IiteK£
ajprej je bila lepa bodočnost, oziroma — če sežemo še malo dlje nazaj v korenine »začetka« in uporabimo besede enega izmed redkih slovenskih humoristov — »najprej ni bilo nič, potem so prišli Nemci in nam vzeli vse«, in šele nato se je začela lepa bodočnost. Tista, za katero današnji teoretični branilci (partijski teoretiki) socializma kot družbene oblike
in komunizma kot njegove vsebine pravijo, da je prvič v zgodovini delavskemu razredu (menda so mišljeni vsi, ki delajo oziroma ustvarjajo novo vrednost) prinesla pravico do oblasti in s tem revolucionarno spremenila svet, v katerem si (so si) ljudje oblast vedno prilaščajo zaradi svojega podedovanega družbenega položaja, lastnine, privilegijev. . .
Delu čast in oblast, je bilo geslo novega obdobja, in vse nove družbene igre so se začenjale v tem slogu. Celo delitev kart med tistimi, ki bodo na oblasti v imenu vseh (predvsem pa tistih, ki še niso bili sposobni dojeti avantgardnosti partijskih idej in antagonizmov, ki so privedli do najbolj množičnega delavskega upora v zgodovini), se je v tej novi partiji začela v eni sami partiji. Partija je bila namreč vse. Brez nje ni bilo mogoče razglasiti prejšnjih veleposestnikov in kapitalistov, brez nje ni bilo mogoče razdeliti zemlje, brez njenih aktivistov se je zatikalo pri odkupu, pri delitvi živilskih kart, pri zdravilih, učbenikih, gledaliških programih, pesticidih, delovnih haljah, pri delitvi kadrov in ukorov in tako naprej. Marsikomu celo v posteljo ni bilo več mogoče zlesti po starem in brez strahu, da ne bi radovedno oko kakšnega aparatčfka opazilo, v kakšnem ideološko nedovoljenem položaju nekateri še vedno ugašajo svečo (parola »socializem je elektrifikacija« namreč takrat v celotni Vzhodni Evropi še ni dajala enakomerno porazdeljenih rezultatov in zato tudi svetlečih idealov o enakih pravicah za vse še ni bilo videti).
Potem je po deset, dvajset — in ponekod tudi po tridesetletnem napornem ustvarjanju in odkrivanju novega, boljšega, lepšega in predvsem pravičnejšega družbenega reda nastopilo obdobje, ko so v vojni porušeni in v notranjih državljanskih bitkah za oblast izmučeni nosilci novega končno začeli loviti tiste, ki so se tudi po vojni razvijali od tam naprej, kjer
je njihov razvoj prekinil vseljudski spopad idej in kapitala. Za trenutek je bilo videti, da bo socializem z velikimi koraki dohitel kapitalizem in da ga bo v enem samem velikem zaletu v kratkem tudi prehiteli. Elektrifikacija, industrializacija, avtomobilizacija, ponekod pa tudi (čeprav ideološko nezaželjena) znova rojena soc-aristokracija. malomeščanstvo, potrošništvo in hudo nevarna (tudi miselna) liberalizacija, so postali sinonimi vrhunca socializma, pa čeprav smo takrat mislili, da se socializem pravzaprav šele začenja. Toda žal so bili ti trenutki tako kratki kot ta stavek, v katerem so zapisani. Pri vseh tistih, ki so desetletja dolgo odločali o edino pravih smereh družbenega razvoja, se namreč v prvih gmotno (materialno in finančno) normalnih življenjskih razmerah razbohotene neštete možne in na novo odkrite smeri razvoja nikakor niso več ujele z dosedanjo razdelitvijo družbenih vlog. Tisti, ki so razmišljali o novih pravilih igre in trdili, da bi bila bolj demokratična od starih, za nekatere že uhojenih in (predvsem njim) praktičnih poti, so postali žrtve gonje proti liberalizmu, ki da slabi delavsko oblast. In ker časi niso bili več primerni za »metodologijo živilskih kart«, za ekspropriacije drugače mislečih in za politične oblastnike včasih zelo pripravno ograjevanje v svoje (ponekod celo od Vzhoda ločene) vrtičke, se je začela agonija. Duhovna, moralna, idejna, razvojna, znanstvena . . . Tista gospodarska, s katero se v obdobju novega idejnega čistunstva nihče ni imel časa ukvarjati, se je seveda zaradi napačno postavljenih temeljev začela že veliko prej, le da v obdobju ugodne klime na svetovnem finančnem trgu in zaradi velikih vsot poceni denarja, ki je začel dotekati tudi v še vedno fevdalno zaostala in napačno organizirana socialistična gospodarstva, tega nismo takoj opazili. Problemi so se začeli kopičiti, pa naj so stari govorci še tako prepričljivo govorili le o prehodnih težavah ob vstopu v novo fazo »bogatega socializma«.
Po približno desetletju praznih obljub se je najprej zataknilo v Sovjetski zvezi, kjer je prvi človek nove generacije (ne brez simbolike) nasledil serijo umirajočih starih ideologov in kozmetičnih popravljalcev socializma
in le prinesel nekaj novega. Nikomur sicer ni bilo takoj jasno, kaj je to novo, a vendar je bilo dovolj za občutek, da se ruski tanki ne bodo več takoj pravoverno zapodili nad vsako »socialistično pomlad«. Rehabilitirana je bila tista iz leta 1948 in kmalu za njo tudi ona iz leta 1968, prekopali so nekaj »starih grešnikov«, prebarvali nekaj »belih lis« in že je dokončno počilo na Poljskem. Bil je to prvi tudi uradno priznani gospodarski in takoj za tem tudi ideološki zlom realnega socializma in prva velika luknja, skozi katero je voda na vso moč začela vdirati v trhlo, nikoli obnovljeno, a vendar (po mnenju njenih krmarjev) še vedno edino odrešilno barko rdečih Noetov.
In zdaj smo tu, kjer smo. Kako preprosto, četudi subjektivno obarvano in namerno poenostavljeno je mogoče gledati na polpreteklo zgodovino, v kateri so se kot v neponovljivo lepi igri narave in njenih zakonov znašli hkrati na istem vulkanskem vrhu dogmatični in v stare ideje zaverovani nosilci novega, ki se potapljajo s svojo ladjo vred. konservativni (tako smo jih vsaj poimenovali) nosilci napredka, ki se zavedajo, da je edina naravna revolucija permanentna evolucija, in narava, ki je človeka kot najvišje družbeno organizirano bitje (vsej njegovi nespametnosti navkljub) vendarle obdarila s tistimi zakonitostmi, ki mu iz stoletja v stoletje tudi kot posamezniku vendarle prinašajo vse več pravic in svoboščin.
Tisti, ki tega naravnega zakona niso bili pripravljeni priznati in ki so desetletja dolgo verjeli (nekateri še verjamejo!?) v sistem komandnega socializma, danes sicer lahko pojasnjujejo, da za napačna in z naravnimi zakoni sprta »povelja« niso krivi ljudje. Do tukaj imajo prav. Ljudje so se pač pokoravali ukazom in skupaj s tistimi, ki so jim obljubljali več, kot pa so dejansko zmogli, nasedli na čereh zgodovine. Deloma zato, ker je bil celoten sistem zasnovan tako, da je bilo »nespornim in v revoluciji prekaljenim« voditeljem treba verjeti (in nekateri so jim res verjeli), predvsem pa zato, ker drugače misleči niso imeli niti pravice veta.
Obešanje v socializem verujočih ali neverujo-
čih posameznikov ali njihovo separiranje (diferenciacija) na krive in ne krive je ob upoštevanju tega dejstva torej prav tako nesmiselno kot obešanje kapitanov. Ti se morajo pač v trenutkih brodoloma, ko je potnikom dovoljeno reševanje, sami po svoji vesti odločiti, ali se bodo potopili s svojimi napačnimi idejami vred ali ne. Tudi to je del nepisanih naravnih zakonitosti. Za vsako ceno je treba onemogočiti le tiste trdovratne, mokre in že neštetokrat potopljene poveljnike, ki menijo, da je mogoče probleme že spet rešiti z enostavnim poveljem »na levo krog«, pet korakov nazaj, nato pa po starem spet v novo plitvino. Že na poljskem primeru se je namreč v desetih letih poljske družbene in gospodarske drame pokazalo, da tako enostavno ne gre več. da so vzroki v sistemu samem in da so napačni ljudje pač zgradili ladjo po napačnih načrtih, saj s sedanjo monolitno in zgoij na povelja navajeno posadko očitno ni sposob oluti ne pod sovjetsko ne pod poljsko, mau. "-sko, kitajsko, romunsko... zastavo. Poljak, ' v poveljniškega modificirani komandni sociali.*., m z generalom Jaruzel-skim na čelu celo preskusili na svoji koži — in se na koncu odločili, da zgradijo povsem nov politični sistem. Madžari so, poučeni s poljskimi izkušnjami, sklenili preskočiti desetletno konfliktno obdobje. Med poljsko in kitajsko inačico so se prav ta teden dokončno odločili za prenovo. Pri tem so vsem dosedanjim ekskluzivnim nosilcem politične moči in vpliva dovolili skok v rešilne čolne, kar je brez dvoma prvi primer nenasilnih korenitih družbenih sprememb v zgodovini. Slovenci smo. po vsem kar se je zgodilo v zadnjem času. obdržali korak s svojimi vzhodnimi sosedi in se poučeni z iskušnjami ne tako davne revolucije prav tako odločili opreti na dosedanje in nove napredne sile. Vzhodni Nemci, Čehoslovaki in še nekateri se počasi prebujajo, in to prebujanje bo po nedavnem moskovskem »odobrilnem« pozdravnem telegramu madžarskim socialistom (stare navade so še vedno železna srajca) verjetno še bolj intenzivno.
Povsem negotovo je le še to. kaj bo s takimi poveljniškimi komunisti, ki snujejo kitajsko-kubanski podobne »male reakcionarne antante«, kaj bo z Romuni, ki še vedno koraka-
jo v svoj »levi rokav«, in kaj bo s tistimi našimi (jugoslovanskimi) silami, ki v socialnih in družbeno kaotičnih razmerah vse bolj podobnih prvi revoluciji, zlorabljajo bedo in obup množic. Pri tem pa so vzneseno prepričane. da se da ljudi še vedno na povelje spraviti v marš čez na primer slovenske ustavne spremembe in celo čez vse tiste reforme, ki so si pridobile domovinsko pravico celo v nekdanji centrali socializma (novo oblikovanje sovjetske federacija na primer).
V takih negotovih razmerah je gotovo le. da nasilna varianta socializma vodi v nasilje, ker brez nasilja pač ni mogoče ustaviti naravnih procesov, in da je zato treba vsem nenasilnim oblikam spreminjanja kompromitirane družbene ureditve pač odpreti poti. Pri tem pa je treba skrbno paziti, da tistim, ki z občutkom krivde (četudi samo pogojne) skačejo v rešilne čolne, omogočimo rešitev pod istimi pogoji kot vsem ostalim. Med njimi je namreč še vedno veliko dobrih strojnikov, navigatorjev in telegrafistov, ki so sposobni veliko prispevati tudi v novih razmerah drugače organiziranega družbenega »fair playa«. Iskanje drugačnega, za izhod iz sedanje družbene krize nujnega konsenza, in brezkompromisno brisanje starih napak, skupaj s starimi uspehi in njihovimi nosilci vred. bi namreč vodilo v novo zgodovinsko napako, ki bi kakšnemu bodočemu slovenskemu humoristu spet dala idejo za domislico, da do leta 1990 ni bilo nič. da so bili potem nekaj časa alternativci in da se je potem spet začela lepa bodočnost, ki pa žal spet ni trajala dolgo.
To pa bi bilo že preveč podobno novi nasilni revoluciji in enkrat že doživetemu brezkompromisnemu maščevanju nad kompromitiranimi nosilci starega. Bilo bi torej nekaj takega. kar se je za ceno vsega tistega, kar imamo danes, že zgodilo in čemur nekateri pravijo revolucija lepih idej brez upoševanja neuničljivih evolucijskih zakonitosti narave in družbe — skratka utopizem, ki je za ceno lepih idej vedno znova pripravljen rušiti in zidati gradove v oblakih, pa čeprav opeke padajo predvsem po tistih, ki naj bi te gradove le gledali.
Damijan Slabe
RDEČI NOETI V REŠILNIH ČOLNIH
DELO
i
i
4
- -V .	■: - "r.	_• •	•
SOBOTNA PRILOGA
VSEBINA PP pž 29
Marko Pečauer, Veso Stojanov
Debatni klub slovenske politike pred razpadom
Teina tedna: Okrogla miza slovenskih političnih organizacij
Milan Balažič
Okrogla miza kot uvod v moderno državo
Zornim Bakovič
Dalajlama Tenzin Gyatso
Portret tedna	19
Janko Lorenci
Partijski bolnik na robu zdravja
Peter Bekeš o načrtih in prihodnosti ZKS Veton Surroi
Izgon Avdija Uke iz raja
Po Gclansku in Tiananmenu na Kosovu	20
Sura Diunanič
Imenovati stvari s pravim imenom je enako samomoru
Nijaz Skenderagič, »bosanski Mttževič«
Branko Jokič
Mnogo starega, malo novega
Črna gora eno leto po »revoluciji«	21
liju Popit
Malha za polovico bolj prazna
Naložbe v Jugoslaviji
Zdravljenje jugoskleroze
Drugo Buvač: Trg delovne sile Dejan Vodovnik
Makedonija — to je Skopje
Makedonska demografska in urbanistična katastrofa	22
Igor Guzelj
Spomin na damo z lestencem
Partija brez delavskega razreda
Dr. Bogomil Ferfila: Skica slovenskega partijskega ekonomskega programa	23
Slobodan Dukič
Slovenci ali vesoljci?
Titovo Utice pred prihodom slovenskega vlaka
Vasja Venturini
Kjer ne gre državi, pomagajo cigani
Okrogla miza: Prenova starih mestnih jeder 24 Vlasta Felc
Ceausescujev duh nad jezerom
Blejska podoba raja z gonom po samouničevanju
Milan Maver
Majhno, skromno, poceni
Trije primeri švedskega vsakdanjika v fot o graji ji	2 5
Marjan Sedmak
»Izvoz« disidentov je opešal
Opozicija v Nemški demokratični republiki Božo Mašanovič
Nepotrebna sramežljivost balkanske neveste
Vstop r Evropo Tomaž Gerden
Pritlikavec proti imperiju
»Kontrarevolucija« v Litvi	26
Mojca Drčar-Murko
Največ tvega tisti, ki ne ukrene nič
Pogled z one strani meje Darijan Košir
Boljševizem (še) ni izginil.
Po kongresu madžarske partije	27
Drago Medved. Janko Svetina
Apel je v škripcih
Pogovor z dekanom ALU Marijan Zlobec
»Nenemec« v Zahodnem Berlinu
Karajanov naslednik Abbado Brina S \ ’igelj- M er at
Iskanje človeškikh možnosti
Grotoivski danes	28
Dragiša Baškovič
Hiperinflacija je boljša
Slobodan Rakočevič
Prenova »režimskih« socialistov
JelenaLovrič
Kaj se vrača z Jelačičem?
Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico doderajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
Delo, 7. oktobra »Babe« v sodobni Šparti
Alenka Puhar nas v prispevku z gornjim naslovom seznanja z nekaterimi »dejstvi«, ki nimajo zveze z zgodovinsko resnico. Avtorica piše: ... Arabci so napadli Izraelce, jih ujeli nepripravljene in v nekaj dneh so zmagali... to ni res. Izrael je dobil oktobrsko vojno kljub začetnim uspehom Arab-. cev. Za razsvetlitev ozadja bi bilo treba povedati nekaj stvari. Yom kipur (dan sprave) je najsvetejši dan v židovskem koledarju. Takrat se Židje postijo, ne delajo... V Izraelu na ta dan življenje skoraj povsem zamre. Ni časopisov, javnega prometa, televizija in radio ne oddajata, vse ustanove so zaprte. Le ob življenjski nevarnosti lahko pridejo ti verski predpisi iz veljave, zato delajo nujne službe, vendar z minimalnim osebjem. Med te službe spada tudi vojska. Golda Meir (takratna šefinja vlade) piše v svoji knjigi Moj Izrael, da so v dneh pred izbruhom vojne razpravljali o mobilizaciji. Moše Dajan je bil za mobilizacijo zračnih sil in dveh divizij, kajti »... če bi bila mobilizacija popolna, preden bi Arabci napadli, bi dali svetu razlog, da nas razglasijo za agresorja...« Golda Meir se je odločila za mobilizacijo zračnih sil in štirih divizij, vendar je bila zaradi prej opisanih razlogov počasna. Čeprav je bilo jasno, da se vojne ne da preprečiti, je Golda Meir nasprotovala preventivnemu napadu (sicer bi bila vprašljiva pomoč ZDA, ki bi jo lahko Izrael nujno potreboval). Toliko o ozadju. Že v začetku vojne so Egipčani prešli Sueški prekop in obkolili Bar-Levovo linijo. Na golanski fronti so Sirci uničili izraelske utrdbe in zavzeli del Golana. V sedmih dneh pa so ga Izraelci spet zasedli in prodrli 60 km do Damaska. Torej: poraz Sirije.
Na sueški fronti je general Ariel Sharon (sedaj minister) prepeljal na zahodno obalo dva bataljona. Sheronove enote so kasneje to mostišče še bolj zavarovale, obkolile egiptovske enote in so bili 80 km od Kaira. Torej: poraz Egipta. To so dejstva in ni jasno, kako naj bi iz njih sledilo, da so Arabci zmagali. Mogoče pa se za zmago šteje popolno nespoštovanje ženevske konvencije s strani Arabcev in njihovo nekajmesečno zavračanje, da bi Rdečemu križu dali seznam ujetih Izraelcev?
Mogoče je res, da je militantnost ena od karakterističnih poti židovske države, kot
trdi Puharjeva, a kaj drugega preostane državi, ki ima 800 milijonov potecialnih sovražnikov (ki jo obkrožajo), katerih voditelji priznavajo (v zadnjem času smo lahko slišali Gadafija, pa tudi sirske politike), da je njihov glavni cilj uničiti Izrael.
Izrael je sodobna, demokratična država, ki ima svojo Silicijevo dolino, veliko vlaga v znanje, kar daje ustrezne rezultate. Za tako državo ni ravno ustrezna oznaka »sodobna Športa«, kar dokazuje tudi ravnanje z ljudmi, ki nočejo služiti vojske. Kaj če bi s tem primerjali naše izkušnje glede zgoraj naštetega?
Marjana Mlakar, Ravne na Koroškem
Delo, 7. oktobra
Odprto pismo predsedstvu CK ZK Slovenije
»Ti marketinško-agitpropovski črni pajki predejo isto črno mrežo črnih neresnic v slovenski in jugoslovanski javnosti. Ne predejo iz svojih možganov, ampak iz enotnih virov.« Tako ste, tov. Vojan Rus, označili nekaj novinarjev, h katerim po vašem mnenju spada tudi » Veliki prenovitelj slovenske zgodovine Dežman«. Sklepam, da s tem Dežmanom merite na mojo malenkost. Vendar, čeprav sem bil med študijem deležen nekaj vašega pouka dialektike, se mi ne posveti, čemu namenjate tolikšno glorijo podeželskemu pisarju.
Kolikor vem, sem nekaj vaših tez relativizi-ral in jim očital pristranost v kratki notici ob izidu Usodnih odločitev Franceta Bučarja (Mladina, 27. 1. 1989), drugih svojih grehov zoper vašo »samoupravno usmeritev« pa ne najdem. Zelo koristno za moj strokovni razvoj bi bilo, če mi odkrijete, kako sodelujem pri preji »črne mreže črnih neresnic« in kateri so »enotni viri«, ki me duhovno bratijo z marketinško-agitprop-skimi črnimi pajki«. Za poduk se vam vnaprej zahvaljujem.
Tovariški zdravo!
Jože Dežman, Lesce
Delo, 6. oktobra
Koliko organizacij zelenih ima
dvomilijonska Slovenija?
V prispevku je novinar M. Ekar predstavil razmišljanja dr. Marka Lenardiča, predsednika Meščanske stranke zelenih (MSZ) oziroma Ekološkega zbora oziroma Neodvisne zveze zelenih oziroma Zveze zelenih na Slovenskem. Ker so bili tudi Zeleni Slovenije (ZS) predmet pogovora, sem kot njihov predsednik dolžan nekaj pojasnil. Vendar se v skladu z ekološkim, strpnim pogledom na svet ne želim spustiti na raven domnev, polresnic in celo groženj. Pa k »dejstvom« iz pogovora, ki zadevajo zlonameren in poprečen prikaz ZS:
L Dr. Lenardič izjavlja, da imamo ZS podporo »velikega aparata drugih organizacij, predvsem ZSMS«. Žal ni niti približ-
no tako. ZS smo v finančnem minusu, sekretar (naš edini polprofesionalec) je avgusta dobil plačo 170 starih milijonov, člani ZS prispevajo svoj finančni delež k delovanju. »Silna podpora aparata drugih organizacij, predvsem ZSMS«,, pa se žal kaže Zgolj v omejeni finančni podpori (možnost pošiljanja pošte, razmnoževanja, prostor za sestanke 'itd.), ki jo RK ZSMS solidarnostno nudi tudi Kmečki zvezi Slovenije. SZDL pa je nesramno gluha za naše prošnje. Tako finančno životarimo, neenakopravno vstopamo v volilne čase. Sicer pa je pred leti tudi dr. M. Lenardič dobival pomoč na RK ZSMS. Zakaj danes ni tako, ve najbolje sam.
2.	Meščanska zelena stranka (upam, da je to končno njeno stalno ime) ne želi sodelovati z ZS, ker s tem menda ne bi bilo več jasno, kaj je kdo naredil. Recimo, da je to res pravi razlog za odklanjanje sodelovanja, ki smo ga ZS večkrat ponudili. Menim, da je tako odklonilno stališče v vse bolj zastrupljeni Sloveniji, milo rečeno, civilizacijsko in moralno neodgovorno. Sodelovanje ob konkretnih akcijah seveda ne bi izključevalo tudi po mojem mnenju koristnega tekmovanja, ki tudi na zelenem prizorišču sicer označuje pluralistično politično podobo demokratične Evrope. Seveda pa ZS ne bomo več »prosili« za sodelovanje.
3.	Zeleni Slovenije se v nasprotju z Meščansko zeleno stranko (MŽS) ne želimo ideološko opredeliti, prav tako pa želimo ohraniti nestrankarsko odprtost in združevanje na osnovi interesa. Degradacijsko stanje Slovenije je preveč kritično, da bi dovoljevalo preživeto ideološko preštevanje. Zato so člani in simpatizerji ZS lahko člani drugih zvez, tako novih kot starih. ZS neobremenjeno sodelujemo z vsemi, ki sprejemajo naš program in želijo plodno sodelovati pri konkretnih akcijah. V tem trenutku si skupaj z novimi.zvezami prizadevamo za sprejetje proporcionalnega načina volitev v DPZ in uvedbo parlamentarne demokracije. Sele v strankarsko, pluralistično zasnovani družbi lahko ZS zaživimo v svojem nadstrankarskem, interesnem pomenu. Odpiranje političnega prostora V Sloveniji pa je mogoče le ob strpnem dialogu. ŽS menimo, da je prav ZKS najbolj odgovorna tudi za ekološko katastrofo, zato ji ne bomo dovolili, da se lahkotno otrese te odgovornosti. Kot moderna evro-komunistična stranka ima tudi ZKS (če bo po morebitnem razcepu obdržala tako ime) svoje mesto na bodočem mavričnem političnem zemljevidu Slovenije. ZS smo naveličani topoumnih očitkov o našem »pakti-ranju« s komunisti in ZSMS. Prav ZSMS je v svinčenih časih pogumno utirala pot naprednim pobudam in demokraciji, zato nas ni sram sodelovanja z njimi. Obenem pa moram osebno skrušeno priznati, da po ustanovitvi ZS nisem bil na pogovoru na CK ZKS in me je dr. Lenardič po lastni izjavi prehitel. Pa mu tega sploh ne štejem v zlo in mu zato ne želim pripisati paktira-nja z »rdečimi«. Očitno pa je, da (še) nikogar ne zanima preveč (beri: ne moti preveč), da sem bil po ustanovitvi celo na večerji pri dolgoletnem ekološkem somišljeniku, ki je zdaj predsednik Slovenske demokratične zveze. Oh, ti nesrečna (ne)namerna neobveščenost/
Ideološko neobremenjeno »paktiramo«
Z vsemi, ki pošteno želijo v praksi preprečiti ekološki kolaps slovenskega prostora. Na volitvah pa želimo nastopiti samostojno. Ozelenjeni volilci bodo že znali sami presoditi, ali so nam (ali komu drugemu) pripravljeni zaupati.
gih za odhod in naj mi oprosti, da jo sploh omenjam, toda tu srečujem tudi Partljiča, ki je imel premajhno izobrazbo za gledališče v Mariboru, vendar dovolj visoko za gledališče v Ljubljani. Po ljubljanskih ulicah hiti Vladimir Gajšek, ki je bil svoj čas nekak živ simbol mariborskega pesniškega bohem-stva. Tu sta oba Potiska in še ta ali oni, ki je živel v Mariboru z nami, potem pa ga iznenada in tiho nenadoma ni bilo več in se nam je to zdelo povsem normalno, čeprav še zdaleč ni normalno, ko je nečesa preveč.
Enako bi seveda lahko vprašal Marjana Žnidariča, ki je s svojimi funkcijami trenutno začetek in konec mariborske kulture, toda od njega ne bi mogel pričakovati resnega odgovora. V imenu kadrovske koordinacije bi lahko odgovoril tudi predsednik mestne SZDL, toda ne gre za to, da je on v vseh pogledih »nekriv«. Povod za moje pisanje je bil zapisan v Delu z besedami predsednika MK ZKS in zato je prav, da se obračam nanj.
Janez J. Švajncer, Ljubljana
Delo, 16. septembra Protest pisateljev v Mariboru
Vladimirju Gajšku na njegovo priglašanje k protestu pisateljev v Mariboru — oziroma mogoče bolje k razpravljanju o reviji Dialogi — nimam namena odgovarjati. Njegova dolga skribomanska štrena je polna že prej zapisanega, polna nezanimivih podrobnosti, spričo katerih bi se odgovarjanje še bolj razvleklo. Odgovor si zaslužijo tisti bralci Dela, ki bi jih gajškovsko pisanje vendarle utegnilo zmesti.
1.	Ni res, da bi bil Vladimir Gajšek urednik za literaturo revije Dialogi. To si je kar izmislil. Vladimir Gajšek sodi med tiste urednike revije Dialogi, ki so v kategoriji »uredniško neproduktivnih«, kot sem jih poimenoval v intervjuju Miroslava Slane v Večeru 23. januarja. Vladimir Gajšek bi bil najrajši urednik samo zase. Takšnih urednikov revija Dialogi (in tudi nobena druga revija) ne potrebuje.
2.	Ni res, da je Maksim Sedej ml. amaterski slikar. Tako kot ni res, da sem jaz lektor in korektor pri biltenu Likovne besede. In podobno.
Je pa res, da se je Gajšek pri Likovnih besedah predstavil kot človek z dvema fakultetama, da je tako pridobil nezasluženo zaupanje, mesto lektorja in korektorja, česar pa s svojim neresnim delom ni mogel upravičiti. Ker tukaj ne odgovarjam Vladimirju Gajšku, mi tudi njegovih napak ni treba popravljati.
3.	Njegova trditev, da je »ob vsakokratni vzpostavitvi uredništva oddal tudi program ..., dejansko edini pisno oddal svojemu uredništvu uredniški program«, ne velja čisto nič. Ta njegova izjava mogoče izdaja, da je Gajšek sicer počel, kar govori. Vendar trditev: »ob vsakokratni vzpostavitvi uredništva« pomeni vsaj to, da je Gajšek že vse preveč dolgo — ne vem, komu v čast in zakaj — nepogrešljiva uredniška pritiklina revije Dialogi. Njegov zadnji takšen poskus je bil zavrnjen v bistvu zato, ker je zagovarjal na videz prevladujočo samozadostnost uredništva revije, se pravi tisti konceptualni status quo, za katerega je sprva kazalo, da se bo obdržal, a je bil izničen že na samem začetku mandata sedanjega uredništva.
ponesrečene polemike, vas prosimo, da — če soglašate s svojim literarnim urednikom - svoja stališča strokovno obrazložite in utemeljite.
Borko Tepina, glavni urednik Likovnih besed
Delo, 4. oktobra
Čar savojske prefinjenosti
Bralec Miloš Štempihar iz Kranja (Delo, 7. oktobra, p. p. 29) ima prav, zato sem mu hvaležen, da je opazil napako v moji reportaži o potomcih kralja Nikole, ki so se udeležili njegovega pogreba na Cetinju. Možne so tudi druge napake, saj smo novinarji dobili »priložnostno gradivo« (ne le o družini črnogorskega kralja), v katerem je bilo očitno še veliko drugih napak in pomanjkljivosti.
Dolžan pa sem pojasnili, kako je prišlo do srečanja med neapeljskim princem in cetinjsko princeso Jeleno, poznejšo italijansko kraljico. Pojasnilo temelji na spominih vojvode Gavra Vukoviča, zunanjega ministra kneževine Črne gore.
Ta je zapisal, da je bil kralj Nikola maja 1896 povabljen v Moskvo na kronanje carja Nikolaja II. S seboj je vzel tudi princeso Jeleno. To mu je svetoval prav Vukovič, ki si je že prej prizadeval, da bi se italijanski princ in črnogorska princesa »seznanila«. Na Cetinju so uradno sporočili, da je šla Jelena v Dresden, kjer naj bi se »izpopolnjevala v slikarstvu«. Dejansko pa je bila na ruskem carskem dvoru, kjer je neapeljski princ na nekem plesu brez vseh formalnosti stopil k njej in se ji sam predstavil, potem pa jo »brez odvečnih besed in brez ljubezenske izjave zasnubil.. «
Branko Jokič, Titograd
Delo, 5. oktobra
Slišati je geslo: Duša v literaturi. Kaj je to?
V Književnih listih Dela se je letošnji voditelj pisateljskih razprav Peter Božič dokaj na široko razpisal o Štatenbergu, povsem razumljivo gledano z njegovimi očmi in hotenjem. To, da srednja generacija marsičesa noče razumeti, ne bo povsem držalo. Res je, da so se nekatere teme že izrabile in ni bilo polemičnosti, toda tudi zadnji dve leti ni bilo kaj prida drugačna, namreč teme niso vzbudile dialoga in polemike. Če so prejšnje razprave dolgočasile Petra Božiča, so ga pač zato, ker morda ni bil dorasel temam ali pa so zanj pomembne le literarne teme, gledane skozi njegov daljnogled in morda še koga. To, da je viden prodor mladih, je prav gotovo razveseljivo in daje svežino, toda ta je še premalo izrazito zarezala v sam Štatenberg, da bi lahko pomenila povsem novo vsebino, je poskus, ki daje šele slutiti. Štatenberg še vedno išče.
Naj končam. MZS in njenemu predsedniku iskreno želimo, da se bosta »oblast (ZK) in njena podaljšana roka (SZDL)« z njimi končno pogovarjali, saj so to v pogovorih, ki jih je imel dr. Lenardič na CK, obljubili (kot je izjavil sam dr. Lenardič). ZS pa si bomo še naprej nenasilno prizadevali za uvedbo parlamentarnega političnega sistema, kjer bo mesto za vse, tudi za MZS in njenega predsednika. V skladu z načelom, da ni ekologije brez demokracije. Ta pa je večsmerna, ne le enosmerna. Vsaj zdravim pristašem ekološke paradigme in nenasilja bi to moralo biti jasno.
dr. Dušan Plut, predsednik Zelenih Slovenije
Delo, 23. septembra
Kulturni center v Mariboru naj bi dogradili čimprej
Objavili ste del vznesenih besed predsednika MK ZKS Maribor Fracija Pivca o »velikih spremembah«, ki se pripravljajo v slovenski kulturi in ki jim bo »sledil« tudi Maribor. Po zapisanem v Delu bo v tem sledenju prva dograditev kulturnega centra, nove gledališke stavbe, potem bo treba izboljšati še možnosti za delovanje kulture zunaj institucij in skrbeti za boljšo povezanost Maribora s tujino, kot je dobesedno dejal tovariš Pivec, predvsem s sosednjim
4. Vladimir Gajšek zdaj obrača svoj plašč po novem vetru. Vendar mu je zaradi njegove zamudniške neprilagodljivosti že zdavnaj odpeljal vlak pozitivne preobrazbe mariborske revije Dialogi. Zato je njegovo pisanje nakazno, nekulturno in prav nesramno. Zaradi dolgoveznosti. površnosti in laži njegovo pisanje izgublja veljavo tudi v izjavah, ki se na pogled zdijo pravilne. Res je npr., da je Franci Zagoričnik akviziter Založbe Borec. Vendar ta resnica drži v okviru Zagoričnikove lastne izjave o tem. Če pa to Gajšek zapiše, ni več nobena resnica, to so potem vsakdanje kavarniške čenče in blebetanje in po Gajšku — kot kaže — lahko tudi literatura. Po njegovem članku sodeč bi Gajšek naše pisateljske ustvarjalne sile delil generacijsko, vendar tako, da bi zavrnil vse starejše in mlajše pisce, da bi bil potem sam sebi in vsem drugim zgled in svetlo obzorje, daleč ob vsakršne resničnosti, pesniško zaneseno in bolestno, pa družbeno in kulturno nefunkcionalno in nerabno.
Upam, da je Gajškovo dolgoletno obdobje uredniškega dela v reviji Dialogi s tem blizu konca. On sam je, kar očita drugim: upokojen, invaliden, začetniški literarni smrkavec, obenem ostarel in nedorasel. To obdobje je bilo značilno po tem, da so se izvrstni mariborski pisatelji hočeš-nočeš kot nečemu nesnažnemu izogibali objavljanju v svoji lastni reviji. Čas je, da se to bistveno spremeni, da se celi vrsti novih mariborskih ustvarjalcev v reviji Dialogi
Gradcem. Zato predsednika mariborskih Pridružijo tudi oni, ki so ob nekdaj zmago-komunistov sprašujem naslednje:	vitem pohodit eatskovstva rpviin mia mnu-
Prvič: ali voditelji Maribora ob zidanju hiš in ob skrbi za vse drugo, celo za avstrijski Gradec, mislite tudi na domače ljudi, na kulturnike, če nekoliko poenostavim?
Drugič: ker bo tovariš Pivec seveda odgovoril, da je tako in da so kultura predvsem ljudje, prosim, naj poskuša nekako, mogoče s pomočjo kadrovske koordinacije (za nepoučene — to je najpomembnejši organ, ki odloča o ljudeh, čeprav ne dela javno), priti do podatka o tistih Mariborčanih, ki so v širšem smislu sodili na področje kulture in so na primer samo v zadnjem desetletju mesto zapustili in šli drugam. Če je deset preveč, lahko tudi za manj. Ne gre za vzroke, teh gotovo ni mogoče najti, saj so kulturniki običajno tako kulturni, da se jim zdi zamalo razlagati, zakaj so odšli, ali pa hočejo raje ohraniti vsaj trohico ponosa in ne razglašajo, zakaj so morali ali hoteli iti.
Ne sprašujem kar tako. Mislil sem, da sem 1. septembra začel v Ljubljani samo jaz, ker mi predsednik mestne SZDL ni mogel odgovoriti nič dobrega na ponižno vprašanje, ali bi me po desetih letih, kar sem moral z Večera, le rehabilitirali in mi dali kakšno ustrezno službo v Mariboru. Vendar je kot po naključju začela istega dne delati v Ljubljani tudi najbolj obetavna kustosinja mariborske umetnostne galerije. Ne skušam ugotavljati ničesar o njenih razlo-
vitem pohodu gajškovstva revijo rajši zapustili.
Franci Zagoričnik, odgovorni urednik revije Dialogi
V sobotni prilogi Dela je 7. oktobra urednik za literaturo revije Dialogi objavil kritičen zapis o položaju mariborske kulture in pri tem neargumentirano in pogromaško vpletel tudi revijo Likovne besede. Ker je Vladimir Gajšek nastopil kot uradni predstavnik Dialogov, zahtevamo, da nam pojasnite, ali je zastopal stališča uredniškega odbora Dialogov ali pa je le uporabil ime revije za svoje zasebne obračune.
Obveščamo vas, da je Gajšek izgubil zaupanje uredniškega odbora Likovnih besed pri opravljanju dolžnosti lektorja in korektorja, ki ju je zadnjič opravljal pri oblikovanju 4. in 5. dvojne številke. Do danes tudi ni čutil potrebe, da bi se odzval na kritiko članov uredniškega odbora in nekaterih drugih članov Zveze slovenskih likovnih umetnikov, čeprav je njegovo slabo opravljeno delo v naši reviji izzvalo javno polemiko.
Zato zahtevamo, da se v imenu dobrih medsebojnih odnosov in v imenu pomenljivega imena, ki ga nosi vaša revija, javno opravičite za moralno in materialno škodo, ki nam je bila z objavo članka povzročena.
Ker ta čas v Sloveniji ne potrebujemo še ene
Da ni bilo ne lani ne letos dialogov niti polemike, je najbolj kriv programski svet, ki se dve leti sploh ni sestal, torej ni deloval in ga ni več. Tu je bilo precej samovoljnosti, zlasti kar zadeva vabila. Udeleženci so prejeli referate, tako lani kot letos, na dan srečanja, namesto da bi dobili vsaj vodilni referat na temo že ob samem vabilu in bi se lahko razpravljalci pripravili. Če pa le preletiš referat, je mogoč samo pogovor in nič drugega. Še mlada generacija ni mogla ži-vahneje poseči v razpravo, zlasti tema Literatura osemdesetih let je bila prenatrpana
Z referati in referatki in ni bilo časa za
globljo razpravo, ostala je na površini. Druga tema. Alternativno založništvo, Ferija Lainščka je bila mnogo boljša, celoviteje je prikazal stanje, zato je bita tudi razprava zadnji dan dosti bolj živahna. Niso razpravljali samo mlajši, ampak so se vključili trije iz srednje generacije: Ciril Brglez, Žarko Petan in moja malenkost (zadnji dan mi je Peter Božič vzel v svoji živčni hipnozi besedo; letos meni in še nekaterim mlajšim, lani Cirilu Brglezu; takšna je bila Božičeva samovolja). Da ni bilo več pisateljev iz srednje generacije, ni res, kot trdi Peter Božič, kajti Štatenberg ne more biti srečanje literatov začetnikov, ampak pravo pisateljsko srečanje vseh generacij, tudi iz drugih predelov Jugoslavije. Še vedno mi odzvanjajo besede, ki sem jih slišal v pogovoru o Štatenbergu z Nedeljkom Fabrijem (sedaj predsednikom društva hrvaških pisateljev) in srbskim pesnikom in pisateljem Vukom Krnjevičem, ko sta dejala: » V Štatenberg prihajava rada zato, ker se lahko tu svobodneje in bolj sproščeno izražava kot pa v svojem okolju, pa tudi v Sloveniji sva z veseljem. Čimvečpisateljev od vsepovsod, še zlasti zamejcev, pa se bomo lahko 'veliko pogovorili, veliko dialoga in polemike je . lahko. To je že bilo na teh srečanjih.«
V bodoče bo samo ena tema, pripravlja se ustanovitev organizacijskega odbora Štatenberga, sestavljenega iz odbora mariborske podružnice DSP, bistriških kulturnikov, seveda s sodelovanjem s samim društvom. Programskega sveta ni več, ker mu je potekel dveletni mandat, ni se seslajal, torej ga sploh ni bilo. samozvanosti in samovoljnosti posameznika pa Štatenberg v bodoče ne bo več dovoljeval. Štatenberg začenja dobivati novo podobo, ne samo zato, ker se prenavlja (prenovo je prevzel Impol), ampak se snuje širše, z jugoslovanskim pomenom, seveda jedro ostane slovensko. Alternativno založništvo je svoje že povedalo, potrebni so stiki z drugimi, tako v jugoslovanskem prostoru kakor zunaj njega. Štatenberg bo prav gotovo potreboval sponzorje. Mora se obdržati in spet dobiti pisateljski ugled in pomen, ne pa drseti v začetništvo, nadaljevati mora tradicijo, seveda z vsebinsko prenovo, da je še naprej predvem srečanje vseh pisateljskih generacij.
Dve srečanji v enem mesecu, in to v presledku enega tedna, ne moreta biti: Vilenica in Štatenberg. Vsako v svojem mesecu da, Štatenberg septembra, Vilenica v oktobru, povsem razumljivo prvo prej, ker je tako že več kot četrt stoletja.
Milan Štancer, Maribor
Delo, 6. oktobra
Mladinci kujejo svoj dokument
Demokracije, pojmovane bodisi kot politična ureditev, v kateri pripada oblast ljudstvu, bodisi kot svoboda, naprednost, progresivnost, demokracije, formalne ali dejanske, posredne ali neposredne, znotraj-
partijske in demokracije kot splošne kategorije ni mogoče obdelati enkrat za vselej. Teoretično in praktično je nedopustno, da bi se nekdo vnaprej razglašal za edinega pravega razlagalca in učitelja demokracije. Nedemokratično je drugim deliti nauke o demokraciji, sam pa jo zlorabljati, pa čeprav formalno-proceduralno.
Politično vodstvo ZSMS se je razglasilo za učitelja demokracije oziroma za baklonosca na političnem prizorišu v Sloveniji in SFRJ, vsi drugi politični subjekti pa so lahko po njegovem »srečni«, da imajo take učitelje. Kljub temu mislim, da so ti »univerzalni učitelji« padli na izpitu iz demokracije ali pa še niso dovolj pripravljeni nanj. Šesta seja konference ZSMS 6. oktobra 1989 v MIC Bohinj je namreč pokazala, kako demokratični so odnosi v tej organizaciji. Pravzaprav so notranjo demokracijo organizacije spretno prikrivali z zunanjimi manifestacijami in besedno demokracijo, predvsem zavoljo odločne podpore množičnih občil in odločenosti političnega vodstva vztrajati pri svojih političnih opredelitvah, v katerih je oblika postala pomembnejša od vsebine.
Politično vodstvo ZSMS je z izključno marketinškim pristopom, z lastnimi političnimi programi, idejami in cilji premišljeno propagiralo demokracijo, predvsem mani-festativno, ki ovira prodor drugačnih idej v okviru ZSMS in omejuje delovanje drugih političnih dejavnikov v ZSMS (univerzitetna konferenca, mestna konferenca itd.).
. Na seji konference 28. septembra 1989 v Cankarjevem domu pa je prišel do izraza dvom o suverenosti predsedstva in njegove politike med konferenco. Dejstvo, da so zavrnili, oziroma niso sprejeli ponujenih predlogov v zvezi z zapletom ob glasovanju na seji konference ZSMJ. v-Sarajevu, je bil hud udarec predsedstvu ZSMS in njegovi politiki. Posamezni člani predsedstva so bili očitno užaljeni, eden izmed njih je zaradi padca neke politike celo odstopil (pozneje je bil njegov odstop zavrnjen). Ponujenih predlogov pa niso sprejeli predvsem zaradi odkrite in široke razprave oziroma zaradi na argumentih temelječega spopada med različnimi stališči.
Na omenjeni seji se je predsedstvo marsikaj naučilo in ugotovilo, da široka razprava in možnost na sestankih pojasniti različna stališča peljeta v domnevno »onemogočanje dejavnosti konference« oziroma v »zavlačevanje sej«, kar pravzaprav sploh ni pomembno; prišlo pa je tudi do še pomembnejšega sklepa, da, namreč, to ni prava pot za uresničevanje začrtane politike.
Zato je predsedstvo na svoji seji. bržkone prvi brez navzočnosti novinarjev (5. oktobra 1989 ob 21.30 v MIC Bohinj), zavzelo jasno stališče do tega, kako na seji konference postreči delegatom z novim gradivom z naslovom Za uspešno in učinkovito ZSMJ, to je s spremenjeno različico prejšnjih predlogov z omenjene seje v Cankarjevem domu. Na seji je bilo sklenjeno, da bodo omenjeno gradivo ponudili kot prvo točko dnevnega reda ob izjemno kratki uvodni besedi in čim hitreje, brez dolge razprave, prešli na njegov sprejem. Očitna je bila zaskrbljenost, pa tudi odločnost predsedstva, da mora biti nova različica gradiva nujno sprejeta na konferenci.
Omenjeno gradivo je napisano v nekoliko spremenjeni obliki, vsebuje pa že prej ponujene predloge in zahteve v zvezi z ZSMJ. O njegovem sprejemu na seji konference v okviru prve točke dnevnega reda bi lahko rekli, da je formalno oziroma proceduralno sprejemljiv. A če se vrnemo k vprašanju notranje demokracije v organizaciji (njeni člani bodo bržkone brez dolžnosti), k pravici in dolžnosti izražati mnenja in stališča, zlasti pa k pravici do razpravljanja pred sprejemom sklopa oziroma sodelovanje pri sprejemanju sklepov, se vidi, da delegati niso imeli te pravice, marveč le pravico glasovati o sklopu oziroma gradivu.
Že dejstvi, da so jim gradivo razdelili tik pred začetkom seje, ob vstopit v dvorano, in da je bila razprava o njem prva točka dnevnega reda, pričata, da noben delegat pravzaprav ni imel časa prebrati tega dokumenta in se nato oglasiti. Tudi gostje na seji so bili v časovni stiski, saj so najprej dobili besedo delegati, ker pa, docela razumljivo, nihče med njimi ni prosil za besedo, so »pozabili« na goste in takoj prešli na glasovanje. Torej je bilo gradivo sprejeto brez razprave. Predsedstvo RK ZSMS se je po-služilo formalne plati kot glavnega argumenta in tako doseglo svoj cilj. Vse to priča, da delegati niso dovolj obveščeni oziroma da ne vedo vsega, kar ve predsedstvo. Zato se vsiljuje vprašanje ali nekdo nekomu dela za hrbtom.
Ravnanje, kakršno je zgoraj omenjeno, je moralna in politična zloraba glasov delegatov. Da predsedstvo ni dovolilo razprave o tako pomembnem dokumentu, menda zato, da ne bi zavlačevali seje in ovirali dejavnosti konference, je hudo razočaranje nad demokracijo, za katero se zavzema ZSMS. Predsedujoči pa so vodili sejo dokaj nervozno in restriktivno.
Delegati konference bi morali biti zaskrbljeni spričo takih priprav na sejo in njenega poteka, pa tudi spričo odnosa predsedstva do konference.
Iz povedanega je očitno vsaj nekaj, da se namreč predsedstvo RK ZSMS, ko gre za nezmožnost uresničevanja začrtane politike, izogiba demokratični metodi oblikovanja in sprejemanja sklepov, svobodnemu pojasnjevanju stališč, spopadu mnenj in enakopravni, demokratični in načelni raz-pravi, kar omogoča neovirano vsiljevanje volje ožjih skupin in manjšine večini.
Bržkone pa si prizadevamo, da bi ustvarili organizacijo somišljenikov in ne organizacije, ki bo omogočala pluralno delovanje.
Vinko Pandurevič, Ljubljana
Delo, 29. septembra
Nič več monopola na delovno mesto
K članku z gornjim naslovom (podnaslov: Sprejeli zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Daljša delovna doba
Nadaljevanje na 29. strani
Ljubljana,
14. oktobra 1989
f|g m začetku se je pravzaprav zdelo prelil Hf Prosto 'n navdušujoče. Jože Smole je 1|m v septembru sklical koordinacijo pod-'mlM pisnic izjave iz Cankarjevega doma BS' (izjave o starotrških rudarjih, ki so jo podpisali praktično vsi politični subjekti na Slovenskem, stari in na novo nastali). Takrat je kar takoj mimogrede omenil, da bi se koordinacija preoblikovala Okroglo mizo. Ta pojem smo takrat takoj asociirali s poljskim primerom in tamkajšnjim »zgodovinskim kompromisom« med vladajočo partijo in opozicijo. Alternativa je hitro zgrabila za priložnost. Še nekaj dni prej so se pogovarjali, da bi bilo treba oblast na nek način spraviti na pogajanja za okroglo mizo, vendar se to takrat ni zdela kmalu uresničljiva možnost. Zato ob Smoletovem predlogu tudi niso zahtevali. naj se natančneje definira, kaj naj bi bila Okrogla miza. Zdelo se je, da je vsem vse jasno. Kmalu pa se je pokazalo, da slovenska Okrogla miza ne bo taka, kot je bila poljska.
Okroglo mizo lahko takoj razpustimo!
Na seji Okrogle mize prejšnji teden ni dosti manjkalo, da bi razpadla. Alternativna stran, poosebljena v njenem najboljšem govorniku, mag. Matevžu Krivicu, je namreč udeležencem razdelila izjavo Zakaj na taki Okrogli mizi ne želimo več sodelovati (objavili smo jo v prejšnji Sobotni prilogi). V njej očitajo ZK in SZDL. da ne spoštujeta na Okrogli mizi sprejetih dogovorov in predlogov, kar naj bi — z izjemo Jožeta Smoleta — pokazali na septembrskem zasedanju slovenske skupščine pri sprejemanju 36. ustavnega dopolnila,. ki govori o volitvah. Takrat so delegati ZK in SZDL zastopali drugačna stališča, kot so bila sprejeta za Okroglo mizo. Dokler ZK in SZDL svojega odnosa do teh vprašanj bistveno ne spremenita, ima alternativa nadaljnje sodelovanje na taki Okrogli mizi za nesmiselno.
To je izzvalo ostro razpravo. Najbolj nepričakovano pa je reagiral Jože Smole. Prebral je naslov izjave alternative »Zakaj na taki Okrogli mizi ne želimo več sodelovati« in spraševal, če to pomeni, da Okrogla miza preneha delovati. Predstavniki alternative so mu razlagali, naj prebere celo izjavo, kjer piše »dokler ZK in SZDL tega odnosa ne spremenita. ..« »To je tako kot v Temeljni listini Slovenije: 'Ne želimo živeti v taki Jugoslaviji. ki . . je z malce ironije pripomnil France Tomšič. Bolj so ga prepričevali, bolj je Jože Smole vztrajal pri svojem. »Že, že,« je dejal, »ampak v naslovu piše ‘ne želimo sodelovati’.« Nakar je Matevž Krivic predlagal, da se spremeni naslov, če je problem samo v tem.
Po treh urah »razpravljanja«, ko so bili formalno še vedno pri prvi točki dnevnega reda: pregled zapisnika prejšnje seje, so sejo prekinili. Ježe Smole je edini glasoval proti.
Takšna reakcija Jožeta Smoleta je seveda zbudila različne razlage. Nekateri so to razlagali kot čustveno reakcijo na postopke alternative, ki postavlja vedno nove pogoje za
SOBOTNA PRILOGA
DELO strun 19
TEMA TEDNA: OKROGLA MIZA SLOVENSKIH POLITIČNIH ORGANIZACIJ
DEBATNI KLUB SLOVENSKE
POLITIKE PRED RAZPADOM
dialog in vedno znova daje v nič Smoletova prizadevanja. Treba je povedati, da je na primer ob sprejemanju ustavnih dopolnil kljub nasprotonemu osebnemu prepričanju odločno branil stališča Okrogle mize. »Boril se je kot lev,« je kasneje povedal Jože Školč. Drugi so tako ravnanje Jožeta Smoleta na Okrogli mizi nekoliko zlobno razlagali z njegovim dopoldanskim obiskom v Pivovarni Union. Vendar pa je tistega četrtka zjutraj Jože Smole imel še eno obveznost: obisk v Gorjuši pri Domžalah, kjer je govoril udeležencem seminarja, ki gaje organiziralo študijsko središče ZKS Ljubljana. Nekatera njegova razmišljanja na tem seminarju kažejo, da njegovo ravnanje popoldne na Okrogli mizi le ni bilo zgolj nekontrolirana čustvena reakcija. Na seminarju je namreč dejal: »V pripravah na volilni zakon in zakon o političnem organiziranju ne moremo mimo politične opozicije, še posebej pa ne zdaj, ko je njen del tudi ZSMS. Ker pa je pri nas toliko nesporazumov glede Okrogle mize, jo lahko takoj razpustimo.«
O čem in kako se pogovarjati
Vzroki razmišljanja o razpustitvi Okrogle mize so najbrž v tem, ker že od samega njenega začetka ni bilo točno in jasno določeno, o čem in kako naj bi se tam pogovarjali. Načeloma so stvari sicer jasne. Okrogla miza je formalna metoda delovanja političnih subjektov, katere neposredni cilj je oblikovanje skupnih predlogov o volilni zakonodaji in zakonu o političnem organiziranju. Tako nekako so zapisali tudi v predlog poslovnika Okrogle mize. Vendar je ta predlog postal samo začasni poslovnik, ki naj ureja stvari do takrat, ko ga bodo dokončno sprejeli. Ko pa je bilo treba preiti od načelnih opredelitev h konkretnim določilom, zadeve nenadoma niso bile več tako jasne.
Razvoj dogodkov namreč kaže, daje bil sklic Okrogle mize slabo pripravljen. Morda pa tudi preuranjen, saj se zdi, da obe strani še nista dosegli tiste stopnje medsebojnega zaupanja, ki bi omogočalo normalen politični dialog. To dokazujejo predvsem prepiri in prepričevanja glede poslovnika na vseh dosedanjih okroglih mizah. Do zdaj se jim še vedno ni uspelo dokopati do razprave o vsebinskih vprašanjih, zaradi katerih naj bi bila Okrogla miza sploh sklicana: to je volilna in strankarska zakonodaja. Našo domnevo o slabi pripravi Okrogle mize je posredno
Ali se bodo pogovori za Okroglo mizo sploh še nadaljevali? Nekatera dogajanja in izjave v zadnjem času kažejo, da se bodo predstavniki uradne politike in alternative zelo težko sporazumeli za nadaljevanje začetih pogovorov. Kaj je sploh Okrogla miza?
Okrog tega vprašanja se vedno znova vrti vsa razprava. Niso odgovorili nanj in čeprav skušajo delati naprej, se vedno znova pokaže, da jim prav nezmožnost odgovora na to vprašanje zapira
pot naprej.
potrdil tudi Jože Smole udeležencem že omenjenega seminarja, ko je govoril, da je Okrogla miza šele v nastajanju in se še ne ve, ali bo pripeljala do kakih skupnih izhodišč o novi volilni zakonodaji. Zanj ima Okrogla miza zgolj posvetovalno vlogo. Tam naj bi politični subjekti v Sloveniji le izmenjali mnenja ter ugotovili, kje so skupne točke tako imenovane uradne politike in alternative o spornih vprašanjih. »Zakona o volitvah in političnem organiziranju bodo sprejemali delegati slovenske skupščine, ne glede na potek pogovorov in dogovore za Okroglo mizo,« je takrat dejal Jože Smole.
To pa je popolnoma v nasprotju s predstavami alternativnih zvez. Po njihovem mnenju naj bi Okrogla miza pripeljala do skupnega dogovora, kakšna volilna zakonodaja bo veljala ob prihodnjih volitvah. Menijo, da Okrogla miza ne more imeti le posvetovalne vloge, temveč naj bi na njej dosegli neke vrste splošen politični konsenz o volilnem zakonu in zakonu o političnem organiziranju,
ki bi zavezoval tudi delegate organizacij - ude-
leženk Okrogle mize, v republiški skupščini.
Treba je upoštevati, da bo zakone vendarle sprejemala slovenska skupščina. In dogajanja na septembrskem zasedanju, kjer je v rhzpra-vi o ustavnih dopolnilih, ki urejajo volitve, več delegatov nasprotovalo temu, da bi Okrogla miza pisala zakone, dajejo slutiti, da njenih sklepov ne bo preprosto uveljaviti v skupščini. Tudi v idealnem primeru, če bodo udeleženci Okrogle mize prišli do skupnih stališč in pripravili svoj predlog zakonov.
Vse pa kaže, da bo drugače. Ne samo v uradni politiki, tudi v alternativi se že porajajo vse večji dvomi o smiselnosti nadaljnjega sodelovanja na Okrogli mizi. Vodstvo Slovenske demokratične zveze je celo napovedalo, da ne bodo več sodelovali v teh pogovorih. To je povedal v sredo predstavnik SDZ na sestanku alternativne koordinacije. Predstavniki drugih zvez in gibanj so temu nasprotovali, saj bi na ta način uradni strani dali v roke argument, da je alternativa kriva za razpad Okrogle mize. Po njihovem mnenju je zdaj na potezi ZKS, ki mora odgovoriti na očitke, da je s svojim ravnanjem v skupščini razbila Okroglo mizo.
t Novi spori na vidiku
—
» Če Okrogla miza razpade, se bo že zdaj
Ji razdvojena slovenska politična scena še bolj
polarizirala. Kajti v slovenski skupščini že tečejo postopki za sprejem novega volilnega zakona in zakona o političnem organiziranju. Tekli bodo tudi brez Okrogle mize. Skupščina bo morala ta dva zakona sprejeti najkasneje do decembra, kajti v nasprotnem primeru marca prihodnje leto ne bodo mogli izpeljati takih volitev, kot so načelno opredeljene v ustavnih dopolnilih. Sprejem te zakonodaje. brez poprejšnjega dogovora za Okroglo mizo. bo verjetno sprožil pravi plaz obtožb s sedanje uradne in alternativne strani.
Alternativa bo verjetno obtoževala uradno politiko, da so jih z obljubami glede Okrogle mize peljali žejne čez vodo. da si je uradna politika z novo zakonodajo zagotovila volitve po svoji meri. S tem bo alternativa dobila povod za morebitni bojkot prihodnjih voli-
Smole je prebral naslov izjave alternative »Zakaj na taki Okrogli mizi ne želimo sodelovati« in spraševal, če to pomeni, da Okrogla miza preneha delovati. Predstavniki alternative so mu razlagali, naj prebere celo izjavo, kjer piše »dokler ZK in SZDL tega odnosa ne spremenita...« »To je tako kot v Temeljni listini Slovenije: ,Ne želimo živeti v taki Jugoslaviji, ki. ..’,« je z malce ironije pripomnil France Tomšič. Bolj so ga prepričevali, bolj je Smole vztrajal pri svojem. »Že, že,« je dejal, »ampak v naslovu piše ,ne želimo sodelovati'.« Nakar je Matevž Krivic predlagal, da se spremeni naslov, če je problem samo v tem.
tev, s čimer so sicer že nekajkrat zagrozili. Uradna politika pa bo alternativi verjetno očitala nepripravljenost za sodelovanje in da je alternativa kriva, ker pogovori za Okroglo mizo niso uspeli.
Tak možen scenarij bo pripeljal do tega. česar se je Jože Smole na omenjenem seminarju najbolj bal: »Slabo bi bilo, če bomo zdaj idejno alternativo prisilili, da se združi v enoten opozicijski blok nasproti uradni politiki.«
Mimogrede, Jože Smoleje predsednik Okrogle mize.
Marko Pečauer Veso Stojanov
$
raTT pol
bsioječi sistem oblasti vse težje dosega svoje j cilje zaradi vse večje kompleksnosti sloven-I ske družbe, pritiskov in vsakdanjih vprašanj j legitimnosti. Zahteve, ki se naslavljajo na • oblast, rastejo, njena »kapaciteta« pastagni-rarv^polinčnih znanostih temu fenomenu pravimo »preobremenjenost sistema za odločanje«, pri Čemer zaradi informacijskega modela in nemožnosti samo-reguliranja podsistemov vsak najmanjši interes ali spor postane problem oblasti. Tako se slovenska država srečuje s tipičnim paradoksom moderne državnosti: več odločitev lahko prinese, večja je moč države; in več je teh odločitev, bolj je država ranljiva in nesposobna kontrolirati posledice lastnih odločitev. Vladavina demokracije po svoji notranji logiki nujno proizvaja nasprotja med odločitvami in realizacijo, konflikte med zahtevami državljanov in procesom vladanja, fragmentacijo družbenih sistemov, komunikacijske blokade, samoizolacijo podsistemov, r skrajni konsekvenci pa tudi državljansko neodgovornost. To pa seveda ne velja za vsak tip birokracije, tu bolj govorimo o specifični birokraciji balkanskega tipa, ki nenehno krši svoje lastne uredbe.
Zato se pred nas v zdajšnjih procesih modernizacije države znotraj razmerja med demokracijo in vladanjem kot eno od temeljnih vprašanj postavlja problem oblikovanja racionalne in učinkovite državne birokracije kot enega izmed posrednikov med vladajočimi in vladanimi. Seveda pa je položaj birokracije v slovenski družbi dodatno odvisen od političnega sistema in volilnih razmer, ki se bodo razvile pred volitvami 1990 in na njih. Če se bo v tem času do volitev s posredovanjem Okrogle mize doseglo minimalni družbeni konsenz, potem lahko zagotovo napovemo bolj »sredinsko« odločanje volilcev, kar bi slovensko državno birokracijo in aparate države močno vezalo na politično voljo državljanov Slovenije, kar bi dodatno sprožalo družbeno konsenzual-nost. V nasprotnem primeru pa lahko pričakujemo glasovanje za ideološko obarvane in relativno ekstremistične programe, kar bi tako v primeru volilne zmage ZK-SZDL Slovenije kot v primeru zmage opozicije ločevalo in odtujevalo birokracijo od političnih zahtev državljanov, ustvarilo apatijo in neodgovornost le-teh, s tem pa za daljše obdobje onemogočalo vzpostavitev družbenega konsenza v Sloveniji. Prvi tok razvoja bi omogočal kvalitetno neideolo-ško tekmovanje konkretnih, pa tudi globalnih družbenih projektov, druga opcija pa bi vodila v potrebo po močni, »nevtralni« in učinkoviti birokraciji, ki bi političnemu sistemu zagotavljala stabilnost, kontinuiteto in delovala kot »avtomatični pilot«.
PORTRET TEDNA
Daiaiiama
Okrogla miza kot uvod v moderno državo
Odnos med demokracijo in vladanjem pa ni le medsebojno dopolnjujoč — gonilo vsake demokracije je denimo zmanjšati moč vladi in povečati njeno aktivnost, povečati njene funkcije in zmanjšati avtoritarnost — marveč tudi izključujoče. V Sloveniji smo v zadnjih dveh letih, od procesa proti četverici dalje, doživljali ciklične procese interakcije: povečana politična participacija je vodila v povečano polarizacijo glede politike v slovenski družbi, povečana politična polarizacija pa je zopet sprožila večje nezaupanje v politiko oblasti in splošno razširjen občutek zmanjšanja politične učinkovitosti. Ob relativno visoko postavljenih zahtevah javnosti so bile videti poteze »uradne strani« več kot kompromisne, to pa je ponovno povzročalo zmanjševanje politične participacije. Toda ker velja, da če želi neka stranka (recimo: zdajšnje slovensko politično vodstvo) ostati na oblasti, mora dosegati uspehe. Zato — ne da bi kakorkoli zmanjševali izjemni pomen sprejetja slovenskih ustavnih amandmajev — mora ta stranka ali vodstvo, ko je manj uspešno »doma«, kajpada »uspehe« (dostikrat papirnate ali demagoške) iskati v mednarodnih odnosih, v Jugoslaviji pa seveda v političnih spopadih med republikami. Slovenska opozicija pa v teh težavnih precepih ob uspehih »uradne politike« seda z njo na isti vlak z obveznim trkanjem po prsih »to smo pravzaprav mi storili«, v naslednjem trenutku pa takojci izkopljejo bojno sekiro in z »boljševiškim« konvertitstvom zmanjšujejo predpostavke za doseganje družbenega konsenza.
Ta pojav vsekakor ni nič nenavadnega ali neobičajnega tudi za razvite zahodne parlamentarne demokracije in je sestavni del »politične igre« v večstrankarskem sistemu. Ta — vsaj v tem pa se strinjajo vse pomembnejše politične sile v Sloveniji — pa je eden izmed osnovnih mehanizmov delovanja pluralnih družb in najtrdnejši temelj demokracije. Počasi se bomo morali navaditi, da so v normalnem delovanju (zdaj še neformalnega) večstrankarskega sistema stalno »krize« in da bomo z njegovo uvedbo uvozili tudi »krizo« strankarskega sistema kot takega. Naštejmo nekaj momentov te »krize«: po prvi evforiji in vsaj za silo potešeni lakoti po resnem izbiranju in
Taniš
Ifalii
»Rodil sem se v vasici Tekster na severovzhodu Tibeta petega dne petega meseca v letu lesenega prašiča po tibetanskem koledarju ali leta 1935 po krščanskem«. Tako se začenja knjiga spominov Temina Gyatsoja, 14. tibetanskega dalajlame in letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za mir.
Natanko dve leti pred njegovim rojstvom je umrl 13. dalajlama Trupten Gyatso in v letih po njegovi smrti so med novorojenčki po starodavnem običaju iskali utelešenje svete duše.
Prvi dalajlama, rojen, 1391, je bil utelešenje
usmiljenega Bude, božanstva Avalokitesvare, ki je varovalo vsa živa bitja. V Tenzinu Gyat-.soju, sinu skromnega kmeta, so prepoznali 14. dalajlamo, ker je deček, tedaj še dojenček, prepoznal predmete in podložnike svojega
predhodnika in tako izpričal, da je utelešenje najvišjega lamaističnega božanstva.
Tenzin Gyatso še ni bil star tri leta, ko je prestopil prag svetišča, kjer se je začelo njegovo religiozno izobraževanje; ko pa mu je bilo sedem let, je z vso avtoriteto, ki mu jo je zagotavljalo poznavanje na tisoče svetih spisov, že predsedoval skupščini 20.000 lam.
Težko bi bilo opisati osebnost dalajlame, me-
realnem odločanju bo vse bolj prihajalo do zmanjševanja glasovanj za stranke, nestrinjanja s kandidatnimi listami, do povečanja števila neodvisnih kandidatov, zmanjševanja strankarske doslednosti v glasovanju — »plavajočih« volilcev bo vse več (predvem med intelektualci) itd. Ti bodoči procesi se lahko sicer že danes deloma nevtralizirajo z reformami »stare strankarskosti», ki ima pri nas še vedno odločilno domovinsko pravico in proti kateri je — vsaj teoretično — največ storila ZK Slovenije s svojo prenovo. Gre najmanj za širšo in večjo odprtost strank in polnejšo participacijo v poslih strank, hkrati pa za uvajanje politike spornih vprašanj in individualizacije kandidatov. Kaj to preprosto pomeni, bomo videli v predvolilni kampanji ob volitvah 1990, tu pa naj izdamo le delček »recepta« : kandidat izrazi interes za določena sporna vprašanja, ki mu prinašajo podporo ključnih družbenih skupin — političnih, ekonomskih, regionalnih in lokalnih, etničnih, religioznih itd., obenem pa so poudarjene splošne karakteristike kandidata, ki so nasploh privlačne ljudem vseh kategorij: poštenost, energičnost, praktičnost, odločnost, iskrenost, izkušenost itn. Vendar pa vse to spada v drugo zgodbo, v poglavje o političnem marketingu, pa tudi v poglavje o politični kulturi.
Če govorimo o nekaterih principih moderne države, je tu bistveno takšno strukturiranje odnosov med vsakokratno stranko oz. koalicijo na oblasti in opozicijo, ki prvi omogoča visoko stopnjo kvalitetnega sodelovanja med elito državne birokracije in ekonomsko elito tako državnega kot privatnega izvora, drugi, torej opoziciji, pa daje podobno visoko politično moč, možnost kontrole vladajoče stranke oz. koalicije ter delovanje v smislu nekakšne »vlade v senci«. Tej vlogi opozicije gre v prid učinkovita splošna politična javnost, predvsem tisk, ki lahko funkcionira kot »tretja nevtralna stranka«, zopet opozicijska, ki se ji glede na njen status kajpak nikoli ni treba soočiti z izkušnjo vladanja, ki bi jo »treznilo«. V tem smislu je pogrošni senzacionalizem tiska dostikrat tudi zaželjen, saj pomaga zainteresirati javnost za politična vprašanja, spodbuja politične razprave, mobilizira državljane ali v podporo vladi ali
niha, ki se je rešil posvetnih strasti in se posvetil prizadevanju za razsvetljenje, če Tenzin Gyatso ne bi bil tudi politični voditelj svojega naroda. Če so bila njegova religiozna hotenja od otroštva omejena s svetimi zakoni in edinim ciljem — dosego blaženega miru, je dalej-lama kot politik izpričal tudi pripravljenost prilagoditi se novim časom in se po sodobnih metodah lotiti problemov, ki so stari toliko kot njegov religiozni red.
Ko je dalajlama še živel v tibetantski prestolnici Lhasi, (zapustiti jo je moral leta 1959 po krvavem obračunu pekinških oblasti s tibetanskimi uporniki, ki so si nameravali pridobiti neodvisnost s silo), je v parku poletnega dvorca Norbulinke prebiral ameriški reviji National Geographic in Life Magazine, saj bi še Želel zvedeti kar največ o razvoju civilizacije. Prva in tedaj edina avtomobila na Tibetu sta bila, kot pripovedujejo priče iz zahodnih držav, austin Saby in oranžni dodge. Na skrivaj ju je vozil »živi bog«, ki se je nenavadno zanimal za tehniko. Vsi so se zgrozili, ko je dalajlama prosil, naj mu priskrbijo knjige v angleščini o drugi svetovni vojni ali evropske zemljevide slovitih bitk.
Mirno bi lahko rekli, da je Tenzin Gyatso poslal nobelovec po zaslugi svojega odnosa do pekinških oblasti. Očitno je, da je imel ta spor tako verske kot politične vzroke. Zaradi velikanskih razlik tako na prvem kol na drugem področju je bil dalajlama nekaj izjemnega, pa naj o njem govorimo kot o menihu, ki se je v celoti posvetil miru, ali pa kot o izjemno prožnem politiku.
Če smemo sklepali iz dalajlamovih spominov Moja dežela in moj narod, ki so na seznamu
pa ohranja zdravo politično nezaupanje v vlado. Da bi se razmerja med vladajočo stranko in opozicijo oblikovala na opisan način, velja še naprej brez apriornih diskvalifikacij razmišljati o kombinaciji proporcionalnega in večinskega volilnega načela. Strinjamo se z znanimi izvajanji dr. Jambreka, da dvopolni politični model s koncentracijo volilcev na »sredini« omogoča - ob koncipiranju vsakega pola kot nekakšne federacije malih strank, zvez, lobijev, frakcij in gibanj - najširšo svobodo izražanja pluralizma v takšni stranki — bloku, zagotavlja kompro-misnost. neideološkost konfrontacij, znotrajstran-karsko konsenzualnost, družbi pa daje jamstvo za visoko stopnjo vsrkavanja različnih interesov. V prid -stabilnosti torej: politična konkurenca med socialistično in demokratično koalicijo.
Prehod v poliarhično demokracijo je neogibni pogoj moderne države. Gre za preskok brez vrnitve od tega, da vrhovno vodstvo izbere nek cilj, nato pa vzpodbuja ali sili politične in družbene sile v skladu z dano prioriteto, denimo z mobilizacijo »za graditev socializma«, v položaj, ko cilja ni mogoče več vsiliti od zgoraj z dekretom, temveč ključne družbene skupine skupno uvidijo glavne izzive za doseganje družbe blaginje. Za to pa je potreben družbeni in politični konsenz o demokratičnih, liberalnih in egalitarnih vrednotah. Brez tega konsenza ni temelja za skupne prioritete, brez prioritet pa ni osnove za pluralizem interesov ter zahtev in nasprotovanj. Brez lega konsenza smo tam, kjer smo danes: nasprotujoči si cilji in specifični interesi se grmadijo drug na drugega brez vsakršnih kriterijev skupščine, DPO-jev, novih zvez, državne uprave, da bi razlikovale.
Ob vsem slavljenju amandmajev k slovenski ustavi smo dejansko še vedno na sami meji sistema demokracije brezzakonja, kjer je politika arena za zadovoljevanje spopadajočih se interesov, ne pa tudi proces oblikovanja »notranjeslovenskih« skupnih političnih ciljev. To pa ne pomeni še več zakonov ali represivnih posegov, temveč imperativ za oblikovanje političnega modela za več svobode in več demokratične in funkcionalne kontrole z manj prisile in
prepovedanih knjig v LR Kitajski, je tibetanski »živi bog« leta 1959 odjezdil čez mejo v Dharamsalo v Indiji, ne da bi se zmenil za vabilo komunistične partije, naj se tako kot pred kratkim umrli pančenlama vključi v koalicijo in postane podpredsednik ljudskega kongresa, predvsem zaradi globokega duhovnega in političnega nerazumevanja, ki je očitno od nekdaj obstajalo med Tibetanci in banskimi komunisti. Ko se je dalajlama leta 1954 (tedaj je še bilo nekaj upanja, da bo Peking dovolil tibetansko avtonomijo in svobodo veroizpovedi) pogovarjal z Mao Zedongom, ki je z močjo svoje osebnosti brez dvoma naredil močan vtis na lamaističnega poglavarja, je v sproščenem dialogu beseda nanesla na vrhovnega Budo. Veliki vodja kitajske revolucije je začel govorili, da je budizem dobra religija, da je vrhovni Buda, čeprav je bil princ, naredil veliko dobrega za ljudstvo in da kaže občudovati boginjo Taro, ki je s svojim usmiljenjem rešila nešteto ljudi. »Potem je Mao odšel, jaz pa sem bi! popolnoma zmeden, ker nisem vedel, kaj naj bi pomenile njegove pripombe«, piše dalajlama v svojih spominih. Četudi sta komunističnega vodjo in lamaističnega »boga« povezovali velikansko znanje in izobraženost, ju je ločevala nevarna duša Hana Mao Zedonga, ki ju tudi o Budi, česar dalajlama ni mogel razumeli, govoril v kategorijah »razrednega boja«, ki je bil značilnost njegove dinastije.
V drugem pogovoru z dalajlamo na temo demokracije v socialistični Kitajski je revolucionarni vodja očitno popolnoma zgrešil pot do razumevanja s tibetanskim menihom, ko mu je svetoval, kako naj poslane ljudski vodja in odvrže »verige religije«: »Popolnoma te
pritiskov. Kot je njega dni, v krizi sedemdesetih let. ugotavljala trilateralna komisija za zahodne demokracije, velja danes za Slovenijo, da namreč slabnsii procesa demokratizaciji; in nevarnosti zanj ne prihajajo več od »zunanjega« ali »notranjega« sovražnika, ali od ekstremne »levice« ali »desnice«, ampak predvsem iz notranje dinamike samega procesa demokratizacije v zdaj že civil(izira)ni, aktivni in participativ-ni slovenski družbi. Slovenski družbeni konsenz, o katerem govorimo, ni pravzaprav nič drugega kot operacionalizacija in normativizacija demokratičnih načel: strankarstva, parlamentarizma, neodvisnega sodstva, konkurence različnih oblik lastnin in podjetništva, pravne in socialne države, civilne družbe in pravic, svoboščin ter zaščite posameznika, nacionalne suverenosti itd. Ob vseh drugih značilnostih na tem mestu poudarimo le to, da takšno funkcioniranje demokracije omogoča delovanje posameznikov in skupin znotraj tržnega okolja in izničuje okolje, ki je bilo večinoma določeno z direktivami oblasti.
Znano je dejstvo, da demokracija funkcionira najboljše, ko ekonomska blaginja družbe postopoma in relativno stalno raste. Po vse izkušnjah sodeč to omogoča šele moderna država, temelječa na političnem pluralizmu, katerega primarna funkcija je združevanje različnih družbenih interesov, da bi se določili skupni cilji in formirale koalicije okrog političnih smernic in političnih voditeljev. Ta proces leče skozi kompleksna dogovarjanja in kompromise znotraj države oz. vlade, znotraj strank in med njimi in skozi volilno tekmovanje — skratka, vse tisto, kar Slovenijo ne čaka le r naslednjem letu, temveč je mogoče mnoge stvari opraviti že zdaj. Neformalni strankarski sistem, ki v Sloveniji že obstaja, v tem smislu pomeni zgolj organiziranje volilnega telesa, poenostavljanje volitev in izbora voditeljev, združevanje interesov, izoblikovanje izbora in prioritet' političnih smernic. Čeprav v zametkih, slovensko strankarstvo, strankarska pripadnost in medstrankarski spopadi že delujejo — bolj ali manj, glede na stopnjo dozorelosti — kot čvrst temelj demokratizacije. Slovenski politični subjekti, od ZK in SZDL do opozicije (po lem. ko se je Z K Slovenije dejansko in pravno odpovedala
razumem, a religija je opij, ki spodkopava ljudstvo in preprečuje napredek države.« To so bili trenutki, ko se je dalajlama dokončno prepričal, da je njegov boj za ohranitev samobitnosti Tibetancev, ki je tesno povezana s tem »opijem«, možen le onstran meja agresivne Kitajske.
Odkar se dalajlama ukvarja s problemi večno nezadovoljnega, podrejenega Tibeta v pregnanstvu, spremljajo sleherni njegov nastop kritike in obtožbe Pekinga, da s svojo »umazano politiko« deluje proti enotnosti domovine. Nekdo je nekoč dejal: tako kol je lotosov cvet v budizmu simbol čistosti, ker snežno bel in neomadeževan raste iz črnega blata, bi lahko tudi o dalajlamovih političnih pobudah rekli, da so čiste kot lotos, četudi bi bilo res, kol pravijo kitajske oblasti, da rastejo iz »političnega črnega blata«, se pravi spogledovanja s protikitajskimi silami, ki bojda podpirajo Tibet zaradi lastnih interesov. Dalajlama je presegel okvire svoje verske tradicije, pa tudi klasičnih opisov sužitjeposestniške tibetanske družbe iz kitajskih učbenikov, ko je leta 1963 pripravil osnutek tibetanske ustave, ki parlamentu zagotavlja demokratično pravico, da celo dalajlami odreče vso politično oblast, če je več kot dve tretjini glasov proti njemu.
Nemara je dalajlamov načrt za rešitev spora med Tibetom in Pekingom v petih točkah res zasnovan predvsem na njegovem pojmovanju razmerja političnih sil, ki ga je pripravilo k temu, da je za svoj narod namesto popolne neodvisnosti zahteval le avtonomijo v okviru kitajskih meja, vsekakor pa je »živi bog« s tem prekosil politično pasivne, negotove in dog-
kakršnikoli vnaprejšnji vodilnosti), predstavljajo nezamenljiv mehanizem odprle razprave o ključnih družbenih vprašanjih, za spopadanje in združevanje različnih interesov in za odkrivanje novih političnih voditeljev.
Navkljub klavrnosli prvih poskusov slovensko strankarstvo. prvi zametki koalicij, okrogla miza prav s svojimi spopadi in napakami modernizirajo politično polje, omogočajo široko paleto politične identifikacije. socializacije, mobilizacije, izražanja in združevanja interesov, pa tudi boj za oblast na kvalitetnejših osnovah. Ko ugotavljamo, da na Slovenskem politični pluralizem dejansko že »izraža« interese in potrebe poglavitnih družbenih sil in interesnih skupin, pa vetja hkrati opozorili, kako še ni dosežena relativna neodvisnost političnih subjektov od specifičnih interesov, se pravi sposobnost združevanja na podlagi širših kompromisov. Denimo, da je to naloga za vnaprej; nekaj takega pa bo vsekakor prinesla tudi ureditev financiranja strank, ki naj bi po našem mnenju poskrbela za različnost izvorov strankarskih financ. S tem, ko se določijo najmanj trije različni viri financiranja, l. j. posamezniki (članarina). (delovneI organizacije in država, se ob polni javnosti vseh političnih prispevkov uravnoleža donatorstvo in onemogoča pretirano navezanost strank na nekaj najmočnejših.
Če med načela moderne države, za katere je Slovenija Že zrela, naštejemo še učinkovito splošno politično javnost, zaščito medijev, predvsem pa državljana, proti možnim ekscesom oblasti, po drugi strani pa — ko se prva lakota po strankarstvu poteši — ob-strankarski razvoj različnih oblik nestrankarske družbenosti, potem imamo pred seboj vsaj približno skico, kam. Vsekakor pa velja na koncu opozoriti, kako pri tej skici ne gre za univerzalne rešitve, temveč za to, kako priti do nivoja problemov razvitih (zahodnih) družb. Npr.: problem odnosa med zastopanjem in strokovnostjo, t. j. med demokratičnimi volitvami in znanjem tistih. ki na teh volitvah tekmujejo: ali problem odnosa med zaščito pravic in učinkovito vlado, med pravičnostjo in učinkovitostjo itd.
V prid zgoraj zapisanemu naj velja naš poziv Okrogli mizi: naj se le-la ne spremeni Izgolj) v bitko za volilne glasove, naj ne služi le kol povod za vojno, temveč naj v demokratični in pošteni razpravi votli tudi k nadaljnji modernizaciji slovenske države, pa tudi širše.
S tem bomo na volitvah, ne glede na rezultate — vsi zmagali.
Milan Balažič
rnatske kitajske oblasti. V tem načrtu je predlagal: 1. Tibet naj bi posta! območje miru brez vojaških enot, 2. ustavili naj bi priseljevanje Hanov na »streho sveta«, zaradi katerega Tibetanci na svojem ozemlju postajajo narodnostna manjšina, 3. na Tibetu naj bi uvedli temeljne človekove pravice in demokratične svoboščine, zasnovane za zagotovilih na področju zaposlovanja, izobraževanja in zdravstva, 4. shranjevali jedrske odpadke na Tibetu in 5. obnovili naj bi pogajanja o bodočem položaju Tibeta v LR Kitajski.
Medtem ko dalajlamove pobude v celoti ustrezajo predstavi o radovednem dečku v la-maističnih oblačilih, ki si je želel pridobiti kar največ znanja o razvoju civilizacije, pa vsi odgovori nanje iz Pekinga prav tako ustrezajo predstavi o zagrizenem brezboiniku Mao Ze-dongu, kakršna je ostala v spominu »živega boga«. (Izjema so kajpada obdobja vladavine Hu Yaobanga in Zhiao Ziyattga, ko je Peking pokazal vsaj pripravljenost resno razmišljati o dalajlamovih predlogih.) Nemara je presenetljivo, v resnici pa povsem logično, da se je iz dalajlamove religiozne miroljubnosti in politične prilagodljivosti objektivnim razmeram rodila zamisel, da je demokracija edina pol za odpravo mednacionalnega spora. Po drugi strani pa je prav tako presenetljivo in hkrati logično, da se kitajska komunistična partija z nemočno opredelitvijo, da z vojsko zatre tibetanske zahteve po avtonomiji, čedalje bolj uveljavlja kot tragično utelešenje dogme in zatiranja, katerih božanstvo je brez dvoma staro prav toliko kot Avalokilesvara, božanstvo usmiljenja, daljni prednik dalajlame.
Zorana Bakovič

i
i
i
DELO	onnnTii	n nnii aaa
2° stran	S0B0TN	A PRILOGA	Ljubljana,
	14. oktobra 1989
M skuša v monopolnem političnem I sistemu ustvariti osnovne pogoje za J prehod v pluralističen političen si-jstem. To je njena omejitev in protislovje: v nenormalnem položaju naj bi ustvarila predpostavke za normalno stanje.
Tisto dejanje, ki je sicer plod okroglih miz, vsaj poljske in madžarske, je bilo pri nas opravljeno v skupščini kot legitimni in legalni ustanovi tega sistema. Ta legitimnost je bila dokazana tudi s sprejemom ustavnih dopolnil, in to ne samo spornih šestih.
Ta skupščina še ni pluralistična.
Ni po pravilih strankarskega pojmovanja političnega pluralizma. Vendar je v zadnjih letih vedno bolj izražala tudi različne politične interese večine prebivalstva te dežele. Brez tega bi bila kriza zaupanja še globlja. Naloga OM pa ni dogovor o spremembi ureditve (ta dogovor je že bil sprejet z amandmaji), ampak dogovor med političnimi in asociacijskimi subjekti o rešitvah v okviru evropskih demokratičnih standardov, o predlogih ureditve volitev in političnega združevanja, ki bi bila skladna z ustavo in sprejemljiva za državljane in seveda, za skupščino, ki o tem odloča. Ustava pušča za to dovolj odprtega prostora. kar je že prvi rezultat OM.
Na začetku OM je letelo na vas in ZK veliko očitkov, da zavlačujete in se izmikate. Zdi se,
da niste imeli jasnega mandata in ste skupaj s partijo otipavali teren.
Tako podobo so zbudila medijska poročila.
V	resnici sem imel natančen pogajalski mandat prav na tisti točki, kjer so se stvari ustavile: pri vsebini 1. točke poslovnika, ki določa udeležence OM. Vprašanje udeležbe ni proceduralno. je bistveno vsebinsko vprašanje.
Tu ste zelo spreminjali mnenje. Resje. Sloje za dva koncepta. Prvi je bil koncept OM kot omizja enakopravnih političnih subjektov. Nismo se mogli zediniti, zato je bilo po pogajanjih prvega dne edino smotrno odpreti mizo za vse tiste subjekte, ki bi na njej, spoštujoč njen poslovnik, želeli sodelovati.
V	tem vašem predlogu so nasprotniki videli
novo obstrukcijo.
To je samo dosledna rešitev, ker se nismo mogli sporazumeti o merilih udeležbe. Ugovori o obstrukciji, češ da bi potem na OM prišlo poljubno število subjektov, so zelo abstraktni in praksa jih verjetno ne bo potrdila. Mislim, da bo sestava na koncu približno taka, kot če bi uveljavili politično merilo.
Govorite, kot da se bo OM zanesljivo nada-Ijevala.
ZK. ki jo predstavljam, je ves čas videla smisel OM v tako zastavljenih ciljih, kakor sva o njih govorila. Smisel OM pa je tudi v samem njenem delovanju - tako se krepi demokratična praksa. Če smo se odločili za take procese, je dobro, da jih nadaljujemo.
OM je trenutno prekinjena in alternativa vam očita predvsem dvoje: da na njej ne sodelujejo najvišji predstavniki ZKS, kar naj bi pričalo o podcenjevanju. Drugič vam očitajo. da predstavniki ZK in SZDL v drugih forumih niso zagovarjali sklepov OM, kot je bilo dogovorjeno.
PETER BEKEŠ O NAČRTIH IN PRIHODNOSTI ZKS
Partijski bolnik na robu zdravja
Pravite torej, da zvezi komunistov zaradi prekinitve OM ni treba imeti slabe vesti.
To lahko trdim s precejšnjo dozo miru.
S precejšnjo, ne s popolno?
Nič ni popolno na tem svetu. Predstavniki alternativnih organizacij v ustavni komisiji so tam soglašali, daje na OM dogovorjena rešitev, ki ureja način volitev v DPZ, ustrezna. Samo za to je šlo. Ugovori o neustrezni metodi so se pojavili pozneje.
Če se OM ne bo nadaljevala, lahko za ZK nastane neroden položaj. Uresniči se lahko stara grožnja o pozivu k bojkotu volitev.
Član predsedstva CK ZKS in njegov pogajalec na Okrogli mizi Peter Bekeš — sicer eden tistih, ki jih uvrščajo med najvidnejše predstavnike »liberalnega krila« v partiji - je med dosedanjim
»namiznimi« polomijami igral zelo nehvaležno vlogo, zaradi katere so mu že prilepili vzdevek »kurir«. Sam pa očita nasprotni strani, da ji je šlo v veliki meri bolj za učinke nastopanja
v javnosti kot pa za dejansko približevanje skupnim ciljem v začasnem poslovniku Okrogle mize.
§
a/

i
Prvi očitek je nekorekten vsaj iz dveh razlogov. Prvič je človeško nekorekten do mene ali do kogarkoli, ki na OM zastopa katerokoli organizacijo. Če se s komerkoli od zastopnikov drugih organizacij ne bi želel pogovarjati. ne bi sprejel mandata v svoji organizaciji in je ne bi predstavljal. Druga nekorektnost je metodološka: udeleženci OM morajo drug drugemu priznavati avtonomijo, se pravi pravico. da udeleženci samostojno odločajo, kdo jih bo zastopal na OM, in v skladu s svojimi pravili in političnimi usmeritvami samostojno oblikujejo svoja stališča in jih verificirajo. To je pomembno, saj se lahko v položaju, v kakršnem je danes ZK. znajde katerakoli organizacija. Še nekaj. Jaz kot Peter Bekeš sem lahko zanimiv sobesednik pri kavi, za OM pa sem zanimiv samo. če res zastopam stališča članstva, oblikovana po demokratičnem postopku v ZK. Isto pa pričakujemo od zastopnikov drugih organizacij. Njihov položaj je v tem pogledu za zdaj še veliko lažji, ker imajo manj članstva in je njihova notranja komunikacija lažja.
In očitek o tem, da niste zagovarjali sklepov, sprejetih na OM?
Če dogovor na OM gledamo kot pogodbo, potem je bila izpolnjena. To je dejstvo, ki ga priznava tudi opozicija. In to je za pogodbe bistveno. Pripombe na metodo pa so v teh razmerah iskanje dlake v jajcu in. kot rad pravi Mišo Krivic, metanje peska v oči javnosti. Upam. da ni potrebno razlagati, kdo tokrat rneče pesek.
Rekli ste, da ste na začetku OM imeli natančen pogajalski mandat. Zakaj je bilo potem potrebno vmesno telefoniranje?
Iskal sem svojega predsednika in sekretarja, bila sta odsotna. Zato je prišlo do dveh krajših prekinitev. Končno pa sem ju le dobil in se dogovoril za širše posvetovanje. V ZKS ne more noben vodilni funkcionar sam sprejemati ali spreminjati stališč.
Zdelo seje. da jih Kučan in Ribičič lahko.
Pri odločitvi o spremembi stališča je sodelovala večina članov vodstva ZKS.
Ta grožnja ni resna. Težko si predstavljam, da bi katerikoli resen in odgovoren političen subjekt, ki ima možnost sodelovati na volitvah. ki izpolnjujejo demokratične standarde. tako možnost zavrnil. Zdi se mi, da gre bolj za oblikovanje pogajalske pozicije, za zaostrovanje iz strahu, da bistvene zahteve ne bi bile izpolnjene. Njihovo bistvo pa vidim v zahtevi, da demokratične volitve bodo.
Zakaj se partija boji sprejeti proporcionalne volitve?
Ne vem. Stališča o volilnem sistemu še nismo oblikovali, stališče posameznih komunistov, ki so sodelovali v teh razpravah in ki dajejo prednost večinskem sistemu, pa se je oblikovalo po empirični poti, zlasti na podlagi kritike delegatskega sistema. Mislim, da se odpirajo možnosti za iskanje evropskih kontinentalnih volilnih standardov, v katerih prevladuje omehčana varianta proporcionalnega sistema.
Partija bi morala razmišljati strateško. Če bo a zdaj zbudila vtis, da okoli volitev koleba in manipulira, si bo napravila škodo, ki bo neprimerno večja od koristi, ki bi jo imela, če bi uveljavila zanjo nekoliko ugodnejši volilni sistem.
Znotraj pametne strategije je treba podpreti tiste konkretne rešitve, ki ne bodo zbujale sumov o iskanju apriornih privilegijev. S tega vidika sta oba volilna sistema po svoje nevtralna. Oba imata prednosti in pomanjkljivosti in noben ne deluje v povsem čisti obliki. Zaradi narave DPZ kot zbora političnih organizacij. ki jih je zdaj v našem prostoru že več kot 10, bi bila neka varianta proporcionalnega sistema zelo primerna in sistemsko dovolj nevtralna rešitev. To bi bil eden od elementov političnega fair p!aya. to bi izključilo očitke o privilegiju kateregakoli političnega subjekta in to bi bil pomemben temelj zaupanja, ki ga bo bodoča skupščina zelo potrebovala.
Bi si upali napovedati, kako se bodo iztekle volitve?
Tu imamo opravka z znanim paradoksom: po anketah nizki odstotki zaupanja v ZK, po drugi strani pa prevladujoča podpora nekaterim političnim možem, s katerimi identificirajo reformno politiko. Do volitev je še 5 mesecev in na volilno razpoloženje bo vplivalo marsikaj; programi, ki zvečine še niso predstavljeni javnosti, dogajanje v Jugoslaviji in Evropi. V ZK ne računamo toliko na programske obljube, ampak predvsem na dejanja. s katerimi bomo javnost prepričali, da mislimo z reformami zares in smo jih sposobni izpeljati.
Z nacionalnega vidika bi bilo najboljše, če partija ne bi preveč prepričljivo zmagala in ne bi bila prehudo poražena. Ce bi vas volitve gladko odplaknile, bi lahko prišlo do hudih reakcij v Jugoslaviji in najbrž do precejšnjega kaosa v Sloveniji, ker nove politične sile pač nimajo dovolj izkušenj. Če bi ZK preveč suvereno zmagala, bi zaspala na lovorikah. Najboljši bi bil torej izid, ki bi vas silil v koalicije.
Triumfa ZK realno ni mogoče pričakovati. Onemogoča ga že prisotnost novih političnih subjektov, zanimivih že zato. ker so novi in neobremenjeni. Realno je pričakovati, da bodo dobile večino tiste politične sile, ki se bodo zavzemale za izhod iz krize po demokratični poti, ki že danes uživa večinsko podporo Slovencev, in ki bodo postavile kandidate, ki bodo s svojimi osebnimi kvalitetami zagotavljali uresničljivost takih programov. Ker poznam potencial nove ZK. tudi nevarnost, da bi nas odplavilo s političnega prizorišča, ni realna. In navsezadnje si je partija vendarle ustvarila nespodbiten kredit med NOB, poleg tega pa je v Sloveniji v zadnjih 40 letih kljub vsem pomanjkljivostim realizirala najhitrejši razvoj.
To je nerazvoj in s kakršnimkoli »razvojem« se lahko hvalimo le, če sprejmemo klavrna jugoslovanska merila.
V realno obstoječem socializmu je eden možnosti izkoristil boljše, drugi slabše. Prispevek ZKS pa vidim predvsem v tem. da ni nikoli do konca zategnila represivnega vijaka. Gotovo pa je sodelovala pri ustvarjanju blokad, ki so povzročile krizo.
Po moje je zgrešeno zagovarjati ZKS, češ da je bila za slovensko družbo manj pogubna kot druge partije v Jugoslaviji. Treba bi bilo napraviti jasno bilanco preteklosti, priznati napake, potem pa jasno izraziti partijsko diskontinuiteto in na tej osnovi iti naprej.
Se strinjam. Prav to počnemo — to je bistvo prenove ZK.
Skušam pa biti pošten v tem smislu, da je . nekaj humusa - celo v ZK - vendarle ostalo in daje lahko na njem vzklila in v jugoslovanskih razmerah najplodneje pognala demokratična misel. Kljub vsemu je treba vedeti, daje bil izvoljen Kučan s svojo ekipo s soglasjem Marinčevega vodstva. Vem, da lahko kdo reče: vsi so enaki, kontinuiteta je dokazana, samo metode se malo spreminjajo. Z mojega vidika pa je bila tako omogočena demokratična evolucija, ki je brez hudih travm vendarle prinesla nove ljudi in ideje. Danes smo demokratična, reformistična politična organizacija in če se hočemo odreči nasilju, je bilo času pač treba dati čas.
Realsocialistični pritiski na Slovenijo se bodo nadaljevali. ZK je glavni branik pred njimi in v tem smislu vam ti pritiski volilno celo koristijo.
Vem. da je slišati celo vprašanja, koliko smo zanje plačali. To dokazuje smisel za slab humor. Reforme bi izvajali veliko laže. če bi
demokratične reforme tekle sinhrono po vsej Jugoslaviji. Po drugi strani je res. da* je ZKS še vedno najbolj odgovorna za demokratični proces v Sloveniji in njegovo obvarovanje. Ta proces je edina razvojna perspektiva za narod, katerega del smo. Hkrati pa ta obramba ni nekakšno mesijanstvo, ampak plod spoznanja, da se demokratične reforme v Soveniji lahko razvijajo samo ob približno usklajenem tempu in večjem spoštovanju obstoječih razlik v vsej Jugoslaviji.
Kratkoročno je pričakovanje, da se bo na hitro demokratizirala vsa Jugoslavija, iluzija. Teza, da lahko slovenska pomlad preživi samo z demokratizacijo vse države, je morda pravilna, vendar je sprejemljiva samo dolgoročno. Pristati na njo zdaj, ko je treba demokratizacijo v Sloveniji uveljavljati proti pretežno še vedno realsocialistični Jugoslaviji, bi bilo svojevrstno kapitulantstvo. Skratka, sedanji dosegljivi optimum je t. i. asimetrična Jugoslavija, se pravi koeksistenca različnih družbenih »modelov«.
Elementov asimetrije je že zdaj veliko. Najmočnejši je bil uveden z amandmajem 47 k srbski ustavi, ko sta pokrajini izgubili možnost dajati soglasje k ustavi republike Srbije. S tem sta izgubili kvalifikacijo avtonomnega političnega subjekta, potrebno za vlogo konstitutivnega elementa federacije. Vendar se ne strinjam z zahtevami, da bi bilo treba pokrajini črtati s seznama članic federacije. Nasprotno, treba bi jim biio vrniti avtonomnost. Sicer pa gre za ustvarjanje razmer za sožitje ob spoštovanju razlik.
Položaj na jugoslovanskem prizorišču se res zdi veliko boljši, kot je bil še pred nekaj meseci in sicer ne glede na sedanjo ustavno bitko, kije bila za Slovenijo predvsem psihološka zmaga nad samim seboj, okrepila pa je tudi njen položaj v Jugoslaviji. Srbija, poglavitni vir destabilizacije v državi, se zdi vedno bolj osamljena, njena nekoč dozdevno trdna južna zavezništva se krhajo, zdaj se je premaknila tudi Hrvaška, Markovič se še kar drži...
Demokratične sile se krepijo povsod po Jugoslaviji. kot rečeno, in to je osnova za optimizem, s katerim gledam na razvoj države kot celote.
Je Srbija pri vsem tem ključna republika?
Ključna je iz dveh razlogov. Najprej zato. ker je največja, to pa ni zanemarljivo dejstvo. Drugič je tu srbsko nacionalno vprašanje, ki je vprašanje vse Jugoslavije, ker pač 40% Srbov živi zunaj matične republike. Tu sta mogoča samo dva modela reševanja. Eden je
model represivnega povezovanja teh pokrajin. model, ki je zgodovinsko propadel. Drugi je model enakopravnega sožitja z večinskimi narodi, s katerimi živijo Srbi kot manjšina zunaj matične republike. Zaradi tega je demokracija kot način in pogoj enakopravnega sožitja ljudi in narodov tako pomembna za perspektivo Jugoslavije, je veliko več kot modna floskula.
Hrvati so v tisti dolgi partijski noči glasovali za slovenska stališča. To je bil morda odločilen premik za vso Jugoslavijo. Se vam ne zdi, da bi se morali slovenska in hrvaška uradna politika spričo skupne ogroženosti nekako povezati?
Hrvaški člani CK ZKJ so glasovali za svoja stališča, kar je veliko boljše, kot da bi glasovali za slovenska. Tako so glasovali zato. ker se s temi stališči identificirajo, vidijo v njih perspektvo zase. To je vredno več kot nekakšna abstraktna solidarnost. Vprašnje formalne povezave pa je zame zelo občutlji%'0. ker bi lahko bila razumljena kot ustvarjanje bloka, ki skuša na silo uveljaviti neke spremembe. Edina pot je, da bi demokratične reforme vzeli za svoje in jih ponotranjili sami državljani v drugih republikah.
Ali je v načelu sporno, da bi se posamezne zvezne enote medsebojno povezovale?
To žal ni samo akademsko vprašanje. Akademski odgovor bi bil: tako povezovanje je celo zaželeno. Sam že dolgo zagovarjam-tezo. da federacije ne moremo reducirati samo na zvezne ustanove, ampak da je vrednost življenja v skupni državi prav možnost bogatih bilateralnih in multilateralnih povezav na vseh področjih, političnem, gospodarskem, kulturnem. V sedanjih kočljivih razmerah pa je treba to sodelovanje navezati zelo odgovorno, v tem smislu, da se ne bi smeli slabiti že tako omajanega zaupanja v Jugoslaviji.
Slovenija in Hrvaška sta pod mogočnim pritiskom. zato bi bilo njuno obrambno povezovanje normalno, pretirana obzirnost pa odveč, saj vemo, kako brezobzirno ravna nasprotnik. To narekuje politični realizem.
Na tej točki ga vidiva na različen način. Dokler obstajajo mehanizmi, ki posamezne republike varujejo pred vsiljevanjem interesov, ki jih imajo same za škodljive, take povezave niso potrebne. 30. seja CK ZKJ je pokazala, da je demokratični centralizem odmrl, kar slovenski komunisti že dolgo ugotavljamo, da pa organizacija zaradi tega ni razpadla, da lahko deluje na ta način in da imajo vrednost samo tisti sklepi, ki so sprejeti demokratično. Takšne trajne koalicijske povezave bi lahko pri nekaterih narodih, zlasti zato. ker nimamo enotnega komunikacijskega prostora, ustvarile vtis ogroženosti, kar ni demokratizacije ne bi pospešilo, ampak jo ustavilo.
Aii ne bi bilo privida o ZKJ kot enotni organizaciji najboljše dokončno razbiti?
Veliko je še starega gledanja, ki pod enotnostjo zelo poenostavljeno misli na enakost, enoobraznost. eno formo vodenja iste politike. To spričo velikih razlik v Jugoslaviji deluje kot Prokrustova postelja in sproža nove konflikte. Če bi ti konflikti postali neznosni, je prav politični pluralizem tista formula, ki lahko reši Jugoslavijo kot skupno državo.
Vsaka represija bi pripeljala do nasprotnih učinkov.
Ali je ZKS, če bo na kongresu ZKJ grozila majorizacija, še vedno pripravljena na partijsko nepokorščino?
Na zadnji seji zveznega CK smo se že, ne samo ZKS. ampak vsi, ki so glasovali proti sklepom, konstituirali kot jasno razpoznavna politična manjšina. Zdaj ni samo od te manjšine. ampak tudi od večine odvisno, ali je sposobna demokratično vzdržati to širino in medsebojno kritično napetost. Če bo ZK kot celota vzdržala, bo pač ostala enotna organizacija. v nasprotnem primeru pa organizacij-i ske enotnosti ne bo mogoče ohraniti.
Kako da je bila ZKS tokrat v ustavni bitki tako trdna. Velik je bil strah, da bo v zadnjem hipu popustila.
Pri vprašanju suverenosti slovenskih državljanov in slovenskega naroda, to pa sta bistveni komponenti slovenske državnosti, kompromisi niso mogoči. Če bi ZKS tu popustila, bi se odpisala kot realna politična sila.
Tako trdna je bila tudi zato, ker je branila lastno politično kožo?
Tako je. Gre za identifikacijo z vrednotami, ki so bile v igri.
Zdi se. da ta identifikacija še letos spomladi ni bila tako trdna in da je partija šele v minulih mesecih doživela notranje pospeške, ki so jo zdaj napravili žilavo tudi navzven.
Ta proces, ki je zdaj morda res doživel nenadni kvalitativni preskok, kot bi rekel Mara, je tekel že nekaj let in ustvaril novo večino ne samo v ZK. ampak tudi v večini slovenskih glav. Navzven ta proces s svojo predzgodovino in notranjo logiko doslej najbrž ni bil tako razviden.
Ali ste na primer že pred letom dni pristajali na večstrankarski pluralizem, pri tem pa taktično upoštevali, da čas še ni zrel za to. da bi bilo to javno povedano? Ali pa je šlo za dinamiko, ki je, ko je bila enkrat sprožena, dobila svojo inercijo in vas je silila v nadaljnje odpiranje?
Tukaj so bili posamezniki v različnih položajih. Ne gre za skrivni načrt, ki bi ga uresničevali po kapljicah.
Čeprav je taktiziranje seveda potrebno.
Vsak član vodstva je gotovo imel svojo vizijo; nekdo je videl dlje. drugi je sprejemal spremembe po kapljicah. Zase moram reči. da mi
je bilo v trenutku, ko sem sprejel nalogo, da pripravim osnutek dokumenta o političnem pluralizmu — to je bilo lani jeseni — že jasno, da to pomeni odločitev za politični pluralizem v polnem smislu. Vse drugo je stvar taktike, kot je stvar terapije v medicini, da vam škatlice aspirinov ne dajo naenkrat, ampak po homeopatskih dozah. Namen je. da bolnik preživi in ozdravi.
Zastavil bi vam vprašanje, ki sem ga že vaši kolegici Sonji Lokar: kako je z zelo pomembnim vprašanjem Kučanovega nasledstva? Je
Milan Kučan pripravljen obnoviti mandat?
To bi morali vprašati Milana Kučana.
Tako je odgovorila tudi Sonja Lokar.
Ne spomnim se. Če prav razumem, kam merite z vprašanjem, bi dal svoj odgovor. Milan Kučan gotovo simbolizira, predvsem s svojim osebnim prispevkom, spremembe ZK in demokratične družbene spremembe, povezane z njo. ZK z njim na čelu je močnejša in prepričljivejša in to dokazuje pomen osebnosti kot resnega zagotovila za kontinuiteto neke politike. Toda ta politika je tudi izraz ekipe, ki dela kot orkester z vrhunskim dirigentom.
Vprašanje je torej še vedno odprto?
Odprto je na praktični ravni, ker številne občinske in osnovne organizacije ZK zahtevajo. naj Kučan znova kandidira. Rešitev vprašanja je odvisna od več stvari. Prvič od spremembe statuta, ki zaenkrat ne dopušča ponovitve mandata. Če bo zahteva po ponovitvi večinska, bo statut spremenjen. Ne zaradi Kučana, ampak zaradi uvajanja političnega pluralizma, ki ukinja razloge, zaradi katerih je bila ta omejitev smiselna" Smiselna je bila v razmerah monopolne politike kot ovira za preprečevanje osebne oblasti posameznika. Zdaj. v času politične tekme, je treba staviti na konja, ki zmaguje. Drugo vprašanje pa je. aii imamo res samo enega konja, ki lahko zmaga. Mislim, da je v naši organizaciji še več sposobnih ljudi.
Zlobnež bi lahko to nasledstveno negotovost razumel kot del volilne igre. V tem smislu: Kučan pusti vprašanje do konca odprto, nato mandat naposled sprejme, ljudje si oddahnejo in za ZK jih glasuje nekaj več.
Kučana poznam že kar precej let in zato si lahko dovolim reči. da tega gotovo ne dela iz taktičnih razlogov. Mislim."da se obotavja tudi zato. ker se mu zdi neokusno, da bi v času. ko je on predsednik, spreminjali statut zato. da bi lahko ostal na tej funkciji. Sicer pa Slovenija z uvajanjem pluralizma vse manj živi politično življenje samo po enem kanalu - kanalu ZK. Zato gre tudi za trezen razmislek, na kateri funkciji produktivno uporabiti človeka s takim zaupanjem in ustvarjalnim potencialom. Aii je to res lahko samo vodenje ZK?
Janko Lorenci
PO GDANSKU IN TI A NA N M EN U NA KOSOVU
Izgon
Avdija Uke iz raja
Iz zvočnika na osmem horizontu
rudnika v Starem trgu je odmevalo
predavanje profesorja Šuvarja: uvod v rudarski življenjepis njegovega očeta, bibliografsko navajanje podatkov o albanskem vprašanju na Balkanu in poziv rudarjem, naj
pridejo iz jame.
Slabo uro pozneje je Avdi Uka nepričakovano glasno priznal, da je vedel, »da jih bodo peljali žejne čez vodo in ga ne bi smeli spustiti med rudarje.« V šali je poudarjal, da zdaj nima druge izbire, kot da se sleče do nagega in se odpravi v Prištino, saj bodo »tako menda le dojeli, da je stvar nadvse resna«.
Od teh dogodkov mineva že sedmi mesec, rudar pa je bržkone ugotovil le, da ga niso jemali resno ali pa da tega preprosto niso hoteli. Uka se je znašel v hudih težavah, saj je že 200 dni v priporu. Proti njemu so namreč vložili obtožnico, v kateri je rečeno, da se je ukvarjal s »protirevolucionarno dejavnostjo«, za kar je zagrožena celo smrtna kazen. Kaj je zagrešil ta 46-letni rudar, ki ima samo osemletko in je oče desetih otrok, izmed katerih sta le dva polnoletna?
Obtožnica, ki obsega en sam stavek, ga bremeni, da je med stavko skrbel za red in da je sodeloval pri sestavljanju zahtev stavkajočih. Ta stavek pa tudi daje vedeti, da je kršil pravila »delavskega raja«. Vsem je namreč znano, da institucije sistema zagotavljajo red. stavka pa prinaša anarhijo. Za red v družbi torej skrbijo sistemske institucije, ohranjanje reda med stavkajočimi rudarji pa pomeni uvajanje vzporedne oblasti. Kdor tako ohranja red, si torej lasti pravico vladati ali vsaj
voditi druge; naša družba pa ima institucije za to — oblast in miselno avantgardo v obliki partije. Avdi Uka se je potemtakem povzdignil na to raven, ne da bi vprašal, ali sme, Avdi Uka torej ne bi smel skrbeti za red, oziroma sodelovati pri sestavljanju zahtev stavkajočih.
Zadnji ostanek raja
Nekateri pravijo, da je ta rudar, tako kot številni drugi, končal v zaporu, ker je Albanec in ker si je drznil protestirati. Kaj lahko bi namreč Uka dobil obtožnico, v kateri bi pisalo, da je spodbujal rudarje k neredom in z vztrajanjem, da ni treba pisati nobenih zahtev, podaljševal stavko. Pri tem ni toliko pomembno, da so stavkali Albanci oziroma narodna plat problema, pač pa je veliko bolj pomembna obtožnica v enem samem stavku, ki je odpravila še zadnji ostanek socrealističnega raja na Kosovu. Dolgo vrsto let ustvarjajo podobo Trepčinih »udarnikov«, ki prelivajo pot za blagor naše socialistične skupnosti — to so bili obvezno grobi obrazi in mišičasta telesa — in nenehno ponavljanje (po letu 1981), da je delavski razred »utrdba«, ki je nacionalizem ne more zasesti, je nenadoma nadomestila enako vsiljiva nova ideološka propaganda. Namesto značilnih obrazov, ki so javno obljubljali, da bodo ob 1. maju ali
kakem drugem pomembnem datumu oziroma prazniku presegli normo za 50 odstotkov, so se začeli oglašati povsem konkretni in politično misleči ljudje, pa čeprav niso imeli bibliografskega vpogleda v albansko vprašanje na Balkanu. Namesto izjav, daje delavski razred »utrdba« boja ZKJ zoper nacionalizem na Kosovu, je bilo slišati trditve, da so rudarji protirevolucionarji, s katerimi resda manipulira »protirevolucionarni štab«. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre za celotni albanski delavski razred, ki je stavkal februarja.
Izgubljeni ideološki adut
Oblast na Kosovu je z Avdijem Uko vstopila v svoj zadnji začarani krog. Ko je delavskemu razredu zanikala sleherno subjektivnost, je bila ob svoj še zadnji komunistični ideološki adut. Ideološko razgaljena se je kmalu identificirala z edinim, kar ji je preostalo, namreč s silo. Z represijo, izolacijami in s sojenjem udeležencem demonstracij oziroma z grobim ukrepanjem proti demonstrantom — ta njen poseg je zahteval tudi žrtve — sije prizadevala vsaj preživeti. In tu se krog zapre. Zaprl se je v tistem hipu, ko so demonstrantom izrekli ideološke in zaporne kazni za protirevolucionarno dejavnost v dveh ne le časovno različnih obdobjih: demonstranti so bili namreč
enako krivi, ko so leta 1981 pozivali h kršenju ustavnih določil, in tudi osem let pozneje, ko so zahtevali, da je treba taista določila ohraniti. Podobno je ravnal tudi predsednik jugoslovanskih komunistov: ko so mu povedali, da v Starem Trgu izpolnjujejo proizvodne načrte le 47-odstotno, je tako, kot bi ravnal vsak delodajalec, dal vedeti, da nikjer v svetu ne marajo nedela.
Kosovski rudarji so torej doživeli svoj Ti-ananmen in Gdansk in se znašli v položaju nekje med okrepljeno represijo in organiziranim odporom. Gledano v širšem kontekstu socialističnega razvoja se tačas ponujata dve možnosti, namreč kratkoročni status quo. to se pravi nadaljnja prisila, ali alternativa sedanji oblasti, torej politični pluralizem, ki pa je praktično nemogoč in bi zato utegnilo priti le do množičnih protestnih akcij, kajpak na narodni podlagi.
Odgovora na zastavljeno vprašanje ne bo treba dolgo čakati. Če bodo Avdi Uka in njemu podobni obsojeni, bo s tem obsojena tudi novembrska oziroma februarska politična subjektivizacija Albancev in njihova nenasilna politična dejavnost. To pa hi pomenilo, da socializem na Kosovu ni šel niti za pedenj dlje od Dengovega načina ohranjanja pravo-
vernosti. le da se vse to dogaja kajpada v Jugoslaviji. Če bo Uka obsojen na zaporno kazen, ker je skrbel za red med stavko in ker je pomagal sestaviti zahteve stavkajočih rudarjev. bo to ponovno opozorilo, da se je začel prebujati vsem še predobro znani »brkati« model socializma iz ne tako davne preteklosti.
Kosovska in zvezna oblast bosta morali naglo ukrepati. Pa ne zaradi Uke (saj oblasti doslej ni bilo mar za posameznika), marveč zavoljo same sebe. Lahko namreč izbere katerokoli zahtevno različico iz dosedanjih izkušenj s socializmom (lastnim in tujim), opirajoč se na represijo, lahko se zgleduje po Poljski. lahko pa tudi pod pritiskom svetovne javnosti in zahodnih vlad zaradi kršenja človekovih pravic »odpre ventile«.
Naj se odloči tako ali drugače, ukrepati bo morala čim prej. saj se bo v kratkem gotovo spopadla ne le z jeznim delavcem, čigar narodna čustva so hudo prizadeta, ker mu ni nihče pripravljen prisluhniti, namreč tudi z jeznim človekom, ki ne more zagotoviti dovolj kruha svojim desetim otrokom.
Veton Surroi
Ljubljana,
14. oktobra 1989
SOBOTNA PRILOGA
DELO stran 21
V
aš nastop za zadnji seji CK ZKJ, na kateri so razpravljali o dopolnilih k ustavi SR Slovenije, je zbudil precejšnjo pozornost. Na kakšnih spoznanjih in izkušnjah je temeljil?
Na našem političnem prizorišču sta dva programa, ki imata, če ju skrbno preberete, v resnici tudi precej skupnih točk, ki bi lahko pripeljale do napredka, do demokratizacije političnega sistema in družbe. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da njuno uresničevanje v praksi še zdaleč ni enako. Na podlagi teh dveh programov bi težko poskušali graditi nekakšno jugoslovansko sintezo, čeprav je to menda teoretično možno. S tem hočem povedati, da ni dobro, da nimamo jasnih programov tudi v drugih republikah. Tako so se zdaj znašle v položaju, da skačejo v rove »vojskujočih se strani« kot privrženke ene izmed njiju. Ali pa v vlogi opazovalk ponavljajo znane fraze o bratstvu, enotnosti, Titovi, avnojski Jugoslaviji, enakopravnosti.. .
Torej ni nekakšnega tretjega programa, ki bo odražal edino možno jugoslovansko sintezo, ki bi bil sprejemljiv za vse ali večino in ne bi bil v škodo drugih. Kajti v okoliščinah, ko se na eni strani navdušujejo za geslo en človek — en glas. na drugi strani pa za geslo ena republika — en glas, je treba storiti vse, da bi našli za vse sprejemljivo rešitev. To rešitev naj bi ponudila ena izmed drugih republik ali eden izmed zveznih organov.
Celotne razmere v CK ZKJ pa pričajo o zavestnih poskusih, da bi se ta razprava spremenila v sojenje slovenskim dopolnilom in slovenskim komunistom.
Zakaj se tudi razprava o dopolnilih k slovenski ustavi v jugoslovanskem okviru ni mogla izogniti »novokomponiranentu« političnemu modelu spopadov in obračunov, mitingov in pozivov k orožju?
Kg Ks vsakem primeru je ta (čeprav začetni) ||| (Jj* korak v demokratizaciji odnosov, še Posebej v pogledih na oblast, pomem-HjHI ben za črnogorski prostor. Nekdanji Hlf tradicionalni in v svetu zelo znani kult svobode sta tukaj preprosto zamenjala kult oblasti in komunistična ortodoksnost ali materialni interesi.
Populistični demokratizem s svojih vse pogostejših zborovanj in mitingov ne pošilja samo sporočil, da bo »ubil« in ne zahteva samo »aretacij« in »zamenjav« (v drugih okoljih), ampak je v zadnjem letu dni pokazal zelo malo znanja in volje za uresničitev kakršnih koli oblik glasno objavljane demokracije. Delavci sicer revolucionarnega Radoja Dakiča tako brez pomislekov prekinjajo delo in izgubljajo na tisoče ur za izhode na ulice, malo volje, načelnosti in vztrajnosti pa pokažejo, kadar je treba razčleniti medsebojne ne prav dobre odnose in »zasluge« v preteklih dogodkih. Delavci Oboda takoj zapustijo tovarniško dvorišče, da bi lahko zagrozili skupini sokrajanov, ki »podpirajo« slovenska dopolnila. za vse težave, kijih povzročata njihovo nedelo in nedisciplina (iz tujine jimzaradi pomanjkljivosti vrnejo skoraj polovico proizvodov), pa zahtevajo denar od države. Ali ne zveni cinično, kar zdaj sporoča tudi črnogorski partijski populizem: da .je za pluralizem, obenem pa zahteva odločno diferenciacijo in glave »propadlih politikov«.
»Prvoborci« se umikajo
Otroške bolezni vsake demokracije so hude, otroštvo pa tukaj hi samo dolgo, ampak tudi nepredvidljivo. Profesor pravne fakultete dr. Slavko Lukič je pred kratkim zatrdil, da se v Črni gori še vedno bojujejo proti, ne pa za. Če bi bi! razlog za to res še vedno strah pred »vrnitvijo bivših« ali njihovimi »podzemnimi političnimi kuhinjami« (na kar je pred kratkim opozoril mag. Momir Bulatovič), potem bo največji »krivec« za to vendarle prav (le delno) pomlajeno črnogorsko vodstvo.
Zahtevati diferenciacijo samo tistih, ki so odpadli, pri tem pa (kot je na nedavni javni tribuni opazil univerzitetni profesor dr. Milu-
NIJAZ SKENDERAGIC: »BOSANSKI MUZEVIC«
nacionalistične skupine in posamezniki v njegovih vrstah.
Jugoslovanska drama se bliža vrhu; že dolgo igramo, še vedno pa ne vemo (priznavamo), kdo so glavni igralci, kdo je kdo in kaj je kaj. Največkrat obtožujemo nacionalizem in nacionalne voditelje. Imeli smo že priložnost dognati, kateri nacionalizem in kateri voditelji, a v razpravi se je izpričala naša nepripravljenost in nedoslednost. Na lastni koži sem občutil, kako nevarno je, politično pa nemara celo enako samomoru, imenovati stvari z njihovim pravim imenom. Prisegamo na demokracijo, iz dneva v dan pa dokazujemo, da je to žal naša najbšibkejša točka.
Imenovati stvari s pravim imenom
Je enako samomoru
Ali drži ugotovitev, da ste bili, vsaj kar zadeva člane CK ZKJ iz Bosne in Hercegovine, na zadnji seji »osamljeni strelec«?
Ne bi rekel. Gre za to. da je bil način glasovanja (s klicanjem po imenu) nepričakovan. To je zmedlo mnoge člane CK. Mislim, da bi bil sicer izid glasovanja drugačen. V mnenjih, ki sem jih izrekel, nisem osamljen, vsaj v svojem okolju ne.
Prišli smo do prepada, kjer si moramo naposled sneti trak z oči in stvari javno in odkrito imenovati s pravim imenom. Povedati, kaj je
kaj in kdo je kdo v Jugoslaviji.
Mislim, da imajo še vedno pobudo agresivne sile, ki bi rade podirale, večina, ki bi rada gradila, pa jim še vedno ne odgovarja z enako močjo.
Ko razpravljamo o nujnih spremembah, smo bliže odgovoru na vprašanje, kakšne Jugoslavije nočemo, kot na vprašanje, kakšno hočemo.
To je morda celo logično, če upoštevamo potek dogodkov v zadnjem letu ali dveh. V naše politično življenje sta bila uvedena metoda in jezik izsiljevanja, groženj, prepirov, omalovaževanja. ..
In vendar je naše politično prizorišče postalo precej pozorno, potem ko je bila CK ZKJ vsiljena razprava o slovenskih ustavnih dopolnilih ...
Področje odnosov v federaciji je slej ko prej področje, kjer se najbolj silovito lomijo kopja. To je bilo poglavitno bojišče, tudi ko so nastajala zadnja ustavna dopolnila (pa tudi pred tem). Že tedaj je bilo slišati vprašanja, pa ne le iz Slovenije, ali novi položaj Srbije spreminja odnose v federaciji.
Nijaz Skenderagič, član CK ZKJ iz Bosne in Hercegovine, je eden tistih, ki razbijajo stereotip, da so demokratične sile
v Jugoslaviji omejene le na »severozahod«. Veliko zanimanje javnosti — in srd ideoloških aparatov »protibirokratske revolucije« (bil pa je celo žrtev podobnega nasilja kot Muževič)
nogorskega in srbskega prebivalstva. Prva rešitev je, da bi se vsi prebivalci Kosova
počutili kot državljani z enakimi pravicami. Če tako obravnavamo stvari, se ne moremo strinjati tudi s sintagmo o kontrarevoluciji na Kosovu.
Kako bi lahko ocenili proces demokratizacije v Bosni in Hercegovini?
Demokratizacija je zgodovinska priložnost naše republike v kalnih vodah odnosov v jugoslovanski družbi, še posebej v federaciji.
— je vzbudil že s pogumno in neposredno obsodbo mučenja albanskih »izolantov« in političnega tlačenja Albancev na Kosovu
sploh, na »sojenju« slovenskim ustavnim amandmajem pa je bil
Mojim besedam so nasprotovali nekateri člani CK ZKJ iz ZK Srbije, iz večine beograjskih časopisov pa se je name usul plaz grobih podtikanj, obtožb in diskvalifikacij. Ker na mojo razpravo niso mogli odgovoriti z nasprotnimi argumetni, sem ugotovil, da jim kratko in malo ni bila pogodu. Temu sledi razvrščanje v različne klane.
Bosensko-hercegovski procesi demokratizacije pa so še daleč od točke, ko imajo občani dejanski vpliv na dogajanje v družbi. Zavirajo jih med drugim konfrontacije izsiljenih interesov v federaciji, ki so oblastnikom sredstev za ohranjanje nacionalne in republiške enotnosti. Zavira jih tudi pomanjkanje lastne demokratične tradicije in še vedno navzoče sile stanovske in klanovske prevlade, ki zlorabljajo prazen politični prostor.
eden redkih zunaj slovenske in hrvaške delegacije, ki se je temu
uprl.
Izkazalo se je torej, koga zdaj preseneča in skrbi dejstvo, da so se v Sloveniji homogenizirale politične sile. In da se nekateri sprašujejo. zakaj so vsi Slovenci zdaj »poskočili kot en mož«. Mislim, da ne moremo zanemariti tega, da se Slovenci počutijo ogrožene zaradi napadov na njihovo suverenost in poseganja v njihove izvirne pravice. Kot zgled bi lahko navedel sojenje ljubljanski četverici, ki je po mojem mnenju imelo ravno obraten učinek od pričakovanega. Ne kaže pozabiti tudi pritiska zaradi domnevnih napadov na JLA in s tem povezane grožnje s tanki, ki jih je treba posiati v Slovenijo, pa tudi napovedi uvoza »mitingaške revolucije« itd.
Posamezna dopolnila k ustavi SR Slovenije so vendarle najprej »obsodili« ustavnopravni teoretiki iz Srbije in sta za razpravo na zvezni ravni, vsaj tako je pisalo časopisje, dala pobudo tovariša Jovič in Trifunovič, in sicer na podlagi informacij iz strokovnih služb fo-
takšnih projektov so po mojem mnenju tisti politiki in vodstva, ki poskušajo s tem odvrniti pozornost delavcev in družbe od neprijetne stvarnosti, pomanjkanja, podražitev in brezposelnosti. Zato se nujno zastavlja vprašanje: ali tem vodstvom ustreza zaostrovanje problemov, v tem primeru nacionalnih, da bi pozabili na druge, veliko hujše — razredne. To so sile, zaradi katerih je Jugoslavijo zajel strah. Strah hromi in zato Jugoslavija ne more rešiti dileme, ali naj bi se vrnili k »realnemu socializmu« (ki bi bil v kombinaciji z nacionalizmom še veliko hujši od tistega, ki smo ga že preživeli) ali pa se odločili za negotov pluralizem. Po mojem mnenju smo se med kitajskimi tanki in poljsko-madžarskimi eksperimenti za zdaj odločili za tipično jugoslovansko omahovanje. Pozabljamo, da bi včeraj lahko storili tisto, česar očitno ne moremo danes ali jutri.
kajo drugačne bitke, nacionalne, verske in jezikovne, ki poskušajo ozemlje BiH razglašati za svoj poligon. *
Nočem biti pripadnik nikakršnega klana, pač pa bi zelo rad igral v moštvu, v katerem so neodvisni, samostojni ljudje in borci, ljudje, ki mislijo z lastno glavo in se ne bojujejo za moštvo, ki je trenutno na oblasti, temveč za prihodnost naše države.
Bosno in Hercegovino je že močno zajel širok proces demokratizacije, ki utegne utreti pot do odprave krize. Prihodnje volitve bi lahko bile priložnost za široko in strogo kadrovsko selekcijo od občinske do republiške ravni.
Samo naivneži lahko verjamejo, da so edina bosansko-hercegovska specifičnost različni Neumi in Agrokomerci in da jih drugi nimajo. Razlika je prav v tem, da se jim uspešno izogibajo, tako da svoje ljudi opozarjajo na BiH kot vir vseh malverzacij.
Temu je slediia seja CK ZKJ o mednacionalnih odnosih, na kateri ste govorili o dirigiranem nacionalizmu in opisali, kako nastaja nacionalizem v naših političnih in družbenih okoliščinah. Od te seje do danes ste dobili celo goro grozilnih pisem. Kako ste to sprejeli?
Za BiH mora to pomeniti več kot za druge republike. V takšnem prostoru nas lahko združujeta le svoboda in medsebojno spoštovanje, vse drugo nas ločuje tako med seboj kot od drugih; To je za BiH zgodovinska priložnost, kakršnih ni veliko.
Vse pravne države imajo mehanizme za varstvo, zvezne ustave, samo pri nas se je to preselilo na politično raven. In glejte, zdaj je postalo očitno, da tega ni mogoče rešiti s političnimi sredstvi. Nastale so razmere, ki so same po sebi argument, da federacija celo nima pooblastila za varstvo naše temeljne pravne listine — ustave.
Bosno iz različnih delov Jugoslavije verjetno vidijo različno. Osebno sem se prepričala, da se v Sloveniji na moč zanimajo za demokratične procese v vaši republiki. Kakšne politične trenutke zdaj preživlja Bosna in Hercegovina?
V zadnjem času ji proti njeni volji, vendar s podporo od zunaj in znotraj, čedalje pogosteje vsiljujejo skrbništvo in ji strogo pridigajo.
Sarajevski As je v eni zadnjih številk pisal o človeku, zaposlenem v Šipadu, kot organizatorju »pohodov«, ekskurzij s Kosova in iz Srbije skozi Sarajevo. Kako naj bi se takšnim postavili po robu?
Res je, da je sožitje tudi v Bosni in Hercegovini čedalje pogosteje tarča napadov, čeprav se je neštetokrat pokazalo, da med navadnimi ljudmi ni sovraštva, temveč ga podtikajo posamezniki in skupine, ponekod žal tudi vodstva. Kako navadni ljudje v Bosni preprosto gojijo slogo in sožitje, zgovorno priča pregovor, ki je tukaj geslo vsakdanjega življenja in odnosov med ljudmi: »svoje imam rad — tvoje spoštujem«. To bi moralo biti svarilo vsem, ki ribarijo v kalnem — sožitju ni mogoče zagotoviti s poveličevanjem svojega in neupoštevanjem in nespoštovanjem tujega.
Ali je jugoslovansko politično in družbeno prizorišče iz Bosne videti drugačno kot iz drugih delov države?
Če imamo kako posebno stališče, je to posledica samega družbenopolitičnega bistva Bosne in Hercegovine, ki ima dolgoletno tradicijo skupnega življenja. To je vzrok, da smo za Jugoslavijo, opredeljeno z Avnojem (seveda pri tem ne mislimo, da bi morala ostati v okovih preteklosti, temveč jo je treba naprej razvijati na podlagi teh načel) in da se zavze-
Slehemi korak vodstva BiH, pa tudi narodov, ki v njej živijo, budno spremljajo dežurni dušebrižniki, ki ne vidijo, kaj se dogaja pred njihovim nosom, zato pa skozi očala z močno dioptrijo vnaprej presojajo, ali se ta republika nagiba k vzhodnim ali severnim vetrovom.
Sicer pa lahko navedem zgled iz lastnih izkušenj. Ob dnevu vstaje, 28. julija letos sem na zboru v Šekovičih govoril, in se prepričal, kako so ljudje sprejeli obsodbo nacionalizma. Za ljudi v Bosni in Hercegovini sožitje ni fraza — ta beseda preprosto pomeni, da moramo poiskati ustrezne oblike skupnega življenja, ker moramo živeti skupaj. Ali pa nas ne bo. Zato ne smemo dovoliti, da bi nas razdelili in sprli.
Medtem ko za nekatere druge republike velja načelo nevmešavanja drugih v njihove notranje zadeve, ki ga razglašajo za temelj državnosti in suverenosti, poskušajo BiH zaradi narodnostno mešane strukture prebivalstva spremeniti v svobodno lovišče.
Na seji CK ZKJ, ki je obravnavala slovenske ustavne amandmaje, nisem bil »osamljeni strelec«. Gre za to, da je bil način glasovanja (s klicanjem po imenu) nepričakovan. To je zmedlo mnoge člane CK. Mislim, da bi bil sicer izid glasovanja drugačen. ££
Srbski nacionalisti odrekajo Srbom iz Bih pravico do lastne glave, trdeč, da je v Beogradu, hrvaški pa, da je v Zagrebu. Izhod iz »zaostalega vilajeta« je torej nekje drugje, v nekakšni drugačni Bosni in Hercegovini oziroma brez nje.
Po drugi strani se ne moremo strinjati z ugotovitvami, da so shodi ob verskih praznikih, »dogajanje vernikov« na Knežini. v Titovem Drvarju in drugod, potekali dostojanstveno. Razen če sodimo, da je dostojanstveno že to, da ni bilo pretepov ali streljanja. Mislim, da so vsi takšni shodi zrežirani in da jih namenoma organizirajo, da bi sejali razdor, medsebojno sumničenje, razlikovanje in polarizacijo.
Res je, vprašanje pa je, kaj se skriva za to goro. Avtorji teh pisem in govoric, pa tudi del beograjskega tiska, so me sprva obtoževali (ali vsaj nakazovali), da ravnam v dogovoru z hrvaško in slovenske politiko, zdaj pa obtožbe zvečino zadevajo mojo domnevno »muslimansko usmeritev«. Tako so v zadnjem času takšne grožnje naslovljene name, pa tudi na druge politične in javne delavce v BiH kot na — Muslimane. Namesto odgovora na takšne bedarije bi- rad povedal dvoje: prvič, vprašal bi rad, ali kdo vidi muslimanski nacionalizem, ki bi ga domnevno lahko zagovarjali, in če ga. naj ga pokaže. Ko smo opozarjali na srbski in hrvaški nacionalizem, smo celo zagrešili napako, ko smo hkrati kot enako nevarnega obravnavali muslimanski fundamentalizem. To je pretiravanje. Seveda pa to še ne pomeni, da se muslimanski nacionalizem ne more krepiti - pojavlja se predvsem tedaj, ko podžigajo sovraštvo do tega naroda, in zato sodim med ljudi, ki bi radi te in druge napade in podžiganje zla preprečili. Drugič, ne bojim se groženj, namenjenih osebno meni. Nihče me ne bo preplašil in me tudi ne bo odvrnil od mojih stališč. Bolj ko je ta nacionalizem agresiven, bolj so moja (in ne le moja stališča) radikalna, razumevanje razmer bolj jasno, usmeritev v demokracijo kot odgovor na takšne napade pa trdnejša. Rad bi znova poudaril, da je zame sveto pravilo kritika in boj proti nacionalizmu v lastnem narodu kot legitimacija za takšen boj proti drugim nacionalizmom.
Prva stopnica za uvajanje demokracije v BiH so sredstva obveščanja in nasploh oblikovanje demokratičnega javnega mnenja, demokratizacija in delovanje mladinske organizacije in napoved alternativnih družbenih gibanj, pobud, skupin itd. Pomemben dejavnik, ki priča o možnostih za demokratizacijo, je premik v republiškem političnem vrhu — tam so »ljudje dobre volje«, na primer Nijaz Durakovič, Zdravko Grebo, Muhamed Abadžič, Darinka Djuraškovič, Filip Vukovič. Rasim Kadič, Dragan Kalinič, Dragan Kragulj in mnogi drugi. Razmere na našem političnem prizorišču so se zaostrile in narekujejo, da odpravimo mnoga stara mnenja, medsebojne spore, preračunljivost, pa tudi žalitve in se z dialogom in medsebojnim spodbujanjem začnemo bližati demokraciji.
Ali nam po vseh dosedanjih izkušnjah in prizadevanjih za rešitev lahko poveste, ali obstaja koncept izhoda iz teh razmer, koncept, ki bi naredil konec negativnim tendencam v Bosni in Hercegovini?
V nadaljevanju teh groženj so v noči 4. oktobra streljali na predstavništvo ljubljanske Adrie-Airways v Sarajevu, ki ga vodi Muha-
med Abadžič?
Narodi BiH so na lastni koži najbolje občutili, kaj pomeni zaplesati v krvavem kolu z geslom »Zasej razdor in vladaj!«
Treba se je spomniti, zakaj si je ljudstvo BiH leta 1941 kot svoj kažipot izbralo KPJ. Zato ker so komunisti pod svojo zastavo povabili vse rodoljube ne glede na narodnostno pripadnost in veroizpoved, ne glede na jezik.
Vaše osebne izkušnje z agresivnim nacionalizmom so se začele tedaj, ko se na seji CK ZKJ niste strinjali s tistim, kar v okviru tako imenovanih izrednih ukrepov počnejo na Kosovu. Ker je bil ta del razpave kratek, bi vas prosiia, da nam pojasnite svoje stališče do tega vprašanja.
mamo za odpravo gospodarskih in socialnih problemov kot žarišč krize. Koncepcije, ki se zavzemajo za drugačno Jugoslavijo, prepoznavamo po tem, da obravnavajo te probleme formalno in dogmatsko ter ponujajo nacionalistične programe in gesla. Idejni snovalci
Četniki in ustaši so svojo politiko utemeljili na sovraštvu do sosedov, na polarizaciji.
V BiH je tako zaradi (zemljepisnega) položaja kot zaradi narodnostne strukture prebivalstva marsikaj jugoslovansko. Tudi odločilne bitke med NOB so potekale na njenem ozemlju. Kaže, da danes, v miru, tukaj pote-
Tedaj sem opozoril na tri prvine, ki so po mojem mnenju pod kulturno, civilizacijsko, pa tudi pravno ravnijo: uvedba izolacije, uveljavitev drastičnih represivnih ukrepov nasploh in naposled moje mnenje, da se Albanci počutijo kot drugorazredni državljani. To sem rekel, ker sem hotel potegniti ločnico med albanskimi nacionalisti in tistim delom albanskega prebivalstva, ki temu ni naklonjen, ker ne vidim nikakršnega pozitivnega premika, če zdaj pripadnike albanske narodnosti postavimo v slabši položaj namesto čr-
Če bi se to zgodilo pred kakimi desetimi leti, bi najbrž rekli, da gre za huliganstvo. V političnem kontekstu, kakršen je v Jugoslaviji nastal v zadnjih letih in še posebej v zadnjih mesecih, ko si v nacionalističnih kuhinjah prizadevajo do konca speljati svoje načrte, pa se zastavlja vprašanje oboroženega terorizma. Politično podzemlje, ki je javno zahtevalo glave albanskih komunistov, poskuša iz svojih skrivališč prestrašiti bosenske komuniste. In zakaj naj bi to povedal jaz - vsi vemo, od kod je prišel ta strel, ne glede na osebo ali osebe, ki so ga izstrelile.
Upam, da bo ta strel spametoval ljudi, da bodo spoznali, kam pelje to brezumje in z razumom premagali podžiganje negativnih strasti. Zame so spodbudno znamenje drugačna pisma, ki jih dobivam, tista, izražajo podporo in ne prihajajo samo iz Bosne, temveč tudi iz Beograda, Užic. niškega območja. To poudarjam zato, ker sem zagovornik teze, da noben narod ni nacionalističen, temveč so
To je usodno vprašanje. Če ne bi našli odgovora nanj. bi bil to konec današnje BiH. Mi pa moramo živeti skupaj. Po mojem mnenju je ZK BiH ne glede na vse utemeljene kritične pripombe v tem hipu najbolj odgovorna in edina sila, ki bi morala odgovoriti na to vprašanje. Tri poglavitne resolucije, ki jih pripravljamo za kongres, imajo ta namen — prva zadeva možnosti za uveljavitev gospodarske reforme, druga govori o demokratizaciji družbenih odnosov in spremembah političnega sistema, tretja pa o imperativu stabilnih mednacionalnih odnosov kot pogoju za demokratičen razvoj. Imeli smo tudi razpravo o političnem pluralizmu, katere rezultat je opcija političnega pluralizma nestrankarskega tipa predvsem zaradi izkušenj s strankami iz naše predvojne preteklosti in njihovo nacionalno usmeritvijo. Katere so druge socialne sile. ki prihajajo na prizorišče? To je predvsem mladinska organizacija, ki se čedalje bolj osamosvaja in postaja neodvisen politični subjekt. So tudi možnosti za nova družbena gibanja, kar bo pokazalo samo življenje. Pri nas se ta možnost še ni dovolj uveljavila, mislim pa, da se krepijo potrebe po tem. na primer na področju ekologije in mirovnih pobud, tu je tudi UJDI. Prej šmo takšne pobude, zvečine iz Slovenije, sprejemali z zadržki, nasploh smo ta gibanja presojali na podlagi nekaterih starih meril, v smislu, da se bojujejo za oblast itd. V BiH se jim zdaj odpirajo vrata družbenega prizorišča — dokaz je krepitev zavesti o tem ne le v družbi, temveč tudi med politiki. Po mojem mnenju ni sile, ki bi lahko preprečila takšne pobude. V tem hipu je zelo pomembno, da jih nihče
ne ovira.
Šura Dumanič
ČRNA GORA ENO LETO PO »REVOLUCIJI«
Mnogo starega, malo novega
tin Perovič) ne imeti volje, da bi jih vsaj malo poslušali in jim priznali osnovno pravico do mnenja, dialoga ali pojasnila, je bolj podobno pregonu in maščevanju kot pa upoštevanju demokratičnih odnosov, ki jih sami razglašajo.
Nova »razvojna filozofija« novega črnogorskega vodstva še vedno ostaja le »splošna usmeritev« k demokratizaciji odnosov. To
nosti in doslednosti« (namesto nezaželenih aplavzov) si pogosto javno izrekajo medsebojne pohvale, predvsem v odnosu med (nekaterimi) partijskimi voditelji in vodilnimi funkcionarji v največjih delovnih kolektivih. Nikoli se ne ve, mogoče bo »dogajanje ljudstva« spet kdaj potrebno, zato je treba ljudem. ki so vajeni tega dela (in njihovih voditeljem). redno izrekati priznanje.
ljudstvo, ki ima rado govorjenje, je sicer zdaj popolnoma
Črnogorski vodstveno-politični vrh verjetno niti ne razmišlja, da bi diferenciacijo izvedel najprej v svojih vrstah (ne gre namreč tudi za odgovornost za prejšnje napake, ki jo zahtevajo za bivšo črnogorsko vodilno garnituro). Nasprotno, nastaja vtis, da se pravi »prvoborci« oktobrsko-januarskih dogodkov, ki jih je ljudstvo res sprejelo kot svoje voditelje (na primer dr. Ljubiša Stankovič), »izgubljajo« ali pa se umikajo pred precej spretnejšimi tekmeci za oblast in za najpomembnejše položaje v partijskih in državnih telesih.
svobodno in javno govori o tistem, o čemer je še včeraj samo
šepetalo. Vprašanje pa je, ali starega okorelega despotstva ne bodo prevzeli tudi sedanji »antibirokrati«. Lahko se je
odpovedati prejšnjemu »sistemu«, ne pa tudi tistemu, kar je bilo
z njim pridobljenega.______________
vlogo in (od znotraj) že zdavnaj začeli spodkopavati tla pod svojimi dovčerajšnjimi pa-
trom.
V novih vodstvih je tudi precej do včerajšnjih bližnjih sodelavcev tistih, nad katere zdaj kličejo grom in strele. Marsikdo izmed njih je uporaben tako v tedanjem kot v sedanjem času. Dr. Branko Kostič je bil na primer podpredsednik črnogorske vlade, zdaj pa je šef črnogorske države. Za prvega moža bivše vlade pa zahtevajo odgovornost. Miko Dju-kanovič je bil v ekipi Zarkoviča, Djuranoviča in drugih (ki jim zdaj grozijo najhujše partijske in druge kazni) tako v mladinski organizaciji kot v CK ZKS, zdaj pa je partijski voditelj. Član predsedstva CK ZK Črne gore Drago Šofranac, bivši član ZIS in sedanji predsednik republiškega izvršnega sveta dr. Radoje Kontič, predsednik SZDL dr. Branislav Kovačevič, član predsedstva SFRJ Nenad Bučin in številni drugi so prišli s seznamov kadrovskih ljubljencev bivših črnogorskih »oblastnikov«. O zdajšnji »primernosti« teh ljudi nihče javno ne dvomi, še manj pa jim verjamejo, da so tedaj opravljali dvojno
V črnogorski skupščini ni pričakovane mladosti (razen na nekaterih vodilnih položajih), še posebej je v njej malo »novih«. Dosti bolj zanimiv pa je primer, ki ni prav zgled za na novo razglašene demokratične procese, še manj pa za javno zavzemanje in vse pogostje-še predstavljanje političnega pluralizma (čeprav ravno v teh okoljih pogosto uporabljajo tudi frazo večstrankarski sistem). V družbenopolitičnem zboru namreč ni niti enega delegata. ki ne bi bil član ZKJ.
odnosov, še večkrat pa denar. V centralnem komiteju so jim seveda lahko ponudili samo — obložene kruhke, ne pa tudi denarja. Partijski vrh bi s tem rad tudi v resnici pokazal, da nima vsemogoče partije, ki bi s pozicij oblasti vse reševala, saj je bila takšna partija vržena prav zaradi tega.
nje, saj je bil še pred nekaj meseci več let odgovorni urednik Univerzitetske riječi). Najnovejša kadrovska imenovanja v informativnih hišah pa pričajo, da mu tega niti ni treba. Za vršilca dolžnosti glavnega urednika titograjske televizije (kot najbolj vplivnega) je bil postavljen član Bulatovičevega predsedstva Velibor Čovič. To ne bi bilo tako »problematično«, če se pred tem (v rednem postopku) ne bi dvakrat potegoval za isti položaj, vendar ga je kolektiv obakrat zavrnil. Ko se je tretjič javil na razpis (poleg njega pa tudi drugi kandidati), ga je predsedstvo SZDL v soglasju z Bulatovičevim partijskim organom takoj imenovalo. Ob tem moramo omeniti, da predsedstvo CK pred kakšnim mesecem dni ni potrdilo edinega kandidata za direktorja (še vedno ga nadomešča vršilec dolžnosti), ker mora »primerni kandidat« (omenjajo Maroviča in Bulatoviča) v Budvi končati še nekaj nalog.
Kadar govorimo o »antibirokratskih mitingih«, je precej razlogov, da ob že omenjenem strahu pred »propadlo politiko« verjamemo, da nedavno »protislovensko« zborovanje pred črnogorsko skupščino ni bilo naperjeno proti »slovenski odcepitvi« in da Črnogorce zato še najmanj boli glava. Kot pravijo bolje obveščeni, gre za nekaj drugega: črnogorsko vodstvo je svojim (namišljenim) nasprotnikom hotelo tako sporočiti, da lahko v vsakem trenutku zbere (če bi bilo potreba) iste delav-sko-ijudske množice kot lani. Obstaja pa tudi drugačno mnenje — da se je hitro razvila nestrpnost do včerajšnjih »bratov Slo-
Kljub temu pa radi prevzamejo kaj od »stare« prakse, še posebej, če obstajajo interesi za to. Tipičen primer (ne)vmešavanja je nedavna izvolitev (imenovanje) odgovornih ljudi v sredstvih javnega obveščanja — najbolj drastično na titograjski televiziji.
»Debirokratizirano« črnogorsko vodstvo je pri uresničevanju nove razvojne filozofije še posebej spretno pri »razlaščanju« ZKJ in ustvarjanju tako imenovane pravne države. To pa je odvisno od okoliščin in interesov. Sedež CK ZK Črne gore so v zadnjih mesecih noč in dan obiskovali predstavniki delovnih kolektivov iz več črnogorskih okolij in zahtevali pomoč pri urejanju njihovih notranjih
»Naši« ljudje na najpomembnejših položajih
Zapletanje v svojo »novo razvojno filozofijo« (nasprotniki so jo imenovali norfi!) vse bolj odstranjuje demagoško masko »postranske zainteresiranosti«, za čemer se skriva imperativno in neposredno vmešavanje v kadrvosko piramido. Menda so »razpustili« kadrvske komisije in tako imenovana koordinacijska telesa za kadrovsko politiko in prenehali preverjati »neoporečnost«, vendar je ta segment demokracije, ki naj bi bil največji greh prejš-nega vodstva, zdaj nekoliko diskretneje prišel v močnejše roke.
Mag. Momir Bulatovič je pred kratkim dejal, da nikoli ne bo po telefonu poklical koga izmed glavnih in drugih urednikov »svojih« informativnih medijev in mu kaj »ukazal« ali zahteval pojasnilo zaradi česa, kot so počeli »bivši« (menda so takšne tudi njegove izkuš-
Mlado črnogorsko vodstvo pogosto poudarja, da si ne želi všečnosti in propagande, lastne hvale in poudarjanja svojih zaslug, verbalne podpore in klicev iz množic. V ugodnih priložnostih se odpoveduje (predvsem partijski) oblasti, drugič pa skuša pokazati, daje ta resnično v njegovih rokah. V takšni »načel-
Težave črnogorske demokracije očitno niso majhne. Ko so »mladci« stopili po (novi) trasi, je marsikoga zaskrbela njihova prevelika demokratičnost, češ saj so »naši« še hujši kot Slovenci. Kot olajševalno okoliščino v javnosti navajajo mladost in neizkušenost novih voditeljev. Tto je seveda možno. Ista mladost pa je odstavila starost prav z nadvse atraktivnimi gesli, ki imajo še vedno svojo ceno v izjemno spolitizirani, a socialno ponižani množici. Takšno ozračje je zelo ugodno za manipulatorje in kameleone. Njihova zveza je vse močnejša in nova razvojna filozofija je mogoče prav zato vse bolj raztegljiva. Kljub temu pa se potrjuje staro pravilo, da je oblast laže osvojiti kot obdržati. Roki za nekatere atraktivno napovedane programe, ki naj bi jih uresničili kot nujne, so že zdavnaj potekli. Še vedno čakajo na razprodajo poslopja CK. foteljev in stolov v njej. mercedesov in letal. Zaenkrat so ugotovili, da je najpomembneje, da se Žuta greda ne sme več ponoviti. Demokracija pa se bo verjetno začela takoj za tem.
Branko Jokič

i
M
A
k
i
SOBOTNA PRILOGA
raHgaolažimo se lahko samo z dejstvom, da Blw"‘je trg dela tudi v razvitih zahodnih goli spodarstvih najtrši oreh, in to ne samo g za oblikovalce gospodarske politike,
H temveč tudi za najmodrejše glave ekonomske teorije. Izvirni greh je v tem, da se delovna sila ne obnaša kot večina ostalih vrst blaga. Bolj kot druge vrste ima neprožen odnos do svoje cene. Njena mezda je precej toga. ne pada niti takrat, ko na trgu obstaja presežek delovne sile oziroma velika brezposelnost. Na ta način kot strošek vpliva tudi na inflacijo. Gre za znani pojav stagflacije; to je termin, ki ga je Nobelovec Paul Samuelson skoval iz dveh besed, iz inflacije in stagnacije. Niti najmodrejše glave zahodne ekonomske misli zanjo niso našle zdravila. Doslej so se o tem naučile vsaj eno stvar: manj ko je delovna sila elastična, teže je odpravljati inflacijo. brezposelnost pa je večja. V podkrepitev teze navajajo večjo trajno brezposelnost v Zahodni Evropi, ki je pred časom največ prispevala k tako imenovani evrosklerozi.
DRAGO BUVAC: TRG DELOVNE SILE
Zdravljenje jugoskleroze
Štirje modeli urejanja odnosov z delovno silo
Če s temi evropskimi kriteriji merimo našo hiperinflacijo in sočasno velikansko brezposelnost. najdemo zelo tehten razlog za govorjenje o jugosklerozi. Njeni vzroki so številni, toda enemu se nenehno izogibamo in izmikamo. To je očitno način samoupravne delitve dohodka in zaslužkov ter na tej podlagi pohabljen trg dela, ki je padel na zgodovinskem izpitu iz preverjanja samoupravnega sistema. Kot tak je brez moči in jalov, tako da nam ne more nič rešiti.
Vzemimo samo sedanja gospodarska gibanja. Ne glede na to. da se o številkah upravičeno dvomi, je vendarle pomenljivo recimo to, da so realni osebni dohodki v prvih sedmih mesecih letošnjega leta narastli za 12,7. produktivnost dela pa za 2.5 odstotka. Po vseh pravih ekonomske vede to pojasnjuje stroškovni vpliv osebnih dohodkov na inflacijo, vpliv, ki v razmerah, nastalih zaradi hiperinflacije, samo verižno narašča. Na tej podlagi tudi brezposelnosti ni mogoče zmanjšati, še zlasti ne
v naših razmerah, v katerih vlada monopol na delovno mesto. Zato ta mehanizem ne bi deloval niti v primeru, če bi plače realno padale. Jugoslovansko podjetje po znanem paradoksu Benjamina Warda ni zainteresirano za sprejemanje novih delavcev — samoupravljala si raje zvišajo plače, če je na voljo denar. Če Markovičeva vlada plač ne želi administrativno zamrzniti, ji preostane samo to. da se vrne k samoupravnim dogovorom kot začasni rešitvi. Z vsemi tistimi nesmisli vred. češ da je treba plače povezati z izračunano akumulacijo. S tem sistemom delitve spet ne bomo imeli sreče, saj nas je prav on spravil v sedanjo godljo.
Ne bi se spuščali v napovedovanje datuma, do katerega bo trajalo samoupravno dogovarjanje — verjetno do konca prihodnjega leta - toda zdaj se goji velike upe v zvezi z novimi kolektivnimi pogodbami med državo, poslovnimi krogi in sindikati, seveda v nekih novih institucionalnih izdajah, o katerih še nihče ne ve. kakšne bodo. Težko se je namreč znebiti vtisa, da se že v prvih razpravah o novem trgu delovne sile več koketira z boljšo plačo, zajamčeno »ceno dela«, kot pa z njeno tesno povezanostjo s problemom brezposelnosti. Toda prav vztrajanje pri popkovini, ki povezuje višino plač in brezposelnost, se mi zdi eden od bistvenih elementov za delovanje trga dela in ozdravitev jugoskleroze.
Ena od teh omejitev je še posebej pomembna. Švedski sistem plač temelji pravzaprav na zunanjem modelu sindikalnih ekonomistov Gosta Rehna in Rudolfa Meidnerja. Bistvo je v načelu, imenovanem enaka plača za enako delo, torej ne upošteva tega, ali je delavec določene kvalifikacije zaposlen v dobrem ali slabem podjetju. Vendar je to potegnilo za seboj celo vrsto problemov, denimo velike dobičke v ekspanzivnih panogah in podjetjih. Zato neenakomerno bogatenje poskušajo omiliti z investicijskimi skladi zaposlenih, vendar tudi na mehanizem ne deluje dobro. Večji problem je bil v dejstvu, da so za zagotovitev tega načela povečali dotacije slabšim podjetjerm Vse to je zaviralo prestrukturiranje švedskega gospodarstva. Prišlo je do pojava evroskleroze. upadala pa je tudi konkurenčna sposobnost na svetovnem trgu. Po protiudaru desnice so morali tudi socialni demokrati na Švedsekem izvajati del neolibe-ralistične gospodarske politike, s tem pa so prizadeli Rhein-Meinderjev model.
2. Japonski model je z nizko brezposelnostjo, ki se že dolga leta suče okoli dveh odstotkov, bolj vzor zahodnim kot pa vzhodnoevropskim gospodarstvom..Za njegovo glavno značilnost velja sistem dosmrtne zaposlitve (suš in kojo), v katerem imajo delavci zagotovlje-
NALOŽBE V JUGOSLAVIJI
Halla
psloifico bolj prazna
Z denarjem za obnovo in širitev
jugoslovanskega gospodarstva so že
dolgo težave, tako zaradi vlaganja
v manj donosne in zgrešene projekte
ali takšne, ki se izplačajo šele
dolgoročno (kar vse je značilnost
manj razvitih držav) kot zaradi
devizne zadolženosti. Izhod je le
povečanju družbenega proizvoda
s smotrnejšo organizacijo dela v že
postavljenih proizvodnih napravah.
MAKEDONSKA DEMOGRAFSKA IN URBANISTIČNA KATASTROFA
SaMonija
- ti jo
Podeželje se albanizira
Skopje
Skopje je veliko mesto. V njem živi
700 tisoč ljudi — skoraj tretjina
prebivalstva Makedonije. Vsi silijo
v Skopje in za seboj puščajo prazne
vasi, mesto pa se zaradi preobilice
prebivalstva spreminja iz metropole
v nekropolo.
Naše gospodarstvo bo po sprejemu novega zakona o delovnih
Naj z več primeri iz svetovnih izkušenj ilustri- • ram probleme, ki nastopajo med plačami in brezposelnostjo ter načinom, na katerega jih poskušajo zmanjšati.
razmerjih in s tem uvedbi trga delovne sile doživelo velik pretres. Trg dela bo najprej pretresel sklerotične ideološke glave dogovorne ekonomije, potem pa še »višje interese delavskega
1. Švedski model je v svetu izgubljene vere v »komunistični projekt« realnega socializma (brezposelnosti, toda z mizernimi plačami) danes najlepši svetilnik. V vsakem primeru zato. ker imajo Švedi dobre plače in. po zahodnih merililh, nizko brezposelnost (av-guta je bila 1.5 odstotka). Toda pri navduše-vanju zanj moramo upoštevati nekaj dejstev.
razreda«, celo — kakor je to nepopularno reči — njegove
izhaja iz zasebnega lastništva (avtor je celo proti delničarstvu) ter ostrega razmejevanja med interesi delodajalcev in menedžerjev (ki hočejo čimvečji profit) na eni in delavcev (ki želijo čim večjo plačo in varnejše delovno mesto) na drugi strani. Druga razlika pa je v tem, da njegov model predvideva svoboden trg delovne sile.
privilegije iz »zlatih časov« socialistične industrializacije. Težko
je napovedati globino tega pretresa, vendar bo očitno potrebnega
veliko znanja in poguma.
Model sam po sebi še ni »brez ostanka« dokaz prednosti socialnodemokratskega projekta. Liberalistično usmerjena Švica ima v popolnem nasprotju s Švedsko ekonomsko filozofijo \velfareja celo nižjo stopnjo brezposelnosti (avgusta 0.5 odstotka). V obeh primerih gre za gospodarsko najrazvitejši državi na svetu, zato je njune izkušnje težko prenašati k nam; za kaj takega nimamo ne materialne podlage ne razvitih civilizacijskih institucij. Kot bi rekel znani madžarski ekonomist
Janos Kornai - mi nismo ne Švedska ne Amerika, temveč živimo na Balkanu ali v Vzhodni Evropi. Tudi brez tega pridržka pa je treba upoštevati več švedskih posebnosti. Predvsem to. da je omenjeni skandinavski model sodelovanja - ne pa konfrontacije - med državo, delodajalci in sindikati utemeljen na zasebni lastnini in na nevmešavanju sindikatov v pravila biznisa. In drugič, da ima celo v tako razviti državi svoje omejitve. Brezposelni delavec se je na primer po določenem času do!ž;T prekvalificirati, če pa nove zaposlitve ne sprejme, izgubi pravice, ki mu jih nudi država blaginje.
no varnost v svojih družbah, plače pa jim zvišujejo v skladu s službenimi leti. V tem modelu se skriva tudi nekaj delitve dobička v obliki velikih bonusov, ki se na osnovno plačo izplačuje dvakrat letno. Delovanje tudi tega sistema se pripisuje tamkajšnjim tradicijam. predvsem zvestobi podjetju, značilni za Japonsko.
samoupravljalca odvisna od uresničenega dohodka njegovega podjetja. Toda upoštevati je treba bistveno razliko: VVeitzmanov model
4. Summersov model je precej podoben modelu njegovega kolega Weitzmana. Mladi harvardski profesor Lavvrence Summers je do svoje različice prišel na podlagi raziskovanja t.i. evroskleroze in njenega trga delovne sile. Za podlago je uporabil svojo teorijo histereze, po kateri se določen šok gospodarske politike prenaša dolgoročno, ima torej dolgotrajen vpliv, in prispeva k brezposelnosti. Ce zaradi kakšnega takega šoka pride do velike brezposelnosti, se na trgu delovne sile izobli-
kujejo nova pravila igre. Tisti, ki zaposlitev obdržijo (insiders), ne upoštevajo kaj dosti drugih, ki so brezposelni (outsiders). Ce imajo »insiderji« močan sindikat, lahko s kolek-
tivnimi pogodbami dosežejo celo višje plače, kar potem povzroči še večjo brezposelnost. (Ali vas to ne spominja na ravnanje jugoslovanskih samoupravljalcev oziroma »insider-
jev«?) Tako se večja brezposelnost ohranja
zelo dolgo časa, kar velja tudi za vpliv na inflacijo. Summers že samo dejstvo, da so sindikati v Zahodni Evropi močnejši kot
v ZDA. navaja kot vzrok manjše gibljivosti in prožnosti delovne sile, s tem pa tudi večje brezposelnosti, ki na stari celini traja že dalj časa. Zato se nagiba k Weitzmanovemu modelu. zelo kritičen pa je do negativnih učinkov gospodarske politike na trg delovne sile. Če kratki prikaz štirih modelov namenoma opazujemo skozi optiko problemov jugoslovanske prakse in izzivov, kijih odpira prihodnji trg delovne sile, je pomembno videti, da se v njih najdejo inspirativne ideje (celo v tistih primerih, ko jih ni mogoče mehanično prenašati k nam), v vsakem primeru pa tudi realne klice samoupravljanja, gospodarsko učinkovitejšega od naše dogovorne delitve, plač z veliko brezposelnostjo in uničujočo inflacijo.
Pri analizi sistema je treba upoštevati, da zajema samo delavce v velikih družbah, pa še to predvsem moške. Drugič, pomembno je še, da velja komaj za četrtino celotne delovne
sile. Ne velja namreč*za drobno gospodarstvo, na katerega pride tri četrtine vseh zaposlenih. V pretežnem delu gospodarstva torej deluje običajen trg delovne sile, z manjšo varnostjo zaposlitve in nižjimi plačami. Ta trg je zelo dinamičen. Lahko bi celo rekli, da privilegirani sistem šuš in kojo za delavce v velikih družbah lahko deluje zaradi tega drugega, pravega trga delovne sile. To je razvidno tudi iz dejstva, da se šuš in kojo zadnje čase v pomembni meri spreminja.
3. VVeitzmanov model je neka vrsta poskusa.
da bi japonske izkušnje presadili v Združene
države Amerike. Avtorje ekonomist Martin Weitzman in meni. da bi na ta način lahko odpravili stagflacijo. Gre namreč za to, da bi med delodajalci in delavci opustili dosedanji način kolektivnih pogodb s fiksnimi plačami, ki so zelo toge, v času stagnacije pa povzročijo na eni strani veliko brezposelnost, na drugi pa inflacijo. Avtor meni, da bi bil mnogo bolj elastičen sistem, ki bi temeljil na pogodbi, v kateri bi delavci privolili v delež v dohodku ali profitu družbe. Z veščimi matematičnimi prijemi dokazuje, da bi se s tako delitvijo dobička povečala zaposlenost in zmanjšal vpliv stroškov dela in inflacijo. Toda zaveda dejstva, da njegovemu modelu, ki je
v ameriški javnosti doživel velik odmev, najbolj -“nasprotujejo ravno sindikati, ker zagovarjajo interese določenih tradicionalnih panog in visoke plače svojih članov. Na ugodnejši sprejem pa je naletela neka različica tega modela v obliki plana o prodaji delnic zaposlenim (to je plan ESOP. ki ga podpira tudi Busheva administracija). Računajo, da danes že približno deset milijonov ameriških ~ delavcev razpolaga s to vrsto delnic podjetij. ^ v katerih so zaposleni.
Na prvi pogled Weitzmanov model delitve -5 dobička spominja na naš sistem delil re do- 2 hodka, po katerem je plača jugoslovanskega £
Preobrazbe našega gospodrstva so v zadnjih letih povzročile določene premike: tako realno zmanjšanje osebne porabe, močno zmanjšanje zaposlovanja, letos tudi oživitev proizvodnje in — po lanski sušni letni — letos tudi znatno povečanje pridelka. Del akumulacije se je na ta način sprostil, naj je ob silni inflaciji to videti ali ne. Svoje pa je prinesel tudi odlog plačevanja nekaterih tujih dolgov.
8025 milijard dinarjev, zasebnega sektorja pa za 1890 milijard dinarjev: skupaj torej za 9915 milijard dinarjev, kar je bilo po tečaju, kakršen je bil pri NBJ konec junija 1987, vredno 15,1 milijarde dolarjev.
Kljub temu pa bi bilo zelo težko govoriti o tem, da so se jugoslovanske naložbe že začele bistveno krepiti, kaj šele da bi se vrnile na raven, kakršno so dosegle leta 1979, torej ob koncu velikih zadolžitev v tujini. Zvezni statistični zavod objavlja svoj račun realnih premikov naložb, namreč njihov obračun po cenah, kakršne so bile leta 1972. Ti računi omogočajo primerjavo družbenih in zasebnih izplačil za naložbe v osnovna sredstva do leta 1987. Primerjava teh naložb pokaže, da je vsa Jugoslavija še leta 1979 investirala za 61,6 odstotka več ko predlani. Od tega je Slovenija ob koncu prejšnjega desetletja vlagala za 29 odstotkov več kot predlani, ožja Srbija za 32 več, Bosna in Hercegovina za 72 več, Hrvaška za 80, Vojvodina za 87, Kosovo za 92, Črna gora za 121 in Makedonija celo za 157 odstotkov več kot predlani. Ob tem je treba omeniti, da je razlika med že doseženimi, predlanskimi in letošnjimi naložbami ponekod še večja, ker so naložbeni vrh v Vojvodini dosegli že leta 1978, na Kosovu leta 1980 in v Črni gori 1981.
Naložbe je sicer težko natančno preračunavati v tuje denarje, ker ne poznamo točnega dneva posameznih izplačil. Napake zaradi tega se zlasti močno kažejo v zadnjih letih, ko inflacija skokovito narašča, hkrati pa narašča tudi tečaj ter je tudi bolj realen, kot je bil nekdaj. Zato tečaj ob koncu junija ni več približno letno središče za preračun teh pla-
zdaj vendarle stojimo. S tem bi bil tudi obseg zaposlenih, ki je prav tedaj sunkovito napre-dova, precej nižji. Obseg izseljevanja v tujino bi bil večji. Le ugibamo pa lahko, ali bi bili - če bi se že takrat bolj naslonili na domačo akumulacijo - zdaj bistveno bliže tržni konkurenčnosti našega gospodarstva, kot smo. Tega pač nismo storili, čeprav že dolgo govorimo. da polagamo reformske izpite, a se enako dolgo tudi otepamo njihovih posledic.
čil. To se vidi tudi pri gornjem računu, ki
nam pokaže, da so zdajšnje naložbe za okrog 8,2 milijarde dolarjev ali za 55 odstotkov nižje od onih leta 1979, medtem ko račun na podlagi realnega nazadovanja jugoslovanskih naložb za 61,6 odstotka v teh letih, ki ga je izračunal zvezni statistični zavod s pomočjo »stalnih« dinarskih cen. predlanske naložbe celo za 9,3 milijarde dolarjev višje, da bi bile sorazmerne) enake tistim ob koncu prejšnjega desetletja.
Tudi zdaj verjetno ni čas za sicer večkrat slišano razmišljanje na način tistega sina. ki preklinja svojega deda in očeta, češ, zakaj nista že sama pred leti sezidala takšne in tolikšne hiše, da bi bila zdaj zadosti velika tudi zanj. zaradi česar se mora z zidavo truditi še sam. Nikdar namreč ni prepozno, da pokažeš, da sam tudi znaš, še zlasti, če misliš, da ti gre delo bolj in hitreje od rok, kot je šlo prednikom.
Vsega se seveda ni mogoče lotiti z veliko žlico in je torej dobrodošel že manjši kapital. Srbi so si za »gospodarski preporod« svoje republike izbrali cilj milijardo dolarjev posojila, kar je za vse njihove potrebe malo. Nikakor pa ni malo za postavljeni cilj. da ga bodo zbrali sami. četudi imajo njeni prebivalci formalno vpisano na hranilnih knjižicah v srbskih bankah okrog 4 milijarde dolarjev deviznih prihrankov.
Hrvaška ima velike naložbene načrte pri cestah. od katerih je odvisen tudi napredek morskega turizma v Dalmaciji in Črni gori. Govore, da bi se nekaj dalo zbrati z delnicami, a priznavajo, da brez tujih posojil vse ne bo šlo.
lani. le 1,8 odstoten. Letos se ta delež ponovno vzpenja, in je bil v prvih osmih mesecih 8.1 odstoten.
Leta 1979 sta po sprotnih cenah družbeni in zasebni sektor v Jugoslaviji dala za naložbe v osnovna sredstva 447,6 milijarde dinarjev, kar je po tečaju NBJ konec tistega junija bilo vredno 23,4 milijarde dolarjev. Predlani je bilo tovrstnih naložb družbenega sektorja za
Zdajšnji zaostanek je torej znaten, ne da bi pri tem upoštevali razliko zaradi izgube za-stanka rasti, ki bi v normalnih razmerah morala biti tudi od leta 1979 sem. Tega zadnjega seveda ni upravičeno pričakovati, saj je bila raven jugoslovanskih naložb ob koncu sedemdesetih let zaradi hitrega zadolževanja nenormalno visoka. Brez tako visokega zadolževanja bi bila naložbena dejavnost že takrat bolj odvisna od domače akumulacije. Naiožbe bi bile torej ob taki vzdržnosti kljub obilici ponujane in možne tuje akumulacije še naprej na ravni šestdesetih let. To bi seveda pomenilo po obsegu precej nižjo gospodarsko in infrastrukturno stopničko, na kateri
Zapisali smo, da so zdajšnje naložbe v Jugoslaviji, če jih izrazimo v dolarjih, za dobro polovico manjše, kot so bile pred desetletjem: torej letno za 8 do 9 milijard dolarjev manjše. To pa me pomeni, da bi zdaj morali letno v tujini najeti kar po 8 miljard dolarjev posojila, da bi bili z naložbami na prejšnji ravni. Tudi ob koncu sedemdesetih let so bili največji letni jugoslovanski prirastki zadolžitve v tujini nižji, tam okrog 3 milijarde dolarjev.
Vsega za naložbe ni treba uvoziti. Velik del naložb so tudi zidovi, ki jih — z izjemo goriva za cementarne in opekarne — v glavnem lahko naredimo z lastnimi močmi. Zmanjšale so se tudi potrebe po zidavi stanovanj, nasprotno pa čaka na postavitev precej cest. čaka posodobitev naprav v tovarnah in drugje.
Slovenija očitno razmišlja, da bi se ob njeni visoki stopnji zaposlenosti dalo marsikaj opraviti s prestrukturiranjem, čeprav ob cestah in predoru bolj išče tudi druge vire. Ob rednem popisu, kakšni so denarni viri naložb. ki so jih gradili v Sloveniji konec septembra 1979, je ljubljanska centrala službe družbenega knjigovodstva ugotovila, da je bil tedaj delež denarja od posojil iz tujine 15,2-odstoten. medtem ko je bil dve leti prej. v času postavljanja jedrske elektrarne, celo 28,5-odstoten. Zadnja leta vlagamo v osnovna sredstva pretežno lastno akumulacijo, saj se letni deleži tujih posojil v Sloveniji praviloma gibljejo pod 8 odstotki vrednosti naložb. Služba pri tem prikazuje le izplačila, ki jih sama spremlja, torej pretežno družbene gospodarske naložbe, ki pa so pri nas v večini, saj zajemajo običajno skoraj štiri petine naložbenih izplačil v Sloveniji. V zadnjih osmih letih so se tuja posojila v slovenskih naložbah v osnovna sredstva povzpela najvišje leta 1986. namreč na 9 odstotkov, medtem ko je bil njihov delež pri naložbah, ki so se jih lotili
Slovenija je republika z največjo delovno storilnostjo v Jugoslaviji in s sorazmerno zanimivimi izdelki, ki gredo kljub trdim cenam v denar doma, ob bolj mehkih cenah in jugoslovanskih tečajni podpori pa tudi v tujini. Kljub temu pa s svojo akumulacijo ne ohranja naložbene ravni, ki jo je dosegla s pomočjo uvožene opreme — čeprav pri tem zadolževanju ni pretiravala — konec prejšnjega desetletja.
Res je ob tem Slovenija tudi čisti izvoznik svoje akumulacije v druge republike, kar je bila tudi prejšnje desetletje.
Tem večja žeja po razvojnem denarju pa je v drugih republikah, ki imajo delež svoje akumulacije še manjši, razvojne potrebe pa marsikje še večje. V tej luči je torej treba gledati tudi zadnja »dolarska« prizadevanja izvršnega sveta v ZDA.
Še bolj bistveno, kot imeti naložbeni denar, pa je pregled nad tem, kaj se splača začeti delati, da bo šlo v denar, ter znanje in sposobnost to tudi narediti. Kljub sproščanju predpisov o ustanavljanju podjetij pri teh rečeh očitno še ni pretirane gneče. Vodilo, naj naložba svojo širitev sproti plačuje sama. ni ne lagodno ne enostavno, očitno pa tudi učinki ne hitri. Ali jc spet lažje o tem takoimeno-vanem podjetniškem ravnanju le čvekati, kot pa se česa res lotiti? Ali se zato po naložbeni denar, tokrat v imenu družbenih in zasebnih podjetnikov, spet opravlja država? Jasno je samo to. da bo čez čas spet treba odgovoriti, kako donosno je bil denar naložen.
lija Popit
Leta 1971 je Makedonija štela nekaj več kot 1,6 milijona prebivalcev, od tega jih je na vasi živela dobra polovica; leta 1981 je na podeželju živelo le še 44 odstotkov prebivalstva, najnovejši podatki pa kažejo, da je od skupno okoli dva milijona ostalo na vasi le še -okoli 38-39 odstotkov.
Vse več makedonskih občin ima v okvirih svojih občinskih meja vse manj vasi. Leta 1981 so statistiki zabeležili, da je »umrlo«
skoraj 100 vasi, podatki ob naslednjem statističnem popisu pa bodo najbrž pokazali, daje zdaj razseljenih oziroma zapuščenih že skoraj 200 vasi. Nekateri podatki tudi kažejo, da se je v zadnjih desetih letih število prebivalcev v skupno 1633 makedonskih vaseh zmanjšalo v skoraj 1200 vaseh (oziroma v skoraj 70 odstotkih). Skrb vzbuja tudi podatek, da je na meji razseljevanja oziroma odmiranja - merilo za to je število prebivalcev - več kot 100 makedonskih vasi, v katerih živi le še po deset (!) prebivalcev, v glavnem starejših od 60 let. Med najbolj problematične sodijo makedonske občine Stip. Radoviš, Valandovo, Debar — torej v glavnem hribovske občine. Le kje leži vzrok, da makedonski kmetje (predvsem mlajši) zapuščajo svoja ognjišča in odhajajo v mesta, predvsem Skopje, se sprašujejo v naši najjužnejši republiki. Vzrok seveda neradi priznajo, kaj radi pa opozarjajo na posledice.
Statistični podatki so namreč pokazali, da je na vaseh kar 22 tisoč stanovanjskih enot več, kot pa je tamkajšnjih prebivalcev; prav te prazne hiše, barake pa naseljujejo Albanci. To še zdaleč ni pogodu Makedoncem, ki opozarjajo, da se zaradi albanizacije spreminja tudi nacionalna struktura makedonskih vasi. Ce je še pred dobrimi desetimi leti poleg pol milijona Makedoncev na podeželju živelo tudi 210 tisoč Albancev, se je dandanes razmerje med Makedonci in Albanci na vasi skorajda izenačilo. Pa še na nekaj opozarjajo v Makedoniji — na starostno strukturo vaškega prebivalstva te republike. Več kot očitno je namreč, da se v makedonskih vaseh - torej tam, kjer živijo v glavnem Makedonci - prebivalstvo v povprečju iz leta v ieto stara, na drugi strani pa se v tako imenovanih albanskih vaseh, predvsem v občinah Tetovo. Go-stivar, Debar, Struga, prebivalstvo pomlajuje. In če je že tako. zakaj se v Makedoniji raje ukvarjamo z albanskim nacionalizmom, kot pa da bi na kakršen koli način — najraje sistemsko — prislili, da bi ves albanski živelj stoodstotno obdeloval svoje kmetijske površine, pravijo. Morda je tudi v tem kanček resnice, dejstvo pa je. da je v tej republiki od skupno 660 tisoč hektarov obdelovalne zemlje kar dobra petina neobdelane.
podatke o komunalni infrastrukturi ter o opremljenosti vasi z objekti družbenega standarda skorajda grozljiv.
V Makedoniji je namreč še vedno skoraj tretjina vasi brez elektrike, nekaj manj vasi še vedno nima vode. Predsednik makedonskega izvršnega sveta Gligorije Gogovski je sicer delegatom makedonskega sobranja obljubil, da bodo do leta 1995 vse makedonske vasi imele elektriko in vodo, vendar pa je več kot očitno, da bo takrat morda prepozno.
Posledice so več kot očitne. Mladi ljudje se odseljujejo, najraje v Avstralijo, Kanado. ZRN. tisti pa, ki ne morejo zbrati dovolj denarja za pot. pa v mesta — največkrat v eno samo mesto, v Skopje, ki pa je izredno nepripravljeno pričakalo takšen naval mladega vaškega prebivalstva.
Urbanistični monocentrizem
Samo še nekaj podatkov, ki so zgovoren dokaz, zakaj mladi odhajajo z vasi. Le tričetrt vasi ima svojo trgovino, le 4,6 odstotka ima svoje pekarne, le petina gostilno ali restavracijo, osnovna šola je v 60 odstotkov vmake donskih vasi. samo 18 odstotkov ima zagotovljeno zdravstveno službo, z lekarno se lahko pohvalijo le v 64 vaseh, na pošto v drugo vas ali najbližje mesto pa ni treba vaščanom
iz 138 vasi. Le 8 odstotkov vasi ima svojo kinodvorano ali kulturne domove, športna igrišča so le v petini, samo 44 vasi pa ima tudi svojo veterinarsko ambulanto.
Delovnih mest seveda ni dovolj, stanovanj tudi ne in potem nas niti ne čudi podatek, da se vse bolj širi črna gradnja, da je divjih naselij vse več. Nekateri so videli rešitev v tem, da so prekomerno zaposlovali in popolnoma nič nevsakdanjega ni. če kupec v majhni trgovinici, ki meri komajda petnajst kvadratnih metrov, opazi tri ali štiri prodajalce. Skopje preprosto ne zmore več slediti (svojemu) razvoju in kaj lahko se zgodi, da bo mesto, ki bi zelo rado postalo metropola, kaj kmalu postala - nekropola.
neobdelano in vse kaže. da bo kmalu tudi kmetijstkih izdelkov, po katerih je Makedonija slovela, (vse) tudi manj. Skopje pa se že zdaj duši. in to ne samo v izpušnih plinih in smeteh, ki jih sicer skopski komunalci najraje odvažejo le iz glavnih ulic. Komunalna infrastruktura se duši v težavah; parkirišč mesto že zdavnaj nima več dovolj, kaj kmalu pa bo
zmanjkalo tudi prostora za širitev mesta, ki že zdaj v dolžino meri skoraj 30 kilometrov (Skopje se lahko širi le v dolžino, saj ga z ene strani omejuje planina Vodno, z druge pa Skopska črna gora), že zdaj manjka trgovin, obrtnih delavnic itd.
Zapisali smo že, da o vzrokih za pospešeno deagrarizacijo ter prav tako pospešeno doseljevanje v mesta v Makedoniji neradi govorijo. Kako tudi bi, saj je že sam pogled na
Verjetno leži vzrok za odseljevanje iz vasi v mesta tudi v dejstvu, da je od skupno 1633 vasi le v dvestotih takšen ali drugačen proizvodni obrat ali kakršna koli obrtna delavnica; 91 odstotkov vasi pa celo nima niti delavnice za popravilo kmetijske mehanizacije (celo nekatere makedonske vasi. ki slovijo kot kmetijske).
Mesto, ki je leta 1964, torej leto dni po katastrofalnem potresu, štelo okoli 300 tisoč prebivalcev, mora biti odprto za vse, so skoraj v en glas vpili takratni mestni možje. In ta odprtost jih je drago stala. Urbanistični monocentrizem je zamenjal urbanistični policen-trizem. ki je bil do takrat - in je še vedno - priznana urbanistična kategorija v učbenikih urbane sociologije. In Skopje zdaj plačuje svoj davek, dejstvo pa je. da ga plačuje tudi vsa republika. Vse več obdelovalne zemlje je
Kaj narediti, da bi se vsi ti negativni procesi zaustavili, se zdaj sprašujejo v Makedoniji. Konkretnih predlogov je za zdaj še malo. V nečem pa so si vsi enotni, da je treba zaustaviti izseljevanje z vasi in omejiti doseljevanje v mesta. To pa je seveda mogoče le z razvojem vasi, z infrastrukturo, ki bo vasi povezovala z mesti; za vse to pa je poteben denar, ki pa ga Makedonija še zdaleč nima. In začaran krog je sklenjen.
Skopje pa je še naprej Makedonija. Skopje je Polog in Prespa in Debarca in Kostursko in Pirin in Males in Povardarje in Pelagonija. kot je že pred časom zapisal Gane Todorov-ski. Avtor se še malo ni zlagal. Skopje so res vse te vasi in makedonska področja; žal pa večina teh vasi obstaja le na papirju.
Dejan Vodovnik
i
i
i
1
k
SOBOTNA PRILOGA
rimerno bi bilo, da se takšen vsebin-|FHski salto mortale slovenske partije odrazi tudi v njenem videzu — v sprete membi imena, simbolov, statuta itd.
H Tako ali tako lahko rečemo, da je realna družbeno-prostorska in socio-zgodo-vinska ukoreninjenost ZK stvar daljne preteklosti (da bi morala pustiti vajeti iz rok v obdobju prvih reformskih valov v sredini 50. let) ter daje bila zadnja desetletja predvsem zveza hegemonistov in utopistov. Zato ne vidim prav veliko škode v diskontinuiteti njenega gibanja, kar sedanji partijski program
s sintagmo »za evropsko kakovost življenja« ( prav gotovo je. Glede na njegovo vsebino bi bil najprimernejši naziv Zveza za napredek in humanost.
Naslednja poteza je opredelitev socialne baze, ki bi se oprijela takšnega programa - še naprej kvasiti o delavskem razredu res nima več nobenega smisla. Partijski program je »pisan na kožo« menežerjem. podjetnikom, inteligenci, tehnokratom, predvsem srednjim in višjim slojem. Menim, da svojo »delavsko preteklost« partija lahko rešuje le v koaliciji z Zvezo sindikatov, ki naj deluje predvsem kot prava delavska stranka. Delavski razred z marksizmom kot svojim teoretskim ogrodjem in orožjem je kot družbeni temelj in vodilo (kot osrednji družbeni, ekonomski, politični, zgodovinski, kulturni itd. subjekt) brezupen in zgrešen, v vlogi družbenoekonomskega in političnega partnerstva in korektorja pa nujna sestavina družbene zgradbe in razvoja.
Danes namreč vse (kvazi) stranke in stranki-ce (razen zelo simpatične Kmečke zveze) pretendirajo na vse in vsakogar s ciljem, da si pribore čim večji kos pogače, imenovane oblast. Vodstva nekaterih so tako siromašna in brezupna, da bi jih ljudstvo verjetno hitro razkrinkalo (posebno še sedaj, ko je potrebovalo toliko let, da se je odrešilo »partijskega farbanja»).
Izoblikovanje strankarske baze. pripadnosti pa je nekoliko dolgotrajnejši proces. Enako tudi stvar, o kateri pravzaprav pišem — oblikovanje in uresničevanje partijskega programa. Danes je vse skupaj bližje tako kritiziranemu pravljičarstvu 70. let kot pa realnim in uresničljivim programskim postavkam. Tudi za to bo potrebno še kar nekaj let strankarskih vzponov in padcev. Vendar - nekje je potrebno začeti...
Lastnina	___________________
Zavzemamo se za neomejevano rast privatne lastnine (tudi v kmetijstvu, vendar ne za apriorno privatizacijo (kot to sugerira mladinski ekonomski program). Kot vsaka druga lastninska oblika se mora tudi privatna lastnina dokazati v konkurenčni tekmi ter zavzeti tisto mesto, ki ji v sodobnem tržnem gospodarstvu pripada.
Glede na današnjo praviloma umetno in vsiljeno prevlado družbenolastninskega sektorja dajemo velik pomen različnim oblikam kolektivne lastnine (delavske, mešane, zadružne). ker menimo da se bo družbena lastnina iz sedanje kaotične in zdrizaste anonimnosti postopoma in raznovrstno preoblikovala v mnogo bolj izrazite podjetniško-lastniške variante. To je tudi ekonomsko smiselno in upravičeno, saj so podjetja praviloma nastajala na osnovi bančnih kreditov, ki sojih tudi, sama (resda nerevalorizirane) vračala.
Tudi na tem področju morajo ostati široko odprte možnosti in oblike prehoda, upoštevajoč potrebe, značilnosti, perspektive različnih okolij.
Dosedanja identičnost družbenolastninskega organiziranja v gospodarstvu in negospodarstvu je nesmiselna (tako kot tudi realsocialistična delitev na produktivno in neproduktivno delo).	*
Merilo delitve mora postati avtonomnost tržnega delovanja oziroma samofinanciranja.
Avtonomna podjetja naj bi se iz sedanje družbenolastninske oblike preoblikovala v podjetniške kolektivitete. vse ostale oblike družbenih dejavnosti (sedanja skupna in splošna poraba), ki se napajajo iz proračunov. pa naj bi se po merilu optimalne racionalnosti organizirala kot državni oziroma javni sektor. To seveda zahteva opustitev izumov 70. let. kot so samoupravne interesne skupnosti, svobodna menjava dela, enak položaj in organiziranost gospodarstva in družbenih dejavnosti itd. V tem smislu bo družbena lastnina v sedanji obliki postopoma nadomeščena s privatno, kolektivno, javno in državno lastnino.
Upravljanje
Tudi samoupravljanje se mora tako kot'družbena lastnina radikalno predrugačiti oziroma ukiniti (če mislima s samoupravljanjem koncept sedemdesetih let ali pa lestvico različnih tipov oziroma obsegov participacije, kjer naj bi bilo samoupravljanje vrh oz. idealni in popolni tip). Danes smo v našem gospodarstvu tako materialno-tehnološko kot kultur-no-zavestno še zelo daleč od realnih možnosti
red skoraj natanko štiridesetimi leti se rafjB| je na trgu sredi manjšega slovenskega mesta zgodila neprijetnost: zaslužna te tovarišica revolucionarka, obula v vi-H sokopetne čevlje, ki jih ni bila vajena, je tako nerodno stopila, da ji je iz rok padel (in se razbil) dragocen kristalih lestenec, s katerim jo je mahala proti domu. Smola pač!
No, redki očividci pripetljaja v poznih večernih urah so se modro potuhnili, kajti spodrsljajev >■izbrane kaste« v onih časih ni kazalo trobiti naokrog. Le mislil si je lahko vsakdo, kar je hotel. Vendar pa zagotovo nobena od prič davne nezgodice ni slutila, da je prisostvovala miniaturni demonstraciji problema, ki še danes ni rešen. Gre za zapleteno vprašanje pristojnosti, upravljalskih pravic, dolžnosti in odgovornosti v zvezi c nejasnim fenomenom družbene lastnine v socialistični Jugoslaviji.
Toda preden nas zanese v načelna razglabljanja, je nujno, da razčistimo nejasnosti okrog Že omenjene tovarišice in že omenjenega lestenca. Tovarišica je čez trg nesla državno imovino in tudi obuta je bila v imovino države. Prihajala je iz domovanja razlaščenega razrednega sovražnika, ki se je med poldrugo leto trajajočo zaporno kaznijo ravnokar delovno prevzgajal na gradbišču hidroelektrarne Žirovnica. (Najprej je dobil leto dni, po pritožbi pa še dodatnih šest mesecev — seveda poleg stranskega ukrepa zaplembe premoženja). Posest bivšega buržuja je ob sprejemu »Zgodovinskih zakonov« (1948) prišla pod udar nacionalizacije, čeprav bi maščevalnim lokalnim oblastnikom bolj ustrezala konfiska-
DR. BOGOMIL FERFILA: SKICA SLOVENSKEGA PARTIJSKEGA EKONOMSKEGA PROGRAMA
Partija brez delavskega razreda
razvitejših participativnih Zveza komunistov ima danes le malo komparativnih strankarskih
prednosti. Ena njenih prednosti pa je njen znanstveni center (žal
uveljavljenja oblik.
Vendar nikakor ne smemo ponoviti napake
sedemdesetih let. ko smo uniformno predpisovali le eno obliko. Tudi na upravljalskem področju je treba nujno oblikovati pluralistično in konkurenčno strukturo. To seveda velja predvsem za podjetniško sfero, kjer imajo vsi subjekti na voljo paleto upravljalskih oblik. V proračunsko financiranih dejavnostih (t.i. skupna in splošna poraba) je izbira organizacijske oblike s strani delovnega kolektiva nujno bistveno ožja, saj gre za zadovoljevanje širših družbenih interesov, to pa mora biti čim bolj racionalno.
Menimo, da je temeljno »klasično« samoupravno načelo: en človek en glas neprimerno in utopično za našo sedanjo gospodarsko stvarnost. Zavzemamo se za model učinkovitega delavsko-menežersko-kapitalskega partnerstva kot humano demokratično sintezo vseh ključnih produkcijskih tvorcev. Njegovo bistvo je fleksibilna kooperativnost delavcev, vodstva in lastnikov, soudeležba delavcev v upravnih in nadzornih odborih, delničarstvo vseh zaposlenih in delitev dobička (profit sharing).
Enotnost jugoslovanskega trga____________
Zavzemamo se za enoten jugoslovanski trg, toda le toliko, kolikor je to v sami naravi trga. Trg namreč diferencira proizvode in proizvajalce ter torej ne vodi v njihovo homo-genizacijo in socializacijo gospodarskih rezultatov. Do enotnega jugoslovanskega trga je možno priti predvsem z uvajanjem trga, pri čemer kaže upoštevati, da se mora povečati mobilnost blaga in storitev ter faktorjev proizvodnje, zlasti z realnim vrednotenjem proizvodnih dejavnikov. Pri tem se bo samo po sebi pokazalo, kaj je predmet lokalnih trgov (npr. nekvalificirana delovna sila, enostavnejše vrste živil itd.), kaj pa se zaradi svoje narave lahko pojavlja na vsem območju enotnega jugoslovanskega trga. Enotnega jugoslovanskega trga ni mogoče uveljavljati z »monocentrizmom«, to je, da bi se na njem vpeljalo le, kar je sprejemljivo za vse, pač pa je treba pustiti življenju, da na posameznih območjih poišče dobre rešitve, ne da bi čakali, da bodo sprejemljive za vse. Če so dobre, jih bodo vsi uporabili zaradi njihove ekonomske prednosti (npr. uporaba vrednostnih papirjev), pri tem pa ne gre za konflikt in polemiko med federacijo in republikami, pač pa se morajo vse družbenopolitične skupnosti razbremeniti neutemeljenih ekonomskih funkcij in jih prepustiti organizacijam združenega dela. Pri tem se kaže zavzeti za konkurenco ožjih družbenopolitičnih skupnosti, ki morajo s svojo davčno politiko, politiko prispevkov itd. zadovoljevati svoje potrebe, pri tem pa skrbeti, da gospodarstva ne bodo obremenile tako, da bi svoje aktivnosti preselilo na druga območja.
Trg delovne sile
Ne opredeljujemo se za trg delovne sile kot za edinega in izključnega regulatorja zaposlovanja. Tudi v razvitih tržnih gospodarstvih trg delovne sile ni edini mehanizem, je pa vedno najbolj pomemben regulator. Intervencijski posegi države, delovanje sindikatov ter kolektivni posegi samoupravnih organov pomenijo neogibne dopolnilne mehanizme.
V vseh razvitih državah je delovanje trga delovne sile omejevano, korigirano in usmerjeno z vrsto ukrepov, mehanizmov, institucij, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo kot aktivno politiko zaposlovanja. Jasno je, da je predpostavka takšni aktivni politiki zaposlovanja radikalna sprememba ekonomske učinkovitosti — brez zadostnega obsega akumulacije. brez propadanja neučinkovitih in ustanavljanja novih, vitalnih podjetij ostane ta politika le črka na papirju.
Z razvojem tržnega gospodarstva in zanj značilne velike dinamičnosti gospodarskih procesov postane pojav ekonomskih in tehnoloških presežkov delavcev vsakodneven problem, ki potrebuje ustrezen mehanizem in postopek reševanja. Nujni predpogoj kakršne koli tržne preobrazbe slovenskega gospodarstva je uvajanje elementov trga pri zaposlovanju, tako novih delavcev kot tudi pri prezaposlovanju obstoječih in nastajajočih ekonomskih in tehnoloških presežkih. Tržna Iogika'ne priznava podzaposlenih delavcev.
Uvesti je potrebno nove prilagodljive in široke delovno-pravne institute, kot so: delo s krajšim delovnim časom, delovno razmerje za določen čas, delo na domu, delo v več organizacijah itd. Drugače povedano, v delovnem razmerju je potrebno zmanjšati število elementov, ki imajo javnopravni značaj ter vnesti več elementov pogodbene narave.
še vedno imenovan marksistični), ki vsako leto kompilira
dragoceno intelektualno smetano z različnih teoretskih področij. Pričujoči program je sad ekonomsko teoretske sekcije, ki morda
ni pisan na kožo vsemu partijskemu članstvu, je pa koncept za mlade, dinamične in podjetne. Nedvomno je vprašljivo, če bi se ZK lahko še naprej tako imenovala po sprejemu takšnega programa. Toda, morda je še čas za partijsko pokoro in odvezo.
Delovna zakonodaja s področja zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti bi morala zlasti oblikovati vrsto novih aktivnih pravic: pravico do preusposabljanja. do nove zaposlitve, in ob tem poudariti primarno odgovornost in obveznost samega delavca, da si najde ustrezno zaposlitev.
Osnovno vodilo pri postavljanju prenovljene normativne regulative pa mora biti predvsem tole: potrebna je zlasti indirektna regulacija, stimulacija in usmerjanje posameznikov in podjetij z ekonomskimi ukrepi, ki stimulirajo novo zaposlovanje, destimulirajo odpuščanje delavcev. Pravna regulativa se namreč nujno odrazi v rigidnosti sistema.
S pravnega in ekonomskega zornega kota nima smisla ločevati ekonomskih in tehnoloških presežkov delavcev, vsem je potrebno zagotoviti določen obseg pravic: do denarnega nadomestila, do prekvalifikacije, do socialnega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Podjetje, v katerem so bili delavci ^zaposleni, ima v teh procesih primarno, nikakor pa ne izključno odgovornost. Podjetje mora izčrpati vse možnosti za prezaposlitev v lastnem okviru, nato pa delavcu preneha delovno razmerje (preide v polno brezposelnost) ter nastopi družba prek svojih zaposlitvenih institucij kot subjekt zagotavljanja njegovih pravic.
Iluzorno je pričakovati, da bodo delavci sami samoupravno odločali o ekonomskih in tehnoloških presežkih v svojem podjetju. Tu morajo z vso odgovornostjo odločati poslovodni organi, skupaj z družbenimi institucijami in seveda na temelju strokovnega preverjanja vseh možnih alternativ. To naj bi veljalo že za družbena podjetja, jasno pa je. da bodo možnosti vplivanja delavcev v privatnih in mešanih podjetjih nujno manjše. Zato se kaže potreba po opredelitvi minimalnih pravic delavcev v delovnem razmerju v vseh tipih podjetij.
Podjetjem bi kazalo predpisati določene obveznosti v spremljanju kadrovskega položaja. Poleg poslovnega poročila bi veljalo premisliti še o obveznosti izdelave socialnega poročila, socialne bilance podjetij, kjer bi največjo pozornost posvetili možnemu ali planiranemu nastanku delovnih presežkov.
Osebni dohodek presežnih delavcev ne more biti enak osebnemu dohodku tistih, ki delajo.
Verjetno bo vrsto zadev potrebno urediti z nekakšnimi kolektivnimi pogodbami med sindikati in menežmentom (od kriterijev za odpuščanje do izplačila odškodnine, pravočasne najave odpuščanja delavcev, njihovih pravic in zaščite v obdobju čakanja na delo itd.).
Tu bo potrebno delovati na nacionaloni ravni. izoblikovati nacionalni program, nacionalno politiko zaposlovanja. Le na ta način bo mogoče doseči večjo integriranost ekonomske in zaposlovalne politike.
Potrebno je biti čimbolj prožen in širok pri urejanju položaja brezposelnih delavcev ali delavcev, čakajočih na delo, zlasti tudi njihovih obveznosti, ne le pravic. Pri tem mora biti osnovno načelo, da je bolje, da delajo karkoli. kot.pa da ne delajo nič. Potrebno je. da se vključijo v proces izobraževanja, da po potrebi pomagajo v podjetju, v katerem čakajo na delo, ali pa da sodelujejo v programih opravljanja javnih del.
Radikalna omejitev gospodarskih pristojnosti občine kot tudi sprememba njihovega financiranja
Z gotovostjo lahko rečemo, da obstoj občinskih ekonomskih meja, občinskih blokad gospodarskih procesov nima nobenega smisla v kakršnemkoli oblikovanju tržnega gospodarstva. Verjetno so občinske strukture bolj ali manj izvrševalci višjih nivojev političnega odločanja, vendar to bistveno ne menja vsebine problema. Danes je občinski nivo po-
memben dejavnik uresničevanja državne (pa tudi partijske) lastninske kontrole in regulacije funkcioniranja podjetij (generiranje razdeljenosti družbene lastnine med podjetjem in državnimi oz. paradržavnimi strukturami). Občinski organi so pomemben dejavnik vpletanja v postopke ustanavljanja podjetja, registriranja njegove aktivnosti, kadrovske, dohodkovne, cenovne in investicijske politike. Imajo tudi možnost direktnega interveniranja v poslovanje podjetja — na osnovi odločitve občinskih organov o obsegu kršitve samoupravnih pravic v določenem kolektivu. Večji del takšnih ekonomskih nesmislov je povezan z eksistencialno logiko financiranja občin.
Gospodarstvo v občim namreč direktno plača svoje prispevke v občinski proračun oz. za njene samoupravne interesne skupnosti. Ker
so velike razlike v gospodarski razvitosti občin. se te tako ali tako kompenzirajo s subvencioniranjem manj razvitih občin s strani bolj razvitih (takšnih občin je v SFRJ okoli 50 odstotkov). Kot vidimo, takšen sistem povezovanja eksistence občine z »njeno« gospodarsko bazo sproža interes občinskih struktur, da kontrolirajo in se vmešavajo v poslovanje podjetij, ki pomenijo vir njihovih prihodkov, zavirajo možnost investiranja »občinskega« kapitala izven občinskih meja, smotrno ekonomsko povezovanje, ukinjanje ali ustanavljanje novih podjetij itd. Sistem pa v več kot 50 odstotkih primnerov tako ali tako ne deluje.
Boljša rešitev bi bila. da bi gospodarstvo oz. podjetja plačala prispevke za financiranje bistveno zmanjšanih občinskih organov in po možnosti republiško centraliziranih (vsaj v ekonomskem vidiku) družbenih dejavnosti (samoupravnih interesnih skupnosti) direktno na republiški nivo, ki bi del teh sredstev naprej razporejal. Občini bi ostali le prihodki od njenih rezidentov in njihovega premoženja.
S takšno ločenostjo občinskih struktur od »njenih« podjetij bi se v veliki meri ukinil materialni razlog vpletanja občinskih struktur v sedaj zelo nizko avtonomijo podjetij.
Racionalizacija splošne in skupne porabe
Potrebno je radikalno spremeniti in racionalizirati organizacijo državne uprave, zmanjšati administracijo, diplomacijo, stroške obrambe (vojske) in državne reprezentance. Na vseh teh področjih je najboljše in bolj ali ■ manj edino zdravilo javnost dela in demokratizacija kontrole teh dejavnosti.
Sklad za nerazvite je potrebno preoblikovati v razvojni sklad, ki bi subvencioniral in spodbujal na lastniški logiki utemeljena vlaganja v nerazvite predele Jugoslavije oz. posameznih republik. S tem bi se pomembno prispevalo tudi k nastajanju večnacionalnih podjetij, ki bi lahko pomenila enega od načinov preseganja nacionalno-republiških meja ter tudi realno možnost nerazvitih za njihov hitrejši razvoj. Jasno je treba postaviti zahtevo, da je Slovenija pripravljena pomagati nerazvitim le, če se prizna lastništvo nad takim kapitalom.
Omenili smo že nekatere nujne rešitve za racionalizacijo splošne porabe, ki pa je prav tako potrebna tudi na področju skupne porabe (četudi v manjšem obsegu). Na tem področju vidimo tudi dve specifični možnosti, ki ju m možno uporabiti na področju splošne porabe. Gre namreč za možnosti uvajanja in razvijanja tržnih elementov na področju skupne porabe kakor tudi za alternativne načine njenega financiranja.
Družbene dejavnosti skupne porabe s svojimi produkti, storitvami delno prispevajo k povečevanju kvalitete človeških in materialnih produkcijskih tvorcev ter tako pozitivno vplivajo na povečevanje globalne produktivnosti družbe, delno pa pomenijo tudi porabo v neproduktivnem smislu. Produkcija njihovih storitev je dolgotrajna, obstaja pa tudi majhna stopnja povezanosti med vlaganji in rezultati (kar dodatno prispeva k njihovemu pojmovanju kot porabi). Njihovi produkti se razdeljujejo brez direktnega plačila ali pa po globoko podekonomskih cenah.
Na tem področju vidimo možnost racionalizacije v postopnem nadomeščanju družbenega financiranja skupne porabe s tržno razporeditvijo virov in sredstev, seveda na področju, kjer je to možno. To pomeni povečevanj? delnega (participacija) ali polnega plačila s strani uporabnika storitev. Že danes je vrsta dejavnosti zdravstvene zaščite, medicinskih in paramedicinskih storitev pa tudi določene dejavnosti izobraževanja, socialnih dejavnosti, ki bi se lahko takoj pričele valorizirati na trgu in bi s tem olajšale obremenjenost gospodarstva.
Pri uvajanju tržnosti pri skupni porabi je potrebno upoštevati tudi naravo posameznih dejavnosti — koliko pomeni investiranje v kvaliteto človeških sposobnosti, koliko pa neproduktivno porabo. Glede na to. je potrebno redifinirati oz. ukiniti vrsto pravic na področju zadovoljevanja skupnih potreb ter uvesti (seveda neprijetno in osovraženo) plačilo bolj ali manj polne ekonomske cene.
V	določeni meri je potrebno uvesti tržnost tudi pri ponudbi storitev — koncept pluralizacije zahodne države blagostanja v smislu simbioze in tekmovanja več subjektov, ki ponujajo storitve (znotraj privatnega in družbenega sektorja, kakor tudi med njima).
Druga takšna možna specifična racionalizacija na področju skupne porabe je redifiniranje statusa oz. načina družbenega financiranja te porabe. Normativno je ekonomski status delavcev v ozdih na tem področju ekvivalenten statusu in pravicam gospodarskih subjketov.
V	tem smislu se oblikuje tudi prihodek ozdov družbenih - dejavnosti skupne porabe ter osebni dohodek v njih zaposlenih delavcev. Gospodarstvo mora tako financirati samoupravne interesne skupnosti, tako da zagotavlja oz. oblikuje celotni prihodek ozdov teh dejavnosti, ki seveda obsega t^di amortizacijske stroške ter akumulacijo (brez amortizacije bi negospodarski subjekti imeli izgubo). Takšno financiranje je v nekem smislu nesmotrno. kajti družbene dejavnosti je potrebno razumeti ter obravnavati kot javne, neprofitne institucije. Razširjena reprodukcija teh dejavnosti ne bi smela biti avtomatična, temveč rezultat dogovora s financerji, kar bi med drugim prispevalo tudi k bolj smotrnemu širjenju teh dejavnosti pa tudi k večjemu vplivu zainteresirane javnosti.
Glavna prednost takšnega načina financiranja ni v absolutnem zmanjšanju stroškov teh dejavnosti, temveč v fleksibilnosti reagiranja na gospodarske rezultate. V gospodarsko slabših letih se tako ne bi širile zmogljivosti v družbenih dejavnostih (kar nam nikakor ne uspe doseči z raznimi zakoni in predpisi), v obdobju boljših gospodarskih rezultatov pa bi se širile tudi družbene dejavnosti. Na ta način bi se znatno povečal tudi tržni pritisk na subjekte v družbenih dejavnostih (kar seveda ti subjekti dobro vedo in tako na vse mogoče načine zavirajo spremembe v tej smeri). Na takšen način je mnogo bolj kot pa z našimi dosedanjimi rešitvami (administrativne linearne omejitve, neplačilo prispevka ' -5 za družbene dejavnosti tistih ozdov, ki imajo Bil! §■ izgube itd.), gospodarstvo uglašeno z nego-rr/.jŽjS: spodarstvom.
IGOR GUZELJ
Spomin na damo z lestencem
cija. A spričo dejstvu, da je možakar v bližnji preteklosti prestal trinajst mesecev Dachaua, bi očitki o izdajstvu in kolaboracionizmu verjetno ne zdržali niti ohlapnega preverjanja obtožbenih razlogov v obdobju sodnih burlesk. izpeljanih po okusu režima.
Naj bo kakorkoli, ta plat zgodbe za našo rabo ni bistvena. Bistveno je njeno nadaljevanje, ki priča, da zametke družbene lastnine srečamo Že na samem začetku utrjevanja socialistične ureditve v Jugoslaviji, ko je novi red s »preobrazbo« zasebnega imetja v državno šele ustvarjal materialno podlago za obnovo dežele. Pri proizvodnih sredstvih, naravnih bogastvih. zemljiščih, gospodarskih objektih in stavbah so stvari jasne, pri uporabnih dobrinah in luksuznem blagu, kamor je mogoče prišteti vse od pohištva, preprog, klavirjev in notranje opreme stanovanj do krznenih plaščev in nakita, pa se življenje in uradni historiat samoupravljanja ne pokrivata. Izvedbena faza nacionalizacij je namreč vključevala tudi poskuse presajanja vulgarnih vizij komunizma v prakso, čeravno v strogo omejenem obsegu. K testom so povabili samo ozek krog pripadnikov novokomponirane (partijske) elite, ki si
je bratsko razdelila tisti del plena, za katerega sama država ni pokazala izrecnega interesa. (Tovarišici iz uvoda pričujočega sestavka je v podobnem eksperimentu torej uspelo izboriti zase najmanj lestenec in čevlje.)
Car postopka tiči v dejstvu, da licitacija ni tekla po načelu »kdo da več?«, ampak po pravilih igre, kjer je odločalo, kdo v občinski oblastniško politični hierarhiji več tehta. Kakršna koli fiktivna aplikacija tu prisotne logike na kasnejši pojav dogovorne ekonomije, usmerjene zlasti v delitev dohodka, ki ga vzameš, kjer pač je, nikakor ni naključna. Sramuje pa naj se, kdor bi v pravkar opisanih laboratorijskih imitacijah raja na zemlji odkril značilnosti legaliziranega ropanja! Kajti njihovi udeleženci si niso neposredno prisvajali premičnin nekdanjih izkoriščevalcev množic, marveč nekaj} kar je poprej država podržavila in potlej odstopila v hrambo ljudstvu oziroma ljudskim poverjenikom. Mogoče je govorili o zametkih podružbljanja lastnine, kakršno je doletelo tudi hiše, vile in stanovanja predvojnih tovarnarjev, bankirjev in zemljiških mogotcev, dodeljenih zmagovalcem.
Stvar se je blago rečeno, izredno dobro obnesla, saj so poskusni kunci v manj kot eni generaciji zagotovili sebi in žlahti blaginjo, kakršno so rodbine iz premaganega izkoriščevalskega sloja ustvarjale pet ali šest generacij zapored. Osebnemu okusu prepuščamo, ali boste sprejeli tezo, da je vzrok v večji vitalnosti, energiji in brihtnosti tlačenih kategorij prebivalstva, ki jih je avantgarda rešila tisočletnih okov. ali pa boste pritegnili manj všečni razlagi, da je privatna lastnina preprosto menjala lastnike, pri čemer je država prevzela nase vlogo posrednika in »čistijca« ukradenih predmetov. Konec koncev tudi mafija na podoben način pere »umazane« denarje.
Dolžni smo razvozlali še drugo uganko, ki jo skriva v sebi izhodiščni primer dame z lestencem: lestenec se je, kot rečeno razbil, vendar zaradi uničenja državne lastnine, ki jo je dobila v uživanje, ženski ni bilo treba nikomur ničesar pojasnjevati. Česa takšnega si pri proizvodnih sredstvih še celo desetletje nismo privoščili, saj so kot last države uživala skorajda policijski nadzor. Upravitelj je moral na raport pred obličje oblasti in partije, če ni
izpolnil planskih obveznosti. O stroških, amortizaciji in vzdrževanju niso govorili, vroče je postalo le, kadar se je kaj pokvarilo, ker je zmeraj visela r zraku možnost sabotaže.
Potem je državna lastnina prešla v družbeno.
Ob nespremenjenih poslovnih navadah upravnikov naj bi delavci odgovarjali pred družbo, se pravi (tudi) pred samim seboj.
V	tej ekonomski kvadraturi kroga je zelo kmalu prevladala predvsem zavest, da delajo z nikogaršnjimi sredstvi, stroji, orodji, objekti. Odpadel je strah pred strogim očesom lastnika in odpadli sta skrb in zavzetost, ki spremljata zavedanje, da so stroji, orodja in objekti zares »moji«. Oboje je voda na mlin neodgovornosti, lenobi, lahkomiselnosti in šarlatanstvu.
V	brezlastninskem vzdušju je le uničevalce učinkovitosti nemogoče preganjati, možno je kaznovati zgolj nedvoumna kriminalna početja, od vandalizmov in namernih okvar do kraj in poneverb, ko popolno brezbrižnost ljudi naposled nadomesti zakonsko zapovedana intervencija organov pregona. V prispodobi rečeno se je v minulih tirdesetih letih raztreščilo v črepinje nešteto starih in novih lestencev, ker
so, zašli pod skrbništvo nerodnih, nesposobnih, nestrokovnih ekip in posameznikov. Skozi vsiljene kadre in programe je gospodarstvo postalo igračka politike, država v administrativnem smislu besede pa je s pomočjo intervencij zaman blažila posledice, ki koreninijo v izumu nelastnine.
Zdaj naj bi ta hibrid enakopravno stopil ob bok zasebnim, zadružnim in delniškim podjetjem ter tujemu kapitalu r dirki za dohodkom. akumulacijo in profilom. Realno nima nobenih možnosti, kajti razčiščena ni tuli dilema, kdo r proizvodnih odnosih, zasnovanih
na družbeni lastnini, sploh pije. kdo plača,
kdo »kasira« in komu kdo polaga račune. Če se bo »družbeno« izoliralo in ločeno vegetiralo naprej, bo še bolj kompromitiralo socializem, razkazujoč svojo nemoč, če se vključi r načrtovane mešane naveze, ga bodo partnerji polagoma požrli. Tudi v ekonomiji je aktualen Danvinov zakon, le da deluje hitreje kakor v naravi.
In epilog zgodbe? Tovarišica, ki je tovorila lestenec čez trg malega mesta, je izhajala (kot je bilo med revolucionarji v navadi) iz skrajno revne družine. Hočemo reči, da je-prebivala v bajti brez elektrike. Lestenec je nameravala obesiti na strop kar tako. zaradi lepšega. Nič bolje ni z družbeno lastnino: ustanovili smo jo r silni želji po opredmetenju idej novega reda. kaj jo bo gnalo, pa ideologi niso posebej opredelili. O smiselnosti epohalne inovacije ne bi razpravljali: rezultat je na dlani.

k
V:
¥
\
4
4
SOBOTNA PRILOGA
n jv a j menijo o tem strokovnjaki, ki se s prenovo ukvarjajo že leta in so veli-|K kokrat že skoraj obupali nad neučin-kovitostjo zakonodajalcev in odgo-■ ■dvornih v mestih ter republiki, smo se pogovarjali na Delovi okrogli mizi. Za njo smo povabili: prof. dr. Petra Fistra s FAGG, dipl. arch. Jadranko Grmek in dipl. arch. Jureta Lenarda iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda, predsednika IS SO Piran Toneta Mikelna, pomočnika direktorja Zavoda za urbanizem Maribor dipl. arch. Bogdana Re-ichenberga ter dipl. arch. Nika Vladimirova, samostojnega svetovalca na Republiškem komiteju za varstvo okolja in urejanje prostora. Pogovor je vodil in pripravil za objavo Vasja Venturini.
V Sloveniji je bilo doslej več poskusov, da bi na ravni mest, kot so denimo Ljubljana, Piran, Ptuj in Škofja Loka sprejeli družbene dogovore o organizirani prenovi teh mest, a jim je to doslej uspelo le v Mariboru. Kako se jim je to posrečilo in ali jih kdo v Sloveniji posnema?
REICHENBERG: Za mariborski primer prenove je značilno, da jo je v začetku osemdesetih let sprožilo javno mnenje prebivalcev tega mesta, ki je bilo v tistem času izrazito usmerjeno v prenovo. Ves Maribor je zahteval, da se z Lentom končno nekaj zgodi. Zavrelo je takrat, ko so Lent zasedli cigani. Upam pa si trditi, da je bil del strokovnih prizadevanj za prenovo napravljen že prej. To, da se je v javno mnenje prikradlo nekaj ideologije o tej prenovi — mnogo prej, preden smo z njo začeli — je bilo delo nekaj entuziastov strokovnjakov, ki so vse svoje sile usmerili v prenovo. Tako je imel Maribor leta 1980 že vsaj delno izdelano metodologijo začetka prenove, imel je ekipo strokovnjakov, imel je široko podporo ljudi. Mnenje Mariborčanov je bilo in je še danes, da je to akcija, ki jo je bilo treba začeti in se mora nadaljevati. To je bil tudi temelj, da smo pred osmimi leti dobili družbeni dogovor, ki je usmeril vso strategijo mariborske prenove. S tem dogovorom je bilo urejeno zbiranje denarja, kdo bo kaj delal in, kar se mi zdi najpomembnejše, ves program je bil usklajen v takratnih še zelo močnih interesnih skupnostih. Šlo je za to, da se znotraj tega obnovitvenega območja znajde stanovanjska skupnost s svojim programom za prihodnje obdobje. da se tako opredeli tudi komunalna skupnost ter da svoje programe temu prilagodi tudi kulturna skupnost. Po toliko letih prenove lahko rečem, da je Mariboru že uspelo spremeniti zunanjo podobo. V mestnih območjih, ki so že dolga desetletja naglo propadala, so se pojavili mestni programi in to taki, ki so pritegnili veliko pozornost ljudi. Ali pa smo uspeli spremeniti tudi notranjo podobo mesta tako kot smo si v načrtu prenove zadali, pa je drugo, rekel bi strokovno, vprašanje. Mislim, da nam ni čisto tako uspelo, kot smo sprva mislili. Za to je več razlogov. Eden so tudi današnje gospodarske razmere, zaradi katerih večina občanov nima možnosti nakupa poslovnih prostorov, ker so zanje predragi. Prav tako primanjkuje denarja za tak nakup tudi družbenemu sektorju. Zmotili smo se tudi v nekaterih drugih načrtih za prenovo, ker nismo izdelali metodologije o razporejanju dejavnosti znotraj prenovljenih mestnih predelov. Te se zdaj ravnajo predvsem po priporočilih spomeniškovar-stvene službe, ki pa ima včasih malo skupnega s tem, kar si mi od prenovljenega dela mesta obetamo. Tej napaki se morajo drugod pri prenavljanju starih mestnih jeder izogniti.
FISTER: To, da so pri prenovi nekaj več naredili le v Mariboru, je samo zunanji videz. Tudi v Mariboru lahko na prste obeh rok preštejete hiše in pročelja, ki dajejo videz prenove. Če bi Mariborčanom kaj zaželel, bi jim predvsem to, da bi bil tak videz celega mesta, in ne samo Lenta. Toda izvor težave, zaradi katere ne more priti do širše prenove, ni ne v Mariboru in ne v Ljubljani. Težave so širše, od zakonodaje do splošnega razumevanja, kaj ta prenova sploh pomeni. Že desetletje se ukvarjamo s tem, da je prenova kulturna zadeva; to pa je v svetu res samo do neke mere. Idejo, da bi staro mestno jedro postalo samostojna ekonomska enota, je
možno razumeti na celo vrsto različnih načinov. V svetu vedo, da to ne more postati. Staro mestno jedro je del mesta, po svetu to imenujejo duša mesta, srce mesta. Tu smo pri bistvu, kaj sploh je prenova, kje so meje smotrnosti prenove, nameni prenov itd. Ža pravilno razumevanje in izvajanje prenove si prizadevamo že od šestdesetih let naprej, kar pa je ostalo skrito pred javnostjo. Kolikokrat smo sedeli skupaj z zakonodajalci, da bi spremenili poglede na prenovo, tolikokrat se nam je vse to podrlo. Ustanavljali so komisije, ki naj bi v novi urbanistični zakon vnesle prenovo kot poseben način urejanja prostora, po dveh treh sestankih je bila komisija razpuščena. ker zakonodajalcu ni bilo všeč, da bi bilo tako. Danes imamo zakon, ki načrtovanje prenov uvršča med običajne poslovne dejavnosti projektivnih birojev, ne pa med zelo dolgoročno urejanje prostora. To, da dajejo drugod po svetu na videz več denarja za prenovo, ne pomeni, da so to vedno bogatejše države od nas. Madžarska, Čehoslovaška in Poljska dajejo za prenovo veliko več denarja kot mi in več kot nekatere zahodne države. Kar se tiče Ljubljane, je bilo v posameznih delih mesta že ogromno narejenega.
OKROGLA MIZA: PRENOVA STARIH MESTNIH JEDER
Kjer ne gre državi, pomagajo cigani
pa vsi tarnamo, da ni bilo nič. Kulturna akcija prenove je tekla do sedemdesetih let z zelo malo denarja, obnavljali so fasade in drugo, nato se je prevesila v pridobivanje stanovanj. Konec 70. in v začetku osemdesetih let smo morali prenovo opravičevati s čim večjim številom stanovanj (akcija: vsa podstrešja spremenimo v stanovanja!), edini zainteresirani investitor je bila stanovanjska skupnost ali zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije. Šele v zadnjem letu se tudi turizem pojavlja kot investitor pri prenovi. V kratkem naj bi bil velik posvet o uporabi starih mestnih jeder za potrebe turizma. To bi bila lahko velika in lepa zadeva, bojim pa se, da se bo sprevrglo v isti sistem, kot se je pri stanovanjski skupnosti, ko je šlo samo za opravičevanje stanovanj in imamo nekatere stavbe prenovljene samo na podstrešju spodaj pa ne.
Kakšna pa je vloga Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora pri odpravljanju sedanje neurejenosti v prenovi starih mestnih jeder in prevlade bolj ali manj srečnih naključij?
VLADIMIROV: Zvezni zakon o sistemu družbenega planiranja narekuje preureditev
Razpadajoča stara mestna jedra so bila še pred kratkim slovenska značilnost, pa tudi danes je prenova še daleč od celovitosti. Breme prenove v glavnem nosijo mesta sama, pa čeprav gre za kulturne in arhitektonske spomenike prvorazrednega pomena. Ustavne spremembe naj bi naredile red tudi na tem področju. Za najpomembnejše bi morala zagotoviti denar država, za ostalo pa tisti, ki bodo v tem videli svojo korist.
pokazati velikih uspehov. Tako nismo mogli ugotoviti, da smo ustavili čas in propadanje stanovanjskega sklada.
Kako bi na ravni republike lahko prišli do takšnega sklada, iz katerega bi zagotavljali dovolj denarja za usmerjeno prenovo?
MIKELN: Lahko bi se dogovorili, da bi po ostrih merilih določili nekaj izjemnih spomeniških objektov. Mislim pa, da bi morala republika imeti predvem pospeševalno vlogo, da bi se ta denar našel tam, kjer je
be, kot če gradijo nove. V našem izračunu smo prišli do 20 odstotkov nižje cene, v Sloveniji bi lahko pridobili veliko stanovanj. V to so vključeni marsikateri spomeniki, predvsem pa vsa stara mestna jedra, ki niso sestavljena samo iz cerkva, palač in gradov, ampak pretežno iz stanovanjskih stavb, ki so slabo izkoriščene ali celo povsem propadle. Ce bi takšno pridobivanje stanovanj povsod sprejeli, bj postalo nepomembno ali stane kak kvadratni meter več kot drugi, ker bi v povprečju s prenovo prišli do cenejših stanovanj.
Tone Mikeln
Jadranka Grmek
Peter Fister
Niko Vtadimirov
Jure Lenard
Bogdan Reichenberg
tega področja. Zato bomo morali popolnoma na novo določiti tudi urejanje prostora in vse predpise v zvezi z njim. Vztrajamo, da se moramo pri prostorskem urejanju odreči načelom dogovarjanja, ki so doživela polom tudi v gospodarstvu. Upoštevati moramo posebnosti prenove znotraj urejanja prostora in tako dobiti drugačno normativno ureditev tega področja. Veliko pove že to. da se do leta 1984 prenova v zakonskih predpisih sploh ni pojavila, vse ie bilo usmerjeno v gradnjo novih in novih objektov, ker staro ni bilo nič vredno. Toda tudi po letu 1984 smo si prenovo z zamotanimi postopki zelo otežili. Za to, da je v nekem delu mesta sploh mogoče pričeti s prenovo, mora občinska skupščina sprejeti ustrezen odlok. To pa so izredno zamotani postopki, ki bi jih morali v novih izvršilnih predpisih, v ureditvenem načrtu za prenovo drugače urediti. Tudi sedanja davčna in kreditna politika se ne skladata s težnjami po prenovi, ker je ne delata atraktivno. Ostane torej samo dobra volja posameznikov, denimo to, da si želi nek župan v času svojega županovanja postaviti spomenik. V prihodnjem letu. ko bodo uveljavljene ustavne spremembe, nameravamo začeti spreminjati predpise s področja urbanizma oziroma urejanja prostora. S tem se veliko ukvarjamo tudi v našem republiškem komiteju, kjer ob konkretnih prenovitvenih akcijah ugotavljamo, da se prenove lotevamo preveč statično in ne upoštevamo dovolj sprememb in novih pobud, ki jih prinaša čas.
MIKELN: Spomeniškovarstvena služba je spodbudila zanimanje stroke za prenovo mest. Zato so gradiva o prenovi zasnovana nekoliko preveč enostransko, zgolj z varstvenih vidikov prenove posameznih objektov, mestnih območij ali celih mest. Tudi prenašanje izkušenj s prenovo od tam, kjer jih že imajo, tja, kjer jih potrebujejo, je zaenkrat povezano predvsem z osebnimi poznanstvi in pobudami, tako kot je to običajno v Sloveniji. V prostorski zakonodaji je prenova ostala na ravni deklaracij.
FISTER: V to. da je deklarativna, je prisiljena, ker jo sili davčna politika in vse ostalo.
MIKELN: Pri prenovi prihaja do konfliktov, ker je vezana na številne natančne predpise m omejitve inšpekcijskih služb, od gradbene do sanitarne, zatem zemljiških in stanovanjskih predpisov itd. Prenova pa je izrazito individualna in nepredvidljiva. Poleg tega je v okviru stanovanjskega gospodarstva še vedno v podrejenem položaju. Za davčni sistem je bilo obljubljeno, da bo vanj vključeno pospeševanje prenove, a doslej od tega ni še nič. Vse uspešne akcije na področju prenove so glede na splošno neurejenost tega področja kar velik uspeh. Mislim, da ni pomembno, ali si nageljček zaslug pripenja stroka, župan ali družbeni organ, imenovan za konkretne posege, torej zavod za spomeniško varstvo, urbanistični ali projektivni biro. V Piranu smo leta 1976 začeli v okviru stanovanjske skupnosti namensko zbirati denar za prenovo. Zelo malo ga je bilo, zato nismo mogli
prenova res potrebna. Morala bi manj predpisovati, prenovo bi morala vzpodbujati v načelih in v sistemu, obenem pa puščati bolj proste roke občinam.
REICHENBERG: Vse to, kar smo v mariborski prenovi že naredili, daleč presega obstoječo zakonodajo. Enako velja za prenovo, s katero se zddaj ukvarjamo v Ptuju, kajti zakonodaja ne omogoča pravega strokovnega dela in tudi ni stimulativna. Zdi se mi, da zakonodajalec ni dovolj poznal problematike, ko je sprejel zakon o prenovi. V Mariboru smo predvsem občutili odsotnost finančnega modela, ki bi prenovi zagotavljal večjo dohodkovno vrednost, oziroma to, kar smo si zapisali kot cilj prenove, da bomo nek objekt prenavljali tako dolgo, dokler ne bo postal samostojna ekonomska enota. Zbrali smo mnogo premalo denarja, da bi se to lahko zgodilo. Imeli smo ga komaj toliko, da smo zagotovili dokumentacijo in da se je opravil prvi zagon, nato pa so prodajali lokale, zgrajene do tretje faze in tako se je pričel denar vračati. A tako ne bo mogoče nadaljevati in če Maribor v letu 1990 ne bo podpisal novega družbenega dogovora, lahko na svojo prenovo preprosto pozabi.
FISTER: Drugje po svetu se za prenovo odločijo šele, ko preverijo možnosti prenove s študijami in načrti. Pri nas delamo obratno in rečemo: tu bo prenova, zdaj pa pripravite študijo, da bo prenova takšna in takšna. S tem se izgublja celovitost prenove, saj prevladujejo posamični interesi, pa naj bo to kultura, stanovanjska skupnost, turizem ali kaj drugega. Za prenovo bi moralo biti zainteresirano predvsem okolje, ki je lastnik ali uporabnik ali ima neko korist od tega, načrtovati bi jo morali tisti, ki vidijo razvoj prostora v daljni prihodnosti. Kratkoročno načrtovanje, ko obnavljamo le delčke bogate stavbne dediščine, nam prenovo tudi izredno draži. Morali bi natančno poznati prostor, v katerem živimo in gradimo. Prenova Edin-burgha teče že 110 let. Prenova ni to, kar si želijo naši politiki, da bi namreč trajala toliko kot njihov mandat. Nek današnji vidni politik je še v času svojega županovanja v Škofji Loki zasnoval široko akcijo za prenovo. Šele v tretjem mandatu po njem je akcija stekla, vse do takrat so bile samo priprave. Mislim, da je bilo to veliko bolj pošteno kot to. ko se ob kakšni obletnici ali tisočletnici obnovijo fasade.
V današnjih časih ni mogoče pozabiti na finančno plat. Kakšne so možnosti za pocenitev prenove, ki pri posameznih objektih dosega astronomske cene?
FISTER: Na željo Zveze stanovanjskih skupnosti Slovenije smo izdelali študijo o smotrnosti prenove predvsem tistih objektov, v katerih so stanovanja. S spremembami v načinu dela in že v načrtovanju bi lahko to dediščino, ki ni samo kulturni spomenik, razmeroma poceni obnovili. V povprečju bi lahko dosegli isto, kot so v ZR Nemčiji, kjer so
ugotovili, da pride od 20 do 25 odstotkov
ceneje, če za stanovanja obnovijo stare stav-
VLADIMIROV: Nikakor se ne morem strinjati, da je vloga republike predvsem v normativni dejavnosti. Zato v novih predpisih stroki ne nameravamo podrobno predpisovati, kaj naj naredi. Vlogo republike vidim predvsem v povezovanju davčne, kreditne politike, gradbenih predpisov in drugega, kar omogoča prenovo, zato bi v republiki morali imeti celovit program, drugače se tega ni mogoče lotiti. Poraja se tudi ideja, da bi na ravni republike ustanovi enovit zavod, upravno organizacijo za urejanje prostora, za prostorsko in urbanistično načrtovanje. Ta skupina naj bi na republiški ravni usklajevala dejavnosti, ki doslej niso povezane.
REICHENBERG: Ali Slovenija prenovo sploh hoče? Vidi se, da na prenovo sploh ni
pripravljena, pa ne samo glede prostorske zakonodaje. Če se Slovenija odloči za prenovo svojih mest, mora najprej urediti zakonodajo na področju stanovanjskega gospodarstva, davčnega sistema in inšpekcijskih služb. Naj kot primer povem, da mora imeti po veljavnih predpisih stanovanje vsaj dve uri sonca na dan tudi v zimskih mesecih. To za Židovsko ulico v starem mariborskem mestnem jedru pomeni, da lahko v njej napravimo samo skladišče, s tem pa stavbe propadajo.
MIKELN: Tako je v celem Piranu in treh četrtinah Kopra.
REICHENBERG: Idilike v predpisih, ki določajo. koliko mora biti na vsak meter stanovanjske površine zelenic, otroških igrišč in parkirišč, je veliko, vse to pa je zelo težko uskladiti s tem, kar želimo prenoviti. Zato trdim, da v Sloveniji ta trenutek nismo pripravljeni na prenovo. Če jo res hočemo, jo moramo vnesti v sistem. To, kar je bilo doslej narejeno, so samo akcije, ki opozarjajo na nekatere stvari. Vsi, ki se ukvarjamo s prenovo, se malo zgledujemo po nemških vzorih.
Tam imajo tri denarne vire prenove: zvezo, deželo in mesto. Vsa mesta, ki veljajo za spomenike prve kategorije, si denar za prenovo zagotavljajo na zvezni ravni. V Sloveniji bi to veljalo za Ptuj, Piran in še nekatera druga mesta. Druga nemška mesta računajo na denar dežele, k temu pa tudi mesto prispeva svoj delež. Privatnik, ki ima na območju prenove hišo, dobi najugodnejše kredite, ki jih obračunavajo šele dve ali tri leta po tem, ko je prenova končana. V sosednji Avstriji prav tako na zvezni ravni razporejajo denar za prenovo, a to nimajo najbolje urejeno in za ta denar se stepejo tako tisti, ki prenavljajo mesta, kot tisti, ki prenavljajo kašče in stare kmetije. Zato pa deluje v Gradcu pomemben forum Internationale Stadteforum. ki združuje lepo število evropskih mest. med njimi so iz Jugoslavije Maribor, Pula in Dubrovnik, priključiti se želi še Ljubljana. Ta forum si prizadeva, da bi aktualiziral procese prenove, predvsem pa izmenjuje izkušnje evropskih mest. .
Kot kaže, je pri nas še vedno vse odvisno od tega, koliko volje za prenovo je kje. Ali znamo to voljo dovolj izkoristiti?
LENART: Volja za prenovo je v Ljubljani izražena že v temeljnem dokumentu, to je v dolgoročnem načrtu razvoja občin in mesta. Ta namenja prenovi v primerjavi s prejšnjimi takšnimi dokumenti zelo veliko pozornost. Predvideva, da naj se Ljubljana ne razvija več ekstenzivno, temveč smotrno uporabi prostor, ki ga že ima. To pa pomeni tudi prenovo. Ta načrt opredeljuje posamezna območja prenove, pripravljeni so tudi že ureditveni
načrti, ki so ponekod sprejeti, drugod tik pred sprejetjem. S tem naj bi prišla Ljubljana do prenove posameznih hiš in kompleksov. Doslej je bilo v Ljubljani prenovljenih več kot 250 stanovanj v približno štiridesetih zgradbah. Posamična prenova je sicer najdražji način prenove, hkrati pa je to najmanj boleče za prebivalce. Ljubljana ima nekaj slabih izkušenj z velikimi gradbišči, ki so dele mesta za desetletja zaprla. Na primer Trg revolucije ali ploščad Borisa Kraigherja. To bi se dalo preseči s pravilno organizacijo investitorjev, kar pa dosedanji predpisi otežujejo. Lep primer je Križevniška ulica, kjer stanovanjska skupnost načrtuje prenovo polovice kareja, polovico pa naj bi prispevali drugi, od privatnikov do muzeja. Izkazalo se je, da sploh ni naročnika, ki bi bil pripravljen založiti denar za pripravljalna dela, ki presegajo raven urbanistične dokumentacije. Volja za prenovo je,.vsi smo za, ko pa je treba reči še b, nas ostane zelo malo. Osebno v takšne sklade, kot so v Nemčiji na zvezni in deželni ravni, ne verjamem. Nemčija ima svojo zgodovino, večina mest je bila porušena in zato so se morali tako organizirati, če so želeli ta problem učinkovito rešiti. Razen tega ljudje imajo denar in so ga pripravljeni vlagati. Tudi pri nas bi morali izkoristiti takšno voljo ljudi, ne pa da se branimo njihovega denarja.
GRMEKOVA: Tudi denar, ki se že zbira namensko tako kot minulo leto v Ljubljani, se ni uporabil za prenovo, ampak so ga prerazporedili za druge potrebe, ker ni bilo organizacije in tudi ne prostorske dokumentacije. Prostorska dokumentacija je zdaj kolikor toliko urejena, organizacija pa spet šepa.
MIKELN: Težave pri prenovitvenih posegih se pojavijo pri usklajevanju z nosilci stanovanjskih pravic. Zgodi se, da interes posameznika za daljši čas zaustavi prenovo, zlasti ker ga ponavadi podpre še stanovanjska skupnost stanovalcev in za nameček še krajevna skupnost, ne da bi najprej ugotovila, zakaj je do spora sploh prišlo. Ponavadi se lažje sporazumemo z lastniki kot z imetniki stanovanjskih pravic v družbenih stanovanjih.
VLADIMIROV: V glavnem zaradi neurejenega vprašanja mestne rente.	t
GRMEKOVA: Rada bi se vrnila k vprašanju, ali Slovenija sploh hoče prenovo. V zadnjem mesecu je bilo veliko sej ljubljanskega izvršnega sveta, na katerih 'so govorili o prenovi oziroma urejanju prometa v ljubljanskem mestnem središču. Posledica teh mnogih sestankov je, da se je Mestni komite za promet in zveze odločil, da ne bo izdajal soglasij za prenovitvene načrte in dokumente. ki ne bodo zagotavljali dovolj parkirišč na območju prenove. Toda kdo in kako naj uredi v območju Križevniške ulice 120 parkirnih mest, ki so potrebna? Ker ni dovoljenja mestnega komiteja, tudi mestna skupščina ne more sprejeti načrta prenove, ni gradbenega dovoljenja, zbranega denarja ne moremo uporabiti, hiše pa propadajo in v njih so ljudje, ki bodo slabo živeli. Kolikšno škodo povzroča trmasto vztrajanje pri parkiriščih, ki jih tam ni mogoče urediti.
TITOVO UZICE PRED PRIHODOM SLOVENSKEGA
_______VLAKA_____
Slovenci
ali
vesoljci?
Brez politike, prosim! To vljudno prošnjo smo poslušali povsod v Titovem Uiicu, kjer pričakujejo letošnji vlak bratstva in enotnosti iz Slovenije. Vendar je v zraku lebdelo vprašanje, ali bodo prišli tisti »stari« Slovenci ali pa nekakšni vesoljci, razbijači Jugoslavije.
Take in podobne težave pa ne pestijo možaka, oblečenega v uniformo postreščka. Kot nam je povedal, mu je ime Lule. Na kapi ima oznako postrešček št. 48 in napis Beograd. Pozdravil nas je pred poslopjem družbenopolitičnih organizacij in se takoj pozanimal, ali bodo imeli Slovenci veliko prtljage. Napitnino je vzel vnaprej. Aco Dogandžiča, direktorja tukajšnje tiskarne in kandidata za predsednika občinske skupščine, smo vprašali, ali je Lule upodobljen v »mestnem grbu«. Pojasnil nam je, da se je postrešček priselil v Užice.
Nekega drugega človeka pa pozna prav vsak prebivalec tega srbskega mesta, kamor so med vojno izgnali veliko Slovencev. Še najbolje ga poznajo otroci. Miloša Bročiča, po poklicu učitelja glasbe, imajo za čudaka, saj se rad odpravi na Zlatibor, kjer na bregu jezera ure in ure posluša kvakanje žab kot najbolj čudovito glasbo. Potožil nam je, da letos ne bosta zaigrala simfonije prijateljstva . z Jožetom Kuderjem, uslužbencem mariborskega Jugoinspekta. Tokrat ga namreč ne bo na obisk. Ženi je po telefonu sporočil, da je
službeno zadržan, meni si tega ni upal povedati, ker je vedel, da bi mu jih pošteno napel. Zakaj hi poslal vsaj otrok? Najini potomci bi namreč lahko nadaljevali to čudovito prijateljstvo. Menda ja ni postal suženj politike, te umazane obrti, se je spraševal Bročič. V rokah je vrtel fotografijo starih Kuderjevih in Bračičevih, še iz časov, ko so bili prvi izgnani v Srbijo. Iz očesa mu je kanila solza, iz ust pa
je prišla kletvica, namenjena politiki, obrti, ki je ni nikoli maral. Cenim dobre strokovnjake, kot je moj Jože. Ko bi vedeli, kakšni ljudje so to, nas je prepričeval in se žalostno spraševal, komu bo letos zaigral menuet in ples sabelj Arama Hačaturjana.
Namesto sabelj čaka srbska gibanica
Ali v Srbiji rožljajo s sabljami te dni, ko
pričakujejo prijatelje »z druge strani Alp?« Skupina pijanih mladeničev je pred užiško gostilno Pariz v svojih pijanskih pesmih klicala stare vojvode in nam zagotavljala, da so za alpske mlekarnarje pripravili dovolj sadjevca in slivovke. Pravi gospodarji, stari prebivalci Titovega Užica, kakršen je denimo Mladen Čeranič, visokokvalificirani delavec v Valjarni, pričakujejo družino Picej. gospodinja Gordana pa je dejala, da se bo slovensko kosilo začelo s šunko, sirom in kajmakom, potem bo postregla pečenko, srbsko gibanico ...
Mladen, ki nas je v šali opozoril, da bo zavoljo pogovora za časopis pb dnevnico, je pojasnil, da so Picejevi in Čeraničevi stari prijatelji. Letos žal ne bo njegovega Janka, ker je umrl. pač pa bo prišla žena Marta s sinom Luko in snaho Heleno. Ni politike, ki bi razdrla naše prijateljstvo. Ko je Janko še prihajal sem, je najprej šel pogledat gimnazijo, kjer se je šolal. Na morje pa je vselej šel čez Srbijo, samo da bi se ustavil v Užicah.
Letos bo Slovencem pnzanešeno z dolgimi uradnimi programi, tako da bodo lahko več z nami. Mislim, da bo to naravnost imenitno, je pribil Mladen.
Tokrat bo Slovence prvič gostil tudi Dragan Nikolič, bivši predsednik občinske konference SZDL Titovo Užice. Nestrpno pričakuje Milana Blagojeviča, uslužbenca občine Ljutomer. »Poznava se že od leta 1976. Otroci letos ne bodo prišli, vendar pa jih pričakujemo prihodnje leto. Vsaj enkrat na teden se slišiva po telefonu.«
Prijatelje iz Ljutomera pričakujeta tudi Jelena in Radovan Šarenac. Njuna gosta bosta Marija in Miki Bencik. Radovan pravi da sta Benčika človeka sodobnih nazorov in da se z njima ni težko sporazumeti. »Resda je položaj v državi hudo zapleten, vendar pa sem prepričan, da to ne bo skalilo našega prijateljstva. Zakaj se ne bi pogovarjali tudi o politiki? Povedal jima bom, da po mojem mnenju slovensko vodstvo vodi politiko, ki med narodi povzroča spore,« pravi Radovan Šarenac. Poudaril je tudi, da so z Benčikovimi prijatelji — ne po vojni liniji, pač pa po bratski.
O sporih, ki jih zbujajo slovenski voditelji, pišejo vsi lokalni časopisi. Tukajšnje Vesti so objavile poročilo z volilne skupščine ZZB NOV, na kateri je bilo rečeno, da so borci ogorčeni zaradi sprejetja ustavnih dopolnil
SR Slovenije. S tem so v Jugoslaviji povzročili strahotno ustavno krizo, pri tem pa vemo, da se je Jugoslavija prva v svetu razvila na temeljih socialističnega samoupravljanja. V istem časopisu lahko preberemo, da ljudje v Sloveniji že vrsto let govorijo o pravni državi, hkrati pa so odprli pot v brezzakonje in izpeljali nasilno dejanje, kije imelo pogubne posledice za vso jugoslovansko državo.
Časopis tudi poroča, da se je kandidacijskega zbora v krajevni skupnosti Terazije udeležil le en odstotek volilcev, da pa so sprejeli predlog, po katerem naj bi od občinske skupščine zahtevali sprožitev pobude, da za narodno knjižnico Edvard Kardelj nemudoma poiščejo novo ime. Ob tem niso dali
nikakršne obrazložitve.
Ali ima Stambolič pravico obiskati rojstni kraj?
Mesto s svojimi 80.000 prebivalci nestrpno pričakuje obisk Slovencev, vendar pa so ljudje zaskrbljeni zaradi vsega tega, kar preberejo v časopisih. Predsednica izvršnega sveta skupščine občine Titovo Užice Biserka Mitrovič je dolgo in s kar največ topline govorila o prijateljstvu med obema mestoma, pa tudi o zlu, ki ga lahko prizadenejo časopisi, še zlasti politikom. Vprašala nas je. kakšna je razlika med komarjem in funkcionarjem, in na to vprašanje tudi sama odgovorila: »Nikakršna. Oba lahko ubijete s časopisom.« Ome-
njena šala pa ima prav gotovo precej skupnega s člankom iz lokalnega časopisa, ki govori o tem, da so se tukajšnji borci uprli obisku Ivana Stamboliča. Stambolič je doma prav iz teh krajev. Borci so menda vprašali, kako je mogoče, da je prišel v Bajino Bašto. ki je očitno postala prava Meka zapolitike, kot so Krunič, Stambolič. Šetinc in Suvar. Predsednik občine Vitomir Trišič jim je odgovoril, da je bivši srbski predsednik prišel v te kraje službeno kot direktor banke in da je tudi obiskal dve delovni organizaciji. Tako v vprašanju kot tudi v odgovoru je mogoče čutiti strah pred tem, kaj bodo rekli »tisti zgoraj«. Ali lahko Ivan Stambolič sploh obišče svoj rojstni kraj, če bodo za njim tako špijonirali ?
Tudi ko smo nekaj tukajšnjih funkcionarjev zaprosili, naj nam pomagajo poiskati sogovornike, so nam nekateri s strahom namigovali: »Nikar tega, on je pristaš Stamboliča in prav gotovo ne bi bilo dobro, če bi za časopis govoril o prihodu Slovencev.« V Titovem Užicu se ljudje očitno bojijo, da jih ima nekdo za tarčo.
To je kratka zgodbica o tem, kakšno ozračje vlada v Titovem Užicu pred prihodom vlaka iz Slovenije. Ko bo ta časopis izšel, bodo Slovenci že pri svojih gostiteljih v Srbiji. Ob pesmi in gibanici se bodo stari prijatelji pogovarjali o tem, kako bi Kadinjačo še bolj približali Pohorju.
Slobodan Dukič
i
4
A
A
i
Majhno,
skromno,
poceni
Levo zgoraj:
Znamenita kavarnica Flickorna Lundgren v bližini male ribiške vasi Skiiret, ki jo je vsako poletje obiskoval tudi pokojni kralj Gustav Adolf VI. Stoletna hišica s slamnato kritino je še vedno enaka kot ob koncu tridesetih let, ko so gospodične Lundgren začele v njej peči pecivo'in kuhati kavo. Še dobrih dvajset let po koncu druge svetovne vojne so tedaj že priletne gospe s svojimi starinskimi
čepicami na glavi in snažnimi, s čipkami obrobljenimi predpasniki poleg peciva in kave prodajale tudi lončke z dobro domačo marmelado.
Dandanes je posel prerasel zmogljivosti stoletne hišice, zato pecivo sproti dovažajo (ampak tako, da tega nihče ne opazi), postrežba se je preselila na vrt z mizami in stoli za nekaj sto gostov. Tudi lončkov z dobro domačo marmelado v tej velikoserijski ponudbi ne prodajajo več. Namesto prijaznih, nekoliko staromodnih starih gospa se med gosti sučejo čedna dekleta - vse drugo je ostalo, nedotaknjena hiša s pročeljem in prostori iz prejšnjega stoletja ter intimno vzdušje kot simbol tradicije, ki jo spoštujeta obe strani, novi lastniki in tudi gostje, ki se pripeljejo na kavo tudi sto kilometrov daleč.
Levo spodaj:
Najjužnejši kraj Švedske premore le ribiško pristanišče z ribarnico — v njej prodajajo znamenite švedske posušene ribe. s katerimi so v davni preteklosti Vikingi odhajali na svoja dolga morska potovanja — nekaj malih hišic za prodajo spominkov in gostinsko postrežbo, v starem skednju mogočne kmetije pa je stalna galerija, v kateri se, vse leto vrstijo umetniške razstave.
Slikam na desni bi lahko parafrazirali naslov: gradili so eno samo poletje - ureditev zemljišča, preprosta gradnja in vselitev.
led je dolgo privabljal goste na račun ;§jTb naravnih lepot in stare slave. Oboje ■K vse bolj izgublja. Nekdaj so hodile na lir^B Bled kronane glave, diplomati in dru-gačni gospodje, ki jim vsaj izbranega okusa ne bi mogli očitati. Danes je prave gospode med blejskimi gosti le še redko videti. Zanje je kraj, ki svojo nekdanjo očarljivost uničuje z betonom, neprivlačen, za domače’ ljudi je postal predrag, tuje goste pa predstavljajo predvsem tisti agencijski. V hotelih je včasih med gosti več kot 80 odstotkov predstavnikov avtobusnega turizma. Zemlje-pisec Valter Bohinec je pred leti zapisal, daje bil Bled najlepši takrat, ko ga je opeval Prešeren. »Slike iz tistega časa nam ga kažejo še nedotaknjenega po mestnih arhitektih .. .« S podiranjem starega in gradnjo novega je stare blejske slike, lepe tako, da je včasih spominjala že na osladnost, vse manj. Težko je reči, kdaj se je začel Bled samouničevalsko obnašati do tistega, kar so mu dali narava in predniki, vsekakor pa v povojnem obdobju. Kot bi sledili osvoboditeljem, ki so uničevali graščine in druga vidna znamenja premaganega sovražnika brez misli, da je to vendarle tudi njihovo bogastvo.
Pljuvanje v lastno jezero______________
Med največje glavne grehe sodi odnos do jezera. Vanj se je desetletja stekalo vse mogoče. Blejci pa včasih še danes pljujejo v lastno skledo. Jezero obolelo zaradi vse večjega onesnaževanja je skušalo zdraviti veliko različnih zdravnikov. Med prerekanjem o načinih zdravljenja so se zdraviči strinjali glede tega, da mora Bled imeti dobro kanalizacijo. Narejenih je bilo več reči, tako da se je tudi s pomočjo globinske odtočne cevi v jezeru bolnikovo stanje popravilo, v doumevanju kakšno bogastvo pomeni jezero, pa se ni spremenilo veliko. Domačin Franc Pelko (s sinom Mihom sta med drugim zgradila globinsko odtočno cev, kanal 0 od črpališča pri Kazinu do glavne ceste pri vili Sokol in kanal M od hotela Toplice do Mlinega) o tem pravi: »Ni problem denar, problem je odnos.« O njem govori tudi slabo vzdrževana kanalizacija, sicer pa je tudi med gostinci kaj lahko dobiti občutek, da jim je precej vseeno, če se na jezeru razbohoti smetanasta plat tako imenovanih rdečih alg, če ga umaže in zasmradi kakšno olje, pa tudi pletnar se med čakanjem na potnike ne skloni, da bi odstranil smeti in prazno steklenico piva, ki so se nabrale ob njegovi pletni. Jezero ima veliko gospodarjev, pa nobenega, ki bi budno bedel nad vsakim posegom, ki bi jezeru lahko škodoval. Zlata Urh, vodnogospodarska inšpektorica Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko (UISG). glede tega tudi pravi, da bi moralo biti za vsak poseg ob jezeru potrebno republiško vodnogospodarsko soglasje, saj je jezero slovenskega pomerra. Tako malo spoštovanja kot do jezera je na Bledu tudi do dediščine, ki sojo zapustili predniki. V številnih stavbah nekdanjega letoviščarskega in zdraviliškega kraja so pisarne (Hotelsko turistično podjetje Bled, Zavod za urbanizem Bled, DO Triglavski narodni park) ali pa so prazne, prepuščene času, sesedajo. Blejskim gostincem, ki so v preteklosti tudi zaradi gospodarskega sistema preživeli več suhih kot debelih let (kljub temu so zgradili veliko stvari, nekatere tudi z združevanjem denarja, pa bi lahko tudi očitali, da so včasih dovolili tudi razprodajo blejskega prostora. Leta 1981 sta hotela Park in Golf, ki za obnovo sama nista imela denarja, propadajoči hotel Triglav v bližini železniške postaje za majhen denar prodala sisu za zdravstveno varstvo otrok občine Apatin, ki je s tem postal tudi lastnik dela zemljišča ob jezeru. S kupčijo, o kateri krajevna skupnost in turistično poslovna skupnost nista bili obveščeni, se je Bled odpovedal možnosti, da bi v finančno boljših časih tamkaj spet stal ugleden hotel (stari je bil leta 1948 nacionaliziran). Tako kot so Apatinci pred časom Triglav oddali sisu za organizacijo dopustov de-Tavcev Beograd, bi jo lahko tudi prodali, ne da bi v kraju lahko na to kakorkoli vplivali ali sploh vedeli za to. Turizem je izgubil tudi vilo
SOBOTNA PRILOGA
BLEJSKA PODOBA RAJA Z GONOM PO SAMOUNICEVANJU
Ceausescujev duh nad jezerom
Lastovko, ki jo je Gostinsko podjetje Ljubljana potem, ko Bled zanjo ni pokazal interesa, prodalo Unisu Sarajevo, malo drugače pa se je končalo z graščino Grimšče, ki jo je radovljiška občina prodala Narodni banki Jugoslavije. Pravijo, da so se šli bankirji v hiši tudi ravbarje, za njimi pa je propadajočo graščino dobila v roke in lepo prenovila radovljiška Almira. Usoda prodajajoče vile JUSTIN, v kateri zdaj rajsko lokacijo in rajski pogled na jezero v sicer nerajsko urejenih stanovanjih uživajo zlasti socialni primeri, pa je že zmeraj nejasna. Stanovanjska skupnost bi jo dala turizmu, če bi kupil nadomestna stanovanja, ta pa nima denarja.
Namesto Riklija »čele kula«___________
Na Bledu so dosti hiš, nekoč zgrajenih za turizem, tudi podrli. Spodnesli naj bi tudi zadnji objekt, ki še spominja na Švicarja Arnolda Riklija, enega od začetnikov blejskega tujskega turizma. Zaradi bojazni, da bo propadajoča stavba pri udeležencih svetovnega prvenstva v veslanju pokvarila vtise o Bledu, je svet krajevne skupnosti, ki je sicer poprej vztrajal, da je treba Riklija obnoviti, junija Kompasu pisal, naj stavbo vsaj podre, če že ne more zgraditi nove. Pri Kompasu, kjer so poudarjali, da bi bila adaptacija dražja od nove gradnje, so se jim najbrž z veseljem odzvali. Naročili so odstranitev objekta, kar bi se tudi zgodilo, če se ne bi vmešala višja sila. Vest, kaj naj bi storili z Riklijem. je namreč pricurljala do župnišča. Po ovinkih so za to zvedeli tudi novinarji, zagnali vik in krik, in Rikli je zaenkrat obstal.
H koncu gre gradnja trgovsko-turističnega centra v središču Bleda, ki so mu domačini prilepili različna imena: Čele kula, balkanska ambasada, bunker.. . Pri gradnji ceste skozi Betinski klanec so neusmiljeno pomendrali 6000 sadik. Navdušeni graditelji se sploh ne zmenijo za odločbe urbanističnih inšpektorjev,
Vlado Klemenčič pa vse to uvršča med akcije za priključitev k Evropi... ££
Več volje kot za ohranjevanje starega, primerno prilagojeno novodobnim zahtevam, je bilo na Bledu za gradnjo novih hotelov. Med zadnje načrte sodi kompleks Mlino, o katerem smo leta 1985 pisali kot o največji naložbi slovenskega turizma. Načrt za hotel, v katerem naj bi bilo po takratnih podatkih oOO postelj in 330 zaposlenih (večino delavcev bi morali pripeljati od drugod), je ostal neuresničen. (Jože Piber, urbanistični inšpektor UISG, je ustavnemu sodišču SRS predlagal, naj presodi, če sta bila odlok o sprejetju zazidalnega načrta za turistično področje Mlino ter prostorsko ureditveni pogoji za plansko celoto Bled sploh pravilno sprejeta). H koncu pa gre gradnja trgovsko-turističnega centra v središču Bleda.
Ljudski glas mu je prilepil različna imena (Cele kula, balkanska ambasada, bunker, kosten .. .), s katerimi je preprosto povedal, da se po njegovem mnenju tak objekt lahko čisto lepo prilega kakšnemu drugemu okolju,
Pred približno stotimi leti je Ignac Novak, kasnejši oskrbnik blejskega gradu, predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili in s tem pridobili rodovitno polje ter ilovico z jezerskega dna za izdelovanje opeke. Ignac tedaj ni uspel ogreti drugih za svoj velikopotezni načrt, zato pa se je po drugi vojni naredilo veliko novih Nackov, ki so načeli blišč Prešernove »podobe raja«.
na Bled pa ne sodi. Jože Mikeš, direktor Planumovega tozda Inženiring Radovljica (od julija podjetje Inženiring Radovljica), ki je center pripeljal na Bled, seveda trdi drugače. Zanj je važno le, kaj o centru pravi stroka. Toda kakšna? Najbrž le neodvisna, neprizadeta stroka. Stroka je namreč zaradi posla že velikokrat izdala ljudi in naravo. Zaradi nikogar drugega kot zaradi stroke je Bled arhitekturno skrpucalo. Če bi imela stroka več čuta do narave in ljudi, včasih pa tudi okusa, ki je sicer zelo zmuzljiva reč, Bleda ne bi spreminjala iz dragocene vasi v brezdušno mesto, pri risanju pa bi skušala oblikovno in glede materialov vsaj malo slediti nekdanji blejski arhitekturi. Ljudski glas ima najbrž le prav, ko se upira betonu in marmorju, ter meni, da na Bled sodijo opeka, les in kamen.
Ljudski glas, ki ga seveda sestavljajo tudi izobraženci, se tudi sprašuje, kdo je sploh mogel dovoliti tako gradnjo. Jože Mikeš je na razširjeni seji sveta krajevne skupnosti Bled, v dobršni meri sklicani zaradi črnega novinarskega poročanja o dogajanju na Bledu, rekel, da se je krajevna skupnost s projektom strinjala, pri krajevni skupnosti pa pravijo, da je bil projekt kasneje brez njene vednosti spremenjen. Sicer pa se je v dogodke že v začetku gradnje vpletel gorenjski urbanistični inšpektor, ki je republiškemu inšpektoratu predlagal februarja lani, naj preveri, če je bilo izdano lokacijsko dovoljenje zakonito. Po devetih mesecih so mu odgovorili, da zakon »ni bil očitno kršen«, medtem pa je jeseniški Gradis kot investitor že dobil gradbeno dovoljenje. Center bi moral biti odprt že maja letos, vendar gradnja še zmeraj ni končana, v enega od lokalov pa je ob dežju že pritekla voda{zaradi svetovnega prvenstva so nekateri kupci dobili začasno obrtno dovoljenje).
Na že omenjeni seji je domačin Božo Benedik rekel, da se Blejci ob gradnjah običajno oglasijo šele tedaj, ko je zasajena prva lopata. Drži. Tisti, ki so se vendarle oglašali pravočasno, pa so se dostikrat zaman. Letošnjo pomlad je pri krajevni skupnosti razpadla zelo delovna komisija za urejanje prostora in varstvo okolja. Pet od osmih članov komisije je odstopilo, »ker se čutijo nepotrebne in nemočne, zadnje čase pa tudi nezaželene pri oblikovanju in sprejemanju odločitev o splošni prostorski politiki in posameznih prostorskih posegih na območju krajevne skupnosti«. Odstopil je tudi predsednik komisije Jože Osterman, ki je prvič odstopil že kot predsednik skupščine KS Bled, ker se kot mnogi drugi ni strinjal z načrtom za gradnjo novega hotela Park. Krajevna skupnost oziroma komisija in pristojni občinski upravni organi so si v zadnjem obdobju dostikrat prišli navzkriž. Med drugim niso bila upoštevana mnenja KS glede raznih dovoljenj, ni bila upoštevana zahteva, da bi z javnim natečajem prišli do.programa o celoviti urbanistični ureditvi Bleda. »Občini« pa so tudi očitali, da postopek za sprejem osnutka odloka o prostorsko ureditvenih pogojih Bleda ni bil pravilen (zahtevali so njegovo razveljavitev) in da ni bilo javne razgrnitve in obravnave o študiji za prometno ureditev Bleda.
Pri tem se vrnimo še k Benedikovi lopati. Dosedanje slabe izkušnje s stroko bodo Blejce morda le dovolj zdramile, da se bodo zavzeto vključili v pravkar začeto javno razpravo o osnutku sprememb in dopolnitvah družbenega plana občine Radovljica za obdobje 1986/90. Osnutek vsebuje tudi (Kompasovo) namero, da bi na Grajski pristavi na Bledu na površini 3,3 hektarja zradili mednarodni center za kardiologijo in kardiokirurgijo. Pri Kompasu sicer glede tega ne dajejo izjav, ker bi jim to lahko škodilo pri poslu, pri katerem računajo na tuji kapital.
Skoraj vse slabo, kar se je v zadnjem času dogajalo na Bledu, so mnogi povezovali
s svetovnim prvenstvom v veslanju, ki pa je prineslo tudi dosti dobrega (tudi obnovo regatnega centra in Festivalne dvorane). Prav nič pa niso krivični očitki glede gradnje cest in parkirišč. Vlado Klemenčič, predsednik organizacijskea komiteja, je sicer govoril, da je skušal komite pripraviti prvenstvo z roko v roki s krajani, ki marsičesa niso vedeli. Nedvomno pa je komite pri tem delal z roko v roki z nekaterimi občinskimi in republiškimi organi oziroma organizacijami.
»Nedotakljivi« gradijo ceste_______________
Nova cesta skozi Betinski klanec je bila zgrajena na gozdnem območju, ki ga je leta 1984 precej uničil vetrolom. Ne bi razpravljali o tem, ali je trasa primerna ali ne, kajti tudi o njej se je odločila stroka, temveč o nečem drugem. Obnovo gozda je vodil Marjan Zalokar, revirni gozdar (zdaj že upokojen) Gozdnega gospodarstva Bled. Ob začetku dela so dobili od občine načrt o trasi bodoče ceste, da tamkaj ne bi sadili novih dreves. Ob gradnji ceste pa se je pokazalo, da bi bilo bolje, če bi jih ne bi tudi drugod. Gradbeni stroji so namreč zmleli najmanj 6000, morda celo 8000 sadik, s tem pa ogromno dela in denarja. Usmiljenja ni bilo.
Pomendrana so bila tudi eksotična drevesa, ki bi jih tisti, ki jim je kar mar za naravo, lahko pravočasno prenesli drugam. Marjan Zalokar tako kot nekateri drugi tudi trdi. da bi lahko obstala drevesa na spodnjem delu med obema cestama, ki je bil uporabljen za začasno deponijo materiala (vozili so ga tudi na hipodrom v Lescah, kjer so z njim na delu proti savski terasi zasuli nekaj dreves, morda tudi nekaj vodnih virov), nekaj dreves pa bi po njegovem lahko ohranili tudi ob drugačnem, vzdolžnem načinu gradnje. Za gradnjo te ceste je izdal gradbeno dovoljenje republiški komite za industrijo in gradbeništvo, gorenjska vodnogospodarska inšpektorica pa je pri tem ugotovila, da je vodnogospodarsko soglasje za vpadnico izdal komite za družbeni in prostorski razvoj občine Radovljica, čeprav bi ga po zakonu o vodah moral pristojni republiški upravni organ. Zakon namreč določa, daje republiško soglasje potrebno v primerih, ko gre za rekonstrukcijo železniških prog, magistralnih in regionalnih cest oziroma za gradnjo prometnih terminalov, ki presegajo 5000 kvadratnih metrov. Betinska cesta je dolga 1200, široka pa 7,5 metara.
Do kaj čudnih stvari pa je prišlo predvsem pri delih na Ljubljanski in Župančičevi cesti ter gradnji parkirišča pod hotelom Krim. ki mu je komisija za urejanje prostora in varstvo okolja pri krajevni skupnosti več let nasprotovala zaradi mnenja, da je treba avtomobilski promet odaljiti od jezera. Skupnost za ceste SRS se je lotila del na Ljubljanski cesti na osnovi priglasitve obnovitvenih del pri republiškem komiteju za industrijo in gradbeništvo. To bi zadostovalo za sprotna vzdrževalna dela, urbanistični inšpektor pa je presodil, da so dela taka, da je zanje potrebno lokacijsko dovoljenje. Izdal je odločbo o ustavitvi del in da mora investitorica v 30 dneh zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Čeprav je bilo v odločbi, ki jo je kasneje republiški urbanistični inšpektorat potrdil, tudi zapisano, da pritožba ne odloži uresničitve odrejenega ukrepa, so se dela nadaljevala. Prav tako ni upoštevalo odločbe o ustavitvi del. ki jo je napisala gradbena inšpektorica Marija Lužnik, hotelsko-turistično podjetje Bled kot investitor parkirišč za hotelom Krim. Potem ko so imeli lokacijsko dovoljenje, niso zaprosili tudi za gradbeno dovoljenje (pred kratkim vendarle so), za katero bi morali izpolniti kar hude vodnogospodarske zahteve. Brez kakršnihkoli dovoljenj in tudi brez uradnega investitorja pa je bila začeta rekonstrukcija Župančičeve ceste in gradnja parkirnih prostorov v regatnem centru. Za dela je bilo sicer izdano lokacijsko dovoljenje, opravljeno pa je bilo le na osnovi urbanističnega potrdila.
Najbrž je bilo vsaj del tega storjeno zato. da bi dela dokončali do svetovnega prvenstva, zaradi preslabe priprave na gradnjo, pa tudi zaradi prepričanja, da si nekateri to pač lahko dovolijo.
(V imenu prvenstva je prišlo tudi do tega, da so veslače ene od reprezentanc pri treningu na Bohinjskem jezeru spremljali čolni z notranjim izgorevanjem, ker je sicer prepovedano. Delovna organizacija Triglavski narodni park Bled je o tem obvestila številne občinske in republiške organe, posledične reakcije pa ni bilo nobene.)
Pravo resnico O' tem, kaj je. Bled zizadnjimi posegi pridobil ali izgubil, bo najbolje povedal prihodnji čas. Ta čas so ob številnih kritičnih seveda tudi drugačna mnenja. Marjan Rožič, predsednik turistične zveze Slovenije, je za Telex dejal, da je bila to velika turistična prenova Bleda, Vlado Klemenčič pa je na že omenjenem sestanku tudi rekel, da se bo. če se hočemo priključiti Evropi, treba navaditi na spremembe. Kot odmev vsemu povedanemu pa si sposodimo besede domačinke in slikarke Melite Volk, da pri nas pri posegih v prostor še prevladuje Ceaucescujeva mentaliteta.
Vlasta Felc
MILAN MAVER:
ZA 50 OROV SKANDINAVIJE
SOBOTNA PRILOGA
ružbene in politične krize v NDR niso HsUl novost. Vstaja berlinskih delavcev, ki |§ Hso jih nato podprli delavci v drugih H H vzhodnonemških industrijskih središ-SBB& čih. je bila v letu Stalinove smrti 1953 predvsem izraz eksistenčne stiske vzhodnonemškega prebivalstva, ki ki obnavljalo svoje gospodarstvo in plačevalo reparacije v času, ko je zahodni del Nemčije že užival prve plodove Marshallovega plana; še preden je upor dobil politično nadgradnjo, so ga v krvi zadušili ruski tanki. Poslej je vzhodnonemška politična nomenklatura živela v. nenehnem strahu pred razredom, v imenu katerega je vladala, ta razred pa je bil predmet celega arzenala varnostnih in preventivnih ukrepov, zaradi katerih v zadevah reda in varnosti manj izkušen obiskovalec rad zagodrnja
—	seveda pri sebi. glasno ni ravno varno — da se je znašel v policijski državi. V spomin na tiste čase ima velika avenija, ki vodi pod Brandenburškimi vrati, dve imeni; na vzhodni strani so spet posadili lipe in jo zato krasi staro idilično ime Unter den Linden. Pod lipami torej, na zahodni strani pa je njeno ime v opomin na dan. ko so tanki v imenu delavskega razreda streljali v delavski razred: Cesta 17. julija. Ta strah je botroval dogmatičnemu stališču, s katerim je vzhodnonemški politični vrh leta 1956 podprl ravnanje Moskve na Madžarskem; med praško pomladjo leta 1968 pa je bil Walter Ulbricht tisti, ki je najbolj glasno zagovarjal metodo odločnega obračuna. Vmes pa je deželo zapustilo nekaj milijonov prebivalcev: v pomanjkanju drugih možnosti, da vplivajo na svojo človeško in politično usodo, so se pač odločili za »glasovanje z nogami« in zbežali — zvečine brez soglasja oblasti — na Zahod. V Berlinu, ki je v tistih časih prepuščal še več ljudi kot danes madžarska meja. se je tako leta 1961 tako rekoč čez noč — Zahod še danes ne more razumeti, kako se je Honeckerju, ki je bil zadolžen za gradnjo zidu, posrečilo tako neopazno zbrati toliko gradbenega materiala
-	pojavil zid. ki stoji še danes, le da je bolj prepusten.
OPOZICIJA V NEMŠKI DEMOKRATIČNI REPUBLIKI
»Izvoz« disidentov je opešal
Ob Forumu nastopajo v javnosti tudi Demokratični prelom. Občansko gibanje demokracija zdaj, iniciativna skupina socialnih demokratov. ki so se pred dnevi že formirali kot stranka s socialističnimi in ekološkimi cilji, ter Združena levica, o kateri pa ni veliko podatkov; tudi njeno članstvo je še anonimno.
»Vsi imamo slabosti in točke, kjer nas je mogoče izsiljevati.«
Če je realni socializem svoje družbe krojil po enakem kopitu
partijskega monopola nad oblastjo, pa so oblike preseganja tega
»Obglavljanje« opozicije
monopola nenavadno pestre. Mnoga znamenja kažejo, da bo svoj
Izseljevanje oporečnikov, tudi takšnih, ki bi raje ostali v NDR, ni nova metoda. Prijem je bil pri vzhodnonemških oblasteh priljubljen v preteklosti, ko je šlo za vidne ljudi, ki so si upali glasno zagovarjati poglede, ki se niso ujemali s politiko oblasti. Za »mehčanje« je ponavadi zadoščal že samo pogovor pri »organu«; le v nekaterih primerih je bilo treba do cilja preko zaporne kazni. V zaporu je potem prišla ponudba, ki naj bi izzvenela kot usluga: duhovno, tako se glasi argument, ste že tako ali tako onkraj meje, zakaj bi še naprej delali težave sebi in oblastem. Kot vedo povedati tisti, ki so takšen postopek že doživeli, si prizadeti kmalu izračuna, kaj ga čaka. Odloči se za izselitev, saj bi ga doma tako ali tako ne pustih pri miru. Pri najbolj trdovratnih je praviloma pomagala znana »elastična zakonodaja«, ki sta jo izumila Stalin in njegov pomočnik menjševik Višinski (dobro znana tudi pri nas, nazadnje v primeru Vllasija): sodniki, ki niso nič manj »elastični«, lahko že za površno izražanje mnenja o političnih zadevah ah bežen stik s tujcem spravijo človeka za nekaj let v zapor.
prispevek v zakladnico teh izkušenj končno dala tudi NDR. Za manifestacijami ob 40. letnici ustanovitve države se skrivajo
razlike, zaradi katerih vzhodnonemško politično prizorišče nikoli
več ne bo tisto, kar je bilo še pred letom ali dvema.
Ta prepustnost je po eni plati posledica politike popuščanja napetosti, ki je prihajala v valovih in v kateri je zlasti zahodna stran vztrajala pri tako imenovanem humanitarnem programu, po drugi pa izkušenj vzhodnonemških oblasti, ki so dovolj zgodaj dojele. da je bolje pustiti nezadovoljneže ven. kot pa jim dovoliti, da se doma ukvarjajo s politiko in hodijo tako v zelje partiji. Poldrugo leto je tega. kar so vzhodnonemške oblasti skušale na enak način opraviti tudi z novo generacijo oporečnikov. Šansonjer Stephan Krawc-zvk in režiserka Freya Klier sta med najbolj vidnimi predstavniki tistih, ki sojih pustih na Zahod zaradi njihovega političnega angažmaja. Oba sta bila udeleženca znanih demonstracij ob obletnici smrti Karla Liebknechta in Rose Luxemburg 17. januarja lani in oba sta prišla na Zahod, ker sta se s tem izognila
policijskemu preganjanju. Oba sta imela zavoljo tega slab občutek in sta se opravičevala, češ da sta odšla pod pritiskom. Ruth Missel-witz. pastorka iz Pankovva, ju je napol obtoževala in napol opravičevala, ko je dejala:
S to metodo je vzhodnonemški politični policiji vselej uspelo odstraniti s prizorišča različne opozicijske skupine, tako da je njihove najbolj glasne aktiviste prepričala, da je najpametneje, če se izselijo na Zahod. V preteklosti je bila uspešna pri sodelavcih jenskega mirovnega krožka, pri diakonu Lotharju Rochau iz Halleja in mnogih drugih; tudi avtor Alternative Rudolf Bahro, ki je bil zaradi nepravilnega razmišljanja o socializmu
obsojen na osem let ječe, je dve leti po amnestiji popustil pred »argumenti« in se je odpravil na Zahod. Izjema je bil komunist in filozof Robert Havemann, ki je v času nacizma sedel skupaj s Honeckerjem v nacističnih zaporih, potem pa gaje poslal v zapor njegov nekdanji sozapornik. Havemanna so potem, ko je bil spet na prostosti, docela osamili in njegovo hišo so celo z vodne strani varovali policisti v čolnih. Njegova vdova je zdaj med aktivnimi nasprotniki socializma po meri starcev iz
politbiroja.
Kljub občasnim spodrsljajem pa je bila metoda vse doslej učinkovita. Resda so se na oporečniški fronti nenehoma pojavljale nove in nove sile, vendar pa so morale vselej začeti od začetka in v NDR se nikoli ni pojavila organizacija, ki bi bila podobna Solidarnosti,
in tudi ne karizmatični voditelji, kakršni so bili Lech Walensa, Jacek Kuron in Adam Michnik na Poljskem, Andrej Saharov v SZ ali Jifi Hajek v ČSSR. S podobno metodo so oblasti skušale razgnati tudi skupino Pobuda za mir in človekove pravice, ki so jo pred dvema letoma in pol ustanovili javni in kulturni delavci Ralf Hirsch. Wolfgang in Regina Templin, slikarka Barbel Bohley in Wer-
ner Fischner. Po slovesnostih ob smrti Karla Liebknechta in Rose Luxemburg, ki so se ji s svojim protestom pridružili oporečniki in pri tem uporabili demokratična gesla Rose Luxemburg, so oblasti skušale pripraviti oporečnike do začasnega odhoda na Zahod, vendar so popustili le nekateri. Protest, ki so ga sprožile aretacije udeležencev demonstracije 17. januarja 1988. je bil tokrat veliko bolj obsežen, aretacije in izgoni pa protestništva za razliko od prejšnjih časov niso zadušili. Vsaj tiho zaščito pa je imelo oporečništvo tudi v cerkvi, zlasti evangeličanski. Šestega marca lani je vzhodnonemška partija slavila deseto obletnico miru med Cerkvijo in državo: država je Cerkvi priznala samostojnost. Cerkev pa se je s tetri znašla v položaju, da prevzame posredniško vlogo v vse bolj pogostnih družbenih konfliktih. Gottfried Forck, 66-letni škof evangeličanske cerkve v Berlin-Brandenburgu, je znan po svojih številnih — zvečine tudi uspešnih — posredovanjih; na njegovih solidarnostnih mašah se je pogosto zbralo po 2500 ljudi, četudi je , v cerkvi le kakih 1000 sedežev. Pobuda za mir in občanske pravice se je oklicala za neodvisno od cerkve, toda potem, ko so se njeni vodilni člani pred poldrugim letom znašli v zaporu, so se preostali zbrali pod okriljem cerkve. Pri tem gre za cerkev, ki po opredelitvi njenih duhovnih očetov noče biti cerkev proti socializmu, marveč cerkev v socializmu. Njen cilj ni v tem. da se prilagodi oblastem ali pa postane njihova opozicija; in prav tako tudi ne urad za izseljevanje, četudi so se okoli nje v množicah zbirali tisti, ki so jim oblasti zavrnile prošnje za izselitev na Zahod.
Mi ostanemo!
Pomemben dogodek v procesu oblikovanja in organiziranja opozicije so bile tudi letošnje
komunalne volitve 7. maja. Po mnenju oporečnikov so bili volilni rezultati silovito ponarejeni in zoper ponaredbe je med drugim protestiralo tudi vodstvo konference evangeličanske cerkve. Državno volilno komisijo je vodil član politbiroja in »prestolonaslednik«
Egon Krenz, na pritožbe'zaradi goljufije pa za zdaj še ni odgovora. V poldrugem letu se je ob različnih priložnostih oglasilo kakih 20 skupin »kritičnih in reformam naklonjenih občanov«, toda resnično pomembnih jih je kakih pet ali šest. Med njimi je še zlasti avgusta ustanovljeni Novi forum, ki je pred dvema tednoma prosil tudi za ustrezno registracijo, ki je bila zavrnjena; potem ko so oblasti spočetka govorile o »državi sovražnem združenju«, je vzhodnonemško notranje ministrstvo kasneje sodilo bolj nevtralno — združenje naj bi bilo namreč »nepotrebno«. Razglas Novega foruma je doslej podpisalo več kot 10.000 ljudi, med njimi tudi člani partije. Forum se predstavlja za laično združenje, ki se zavzema za dialog o prihodnjem razvoju socializma in za reforme. O hitro naraščajočem vplivu združenja priča dejstvo, da je bilo skupaj s Cerkvijo po vsej verjetnosti najbolj zaslužno za to, da so se demonstracije, ki so bile sprva konfliktne, v začetku tega tedna sprevrgle v mirno podporo množic reformam, s tem pa tudi partiji omogočile, da v svojih vrstah začne razpravo o reformah.
Majhna, vendar pa pomembna razlika, zaradi katere je upravičena v uvodu postavljena trditev, da NDR po 7. oktobru ne bo več tisto, kar je bila pred njim, tiči ravno v dejstvu, da si je vzhodnonemško oporečništvo prvič v štiridesetih letih izborilo domovinsko pravico, na podlagi te domovinske pravice pa tudi pravico do vloge partnerja v družbenem dialogu. In kot kaže razvoj dogodkov zadnjih dni, se je starim gospodom v politbiroju končno le posvetilo, da gre zdaj za takšen preskok političnih kakovosti, da bi utegnili policijski pendreki in vodni topovi družbo do te mere polarizirati, da se bo sesedla. Tega pa si ne more privoščiti ne nomenklatura NDR ne njeni zunanji zavezniki, kajti destabilizacija NDR je destabilizacija celotnega najnovejšega razvoja prežemanja med Vzhodom in Zahodom Evrope, se pravi »skupnega evropskega doma«. Tudi ljudje v vzhodnonemškem politbiroju zdaj eden za drugim ponavljajo misli in tudi obče znane resnice, ki jih je med proslavami izrekel Gorbačov, ko je namigoval na nujne reforme. Honecker. kije bil vedno realist, bo tokrat popustil, ali pa ga
ne bo.
Marjan Sedmak
dločitev dvanajsterice, da do leta M M 1995 ne bo sprejemala nikogar, še bH fB več. niti pogajati se ne namerava ||i|l|z nobeno državo, celo z Avstrijo ne (četudi bi bile v tem primeru težave ob vstopu manjše kot leta 1973. ko so se tedanji šesterici priključile Britanija, Danska ter precej manj razvita Irska), še ne pomeni, da v Bruslju odklanjajo prošnje. Doslej je nikalen odgovor dobil le Maroko, s preprosto argumentacijo, da kot neevropska država pač ne more biti v klubu, omejenem na pripadnice stare celine. Druge prošnje za sprejem
— turška, avstrijska — so evidentirane in
čakajo na primernejši čas.
Do istega usodnega leta je zamrznjeno tudi vsakršno dogovarjanje z EFTA. kajti šesterica mora najprej definirati naravo in obliko svojih odnosov z Brusljem in šele nato bo razmišljala, kakšno naj bo njeno sodelovanje z državami, ki so sicer gospodarsko zanimive (Jugoslavija, Madžarska), vendar še zdaleč ne tako kot dvanajsterica, kajti dostop na njen trg je za srednje in severnoevropske države vprašanje gospodarskega obstoja.
ekonomske zagate, četudi morda podcenjujejo pomen notranjepolitičnih dejavnikov (in zavor). Obdobje, ki si ga je izgovorila nova vlada, torej sovpada s časom, ko bo Evropska skupnost uveljavila svoj notranji trg in ko bo EFTA razbremenjena razmišljanj o načinu sodelovanja v Evropskem gospodarskem prostoru, projektu obeh zahodnoevropskih grupacij. Pri nas ga zaradi pretirane in neko-likanj zapoznele pozornosti, posvečene notranjemu trgu dvanajsterice, premalo poznamo, ali pa celo zapostavljamo. Napak, kajti
ta gospodarski prostor, znan po kratici EES
ali EEE, odvisno pač, ali se odločimo za angleščino oz. francoščino, nam je bližji kot notranji trg dvanajsterice.
VSTOP V EVROPO
Nepotrebna sramežljivost
balkanske neveste
Iz naših uradnih krogov je slišati tri argumente za oklevanje pri vključevanju
v zahodnoevropske gospodarske grupacije. Evropska skupnost do leta 1993 ne
bo sprejemala novih članic. V EFTA imajo dovolj lastnih problemov, povrh
pa jo zapušča Avstrija. In končno, naše gospodarstvo naj ne bi bilo sposobno
Zmotno pa bi bilo dotlej sedeti križem rok. Čas, ki je potreben za dokončanje procesa zahodnoevropske integracije, pomeni dobrodošel premor, v katerem je mogoče izpeljati gospodarske reforme, ki bi nas — po ekonomskih kazalcih, proizvodnih in gospodarskih razmerah nasploh ter stopnji konkurenčnosti — približali zahodnoevropskim standardom. Mandatar Ante Markovič je čas za dokončanje gospodarske reforme tempiral na pet let, takšen časovni okvir za uveljavljanje temeljitih reform omenjajo tudi izvedenci OECD. ki bolj nepristransko gledajo naše
Pa tudi koristnejši, kajti na njem bo možno enakopravno trgovati z osemnajstimi pripadnicami obeh skupnosti, sodelovanje pa bo razširjeno na dobra dva ducata gospodarskih področij, ne da bi se ubadali s tveganji politične narave, kakršne morda pomeni članstvo v bruseljski grupaciji. Ta kaže želje, da bi postala monolitna politična in gospodarska skupnost, vendar jih uspešno dušijo sedanja razhajanja na obeh straneh Rokavskega preliva.
prenesti šoka odpiranja jugoslovanskega trga.
A tudi če pet let, ki jih je omenjal mandatar Ante Markovič, kar najbolje izrabimo, bo vprašanje institucionalne ureditve odnosov z zahodnoevropskimi državami ostalo aktualno. Ali pa šele postalo. Trenutno razmerje je namreč naslednje. Z evropsko skupnostjo imamo od leta 1987 sklenjen gospodarski sporazum, katerega trgovinski del. ki ga ob-, navijamo (in prilagajamo) vsakih pet let. ne ustreza zahtevam enakopravnega sodelovanja. Preferenčna in nerecipročna narava tega sporazuma pomeni zavestno priznavanje podrejenosti, skrivanje za status države v razvoju, ki smo ga že presegli in ki nam, kar je še najnevarneje, služi kot samozavajanje, da namesto poti za enakopravnejše.odnose iščemo alibije za status quo.
nih evropskih držav, ki pa so gospodarske in trgovske velikanke, temveč bi - in to je njegova druga, pomembnejša dimenzija - Jugoslaviji omogočil sodelovanje v Evropskem gospodarskem prostoru z vsemi prednostmi, ki jih ta projekt prinaša.
ske (130 milijard). EFTA je lani absorbirala 27 odstotkov izvoza Evropske skupnosti ter na njeno območje poslala 24 odstotkov uvoza dvanajsterice. Naš delež v zunanjetrgovinski menjavi EFTA je skorajda zanemarljiv, lani smo imeli 0,4-odstotni delež v uvozu šesterice.
Ne podcenjujmo EFTE
Podcenjevanje možne vloge trga EFTA bi bila druga zmota. Tudi če (ali ko) se bo Avstrija vključila v Evropsko skupnost, pomen EFTA ne bo padel. Lani sta obe grupaciji izmenjali za 220 milijard dolarjev blaga, EFTA pa je in ostaja največji zunanjetrgovinski partner dvanajsterice, daleč pomembnejši od Amerike (lani za 164 milijard dolarjev prometa z Evropsko skupnostjo) ali Japon-
Slednje predvsem pomeni, da možnosti še zdaleč niso izkoriščene. Na obeh straneh. V Ženevi se dobro zavedajo, da so trgi po svetu že razdeljeni, njihovo sodelovanje z največjimi partnerji se bo po letu 1993 resda povečalo, toda perspektive so drugje, tudi v Jugoslaviji, ki je s 23 milijoni odjemalcev, kar so tri četrtine prebivalstva sedanjega članstva EFTA, trg, ki ga ne kaže zanemarjati navkljub nizki kupni moči.
našega blaga, je najbolj škodljiv in zmoten. Gospodarstvo'se ne more razvijati v topli gredi, ki ga ščiti pred pozebo. Umetna konkurenčnost. ki jo omogoča zvračanje večine proizvodnih stroškov na cene, ki jih plačuje domači kupec, je kraktoročna, kajti pomeni nevarnost kršenja mednarodnih obveznosti (GATT), dumpinških procesov, arbitraž in drugih nevšečnosti, ki imajo za posledico zmanjšanje izvoza ali pa celo odsotnost na določenih trgih. In znova, čas, v katerem se obe zahodnoevropski grupaciji preoblikujeta, je kot nalašč za postopno približevanje naših pogojev in pravil gospodarjenja tamkajšnjim razmeram.
Jugoslavija kot Burkina Faso
Nedavna resolucija poslancev Evropskega sveta, ki je Jugoslavijo skupaj s Turčijo, Mal-to in Ciprom vključila v skupino evropskih držav, ki jim je treba zagotoviti mesto v Evropskem gospodarskem prostoru, pomeni nenadejano in doslej največjo politično podporo. To bi bilo mogoče nadvse koristno izrabiti v pogajanjih tako z EFTA kot tudi z Evropsko skupnostjo, če bomo znali opraviti z alibiji statusa quo. Kajti čas do leta 1993 ni izgubljen, temveč je celo nekakšen zaveznik, premor za večjo učinkovitost.
Tretji alibi, ki naše nevključevanje v (Zahodno) Evropo utemeljuje z nekonkurenčnostjo
Še posebej, če si resnično želimo odprtejših odnosov, enakopravnega trgovanja, tujih investicij. pri katerih ne bomo tekmovali v dajanju koncesij z državami, ki so še bolj lačne uvoženega kapitala.
S šesterico iz EFTA smo na institucionalnem planu sodelovanja še šibkejši. Sporazuma o blagovni menjavi, take ali drugačne vrste, sploh nimamo, kajti EFTA. ki kot grupacija temelji na eni od izjem sporazuma GA7T. skrbno pazi. da si ne bi spodžagala veje. Naš izvoz v šesterico ima torej zgolj ugodnosti, ki gredo vsem državam v razvoju v okviru splošne sheme preferenc, ki jih razviti v znamenje mednarodne solidarnosti dajejo nerazvitim in po lastni presoji (razen Islandije, ki ne priznava niti preferenc). Jugoslavija, ki trka na prag razvitosti, ima torej položaj, s kakršnim se ponaša recimo Burkina Faso.
Vse tri države, ki jih poleg Jugoslavije omenja resolucija Evropskega sveta, so namreč veliko bolj od nas vključene v Evropsko skupnost. Z Brusljem imajo sklenjene sporazume o asociaciji, ki pomenijo nekakšno časovno neopredeljeno čakalnico za polno članstvo, a tudi možnost za razvijanje gospodarskega sodelovanja.
Sporazum z EFTA o pridruženem ali polnem članstvu, s katerima se šesterica nb bi pregrešila zoper 24. člen GATT. ne bi torej le povečal možnosti našega izvoza na trge majh-
In v času, ko razmišljamo in iščemo razloge, da ne bi storili, kar je že videti kot neogibno, je Malta - neuvrščena in nerazvita, z manj konkurenčnim blagom, ki pa se očitno manj mori z razglabljanjem, ali ji časovni roki. ki jih postavlja skupnost, blokirajo nadaljnje zbliževanje ali ne — sklenila v Bruselj poslati prošnjo za sprejem. Menda še pred koncem leta.
Božo Mašanovič
gH itvanska ljudska fronta Sajudis je ena H od najbolj radikalnih. Verjetno na njen h pritisk, ki pa je pravzaprav predstavljal P? voljo Litvancev, je posebna komisija 1^® litvanskega vrhovnega sovjeta na predvečer zloglasne obletnice označila volitve iz leta 1940 za nelegitimne. Takrat so se v senci sovjetskih bajonetov prebivalci teh neodvisnih držav ob Baltiku »prostovoljno« odločili, da njihove države vstopijo v Sovjetsko zvezo. Komisija litvanske skupščine je seveda predstavila uradno stališče Litve, kije nedvomno sporočalo, da je bila takrat Litva okupirana in prav to je v Moskvi sprožilo val protestov in napadov — in v glavnem vsi so leteli na Sajudis. O ciljih in delovanju tega gibanja sta za nas govorila predstavnika njenega vodstva Arunas Degutis, član mestnega sveta Vilni-usa. in Petras Vaitiekungas, ki je zadolžen za stike Sajudisa s tujino.
»KONTRAREVOLUCIJA« V LITVI
lastnega mnenja. Drugi dosežek pa je organiziranje parlamentarne opozicije.
Pritlikaiec proti imperiju
DEGUTIS: 3. junija 1988 smo Sajudis na velikem zboru tudi formalno ustanovili. Do takrat je obstajala iniciativna skupina, ki je pripravila delo Sajudisa. V njej je bilo 35 ljudi, znanih in popularnih že prej; nekateri so vedeli, kaj se pripravlja, drugi pa so v to skupino prišli po priporočilu. Že prej je bilo ustanovljeno podobno estonsko gibanje Rai-hvarinne. to nas je podprlo in nam pomagalo. Sajudis je takoj začel z delom; ustanovljene so bile komisije, ki so se ukvarjale z raznimi vprašanji. Najpomembnejša je bila vzpostavitev mreže skupin po vsej Litvi. Sledile so razne propagandne akcije; koordinatorji so razlagali idejo. Naše gibanje je moralo postati čimbolj množično; ker so nam konservativni državni krogi nagajali in se vmešavali v naše delo, smo morali zasesti čim več položajev.
Sajudis je množično gibanje, v katerem je mnogo skupin od radikalnih do, lahko bi rekli, konservativnih. Kako usklajujete njihovo delo?
DEGUTIS: Dobro ste opazili, da je Sajudis
gibanje — lahko bi ga primerjali s poljsko Solidarnostjo. Je nekakšna antitotalitarna osnova, na kateri so se potem osnovale razne politične skupine. Sam Sajudis se nima za politično skupino, je le velika in dejavna politična sila, ki jo upoštevajo vsi, tudi v Moskvi. V Sajudisu so razne skupine, katerih osnovni cilj je delovanje proti imperialnim zamislim Moskve, in to združuje razne ljudi in skupine. Kar se tiče notranjih problemov, je čutiti delitev mnenj in rešitev glede tega, po kakšni poti naj bi šli. Glede ekonomskih problemov pa obstaja enotno mnenje, da bi se zavzemali za ekonomsko neodvisnost Litve. Pri političnih vprašanjih se pojavljajo razlike; ob Sajudisu se je pojavilo še nekaj drugih organizacij — mislim, da jih je pet — ki so pravzaprav politične stranke. Dve izmed njih sta že imeli ustanovni konferenci, napisana sta že njuna programa in statuta, prosili sta že za vladno registracijo. Druge se1 šele pripravljajo na delovanje. Prva stranka je bila Demokratska, potem Socialdemokratska, Krščanskodemokratska — zanimivo je, da so bile to tradicionalne stranke, ki so delovale do vojne. Današnje stranke so v bistvu samo njihovo nadaljevanje, tudi idejno. Ustanavljajo pa tudi novo stranko, ki bo po mojem mnenju zelo močna, to so Zeleni. V njej so v glavnem mladi ljudje, študenti. Ekološki problemi so tudi v Litvi zelo veliki in lahko prepoznavni, zato bo ta stranka ravno tako uspevala kot njene vrstnice drugje v Evropi. Obstaja tudi nekaj manjših strank. Nekaj strank deluje tudi izven Sajudisovega
Ljudske fronte — množična gibanja predvsem na nacionalni
DEGUTIS: Oebno menim, da je vpliv Prh baltika in Litve predvsem precendenčen. kajti njegova ekonomska teža v Sovjetski zvezi zaradi njegove majhnosti ni zelo velika. Tako pa je npr. velik vtis zapustil protesten odhod litvanskih poslancev z enega od zasedanj, ker niso upoštevali njihovih mnenj.
podlagi — so lani dobro pretresle sovjetsko politično življenje.
Sovjetske oblasti so.z ustanovitvijo front (najprej za podpiranje
perestrojke) najbrž hotele nadzirati vsesplošni gnev nad
razmerami v državi. Toda kmalu so v njih — zlasti na Baltiku
— začela prevladovati prebujena nacionalna čustva.
okvira: to je npr. Liga svobodne Litve, ki je bolj radikalna, v nekaterih nastavkih že kar ekstremistična. Ustanovili so tudi Zvezo neodvisnih.
Kakšni so politični cilji Sajudisa: politična neodvisnost republike Litve v okvirif Sovjetske zveze ali izstop iz nje in Litva kot neodvisna država izven Sovjetske zveze, kot je bilo pred vojno?
VAITIEKUNGAS:To, kar je bilo pred vojno, se ne sklada več z novo realnostjo. Poglavitni so procesi demokratizacije, glasnosti in ekonomske konsolidacije v sami Litvi. Neodvisnost ni dejanje, ampak je po mojem mnenju boj proces. Ta proces sedaj teče in mi si ne postavljamo končnih ciljev. Za nas je najpomembneje, da ti procesi potekajo, da hi npr. zmagali na volitvah za Vrhovni sovjet litvanske SSR. To je zelo pomemben korak, ki bo imel svoje nadaljevanje. Pomembno je tudi uvesti posebno denarno enoto za Litvo ali za vse baltske dežele. Moramo reformirati
ekonomijo, za kar so že pripravljeni načrti. To bo seveda tudi proces. Izstop iz Sovjetske zveze ali pa poseben položaj v njej. to nas trenutno ne zanima. Bolj nas zanima, kaj lahko realno rečemo ali naredimo. Govorimo lahko o vsem in pri tem nam ploskajo (smeh). To, kar nam Gorbačov dovoljuje, oziroma to. kar narn situacija dovoljuje, je pomembneje od tega. kar lahko govorimo. Če se bodo procesi v Sovjetski zvezi tako nadaljevali, kot bi se morali, bomo ostali v tej zvezi kot neodvisna republika, kot neodvisni ljudje, ki so neodvisno izrazili svojo voljo in izbor.Toda moramo šele postati neodvisni in imeti možnost, da rečemo: »Da, ostali bomo v Sovjetski zvezi, ali pa bomo odšli iz nje.« Pomembno je tudi vedeti, da nismo šli v Sovjetsko zvezo, vzeli so nas s silo. To je seveda zelo pdmembno dejstvo.
VAITIEKUNGAS: Gorbačov pooseblja vsa nujna dejanja in procese, ki potekajo sedaj. Ravno on vse najbolje razume. Tega seveda ne počne zato, ker se mu tako hoče. ker je demokrat ali ker ljubi demokracijo — preprosto prisiljen je tako delovati, ker drugače ne gre več! In to ve še najbolj od vseh. Razumemo tudi, da je Pribaltik zelo majhen, kar se tiče njegovega vpliva na Sovjetsko zvezo kot celoto. V posamičnih primerih lahko odločilno vplivamo na rešitve, recimo v ekonomiji; v celotni Sovjetski zvezi pa lahko storimo zelo malo. To, kar moremo, tudi delamo.
Kakšen je odnos Sajudisa do nacionalizma, ne samo litvanskega?
V kongresu ljudskih poslancev Vrhovnega sovjeta sede tudi predstavniki Sajudisa. Kakšen je njihov odnos do moskovske skupine poslancev, ki jo vodi Boris Jelcin?
Kakšen je torej vaš odnos do Gorbačova in njegove politike?
VAITIEKUNGAS: Od 42 poslancev iz Litve je kar 38 članov Sajudisa. Litvanski poslanci menijo, da je moskovska skupina zelo dobra, da je potrebno sodelovati z njo, toda ne popolnoma stopiti vanjo, saj le-ta šteje že več sto ljudi, in zato, ker mora imeti Pribaltik, konkretno Litva, svoj poseben položaj. Nastopamo kot neodvisna republika. Naši interesi se včasih ne pokrivajo povsem z interesi moskovske skupine. Če bi delovali kot njen del, bi se v nekaterih primerih morali podrediti diktatu večine. Kar se tiče delovanja naše skupine poslancev, je bil njen prvi pomembni dosežek protest v kongresu, ki je dokazal, da ima Litva kot neodvisna država pravico do
VAITIEKUNGAS: Nacionalizem je poraz imperija, njegovih obupnih ekonomskih, socialnih, političnih in drugih razmer ter je odsev tlačenja človekovih pravic v Sovjetski zvezi. Rešitev tega problema ni mogoča v okviru imperija! Pri mednacionalnih konfliktih bi morala vsaka stran konkretno povedati svoje videnje resnice, druga stran pa bi jo morala poslušati. Morali bi spoštovati človekove pravice in državljanstvo, državljanske pravice bi morale postati vrednota. Drugače nikakršne notranje ali zunanje sile ne bodo mogle rešiti tega problema. V sami Litvi ni veliko mednacionalnih konfliktov, kot so npr. v Ferganu ali pa v Gruziji med Gruzinci in Oseti. Vse nacionalizme so povzročile težke napake stalinistične politike. Za rešitev teh problemov je potrebno kar največje spoštovanje človekovih pravic in velika pazlji-
vost.
DEGUTIS: Obstajajo tudi načrtne provokacije, za katerimi stoje konservativne sile. ki namerno napihujejo nekatere konflikte. Moskva je recimo ocenila, da so v Pribaltiku nacionalistični izpadi. Komu to koristi? To je izmišljeno! Sovjetska zveza je ključ vsega. Če se bodo uredile razmere v njej, bo to zelo vplivalo tudi na druge države socialističnega tabora.
Tomaž Gerden

i
i
4
4
i
SOBOTNA PRILOGA
Mzredni 14. kongres Madžarske socialistič-■ ne delavske partije (MSDP) oziroma H ustanovni kongres Madžarske socialistič-H ne stranke (MSP) ali pa tudi »kongres H 1989«, kot so ga zaradi zmešnjave na koncu kompromisno poimenovali, je postregel še z enim »prvič v zgodovini«, s čimer v zadnjem času naslavljamo dogajanja v vzhodni Evropi. Tokrat se je prvič v zgodovini zgodilo, da je vladajoča boljševiško-ko-munistična partija ukinila sama sebe, izbrisala iz naziva prilastek »delavska«, kar je bil zgolj drug naziv za komunistično partijo, se proglasila za eno izmed enakih in ne več za vodilno silo v družbi ter se tako spustila s piedestala, na katerega se je samovoljno in s pomočjo orožja povzpela pred leti. Dogodek ima sam po sebi nedvomno zgodovinske razsežnosti, kajti ukinili so vodilno vlogo partije, diktaturo proletariata, delavski razred, ki naj bi bil na oblasti, demokratični centralizem in ves preostali ideološki balast. Morda se zdijo posegi na Poljskem bolj revolucionarni a vendar bo tamkajšnja partija (PZDP) še morala storiti korak, ki ga je MS(D)P že storila. Gotovo pa je ustanovitev nove socialistične stranke tudi najpomembnejši, morda edini pravi »dosežek« minulega
kongresa »kompromisov«.
Partiji so torej spremenili ime, jo razglasili za socialistično (lahko bi se razglasili tudi za
zelene) in s tem pozabili na komunizem. Nič
lažjega, vprašanje pa je. ali se je res mogoče čez noč spremeniti iz komunistov (upoštevaje vse, kar ta izraz pomeni) v socialiste evropske levice. Kongres glede tega ni bil ravno prepričljiv; preveč je bilo boljševiških metod in prijemov, zaradi katerih so se eni nasmihali, drugi pa držali za glavo. Obenem je treba dodati, da so partijo spremenili na kongresu, precej težje pa jo bo spremeniti na »terenu«, pri direktorjih, občinskih sekretarjih in njihovih oprodah, ki so dolgo časa samopašno vladali in se požvižgali na socializem. Glede tega bo morala MSP še pokazati pravo usmeritev. Časa ni dovolj, saj so svobodne volitve pred vrati, nestrpni potencialni volilci. ki so 40 let volili že izvoljene, pa jih komaj čakajo. Čas do volitev bo tudi pokazal, kot je dejal .eden izmed delegatov, ali je volk zgolj zamenjal dlako.
PO KONGRESU MADŽARSKE PARTIJE
Boljševizem (še) ni izginil
Zgrešena taktika
Reformisti v partiji, ki so podvig (ustanovitev MSP) pričakovali in načrtovali, so na konge-su igrali na vse ali nič. Želeli so na juriš zavzeti trdnjavo (MSDP). pokazalo pa se je, da se slabo pripravljena partizanska taktika nikoli prav dobro ne obnese, saj so žrtve prevelike. Tokrat je bilo število »ranjenih in padlih« na strani reformistov ogromno, kar dokazuje, da so se pri pripravah na napad ušteli in da so med njimi sicer odlični teoretiki. slabi praktiki. Nasprotniki reform niso bili kaj prida organizirani, so pa napad vseeno zdržali, pokazali, da so še vedno (vsaj volilno) močni in da jim bo za premirje treba precej ponuditi. Žal se je tako tudi zgodilo.
Janos Berecs, maja letos odstavljeni partijski' ideolog, je igral verjetno svojo zadnjo veliko vlogo in to tudi gladko opravil. Predloženo besedilo ustanovne deklaracije MSP, ki ga je pripravila Pozsgayeva reformska platforma, je bilo namreč zelo radikalno zastavljeno, toda predstavniki drugih platform, ki jih je s številnimi posredovanji — precej se jih je tudi uspešno končalo — opogumil Janos Berecs. se niso dali. Končno besedilo deklaracije so namreč protestniki pod nevidnim vodstvom Berecsa krepko oklestili, tako da je od nje ostal le še kompromis. Do 31. oktobra, ko naj bi potencialni pripadniki nove stranke potrdili članstvo z lastnoročnim podpisom, se Berecs zagotovo ne bo včlanil v MSP. je pa zato novo stranko precej kompromitiral.
S tem ji je bivši šef za ideologijo vrnil milo za drago, ker ga je partija v maju letos poslaia na seznam brezposelnih.
Kompromis namreč utegne biti za stranko usoden zaradi svobodnih volitev — in do takrat ni več kot šest mesecev — v luči katerih moramo poslej opazovati vse premike na madžarskem političnem prizorišču. Na njih bi utegnila zmagati kvečjemu povsem očiščena' socialistična stranka, pa še ta težko, saj je vendarle legalna naslednica boljševikov. Ta-
ledano na splošno nosijo politične I razprave v Jugoslaviji letnico 1989, j kar je drugače kot pred 20 ali 40 leti. | ko je bil jugoslovanski politični polo-Ižaj bistveno drugačen od drugih balkanskih in vzhodnoevropskih držav. Tudi sedanje dogodke v Jugoslaviji opazujem ločeno od tega, kar se dogaja v Sovjetski zvezi. Poljski in na Madžarskem, toda so le vidik svetovne evolucije. Mi smo se vedno držali pravila o nevmešavanju v notranje zadeve sosednjih držav, toda opozoril bi na še eno lastnost naše zunanje politike, recimo ob helsinški konferenci, ko se je Italija zavzemala za demokratizacijo in širjenje meja spoštovanja človekovih pravic. Glede Jugoslavije smo želeli, da bi ostala neodvisna in avtonomna ter tako zunanjo politiko, kakršna je zdaj. Z velikim zanimanjem pa sledimo temu. kar se dogaja v Ljubljani, in upamo, da ne bodo nastale razpoke, ki bi prinesle velike probleme vsej Jugoslaviji in Sloveniji še posebej. Po drugi strani pa smo zadovoljni, da se je naša sosednja republika čvrsto odločila za pot v gospodarskih razvojnih gibanjih in vemo, da je to moralo sprožiti tudi politične posledice. Upajmo, da bodo soočenja miroljubna in ustvarjalna.
Eden od italijanskih časopisov je napisal tole: »Zato je tudi v interesu Zahoda, da Jugoslavija ostane enotna samo, če postane bolj demokratična«. Se strinjate?
Strinjam se. Bilo bi zunaj jugoslovanske tradicije. tudi zunaj ustavnega okvira iz leta 1974. prav tako zunaj te faze nove jugoslovanske politike, če bi menili, da bi Jugoslavijo lahko obvladovala katerakoli posamezna republika. Želimo si. da bi Jugoslavija ostala enotna, taka pa ne more biti. če ne pretehta svojih posebnosti in če ne upošteva vseh svojih različnosti. Naj mi bo dovoljeno govoriti kot človeku, ki se ukvarja predvsem z ekonomijo: zavedamo se težav, ki jih ima Jugoslavija na poti do gospodarske ozdravitve. Težava je v tem, da je treba hkrati širiti pluralizem in demokracijo in spoštovati načela učinkovitosti v finančnem zdravljenju položaja.
Kaj pomeni formula »post Osimo« v italijan-sko-jugoslovanskih odnosih, o kateri je bilo slišati na srečanju v Umagu?
Ne gre za novo italijansko politiko naš novi zunanji minister De Michelis je človek z bogatim izražanjem, pa je govori! o »post Osimu«, vendar ne v smislu, da ga je treba pozabiti. Res pa je. da so minila leta in sporazum je treba aktualizirati, pogledati ta-
ko pa so se njene volilne možnosti bistveno zmanjšale. Opozicija »socialistom« seveda čestita za storjeni »zgodovinski« korak, v isti sapi pa poudarja, da s »takšno« stranko ne namerava v morebitno povolilno koalicijo. Volilci bi se v tem trenutku — denimo, da so volitve jutri — MSP verjetno tudi zahvalili s kakšnim glasom več, toda po drugi strani je do volitev še kar daleč in zaradi kompromisnega ravnanja na kongresu je vprašljivo tudi ravnanje stranke do volitev. Omenjeno spoznanje. kot tudi dejstvo, da so komunisti v zadnjih mesecih trikrat pogoreli na nadomestnih volitvah, najbrž zelo omaja Pozsgay-eve trditve o trdni volilni zmagi. Skratka, celo po »zgodovinskem« kongresu — in to je »kongres 1989« zagotovo bil — je kredibil-
Reformisti v partiji, ki so podvig — ustanovitev socialistične partije — pričakovali in načrtovali, so na kongresu igrali na vse ali nič. Želeli so na juriš zavzeti trdnjavo, pokazalo pa se je, da se slabo pripravljena partizanska taktika nikoli prav dobro ne obnese, saj so žrtve prevelike. Tokrat je bilo število »ranjenih in padlih« na strani reformistov ogromno, kar dokazuje, da so se pri pripravah na napad ušteli in da so med njimi sicer odlični teoretiki, a slabi praktiki. Nasprotniki reform niso bili kaj prida organizirani, so pa pokazali, da so še vedno močni in da jim bo treba za premirje precej ponuditi.
nost stranke krepko načeta. Pokazalo se je, da bi bilo zanjo precej bolje, če bi dožiyela tisto, kar so sprva nekateri napovedovali — razcep na reformiste'in nazadnjake.
Kompromis za kompromisom
Vsiljevanje kompromisnih rešitev se je nadaljevalo tudi pri razpravi o novem statutu in programu partije, pri čemer je bila diskusija o statutu precej bolj indikativna, ker je niso skrili v zakotne sobane kongresnega centra tako kot debato o programu. Seveda k statutu ni bilo bistveno različnih vsebinskih pripomb — osnutek je vendarle pripravil intelektualno zelo močan vrh partije — toda samo dejstvo, da so o 32 straneh osnutka razpravljali 24 ur, daje vedeti, da je šlo za načelne spopade, za zmago predloga, ki ga je pripravila ta ali ona platforma (frakcija) znotraj partije. Pri posameznih točkah so se denimo sporekli celo »veliki štirje« (Nyers, Pozsgav, Nemeth in Horn, ki je v tem štirikotni k u zamenjal odhajajočega Grosza). za katerega smo menili, da so popolnoma enotni. saj praktično sami usmerjajo celoten proces reform. Sprli so se recimo pri razpravi o partijskih celicah v podjetjih. Prvoten predlog je bil. naj bi jih odpravili, toda nenadoma je na govorniški oder stopil Nyers in predlagal, da v statutu ne bi omejevali članov partije pri odločitvi celice med da ali ne in naj bi dokončno odločitev o tem prepustili parlamentu oziroma vladi. Večina delegatov je predlog podprla — nekaj preverjenih boljše-vikoft tudi zato, ker so takrat že zagotovo vedeli, da bo Nyers bodoči prvi mož partije — proti pa so glasovali le ostali trije veliki in
Ukinitev madžarske komunistične partije in rojstvo nove socialistične stranke, kar je poglavitni dosežek minulega kongresa, je sicer res »zgodovinski« dogodek. Toda sijaj zbledi ob dejstvu, da je bilo potrebno za ta podvig skleniti preveč kompromisov, ki ______	utegnejo MSP drago stati.
še nekdo v ozadju. Pozsgay, ki bi vztrajno rad odpravil te celice kot tipičen preostanek centralističnega boljševizma, je po glasovanju demonstrativno zapustil dvorano, kar je bilo dokaj zanesljivo znamenje, kaj se v dvorani
pravzaprav dogaja.
Razprave so se vrtele celo okrog tako nepomembnih vprašanj, kot so denimo partijska članarina. Razlika v stališčih je bila povsem nebistvena; eni so predlagali 100 forintov, drugi pa razpon od 50 do 150 forintov, kar je z vidika stranke povsem vseeno, saj je povprečje v vsakem primeru 100. Toda šjo je za vprašanje, kdo je predlagal katero dopolnilo, oziroma iz katere platforme (frakcije) prihaja predlagatelj, na osnovi tega pa so delegati tudi glasovali za skorajda vsako vrstico besedila posebej. Drugače ni mogoče pojasniti
dejstva, da predstavniki številčno in personalno nepomembnih platform niso praktično nikoli uveljavili dopolnil (ne glede na vsebino), medtem ko so reformisti izgubili mnogo glasovanj o dopolnilih, ki so jih predlagali predstavniki močnejših, reformski platformi nenaklonjenih frakcij.
Zato je tudi podoba statuta precej kompromisna. čeprav predelano besedilo zaradi zanemarljivih vsebinskih razlik tega ne kaže. Toda dogajanj v dvorani ni mogoče zanikati; socialisti so pač po svoji volji razkazovali lastne igrice novinarjem in gledalcem. Pri programu, ki gaje v nedeljo ves dan usklajevala posebna Pozsgaveva komisija (ob tem
pozabimo, da so imeli vsi člani partije dovolj časa pripraviti in predložiti dopolnila še pred kongresom), so kompromisi že bolj vidni. Ne glede na to, da predlaganega programa še nekaj dni ne bomo imeli v rokah in da zato
neposredna primerjava še ni mogoča, lahko
sodeč po prvotnih pripombah k osnutku reče-mo, da je šlo pri programu poleg bojev za zmago med frakcijami tudi za povsem konkretne vsebinske razlike. Nekateri bi radi v programu obdržali marksizem, drugi vsaj pri kakšnem nepomembnem členu tudi komunizem in vse predloge bo tudi zaradi razmerja moči in ne samo zaradi načelnih opredelitev težko zavreči. Bisteveno pa je, da v programu ni več že naštetih narobe razumljenih in še slabše prepisanih Mancovih citatov; v njem vendarle prevladuje opredelitev za demokratični socializem z ysemi atributi (pravna država, tržno gospodarstvo s pluralizmom lastnin, večstrankarski politični pluralizem . ..), čeprav bo po sili razmer v programu še ostal kakšen »garant delavske oblasti«.
Frakcijska pariteta
Ko se je tako na kongresu pokazalo, da je z izsiljevanjem in zlorabo molčečega glasovalnega stroja mogoče marsikaj doseči, je bilo pa res prav vse pripravljeno za odločini spopad tam, kjer se deli oblast - pri volitvah v politbiro. Opazovalci so bili presenečeni, ko so po volitvah za zaprtimi vrati objavili, da najvišje kolektivno telo stranke šteje 24 čla-
nov (s predsednikom vred), saj so vsi govorili, da bo štelo kvečjemu 15—17 članov. Toda očitno je bil močan pritisk tistih, ki so želeli priti na vrh in so za dosego ciljev uporabili očitno neenotnost v partiji. Pričakovati je sicer bilo, da bo vsaka platforma poskušala vriniti v politbiro kakšnega člana, a tudi, da bo politbiro vendarle sestavljalo predvsem zdravo jedro reformistov. Poglavitni med njimi (poleg omenjene četverice še Jeno Ko-vacs) so v tem telesu resda ostali, medtem ko se je vanj prebilo tudi precej »frakcionašev«. Sicer ni mogoče trditi, da trenutno v MSP ni
nikogar, ki bi bil tako ali drugače kos »Pozsgavevemu krožku«, toda vendarle so zaradi »frakcijske paritete« v politbiro prišli
tudi tisti, ki vanj pravzaprav ne sodijo. Morda bi bilo za stranko v celoti bolje, če bi se združila okrog reformskega krožka, ki je v zadnjem letu dni vseeno precej naredil za
državo; zbrani okrog močnih osebnosti bi verjetno lažje krenili volitvam naproti. Tako pa je frakcijska pariteta v politbiroju le nov kompromis, ki verjetno stranki ne utegne r?JT’P koristiti Pn7wny ie namreč še vedno du.?iec..IJ3Lb°|Jr PnUubljeni madžarski politik (soborci ne zaostajajo preveč), »madžarski Kučan«.in tu je bila volilna priložnost za MSP; zdi pa se, da so jo že krepko zapravili. Pri tem jim ne pomaga kaj dosti, da je na čelu stranke že precej kompromitiranega'Grosza (poleg političnih napak mu očitajo tudi goljufije s stanovanji in z zahodnonemškim posojilom) zamenjal Reszo Nvers, ki je, čeprav v dvovladju, to dolžnost opravlja! od maja letos.
Večstrankarski sistem brez volitev?
Dejstvo, da prav nič ni šlo na roko tistim, ki so s kongresom želeli posodobiti dremajočo partijo, dokazujejo tudi nerešljive težave, ki so nastale zaradi ukinitve stare partije. Prvič, gre za vprašanja lastnine in lastninskih obvez-
POGLEDI Z ONE STRANI MEJE
sli, ki ne ukrene
BI W
Napeta politična dogajanja v Jugoslaviji seveda z zanimanjem opazujejo^ tudi naši zahodni sosedje. Tržaškega poslanca v osrednjem parlamentu Sergia Colonija, ki izhaja iz levega krila krščanskodemokratske stranke, smo najprej vprašali, kaj meni o dogodkih v Sloveniji, ki je bila zaradi svojih ustav no-političnih novosti in zapletov ob njih v središču pozornosti italijanske
javnosti, ko gre za Jugoslavijo.
ko na vladni kot na parlamentarni ravni, kaj je bilo doseženo in kaj bi bilo treba storiti. V tem smislu torej »post Osimo«. Gre za izvajanje dogovorjene politike, ki zdaj. ob novih obzorjih, potrebuje nov prostor. Navsezadnje se 11. novembra sestanejo v Budimpešti zunanji ministri štirih držav (Avstrije, Madžarske, Jugoslavije. Italije) in ob tem se spomnimo prvih korakov, ki smo jih s skupnostjo Alpe-Jadran delali v Budimpešti! To bo sodelovanje držav z različnimi možnostmi in različnimi položaji. Jugoslovansko-italijan-ska politika tukaj razvija tradicionalno linijo o sodelovanju v Srednji Evropi, ki je bila navzoča že v času pred Mussolinijem ali celo tja do leta 1924. 1925.
Nova vizija pa je vsekakor širjenje stikov čez ves Balkan?
Zelo zanimivo se mi je zdelo, kar je premier Markovič rekel v Umagu, da imata namreč
naši dve državi najdaljšo mejo. Misli! je na Jadransko morje in to je vez. ki jo je treba izkoristiti. Jugoslovansko-italijanski odnosi so bili doslej precej osredotočeni na severozahodu Jugoslavije in mislim, da je razširitev obzorja pozitiven dejavnik. To velja tudi za našo stran: morda se bo Trstu in Furlaniji-Julijski krajini tožilo za starimi časi, ko sta bila edina mostova, v dobrem in slabem, ko je šlo za navezavo dialoga ali pa za konfrontacijo. Za nas je vsejugoslovanska opcija pozitivna.
Italijanski zunanji minister je v New Yorku nedavno govoril o potrebi dinamične zunanje politike. »Sprejeti moramo tveganja in z njimi živeti, kajti danes je v mednarodni zunanji politiki najbolj nevarno čakanje«.
Da, tisti, ki v Evropi nič ne ukrenejo, tvegajo največ. Ne gre le za Italijo, velja tudi za vse druge zahodne države, če bodo samo opazovale, kaj se dogaja na Vzhodu, bodo tveganja povečale.
Je utrjevanje stikov z Jugoslavijo tako tveganje?
Ne.
Ob podpisu Memoranduma o sodelovanju za razvoj je italijanski minister za zunanjo trgovino Ruggiero dejal, da italijanski in jugoslovanski gospodarstveniki nimajo več opravičila za zamude pri uresničevanju skupnih po-
bud. Kaj se je v poldrugem letu od podpisa sporazuma spremenilo?
Biti mora odkrit: sporazum Goria—Mikulič se prepočasi uresničuje. Radi bi videli, da bi Jugoslavija hitreje izpolnjevala svoje obveznosti. Imamo pa tudi mi probleme. Kljub temu je bilo v tem poldrugem letu nekaj novosti, na primer podpis pogodbe o gospodarskem sodelovanju med podjetjem BIČ iz Italije in podjetjem italijanske narodnostne skupnosti v Jugoslaviji. To priča, da je v italijanskih gospodarskih krogih precej zaupanja, le v »višjo prestavo« bi bilo treba pretakniti.
Kako pa je z zakonom o obmejnem sodelovanju, ki naj bi dal Furlaniji-Julijski krajini vlogo mostu med Vzhodom in Zahodom? Zakon je obtičal v parlamentu. Zakaj?
Prej sem govoril o zamudah na jugoslovanski strani, zdaj moram priznati, da se zatika pri nas. V Italiji potrebujemo korenito institucionalno reformo, kajti dvozbornični sistem povzroča zamude. Zakon o obmejnem sodelovanju je klasičen primer: podpirajo ga vsi, pa se kljub temu zatakne, ker na svoji dolgi parlamentarni poti vedno naleti na kakšnega »izpopolnjevalca«. V poslanski zbornici smo zakonski osnutek odobrili že pred poldrugim letom, nato pa so prijatelji iz Veneta in kolegi socialisti hoteli zakon izpopolniti, pa seje vse ustavilo. Posledica bo tudi ta, da bo na voljo manj finančnih sredstev. Toda na tej poti bo
treba vztrajati. V preteklosti je bila edina oblika sodelovanja med Furlanijo-Julijsko krajino in Jugoslavijo le gospodarska kooperacija. Stvari se spreminjajo, razvijata se na primer znanost in tehnologija in temu bo treba nameniti več sredstev in prizadevanj. Pri nas, zlasti v Trstu, pa bodo morali nekateri razumeti, da gre svet naprej in da so danes razdalje, denimo med Zagrebom in Milanom ali med Ljubljano in Torinom, izgubile nekdanji pomen.
V odnosih med Italijo in Jugoslavijo je še nekaj vozlov, ki jih bo treba odpraviti. Eden izmed njih so narodnostne manjšine. Na srečanju Andreotti-Markovič se je o tem veliko govorilo. Zal vedno znova ugotavljamo neujemanje med besedami in dejanji.
Problem manjšin po moje ni bil osrednja tema srečanja v Umagu. Tudi zato. ker položaj ne vzbuja ravno skrbi. Res je, da mora Italija izdelati zaščitni zakon za Slovence. O tem ni dvomov. Toda problem ni le zakonodajen. Italijanska manjšina ima na primer v Jugoslaviji zelo zanimivo zakonsko ureditev, kar pa ni dovolj za zajezitev asilimacije. Manjka ji namreč ustrezen vodilni kader. Slovenska manjšina v Italiji pa ima boljše možnosti. Morda manj zakonov, ima pa dober vodilni kader.
To ne more biti vzrok za zavlačevanje____
Na noben način nočemo podpirati asimilaci je, zanikati Slovencem pravic. Italija želi izdelati zaščitni zakon na podlagi svoje ustavne ureditve. De Mitova vlada je že pripravila osnutek zakona, ki ga je izdelal minister Maccanico. Andreotti je potrdil pripravljenost in vlada ga bo prej ali slej - raje prej kot slej — odobrila.
Slovenska manjšina je zelo negativno ocenila Maccanicov osnutek. Zakaj je tako omejevalen?
Za slovensko manjšino je osnutek omejevalen, za nekatera druga okolja v Trstu in v deželi pa pretirano odprt, naklonjen manjšini in
nosti MSDP. Pokazalo se je, da v vodstvu njene »legalne naslednice« (MSP) niti približno ne vedo, kolikšno je partijsko imetje, vštevši vile veljakov in lovišča. Obstajata predloga, naj bi premoženje (ko ga bodo sešteli) dobile občine ali pa druge stranke, pač glede na to (v odstotkih), koliko članov stare partije se bo pridružilo drugim strankam. S tem v zvezi je tudi vprašanje »delavske milice«, ki je bila doslej seveda v rokah partije. Na to vprašanje v MSP ravno’ tako ne znajo odgovoriti, čeprav bo tu morda še najmanj zapletov, saj naj bi milica pripadla vladi.
Drugič, v vladi in parlamentu sedijo v glavnem partijski možje starega kova, ki se do 31.
oktobra verjetno ne bodo množično prepisali v MSP. Ker se niso prisiljeni vpisati v kakšno drugo stranko, bodo morda v najvišjem zakonodajnem in izvršilnem telesu države zastopani kar kot posamezniki. Če pa se bodo v tem času morebiti priključili drugim strankam, pa bo Madžarska že pol leta pred prvimi svobodnimi volitvami dobila večstrankarski parlament! Mnogi so se spraševali, kaj bo v tem primeru s kontinuiteto oblasti v državi,
oziroma katera legitimna družbena sila bo
sedaj zastopala državo. Dejstvo, da gre tu zares, dokazujejo tudi govorice, ki so se po ustanovitvi nove stranke razširile po kongresnem centru, da je polovica ministrov odstopila, ko je izvedela za »izvršeno dejstvo«; predsednik vlade Nemeth je govorice celo nekoliko preveč prepričljivo zanikal. Toda vsekakor v partiji in državi še nimajo odgovora niti na to vprašanje. Govori se, da naj bi do volitev marca 1990 državo vodila »vlada strokovnjakov«, ker bi se bilo nesmiselno sedaj ukvarjati z novo vlado s šestmesečnim mandatom.
Tretjič, nihče še ne ve, kako bo potekal vpis članov v MSP. Stranka je namreč do 31. oktobra brez članstva; do tega dne naj bi vsi potencialni pripadniki MSP (naj so bili prej v MSDP ali ne) članstvo v novi stranki potrdili z lastnoročnim podpisom. Gre seveda za tehnično kot vsebinsko vprašanje, pri čemer je slednje gotovo lažje »rešljivo«. Toda tehnična izvedba vpisa potencialnih 500 tisoč pripadnikov gotovo ne bo lahka naloga, še
Kompromis utegne biti za stranko usoden na volitvah. Na njih bi utegnila zmagati kvečjemu povsem očiščena socialistična stranka, pa še ta težko, saj je vendarle naslednica boljševikov. Tako pa so se njene volilne možnosti še bistveno zmanjšale. Opozicija »socialistom« seveda čestita za storjeni »zgodovinski« korak, v isti sapi pa poudarja, da s »takšno« stranko ne namerava v morebitno povolilno koalicijo. Pokazalo se je, da bi bilo za stranko precej bolje, če bi doživela tisto, kar so sprava nekateri napovedovali — razcep na reformiste in nazadnjake. ££
posebej, ker je uradnikom ostalo manj kot dvajset dni časa za izpolnitev naloge. V primerjavi s temi tremi zapleti se zdi vprašanje, ali je šlo te dni v Budimpešti za 14. kongres MSDP ali prvi kongres MSP. morda pa celo za 15. kongres MSP, pravcato igračkanje.
Kongres Madžarske socialistične stranke je torej glede na vse, kar smo v Budimpešti videli, lahko dobra šola za slovenske komuniste. tako v dobrem kot v slabem. Podobnosti med partijama je namreč precej; navsezadnje se bosta morali obe soočiti s podobnim nasprotnikom — volilci — če se jima posreči preživeti obdobje do volitev. Ta trenutek pa moramo še dočakati.
Darijan Košir
nevaren italijanski identiteti Trsta. S tem nočem postavljati enih proti drugim, res pa je. da bo moral zakonski osnutek na koncu dobiti konsenz večine, sicer ga v parlamentu ne bodo izglasovali. Osebno bi raje videl, da bi bil položaj bolj uravnovešen, bistveno pa je nekje začeti.
Spričo številnih izjav De Mite, Andreottija in drugih državnih predstavnikov, je prihodnost v multikulturalizmu in v vrednotenju jezikovnih, rasnih in kulturnih posebnosti, pa tudi zaradi papeževega poziva katoličanom, naj spoštujejo in zaščitijo manjšine, bi človek pričakoval v Italiji večjo strpnost tudi do Slovencev.
Kot politiki smo dolžni upoštevati vsa dejstva tista, ki gredo v korist manjšini in tista, ki ji nasprotujejo. Splošna linija bi morala sloneti na razumevanju, vzajemnem spoštovanju in kulturnem oplajanju. Veljati bi moralo, da tisti, ki govori tri jezike, ve več od onega, ki ■ govori samo dva. Poznavanje kulture sosednjega naroda je za človeka obogatitev, ne osiromašenje. Toda hkrati je treba računati z odporom določenih krogov in z določenimi dejstvi. Reševanje manjšinskega vprašanja je včasih vse skupaj potisnilo nazaj, kot na primer z avstrijsko manjšino v Bolzanu. Tega pa ne govorim zato, da se ne bi nič premaknilo. Narobe, treba je iti naprej, toda cum grano salis.
In vendar s zdi, da se v Trstu še vedno odločno premalo stori za utrjevanje kulture sožitja. V političnih krogih, tudi v vašem, je premalo poguma in odločnosti.
Pogosto pravim, da kažejo katoliški krogi, v katere sodim, več odprtosti in zanimanja za lačne v Afriki in Aziji, kot se zanimajo za stvari okoli njih. Tako je tudi v naši civilni družbi, ki prireja praznike solidarnosti z oddaljenimi ljudstvi, potem pa ugotovimo, da prav to družbo silno moti ljudstvo, ki živi ob njih. Pot, ki jo bomo morali prehoditi za uveljavitev prave človeške solidarnosti, je še zelo dolga. Toda mladi rodovi so žal še vedno žrtve raznih varljivih gesel. Ko si pogledamo politično resničnost, vidimo, da se je Lista za Trst v deželi vzdrževala pri glasovanju dokumenta o Slovencih. Je dejstvo, da ni glasovala proti, pol koraka naprej ali pol koraka nazaj? Rad bi upal, da je po! koraka naprej.
Mojca Drčar-Murko Duško Kalc
1
1
4
i
k
DELO 28. stran
SOBOTNA PRILOOA
Ljubljana, 14. oktobra 1989
0
tem in o značilnostih dela Akademije za likovno umetnost je tekla beseda z novim dekanom, akademskim kiparjem in profesorjem Dušanom Tršarjem.
Kakšni so pogledi in zahteve Akademije za
likovno umetnost pri nastajanju nove visokošolske ureditve in novega zakona o visokem šolstvu? Ali obstaja potreba po posebnem združenju treh ljubljanskih umetniških akademij bodisi v sklopu sedanje univerze ali zunaj nje?
Akademija za likovno umetnost je bila pred letom 1973 samostojna šola in je imela svojega rektorja. Prvi je bil akademik Božidar Jakac, ki je ALU tudi ustanovil. Tedaj je študij trajal pet let in glavna predmeta sta bila slikarstvo ali kiparstvo, vsi drugi so jima bili podrejeni. Grafika je bila nekakšen »sprotni« predmet. Po združitvi z univerzo 1973 smo pridobili nekaj predmetov z drugih področij. To je pomenilo, da je ostalo manj časa za specifične strokovne predmete, pa še študij je bil skrajšan na štiri leta. Pred to reorganizacijo so študentje v petih letih v strokovnem pogledu pridobili več kot sedaj v štirih z večjim številom predmetov. Prej smo v šoli delali pet ali šest dni, tudi ob sobotah, delovne ure so bile praktično neomejene. Danes pa imamo normative in omejitve in študent ne sme imeti več kot 30 ur predavanj in vaj. Nimamo posebej plačane obvezne prakse in vse, kar je zunaj normativov, nam ni priznano. Naši profesorji sicer ne zahtevajo vselej plačila za več dela — mnogi so tudi sami umetniki, so pač nekaj posebnega. Do lanskega leta niti specialka, kot imenujemo tretjo stopnjo, ni bila finančno priznana. Dogovarjamo se tudi za tak način plačevanja, da bi bili za več dela bolje plačani. Z Izobraževalno skupnostjo Slovenije se dogovarjamo, da bi umetniškim akademijam zaradi specifičnih oblik dela priznali več ur. Naši študentje morajo delati v ateljeju, ietos je tudi grafika postala resna obveznost, saj pri nas dominira.
V zadnjem času je vedno bolj živa zamisel, da bi se umetniške akademije bolj povezale in izoblikovale svoj pristop do univerze in izobraževalne skupnosti. Akademije so še dodatno prikrajšane, ker jih financira samo izobraževalna skupnost, raziskovalna pa ne, čeprav je tudi umetniško delo raziskovanje; krivda je gotovo obojestranska, tudi na strani vodstva naše šole, ki ni bilo dovolj vztrajno v zahtevah. Tretjo stopnjo nam le delno financirajo, nam pa je veliko do tega, da obdržimo nadarjene in sposobne študente. Resno mislimo odpraviti to diskriminacijo, da ne dobimo niti dinarja iz raziskovalne skupnosti - zneska, ki drugim fakultetam pomeni tretjino vseh sredstev.
Kako ALU razvija metode dela in katerim smerem posveča večjo pozornost?
KARAJANOV NASLEDNIK ________ABBADO________
»Nenemec« » Zahodnem Berlinu
Na novico, kdo bo po Karajanovi smrti postal dirigent Berlinske filharmonije, je glasbeni svet čakal prav tako nestrpno kot na odločitev, kdo bo postal umetniški vodja Salzburškega poletnega festivala. Oboje je sedaj znano: v ponedeljek je ves svetovni tisk objavil vest, da so člani Berlinske filharmonije s tajnim glasovanjem in že v prvem krogu izbrali za svojega novega dirigenta Claudia Abbada.
Novica ni presenečenje, kot je bila pred meseci vest, da bo Salzburški poletni festival vodi! sedanji direktor Bruseljske opere Ge-rard Mortier. Abbado je na vrhuncu svoje umetniške poti; osemnajst let je bil dirigent milanske Scale, sedaj je že nekaj sezon uspešen umetniški vodja dunajske Državne opere in hkrati gostujoči dirigent Berlinske filharmonije, Dunajske filharmonije, Čikaškega simfoničnega orkestra. Londonskega simfoničnega orkestra. Evropskega komornega orkestra in dveh mednarodnih mladinskih or-
POGOVOR Z DEKANOM ALU
Apel le v iteipeSI
Naša akademija je klasičen primer ustvarjanja statusa. Klasika je v tem, da v najbolj preprostem pomenu študente učimo likovne abecede. Ne vztrajamo, da bi na akademiji »delali« umetnike. Vzgajamo pa ljudi z določeno senzibilnostjo. Študentu dajemo strokovno predznanje, ki ga potem uporablja v svobodnem individualnem ustvarjanju, ga dodaja svoji nadarjenosti, notranji moči. Razvijamo torej vzgibe za individualno senzibilnost bodočega umetnika.
Od ustanovitve akademije do danes se je tudi metodološko marsikaj spremenilo. V Beogradu so razvili tako imenovani tip delavnic, kje so bili študentje vseh letnikov z znanimi umetniki in so skupaj delali. Najbolj znana je bila Hegedušičeva delavnica, kjer so bili študentje s svojim profesorjem od prvega do četrtega letnika. Mi za to nimamo ustreznih prostorov.
Ali se v novejšem času individualnost razvije prej in kakšni so na tej relaciji Odnosi med študenti in profesorji?
Prav gotovo prihaja individualnost študenta danes prej do izraza, kot se je kazala pred leti. Tudi informiranost je boljša, saj študentje odhajajo na potovanja, bolje rečeno potepanja po Evropi ali pa še dlje in si v sorazmerno kratkem času lahko ogledajo mnoge razstave, zbirke in okolja, zanimiva za njihov študij, hitro se širi količina in pestrost informacij. Tako se študentje o čem celo hitreje informirajo kot profesorji. Odnosi so danes bolj sproščeni. Včasih je študent moral vprašati profesorja, ali sme razstavljati, profesor mu je bil tudi mentor, pomagal mu je pri izbiri del za razstavo. Danes tega praktično ni več, študentje svobodno razstavljajo, profesor večkrat za to niti ne ve. Sicer pa se profesorji precej posvečajo študentom. Spremenjeni odnos je pomemben, saj se lahko zgodi, da je kakšen pedagog premočan in študent ne najde več poti iz kroga njegovega vpliva. Slikarji so od prvega do četrtega letnika z enim profesorjem, kiparji pa ne. Kaj je bolje, bi težko rekel, vse to je relativno.
Iz preteklosti je znan nasvet nekaterih, češ, bolje, da študent v času študija ne razkrije svojih pogledov in ambicij; dela naj, kot zahteva profesor, po študiju pa naj hodi svojo pot. Je to še aktualno?
Sploh ne. Ustvarjalnost je bolj sproščena. Študent bi se tudi uprl nasilnemu omejevanju
kestrov: European Youth Community Orc-hestra (EYCO) in Mahler Jugendorchester — spomnimo se njegovega gostovanja z Ma-hlerjevim orkestrom v Cankarjevem domu pred nekaj leti.
Claudio Abbado, šestinpetdesetletni italijanski dirigent, Milančan, ni več tako mlad, da bi ga take vesti spravile »s tira«; dobro se je zavedal, daje med osmimi kandidati, ki sojih najpogosteje omenjali, eden izmed treh, štirih, ki lahko pridejo do »finala«. Tako kot njemu so tudi njegovim dirigentskim tekmecem že zdavnaj zagotovljeni izjemni položaji v glasbenem svetu; James Levine kot umetniški vodja Metropolitanske opere v Nevv Torku, Riccardo Muti kot umetniški vodja Scale (pred kratkim je izrecno zatrdil, da ne namerava prevzeti Berlinske filharmonije), Giuseppe Sinopoli z obveznostmi do orkestra Philharmonia, Seiji Ozawa, Carlos Kleiber, Carlo Maria Giulini, Zupin Mehta, Lorin Maazel, Daniel Barenboim, Bernard Ha-itink.
Ko je v nedeljo popoldne ob 16. uri pri Abbadu doma prvič zazvonil telefon in se mu iz zahodnega Berlina povedali za rezultate glasovanja, se slavni dirigent še ni zavedal, da bo novica že čez nekaj ur objavljena po vsem svetu. V telefonskem pogovoru z nekim italijanskim novinarjem prijateljem je Claudio Abbado priznal, da se sploh ni zavedal, s kakšno nestrpnostjo glasbeni svet čaka na odločitev, kdo bo prišel na dirigentski pult pred Berlinsko filharmonijo.
»Zame je pomembno, da so člani Berlinske filharmonije svojo odločitev sprejeli z demokratičnimi volitvami, brez kakršnekoli politične igre, brez vplivanja katere izmed velikih glasbenih založniških hiš.« Abbado je v tem pogovoru še povedal, da je sprva mislil kandidirati za prihodnjega dirigenta in umetniškega vodjo Metropolitanske opere v New Yorku (po letu 1992, ko poteče mandat oziroma pogodba Jamesu Levinu). V ZDA so bilLmenda za Abbada pripravljeni storiti vse, kar bi si želel. Ali bo Abbado moral zaradi nove obveznosti zapustiti dunajsko Državno opero? Dirigent je odvrnil, da ne, kajpada pa
Tudi Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani niso prizanesle reforme, zato se skupaj z Akademijo za glasbo in AGRFT dogovarjajo, kako bi se organizirali v družbi z drugimi fakultetami ljubljanske univerze, saj so kot izrazito umetniške šole v manjšini nasproti tehniškim in družboslovnim.
oblikovalci glede strokovne literature mnogo na slabšem. Pri oblikovanju še ni enake kontinuitete kot pri slikarstvu, kiparstvu ali grafiki, premalo časa je še pod našo streho. Vendar se je v tem času že pokazalo, da je bila ta študijska usmeritev potrebna. Tudi oblikovalci bi potrebovali več časa za likovne predmete. Oblikovalec mora biti kljub vsem sodobnim pripomočkom z računalniki vred vendarle tudi dobro likovno izobražen, saj so likovnost in oblikovnost ter funkcionalnost izdelkov neločljivo povezane. Toda po šestih letih, kolikor ta študij obstaja pri nas, še ne vemo, kakšen bo naš diplomant, ta profil še ni povsem definiran. Ne smemo namreč pozabiti. da je oblikovanje pripeljal na ALU tedanji dekan in profesor Andrej Jemec prav zato, da bi z oblikovalsko šolo na visoki stopnji dali naši družbi, predvsem pa industriji, potrebne kadre in znanje. Sprva je bila to študijska smer na arhitekturi. Tam se ni obnesla; pri nas je zaživela v novi obliki in prizadevajmo si, da bi ji dali kar največ estetskih predmetov, več kot doslej.
Od kod prihajajo vaši študentje, iz katerih šol, kakšno je njihovo znanje?
Danes je na ALU dvesto študentov, polovica likovnikov in polovica oblikovalcev. Pri nas ni osipa, ker pridejo študirat tisti, ki jih to res zanima, pa tudi selekcija je takšna, da praktično onemogoča taktiziranje. Na leto prejmemo okoli 120 prošenj, ki jih skrbno pretehtamo in sprejmemo okoli 70 kandidatov na preskus znanja. V glavnem je veljala kot potencialna šola za naše kandidate srednja šola za oblikovanje, a se je razmreje tudi tu spremenilo. Ne pridejo vedno najboljši kandidati s te šole, so tudi s kakšne naravoslovne. Tudi na srednji oblikovalski šoli so se namreč spremenili predmeti, glavna sta matematika in slovenščina, manj pa je risanja in oblikovanja. Na splošno opažamo, da pri širšem znanju manjka tista estetika, ki jo je dajala nekdanja gimnazija. Preveč reform
v politični nemilosti zaradi medvojnega umetniškega delovanja v Berlinu — zamenjal Sergiu Celibidache.)
Claudio Abbado izvira iz glasbene družine: oče Michelangelo je bil violinist, muzikolog, poddirektor Konservatorija Giuseppe Verdi, starejši brat Marcello pianist in kasneje direktor omenjenega konservatorija, mlajši brat Robberto je prav tako dirigent, mama Maria Carmela Savagnone pa se je uveljavila kot odlična avtorica knjig za otroke (na primer Perzijske pravljice, Siccilijanske pravlji-
v okvir. Ne trdim, da tega ni bilo, toda danes ■ je bistveno drugače. Danes so študentje tudi likovno bolj zreli, kot je bila recimo moja generacija. Imeli smo manj informacij. Danes imamo sodobno in izredno kakovostno knjižnico in naj ne zveni neskromno, če rečem, da je v jugoslovanskem vrhu. Imamo najnovejšo literaturo z vsega sveta o sprotnem dogajanju v likovni umetnosti. Veliko imamo revij, ki bolj tekoče kot klasične knjižne izdaje sledijo dogajanju, takoj se odzivajo. Za to imamo namenski sklad, ki je sicer vedno premajhen, a vendarle je.
Kako pa je z oblikovanjem, kije nova razsežnost akademije? Kako se je uveljavil ta študij, kaj kažejo začetki in prve izkušnje?
Bom kar nadaljeval prejšnji odgovor. V knjižici se je 47 let zbirala klasična literatura, oblikovanje pa imamo šele šesto leto in so
bo moral takoj oceniti, ali bo zmogel povezati obe funkciji, oziroma ju združiti na pričakovani umetniški in organizacijski ravni.
Claudio Abbado je prvi »Nenemec«, ki je v sto sedmih letih zgodovine Berlinske filharmonije postal njen dirigent. Potem ko so člani Berlinske filharmonije s tajnim glasovanjem izbrali Abbada, so dirigenta poklicali kar po telefonu in ga vprašali, ali sprejme. Odločitev je prišla tako rekoč v minuti, odprt pa je problem, kdaj Abbado Berlinsko filharmonijo sploh lahko prevzame. Kot je izjavila kulturna ministrica Zahodnega Berlina Anke Martiny, ima Abbado še vedno pogodbene obveznosti na Dunaju in, kot predvidevajo, pogovori z Avstrijci najbrž ne bodo lahki.
Berlinska filharmonija je še pred izvolitvijo Claudia Abbada s hamburško glasbeno založniško hišo Deutsche Grammophon podpisala dolgoročni program snemanja plošč, iz katerega je razvidno, da bosta pri snemanjih v prihodnjih letih imela odločilno vlogo še dva dirigenta: James Levine in Seiji Ozawa. Claudio Abbado se bo po teh načrtih v glavnem posvetil Brahmsu (vse simfonije, Rinal-do, Nemški rekvijem, Dvojni koncert za violino in violončelo), James Levine bo na evropski turneji Berlinčanov (oktobra in novembra letos) še naprej snemal dela Hectorja Berlioza — Romea in Julijo ter Rekvijem (z Lucianom Pavarottijem), Fantastično simfonijo, Faustovo pogubljenje — in končal snemanja Mendelssohnovih in Schumannovih simfonij. Seiji Ozawa pa bo z Berlinsko filharmonijo posnel vse simfonije P. I. Čajkovskega in Sergeja Prokofjeva. .
Leo Spierer, koncertni mojster Berlinske filharmonije, je pred volitvami izjavil: »Mojih sto enaindvajset kolegov je povsem suverenih, vendar je zanesljivo samo nekaj: želimo nadaljevati s tradicijo, da bi imeli enega glavnega dirigenta.« Od leta 1895 do letos so berlinsko filharmonijo vodili: Arthur Nikisch (1895-1920), ' Wilhelm Furtvvangler (1922—1954) in Herbert von Karajan (1955—1989) — trije skoraj celo stoletje. (Nekaj časa po vojni je Furtvvanglerja — bi! je
smo imeli, prevečkrat smo morali menjati načine učenja, to se pozna pri mladini. Čeprav so za umetniški poklic osnovni vzgibi v človeku, je vendarle tudi veliko odvisno od šole: ali zna zbuditi senzibilnost, torej visoko stopnjo občutljivosti v mladem človeku za določene smeri. Šola mora naučiti študenta razmišljati v logiki strokovnega problema. Mi moramo študenta naučiti likovno razmišljati, zato je pri nas, ne pa na primer na strojništvu. Likovna akademija je tudi znana kot mesto za nekakšno psihološko terapijo.
Že dalj časa je znano, da pestijo ALU prostorski problemi. Kako jih boste rešili?
Prostorska stiska je že stara, nastala je mnogo prej, predno smo uvedli tudi študij oblikovanja; z njim se je seveda'problem še povečal. Prostor nas omejuje tudi pri vpisu. Kiparski oddelek je čisto poln, pri slikarjih ni mnogo bolje. Lahko se nam zgodi, da pride na sprejemni izpit številna nadarjena generacija, vendar ne bi mogli sprejeti vseh, ki bi to zaslužili. V načrtu imamo prizidek in dokončno usposodobitev podstrešja. Oblikovalcem primanjkuje prostora za delavnice, enako je s kiparji. V slikarskem oddelku bi radi zagotovili vsaj toliko prostora, da bi vsak študent imel svojo mizo. Tudi centralne risalnice nimamo. Strokovna knjižnica je na tesnem. Gostujemo tudi v dijaškem domu Ivana Cankarja in v Cankarjevem domu. Najnovejše rešitve se mogoče kažejo (čeprav še ni nič dogovorjenega) v sedanji vojaški bolnišnici Mladika, če bi bolnišnico preselili. To seveda ne bo kmalu, vendar moramo načrtovati. Samo oblikovalci bi potrebovali 7000 kvadratnih metrov. Rešitve iščemo s podjetji in sploh z gospodarstvom, saj je dolgoročno gledano to tudi del njihove problematike. Dodaten problem naše hiše pa je še to, da ni bila protipotresno grajena in bi jo morali najprej statično učvrstiti.
Kako sodelujete z drugimi akademijami v Jugoslaviji in tujini?
Z drugimi sodelujemo občasno, morda malo bolj z zagrebško, sicer pa večjih in trajnejših povezav nikoli ni bilo. Bilo je seveda nekaj vljudnostnih obiskov, recimo v Beogradu, toda do resnega sodelovanja ni prišlo. Je pa zanimivo, da so določena področja v Jugoslaviji nekako razdeljena — politiki bi temu rekli vplivna območja - grafika recimo v Ljubljani, v Srbiji prevladuje slikarstvo in na Hrvaškem kiparstvo. Ironija pa je, da sem v beograjski
ce). Nekaj pomembnih etap v Abbadovi karieri: sprva učenje klavirja pri materi in profesorju Enzu Calaceju, zasebni študij klavirja in harmonije. Študij klavirja in kompozicije ter dirigiranje v Milanu, v Sieni, kjer ga je Žubin Mehta navduši! za nadaljevanje študija dirigiranja pri Hansu Stvarovvskem na Dunaju. Po dunajskih letih (1956—1958) je Abbado dve leti deloval kot profesor v Parmi, kot operni dirigent debitiral v tržaškem Teatro Verdi (Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže). Leta 1963 je prejel nagrado Mitropoulos, leta 1966 nagrado Philips v Salzburgu, leta 1968 je
Claudio Abbado na letošnjem Salzburškem poletnem festivalu. (Foto: Marijan Zlobec)
GROTOWSKI DANES
Iskanje
človeških
možnosti
Francosko ministrstvo za kulturo je 24. septembra v pariškem gledališču Bouffes du Nord organiziralo srečanje dveh velikih mož evropskega teatra: Petra Brooka in Jerzyja Grotovvskega; gostitelj Peter Brook, v Parizu živeči angleški režiser ruskih staršev, je na široko odprl vrata svojega teatra Poljaku Grotowskemu, ki od leta 1986 živi in dela v Italiji.
Bouffes du Nord je kot gostoljuben dom: na sceni veliki tepihi, ki jih povabljenci poznajo iz Brookovih predstav (ti so pravzaprav edino pohištvo tega gledališča), tri mize, ki so jih prinesli iz sosednje kavarne, kava, čaj, voda na eni izmed njih, nekaj stolov. Povabljenci tega večera - danes bi jim težko rekli publika — so kot zmeraj v tem teatru v tesni
bližini gostiteljev. Ko moža stopita na sceno, , sivolasa, a s čvrstim, prožnim korakom, v dvorani zavlada tišina, ki se hip zatem prevesi v navdušenje, ljudje drug za drugim vstajajo in s ploskanjem pozdravijo oba vztrajna raziskovalca gledališča. Topel sprejem je namenjen predvsem Grotowskemu, Brooka namreč ta izrazito profesionalna publika (igralci, režiserji, med njimi mnoga znana imena evropskega teatra, novinarji) dobro pozna, njega, ki je tako domač med temi stenami, in njegovo delo, saj ga spremlja, odkar je bil v Parizu pred dobrim desetletjem ustanovljen njegov Mednarodni center gledaliških kreacij. Z Grotovvskim je drugače: okoli njega se je v zadnjem desetletju ustvaril prazen, skrivnosten prostor, ki ga je dokončno povzdignil v mitično osebnost evropskega teatra. Vizionar gledališkega delovanja, zlasti odnosa med režiserjem in igralcem, ki pomeni eno največjih revolucij evropskega gledališča dvajsetega stoletja, ustanovitelj Gledališča trinajstih vrst v Opolu (1959), Gledališča laboratorija v Wroclawu (1965), za katero so dolgo verjeli, da po magistralnih mizanscenah, kot so Akropolis, Tragično življenje doktorja Fausta. Apocalaypsis cum fi-guris ali Gledališču izvirov, še naprej ustvarja svoje »revno gledališče«. Medtem pa je minilo že nekaj let, odkar je mož tiho, po prstih zapustil pragove gledaliških ustanov in se posvetil raziskovanju gledališča zunaj gledališča.
Ta večer je torej Jerzy Grotowski izstopil iz svoje prostovoljne sence v svetlobo reflektorjev v gledališču svojega prijatelja Petra Brooka.
Srečanje je naslovljeno Grotovvski danes; poleg obeh režiserjev sedijo za kavarniškimi mizami še gledališka kritičarka Ravmonde
Temkine, Roberto Bacci, direktor Centro di Lavoro di Grotovvski iz Pontadere, nedaleč od Firenc, Carla Pollastrelli, prav tako odgovorna za Delovni center Grotovvskega, in Georges Banu, znani francoski publicist s področja gledališča, eden redkih, ki je obiskal ta kreatvni inštitut v Toskani in o njem nekaj napisal. Prvi del večera oziroma poznega popoldneva je namenjen različnim pričevanjem o Grotowskem, njegovem pomenu in predvsem vplivu pred Pontadero in delu v Ponta-deri, pravzaprav enkratnosti tega kreativnega inštituta, kjer poljski učitelj dan za dnem poučuje in raziskuje ta nenavadni in misteri-ozni individuum, igralca, ta tako razumljiv in naravni, a hkrati komplicirani impulz, igranje.
Mislim, da se je bistveno zgodilo šele v drugem delu večera, po pričevanjih, ki imajo v sebi zmeraj nekaj spoštljivega in so kot uvodi ali predgovori v knjigah največkrat bolj zapleteni in manj razumljivi od dela samega. Po teh pričevanjih po »medalji« in naslovu (ki ga častiželjni Francozi imenujejo: com-mendant des arts et des lettres), ki ga je minister za kulturo Jack Lang dal obesiti okoli vratu poljskega gledališčnika, je besedo in sceno končno prevzel Jerzy Grotovvski.
Jerzy Grotovvski je videti zadovoljen, radoveden, hudomušen, miren za svojo kavarniško mizo. V črnih hlačah in rjavem ponču čez ramena, z dvema paroma očal — ena prestavlja iz roke v roko, skozi druga opazuje ljudi, ki v polkrogu sedijo pred njim.
»Saj vem, da je v zraku predvsem eno vprašanje,« končno spregovori , z jasnim glasom, v francoščini s slovanskim naglasom. »Zato si ga bom zastavil kar sam: Zakaj ne delam več javnih predstav? Ali sem režiser ali nisem?«
Peter Brook, ki sedi nekaj korakov od njega, z rokami v naročju, se sam pri sebi nasmehne.
Naj takoj na začetku povem, da Grotovvski v treh urah ni dal nobenega jasnega in pritrdilnega odgovora na postavljena vprašanja, temveč je ves čas le nakazoval smeri odgovorov. Njegovo razmišljanje ni tako logično in precizno izpeljano, kot je občinstvo tega večera pri Petru Brooku navajeno. Prav tako z očitnim veseljem uporablja paradokse in kontradikcije, na primer v uvodnem razmišljanju, ko pravi, da mu teater nikoli ni bi! zgolj cilj, da je šla njegova ambicija zmeraj v smeri »nekaj spremeniti v ljudeh«, pa četudi le za nekaj sekund. Sto gledalcev zanj ne pomeni sto gledalcev, temveč eden plus eden plus eden ... sto gledalcev je sto posameznikov. In vendar ga gledalci ne zanimajo, njegova pozornost je namenjena skoraj izključno igralcu oziroma relaciji igralec : režiser. Brookova relacija. ki sega do gledalca in je zanj bistveni element (igralec : režiser : publika). je za Grotovvskega preveč indirektna.
Kontradikcija in paradoks nista le izraz vitalne energije, temveč tudi sredstvo za izražanje pretanjenih stvari. In kaj je bolj subtilnega, neskončnega, neznanega kot človek, igralec, individuum, ki ima v teatru osnovno vlogo posrednika oziroma prenašalca? A ne katerikoli igralec, obložen s klišeji in konvencijami, temveč organski igralec, (v terminologiji Grotovvskega, ki jo sicer načrtno spreminja, kadar začuti, da se besede praznijo. Čigar cilj ni le spektakel, igranje, ampak hkrati odprtost za globlje razumevanje sebe in sveta. Igranje je v nujni in neločljivi povezavi z osebno rastjo.
A kako postati organski igralec? Ali Grotovv-
ski sredi Toskane v svojem delovnem centru ustvarja organske igralce? Kaj pravzapfav raziskuje, kaj išče?
Grotovvski odgovarja, da noče odkriti nečesa novega, temveč nekaj pozabljenega. Nekaj pozabljenega, kar je zunaj vseh distinkcij med estetskimi žanri.
Sicer pa je Grotovvski učitelj v Centro di Lavoro di J. G. v Pontaderi, ki je bil ustanovljen leta 1986 na pobudo italijanskega Centro per la Sperimentazione e la Ricerca teatrale, kalifornijske univerze in Brookovega Mednarodnega centra, z dotacijami pokrajine Toskane in Rockefeller Foundation iz Nevv Torka. Center ima triletni program in se ga je do zdaj udeležilo že okoli dvesto mladih gledaliških profesionalcev, ki lahko sodelujejo z Grotovvskim — po pravilih centra nekaj dni ali pa nekaj let. Grotovvski poudari besedo: učitelj (teacher of performer). Njegovo učenje, delovanje nima nobene zveze s teorijami ali idejami, temveč s pojmom dela. Njegovi učenci reducirajo neznano v znano s pomočjo dela. Znanje, pravi Grotovvski, je problem dejanja.
Biti igralec pomeni za Grotovvskega vsaj tri različne stvari:
-	razviti v sebi notranji pogled, tiho, negibno prisotnost, drugi jaz. ki opazuje prvega, a tako, da ni ločen od njega, ampak sestavlja z njim poln, edinstven par. Proces razvoja vsakega posameznika je možen le v prisotnosti tega notranjega pogleda;
-	razviti občutljivost in preciznost telesa, telo postane kanal, skozi katerega cirkulirajo energije, s pomočjo najrazličnejših vaj, velikokrat zelo preprostih, kar ne pomeni banalnih in lahko izvedljivih; razviti vibratorno
galeriji sodobne umetnosti videl nekaj izvrstnih slovenskih platen (Stupica, Pregelj, Kregar in drugi), ki jih Slovenija ni mogla, znala ali hotela odkupiti.
Zanimivo pa bi bilo, denimo, bolje spoznati
beograjski šolski model, saj imajo tam umetniško univerzo, kjer so združene umetniške akademije. Nekaj strokovnega sodelovanja je z zagrebško akademijo; tam nimajo podiplomskega študija in smo jim mi pošiljali nekatera gradiva. Do sodelovanja bi prišlo na resnejši osnovi, toda vse se ustavi pri denarju, kajti dobrega profesorja je treba plačati. Zdaj univerzi razmišljajo o tem, da bi število ur še zmanjšali. Ne vem, zakaj niso priznani programi, ne pa ure. V tujini sodelujemo z Greningnom v Holandiji, kjer je visoka šola za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo se za naš program, še posebej za grafiko. Njihovi profesorji so biii že dvakrat pri nas. Radi bi, da bi dva, trije študentje živeli in študirali pri nas, naši pa pri njih. Izmenjava bi potekala tako, da bi naš študent prepustil gostujočemu stanovanje, mi bi mu dali določeno vsoto denarja za življenje in tako bi bilo tudi v Greningnu. Zanimajo se tudi za izmenjavo profesorjev za specifične in specialne predmete. Čisto na začetku pa smo z dunajsko akademijo, kjer smo šele navezali stike.
To je iztočnica za vprašanje o sporazumih, ki jih imate s podjetji: kako ti sporazumi delujejo, so ustrezna oblika sodelovanja?
Imamo več sporazumov. Sodelujemo z Aerom. pravkar je v celjskem Likovnem salonu razstava del naših študentov z letošnje naše in njihove kolonije z Velega Lošinja. Takšen način dela je postal stalna metoda: študentje gredo iz ateljeja in delajo skupaj s profesorji. Sporazum imamo tudi z Libojami, s Keramično industijo, kjer delajo kiparji in slikarji, pa z Valkartonom v Logatcu ter z Vevčami in Radečami — obema papirnicama. Najnovejši sporazum smo sklenili s kamniškim Stolom, kjer bodo delali kiparji. To bo kolonija v obliki delovne prakse. Delovišče imamo še v Istri v Marušičih in v Polju. Sporazumi so dobra oblika sodelovanja, najbrž pa niso dovolj izkoriščeni.
Je ALU zanimiva za širši svet?
Je. Mednarodno zanimivi smo, kar potrjujejo tudi študentje iz drugih držav, ki pri nas študirajo. Trenutno sta pri nas dve Argentin-ki, sicer našega rodu, dva Japonca na specialki, vedno pa je tudi kakšen Anglež, bili so tudi Španci, nekaj je naših zamejcev iz Celovca. Iščemo prostor za grafične liste, v depojih jih imamo namreč 18.000. Radi bi jih pokazali (izbor), kajti njihovi avtorji so danes že profesorji ali uveljavljeni umetniki.
Drago Medved Janko Svetina
postal glavni dirigent orkestra milanske Scale, zatem še glasbeni in umetniški direktor Scale. Leta 1986 je prevzel umetniško vodstvo dunajske Državne opere. Prav te dni odhaja z njo na dolgo turnejo po Japonski, kjer bo dirigiral Bergovega Wozzecka in Rossinijevo Potovanje v Reims (oba posnetka na ploščah sta prejela vrsto nagrad).
Claudio Abbado ima o dirigiranju in dirigentih dovolj jasna stališča, nekakšen »dirigentski nadzor«. »Orkester se mora naučiti razumeti dirigentove želje, izražene z rokami in pogledom — edinimi razpoložljivimi sredstvi komunikacije med koncertom. Ta sposobnost komuniciranja z rokami, očmi in izrazom obraza je dirigentova bistvena lastnost. Ostalih atributov je veliko — predvsem absolutno poznavanje partiture, pri čemer ni omejitev; dirigent mora poznati vse, tudi skladateljeva vokalna in komorna dela ter opere . . . Dirigent mora študirati kompozicijo. znati mora igrati najmanj en inštrument, imeti mora zelo dober občutek za ritem, odličen posluh in glasbeni spomin. Prav tako mora biti dober, tankočuten psiholog in znati brzdati strasti (jezo). Izjemno pomembno je, da ima to, kar dela, nadvse rad, skratka, da je do glasbe strasten, sicer se delo sprevrže v rutino in z umetnostjo je konec. Dirigent mora razumeti in upoštevati druge glasbenike in pevce, ki so drugačne osebnosti od njega. To je zlasti pomembno v operi, kjer se srečujejo veliki solisti, ki so že sami po sebi velike osebnosti. Dirigent mora vse to razumeti, upoštevati in z njimi komunicirati na globok, odkrit način.«
Claudio Abbado v nasprotju s Karajanom ni »avtoritarna« dirigentska osebnost.
V njem ni egoizma in egocentričnosti, ampak velik mir. zazrtost vase, skorajda plašnost, a tudi odkritost in spontanost. Njegovo načelo je: »Ustvarjati glasbo, a skupaj z drugimi. To je način dela, ki nas mnogo bolj bogati!«
Pri osmih letih je Claudio Abbado v svoj otroški dnevnik zapisal, da bi nekoč rad postal dirigent. . .
Marijan Zlobec	"
kvaliteto glasu; razviti povezavo obeh, telesnega impulza in zvoka;
- eden vstopov v aktivno kreativnost igralca pomeni najti v sebi kot odsev remisniscenc davno telesnost, fluid življenja, nevidno verigo, s katero srno povezani s svojimi dedi, njihovimi dedi. . . zmeraj dlje v neznano telesnost.
»Vsakokrat ko odkrijem kakšno stvar, imam občutek, kot da se je spomnim,« pravi Gro-towski. »Odkritja so za nami. . .«
Kakšen je konkreten odnos med delom Jer-zyja Grotowskega in teatrom?
Pred leti je bilo vse skupaj videti bolj enostavno: v Wroclawu je bila skupina, ki je delala in pripravljala predstave, ki so bile vse po vrsti pravi šok za gledalce, in to na vseh ravneh. Grotovvski s svojo skupino je bil kot svetilnik, kot dokaz, da je mogoče v gledališču doseči več, zmeraj več, kadar igralci tako resnično in iskreno razumejo svoje kreativne možnosti.
Druga faza njegovega delovanja, ki se še nadaljuje, tokrat ne na Poljskem, temveč v Toskani, ki se ne podreja več ekonomskim zakonitostim teatra in ne daje takojšnjih in predvsem vidnih sadov, se zdi od daleč veliko bolj nerazumljiva, skrivnostna, zlasti ker se v svojem intenzivnem poglabljanju v igralčevo notranjost - kot vsako resnično iskanje človeških možnosti in delovanja — dotika spiritualnosti.
Grotovvski se pomika po ozki stezi, ki je komaj razpoznavna, ker je pozabljena, ki vodi nazaj, v ritual, v svetost, v izvire gledali-škosti, kjer predstava ni bila le spektakel, temveč bistveno več.
Brina Švigeij-Merat
SOBOTNA PRILOGA
poštni Q
Nadaljevanje z 18. strani
za ženske) sporočamo naslednje:
Na naš Svet se je ob nerodno objavljeni razlagi novega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja še isti dan obrnilo precej razburjenih občanov, češ, kako ste mogli dovoliti podaljšanje delovne dobe za. Ženske. Četudi je nesporazum medtem že pojasnjen, bi radi ob tej priložnosti opozorili na nekaj aktualnih okoliščin.
Osnutek zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja smo,pred počitnicami, ko je bil v razpravi, obravnavali tudi na Svetu. Osnutek glede zaščite materinstva in zaščite delavcev z družinskimi obveznostmi (to je delavcev z nepreskrbljenimi otroki) ni bil dovolj jasen, zato smo se pri pristojnih instancah zavzeli za naslednje rešitve:
—	zakon mora spoštovati konvencije Mednarodne organizacije dela, ki jih je SFRJ že ratificirala. Gre zlasti za določila o enakih možnostih delavcev in delavk, o prepovedi diskriminacije delavcev z družinskimi obveznostmi (konvencija št. 156), za določbe o varstvu materinstva, o prepovedi, da bi se delavka zaradi nosečnosti uvrstila med tehnološke presežke ali da bi ji prenehalo delovno razmerje (dodali smo, naj prepoved velja tudi za delavke, ki so zaposlene za določen čas), ter za absolutno prepoved dela za delavke v času 28 dni pred porodom in 42 dni po njem (konvencija št. 103);
—	zakon naj uveljavljanje pravice do dopusta za nego in varstvo otroka (to je drugi del porodniškega dopusta) dopusti enako materi kot očetu in zatorej prepusti svobodni izbiri staršev, poleg tega pa naj dopusti, da to pravico uveljavlja tudi tretja oseba, ki bi skrbela za otroka (to omogoča rešitev sicer redkih, vendar težkih primerov, ko ni staršev, ki bi skrbeli za otroka);
—	glede na večja pooblastila poslovodnih organov v zvezi z odpuščanjem in premeščanjem delavcev (iz prakse vemo, da bi utegnil kak »prosvetljeni« direktor videti v ženskah predrago in manjvrendo delovno silo) bi že zakon moral vsebovati določbe o vlogi in pravici Sindikata pri varovanju pravic delavcev.
Do možnega podaljševanja delovne dobe za ženske se nismo opredeljevali, ker ni predmet tega zakona, ampak sodi v domeno zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sicer pa mislimo, da bi bilo v sedanjih razmerah obvezno podaljšanje delovne dobe za ženske nesprejemljivo, saj bi pomenilo sprenevedanje pred dejstvom, da današnja zaposlena ženska pravilom opravlja v splošno družbeno korist kar dva »šihta« — na delovnem mestu in doma. Možnost, ki jo odpira novi zakon, da lahko ženska po svoji volji dela tudi 40 let, pa štejemo za pridobitev, saj razširja možnosti, da si posameznica izbere rešitev, ki ustreza njeni individualni situaciji.
Ne vemo še, koliko so bile naše pripombe upoštevane. Ker pa mora biti na osnovi zveznega zakona izdan republiški zakon in ker se bodo v bodoče sklepale tudi kolektivne pogodbe, pozivamo sestavljalce teh aktov, da v njih ustrezno opredelijo pravice delavk mater in sploh pravice delavcev z družinskimi obveznostmi.
Želimo pa tudi povabiti strokovnjake in strokovnjakinje, da se vključijo v delovne skupine, ki bi v okviru in v imenu našega Sveta presojale, kako ponujeni zakoni in drugi akti zagotavljajo enakopravnost žensk.
Marija Cigale, predsednica, v imenu sveta za vprašanja družbenoekonomskega in političnega položaja žensk pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije
Delo, 9. septembra
Kdaj bo marina izkopala Lucijo iz blata?
V odgovoru na pismo bralca z zgornjim naslovom v sobotni prilogi, 7. oktobra 1989, je več tiskarskih napak, ki motijo branje. Najhujša napaka pa je, da je izpuščen odgovor na 3. vprašanje, 4. vprašanje, pa je izpuščeno v celoti. S tem je manj razumljiva nadaljnja argumentacija v odgovoru. Vprašanja in odgovori v resnici sledijo takole:
3.	Na vprašanje, kdo je izdal dovoljenje za odlaganje blata iz bazena pod Metropolom, je odgovor naslednji:
Material je bil navožen brez dovoljenja pristojnega organa. Na prijavo je inšpekcijska služba odredila odstranitev odvečno nanesenega materiala in se izrečeni ukrep že izvaja.
4.	Na vprašanje, kdo je komu izdal dovoljenje za izgradnjo parkirišča na nasipu, je odgovor naslednji:
Na osnovi zazidalnega načrta Lucija I — nadaljevanje iz leta 1984 je pristojni upravni organ izdal lokacijsko dovoljenje za infrastrukturne objekte na tem območju.
31. 3. 1984 je upravni organ izdal Skladu stavbnih zemljišč občine Piran gradbeno dovoljenje za gradnjo III. faze štiripasovnice s parkirnimi mesti in z mostom čez potok Fazan. Višinska kota parkirišča je v skladu s projekti.
Jože Konc, predsednik Komiteja za družbeno pjaniranje in družbenoekonomski razvoj
Delo, 12. septembra
Upokojenci dobijo za petino višje pokojnine
Na moje pismo z gornjim naslovom je odgovoril tovariš Kuhelj (7. oktobra), vendar z odgovorom nisem povsem zadovoljen, saj ne pove konkretno, za koliko so bili upokojenci denarno prikrajšani, ko so prejemali neusklajene pokojnine vse do avgusta, ker so del pokojnine prejeli šele z 10-dnev-no zamudo, ker je po družbenem dogovoru dovoljeno usklajevanje med letom samo do 90 odstotkov zvišanja osebnih dohodkov,
ker se razlike izplačujejo s 30-dnevno zamudo in več in ker je zadnja- uskladitev verjetno prenizka, kar bo pokazala prihodnost. Pri tem tudi ne smemo prezreti, da so pokojnine prenizke in poračuni previsoki, in to glede na visoko rast osebnih dohodkov, zaradi česar pa je tudi laže manipulirati z uskladitvenimi obračuni. Vse to potrjuje tudi tabela, ki jo je objavil tov. Kuhelj. To je vsekakor pohvalno, ker lahko upokojenci spoznamo politiko usklajevanja.
Iz objavljenega odgovora smo tudi zvedeli, da naj bi bili pri usklajevanju problemi, ker so uradni podatki o rasti osebnih dohodkov na voljo šele po dveh mesecih in ker morebitna prosta ocena rasti ali dejanski prilivi sredstev v pokojninski sklad ne moreta dati realnih kazalcev.
Razlogi, ki jih je navedel tov. Kuhelj, so sprejemljivi, vendar to ne bi smelo vplivati na pravice upokojencev, da prejmejo realno vrednost uskladitvenih izplačil, ne pa samo nominalne vrednosti, ki se ujema s povišanjem osebnih dohodkov. Upoštevati je treba še časovno zamudo izplačila, kot sem navedel v uvodu. Ne moremo se hladno in brez odgovornosti sprenevedati, da ničesar ne vemo o hiperinflaciji in o visoki rasti osebnih dohodkov in o visokih obrestih na hranilne vloge, in izračunavati uskladitve, kot da bi živeli v normalnih razmerah. To bi akterji pokojninske politike lahko poznali že iz lastnih hranilnih vlog.
Zaradi takšnega načina obračunavanja in usklajevanja pokojnin tudi nisem mogel mirno in brez jeze sprejeti poročila SPIZ za leto 1988 o izplačevanju in usklajevanju pokojnin z rastjo osebnih dohodkov, ker temelji na nominalnih kazalcih, po katerih naj bi bile pokojnine res »pravično« izračunane in usklajene. S tem so zameglili konkretno škodo, ki so jo doživeli upokojenci zaradi nesprejemljivega načina usklajevanja.
Po zakonu je izplačevalec pokojnin dolžan usklajevati pokojnine med letom v skladu z rastjo osebnega dohodka. Če tega ne stori, menim, da bi moral dolžnik izplačevati upravičencem pri naslednji uskladitvi ali ob končni uskladitvi razliko v višini, ki bi nadomestila škodo, ki jo je imel upokojenec zaradi časovne zamude izplačila. Pri tem ni bistveno, ali dolžnik, to je SPIZ, ni imel uradnih podatkov o rasti osebnih dohodkov, ali je to preprečila intervencijska zakonodaja, družbeni dogovor, ki ni v skladu s tekočimi denarnimi trendi... Sredstva so se tudi ta čas zbirala, pravice upokojencev niso bile z zakonom omejene...
Časovne zamude izplačil, ki se ne nanašajo na čas, ko so se osebni dohodki zvišali, imajo v hiperinflaciji za posledico, da upokojenci ne prejemajo realno ovrednotenih uskladitvenih poračunov in tako močno zaostajajo za rastjo osebnih dohodkov. Zaradi tega prehajajo v podjetjih in drugih delovnih organizacijah in skupnostih na izplačevanje osebnih dohodkov dvakrat na mesec, čeprav je v tem primeru položaj nekoliko drugačen. Nominalni način obračunavanja pri zamudah ni niti v skladu z intenco zakona^ ki je bil sprejet v. času znosne inflacije, hiti z načeli slovenske Temeljne listine, ki zahteva vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic, kar verjetno velja tudi za ukrepanje in delovanje v Sloveniji. Sedanja nezakonita in nehumana praksa usklajevanja pa daje proste roke izplačevalcu pokojnin za večje ali manjše zamude, ki so vedno v korist izplačevalca, to je dolžnika. To ustvarja tudi pravno in socialno negotovost upravičencev, dejansko upnikov, ki so na milost in nemilost prepuščeni dobri ali slabi volji dolžnika, to je izplačevalca pokojnin. Takšen način je tudi velika vaba za izplačevalca in za druge subjekte, da bi razpolagali s sredstvi, saj se lahko primanjkljaj hitro pokrije z zamudnimi izplačili poračunov, kar vse pelje v samovoljo in anarhijo. Tudi zato osebno nasprotujem sedanjemu načinu usklajevanja pokojnin.
Tovariš Kuhelj mi očita, da šem nanj osebno usmeril številne diskvalifikacije. Verjetno ima prav, saj je tako mogoče razumeti predzadnji stavek mojega pisma. To pa ni bil moj namen in se mu opravičujem za premalo natančno formulacijo. Zares mu očitam samo to, da v radijski oddaji ni navedel, kolikšno bo skupno izplačilo za september. Razumljivo je, da ni pristojen za to, da bi kot strokovni sodelavec odločal o položaju upokojencev v slovenski družbi.
V radijski oddaji je lahko samo posredoval uradne podatke in stališča ter dajal strokovne nasvete.
Drago Gregorin Celje
Delo, 30. septembra
Brigadirji MDA razdejali ptujski Dom učencev
Že dolga leta sem brigadir (kakšni so kriteriji, da postaneš veteran?) in se še vedno ukvarjam z mladinskim prostovoljnim delom. Moram reči, da me je pismo tovariša Slane, objavljeno v sobotni prilogi Dela, tudi osebno prizadelo. Menim, da je to grob napad na vse, ki se še kakorkoli ukvarjajo z mladinskim prostovoljnim delom, katerega rezultati nikakor niso sporni. Naj kot argument navedem le to, da domačini po Sloveniji z veseljem sprejemajo brigadirje, ki so po besedah starejše ženske iz Ptuja »božji dar.« Ali bi bilo to mogoče, če bi bili prav ti brigadirji »rušilci«, »barbari«, »vandali«...?
Tovariš Slana je očitno nasedel podatkom, ki jih je objavil ravnatelj Doma učencev iz Ptuja tov. Fekonja. Podatki so precej netočni in so bili na TV tudi demantiram, za tov. Fekonjo pa je zahtevana odgovornost za škodo, ki jo je s takšnim ravnanjem povzročil mladinskemu prostovoljnemu delu.
Podatki o škodi v ptujskem Domu učencev so piscu le za povod, da je izlil svoj gnev nad tistimi, ki še vedno zaupamo v »briga-dirstvo«. Sel je celo tako daleč, da je današnje brigadirje obtožil, da smo »odvrgli nekatere temeljne vrednote naše začetne skupne poti« (ali smo kontrarevolucionarji?). To so zelo hude obtožbe, ki nam lahko vsem skupaj le škodujejo. Tov. Slana brigadirje sicer razrešuje odgovornosti, ker da
nismo sami krivi, da smo takšni, dejstvo pa je po njegovem, da takšni (hohštaplerji, norci, lenuhi, razbijajoči) vendarle smo.
Pa še k vprašanju: »Zakaj MDA?«. Predvsem ne zaradi funkcionarjev ali zveznih določil, temveč zato, da bi pomagali ljudem, ki so pomoči potrebni in si jo želijo.
. In to počnemo v dobrem prepričanju v korist tem ljudem!
Popolnoma neumestno se mi zdi polemizirati o tem, kateri brigadirji so bi/i boljši. Vsaka generacija ima svoj čas. Povojne generacije so živele v času, ko so se spopadale s svojimi problemi in težavami, gradile so novo Jugoslavijo' iz porušene stare in imajo zato nesporno velike zasluge. Nam, današnjim generacijam, na srečo ni treba graditi porušene domovine, imamo pa svoje probleme, želje in naloge, ki smo jih prevzeli. Še vedno želimo pomagati z mladinskim prostovoljnim delom, zato iščemo nove oblike de/a, s katerimi bi bi/ naš delež čimbolj konkreten. Ne želimo bi/i samo orodje nekoga, ampak hočemo imeti besedo pri odločanju, kaj in kako bomo delali.
Predvsem pa mladinsko prostovoljno delo ni in ne sme biti samo mladinsko in tudi mladi mu nismo odvzeli veljave v družbi. To pa je stična točka, kjer bi morali vsi, ne glede na starost in »brigadirski staž«, imeti skupne interese, ne pa kritizerskega odnosa.
Mirko Vaupotič, Ljubljana,
Delo, 3. — 11. oktobra
Soška fronta — svarilni klic in vezilo za žive
Z veseljem sprejmem vsako pisanje o soški fronti, saj je bil ta del naše zgodovine vrsto desetletij namenoma mačehovsko obravnavan. Moti pa me, da je večina teh sestankov površno sestavljenih, pretežno iz nepreverjenih pričevanj, brez znanja zgodovine, skratka nestrokovnih. Žal sodi med tovrstne izdelke tudi Soška fronta Katje Roševe. Ne nameravam na široko razpravljati kaj in kako, navedel bom le napake:
Uvod:... v Posočju med leti 1914 in 1918... (boji v Posočju so trajali od maja 1915 do konca oktobra 1917).
.. . iz Transilvanije, (zdajšnje Sibirije) ... (Transilvanija, domovina Drakule, je še vedno v Romuniji, in ne v Sibiriji).
...pehotnega kapetana I. razreda... (Slovenci poznamo le naziv stotnik= Hauptmann).
1. nadaljevanje: ...Slavka Kurinčiča... (od nekdaj je moj prijatelj le Mirko Kurinčič).
.. .so se opogumili tudi ljubiteljski zbiratelji v Bohinjski Bistrici... (Društvo MVM (Mali vojni muzej) s sedežem v Bohinjski Bistrici je bilo uradno ustanovljeno leta 1982 in je s svojimi 83 člani največje tovrstno društvo v Sloveniji. Izdaja strokovni bilten, svojo veliko zbirko pa razstavlja v muzeju Tomaža Godca.)
... v njej ležijo posmrtni ostanki na tisoče ..-. nemških ... ruskih ... (v vasi Soča je pokopanih le nekaj sto — pa še to je veliko — vojakov, med njimi pa ni niti enega Rusa niti Nemca).
...rusko kapelico v Kranjski Gori... (od nekdaj je v veljavi ime Ruska kapelica na Vršiču ...
2. nadaljevanje: ... nemškega regimenta, ki je padel na Bovškem... (na Bovškem ni bilo v bojih nobenega nemškega polka (ne regimenta), še manj pa, da bi tam padel. Vse nemške enote so v oktobrski ofenzivi prodirale pri Tolminu. Na Bovškem je bila edina nemška enota — 35. pionirski bataljon — tista, ki je zaplinila zajedo proti Čezsoči, kjer pa je res padel skoraj ves bataljon 87. italijanskega pešpolka).
■.. kaj se skriva za nemškim imenom organizacija Črni križ... (Črni križ je znana prostovoljna, apolitična organizacija, ki skrbi za pokopališča nemških vojakov iz I. in II. svetovne vojne).
4. nadaljevanje: ... propada mogočno vojaško naselje... (omenjene zgradbe niso iz I. sv. vojne, služile so italijanskim graničarjem med obema vojnama).
... vojaške utrdbe v Pologu... turistična zanimivost... (pravtako so tudi te utrdbe Zgrajene med obema vojnama kot obrambni položaji proti Jugoslaviji in kot bojna postojanka, takrat verjetno niso bile turistična atrakcija).
Delo, 26. septembra Cankarjev dom bo prihodnje leto praznoval desetletnico
Direktor kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma Sergej Dolenc me v svojem dopisu 7. oktobra v odgovor na
moja pojasnila 26. septembra v zvezi s peripetijami zaradi neuresničenega radijskega prenosa otvoritvenega koncerta Cankarjevega doma podrobno podučuje, kaj vse bi moral že lani storiti, da bi zagotovil finančno kritje za radijski prenos te prireditve. Na radiu delamo. Ustvarjamo programe. Več kot 30 ur glasbenega programa na dan. Prenosi so le segment našega dela. Mislimo tudi nanje. Vsak dan. Plačujemo velikanske zneske za linije. Na našem tretjem programu prenašamo najmanj tri glasbene dogodke na teden. Ne iz tujine ne iz domovine za te prenose ne dobivamo nikakršnih finančnih zahtevkov za izvajalce. Pri nas te stroške pokriva Kulturna skupnost Slovenije iz sredstev za bogatitev radijskih programov, in to namensko. Lep zgled sodelovanja z nami je Slovenska filharmonija, ki se zaveda svojega kulturnega poslanstva in omogoča velikemu številu ljudi spremljanje umetniških dosežkov tudi prek radijskih valov. Naključje je hotelo, da smo 27. januarja letos brez problemov prenašali vse tri udeležence otvoritvenega koncerta Cankarjevega doma: Marjano Lipovšek, Milana Horvata in orkester Slovenske fiolharmoni-je! Pa ne samo ta koncert. Slovenska filharmonija ureja odnose z umetniki tudi za radijski prenos, tako da lahko prenašamo vso njeno koncertno sezono. Sprašujem se, zakaj Cankarjev dom, ki ga prav tako kot Slovensko filharmonijo financira Kulturna skupnost Slovenije, v primerih, ko organizira koncerte, posluje drugače.
Po pregledu pogodbe za otvoritveni koncert, sklenjene z umetnico, lahko ugotovimo neskladje te pogodbe s finančnim zahtevkom po teleksu'z dne 27. junija, poslanim iz Cankarjevega doma. Razlike so tudi med tem, kar nam je Marjana Lipovšek sporočila iz Salzburga, in tistim, kar, trdijo v Cankarjevem domu. Direktor Slovenske filharmonije Boris Šinigoj v svojem pojasnilu dne 7. oktobra sporoča, da Slovenska filharmonija ni nikjer postavljala materialnih zahtev v zvezi z radijskim prenosom omenjenega koncerta. Iz Cankarjevega doma pa smo dobili v istem teleksu zahtevo, da je potreben še »finančni dogovor v zvezi Z orkestrom SF«. Direktor Slovenske filharmonije v istem pojasnilu izjavlja, da ni nihče postavil orkestru zahteve za tonsko vajo pred koncertom, ki je bila pogoj radijske tehnike, da bi lahko prenos vendarle realizirali. Iz Cankarjevega doma so urednici prenosa sporočili, da orkester ni pripravljen priti na vajo. Kaj zdaj?!
Ob vseh podukih, ki ste mi jih, Sergej Dolenc, natresli v svojem pisanju, vas prosim samo tole. Za božjo voljo, pustite na miru vsaj moje urednikovanje. Na radiu imam nad seboj strokovno usposobljene ljudi, ki ocenjujejo tako moje uredniške uspehe kot tudi spodrsljaje.
Končujem to žalostno polemiko, ki je slovenski glasbeni umetnosti naredila nemara več škode kot neralizirani prenos otvoritvenega koncerta Cankarjevega doma. Marjana Lipovšek bo še velikokrat pela in mnogo prenosov njene umetnosti bomo z njo realizirali, saj je naša in rada prihaja domov. Tokrat nam je žal zaradi navedenih nesporazumov spodletelo. Če že mora Cankarjev dom na vsak način dobiti krivca za odpadli prenos, naj ga ima. Neresnice in podtikanja pa ostanejo.
Marko Munih odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenega programa Radia Ljubljana
PREJELI
SMO
Odbor za zaščito človekovih pravic na Kosovu
Sporočilo za javnost
... bo zob časa zmlel... večino objektov...	'f Ifa
ne moremo nikomur očitati (že pred leti je "
Želelo mednarodno društvo Prijatelji Dolomitov, ki ga vodi prof. Schaumann, obnoviti utrdbo pri Krnskem jezeru, pa za to pri. nas ni dobilo dovoljenja).
Dovolj je bilo naštevanja napak. Če bi poskušal vse našteti, bi bilo treba ves tekst še enkrat napisati. Dovolite mi, da na koncu pripišem še nekaj besed Katji Roševi.
Ne sodite prehitro »privatnim« zbirateljem, ki, po vašem, ropajo po gorah ter skrivajo svoje bogastvo in znanje. Zavedajte se, da razen Goriškega muzeja z zagnanim Dragom Sedmakom (z njim že leta dobro sodelujemo) in njegovo ekipo ni nobene uradne institucije, ki bi do danes kaj opaznega storila pri študiju vloge Slovencev na soški fronti in predstavljanju tega sedanjim generacijam.
Vse dosedanje delo od Mesesnela in njegove Soške fronte pa do najnovejše Svetovne vojne 1914 — 1918 Janeza Švajncerja so opravili fanatični posamezniki, ne za denar, temveč v svoje lastno zadovoljstvo.
Ali si sploh predstavljate, koliko časa, garanja in denarja so morali porabiti Kurinčič, Ivančič in drugi, da so ustvarili zbirke, ki se jih ne more sramovati noben muzej? Lahko je deliti pametne nasvete, a sam nič storiti, razen če nimate za delo te svoje kriminalke o soški fronti.
Jaka Ciglar, imenu članov MVM
Politična in delovna diferenciacija na Kosovu zavzema grozljive, totalitarne razsežnosti. Za tem abstraktnim pojmom, ki apatični javnosti tako rekoč nič ne pomeni, se v resnici skriva natačno izdelan načrt za likvidacijo intelektualnega potenciala albanskega naroda v pokrajini. Zato bi rad naš odbor s konkretnimi dejstvi pokazal, kaj v resnici stoji za t. i. diferenciacijo.
Delovna skupina pri Občinskem komiteju ZK Priština je »na podlagi ugotovljenih dejstev« in »na podlagi statuta ZK Kosova in navodil CK ZKJ« predlagala izključitev 99 članov ZK iz Prištine. Kakšna so ugotovljena dejstva, bo jasno, ko bomo ob posameznih imenih navedli tudi obrazložitve. O tem, s kakšnimi metodami se ta diferenciacija izvaja, pa zgovorno priča dejstvo, da je predvsem zaradi teh metod odstopil (pod prisilo) podpredsednik IS SAP Kosovo Hazer Susuri - in bil takoj razglašen za nacionalista. Nervoza oblastniških kosovskih struktur je očitna, saj diferenciacija kljub svojim mamutskim razsežnostim po merilih in željah njenih avtorjev poteka silno počasi.
Po zadnjih informacijah s Kosova je bilo doslej v pokrajini izključenih okrog 1000 članov ZK. Medtem ko so dosedanje diferenciacije oz. čistke zajele predvsem humanistično inteligenco, univerzo in pedagoški kader, pa gre tokrat za čiščenje vodstvenih struktur po po-, djetjih, se pravi, da ta zadnja čistka pomeni tudi udar na kosovsko tehnično inteligenco. Ob tem pa ne smemo pozabiti na zakon, ki ga je sprejel ZIS in ki sodi v t. i. jugoslovanski program za Kosovo. Ta zakon namreč predvideva »uvoz« kadrov v pokrajino s celo vrsto beneficij, od stanovanjskih hiš do 200 odstot-
kov višjega osebnega dohodka. Jasno je tudi, od kod in kdo naj bi bili ti kadri. Iz Slovenije
očitno ne, saj po prepričanju vrste vodilnih mož v Srbiji slovenska podjetja na Kosovu predstavljajo leglo kontrarevolucije, ki še zmerom traja.
Gre torej za načrtno kolonizacijo Kosova (na rasni podlagi), čeprav se ta načrt zatika na vseh koncih in krajih.
Na občinskem komiteju ZK Prištine so sprejeli predlog za izključitev iz ZK tehle članov iz Prištine:
1. Šalih KRASNIOI, član OO ZK Kirurške klinike, odgovoren za Apel 215 in še posebej kriv, ker se na sestanku OO ZK ni odrekel tem stališčem. Zahteval je celo, naj se sprejeta stališča o Apelu ponovno preverijo in spremenijo. 2. Fatmir DALLADAKU, član OO ZK Kirurške klinike, pod isto obtožbo, enako 3. Arsim MORINA, 4. Isa HAXHIU, 5. Avdyl KRASNIOI, 6. Dalip LIMANI, 7. Nexhmedin STATOVCI. 8. Mehmet MAX-HUN1, 9. Ali ZATRIQI, 10. Gazmend SHAOIRI, 11. Hasan AHMETI. 12. Ismet SHAOIRI, 13. Kadri PODVORICA. 14. Emine GASHI, 15. Nasip REXEPI, 16. Shu-kri REXHEPI s fakultete za agronomijo je kriv, ker je predsedoval zboru solidarnosti z rudarji iz Trepče. 17. Gani BANJŠKA, član OO ZK fakultete za agronomijo, je kriv. ker je zagovarjal nesprejemljiva stališča glede spremembe ustave SR Srbije, zaradi udeležbe na demonstracijah oktobra 1988 in zaradi destruktivnega vedenja na zboru solidarnosti z rudarji iz Trepče. Ker je tudi član pedagoškega sveta prištinske univerze, to še povečuje njegovo krivdo. 18. Asim ZAJNI, član OO ZK fakultete za agronomijo, je kriv kot avtor besedila z zbora solidarnosti, ki vsebuje nesprejemljiva stališča. 19. Irvan PASOJA, 20. Faik BRESTOVCI, 21. Fatmir FEHMIU in 22. Shaban DYLJAHA, vsi člani OO ZK pravne fakultete, so krivi, ker so ali podpisniki Apela 215 oz. Apela pravne fakultete, zaradi dajanja materialne podpore rudarjem iz Trepče, celo sodelovanja pri sestavljanju omenjenega apela. 23. Xhaver XHAFERI, 24. Bajrush BIT1QI, 25. Musli BAJRAKTA-RI in 26. Bali OORRAJ, vsi člani OO ZK strojne fakultete, so krivi, ker so v svojih razpravah nasprotovali ustavnim amandmajem SR Srbije, ker so bili navzoči na sestanku študentov strojne fakultete, ki ga je OK ZK Prištine ocenil kot škodljivega. Poleg tega si niso prizadevali, da bi se sestal sindikat fakultete, ki naj bi razpravljal o njihovi krivdi; ko pa je do tega sestanka prišlo, so se ga udeležili z nesprejemljivimi stališči. Javno so tudi terjali odstop Rahmana Morine. Ko je eden med njimi izstopil iz ZK, so zahtevali »pravično partijo«. 27. Ramiz KELMENDI s pedagoške fakultete, 28. Hivzi ISLAMI s katedre za geografijo z iste fakultete, 29. Rexhep ISMAJL1 s filološke fakultete, 30. Agim VINCA in 31. Ali ALIU so krivi, ker so po mnenju delegatov, ki so spremljali delo OO ZK, nasprotovali sprejemu stališč OK ZK Prištine o Apelu 215, se v posebnem pismu distancirali od kriterijev za diferenciacijo in poudarili, da gre za pogrom nad albansko humanistično in tehnično inteligenco. 32. Zy-mrete LIMANI in 33. Tahir UKA, člana OO ZK v izobraževalnem procesu srednje stopnje, in 34. Shyqri OBERTINCA so krivi za težke politične razmere na svojih šolah, saj so se odlikovali po nestrpnosti do srbskega in črnogorskega osebja in dijakov na šolah. 35. Asllan BAJRAMI, član OO ZK TV Priština, je kriv, ker je v svojem besedilu seznanil javnost s tem. da je umrla žena enega od rudarjev iz Trepče v času gladovne stavke; prav tako je kriv, ker je posredoval javnosti poziv za materialno pomoč rudarjem. 36. Shefki STUBLLA iz Muzeja revolucije je odgovoren, ker je kot direktor muzeja dovolil zbor delovnih ljudi v podporo starotrškim rudarjem. 37. Liman RUSHITI z zgodovinskega inštituta je podpisal Apel 215. 38. Ouazim DURMISHI z istega inštituta je odgovoren. ker je zlorabil pečat delovne organizacije in z njim overovil telegram nesprejemljive vsebine, ki je bil posredovan javnim občilom. 39. Avdi ABDYLI je še posebej odgovoren kot sekretar OO ZK Arhiva Kosova, ker ni pokazal ne pripravljenosti ne želje, da bi sodeloval z delovno skupino, ki je pripravila te predloge za diferenciacijo. 40. Haxhi VOKSHI iz Narodne univerzitetne knjižnice, prav tako 41. Sevdie AHMETI in
42.	Qazim DURMISHI, so odgovorni, ker so sodelovali pri oblikovanju omenjenega telegrama in se od njega niso distancirali. Vsebina telegrama je bila zahteva, naj odstopijo Azemi, Morina in Shukrija.
43.	Ibrahim RUGOVA, 44. Rexhep QOS-JA, 45. Rrustem BERISHA, 46. Xheladin SHALA. 47. Shkelzen RAQA. vsi z Albano-loškega instituta, so krivi soavtorstva Apela 215 in cele vrste drugih političnih deliktov (intervjuji za inozemstvo, sodelovanje na zborih v podporo starotrškim rudarjem itd.).
48. Bashkim ISLAMI. Resmie MUMXHIU. 50. Rrahman GJATA. 51. Aqif SADIKU. 52. Nebih KRASNIOI. 53. Sami REXHEPI in 54. Svlejman AYLEJMANI so krivi, ker so delali napake v svojem delovnem kolektivu Splošne medicine pri izvajanju odlokov oz. usmeritev OK ZK Priština, zaradi neuspelega referenduma, klikarstva in sploh zgrešene politike ZK v tem kolektivu. Obtožnica navaja še drobne delovne »prekrške«.
55. Hilmi TRONI in 56. Sefer ARIFI z Ekonomskega inštituta sta kriva, ker sta sodelovala pri oblikovanju telegrama v podporo rudarjem.
57. Sylejman LAHU, sekretar OO ZK IGM Kosovo, in direktor 58. Musa BALANCA sta kriva, ker sta bila v tem času na čelu podjetja in nista v času dvodnevne stavke v podporo rudarjem nikogar pozvala niti k politični niti k disciplinski odgovornosti, tega nista storila niti ob enodnevni stavki črnogorskih in srbskih delavcev v podjetju. Prav tako nista pozvala k odgovornosti organizatorjev zbiranja pomoči rudarjem, organizatorjev krvodajalske akcije za rudarje in organizatorjev pošiljanja dveh telegramov v podporo rudarjem.
59. Fadil HASANAJ. 60. Zoje MEHOLLI. 61. Imer BARDHI. 62. Arif JAHMURATI. 63. Nafije OSDAUTAJ. 64. Abdurrahim ZEKA. 65. Shefqet GERVALLA in 66. Adem ZEOIRI so krivi vrste pregreh v podjetju Amortizer, in sicer od idejno-politične
odgovornosti zaradi udeležbe delavcev podjetja na demonstracijah, negativne razprave o ustavnih amandmajih SR Srbije in odklanjanja sodelovanja pri politični diferenciaciji, izdajanja dovoljenja za izplačilo stavkajočim delavcem, čeprav je bil prištinski OK ZK proti temu itd., itd., vse do pasivnega vedenja na poznejših razpravah o vseh dogajanjih na Kosovu.
67. Agron BATALLI in 68. Zeqir HYSENI. Prvi je kriv. ker je v podjetju Pashtrik / Na-
predak zganjal skrajni oportunizem pri sprejemanju odločitev o diferenciaciji v primeru
Sh. ZuOollija in V. Rugove, katerih idejno politična odgovornost je bila dokazana, drugi pa je kot tehnični direktor odgovoren za udeležbo pri sestavljanju telegrama v podporo rudarjem. Odgovoren je tudi za nesamokri-tično in »odbranaško« vedenje.
69. Jonuz JONUZI in 70. Ndue KOLAJ sta odgovorna, prvi, ker je bil na javni razpravi o ustavnih amandmajih konfuzen in je s tem prispeval k odporu do njihovega sprejetja, in drugi, ker se je tem amandmajem odkrito uprl. Oba sta zaposlena na sekretariatu za zdravstvo.
71.	Zijadin GASHI s sekretariata za izobraževanje in kulturo je kriv. ker se je v javni razpravi opredelil proti sprejemu amandmajev.
72.	Asllan BARUT1. 73. Islam MISINAJ. 74. Mustafa NEZIRI. 75. Muharrem GJA-TA in 76. Nexhat BALANCA so odgovorni, da so kot vodilni delavci v podjetju Ramiz Sadiku ovirali sklic OO ZK na kateri je bila sprejeta politična ocena dogodkov v tem podjetju — zbori delavcev, nesprejemljive zahteve najvišjim organom Kosova, sprejemanje članov organizacijskega odbora novembrskih demonstracij v svojih pisarnah, pogovor z direktorjem rudnika Trepča Azizem Abrashi-jem, kjer so posredovali željo delavcev, da bi obiskali rudarje v Trepči itd. Predvsem pa niso razmejili razlike med stališči ZK in nesprejemljivimi vsebinami raznih akcij v tem času. Nasprotno, celo sodelovali so pri oblikovanju takih nesprejemljivih zahtev bodisi na sejah svoje OO bodisi pri oblikovanju spornih telegramov, Mustafa Neziri je celo podpisnik zapisnika take seje.
77. Pranvera RIFATI. 78. Milazim ABAZI in 79. Nexhat XHARRA, vodstveni delavci iz podjetja Trgovina Kosovo, so krivi, ker so podprli zahteve po odstopih Morine. Azemi-ja in Shukrije kot edino možno rešitev krize.
80. Ajri Begu iz Narodne banke je podpisnik Apela 215,81. Hajriz Bekteshi iz SDK. filiala Priština, pa je predsedoval zboru v podporo rudarjem in sodeloval pri sestavljanju telegrama. 82. Sejdi BERISHA iz Distribucijskega centra je kriv za podporo starotrškim rudarjem na zboru v podjetju in za materialno pomoč, ki jo je podjetje dalo v te namene. 83. Mursel RRUSTEMAJ je kriv. ker je oblikoval vsebino telegrama v podporo rudarjem v imenu prištinske podružnice Ljubljanske banke. 84. Asim AG AMI iz Združene banke Kosovo je kriv. ker je kljub sklepom, da je zbor škodljiv, sodeloval na zboru v podporo rudarjem. 85. Drjta MUHAXHERI. sekretarka OO ZK Osnovne banke Priština, je odgovorna za slabo stanje v OO ZK. ki ga v svojih poročilih o delu nerealno prikazuje. 86. Fevzi SEJDIU iz iste banke je od samega začetka nasprotoval ustavnim amandmajem SR Srbije. Iz iste banke je tudi 87. Fatos ZAJMI. ki je kriv. ker je pomagal organizirati zbor v podporo rudarjem in je sooblikoval telegram v njihovo podporo.
88. Agim ZATRIOI, sekretar SIS za telesno kulturo, njegov namestnik 89. Muhamet BERISHA. 90. Rashit SEJDIU in 91. Kamber EJUPI. predsednik zbora istega SIS. so odgovorni za organizacijo in sodelovanje na zboru v podporo rudarjem.
92. Shaqir HASANI, predsednik preb-edM-sindikata GIK Ramiz Sadiku. je kri u sivnost sindikata v tern obdobju. 9». In,er HAKAJ. piedsednik poslovodnega organa podjetja DO Kišnica oz. tozda Proizvodnja, je kriv. ker ni na osnovi sklepov delovne komisije OK ZK Priština izpeljal razprave o svojih napakah in ker se »ni znašel« med temi dogodki in ni ustrezno ukrepal. Podobni ali enaki razlogi za diferenciacijo v tem predlogu veljajo še za 94. Osmana HAZIR1JA. 95. dr. Lulezima SHAOIRUA. 96. Svlejnra-na ZOGIANIJA. 97. Naxhija BUCINCO. 98. Shefkija REXHEP1JA in 99. Hvsena IBRO. člana PK za urbanizem v SAP Kosovo.
Kot smo že na začetku omenili, pomeni izključitev iz ZK neposredno tudi odstranitev bodisi s položajev bodisi z delovnega mesta. To je tudi pravi namen te diferenciacije. Zaradi tega se pridružujemo stališču članov delegacije Mednarodne federacije za varstvo človekovih pravic s sedežem v Parizu, ki se je pred kratkim mudila na Kosovu. Njeno stališče je. da na Kosovu nimamo opraviti samo z grobim kršenjem človekovih pravic, temveč gre za načrtno kolonizatorsko represivno politiko. To stališče so člani delegacije jasno izrekli pred odhodom iz Jugoslavije članom našega odbora, uradno poročilo Mednarodne federacije pa bo naš odbor objavil takoj, ko ga bo delegacija dokončno izoblikovala.
Peter Božič, Jaša L. Zlobec, za Odbor za zaščito človekovih pravic na Kosovu
Predsedniku Predsedstva SFRJ dr. Janezu Drnovšku
V zadnjem času so v našem tisku objavljeni
prispevki, ki se nanašajo na odškodnino jugoslovanskim žrtvam nemškega nacizma v drugi svetovni vojni; prispevki, ki so zaradi velike časovne zamude še toliko bolj aktualni, a po svoji vsebini za našo državo in njene vlade zelo mučni in neprijetni, saj ji(m) v resnici očitajo nečedne, da ne rečemo nemoralne, manipulacije. To je še črna pika več. tako rekoč ogledalo naše (ne)pravne države. Olja na ogenj je prav zdaj prilil nekdanji predsednik zahodnonemške vlade W. Brandt s svojimi Spomini, v katerih je govor tudi o milijardi DEM, ki da jo je Jugoslavija dobila kot posojilo v zameno za odškodnino žrtvam nacizma. S tem denarjem, smo lahko brali v Delu 11. septembra, naj bi gradili tudi jedrsko elektrarno v Krškem. Ampak to sploh ni bistveno. Četudi so jo gradili, so jo s posojenim denarjem. Drugo, a to je važnejše, je. ali je moralno oziroma ali ni sramotno tako barantati z žrtvami?!
Ukradeni otroci, v imenu katerih se oglašamo (živih je še kakih 380). se s tem nikakor nismo mogli sprijazniti, ne glede na gospodarske težave, ki jim tako nobeno posojilo ni odpomoglo, ampak jih je kvečjemu še povečalo. zato že več kot dvajset let skušamo uveljaviti svoje pravice. Ko smo doma naleteli na gluha ušesa (celo visok funkcionar je v republiški skupščini, ko je šlo za zakonsko dopolnitev, s katero bi nam priznali v taboriščih izgubljena leta, brez sramu in vesti dejal, da »problema ne bo več. ko bodo ukradeni otroci mrtvi«!!!), smo se pred leti obrnili pač na zahodnonemški bundestag. Mislili smo, da če lastna država ne priznava naših žrtev (delna izjema so tisti, ki so bili 1945.. leta
DELO 30. stran
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana, 14. oktobra 1989
starejši od 15 let, saj so jim ta leta priznali), jih bo morda priznala ZR Nemčija. Navsezadnje smo več ko tri leta preživeli (prestra-dali) po nemških taboriščih, torej na ozemlju tretjega rajha in so nam Nemci pobili starše, uničili domove, mladost itd., zaradi česar bi nas pravzaprav lahko izenačili s tistimi nemškimi žrtvami, ki jim je Hitler pobil starše v taboriščih.
Iz naše korespondence je mogoče izluščiti nekaj morda manj znanih dejstev, s katerimi bi Vas želeli seznaniti (zaradi interesa, ki vsekakor presega kategorijo ukradenih otrok, pa tudi širšo javnost). V pojasnilu zahodnonemškega notranjega ministrstva z dne 24. maja 1989 ni videti, da bi Jugoslavija dobila milijardo DEM posojila kot odškodnino žrtvam nacizma, kajti na seznamu tistih, ki so do 1. januarja 1986 dobili skupaj več kot 102,6 milijarde DEM odškodnine v različnih oblikah, je ni. Po tej informaciji namreč dva zakona (zvezni odškodninski in mirovni zakon) preprečujeta izplačilo odškodnine, ker med ZRN in SFRJ še ni podpisana mirovna pogodba. Ta. kot vemo iz drugih virov, ni bila podpisana zaradi tako imenovane hall-steinske doktrine, po kateri so se države vzhodnega bloka, med njimi tudi Jugoslavija, odrekle odškodninskim obveznostim NDR. A to očitno zdaj tudi ni več aktualno, saj je vlada NDR lani prvič izrazila pripravljenost, da bi plačala odškodnino žrtvam nacizma (Delo, 8. junija 1988). Ne vemo seveda, ali so med temi žrtvami mišljene tudi jugoslovanske. »Sicer odškodninske zahtevke iz druge svetovne vojne, naslovljene na ZR Nemčijo, ureja mednarodna pogodba, ki jo je podpisala tudi FLRJ, toda po njenem petem členu so reparacije odložili do dokončne ugotovitve višine in realnosti zahtevkov.« (Dopis zveznega ministrstva za finance, Bonn, 2. septembra 1987 in 11. decembra 1987). To (višina in realnost zahtevkov) je druga plat medalje in dodaten razlog, zaradi katerega ZR Nemčija in Jugoslavija nista podpisali dokumenta o reparacijah.
Namesto tega (ugotoviti število žrtev, višino in realnost odškodnine) se je torej zdelo primerneje poiskati »izvirno rešitev« v korist države, o kateri je vsaj Bulletin du Comite International des Camps (Dunaj, 25. 6. 1975) zapisal: »ZR Nemčija je poljski vladi ponudila enak aranžma kot pred tem Jugoslaviji (približno 800 milijonov DEM). Ob zahtevku poljske vlade smo večkrat svarili pred tako imenovano .jugoslovansko rešitvijo'. Jugoslovanska vlada je svoj čas opustila zahtevo za povračilo škode, storjene žrtvam nacizma v koncentracijskih taboriščih, ker ji je Bonn dal posojilo pod izredno ugodnimi pogoji.«
Iz drugih pojasnil povzemamo, da je ZR Nemčija prevzela obveznosti, da izplača odškodnino žrtvam nacizma neposredno na podlagi seznama oziroma evidence, ki so jo posredovale posamezne države. To so prizadete države v glavnem storile, Jugoslavija pa je potemtakem preprosto (in, rekli bi, sramotno ali vsaj poniževalno) zamenjala žrtve za posojilo! Toda lahko bi ji šteli v dobro, ker se je ob tem obvezala, da bo koristi internirancev zavarovala sama — če besede seveda ne bi bila požrla! Tega namreč ni storila, čeprav dovoljuje neposredna devizna nakazila invalidom nemške vojske in svojcem v nemški vojski padlih vojakov. Dokaz, da je ponujena konstrukcija resnična, je dejstvo, da lahko (vsaj do nedavnega je bilo tako) interniranci naši državljani, ki žive na območju ZRN, uveljavijo enkratno odškodnino in mesečno rento pod pogojem, da sprejmejo nemško državljanstvo.
S pravnega vidika je stvar taka, da bi lahko posameznik, skupina ali interesna skupnost vložila precendenčno tožbo za izplačilo upravičene odškodnine. Ukradeni otroci so najbolj specifična in dokumentirana, po mnenju zgodovinarjev sploh najbolj prizadeta skupina žrtev nemškega nacizma, na niirnberškem procesu označena kot zločin proti človeštvu. Takšno tožbo bomo vsekakor tvegali. Mislimo. da bi bilo pošteno in prav, da bi se Vi kot predsednik in predsedstvo SFRJ zavzeli za poravnavo sprejetih obveznosti do žrtev nacizma, to je pretežno internirancev v nemških taboriščih (po 44 letih bi bil vsekakor že skrajni čas!) in ne bi dopustili še kakšne nove mednarodne blamaže. Pri tem posebej poudarjamo, da problem niso samo ukradeni otroci, in potemtakem ni samo slovenski! To je pravzaprav samo opozorilo na nekaj, na kar v kakšni pravni državi sploh ne bi bilo treba opozarjati, ker bi v korist prizadetih državljanov uredila sama. Za našo odločitev nam dajejo polno pravico najmanj tale dejstva:
Ukradeni otroci smo posledica deportacije več kot šeststo zavednih slovenskih družin s Štajerske in Gorenjske — po odloku re-ichsfiihrerja SS H. Himmlerja z dne 25. junija 1942.
Nemški nacisti so ukradenim otrokom pobili starše — večino mater že po nekaj mesecih v Ausch\vitzu, očete bodisi postrelili kot talce ali so padli kot borci za svobodo in za Jugoslavijo.
Kako pripraviti nosilce oblasti do dialoga
z demokratično javnostjo
Namen tega sestavka je, da prikaže možnosti, ki jih pozna veljavni pravni red za navezovanje povratnih zvez med nosilci oblasti in raznih javnih funkcij na eni strani ter demokratično javnostjo na drugi strani. Demokratične javnosti se nikdar ne da dokončno opredeliti, najbolj splošno lahko rečemo, da jo sestavljajo državljani bodisi kot posamezniki ali kot člani interesnih skupin državljanov s skupnimi cilji. Seveda so pomemben del demokratične javnosti tudi politične organizacije.
Povratna zveza (feed-back) pomeni dvosmerno menjavo informacij med dvema deloma sistema, s tem pa pomeni tudi nujno vzajemno vplivanje (sistemsko interakcijo). Enosmerni pretok informacij še ni povratna zveza, prava sistemska interakcija se naveže šele po večkratnih ponavljajočih se dvosmernih komunikacijah med posameznimi deli sistema.
»Občan ima pravico dajati vloge in predloge telesom in organom družbenopolitičnih skupnosti in drugim pristojnim organom in organizacijam, dobiti odgovor nanje in dajati politične in druge pobude splošnega pomena«.
Povsej enako besedilo vsebuje tudi 199. člen Ustave SR Slovenije. Iz prikazanega je razvidno, da ima občan pravico dajati vloge, predloge in pobude. Pri tem je treba opozoriti, da so pobude opredeljene kot enosmerna komunikacija, saj ustavno določilo ne zavezuje naslovnikov, da bi nanje tudi odgovorili. Drugače pa je z vlogami in predlogi občanov. Občani imajo izrecno, ustavno zajamčeno pravico, da od naslovnikov dobijo odgovor, to pa pomeni dvosmerni pretok informacij. Posebe je treba opozoriti, da se ta člen ustave uporablja neposredno in da za njegovo udejanjanje ni potreben poseben zakon. Tretji odstavek 203. člena Ustave SFRJ namreč izrecno določa, da se svoboščine in pravice iz tretjega poglavja Ustave SFRJ uresničujejo na podlagi same ustave. Način uresničevanja posameznih pravic in svoboščin se lahko predpiše z zakonom, vendar le, če je tako predvideno v ustavi. Ker v 157. členu te omejitve ni, velja torej, da se uporablja neposredno.
Iz vsega navedenega izhaja, da je za sistemske interakcije mnogo učinkovitejše izražanje zahtev občanov v obliki predlogov kakor pa v obliki pobud, saj predlogi zagotavljajo dvosmerni tok komunikacij, pobude pa ne.
Razmerje izvršilnih in upravnih državnih organov na eni strani do posameznih subjektov demokratične javnosti, najbolj celovito ureja zvezni Zakon o temeljih sistema državne uprave in o zveznem izvršnem svetu ter zveznih upravnih organih (Ur. 1. SFRJ, št. 23/78).
Pravice občanov zakon obravnava v členih 76. do 81., ki govorijo o razmerjih med občani in upravnimi organi. V vsebinskem pogledu gre za iste pravice, ki jih priznava že omenjeni 157. člen Ustave SFRJ, vendar z omejitvijo na upravne organe. Zaradi tega je bolj smiselna neposredna uporaba ustavne norme, ker je po njej krog naslovnikov mnogo širši, saj praktično vključuje vsa druga telesa in nosilce državne in politične oblasti.
Največji obseg pravic priznava zakon v 73. in
74. členu družbenopolitičnim organizacijam kot predstavnikom demokratične javnosti. Pravice družbenopolitičnih organizacij so povezane z zakonsko določenimi obveznostmi izvršilnih in upravnih organov. Ta zakonska določila v bistvu povsem institucionalizirajo dvosmerni komunikacijski pretok in s tem krog povratnih informacij na vseh najpomembnejših družbenih področjih. Poglejmo najvažnejša določila tega zakona.
Nacisti so ukradenim otrokom uničili ne samo domove in družine, ampak tudi otroška leta, mladost in vse življenje, jih torej duševno in telesno zaznamovali (čustvene motnje, nervoze, travmatična stanja, bolezni, zlasti tuberkuloza itd.).
Predvsem je treba omeniti z zakonom izrecno dolčeno obveznost, ki velja za vse državne izvršilne in upravne organe, da obravnavajo pobude, mnenja; pripombe in predloge družbenopolitičnih organizacij, nato pa jih obveščajo o svojih stališčih ter o storjenih ukrepih in njihovih rezultatih.
Ukradeni otroci so bili okradeni normalne življenjske eksistence (mnogo jih je zgodaj umrlo ali so naredili samomor) kot tudi možnosti za normalno šolanje. Tisti, ki so doštudirali, bodo težko dočakali normalno upokojitev. Zdravstvenim, psihičnim in socialnim se pridružujejo tudi gmotne posledice internacije.
Vsa ta in druga dejstva imajo vsekakor polno veljavo oziroma podlago za odškoninsko zahtevo. razen če seveda predsedstvo SFRJ ne bo distanciralo od teh (in seveda vseh drugih evidentiranih in najbrž še prepoznavnih) žrtev kot prispevka k nastanku nove Jugoslavije. To se nam zdi pomembno in potrebno poudariti še posebej zato, ker je splošno znano, da so borčevske vrste po osvoboditvi pomnožili tudi tako imenovani majski borci in celo taki, ki so zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin delovali »na drugi strani«, pa so si znali pridobiti materialne, zdravstvene, pokojninske in druge ugodnosti in potemtakem nezasluženo uživajo nerazumno in nerazumljivo širokogrudnost naše družbe.
Prav gotovo najvažnejša pa je dolžnost izvršilnih in upravnih organov, da dajejo na zahtevo družbenopolitičnih organizacij podatke o spremljanju stanja kot tudi vse druge podatke in obvestila, kadar imajo pomen za uresničevanje vloge družbenopolitičnih organizacij. Na posebno zahtevo morajo izvršilni in upravni organi obveščati družbenopolitične organizacije tudi o vprašanjih, ki so pomembna za spremljanje dela izvršilnega organa ali upravnih organov ter za uresničevanje družbene kontrole in vpliva družbenopolitičnih organizacij na delo teh organov, zlasti glede zagotavljanja javnosti dela in njihove odgovornosti.
Vsebinsko enake določbe kot prikazani zvezni zakon ima v 266. in 267. členu tudi republiški Zakon o sistemu državne uprave ter o izvršnem svetu skupščine SR Slovenije in o republiških upravnih organih (Ur. 1. SRS, št. 24/79).
Ladislav Hribar, Celje Ivan Doberšek, Sevnica Tugomir Sameja, Slovenska Bistrica Jakob Zagožen, Ljubljana-Polje Helena Žnidarčič, Šempeter
Odgovoriti moramo še na vprašanje, ali prikazana zakonska določila veljajo samo za družbenopolitične organizacije, ki smo obstajale ob sprejemanju obeh omenjenih zakonov o sistemu državne uprave, ali pa veljajo tudi za nove politične organizacije in zveze. Stališče pravne doktrine je, da med omenjenimi organizacijami v tem pogledu ni razlik in da vse pravice, ki so priznane ustaljenim, veljajo tudi za nove politične organizacije. Stališče o enakopravnosti vseh političnih organizacij je že spomladi 1989 sprejela tudi zakonodajnopravna komisija Skupščine SR Slovenije. Pri tem se je mogoče opirati tako na ustavna določila o svobodi vsakršnega združevanja
(210. čl. Ustave SR Slovenije in 167. čl. Ustave SFRJ), ki se kot temeljne svoboščine uporabljajo neposredno, kot tudi na določila o pravici do svobodnega združevanja, vključno pravico ustanavljati sindikata iz 22. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Ta pakt je Jugoslavija sprejela in ratificirala (Ur. 1. SFRJ, št. 7/71) in je v skladu z 210. čl. Ustave SFRJ in s tem del našega pravnega reda. Povsem nedvoumno in dokončno pa določajo svobodo političnega združevanja in enakopravnosti političnih organizacij amandmaji k Ustavi SR Slovenije z dne 27. septembra 1989. To so zlasti 17. točka IX. amandmaja (Zajamčena je pravica do svobodnega političnega združevanja.), 26. točka IX. amandmaja (V družbenopolitičnem življenju enakopravno sodelujejo vse organizacije delovnih ljudi in občanov, ki delujejo v skladu s to ustavo.) in XLV. amandma (Zajamčena je pravica do svobodnega in mirnega zborovanja in drugega javnega zbiranja. Zajamčena je pravica do svobodnega združevanja z drugimi, vključno pravica ustanavljati društva, sindikate in politične organizacije ali se jim pridruževati.). S temi se nadomešča dotedanji že omenjeni 210. čl. Ustave SFRJ.
Najprej bomo obravnavali možnosti za povratne zveze, ki jih pravni red daje državljanom, nato pa tiste, ki so pridržane za politične organizacije.
Pravice državljanov so določene v sami ustavi. V tretjem poglavju Ustave SFRJ, ki obravnava državljanske svoboščine in pravice, je temu posvečen 157. člen. Zaradi njegovega pomena ga navajamo v celoti:
Na koncu naj odgovorimo še na vprašanje, katerim političnim subjektom gre status političnih organizacij. Glede na to, da gre pri političnem združevanju za eno od temeljnih ustavnih pravic in svoboščin, se ustavne norme uporabljajo neposredno. To pomeni, da so že pred izdajo morebitnega zakona, ki naj bi podrobneje uredil politično združevanje v skladu z ustavo, de iure legalizirane vse tiste dejansko obstoječe politične organizacije, ki jasno izražajo namen političnega delovanja in ki se bodo potegovale za udeležbo svojih kandidatov in programov na volitvah. V tem pogledu posebna registracija do izdaje zakona ni potrebna. Omenimo naj, da tudi nekdanje družbenopolitične organizacije niso pravne osebe in niso nikjer registrirane. Lovro Štrum, Ljubljana
Izjava SOZ Podravja
V petek, 29. septembra 1989, se je sestal izvršni odbor Področnega odbora Slovenske demokratične zveze Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice. Razpravljali smo o dogajanjih in položaju v Sloveniji in Jugoslaviji ob sprejemanju ustavnih dopolnil v Skupščini SR Slovenije.
Izvršni odbor ocenjuje, da je sprejetje amandmajev' v dobršni meri prispevalo k odpravljanju položaja, ki je nastal po tako imenovani ustavni prevari, ki jo je slovenska uradna politika zakrivila s sprejetjem nekaterih manj ustreznih dopolnil k zvezni ustavi. Sedaj je na nas vseh, da podpremo uveljavil tev ustavnih dopolnil k slovenski ustavi v duhu Majniške deklaracije.
Ob tej priložnosti odbor poziva občane, tako Slovence kot Neslovence, da se vključujejo v našo zvezo, ki se bo trudila za dosledno demokratično in evropsko usmerjanje razvoja suverene Slovenije in Jugoslavije. Odbor poziva občane, da podpisujejo Majniško deklaracijo, ki se zavzema za življenje slovenskega naroda v njegovi suvereni državi, v kateri bomo samostojno odločali, tako o vseh vprašanjih družbeno-politične ureditve kot o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope.
Odbor odklanja vsakršno mitingarsko in fo-rumsko izsiljevanje in teroriziranje Slovenije, kije postalo žalostna in sramotna jugoslovanska vsakdanjost. Pozivamo vse občane, da se otresejo strahu in pomislekov in se dejavno vključijo v demokratično prenovo. Slovenski politični in drugi uradni dejavniki in osebe naj bi se prenehale opravičevati zaradi svojih ravnanj nosilcem nasilja in demagogije; opirajo naj se na ustvarjalne energije slovenskega naroda, kije v Sloveniji poglavitni neusahljivi izvir demokratične in humane pobude.
Odbor izraža upanje, da bodo pomladne volitve svobodne in do kraja poštene. Predvsem bomo na njih preverili in potrdili sprejeta ustavna dopolnila.
Peter Samec, Vlado Srak, Drago Cartl, za
Področni odbor SDZ
Koliko znaša tvoja pokojnina?
K pisanju tega sestavka me je spodbudilo pismo tovariša Draga Gregorina, objavljeno v sobotni prilogi Dela 23. septembra v rubriki p.p. 29 z naslovom »Upokojenci dobijo za petino višje pokojnine«. Nimam se namena spuščati v sam sistem, še posebej ne v način usklajevanja pokojnin; o tem je bilo v preteklosti, celo pred kratkim že veliko napisanega. Natezanje okoli tega, ali usklajevanje — povečanje pokojnin za enotni odstotek ali za enotni pavšalni dinarski znesek, je staro toliko, kot sam institut usklajevanja pokojnin (kar 24 let). Na podlagi lastnega strokovnega znanja in tudi praktičnih izkušenj pa želim samo poudariti, da bi bilo usklajevanje - povečevanje pokojnin za enoten pavšalni znesek v bistvu voda na mlin tistih upokojencev, ki so v svoji aktivni delovni dobi manj delali (kratka delovna doba) in slabše delali; pri tem se ne spuščam v izjeme, ki so nastale ali še nastajajo zaradi neustreznosti sistema delitve osebnih dohodkov; delovna doba in osebni dohodki pa sta dve bistveni sestavini osnove za odmero pokojnine. Rad pa bi izrazil svoja razmišljanja o stalno ponavljanih očitkih glede izplačevanja pokojninskih razlik za nazaj in glede razmerij med pokojninami in osebnimi dohodki. V zadnjih dveh tednih meseca septembra sem v zasebnih, prijateljskih pogovorih napravil zelo enostavno in kratko ustno anketo (intervju) s prijatelji, znanci in sosedi (približno 25). Zastavil sem jim tole temeljno vprašanje: »Koliko znaša tvoja pokojnina?« Vsi vprašanci, pa resnično vsi, celo tisti, od katerih sem pričakoval popolnoma drugačne odgovore, so navedli samo redni mesečni obrok pokojnine (označen v preglednici z A), ne da bi sploh omenili razliko, izplačano za nazaj (označeno v preglednici z B). Na moje vprašanje: »Ja, kaj pa, ali nisi dobil nobene razlike?« so mi odgovorili in pojasnjevali, da to (torej razlika) ni pokojnina, ampak le razlika, ki se nanaša na prejšnje razdobje. Na dodatno vprašanje; »Kaj pa je potem ta razlika, če ni pokojnina?« večinoma nisem dobil primernega odgovora, temveč le izmikajoče mencanje. Z vsakim od vprašancev sem se še naprej pogovarjal in pojasnjeval svoje poglede na problem. Večina je negodovala, češ da so pokojnine vedno manj vredne, da vedno bolj zaostajajo za osebnimi dohodki, da znaša pokojnina komaj okoli 40 odstotkov tistega osebnega
Dan izplačila pokojnine	pokojnina za porabo v mesecu	pokojnina din A-redni mes. obr. B-razlika za nazaj	uradni tečaj DEM	skupaj DEM	462.20 DEM preračunano v din
1	2	3	4	5	6
31. 12. 1988 31. 12. 1988 12. i. 1989	januar	A- 556.998 B- 453.850 B- 668.398	2.869.18 2.869.18 2.987.64	577	1.326.135
31. 1. 1989	februar	A- 919.046	3.234,21	384	1.494.852
28. 2. 1989 28. 2. 1989	marec	A-1.005.621 B- 750.309	3.895.51 3.895.51	451	1.800.505
31.3. 1989 31.3. 1989	april	A-1.038.001 B- 64.762	4.700.99 4.700.99	235	2.172.797
30. 4. 1989 30. 4. 1989	maj	A-1.453.202 B-1.245.602	5.633.59 5.633.59	479	2.603.845
31.5. 1989 31.5. 1989	junij	A-1.889.163 B-1.743.843	7.265.29 7.265.29	500	3.358.017
30. 6. 1989 30. 6. 1989	julij	A-2.172.538 B-1.411.872	8.874.00 8.874.00	404	4.101.563
31.7. 1989 10. 8. 1989	avgust	A-2.715.672 B-3.258.805	11.664,00 12.577.73	492	5.391.101
31.8. 1989 31.8. 1989	september	A-3.666.157 B-6.653.396	15.193.83 15.193.83	680	7.022.588
30. 9. 1989 30. 9. 1 989	oktober	A-4.399.389 B-5.865.852	19.764,52 19.764,52	520	9.135.161
Skupaj Skupaj		A-19.815^787 B-22.1 16.689			
vse skupaj	A + B 41.932.476			4.622	.38.406.564
mesečno povprečje		4.193.248		462.2	3.840.656
dohodka, ki bi ga ime! upokojenec, če bi bil še aktiven, za dela in naloge, ki jih je opravljal ob upokojitvi. Na vprašanje, »katero pokojnino primerja z osebnim dohodkom«, je bila večina odgovorov, da redni mesečni obrok pokojnine brez upoštevanja razlike za nazaj. Na moje pomisleke, da skoraj zagotovo ni pravilno, da primerja povprečno mesečno pokojnino v določenem obdobju z mesečnim osebnim dohodkom v določenem mesecu, večinoma ni bilo odgovorov. Takšna primerjava nam pokaže popolnoma nemogoča razmerja in je zgrešena; tako znaša npr. januarska pokojnina z upoštevanjem vseh naknadno izplačanih razlik za nazaj, če delam primerjavo v mesecu decembru istega leta. lahko tudi 200 odstotkov januarskega osebnega dohodka, decembrska pokojnina brez upoštevanja morebitne razlike za nazaj pa morda samo 40 ali celo manj odstotkov decembrskega osebnega dohodka. Realna je samo primerjava povprečne mesečne pokojnine z upoštevanjem vseh razlik za nazaj v določenem razdobju s povprečnim mesečnim zneskom osebnega dohodka v istem razdobju. Nikakor pa ni mogoča — to poudarjam - takšna primerjava, kot jo delajo vprašanci in — prepričan sem — pretežni del upokojencev, to je, mesečnega obroka pokojnine brez upoštevanja razlike z osebnim dohodkom v tistem mesecu.
Res je, upokojenec danes ne more vedeti, v kakšnem razmerju je njegova pokojnina z osebnim dohodkom aktivnega delavca na njegovem delovnem mestu, in sicer prav zaradi tega ne, ker je sistem usklajevanja pokojnin postavljena tako, da se izplačujejo razlike za nazaj, o katerih pa upokojenci mislijo, da niso pokojnine. Če je tako, in tako tudi je, potem si upam trditi, da takšen sistem ni dober in bi ga bilo treba spremeniti. Tako menim kljub temu, da sem zasledil v nekem gradivu strokovne službe skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja stališče, da je dosedanji sistem usklajevanja pokojnin trden in zanesljiv; da ne dopušča arbitriranja glede na trenutno razpoloženje; daje njegova edina slabost v tako imenovani optični prevari, ki daje vtis, da so vsakokratne pokojnine bistveno nižje od trenutne ravni osebnih dohodkov, čeprav dejansko ni tako.
Mislim, da je treba usklajevanje dopolniti prav v tem, da bi se ta »optična prevara«, kar dejansko je. odpravila in da bi bil upokojenec prepričan, da zneski, ki jih po sedanjem sistemu prejema kot razliko za nazaj, niso nič drugega kot pokojnina. Po zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se pokojnine med letom obvezno usklajujejo z gibanjem nominalnih osebnih dohodkov vseh delavcev, zaposlenih na območju republike. Iz tega pa sledi, naj bi
bilo usklajevanje pokojnin postavljeno tako,
da bi se pokojnine povečevale po enakih principih kot osebni dohodki in da bi usklajevanje kar najbolj sledilo povečevanju osebnih dohodkov. Tu pa nastane problem ažurnosti statističnega spremljanja osebnih dohodkov, da bi se lahko skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja čimprej lotila uskladitve pokojnin; in temu problemu bi bilo treba posvetiti več pozornosti.
Menim, da je pravilno moje mnenje, da se osebni dohodki aktivnih delavcev povečujejo iz meseca v mesec tako, da se upošteva kot osnova povečanja osebni dohodek iz prejšnjega meseca, ali neposredno ali posredno preko povečanja vrednosti točke. Pri povečevanju pokojnin pa ni tako; tu je osnova, za prvo medletno uskladitev povprečna mesečna upokojenčeva pokojnina iz prejšnjega leta in nato dalje za vsako naslednjo uskladitev - povprečna mesečna pokojnina iz vseh prejšnjih mesecev tekočega leta. Tako torej upokojenec vse leto pozna le svojo povprečno pokojnino tekočega leta, ne pozna pa pokojnine določenega meseca. In v tem je hiba sedanjega sistema usklajevanja.
Na žalost upokojenec nima nobenega merila, po katerem bi si lahko izračunal vsakomesečno pokojnino, saj sem že rekel, da po mnenju vprašanih upokojencev izplačane razlike niso pokojnina tistega meseca, kar tudi v resnici niso, ne ve pa se in za to tudi ni merila, koliko izplačane razlike naj bi odpadlo na posamezne mesece tekočega leta. Absurd je prišel tako daleč, da je od skupaj prejetih pokojninskih zneskov (redni mesečni obroki in vse razlike za nazaj) od 31. 12. 1988 do 1. 10. 1989(10 mesecev) odpadlo le 47,3 odstotka na redne obroke, pa kar 52,7 odstotka na razlike za nazaj. Tudi to ni normalen pojav in opozarja na to, da z usklajevanjem nekaj ni v redu in da kritike niso brez podlage. Moram priznati, da tudi zase - sem namreč tudi upokojenec — ne znam in ne morem izračunati, kolikšni so bili vsakomesečni zneski moje pokojnine, seveda mislim tiste pokojnine, ki bi jo lahko primerjal z mesečnimi osebnimi dohodki aktivnih delavcev. Številke na bančnem obvestilu pač znam brati. Razmišljanja o tem problemu so me pripeljala do nekakšne rešitve, ki jo bom prikazal v nadaljevanju, ki pa seveda ne more rabiti za kakršnekoli sklepe; je lahko le orientacija ali sugestija pri nadaljnjem strokovnem raziskovanju vprašanja.
Na konkretnem primeru upokojenca — mojega soseda bom pokazal, kako se vsaj približno ugotovi, kolikšni bi bili mesečni obroki pokojnine, ne da bi se mu izplačevale kakrš-'
Če po vsem tem oblikujem odgovor na moje temeljno vprašanje »koliko znaša tvoja pokojnina«, bi bil primeren odgovor mojega soseda, da je znašala njegova pokojnina za porabo oktobra 9,135.161 din in ne samo 4,399.389 din, kot bi skoraj zagotovo odgo-, voril sosed.
Bralec tega sestavka lahko uporabi podatke v razpredelnici kot model za približen izračun pokojnine za določen mesec po opisani metodi, seveda izključno za informativne namene, nikakor pa za kakršnekoli sklepe: to ponavljam. Če želi ugotoviti npr. mesečni znesek pokojnine za oktober, naj svoj redni mesečni obrok pokojnine, ki gaje prejel 30. 9. 1989, brez upoštevanja razlike za nazaj, pomnoži
s faktorjem 2,07646 ali pa skupni prejemek (redni mesečni obrok skupaj z razliko za nazaj) s faktorjem 0,88991. Ta dva faktorja pa sta indeksa razmerij med pokojninama v stolpcu 6 nasproti stolpcu 3.
Jože Puhar, Ljubljana
Okvlatfajmo inflacija!
Zadnjih nekaj let nenehno ponavljamo isto temo, naraščajočo inflacijo, ki je od 15 do 30 odstotkov narastla na današnjo, izraženo s štirimestnim številom. Ker je sprememba cen že skoraj vsakdanji pojav, porabijo za usklajevanje ogromno časa proizvajalci, trgovci, posredniki in končno potrošniki, kar še dodatno povečuje stroške. Veliko profesionalnih strokovnjakov, izvršnikov in politikov se prav tako ubada z isto tematiko, na koncu pa ugotavljamo, da inflacija, namesto da bi se kaj izboljšalo, spet narašča.
Ekonomisti zatrjujejo, da so vzroki premajhna produktivnost, zadolženost in podobno, oblast pa meni, da administrativni posegi niso učinkoviti in da si bo trg sam poiskal pot do stabilizacije. Ob vsem tem dobi človek občutek, da takšna inflacija godi tisti večini, ki ima od tega korist, prav tako pa koristi državi, da se izniči denar v obtoku, saj ta materialno ni pokrit, še posebno ko denar v vedno večjih bankovcih tiskajo po tekočem traku kakor posebno proizvodnjo dobrin
v korist človeštva.
Zaradi sedanjega zviševanja cen — danes jih zviša ena skupina proizvajalcev, jutri druga, sledi tretja, nato pa spet prva, ki jih prilagaja zadnjim — nastaja taka spirala naraščanja, kakršna je naša inflacija. Potrebna bi bila torej enkratna in hkratna uskladitev vseh cen. To je tudi osnovni moto tega članka z željo, da se inflacijsko divjanje zaustavi, v nadaljevanju pa prepusti konkurenčnemu trgu, ki bo obvladal razmere, če ne bo preveč monopolistov.
Ker taka akcija ne nastane sama od sebe, bi bil potreben administrativen poseg zveznega izvršnega sveta. Sprejeti bi bilo treba odlok, ki bi zavezal vse proizvajalce dobrin, storitev in dejavnosti, da v določenem roku (3 — 6 mesecev) fiksirajo cene na trdni bazi, pa naj
bo to dolar, evrodolar ali miligram zlata, upoštevajoč povprečne evropske in svetovne cene. Prav tako bi morali določiti udeležbo posrednikov (marže) in obdavčitev, skratka, vseh tistih pribitkov, ki so potrebni, da druž-
ba obstaja. Ker ob takšnih svetovnih cenah nekatere dejavnosti pri. nas ne bi bile rentabilne, je treba presoditi, ali se podpre tovrstna proizvodnja in zato subvencionira, medtem ko se nekatere proizvode (alkohol, tobak, luksuzni predmeti in podobno) dodatno obdavči za pokrivanje subvencij. Takšna uskladitev ne bi v naslednjem obdobju v normalnih razmerah dajala nikakršne osnove za kakršnokoli spreminjanje cen, razen če bi se bistveno spreminjale svetovne cene surovin, seveda v pozitivnem in negativnem smislu. Prihajalo bi celo do tega, kar se dogaja v tržnem svetu, da bi se proizvodnja zaradi novih tehnoloških dosežkov pocenila, kar bi vplivalo na znižanje cen. Navsezadnje je treba le določiti vrednost izražene valute v dinarjih.
Seveda sprašujemo se, kaj pa osebni dohodki (plače). Ti so vsekakor odvisni od produktivnosti in prav nič od inflacije, vendar pa so odvisni tudi od neproduktivnega dela, financiranja nepotrebne družbene nadgradnje, kar v končni obliki pomeni standard. Pri tem ne mislim, da ni treba vzdrževati družbenih dejavnosti, tudi politike, saj jih vzdržuje tudi napredni zahodni svet, po katerem se glede standarda zgledujemo. Torej plače ne bi bile na evropskem povprečju, pač pa tipično naše — nizke kakor sedaj, dokler se ne bomo »zbudili«.
nekoli razlike za nazaj. Moram pa že vnaprej poudariti, da bom pri tem uporabil kot merilo stabilno valuto DEM (zahodnonemško marko) in uradni tečaj DEM na dan izplačila pokojnine oziroma na dan, ko upokojenec že lahko uporablja pokojnino.
Namen prikaza v tej razpredelnici je ugotoviti, kako bi približno izgiedali mesečni zneski sosedove pokojnine brez izplačevanja kakršnihkoli razlik za nazaj (glejte stolpec 6). Če primerjamo te zneske s seštevki zneskov v stolpcu 3 (skupni dejanski prejemki), vidimo, da so medsebojna razmerja v nekaterih mesecih (marec, maj, junij, tudi nekako julij, avgust in oktober) še znosna (indeksi seštevkov v stolpcu 3 nasproti stolpcu 6 so med 87 in 112); popolnoma nemogoča pa so razmerja v ostalih mesecih, saj znašajo indeksi: januarja - 127, februarja - 61, aprila - 51. septembra- 147. Indeks »Vse skupaj« znaša 109; to pa ne pomeni, da je (bil) upokojenec za 9 odstotkov na boljšem po sedanjem usklajevanju v primerjavi s prikazanim preračunom na podlagi stabilnega zneska pokojnine v stabilni valuti — 462.2 DEM. Realno bi bil upokojenec popolnoma na istem, le nominalnih dinarjev bi prejel manj, ti pa bi bili več vredni. Slo bi torej za časovno — mesečno prerazporeditev realno več vrednih dinarjev.
Pri vsem povedanem ne smemo pozabiti na delovno storilnost. Velikokrat nas javna občila informirajo, da je delovni učinek pri nas tako nizek, da ga statistično izražamo v 2 do 4 urah dela na dan. Menim, da ni tako, da je to le statistično povprečje (zelje—golaž—se-gedin). Imamo kopico poklicev — dejavnosti, v katerih je učinek dela isti kakor v zahodnem svetu. Na primer: ali lahko vozniki v javnem prometu (avtobusi, železnica in drugi) vozijo drugače kakor po voznem redu, kar pomeni, da je delovni učinek točno določen. Ali lahko predavatelj (profesor, učitelj) predava smo 2 do 4 ure na dan, za ostali čas pa reče slušateljem in učencem, naj gredo do-' mov, ker je za tisti dan že dosegel svoj učinek. Posebno področje učinkovitega dela je vsa masovna industrija — delo na tekočem traku, ko tehnološki postopek (pred leti je bilo napisano, da je tekoči trak največji nasprotnik samoupravljanja) narekuje hitrost dela. Sami ugotavljamo delovni učinek zaposlenih na »šalterjih« (banke, pošta, uradi itd.), ko stojimo v vrsti, in vidimo, da je »zabušavanje« nemogoče. Ali je delovni učinek blagajničarke v trgovini drugačen kakor na Zahodu — ja manjši, ker mora pogledati vsako ceno artikla, saj se vsak dan spreminja zaradi inflacije?
Iz podatkov v stolpcu 3 ni mogoče ugotoviti realne vrednosti pokojninskih zneskov v posameznih mesecih, ker bi za to potrebovali preračun na podlagi dnevno spreminjajočih se cen življenjskih potrebščin. Podatki v stolpcu 5 pa pokažejo, kako različna je bila realna vrednost pokojninskih prejemkov v posameznih mesecih (med 235 DEM - april in 680 DEM — september). Po podatkih v stolpcu 5 je torej ugotovljeno, da bi morala znašati ob sedanjih dinarskih prejemkih (skupaj 41,932.476) sosedova pokojnina, ki bi bila stabilna, v vseh desetih mesecih 462,2 DEM na mesec. Na podlagi tega podatka ponovno v dinarje preračunane mesečne pokojnine brez izplačevanja kakršnihkoli razlik za nazaj pa so prikazane v stolpcu 6.
Torej lahko ugotovimo, da je pri zelo veliko dejavnostih delovni učinek podoben kakor na Zahodu, zmanjšan je le zaradi pomanjkanja materiala, nekvalitetnega materiala ali pa zaradi tehnološke zastarelosti.
Vprašamo pa se lahko še, kaj delamo po nepotrebnem, kaj rabi le samo sebi, katera dela so podvojena in katera individualna dela za »zaprtimi vrati« so neučinkovita ali zaradi neodgovornosti celo škodljiva. Poiščimo torej tiste, ki nič ne delajo, malo delajo ali delajo škodo.
Dobronamerno napisano vsebino tega članka priporočam v premislek vsem tistim, ki so po poklicni dolžnosti soudeleženi pri kreiranju protiinflacijske politike.
Anton Papež, Ljubljana
Alternativa gre v skupščino
Z današnjim (četrtek. 12. oktobra) sklepom treh odborov republiške skupščine, da imenujejo lastno delovno skupino za pripravo zakonov o volitvah in o političnem združevanju in da vanjo povabijo tudi tri predstavnike alternative, je bila Okrogla miza po mojem mnenju dokončno porinjena v kot oziroma na zapeček. Pa mi ni prav nič žal za njo, saj je ZK takoj in nadvse očitno pokazala, da je ne jemlje resno: njeni predstavniki v skupščini in v ustavni komisiji so se požvižgali na obljube, ki jih je v imenu ZK na Okrogli mizi dal njihov pooblaščeni predstavnik. Tudi če ji bo v naslednjem tednu uspelo prepričati lahko-vernejši del alternative, daje kljub tako očitnemu verolomstvu ZK še vredna zaupanja in da se splača nadaljevati z mučnimi natezanji za Okroglo mizo (ponovno o poslovniku itd.), me to ne skrbi več kaj dosti. Resnična pogajanja se bodo, če bo alternativa sprejela povabilo, preselila v skupščino. Če se bo v tamkajšnji relativno majhni delovni skupini nepremostljivo zataknilo pri kakšnem načelnem vprašanju, niti ne izključujem možnosti, da bi morda celo v okviru Okrogle mize lahko sklicali kakšen širši posvet vseh političnih organizacij (seveda res s širšo, reprezen-tantivno in zavezujočo udeležbo) — kaj več manevrskega prostora za Okroglo mizo, tudi če bi po kakšnem čudežu vendarle oživela, pa ob uspešnem delu skupščinske delovne skupine pri najboljši volji ne vidim.
Morebitni razpad Okrogle mize že naslednji teden (potem ko bo alternativa proučila obljubljeni odgovor ZK na izjavo »Zakaj na takšni Okrogli mizi ne želimo več sodelovati«) pa seveda nikakor ne pomeni naše želje po prekinitvi drugih oblik dialoga. Nasprotno, prav alternativa je na Okrogli mizi že dvakrat zaman zahtevala takojšnje nadaljevanje dialoga v okviru delovne skupine za volilni zakon pri predsedstvu RK SZDL. Ali je naključje, da je SZDL za to očitno gluha? Dejstvo, da 14 dni po sprejetju ustavnih amandmajev ta skupina še niti sklicana ni. bila, SZDL očitno nič ne skrbi in se za to kaj dosti niti ne zanima. Raje-se (neupravičeno) užaljeno razburja nad očitki, da tudi njeni predstavniki v skupščini in v ustavni komisiji (razen Jožeta Smoleta) niso zagovarjali in podpirali soglasno sprejetih stališč Okrogle mize.
Ni čudno, da se je skupščina teh igric naveličala in daje prevzela pobudo v svoje roke, saj je v taki časovni stiski, v kakršni smo z volilno zakonodajo sedaj, izgubiti 14 dni res skrajno neodgovorno.
Osebno to pobudo zelo podpiram. Njeno politično ozadje je sicer jasno: iniciativo prenesti iz rok delovne skupine SZDL, kjer je alternativa zelo močna, v roke nove delovne skupine, kjer bo alternativa v mnogo slabšem položaju. Toda raje se pogajam neposredno s pravimi partnerji, ki bodo v skupščini na koncu tudi odločali, pa čeprav imamo kot
4
i
i
>

Ljubljana,
14. oktobra 1989
alternativo samo 4 glasove v 17-članski skupini (tri člane po lastnem izboru plus ZSMS — seveda pa bodo glede na načelo javnosti dela prav vse alternativne organizacije s svojimi opazovalci lahko tudi neposredno spremljale seje. kar bo omogočalo tudi naše sprotno dogovarjanje o skupnih stališčih, dobivale bodo vse gradivo itd.) — kot pa da izgubljamo čas in živce z navidezno enakopravnimi pogajanji s partnerji, kijih morebitni rezutlat pogajanj dejansko k ničemur ne obvezuje, ker dogovore mirno kršijo.
Vključitev alternative v skupščinska telesa je mnogo pomembnejši, čeprav seveda šele začetni korak naprej k pluralističnemu političnemu sistemu kot njena vključitev v vedno manj vplivno SZDL. Če nas bodo tudi v skupščini imeli le za »okrasek« na zgolj navidezno demokratizirani fasadi, naših argumentov pa ne bodo upoštevali, pa tudi prav: nihče se ne bo mogel izgovarjati, da je kakšna okrogla miza naše predloge slabo prenesla v skupščino in podobno. Povedali jih bomo sami — in kdor jih ne bo sprejel, bo posledice pred javnostjo (če bo zavrnil dobre predloge) mnogo jasneje in brez sprenevedanja moral nositi sam. Zaradi politične slepote tistih, ki se boje jasnih in preglednih volitev, se namreč žal še vedno utegne — z okroglo mizo ali brez nje — dodatno zakomplicirati že tako čez vse mere komplicirani volilni sistem - namesto poenostavitev in razjasnitev, ki jih terjamo mi. Odgovornost za to pa bo sedaj jasnejša, zato apeliram na podpisnice poziva »Kakšne volitve hočemo«, da izziv sprejmejo: namesto na sterilno Okroglo mizo . pojdimo raje direktno v skupščino in se tam borimo za svoja stališča!
In še zaradi nečesa je prevzem pobude s strani skupščine dober — tudi za alternativo. Skupščina in njena ustavna komisija sta namreč kljub opozorilom alternative in njenega Zbora za ustavo v ustavni amandma o volilnem sistemu vnesli nekaj tako strokovno in politično spornih, nerodnih, težko izvedljivih. že tako zapleteni sistem že kar do absurda zapletajočih ali drugače problematičnih določb, da bi bilo skrajno nesmiselno, če bi zakonsko izvedbo teh nemogočih ustavnih določb, ki jim je tudi sama nasprotovala, morala prevzeti delovna skupina SZDL in s tem alternativa v njej. Naj rešujejo to godljo tisti, ki so jo zakuhali, in naj pred javnostjo prevzamejo tudi jasno odgovornost za vse skupaj — alternativa pa se bo na ta način lažje posvetila tistim vprašanjem, ki jo posebej zanimajo in kjer je še mogoče kaj pametnega storiti.
Matevž Krivic, Sp. Pirniče
SOBOTNA PRILOGA
Bomo že rekli enkrat »bobu bob in popu pop«?
Realsocialistično družbo je zajela kriza. Za časa krize pa vsaka gniloba pride na površje. Desetletja pridušena nacionalna nasprotja so prišla na dan z vso močjo. Predstava o družbi. ki je za vse čase in svetu za zgled rešila nacionalno vprašanje, se je razkrila kot Potemkinove vasi. ki so zaman prikrivale naci-
onalno zatiranje in duhovno bedo Potemkinovih posnemovalcev.
Vsepovsod nacionalna trenja. Prav vsiljuje se nam vprašanje, ali so se komunisti napačno lotili stvari, ali so (vsaj mnogi med njimi) spremenili odnos do nacionalnega vprašanja, potem ko so trdno sedli v sedlo oblasti?
Pri tako zastavljenem vprašanju seveda ne bom mogel mimo Lenina. Danes ni popularno sklicevati se nanj.
Zgradba: vsa oblast sovjetom + elektrifikacija + industrializacija = socializem oziroma celo komunizem, obljubljena dežela delovnih ljudi, se je začela podirati. Vendar to ne pomeni, da je vse. kar je komunistična misel dala od Marxa naprej, za staro šaro. To še posebej velja za nacionalno vprašanje.
V	teh kriznih časih je moderno udrihati po marksizmu. Resje, praksa, rezultat je merilo resnice. Toda za naše današnje stiske niso krive samo zablode revolucionarjev, temveč v veliki meri tudi birokratska popačenja revolucionarnih idej. Ne smemo si dovoliti napake, da pometemo na smetišče zgodovine tudi zdrave in napredne misli.
Leninovo stališče, da imajo narodi pravico do svoje nacionalne države in do samoodločbe, je še danes opora narodom proti hegemonizmu, ne glede na njegov predznak.
■ Seveda se misel o samoodločbi ni rodila šele v komunističnem gibanju.
V	razpravo o subjektu in vsebini samoodločbe in o mehanizmih za njeno realizacijo se tu
• ne morem spuščati. Ugotavljam le, da so najpomembnejše Leninove misli o nacionalnem vprašanju popolnoma uporabne in napredne. če jih postavimo v okvir predstav o demokratičnem socializmu, političnega pluralizma, pravne države, civilne družbe, pluralizma oblik lastnin itd.
Komunistično gibanje je v obdobju revolucionarnega vzpona, ko je želelo pridobiti podporo zatiranih narodov sveta, ponudilo najnaprednejše odgovore na nacionalno vprašanje.
Komunistično gibanje se je rodilo z geslom: »Proletarci vseh dežel, združite se!« in Internacionalo, kot himno. Poudarek je bil torej na razrednem interesu, na internacionalnem. Vendar so komunisti kmalu spoznali, da je nezadovoljstvo zatiranih narodov in prebujajočih se nacionalnih gibanj ogromna moč. katera bi. usmerjena v tokove borbe delavskega razreda za pravičnejšo družbo, lahko bistveno prispevala k zmagi nad kapitalističnim razredom.
Zato so komunisti vzdignili glas proti teorijam avstromarksistov Bauerja in drugih, da se nacionalno vprašanje reducira predvsem na vprašanje kulturne avtonomije.
Nasproti takšnim gledanjem so zagovarjali teritorialni princip: vsaka nacija svojo nacionalno državo na svojem etničnem ozemlju.
A Lenin je to misel izrazil kot pravico narodov do samoopredelitve, vključno s pravico do odcepitve.
Pravica naroda do samoodločbe logično vsebuje pravico do odcepitve, pa vendar je Lenin menil, da je smotrno to posebej poudariti. Povsem jasno je. zakaj? Hotel je izključiti vsak dvom o iskrenosti namer revolucionarnega gibanja.
Tako je Lenin v svojem testamentu, v pismih, ki jih je zdiktiral pred smrtjo, pisal: ... da bo postala .svoboda izstopa iz zveze", s katero se samo opravičujemo, samo kos papirja, ki drugorodcev v Rusiji ne bo mogel zaščititi pred navalom tistega razvpitega ruskega človeka, to je Velikorusa. šovinista, v bistvu podleža in nasilnika, kakršen je tipični ruski birokrat.
Ob nepravilnostih nacionalne politike v Gruziji je Lenin pisal o internacionalizmu. Gruzinska afera je dokončno pripeljala do razkola med Leninom in Stalinom. Lenin je opozarjal. da moramo razlikovati nacionalizem zatirajočega naroda od nacionalizma zatiranega naroda. »Nasproti drugemu nacionalizmu smo mi. pripadniki velikega naroda, v zgodovinski praksi skoraj zmeraj krivi neštetih nasilstev in še več — počenjamo nešteto nasilstev in žalitev, ne da bi sami to sploh opazili. ..«
In naprej: »zategadelj internacionalizem zatirajočega ali tako imenovanega .velikega" naroda (čeprav velikega po njegovih nasiljih, velikega samo po vlogi velikega žandarja), ne sme obstajati samo v spoštovanju formule enakosti narodov, temveč se mora izraziti v neenakosti, v katero bi privolil zatirajoči narod, veliki narod, da s tem poravna, nadomesti tisto neenakost, ki se dejansko ustvarja v življenju. Kdor tega ne razume, ni dojel resnično proletarskega odnosa do nacionalnega vprašanja, je v bistvu ostal na malomeščanskem stališču in more zato vsak hip zdrkniti na buržoazno stališče.«
Stalinu pa je Lenin direktno vrgel v obraz. »Gruzinec, ki . . . omalovažujoče sipa obtožbe o .socialnem nacionalizmu' (medtem ko sam ni samo pravi in pristni .socialni nacionalist". temveč tudi surov velikoruski žan-dar),... v bistvu krši interese proletarske razredne solidarnosti, kajti nič tako ne zadržuje razvoja in utrditve proletarske razredne solidarnosti kakor nacionalna krivičnost, a .užaljeni" pripadniki kakega naroda niso nikoli bolj občutljivi kakor tedaj, ko gre za občutek enakosti in za kršitev te enakosti, ki jo zagreše njihovi tovariši in proletarci. . .« Tako je Lenin gledal na pravico narodov do samoodločbe in na internacionalizem.
Kako pa je bilo pri nas? Formiranje komunistične partije Hrvaške in Slovenije najbolje pove, kakšno pot so jugoslovanski komunisti ubrali v nacionalnem vprašanju. Komunisti so bili v drugi svetovni vojni na čelu boja za narodno osvoboditev. Energično so zatrli vsak poskus, da se boj za narodno osvoboditev prepelje na teren državljanske vojne.
V narodnoosvobodilnem boju so sodelovali vsi naši narodi. Vsak narod je v času narodnoosvobodilnega boja postopno gradil svoje politične organizacije, svoje organe oblasti.
svojo vojsko in i zpostavil gl jvne štabe svoje vojske in naj višje nacionalne organe oblasti, svojo državo. Za Bosno in Hercegovino, Vojvodino in Kosmet je bil nujen še posebno subtilen, specifičen pristop. Takšen pristop je zagotovil narodnoosvobodilnemu boju sodelovanje širokih množic, zmago nad okupatorjem. zmago novega družbenega reda in bratstvo med narodi v novi zvezni državi.
Pravilna nacionalna politika je v največji meri
pripomogla k tem uspehom.
Potem ko so boljševiki utrdili oblast, so še dolgo ponavljali prokiamirana načela nacionalne politike, praktična politika pa jih je vse bolj negirala.
Stalin je najprej opravil z Gruzinci, potem pa, malo z lepim, malo z grdim, še z Ukrajin-muslimanskimi odklonisti. Lenin je Stalina ni mogel nihče več ustaviti.
ci in umrl,
Velikoruska nacionalistična misel o vodilni vlogi ruskega naroda je bila povzdignjena na piedestal uradne partijske in državne politike. Kaj je potem še lahko ostalo od enakopravnosti narodov?
Namesto pravice narodov do samoodločbe se je pojavila »teorija« o socialističnih nacijah in da so narodi ZSSR z vstopom v skupno državo konsumirali to pravico. Leninov strah, da bo postala »svoboda izstopa iz Zveze samo kos papirja, ki narodov ne mogel zaščititi pred navalom birokrata »velikega« naroda, se je uresničil.
Tragedija beloruskega naroda. Napad na Finsko, paktiranje s Hilerjem, delitev Poljske in nasilna priključitev pribaltiških držav. Po vojni preseljevanje narodov kot kazen zaradi tega, ker je del njihovih, z življenjem v Sovjetski zvezi nezadovoljnih pripadnikov, sodeloval z nacističnimi napadalci (kolaborant-stvo je zaslužilo kazen, toda ne kazen vsega naroda).
Od Leninovega gledanja na internaiconali-zem ni ostalo ničesar. V mednarodnih odnosih so proletarski internacionalizem reducirali na podporo »edini državi socializma«. Ta podpora je postala edino merilo internaci-onalizma. Glede na birokratsko deformacijo sovjetske družbe je to praktično pomenilo zahtevo za podporo velikodržavnim interesom. hegemonizmu Sovjetske zveze. Proletarski internacionalizem je postal krinka za ekspanzijo, za izvoz »revolucije«. Sovjetski vojaki so s tanki teptali po Čehoslovaški. Madžarski in Poljski ter prelivali kri v Afganistanu. prepričani, da izvršujejo svojo internacionalno obveznost.
Tretja internacionala in po drugi svetovni vojni informbiro sta postala le sredstvi hege-monistične politike. Doktrina Brežnjeva, 'teorija o omejeni suverenosti socialističnih držav je do konca pokopala napredna načela nacionalne politike. Zdaj pravice do samoodločbe niso imeli niti narodi, ki so že od zdavnaj živeli v okviru svojih neodvisnih držav. Prikleščeni so bili v varšavskem paktu.
Leta 1948 se je začel težak in mučen proces razkrivanja reakcionarne nacionalne politike velikoruske sovjetske birokracije. Informbiro. neuspela gonja proti KPJ in Jugoslaviji. Jugoslavija je bila po drugi svetovni vojni dolgo vzor za urejanje odnosov v večnacionalni državi.
Spor s Stalinom. Naša gledanja na odnose med socialističnim državami in na odnose v mednarodnem delavskem gibanju. Ideja delavskega samoupravljanja. Novi pogledi na razvoj socializma in na vlogo države v izgradnji socialistične družbe. Nasprotovanje stalinskemu hegemonizmu. Vse to je silno dvignilo ugled Jugoslavije v svetu, počasi in postopoma pa tudi v mednarodnem delavskem gibanju.
Toda kritika državnega socializma, realnega socializma in ideja samoupravljanja, ki ni nikdar prav zaživelo, nista bili dovolj. Partija in država sta še
naprej držali vse niti v rokah in razporejali dohodek. plod dela delovnih ljudi. Jugoslavija je počasi bredla v krizo. Nazadovanje gospodarstva, zadolževanje v tujini, padec standarda in vse bolj izražena apatija ljudi. Pojavile so se tudi razpoke v zgradbi nacionalnih odnosov. Na sceno je stopil nacionalizem v vseh niansah. Nacionalne homogenizacije. Diametralne razlike v pogledih, kakšna naj bi bila naša federacija.
Glede nacionalnih odnosov so se pojavile podobne misli, in ekscesi kakor v Sovjetski zvezi v stalinskih časih.
Nasprotovanje razrednega in nacionalnega. Prednost moramo dati razrednemu! Poudarek na internacionalno! Neprestano spotikanje ob konsenz v federaciji. Demokratični centralizem v partiji s poudarkom na centralizmu in ignoriranje dejstva, da v Jugoslaviji živi več narodov. Močna partija in močan vodja. En človek, en glas! Prenos odnosov v partiji v delovanje države pa naj piše v ustavi in zakonih, kar hoče. V Sovjetski zvezi je bil zakon Stalinov diktat ob kopici fraz o državi delavcev, demokraciji, pravicah narodov in sovjetskega človeka v ustavi in zakonih. Če se spomnimo, da je bil Stalinu proletarski internacionalizem le plašč za prikrivanje hegemonizma velikoruske birokratske elite in ugotovimo, da prihajajo danes podobne besede iz ust nosilcev centralističnih tendenc, je vsak komentar odveč.
Branilci unitarizma v Jugoslaviji so privlekli na dan iz zaprašenih arhivov apologetov stalinskega socializma trditev, da je pravica do samoodločbe in odcepitve v tistem trenutku, ko se neki narod pridruži federaciji, konsumirana. Temu so še dodajali, da ysega skupaj ne gre jemati preveč resno, saj v ustavi ni predviden postopek za odcepitev.
Neprestano ponavljanje besed o velikem narodu, da je največ prispeval v narodnoosvobodilni vojni in revoluciji, daje osvobodil Slovenijo in podobno ter podcenjevanje štiriletnega boja slovenskega naroda neverjetno spominja na glorificiranje ruskega naroda.
Vrhunec šovinistične nadutosti pa predstavljajo javno izrečene besede prepotentnega zagovornika avnojske Jugoslavije (tako on tolmači AVNOJ), da naj se tisti Slovenci, ki jim bratsko enotna Jugoslavija (kakor si jo on zamišlja) ni pogodu, mirno izselijo s slovenske zemlje (na kateri imajo njegovi predniki svoja ognjišča že več kot tisoč let) v tujino, v Gradec aliv Filadelfijo. V preteklosti so nas ogrožali mnogi, toda izseljeval nas je samo Hitler. Zdaj bi pa on. In tega človeka ni nihče povlekel za uho zaradi šovinizma in ogrožanja federativne ureditve skupne države.
Ali je »svoboda izstopa iz zveze« res samo še goli papir, ki pripadnikov drugih narodov »ne bo mogel zaščititi pred navalom tistega razvpitega... človeka. to je Veliko. . . šovinista, v bistvu podleža in nasilnika, kakršen je tipični. .. birokrat.« kakor se je Lenin pred smrtjo zbal za Rusijo. Zdaj pa dragi čitalec stori po vesti in povej, kaj meniš. Je v sporu Lenina s Stalinom o nacionalnem vprašanju imel prav Lenin ali Stalin? Preberi Leninov testament! Človek ne bi verjel, da je po tolikem času tako aktualen.
V Sloveniji so ljudje že dalj časa vse bolj množično izražali zahtevo, da se pravica slovenskega naroda
...
mam

Ponudba iz drugega časa
DELO ZA DENAR KNJIGE ZASTONJ ali KNJIGE ZA DENAR-DELO ZASTONJ
Predstavljamo vam zanimiv program založbe Domus - Center za dom, ustvarjalnost, svetovanje.
F 4
F 5
Naročniki Dela, stari in novi!
Ce boste plačali naročnino za dva ali tri mesece vnaprej, vam ZAGOTAVLJAMO NESPREMENJENO CENO in PODARJAMO KNJIGE ZALOZBE DOMUS PO VAŠEM IZBORU.
Naročniki, ki plačajo naročnino za DVA MESECA VNAPREJ - november in december (najpozneje do 20. oktobra), lahko izberejo DVE KNJIGI s seznama E, ali se odločijo za posebno ponudbo — ALTERNATIVNA MEDICINA ali JEDI IZ ŽITARIC (plačilo za oktober ni všteto).
Naročniki, ki plačajo naročnino za TRI MESECE VNAPREJ - november, december in januar 1990 (najpozneje do 20. oktobra), pa lahko izberejo DVE KNJIGI s seznama F ali pa se odločijo za posebno ponudbo - SONČNO KUHINJO ALI VELIKO KUHARICO (plačilo za oktober ni všteto).
Predplačilo lahko poravnate pri Delovih blagajnah v Ljubljani, Delovih inkasantih ali s splošno položnico.
Ne pozabite hkrati navesti, katere knjige ste izbrali, in za vsak primer, če zaradi prevelikega zanimanja morebiti poidejo, navedite še eno, nadomestno.
Knjige bo dobil le tisti, ki jih bo zahteval po položnici ali ob plačilu pri blaaaini ali inkasantu.
Predplačilo za dva meseca znaša 640.000 din, za tri pa 960.000 din. Za upokojence je dvomesečno predplačilo 576.000 din trimesečno pa 864.000 din.
ZA DELOVNE ORGANIZACIJE IN NAROČNIKE IZ TUJINE TA PONUDBA NE VELJA!
DELO

E l ČOLNI MOTORJI JADRA
Praktični priročnik z nasveti za vzdrževanje, popravila in kar najbolj gospodarno rabo čolna. (97 str.)
E 2 Dr. Ivan Matko. DIETA PRI JETRNIH IN ŽOLČNIH OBOLENJIH
Priročnik na poljuden način razlaga teoretične pojme o dietnem nauku pri jetrnih in žolčnih obolenjih, številni recepti pa bodo obogatili prehrano bolnikov. (146 str.)
E 3 Svetlana Makarovič: KAJ LAHKO MLEKO POSTANE
Iz zgodbe o mucu, ki bi za zajtrk rad pil mleko, otrok izve, kakšni izdelki lahko nastanejo iz mleka. (24 str.)
S - ' '	'	On- , ii-f.
- mmsm	" •
MM
XVVS.t*t<te S/NTLKSŠ*-:
A
4	Dr. Jože Drinovec, Jožica Pirc: DIETA PRI LEDVIČNIH BOLEZNIH
Knjiga je namenjena vsem, ki imajo kakršnekoli težave z ledvicami, recepti pa so uporabni tudi za tiste, ki radi zdravo jedo. (229 str.)
5	Marko Pogačnik: LJUBLJANSKI TRIKOTNIK Avtor na nenavaden in zanimiv način odkriva značilnosti mesta, ki se pokažejo v popolnoma novi luči. (116 str.)
6	Miroslav Zel: OBRAZI MORJA
Resnice in legende o morju. Bogata in razgibana zgodovina morja je v knjigi opisana z najrazličnejših aspektov, začenši z najstarejšimi zgodbami o njegovem nastanku pa do najnovejših izsledkov znanosti. (137 str.)
7	Romano Anfosso: POČITNIŠKI PRIROČNIK
Že sam naslov pove, da bomo v knjigi našli nasvete, kako najbolje preživeti konec tedna ali počitnice v naravi. (247 str.)
8 Jože Snoj: PRAVLJICA O VODNI KAPLJICI
Zgodba o vodni kapljici, ki potuje iz Škofje Loke v Črno morje in spet nazaj, se prepleta s pravljico o turškem sultanu in pripovedjo o radovedni deklici. (40 str.)	v
E 9 Leo Malaje, Angela Pavlovič: PREHRANA ZDRAVEGA IN BOLNEGA DOJENČKA Priročnik bo v veliko pomoč mladim materam, ki bi svojim malčkom rade skuhale kaj dobrega (133 str.)
E 10 Marija Kodele. Miha Uršič, Olga Markovič PREZRTE STROČNICE
Kuharska knjiga nas seznanja z vsemi vrstami stročnic, ki jih je moč dobiti pri nas, receptov pa je okrog tristo petdeset. V knjigi so tudi barvne fotografije teh okusnih jedi. (92 str.)
E 11 Sue Cook, Nick Landon: PRVA POMOČ IN PREPREČEVANJE NESREČ
Družinski priročnik za varnost doma in prvo pomoč. (113 str.)
E 12 Sheila Kitzinger, Lennart Nilson. ROJSTVO
Knjiga za otroke, ki ob jasnem in občutenem besedilu in čudežnih ter nazornih fotografijah podoživlja devetmesečno potovanje od spočetja do rojstva. (64 str.)
E 13 Skupina avtorjev: SLADKORNA BOLEZEN
Priročnik bo ustrezna opora bolnikom pn iskanju odgovorov na vrsto vprašanj v zvezi z boleznijo. Obširno poglavje pa je namenjeno tudi najrazličnejšim jedilnikom in receptom za pripravo obrokov. (264 str.)
E 14 Dr. Marjan Jerše: SRČNI INFARKT
Zdravstveni priročnik podrobno opisuje to pogosto bolezen sodobnega sveta, načine zdravljenja in nego bolnikov. (252 str.)
E 15 Marthe Seguin Fontes: CVETJE
Avtorica opisuje najrazličnejše vrste cvetlic, ki razveseljujejo otroke in odrasle. (30 str.)
E 16 Marthe Seguin Fontes: SADJE
Ilustriran opis sadja, ki raste v naših krajih, z na-_potki, na kakšne načine ga lahko uživamo in kako ga lahko pridelujejo tudi otroci. (30 str.)
E 17 Marthe Seguin Fontes: METULJI
V	tej knjigi za otroke so natančno opisane in narisane vrste metuljev, ki živijo v Evropi in drugod. (30 str.)
E 18 Andreja Grum, Ela Kovačič: KONZERVIRANJE IN ZAMRZOVANJE
Priročnik bo v zanesljivo pomoč tistim, ki skrbe za svojo ozimnico. (304 str.)
E 19 Dimitrij Rupel: ZGODBA O ČASU
V	tej knjižici za mlade bralce pisatelj na kar najbolj preprost in zabaven način razloži, kaj je pravzaprav ta čudna reč, ki ji pravimo čas. (40 str.)
E 20 Svetlana Makarovič: SAPRAMIŠKA
Zgodba o miški, ki je hotela pojesti lešnik, pa se ji je zlomil zob. (22 str.)
F 10
F 11
F 12
F 13
F 14
POČITNICE V SLOVENIJI
3 Steve Parker KAKO SO ŽIVELI DINOZAVRI Za otroke zelo zanimiv prikaz razvoja teh nenavadnih bitij, ki so izumrla pred več kot šestdesetimi milijoni let. (64 str.)
Irena Rozman, Tatjana Zupančič:	KNJIGA
O VRTU
Priročnik za načrtovanje in urejanje bivalnega in biološkega vrta. (250 str.)
Skupina avtorjev: POČITNICE V SLOVENIJI Vodnik Počitnice v Sloveniji je namenjen sodobnemu popotniku, ki si želi ogledati znamenitosti nekoliko stran od glavnih cest. ob itmererjih pa so predstavljene tudi dobre gostilne in jedi. ki jih postrežejo gostom. (296 str.)
6	Hubert Požarnik: SOS ZA NARAVO IN ČLOVEKA Človek je v tem stoletju storil večje nasilje naravi kot prej v nekaj tisoč letih, zato avtor opozarja in svetuje, kaj je treba storiti, da se propad ne bi nadaljeval. (224 str.)
7	John Fetvvell. ŽIVALI VSEGA SVETA
Knjiga o živalih je napisana s posebnim ozirom na njihova najrazličnejša domovanja, je bogato ilustrirana in zanimiva za otroke m odrasle. (64 str.)
8	Giovanni Caselli: ŽIVLJENJE SKOZI STOLETJA Ilustriran prikaz zgodovine človeštva od prazgodovine do danes. Ob velikih dogodkih in slavnih osebnostih pa knjiga odkriva tudi podrobnosti iz življenja preprostih ljudi. (64 str.)
9	Marko Sterle. ŽIVETI MODRO — Sprostitve, meditacije in akupresura
Akupresura je eden izmed načinov, ki nam pomagajo lajšati tegobe vsakdanjega življenja. Ta metoda zdravljenja prihaja s Kitajske, avtor pa jo je predstavil tako. da je dostopna vsakomur. (193 str.)
Giovanni Casseli: ČUDA SVETA Avtor na ilustrativen način predstavi sedem čudes iz antičnih časov.
Sue Bedake: VESOLJE, PLANETI IN VESOLJSKE LADJE
Knjiga je polna zanimivosti in prikazuje, kako je človek odkrival prostranosti vesolja. (64 str.)
Piero Ventura in Gian Paolo Ceseram: KRETA Kaj se je v preteklosti zgodilo s tem otokom, je še danes zavito v skrivnost: avtorja nam skušata to skrivnost odstreti. (47 str.)
Piero Ventura in Gian Paolo Ceseram: MAJI Avtorja nam v privlačni obliki prikažeta skrivnostno kulturo Majev, katerih propad je še vedno uganka. (47 str.)
Piero Ventura in Gian Paolo Ceseram. TROJA Ped za pedjo je arheolog odkopaval plasti m odkrival ruševine Troje. Pripoved nam pričara podobe iz legendarnega mesta. (47 str.)
SLUŽBA DRUŽBENEGA KNJIGOVODSTVA
DELO stran 31
do samoodločbe (vključno pravico do odcepitve) jasneje opredeli v ustavi. Ljudje so preprosto občutili potrebo, da se zaščitijo za primer, da bi v Jugoslaviji nadvladale hegemonistične tendence. Koliko groženj in zmerjav zaradi tega! Govorice o izrednih razmerah, separatizmu, prozorne occnc o specialni vojni, obtožbe protiarnladnega razpoloženja, ideje o zdravih silah in pokvarjenem vodstvu (neposredno povzeto iz informbirojevskega besednjaka).
A neposredno pred sprejemom ustavnih dopolnil v skupščini SRS pritiski, na hitro sklicani nepripravljeni seji CK ZKJ in zveznega zbora skupščine, kršitve poslovnika, preglasovanje predstavnikov dveh narodov itd. Po sprejemu dopolnil k ustavi pa na vrat na nos zbobnani mitingi, obtožbe razbijanja Jugoslavije, grožnje z orožjem, zahteve po kaznovanju med ljudstvom priljubljenih vodij itd.
Prepričan sem. da velika večina Slovencev meni. da je za slovenski narod najboljša izbira Jugoslavija kot prostovoljna skupnost suverenih, enakopravnih in bratskih narodov. Toda samo taka. V iskrenost tistih, ki bi nas radi z batino nagnali v ta raj. ne verjamemo. Moramo pa po svojih močeh napraviti vse. da bi zgradili takšno skupnost.
Seveda je med tedanjo Sovjetsko zvezo in današnjo Jugoslavijo velika razlika. Ruski narod ni bil samo daleč najštevilnejši, temveč tudi najkulturncši, gospodarsko najrazvitejši, z razvitim državnim aparatom, vojsko, policijo sodstvom in zapori. Srbski narod je v Jugoslaviji le najštevilnejši. Ima tudi največ tradicij lastne državnosti. In glede na nacionalno sestavo vodilnega kadra v armadi nekateri računajo na večji vpliv v oboroženih silah. Toda iz tega ne izhajajo večje pravice.
Če upoštevamo dejanske odnose v naši federaciji, bi se internacionalizem najštevilnejšega naroda moral izraziti v absolutnem spoštovanju enakosti drugih narodov in vseh instrumentov, ki to enakost zagotavljajo. Vemo pa, da je Lenin celo zahteval, da »veliki« narod mora privoliti v formulo neenakosti v svojo škodo, da s tem poravna neenakost, ki se dejansko ustvarja v življenju.
Spomnimo sc še ene Leninove misli. On je pisal, da bodo v praksi težnje za odcepitvijo toliko redkejše in šibkejše, kolikor bo državna ureditev demokra-tičnejša in omogočala -polno svobodo odcepitve. Demokracija torej, spoštovanje različnosti narodov in brezpogojno priznavanje pravice narodov do samoodločbe, do odcepitve, so pravo vezivo za skupnosti narodov. V težkih in nevarnih časih sc takšna skupnost še bolj stisne skupaj in poveže. Unitarizem, centralizem, grožnje in nasilje pa so orodja razbijanja skupnosti narodov. Ironija je. da se nosilci takšnih koncepcij in sredstev praviloma razglašajo za branilce skupnosti narodov, dejansko jo pa razbijajo. Skupnost, ki se ohranja z nasiljem*, razpada, bržko se spremeni odnos sil.
Da niti ne omenjam Leninove zahteve, da so predvsem komunisti vladajoče nacije dolžni braniti pravico zatiranih narodov do samoodločbe vse do odcepitve. Seveda sc za Jugoslavijo te besede sploh ne morejo uporabiti, kažejo pa, kaj je poštenost in doslednost, a kaj sprenevedanje in laž.
(Navedki iz Leninovih del po knjigi Marjana Britovška Boj za Leninovo dediščino.)
Jurij Kogoj, Ljubljana
F 15 Piero Ventura m Gian Paolo Ceseram. POMPEJI Knjiga pripoveduje o življenju v tem mestu in pa o tem. kaj se je zgodilo nekega davnega avgusta, ko se je nad mesto zgrnil pravi ognjem pekel. (47 str.)
F 16 Piero Ventura m Gian Paolo Ceserem TUTANKAMON
Kako je prišlo do največjega arheološkega odkritja v dolini Nila. do odkritja Tutankamonove grobnice in kakšni zakladi so bili v njej. je tema. ki jo avtorja podrobno predstavita v sliki in besedi. (47 str.)
F 17 Martin Kojc: UČBENIK ŽIVLJENJA
Delo prezrtega Slovenca, ki izraža prepričanje, da ;e človekovo bivanjsko oporišče v miselni sferi. (112 str.)
POSEBNA PONUDBA ZA DVOMESEČNO PREDPLAČILO I. Brian Inglish. Ruth West: ALTERNATIVNA MEDICINA
Obsežen priročnik, ki seznanja bralce z vsemi vejami alternativne medicine. (344 str.)
II. Olga Markovič: JEDI IZ ŽITARIC Kuharska knjiga, ki bo s svojimi številnimi recepti in lepimi fotografijami marsikoga vspodbudila. da si bo pripravil kakšno dobro jed. (144 str.)
POSEBNA PONUDBA ZA TRIMESEČNO PREDPLAČILO III. Valentina Orsim: SONČNA KUHINJA - pizze, paste in pogače
Pizze in špageti so danes gotovo najbolj priljubljene jedi marsikje po svetu. V Sončni kuhinji je zbranih več kot štiristo receptov za te dobrote. (229 str.)
IV. Andreja Grum: VELIKA KUHARICA
Obširen priročnik, v katerem je zbranih več kot 2500
receptov za najrazličnejše jedi. (582 str.)
SPLOŠNA POLOŽNICA
T
Vplačal je JAttZZ NO}'A K	" "
•2el e/JaT POT 12, h-1 W / llTfcTA/JA
(im« >Jnatlov vpfadmtu) x
Namen nakazila	j, AČjl L 0 A LO , 
ZA T ki hESEr:č(kjov.. Vžc.TmaaT
prejemnik OGP b£lO ~ TOZh > £ L O
TITOVA 3 .T	L) IJ 7ZJTA S A	_
|rn« >n	preiemruu)
Znak kontrol«
O
■CZ 1 -nL! :i
I ^ec.ccc,- |
Številka računa
MToHMEkEMI
1 f
n»jCxna priVOtt»na>
(Številka dnevn>*al
k k*«*O CELJt - ir-ZIS-I-M-D

1	Anton Trstenjak: ČLOVEK IN NJEGOVA PISAVA Naš znani psiholog dr. Anton Trstenjak je zanimivo opisal temeljna načela metode grafologovega dela. (192 str.)
2	Steve Parker: ČLOVEŠKO TELO
Izvirno zasnovan priročnik za otroke, v katerem je prikazana zgradba človeškega telesa ter delovanje glavnih organskih sklopov. (64 str.)
NAVODILA ZA IZPOLNJEVANJE POLOŽNICE
Naročniki, ki bodo plačali naročnino za dva ali tri mesece vnaprej PO POLOŽNICI, naj jo izpolnijo tako, kot kaže primer. Pod oznako namen nakazila označite »predplačilo za Delo« in navedite zaporedni številki knjig, ki ju želite. Zaradi morebitnega večjega povpraševanja po nekaterih knjigah označite tudi zaporedno številko nadomestne knjige. Tako si boste zagotovili nadomestno knjigo, če bi kaTera od izbranih že pošla (npr. E 1, E 2/E 5).
Račun je preprost: če plačate Delo, dobite dve knjigi zastonj oziroma za ceno dveh knjig dobivate veliko dni Delo zastonj.
1
I
SOBOTNA PRILOGA
m am sedemdesetih in osemdesetih letih so H S vse jugoslovanske vlade izhajale iz ta-II ko ali drugače izražene trditve, da »in-H9 flacije čez noč ni mogoče ukrotiti«. ■I Tako je bilo vse do nedavnega. Novinar ne bi bil rad krivičen, toda če se prav spominja, je to metaforično dolgo noč kot neizbežen časovni okvir za zmago nad inflacijo prvi omenil pokojni Džemal Bijedič, jugoslovanski premier v zgodnjih sedemdesetih letih. Pred kratkim pa se je vprašanje korenito spremenilo, saj ne zadeva več inflacije. Če namreč te ni mogoče premagati »čez noč«, kaj bo potem s hiperinflacijo?
Novinarski poklic je pač eden tistih, ki se okoriščajo s črnogledostjo, zato bo tudi odgovor. ki ga bomo tu ponudili, prav toliko nenavaden kot tvegan. Hiperinflacija je »boljša« od inflacije zato, ker je drugače kot »čez noč« sploh ni mogoče odpraviti. Ta naša, skoraj dve desetletji trajajoča noč domnevnega boja z inflacijo, je bila pravzaprav za posameznike, podjetja, družbo in državo obdobje učenja, kako je z inflacijo mogoče živeti. Toda s hiperinflacijo se ne da živeti, ker so se premnogi predobro naučili vsega, zato niti prebivalstvo niti gospodarstvo nimata drugega izhoda, kot da pobegneta iz domačega denarnega sistema. Če se bo to zgodilo, potem res ne preostane nič drugega, kot da tudi z domačim denarjem začnemo od začetka.
Takšno je bistvo bolivijskega primera, ki smo ga v tem časopisu komentirali skoraj pred petimi leti in o katerem zdaj povsod pri nas toliko pišejo. Tudi za nas bi se v njem našli pomembni nauki, ki pa jih še vedno nismo odkrili. Eden najpomembnejših je nemara ta. da hiperinflacija, v nasprotju z inflacijo, ni ne levičarska ne desničarska ne kapitalistična ne socialistična. Bolivija je svoj naklep, da inflacijo zatre »čez noč«, izpeljala v zgodnji jeseni leta 1985 pod vlado Victorja Pas Estensorja. enega od veteranov in najuglednejših levičarskih osebnosti Latinske Amerike, celine, katere gospodarstva po vojni propadajo zaradi
gg mmakih 70.000 ljudi je podpisalo zahte-HSrn vo, naj bi spomenik zgodovinsko brez dvoma pomembni osebnosti banu Je -Hrll lačiču, ki je Hrvaško rešil tlačanstva, H wksodeloval pa je tudi pri zatiranju revolucionarnih gibanj sredi minulega stoletja (in je bržkone zaradi sočasnosti teh protislovnih dejstev v naknadni pameti rigidnega socializma postal sporna osebnost) spet postavili na osrednji zagrebški trg (ki že desetletja nosi naziv republike), od koder je zahrbtno in brez pojasnila izginil v neki povojni noči. Hrvaška socialno-liberalna zveza, ena izmed novih političnih strank, ki še ni registrirana, vendar je ni več mogoče zanemarjati kot politično dejstvo, je organizirala zbiranje podpisov na svojevrstnem političnem happeningu, ko je presenetljivo velika množica ljudi mirno in dostojanstveno položila cvetje na kraj, kjer je stal spomenik in kamor so ob lej priložnosti postavili lesenega konjička, miniaturno otroško igračo. Nobenega izgreda ni bilo, le nekajkrat so zapeli dolgo prepovedano pesem » Vstani, ban«, voditelji Hrvaške demokratske skupnosti, še ene potencijalne politične stranke, pa so zlorabili priložnost in shodu podtaknili svoje kukavičje jajce — pamflet, v katerem je rečeno, da je »usoda spomenika nesrečnemu banu »’ socialistični Hrvaški poslala simbol zatiranja hrvaških narodnostnih čustev, simbol politike brezdušnega sovraštva do lastnega naroda, njegove zgodovine, kulture, dediščine«. Simbol česa je v resnici postal Jelačič? Kako naj bi si razlagali navzočnost tolikšne množice ljudi v deževnem in turobnem dnevu? Se je res »zgodil« tudi hrvaški narod ali pa so razsežnosti tega dejstva veliko skromnejše? In naposled: kaj se vrača z banom Jelačičem? Kajti njegova vrnitev med Hrvate je zdaj bržkone le vprašanje časa, ker je tudi na Hrvaškem težko prezreti zahtevo 70.000 ljudi.
Odgovor na ta vprašanja vsekakor ni enopomenski in vsi, ki so zahtevo podpisali, tega niso storili iz enakih vzrokov. Za nekatere je to predvsem kulturno in civilizacijsko dejanje, odprava zgodovinske krivice, ki so jo sveže socialistične oblasti zagrešile po kdo ve čigavem naročilu, verjetno pa predvsem zaradi dolgoletnega samozavestnega prepričanja, da
DRAGISA BOSKOVIC
Hiperinflacija je boljša
oligarhičnih interesov, skritih pod plaščem levičarskih ali desničarskih parol. Ko je ta veliki latinskoameriški levičar spoznal, da je državna blagajna prazna (državnega primanjkljaja je bilo približno za 27 odstotkov družbenega proizvoda) in da je dosegla mesečna inflacija (avgusta 1985) 60 odstotkov, še zdaleč ni imel takšnih možnosti, kakršne je imelo jugoslovansko vodstvo v vseh tistih osemdesetih letih menda »znosne« inflacije: da bi namreč še razpravljal, kaj je levo in kaj desno, kaj bo dovolil in česa ne bo, s katero od reform se bo strinjal in o čem mora še razmisliti ali se dogovoriti. Kratek, toda neizprosen protiinflacijski načrt je bil sprejet na zadnji dan avgusta 1985. Posledice so bile takojšnje in dramatične: cene so se v enem tednu ustalile, padle zatem kar za četrtino, nakar so ostale ves čas od leta 1986 do 1989 bolj ali manj stabilne, ravno tako kot tečaj dolarja do bolivarja, dokler ni prišlo do bizarnega razpleta na nedavnih predsedniških volitvah, ko so glavnemu avtorju načrta iz leta 1985 s političnimi zvijačami preprečili, da bi zasedel predsedniški položaj. Politični smisel vsega tega je povsem jasen in morda tudi najpomembnejši: restavratorji stabilnosti in odrešeniki denarja so ves ta čas uživali največjo in najbolj množično podporo domačega prebivalstva.
Kaj potem čaka nas, Jugoslovane, saj smo nesporno že prestopili prag hiperinflacije (se-tembrska rast cen se je glede na letno raven približala 1100 odstotkom), oziroma se je naše vodstvo po septembru 1989 znašlo približno tam kot bolivijsko po avgustu 1985?
Ali je, na splošno rečeno, za nas bolje, če se oblastem posreči vrniti inflacijo na »znosnih« 20 ali 30 odstoktov na mesec, ali pa bi bilo nemara bolj prav, če jim to ne bi uspelo in se septembrska hiperinflacija ne bi samo nadaljevala, pač pa bi pri tem še povečala tempo? Dodatno vprašanje se seveda glasi, ali je takšna izbira sploh mogoča, kajti zmanjšanje rasti cen z »neznosnih« 50 na »znosnejših« 20 ali 30 odstotkov na mesec pomeni, da se plače nekaterih članov družbe in cene ne bi mogle dvigniti toliko, kot mislijo, da bi bilo potrebno, če bi hoteli prehiteti pričakovano propadanje domačega denarja.
Edini povojni primer hiperinflacije (bolivijski) nam, tako kot primeri hiperinflacij v raznih drugih državah in drugih obdobjih, ne dokazuje, da sta politična in gospodarska cena življenja z na primer tisočodstotno letno inflacijo nižji od cene hiperinflacije, zloma in novega začetka, ki takšnemu zlomu neizbežno sledi.
Zgodovina ne potrjuje, da je bila kriza, izrečena kot hiperinflacija, že kdaj v prid diktatorjem in diktaturam, čeprav je zelo razširjeno povsem zmotno prepričanje, da sta Hitlerja in Stalina rodili nemška in sovjetska hiperinflacija v zgodnjih dvajsetih letih. Tako ti dve kot druge mračne osebnosti so bile plod hude deflacijske krize, v kateri se je znašel svet po zlomu na Wall Streetu jeseni 1929, ko se je proizovdnja zmanjšala za polovico, in po zdesetkanju svetovne trgovine med letoma 1929 in 1934 z dotlej nepojmljivo velikim številom brezposelnih ljudi in zaprtih tovarn. To je povsem druga vrsta obupa od tistega, ki
se množično rojeva iz razkrajajoče se družbe in gospodarstva zaradi hiperinflacije. Nič čudnega potemtakem, če je bila weimarska Namčija po hiperinflacijskem zlomu v letih 1922 in 1923 nekaj kratkih let hkrati tudi prva resnično demokratična država na nemških tleh in če je Berlin v »norih dvajsetih letih«, pa četudi le za kratek čas, prevzel Parizu neuradni naziv kulturne prestolnice sveta. To velja v veliki meri tudi za Sovjetsko zvezo v tistih žal prav kratkih nekaj letih NEP. Tudi stara Jugoslavija je bila do leta 1929 bolj spodobna država kot po uvedbi kraljeve diktature. Bolivija po zlomu hiperinflacije ni dobila novega diktatorja ali oligarhije. Inflacije in hiperinflacije »delajo« torej za drugo vrsto »ureditve«, za takšno, kakršno uvaja dober denar, ne pa razni trdi možje, ki vodijo fanatična gibanja ali stranke. »Delajo« toliko, da nekateri ekonomisti skrajno previdno nemško ravnanje z denarjem pripisujejo prav hiperinflacijskemu zlomu v zgodnjih dvajsetih letih, ki se je kot najgloblja rana zarezala v kolektivni spomin te države. Ali bi mi res morali biti taka zgodovinska izjema in brezupen primer, da »dela« pri nas inflacija za neko drugo vrsto »ureditve«? Samo poskusite našteti razne politične dogme, zablode ali osebnosti, ki, jih je že dosedanja jugoslovanska (hiper)inflacija črtala z našega dnevnega reda.
Ekonomsko vzeto je hiperinflacija »boljša« tudi zato. ker razblinja sila drago utvaro, da je nekako še mogoče živeti z inffacijami, če so le »znosne« (razlaganje »znosnega« se je tudi pri nas spreminjalo hkrati s stopnjevanjem inflacije). S tega stališča so zelo poučne naj-
novejše analize kalifornijskih ekonomistov (Ronalda McKinnona in Davida Robinsona s stanfordske univerze) o tem. kakšno ceno so plačali Američani v sedemdesetih in osemdesetih letih zaradi »strupenega privilegija«, da so se lahko tudi pri tujcih zadolževali v lastnem denarju (in so menda z devalvacijami dolarja lahko obseg tega dolga zmanjševali). Ugotovitve so za nosilce tega samosvojega privilegija zares kaj mračne: zaradi politike devalvacije dolarja so si ameriški podjetniki nabirali kapital po ceni. ki je že skoraj dve desetletji ves čas dva-do trikrat višja od tiste, ki jo plačujejo njihovi japonski, nemški in nekateri drugi zahodnoevropski tekmeci. To je po svoje dramatično potrdil neki brazilski bankir, ki je na zasedanju finančnikov v okviru jesenske skupščine Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingto-nu seznanil kolege s tem. koliko je njegova država plačala v dolarjih na račun svojega zunanjega dolga in koliko bi. če bi se zadolževala in odplačevala v švicarskih frankih. Ta preprosti izračun je pokazal, da je Brazilija med letoma 1975 in 1989 plačala upnikom v dolarjih 80 milijard več. kot bi. če bi se zadolževala v švicarskih frankih, menjala dolarski izvozni zaslužek v to valuto in tako odplačevala dolg. Vodilni svetovni gospodarski tednik upravičeno piše. da so ta odkritja »osupljiva«, razlaga pa jih seveda kot računski davek odločitve neke države, da izmed dveh vrst svetovnega denarja izbere slabšo ter se potem v njej zadožuje in odplačuje, menda v upanju, da bo pri tem tudi zanjo veljala ameriška politika razvednotenja dolarja. Toda podatki jasno kažejo, da ekono-
JELENA LOVRIČ
Kaj se vrača z Jelačičem
se zgodovina začenja z njimi (to prepričanje je na mnogih socialističnih poldnevnikih in vzporednikih botrovalo marsikateremu kulturnemu barbarstvu v imenu osvobajanja človeka). To je bil, kot je nekdo dejal, srečen trenutek sprave s preteklostjo, ki smo jo doslej zanemarjali ali celo ponarejali. Ker pa je bil odnos do Jelačiča po odstranitvi spomenika dolgo prepovedana tema, ki je prav zaradi svoje oporečnosti povzročala pretrese, pomeni njegova medijska in verjetno tudi simbolična vrnitev odpravo travme, ki že dolgo zastruplja »hrvaško dušo«.
A prav zato je to hkrati dejanje narodovega samospoštovanja, ki je v zadnjih mesecih doživelo hude udarce spričo obtožb, ki so brez vsakršnih argumentov blatile hrvaški narod. Te krivične obtožbe so zbudile njegov nacionalni ponos, tako dandanes tudi hrvaška javnost prenaša materialno prikrajšanost veliko lažje od nacionalne užaljenosti. Pri tem je pogosto najbolj pomembno pokazati, da »imamo tudi mi dirkalnega konja«, kot da se ne bi mogli izogniti pasti, da poskušamo lastno nacionalno samopotrjevanje utemeljiti na obrazcih, ki smo jih pri drugih imeli za sporne. Kajti pri vračanju v preteklost, na katero se poskušamo opirati kot hipnotizirani verniki, ni velike razlike med prenosom posmrtnih ostankov »svetega kneza Lazarja«, vrnitvijo posmrtnih ostankov kraljevskih družin v domovino in vračanjem k hrvaškemu banu. Skrb za narodnostno samobitnost in spoštljiv odnos do pomembnih predstavnikov naroda sta znamenji zrelosti družbe. V prizadevanjih za tisto, kar nas lahko edino reši, za povezavo z Evropo na podlagi gospodarske in politične liberalizacije, nam slepa zazrtost v nacionalne velikane, četudi so še tako impozantni, ne bo kaj prida pomagala. Preteklost ne more biti
nadomestilo za sedanjost, ne da bi to škodovalo prihodnosti.
Če je Hrvaški, ko išče svojo identiteto, vračanje k banu nadomestek za snovanje in uresničevanje takšnih jasnih in perspektivnih programov, je to te hoja v krogu narodnostne samozadostnosti, iz katerega je težko najti izhod. Zato si je tudi pripisovanje prevelikega pomena vrnitvi Jelačičevega spomenika v javnost mogoče razlagati kot nadomestek za nekakšnega aktualnega očeta naroda, vožda, bana ali voditelja, katerega odsotnost je v državi, ki je stopila na pol, na kateri mora vsaka čreda dobiti svojega pastirja, mogoče občutiti kol prikrajšanost, čeprav ni nujno, da je tako. Zato si nova politična stranka za svojo promocijo ni po naključju izbrala »akcije Jelačič«. Pri tem pa je pozabila, da ta egida ne more biti skupni imenovalec, ki bi mogel združiti Hrvaško na podlagi izrazito nacionalno obarvanega programa. Čeprav znajo tudi v Dalmaciji peti » Vstani, ban« ne kaže pozabiti, da je bil Jelačič zgodovinska osebnost kontinentalne Hrvaške in da ni bil usmerjen ne v Dalmacijo ne v Istro, temveč čisto drugam. Hrvaška je postala »cela« šele v socialistični Jugoslaviji in tega dejstva nikakor ni mogoče izbrisati iz zgodovinskega spomina. Zato Dalmacija, ki je bolj kot kontinentalni del Hrvaške vznemirjena in ogorčena nad tistim, kar vsiljujejo z vzhoda države, ne kaže veliko razumevanja za evforijo ob banu Jelačiču.
Množični shod v znamenju Jelačiča je bil hkrati promocija aktivnega političnega pluralizma, čeprav ta na Hrvaškem uradno še ne obstaja. Dejstvo, da je imel poziv alternative tolikšen odmev, zgovorno priča o razmerju moči in razpoloženju javnosti, ki se nagiba
k opozicijskemu. V nasprotju s Srbijo, kjer se je ljudstvo zgrnilo na ulice in se vključilo v politiko pod taktirko uradnih političnih sil, in Slovenijo, kjer uradna politika pri tem ni ostala ob strani, je uradna politika na Hrvaškem obsedela v svojem slonokoščenem stolpu, presenečena in še bolj prestrašena spričo dogajanja na »njenem Trgu republike«. Tako množičen odziv je kajpada lahko tudi odraz dolga leta zatirane potrebe po političnem delovanju, pa naj je trajnejše narave ali pa sproti izzvano s koraki, ki jih javnost na Hrvaškem občuti kot grožnjo. Ali je politični happening odraz želje po novem političnem delovanju na novo prebujene politične javnosti na Hrvaškem ali pa hrepenenja po delovanju povsem določenega tipa? Odgovor na to vprašanje bo kmalu znan, saj je agilni mestni minister za zdravstvo pozvat Zagrebčane, naj še ta teden javno podprejo akcijo za večjo varnost otrok v prometu, za katero je bilo povod nedavno tragično trčenje šolskega avtobusa in vlaka, v katerem je umrlo 14 otrok. Sele na podlagi odziva na njegov poziv: »Če je Jelačič rešil deželo tlačanstva, se spodobi, da mi rešimo mesto za otroke«, bo mogoče dognati pravi pomen dogajanja v minulem tednu: ali je bil shod na Trgu republike priložnost za sprostitev nakopičene politične energije, da bi zgradili boljšo prihodnost, ali pa je šlo le za popravljanje vtisa o lastni preteklosti.
Hkrati ni mogoče zanemariti dejstva, da je Jelačič, kot vse kaže, postal tudi simbol tistih sil, ki sodijo, da sta Hrvaška in hrvaški narod v povojni Jugoslaviji doživela usodo poražencev. Teza iz omenjenega pamfleta, da je socialistična oblast izdala lastni narod in njegove zgodovinske interese, ni le močno podobna gazimestanskim sporočilom, temveč je tudi znamenje, da se rojeva program, ki bo usmer-
jen izključno nacionalno. Pamlfet pa napoveduje tudi možnost revanšizma, ki ga je v zadnjem času opaziti v> vseh državah, kjer se je monopol partije in njenih načel ohranja! dolga leta, pri tem pa strastne politične ambicije pozabljajo, da pot v demokratizacijo in osvobajanje družbe nikakor ne more peljali skozi
mija ne pozna »zastonjkanskega kosila«: tržišče ba tako ali drugače že našlo način, kako kaznovati tistega, ki hoče z devalvacijami svojega denarja dobiti nekaj zastonj.
Če je že brazilsko gospodarstvo tako drago plačalo odločitev, da posluje s slabšo od dveh vrst svetovnega denarja, ali si potem sploh lahko predstavljamo, kako drago bo plačalo šele gospodarstvo, ki je obsojeno, da posluje s takšnim denarjem, kakršen je dinar, še zlasti dinar v osemdesetih letih ? Verjetno je kaj takega namogoče izračunati, toda sklep, ki ga lahko iz tega povzamemo, je univerzalen: dražje, občutno dražje je poslovati s slabšim kot z močnejšim denarjem, najdražje pa menda z najslabšim. Poglavitni sklep se tudi za jugoslovansko gospodarstvo vsiljuje kar sam. Ni mu, kot mnogi mislijo, potreben slab in čedalje slabši denar zato. ker je slabo, pač pa je slabo zato, ker mora plačevati neznansko velik davek poslovanja z najslabšim možnim denarjem. Ne drži torej prevladujoče prepričanje, da je mogoče do dobrega denarja priti, če zahtevaš od gospodarstva, da dela s čedalje slabšim, ta čas pa menda nastajajo možnosti, da ta denar nekega dne postane dober. Dober denar je začetek in ne konec reform, je njihovo izhodišče in ne posledica. To, kar kalifornijska ekonomista na splošno ugotavljata o svoji državi in brazilski bankir o svoji v zvezi z zunanjim dolgom, velja za Jugoslavijo tako v domačih odnosih kot v odnosih s svetom.
Hiperinflacija torej ni ne politično ne gospodarsko največje možno zlo. oziroma sploh ni zlo, ki bi bilo večje od neskončnega mrcvarjenja in izčrpavanja v dolgih obdobjih, ko se neka družba uči, kako živeti z inflacijo. Ali ne bi bilo bolje, če bi imeli to na začetku in ne od koncu osemdesetih let: ali bi tudi potem minevalo desetletje v razglabljanju o tem. kaj storiti, kaj hoče oblast in česa ne bo dovolila. Tema je. pravi pregovor, najbolj trda pred zoro. zato lahko upamo, da ta naša hiperinflacija pomeni konec inflacijske noči. ki se vleče od zgodnjih sedemdesetih let.
izključevalnost v drugi obliki. To priča o politični ravni in zrelosti privržencev takšne katarze. ki je ne bi le drago plačali, temveč bi se tudi utegnila izkazali za brezizhodno.
Zaradi te večplatnosti bo mogoče pravi pomen tistega, kar se je zgodilo na bivšem in morda tudi bodočem Jelačičevem trgu, ugotoviti šele kasneje, ko se bo vrenje na hrvaškem političnem prizorišču nekoliko poleglo. Bržkone pa zdaj že lahko rečemo, da vrnitve ni več. Proces odpiranja se je začel tudi na Hrvaškem, kdo in kako ga bo obrnil sebi v prid, pa je odvisno od vseh, ki bodo v tej bitki za ljudi (ki se je začela v znamenju vrnitve k Jelačiču) sodelovali.
oložaj in vlogo Socialistične zveze se H lahko spremeni na različne načine. ■ tjjSBv Nekateri predlogi za njeno »prenovo« j j so že nekaj časa znani: vendar pa se H mi zdi, da noben ni dovolj argumentiran, vsekakor pa so premalo pretehtane in preslabo razvidne posledice, ki jih ponujeni predlogi prinašajo v politični sistem. V obtoku so zlasti naslednji:
—	Socialistična zveza naj se preoblikuje v' Zvezo socialistov kot ena izmed političnih organizacij, oz. zvez,
—	Socialistična zveza naj bo okrilje ali servis za druge politične subjekte: politične organizacije, zveze, gibanja ipd.,
—	Socialistična zveza naj postane koalicija različnih političnih subjektov (brez lastne identitete in avtonomnosti).
Vsako rešitev (ne samo naštete) bi morali pretehtati in ovrednotiti predvsem:
—	kako se sklada s cilji, ki se jih s prenovo političnega sistema želi doseči ter
—	kako dejansko vpliva na politični sistem, in kakšne spremembe prinaša v politični sistem in drugim subjektom v sistemu.
Seveda si moramo biti pri tem v resnici na jasnem o ciljih, ki jih želimo doseči, prav tako pa tudi realno oceniti stanje, razmere in potrebe. Bojim se namreč, da tudi v tej tako kot v mnogih dosedanjih prenovah in reorganizacijah nismo pripravljeni ali sposobni realno oceniti dejanskega stanja niti dovolj precizno in razvidno definirati želj enih ciljev — razen seveda tistih najsplošnejših, ki sicer ne morejo biti sporni, vendar pa so docela neoprijemljivi. Ni dovolj npr. za cilj postaviti socializem in demokracijo. Potrebno je opredeliti zlasti metodo in način za dosego postavljenih ciljev. To pa zahteva postavitev mnogo bolj stvarnih in oprijemljivih ciljev. V nasprotnem primeru se bomo tako kot že mnogokrat ogrevali enkrat za takšne, drugič pa za drugačne rešitve; eksperimentirali bomo pri urejanju družbenih zadev na način, ki ne pomeni niti dinamičnosti niti odprtosti za nove zamisli in ideje, ampak prej kaže na negotovost in pomanjkanje jasnih predstav in izhodišč.
Socialistična zveza, ki bi v čimvečji meri ustrezala obstoječim razmeram, potrebam in odnosom, je lahko po mojem mnenju tudi najpomembnejša značilnost našega političnega sistema. Zato je pomembno, da s prenovo Socialistične zveze ne zavržemo njenih zgodovinskih izkušenj in nesporno priznanih kvalitet,
SLOBODAN RAKOČEVIČ
Prenova »režimskih« socialistov
v političnem sistemu pa s tem ohranimo vse tiste prednosti in pridobitve samoupravnega socializma, ki so se uveljavile, obenem pa ta sistem obogatimo tudi z vsemi prednostmi meščanske parlamentarne demokracije. Zavedati se moramo namreč, da demokracija ni samo enostaven skupek različnih institucij, ki jih lahko poljubno predstavljaš iz enega okolja v drugo, ampak je mnogo več — je način Življenja.
Prepričan čsem, da imamo dovolj znanja in kritičnosti, da se pri sprejemanju tujih izkušenj lahko izognemo tistim slabostim, na katere opozarjajo tudi drugod po svetu, prav tako pa tudi tistim našim »izvrinim« rešitvam, ki niso zaživele in ki očitno sploh ne morejo. Seveda pa pomislek ali ugovor, da določene rešitve niso znane in preizkušene drugod, ni dovolj prepričljiv za njihovo zavrnitev. Enostavno prevzemanje še tako uspešnih modelov in enostavno prenašanje različnih institucij iz drugih sistemov se še nikjer ni pokazalo kot učinkovito. Oblikovanje političnega sistema v vsakem primeru terja ustvarjalnost. Politični sistem in institucije političnega sistema morajo biti prilagojene okolju, v katerem delujejo. Noben sistem in nobena organizacija, ki ni prilagojena okolju in ki se spremembam v tem okolju ni sposobna prilagajati, ne moreta preživeti. To velja tudi za Socialistično zvezo, zato razumem s prenovo le njeno prilagoditev spremenjenim družbenim razmeram.
Preoblikovanje Socialistične zveze v »navadno« politično organizacijo oz. zvezo bi zaradi tega v bistvu pomenilo njeno prenehanje. S tem seveda ne želim reči, da to ni možno. Nasprotno, takšna sprememba je v bistvu celo najbolj enostavna, saj bi šlo pač za ustanovitev ene izmed političnih zvez, ki bi s svojim programom nastopala v političnem življenju v skladu s sprejetimi pravili političnega delovanja. Dejanska prenova Socialistične zveze pa lahko pomeni samo ustrezno prilagoditev njene sedanje vloge spremenjenim družbenim potredbam. Ta terja ohranitev in izpopolnitev tistih specifičnosti, ki ji že danes dajejo pečat psoebne institucije v političnem sistemu ter spremembo in opustitev vsega tiste, kar jo
bremeni in diskreditira. Če želimo uveljaviti in omogočiti različne oblike političnega pluralizma, mora Socialistična zveza imeti v političnem sistemu drugačno vlogo in položaj kot druge politične organizacije, zveze ipd. To pomeni, da mora biti politična organizacija »sui generis«. Posebnosti Socialistične zveze se lahko izražajo predvsem v posebnosti njenih:
—	nalog,
—	razmerij do drugih političnih organizacij, zvez, gibanj in drugih,
—	razmerij do skupščine in
—	v njeni sestavi oz. strukturiranosti.
Te posebnosti nikakor ne izključujejo tudi nekaterih elementov klasičnih političnih organizacij. Tako kot vsaka druga organizacija mora tudi Socialistična zveza imeti svojo avtonomnost, ki pa ne sme krniti avtonomnosti drugih. Imeti mora svoj program in članstvo. Zato je tudi nesmiselno, da bi Socialistična zveza postala zgolj servis drugim organizacijam in zvezam. Preprosto ne verjamem, da je takšna vrsta politične organizacije sploh potrebna.
Vsaka organizacija (ne samo politična) mora določiti svoje okvire, če želi kolikor toliko racionalno funkcionirati. Ti okviri so predvsem pogoji, ki jih mora izpolnjevati tisti, ki se želi vanjo vključiti. To velja tudi za Socialistično zvezo. Pogoji za članstvo v Socialistični zvezi morajo biti dovolj široki, da omogočajo vključitev različnih subjektov, obenem pa morajo bili tudi dovolj natančni in zavezujoči. Poleg posebnega položaja in vloge v političnem sistemu mora imeti tudi program, ki je lahko motiv za vključitev. Program socialistične zveze in pogoji za vključevanje morajo omogočati članstvo posameznikov in organizacijam. Članstvo v Socialistični zvezi mora biti popolnoma prostovoljno in v nobenem primeru avtomatično. Vsak posameznik in vsaka organizacija, društvo, družbena organizacija, gibanje ali zveza mora na določen način izraziti svojo voljo in interes za včlanjenje.
Za različne organizacije, zveze, društva itd.
članstvo v Socialistični zvezi ne bi smelo pomeniti tudi pogoj za njihov legalni obstoj in normalno delovanje. Ustanovitev in delovanje katerekoli politične organizacije ali zveze ne bi smeli v ničemer pogojevati s članstvom v Socialistični zvezi. V političnem sistemu je potrebno zagotoviti nemoteno delovanje vseh političnih subjektov ne glede na to, ali delujejo znotraj ali izven Socialistične zveze; vsak se mora pač sam odločiti o načinu svojega delovanja in povezovanju z drugimi organizacijami. Članstvo v Socialistični zvezi pa je potrebno omogočiti tudi tistim posameznikom, ki so hkrati člani drugih političnih organizacij, zvez, gibanj ipd. Vključenost v več organizacij je normalna lastnost in potreba sodobnega človeka in ne vidim razloga, da to ne bi moglo biti tudi v tem primeru. Vsak mora seveda sam za sebe presoditi, če je vključenost v različne politične organizacije zanj združljiva — predvsem pa, če takšno članstvo ne ovira izpolnjevanja pogojev in pravil posamezne organizacije. Podobno mora veljati tudi za kolektivne člane. Ni treba, da so programi organizacij, ki bi se želele vključiti v Socialistično zvezo, skladni s programom socialistične zveze, gotovo pa z njim ne morejo biti v nasprotju. V tem pogledu bi imela Socialistična zveza tudi elemente koalicije. Pri tem moramo seveda upoštevati, da je bistvo vsake koalicije prav v različnosti interesov njenih udeležencev, saj v primeru istih interesov ta sploh ne bi bila potrebna. Članstvo v Socialistični zvezi mora vsakemu udeležencu omogočati uresničitev nekega njegovega interesa. Zato bo vsak član te organizacije samo toliko časa, dokler bo menil, da lahko ta svoj interes v njej najbolje in ■ najučinkovitejše zadovoljuje. Socialistična zveza zaradi svojega posebnega položaja ne sme biti prepreka za samostojno delovanje političnih subjkektov izven nje. Tako kot po mojem mnenju — ne bi smeli vprašanja političnega pluralizma zreducirati samo na večstrankarski sistem, oziroma političnega pluralizma enačiti samo s strankarskim pluralizmom, tudi ne smemo političnega pluralizma utesnjevati v okvire socialistične zvze. Politični pluralizem se ne more izčrpati samo z obstojem in delovanjem političnih strank (ali
zvez oz. organizacij, kot jih pri nas imenujemo), vendar pa brez možnosti svobodnega ustanavljanja- in delovanja političnih strank o političnem pluralizmu sploh ne moremo govoriti. Politični pluralizem je stvarnost, od političnega sistema pa je odvisno, katere njegove oblike in institucije dopušča, pospešuje ali pa ovira in preprečuje. Demokratičen politični sistem bi mora! omogočiti vso možno pestrost oblik in načinov. Zavedati se je namreč treba, da so v sodobni družbi potrebne zelo različne in številne oblike, da različni interesi lahko dobijo svoj politični izraz.
Za uveljavljanje različnih političnih interesov oziroma za oblikovanje in uveljavljanje posameznih stališč o vsakem konkretnem družbenem vprašanju v sodobni družbi klasična politična organizacija (stranka) gotovo ni edina možna oblika. Seveda se bo za izražanje nekaterih določenih skupnih interesov vedno oblikovala določena organizacija. Že zaradi praktičnih razogov se ljudje ne bodo za vsako vprašanje želeli vedno sproti opredeljevali, ampak se bodo r določenih zadevah vnaprej priključili stališčem organizacije, katere člani
Prav tako pa bodo ljudje lahko imeli tudi takšne interese, ki bi jih sicer želeli izražati in uveljavljali, ne bi pa se zato hkrati želeli vključevati v eno od obstoječih političnih organizacij ali pa zato oblikovati svojo.
V Socialistični zvezi bi za razliko od drugih političnih organizacij morali ustvariti okvir in prostor za izražanje in opredeljevanje glede določenih vprašanj in za uveljavljanje različnih stališč in interesov po eni in drugi poti.
Poleg tega bi v Socialistični zvezi lahko omogočili soočanje različnih stališč in interesov o posameznih družbenih vprašanjih različnih političnih subjektov — od posameznikov do političnih organizacij.
Stališča, ki bi bila rezultat soočanja različnih pogledov in interesov različnih političnih subjektov, bi morala že po naravi stvari imeti večjo težo od stališč posameznih političnih
subjektov. Uveljavitev svojih stališč in interesov v Socialistični zvezi bi tako za vsakogar gotovo imela poseben pomen, obenem pa bi pomenila tudi večjo družbeno relevantnost takšnih stališč. V Socialistični zvezi se sicer ne bi sprejemale družbene odločitve. To je stvar skupščine. V Socialistični zvezi usklajena in oblikovana stališča in predlogi o relevantnih družbenih vprašanjih pa bi vendarle pomenila pomebno podlago za družbene odločitve skupščin, seveda ne edine, kajti v skupščinah bodo s svojimi predlogi nastopali tudi subjekti, ki ne bodo sodelovali v Socialistični zvezi.
Preko Socialistične zveze bi v’ procese družbenega odločanja pripeljali tudi vse tiste ideje, projekte, prizadevanja, interes in gibanja, ki ne želijo institucionalizirati kot politične ali druge družbene organizacije ali kako drugače.
Posebnost Socialistične zveze se mora poleg sestave (članstva oz. udeležencev), programa in načina delovanja odražati zlasti r njenem položaju in vlogi v političnem sistemu. Pri tem ne bi smeli zanemariti vloge, ki bi jo morale imeti glede zagotavljanja družbenega vpliva pri opravljanju določenih dejavnosti (gre predvsem za dejavnosti posebnega družbenega pomena oziroma za javne službe, kot jim pravijo po svetu) oz. na določenih področjih družbenega življenja in dela. Ta vloga Socialistične zveze je izjemnega pomena in rekel bi, da je prav Socialistična zveza pri tem nezamenljiva; seveda pa ta vloga prihaja v> poštev samo, če z reformo političnega sistema ne mislimo zavreti procesov deetalizacije. Proces deetatizacije seveda ne sme krniti vloge države in njene odgovornosti na omenjenih področjih, zlasti v družbenih dejavnostih.
Na takšen način »prenovljena« Socialistična zveza bi lahko imela še naprej posebno vlogo pri informiranju in v volilnem sistemu.
Pri tem pa moramo upoštevati, da bi na vseh področjih delovanja in pristojnosti Socialistične zveze s spremembo njene sestave in strukturiranosti prihajal do izraza vpliv vseh subjektov, ki bi bili vanjo vključeni. Tako bi se morala takšna sestava Socialistične zveze odražati ne samo v njenih vodstvenih organih, ampak neposredno tudi v sestavi ustreznih organov, npr. v medijih.
Posebna vloga Socialistične zveze na področju informiranja seveda v ničemer ne bi smela ovirati pluralizma medijev, na ustrezen način pa bi zagotavljala tudi pluralizem v t. i. osrednjih medijh.