študentski list
Ljubljana,   11. januarja 1967
Letnik XVII
Številka 11
tribuna
Najvažnejši  deli  razprave  »O  političnih   problemih reforme« z dne 16. maja 1966 v dvorani Kazine.
... želel bi, da se v današnjem razgovoru omeji-mo na področja, ki so povezana z uveljavljanjem go-spodarske reforme. V zadnjih viesecih sem prebiral študentsko »Tribuno« in prebral tudi nekatere druge članke študentov in univerzitetnih predavateljev, pa sem dobil vtis, da se mnogo problemov nanaša na področja humanističnih ved, filozofije, etike in dru-gih področij, ki vsekakor vsako zase zahteva poglob-Ijeno razpravljanje v sklopu samostojne teme.
Mislim, da bi bilo za naš razgovor primerneje, da se omejimo na probleme, ki so povezani z uveljavlia-njem gospodarske reforme. Prepričan sem, da bo va-še politično vodstvo našlo druge primernejše tovari-še iz političnega vodstva za razgovor s teh področij.
Ko so me predstavniki univerze povabili na raz-govor, so me nekateri tovariši opozarjali, da je čas za tak razgovor zelo neugoden, češ da je študentska in univerzitetna mladina, pa tudi javnost, naelektre-na zaradi najrazličnejših napak, da je nezadovoljna, revolucionarno ali lažirevolucionarno razpoložena in da zaradi tega ni primerno, da v tem času hodim na razgovor. Moram reči, da se ne strinjam s tem, da bi to lahko bil razlog, da se izogibam takih srečanj, razgovorov; ne le zategadelj, ker menim, da je po-trebno in koristno direktno izmenjevati mnenja pre-ko osebnih kontaktov, kot so to ugotovili tudi na lari-
MISLI BORISA KRAIGHERJA
skoletni konferenci komunistov Ijubljanske univerze, temveč tudi zato, ker sta nezadovoljstvo in negativ-no razpoloženje lahko sad delovanja različnih subjek-tivnih sil, najčešče pa sta rezultat nepoznavanja širših aspektov posameznih problemov in protislovij.
Vse to pa si lahko pojasnimo in v večji ali manjši meri nesoglasja odstranimo, če se sestanemo in od-prto o njih govorimo.
Pa še to, kar je resnično revolucionarno, je tudi napredno; jaz pa sem vedno za revolucionarno pre-obrazbo, torej je to lahko samo razlog za razgovor, ne pa za beg od takšnih razgovorov v naelektrenem ozračju, ker predvidevam, da so v tem ozračju med komunisti na univerzi osnovne pobude za to: intere-si naprednega revolucionarnega razvoja, ne pa na-sprotni interesi, in da, kolikor prihajajo do izraza la-žirevolucionarne teorije in teze, prihajajo v teh kro-gih do izraza zaradi nezadostne razgledanosti ali pa zaradi določene subjektivne orientacije...
...V bistvu izhajajo te dileme (ki jih rešuje refor-ma; op. m.) iz naše dolgoletne zaprtosti; politični za-prtosti, ki je bila mnogo povojnih let nujna zaradi razmer, v katerih se je pri nas razvijal socializem, predvsem še, če upoštevamo eksponiranost prostora, na katerem živitno, in predvsem še konflikt, s Kominformom. Tej politični zaprtosti je nujno sle-dila tudi gospodarska zaprtost. V desetletju smo — iz obubožane in zaostale države, ki je bila na stopnji ene najmanj razvitih evropskih držav, v pogojih sociali-sticnih druzbenih odnosov — razvijali svojo ekonom-sko bazo in izgrajevali na družbeni lastnini in samo-upravi zasnovane principe gospodarskega sistema; za-to smo morali naše gospodarstvo razvijati do zelo vi-soke stopnje avtarkičnosti. To je ustvarilo tudi dolo-čeno mentaliteto in razpoloženje, tipično za zaprte izolirane družbene skupnosti. Moram reči, da se mi zdi, da se pri ocenjevanju našega družbenega in go-spodarskega razvoja vse premalo upošteva dejstvo. da je bila Jugoslavija 10 let tako rekoč popolnoma izolirana, popolnoma zavrta in navezana na lastne si-le in da je s težkimi napori prodrla iz te izolacije najprej proti zapadu in potern proti vzhodu; to je seveda moralo imeti svoje posledice na celotnem na^ šem družbenem in gospodarskem razvoju.
Slovenija je bila tista republika v Jugoslaviji, ki je prva čutila politično potrebo odprtja meja. Da-nes ona tudi prva čuti potrebo gospodarskega odpira-
Nadaljevanje na Z. strani
Pretreseni smo obstali ob tragioni vesti o nenad-ni smrti velikega sina našega naroda, neumornega revolucionarja, političnega voditelja, pogumnega bor-ca, daljnovidnega državnika, preudamega gospodar-stvenika, narodnega heroja Borisa Kraigherja.
V utripu najplodnejšega ustvarjanja ga je kruta usocla iztrgala iz prvih vrst naših voditeljev — in v teh vrstah je vselej tudi bil — kamor je sodil kot človek izrednih kvalitet.
Izgubili smo človeka, ki je, izhajajoč iz napred-ne intelektualne družine, odlično razumel, kako je -za graditev socializma pomembna zveza delavcev, prole-tariata in inteligence. Zato je kot komunist, politični delavec in državnik velik del svojega življenja m dela posvetil utrjevanju te zveze, položaju univerze in po-ložaju visokega šolstva sploh.
Težko teče beseda, tembolj še, ker je ime Borisa Kraigherja tudi najtesneje povezano z našo univerzo. Bii je predvojni študent gradbenega oddelka tehniške fakultete in je zato ponos univerze tem bolj boleč. V letih 1931-34 je sodeloval pri vseh demonstracijah na univerzi, aretiran je bil, 20-letnega študenta je za-del policijski teror, po dve in polletnem zaporu v Sremski Mitrovici se je vrnil v Ljubljano in postal se-kretar celice na univerzi. Pri demonstracijah ni samo sodeloval, prednjaoil je v vrsti naprednih studentov, vzvalovil je roko mladih sil in postal organizator vse-ga naprednega študentovskega gibanja.
Ko pa je bila ustanovljena naša univerza, so bile dokončno uresničene stoletne želje Slovencev in ne brez težav. Kaj kmalu je splahnelo prvo navdušenje in se je izkazalo> da so se morale sicer enotne življenj-ske in razvojne težnje podrejati zdaj tem, zdaj dru-gim interesom te ali one politične stranke. Prav vsem pa se ravno tehniške fakultete niso zdele niti najmanj obetajoče za dosego njihovih ciljev.
K temu so posebno velik delež prispevali takratni beograjski osrednji politiki, ki so politične razprtije še podpihovali in jih prenašali na univerzitetna tla, da bi jih izkoristili za ukinitev ali vsaj oslabitev uni-verze. Ob spoznanju teh okoliščin in namenov se je Boris Kraigher vključil v napredne vrste, v borbo proti vsaki diktaturi in za slovemsiko univerzo — in kakor je pravil sam — prav ta borba ga je približala partiji.
Vstopil je v levičarski klub Triglav in maja 1934 kot levičar že postal tudi član Kominiistične partije Jugoslavije.
¦        Zaradi revolucionarnega dela je btl leta 1934 are-
m tiran in obsojen na dve in pol leti robije v Mitrovici.
Cas je izkoristil za temeljit študij marksiznia, in leni-
»nizma, tako da se je v letu 1937, ko je prišel iz robije, pod vodstvom Tita lotil — z vso njemu lastno delav-nostjo, borbenostjo ter znanjem — obnove partije tudi v Sloveniji, predvsem obnove mladinskega gi-banja. Med srednješolsko  in  imiverzitetno  mladiiiio
Iše posebej zato, ker je bilo nezaupanje v dotedanje partijsko vodstvo in politiko frakcionaških borb na *——
i
IZ ŽALNIH SEJ NA UNIVERZI
logo povezati mladino na antifašistionih in narodno-obrambnih pozicijah, da bi ob taki orientaciji laliko združil kar najširši krog mladine, da bi na tej osnovi obnovili SKOJ-evsko organizacijo. Na konferenci ko-mutiistične partije na univerzi novembra 1937, ki je bila ena izmed prvih konferenc univerzitetne komu-nistične skupine, je bil zaradi zastavljenih stališč po-stavljen za sekretarja biroja komunistične partije na univerzi. žal na univerzi ni bil dolgo časa, ker je že februarja 1937. leta postal predsednik mladinske ko-misije pri centralnem komiteju komunistične partije
Boris Kraigher kot študent, član CK KPS.
Slovenije, da bi se orientacija in dejavnosti, ki jo je začel na univerzi med univerzitetno mladino, razširila po vsej Sloveniji. Od tedaj dalje je njcgovo delova nje na univerzi bolj postranskega značaja, še posebej, ker je že v tistem času bilo u&tvarjeno idejno-politično jedro, ki je s sprejetih stališč zagotavljalo organiziranje širšega mladinskega gibanja. Komunisti univerze so pod vodstvom Borisa Kraigherja svojo usmerjenost najbolj verno odrazili preko študent-skega lista »Slovenski študent« — ilegalnega partij-. skega glasila. Proklamiralo partijsko politiko, ki je temeljila na združitvi vse napredne slovenske mladi-ne v boju za popolno univerzo slovenskega naroda, za popolno univerzo v Ljubljani, za formiranje nove gozdarske, medicinske, kmetijske in veterinar&ke fa-kultete oziroma oddelkov, ter za nove oddelke tedaj nepopolne tehnike. Proklamiralo je med drugim svobodo znanstvenega ustvarjanja, svobodo politične dejavnosti, take pogoje, da bi se vsak sposoben slo-venski dijak in študent lahko šolal tudi na univerzi. Mnogo tedanjih načel, ki jih je partija proklamirala, je pozneje Boris Kraigher uspel uresnioiti kot pred-sednik slovenske vlade, mnogo tistih načel pa pred-stavljajo izhodiščno dejavnost in politiko komunistov naše univerze, ker so ostala zaradi subjektivnih težav in orientacij še neuresničena.
Tudi njemu gre zasluga, da je inteligenca prav v teh letih narodnoosvobodilne borbe začenši z letom 1941 pokazala ponovno in znova svojo privrženost ide-jam marksizma-leninizma, pokazala privrženost ideji socializma in pokazala, kako pomembna je njena vlo-ga in njeno ustvarjalno sodelovanje pri vseh vpna-šanjih slovenskega naroda.
Ostal je dosleden. Tudi ves zadnji čas je njegovo ime še bolj neločljivo vezano s prizadevanji univerze
—  in posebno še, ko je univerza dobila drugačno po-dobo in sta se z njo vred razmahnila tudi visokošol-ska in višješolska izobrazba. Z odločnim pc^egom v izvajanje gospodarske reforme je vnaprej odklonil vse nenačelno, z vztrajnim varovanjem osnov gospodar-ska in višješolska izobrazba. Z odlcvčnim posegom v izvajanje gospodarske reforme je vnaprej odklonil vse nenačelno, z vztrajnim varovanjem osnov gospcxiar-ske reforme je  vnaprej   zavaroval   raven  izobrazbe, stopnjo znanja, in samo s tem zagotovljenega uspeha. Od tod izvira njegov  poudarek  o  velikem  pomenu znanstvenih spoznanj, ki so edino pravilna in resnič-na osnova za načrtno gospodarjenje. Zato ni ni^č manj odločno obsojal površna gledanja in pristranske oce-ne začasnih konjunkturnih ukrepov, vseh vrst provi-zorijev, ki so prikazovali dozdevno uspešnost, priikri-vali pa enostransko ozadje  in za dosego  resnidnega uspeha potrebne napore.
Njegova stališča, njegova izredna borbenost in povezovanje borbenosti z delavnostjo in sistematiČ-nostjo ter znanjem zagotovo lahko služi kot neizčrpen vir koanunis.tov — še posebej na ljubljanski univerzi
— pri uresničevanju naše politike, ker nas čaka še ve-liko starih nalog, še več pa novih. Lahko ugotovimo^ da je tovariš Kraigher za komuniste ljubljanske unV verze ostal svetal vzor človeka, intelektualca, borca, človeka, ki je poikazal, da brez sistemat&kega  znaiv stvenega dela tudi ni mogoče uspešno politično dela.
2. STRAN TRIBUNA
Nadaljevanje s 1. strani
nja, kar je vse logična posledica ne samo njene lege in zgodovine, ampak tudi njene razvitosti. Zato ni slu-čaj, da je bila Slovenija nosilec orientacije za odpi-ranje naših meja na celotnem področju, tako družbe-nem kot gospodarskem, že v letih 1958, 1959 in 1960; in to je pravzaprav osnova reforme, ki smo jo pa na žalost lahko organizirali in z odločnostjo sto-pili na njeno pot šele v letu 1965...
... Ob takih pogojih nastajajo tudi dileme, kakr-šnih sem mnogo zasledil v prejetih vprašanjih, vaših člankih in razpravah. To je, mislim, tudi vzrok tistih dilem, ki jih je simboliziral Martin Krpan v eni zad-njih TV humorističnih oddaj (Večerna šola). Vendar mislim, da jih je postavil le kot vprašanja in to zelo poenostavljeno. Po mojem ti bil odgovor nanje tak, da je Martin Krpan sedaj v dilemi, ker je prav tako izgubil svoj stari poklic. Vse življenje je tihotpil, za časa Levstika sol in kremen; po osvoboditvi pa ilu-zije o kapitalističnem blagostanju in demokraciji. Se-daj pa se je znašel v situacijj, ko lahko normalno potuje in kupčuje širom sveta kot v vsaki moderni državi; vendar pa mu je pri tem postavljen zelo te-žak pogoj, da je namreč odvisen od svojega dela in svojih sposobnosti. Blagostanja si ne more več ust-variti s tem, da vara cesarske žandarje ali pa da »okrog prinaša« našo skupnost, ampak mora trgova-ti in tekmovati z zelo razvitimi narodi in njihovimi gospodarstvi. Zato mislim, da se mora preleviti in pomladiti; in zato mislim, da je gospodarska refor-¦ma izrazito v interesu vas mladih, mlade generacije; in sicer predvsem v interesu perspektive mladih, izu-čenih in šolanih kadrov, prav naših mladih višje izo-braženih kadrov. V njihovem interesu je reforma in predvsem oni so lahko v veliki meri nosilci te re-forme.
V reformo smo šli z osnovnim ciljem, da odpre-mo proces intenzivnega gospodarjenja, ki je pogoj, da se naše gospodarstvo vključi v svetovne tokove, da se modernizira in da postane racionalnejše. Vse to pa je mogoče le na širšem tržišču kot je naše, ozko domače. Res je, da pri nas izvajamo reformo z mno-go radikalnejšimi ukrepi, kot se je na primer izva-jala v nekaterih deželah na Zapadu. Naglašam to namenoma, ker se govori, da je reforma poseben izum Jugoslavije. Za vse dežele je značHno, da so na pre-hodu iz srednje razvitosti izvajale in morale izvajati podobne reforme. Taka zgodovinska nujnost so — zla-sti v današnjem svetu — procesi gospodarske integra-cije, ki se odvijajo čedalje hitreje, da se prilagodijo pogojem, ki jih narekuje stopnja razvitosti in sode-lovanja v širšem svetovnem gospodarskem prostoru.
Značilnost naše reforme je samo v tem, da smo jo prisiljeni izvajati mnogo radikalneje in mno-go hitreje, kot so jo izvajali v nekaterih kapitalistič-nih državah. To je pa značilnost, ki ima svoje te-melje ravno v tem, da imamo mnogo močnejše za-vestne subjektivne sile po eni strani, po drugi strani pa, da so se zaradi posebnosti, o katerih sem prej go-voril fda smo bili cela leta izolirani od ostalega sve-ta), ti problemi tako zgostili, da jih moramo in mo-remo mnogo radikalneje reševati. ...
... To pomeni, da v gospodarsko reformo ni-smo stopili zato, kot se včasih govori, ker je bila na-ša dosedanja politika napačna, družbenoekonomski sistem pa neučinkovit. Nasprotno! Materialni pogoji, ustvarjeni zlasti v letih po uvedbi sampupravljanja, so omogočili, da na tej stopnji razvitosti naredi-mo preobrazbo. Brez teh rezultatov v preteklosti ne bi mogli iti v to preobrazbo, v katero stopamo z re-formo. In ta preobrazba je v tem, da se intenzivira-mo na vseh področjih: da pospešujemo tehnično-teh-nološki proces in da razvijamo hitrejši porast stan-darda in produktivnosti v stabiliziranem gospodar-stvu. In v tem pogledu danes stopamo dejansko v prelomno dobo. ...
... Planiranje danes ni več samo karakteristika socialističnih gospodarstev; vedno bolj postaja potre-ba in metoda gospodarskega usmerjanja v vseh razvi-tejših državah, kot tudi v deželah Afrike in Azije, ki danes stopajo na pot modernega razvoja.
Vzrok temu, da smo z izgrajevanjem končnih bi-lanc in predloga srednjeročnega plana zamujali, je v tem, da nismo imeli gospodarski sistem v celoti iz-delan v skladu s sistemom delavskega in družbenega samoupravljanja. Da bi mogli ta sistem zgraditi, smo morali pristopiti h gospodarski reformi ,in da bi mo-gli pristopiti h gospodarski reformi, smo morali iz-vesti celo vrsto predhodnih pripravljalnih del. Fak-tično lahko izjavim, da ni popolnoma točna trditev, da smo bili brez plana. Imeli smo plan. Nismo imeli napisanega in dosledno do vseh podrobnosti formuli-ranega 'plana, ker ga iz razlogov, o katerih sem go-voril, nismo mogli imeti. Leta 1961, ko smo šli v go-spodarsko reformo, ki je propadla zaradi tega (kar smo takrat tudi ugotovili), ker nismo bili dovolj pri-pravljeni nanjo, nismo dovolj razumeli glo-bine te reforme. Morali smo za tem izvajati celo vr-sto predpriprav, tako političnih kakor gospodarskih in strokovnih; politične na vrsti plenumov in pred-vsem na VIII. kongresu ZKJ in na V. kongresu sindi-katov, dalje na celi vrsti drugih političnih zboro-vanj, celi vrsti razprav v najrazličnejših gospodar-skih in strokovnih krogih. Za izračunavanje nekate-nh potez v tej reformi so bili mobilizirani mnogi na-ši inštituti, ki so delali elaborate eno ali celo več let. Skratka, morali smo pnstopiti k celi vrsti priprav; vse te priprave pa predstavljajo tudi neke vrste planirano aktivizacijo vseh ustreznih sil zato, da smo se pripravili na reformo. ...
... Hotel bi se z nekaj besedami posebej dotakniti vprašanja sistema planiranja. Mislim, da se še tudi v sedanjih razpravah včasih napačno pojmuje vlo-ga plana v našem gospodarstvu. Planu se še vse pre-več daje značaj starega plana, ki je bil v glavnem se-stevek investicijskih ambicij in instrumentov, M so zagotavljali njih realizacijo. Ta stari plan ni neka na> sa izmišljotina; ta stari plan je še zmeraj osnova pla-niranja v vseh socialističnih državah razen pri nas, za-radi tega tudi je v vseh teh državah v bistvu po mo-jem mnenju, zelo malo socialističnih karakteristik.
Menim, da od tod izhajajo tudi diskusije o ob-veznosti in neobveznosti izvajanja plana, in ne na-zadnje tudi vprašanja, ki sem jih prejel tudi od vas: o odgovornosti, o čvrstosti v izvajanju plana in po-dobno. Oprostite, da se nekoliko ostreje izrazim pri odgovorih na ta vprašanja; mislim, da taka vpraša-nja izvirajo iz globokega nepoznavanja naše reforme in družbenoekonomskih odnosov, ki naj jih reforma uresniči. Izvirajo iz ozkega in primitivnega gledanja, ker so v bistvu na liniji administrativnega centra-lizma, če ne, da se še bolj grobo izrazim, na liniji sta-linističnih pojmovanj vloge države, državnega apara-ta in drugih eksekutorjev državno-politične Hnije; če pa hočete primerjavo s kapitalističnim gospodar-stvom: izhajajo iz pozicij, ki so jih buržoazni eko-nomisti forsirali v obdobju liberalističnega kapitaliz-ma nekako pred svetovno krizo leta 1929 (na pri-mer ekonomisti v ZDA). Posebej bi se še rad dotaknil prav svetovne krize leta 1929, ker se mi zdi, da to razdobje in njegova vloga — to je moje osebno mne-nje — še ni dovolj raziskano v naši znanstveni rnark-stični ekonomiki. Nekje sem tudi ze napisal (po le-tu 1948), da se mi vsiljuje misel, da komunistično gibanje, da Stalin in takratna njegova Kominterna ta-krat niso dobro ocenili situacije, niso videli riovih mo-mentov v družbenem razvoju sveta. Takrat ni bilo Marxa in Lenma, da bi dala jasnejšo orientacijo de-lavskemu gibanju v svetu. Takrat je nastopila bistve-na prelomnica v kapitalističnem gospodarstvu. Kapi-talizem je takrat vključil v svoj sistem planiranje, ga razvijal; a v marsičem ni uspel. Stalin pa je zgreše-no imel planiranje za eno od osnovnih karakteristik socializma, ki ga kapitalizem ne more prevzeti; to pa je v osnovi birokratsko-tehnokratsko pojmovanje razvoja družbenih odnosov. To se mi zdi, da je eden od izvirnih grehov, ki je omogočil tudi pot fašizmu in končno tudi omogočil razkroj oziroma dezorien-tacijo v delavskem in komunističnem gibanju, ki se je pokazal leta 1948. Rad bi posebej poudaril, da 1948. leto m začetek našega odpora, ampak njegova kritič-na točka. Da smo do nje prišli, je posledica tega, ker smo vsaj od leta 1937 (če ne že prej), jugoslo-vanski komunisti šli svojo pot, ki je po letu 1948 prešla v definitiven, odprl konflikt s takšno orienta-cijo, ki jo je Stalin vsilil takratnemu delavskemu gi-ba7iju.
Mi smo bili tisti, ki smo odpirali novo pot in ki smo videli te napake; vendar ne tako jasno, kot da-nes, in popolnoma razumljivo je\ da nismo mogli neposredno v vsem uspeti, ker smo bili v letu 1948 tako rekoč edini zavestni formulatorji te samostoj-ne orientacije. ...
... Mislim, da je treba na primeren način prega-njati ekscese, kriminal itd., ki se razvija, kar pa ni nobena specifičnost naše družbe. Specifičnost naše družbe je delavsko samoupravljanje, tisti sistem, ki najhitreje odkriva kriminal in najhitreje nanj kaže; na žalost pa je ena od naših slabosti to, da še ni-smo usposobili sodstva, aparcda Hd. za to, da bi bil sposoben kriminal ekscese ustrezno preganjati. Mi-slim, da je to posebno vprašanje in da je tudi o njem potrebna določena doslednost in jasnost pri izvaja-nju naše družbene ekonomske politike. Tudi odgovor-nost na področju kriminala je buržoazija v borbi pro-ti fevdalizmu zelo uspešno uresničila, tudi na tem področju je šel administrativni socializem na ža-lost nazaj in moramo danes ponovno obnavljatt neka-tere karakteristike, ki jih je buržoazija v borbi proti starim družbenim sistemom že razvila. Vendar pa se ravno na osnovi Hstega, kar sem prej govoril za mednarodno delavsko gibanje leta 1929, ni našla pra-vilna orientacija, kar je omogočilo, da je buržoazija le pridobitve demokratičnega družbenega razvoja z raz-vojem fašizma, s tem, da je odprla pot fašizmu — le-te likvidirala; danes jih moramo ponovno obnav-Ijati. Mislim, da je buržoazija ustvarila tudi določeno odgovornost političnih faktorjev jav-nosti. Tudi mi moramo na področju borbe proti krimi-nalu, proti ekscesom, spoštovati zakonitost in 5lo-veka; javnost moramo o tem informirati z vso odgo-vornostjo in v tem smislu odgovornost razviti. Zara-di tega ni slučaj, da je redmo Tvovinarir, ki se peča s problemi kriminalistike in z ekscesi, bil vedno tisti manjvreden novinar, ki je prišel s svojimi vprašanji na zadnjo al\ predzadnjo stran. Napredna gibanja so se vedno borila proti temu, da bi 4z teh vprašanj ust-varjali demagoške škandale in si skušali kovati ka-pital, ker je to nasprotno resničnemu človeškemu do-stojanstvu, nasprotno sistemu sodstva in sistemu pre-ganjanja deliktov, ekscesov, kriminala...
... Zagotoviti moramo izvajanje zakonitosti, če-prav za ceno včasih dokaj bolečih pretresov posamez-nikov in njihovih somišljenikov. Naj se mimogrede dotaknem tudi vprašanja črnih gradenj, ki sem ga v Tribuni zasledU, kot da je zelo nevaren delikt v na-šem družbenem razvoju. Misiim, da moramo biti tudi v teh vprašanjih mnogo strpnejši in mnogo realnej-ši; moramo se zavedati, da je spoštovanje zakoni-tosti in normativnih ukrepov v današnji prehodni do-bi potrebno; potrebna je še določena avtoriteta sod-stva in določena avtoriteta ter vloga dršavnih organov.
Torej, če posebej izločimo probleme preganjanja ekscesov in spoštovanja zakonitosti, potem moramo ustvarjati ekonomsko nujo, ki naj z ekonomsko sank-cijo zadene delovne organizacije. Mi danes delovne or-ganizacije po ustavi pojmujemo mnogo širše kot je tisto poenostavljeno formuliranje, kaj je gospodar-sko in negospodarsko, (to celo podtikajo Marxu) na-mreč da se je s takim poenostavljanjem hotelo degra~ dirati tako imenovane negospodarske dejavnosti. Te so v procesu vse hitrejšega tehničnega in tehnolo-škega razvoja imele vedno večjo vlogo v gospodar-
stvu; umsko delo vse bolj nadomešča ročno delo__
...Za to, da bomo to izvedli (mišljen je srednje-ročni plan, op. ur.), pa ni potreben, kakor si nekate-ri predstavljajo, nek, po zapadnem kopitu ustvarjen demokratizem ter z opozicijo ustvarjene korekture določenih ukrepov, potrebna je predvsem aktivizacija \n mobilizacija vseh sil za izvajanje teh težkih in zelo odgovornih nalog...
...Mi morarno ustvariti pogoje, da bodo gospo-darske organizacije preko bank, ki vlagajo in investi-
rajo, nosile posledice neracionalnega investiranja, po-tem bomo dosegli, da bomo 2,45 dinarjev lahko vložili za 1 din ustvarjenega družbenega proizvoda, ne pa 5 dinarjev. če pa bo skupščina odločila, kaj je optimal-na kapaciteta, in nato aktivizirala s redstva ter jih usmerjala z močjo skupščinskega sklepa v ta ali oni objekt, bomo pa najbrž šli celo na 7 dinarjev. Kadar torej govorimo o odgovornosti, je zame bistvo za od-govornosti v teh vprašanjih. Vprašanje odgovornosti pa je še mnogo kompliciranejše in drugačnega zna-čaja kot si marsikdo pri nas predstavlja. To govonm zaradi tega, ker moram na žalost reči, da se tudi v slovenskem tisku in tudi v tisku Ijubljanskih študen-to. o vprašanjih odgovornosti pišejo po mojem zelo primitivne teze, zelo primitivne teorije, celo širijo sta-lišča, ki so zelo daleč od tega, kar je v resnici v in-teresu progresivnega in naprednega gibanja v intere-su, mladih, izučenih in sposobnih strokovnih kpdrov, ki naj jih univerza vzgoji in pripravi za naš družbeni in gospodarski razvoj...
... V sedanjem momentu je zame bistveno vpra-šanje, vprašanje odpiranja našega tržišča; pravzaprav formiranje vseh oblik notranjega tržišča, vključno s tršiščem kapitala, kar nujno zahteva orientacijo, ki je posebno v Sloveniji in na Hrvaškem zelo močno naglašena, orientacijo po uvozu tujega kapitala. Ori-entacija na uvoz tujega kapitala na vsak način zahte-va, da najprej ustvarimo notranje tržišče kapitala po-leg vseh drugih tržišč. Prv gotovo je, da je vpraša-nje odpiranja našega tržišča in razvijajanje vseh oblik notranjega tržišča eden od bistvenih pogojev za to, da bi z gospodarsko reformo lahko uspeli. Že leta 1950 smo zelo odločno stopili na pot samoupravlja-njr in na pot razvijanja novega gospodarskega siste-ma, ki temelji na priznavanju 'dejstva, da živimo v prehodni dobi blagovnega gospodarstva; živimo v dobi, ko se blagovno gospodarstvo razvija pod dolo-čenimi ekonomskimi zakonitostmi, in v takih pogo-jih je treba razviti vse oblike tržišča, in naloga na-prednih socialističnih sil je, da v teh pogojih razvi-jajo svojo politiko, ki naj zagotavlja takšen razvoj, ki ga s srednjeročnim planom predvidevamo.
Vse to zahteva, da moramo v našem zunanjetrgo-vinskem sistemu, bančnem sistemu, kreditni politiki, deviznem režimu z dosledno izvedbo načel dohodka zagotoviti odpiranje tržišč in formiranje vseh teh tr-žišč v našem sistemu. .
... živimo v dobi denarno-blagovnega gospodar-stva (in denarja), ki si ga ni izmislil kapitalizem in tudi ni rezultat kapitalizma. Kapitalizem je samo funk-cijo denarja in njegovo tržišče razvil do mnogo viš-jih tehničnih oblik, kot jih je imela preteklost, in na žalost je socializem te forme do konca degradiral in razbil, tako da jih moramo mi z reformo ponovno vzpostavljati, če hočemo najti objektivizirano merilo, po katerem bomo lahko vodili celotno našo gospodar-sko politiko. ...
... V takih pogojih bo naš družbenoekonomski si-stem ob doslednem uveljavljanju načela dohodka in delitve po delu nenehno deloval v srneri vedno večje učinkovitosti in racionalnosti v gospodarstvu. To pa pomeni, da tak sistem vse bolj ustreza razvitejšemu gospodarstvu in razvitejšim in naprednejšim sploh; hkrati pa pušča za seboj vse ostale, vse manj omogo-ča življenje m životarjenje neproduktivnemu gospo-darjenju. V tem so osnovne karakteristike naše re-forme in našega srednjeročnega plana. Te karakteri-stike sem namenoma v tem krogu nekoliko dramati-ziral in ostro formuliral zaradi tega, ker se mi zdi, da je potrebno, da se ravno naš izobraženec dovolj jasno zaveda, kaj pomeni orientacija na liberalnejši družbe-ni sistem, na razvijanje liberalnejših odnosov v na-šem družbenem življenju in gospodarstvu.
Hotel bi posebej poudariti, da, čeprav ta sistem in reforma lolj odg&varjata razvitejšim področ-jem, le-to potencira možnosti hitrejšega razvoja tudi nezadostno razvitih področij; seveda pod pogoji, da se celotno naše gospodarstvo zaveda, da vsebujejo de-narno-blagovni odnosi in tržno gospodarstvo v svojem sistemu določene karakteristike, ki pogojujejo to, da razvitejša področja in razvitejša industrija na osnovi svoje razvitejše in višje produktivnosti preliva del dohodka iz nižje produktivnejših gospodarskih de-javnosti, nižje produktivnih gospodarskih organiza-cij in iz nižje produktivnejših področij. To zahteva ne samo zaradi socialistične solidarnosti, kot se mnogokrat to pri nas formulira, ampak na osnovi obojestranskega interesa za hitrejši razvoj vsega go-spodarstva pa formiranja določenih kompenzacij-skih fondov, kompenzacijskih ukrepov, ki omogoča-jo hitrejši razvoj manj produktivnih gospodarskih organizacij in manj razvitih področij...
Zelo neutemeljeno in zelo kratkovidno je, če se na razvitejših področjih in v razvitejših republikah danes predvsem poudarja to, koliko je ena republika prispevala za razvoj cele Jugoslavije, če ne upošteva-mo dejstva, da so vse računice, ki jih lahko naredi-mo — in jaz sem zaradi tega proti takim računicam — enostranske. Nobena taka računica, ki bi bila do-sledno izvedena ni možna, enostavno zaradi tega, ker mi 20 let mmamo objektiviziranega merila vrednosti. Dejstvo pa je, da ob upoštevanju zakonitosti našega tržnega gospodarstva do prelivanj prihaja in tu je ne-ka startna kompenzacija nujna v interesu razvitih in manj razvitih področij.
Samo po sebi se razume, da so naloge, ki sem jih v zvezi s srednjeročnim planom skušal opredeliti, na-loge, k\ ustvarjajo velike politične probleme rn ki od-pirajo mnogo diskusij in mnogo sporov, katerih tudi v Sloveniji ni malo. Vendar sem prepričan, da, ka-kor se problemi, ki jih odkriva reforma, najprej po-kažejo v najrazvitejšem gospodarstvu, zlasti pri struk-turi, kakršno ima Slovenija, se lahko tudi v takšnŠh strukturah najprej pričnejo kazati pozitivni efekti. Skratka tako gospodarstvo se lahko najhitreje pozdra-vi; kako in kdaj, v konkretnem primeru, pa je stvar, na katero mora odgovoriti druzbeni plan razvoja Slovenije do 1970. leta. Ta bo moral biti v tem pogle-du zelo dosleden, neke vrste sanacijski plan gospo-darstva Slovenije, ne zaradi napak v preteklosti, am-pak zaradi kondenziranih problemov, ki jih je dina-mični razvoj Jugoslavije postavil na hnevni red in ki so se posebej močno kondenzirali in koncentrirali v razviti republiki SlovenijU
TRIBUNA STRAN 3

 po ooziču je Siovensko gledališče v Trstu uprizorilo tako imenovano »igro o slovenskem božiču« Ta sveti dan veseli dan, ki jo je po Drabosnjakovi ljudski igri iz začetka 19. stoletja in s pomočjo narod-ne poezije iz štrekljeve zbirke napisal Bruno Hartman, režiral pa Branko Gom-bač. Uprizoritev hoče biti slovenska v ne-kem posebnem pomenu te besede. V spremnem članku. objavljenem v Gledali-škem listu, govori namreč avtor Bruno Hartman med drugim tudi o vse bolj mrzličnem zbiranju starin — ne sajmo na Slovenskem, ampak tudi drugod po svetu. Ko se miraogrede vpraša še po vzrokih za ta pojav, konča med drugim tudi z na-slednjimi sklepanji: »... da gre za podza-vesten ugovor zoper brezdušno, čepra-v hudo pripravno in priročno tehniko, da gre za podzavestno nostalgijo za kmečkim življenjem, ki je bilo in je še obremenje-no s trdim naporom, mukami, trpljenjem, pričakovanjem v strahu, pa tudi odreše-njem, radostjo ki zadovoljstvom. Morda je to nostalgija iz relativne življenjske urejenosti meščana, ki ga zemlja ne more tako udariti ald obdariti kot kmeta. Mor-da je to nostalgija po ustvarjavnosti po-sameanika sredi vsakodnevnega opravila. Zagotovo pa je vračanje k izvirnemu, pa čeprav okornemu ljudskemu umetniške-mu ustvarjanju, je želja, da bi se z okor-nimi umetninami v svojem bivališču iz dneva v dan srečavali vz oči v oči z ro-dovnim izročilom.«
Na omenjeno nostalgijo navezuje avtor Bruno Hartman tudi vse pogostejša priza-devanja zlasti poljskih in čeških gledališč, da bi se z nekaterimi predstavami vrača-la »v preteklost, k prvim izvirom nacio-nalne dramatike«, ki je »rasla iz srednje-veškega bogoslužja in preraščala v miste-rije«. V nadaljevanju govori avfcor o tem, da so se »gledališko nič kaj umetelno se-stavljene igre rojevale iz najimenitnejših krščanskiii praznikov — iz velike noči in božiča. Nastajale so ob prazničnih evange-lijih, da so jih živo upodabljale, se napa-jale iz apokrifnih spisov, pa tudi iz trdo-žive ljudske domišljije in ljudske pred-stavnostk.
že v spremnem spisu k tržaški pred-stavi se torej srečujemo s celo vrsto vred-not, ki jih naše življenje kljub nadvse pri-pravni im priročni tehniki ne pozna več na avtentičen, spontan in dejaven način, saj jih ne rojeva in ne proizvaja več sa-mo iz sebe, tako da bi jih moglo tudi ču-titi kot izvirno svoje in zato lahko k njim edinole teži z neko skoraj podzavestno nostalgijo. Te vrednote se skrivajo v ne-kakšni pretekli, danes pa očitno v celoti odsotni ljudskosti ali kmetstvu, ki pa s svojimi davnimi okornimi umetninami, se pravi sledovi, ki sta jih pustila za seboj, vendarle na neki načtn omogočata, da se moramo z njihovo pomočjo srečevati »z rodovnim izročilom«, na katerega začetku slej ko prej stojijo omenjena ljudskost in predvsem kmetstvo. Z njunimi vrednota-mi se lahko naš pričujooi svet in naše da-našnje bivanje spet zavedata svojega te-melja in svojega pamena. Te vrednote nam omogočajo, da v sebi spet odkrivamo in ponovno tudi odkrijemo dom, da se skratka zavemo, da svet, v katerega smo postavljeni, ni neki naključni svet, pušča va, v kateri smo se znašli po naključju, oziroma neki indiferentni prostor, '. kate-rem lahko počnemo, kar se nam zljubi, ampak — da nam naš svet vendarle pri-pada v vsej svoji izvirnosti in da v njem temelji vse naše bivanje in bitje.
Iz tega pa lahko seveda sledi eno sa-mo spoznanje in en sam sklep: — svet, v katerem smo, zdaj in tu, je za nas v resnici le naključni svet, ki se vede do nas v velifei meri indiferemtno, je za nas v resnici le puščava, v kateri smo se zna-šli po naključju. Ta svet nam torej tak, kakršen je, ne pripada v vsej svoji izvir-nosti in potemtakem tudi ne utemeljuje našega bivanja in bitja. Kljub močno pri-pravni in priročni tehniki ostaja naše bi-vanje potemtakem vendarle neutemeljeno in tako rekoč visi v prazmem. Tudi »ust-varjavnost posameznika sredi vsakodnev-nega opravila«, kakor temu pravi Bruno Hartman,  se  morda  res  lahko  uresničuje
v  nostalgijj   po   takšni,   torej    »pravi«
tvarjalnosti.
Ta nostalgija, ki je iz dneva v dan ki-tenzivrjejša, seveda že sama po sebi do-kazuje odsotnost resničnega, torej avten-tičnega i-n izvirnega doma v danem svetu, saj nas z zmerom intenzivnejšo močjo tr-ga \z tega sveta ter nas usmerja k tako imenovanemu »rodovnemu izročilu«, na kaierega smo sredi »relativne življenjske urejenosti meščana« pozabili. Usmerja nas torej v preteklost, kjer je naš izvor, in v tem izvoru nas očitno more čakati odre-šitev. Nostalgija nam potemtakem dokazu-je insuficientnost našega življenja, hkrati pa nam tudi preprečuje, da bi postali npr. pravi »meščani« in da bi bilo potem naše življenje v resnici »urejeno« — ter da bi v vsem tem morala odkriti »novi«, resnič-ni, izvirno naš dam. Odrešitve tedaj v na-šem relativnem življenju, takšnem, kakrš-no je, »relativno ... urejeno« in (napol) »meščansko« ne more biti, saj v njem ne-prenehoma pozabljamo im nikakor ne mo-remo več neposredno   doživeti   tolifco   a
SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966 (8)
TA SVETI DAN VESELI
DAN ALI NOSTAL-
GIČNA BOŽIČNA
IGRA
priori vrednih reci: ljvtdskosti, kmetstva, primarnega stika z zemljo, vere itn. Z vsem tem pa ne moremo doživeti budi ti-stega prvobitnega človeškega sožitja, v ka-terem je — po tem mišljenju — temelj resnične kulture in resničnc polno in bo-gato živečega naroda v celoti. Hkrati pa z nostalgijo samo nenehno dokazujemo svojo nezmožnost,da bi omenjene vred-note nadomestili z novtmi temelji, ki bi se jih zavedali avtentiono iz našega priou-joč^a bivanja k» njegovih resnkSnih mošiosti.
Vrednote iz preteklosti, ki smo jih omenili in ki naj predstavljajo možnost na našo realizaoijo ali samo-uresničitev v danem svetu, ki se nam razkriva kot tuj svet, in hkrati tudi možnosti za dom, so seveda stvar iste nostalgije, ki nas — ka-kor rečeno — zmerom intenzivneje tfga iz danega sveta. Ta nostalgija se seveda izrazito pojavlja kot želja. ki je na neki poseben način usmerjena proti nemogoče-mu. V našem primeru se pojavlja kot te-ženje v preteklost, v katerem smo nekoč daleč morda živeli kot posamezniki in tu-di kot narod v celoti polno, v pravem in avtentičnem sožitju. S tem pameni nostal-gija seveda neko posebno vrsto zanikanja danega sveta. To zanikanje je kajpa spet v prvi vrsti rezultat danega sveta in je še-le potem zapisano imenu odsotne, v pre-teklost potopljene in v preteklosti tudi iz-gubljene vrednote in temelja Tako se nain nostalgija razodeva kot nenehen beg v krogu — med stvarnostjo in željami in seveda hkrati tudi kot nenehno potrjeva-nje stvarnasti per negationem. Pri tem je stvarnast na isti način nezavezujoča, kot je poljuben in splošen predmet želja. Ta-ko se vrtimo v krogu in smo vnaprej ob-sojeni, da dčma ne bomo moglj odkriti in da bo dani svet neprenehoma indife-rentna, tuja puščava; da bo torej ostal prazen prostor, v katerem je mogoče rav-nati edinole v skladu z našo vero in že-ljami, nilflBli pa v skladu z njegovimi stvar-nimi   in   realnimi  razmerji   in  možnostmi.
Ta zakleti krog želja in stvarnt^ti, v katerem se nostalgija sama spreminja v temelj vsega našega bivanja m bitja, tako da neprenehno potrjuje našo neutemelje-nost, je božična igra, ki jo je po Andreju šusterju Drabosnjaku napisal Bruno Hart-man ponazorila na poseben in tudi tragi-čen način. Najbrž tudi ne mo>re biti na-ključje, da je bila igra uprizorjena v Tr-stu, ki se je z velikim delom svojega pre-bivalstva dolgo časa štel za slovensko me-sto in v katerem se danes — vsaj v dolo-čeneom delu tega prebivalstva — še na po-sebej iritenziven način kristaliaira zgoraj opisano razmerje med željami in stvar-nostjo. Tudi nostalgija se tu seveda po-javlja še v posebej jasno razvidni obliki in se še posebej izrazito veže na tako imenovani problem slovenske naoionalne usode — tako v mestu samem kot najbrž tudi v splošnejših slovenskih okvirih. Za-to je morala biti tržaška uprizoritev »igre o slovenskem božiču« Ta sveti dan veseli dan slovenska res v nekem posebnem po-menu te besede. Ta posebni pomen nam lahko razkrije že sam pogled na avtorja jedra omenjene uprizoritve in na usodo, ki jo ta uprizoritev doživlja na tržaških predstavah.
Tisto, kar nas v usodi Andreja Šusterja Drabonjaka (1768—ok. 1825), koroškega kmeta in tako imenovanega »bukovnika«, ki ga literarne zgodovine uvrščajo v slo-vensko razsvetljenstvo (zato ga tudi Al-fonz Gspan v prvi knjigi matičine Zgodo-vine slovenskega slovstva obravnava v raz-delkti »Prerod v obrobnih slovenskih de-želah«), mora v tej zvezi v prvi vrsti za-nimati, je globlji pomen njegovega dela. čeprav je to delo v glavnem prevajavsko in tako v pretežni večini navezano na tu-je, se pravi nemške predloge, ugotavlja npr. dr. France Kidrič v svoji slovstveni zgodovini za Drabosnjakovo literaturo med drugi.m naslednje: »V tistih slovenskih koroških kmetih, ki so prebirali Drabos-njakove knjige, prepisovali njegove roko-pise in poslušali njegovo besedilo raz odre, je ostala vez s slovenskim jezikom intim-nejša, pripravljenost za odpor proti ger-manizaeiji večja kakor v drugih, pa najsi se je Suster-Drabosnjak tega pomena svo-
jega dela zavedal, aH ne. Kdor išče ka menčkov za razlago dejstva, da se na Ko-roškem nd ponem6ilo še več Slovencev, ka-kor se jih je, in da slovenska narodna pe-sem živi med koroškimi Slovenci še tako krepko življenje, kakršnega nam ga kaže-jo njihovi zbarl, ne more mimo Drabos-njaka, pa najsi je to še tako primitiven kmečki oblikovatelj, ki mu zgolj estetskih vrednot v litieraturi res ni bilo nič mar« (str. 684). Ravno tako trdi tudi Alfonz Gspan, da predstavljajo Drabosnjakovi »šrifti« in »rajme«, med katerimi je pose-bej zanimiv Svovenji Obace, ter zlasti njegove poslovenitve in priredbe nemških aabožnih iger, ki so v različnih prepisih krožile med koroškkni kmeti in bile brž-čas tudi pogosto uprizarjane. Pri tem je potrebno poudariti, da so Drabosnjakovi prevodi seveda nastajali v zvezi s praktič-nimi in slovenskiimi potrebami na Koroš-kem in da so kljub svoji okornosti nosili s seboj izvirnega slovenskega duha. Do-mnevati moramo, da se je prava Drabos-njakova igra (Marijin pasijon) navdihovala zlasti ob »Komčdie od Kristusoviga tr-plenja, katiro so nekdej na te velike če-trtik inu na te vilokonočni pondeli-k v 2e-lezni Kapli špilali« in ki jo datiramo v drugo desetletje 19. stoletja. Ob tem zgle-du in tej pobudi je zraslo kasneje še pre-cej priredb in prevodov (komedija od ve-liga grenkiga terpljenja ino smerti Jezusa Kristusa našega lubiga Gospoda, Božična ali trikraljevska igra, O izgubljenem sinu, Egiptovski -Jožef, itn.J in očitno so v ce-loti predstavljali dovolj intenzivno sinte-zo krščandtva in izvirnega kmetskega du-ha, ki je potrebo po gledaliških predsta-vah in po slovstvu občutil neposredno iz svojega naoina življenja, tesno povezanega s krščanstvom. Govoriti o nacionalnih po-trebah in narodnostnem gibanju je tu se-veda še nemogoče, saj nam ohranjena Dra-bosnjakova literatura jasno kaže, da ne gre v njej za nikakršen izvirno slovenski »angažma«, ampak za neposredno poetič-no razkrivanje resnice njegov^a posebne-ga sveta. Zato vključuje književna zgodo-vina Drabosnjakovo literaturo seveda šele kasneje v slovensko narodnostno gibanje. V svojih izvirih pa se Drabosnjakovo pe-scništvo doce*la sklada in je tako rekoč po-polnoma istovetno s svojim svetom. In morda še več: identiteta te poezije s sve-tom predstavlja hkrati najbrž kar zname-nje enotnosti med človekom in svetom, to pa se pravi, da razkriva Drabosnjakovo pesništvo resnico človekovega doma v sve-tu, se pravi, da razkriva resnico tistega človeškega ali »počlovečenega« sveta, v ka-terem se seveda ne moreta začeti noben angažma in nobeno gibanje, zakaj v ta svet je vse človeško nekako a priori po-loženo, tako da bi sleherno gibanje in vsa-kršni angažma, s katerim naj bi se svet spremenil, pomenil pravzaprav usoden po-seg v omenjeno harmonijo ali identiteto. »Bog« je namreč v tem svetu živ in nepo-sredno prisoten in človek živi z vsem svo-jim bitjem v njegovi bližini. človeško živ-ljenje in človešfci svet sta takšna, kakršna sta — v svoji neposredni in preprosti raz-vidnosti sta hkrati cilj in sredstvo vsega, kar se v stvarnosti dogaja. Zato tudi gi-banje s tako ali drugače projektiranim ci-ljem ali angažmaja v imenu neke »druge« transcendence tu ne moremo srečati, saj sta cilj in transcendenca (= projekt) ne-posredno položena v svet in človek živi z vsem svojim bitjem v nenehni in trdni poeaiotenosti z njama.
Seveda bi bilo mogoče še podrobneje opisati in s konkretnian gradivom tudi do-kazati tisti človekov dom v svetu, ki nam ga razkriva Drabosnjakovo pesništvo. Te enotnosti ne more omajati niti podatek, da je Drabosnjak zaradi pomanjkljivega smisla za gospodarstvo nazadnje celo za-pravil svoje posestvo in umrl ubobožan, tako da ni mogoče natanko ugotoviti niti letnice njegove smrti. Ta podatek nam go-vori pravzaprav le o eksistenonem na-ključju, ki pa ga je nemogoče posplošiti v eksistencialno pravilo sveta. Disharmo-nija med človekom in svetom je kvanti-tativne in ne kvalitativne narave, kar po-meni, da ta disharmonija nikoli ne poseže v sam temelj omenjene enotnosti med človekom in svetom, torej v človekov dom
znotraj domačega sveta. Zato disharmo nidnih prvin v samem slovstvenem delu ne moremo odkriti, saj ostajajo v celoti zunaj njega, tafco da lahko sklepamo, da ostaja tudi pesnikova biografska usoda — celo ob njegovem pesniškem delu sa-mem — izrazito le posledica naključja in v vsebino^ pesniškega dela ne more vdirati. Tržaška priredba in uprizoritev Drabos-njakove Božične ali trikraljevske igre je tedaj mogla rasti predvsem iz dveh po-glavitnih razsežnosti Drabosnjakovega slovstvenega prizadevanja. Po eni strani je gradila iz nostalgije po izgubljeni enot-nosti med človekom in svetam ali točneje iss izgubljene enotnosti med slovenskim človekom in njegovim izvirnam sloven-skim svetom, torej iz nostalgije po sreč-nem slovenskem ddmu v svetu. Po drugi strani pa je hotela povzdigniti Drabosnja-kov prispevrfc slovenskemu nacionalnemu gibanjti, za katerega pravi — pomeje — Kidrič v že omenjenem odstavku, *da »je ostala vez s slovenskim jezikom intimnej-ša, pripravljenost za odpor proti germani-aaoiji večja kakor pri drugih« Korošcih, fci drabosnjakovih knjig niso prebirali, ni-so prepisovali njegovih rokopisov in ki ni-so poslušali njegovih besedil na gledali-skih predstavah.
Naposled je tržaška predstava sintetizirati obe omenjeni prvini in posta-viti nostalgijo kot temelj modemega raz-enotenega slovenskega sveta — seveda s perspektivo realizacije te nostalgije, se pravi, da je hotela ponovno omogočiti iz-gubljeni »srečni slovenski dom« v danem svetu in ta dom postaviti ponovno na av-tohtonih in avtonomndh slovenskih teme-ljih, v katerih naj bo zdaj zaobsežena ne le izvirna resnica nekdanjega koroškega sveta, ampak tako rekoč resnica celotnega slovenskega bivanja. Temu prizadevanju so do potankosti ustrezale tako adaptira-ne ljudske pesmi, po folklornih zapisih posneti ljudski božičnd običaji iz malone vse Slovenije in tudi dopisano besedilo, s čemer je prireditelj posplošil koroški »lo-kalizem« Andreja šusterja-Drabosnjaka. Temu primerno je bil seveda modernizi-ran tudi izvirni avtorjev jezik in v njem ohranjeniii le nekaj poglavitnih koroštoiii arhaizmov.
Predvsem pa je predstava pridobila »obče-slovensko« nostalgijo z dramatur-škiim okvirom, znotraj katerega je sama božična pastorala dobila vzvišen, obredni in še posebej sakralni pomen. Okvir v ob-liki prologa in epiloga nam zvesto po za-pisih o uprizoritvah Drabosnjakovih iger prikaže vzdušje na sveti večer v koroški kmečki hiši, ko družina gosti kolednike in se pripravlja na igro, ki bo v hiši upri-zorjena pred odhodom na polnočno božič-no mašo. Ljudje v blaženi sreči in v idi-lioni poenotenosti s svojimi opravili in z zemljo, ki jim je bogato rodila, sklepajo svoje celoletno delo, blagoslavljajo polj-sko orodje in pridelke ter se s kadilom klanjajo hiši, v kateri je nemo prisotem ves njihov rod, njihovo »rodovno izroči-lo«, kakor bi rekel Bruno Hartman. Vsi spori so končani ali ustavljeni, zemlja di-ha z ljudmi, ki jo obdelujejo, posameznd-ki dihajo s celo vasjo. človeško sožitje pa diha pod znamfenjem vere v dobrega in edino pravega ter resničnega Bc^a, ki bo ob polnoči ponovno rojen na svet in ki bo seveda Odrešenik. Zvonovi pojo, vsi ljudje pa zbrano in poenoteno prepevajo znano božično pesem, ki nosi v štrekljevi zbirki številko 4849:
»Ta sveti dan veseli dan vsem Ijuaem od boga dan. Per jaselcah, per Jezusu čestimo, hvalimo veseli dan!«
Potem se polagoma začne božačna igra, v kateri privzame hišni gospodar »vlogo« Jožefa, njegova hči Mojca (ker je najlep-ša) »vlogo« Marije«, izmed kolednikov sto-pijo sveti trije kralji itn. Igra, ki seže od trenubka, ko sveti nadangel Gabrijel ozna-ni devici Mariji spočetje preko popisa pre-bi^loev v Betlehemu in Jezusovega roj-stva, preko Herodove moritve dojeaičkov v Judeji in obiska svetih treh kraljev pa vse do Jožefovega in Marijinega be^ v E^;ij>t. — Natančno po zapdsih v Novi za-vezi. Drabosnjakovi Božični igri po ohra-njenem rokopisu v bohorieiei iz Breose nad Vrbskim jezerom (rokopis hrani Štu-dij6ka knjižnica na Ravnah na Koroškem) je Bruno Hartman dopisal še prizor, r ka-terem Tajfel in Smrt pravično kazauijeta Herodeža za njegove zločine. S tem se krog sklene, v »vetu ni nobenega zla več — dobro je poplačano, zločini kaznovani z najhujšo, pa vendar najpravičnejšo kaz-nijo — kakor nam pač dokazujejo sklepni Hartmanovi verzi:
»Na svetu si misli kaj vsak gospod,
da mu ne bo treba s sveta od tod,
borne Ijudi stiska noj mori,
pa ga le štrafenga doleti.
Ti si nedolžnim otročičam glave jemal,
sdaj ti jo bom pa jaz raz život dal!«
Mračno vzdušje, ki je ostalo po kazni nad Herodežem — vsaka kazen je bridka
Nadaljevanje na strani 4—5
NadaJjevanje s 3. strani
-r- sprosti finale v obliki ejpiloga, v kate-rem se skoraj po brechtovsko razkrije, da je fcudi v Herodeževem prdmeru (Herode-ža igra debeli hišni hlapec Boštjan), ki je bil povsem po pravici kaznovan — šlo sa-mo za igro, skoz katero dobi velika kmeč-ka in ljudska sreča samo še novih dimen-aij. Zato lahko kljub krvi odide družina družno in mirno z vso vasjo k polnoč-nioi.
Svet je torej urejen in se v vseh svojih podrobnostih sklada — v vsej tej ureje-nosti je tudi lep in srečen, saj predstav-lja človekov dom, ta pa se prilega tako podobi objektivne stvarnosti sveta kot tu-di človekovih intimnih želja in pričako-vanj. Ničesar ni, kar bi utegnilo razdejati srečo: z odra se ubrano glasi božična pe-sem tštevilka 4849), dvorana plava v žiahfcnem dimu kadila, Mihevčeva arhitek-tura tržaškega »Slovenskega doma« se blešči v marmorju in je slovesna v svo-jiih številnih in razsežnih pfostorih. Gle-davcev sedi v avditoriju na šestini vseh raapoložljivih sedežev. Ce odštejemo na-ravnost olimpijske foyerje, je gledavski prostor malone prazen. Nostalgična igra o slovenskem božiču in o slovenskem do-mu v svetu, ki bi živel svojo avtonornno srečo in svoje blaženo življenje, temelječe v vse odrešujoči »slovenski narcxini biti« — je mrtva, saj je tako kot v začetku prejšnjega stoletja na Koroškem, ko so bili skoraj vsi gledavci hkrati tudi igravci, navezana v glavnem Ie na svoje interprete. Razlika je seveda ta, da je tam in takrat razkrival realen in stvaren svet in resnica tega sveta je bila eksistencialna resnica biti. Tu pa smo se srečali s sveiom, ki je bil ustvarjen in reinkarniran zato, da bi budil nostalgijo in skoznjo ponovno for-miral temeljne vrednote slovenskega naci-onalnega bivanja. In skoz te vrednote spet utemeljil to bivanje in ga hkrati odrešil — kot slovensko bivanje, kot bivanje v slo-venskem svetu, ki naj opredeljuje in ute-meljuje vsa človeska ra.vnanja in ki naj tem ravnanjem tudi vrne njiiiovo temelj-no srečo.
Seveda je popolnoma jasno, zakaj se blažena enotnost med človekom in svetom tako neusmiljeno sprevrača v svoje na-sprotje, gledališka reinkarnacija te sklad-nosti in sreče pa postaja nostalgična kari-katura. To isto nostalgijo in z njo najbrž tudi hud obup (ki pa je nam očitno tuj m nedoumljiv) razkriva tudi tretji spet v Glosah 65, ki ga je v četrti številki tržaške revije Zaliv objavil Boris Pahor. V tem spisu je razkrita Pahorjeva resignacija nad slovensko OF, ki »ni dala (po vojni) Slovencem izvirnega slovenskega politika« skratka po tistem času, ko se je »nudila Slovencem priložnost, da uresničijo to, kar so zainudili v devetnajstem stoletju, in to, kar so za časa prve svetovne vojske doživeli skoraj v polsnu. Zato se za easa naoi&tičnega genocida slovenski človek ni spraševal, kako si bo v prihodnosti ure-dil družbeno in sooialno življenje, ampak je reševal svojo golo in ogroženo narodno bitoost.
Kljub svoji majhnosti je bil ob spopri-jemu z mogočno silo slovenski rod duhov-no prebujen irt v bistvu enoten. Njegov obrambni boj je prevevala moralna moč, ki se je skozi stoletja nabirala počasi in v temi kakor prosojna kameniina na stalag-mitnem stebru.«
Globoko, temeljno nesora&merje med željami ali pričakovanji in stvarnostjo (ki se seveda pregiblje po svojih lastnih za-konih). mzodeva Pahorjeva glosa pravza-prav z racionalnim jezikoin — in z isto kontekstno spreminjevavsko tendenco kot predstava v tržaškem »Slovenskem donvu«. Pahorjev obupand klic poslušamo v ana-menju nepotešenosti »tistih, ki si želimo drugačne etike, pa tisbth številnih, kii je povojna V2sgoja vcepila nepotrebo po ka-kTšnikoli etiki«. In dve vrsti prej: »Ponav-Ijftm, da sem za laično družbo, a če se bom v stiskd moral odločiti za to, kar bo za narodno skupnost korist.neje, potein bom rekel: Prav, rajši naj krščanstvo re-§uje narodnost, kakor da je ne rešuje mhče«
Gledališka upri2>oritev se zadovoljuje z noetalgijo kot temeljem vsega našega pri-čujočega ravnanja in sveta. Uprizoritev je predstavljala afirmacijo danega sveta per negationem. Boris Pahor bi ga hatel s«pre-me<n*ti s stvarno akcijo in ga s to akcijo seveda tudi spremeniti v »srečni Blovenski dom«. Kot intelektualec pa ostaja kajpa brez sbvarnega orožja ki zabo lahko samo kliče v imenu akcije.
Ta vera, ki temelji v neobveamosfci sred-stev in v disharmoniji med sredstvi in ci-ljetn, nam ostaja nedoumljiva ka^kor vse tis*« vere, ki napadajo in hocejo spreme-niti dani svet v njegovem temelju, kar verjamejo še v »neki drugi« svet. Prepri-čana smo namreč, da moramo živeti tako, kot moremo na nivoju svojega sveta. Za-to ne moremo pristati niti na nostalgijo, kakor nam jo je izpričala predstava Dra-bosnjakovega in Hartmanove »igre o slovenskem božiču«, niti na obup Bordsa Pahorja, ki svojo vero izpoveduje z na-slednjim stavkom:
»A nekaj je treba poskusdti, ker dru-gače bo šlo vse v nič!«
Zato ostajamo tam, kjer smo — v prasz-nera pirostoru.
Aruirej Inkret
andrej medved: ? konca ni
V ozadju nekdo prižiga 9
Drama, ki ne bo nikoli uprizorjena, ker se je izgubil začetek. Predzadnja in zadnja scena. V pro-storu, kjer se dejanje uprizarja, visijo reproduk-cije Chagallovih slik.
TRETJI FILOZOF: Clovek si je izmislil boga sa-mo zato, da se ne bi ubil.
PRVI FILOZOF: Smrt je edina resničnost. Po njej je vse končano. Nisem več svoboden.
TRETJI FILOZOF: Clovek je žrtev svojih resnic.
PRVI FILOZOF: življenje je brez višjega smisla. Smrt je absurdna in degradirana.
DRUGI FILOZOF: Svet je odtujen lastni smisel-nosti. Svet je popolnoma absurden.
ON: Razpeli so me na križe bolestnih orgel. No-ro zvonjenje naznanja prihod jutra, toda jutra ni. V ozadju se pojavi skupina ljudi. Prerivajo se med seboj.                               m
Filozofi izginejo.
ON: Moj bog, žrtvovan sem! Izza kulis nekdo presunljivo zakriči: boga NI! Na oder pritečejo ljudje.
Smejijo se in izginejo za knjižnimi omarami. Izza bronastih vrat prineso veliko baročno posteljo.
ON leže na posteljo: Vrata so se odprla, ne da bi bilo ob tem slišati najmanjši šum. čeprav sta bila še daleč, sem na vratu že začutil hladno ostri-no njunih rezil. Vstopila sta. Obraz sem imel obr-njen v blazine. Delal sem se, kakor da spim. Skraj-
aleksander peršolja
igra
Zgodaj zjutraj je šel na obalo.
S ploskim čelom je zajemal morje.
V pot z nesnanim korakom
Je širil veter
zaokrožene pasti.
Kot kratek brlog z vrezanimi grmi
sopiha s čudnim sijajem
v razkošnost.
Prišel bo do moje lei>ote
in rekel,
lepota plava v izruvani trati
za tabo.
Postavil bo črke na neprave prsi,
privezal jih bo s tisočerimi svetlobami,
potem upihne svečo,
dokler ne usahne v svoji nemoči
in tema razširi zavite smehljaje.
Okužen ostane
priklenjen na kamen,
z verigo pripet med glavo in noge.
Zlomljene veje padajo k obaH. Niso več njegove roke in njegov glas,
no napet sem pričakoval udarec. Niti pomislil ni-sem, da bi zakričal, ali da bi kakorkoli pokazal svojo budnost. Začutil sem rezilo, kako je pre-drlo vrhnjo plast kože, se poglobilo in obtičalo v moji notranjosti.
TOMAŽ: nikoli nikoli nikoli nikoli NIKOLI
V  ozadju se iz teme izvije v belo rjuho zavita po-stava.
SMRT: In Tomaž je kričal ta NIKOLI, kakor bi hotel, da tudi mi doživimo smisel besed, ki jih je ves čas tako neutrudno in presunljivo zavzeto ponavljal.
ON: Tudi sam sem kričal, kolikor je bilo mo-goče, ker sem se bal, da ne bi pozabil besedila.
PESNIK:   neprestano   ponavlja:   IN  ptice  kakor cvetje bele bele so odletele.
ON: In sem doživljal ta krik stokrat in tisočkrat. Skoči iz postelje, divja po prostoru in kot blazen ogleduje razobešene slike na stenah.
ON: Izpijte mojo norost, blazneži za kitarami in bobni! če bi videli njegove slike (kaže na CHA-GALLOVE reprodukcije), ne bi nikoli več zatisnili očesa. Toda ne glejte jih s svojimi praznimi ru-menimi pegami, kajti nikoli jih ne boste mogli VIDETI!
ko je molil zlit z zemljo vase. Pregnal bo krik iz svojega grla. Postavil ga bo med razstavljene kupčke, potem ga vprašal prezgodaj. To ni več pesek, to ni več obala, to ni več morje.
Krik izdajanja zadnjega časa. Orbita bo kratka sekunda.
Vcliko kolo v še večjem kolesu z obrazom obrnjeno v nikamor. Tu je čas vzdržal butanja. Potem se obrne v nasprotno stner samo z enim zamahom. Tutam, tuintam.
V  dveh usedlinah čakanja. Jate se bojo zapičile s kljunom y ozko obzorje
in ostale s temnimi očmi.
Korak za korakum se bo spreminjal
obraz kamnite hiše.
Nikdar ne bo žarek padel
na izbrisan prag,
ker je bil čas vwino predolg,
ker ga ni bilo.
Vstane z razbito pestjo. Bilo je vse pred njim. Korak je bil vaba, da umiri majajoče pustinje. Potem nazaj, kjer ni.
Bolna zemlja s strahom, ti boš jutri močnejši.
marjan krušič, srečni otok
Zbirka novel »Srečrii otok« (Cankarjeva za-ložba, Ljubljana 1966) daje ng, voljo več možno-sti približanja. Lahko bi, recimo, pristopili sko-zi estetsko analizo ali kako drugače, vendar se zdi, da se je najprimerneje oprijeti idejno estetske »poti«, ker ta najbrž omogoča popol-nejše dojetje Krušičeve proze.
Temeljna ugotovitev, ki veže to zbirko no-vel, je najbrž ta, da je sleherna človekova ak-tivnost obsojena na svoje nasprotje, vendar kljub temu naj človek vztraja, torej naj bo ak-tiven do konca. To spoznanje skupno z ogrod-jem, ki ga je pisatelj uporabil, ni samo stičišče, ampak povezuje vseh pet novel v celoto in se povsem razreši v zadnji (»Lačno morje«). Če poenostavimo, lahko rečemo, da so si usode Ijudi z otoka bolj ali manj poclobne, saj so vzro-ki sicer različni, vendar, to upravičeno sklepa-mo, končno le privedejo do tega, pravzaprav človeka prisilijo, da sam pomore k dokončne-mu propadu. Vsak trenutek so aktivni, grebejo vase, ocenjujejo svoja dela in se prav zavoljo nenehne izpostavljenosti s strastno vnemo bo-jujejo proti elementarnim nesrečam, proti Iju-dem, proti usodi in si v iem prizadevanju ostanejo zvesti. Ko npr. kovač Mateo opazuje mrtve čebele pred panjem, ugotavlja: »Če tako-le končas, vsaj veš, da si zdržal do zadnjega utripa, do zadnjega zamaha, za katerega si še imei moči!«
Otočani žive torej v nenehni napetosti, so nenehno v konfliktu in zato pripravljeni vsak trenutek dokazova':. da »(...) čisto zagotovo veš, da je najlepše končati tako, kakor si začel: z mislijo na delo, ki te čaka, (...) in z mislijo na neopravljeno delo, ki ga zapuščaš.« Ta ele-mentarna vztrajnost jih pravzaprav vodi in je tako trdna, da se mora končno prevesiti v po-raz. Naj bo še tako brezupno, brezizhodno, vedno znova iščejo dokaze za smiselnost ravnanja, za možnost aktivnosti, da se jim to posreči ali pa ne. Spontano se oklepajo vsega, kar lahko do-kaže njihovo aktivnost; torej gre za neke vrste slepilo, ki jim ohranja pogum.
Popolni so v svojem žrtvovanju, »seciranju« samega sebe, saj se zavedajo, da se »Mlado, ob-čutljivo drevo (...) ne more spoprijeti z golo skalo!« Brezobzirno se zavedajo te resnice, a si kljub temu dopovedujejo, da »Nikoli ne smeš
biti sam sebi ovira!«. S tem seveda izključujejo uničujočo prizadetost, veudar ue tniiko. da ne bi svojega antipola Ijubili in sovražili hkrati, saj se zavedajo, da se edino tako morejo ure-sničevati, čeprav dokončnega uresničenja ne morejo doseči. Navezani so na svoj otok, svojo zmago in poraz, slavolok in nagrobnik.
Razumljivo bi bilo, da bi poiskali rešitev v družbi, v Ijudeh, kajti skupno bi morda zmagali. Vendar tudi v tem ne najdejo rešitve, ampak kvečjemu trenutno tolazbo in morda še upanje, ki je vnaprej obsojeno na neuspeh.
Mlada baletka, ki hoče plesati, delati, skuša poiskati kriterij v Ijudeh: v sodelavcih in ob-činstvu. Nuja jo žene v nenehno prizadevanje, vendar končno spozna, da je vse zaman. Celo dalj gre, saj niV v možu, slikarju. ne najde po-moči, ampak le namdezno oporo, ki se končno sama preda brezupu, podoba se prevesi v gro-tesko.
Končno se skušajo rešiti vase, in čeprav si ne dovoljujejo prizadetosti, le morajo spoznati, da tudi v njih samih ni rešitve. Zavedajo se na-mreč ostankov kriz, ki jim kljub vsemu bolj ali manj podlegajo in vnaprej degradirajo tisto, kar bi morali graditi, stopnjevati. Iz notranjih stisk se skušajo rešiti navzven, a pokaže se, da je tudi to jalovo početje. Zato se nikoli ne pre-bijejo do sprostitve; morebiti navidezno to do-sežejo, a kmalu spoznajo svojo zmoto, zaslep-Ijenost. Ta samostojnost (iskanje, aktivnost ipd.) je sicer negirana ob nemoči, a je vendarle v svojem temelju avtonomna, saj navadno po-prej odloča o slehemem početju, ki je lahko tudi samo reakcija. zato slehernega privede do spoznanja, da je krivda v človeku, ne pa kje zu-naj, morda celo v bozanstvu. To ugotovitev po-triujejo — vsak po svoje — vsi osrednji liki. Tako kovač Mateo (Kovačevi križi) ugotavlja: »Razmerja so jasna, groba. Vsa tvoja (njegova, op. pisca) 'krivda je v tem, da si nekoč že sko-raj videl stati svojega sina fta je umrl v tujini, op. piscaj poleg sebe ob oglju in nakovalu (...).« Marcel (Kratko, minljivo) to nehote pri-znava, ko se skuša opravičiti (ker je pač zmot-no verjel v svojo pomembnost, ki je v bistvu navidezna, in v svojo mladost, s katero hoče zakriti staranje): »Ne, poletje ne more biti tako kratko. Nihče ne  verjame v  kratko,  minljivo
so posfcavljene na
knjižnjih omarah.
Nekdo drug hodi za njim
Sledi scena z blazneži.
Nekateri se smehljajo.
Nekateri bolščijo v stenAtterih je napisano
TIŠINA OSAMLJENOSTI.
daljši premor
SMRT: Vodilo me je foo prepričanje:  Iz-povedati svoja čustva.
PESNIK še vedno pon Danes sem umrl tisoč sn molitev za pozabljenemi Danes sem umrl tisoč sm Labod je odletel s preba IN ptice kakor cvetje tx bele so odletele
ON resignirano:  Ime    ila Marianne. Iz ozadja planejo blazne  A privežejo na ba-ročno posteljo. Ne upira se jim niti ne Povsem je umirjen. Zasliši se oddaljeno igraiflorgle.
SMRT: Rekli so, da )  i in so prišli ponj in so ga odpeljali v norii Norci vzdignejo posteljo.
. ON dvigne glavo in za o visokih travnikih, kajti bilo mojih poljubov. Nis« nisem več del življenja, normalnega.
PESNIK  ponavlja umrl tisoč smrti.
rdc :i pol
prsmi
 fe bom vam govoril  cvetje ne bo poza- človek med Ijudmi,  tajam več  v  svetu
 Danes  sem
Veje so vrata v korakv da sem upepel jen. pred) Vendar počakam, brez iger.
Postavil te bom med dokler se ne vrne sei brez krošenj rdecih kc Enega pred korenine, enega med sabo in mc Takrat zarišem z megl Nisi polkrog. Niti rjavo spajanje železa z železom.
Vseeno.
Zdaj tu so oboki od Zdaj tu je senca kon V petju plešejo metul, z izvitim molkom svo^i
Noč je umorjena
in gleda s krvavo peno
mimo vsega.
Na kamenje sključim I
ko v daljavi zapojejo i
poletje.« Bolj jasno spi
 tglje,
savka, saj ugotavlja smeš biti sam sebi ovii wnljivo je, da so to spoznali po odločilni nnenehno prisot-nim antipolom, zato n j logično sklepati, da porneni priznanje t premakjiitev od-visnosti v človeka in <2i tii v okolje. Vzrok je v človeku, ker je le mozen prav reagi-rati na zunaje  povodi
usodo, ki je za človeka
 krivdo mlada ple- inje:   »Nikoli   ne
¦mtmo zenačiti z njšnja, in sklepati,
ino  domnevamo, Mve in tudi glob-
da je rešitev le v raz\ m se človeku, to-rej ta naj se prav upi pskuša premagati sebe, ali pa naj se kakjflče uspešno brani. Ce pa je to res, pote da Krušič le pušča mo& Ije. temeljne osmislitve\
Morebiti vse omenjmi ni bistveno, ker lahko domnevamo, damnehen boj edina možnost bivanja, kajtimliktu ?iastopa člo-vek najpopolneje, saj mmerja z nasprot-nim, je notranje prizad )benem najbolj ak-tiviran. Omenjeno mor Irniti v ugotovitev, da se človek nenehno k z okoljem, s se-boj itd., v tem boju pt važen, kar ga ne moti — čeprav mu po nlje smisel —, saj je njegovo vztrajanje blj popolno, čim bolj je v stopnjevani i Isituaciji, ne glede na eksistenčno ogrožei
Gre torej za močna ntja, ki so v nove-lah izražena v obliki tiiranja analitično sintetične pripovedi, d js poseganja v po-krajino ipd. Zlasti poj io prvi dve. Pojav-Ijata se kjerkoli in st bejeni temeljnemu spoznanju, »vodjlnemu m. Veselemu nuj-no sledi žalostno, upuf?,uspeh se takoj prevesi v poraz ipd.
Tak način je sicer 4 vendar mu Kru-šič preveč vdano slediMmarsikdaj nasilno in nepremičljivo kontrfm nekajkrat zaide celo v nahmost. V noi povsem neprepričljiv, prikaže — oziroma prav ta hitrica ga nag opis   divjanja   morja. čutje starega zako?isl
mentaren beg pred naa isilami.
Podobno je tudi pri povedi, kjer tekočo z§ nem trga z močnimi bistvu psihoanalitičen sledi ugotovitev, da kazati  (preučiti)   notn kov in pri tem ni
io morje« je npr. ia naraven pojav lori — na hitro in
prehoda vrže v mladostno  po-
se prevesi v ele-
Danes sem umrl tisoč smrti.
ON zp.kriči: To je svet, ki ga vi ne boste nikoli spoznali!
NEZNANEC nenadoma priteče na oder in pade pred smrt: NE, ne, to ni res! To ni mogoče!
SMRT odvrže  belo rjuho:   .. IN  so ga zagrebli in so rekli:  NI BIL ROJEN ZA TA SVET. Mozartov Requiem. mizerere.
SMRT in  NEZNANEC zakričita in zbežita.
Ostali se ne premaknejo.
Sveče ugasnejo.
Nekje od daleč se zasliši glas.
Sprva je nerazumljiv.
Nekako monoton in tresoč.
Zdi se, da prihaja iz zelo oddaljenih prostorov.
Hiše so se odmaknile.
Peljali  so ga skozi vrtove, iz katerih se je vzdigo-
vala rhegla.
IN ga potiskali skozi prostore med hišami.
konec
zastor, ki ga ni, pade med gledalce. tudi teh ni.1
Komaj  so se prerivali skozi odprtine v stenah.
Zavezali so mu roke, da ne bi mogel kričati.
stene so bile poškropljene s krvjo.
KRIK
to je bilo zadnje
začetek
Dani se.
Moral bom začeti znova.
Prazne ulice so me spomnile na večnost, ki je ne
bom mogel nikoli dojeti.
1 tudi konca ni
zaliv 4
MR. TAMBOURiNE MAN
iično sintetični pri-iopolnjuje in obe-kencami, kar je v ipek. Iz slednjega Mč predvsem po-'zive osrednjih li-m estetski učinek.
MANS SUNDOVVN
To razumljivo daje vtis, da gre za savestno, na-porno analizo človekove notranjosti in njenih reakcij v razmerju do sveta. Posledica te hitre, filmsko obarvane »cenzure« zahteva, da bravec bolj ali manj miselno sledi noveli, saj prav ome-njeni hitri prehodi ne dopuščajo, da bi bravec »uresničeval« delo povsem nekontrolirano, pre-dano. če pa že slednje omogoči, ga takoj nato razbije s sintetičnim vložkom.(Barve tega dne), kar je vzrok tudi nekaterih nejasnosti, čeprav je v skladu z idejo zbirke novel.
Poglavitnemu spoznaju je podrejen tudi stil. Kot velja za večino pisateljskih prvencev, da so namreč stilno nedosledni, tako velja tudi za Krušičevo zbirko novel. Res je, da prevla-duje realistično obarvan izraz, vendar samo to. Zakaj v skladu z dokaj zavestno kompozicijo večkrat zaide v poetiziranje. To realizira s po-osebitvami pokrajine ipd., kar se zdi prisiljeno, in pomeni pravo nasprotje. če se seveda omeji-mo na skladnost tega s srčiko zbirke, potem je to sprejemljivo, vendar kljub temu kaže stil po-enotiti, se znebiti Hemingwayevega in Prežiho-vega vpliva. Omenjene nedoslednosti so vseka-kor možnost, saj so zelo blizu »asociativni me-todi«, vendar pri Krušiču to ne pomeni niti e?iotnosti prevladujočega niti urejenosti asocia-tivnega postopka. Gre za uporabo obeh, le da se izmenjujeta. Pogosto najdemo tudi take meta-fore, nekakšne poetične vložke: »(...), da bo za-hrustal s koraki po kamenju (...)«, »(...) zadn-šene zvezde ( .)«, »Spodaj tone morje v zaso-plem dihu valujoče svetlobe«, »Ljudje so obu-pani delfini (.. J« ipd. Take primere prav goto-vo omejujejo bravca na pisateljeve reakcije in njih zapis, kar pa predvsem pomeni, da včasih ustvarjavec premočno izstopi. Torej se pisate-Ijev odnos preveč postavi v ospredje, kar nam potrdi tudi nekoliko posmehovalni odnos do arhitektove žene v noveli »Kratko, minljivo«. To nčinkuje dokaj neestetsko in neenotno.
V sklepni del gre torej pripomba, da neure-jenost v tej zbirki ni ustvarjalna, temveč je nje-no nasprotje. Delna dognanost očitno ne more tega zakriti. Vse novele, razen morda četrte, so nedodelane, čperav za osrednje like po vsem sodeč tega ne moremo reči, ampak je prav na-sprotno, kar morda najbolj potrjuje misel, da Krušičeva iskanja odpirajo v naši književnosti nekaj svežih možnosti in da v marsičem prese-gajo bolj ali manj neizvirna prizadevanja ne-katerih, tudi znanih pisateljev.
Ernest Kobott
Revija Zaliv, ki izhaja vTrstu z individual-no podporo m pod uredništvom' Dani-jele Nedoh, Marka Kravosa, Milana Lipov-ca, Borisa Pahorja in Igorja Tute, je s četrto številko sklenila svoj prvi letnik izhajanja (1966).
V današnjem trenutku težko presojamo vlogo te revije, mesto, ki ga zavzema v sio-venskem kulturnem ozračju, in uspešnost, ka-ko to ozračje dopolnjuje: ne verao namreč, na kakšen sprejem in odziv naleti na svojem zamejskem tržaškem področju, in vemo, da odziva nanjo v matični deželi, kolikor lahko sklepamo po periodičnem tisku, skorajda ni. To seveda ni prav. Zaliv nosi na sebi namreč pomembno poslanstvo, ki je hkrati breme: pomeni na Tržaškem eno redkih možnosti za opredeljevanje Slovenske inteligence do knji-ževnosti in kulture sploh, to opredeljevanje je njen namen in pomen; neodzivnost, molk ga že vnaprej postavlja v luč nesmisla.
Seveda bi se morali nujno povprašati po kakovosti omenjenega opredeljevanja, kakor se kaže v vsebini prvih štirih številk. Na to ne moremo obširneje odgovarjati, resnici na ljubo pa je vendarle treba priznati, da v celem letniku ni veliko prispevkov, ki bi govorili na presenetljivo izviren, nov in zadosten način. Med take prispevke moremo šteti od pesniških imen do neke mere Marka Kravosa in Ireno žerjal-Pučnik, od proznih Pavleta Zidarja, od esejističnih Katko Šalamun-Biedrzycko in Al-berta Rejca, od publicističnih pa Borisa Pa-horja. Iz natančnejšega pretresa bi morali spoznati, da je vsebina Zaliva najzgovornejša v svojem vsakodnevnem zapisu, v angažirani besedi.
To nam potrjuje tudi 4. številka. V njej zbujata pozornost uvodni članek Alberta Rejca Neumrljivost slovenščine v Beneški Sloveniji, posebno pa še zadnji del Pahorjevih zapisov Glose 65. Oba članka imata neko zgodovinsko vrednost, imata pomen za perspektivo slovenske zgodovine. Pahorjev se poleg tega ponaša še z ostro in odkrito besedo in mislijo, ki bi morala sprožiti odziv na drugi strani. Sam avtor se boji, da odziva ne bo, da bo njegov mišljenjski boj neuspešen, ker ne bo nasprotnega, in da se mu bodo »vprašanja vrnila, kakor da jih je odbil cem.enten zid«.
Povzeli bomo tisti del Pahorjevih glos, ki jih je zapisal ob zgodovinskem dokumentu Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih. Za-pis je pobudila Pahorjeva emocionalna priza-detost, vendar je pri tem vseskozi podkrepljen z zgodovinskim gradivom.
Srečanje s spominskimi izpovedmi dvesto-tih štajerskih talcev je zbudilo v avtorju nuj-no primerjavo vizije, ki je slovenskega člove-ka vseskozi vodila v narodnoosvobodilnem bo-ju, in njeno današnjo uresničitvijo, hkrati pa je terjalo do te primerjave neprekttcno opre-delitev
»Dognal pa sem, da je poleg zadrege, ki jo čutim pred temi obsojenkami in obsojenci kot človek in kot nekdanji prebivalec kremato-rijskega sveta, prav tako resnična zadrega, ki se je ob njihovih oporokah zavedam kot pripadnik slovenskega rodu.«
Pahorjeva zadrega izhaja potemtakem iz prepričanja, »da se ni uresničilo to, v kar so na smrt obsojeni Ijudje verovali, ko so pisali po-slovilna pisma.« Osvobodilna fronta, ki je bila izraz duhovnih moči slovenskega Ijudstva, je v svoji poslanici primorskim Slovencem oznani-la, da je njen cilj »osvoboditev vsega slovenske-ga naroda in združitev vseh Slovencev v enot-no, neodvisno in svobodno politično tvorbo«. Ta poslanica navaja tudi izjavo: »Slovenski kato-ličani sprejemamo Osvobodilno fronto kot edi-no in zakonito slovensko narodno oblast.«
Po dvajsetih letih je treba pomisliti, kako je z vsem tem:
»... vse kaže, da se je v dveh povojnih de-setletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapela. O pravi >meodvisni in svobodni politični tvorbi« res ni mogoče go-voriti.«
Nadaljnje Pahorjevo pisanje dokazuje in z gradivom ilustrira zgornje trditve: v polemiki z E. Kardeljem (Razvoj slovenskega narodne-ga vprašanja) ugotavlja, da je bilo jedro osvo-bodilnega boja »sestavljeno iz vseh plasti slo-venskega naroda«, to jedro ni sprejelo »breme-na in žrtve« osvobodilnega boja (Kardelj) iz pričakovanja materialnih koristi:
»Janko Premrl je bil sin zelo bogatega po-sestnika in trgovca, a se je od mladih nog po-žvižgal na svoje bogastvo in sprejel vse težave, ki mu jih je nizala njegova Ijubezen do sloven-ske besede.«
Kardelj nadaljuje v naslednjem odstavku: »To dejstvo temeljito zavrača očitke, ki so iih zelo često ponavljali sovražniki Komunistične partije, češ da je z narodnoosvobodUnivii gesli prevarila Ijudske množice in jim potem vsili-la revolucijo. Res pa je, da je pn.c demokra-tična in socialistična perspektiva, ki so jo de-lovne množice videle v narodnoo.svobodilnem gibanju in v vodilni vlogi Komunistične parti-je, dajala temu gibanju tako moč in množič-nost.« (Str. XLV)
Pahor: »Glede socializma bi rekel: sloven-ski človek ni imel nobene težave, da ne bi spre-jel socializma, ki bi bil (v srcu Evropej demo-kratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti preifhran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razo-del v taki obliki. Na primer slovenski kmet, brez katerega ne bi bilo ne partizanstva ne so-cializma, ni mogel pričakovati tako obupne agrarne politike. Ko je z Ijudmi in živežem zdr-
ieval osvobodilno vojsko, si slovenski kmet ni niti od daleč mogel misliii, da bodo njegova polja postala manjvredno blago, da bodo nje-gove vnuke privabili v mesta, jih tam izučili ter jih potem kot specialiste oddali tuji indu-striji, ki je za časa OF s svojimi izdelki uniče-vala slovenska domovja, slovenske hčere in si-nove.«
Glavno Pahorjevo razmišljanje ^elja pred-vsem »narodni biti« in na tem področju nada-Ijuje polemiko s Kardeljem:
»In kar se te tiče, je Komunistična partija, hote ali nehote, »prevarila Ijudske vinožice«, če naj rabim Kardeljev izraz. Mogoče se tola-ži. da ni res. Mogoče upa, da bo v prihodnosti razvoj drugačen. Ne vem. Zavedam se samo, da stanje. kakršnc je danes. ni izpohiitev vere žrlev i?i krvi, ki je stekla ob zidovih dvorišč celjskih in mariborskih zaporov pa po vseh gozdovih vse do kraške gmajne in do vsega pe-pela v tržaškem krematoriju.«
Kardelj: »Po dolgih obdobjih odvisnosti so Slovenci dobili svojo lastno državo, socialistič-no Ijudsko republiko v okviru jugoslovanske fe-deradje. S tem je realizirana davna zgodovin-ska težnja najbolj progresivnih sil slovenske-ga naroda. Uresničena je tako, kakor jo je for-muliral že Ivan Cankar na pragu prve svetov-ne vojne.« (Str. XVII)
Pahor:  »Ne,  ni res, Cankar kot  nekompro-misen človek in pisatelj ni bil za zgolj formal-, ne rešitve, na noben način pa ni bil za ilirizem,\ tudi za takega ne, ki bi bil. kakor današnji, so-cialistično pobarvan.«
»Zakaj trpka resnica je, da tudi Komnnistič-na partija ni dala Slovencem izvirnega sloven-skeg a politika.«
Ob Kardeljevi obsodbi nacionalizma je po-trebno ločiti tudi »zdravo nacionalno zavest«, ki nikakor ne more biti škodljiva:
»Nerealno je nazadnje, če si trezen teoretik predstavlja, da bo poenotil mnogonarodno državo na ta način, da bo posameznim naro-dom  odvzel zavest pravih,   to   je samostojnih^ organizviov, in jih počasi začel stapljati v brez-i oblično in neodgovorno socialistično množico.«
Naša narodna skupnost se v prihodnosti ne more zadovoljiti le s svojim jezikom. potreb-na ji je tudi lastna »ekonomija«:
»In v tem smislu kot slovenski človek in slovenski pisatelj ugotavljam, da sedanja na-rodna ali bolje ne-narodna politika Komunistič-ne partije na Slovenskem ni zvesta smernicam, ki si jih je postavila vsenarodna koalicija za časa narodnoosvobodilnega boja.«
Pomanjkanje nacionalne zavesti je potem-takem glavni vzrok za razpuščanje in razkraja-nje slovenskega »narodnega telesa«:
»Slovenski komunist bi lahko ugovarjal, češ da je to, kar je izgubUo slovenstvo, pridobilo jugoslovanstvo. A ponavljam, ne glede na to, da ni tako gledanje prav nič v duhu boja za samobitnost, je miselnost, da razkroj posamez-nih narodnih teles krepi državno celoto. sad celotne iluzije.«
Prihodnost slovenskega človeka je danes potemtakem postala motna. Kje je rešitev: v slovenski umetnosti, v koheziji s katolištvom?
»Od socializma, kakor ga pojmujem, sem upal, da bo dal novo antiko brez suženjstva, pa brez Platonovih aristokratov, ki vodijo državo in cenzurirajo Homerja in dramatike. Upal sem in še upam, da bo socializem, ki bo demokra-tičen, ki ne bo oligarhtčen, ampak bo dopuščal kritičnega protiigralca, da bo takšen sociali-zem ustvaril novo laično kulUiro.«
Pahor se odločno zavzema za dvogovor s krščanstvom, za Kocbekovo zamisel »o medse-bojnem vplivanju in skupni rasti marksizma in kršačnstva«. Vendar, ta zamisel »je bila za-vržena na zelo grob način, ki je bil v nasprotju^ z ideali skupnega npora in hkrati v nasprotju z interesi slovenskih Ijudi.
Tako se je zgodilo, da je bil javno opljuvan mislec, ki je prevelik za slovenske politike, ob> pomanjkanju sleherne etike pa se je vied ijudA mi počasi  spet  razvijalo zaupanje v cerkvencH skupnost, ki je govorila o človeku, o srcu in d"4 broti, a tudi o narodnem čutu in o povezano-sti z rodno zemljo.«
Tako končuje Pahor svoje razmišljanje, da bi se premaknil iz začetne zadrege, v obh-s ki vprašanj:
»A vprašanje je, če ima Komunistična parti-ja na Slovenskem človeka, moža, ki je zadosti značajen, da bi se upal zasukati krmilo in zaj rezati v smer, v katero so v boju in ob o$v(>' boditvi slovenski Ijudje verovali.
Vprašanje je, če je na Slovenskem socialist, ki bi ob srbskem in hrvaškem znal biti enako-* vreden predstavnik   svojega   naroda,   socialistp ki bi zares veroval v samobitnost svojega rodu in znal to vero vrniti Ijudem.«
Malo natančneje smo   iz   4. številke   Zaliva boij ali manj zvesto prikazali Pahorjevo gloso, ker je po svoji vsebini in tonu nedvomno taka,, da ne sme ostati brez odziva. Poleg tega dajei ta vsebina Zalivu verjetno poglavitno,   ?,&   nas zanimivo in resno težo.
Hermaii Vogel
sporočili
V  prejšnjih številkah  Tribune so  risb«'  objavili: št. 5, stran 4-5: Srečo Dragan št. 7, stran 4-5: Lojze Logar št. 9, stran 4-5: Herman Gvardjančič št. 10,   stran   4-5:   v  levem  oglu:   Naško   Križnar;  v
desnem   oglu:   risba   Marko   Pogačnik,   besedilo . I. G. Plamen št. 11, stran 4-5: Naško Križnar
Poezijo madžarskega naroda v Vojvodini, objav-Ijeno v prejšnji številki, je prevedel Jože Olaj.
6.STRAN TRJBUNA
O njih so razpravljali sekretarji OO ZK univerze v dneh 22. in 23. novembra 1966 na seminarju v Grobljah.
Sklepe teh razprav bomo objavili v eni od na-slednjih številk.
Politika Zveze komunistov in delovanje komuni-stov ne moreta biti uspešna, če ne izražata resnične-ga interesa ljudi. Zato je univerzitetni komite skušal v sedanji mandatni dobi ustvarjati pogoje za široko 'sodelovanje komunistov in nekomunistov univerze pri formiranju politike Zveze.
Takšno sodelovanje je bilo v nekaterih nalogah uspešno ter odpira nove možnosti demokratičnejših odnosov v ZK sami in ustvarjalno samoupravno so-delovanje vseh naprednih ljudi na univerzi. To kaže na nove vidike uresničevanja vloge ZK kot idejne sile in v marsičem na anticipacijo stališč IV. plenuma CK ZKJ.
Tak način dela je tudi pokazal, da obstaja dokaj-šen del članstva, ki sicer hoče biti v Zvezi komuni-stov, ni pa pripravljen vložiti večjih naporov niti v kreiranje politike Zveze niti v njeno izvrševanje.
Kaj je vzrok takemu stanju ter kako naj ga pre-magamo, je prav gotovo ena pomembnejših nalog komunistov v letošnjem letu. Problema se bo potreb-no lotiti temeljito tako s pomočjo strokovnih analiz in ocen kot s praktičnimi ukrepi. še vedno so namreč organizacije porabljale večji del časa le za organiza-cijska vprašanja brez večjega političnega uspeha. Vzroki za to so tudi v tem, ker osnovne organizacije niso imele jasnih političnih stališč, ob realizaciji ka-terih bi potekala trajna diferenciacija članstva na de-lovnem principu.
Precej težav smo na tem področju prebrodili. Na specializiranih konferencah, aktivih itd. smo uspeli zgraditi nekatera osnovna izhodišča politike ZK na univerzi. Ustvarjeno je bilo širše idejno jedro angaži-ranih komunistov, treba pa ga bo stalno širiti ter omogočati komunistom in nekomunistom univerze sodelovanje pri urejanju družbenih zadev.
Univerza mora vse bolj prevzemati nase odgovor-nost za svoje delo in položaj v širsi družbeni skupno-st>i. Prav gotovo gre pri tem za proces, ki ne bo pote-kal brez težav; zato bo treba premagati mnoge neso-dobne odnose na univerzi in v družbi.
Komunisti smo lahko na čelu teh procesov le na osnovi svojih stalisč in zaradi vatrajnega dela za nji-hovo uresničevanje
če se omejimo na zadnje leto, lahko ugotovimo, da se kažejo rezultati samostojnejšega in demokratič-nejšega formiranja politike ZK in pravilnost osnovne orientacije njenega delovanja na univerzi. Vrsta sim-pozijev, javne izjave, akcije komunistov v naselju itn. to jasno potrjujejo.
*Kadar   uporabljamo   izraz   »univerza«,   mislimo pri tem fakultete, visoke, višje šole in akademije.
TEZE ZA RAZPRAVO
O PROBLEMIH IN
DELU ZK V LETU
1966-67
Naj naštejemo nekatera najpomembnejša sploš-na stališča iz te orientacije, katere prvi rezultati so vidni tako na nniverzi sami kot v njenem položaju in vlogi v družbi:
—  univerza naj bo zgled prežemanja znanosti in politike za družbo; ta proces hkrati pomeni ustvar-jalno vključevanje univerze v družbo;
—  fakultete naj v večji meri organizirajo razpra-ve in zavzemajo javna, strokovna in politična stali-šča do pomembnih družbenih pojavov — projektov, predvsem v svoji stroki (simpoziji, posveti, javne iz-jave itd.); komunisti pa naj bodo iniciatorji ter bor-ci za tako delo ter najnaprednejše rešitve;
—  fakultete so temeljni dejavnik, ki naj oceni in zavzame stališča do izobraževanja strokovnjakov na vseh izobrazbenih nivojih v stroki;
—  šole naj  vzgajajo take diplomante, ki bodo predvsem strokovnjaki, ki pa bodo kot celovite oseb-nosti  tudi polittki, sposobni  dati  samoupravljanju, svojemu znanju in sposobnostim ustrezen delež;
—  univerza naj postane v še večji meri subjekt valorizacije svojega materialnega položaja glede na napredek in potrebe družbe, komunisti pa iniciatorji ter borci za tak položaj;
—  dosežena  stopnja  decentralizacije fakultet in služb je pogoj za integracijo in centralizacijo na viš-jem, samoupravnem nivoju;
—  vrednost in ugled univerze je predvsem v vred-nosti   in  ugledu  njenih  učiteljev   glede  na  njihovo znanstveno  in  pedagoško   delo.  Strokovnost  je  po-trebno odločneje uveljavljati kot kriterij kadrovske politike in odpravljati pojave familiarnosti in nekri-tičnosti do dela posameznikov; zavedamo se celotne zapletenosti in težav delovanja na tem področju;
—  sodelovanje študentov mora postati zlasti pri konkretnih vprašanjih njihovega življenja in dela na univerzi ustvarjalneje v pedagoškem in samouprav-nem pogledu;
—  ZK  na univerzi mora tudi vnaprej  utrjevati prakso samostojnega zavzemanja stališč pri ugotavlja-nju in razreševanju obstoječih družbenih problemov. Taka praksa predvideva kreativen odnos do stališč, ki jih formira ZK, ter polno družbeno odgovornost, ae pa zgolj njih pasivno obrambo;
—  idejni boj je potrebno zaostriti ob konkretnih vprašanjih (študijski reformi, strukturi študija, finan-ciranju pedagoškega in znanstvenega dela, delu samo-upravnih organov, vlogi driižbenopolitičnih organiza-cij itn.), kar pa ne izključuje opredeljevanja in raz-prav  o splošnih  družbenih  vprašanjih, zlasti  tistih, ki so za univerzo še posebej pomembna; izhajajoč iz skupno zgrajene platforme se ne bojimo, aktivno po-spešujemo idejno in politično diferenciacijo;
—  idejni boj je treba dvigati na čim višji znan-stveni in strokovni nivo (študijske skupine, simpoziji, specializirane konference, aktivi), ki ne sme biti le domena nekaterih posameznikov, temveč   rezultat  in delo kolektivnega družbenega in strokovnega izkustva ter spoznanja komunistov. Komunisti naj bodo tisti, ki  se bore  za  uveljavljanje  vedno  višjih  človeških vrednot v samoupravnih odnosih.
Realizacija teh in drugih, v preteklem letu spre-jetih stališč, je v marsičem na začetku. Vrsta spozna-nih problemov še ni dovolj načeta. Posvetovanja s komunisti posameznih zavodov, rezultati ankete, iz-vedene med komunisti v preteklem šolskem letu, ter obe konferenci nam nalaga kot temeljno nalogo še odločnejšo usmeritev na vprašanja, ki jih bomo na kratko nanizali:
1.  šola — družba
2.  stroka — družba
3.  javnost dela univerze
4.  reorganizacija ZK.
AD.: 4)
Reorganizacija ZK. Delež univerze (zlasti družbo-slovnih fakultet) kot znanstvene ustanove.
Kljub temu, da so stališča IV. plenuma CK ZKJ v marsičem potrdila pravilnost naših stališč o vlogi ZK, bo potrebno v letošnjem letu odločneje pristopiti k reševanju vprašanj, ki jih navajamo in za katera sodimo, da bodo angažirala tudi večji del komunistov.
Vsi razgovori in anketa nam kažejo, da so to predvsem notranja univerzitetna vprašanja. Preko re-ševanja teh problemov bi veljalo v prihodnje odpi-rati tudi širša družbena vprašanja.
Sodimo, da bi prav komunisti univerze lahko pri-spevali pomemben delež pri razčiščevanju pomemb-nih perečih vprašanj naše organizacije sedanjega pre-lomnega obdobja.
Taka vprašanja so: ZK in politična oblast, vodilna vloga ZK, demokratični centralizem, graditev idejne enotnosti, politični in družbeni aspekti strukturnih sprememb naše družbe itd.
Nujno bo treba oceniti, kdo so realni nosilci na-predka na univerzi, katere so tiste sile, na katere se na univerzi moramo nasloniti. Program političnega dela moramo zgraditi — z njimi — tako, da jih bo lahko mobiliziral v akcijo.
Osnava ai-ganizacija ZK štvideintov na pravni fakulteti v Ljubljani je v 9. šbevilki letošnje »Tribume« objavila odprto pismo predsedstvu IK CK ZKS. V tem pismu zah-teva med drugiTrj, da naj se postavi na dnevni red seje CK ZKS vprašanje velenjskega Eenergo-kemionega kombi-nata :n odgovornost za fcam izgubljene milijande. Pri tem opozarja tib. to, da je bilo to vpirašanje doslej že več-krat po&favlj&no — tako v tisku k.ot na sejah CK — in zlasti na to, da z vidika uveljavljanja odgovomosti je to zelo važno politično vprašanje, da je med Ijudmi prisotno, da odgovora nanj še ni bilo Ln da ZK ne bi amelo bifci vseeno, kako se v takšnem položaju br&z njenega vpliva oblikuje  politično  raspoloženje  ljudi.
To vprašanje zlasti živo posega v probleroatflco Ijudi v naši občini in jih neposredmo — tako moralno kot ma. terialr.o — prizadeva Veliki kupi uvožene opreme, ki ležijo r|^ prostorih med šoštanjem in Prelogami, v Črnu-6ah, in obsežna začeta, a ne dokonoana gradbema dela, go-vorijo sama ^se in napovedujejo škodo, t& katero še vedno ne vemo, kolikšna bo. Odprto osfcaja Vipmšanje, kdo bo to škcdo poravnal; jasno je samo tx>, da bo too v vsakem primeru brememilo nase gospodarstvo. V dolo čenem delu javnosti se ustvarja v zvezi s tem mišljenje, da je vse to posleiica »velenjskega gospodarskeiga mtfca«, neke, v Velenju zastiavljene in vodene g-ospodaarske poli-tike ali pa vsaj tam nestrakovno zamišljene in uivelijav-ljene »politične« investicije z neustrezno tehmologijo, ne-rentabilno in neekonomičniO. čeprajv so sicer prizadetim bdla v t«m pogledu dana določena pojasnila, pa med občatfii in komunisti naše občine ofostaja že dolgo želja — na kai^ro smo tudi že opozorili — da se o vsefa vprašanjih v zvezi z EKK poeovorimo odiprto v okvim vseslavenske
V tem pismu ne aelimo oživljata zgodovine projekta ve-lenjske veleplinarne, ki sega še v prva let« po osvobo-ditvi. Pri tem želinio le pavedaiti, da j-e ob tem pro;ektu Bodelovala dolga vrsta domačih in inozemskih strokovnja-kov, strofcovnih ir»stituoij( toakoer budi pristojlni ablas.ni orgaaii. Radi bi podali sselo zgoščerK) k.ronologijo dogodkov v zvezi s pre»eha>rvjem gTadnje EKK
Deoembr« 1964 je bila s SGB Ljobljana (in posredn<? iIB 7 Beogradu) sklenjena toreditna pogodiba, za katoro so dali gairancijo IS Slovenije, otoraj Celje in občinska skupšoina Velenje, ter sklenijeine na njeni podlagi s če-Skimi in angleškimi dobavitelji ipogodlbe za dobavo opre-me. Kl;ub temu pa je nastala pri samih gradbenib delih že v letu 1965 zakasniitev, ker SGB ni imela na razpolago potrebnih dinarskih aredstev. Po nastapu gospoda»rske reforme je bil investicijski program preračainan v novo vredmost, SGB in IS pa sta naročila pri Ek,onomskem in-štitutu pravne fakultete v Ljubljani izdelavo izračuna narodao-gaspodarske rerntabilinosti EKK Velenje v pore-formnib razmerah. Ta račun je potrdil rentabilnost in ekonomionost te investicije. V začetku jauanrja 1966 so predstavniki IS Slovenije na sestaniku v Ljubljani obve-stili predstjavnike ustanoviteljev poslovne.ga zjdruženja za gradojo EKK (rudnik lignita Velemje in Termoelektrarna šoštanj) samega združenja in občine Velenje, da je po sprejetju družbenega naorta SFRJ za leto 1966 in ukrepih kreditne politi'ke jasno, da ni mogooe zagotoviti inivesti-cžjskih sredst-ev za nadaljevanije graditve EKK. Predstavnik IS -f! izresTio poudairil, da je pomainijikanje sredstev. ne pa neekonomičnost investicije, •edini razlog, da je p*rišlo
PREDSEDSTVU CK ZKSINIKCKZKS
do njenega prenehanja. Rešitev se je pffedfvidevala v pre-nosu te investiciije na kombiniait Kosovo, kar pa se je kasneje izkazalo, da je možno le glede manjšega dela apreme. Predsbavnik EKK je opozoril fs. tehnološke pro-bleme prenasa in finančni riziko v zvezi s stroški prene-hanja, obljubil pa je pamoč strokovnijaikov EKK pri reše. vanju .nastale situacije. Dogovorjeno je bilo, da bo oprav-ljala vsa dela v avezi s prenosom oziroma prodajo apreme SGB Ljubljana, skupina EKK pa bo dala na raapolago materiale in strokovmiO pomoč. Na tem sestanku so bili pred&tatvniki EKK in usatnoviteljev prvič uradno obve-ščeni o prenehanju te investicije.
Komunisti EKK so v februarju 1966 poslali občinskemu komiteijii ZKS Velenje pis<mo, kjer so navedli vso kroino-logi)o nastanka EKK, orisali trenuitno situacijo vn med diruigim predlagali, nsaj se rapuibliški skupščini in javnosti pojiasnijo ekonomski razlogi, ki so privedli do prenehanija m naj &e v zvezi s tekočimi mednarodmiini pogodbe<nimi obvezoostami prouči in določi najracionalnejša rešibOT tega pmblema. O tem je občinski kcwnite ZKS razpravljal na posebni seji in o stališčih obvestil centralni komite ZKS.
Kasnejša zahteva SGB Ljubljana, da ustanovitelja Po-slovnega združenja za gnadmjo EKK sprejmeta formalni sklep o odstapu od invesiticije, je v obeh kolekitivih po-V2!ročila zaakrbljenost glede plačila še neiigotovljeaiih, ven-dar nedvomno njuno ekoniomsko moč znatno presegajočih sfcrošikov te likvidacije. Ustrezni sklepi so bili sprejeta s pridiržkom, da to ne prejudicira poravniave nastalih finanč-nih posledac. Tako je prišlo do likvidacije Poslovnega zdru-žetnjja, ruadaljrnje posle v avezi z likvidacijo investicije pa je prevzel likvidiaeijski odibor.
Vsa ta na krtalko opisana dejstva o okoliščinah, v ka-terih je prišlo do likvidacije EKK, naivajamo zato, ker menimo,  da je po*reibno javnost o tem čitnpraj odto-ito
RAZPIS
volitev  predstavnikov   slušateljev   v  fakultetni  svel medicinske   fakultete   v   Ljubljani.
V skladu z določilom 10. člena fakultetnega pra-vilnika o volitvah predstavnikov slušateljev v fakul-tetni svet medicinske fakultete v Ljubljani in ker sta bila na volitvah konec decembra 1965 od štirih predstavnikov slušateljev izvoljena v fakultetni svet dva predstavnika le za eno leto, je fakultetni svet na svoji seji dne 28. decembra 1966 sklenil:
Volitve novih predstavnikov slušateljev v fakul-tetni svet medicinske fakulfcte v Ljubljani bodo 13. januarja 1967 od 8. do 15. ure v študentovskih prostorih, L.jubljana, Vrazov trg 2 (vhod z dvorišča ob inštitutu za kemijo).
Predsednik fakultetnega sveta prof. dr. Franc Čelešnik
seznianiti in pri tem zlasti tudi j^aano in javno odgovorita na vprašanje, kakšen je bil razlog za prenehanje gradinije EKK. Ali je to njena nestrokovna, nerentabilna in neeko-nomiona zastavitev ali spremenjeni pogoji po gospodarste reforrni, ki zahtevajo naše skupne napore in ki jih je potem poitrebno abravnavati brez predsodkov in neuteme-Ijenih. očitkov. Ali je bila odločitev zaires dovolj vsestran-sko proučena kot najbolj ekonomična m ravionalna? Ali sono ob sami likvidaciji storili vse potrebne uikrepe, da bi bil riijen potek najbolj s»trokoven in njen efekt naj-mianj boleč. To so vprašanja, na katera komunisti v naši občini najiveokrat zahtevajo odgovor.
Zato se pridiružujemo pismu komunistov pravne fakul-tete in njihovemu minenju, na.j se o tem čimprej javno spreigovori tako v okviru CK icot v repiubliški skupščini. želimo tudi, da ta obravnava ne bi šla mimo tistih, ki so v zadevi najodločneje sodelovali in da bi v njej našla mesto vsa stališča in argumonti. Prepričani smo: da bo tokšna odprta razprava samo prispevala k razčiščeniju ne-jasnega političnega vzdiišja, ki je nastalo v vsej naši jav-nosti  v zjvezi z  EKK
Občinski komite ZKS Velenje
Ponatisku.jemo pojasnilo ureduištva »Komunista« k pismu OOZK študentov na pravni fakulteti (pismo je ob javil tudi »Komuiiist« 23. dec. 1966), ker menimo, da vse-buje nekaj informacij, pomembnih za osvetlitev situacije in nadaljno  diskusijo.
Op.   ur.
Pismo osnovne organizacije Zveze komunistov študen-tov na pravni fakulteli v Ljubljani, naslovljeno predsed-stvu in izvršnemu komiteju CK ZK Sloveniie (pismo je objavila tudi študentska »Tribuna«), objavljamo zato, ker so v njern nanizani problemi, ki ne zanimajo samo komu.' nistov na univerzi, ampak tudi komuniste na drugih po-dročjih, zlasti v gospodarstvu. V tej zvezi smo v uredni-štvu še prejeli več pobud, med drugim tudi od velenjskih komunistov, ki so prav tako želeli, naj bi se javno osveU lili in pojasnili vzroki ustavitve del pri gradnji energoke-mičnega kombinata Velenje.
Omeniti tudi moramo, da so poslanci že večkrat spro-zili vprašanje EKK Velenfe, nazadnje v gospodarskem zboru skupščine. Pri tem so jih predstavniki izvršnega sveta oposorili na delikatnost problemov, ki izvirajo iz mednarodnih dogovorov, hkrati pa tudi seznanili z na-pori. ki jih izvršni svet rtaie ,za to. da bi «e ^eleniski problem kar najbolj uspešno rešil.
Našemu uredniku, fci prisostvuje sejam izvršnega fco-miteja, je znano. da je izvršni komite CK ZKS — pa tudi republiško vodstvo SZDL — že posredoval pri odgovornih članih Zveze kornunistov v izvršnem svetu, naj bi v skup-ščinski razpravi čimprej postavili na dnevni red energo-kemični kombinat Velenje kot enega izmed problemov gospodarske reforme. Sekretar izvršnega komiteja CK ZKS pa je tudi pred dnevi imel v tej zvezi sestonek s komunisti  velenjskega  kombinata.
Na skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZK Slovenije, ki je bila v začetku decembra, so med dru-gim obravnavali tudi stališča komunistov do nekaterih pojavov v zvezi s privilegiji. Dogovorili so se, da bi mo-rali v gradivu za sedmo sejo centralnega komiteja, kakor tudi v resoluciji za to sejo. zelo jasno opredeliti stališča Zveze komunistov do ureditve te problematike.
TRIBUNA STRAN 7
IN KAJ PO OPAŽENIH SLABOSTIH?
Deseta seja CK Zveze mladine Jugosla-vije je potekala in se končala kot slabo režirana melodrama. Sedaj, ko je minila senzacionalnost prvega trenutka, je težko najti nek nov in nepoznan vzrok neke no-ve »korenine vsega tega«, ker je bilo vse tisto, kar smo zvedeli na tem plenumu, že od zdavnaj poznano; od tistega najbolj znanega sklepa, »da se ta in ta tovariš ali ta in ta organizacija niso dovolj pri-lagajali edmokratičnim spremembam v naši družbi,« pa do tega, da našo mladin-sko organizacijo vodijo ljudje, ki so že zdavnaj bili tridesetletniki, ki so že zdav-naj izgubili »občutek za mladinske pro-bleme« in izkoriščajo svoj položaj kot odskočno desko za neke »višje« družbene položaje. Gotovo, da »zaradi vtisa ni bilo treba molčati«, kot piše »Mladost«, ven-dar je ravno tako gotovo, da je organiza-cija Zveze mladine bila te dni deležna najbolj tragične publicitete, kot je le bilo mogoče.
V vsem tem obstaja neka čudna zako-nitost: organizacija, ki je izgubila vsakr-šen stik s svojim članstvom. lahko posta-ne aktivna samo takrat, kadar tudi jav-nost zve za karieristične prepire in nestrp-nost med njenimi voditelji. IVInogo žalosti ,je vsebovane v tistih post festum zgod. bah: ... »podobno je bilo že leta 1961 ...« ... »hotel sem o tem javno diskutirati, pa so mi preprečili ...« itd. Ko izluščimo obvezna »samokritična« navodila, potem v vsem ostaja tista stara, nesmrtna logika, po kateri je pravi krivec zopet — nekdo drug. V tem primeru kaže, da je za vse kriva Zveza komunistov — oziroma, da ne uporabljamo tisto birokratizirano lo-giko — vodstvo = organizacija = neka-teri voditelji Zveze komunistov, čudno je, kako je odgovornost pri nas meglen in nejasen pojem. Vsemu je kriva neka ne-izprosna in slepa družbena nujnost vzvi-šeno bliblijskega tipa: vse je bilo tako, ker je tako tudi moralo biti. Končno, tu-di karierizem ima neka svoja pravila igre — samo po vsem tem vendarle ostaja vprašanje — kje iskati zavetje7
Toda vse to so efemernosti proti ko-ztničnemu vprašanju, ki ga postavlja »Mladost«: »Kaj je pripeljalo do takih po-javov in kaj storiti, da se ne bi več po-javili?«
!Vli si ne bi zastavljali tako široko za-snovanega programa; tukaj nas zanima samo majhen delček tega vprašanja: kaj storiti? Ker, poglejte, nekatere zadeve so sedaj povedane javno, zdaj vsaj vemo, čemu se moramo izogibati. Kako torej zasnovati »reorganizacijo zveze mladine«? Prvi val senzacionalizma je mimo, po de-strukciji pričakujemo konstrukcijo. Na žalost v tem trenutku, pa čeprav samo načelno, nimamo osnove, da bi govorili o kakršnikoli konstrukciji. »Interregnum« najvišjih vodstev smo elegantno razrešili s ponovnim vstajenjem dobrega starega republiškega ključa. Kako pa rešiti dolgo-
TRIBUNO UREJAJO:
FRANGE AN2EL (TEHNICNI JJREDNIK), MIHA JAZBINŠEK, VALENTIN KALAN, MARKO POGAČNIK, TONE PAČNIK, RUDI RIZMAN (ODGOVORNI UREDNIK).   HERMAN    VOGEL
TRIBLIMA    -   IZDAJA   UO   ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEFON    21-280    -    TEKOCI RACUN    503-8-72    -    LETNA NAROCNINA    ZA    STUDENTE DESET NDIN, ZAOSTALEPET-NAJST   NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR —  ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO
—   TISKA ČP  DELO.  LJUBLJA-NA,  TOM&ICEVA   1,   TELEFON 23-522   —  POŠTNINA  PLAČANA
V GOTOVTNT
letni »interregnum«, ki je nastal v delu organizacije? Za sedaj razpravljamo o re-organizaciji. Vendar v vseh teh razpravali, ki najčešče potekajo brez kakršnekoli metode in brez kakršnegakoli posebnega smisla JE CLANSTVO PONOVNO PREZR TO. Zato citirajmo ponovno: »Osnovni vzrok slabosti dela sekretariata je v me-todah organiziranja vodstev v zvezi mla-dine sploh; ta se niso dovolj hitro prila-gajala demokratičnim spremembam v razvoju družbe; niti niso v svoji vsako. dnevni praksi dovolj upoštevala interese mladine in se naslanjala na iniciativo šir-šega članstva Zveze mladine«. (Stališča CK ZMJ o nekaterih problemih v delu in odnosih sekretariata CK ZMJ).
In še eno, mimogrede dodano vpraša-nje: ali se ne bi že enkra.t mladinska or-ganizacija morala odločiti. da bo tudi no-silec demokratičnih gibanj in ne le, da skrbi, da ne zaostaja za njimi?
Dražen Vukov Colic
Pripomba prevajalca:
Vihar v kozarcu vode (oz. v vodstvu naše mladinske arganizacije) je mimo. Pričakovali smo, da bo ZM organizirala razpravo o tem, »kaj storiti«. Nič takega se še ni zgodilo. Naše osrednje mladinsko glasilo »Mladina« je slej ko prej slaba ko-pija še slabšib izdaj TT ali podobnih no vinarskih  poizkusov  pri  nas!
CK ZMS vztraja pri svoji edini vsaj pravno opazni funkciji: vzgoji profesional-nih politikov.
Morda se v vsem tem motimo. Radi bi doživeli, da bi nas o tem prepričali. Žal tudi   takih   poizkusov   ne  beležimo.
ABBOT - BROVVN
Precej dolgo sem odlašal s pisanjem, misleč, da bo inforniativni članek v Delu o ustanovitvi posebnega dobrodelnega sklada prostovoljnih prispevkov, iz kate-rega naj bi se finansiralo izpopolnjevanje naših kirurgov v Angliji, naletel pri kak-šnem kolegu na ogorčenje ali pa vsaj na odpor.
Naj po spominu navedem vsebino in-formacije. Svojci dveh preminulih žrtev v letalski nesreči v Lahovčah, so v Angliji ustanovili sklad, v katprega naj bi se ste-kali prostovoljni prispevki tistih, ki so ali pa ludi niso bili prizadeti pri omenjeni katastrofi. Ta širokogrudna dobrotljivost naj bi kot izraz soiidarnosti služila stro-kovnemu izpopolnjevanju ljubljanskih ki-rurgov na Otoku. Menda se je v skladu že nabralo nekaj tisoč angleških funtov.
Ljubljansko (in še nekaj drttgih!) bol-nišnico bomo zgradili s prostovoljnimi prispevki. Zaradi letalske nesreče (na sre-čo!) bomo v Angliji dobili zastonj opremo za kirurško kliniko. Naše mlade kirurge bomo lahko zastonj izpopolnili v Angliji. Ce sem morda še kaj pozabil, se opravi-čujem in upam, da bomo v prihodnosti temu (kakšnemu?) spisku lahko še kaj dodali.
In vse to se dogaja v naši družbi, ki ji je človek prva skrb, v narodu, ki je iz naroda hlapcev postal narod junakov. Ka-ko ponižno pobiramo kosti, ki padajo z bogataševe mize in ob tem blebetamo pu-hle krilatice o tnednarodni solidarnosti, medsebojnem razumevanju, humaniz-mu...
Ko bom spet kdaj prestopil angleško mejo, bom od sramu tako zardel, da se bo  barva mojega obraza  skoraj skladala
z barvo potnega lista, ki nosi grb z napi-som Socialistična Federativna Rupublika Jugoslavija.                                    S. M.
RAZPRAVA  SE  JE  KONČALA POZNO V NOČ
Včeraj se je končala seja kulturnega zbora Solivnice, na kateri so obravnavali pereča vprašanja iz področja kulture. Ob-ravnavali so mnoga vprašanja, ki jih bo treba še rešiti. Zato smo zaključili, da objavimo samo nekaj najtemeljitejših predlogov, ki jih je predlagal na seji to-variš referent za kulturna vprašanja s kul-turnega področja.
Po kratkem uvodu je tovariš referent orisal stanje in nato takoj prešel na ob-ravnavanje smernic, po katerih naj se udejstvujejo ustanove iz te panoge. De-jal je:
»(..,) moiamo upoštevati konvertibil-nost, kajti nemogoče se je zoperstaviti vprašanjem, če ne upoštevamo tega fak-torja. Kaj bi se zgodilo na primer z gle-dališčem, če tega ne bi vzelo v obzir? Ne morem si namreč predstavljati kul-turne institucije, katera se ne bi pod-redila novim, pomlajajočim težnjam de-lovnega človeka, da integrira svoje pro-dukte v inozemstvo. Zato sem mnenja, da mora zgoraj omenjena ustanova, kar bom spodaj podrobneje ilustriral, iz leta v leto večati svojo produktivnost, širiti asortiman, ga publicirati, in jaz interno mislim, da mora svoje produkte tudi iz-važati, saj se bo samo tako pridružilo skupnim prizadevanjem ter avtomatično doseglo svoj osnovni namen. Očividno se torej pojavlja vprašanje obstoja podjetja, če isto ne upošteva prej omenjenih faktorjev, saj po drugi strani, če hočete, gre v razkorak z našim kmetijstvom etc.
Zato sem tnnenja, tovariši in tovarišice, da morajo take ustanove (teater, muze.ji, zaloibe, šole, knjižnice etc, da naštejem le nekaj teh institucij) čimprej vzposta-viti:
1.  reorganizacijo   svojega  udejstvovanja;
2.  postopek    reelekcije,    torej    nastaviti nove kadre;
3.  prizadevanje  za  izvajanje  ostalih   re-formnih načel samih.
Da konkretno ilustriram zgoraj navede-no tako razlago kot predloge, kot nekate-re že navedene predloge, naj nadaljujem:
1. Reorganizacija.
Dosedanji režim ( . . ) na primer naših gledališč je vse premalo posvečal pozornost reševanju aktualnih vprašanj in od (de-lovne) skupnosti zahteva v taki smeri, katera ne odgovarja predosnutku predlo-gov, ki smo jih sprejeli in uvedli v skla-du z novimi prizadevanji. Sprašujem se namreč, ali je res upravičeno zahtevati od skupnosti finančna sredstva in pri tem ustvarjati umetnost, kakor ta produkt imenujetn, katera ne odgovarja delovne-tnu človeku, kar jasno dokazuje slab obisk. Ce vzamemo v obzir rentabilnost in produktivno notranjo nujo umetnika, moramo zaključiti, da to ni mogoče. Vze-mimo na primer tovarno čevljev. Ce po-trošniku nek čevelj določene kvalitete ne odgovarja, ga pač ne porabi, banalno re-čeno, ne kupi, torej je primorana delovna organizacija, ki producira obutev, podre-diti se le-temu, če hoče rentabilno in iz-grajevalno voditi gospodarsko politiko.«
Nadalje je na seji tovariš referent pred-lagal, da bi podobno morali smatrati tudi
šoie, muzeje, galerije, založbe in ostale delovne skupnosti, kajti te bodo primo-rane to čimprej sprevideti, nakar je na-daljeval:
»Kadri omenjenih ustanov morajo za-pasti reelekciji, kajti današnja stvarnost tnora vzeti v obzir kvaliteio — v kolikor tega še ne izvaja — ne pa se podrejati birokratskim, etatističnim in tako imeno-vanim »VIP« težnjam ter in tako dalje.« (Ploskanje  in vzkliki.)
V svojem izvajanju se je tovariš refe-rent dotaknil tudi vprašanja šolanja kad-rov, ker je namreč predhodno predlagal, da bi morali tako na šolah kot v teatru (slednjega je zgoraj že obravnaval) kot ostale ustanove reorganizirati pouk in stremeti v tej smeri, da nastavijo r e a I-ne strokovnjake, in delovati v tej smeri, da bi proizvajali realne strokovnja-ke, ki bi odgovarjali realnemu stanju.
Nato je razpravljalec spregovoril še e izvozu (in s tem v zvezi tudi o uvozu) artiklov  z omenjenega  področja  nasploh:
»Naša skupna prizadevanja, da bi po-srečeno uveljavljali naše produkte tudi na tujem trgu, morajo zaobjeti tudi ustano-ve na kulturnem področju. Pozitivno mi-slim, da ne smemo odstopati od plana, ki smo si ga zastavili, zato sem interne-ga mišljenja, da moramo ta načela iz-vajati, kajti samo realizirana stališča mo-rejo privesti do zaželenih rezultatov. Spra-šujem se namreč:
1.  zakaj omenjene ne stremijo vključiti se v mednarodno  tržišče  kakor vse dru-ge  panoge?;
2.   zakaj  naj  bi  podpirali    nerentabilna podjetja?
Tovariši in tovarišice, ta problem je — za mene osebno — težji kot izgleda na prvi pogled. Kajti upoštevati moramo, da na tem področju nismo rešili najtemelj-nejših problemov, zato nas čaka še masa zelo težkih nalog, ki jih bomo morali v najkrajši bodočnosti rešiti (....).«
Tovariš referent je nato predlagal, da bi se bilo potrebno dosledno držati na-čel samoupravljanja, katero bi rešilo tako finančne probleme kot tudi kulturne pro-bleme. Zavzel se je tudi za predlog, da bi na kulturnem področju morali v bliž-nji bodočnosti uvesti v samoupravijanje skupna načela, kajti le tako bomo mogli izvajati kulturno politiko samo. Predla-gal je še, da bi za prvi korak storili to dejstvo, da bi soočili oder z nogometnim igriščem, kajti smatra, da se moramo bo-riti zoper načelo »panem et circenses«. Nakar je tovariš referent zaključil svoje izvajanje takole:
»Ceprav sem zgoraj navedene predloge dal že na diskusijo, že zdaj smatram, da bomo Ie s takimi reorganizacijami uspeli izgrajevati socialističnega človeka, da bo-mo le tako izkazali naše stremljenje za blagostanje, mir in sožitje.«
A. C.
OSNOVNI  ORGANIZACIJI NA PF IN CK ZMS
2e takoj na začetku moram prizmati, da cenim iniciativo novega univerzitetnega od-bora in uredmištva Tribume, da odkrito po-kažejo zlorabo pri zadnjih volitvah v UO. Podobne in odkrite iniciative so zelo red-ke pri podobnih organizacijah pri nas. Mi-slim, da je članek v novoletni Tribuni Z9lo jasno pokazal na krivdo Miike Verbič in članov volillne komisije, predvsem pa prve. Zelo me je presenetila ustna informacija, ki mi je slučajno prlšla na ušesa, da osnov-na organizacija Zveze komrunistov na prav-ni fakulteti ni izključila iz svojih vrst svo-je člamdce, študentke prava, zaradi zlorabe volitev, kar vsekakor ne more biti v čast ntiti Zvezi komunistov in še manj pravni fakulteti. Pričakoval sem najostrejšo kazen osnovne organizacije, dočakaJ pa sem mi-lostni ukor pred izključitvijo. Kot nečla-na, vendar simpatizerja naše partije, me je takšna odločitev komundstov pravaf?!) glo-boko razooarala. Sprašujem javno, kako so se mogli odločiti tako prav tisti, ki štu-dirajo in so še posebej odgovorni za izva-janje in uresničevanje družbene zakonito-sti??! Mtenim, da zaradi tega ne morejo bdti brezbrižni tudi komunisti z ostaJih fakul-tet in še manj univerzitetno komunistično vodstvo. Ob tem se hkrati sprašujem, kako so bili prav komvmisti pravne fakultete moralno upravičeni sprožiti sicer nujno javno vprašanje o odgovomostl (glej Tri-buno štev. 9, Predsedstvu CK ZKS!)?
Drugo vprašanje se nanaša na dejstvo, da je tov. Mika Verbič (še vedno) usluž-benka oziroma profesionalna politična de-lavka v CK ZM in s tem še bolj kvari že itak omajani ugled vodstva zveze mladine. Kako gleda sekretariat CK ZM, katerega uslužbenec je že večkrat omenjena tovari-šica, na to dejstvo in na »kadriranje« po-Htikov v mladinski hierarhiji predvsem iz vrst pr avnikov. Kot študent (in s tem še mladinec) zahtevam javni odgovor na javni problem. V primeru molka sekreta-riata CK ZM bom pač sodil, da se me le-ta crganizacija odreka kot se je že tolikernu številu mladine.
Jože OoličaK
KOMUNIKE NSR IN ZŠJ
1. V okviru nadaljnjega prijateljskega sodelova-nja med Holandskim študentskim svetom (NSR) in med Zvezo študentov Jugoslavije sta od 14. do 24. de-oembra 1966 bila na obisku v Jugoslaviji Aly Kruit, člana NSR, in Robert Samkalden, mednarodni podpredsed-nik NSR.
2.Rezultat nedavnega obiska delegacije ZŠJ v Ho-landiji in zdaj obiska NSR je dogovor o širokem in konkretnem sodelovanju. Obe organizaciji bosta priso-stvovali na nacionalnih in mednarodnih sestankih, ki bodo organizirani. v Holandiji in Jugoslaviji. Obe or-ganizaciji bosta tudi preiskali možnosti večje izme-njave študentgv.
3.  Delegacija Holandskega študentskega sveta je bila na obisku v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani in je z   ustreznimi   predsedništvi   univerzitetmh   odborov ZŠJ imela razgovore o materialnem položaju študen-tov,  o  sistemu  izobraševanja in  o  konkretnem  so-delovanju med našimi študentskimi organizacijami in enakimi   orgamzacijami   na   Holandskem.   Na   tem področju so nekateri rezultati že doseženi. študent-ske organizacije v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu so Holandskemu študentskemu svetu že ponudile pro-grame izmenjav. Soglasno je bilo skle-njeno, da so ti predlogi sprejeti in da bodo obdelani do 31. januar-ja 1967. leta.
4.   Predstavniki Holandskega študentskega sveta in predsedništva centralnega odbora ZŠJ so preučili tudi politična vprašanja. NSR in ZŠJ podpirata bor-bo vseh miroljubnih sil za tnir na svetu. Ravno tako podpirata tudi borbo proti imperializmu, kolonializ-mu in neokoloniatizmu.
5.  Holandski študentski svet in Zveza študentov Jugoslavije obsojata  intervencijo ZDA v  Vietnamu, bombardiranje Demokratične republike Vietnam in za-htevata prekinitev   bomtardiranja.  Rešitev vietnam-skega problema mora biti osnovana na podlagi ženev-skih sporazumov iz leta 1954 in na principu sarnood-ločitve vietnamskega Ijudstva. Holandski študentski svet bo publiciral integralno izjavo ZšJ in NSR o Viet-namv, prav to pa bo storila tudi ZŠJ.
-. Obe organizaciji z veliko zaskrbljenostjo gleda-ta na ponoven hiter razvoj neonacizma v Zvezni re-publiki Nemčiji. Vsakdo, ki pozna strašne posledice te polilične ideologije, glede te stvari ne more ostati pasiven. Ravno zaradi tega morata obe študentski zve-zi povedati svoje mneje. Obe organizaciji energično obsojata neonacizem in realizatorja le-tega, to je par-tijo NPD (Nacionalistično partijo Nemčije).
7.  NSR   in   ZŠJ   ostro   obsojata   Smithov   režim bele manjšine v Jušni Rodeziji. Država Zimbabioe mo-ra imeti večinsko oblast. Obe organizaciji sodita, da so potrebne učinkovite sankcije, katerih   cilj   naj   bi bil strmoglavljenje Smithovega režima. Za  to  so  od-govorne tiste države,   ki  jih  ta  problem neposredno zadeva, ravno tako   pa   tudi   Organizacija   združenih narodov.
8.  NSR in ZŠJ kar najbolj energično obsojata re-&im bele manjšine v Južnoafriški uniji in njeno poli-tiko apartheida. Obe   organizaciji   podpirata   borbo Nacionalne  unije  študentov  Južne  Afrike (NUSAS) proti temu režimu in ostro obsojata vladne ukrepe proti organizaciji NUSAS.
9.  NSR in ZŠJ na osnovi preučevanja situacije v španiji ter Portugalski obsojhta fašistične režime teh dveh dežel. Obe organizaciji podpirata borbo špan-skih   in   portugalskih   študentov   za   demokratičen sistem.
10.  NSR in ZšJ sta popolnoma zadovoljni s svo-jim tesnim in konkretnim sodelovanjem. Šodita, da bodo njuni odnosi prispevali k napredku sodelova-nja med naiconalnimi unijami študentov posebno v Evropi.
Za NSR:
Robert Samkalden l. r.,                          Za ZŠJ:
mednarodni podpredsednik             Kosta čavoški l.r.
PRIPOMBA H KOMUNIKEJU:
Pnbliciranje komunikeja o obisku delegacije Ho-landskega študentskega sveta v Jugoslainji pomeni ko-rak napredka v smeri demokratizacije inudeležbe javnosti pri mednarodnem sodelovanju Zveze študen-tov Jugoslavije. S tem se ponuja prilika vsem vod~ stvom študentskih organizacij in širši študentski jav-nosti, da sodi o mednarodnih akcijah centralnega od-bora ZŠJ.
Očitno pa je, da na osnovi takšnih dokumentov ni vedno mogoče jasno določiti stališče naše organi-zacije do perečih problemov y mednarodnih odnosih. Zategadelj je tudi naši organizaciji dana možnost. da v holandskih časopisih objavi svoje avtentično stali-šče o Vietnamu. Toda kljub prejšnjemu pomenijo stališča v komunikeju — ostra obsodba intervencije ZDA v Vietnamu in bombardiranja Severnega Vietna-ma ter zahteva, da morajo ZDA prenehati z bombar-diranjem — velik uspeh. če upoštevamo, da Holand-ski študentski svet velja za organizacijo s tradicio-nalno prozahodno orientacijo.
ŠTIRI LETA DELA KLUBA KPMO
Študenti, ki so že prej sodelovali pri delu klubov OZN, so pred štirimi leti ustanovili na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani Klub za proučevanje mednarodnih odnosov (KPMO). Osnovni koncept je bil, da formira študijske skupine, v katerih bi študent-je in ostali v obliki skupinskega dela proučevali po-samezne aspekte mednarodnih odnosov. Poudariti je treba, da namen kluba ni v proučevanju regionalne problematike, temveč mednarodnih odnosov nasploh.
že od vsega začetka deluje v okviru kluba študij-ska skupina za mednarodne ekonomske odnose, ka-tere poudarek je na vlogi in mestu dežel v razvoju. Dosedanje delo kluba se je kazalo in se še kaže na številnih področjih in aktivnostih. Tako je klub bodisi sam, bodisi s sodelovanjem pri organizaciji orga-niziral vrsto predavanj na temo o vlogi in mestu držav v razvoju. Med njegove najpomembnejše akcije doslej bi vsekakor lahko Isteli sodelovanje pri akciji in izvedbi mednarodnega simpozija »Jugoslavija in gospodarski razvoj dežel v razvoju«.
Poleg že omenjene skupine za proučevanje med-narodnih ekonomskih odnosov pa delujejo v okviru kluba še druge študijske skupine, ki so številčno šibkejše. Manjša številčnost v teh skupinah je ra-zumliivo odraz zanimanja študentov za to problema-tiko. Tako ima klub še študijski skupini za prouče-vanje komparativnih političnih sisteraov in za prouče-vanje Afrike. Ravno sedaj pa nameravajo člani kluba ustanoviti tudi studijsko skupino, ki bi se ukvarjala s problemi teorije o mednarodnih odnosih.
Klub za proučevanje mednarodnih odnosov šteje trenutno 37 stalnih članov, ki redno delajo v študij-skih skupinah. če rečemo stalnih članov, s tem ne moremo govoriti o kakšni zaprtosti kluba, kajti vsa predavanja in razgovori, ki jih klub organdzira, so odprti. Na te razgovore in predavanja klub vabi tako študente VŠPV, kot tudi študente drugih fakultet.
Med svojim štiriletnim delovanjem je klub nav§-zal vrsto stikov s podobnimi klubi v naši državi in v inozemstvu. V naši državi imajo čiani kluba tesne stike z zagrebškim klubom, ravno tako pa tudi z beo-grajskim. Pri sodelovanju s tujimi khibi gre bolj za organizacijo raznih mednarodnih seminarjev. Tesnej-še sodelovanje obstaja med klubi v Norveški, Nizo-zemski, ZDA, na Češkem in v Avstriji. To tesnejše sodelovanje pride še bolj do izraza ob izmenjavi mnenj o najrazličnejših problemih in, kot je bilo že omenjeno, ob raznih konkretnih akcijah kot n. pr. januarja 1966 Rogow pri Varšavi.
Vsa dejavnost dosedanjega dela kluba je slonela na študijskih skupinah, katerih načrt dela je pred-stavljal njihovo vsebinsko orientacijo. Osnovni raz-iskovalni ¦ projekt študijske skupine je po svoji vse-binski plati element povezave kluba s študijskim programom šole.
Namen dejavnosti kluba je da poglablja znanje študentov in drugih ter razvija zanimanje za posa-mezne  probleme mednarodniti odnosov. Klub tesno
ČASOPISK
UVODNIK
iVInogi modrijani v polemiki upoštevajo oboja slališča: tista napačna in svoja.
ZUNANJA POLITIKA
Mednarodni razorožitveni odbor je sklenil, da bo odslej zasedal na Luni, če bo Zetnlja uničena v atomskem  spopadu.
NOTRANJA POLITIKA IN GOSPODARSTVO
Mnngi si žele tako budilko, ki bi zvonila takrat, kadar so pripravljeni vstati.
Kadar tisti, ki piše, ne ve, kaj ptše, in tisti, ki to bere, ne ve, kaj bere, potem gre za moderno poezijo ali pa  za gospodarski članek.
KULTURA IN PROSVETA
Odkar je Trubar dal natisniti Abecednik in Ka-tekizem, sc položaj v slovenski literaturi še ni iz-boljšal: knjige še vedno samo tiskamo.
Biblija je knjiga, ki jo — po statistiki UNESCO — na svetu največ tiskajo in prevajajo, Toda zat« ljudje nič manj ne grešijo.
LOKALNA KRONIKA
—   In  kakšen bo tvoj poklic, ko   boš   dokončal študij?
—  Poklicna brezposelnost. ŠPORT
Olimpija-da za olimpija-do, pa je še vedno pre-malo denarja za naše favorite.
MED  LJUDMI
Vprašaš, zakaj še nisem poročen? Ker še nisem našel primerne tašče, s katero bi bil pripravljen deliti vse svoje življenje.
Pobožno je molil, da bi postal ateist. PA ŠE TO
Kdor izgubi glavo, lahko vedno odnese vsaj pete.
Mitja Jermol
sodeluje s katedro za mednarodne odnose na Visoki šoli za politične jvede. Povezava kluba s katedro za mednarodne odnose bo prišla še jasneje do izraza sedaj, ko bo klub organiziral za svoje potrebe in za potrebe katedre dokumentacijo in zbiral bibliograf-sko gradivo s področja mednarodnih odnosov. K uspe-šnemu delu kluba je nedvomno pripomogla navezava stikov z Institutom za proučevanje Afrike v Zagrebu in z Institutom za mednarodno politiko in gospodar-stvo v Beogradu. Pri delu khiba sodelujejo tudi ne-kateri predavatelji VŠPV. Dejavnost kluba se nada-ljuje tudi v poletmh mesecih, ko člani kluba oprav-ljajo študijsko prakso v nekaterih tujih deželah kot n. pr. na češkem, Poljskem in Zvezni republiki Nem-čiji.
Tudi delovni program za leto 1967 obeta živahno dejavnost. Poglejmo si nekaj točk iz tega programa.
že v začetku januarja prihodnje leto bo klub organiziral pogovor o Vietnamu, kjer bo šlo predvsem za analizo političnih, ekonomskih, socioloških in prav-nih aspektov, vzrokov in posledic tega konflikta.
Clani kluba bodo sodelovali tudi na razgovoru o problemih sodobne Kitajske, ki ga bo v začetku februarja 1967 organizirala katedra za mednarodne odnose na VŠPV. Klub namerava organizirati za svo-je člane ekskurzijo v Beograd, kjer naj bi si ogledali delo Instituta za mednarodno politiko in gospodar-stvo. Klub je prevzel tudi organizacijo seminarja o posameznih problemih, za klube OZN na srednjih šolah, ker dosedanja praksa kaže, da so takšni semi-narji potrebni. Seveda pa bo klub šq. nadalje razvijal stike s klubi v Jugoslaviji in tujini.
Klubska dejavnost se bo kot dosedaj kazala tudi v izdajanju biltena. V biltenu bodo objavljeni pri-spevki, ki bodo služili študentom VŠPV in tudi osta-lim, ki jih zanima problematika mednarodnih od-nosov.
Izdajali bodo tudi bibliografski bilten, ki bo ob-javljal bibliografske podatke del s področja medna-rodnih odnosov. Ta bilten bo zadovoljil potrebe tako študentov, kot tudi srednješolske mladine in deloma tudi potrebe delavskih univerz in delovnih organi-zacij.
Na koncu pregleda dela kluba za proučevanje mednarodnih odnosov za leto 1967 lahko rečemo, da bo osnovna klubska dejavnost potekala v znameom študija mednarodnih ekonomskih odnosov, proble-matike političnih sistemov dežel v razvoju in osnovnih problemov znanosti o mednarodnib odnosih.
Vili (iuček
UNIVERZITETNO PRVENSTVO V KOSARKI
Prejšnji teden se ji končalo letošnje prvenstvo višjih in visokih šol, akademij in fakultet Ijubljanske univerze v košarki za moške Pri njem je sodelovalo 12 ekip V izločilnih srečanjih, ki so bila določena z žrebom, so se od tekmovanja poslovili predstavniki Pravne fakultete I in II, Strojne I in II. Pedagoške akademije in Ekonomske faknltete. Zmagovalci v teh tekmah so igrali v finalu vsak z vsakim. O prvem mestu je odločala prav zadnja tekma turnirja. Z malo več isknšnjami, prisebnostjo, pa tudi športne sreče. je Medicna I uspela šele v podaljšku pre-magati FAGG s 54:48 in tako osvojiti pokal ZŠOTK. Vrstni red ostalih: 2. FAGG, 3 Elektro. 4. VŠPV. 5. V TK, 6. Medicina   II.
Pred. med in po prvenstvu je bilo precej pripomb na račun sistema tekmovanja. Nesrečni žreb je wimreč za-krivil, da se v finale ni uvrstila Ekonomska fakulteia (bivši prvak) niti Pravna in Strojna, ki sta ludi objektiv-no boljši od marsikaterega finalista Vendar je bila takš-na varicmta tekmovanja, ki je traialo vsega 3 popoldneve, za finančne zmožnosti organizatorja ZšOTK. edino spre-jemljiva. Zimska liga bi zahtevala znatno večt sredstva, teh pa enostavno ni.
če upoštevamo dejstva, da je Ljubljama eden izmed po-membnejših centrov jugoslovanske košarke, da smo do nedavnega imeli dva zvezna ligaša, da imamo vrsto solid-nih ekip v republiški ligi in končno. da v vseh teh ekipah igrajo v glavnem študentie. smo nad kvaliteto prvenstva lahko razočarani. Vendar študentovskega tekmovanja ne moremo in ne smemo tako enostransko ocenjevati. če kje, polem je tu od rezultatov važnejše tekmovanje sdmo, medsebojno spoznavanje in skupna rekreacija. Ob takšnih ciljih te aktivnosti se postavlja vprašanie. če je sodelo-vanje igralcev košarkarskih klubov sploh oportuno (upra-vičeno). Mislim, da v situaciji, v kateri telesna vzgoja nu univerzi je, prvenstvo t i. »neregistriranih« ni izvedljivo. Tekma zahteva od igralca določeno fizično pripravljenost, ki pa si je študent, če ni član kakšne športne organizaci-je, težko pridobi. študentje nismo vzgojeni v športnem duhu in le redki.čutimo potrebo po več ali manj rednemu razgibavanju, teku ali igri z žogo. Zato bi bila udeležba zelo problematična. že sedaj. ko ni bilo nobenih omejitev. so imele nekatere ekipe velike tešave, da so zbrale vsaj 5 igralcev. Dilema med kvalitetnim, strogo tekmovalnim zna-čajem prvenstva ali aktivnostjo čim širšega kroga študen-tov, ki imajo sicer manj možnosti za rekreacijo, ostane še naprej. To, kar smo gledali v dvorani Olimpije, je bil kompromis: na eni str-ani člani državnih selekcij, na drugi pa kolegi, ki so se še med tekmo učili osnovnih košarkarskih  prvin.
Ugotovitev o slabši kvaliteti seveda ne pomeni, da so bile vse tekme slabe in nezanimive. Nasprotno: nekaj je bilo prav dramatičnih. škoda, da so minile brez gled\alcev. Vzrok za to je poleg neobveščenosti lahko še selo hktdna dvorana v Topniški ulici, ki so jo igralci imenovali kar »ledenico«.
Sodniki, sicer večni problem košarkarskih teketn, so sodili dobro. PohvaRa gre predvsem Brutnenu in Budji, ki sta sodila večino tekem. Menim, da je prav, da omenim tudi igralce, ki so se na posameznih tekmah ali na celot-nem tekmovanju posebno izkazali. To so: bratje Židanik in Sfoalarič (Medicini), Lenard, Miloševič in Veltruski (FAGG), Murko in Unk (Eleketro), šuštar in Logar (VŠPV) ter Klavora, Kalan in Jerič fVSTK).
Na koncu samo še ena misel. To ie bilo študentsko pr-venstvo, organizirala ga je študentsita organizacija in, če je Triburm študentski list, bi o njem morala poročati. želim in upam, da bo v prihodnje posvetila športu več fberi: sploh kaj) prostora, saj le-ta nikakor ni nevažno in nepomembno področje študentskega življenja.
Lojze VezočniiE