* »
t»

I
^Vfr >
Vili« V %


Miha Mehtsun
VKR
PLJIH
COFFIN JOE J A
José Mojica Marins in njegovi filmi
José Mojica Marins1 je filmski samouk, avtor pošastnega Coffin Joeja, brazilske horror ikone št. 1, upodobljene tudi v številnih stripih in knjigah. »Bunuel grozljivk« in »brazilski Dario Argento«, kot ga včasih poimenujejo, je v svojih filmih razvil edinstveno poetiko, kiji niso tuji tako eksplicitni splatter vložki kot tudi nadrealistični arty prijemi. To živo legendo bomo lahko videli na letošnjem Grossmannovem festivalu filma in vina v Ljutomeru, kjer bo prejel nagrado za življenjsko delo, ogledali pa si bomo lahko tudi Izbor njegovih filmov.
José Mojica Marins je bil rojen 13. marca 1936. Ko je bil star tri leta, seje družina preselila v Sâo Paolo, kjer je dobil njegov oče službo kinooperaterja.Tako je vzljubil film, še posebej ga je očaral Charlie Chaplin, močan vtis pa naj bi pustile tudi podobe spolnih bolezni, ki jih je slučajno videl v izobraževalnem filmu ... Ko je za deseti rojstni dan dobil 8,5-milimetrsko kamero, je posnel svoj prvi film, versko obarvani Sodni dan (O Juizo Final, 1948). S stripi obsedeni deček je vanj vključil leteče krste in ljudi, ki razpadejo v črve, kar je povzročilo šok pri duhovniku, ki sije med prvimi ogledal izdelek malega režiserja. V naslednjih letih je posnel okoli 35 filmov na 1 6-milimetrsko kamero, preden je leta 1954 pričel s snemanjem svojega 35-milimetrskega prvenca Božja sodba (Sentença de Deus), ki pa ga ni nikoli dokončal, saj je bilo zaradi smrti igralke Conchite Espanhol snemanje prekinjeno. Prvi uradni celovečerec Pustolovčeva usoda (A Sina do Aventureiro, 1958) je obenem tudi prvi brazilski film, posnet v cinemaskopu, in prvi avtentični brazilski vestem. Zaradi prizora kopanja pod slapom, ki vsebuje obilo golote, je Cerkev film obsodila in pozvala k bojkotu.Takrat še globoko verni Marins se jim je hotel prikupiti z musicalom Moja usoda je v tvojih rokah (Meu Desti no em Tuas Mâos, 1963), a duhovniki ga kljub odobravanju vsebine niso hoteli prikazati. Zato seje istega leta odločil, da bo posnel prvo brazilsko grozljivko, in sicer po prav posebej morečih sanjah, ki so mu porodile idejo za lik Coffin Joeja. Odločni Marins je prodal praktično vse svoje imetje in najel profesionalno tehnično ekipo
1	Redni bralci Ekrana ste nanj lahko naleteli že marca 2010 v Mati
rubriki groze.
iz Vera Cruza, tedaj najpomembnejšega brazilskega filmskega studia. Ker so na mladega režiserja in njegov miniaturni studio gledali z nezaupanjem, so zahtevali dnevno plačilo, nato pa je še tik pred začetkom snemanja glavni igralec odpovedal sodelovanje. Takrat je Marins sprejel usodno odločitev: pograbi! je črno ogrinjalo, ki je ležalo v studiu, si izposodil cilinder in Coffin Joeja odigral kar sam. Ekipo je razdelil na dve skupini, ki sta delali po 12 ur na dan, medtem ko je sam ves čas bedel. Pri tem sije pomagal z amfetamini, ki jih je dobil kar v lekarni. Z njimi je tako pretiraval, da je po končanem snemanju moral poiskati zdravniško pomoč, da je sploh lahko zaspal. Leta 1964 je črnobell Opolnoči bom vzel tvojo dušo (A Meia-Nolte Levarei Sua Alma) začel svoj težavni, a zmagoviti pohod po brazilskih kinodvoranah. Zgodba o bogokletnem pogrebniku, ki v svoji obsedenosti s spočetjem popolnega potomca zagreši okrutne zločine, pri tem pa se spušča v pogoste monologe, ki se jih ne bi sramovala niti Nletzsche in La Vey, je zaradi svoje dovršene vizualne podobe, pa tudi obilice nasilnih in šokantnih prizorov pri občinstvu naletela na navdušenje, Marinsu pa so podporo izrekli tudi svetovno priznani filmarji Glauber Rocha, Anselmo Duarte in Luís Sérglo Person.
Leta 1968 je sledilo nadaljevanje Nocoj bom obsedel tvoje truplo (Esta Noite Encarnarei no Teu Cadáver), ki Joeja ponovno pokaže v iskanju idealne matere za svojega popolnega potomca. V ta namen šest lepotic podvrže strahotnim preizkusom, ki vključujejo tudi neposredni stik s številnimi pajki in kačami. Pri snemanju je nabriti Marins uporabil kar prave živali, prestrašene Igralke pa je pred tem anesteziral z žganjem. Na splošno je bil znan po domiselnih avdicijah, na katerih so kandidati morali jesti žive hrošče ali pa se pustiti zakopati pod zemljo. Nadaljevanje je poskrbelo za še večje navdušenje kot prvi del, k temu pa je v veliki meri pripomogla 8-minutna barvna sekvenca, ki prikazuje popolnoma samosvojo, nadrealistično vizijo pekla.
Leta 1967 je začel voditi TV-oddajo Onkraj, daleč onkraj onkraja (Além, Muito Além do Além), v kateri je v vlogi Coffin

UTELEŠENJE ZLA
v
Joeja napovedoval kratke grozljive zgodbe izpod peresa pisca in scenarista Rubensa Luchettija, kije postal njegov redni sodelavec. Tri zgodbe iz serije so leta 1968 doživele tudi filmsko upodobitev v omnibusu Trilogija groze (Trilogia deTerror), pri katerem sta poleg Marinsa sodelovala še Ozualdo Candeias in Luis Sergio Person. Iz treh zgodb je sestavljen tudi Čudni svetCoffin Joeja (O Estranho Mundo de Ze do Caixao, 1968), v katerem se naš (anti)junak pojavi le kot povezovalec.
e Maravilhas), ki pa v Braziliji nikoli ni bil prikazan, zato pa je 20 let kasneje izšel na videu v ZDA. Po kaotičnih Halucinacijah zblojenega uma {Delirios de um Anormal, 1978), v katerih je zbral nekatere izmed neuporabljenih in cenzuriranih prizorov iz prejšnjih filmov in jim dodal 35 minut na novo posnetega materiala, je posnel še eksploatacijski horror Perverzija (Estupro, 1979). Kljub temu, daje potem skoraj 20 let snemal le erotiko, medtem ko številnih ostalih projektov nikakor ni mogel dokončati, nato pa za skoraj 10 let prenehal snemati celovečerce, je njegov kult nezadržno rasel - doma zaradi vodenja oddaj na televiziji, v tujini pa predvsem zahvaljujoč izdaji njegovih filmov na ameriškem in azijskem tržišču.
Pravi šok je sledil v obliki divjega Prebujenje zveri (O Ritual dos Sádicos, 1970). V svojem doslej najbolj ambicioznem filmu seje Marins lotil raziskovanja virov raznih deviantnih oblik obnašanja s poudarkom na prizorih zlorabe mamirin spolnosti, kijih s pomočjo nelinearne naracije, nenavadne montaže in bizarnih, nadrealističnih domislic brez zadržkov meče gledalcu v obraz. To pot se ga cenzorji niso usmilili. Film je bil v hipu prepovedan, zahtevali so celo uničenje vseh kopij filma. Prepoved je trajala več kot 20 let, film pa še do danes ni bil predvajan v kinematografih, razen na festivalih in posebnih projekcijah.
Leta 2005 sta mu brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva in tedanji minister za kulturo GilbertoGil podelila nagrado za dosežke na področju kulture, tri leta kasneje pa je napočil čas za zmagoslavno vrnitev z Utelešenjem zla (Encarna^ao do Demdnio), zaključnim delom trilogije o Coffin Joeju (kopica filmov, v katerih se naš priljubljeni grobar sicer pojavi, iz takšnih ali drugačnih razlogov ne sodijo v njo), naj razkošnejšim, pa tudi najbolj ekstremnim filmom v Martnsovi karieri, saj po eksplicitnosti številnih nasilnih prizorov prekaša večino sodobne horror produkcije, obenem pa ohranja vse značilne elemente, od metafilozofskih modrovanj preko najbizarnejših domislic do osupljivih, morastih vizualij. Po pričakovanjih je povzročil pravo ekstazo med ljubitelji grozljivk in pripomogel k novemu valu popularnosti tega samosvojega avtorja, ki so mu spet na veliko odprli vrata najprestižnejši festivali, od montrealske Fantasie, Stockholma, Rotterdama in Sitgesado Benetk.
Seveda pa neuničljivi horror čarovnik še zdaleč ni reke! zadnje besede. Kdo ve, mogoče bo prav na Grossmannu razkril, kakšne grozote namerava v prihodnje izpustiti na nič hudega sluteče občinstvo...
Kljub finančnim težavam, ki so ga pestile zaradi prepovedi, je v naslednjih letih posnel eno svojih največjih mojstrovin. Konec človeka (Finis Hominis, 1971), sarkastično zgodbo o skrivnostnem možaku, ki se pojavi iz morja. Nato je pod psevdonimom J. Avelar posnel bizarni erotični film Devica in mačo (AVirgem e o Machao, 1974), ki mu jih je z leti sledilo še nekaj, tudi pornografskih, recimo 24 ur eksplicitnega seksa (24 Horas de Sexo Explícito, 1985), ki vsebuje domnevno prvo brazilsko upodobitev bestialnosti. Vzporedno je seveda nadaljeval s svojim poslanstvom: v Krvavem eksorcizmu Coffin Joeja (Exorcismo Negro, 1974) je uporabil idejo, ki jo je nekaj let kasneje vel iko bolje vnovči I Wes Craven z Novo nočno moro (New Nightmare,1994). Vfilmu namreč igra samega sebe, Coffin Joe pa se iz sveta domišljije preseli v resničnost in začne svojemu avtorju streči po življenju. Po Peklenskem mesu (Inferno Carnal, 1977),adaptadji krajše zgodbe izJoejeveTV-oddaje, je leta 1976 pričel snemati avtobiografski film Demoni in čudeži (Demonios
.'■■'/L-'- •'?''
.a;