenljivega pomena delo tovariša Edvarda Kardelja, čigar knjiga »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, napisana neposredno po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, predstavlja prvi izčrpni, znanstveno utemeljeni oris celotne slovenskonarodne problematike, resume v borbi doseženih dognanj. Izhodišče dela ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije je bila po tem takem principielno pravilna, dognana in utrjena linija ponašanja slovenskih komunistov v borbi za osvobojen je slovenskega naroda. Poleg kadrov, prekaljenih v borbi z vojaško-fašistično diktaturo in njenimi nadaljevalci, poleg kadrov, ki so predstavljali organizacijski temelj nove stranke, je Komunistična partija Slovenije že ob svojem rojstvu nastopila s celovitim in pravilnim pogledom na slovensko narodno problematiko, ki je predstavljal ideološki in politični temelj nove stranke, osnovo njene strategije in taktike. Govoreč o marksizmu je Lenin nekje zapisal, da je njegov nauk vsemogočen, ker je resničen. Vsemogočnost marksistično-leninističnega nauka, na katerem temelji vsa dejavnost Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Jugoslavije, se je s prav posebno silovitostjo razodela v raz-lobju po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije. Treba je samo, da iz današnje perspektive, po vseh tistih bogatih izkušnjah, ai nam jih je prinesla velika osvobodilna vojna 1941—1945, prečitamo manifest I. voagresa KP Slovenije, pa se bomo iz-|)PT* prepričali o moči marksistično-leni-nističnega znanstvenega predvidevanja. Manifest L kongresa KPS je odkril ves obseg nevarnosti, ki jo za slovenski narod predstavlja ta razvoj mednarodnih odnosov, razuzdanje hitlerjevskega elementa, in ^ pa zločinska politika režima Stojadinovič-Korošec. Z jasnostjo daljnovidnega političnega razuma, ki je po desetletjih tope in protiljudske buržoazne Hjlitike predstavljal povsem novo postavko v slovenskem življenju, je L kongres KPS napovedoval, da vsa notranja in vnanja politika tedanjih jugoslovanskih vlastodržcev, ki sta jo na Slovenskem predstavljala Korošec in Natlačen, vodi k novemu razkosanju slovenskega nacionalnega ozemlja. , Koroščeva politika je pretvarjala Slovence v sredstvo, s katerim je beograjska finančna oligarhija izigravala Hrvate, izpodkopavala enotnost jugoslovanskih narodov in spravljala slovenski narod ▼ nevarnost, »da bo ostal popolnoma osamljen v svojem boju za narodni obstoj«. Za ohranitev svobode in neodvisnosti slovenskega naroda je za upostavitev in utrditev celotnosti njegovega nacionalnega ozemlja, manifest L kongresa KP Slovenije postavljal prav tiste pogoje, Id eo bili neogibno izhodišče za graditev nove Jugoslavije: upostavitev demo- kracije, se pravi, ljudskih pravic, odpravo vseh sramotnih ostankov vojaško-fašističnega režima; svobodo političnega in strokovnega organiziranja za delavski razred; izboljšanje delovnih pogojev in socialne zakonodaje; demokratizacijo zadružniške-ga aparata, ki naj postane orodje v rokah delovnega kmečkega ljudstva, orodje za borbo proti finančnemu kapitalu, ne pa privesek iinančnega kapitala; zaščito delovnega drobnega proizvajalca pred brezmejnim izkoriščanjem od strani karteliranih monopolistov; okrepitev materialnih temeljev slovenskega narodnega razvoja; preureditev jugoslovanske države v zvezno, federativno državo, ki bo vsem svojim narodom jam-, čila svoboden razvoj in napredek; uresničitev gesla Združene in Svobodne Slovenije; upostavitev slovenske državnosti v okviru skupne jugoslovanske države, državnosti, ki bo našla svoj vnanji izraz v svobodno izvoljenem slovenskem parlamentu; popolno preorientacijo vnanje politike v pravcu kolektivne obrambe vseh ogroženih narodov proti fašističnim vojnim hujskačem, predvsem pa v pravcu naslonitve na najmočnejši steber miru in svobodo narodov, na Sovjetsko zvezo. Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije potemtakem ni bil le zaključek oblikovanja pravilne linije v nacionalnem vprašanju; bil je hkrati in predvsem začetek novega razdobja v celotnem slovenskem narodnem življenju, razdobja, ki je 1. 1945. kulminiralo v zmagovitem izhodu slovenskega naroda iz osvobodilne vojne, v zmagi ljudske, demokratične revolucije v vsej Jugoslaviji, v upostavitvi slovenske državnosti kot nedeljive sestavine federativne ljudske republike Jugoslavije, pravno izoblikovano s sprejetjem prve slovenske ustave 16. januarja 1947. Manifest I. kongresa KP Slovenije je bil program odločilne borbe za resnično osvobojcnje slovenskega naroda. Na temelju tega programa je Komunistična partija Slovenije mobilizirala in organizirala slovenske ljudske množice v enotno antifašistično fronto, katere temelj je bila enotnost slovenskega delavskega razreda, izražena v upostavljeni sindikalni enotnosti. Grobarji slovenske svobode in neodvisnosti so storili vse, da bi v kali zadušili ljudsko gibanje, ki se je prav posebno razmahnilo po zgodovinskem kongresu v aprilu 1937. 1. in grozilo prekrižati Sovražnik je močan in enoten, premagala bo le močna in enotna delavska armada. (Leskošek; Za enotnost slov. delavstva, str. 19.) Samotni kmetiji v hribih nad Zagorjem, Na Čebinovem, kjer se je vršil Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. vse njihove podle naklepe. Toda misel L kongresa KPS je poganjala v slovenskem narodu vse globlje korenine, zakaj ona je bila resnična in slovensko ljudstvo jo je sprejelo kot rcšHno. V letih 1933—1941 se jie ta misel izpreminjala v materialno silo, ki je v letih Velike osvobodilne vojne 1941—1945 razodela vso svojo nezaslišano moč; v teh letih največjih preizkušenj je misel I. kongresa KPS prepojila slovenski narod, njegovo ogromno večino, slovensko delovno ljudstvo, delavce, kmete in patriotično inteligenco, in ga povedla k zmagovitemu osvobodilnemu dejanju. Deset let je minilo od ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije. V teh desetih letih se je nemara zgodilo več ko v enem, dveh ali še več stoletjih predhodnega razvoja: iz naroda hlapcev je slovenski narod postal narod junakov, v katerem so se sprostile vse tvorne sile, postal gospodar svoje usode. Teh deset let, ki nas ločijo od ustanovnega kongresa KPS, je do kraja dokazalo, da je bila znanstvena analiza položaja, v katerem se je slovenski narod znašel na predvečer druge svetovne vojne, pravilna; da je bila ocena politike, ki so jo vodili nekdanji slovenski in jugoslovanski vlastodržci, prav tako pravilna; da so bili pravilni zaključki, ki jih je iz tega izvedel I. kongres Komunistične Partije Slovenije. Na temelju teh zaključkov se je preoblikovalo politično obličje slovenskega naroda. Temne sile, ki so desetletja prodajale interese slovenskega naroda vsakomur, kdor je kaj hotel dati zanje, so doživele svoj končni poraz; s svojim izdajstvom med osvobodilno vojno so se dokončno izobčile iz slovenskega naroda, ohranile so se le še kot bedne agenture tujih imperialistov, ki jim pot nove Jugoslavije ni po godu. V borbi za združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkoriščanju, v borbi, ki jo je proglasil manifest I. kongresa KP Slovenije, se je med osvobodilno vojno izvršila zgodovinska pregrupacija v slovenskem političnem življenju; na razvalinah starih strankarskih tvorb in njihovih vodstev, ki so se v letih 1941—1945 brez izjeme pogreznila v blato kolaboracije s tujimi okupatorji, je zrasla Osvdbodilna fronta, v kateri se je vtelesila zedinjevala in osvobodilna misel I. kongresa KP Slovenije. Združen v Osvobodilni fronti je slovenski narod, z ramo ob rami z ostalimi jugoslovanskimi narodi, izvojeval svobodno Slovenijo v svobodni Jugoslaviji. Na pridobitvah osvobodilne vojne 1941—1945 gradi slovenski narod svojo domovino, domovino slovenskega delovnega človeka, Z ramo ob rami z ostalimi jugoslovanskimi narodi gradi slovenski narod temeljno jamstvo svoje svobode in neodvisnosti: federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, socialistično domovino vsega jugoslovanskega delovnega ljudstva. Takšna je bilanca desetletnega obstoja in borbe Komunistične partije Slovenije. Drugačno melodijo je dobila pesem o »lepi naši domovini«! za nočne goste vedeti dekli, tri sta morali oditi zgodaj spat, niso smeli zvedeti nič sosedovi; ne zaradi nezaupanja, ampak zaradi stvari same ne. Napravila se je noč, »na ulcih« kakor pravijo Na Čebinovem za kolarnico, so že čakali nekateri od delegatov — a dekle še vedno niso spale; v hiši se je menil še vedno sosed iz oddaljene gorske kmetije. Gospodar ga je lepo postregel s hruškovcem, on pa se nikakor ni hotel zmisliti, da bi se dvignil in poslovil. »Bomo legli«, je začel govoriti gospodar in zdehati, obenem pa je nagnal obe dekli spat. »Jutri bo treba zgodaj na noge.« Sosed je odšel, dekle so se tudi odpravile v zgornjo hiško, vendar pa so delegati »na ulcih« čakali precej časa. Hladen aprilski večer jih je pošteno zmrazil. Ko je prišel gospodar po nje, so stopali leseno za njim in si meli roke. V široki kmečki izbi so sedli za mizo, a prvo kar so opazili, ko so se razgledali po prostoru, ki ga je razsvetljevala petrolejka, so bila skrbno s koci zadelana okna. »Od nas se vidi po vsej dolini, daleč tja preko Završja do Kuma,« je povedal gospodar. Potem je nekdo boječe odprl vrata; bila je žena, ki je hotela govoriti z možem. čez nekaj časa se je vrnila sama, v rokah pa je nosila skodelice čaja. »Malo se pogrejte,« je rekla; njen glas je bil napol glasen na pol šepetajoč, imel je nekaj zaupljivega na sebi. Možje, ki so prihajali, so dvigali stisnjene pesti in pozdravljali: »Delu časti« Barlič je odzravljal z onimi vred, ki so se zbrali v izbi; »In oblasti« Kmetiji se je zdelo vse nekam grozno, skoraj tajinstveno. Tudi ženski, ki sta prišli z drugimi, sta tako pozdravili. Kmetica je prinesla čaja tudi njima dvema. Opazila je, da sta preprosto napravljeni in skoraj nekam suhi. Zenski sta bili prijazni z njo ter sta jo spraševali, kako je z njenimi otroki; potem so se ženske porazgovorile o težkem delu po teh bregovih. Začela je misliti o tem, kako morata tudi tidve ženski hoditi po nočeh in po teh krajih — in čeprav je kmetica hodila po teh strminah vsako uro ponoči, ne da bi se kdaj sama sebi zasmilila — sta se ji drobni ženski vendarle malo zasmilili. Mož je stopil med tem večkrat iz hiše, ostali se niso ganili iz izbe. Zunaj je oprezal okoli hramov, stražil in čakal ... Večen je bil meglen, tudi noč se mu je zdela zadosti temna. Ne bo tako lahko opaziti ljudi, ki so se začeli zbirati, ne bo tako lahko opaziti, da svetijo Na Čebinovem pozno v noč. V izbi je začel teči med delegati živ razgovor. Znova so se enkrat znašli pošteni ljudje. Sedeli so in se menili kakor včasih po zaporih. Večina izmed njih je bila preganjana in na cesti zaradi svojega prepričanja. Vsak izmed njih pa je bil zatrdno uverjen, da se je treba borrti in vse žrtvovati, da bo proletariat tudi pri nas vzel usodo svojega ljudstva v svoje roke. Med njimi so sedeli taki stari revolucionarji in partijci kakor je bil na priliko Salomon — štrajkaš eden od najvidnejših trboveljskih voditeljev v letih 1919 do 1923, nato emigrant v Franciji in znova trboveljski knap, ki ga je žan-darmerija zapirala za vsako figo, kdajkoli je bilo samo treba zapreti kakšnega komunista. Enako se je godilo z drugimi. Zdaj so se razgovarjali o težavah in uspehih svojega dela, razgovarjali so se o uspehih delovnega ljudstva, o vsem, le o sebi zelo malo aii nič. Proti deseti so poklicali gospodarja, skupina, ki bi morala priti iz Trojan — to so bili Ljubljančani — bi morala biti že zdavnaj tu, a je še vedno ni bilo. Gospodar je poslušal, a ni ničesar slišal; ničesar ni opazil, naj je še tako oprezal okoli hiše, naj je še tako vlekel na ušesa. Tako se je potegnila ura do enajste in začela lesti proti dvanajsti. Zdaj so postajali delegati resno vznemirjeni, lahko se je zgodilo kdo ve kaj. Lahko bi bili tovariši zajeti, lahko bi bili izdani, enako so lahko v nevarnosti vsi skupaj Na Čebinovem. Na Čebinovem se je zbralo to noč pri Barliču osrčje partije — a najresnejše je bilo vsekakor to, da je bil v tej skupini, ki ni prišla Kardelj. Brez njega konferenca ni mogla začeti. Ura je šla na eno, vse je grozilo, da bo kongres propadel. Nekdo je začel govoriti o novicah, ki jih je Kardelj prinesel v domovino, a beseda ni mogla odgnati zaskrbljenosti na obrazih delegatov. Takrat se je zaslišal zunaj gospodarjev korak, za njim še neki koraki. Trboveljčani so spoznali po glasu Farčnika, Kristusa — a ta Kri- stus si je stepal sneg in preklinjal na vse mile viže čemšeniške čarovnice: »Preklete coprnice, zdaj mi pa naj še kdo reče, da jih ni!« Vse je zajela dobra volja; a stvar je bila taka, da je Farčnik znal za pot podnevi, zgrešil pa je ponoči, ko je bila tema, da nisi videl pedenj pred seboj in je Sv. Planino pokrival vrh tega še sneg. A ker se je že mudilo zaradi zamude s čakanjem na ljubljanske tovariše, so hitro končali s šaljivim objašnjevanjem. Nekaj trenutkov zatem se je izba zresnila. Zakasneli delegati so se pozdravili s tovariši in Kardelj je začel referirati. Govoril je naspol na glas in občuteno, že prve besede so zajele in prepričevale: »Nad usodo našega stoletja mučenega in zatiranega slovenskega naroda, ki je pretrpel v svoji zgodovini vse, kar more pretrpeti majhen, nikoli svoboden narod, se grozeče kopičijo oblaki, ki jim ni primere v njegovi zgodovini. Na kocko je postavljc., njegov narodni obstoj... Slovenski narod v vsej svoji zgodovini ni bil še nikdar v tako veliki nevarnosti, v kakršni je danes ...« Iz Kardeljevih besed in iz glasu je izpregovorila zaskrbljenost. Ta zaskrbljenost je legla tudi na obraze prisotnih delavcev, kmetov, intelektualcev. Vsaka Kardeljeva beseda — pripovedujejo delegati, ki so bili takrat na konferenci — je zadela v živo. Od stavka do stavka je odgrinjala zameglenost, ki je še obstajala takrat okrog nacionalnega vprašanja in mednarodnih vprašanj. Kardelj je govoril: »Treba je dokončno odpraviti sramotne zakone šestoja-nuarskega vojaško-fašističnega režima in postaviti pred sodišče njihove očete ... Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotovljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države ... Treba je sklicati konstituanto ... Slovenski narod mora dobiti svoj lastni, demokratično izvoljeni parlament... Treba je prenehati s politikantstvom in medsebojnimi prepiri v demokratičnih vrstah, združiti se morajo vse sile, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda ... Zato med temi množicami in med vsemi drugimi demokratičnimi silami slovenskega naroda ne more in ne sme biti nobenih pregrad m zaprek, ki bi ovirali združitev vsega svobodoljubnega slovenskega ljudstva v boju proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkoriščanju.« Konsekventna linija, ki jo je to noč v izbi gorske kmetije Na Čebinovem nad Kotredežem iznašal in iznesel tov Kardelj o slovenskem narodnostnem vprašanju, je bila proroška. Kardeljeve besede so bile epohalnega pomena za vse naše nadaljnje politično gibanje, tudi za danes. Te Kardeljeve besede takrat Na Čebinovem, so hkrati jasni dokazi, da naše narodno-osvobodiino gibanje datira od prej, ne šele od 1941. leta. 2e leta poprej je Partija postavila za osnovno nalogo linijo nacionalnega vprašanja. Proglas o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki ga je predložil Kardelj, šo sprejeli delegati v celoti, brez kakršnih koli sprememb. Delegati so poročali o stanju organizacij in živahno diskutirali. Iskali so oblike dela za v bodoče — vsi pa so bili navdušeni zaradi jasnosti, zaradi širine, ki jo je prinesla v njihovo delo linija nacionalnega vprašanja. Kakor še nikoli poprej, so sprevideli to noč, zakai more edino Komunistična partija rešiti nacionalno vprašanje, in nobena druga stranka. Proti jutru — zunaj so se že dolgo oglašali petelini — je bila konferenca končana. Kardelj je dvignil pest in pozdravil: »Delu čast!« Delegati so se dvignili kakor en mož in odzdravili s stisnjenimi pestmi. Odhajali so, in čeprav je bila za njimi neprespana noč, ni nobeden izmed njih čutil utrujenosti. Njihova pot je vodila na vse strani, glave pa so bile jasne in polne tisočerih načrtov — za veliko bodočnost, ki je ležala pred njimi, ki je terjala dela, a tudi žrtev. Od Trboveljčanov, ki so bili takrat na kongresu, so padli v osvobodilni borbi Salomon, Farčnik, Hoh-kraut, potem Stane Žagar z Gorenjske, Oskar Kovačič, Marentič iz Bele Krajine. Delegati so odšli, Barlič pa se je obrnil in rekel ženi: »Nocoj si slišala. Zdaj moraš verjeti, da bo prišel naš časi« Proti družini, proti deklama, pa se je obregnil, kako so imeli celo noč križe z nekimi turisti, ki so zašli in so morali čakati na jutro, da bi videli kod in kam. Ivan Rotiš Partija u borbi za neoduisnost narodov Jugoslavije, proti imperialističnemu zavojevalcu PROGLAS CK KPJ NARODOM JUGOSLAVIJE OB PRIKLJUČITVI AVSTRIJE K NEMČIJI MARCA 1938 Za mir, neodvisnost in svobodo Narodi Jugoslavije! NA NOGE PROTI FAŠISTIČNIM OSVAJALCEMI Hitlerjeve fašistične motorizirane tolpe so poteptale malo Avstrijo in raztrgale s svojimi bajoneti vse mednarodne pogodbe, ki so zagotavljale njeno neodvisnost. Medtem ko po dunajskih cestah grmijo Hitlerjevi tanki, poskušajo Mussolinijevi razbojniki zadati smrtni udarec španski ljudski republiki. Hitler in Mussolini že uresničujeta svojo zaroto proti miru in svobodi narodov. Fašistični razbojniki izzivajo vojno za razdelitev Evrope. Z okupacijo Avstrije je Hitler stisnil v svoje klešče bratsko Češkoslovaško. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo nad njenimi mirnimi prebivalci zabrneli fašistični avijoni. Nemški fašizem dosledno in korak za korakom izvaja svoj peklenski načrt, da spremeni vse narode srednje in jugovzhodne Evrope v svoje sužnje in v hrano za topove v svojem končnem obračuna z demokracijo in posebno z njeno trdnjavo: Sovjetsko zvezo. HITLERJEVE ČETE SO NA MEJI JUGOSLAVIJE! — FAŠISTIČNA, PAN-GERMANSKA IN ZAVOJEVALNA NEMČIJA JE POSTALA MEJNA DRŽAVA Z JUGOSLAVIJO. Hitlerizem ni »prijatelj« in »dobri sosed«, temveč zakleti sovražnik svobode in neodvisnosti narodov Jugoslavije. Njegove izjave o nevtralnosti in prijateljstvu z nami so lažnive, kakor še včerajšnje njegove obljube Avstriji. Včeraj je Hitlerjeva soldateska poteptala svobodo avstrijskega naroda, danes že pripravlja udarec proti Češkoslovas .1, filtri pa bodo njegove čete vdrle čez Karavanke v Jugoslavijo. — Hitler obnavlja staro nemško cesarstvo in Viljemov načrt »Drang nach Osten«. Ta pot vodi preko Jugoslavije na Egejsko morje. Pri tem ga podpira Mussolini, ki zahteva zase Dalmacijo in Bosno. SLOVENCU Tisoč let so vas tlačili in potujčevali nemški grofje in baroni, Hitler se pripravlja, da jutri potepta vašo deželo in popolnoma uniči slovenski narod. HRVATII V bratskem sporazumu, skupaj s Srbi in Slovenci ste na pragu svoje svobode in enakopravnosti. POD HITLERJEM NIKOLII Vi ste po njegovih besedah kakor ostali Slovani le »nižja rasa«, ki ji je nsojeno hlapčevati nemški »višji SRBII L. 1915. so Mackenscnove čete poteptale Srbijo. »Drang nach Osten« vodi po dolini Morave. Usoda srbskega naroda je zvezana z usodo Slovencev in Hrvatov. Kakor je po porazu na Marici prišlo Kosovo, tako bi po padcu Ljubljane in Zagreba prišel na vrsto Beograd. Brez Slovenije ni Jugoslavije, brez svobode Slovencev in Hrvatov ni svobode srbskega naroda. HITLERJEV IN MUSSOLINIJEV FAŠIZEM POMENITA VOJNOI — SVOBODA IN NEODVISNOST NARODOV JUGOSLAVIJE IN CELO OBSTOJ JUGOSLAVIJE SAME SO OGROŽENI! NARODI JUGOSLAVIJE! VSI VI, KI VAM JE DRAGA NEODVISNOST IN SVOBODA! Hitlerjev agent Stojadinovič je izdal narodne interese, podprl Hitlerja pri zavzetju Avstrije in ga privedel na mejo Jugoslavije. Stojadinovičeva vlada je nudila to zločinsko pomoč, da bi si zagotovila podporo osi Rim—Berlin v boju proti ljudstvu. — Protiljudski in hege-monistični Stojadinovičev režim je največja nevarnost za svobodo narodov Jugoslavije. Seje neslogo in preprečuje celo v teh usodnih trenutkih bratski sporazum med narodi Jugoslavije in s tem izpodkopava moč Jugoslavije. — S svojo izdajalsko zunanjo politiko oddaljuje Jugoslavijo od zaveznikov in jo prodaja Hitlerja in Mussoliniju. S tem odpira vrata Jugoslavije fašističnim osvajalcem. BRANIMO MIR, SVOJO NEODVISNOST IN SVOBODOI NARODI JUGOSLAVIJE! VSI, KI VAM JE DRAGA SVOBODA IN DEMOKRACIJA, VSI VI, KI LJUBITE SVOJO ZEMLJO IN SVOJ NAROD, VSI DOMOLJUBNI DRŽAVLJANI, KI NOČETE HLAPČEVATI FAŠISTIČNIM OSVAJALCEM: ZDRUŽITE SE VSII VRZIMO IZDAJALSKO VLADO STOJADINOVIČA, HITLERJEVEGA IN MUSSOLINIJEVEGA AGENTA! POSTAVIMO VLADO NARODNE SLOGE IN OBRAMBEI V vladi narodne sloge in obrambe naj bodo zastopane vse ljudske demokratične in domoljubne sile narodov, ki so pripravljene braniti mir in obstoj Jugoslavije, neodvisnost in slogo njenih narodov. — Vlada narodne sloge in obrambe mora prekiniti z izdajalsko zunanjo politiko Stojadinoviča, Korošca in Spahe. Vlada narodne sloge in obrambe mora iti po poti kolektivne varnosti in obrambe miru v krogu demokratičnih držav. — Zveza s Francijo, Češkoslovaško in Sovjetsko zvezo, največjim branilcem miru in neodvisnosti malih narodov — to je jamstvo i svobode i neodvisnosti i Jugoslavije. — Vlada narodne sloge in obrambe mora črpati svoje sile in sposobnost za obrambo države in mirn demokratičnih pravicah, svobodi in enakopravnosti svojih narodov, v svobodnem razvoju vseh narodnih sil in organizacij, da bi svobodni narodi Jugoslavije branili svojo svobodno domovino. NARODOM JUGOSLAVIJE! VSEM DEMOKRATIČNIM IN RODOLJUBNIM DRŽAVLJANOM, BREZ RAZLIKE VERE, NARODNOSTI IN STRANKARSKE PRIP ADN OSTII V teh težkih in odločilnih urah se obračamo ne samo k pristašem bloka narodnega sporazuma, temveč tudi k vsem ostalim ljudskim in domoljubnim silam srbskega, slovenskega in hrvatske-ga naroda, ki se niso izjavili za sporazum SDKoalicije in Združene opozicije, ki so pa proti izdajalski Stojadinovičevi politiki in ki so pripravljeni braniti mir in neodvisnost svoje države. HRVATSKI "ARODI DELAVCI, KMETJE IN MEŠČANU Tisoč let si se boril za svojo svobodo in se ubranil vsem poskusom raznarodovanja Nemcev, Madžarov in Italijanov. Dvajset let vodiš odločno borbo za svojo svobodo in enakopravnost in ni daleč dan uresničenja. — V tem trenutku se pojavlja nova velika nevarnost za tvojo svobodo in obstoj. Hitlerjeve trupe so prišle na mejo tvoje domovine. — Tvoja usoda je tesno zvezana z usodo Slovencev in Srbov. Samo v bratski skupnosti s Slovenci in Srbi lahko braniš svojo svobodo in svoj narodni obstoj. Zato dvigni svoj silni glas in zberi vse svoje sile v boj proti tujim fašističnim osvajalcem in njihovim agentom v Jugoslaviji SRBSKI NAROD! DELAVCI, KMETJE IN MEŠČANI! Ali boš mar dovolil, da bodo polki nemškega fašizma poteptali Slovenijo in Hrvatsko? Vedeti moraš, da se Šumadi-ja brani na Karavankah. Ali boš dopustil, da te proda Hitlerju in Mussoliniju pokvarjeni borzni špekulant? Ali boš dopustil, da ti preprečuje tvoj bratski sporazum s Hrvati in Slovenci, danes ko je treba braniti skupni nacionalni obstoj pred pangermanskim fašizmom? Združite se vse narodne in demokratične srbske sile! Združite se tudi vi rodoljubni državljani iz vrst vojske, narodnega svečeništva in ostalega srbskega meščanstva, tudi vi iz vrst JNS in JRZ, ki ste zunaj Združene opozicije, ki pa vidite, kam vodi izdajalska Stojadinovičeva politika. V bratski in enakopravni skupnosti s Hrvati in Slovenci branite mir, Jugoslavijo in tudi obstoj srbskega naroda! Z« popolno naslonitev Jugoslavije na Sovjetsko zvezo, za pogodbo o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo! (Iz komunikeja št. 2 CK KPJ, konec junija 1940.) LETAKI PRED KAPITULACIJO STARE JUGOSLAVIJE V..v >. < . # : rfKjAi . \"B ‘ i •• •'Si :. v«• ' • - : » » P » T | » S V o » 0 „ 0. 1 " 11 šTr»TJ'eF ; 'rt 1 0G1S Htori F/U.JSTIHI liJl OJVaJ/.LCKM! Hitler,™- >noc,or j ^r,ntl ^ ^ tnrp 3 br ione ti vse pwtoobp.kl ^ ^ 10 * no neodvisnost. ' *^otovlLe nie- L*Lahaasf^> »».u. .na m. pg „,t, , , .--------------- r * »E Proti* kapitulacije! Za pakt o uzajasnnoj sa SSS2*r 5lT.Mn M1.IAC1. C,RADIANI VO,N,C, roDonr.R, I OF1CIRI Itir.rvtuvnE, - u malike riH«. ,..~T "TTi 7 0 Ui OJGjtih CP3I r 8Voboai 9 Čfhoalo- , v ’ lc j 0^1 i 9,1Jn i 03 iv- fiv Za pakt KAPNICI SKI.lAn JANI VO [NICI PODOI m n — —» vr \as e, ■ICIKI I OFICIR! fUOOSI.AV 11 n lu t >.'l» ..m:_ ■ -- ■ asfc———*■” 1 n-* r ri)ali't:<'kc ciljevo da prctvorr •v--)« kolonije i narode uh «,na M'no robljc nart talk?n?kc zt.ir.u, 'in u • jaiMickc ei v<*je kolonije .11 lin rokli/i ratuiuča ,-nski pr.Tiijt da na Wjin»„ malih balkanskih",'ur^dl ' »voie imperija!,s.kr raCr* da pr“ct?£e tale mira« balkanske umIjc u krvavo ra,| porote gradove , s,da , mirno stanrn m.lv, djeeu. starce „d - Uvrgua v . u a 1 uui im 1 robl)c -'jimarki imperialisti*^ hugarskUijk«®1"'— krvavi raini ples na Balkan v' bke ra^"SkT l>0raVnalu '<* bt -ke «ml,e„^rbo^,PXi^ s< la a mirno (tum. - -I -I- ■ . - rdturse n 'tale mirne balkanske «mbc ,1 porote gradove , sela a mirno djecu. starce „d - uvrgno sv 1 sakaceoju, da »vade djecu, starce itd - Uv i sakačeoju. da /avade narode i uvuku ih 11 mrt • )f L, A,',b finsv /■'"ako p,\vt •> h''’''.’J V. saaaceoju. r| narode i uvuku ih u m Kapnici, seliaci Narodima Jugoslaviji opasnovt ida nata *-ml\ engleski agenti jot uvijek d Jugoslaviji, u ral na svo|o\ u vladajpdoj ki,ki ko,a _. sa v . , I , b..... nhčrt ~ m, ■ -niče i|»T4vij7 a ko#0 v T“ '°n«. na J ik.hr*,,^0-,v%4,k0”,d«lov0»o,,^,*,, ^,oj,w p< ,p ''I »*nZZCHtk’mi a"0’ r* Ubo. Pro,l A rm*4air.n<^r**,,A 0/r»if!!i* °n°f« “'».kB "*.edb. de, H<« , . °ffrau M _ '43 It Ar uv* »i va"1 ,.,nirae '„vj >ab°' ',,«1. k rsgTsJi.^srv. \ r-v\\ ;v‘bo, el URS.» i 05J_bV'l£ ste " joiga01' ‘ vplub n sadto k°" ,,, *ll V*, naprliet® \\V » *' M*t»* ” JI, «;oV^V«'1 - u*k0' ,» a IbanjjV volite* Org“"U n,\ me /uom . ,_ov0T^r oa AC\,it«. deU .Ut«" ,mob ,'Vht„nO e^tVt.itt' iOtkb .. .alt' ; aelavnican k(tVko b°J„ kav1.'. »«lnvtv' Letaki, ki fih je izdala Komunistična partija v zadnjih letih stare Jugoslavije, s katerimi je pozivala Jugoslovanske narode proti fašističnim silam in proti režimu Cvetkovič-Maček, ki je z organizacijo vojaških koncentracijskih taborišč za najboljše sinove jugoslovanskih narodov, z razpustom razrednega sindikalnega gibanja in drugimi okrepi, pripravljal sramotno izdajo in kapitulacijo. SLOVENSKI NARODI DELAVCI KMETJE IN MEŠČANI! Del tvojega naroda že tlači železna peta Hitlerja in Mussolinija. H si zopet prvi na vrsti. Koroščeva izdajalska politika je kriva, da so Hitlerjeve trupe prišle na Karavanke. — Onemogoči izdajalsko Koroščevo politiko in združi svoje sile z bratskim hrvatskim in srbskim narodom in skupno branite svobodo Slovenije in Jugoslavije. DELAVCI IN DELAVKE! Smrtni in največji sovražnik delavskega razreda je fašizeml Že doslej ste bili v prvih vrstah boja za narodne pravice in svobodo! Vedno ste pozivali vse sile naroda v boj za kruh, mir in svobodo. Bodite tudi sedaj v prvih vrstah svojih narodov v boju za neodvisnost in svobodol Nam, komunistom, Slovencem, Hrvatom, Srbom in sinovom drugih narodov kakor že doslej ne bo žal žrtev v boju proti fašizmu, za neodvisnost svojih narodov, za mir, za svobodol VSI V BOJ ZA OBRAMBO MIRU IN PROTI FAŠISTIČNIM OSVAJALCEMI DOL Z IZDAJALSKO STOJADINO-VIČEVO VLADO! RAZŽENIMO VSE FAŠISTIČNE ORGANIZACIJE, PLAČANCE TUJEGA FAŠIZMAI ŽIVELA VLADA NARODNE SLOGE IN OBRAMBE! ŽIVELA ZVEZA S ČEŠKOSLOVAŠKO, FRANCIJO IN SOVJETSKO ZVEZO! ŽIVELA SLOGA IN BRATSTVO VSEH NARODOV JUGOSLAVIJE! ZA KRUH, MIR IN SVOBODO! CENTRALNI KOMITET KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE Marec, 1938. Za pakt s Sovjetsko zvezo v JUNIJU >*«• 50 BILJ U POST AVL JENI REDNI DIPLOMATSKI ODNC® MED SOVJETSKO ZVEZO IN JUGOSLAVIJO - NAJŠIRŠE MNOŽICE SLOVENSKEGA NARODA SO TA DOGODEK SPREJELE S ČUSTVI ODKRITEGA IN ISKRENEGA ZADOVOLJSTVA -V POPOLNEM SOCLASJU Z RAZPOLOŽENJEM LJUDSTVA SO SE V LJUBLJANI ZAČELA PRIPRAVLJALNA DELA ZA USTANOVITEV DRUŠTVA PRIJATELJEV SOVJETSKE ZVEZE — KRATKA ČASOPISNA VEST O TEM JE RAZGIBALA VSE SLOJE SLOVENSKEGA NARODA - DELAVO KMETJE OBRTNIKI DELOVNA INTELIGENCA URADNIKI - VSI SO SPONTANO ZACELI PODPISOVATI PRBTOPNB IZJAVE ZA DRUŠTVO PRIJATELJEV SOVJETSKE ZVEZE - OD JUNIJA .*«o DO DANES SO USTANOVITELJI TEGA DRUŠTVA PREJELI • 7.I4J PRISTOPNIH IZJAV TE PODPISE POŠILJAMO KOT IZRAZ PRIJATELJSKIH IN BRATSKIH ČUSTEV SLOVENSKEGA NARODA DO NARODOV SOVJLTSKB ZVEZE LJUBLJANA V DECEMBRU 194« « mora IMO BOCCTAHOBlUlMa, HOPMJUIbHME flKnnoMATMMECKME CH01UEHHB COBETCKOrO COKOA C lOrOOlABHEfl - lUMPOMAflUlME MACCM C/IOBEHCKOCO MAPOJM BCTPETKTO 3TO C06HTOE 4yBCTUAMH OTKPOBEHMOTO H MCKPEtlHOro VflOBOnkCTBTOl -B IKVIHOM COOTBETCTBHH C HACTPOEHHEM HAPOflA KA4AJIMO, B ABOBhHHE flOlirOTOBHTE/lbHME PABOTbl no coiAAHrao obuiectba jipy3p.n cobetckoto coiou — KOPOTKOB rAiETHOC COOBlilEUME OB BT0M BQC0b/lMXHy/lO BCT CnOH C/lOBEHOtOTO HAPOflA: PABOMHE KPECTbJIHE PEMECflEHHMKM TPyflOBAB HHTE/lflHTEHUHB HHHOBHHKH “ BCE HA4A/1H nOflllHChlBATb JAflB/IEHH» O BCTVOnEHHH B OBIUECTBO flPV3E8 COBETCKOrO COKD3A — C KJ0HS1 IMO HO CTTOflHB OCHOBATEflflMH 9TOrO 0C1UCCT&A BblflO HOflVUEHO I7J143 3AflBAEHH8«0 BCT.vrUIEHHH UlflEM 3TH nOflTIHCH KAK BhlPAJKEHMK flPy*ECKHX H BPATCK1« UVBCTB OlODEHCKOro HAPOflA K HAPOflAM COBETCKOrO C0103A fllOBflKHA B flEKASPe IMO Listina, ki je bila poslana decembra 1940 poslaništvu Sovjetske zveze v Beogradu s prvimi pristopnimi izjavami k Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Bilo jih je 17.843, kmalu pa je število naraslo na 30.000 podpisov. Mladina le sledila pozivu Partije Tudi z delovnimi tabori se je mladina odzvala pozivu Partije k narodno-obrambnemu delu. Med drugimi je organizirala tabore: Adlešiči 1937 Št. Daniel 1938 Kapla 1938 Koprivnik 1938 Kotlje 1939 Sv. Duh 1939 Leše 1939 Prekmurje 1939 Sv. Trije kralji 1940 Ojstrica 1940 TITO (SPOMINI LESKOŠKA FRANCA-LUKE NA TITA. POPISAL L BRATKO) Dokument iz procesa proti Josipu Brozu v Zagrebu leta 1928 ■ -f- #v♦* ^ -«£ d^L £21 'ofa~S%Ci1 « s^/ /b-r+>L. r-eCmfc** £ o^Cm. S *£\ ^/A -It A%t 'C-M.^-VAA. ^W<^v'«VU. -*‘ -^w<. ^ • a £wv-uvw# .(V^/W\ #^C. -t,<6UAA A^-Av< f U Ul- 'tS^c.^c d*~*rtyž, , /***• & “0%0*^‘ t i* -V4 A. —liV ** ■*» 1 v«« * •^v*' C- ^L*± £ —V ^ —L-t —. - ^-w •^* -^CA^IA-Z/ LoJ£ A*. *-,Ji S^> iKku. -i-w. <■«' o*C | ^ ‘*~-~~~-++č*šL'££a^ K^tu^ . -/* 2 •* ^a^ ^^ 1 -^5—•< i * 11 1 ' ' <^-z—»-**a-aJ ^žaz/c a -v*— A^k* Z^y ^?fc->Ž«^. »A- '»-C »*-*<-£ Odlomek iz zapisnika razprave, na kateri je Tito odločno nastopil v obrambo pravic delavskega razreda. Izjavil je, da ne priznava sodišča velikosrbske reakcije, temveč samo sodišča Partije, za katero je pripravljen žrtvovati svoje življenje. »Počakajva, da še pride moja žeina*,« jie dejal tov. Leskošek. »Ona bo v mnogočem izpopolnila, česar se sam ne spominjam vec.c Bilo je na njegovem domu, pozno zvečer, ko je pravkar prispel iz ministrstva, ves razgiban in v delovnem poletu, še v ritmu dela. Zena Mica je kmalu pritekla. To je ena tistih naših žen, ki je vsa dolga leta njegove ilegale, brezposelnosti, aretacij in preiskav v stari Jugoslaviji bila vedno ob strani svojemu možu, delovala kot kurirka in spremljevalka, delala v tehniki in povsod, kjer je mogla. Njegovi spomini na tov. Tita se izprepletajo z njenimi. »Kdaj si se prvič srečal s tov. Titom?« 6ein vprašal. Luka se je zamislil, a žena jo naglo odgovorilu: »To je bilo jeseni 1935. Prišel je na naš dom v Mostah.« »Jaz ga do takrat nisem poznal,« je mirno nadaljeval Luka. čato mu nisem mogel takoj zaupati. On je to takoj občutil. Preprosto in iskreno, kot partijec partijcu, mi je povedal vrsto zaupnih partijskih stvari. Dejal je tudi, da ga je napotil do mene tovariš Kardelj. Vse to in zlasti sam njegov nastop je kmalu razbil moje nezaupanje. Nuto se vežejo moji spomini na Tita na dolgo vrsto sestankov, partijskih konferenc in posvetovanj vse do leta 1941. Tito je bil v zgodnjti spomladi 193«. pri Sv. Petru pod Sv. gorami; na tej konferenci nas je bilo tudi nekaj delegatov iz Slovenije, po večini pa so bili iz drugih pokrajin. Leta 1938. je bila partijska konferenca nad Sv. Pavlom v Savinjski dolini; nato še istega leta nad Št. Lenartom nad Trbovljami. Tudi veliko partijsko posvetovanje za vso državo je bilo istega leta in to pod Šmarno goro. Leta 1940. je bila večja konferenca v Voglah nad Vinjem pri Lazah, konferenca v Leskovcu pri Krškem in partijsko posvetovanje na Lisci. Na vseh teh konferencah je bil Tito. Nu nekaterih 60 bili tudi Rankovič, Djilas, Milutinovič in drugi.« Luka se je zamislil, ali še ni česa važnega pozabil. Medtem poseže žena vmes: »In to povej, kako je Tito nosil kruh na konferenco pod Šmarno goro,« . Nasmehneta se. To je eden tistih veselih spominov na Tita in na dolga leta ilegalnosti. Takih spominov ni malo kliub temu, da se je takrat odvijalo delo pod pogoji največje konspiracije, napornih poti na sestanke v odmaknjene hribovske predele, pre-čutih noči, aretacij, policijskih preiskav in šikan, bede in pomanjkanja. Tudi taki spomini govore o velikem zdravju, 6ili in veri v bodočnost. »Takrat se je zgodilo takole: tovariš Tito na večer pred državnim posvetovanjem ni dobil pravočasno zveze. Mrak je bil vedno večji in kmalu se je popolnoma znočilo. Tito je bil v skrbeh. Zelo se je bal, da bi zaradi neke pomanjkljivosti v organizaciji ne prišel pravočasno na posvetovanje. In podal se je sam s samotnega mesta, kjer je čakal, proti hišam. Približal se je hiši, kier so pred njo stali v temi neki ljudje Domneval je, ali ne bi utegnilo biti posvetovanje v tej hiši. Srečal je Očkinega brata, ki je iz kleti pravkar na iztegnjenih rokah nesel cel kup velikih belih štruc. Nista se poznala, a Titu je bilo že precej jasno, da je prišel prav. Tito ga vpraša: »Ali ni tu pri vas nocoj nekak razgovor« ? Srečata se pozorna pogleda z onim značilnim ognjem v očeh, ki je bil tako če6t pri partijcih, kadar so se s pomočjo javke prvič videli in spoznali. To je bil topel pozdrav novemu tovarišu in izraz veselja, da je javka uspela. Tito in Očkov brat nista bila dogovorjena za javko, a pogleda, kretnje in okoliščine so zgovorno govorile. Očkov brat je vzkliknil: »Ali si ti tudi naš?« Tito se je nasmehnil, vesel, da je sam našel na posvetovanje, a Očkov brat je že odločil: »Na, nesi ta kruh v hišo!« In naložri mu svoje štruce, pokaže vrata in že izgine po drugih opravkih. Tako je Tito prišel na partijsko posvetovanje pod Šmarno goro.« * »Št. Pavel, Št. Lenart, Vogle, Šmarna gora, Gorjuše, Leskovec, Lisca in druga imena govore o tem, da je naša Partija v Sloveniji rasla neposredno pod Titovim vodstvom,« sem dejal. »Da. In ves ta čas je bil Tito ile-alec. Poleg tega je v tem času imel onfereince in posvetovanja tudi na Hrvaškem, v Dalmaciji, v Srbiji in drugod. Povsod je gradil Partijo.« »Kadar čitamo danes Titove govore, imamo občutek, da na vedno novih problemih in primerih iz življenja, opozarja stalno na isti, osnovni pra-vec. Prav gotovo so bile tudi v delu tovariša Tita misli, ki 6o bile v osnovi njegovih naporov?« »Tito je stalno opozarjal na tri, štiri stvari: na boj za enostnost delavskega razreda, ojačenje in čistost partijske organizacije, nacionalno enotnost v boju proti zunanjemu imperializmu in velikosrbski hegemoniji. Na vseh konferencah, sestankih in posvetovanjih je govoril o tem.« Luku 6e je zamislil. »Da, vedno nas je Tito opozarjal na te stvari. Kolikšno važnost je on polagal na delavski razredi Stalno me je izpraševal o razvoju sindikalnega gibanja, govoril je, kolikšne važnosti je okrepitev sindikatov, kakšne važnosti je borba za kruh. Ko' smo okrepljeni in obogateni odhajali s konference v Gorjušali, je na poti dejal: »Dobro je bilo, samo premalo je bilo delavcev!« Tako je Tito skrbel za de- lavstvo. Enotna fronta delavskega razreda, okrepitev Partije z delavskimi elementi, to je stalno, stalno poudarjal. Prav tako je stalno na vseh konferencah opozarjal na potrebe borbe za pridobitev širokih množic.. . Spomnim se, kako izostren čut je imel za doslednost v borbi proti frakciona*-škim elementom v Partiji. Ko je Tito zvedel, da je neki naš sicer dober tovariš poslal razglednico s pozdravi nekim frakcionašem v Mitroviči, s katerimi je bil prej na robiji, sem videl, kako je ta tovariš v Titovih očeh padel. Videl je v tem nedoslednost v borbi za enotnost naše Partije.« »Ker se je naša Partija tako očistila in tako borila za zaupanje množic, je bila sposobna pozneje prevzeti vodstvo v nurodno osvobodilni borbi in zmagati.« Kakšne značilnosti si opazil pri tovarišu Titu? »Bil je človek hitrega dela. Hitro je spoznal situacijo in jo razumel, ni mu bilo treba mnogo pojasnjevati. Zelo pa se je trudil, da bi stvari drugim pojasnil. Toliko časa je pojasnje-; val, da si razumel. Pri tem ni štedil I s časom, predvsem ne pri teoretičnih \ stvareh.« i »V svojih načrtih je bil dosleden, I precizen, realen. Kar koli si je po-| stavil za nalogo — za to je storil vse, da bi jo izvedel. Nekoč, pozimi je bilo, smo imeli z njim dogovorjen sestanek na Lisci. Prišli smo tja po raznih poteh, a Tita ni bilo, ker je bil zadržan v Zagrebu. Mi smo 6e sami razšli Par dni nato pa je prišel Tito v Ljubljano k meni in podal ostro kritiko, zakaj nismo čakali... Morabi bi čakati. Četudi je bilo njemu kot ilegalcu zelo težko potovati, se je vendarle — v smučarski obleki in s smučmi — pripeljal v Ljubljano. Hotel je na vsak način izvesti, kar je bilo sklenjeno in v načrtu a zamujeno na Lisci. Za Tita ni bilo poti, ki bi bila pretežka in predolga. Nikdar ni vprašal, kako daleč je, temveč vedno, kje je, da je imel orientacijo. Ni se bal trp-da, ne noči, ne dežja, glavno je bilo, da je izvršil svoje delo.« »Kakšen je bil do kadrov?« »Imel sem vedno občutek, da ne poznam tako dobrega poznuvulca ljudi kot on. Na nekega človeka, ki je bil takrat še v Partiji, Tito ni dal prav nič. Pozneje se je izkazalo, da je ta človenk postal konfident. Odličen poznavalec ljudi — to je Tito. Vedno sem bil prepričan, da ga ni mogoče pre variti. »Zelo srno spoštovali tovariša Tita, skoraj bi rekla, da smo imeli rešpekt pred njim,« je posegla vmes Lukova žena. »Ko sem peljala tovariša Tita in Kardelju iz Št. jakoba skozi Ihan na Vogle, se ponoči momentano nisem znašla. Vcdelu sem za smer in da smo na pravi poti, a terena se nisem spomnila. Malo me je zmedlo. Zelo sem se bala, kaj bo, če bosta sestanek za nudila zaradi mene. Šli smo naprej in za par ovinki sem spet vedela, kje smo. Tak kamen se mi je takrat odvalil od srca!« »Napiši še to!« je dejal Luka, ko je ona končala. Oba sva čutila isto. Taka topla skrb in vestnost, pa spoštovanje do velikih ljudi delovnega ljudstva jo prevevalo njeno pripovedovanje o Titu. Zelo veliko je polagal na to, kako se je kdo zadržal na policiji ali pred sodiščem. Ni vprašal samo, ali je izdal kaj ali ne, temveč — »Kako je branil interese delovnega ljudstva na sodišču?« Bile so pa različne faze in različni primeri naše taktike pred sodiščem. Včasih je bilo treba vse tajiti, še prej jasno nastopiti, pozneje braniti enotnost ljudstva in delavskega razreda, v skladu s spremembami naše taktike. Njegova kritika uaših napak je bila zelo ostra. Vendar je bila vedno taka, da si bil po njej okrepljen, bila ti je v veliko pomoč. Iz te kritike, pa naj je bila še tako ostra, je bilo videti ljubezen in toplino. Pri njem ni bilo jeze ali sovraštva, temveč zgolj skrb za nego in vzgojo kadrov, želju, da bi se razvili. Značilna za Tita je velika ljubezen do kadrov in neprestana vzgoja kadrov. Kadar je podal kritiko mojega dela, me je na koncu prijateljsko vprašal: »No Franc, da-li če sada biti dobro.« »Dobro če biti!« sem odgovoril. Čuti! sem na dnu ostre kritike njegovo človeško toplino. Pri njem ni bilo protekcije za nikogar. Cenil je samo delo in predanost. Zelo je upošteval avtokritiko. Cenil je iskrenost in sovražil pretvarjanje. Bilo je leta 1934. Med opoldanskim službenim odmorom je prišla k meni Zdenka, ki nas ie v zadnjih letih po- i sefala zelo pogosto, skoraj vsak dan. Takoj sem opazila, da ima nekaj na srcu. I »Prošnjo imam,« je dejala, »nekomu je 1 potrebno stanovanje. Ali ga lahko pošljem sem?« je vprašala. Brez oklevanja sem privolila, saj ni bilo prvič. Domenili sva se za parolo, za čas in drugo. Ko je ob dogovorjeni uri prišel, sem se ga skoraj prestrašila, ko sem odpirala stanovanjska vrata. Stal je namreč tesno ob vrdti.h in takoj vstopil izgovarjajoč parolo. Zaradi opreznosti in da se izogne nezaželenim pogledom, je stal na ta način pred vrati tudi pozneje vedno, kadar koli sem mu odpirala, ko se je vračal od dela domov, ali pa, ko je po daljši odsotnosti spet prihajal k nam. To okolnost sem si prav posebno zapomnila. Klicali so ga za Rudija. Bil je skromen človek in ni imel nikoli kakih zahtev za 9voje ugodje. — Na shujšanem obrazu so se mu poznali sledovi trpljenja in težkega življenja. Iz pogovorov z njim sem sklepala, da je bil pri svojem napornem ilegalnem življenju dostikrat tudi nezadostno in slabo hranjen. Zato je izglodal starejši, kot je bil v resnici. Zaradi njegovega prikupnega in lepega vedenja, zaradi njegove skromnosti in domačnosti smo ga imeli vsi radi. Značilna poteza njegovega značaja je bila velika samozavest in odločnost, Mirno, toda odločno je dajal navodila kurirki, ki je držala vezo med njim in njegovimi sodelavci. Če je bil čez dan doma, se je najrajši zadrževal v večji sobi ob peči, kjer je sprejemal kurirko in le redko kakega sodelavca. V svojo malo sobico, kjer je spal, se je podnevi zatekel le, kadar je kdo prišel, ki ga ni smel videti. Zvečer smo po večerji sedeli skupaj v kuhinji in Rudi nam je pripovedoval odlomke iz svojega življenja. Najrajši pa je govoril o našem revolucionarnem gibanju. S svojim prepričevalnim načinom podajanja, z neomajno vero v zmago proletariata, s svojo borbenostjo je moral navdušiti vsakogar, ki ga je poslušal. Ob njem si moral rasti v borca za pravično stvar borbe delovnega ljudstva. Po treh tednih bivanja pri nas je odpotoval. Kmalu za tem sem prejela od njega pošiljko iz inozemstva, in sicer dve knjigi Zgodovine delavskega gibanja od Mehringa za sina Borisa, ki je tedaj prestajal štiriletno' robijo v Sremski Mitroviči. Pozneje je bil Rudi še večkrat pri meni, a stanoval ni več pri nas. Nekoč je prišel, da ga povežem s tov. Leskoškom. Dogovorila sva se, da se sestaneva zvečer pred osnovno šolo v Mostah. Ko sem prišla, me je, da odvrne pozornost, prijel pod roko in tako sem ga peljala v Ciglarjevo ulico, kjer je takrat stanoval tov. Leskošek. Spominjam se dogodka, ki je gotovo vzbujal veselost pri tov. Rudiju zaradi moje prevelike vestnosti in opreznosti. . Ker je bilo baš v tistem času — če se I ne motim, je bilo to leta 1935 — nekaj Silno je gledal na čistost Partije, na partijnost, zahteval je predanost in samozatajevanje. Zato pa smo tudi uspeli v narodno-osvobodilni borbi, ker je on v nas visoko dvigal te odlike komunista.« proval im izdajstva, sem dobila od tovariša Borisa Kidriča nalog, da ne smem sprejeti nikogar, pa naj pride kdor koli. Kot drugi ilegalni revolucionarni borci se je tudi Rudi obračal do »tetke«, kakor so me naztvali, kadar je kaj potreboval. In prav tedaj se je zopet pojavil. Sledeč nalogu sem ga hotela takoj odsloviti in niti stola mu nisem ponudila, j Rekla sem mu malce neprijazno, da pri | nas zdaj ne bo mogel ostati oziroma stanovati. Odgovoril mi ie: »Znam, znam, i nemam namere, da ostanem ovde, uči-nite mi samo jednu uslugu.« Če se ne motiim, sva se takrat dogovorila za se-1 stanek, ki sem ga imela nekoliko pozneje z njim v Zagrebu v neki predmestni gostilnici na vrtu, kjer mi je dal neko naročilo za tov. Leskoška. V Zagrebu sem se z njim še dvakrat sestala, enkrat sva se našla pri pok. pulblicistu Galogaži, drugič pa me je Galogaževa i žena peljala k njemu v zagrebško predmestje Trešnjevko, kjer sem ga našla vsega zaposlenega v siLno skromni ozki sobici. Zadnjikrat je bil v mojem stanovanju v Trdinovi ulici leta 1937, ko se je moj sin že vrnil iz Mitroviče. Od tedaj pa zanj pri nas ni bilo več varno. Ko ie bivša jugoslovanska vlada v letu 1940 navezala diplomatske stike s Sovjetsko zvezo, mi je Rudi sporočil, da moj, pozneje v borbi padli sin Branko j lahko potuje v Sovjetsko zvezo na fiz-kultumi študij, toda ta sinova želja se tedaj ni mogla več izpolniti, ker je že ležal bolan na Golniku. Malo pred vojno mi reče nekega dne sin Boris: »Mama, Tito te pozdravlja** »Kdo ie to, Tito?« ga vprašam. »Ali se ne spominjaš tov. Rudija, ki je pri nas stanoval?« mi odvrne. Zadnje moje srečanje s tov. Rudijem — našim ljubljenim maršalom Titom — je bilo po osvoboditvi naše domovine, ko sem ga v imenu delegacije Antifašističnih žena Slovenije pozdravila ob njegovem prvem prihodu v Ljubljano. Spoznal me je takoj in se me spomnil kljub svojim velikim skrbem in ogromnemu delu. Od tedaj ga srečavam vsepovsod, na vsakem koraku čutim, ne samo jaz, čutimo mi vsi njegovo ljubečo in skrbno roko, ki nas vodi tudi danes samozavestno in odločno, prav tako, kot nas je vodila skozi težko narodno osvobodilno borbo, skozi vse težave povoine dobe v lepšo in srečnejšo bodočnost vseh narodov Jugoslavije. Dolžnost nas vseh je, da se zavedamo njegovega velikega, ne-sebi.čnega in požrtvovalnega dela. ki ga je vršil že dolga leta pred vojno za nas vse brez razlike. Dolžni smo, da se mu oddolžimo s prav takim nesebičnim in požrtvovalnim delom na področju naše gospodarske obnove, da mu vračamo njegovo veliko ljubezen do našega delovnega ljudstva na ta način, da se ga tudi mi. z vso liubeznijo oklenemo in storimo vse, kar je v naši moči. da bomo izvrševali vestno in točno vse naloge, za kateTe nam on daje smernice. Ziherl Ana Judeževa domačija na Voglah nad Vinjem pri Lazah, ki so jo požgali Nemci. V tej hiši je bila partijska konferenca 1940. leta, ki se je je udeležil tudi tov. Tito. Šmiglova zidanica nad Št. Pavlom v Savinjski dolini, kjer se je tov. Tito udeležil partijske konference leta 1938. Joštov mlin v Medlogu pri Celju, kjer je bila partijska konferenca z udeležbo tov. Tita na Silvestrovo 1939. leta. Moia srečanja z maršalom Titom ■ Spomini na IV. „Zemaljsko“ konferenco (Na tej konferenci je bil tudi sprejet sklep o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije) »... Ta konferenca je imela precej oelik pomen, ker je bila to proa konferenca o domovini po skoraj trinajstih letih, in to še za časa vojaško-monarhistične diktature ■. .« Tito o IV. »Zemaljski« konferenci. V predvojni Jugoslaviji so bili pogoji za revolucionarno delo dokaj težki, ker je bilo število korcev za stvar delovnega ljudstva še zelo majhno, kar je policiji omogočalo pregled nad njimi, dočiim so bili pogoji za politično delo za časa okupacije ugodnejši, ker je bilo nairodno-osvobodilno gibanje množično. Prav tako težka je bila tehnična priprava za kak širši sestanek, konferenco itd. Bilo je pozno jeseni 1934. leta, ko mi je tov. Boris Kidrič poveril nalogo, da najdem primemo stanovanje, kjer bi se lahko vršila konferenca. V ta namen naj bi se peljala v Rogaško Slatino, kjer ima ta in ta hiša opremljeno stanovanje v prvem nadstropju, katero naj bi vzela za mesec dni v najem, pod pretvezo, da mi je nujno potrebno zdravljenje v toplicah. Da bi ne bila sama, naj bi šel z menoj moj mlajši sin Branko, ki bi hodil na smučarske ture. S seboj naj bi vzela nekaj kuhinjske posode in potrebna živila. Ob določenem času naj bi ponoči pritihotapila v stanovanje vse udeležence konference in jih tam oskrbovala, dokler bi ta trajala. Če bi pa tega stanovanja ne mogla dobiti, naj bi ooiskaia v Rogaški Slatini drugo tako stanovanje. Nekga dne m se i juranijiim vlakom odpeljala v Rogaško Slatino, da ukrenem vse, kar se ukreniti da. Ni bila lahka naloga, ker mi je bil kraj popolnoma neznan; še nikoli preje, niti pozneje nisem bila tam. Ko sem zvečer dospela, srn si poiskala v naznačenem hotelu prenočišče, drugo jutro pa sem se napotila k zdravniku zdravilišča, da mi odredi topliške kopeli. Tako smo se dogovorili, da odvrnem vsak sum in upravičim svoje bivanje v Rogaški Slatini. Nismo pa računali s tem, da kopeli pozimi niso bile odprte, zaradi česar to-pliško zdravljenje ni bilo mogoče. S tem je padel v vodo del našega načrta. Kljub temu neuspehu sem si ogledala stavbo, kjer naj bi se vršila konferenca. Prvo, kar mi ni bilo všeč, je bila električna svetilka na vogalu hiše, ki je bila obdana z ograjo. Udeleženci konference bi morali plezati ponoči čez ograjo in če svetilka ponoči gori. bi ne mogli ostati neopaženi. V hiši sem našla žensko srednjih let in ji razložila namen svojega prihoda. Pojasnila mi je, da oddajajo stanovanje samo za čas sezije, da pa hoče vprašati gospodarja, ki stanuje v Zagrebu. Dala sem ji naslov in jo prosila, naj mi takoj sporoči, Zvečer sem šla pogledat, če luč na vogalu gori. Vsa stavba, ograja in vrt so bili močno razsvetljeni. Ogledala sem si še par drug ih stanovanj, a nobeno ni odgovarjalo našemu namenu. Ker nekaj časa ni bilo odgovora iz Rogaške Slatine, je šel tja moj sin Branko, da vpraša, kaj je. Peljal ga je tovariš Žagar ... Odgovorili so mu, da gospodar še ni pisal. Tudi pozneje ni bilo nobenega glasu. Kar oddahnila sem se, ker sem dvomila, da bi mi pod takimi pogoji uspelo izvesti .mojo nalogo brez provale. Tov. Boris je želel, da bi to stanovanje »zaaralac, česar pa ravno iz gornjih vzrokov nisem storila. In prav je bilo tako. Kakor smo pozneje izvedeli, je bila za božične praznike, ko bi se konferenca morala vršiti, v vsej Rogaški Slatini policijska preiskava. Menda so nekaj zavohali. Tov. Boris mi je rekel, da me je takrat vodil moj ženski instinkt. Jaz pa mislim, da je bila bolj previdnost in budnost. Vsa prizadevanja, da bi s našlo kako primemo mesto, so bila zaman. Zato sem predlagala, nau bi se konferenca vršila kar na mojem stanovanju, ker ni bilo drugega izhoda. Domenili smo se o vsem potrebnem in da bi bilo v stanovanju kar največ prostora na razpolago in dovolj ležišč zn vse. sem poskrbela, da je vsa moja družina šla za praznike z doma. Napekla sem potic, nakupila dovolj živeža, hitro še sešila gosto zagrinjalo za kuhinjsko okno, ki je mejilo na stopnišče, da bi nobeno nepoklicano oko ne prodrlo skozi in pričakovala udeležence kpnference. Prvi so prišli že zvečer pred božičnim večerom, drugi pa naslednji dan, oziroma na božični večer. Tov. Maček, ki je bil med prvima, je skrbno pregledal vse prostore, če ni morda kje kaka skrita luknjica, skozi katero bi lahko prodrl glas do nezaže-ljenih ušes. Napravila sem jim skupno ležišče iz žimnic, ki sem jih položila kar na tla. Drugi pa so spali na vzmeteh. Prišli so delegati iz vseh kirajev Jugoslavije, pa tudi iz inozemstva. Med njimi je bil tudi preprost človek, po mojem. mnenju delavec, brez roke. Tovariš Boris mo je opozoril nanj kot na enega najbolj sposobnih udeležencev. Pozneje sem slišala, da so ga nekje ubili. Konferenca sama je trajala vsega dva dni, vsak dan od 8. ure zjutraj do polnoči. Za vsak primer je biila pripravljena pri peči steklenica bencina za uničenje listin, če bi se zgodila kaka prevala. V hišo je prihajala samo kurirka, ki je odnašala pripravljeno gradivo. Malo boječe je vpraševala; >Ali vas ni niič strah?« Ne, mene ni bilo strah, prepričana sem bila, da mora uspeti. Tako se je vršila IV. »zemeljska« konferenca ves čas nemoteno in vsi so bili ob zaključku zadovoljni, da je tako miinno in v redu potekala. Ziherl Ana. Naša Partija je v stavkah kovale enotnost delavskega razreda WwmKOVNIH GIBANJIH 00 Ji SAKOJA KOVALA ENOTNOST DELAVSKEGA 1MSSDA Grafikon prikazuje obseg stavk po raznih industrijskih središčih Slovenije. Samo v letih 1935—36 je v 44 stavkah stavkalo (po nepopolnih podatkih’ blizu 25.000 delavcev. Pod pritiskom stavk so se nekoliko dvignile mezde in se je zvišalo število delavcev, ki so bili obseženi v kolektivnih pogodbah. Partijci so bili na čelu ostrih stavkovnih borb, v katerih so je kovala enotnost delavskega razreda na temelju borbe proti kapitalističnemu izkoriščanju, za splošne demokratične zahteve delavskega razreda in delovnega ljudstva. Vedno češči so bili primeri, da so tudi kmetje z živili podprli delavsko borbo. — Enotnost delavskega razreda, izbojevana že v stari Jugoslaviji — je bila jedro Osvobodilne fronte v težkih preizkušnjah okupacije in osvobodilne borbe. V revirjih so rudarji leta 1934. stopili v gladovno stavko in med stavko ostali v rovih; slika kaže svojce zagorskih rudarjev, ki čakajo pred vhodom v rudnik. Gladovna stavka v Trbovljah leta 1934. Ljudstvo se zbira pred vhodom v jamo. Stavkujoče delavke v tovarni Eifler v Ljubljani leta 1936. Delavstvo je v tej veliki stavki zasedlo tovarne in je ves čas stavke vztrajalo T njih. Treba je priskrbeti kmetom poceni kredite, sanirati zadružništvo in ga dati v roke delovnim kmetom ter podpreti kmeta v negovih vsakdanjih težavah . (Iz manifesta Ustanovnega kongresa KPS) Slika prikazuje tov. Leskoška Franca in Škrjanca Franca v volivni kampanji leta 1938. Sliko so širili pripadniki demokratičnega gibanja, da bi pokazali, kakšna volivna svoboda je vladala pod proslulim JRZ režimom za časa volitev 1938. leta. •••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• VSI SHODI SO JIMA PREPOVEDANI Naša partija v borbi za enotnost delovnega ljudstva Kaj hočemo? Hočemo svobodo, popolno nerodno svobodo in Jjudslco demokracijo _ Hočemo popolnoma svobodne volitve v ven ljudska i (občinske odbor«, SLOVENSKI PARLAMENT, driavni lammt, delavske, .kmečke in obrtniške zbornic* ter v vsa zastopava aocijalnih in politi£ni!va*anov). U « morajo v najkrajšem čaan »vesli a splošno, tudrjenako. neposredno in enako volilno pravico •'.tajnim glasovanjem, •» Hoč*mo takojšnjo razve) javi jea jv raeh političnih nakana« bi ustanov prejfajih dikUlpraki). rviimov. ko« so aakon in sodišče aa saki to drla ve, 'ukanijo političnih strankah, adraževanju. zbo- — Onemogočiti se man veriftnOtvo in špekulacija a maksimira-njem cen na tržišču, kakor tudi odpraviti nesorazmernost med visokimi cenami industrijskih proizvodov in nizkimi cenami poljedelskih in dragih kmetskih pridelkov. Zahtevamo javno in brezplačno adravniik« pomoč aa kmetsko delovno ljudstvoiin obrtnike. Zavarovanje (pokojninsko) za starost, onemoglost;in smrt se mora razširiti na vse poljedelske delavce. kmete in obrtnike, in sicenitako, da pade večji del bremena .na drla vp, ki pa j'm i in ovira nju, tisku L L d. — Hočemo, da se senat, ko« predstavništvo pravi ljudski demokraciji, sploh odpravi —k Hočemo zajamčen jc .popolna svobode izpovedan ja mišljenja in prepričanja v govora in tisku,'svobodo zborovanja in združevanja. Hočrmo takojšnjo In .popolno amnestijo meh političnih . _____ jetnikov, ki so se borili zoper diktattfro, za demokracijo, za zsdo-^y J vol j itev narodnih šalile v in ta socialne pravice delovnega ljudstva. SloveniklnKobStnam trhpSorm zagotoviti popolna samouprava I Odloča naj v njihovem gospodarstvu samo delovno ljudstvo, ne pa voditelji gosposkih strank, banovina in driava, ki izkoriščajo občine v svoje politične fahoristolovake namene. Siromašne občine morajo dobib državi** podporo za gradnjo občinskih cest del* iuVHgufacijo vod. Hočemo popolno politično, gospodarsko in kulturno osamosvojitev slov. naroda I Hočemo, da o načinu in obliki opravljanja Slovenije, in slovenskega narodnega gospodarstva odloča edino-le slovenski parlament, izvoljen neposredno odjjudstva* v svobodnih volitvah! — Prenehati mora gospodarsko zapostavljanje in davčno ia> mozgavanje Slovenije s strani velikosrbske gospode! — Vrniti se morajo nazaj vsi slovenski fondi, ki so v čas tralizma prišli v toke bel grajski gospodi! Hočemo svobodni razvoj' ljudskega zadružništva! — Odpravi,najest takoj ngpadnjaški centralistični zadružni aakon, ki otežuje in*j oneipogoča posloven je in> procvit malih zadrug, a podpreti se mora vse ona zadruge, ki izločajo iz trgovine in industrije špekulante in velike trgovce. Preprečili se mora, da bi gospodo in magnati mogli izkoriščati •zadružništvo v svoj profit. Dobili morajo vse zadruge in zadružne zveae iz javnih virov ootrebne kredite, da se oaamosvoj* izpod* vpliva in vladavine finančnega kapitala iitfveletrgovin, ki jih aedaj neomejeno izkoriščalo v rroif^nlitičnsMn UlrnrW»v»W «i-rU> 2e pred Ustanovnim kongresom naše Partije in še v večji meri po njem je noša Partija vodila uporno borbo za enotnost delovnega ljudstva, proti reakcionarnemu sistema velesrbske hegemonije, za demokracijo, nacionalno enakopravnost, kruh in državno neodvisnost 2e leta 1935. je snovala kmečko-delavsko gibanje, pozneje leta 1939. pa je bila formirana Zveza delovnega ljudstva. Ta Zveza je proglas »Kaj hočemo«, ki ga je podpisalo nad 100 podpisnikov. Te podpisnike je pozneje protiljudski režim aretiral in pričel proti njim sodni postopek. Kmečko-delavsko gibanje »Zveza delovnega ljudstva« in »Društvo prijateljev Sovjetske zveze« je nujna priprava tiste vzgledne enotnosti slovenskega ljudstva, lri je bila pozneje ustvarjena pod vodstvom Partije v Osvobodilni fronti. Kandidat a: Lesfici|i;!| nc in Škrjanc smeta govoriti.; Kot žrtve ste padli v borbi za nas... Boris Kidrič: Ione Tomšič - vzornik komunistom in vsem aktivistom OF Pod fašističnimi kroglami je padel borec, voditeJj im heroj — Tone Tomšič. Padel je prav tedaj, ko je pričela osvobodilna borba slovenskih ljudskih množic žeti svoje najvidnejše uspehe — osvobajanje zasužnjene slovenske zemlje. Tone Tomšič 6odi med osnovne tvorce bodoče svobode slovenskega naroda, delovnega ljudstva in delavskega razreda Slovenije, Njegovo ime je neločljivo združeno z vsemi tistimi dejanji in razvojnimi členi osvobodilne borbe, ki so privedli naš nelegalnosti preizkušene organizacijske mreže ne bi bil mogoč veličastni polet osvobodilne borbe slovenskega naroda in njegove Osvobodilne fronte. In prav ta nelegalna organizacijska mreža je predvsem Tonetova zasluga. Tone Tomšič jo je izpolnjeval v naijhujših pogojih nelegalnega dela pod okupacijo. Vso svojo iznajdljivost in V6e svoje veselje za podrobno delo je uporabljal, da je ustvarjal organizacijske postojanke, ki so 6e cesto zamajale pod strahotnimi udarci fašistič- Narodni heroj Tone Tomšič težki boj od uspeha do uspeha. Sovražnik ga je fizično uničil, preden je mogel zazreti najveličastnejše sadove svojega dela. Toda njegov revolucionarni duh živi. Tone Tomšič nam je postal vzornik za vso pot, ki je še pred nami. Dovršili bomo, čemur je polagal temelje naš nepozabni tovariš Tone, Njegove lastnosti neugnanega borca in neustrašenega junaka bomo gojili v slehernem komunistu in slehernem iskrenem aktivistu Osvobodilne fronte. Neuničljivi revolucionarni duh Toneta Tomšiča bo v naši Partiji razvil še mogočnejši plamen borbenega poleta. Izročilo Toneta Tomšiča bo živelo v srcih slovenskih borcev in vsega delovnega ljudstva Slovenije tako danes in jutri, ko še bijemo težki osvobodilni boj, kakor v dobi, ki se nam z vsakim dnem teže približuje, v dobi namreč, ko bomo z vsemi močmi gradili srečno bodočnost slovenskega naroda, delavskega razreda in delovnega ljudstva. Pred nami so še hudi boji, ki nam nalagajo, da razvijemo vse lastnosti neuklonljivega, požrtvovalnega in neumornega aktivista ter organizatorja, vse lastnosti borca, ki se s preziranjem smrti bori e puško v rokah za svobodo. Ob junaški smrti Toneta Tomšiča želimo komunistom in drugim aktivistom Osvobodilne fronte predočiti predvsem tiste njegove bojevniške lastnosti, ki so nam danes zlasti potrebne, če hočemo dovršiti delo, katerega sotvorec je Tone. Tono Tomšič je vzor junaškega obnašanja pred sovražnikom. Pet noči zaporedoma so ga že v Ljubljani do nezavesti mučili, toda niti besedice niso iztisnili iz njegovih ust. Junak pred mučitelji, je ostal heroj pred »sodiščem« in pred krvniškimi streli. Posnemali bomo Tonetovo herojsko obnašanje, Ni je sile na svetu, ki bi smela in mogla komunista pa tudi katerega koli partizana oziroma aktivista OF prisiliti do najmanjše izdajalske besedice, bodisi do kakršnega koli nečastnega ponašan ja pred sovražnikom. Ni je bilo ovire in ni ga bilo napora, ki bi mogel Tonetu Tomšiču preprečiti, da ne bi izpolnil nalog, ki mu jih je poverila Partija in ko so jih terjale od njega borbe. Vztrajno, neugnano, nepopustljivo premagovanje vseh in vsakršnih ovir je bila lastnost, s katero se je poleg padlega narodnega heroja Slavka Šlandra v Partija najbolj odlikoval prav Tone Tomšič. Posnemali bomo to njegovo lastnost. Trudili se bomo, da postanemo podobni boljševikom, o katerih je dejal tovariš Stalin, da za njih ni trdnjave, ki je ne bi mogli zavzeti. Tone Tomšič je bil sijajen organizator. Ko so fašistični okupatorji slovenski narod zasužnjili in razkosali, je ostala organizacijska mreža Komunistične Partije Slovenije edina vez med raztrganimi in okrvavljenimi narodnimi deli. Brez take v vsem notranjim in zunanjim sovražnikom našega osvobodilnega gibanja Tone Tomšič se je v vsem delovanju trudil, da bi družil revolucionarno načelnost partijca z množično širino osvobodilnega gibanja. Neuklonljivo je stal na pozicijah partijske linije. Boril se je proti oportunizmu in sektaštvu ter proti njunim nosilcem. Ves do poslednje kaplje krvi je bil predan svoji Partiji, avantgardi množičnega osvobodilnega boja, Za čemer je stremel Tone Tomšič v izgrajevanju partijske Linije in samega se.be kot partijca, za tem bomo etromali tudi mi. Družiti hočemo svojo načelnost z množično širino Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Nepopustljivi bomo nasproti vsakemu omahovanju, ki bi koristilo fašističnim okupatorjem in njihovim notranjim pomočnikom. Gledali ne bomo samo današnjega, temveč 6e bomo že danes zavedali jutrišnjega dne. Nasproti vsem tistim sodelavcem v Osvobodilni fronti tega ali onega svetovnega nazora, te ali one skupine, ki gredo iskreno z nami skupno borbeno pot slovenskih množic — pot osvoboditve, združitve in samoodločbe slovenskega naroda, pot resnične Ljudske demokracije in srečne lxxločnosti slovenskega delovnega Ljudstva — pa bomo pokazali vzor lojalnosti. Enotnost slovenskih ljudskih množic, revolucionarno demokratično vsebino Osvobodilne fronte slovenskega naroda in njeno množično širino bomo čuvali kot zenico svojega očesa. Trudili se bomo ravnati se po Stalinovem izreku, da so komunisti kakor junak starogrškega bajeslovja Antej. Kakor je Antej izgubil svojo moč, čim se je oddaljil od matere zeml je, tako se komunisti prevlečejo z biirokratično rjo, čim se oddaljijo od 6voje matere, od Ljudskih množic, ki so jih vzredile in vzgojile. Najgloblje se povezati z osnovnimi ljudskimi množicami — taka je temeljna naloga komunistov in vseh borbenih aktivistov Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ne smemo pričakovati, da bodo množice prihajale k nam, če jim bomo govorili nekje z viška, v pridigarskem tonu suhoparnih učenjakov. Podajmo se v vsakem pogledu med množice, tudi med najbolj zaostale plasti in jim govorimo v njihovem jeziku! Učimo se pri pokojnem Tonetu Tomšiču, ki je bil mojster v uporabi Ljudskega jezika, pristopnega in razumljivega najširšim ljudskim slojem! Čeprav je bil Tone Tomšič predvsem organizaci jski sekretar Partije, je vendarle že v začetku partizanskega gibanja na Slovenskem posvetil vso pažnjo vojaškim nalogam Osvobodilno naloge. Trdno je zastopal linijo takega partizanskega razvoja, kakršen danes dosega svoj o zmage v uničevanju sovražnikove žive sile in v osvobajanju slovenskega ozemlja. Imel je največje razumevanje za tehnične, fi- nega terorja, ki .pa so se vendarle vselej znova dvignile. Fašistična okupacija je oropala slovenski narod še poslednjih trohic svobodne besede in svobodnega tiska. Toda osvobodilna slovenska beseda je mogočno zadonela iz podzemlja. Komunistična Partija Slovenije je ustvarila slovenskemu narodu in njegovi Osvobodilni fronti tak strokovno kvalificiran, vešč, požrtvovalen in razpreden nelegalni tehnični aparat, da se more z njim ponašati le malokateri, Ta edinstvena nelegalna tehnika je zasluga Toneta Tomšiča- Ko je padel v roke fašističnih mučiteljev in krvnikov, smo imeli v tehničnem pogledu vse poglavitno že opravljeno. Mogli in morali smo nadaljevati zgolj njegovo delo. Posnemali bomo organizatorske sposobnosti in organizatorsko vnemo Toneta Tomšiča. Posnemali jih bomo tam, kjer še gospodarijo fašisti in kjer se moramo še prebijati skozi nelegalnost. Posnemati jih bomo na svobodnem slovenskem ozemlju, kjer bomo v duhu Leninovih in Stalinovih navodil dokazali, da komunisti nižino sposobni le podirati in rušiti starega tor preživelega, temveč smo še prav posebno sposobni organizirati in graditi novo. Organizatorske sposobnosti in organizatorski duh Toneta Tomšiča naj nas navdaja zlasti danes, ko na osvobojenem slovenskem ozemlju snujemo in gradimo novo narodno in ljudsko oblast. Tone Tomšič je bil eden najboljših vzgojiteljev naših kadrov. Pod njegovim organizacijskim in kadrovskim vodstvom je zrasla večina tistih sijajnih komunistov, ki so s preziranjem smrti in zgolj z mislijo na sveto stvar osvoboditve slovenskega naroda in delovnega ljudstva darovali svoje življenje. Posnemali bomo Tonetovo skrb za kadre. Podobni hočemo ]>oelali boljševikom, ki se v oeloti zavedajo, kaj pomeni Stalinovo navodilo, da kadri odločajo vse. Danes, ko imamo na osvobojenem slovenskem ozemlju vso priliko, da iz najglobljih ljudskih globin dvignemo in vzgojimo požrtvovalne in borbene nove kadre, bomo posvetili kadrom tako v partizanskih četah kakor na terenu kar največjo pažnjo in nego. Naša vojska potrebuje novih in novih komandirjev, komandantov in jmlibkomisarjev. Zaledje potrebuje novih in novih organizatorjev in političnih delavcev. Partija, ki je darovala za svoj narod najboljši kader, potrebuje novih in novih vdanih partijcev. Vsi ti kadri 6e nahajajo med našim Ljudetvom, med delavci, kmeti in delovnimi inteligenti. Znati jih moramo najti, znati jim moramo pomagati, učiti in dvigati jih, nuditi jim vso pomoč pri premagovanju začetnih težav, vzgajati jih v duhu popolne vdanosti veliki stvari osvoboditve slovenskega naroda, delavskega razreda in delovnega Ljudstva, v duhu nepomirljive borbe proti Lojze Hochkraut, trboveljski rudar, udeleženec kongresa, padel 1942. nančne in kadrovske potrebe naše nastajajoče vojske. Posnemali bomo Toneta Tomšiča zlasti danes, ko je za Partijo in celotno Osvobodilno fronto' slovenskega naroda najvišja zapoved naslednja: »Vse za našo partizansko vojsko, vse za našo fronto!« Tone Tomšič je bil na življenje in smrt vdan prvoboriteljici za svobodo narodov, protifašistični trdnjavi in skupni domovini vsega delovnega človeštva — Sovjetski Zvezi. Do dna je razumel, da je usoda naše slovenske domovine in našega slovenskega naroda neločljivo povezana z usodo Sovjetske Zveze. Vera v Sovjetsko Zvezo, v slavno boljševiško Partijo in v voditelja narodov, tovariša Stalina, ga je navdajala pri slehernem koraku njegovega dela. Vlival jo je vsem tistim, ki so se l)ori.Li skupno z njim. Posnemali bomo Toneta Tomšiča. Ne samo vsak komunist, temveč prav vsak aktivist Osvobodilne fronte, prav vsak pošten Slovenec mora spoznati in se zavedati, da je naslonitev slovenskega naroda na Sovjetsko Zvezo edino možna pot za dokončno in trajno slovensko narodno osvoboditev. Tovariš Tone! Tvoje telo je zagrnila slovenska zemlja, toda tvoj borbeni duh živi in deluje med nami. Ob Tvojem junaškem spominu se Komunistična Partija Slovenije in njen Centralni Komitet obvezujeta, da boista pod vodstvom Centralnega Komiteta Komunistične Partije Jugoslavije, kateremu si bil vzorno vdan. dovršila, kar smo pričeli skupno s Teboj in za kar si daroval svoje z borbami, trpljenjem in odpovedovanjem izpolnjeno življenje. Komunisti in vsi aktivisti Osvobodilne fronte — naprej v borbo do novih zmag! Slavko SSsmder - član Centralnega komiteja KP Slovenije V začetku septembra 1941 je postal žrtev fašističnega besnenja nad slovenskim narodom eden njegovih najboljših sinov in voditeljev narodnega boja proti zverinskim fašističnim tolpam, naš zvesti tovariš Slavko Šlander. Tovariš Slnvko je bil rojen leta 1909 y Št. Pavlu pri Preboldu v Sa- vinjski dolini kot delavski sin. Postal je zobotehnik ter po svoji pridnosti in temeljitosti kmalu zaslovel širom Savinjske doline kot strokovnjak. Še zelo mlad je moral skrbeti zn svojo staro mater, ki jo je zelo ljubil in ji bil up in nada. Že kot mladenič sc je Slavko začel udejstvovati v političnemu boju deluvstva. Kot aktiven de- lavec je bil leta 1912 sprejet v Komunistično partijo. Od tega dne je Slavko posvetil vse svoje sile boju delavskega razreda in delovnega ljudstva. Tako je tudi on bil med žrtvami reakcionarnih klik. ki so privedle nurode Jugoslavije v njihovo takratno suženjstvo. Tri leta svoje mludosti (1933—1936) je prebil za zidovi zloglasne kaznilnice v Sremski Mitroviči. Po osvoboditvi se je takoj vrnil na delo in kmalu nato je bil na okrožni konferenci Komunistične partije izvoljen za sekretarja Okrožnega komiteja za Celje in Savinjsko dolino. Več let je uspešno vodil partijske organizacije v tem okrožju ter se s svojo vdanostjo, požrtvovalnostjo in sposobnostjo pokazal vrednega, da postane član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Zato ga je konferenca Komunistične partije Slovenije 1940 izvolila za kandidata Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Odtlej je Slavko s vojimi izkušnjami, s svojo revolucionarno prekaljenostjo in s svojim bistrim pogledom krepko sodeloval v vodstvu celotne Komunistične partije Slovenije. Maja meseca 1941 je tovariš Slavko postal redni član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Tovariša Slavka je odlikovalo toplo tovarištvo, velika budnost nnpram sovražnikom Partije, njegostala besedu »Le-sko-šek« parolu. Množica pred tribuno jo je ponavljala vztrajno in neutrudno. Ta beseda je zbirala okoli sebe nove in nove ljudi, ki so pomagali skandirati. Malo še, pa je stala okoli govorniškega odra cela Glazija in skandirajoč zahtevala: »Le-sko-šek!« Množica je zmagala. Oni na govorniškem odru je pobral liste in veolje, ker je sleherni tako daleč od tega, da bi samo pomislil, češ tu je lahko bolje Dan začnem s tern, da posteljem, jxymetem celico in se umijem v ma- .. tiP lem, obtolčenem, pločevinastem lavor- 1 strani pregrade, ju. Ko začnem pometati, se dvignejo celi oblaki prahu. To mi vzame pol veselja za delo. Včasih sem vstal veder in dobre volje, da je bilo veselje, in to se je zgodilo pogosto, zlasti poleti in v zgodnji jeseni: rad bi pred budnico prebral kakšno vrstico ali kar koli zapisal na hitrico, toda vse me je minilo, ko sem začutil, kako me duši prah. Prisilil sem se, da sem sedel in delal, toda od tistega prijetnega veselja ni ostalo skoraj nič. Ne znam tega pojasniti; morda se v prašnem ozračju budijo nevesele misli. Od prašnega zraka ne trpijo le dihalni organi, temveč ubija tudi vedrino duha. Morda moja celica ni niti najbolj prašen kraj, kjer mora človek prebiti dneve in leta pri delu, ki ga mora opravljati, se tolažim tako vsako jutro. Vendar se mi vsako jutro, z vsakim zamahom metle kopiči v srcu sovraštvo proti tistim, ki so mene in mnoge druge obsodili, da živimo v nesnagi in prahu. •Vsako jutro, preden odklenejo celico, obstanem trenutek obrnjen proti oknu in se pripravljam na dan, ki ga bo treba preživeti. Dnevi so tako podobni drug drugemu, da je skoraj čudno, zakaj bi se pripravljal na to, kar je že tako dobro znano. Toda ne, vsak dan je po svoje hud; človek mora včasih stisniti zobe, kakor da nosi sam sebe med zobmi. Odklepajo. Sliši se rožljanje okovja; od njega se razlikuje žvenket dvojnih okov. Tu zvok se ruzlega zamolklo, kakor da prihaja iz kakšne globoke kleti. Pozdravimo se pri prenašanju veder, včasih samo s pogledom, včasih, izmenjamo kakšno besedo, včasih kdo spusti vedro na beton, polit z urinom in vodo, objame in poljubi v mraku novega tovariša, ki je danes prvič na »kimanju«. Hitro si sporočamo novice, medtem ko se s hodnika sliši stalen napev stražarja. »Ne brbraj, lopov!« Sprejmem zajtrk. Motna, topla voda z malo prežgunja. Želodec se obrača po nji, toda skrnem je nekaj jk>-žirkov. da se ogrejem. Potem poslušam skozi okno, kako oživlja dvorišče: prihajajo jetniki iz skupnega zapora na sprehod. Sedem leno in nerad za mizo ter mehanično začnem svoje zoprno jetniško delo. Moja celica je obrnjena na sever. V njo nikdar ne prisije sonce. Samo spomladi, zgodaj zjutraj brž ko vzide, popleše nekaj njegovih zlatih žarkov na steni celice. Vselej tedaj se spomnim mnogih brlogov revežev, ki jih prav tako, kakor da se prikrade, zjutraj obišče sonce. Poleti skozi naše celice, vrže bežen pogled na našo bedo in se izgubi v stanovanjih in vilah mogočnežev tega sveta. Potem, ko se njegovi žarki izgubijo, se zdi moja celica, ki je sicer klavrna in revna, še bolj klavrna in revna Naše sprehajališče je ob jetniškean zidu, izza katerega se razprostira sadovnjak, potem dalje železnica in predmestje — delavsko naselje. Nekega dne smo med sprehodom zaslišali iz sadovnjaka harmoniko in petje mladih zvonkih ženskih glasov. Potem glasen govor in hehetanje. Vsi smo vzdrhteli Vedro nebo nad nami, brstje na drevju, ki je dvigalo svoje vrhove nad jetniški zid, planine brez snega v daljavi, dekliški smeh — vse to je govorilo, da je pomlad. Kakor da nas je vabilo, naj bi se spomnili, da smo tudi mi mladi in naj bi bili vsaj ta čas, ki ga prebijemo j>od jasnim nebom, malo živahnejši. Kakor, da nam je govorilo: Hej, jetniki, zaradi dolgega bivan ja v celici so vaša lica dobila sivo barvo njenih zidov. V njenem grobnem miru ste se navadili tišine. Glave nosite sklonjene, kakor da ste nečesa krivi. Korakajte živahneje! Dvignite glave! Ali se ne veselite niti moje tople sapice, s katero vas božam vse enako, niti jasnega neba, niti dekliškega 6 meha? Izmed vseh nas je, kakor je kazalo, ta glas razumel samo živahen fant, ki so ga šele nedavno zaprli. Ko je zaslišal harmoniko, je poskočil, tlesknil s prsti in tiho zavriskal. »Kaj ti je, ali si ponorel?« Stražar je poznal svoje predpise in hišni red, v kuterem ni nič posebej za spomladne dni, ko pod toplo sapico kopni sneg na planinah, ko se sliši harmonika in dekliško hehetanje :n ko brsti drevje za visokim jetniškim zidom. Pod vplivom dolge samote človek pozabi stopiti v stik z ljudmi preprosto in neposredno. Dogajulo se je, da sem ujel priliko ter na samem spregovoril po nekaj besed s tem ali onim jetnikom. Zelo sem se mučil, da bi govoril naravno in mirno. Celo, ko sem govoril o brezpomembnih stvareh. Ob obisku družine se mi je to dogajalo vselej. Toda to je že bolj razumljivo. Po stiku z ječarji človek občuti takšen kontrast, ko za pregrado v govorilnici zagleda kakšen ljubljen obraz: mater, brata, sestro, prijatelje. Čustva prekipijo, radostna in žalostna hkrati. Iz vsega tega pa izpade nekaj klavrnih fraz, ki jih človek izjeclja tistemu, ki stoji malo začuden na oni Poznam revolucionarje, ki niso niti malo jokavi, sentimentalni ljudje, ki so pa ob obiskih le stali in z očmi polnih solz gledali svoje drage brez besed. Ko se pa človek vrne v celico, se vpraša: Ali sanjam ali me je v resnici obiskal ta ali ta? Da, tu je bil. Moral bi mu povedati to ali ono, a sem ga samo vprašal: No, kako, ali ste vsi zdravi in kako si potoval? In človek se grize cele ure, se roti, kako bo drugič povsem drugačen, trednejši, v razgovoru stvarnejši ter se takoj začne pripravljati na to, da se pri prihodnjem obisku ponovi skoraj isto. Tako ločen od ljudi se človek navadi govoriti sam s seboj. Zlasti, ko se vznemiri. Videl sem ljudi, ki so bili dolgo sami, kako so v skupni sobi nenadno glasno spregovorili. V Samotni celici sem pogosto izražal glasno svoje odobravanje ali grajo pri branju knjige Ne z. vzklikom, ampak s celimi stavki, dokler se nisem zavedel, da glasno govorim. Prisilna samota razkraja človeka počasi, neopazno. Šele čez nekaj časa opazi človek spremembo na sebi. V samici je sicer tudi disciplina strožja, več prilike za biriško znnša-n.je, tu je tudi mraz hujši in večja nesnaga. Toda, kar te najbolj ubije, je samota. Dnevi, meseci, leta. Neki prijatelj, ki je prišel v našo skupno sobo, kjer smo se znašli čez nekaj let samotar jen ja, no« je začudeno gleda! v začetku. Zdeli smo se mu nestrpni, surovega vedenja, prepirljivi. Čez leto dni je dejal: »Prej sem se čudil, da ste takšni, zda j se pa čudim, da niste povsem podivjali-« To je prava beseda. Človek podivja. Zlasti še, če se ne brzda, če je temperamenten in postane nerazumljiv človeku, ki ni bil v temnici in ki ne more vedeti, kaj temnica napravi iz ljudi. Videl sem med izobraženimi, pamet-nimi ljudmi, ki so se imeli radi, prave prizore iz norišnice. Človek potem osramočen sede in misli: kako sem mogel zaradi takšne malenkosti storiti toliko neumnosti Pred mojim oknom bobnijo vlaki. Podnevi, ko se zamotim z delom, jih ne opažam mnogo, toda ponoči, ko me muči nespečnost, me vznemirja hropenje in trušč. Tedaj me prevzamejo mešana čustva: želja, da bi sedel na vlak in zdrvel kam v daljavo, pa spet, da bi pobegni^ pred tem ropotom v kakšen miren, skrit kraj. Sanjam o gozdovih, visokih in samotnih, o zapuščenih obalah, ulicah velikih mest, zborovanjih, množicah ljudi. Zares, dolgo‘sem odsoten iz življenja. To čutim vselej, ko se skušam zamisliti tam izza zidu, ki ob njem drvijo vlaki. Živim čudno, prisilno samotno življenje med štirimi stenami, z nekaj knjigami in pri dolgočasnem delu, Kakšna besedica skrivaj na hitrico tega ali onega tovariša, to je skoraj edini stik z ljudmi, s katerimi lahko govoriš. Vse drugo je uniforma, disciplina. In ko se po vsem tem zamislim, da sem med množico, ki hiti zdaj po mestnih ulicah mesta, ki ga vidim skozi okno svoje celice, me prevzameta tudi neizrečena radost in nekakšen občutek strahu. Kako bom živel z ljudmi? Ali niso najboljša leta, leta ko se človek razvija, ko stopa v najrazličnejše stike, minila med štirimi stenami?! Nekoč sem gledal vlak, ki je bropeč zdrvel v daljavo. Skozi okno nekega vagona je nekdo mahal z robcem nam jetnikom v pozdrav. Ob drugem oknu je stala neka ženska in oprta na komolce gledala proti našim oknom. Kako je življenje pusto in revno brez žensk! Kako smo zaradi tega surove jši in bolj divji! Hotel sem se zamisliti v družbi žensk, morda še v družbi lepih in mladih, kako se z njimi pogovarjam preprosto in naravno kakor včasih, a se nisem mogel. Dolgo bom gledal nanje kot na bitja, ki jih dolga leta sploh nisem videl ali sem jih lahko videl samo od daleč in po katerih sem hrepenel dolga leta v svoji samoti. Tako so človek »po-boljšu je«, tako se pripravlja na boljše življenje od prejšnjega. O, laži, laži! Vlaki bobnijo in njihovo bobnenje me spominja življenja, ki je nekje tam izza jetniških zidov... Sanjam buden v svoji ozki jetniški postelji, medtem ko počasi minevajo ure našega trdega življenja. Dane« mi je trideset let. Od tega sem skoraj tretjino prebil v temnici. Premišljujem o teh tridesetih letih, kakor o življenju nekega drugega človeka. Gledam pred seboj vse svoje napake in zmote, vse svoje z mukami pridobljene izkušnje. Ljudje so, ki znajo takorekoč vse življenje na pamet. Pri njih je vse urejeno in kakor navito. Blaženi ljudje! Jaz sem pa šel po svoji poti tavajoče, veter je udarjal ob mene od raznih strani in učitelj mi je bilo življenje. Življenje je pa starokopitni učitelj, ki uči med pretepanjem Toda ne tepe le s šibo po prstih ,temveč z grčavo gorjačo po glavi. Moja glava je polna bunk in brazgotin. Z vsem tem, kar so mi dale knjige, sem stnl nezaščiten in nemočen pred pomanjkanjem in surovostmi življenja v temnici. Vržen s svojega navadnega tira, odtrgan od ljudi in stvari, brez katerih si nisem mogel misliti življenja, sem se znašel iz oči v oči pred trdim in neizprosnim življenjem. S težavo sem prenesel fizično te prve udarce. Mnogo več muk in bojev me je veljalo, preden sem našel svoje notranje ravnotežje, preden sem odvrgel ruzni balast 6 svoje ladje, ki bi sicer lahko utonila ali nasedla kje na prod, odkoder ni rešitve. Na vse to mislim zdaj. Zadovoljen sem, da sem vendar kljub vsemu tavanju. krizam, sentimentalnosti in romantiki ostal na spisku, da sem preprečil nasprotniku vse poskuse, da bi me zlomil. Ko pridem ven, bodo morda noge slabo nosile veliko telo in roke bodo morda starčevsko podrhtevale, toda to, kar je v meni zraslo v teh desetih letih, lahko razbije samo smrt. Partijski tisk - orožje i d.i drugom. d. ProUlari ••■Ju M«nalJ« uj.dimt« ••1 PROLETER Komituta Komun!ati«fc* P»rlij» Jugo»la»iJ« Offli« Csntralrsog Komitcla Komun.etiefc« (Sekcije Komunietičke Internacionale) JULI - AUGUST 1935 Broj 7-8. delovnih mnoiic KLASNA BORBA MARKSUTltKl ČASOPIS Organ Komaolaliene Perlfje JogoiUvIJ* (Sakdla KomanUtlCke latcnudonaU)_ U borbu m slobodiii mir i hljebl I. august 1033. ■•tičkih rateik hutkača - «a ak God. D Avgust 1927 Br. 5 Prettv faki•tičkih rateik I elobod j£OJH ! at etarfvr p rj nponerepa cma scmcjm yje*we*re cel UeHS I flMHfc »irver rOflHHS IV Bpoj 6 (rol* tari *J#dlniU al SRP I ČEKIČ& ORG Alt carnuiroc KOinTSTA KOtfJKISTlta Pia »UTE SR^TSB ferpj 1-2 1 SZagrt»b» aiječanj- vsljtt^a 1941 I . Dln» Heha iu jdm. flpernajva *Us ■ M 6pflf nonrrapmia i m>kna» Jfpunvp« mafr srsn jjutnm os !* I1.PBEHA 3ACTABA f-iacnso Koujnacrnsi« Ouame JjraeJtsBijo BPOJ 10. M 11. Drorpnjt |. ■•]» IflOOk rofl. it rojpra* IT ReorpaA 1 Mnjn 1083. Bpoj 4. ■ 5. SPRAVICH ORGAN K OMUHUTIŽHE PARTIJE S L O V g H I J E Let« V. He». II rmrJE ojuof UPO.lETEPu CBH-jy 8K M \ J.A 7JE- AHUHTK CEI Omj flp. 3 ju Opna Cab .Se« tiM ker m o*l •el«. « kad Sadovi novo Jugoslavijo Zadnje mesece ne drogo za dru-gim vrele x««edauja Pix>li(»ši»tičifT federalnih cJimc. Tretjemu ta«e- mii k -a, yjeanHHTe ce! NUK nOBHHE 6po] 201. — roA- XVIII | ■naaaa esasa »saaa lrrpa cvalnoaaacoaaaa yp*avsojT»o a An na načrpa na ja taaaaa |ce J Hapoaaoa flonjr OPrAH HOMyHHCTHHHE 11APTHJE jyi~OCMBHJE Beorpan, yTopaK 24. aBrycTa 1920. Bpoj 0.50 amm. — 2up Ttaa+oe Penama)« 211 Aaaaa. 0pof 1143. nprvonava lOasa. reinunn* v serovo* piačiha . PROimRt SUJ V ZEMAIJA, VJEDINITZ SC/ BORBtK ORGIN NEZAVISNE NADIMČKC PARTIJE JUGOSLAVIJE IZLAZI SVAKOG CETVRTKA. — Vlaaaik i odgovorni a rednik Vladi. ■Ir Cojplč. — Uredniltva i administracija t Zagreb, Gundullčeva uL 23 b. ftaak Stamparija nGaj«, Zagreb, Cuodnličeva ulica 23 a. Telefon br. 26 09 BroJ 20. POJEDINI BROJ STOJI DIN r~. — Pmtplate faaato an --------------------------, ■analna Din 8.—t tetvrtgodilaje Din 24—- ■ poIngodMaja Dta 48,—, I I M Pretplala »a iaoaamatv laični menaUa 4 dl—a vCo. I I i i Zagreb, A. Junca 1024 Partija se je vedno z vsemi silami trudila, da svoj pogled na svet, svojo napredno razlago aktualnih dogodkov in smernice za borbo proti izkoriščevalcem in zatiralcem čim bolj razširi med delovne množice. V ta namen je pod najtežjimi pogoji organizirala vrsto časopisov, ki so bili nekateri ilegalni, nekateri pa včasih ilegalni, včasih p» so izrabljali skromne legalne možnosti delovanja. - Vetiiww^^ ■. Delegati ustanovnega kongresa KP Slovenije Lacko lože - kmet-partčjec KPS je zastopala poleg interesov delavcev tudi vedno interese kmetov, sploh vsega delovnega ljudstva, zato je rastel njen vpliv v bivši Jugoslaviji tudi v kmetskih vrstah. Zaradi svoje pravilne politike in povezave s širokimi ljudskimi množicami je mogla odigrati vodilno vlogo v narodno osvobodilnem boju. V svojih vrstrh je štela tudi lepo število kmetov, med njimi se posebno odlikuje kmet Lacko Jože iz Nove vasi pri Ptuju, ki se je razvil s svojo borbo v vrstah KPS v vzornega partijca in junaka narodno osvobodilnega boja. Kaj je privedlo tov. Lacka v vrste KP? Lacko Jože je bil napreden, načitan, srednji kmet, ki je živel v neposredni bližini mesta, kjer živi tudi precej delavcev, posebno železničarjev. Železničarji so bili v Ptuju, ki sicer nima industrije, zelo napredni. To se je čutilo že pred letom 1928, ko je bila ustanovljena prva partijska organizacija v železniški delavnici. Tov. Lacko je zvedel za napredni delavski tisk, še bolj pa je vplival nanj osebni stik z delavci. Po šesto-januarski diktaturi se je dokončno prepričal, da je edina stranka, ki zastopa no neodvisnost, KP. Ko je vladal naj-res ljudske interese in slovensko narod-bolj surovi teror, ko so bili časopisi polni vesti obsodb nad komunisti, 1. 1933, se je odločil tov. Lacko, da vstopi v Komunistično partijo. Dolžnosti, ki jih Par-I tija nalaga svojim članom, je vzel z globoko resnostjo, kmalu je spadal med najbolj disciplinirane in požrtvovalne člane. Ves delavski Ptuj ga je spoznal po njegovem političnem in kulturnem delu, saj je bil tudi eden najboljših članov delavskega kulturnega društva. Ko se je pa začela rahljati moč velikosrbske diktature ter se je začelo zbiranje naprednih, demokratičnih sil na širši legalni, podlagi, je postalo delovanje tov, Lacka vidnejše tudi izven ptujskega okraja, posebno v delavsko kmetskem gibanju. Njegovo delovanje je bilo plodno, njegovi uspehi so bili zato tako lepi, ker ga je vodila napredna ideja. Zelo temeljito je namreč študiral marksistično-leninistič-no teorijo, ki jo je znal uporabljati tudi v praksi. Sodeloval je na mnogih partijskih konferencah, ne samo ptujskega in mariborskega okrožja, ampak tudi Slovenije. Postal je član tudi višjih forumov Partije, zaupanja, ki mu ga je izkazala Partija, ni izneveril. Ko ie vdrl okupator v našo deželo, je Lacko le nadaljeval svo) boj proti ia-šizmu, ki ga je pobijal že prej vedno in povsod. Organiziral je v najtežjih pogojih prvi oboroženi boj v ptujskem okraju, vsi najnaprednejši ljudje so se začeli zbirati okrog njega, njegovo ime je postalo simbol narodno osvobodilnega boja. Ko ga je okupator dobil v svoje roke ter ga sramotil in imenoval komunističnega bandita, je Lacko pokazal ono herojstvo in zvestobo do ljudstva in svoje Partije, v kateri ga je vzgajala Partija. Z največjimi mukami niso mogli gestapovci iztisniti iz Lacka niti ene be- Ob revolucionarnem valu po prvi svetovni vojni se je priključilo komunističnemu gibanju dosti inteligence, od katere pa je le majhen del ostal Partiji zvest, ko je po Obznani in drugih proti-delavskih ukrepih protiljudskih režimov Partija morala stopiti v globoko ilegalnost. Takšen neomajen, Partiji vso dobo bivše Jugoslavije vse do svoje smrti zvest, skromen, žilavo vztrajen, borben komunist je bil inž. Jože Hermanko. Ke-daj je stopil v Partijo, točno ne vem, vsekakor pa je bil med prvimi, ki so delovali med akademsko mladino ljubljanske univerze, v Mariboru pa gotovo najstarejši partijec iz delovne inteligence. Kot sin železničarja je bil trajno in trdno povezan z množicami železniške delavnice, kjer je imela Partija tudi svojo najtrdnejšo postojanko. Skoraj vso dobo bivše Jugoslavije je deloval v Mariboru, ne samo na delu mariborske organizacije, ampak tudi pri toliko važni organizaciji prevoza propagandnega materiala za vso Partijo in pri organiziranju kanalov preko meje. Razume se, da so ga režimi preganjali. Tako na primer kot rudarski inženir sploh ni mogel dobiti službe v Sloveniji. Nekaj časa je bil v službi v Srbiji v nekem rudniku, dokler ga tudi tam niso kot delavstvu zvestega borca odpustili. Mariborski delavci so poznali njegov trden značaj, njegovo navado, da nikdar ne govori o sede. V globoki veri, da bo ljudstvo pod vodstvom Partije končno zmagalo, je umrl. Veliko delo, ki ga je opravil Lacko kot član Komunistične partije v bivši Jugoslaviji, je rodilo danes svoje plodove. V junaku Lacku spoštuje naše ljudstvo tudi Partijo, kateri je Lacko pripa-; dal in ki ga je vodila v njegovem de-I lovanju. Jože Potrč sebi, da pa je pripravljen na vsako žrtev, poznali kot doslednega, načelnega borca, ki ga noben teror ne more omajati. Znano je, da je v Mariboru zaradi bližine meje in takratnih zvez močno prevladoval avstromarksistični vpliv, posebno prva leta po Obznani. Prav za to dobo ima tov. Hermanko naivečje zasluge, da je očuval skupaj s Canžekom, Zupancem in drugimi tovariši vpliv organizacije Komunistične partije, predvsem med velikim delom železničarjev. Šele po uvedbi šestojanuarske diktature so vzrasli novi delavski kadri v Partiji, ki so bili sposobni voditi večje delavske boje; vedno pa je ostal v njihovih vrstah najstarejši partijec - intelektualec Hermanko. Po vdoru nemških fašistov se je tov. Hermanko seve takoj priključil OF, vsled izdajstva pa je kmalu padel v gestapovske roke. Tu se je pokazal pravega partijca. Moško in borbeno se je držal do zadnje minute. Vedel je od prvega trenutka, čim je padel v gestapovske roke, da pomeni to za njega doslednega antifašističnega borca, smrt. Umrl je tudi z zavestjo, da bo stvar, za katero se je boril toliko let, zmagala. Njegov spomin, spomin na njegov boj in delo, pa živi med mariborskim proletariatom, med številno mariborsko inteligenco, ki je že pred vojno dala prve kadre v »Zvezi mladih intelektualcev« za poznejšo OF. Jože Potrč. Mi ne smerno dovoliti, da bi na našo zemljo stopila noga katerega koli imperialističnega razbojnika. (Iz proglasa CK KPJ, v začetku marca 1941J Hermanko Joie - primer predanega, zvestega partijskega delavca-intelektualca Tri leta je že, kar ga ni več med nami. Osvobodilni boj našega ljudstva je zahteval tudi njegovo ekstremno žrtev. Vzela nam ga je, 60 letnega partizana, njegova takorekoč prihišna Soča, ko je vršil svojo dolžnost bojevnika propagandista in organizatorja osvobodilnega boja. Lani smo prenesli njegove ostanke na pokopališče njegovega Solkana, a njegov grob je nema obmejna straža pravic, svobode in neodvisnosti našega ljudstva. | Malo jih je, ki bi bili tako drago pla-j čali pravico do svojih idej, kakor je to j plačal Jože Srebrnič, j S politiko se je bil sprijaznil že v svojih mladih letih, ko je bil gimnazijec. Stopil je med tiste, ki so v Gorici naj-energičneje branili narodne pravice slovenskega ljudstva. Prav zato so ga začeli preganjati. Univerzo je zapustil, ker se je hotel posvetiti kmečkemu ljudstvu. Da bi temu ljudstvu čim več koristil, je stopil v vrste socialdemokratične stranke. Med prvo svetovno vojno, proti kateri je rano začel agitirati, je dezertiral v Rusijo in se je tam aktivno udeležil boljševiškega gibanja in Oktobrske revolucije ter državljanske vojne na strani Sovjetov. Ko se je vrnil iz Rusije, se je takoj pridružil delu in boju za ustanovitev Komunistične partije Italije. Njemu se imamo zahvaliti, da so se 1921. leta vse goriške, kakor sicer vse ostale slovenske organizacije, italijanske socialistične stranke izrekle za ustanovitev Komunistične partije. Prav tako se imamo zahvaliti njegovemu delu, da pri prvih občinskih volitvah po italijanski okupaciji Julijske Krajine so volivci mnogih goriških občin izvolili komunistične svete. Komunistični občinske svet je dobil tudi Solkan. Fašistična vlada je komunistične občinske svete razpustila, kasneje je razpustila tudi Komunistično partijo, je komuniste preganjala, zatirala, obsojala na smrt in obešala, zapirala slovenske šole, razpustila vsa, predvsem komunistična društva itd. Toda semena, katerega je bil Srebrnič posejal, bogato posejal med Slovenci na Goriškem, ni mogla zatreti, ni mogla uničiti. Klilo je pod zemljo in je ob partizanski spomladi ob bojevnem prebujenju slovenskega ljudstva v Julijski Krajini vzklilo na dan mogočno, za sovražnika strašno. Primer Julijske Krajine je nazoren dokaz, kako silno se motijo vsi, ki menijo, da je mogoče zatreti, kar po dialektičnih zakonih narave m razvoja človeške družbe nujno mora na dan, kako zmotna je misel, da je mogoče premagati ljudstvo, ki se zaveda svojih pravic in ki se hoče za svoje pravice boriti. Srebrnič je sejal med ljudstvom tako zavest, je v ljudstvu tako zavest negoval. Jože Srebrnič je bil marksist, zato komunist. Kot tak je srčno ljubil svoje ljudstvo, za katero je bil vedno pripravljen darovati poslednjo kapljo svoje krvi. Prav zato ga je fašizem preganjal, zapiral, rušil njegov skromni solkanski dom. Prav zato pa ga je ljudstvo vedno bolj ljubilo. Leta 1924 ga je ljudstvo Julijske Krajine, kljub strašnemu fašističnemu teror- ju, izvolilo poleg tovariša Gennarija za poslanca v italijanski parlament. Leta 1926 pa, proti koncu, ko je fašistična vlada uvajala svoj totalitarni režim, je italijanski fašistični parlament razveljavil vse komunistične mandate, Mussolinijeva vlada pa je komunistične poslance — razen dveh — aretirala, zaprla in konfinirala. Srebrnič je bil med aretiranimi in obsojen na petletno konfinacijo na otokih. Večino konfinacije je prebil v zaporu. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu zopet konfinirali za pet let in še za pet let. Po polomu fašizma je prišel med partizane katerim je bil ljubljenec in vzor. Vse svoje življenje, dobesedno vse je dal za ljudstvo, za narod, za blagor človeštva. Za svojo Slovenijo, za Titovo lugoslavijo. Naš Joža ali naš Pepi, kakor so ga imenovali Solkanci, je bil agitator, pro- pagandist, gospodarstvenik, publicist. Poznala ga je vsa Goriška, zlasti goriški kmetje. Bil je skromen, neustrašen, tovariš s tovariši, sovražnik sovražniku, do katerega ni poznal pardona, sovražnik laži in licemerstva, zvesti sin svojega naroda, kateremu bi bil danes v veliko pomoč, da ga ni zadela prerana in tragična smrt. S svojim delom si je zgradil v spominu in v srcih ljudstva svoj najlepši, svoj veliki spomenik: spomenik svobode in neodvisnosti svojega naroda. In še iz svojega groba v rahli domači zemlji ob Soči nam nemo priporoča, naj čuvamo izvojevano svobodo, naj utrjujemo ljudsko oblast, naj se ne plašimo dela, kakor se nismo plašili boja. Prisegamo ti, Joža, da bomo mi vsi tvoje nemo priporočilo vršili in izvršili, I. Regent Stane Žagar, padel v Okroglem ob Savi 1942. Janez Marentič, bajtarski sin iz Bele Krajine, inženir agronomije, borec za pravice našega delovnega ljudstva. Umrl med vojno. Kovačič Oskar, umrl 1. 1944 na posledicah zapora. Edvard Kardelj in Simič pojasnila stališče Jugoslavije v zvezi z avstrijsko pogodbo Moskva, 17. aipr. (Tass). Na današnji dopoldanski seji pod predsedstvom Be-vina in ki je trajala od 11. uro dopoldne do 1.30 ure popoldne, je Svet zunanjih ministrov nadaljeval diskusijo o osnutku pogodbe o vzpostavitvi neodvisne demokratične Avstrije. Prisotna sta bila jugoslovanski in uvstrijski predstavnik. Na tej seji sta govorila jugoslovanska predstavnika podpredsednik vlade Edvard Kardelj, ki je obdelal politična in teritorialna vprašanja, in zunanji minister Stanoje Simič, ki sta pojasnila stališče Jugoslavije v zvezi z gospodarskimi vprašanji avstrijske pogodbe. Jutri dopoldne bo Svet ministrov po- slušal izjavo šefa avstrijske delegacije dr. Gruberja, nato pa bodo ministri staivljali vprašanja predstavnikom jugoslovanske in avstrijske delegacije. Svet zunanjih ministrov 96 bo sestal zopet danes ob 4. uri popoldne. Moskva, 17. aprila. (Tass). Svet zunanjih ministrov se je sestal danes popoldne ob štirih pod predsedstvom Molotova, da nadaljuje diskusijo o osnutku pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Ministri so pričeli proučevati določbo, ki se nanaša na razseljene osebe. ZASEDANJE VARNOSTNEGA SVETA Predstavnika Jugoslaviie, Albanije in ZSSR so se izjasnila proti predlogu da bi v Grčiji ostala skupina Anketne komisije Ženeva, 17. aprila. Posebni dopisnik Tanjuga javlja: Po poročilih, ki jih je bilo mogoče danes dobiti, je anketna komisija Varnostnega sveta za Grčijo na predsinočnji tajni seji odločila, da bo v bodoče imela tri vr-vrste sej: tajne seje, katerim bodo prisostvovali samo člani anketne komisije brez predstavnikov zainteresiranih dežel: Jugoslavije, Albanije in Bolgarije: tajne seje, ki bodo ob prisostvovanju predstavnikov zainteresiranih dežel, in javne seje. Ta odločba je prišla po protestnih {listnih jugoslovanskih, albanskih in Kilgarskih predstavnikov v zvezi z željami in predlogi nekaterih delegacij, naj bodo vse 6eje anketne komisije tajne. V kolikor se tiče same izdelave poročila za Varnostni 6vet, Im pododbor, kateremu je dana ta naloga, izdelal načrt poročil, ki bodo objavljena. Predstavniki zainteresiranih dežel bodo mogli' staviti svoje pripombe k načrtu poročilu, ki bodo skupno s ce- lotnim načrtom obravnavane na plenarni tajni seji. Pričakujejo,, da bo o vseh vprašanjih izdano uradno poročilo. Predstavniki Jugoslavije Bolgarije in Albanije ne bodo mogli prisostvovati vsem zasedanjem Anketne komisije New York, 17. apr. (Tass). Varnostni svet je nadaljeval z razpravljanjem o grškem vprašanju. Trije govomiiki — predstavnik Albanije, predstavnik SZ in predstavnik Jugoslavije Krašovec — so se izjavili proti predlogu ZDA, naj bi ostala v Grčiji pomožna skupina anketne komisije toliko časa, dokler ne bo VS izdal novega sklepa. Govorniki so apelirali na to, naj se sprejme predlog Sovjetske zveze o ustanovitvi posebne komisije za kontrolo razdeljevanja ameriške pomoči Grčiji, da bi se preprečilo politično vmešavanje v notranje zadeve Grčije. Državljanska vojna v Grčiji Ofenzivne akcije grških partizanov Grško prebivalstvo odhaja pred vladnimi četami v gozdove Atene, 17. apr. (Tass). Na redni tiskovni konferenci je predstavnik grškega generalnega štaba izjavil, da so velike operacije proti partizanom samo v južnem dedu Pinda. Predstavnik je dodal, da je v hribih zapadel visok sneg in da so bile zaradi snežnih viharjev nekatere enote umaknjene v naseljena mesta. Po poročilih tiska, ki jih niso demantirale vojaške oblasti, so partizani pred dvema dnevoma zavzeli mestece Sperhijuda, v zaledju oddelkov, ki so po uradnih podatkih obkolili vso južno grupacijo partizanov. Prav tako poročajo, da so partizani, ki operirajo baije v obkoljenem področju Agrapa, prodrli globoko proti jugu v okolici Platenosa, nato pa se znova umaknili v »obkoljeno« področje. V zadnjih dveh dneh so partizani razstrelili velik most, 2 km od mesta Larise, kjer jo eno glavnih oporišč vladnih čet, ki sodelujejo pri teh operacijah, ter zavzeli mesto Almiros, 23 km od Vo-losa, kjer je kombinirani štab, ki vodi vse operacije proti partizanom. Partizani so vnovič napadli mesto Drevena in raz- strelili električno centralo v predmestju Verije. Po poročilih dopisnikov, ki ao obiskali predele na področju vojaških operacij, zapušča vse prebivalstvo po vaseh, čim se približajo vladne čete, svoje domove in odhaja v gozdove skupno s partizani. Grški kralj zahteva pestreHtev komunističnih voditeljev Atenski listi so objavili izjavo grškega kralja Pavla dopisniku »New York Timesa«. V izjavi je rečeno, da je treba zaradi olajšanja borbe proti partizanom postreljati ali zapreti komunistične voditelje. Ta izjava je povzročila obširne komentarje v tisku in političnih krogih. Po poročilih listov bo o omenjeni izjavi včeraj razpravljali na seji političnega sveta grške vlade. Predsednik vlade Maksiimos je baje obiskali kralja in ga opozoril, da mora vsako svojo izjavo političnega značaja spraviti v sklad z vlado. Hkrati je bil objavljen poluradni komunike, ki demantira kraljevo izjavo. Obsodba Tisa bo zadala močan udarec slovaški reakciji Češkoslovaški tisk odobrava pravično sodbo slovaškega ljudskega sodišča Praga, 17. aprila. (Tanjug). Ves praški tesk komentira sodbo bratislavskega narodnega sodišča v procesu proti bivšemu predsedniku, tako imenovane Neodvisne slovaške države in vojnemu zločincu dr. Tisu. Pod naslovom »Pravična sodba« piše »Rude pravo«, da je češkoslovaška javnost zadovoljna s sodbo, ker je pravično kaznovala sovražnike narodov Češkoslovaške. »Z obsodbo teh najvišjih predstavnikov slovaškega gibanja, ki so prostovoljno stopili v službo zakletega sovražnika vsega slovanstva — nacizma, je slovaški narod dokončno obračunal z gibanjem, ki je izpodkopavalo republiko in izročilo narod nacistom. To gibanje tudi še danes skuša s pomočjo svojih političnih protektor-jev rušiti republiko. Obsodba Tisa pomeni hkrati čiščenje slovaškega naroda in izpolnitev programa, ki ga je postavil slovaški narodni odpor.^ Narodno sodišče jo v imenu slvaškega naroda izreklo pravično in edino možno smrtno kazen.« »Prače« piše: »Slovaški narod je svobodno in s svojimi močmi obsodil izdajstvo Češkoslovaške republike in kaznoval izdajalce z najstrožjo kaznijo. Obsodba, ki jo je izrekel narod, je tako pred vsem svetom jasno potrdila, da je zločin zoper enotnost češkoslovaške države hkrati zločin zoper najvišje interese slovaškega naroda. Obsodba Tisa je za vedno razbila legendo o »slovaški državi« in ji dala v zgodovini pečat naj večjega zločina, ki ogroža tudi sam obstoj tega naroda. Dosledno in brezkompromisno kaznovanje narodnega izdajstva pomeni polno in brezkompromisno potrditev ideje o enotni češkoslovaški državi. Z obsodbo izdajstva je slovaški narod odločno zavrnil vse prikrite in odkrite poskuse, naperjene zoper temelje narodno demokratične ureditve, katere prvi pogoj je dosledno čiščenje in kaznovanje izdajalcev.« Po vsej Franciji so proslavili obletnico španske republike Pariz, 16. aprila. AFP poroča, da so slovesno proslavili obletnico Španske republike po vsej Franciji. Španska republikanska vlada je priredila v Parizu sprejem, katerega sta se udeležila predsednik republike Martinez Bario in predsednik vlade Rodolfo Llopis Od gostov so se sprejema udeležili podpredsednik francoske vlade Maurice Thorez, sekretar francoske konfederacije dala Leon Jouhaux, bivši predsednik Diskusija o osnutku pogodbe z Avstrijo Avstrija se ne more izogniti odgovornosti za udeležbo v drugi svet. vojni na strani Nemčije V diskusiji o nemškem vprašanju je Molotov predlagal kontrolo štirih velesil nad Porurjem Moskva, 17. apr. (Tass). Seji Sveta zunanjih ministrov z dne 16. aprila je predsedoval Bidault. Ministri so razpravljali o poročilu komiteja izvedencev za premog in nato prešli k proučevanju avstrijske pogodbe. Nato se je razvila diskusija o poročilu komitčja izvedencev za premog. Francoska, ameriška in britanska delegacija so pojasnile svoja stališča na seji Sveta ministrov dne 15. aprila. Bidault je tedaj opozoril, da so izvedenci štirih okupacijskih sil na osnovi odloka Sveta zunanjih ministrov iz avgusta 1946 proučili probleme, ki bo v zvezi z dvigom proizvodnje premoga v Nemčiji. Izdelali so razne praktične ukrepe, katerih izvedba bi omogočila dvig premogovne proizvodnje v Nemčiji. Francoska vlada se je popolnoma strinjala z neka-, teriimi priporočili izvedencev. Bidault je poudaril, da izvedenci niso proučili vprašanja razdelitve premoga, kateremu francoska vlada pripisuje posebno važnost. Vztrajal je na tem, da porurski premog razdelijo mednarodni organi in da je treba posarski prmog v celoti dati na razpolago Franciji. Marshall je povezal vprašanje izkopa in razdelitve premoga s problemom gospodarske enotnosti Nemčije. Kritiziral je tudi neodvisne ukrepe uprave v sovjetski okupacijski coni pri razdelitvi premoga. Bevin se je izjavil proti ustanovitvi kontrole štirih sil nad porursko premogovno industrijo. Ko je govoril o Bidaiultovem predlogu glede posarrskega premoga, je dejal, da mora o tem vprašanju odločati evropska organizacija za premog, zaenkrat pa ga je treba pustiti nerešenega, Molotov je omenil, da izkop premoga v Nemčiji do danes še ni prekoračil 53 odstotkov predvojnega nivoja. Predlagal je, da bi si za prihodnji dve ali tri leta zadali nalogo dvigniti izkop premoga v Nemčiji na predvojni nivo. Nato je opomnil, da je Nemčija pred vojno izvažala 12 do 15 odstotkov svojega premoga in predlagal, da bi odslej rezervirali 20 do 25 odstotkov premoga, ki ga izkopljejo v Nemčiji za izvoz in za reparacije zavezniškim deželam. Polovica teh 20 do 25 odstotkov bi lahko služila za izvoz, je dejal Molotov, druga polovica pa za kritje reparacij. Sovjetska delegacija predlaga ustanoviti štiristransko kontrolo nad izkopom in razdelitvijo premega v vsej Nemčiji Zaradi tega moramo v Berlinu ustanoviti poseben organ Kontrolnega sveta. Kar se tiče porurske premogovne industrije, je treba ustanoviti posebno štiristransko kontrolo v Porurju samem, pod splošnim nadzorstvom in vodstvom kontrolnega sveta. Ob zaključku je Molotov predlagal povabiti k aktivnemu sodelovanju pri reševanju vseh vprašanj, ki se tičejo delovanja premogovne industrije, demokratične stranke, sindikate, industrijske svete in druge organizacije delavcev, inženirjev in tehnikov. Prav tako je predlagal poveriti Kontrolnemu svetu nalogo, da podvzame nadaljnje ukrepe za izboljšanje materialnega položaja delavcev in inženirskega in tehničnega osebja premogovne industrije. Britanska in ameriška delegacija ste zavrnili sovjetske predloge. Posebno sia se uprli dobavam premoga na račun reparacij. Bevin se je izjavil proti štiri-stranska kontroli nad porursko premogovno industrijo. Diskusija o osnutku avstrijske pogodbe Ministri so sklenili proučiti člen za členom osnutek avstrijske pogodbe, ki so ga pripravili namestniki. Pričeli so s prvim odstavkom uvoda pogodbe, kjer morajo biti naštete sile, ki morajo podpisati to pogodbo. Delegaciji ZSSR in Francije predlagata, da bi podpisali pogodbo predstavniki šUrih velesil na eni strani in Avstrije na drugi. Delegaciji Velike Britanije in ZDA želita, da bi podpisali pogodbo tudi predstavniki raznih drugih zavezniških držav. Delegaciji ZDA in Velike Britanijo sta umaknili svoj predlog. Tako je bil prvi odstavek uvoda sprejet. Prav tako je bil sprejet drugi odstavek uvoda, kjer je rečeno, da je hitlerjevska Nemčija 13. marca 1938 s silo anektirala Avstrijo in priključila njeno ozemlje nemški državi. V tretjem odstavku je rečeno, da se je Avstrija po tej aneksiji kot integralen del hitlerjevske Nemčije udeležila vojne proti zavezni- škim in združenim silam ter drugim združenim narodom, in da je Nemčija v ta nainon uporabljala avstrijsko ozemlje, avstrijske čete in materialne vire. Ob tej priliki je sovjetska delegacija pripomnila, da se Avstrija ne more izogniti gotovi odgovornosti zaradi njene udeležbe v vojni. Delegaciji ZDA in Velike Britanije ste predlagali, da bi zamenjali beeedo »odgovornost« s »posledica«. Molotov je opomnil, da so oktobra leta 1943 zunanji ministri treh sil neposredno govorili o odgovornosti Avstrije za udeležbo v vojni ob strani hitlerjevske Nemčije. 20. julija preteklega leta je avstrijska vlada sporočila, da se je 780.000 Avstrijcev vrnilo iz ujetništva. Te številke karakterizirajo odgovornost Avstrije za vojno. Ni le slučajno, da je poleg Nemčije samo še Avstrija že dve leti pod okupacijo oboroženih sil štirih zavezniških držav. Marshall in Bevin sta se uipria sovjetskemu predlogu. Bidault je dejal, da francoska delegacija zavzema pri tem srednje stališče in predlagal izrazili, da se »Avstrija ne more izogniti gotove odgovornosti«, Vprašanje tega odstavku v uvodu je ostalo nerešeno. 0 ostalih odstavkih uvoda 90 se ministri sporazumeli. Ministri so nato prešli k proučevanju prvega dela osnutka pogodbe, kjer je govora o političnih odločbah. Svet je proučil in odobril različne člene pogodbe in med drugim tudi člen, ki priznava vzpostavitev Avstrije kot suverene, neodvisne in demokratične države, člen, ki določa priznanje neodvisnosti Avstrije s strani Nemčije, člen, ki prepoveduje An-schluss, člen o naturalizaciji in rezidenci Nemcev v Avstriji, člen o človečanskih pravicah, člen o demokratičnih ustanovah, člen o razpustu nacističnih organizacij ter razne druge člene. Pri proučevanju teh členov eo ministri med seboj večkrat popustili in tako dosegli kompromisne sklepe. Proučevanje petega člena, ki se tiče avstrijskih meja, je bilo odloženo, dokler ne bosta podala izjav jugoslovanski in avstrijski predstavnik. Ministri so prav tako odložili proučevanje nekaterih drugih členov. ★ ★ ★ Normalizacija francosko-boigarskii odnosov Sofija, 17. aprila. (Tass) Ker je nesporazum med Francijo in bolgarsko vlado odstranjen, se je izvedelo^ da bosta Francija in Bolgarija nadaljevaH gospodarska pogajanja, ki sta jih prekinili pred enim mesecem. Francoska vlada razveljavlja ukrepe, ki jih je E odvzela nasproti bolgarskim dopisni-om v Franciji in jim dovoljuje privilegije, ki jih imajo tuji novinarji. Minister Francije v Bolgariji Jacques Emil Pariš se bo vrnil v Sofijo kakor hitro bo ozdravel. Madžarski zarotniki obsojeni Budimpešta, 16. aprila. (Tanjiug.) — Posebni senat narodnih sodišč v Budimpešti je izrekel danes sodbo nad udeleženci zarote proti madžarski republiki. Na smrtno kazen z obešenjem so bili obsojeni: Gybrgy Donat, član Sveta sedmorice, bivši generalni polkovnik Dalnoki Veres, vojaški šef zarote ter bivši generalni major Sandor Au-dnassy, član zarotniške »glavne komande«. Na dosmrtno robijo in prisilno delo so bili obsojeni: generalštabni major Istvan Szent Miklosy, član zarotniške »glavne komande« in Balini Aranny, član »Sveta sedmorice«. Ostali obtoženci so bili obsojeni na robijo od 14 let do enega leta. »DAILY WORKER« O WALLACEOVEM OBISKU V ANGLIJI WALLACE GRADI SVOJO POLITIKO na dejstvih, ki so dovedla Stalina in Roosevelta do sporazuma London, 17. apr. (Tanjug). Obisk bivšega podpredsednika ZDA Henxya Wal-lacea v Vel. Britaniji in njegovi govori so še vedno glavni predmet političnega razpravljanja v Londonu in povzročajo veliko vznemirjenost v reakcionarnih krogih ZDA. Čeprav si je Wallace pridobili veliko popularnost im povzročil živo zanimanje v Ved. Britaniji, skuša konservativna stranka očividno pomiriti svoje somišljenike v ZDA k tem, da zmanjšuje pomen VVallacecvih govorov. Na drugi strani pozdravlja napredni tisk njegove izjave. Znami novinar Cummimgs piše v »News Chroniolu«: VVallace zavzema podobno stališče kot »laburistični uporniki v britanskem parlamentu, ki so obsodili Be-vinovo poslušnost ameriški politiki, t. j. churchillovsko politiko do Sovjetske zveze. V zvezi z zahtevo predsednika tako imenovanega »odbora za pobijanje anti-ameriškega delovanja« Thomasa, naj se uvede sodni postopek zoper Wallacea, je Daidy Worker< objavil uvodnik z naslovom »Wallace si ne pusti vezati rok«. »Daily Worker« prinaša tudi Walla-ceov odgovor na obtožbo reakcionarnih krogov v ZDA, ki mu očitajo, da govori takšne stvari v Vel. Britaniji, ne pa v ZDA. Boril sem se proti tej politiki tudi v ZDA, je izjavil Wallace. Britanski narod je zelo dobro vedel za moje stališče, še preden sem prišel sem. Dejal sem, da lahko ZDA in vse države izbirajo samo med politiko, ki se zavzema za močno združitev naroda in trajni mir, in ono, ki sc bori za razdvojenost v svetu, kar vodi v skrajno posledico — v vojno. Wallace je nazadnje izjavil, da ne priznava nikakršnega vojnega stanja in da se bo še naprej boril za mir, dokler bo upanje, da bo mir ohranjen. »Dai!y Worker< piše: Wallace ni hotel sprejeti bahanja in zavajanja tistih ameriških politikov, ki »drže v roki atomsko bombo« in ki pozabljajo, kakšen kaos grozi njihovemu lastnemu gospodarskemu sistemu, in ki dvigajo obrabljeno Hitlerjevo zastavo antikomunizma ter groae, da bodo porušili način življenja drugih narodov. Wallace gradi svojo politiko na dejstvih, na istih dejstvih, ki so pripeljala Stalina in Roosevelta do sporazuma. Problem Porurja - francoske vlade Leon Blum ter številni člani diplomatskega zbora, med katerimi so bili tudi predstavniki SZ, Poljske, Češkoslovaške, Mehike in drugih držav. Kljub hudemu terorju fašističnega Francovega režima v Španiji je špsnski narod še enkrat potrdil svojo vdanost Španski republiki, saj so visele, kakor poroča Associated Press, sredi Madrida republikanske zastave v čast obletnice proglasitve španske republike. Pod tem naslovom priobčuje moskovski »Trud« naslednji članek Jerm asova: »Porursko industrijsko področje ima poseben položaj ne samo v Nemčiji, ampak tudi v Evropi. V nobeni deželi na svetu ni področja, kjer bi bila tako velika koncentracija industrijskega potenciala ua relativno majhni površini, kakor je to v Porurju. Tu je zibelka nemškega imperializma in trdnjava nemške ekspanzije. Porurski magnati so pozvali in ustoličili Hitlerja. I Porurje je bilo od nekdaj močno orožje v rokah nemških imperialistov pri njihovem boju za zasužnjen je vse Evrope in za gospostvo na svetovnih tržiščih. Neizmerno bogastvo tega nai-vešjega industrijskega področja v zaipad-ni Nemči ji je že od nekdaj predmet hudega boja med nemškimi monopolističnimi klikami, povezanimi z mednarodnimi ameriškimi, angleškimi in francoskimi monopoli. V zadnjih 15. do 20. letih je bilo Porurje zapleten vozel mednarodnih finančnih interesov. Pri izkoriščanju njegovega bogastva v tej ali oni obliki je bil udeležen kapital Morgana, Duponta, De Vendellija itd. Pustiti Porurje nemškim monopolistom hi pomenilo že vnaprej omogočiti nov nemški napad nu evropske države. Toda industrijski finančni krogi ZDA, Velike Britanije in Francije, povezani z magna-ti Porurja, bi vsak na svoj način radi I izkoristili zmago in prigrabili bogastvo I Porurja. Razume se, da bi nemšiki mo- nopolisti samo pozdravili tako rešitev porurskega vprašanja, ker bi se jim pri tem posrečilo ohraniti nekatere pozicije tudi zase. Anglo-ameriški sporazum o gospodarski združitvi angleške in ameriške cone Nemčije je dejansko povzročil, da se je vpliv ameriškega kapitala razširil tudi na Porurje. Ta sporazum je dal Veliki Britaniji in ZDA največje možnosti v Porurju na škodo drugih držav. Dodati je treba, da v nemških industrijskih in finančnih krogih nikakor še ni izginilo upanje, da bo Porurje s pomočjo ameriškega kapitala zopet postalo to, kar je bilo, da bo postalo vir gospodarske in politične moči reakcionarnih sil Nemčije, ki so danes pripravljene služiti srečnejšim kolegom in z njimi deliti ne samo dohodke, ampak tudi privilegije. Nedvomno živahnost, ki jo lahko opazimo med Hitlerjevimi učenci v zapad-nih conah, je v neposredni zvezi s pokroviteljsko politiko anglo-ameriške uprave nasproti njim. Nedavna poroči o skoku tečajev delnic nemških, mi njimi tudi porurskih firm kažejo, kai zelo se je povečalo upanje nemških m nopolistov. Auglo-ameriško nadzorst ni odstranilo nevarnosti, da se obno prejšnja vloga porurskega bazena, ai pak naravnost podpira to obnovitev. N ravno je, da se s tako politiko ne mo strinjati Francija, ne more se strinj: SZ, ne morejo pa se strinjati tudi dru evropske države. Niti ločitev Porurja < Nmčije, ne vsi brezkrvni načrti o spi meniitvi Porurja v dobavitelja premoč ne morejo imeti trajnega učinka. Mednarodni finančni kapitel je pr več zainteresiran v Porurju, da bi odrekel poizkusu, da ga spremeni svojo bazo. Samo demokratizacija Nei Čije in kontrola štirih sil bo lahko tv rila nepremagljivo oviro načrtom izkoi Stanja Porurja, s tem pa tudi vse Nei čije, kar bo imelo za posledico tudi va nost za Evropo.« Amatersko šahovsko prvenstvo Slovenije Kranj, 17. aprila Peto kolo: Muzlovič je lahko izkoristil napako, ki jo je naredil Ljupša in je hitro zmagal. Sušnik je v izenačenju pozicije žrtvoval nekorektno figuro proti Mišuri in je izgubil. Inž. Petrič je imel dobro pozicijo proti Longerju, pa je slabo nadaljeval in izgubil. Šnajder je dobil proti Ketišu. Kukovec pa je dobil proti Madjariču. Habe in Pogačnik sta prekinjeno partijo v nejasni poziciji. Levačič si je v časovni stiski pokvaril že dobljeno pozicijo. Partija je prekinjena. Stanje po petek kolu: Longcr 5, Mi-sura 4'A, Muzlovič 4, Levačič 3 (1), Šnajder 3, Mlinar 2(1). Madjarič, Kukovec 2'A, Pogačnik 2 (1), Sušnik 2, Habe 0 (1), Ljupša. inž. Petrič 0. Finančni zakon za driavni proračun LRS za proračunsko leto 1947 KOROŠKI SLOVENCI PROTESTIRAJO PROTI UKREPOM BRITANSKIH OKUPACIJSKIH OBLASTI »Nasilno hočejo dušiti vo«Io našega ljudstva" Člen. 1. Državni proračun LRS za 1. 1947 znaša skupno: Izdatkov .... Din 3,223.883.000.— Dohodkov .... » 3,223.883.000.— Člen 2. Državni proračun obsega: a) republiški proračun z izdatki v znesku Din 2.514,518.000.— in dohodki v znesku » 2.514,518.000.— b) skupne vsote proračunov okrajnih ljudskih odborov, in sicer: Glavnega mesta Ljubljane: izdatki......................Din 154,585.000.— dohodki .. . . » 154,585.000,— Okrajnega ' ljudskega odbora Celje -mesto: izdatki......................Din 44,970.000.— dohodki.......................» 44,970.000.— Okrajnega ljudskega odbora Celje -okolica: izdatki......................Din 25,080.000.— dohodki.......................» 25,080.000.— Okrajnega ljudskega odbora Črnomelj: izdatki......................Din 11,130.000.— dohodki.......................» 11,130.000.— Okrajnega ljudskega odbora Dolnja Lendava: izdatki......................Din 12,900.000.— dohodki.......................* 12,900.000.— Okrajnega ljudskega odbora Gornja Radgona: izdatki......................Din 11,870.000.— dohodki.......................» 11,870.000,— Okrajnega ljudskega odbora Grosuplje: izdatki......................Din 11,250.000.— dohodki.......................» 11,250.000.— Okrajnega ljudskega odbora Kamnik: izdatki......................Din 15,110.000.— dohodki.......................» 15,110.000.— Okrajnega ljudskega odbora Jesenice: izdatki......................Din 17,020.000.— dohodki .... . » 17,020.000.— Okrajnega ljudskega odbora Kočevje: izdatki......................Din 14,410.000.— dohodki...................... » 14,410.000,— Okrajnega ljudskega odbora Kranj: izdatki......................Din 18,990.000.— dohodki.......................» 18,990.000.— Okrajnega ljudskega odbora Krško: izdatki......................Din 25,360.000.— dohodki.......................» 25,360.000.— Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana-okolica: izdatki......................Din 17,640.000.— dohodki.......................» 17,640.000.— Okrajnega ljudskega odbora Ljutomer: izdatki......................Din 11,495.000.— dohodki.......................» 11,495.000.— Okrajnega ljudskega odbora Maribor-mesto: izdatki ...... Din 85.500.000.— dohodki.......................» 85,500.000.— Okrajnega ljudskega odbora Maribor-okolica: izdat1 ......................Din 20,350.000.— dohodki ...... » 20,350.000.— Okrajnega ljudskega odbora Mozirje: izdatki......................Din 11,830.000.— dohodki.......................» 11,830.000.— Okrajnega ljudskega odbora Murska Sobota: izdatki ...... Din 32.580.000.— dohodki .....................» 32,580.000.— Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto: izdatki ...... Din 34,830,000.— dohodki.......................» 34,830.000.— Okrajnega ljudskega odbora Prevalje: izdatki......................Din 19,710.000.— dohodki.......................» 19,710.000.— Okrajnega ljudskega odbora Ptuj: izdatki......................Din 26,110.000.— dohodki.......................» 26,110.000.— Okrajnega ljudskega odbora Rakek: izdatki......................Din 10,400.000.— dohodki.......................» 10,400.000,— Okrajnega ljudskega odbora Slovenska Bistrica: izdatki......................Din 11,505.000.— dohodki.......................» 11,505.000,— Okrajnega ljudskega odbora Slovenske Konjice: izdatki ...... Din 9,985.000.— dohodki.......................» 9,985.000.— Okrajnega ljudskega odbora Škofja Loka: izdatki......................Din 11,530.000.— dohodki ...... » 11,530.000.— Okrajnega ljudskega odbora Šmarje pri Jelšah: izdatki......................Din 13,115.600.— dohodki.......................» 13,115.000,— Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje: izdatki ... .. Din 19,280.000.— dohodki.......................» 19,280.000.— Okrajnega ljudskega odbora Trebnje: izdatki......................Din 10,830.000.— dohodki...................... » 10.830.000.— Skupni proračuni okrajnih ljudskih odborov: izdatki ...... Din 709,365.000.— dohodki » 709,365.000.— Člen 3. Da se proračuni okrajnih ljudskih odborov spravijo v ravnotežje, se okrajnim ljudskim odborom določajo naslednji zneski republiških dohodkov, ki bodo nabrani v njih območju in so že izkazani v skupnih zneskih dohodkov v 2. členu tega zakona: od dohodnine pobrane v njihovem območju: Glavnemu mestu Ljubljana . . . 10.7% Okr. ljud. odbor. Celje-mesto . 55 % „ „ „ Celje-okolica 27 % „ „ „ Črnomelj . . 52 % ,, „ „ Dol. Lendava 55 % „ „ „ Gor. Radgona 33.9% j „ „ „ Grosuplje 38 % j „ „ „ Jesenice . . 25.5% ! ............... Kamnik . . 32.5% | „ „ „ Kočevje . . 51.7% „ „ „ Kranj ... 17 % ............... Krško . . 65.5% „ „ „ Ljublj.-okol. 15 % „ „ „ Ljutomer 31 % „ „ „ Maribor-m. . 19.5% „ „ „ Maribor-okol. 26 % „ „ „ Mozirje . . 33.8% „ „ „ Mur, Sobota 56 % „ H „ Novo mesto . 52 % ,, Prevalje . . 55 % Okr. ljud. odbor. Ptuj ... 20 % „ „ „ Rakek ... 28 % „ „ „ Sl. Bistrica . 26 % „ „ „ Sl. Konjice . 39 % „ „ „ Škofja Loka . 44 % „ „ „ Šmarje pri J. 57.5% „ „ „ Trbovlje . . 40 % „ ,, „ Trebnje . . 26 % b) od deleža republike LRS na davku na promet proizvodov v zbirne preračune okrajnih ljudskih odborov skupno din 34,000.000. Člen 4. Ljudska republika Slovenija odvaja v korist zveznega proračuna 5% dohodni-nine, nabrane na njenem območju. Člen 5. Če bodo v proračunskem letu 1947. izdani predpisi, s katerimi bodo odpravljeni ali združeni posamezni uradi ali ustanove, sme finančni minister v soglasju s predsednikom vlade LRS prenesti kredite, predvidene v njihovih predračunih za leto 1947. v celoti ali deloma na tiste organe državne uprave, s katerimi bodo združeni oziroma na katere bodo prene-šene njihove funkcije. Člen 6. Ustanove, ki se razglasijo za gospodarske ustanove, razpolagajo samostojno s svojimi dohodki po določbah 30. člena osnovnega zakona o proračunu in po predpisih, s katerimi bo urejeno izvajanje proračuna. Člen 7. Določa se 5% rezerva osebnih izdatkov, ki jih sme pristojni minister trošiti samo z odobritvijo organa za sistemizacijo. Če se s sistemizacijo dosežejo prihranki pri osebnih izdatkih, gredo ti prihranki v korist proračunske rezerve vlade LRS za osebne izdatke. Prihranke pri osebnih izdatkih, ki se dosežejo po izvedeni sistemizaciji, sme resorni minister uporabiti v druge namene, za povzdigo resorne službe, oziroma za izboljšanje delovnih pogojev v tej službi. Člen 8. V smislu 31. člena osnovnega zakona o proračunu so odredbodajalci dolžni sestaviti tromesečne načrte za izvajanje proračuna, razčlenjene po partijah, pozicijah in podpozicijah osebnih in tvarnih izdatkov, po navodilih, ki jih izda finančni minister LRS. Člen 9. Ta zakon velja od 1. januarja 1947. zdravstveno zaščito zagotavlja podporo družinam padlih borcev, družinam žrtev fašističnega terorja in družinam mobiliziranih borcev za 7939 primerov in pokojnin za 1674 primerov. V breme zveznega proračuna se bodo izvedla zelo pomembna dela v LR Črni gori: obnova in izgraditev Titograda, za kar je predviden kredit 200 milijonov din, izgraditev železniške proge Nikšič—Titograd s kreditom 100 miljonov din, obnova porušenih naselbin s kreditom 100 milijonov din. izgraditev ceste Berane—Rožaj s kreditom 29,500.000 din in še nekaterih drugih objektov. Izdatki v smislu predlaganega proračuna se krijejo z 519,300.000 din dohodkov, ki jih je treba uresničiti v republiki in s 730,670.000 din dotacije iz zveznega proračuna. To pomeni, da bi se proračunski predlog kril 42% z dohodki republike in 58% z dotacijo iz zveznega proračuna. Po ekspozeju ministra za finance je govoril minister za trgovino in industrijo LR Črne gore Komnen Cerovič, za njim je govoril minister za prosveto Niko Pavič. Po diskusiji je skupščina soglasno sprejela proračun in finančni zakon LR Črne gore. VOLITVE V ODBORE OF V PREVALJSKEM OKRAJU Kakor po vsej Sloveniji so tudi v Prevaljskem okraju volili odbore OF. V Lokovici, Sv. Antonu na Pohorju, Sv. Jerneju nad Muto, v Dravogradu, Turiški vasi so volili člani OF 100%. V Št. Lenartu—Straže so volili 98, 89%, v Maren-bergu 97%, v Trbonjah 97.5%, v Vuhredu 98.45%, na Viču pri Dravogradu 99.52 odstotno, v Sv. Danijelu ob meji 92% odstotno, v industrijskem kraju Žerjav so volili 99.20% in v Mežici 99%. Povsod, kjer do zdaj še niso volili odborov OF, se na volitve z navdušenjem pripravljajo, posebno v Kotljah, rojstnem kraju pisatelja Prežihovega Vo-ranca, ker hočejo z volitvami dokazati svojo predanost OF. Na Kozjanskem V Šmarskem okraju so preteklo nedeljo volili 37 odborov OF in to v Kozjanskem predelu. V Ješovcu Lesičnem, Pil-štajnu, Klakem, Bistrici, Dobležičah, Gubnem, Lopatici, Podčetrtku, Krivici, Vrenski gori, Polju ob Sotli, Sedlarjevem, Lastničah, Veračah, Imenem, Dobrini, Hrastju, Sodni vasi, Sv. Emi in Olimju so volili 100%. Tudi drugod je bila udeležba zelo visoka. V okraju Trebnje so volili odbore OF že v 109 krajih, v ostalih dveh krajih pa bodo volili prihodnjo nedeljo. Volitve so potekale zelo lepo. Skoraj povsod so zaključili volitve že dopoldne. Na Biču so volili 100%, v Slovenski vasi 98%, na Rakovniku 97%, na Repljah 96%, v št. Rupertu 94%. Podobno so potekale volitve tudi v drugih krajih Trebanjskega okraja. * Vlada LR Srbije ustanovila komisijo za izvajanje uredb o akumulaciji in cenah v drž. gospodarskih podjetjih lokalnega pomena Beograd, 17. aprila. (Tanjug.) Zaradi potrebe in z namenom izvajanja in zagotovitve uresničenja uredb in ostalih splošnih predpisov o akumulaciji in cenah državnih gospodarskih podjetij lokalnega pomena, kakor tudi zaradi popolnega usposobljen ja vseh podjetij za plansko gospodarstvo je vlada LR Srbije ustanovila pri vladi LR Srbije komisijo za izvajanje uredb o akumulaciji in cenah v državnih gospodarskih podjetjih lokalnega pomena. Celovec, 17. aprila. Koroški Slovenci so preteklo nedeljo na množičnih zborovanjih odločno protestirali proti najnovejši odredbi šefa britanskih okupacijskih oblasti, polkovnika Simsona. Ta odredba prepoveduje koroškim Slovencem njihove najosnovnejše narodne pravice: zabra- njuje jim izražati svobodno njihovo voljo in zahtevo po priključitvi k FLRJ. Zabra-njuje jim zborovanja in nošenje slovenske in jugoslovanske zastave. Slo- Boj bomo nadaljevali do priključitve k FLRJ Z zborovanja v Hodišah so odposlali sledečo resolucijo tov. Edvardu Kardelju: »Slovenski izseljenci in Slovenci iz predelov severno od Drave obhajamo danes v Hodišah petletnico izseljevanja koroških Slovencev. Slovenski izseljenci smo bili prve žrtve hitlerjevskega uničevalnega načrta nad koroškimi Slovenci. Naš doprinos v žrtvah in borbi za zmago nad hitlerjevskim nacizmom je ogromen. Čeprav smo že daleč od kapitulacije fašistične Nemčije, so pri nas na Koroškem še vedno razmere nasilja in krivic. Izseljenci še danes nimajo poravnane škode, naše društvo ni dovoljeno, kot antifašiste nas oblasti preganjajo. Tovariš Kardelji Protestiramo proti tem ukrepom, ker smatramo, da so nasilna dušitev volje našega ljudstva. Borili smo se za pravico sebi in drugim. Ta veliki boj bomo nadaljevali, dokler ne bomo priključeni k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.« Protestiramo proti nasilnim ukrepom Resolucija konferenci zunanjih ministrov v Moskvi: »Koroški Slovenci smo se danes zbrali v Hodišah pri Celovcu na spominsko slavnost petletnice množičnega izseljevanja koroških Slovencev v aprilu leta 1942. Nacisti so nas izgnali iz naših domov, ker smo bili Slovenci. Oblasti so prepovedale svobodo zborovanja izse- vesao so proglasili, da bodo še višje dvignili svojo zastavo — simbol svobode. Prepoved angleških okupacijskih oblasti je po vsej Slovenski Koroški izzval največje ogorčenje. Z nedeljskih zborovanj so koroški Slovenci poslali maršalu Titu, tov. Kardelju in Svetu zunanjih ministrov številne brzojavke, v katerih protestirajo proti najnovejšim ukrepom angleških okupacijskih oblasti. ljencem v Dobrli vesi in izjave o priključitvi k Jugoslaviji ter prepovedale nošenje jugoslovanskih zastav. Iste oblasti obsojajo antifašiste, opraščajo pa bivše naciste. Koroški Slovenci odločno protestiramo proti nasilnemu postopanju, zahtevamo pravico, za katero smo se borili in za katero se bomo še naprej borili, dokler ne bo Slovenska Koroška priključena k Jugoslaviji.« Nobeno nasilje nas ne bo odvrnilo od naše borbe Udeleženci zborovanja v Št. Jakobu v Rožu so poslali naslednjo brzojavko maršalu Titu v Beograd: »S svečane proslave ob priliki petletnice izseljevanja koroških Slovencev dne 13. aprila 1947 Vam pošiljamo naše bratske pozdrave in se Vam obenem zahvaljujemo za odločne besede, izrečene ob priliki zborovanja Ljudske skupščine FLR Jugoslavije, v katerih izražate svojo odločnost in voljo jugoslovanskih narodov, nepopustljivo braniti zahteve po priključitvi koroških Slovencev k FLR Jugoslaviji. Vaše besede dajejo tudi nam večjo odločnost in nove moči za nadaljevanje naše borbe. Od te naše poti, začrtane s krvjo borcev partizanov vseh jugoslovanskih narodov, ki so dali svoja življenja za osvoboditev Slovenske Koroške, nas ne bo odvrnil noben teror, nobeno zatiranje, katerega danes ponovno izvajajo nad našim narodom. To bo samo povečalo našo pripravljenost, nadaljevati borbo, dokler se ne združimo z ostalimi SlovencL« Izidi volitev v okrajne ljudske odbore LR Makedonije Skoplje, 17. aipriila (Tanjug). Po uradni objavi republiške votivne komisije v Makedoniji so imele volitve v okrajne ljudske odbore tale izid: Pri volitvah za okrajne l judske odbore je od skupnega števila volivcev volilo 97.92%. Volitve so bile v vseh 27 okrajih Makedonije. Za Ljudsko fronto je glasovalo skupaj 95.37%. Kandidatne liste izven LF so bile objavljene samo v ohridskem in djevdjelijskem okraju ter so dobile skupaj 314 glasov, t. j. 0.07%. Za skrinjico brez liste je od skupnega števila glasovalo 4.56%. Odlikovanje kapetana Ranka H. Mugosa z redom narodnega heroja Beograd, 17. aprila. Tanjug. Na predlog predsednika vlade FLRJ maršala Tita je Prezidij Ljudske skupščine FLRJ odlikoval z redom narodnega heroja kapetana Ramka H. Magosa. Kapetan Mugosa je bil odlikovan s tem visokim redom zaradi junaškega zadržanja v osvobodilni vojni narodov Jugoslavije proti fašističnim okupatorjem in posebnih zaslug, storjenih narodom Jugoslavije v borbi proti fašizmu. Na vabilo AFŽ LR Albanije bo delegacija jug. antifašistk obiskala Albanijo Beograd, 17. apr. (Tanjug). AFŽ LR Albanije je poslala AF2 Jugoslavije vabilo, naj pošlje skupino jugoslovanskih antifašistk na obisk v Albanijo. Na to vabilo je centralni odbor AFŽ določil delegacijo antifašistk. da obiščejo Albanijo. V delegaciji so Jana Koh, Neda Marovič-Stefanovič in Vera Nenadovič. Vse tri so že z letalom odpotovale v i Albanijo, kjer se bodo mudile 10 dni. Obiskale bodo vsa važnejša mesta in ustanove AFŽ ter se seznanile z delom svojih sester — albanskih antifašistk. Glavno državno razsodišče pri vladi FLRJ in razsodiščni svet pri vladi FLRJ sta pričela z delom Beograd, 17. aprila (Tanjug). Glavno državno razsodišče pri vladi FLRJ in razsodiščni svet pri vladi FLRJ (zvezno ruzsodništvo), ki sta bila ustanovljena z zakonom o reševanju premoženjskih sporov s pomočjo državnega ruzsodništva, sta te dni pričela z delom. Glavno državno razsodišče in razsodiščni svet pri vludi FLRJ imata svoje urade začasno v ulici kneza Miloša 16, pritličja. Ljudska skupščina LR črne gore je sprejela proračun in finančni zakon Cetinje, 17. aprila (Tanjug). Na tretji seji prvega rednega zasedanja Ljudske skupščine LR Črne gore je podal poročevalec odbora za plan in finance Vladimir Lazarevič poročilo o predlogu proračuna LR Črne gore in finančnem zakonu za 1. 1947. Nato je ministA za finance LR Črne gore Gojko Garčevič podal ekspo-ze o proračunu.*Predlog proračuna kaže na strani izdatkov znesek 1 milijardo 249.970.000 din. Proračun republike je določen na 941,517.000 din ali 75.7% od celokupne proračunske vsote; proračun ljudskih odborov pa na 308 milijonov 453.000 din ali 25.2% od celokupnega proračunskega zneska. Proračunski znesek republike je z ozirom na namene razdeljen na financiranje državnega gospodarstva in ostale investicije v znesku 422,547.000 din, za ljudsko prosveto in strokovno izpopolnjevanje, kadrov 81,971.179 din, za socialno zdravstveno zaščito 167 milijonov 287.236 din, za tiskarsko založniško dejavnost 1,088.000 din, za državno upravo in administracijo 218 milijonov 623.585 din in na proračunske rezervne kredite v višini 50 milijonov din. S proračunom predvideni znesek 129 milijonov din za posebno Velike nove manifestacije po vsej Sloveniji za priključitev Slovenske Koroške Ljubljana, 17. aprila. Iz vseh krajev Slovenije pošiljajo vsak dan številno brzojavke, pisma in resolucije šefu jugoslovanske delegacije Edvardu Kardelju in Svetu zunanjih ministrov v Moskvi. Delegati plenuma OF v Postojni so poslali tov. Kardelju naslednjo resolucijo: »Te dni se odloča usoda našega slovenskega naroda na Koroškem. Tovariš Kardelj, vsi delegati plenuma OF, ki smo zbrani na I. zasedanju, Vam naročamo, da zastopate na moskovski konferenci pravične zahteve slovenskega delovnega ljudstva na Koroškem tako, kot ste naše na mirovni konferenci v Parizu. Mi vemo, kolikšno je trpljenje Koroške v teli dneh in kakšne žrtve do-prinaša ona danes, ko je že vojna končana, za svobodo, za priključitev k FLRJ. Saini smo doprinesli ogromne žrtve za svobodo, ki jo uživamo, a to smo dosegli zato, ker smo bili dosledni v borbi. Obljubljamo Vam, da se bomo z izvajanjem petletnega gospodarskega načrta, borili za pravice koroškega ljudstva in ga podpirali v tem boju, dokler ne bomo vsi združeni v Titovi Jugoslaviji. S temi izrazi zaupanja v Vas in z obvezami, ki smo jih dali, računajte z nami in povejte Svetu zunanjih ministrov v Moskvi, da zahtevamo priključitev Koroške k FLRJ. Živelo delovno ljudstvo Slovenske Koroške! Živel tovariš Kardelj, borec za pravice delovnega ljudstva!« Manifestacije sloven. ljudstva v Celju in okolici Prejšnji teden in v nedeljo so bile ()o vseli večjih krajevnih ljudskih odborih v okraju Celje-okolica mno- i žične manifestacije za priključitev ' Začetek volitev v odbore enotne sindikalne organizacije v Trstu Trst, 17. aprila. Dopisnik Tanjuga poroča: Te dni so se začele v Trstu volitve v odbore in skupščino združene enotne sindikalne organizacije. Volili sta bančna in tiskarska stroka. Skoraj stoodstotna udeležba pri volitvah je pokazala, kako zelo čutijo delavci in nameščenci potrebo po enotni sindikalni organizaciji. Osrednji odbor za sindikalni sporazum še ni objavil rezultatov volitev. Todu im podatkih, ki jih imajo Enotni sindikati, je precej večje število delavcev volilo za Enotne sindikate kot pa zn Delavsko zbornico — »Camera del lavoro«. — »Giornale di Frieste« in »La voce li- Prihodnja številka »Ljud. pravice« izide v nedeljo 20. aprila Slovenske Koroške k FLR Jugoslaviji. Sestanki so bili polnoštevilno obiskani. Govorili so predstavniki oblasti in množičnih organizacij, ki so poudarjali pomen vztrajne borbe koroških Slovencev proti germanizaciji in obsojali vlogo Avstrije v vojni ter nasilje reakcije nad koroškim prebivalstvom. V resolucijah, ki jih je ljudstvo poslalo Svetu zunanjih ministrov v Moskvo in šefu jugoslovanske delegacije Edvardu Kardelju, izraža solidarnost z borbo bratov onstran meje in protest proti postopanju zavezniške vojaške uprave Resolucije so poslali prebivalci iz Rimskih Toplic. Laškega, Itečiče, Planine, Vojnika, Dobrne, Šent lija pri Velenju, Sv. Petra v Savinjski dolini, Žalca, Zabukovca, Liboja, Ljubečna, Vranskega, Sv. Pavla pri Preboldu, Polzele, Sv. Jaurija ob Taboru in Braslovč. Trboveljski revirji protestirajo proti terorju britanskih okupacijskih oblasti Te dni so bila po vseh obratih trboveljskega rudnika in tovarn množična zborovanju za priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji in v znamenju protesta proti terorju okupacijskih oblasti nad slovenskim prebivalstvom na Koroškem. Delavci se jasno zavedajo važnosti priključitve in pravic, ki jih imamo do teh krajev, zato se bodo s podvojenimi napori vključili v petletni plan, ker njegovo uresničenje pomeni tudi zmago na Koroškem Številne resolucije, ki so bile poslane iz obratov Dobrne, osrednje delavnice, separacije, elektrarne, dnevnega kopa, »Neže« in cementarne tov- Edvardu Kardelju in Svetu zunanjih ministrov v Moskvi, potrjujejo upravičene zahteve trboveljskih revirjev po priključitvi Slovenske Koroške k Jugoslaviji. i bera« sta sicer objavila neke rezultate, ki pa ne ustrezajo dejanskemu stanju in kažejo jasen namen vplivanja na delavce in nameščence, ki še niso vo-lilhvDanes so volitve gledaliških nameščencev in delavcev v njihov strokovni odbor. Atentat na slovensko pekarno v Gorici Trst, 17. aprila. Dopisnik Tanjuga poroča: Neofašistični elementi v Gorici so včeraj zjutraj po 5. uri izvršili atentat na slovensko pekarno v ulici Fa-vetti 10, ki je lasi Antona Živca. Eksplozija velike količine razstreliva je povzročila čez 100.000 lir škode. Poškodovana je tudi stavba slovenske gimnazije, ki je v isti ulici. Tretji sestanek predsedstva CSLMJ v Beogradu Poleg proge Samac-Sarajevo bo mladina zgradila tudi tovarno za težke stroje Beograd, 17. aprila. 15. in 16. aprila je bil v Beogradu tretji sestanek predsedstva Centralnega sveta LMJ, ki mu je predsedoval Rato Bugonjič. Na dnevnem redu je bilo poročilo o progi Šamac—Sarajevo in priprave fflladine za drugo izmeno; priprave za nacionalne" kongrese po republikah; poročilo predsednika Pokrajinskega sveta LM v Tuzli o stanju v šolah in o 7. plenumu CS LMS. 0 prvi točki je govoril Mihajlo Švabič, član sekretariata CS LMJ in pomočnik načelnika uprave gradilišča mladinske proge Šamac—Sarajevo. Omenil je, da se je priglasilo za progo mnogo več mladine, kakor je bilo predvideno. Že v prvi skupini prve izmene je prišlo namesto 23.000 okrog 35.000 mladincev. Vprašanje mladinskih in strokovnih vodilnih kadrov je bilo ugodno rešeno z zimskimi tečaji in z uporabo kadra s proge Brčko—Bano-viči. Rešeno je bilo vprašanje nastanitve brigad, prehrane in zdravstvene službe. Največje težave so bile z nabavljanjem gradbenega materiala in orodja. Poudaril je pomanjkljivosti mladinskih organizacij pri pošiljanju prve skupine brigad: v brigade so sprejemali fizično slabe in bolne mladince, oprema nekaterih brigad z inventarjem je slaba druge brigade pa niso dobro organizirane. Na progo je prišlo večje število vajencev in delavskih mladincev, zaTadi česar bo trpela produkcija. Predsedstvo bo razpravljalo o varčevanju orodja in strojev na progi. Vse dosedanje pomanjkljivosti in napake bodo morale organizacije LM v bodočih izmenah odpraviti. Predsedstvo je pretresalo novo nalogo naše mladine, zgraditev tovarne za težke stroje, ki bo prva te vrste v naši državi. Pri gradnji te tovarne bodo sodelovale mladinske brigade iz vseh republik skupno z brigadami iz Beograda in beograjskega okrožja. Pri gradnji te tovarne se bo izobrazil kader, ki bo sodeloval še pri gradnji podobnih industrijskih objektov. Generalni sekretar CS Slavko Komar je poročal o pripravah za nacionalne kongrese LM po republikah. Kongresi ■bodo v maju in v začetku junija. Glavno vprašanje, o katerem bodo razpravljali na kongresih, bodo naloge in udeležba LM pri izpolnitvi petletnega plana. Poročilo o udeležbi LM Vojvodine pri pomladanski setvi je podal Dušan Sekič, predsednik pokrajinskega sveta LM Vojvodine. Lz njegovega poročila in iz diskusije se je videlo, da organizacije LM niso vsestransko pomagale pri izvedbi setvene kanmpamje. Predsednik mestnega odbora LM za Tuzlo Slobodan Čaj in je poročal o stanju v tuzlanskih šolah. Na podlagi poročila in diskusije so določili konkretne ukrepe za dosego čim boljših učnih uspehov in odstranitev vseh pomanjkljivosti, ki jih še vedno najdemo pri delu v naših srednjih in strokovnih šolah. Predlog sekretariata o sklicanju 7. plenuma CS LMJ je podal Milutin Saltič. Na tem plenumu bodo obravnavali naloge organizacije LMJ pri uresničevanju petletnega plana. Pomen in namen odredbe MLO Ljubljana o obvezni prijavi gradbenega materiala Pred nekaj dnevi je v dnevnem časopisju izšla gornja odredba, s katero naj bi se doseglo, da bi odsek za gradnje pri MLO dobil evidenco nad vsem gradbenim materialom. S tem bi mu bila na podlagi dobljenih podatkov dana možnost ves gradbeni material tako uporabiti, da bi' bilo čim večini splošno ljudskim koristim in potrebam zadoščeno. V zvezi z izvajanjem našega plana je nujno urediti tudi smotrno porazdeljevanje gradbenega materiala. Vsakdo mora vedeti, da moramo pri obnovi in graditvi nove države do maksimuma izkoristiti sredstva, ki so takoj na razpolago in ne smemo in ne moremo čakati šele na ona, ki jih bodo naše tovarne v tekočem letu producirale. Kdor je prebiral dnevno časopisje. Je moral uvideti in priznati, da se ljudska oblast trudi na vseh področjih, da bi čim prej zadovoljila vse potrebe in prav v tem cilju je bila izdana tudi odredba o obvezni prijavi gradbenega materiala. Pri vsakem načrtovanju je nujno dati prednost delom, ki so uvrščena s planom samim med dela prve prioritete. Zato mora biti vsakomur jasno, da posameznik, ki gradi, oziroma namerava graditi, ne sme gledati pri dodelitvi materiala iz egoističnega stališča, ®mpak iz širšega vidika, ki ga narekujejo splošne potrebe. Prav tako je razumljivo, da ima prednost pri dodelitvi materiala oni, ki že pričeto zgrad- bo dovršuje, pred onim, ki sploh še nima nobenega materiala, zlasti, če je dotična gradnja tudi iz drugih vidikov potrebna in koristna (n. pr. stanovanjske zgradbe). Ker pa ima veliko zasebnikov nakopičen gradbeni material, pa nima niti gradbenega dovoljenja, niti sploh nima namena v bližnji bodočnosti graditi, nastane za skupnost ogromna škoda na eni strani s tem, da bi ta gradbeni material ležal neizrabljen in bi se celo kvaril, na drugi strani, pa bi zarodi pomanjkanja gradbenega materiala ne bila dovršena dela, ki so za skupnost nujno potrebna in spadajo med dela prve prioritete. Zato je potrebno, da vsi zasebniki, ki posedujejo gradbeni material( t. j. opeko, cement, betonsko železo, stavbni les itd.) istega v odredbi določenem roku prijavijo in si pribavijo eventualni pristanek gospodarskega oddelka za potrošnjo materiala, če nameravajo graditi v letu 1947, v nasprotnem primeru pa bo gospodarski oddelek — odsek za gradnje — s tem materialom po potrebi razpolagal in ga odkupil po dnevnih cenah. Ker so pa še nekateri zasebniki, ki presojajo vse zadeve zgolj iz egoističnega vidika, so bile določene v tej odredbi tudi kazenske sankcije, ki se bodo v najstrožji meri izvajale zoper vse one, ki bi citirane odredbe ne upoštevali. Podjetje »Projekt« v Kranju gradi Republiško podjetje »Projekt« iz Kranja je z ostalimi republiškimi podjetji stopilo s 1. aprilom v stavbno sezono. Gradbena dejavnost »Projekta« se razteza predvsem na Gorenjsko, koder bo poleg še nedokončanih del iz leta 1946, dograjenih tudi nekaj novih objektov. Na Bledu bo podjetje popolnoma prenovilo Kazino v notranjosti. Na zahodni strani jezera pa bo med hotelom Toplice in Kazino zgrajena terasa. Da Pa bo Bled lahko nudil dovolj cenenih prenočišč, bo zgrajeno množično prenočišče za 200 oseb. Ta zgradba bo v rimski sezoni, ko ni tako velikega dotoka posetnikov, služila Turist-hotelu gostinske tečaje. V iste namene so že lani pričeli obnuvljati požgani »Sport-hotel« na Pokljuki. Dela so bila sred. decembra zaradi vremenskih ne-prilik prekinjena, sedaj pa se nadaljujejo ter bo hotel do letošnje zimske sezone obnovljen. Nadaljevalna dela so v tovarni Indu-plati v Jaršah in na adaptaciji tovarne tesnil »Donit« v Medvodah. V Jaršah bo povečana predilnica in tkalnica, bivše gospodarsko poslopje pa preurejeno v sindikalno dvorano s 600 sedeži. Popolnoma bo preurejena kanalizacija tovarne^ ker sedanja ne bo odgovarjala povečani tovarni. Od novih večjih objektov bo dograjena štirietažna čevljarna v Žireh in nova tovarna verig v Lescah pri Bledu. Tu bodo dograjene tudi Miri stanovanjske hiše za delavske družine. V St. Vidu nad Ljubljano bo iz bivših Škofovih zavodov nastala nova moderna tehnična srednja šola. Poslopja bo »Projekt« preuredil in prenovil, toko da bodo bivši Škofovi zavodi od sedaj naprej služili splošnim koristim — našim bodočim inženirjem in tehnikom. V Kranju je precej močna stanovanjska stiska za delavce in delavske družine, ki delajo v kranjskih tekstilnih tovarnah. Da se vprašanje delavskih stanovanj reši, bo »Projekt« pričel graditi na Zlatem polju štiri stanovanjske bloke s po 18 dvosobnih stanovanj in sindikalno stanovanjsko hišo. Na Golniku pa bo gradil nove Banatorijske stavbe. ftra »»eh teh delih bo »Projekt« za- poslil okoli 1000 delavcev. Precej delavcev pa je imel zaposlenih na delih, ki so trajala preko zime (Induplat — Jarše, Donit — Medvode) in v svojih delavnicah v Kranju. V mizarski delavnici so izdelovali okna in vrata, v strojni izdelovalnioi pa parkete in ladijska tla. V kratkem bodo ustanovili OBVESTILO FINANČ. MINISTRSTVA FLRJ Opaža se, da so posamezna državna gospodarska podjetja po izdaji gospodarskih uredb vlade FLRJ o akumulaciji in cenah opustila knjiženja v svojih poslovnih knjigah, to pa zato, ker pričakujejo nadaljnjih odredb o novih kontnih planih in nadaljnjih navodilih. Podjetja morajo takoj začeti knjižiti in spraviti na tekoče svoje poslovne knjige na podlage določb zakona o enotnem računovodstvu in na podlagi že potrjenih kontnih planov za posamezne panoge; pri tem morajo uporabljati določbe gospodarskih uredb vlade FLRJ o akumulaciji in cenah in navodila, izdana na podlagi teh uredb. Za stanje računovodstva v podjetjih so odgovorne, razen vodstva podjetij, na podlagi določbe 27. člena zakona o enotnem računovodstvu generalne in glavne direkcije in ostali upravni in operativni voditelji. Zato morajo dajati' vso potrebno pomoč pri kn jižen ju podjetjem, ki so pod njihovim vodstvom. KRATKE VESTI IZ VSE DRŽAVE Zgraditev velikega univerzitetnega naselja v Skoplju. Letošnja stavbna delavnost v Skoplju bo izredno živahna. Zdaj gradijo številna stanovanjska poslopja. Razen tega bodo porabili okrog 100 milijonov din za industrijska, šolska in druga poslopja. Aktualno je postalo vprašanje zgraditve univerzitetnih poslopij. Letos je začela delovati filozofska fakulteta, jeseni bo pa odprta tudi medicinska fakulteta. V prvem letu petletke se bodo lotili velikih gradbenih del za zgraditev velike univerzitetne četrti. Letos bodo začeli graditi naravoslovni oddelek filozofske fakultete. Načrt za zgraditev univerzitetni četrti je naredil inž. arh. E. Ravnikar iz Ljubljane. Uvedba standardnega tipa okna. Gradbeno ministrstvo je nagradilo inž. Vladi-mira Potočnjaka za iznajdbo standardnega tipa okna. To okno bo mnogo pripomoglo, da sc bodo stavbna dela s pomočjo standardizacije pocenila in pospešila. Zvezna načrtna komisija je že odobrila ter predpisala za standardizacijo dve velikosti standardnega okna, in sicer 64X128 in 64X64 cm. Uvedba norm na velikih posestvih. Letos so bile prvič uvedene norme na velikih kmetijskih pokrajinskih posestvih v Vojvodini. To je pripomoglo, da so setvena in poljska dela doslej sorazmerno hitro napredovala. Uveden je bil brigadni desetinski sistem, s čimer je bilo omogočeno, da so se kmetijski delavci vključili v vseljudsko tekmovanje. Okrog 2000 hiš bodo zgradili letos na Kosovem in Metohiji. Pod streho bodo prišle vse družine, ki so med vojno izgubile domove. Razen 2000 novih hiš bodo dogotovili še 1309 poslopij, ki so jih začeli graditi lani. Tako bt» dobilo domove okrog 3000 družin. Ljudske oblasti so dodelile okrog 100 milijonov kredita, kar pa vendar še ni dovolj za vsa dela. Mnogo bo pripomoglo ljudstvo s prostovoljnim delom. Odstranitev zadnjih ostankov nenaravne meje med Sušakom in Reko. Pred dnevi so začeli podirati zid vzdolž Rje-čine na reški strani. S tem bo odstranjen zadnji ostanek nenaravne meje, ki je delila Reko in Istro od matice Jugoslavije. še lesarsko delavnico; v prihodnji zimi pa bodo izdelovali betonske konstruktivne elemente, tako da bo gradnja v prihodnji sezoni čim bolj pospešena. Preko zime je gradbeno vodstvo »Projekta« organiziralo gradbeno šolo za učence zidarske in tesarske stroke. Šola bo te dni zaključena ter bodo učenci, ki so v bivši Jugoslaviji preko zime »počivali«, poleg strokovnega znanja odnesli na gradilišča tudi osnovne pojme iz naše nove družbeno-politične ureditve. Rihtar Obsodba zločinske tolpe iz Partinja pri Sv. Lenartu Pretekli teden je bita v Mariboru pred okrožnim ljudskim sodiščem razprava j>roti 15 obtožencem na čelu z Jakobom Vratičem iz Št. Janža na Dravskem polju. Obtoženi so bilL da so začeli organizirati oboroženo tolpo, ji nudili pomoč in razširjali lažne govorice. Vratič Jakob je znan klatež in delo-mrznež, tat in goljuf. Med okupacijo se je v službi okupatorja kot četnik boril proti partizanom. Po osvoboditvi je nadaljeval svoje zločinsko delo v zloglasni Bedejevi roparski tolpi. Ko je bila tolpa uničena, mu je uspelo pobegniti ter se povezati z vojnimi zločinci v Avstriji. Po njihovem naročilu je vršil sovražno propagando, zbiral orožje in ljudske sovražnike za svojo bando. Obtoženci Kerhe Viktor iz Št. Janža, Koželj Mirko iz Partinja in Golob Franc iz Starš pri Ptuju, katere je Vratič pridobil za svojo tolpo, so skrajno propadli in pokvarjeni tipi, ki so pijančevali, se vlačugah in živeli na račun drugih ljudi. Aa svojo postojanko si je tolpa izbrala brlog pri Januševih v Parkirnin, kjer so člani tolpe pijančevali in se vlačugali z Januševiimi hčerkami. Tolpi so dajali zavetišče še Toplakovi iz Zrkovc. Obtožen je bil tudi Colnarič Martin, poštni uradnik in cerkovnik iz Št. Janža na Dravskem polju, ki je prisluškoval uradnim pogovorom in opozoril bandita Vratiča, da ga zasledujejo organi ljudske oblasti. Colnarič je bil med okupacijo v službi Gesta/pa. Razprava, na kateri so obtoženca priznali dejanja, za katera jih dolži obtožnica, je potrdila vso moralno pokvarjenost in zločinstvo obtožencev. Obsojeni so bili: Vratič Jakob na kazen smrti z ustrelitvijo, Colnarič Martin na 18 let prisilnega dela, Toplak Štefan na 5 let, Toplak Konstantin in Elizabeta na 3 leta prisilnega dela, Kehre Viktor kot mladoleten na 5 let prisilnega dela, Koželj Mirko in Golob Franc na 7 let prisilnega dela. Mati Januševih na 4 leta, hčerke Katarina, Magdalena in Kristina pa na 3 leta prisilnega dela. SMRTNE KAZNI ZA ILEGALNE PREHODE PREKO MEJE Pred dnevi je bila pred mariborskim okrožnim ljudskim sodiščem razprava proti Karlu Laznički, ki je na begu, in njegovi ženi Elzi, Obtoženca sta organizirala ilegalne prebode protiljudskih elementov preko meje. Obtoženi je kriminalni tip, ki je bil že v stari Jugoslaviji obsojen na več let zapora zaradi vlomov in goljufanja. Oba sta delomrzneža, ki sta na račun drugih razkošno živela. Sodišče je izreklo pravično kazen in oba obsodilo na kazen smrti z ustrelitvijo. Za pripravljanje ilegalnih prehodov preko meje so se pred sodiščem še zagovarjati Šnuderl Ivam, Rebolj Martin in Javornik Marija. Šnuderl je bil že od prej znan kot tihotapec. Obsojeni so bili: Šnuderl Ivan na 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom, Rebolj Martin in Javornik Marija pa po tri leta prisilnega dela. Javni tožilec je vložil pritožbo zaradi prenizko odmerjene kazmL Slov Primorje DNEVNI SPORED ZA PETEK, 18. aprila: 6.30 Koračnica, iz naših časopisov, dnevni spored — 6.45 Zabavna glasba — 7 Jutranji koncert — 7.30 Napoved časa, poročila, objave, radijski koledar — 7.45 Pesmi slovanskih narodov — 12.30 Napoved časa, poročila — 12.45 Lahka glasba, mali oglasi, objave — 13 Operetna in baletna glasba — 13.30 Gospodarska poročila, objave — 13.45 Skladbe za violo izvaja Srečko Zalokar, pri klavirju spremlja Jelka Suhadolnikova — 14 Ruski tečaj Društva za kulturno sodelovanje Slovenije s SZ, članek »Mladostna leta Jakoba M Svcrdlova«, Ruski list, 2. zv. — 14.15 Ruski zbori — 14.30 Napoved časa, poročila — 14.45 Operne medigre — 18 Emil Lesjak, pomočnik za plan ministrstva za finance: O rednem poravnavanju obveznosti — 18.15 Na kitaro igra Stanko Prek — 18.30 Iz dela ljudske mladine — 19 Pojo vojaški zbori — 19.15 Napoved časa, poročila — 19.30 Lahka glasba, mali oglasi, objave — 19.45 Regulacijska dela na Muri v Razkrižju (ing. Knez Vladimir) — 20 Sovjetske borbeno pesmi — 20.10 Boris Gorbatov: Boreo Aleksej Kulikov sprejet v Partijo — 20.30 Večer opernih arij, sodelujeta tenorist Mirko Brajnik in basist Ladko Korošec, igra simfonični orkester Radia Ljubljana. Maribor in Slovensko Primorje, dirigent Samo Hubad — 21 Vedno globljo za živim srebrom — 21.30 skladbo Claude Debussyja izvaja pianist dr. Roman Klasinc — 22 Prenos vesti Zvezne postaje iz Beograda — 22.15 L. v Beethovon: Koncert za violino in orkester v D duru. DNEVNI SPORED ZA SOBOTO, 19. aprila: 6.30 Koračnica, iz naših časopisov, dnevni spored — 6.45 Zabavna glasba — 7 Ruski tečaj Društva za kulturno sodelovanje Slovenije s SZ, članek »Mladostna leta Jakoba M. Sverdlova«, Ruski list, 2. zvezek — 7.15 Samospevi ruskih avtorjev — 7.30 Napoved časa, poročila, objave, radijski koledar — 7.45 Lahka glasba — 12.30 Napoved časa, poročila — 12.45 Lahka glasba, mali oglasi, objave — 13 Opoldanski koncert — 13.30 Pregled poklicev za mladino z dovršeno nižjo gimnazijo — 13.45 Pesmi slovanskih narodov — 14 Suppe: Pikova dama. predigra; G. Puccini: Madame Butterfly, operna fantazija, izvaja Mali orkester Radia Ljubljane pod vodstvom Rudolfa Stariča — 14.30 Napoved časa, poročila — 14.45 Pesmi Bogoslovskoga — 18 Radijski dnevnik — 18.15 Drobne skladbo za velike orkestre — 18.30 Odlomki iz zbirke »Mojstri in vzorniki« Puškin-Tolstoj-Cohov (literarno branje) 19 Samospeve pojo basist Ladko Korošec, pri klavirju spremlja Bojan Adamič — 19.15 Napoved časa, poročila — 19.30 Lahka glasba, mali oglasi, objave — 19.45 Pogovori s poslušalci — 20 Pojo in igrajo sovjetski umetniki — 20.30 Pojo Fantje na vasi — 21 Lahki instrument, in vokalni soli — 21.30 Veder vočerni spored — 22 Prenos vesti Zvezne postaje iz Beograda — 22.15 Pisana glasba do polnoči. KINEMATOGRAFI LJUBLJANA: UNION: Sovjetski umetniški film »Pesnikova mladost« tednik. Predstave ob 16.15 18.15 in '20.15. - SLOGA; Sovjetski film »Georgii Saakadze«. tednik Predstave ob 16.15 18.15 20.15. - KODE LJEVO: Sovjetski film »Deklici se mudi aa sestanek« 1 tednik Predstava ob 20. MARIBOR. ESPLAN ADE: Sovjetski film »Na daljni plovbi« tednik GRAJSKI Francoski film »Gospod Hektor« tednik Predstave ob 16.80 18.30 20.80 CELJE: METROPOL Francoski film »Otro ci paradiža«. 1. del tednik — DOM: Francoski film »8erenada* tednik KRANJ: Sovjetska filmska drama »MaSka rada« tednik. PTUJ: Sovjetska filmska komedija »Ljube zen in koprena« tednik. DNEVNE VESTI Kranjski dramatskl odsek OF Šenčur uprizori v soboto 19. aprila ob 20 in v nedeljo ob 15 v dvorani Sindikalnega doma v Kranju Klinarjevo dramo »Vida Staša«. Vljudno vabljeni. Sprejemalnlce Čevljarske produktivne zadruge v Ljubljani (Blcivvoisova 48, Jernejeva 16, Zaloška 10, Tržaška 83, Florjanska 28 in Sv. Petra cesta 20) sprejemajo od 21. aprila dalje do preklica od 6—14. Ljubljanska Drama pripravlja Žižkovo »Miklovo Zalo«. Nastopa velik del dramskega ansambla, sodeluje operni zbor in orkester. Predstave bodo v opernem gledališču. Dežurne lekarne: v petek 18. aprila: II. državna lokarna. Dunajska cesta 6, lekarna Gartus, Moste, Zaloška cesta 47; v soboto, 19. aprila: za VI državno lekarno. Mestni trg 4 — V. državna lekarna, Kongresni trg 12; lekarna Bohino. Rimska cesta 31. PUTNIKOVI IZLETI NA OTOK RAB Direkcija Putnika za Slovenijo v Ljubljani organizira v mesecu maju tri tridnevne izlete na otok Rab. Prvi izlet bo v dneh 9., 10. in 11. maja ter je predviden za udeležence iz Štajerske in sindikalnih podruž-nio v Medvodah Drugi izlet bo v dneh 16., 17. In 18. maja in je predviden za udeležence iz Dolenjske. Posebna vlak bo vozil iz Novega mesta. Tretji izlet se bo vršil 24., 25. in 26. maja in je prodviden za udeležence iz Ljubljane, Kranja, Kamnika in Škofje Loke. Vožnja s posebnim vlakom do Reke in posobnim parobrodom od Koke do Raba tor povratek, vsa prehrana na Rabu in prenočišče stane iz Ljubljane 650 din, iz Celja 705 din, iz Maribora 745 din, iz Kranja 670 din, iz Jcsenio 690 din in iz Novega mesta 700 din. Krajevno strokovne svete in vso masovne organizacije naprošamo, da med svojim članstvom organizirajo skupine in jih prijavljajo najbližjim zbiralcem prijav. Prijave morajo vsebovati zaporedno številko, krstno in rodbinsko ime, poklic, kraj in datum rojstva, stalno bivališče s točnim naslovom, štovilko osobne izkaznice, datum in oblastvo, ki jo jo izdalo. Prijave je izročiti zbiralcem prijav najkasnoje 13 dni prod pričotkom izleta. Kor je število udeležencev zn posamezne izloto omejeno, si pridržujemo pravico, zaključiti prijave predčasno. Posebej opozarjamo, da mora vsak izlotnik imeli na potovanju osebno izkaznico * sliko. Kdor no poseduje osebne izkaznice s sliko, si jo mora do pričetka potovanja sigurno nabaviti pri svojem krajevnem ljudskem odboru. Prijave zbirajo in dajejo vso Informacije Putnik Ljubljana, Putnik Maribor, Putnik Celje, menjalnica Putnika na Jesenicah in poslovalnica Putnika v Kranju. 8LOVENSM NARODNO GLEDALIŠČE Dram« Petek, 18., ob 20: Ostrovski: »Še tak lisjak se nazadnje ujame«. Red K. Sobota, 19., ob 20: Shaw: »Hudičev učenec«. Red F. Nedelja, 20., ob 20: Afinogenov: »V tajgi«. Izven. Opera Petek 18.. ob 19.80: Dvorak: »Rusalka«. — Red C Gostovanie Z1 Giungienac Sobota, 19., ob 19.30: D. Švaira: »Veronika Deseniška«. Red M. Nedelja, 20., ob 19.30: Dvorak: »Rusalka«. Red N. Gostovanje Zl. Gjungjenao. ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE Sobote, 19.. ob 20: Br. Nušič: »Ujež«. Petdeseta predstava. Nedelja, 20.. ob 20: Br. Nušič: »Ujež«. Zadnjič. LJUDSKO GLEDALIŠČE V CELJU Petek, 18., ob 20: Cankar: »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Premiera Režija Mr. Fedor Gradišnik. Nedelja 20., ob 20: Cankar: »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« Drugič V MARIBORU Petek 18.: Zaprto. Sobota, 19., ob 20: Gabbojeva: »Mosto mojstrov«. Premiera Izven. Nedelja ,20., ob 15: Puccini: »Modamo But-tcrfly«. Znižane' cene. Izven. — Ob 20: Žižek: »Miklova Zala«. Izven. MALI OGLASI PREKLICUJEM žaljivko proti Mariji Kau-zar, Komlane Rihard, Hrastnik. 16 LJUBLJANSKA DRAMA sprojmo dva odrska dolnvca. Nastop službe takoj. Za vedno nas je zapustil naš ljubljeni oče, stari oče, brat, stric in tast Franc Strumelj železničar v pokoju Pogreb nepozabnega pokojnika bo v soboto, dne 19. t. m. ob 16. uri iz Zal, kapele sv. Marije na pokopališče k Sv. Križu. Ljubljana, 17. aprila 1947. Žalujoči otroci in ostalo sorodstvo Cankarjeva založba sporoča, da je izšla brošura MARX-ENGELS: MANIFEST KOMUNISTIČNE PARTIJE 55 strani Cena 7.— din Izurjeno korespondentko z znanjem strojepisja sprejmemo takoj v službo tiskarne Ponudbe na oglasni oddelek L. P. pod „ZM02NA“ št. 1682 »PREHRANA« trgovsko podjetje PILO LJUBLJANA Pozivamo vse naše odjemalce, ki posedujejo naše spde za olje, da jih brezpogojno takoj vrnejo OGLAŠUJTE V »LJUDSKI PRAVICI«! 10 stavbnih mizar ev nujno potrebujemo za dem v Opatiji. Oblasna gradbena podretja za l$tio Volosko. Opatija Iščemo za takojšen nastop več nameščencev za knjigovodstvo, perfektno stenoti-pistko, perfektne stroje* piske, jurista, statistika, energičnega vodjo vse motorizacije. Lastnoročno pisane ponudbe z navedbo šolske izobrazbe in event. prakse nai se naslovijo na Gorenisko gozdno gospodarstvo, ravnateljstvo Bled Iščemo 4 knjigovodje, ki poznajo poenoteno knjigovodstvo in ki so v prvi vrsti delali v gradbenih podjetjih. Plača po obstoječih predpisih. Ponudbe na #vNormaA* poduzeče za izvadjanje visokogradnje, Osijek, Drapšina ul. 4. Cankarjeva založba sporoča, da je izšla knjiga LENIN: NOVA EKONOMSKA POLITIKA IN SOCIALISTIČNA GRADITEV 245 strani Cena: broširano 32.—, vezano 45.— din ZAHVALA Ob prenosu posmrtnih ostankov mojega dragega nečaka Marij-a VOVKO cand. inž. ior. in borca Vareje-vega bataljona \ čutim dolžnost, da se zahvalim vsem, ki so mi stali ob strani in mi nudili vsakršno pomoč, zlasti tov. Sitarju Francu, tov. Novaku Antonu, OLO Kočevje, predsedniku v Koprivniku in tov. Šušlarju Stanku, ki je posebno požrtvovalno vodil izkop in pomagal pri prenosu krste iz Roga v Ljubljano. Prav tako velja moja zahvala vsem darovalcem cvetja m vencev in vsem, ki so z osebno navzočnostjo počastili njegov spomin na pokopališču pri Sv. Križu. Ljubljana, 16. aprila 1947. Teta BURJA ROZA Strti v globoki žalosti naznanjamo vsem sorodnikom, znancem in prijateljem žalostno vest, da nas je po dolgi, mučni bolezni zapustil v cvetu svoje mladosti naš srčno ljubljeni sin, brat, svak in striček MELINK MIRKO partizan in podoficir JA Pogreb nepozabnega bo v petek, 18. t. m. ob 16. uri iz hiše žalosti, Dovje št, 8, na farno pokopališče na Dovjem. Dovje, dne 16. aprila 1947. Žalujoči; Marija, mati; Danica, Milka, Marija in Kristina, sestre, in ostalo sorodstvo, Glavni urednik' Ivan Bratko Ljubljana Kopitarjeva 6 Naslov uredništva, uprave in tiskarne »Ljudske pravice« Ljubljana Kopitarjeva 6 Telefon 52-61 do 52-65 Štev ček rač 60-404522 — Telef štev za naročnino »Ljudske pravice« 30-30. Miklošičeva cesta 5 — Telefonska številka oglasnega oddelka 36-85. V STALIN GR A JSKIH OKOPIH VIKTOR NEKRASOV 46 Roman »Takoj grem pogledat, tovariš poročnik.« Nasloni se na cev mitraljeza in vstane, ludi roke ima lanke, otroške, z mozolčki. »Zdi se mi ...« Njegove oči se naenkrat ustavijo, kakor da je zagledal nekaj nenavadno zanimivega, in ves se počasi, nekako postrani sesede na dno. Strela niti slišali nismo. Krogla ga je zadela naravnost v čelo, med obrvi. Odvlečejo ga. Nemočno poskakujejo noge po tleh — tenke, v širokih, opletajočih se škornjih. Pri mitraljezu je že drugi. In njegov vrat je debel in rdeč. Za komandirja 'ete postavim političnega voditelja. Napotim se proti beli 11S1C1. Nemci mirujejo. Očividno se pripravljajo na sledeči iuriš. Po strelskem jarku vlačijo mrtve. Zdaj mrtvi ovirajo žive. Polagajo jih v stranski jarek. Dva sklonjena borca neseta nekoga. Umaknem se. Bele gladke roke z zagorelimi, •okavicam podobnimi zapestji drsajo po tleh. Obraza ni videti, ves krvav je. Glava kinka. Vrh nje se vidi kakor 'onzura bel kolobarček od čepice. Spoznam protitankovskega -frelca z brčicami. Tudi njega položita v stranski jarek, 'oložita ga na nekoga v okrvavljenih hlačah, z aluminijasto lico. ki mu gleda izza ovojke. Do bele hišice ne utegnem priti. Nemci že zopet jurišajo. Odbijemo jih ... Potem znova ... Tako se nadaljuje do obeda. Dvajset, trideset minut odmora — v naglici pokadiš cigareto, založiš se z naboji, prigrizneš košček kruha — in zopet... Zopet sive postave, krik, regljanje, zmešnjava... Enkrat nas »Heinkeli« — niti ne opazimo jih — bombardirajo visoko izpod neba. Toda bombe padajo na Nemce. Borci se smejejo. Sidorka še vedno ni. In dveh drugih, poslanih pozneje, tudi ne. Morda so prišli pod bombardiranje. V zraku pa brnenje motorjev niti za trenutek ne preneha. S hribčka se dobro vidi, kako lega bel oblak nad breg. Po obedu začne tolči od nekod naša artilerija. Bije po nasipu. Nekaj blodečih granat pade tudi v naše okope. Nemci ne odnehajD. Tanki streljajo kar naprej. Tisti s križem je obtičal na železju — onesposobljen je. Nemški minometi srdito bijejo. Na naši strani je mnogo mrtvih in ranjenih. »Lahke« pošiljamo na breg. »Težke« prenašamo v klet bele hišice, prostorno, prekrito z železobetonom. Okrog devetih poide Nemcem sapa. Ob desetih vse utihne. Le tu pa tam še zareglja nemški mitraljez. V kleti je neznosno zakajeno. Dim lega na tla v celih plasteh. Na krožniku se kadi stenj. Ranjenci — vsa klet jih je polna — prosijo vode. Vode pa ni. Nositi jo je treba iz Volge, med potjo pa ljudje vso popijejo. Valega mi da košček kruha in slanine. Jem brez vsakega teka. Vodka mi diši. Čumak pride v raztrganem jopiču, ves skuštran. Sode na mizo. Mene sploh ne pogleda. Sleče jopič čez glavo. Na prsih, mišičastih in zagorelih, ima tetoviranega modrega orla z žensko v krempljih. Pod levim seskom srce, prebodeno s kinžalom, na rami mrtvaško lobanjo in kosti. Pod komolcem — majhna luknjica skozi vso roko, skoraj brez krvi. Kost je očividno cela, zapestje se pregiblje. Marusja — inštruktor, rdeča ko češnja, debelolična, z dvema zadaj zavezanima tenkima kitama kostanjeve barve, preveže rano. Čumak je danes onesposobil dva tanka. Enega sam, drugega pa tisti lokavi izvidnik, zaradi katerega sva se sprla. Vprašam ga, zakaj nič ne raportira. »Kaj pa naj bi raportiral?« »O današnjem dnevu. O izgubah. V vojski je tak red. da se po borbi raportira.« Čumak se počasi obrne. Njegovega obraza ne vidim. Prepoteni hrbet z globokim žlebičkom vzdolž hrbtenice se mi, sveti. »Dan ste videli sami — bil je sončen, izgube — ne kakšne izgube neki? Čepico sem izgubil — to je vse. Al bo še kaj vprašanj?« »Še. Samo ne tu. Stopiva za trenutek iz kleti.« »Zunaj žvižgajo krogle. Človeka lahko ubije. ■ Požrem pilulo in stopim k izhodu. On tudi. Naslon je i s hrbtom na podboje žveči cigareto. »Veste kaj, tovariš poročnik? Pobotajva se. Ne dotikajti se izvidnikov. Pri moji veri, bolje bo...« »Bolje ali slabše — to je drugo vprašanje. Koliko mož imate?« »Štiri in dvajset. Kolikor jih je bilo, toliko jih je ostale Svetujem vam pa, da se izvidnikov...« »Kdo je onesposobil tank?« »Naj ga kdor koli — kaj ni vseeno?« »Ali ste ga vi?«