Julij Slapšak
Lenuhi
Ilustriral Jos. Pukelj
Julijsko sonce pripeka, cla je joj. Vroče je kakor na krušni peči, celo v gozdu moli psu jezik iz gobca: in suša, da zemlja poka Vsaka živa slvarca si išče blagodejnega odiliha v gosti senci ali v liladni vodi. Na samem je slala duleč stran od vasi prostorna hiša, udoben in prijazen dom treh bratov lenuhov. V vročih pasjih dneh so se radi zatekali v zavetje mogučne lipe, ki je rastla za dober streljaj in pol proč od domače biše, ter se v njeni blagodatni senci hladili in pre-spali včasih kar cele popoldneve, ne da bi si kaj skuhali.
Neko vroče popol-dne so vsi trije, ne me-neč se za ves svet, zo-pet krepko smrčali pod senčnato lipo. Nemole-no in dolgo so gpaii. Kar jih prebudi gost du.šliiv dim in čudno praskeianje nekje v bli-žini; zdelo se je, kakor da gori velik kup su-hega dračja. Prvi brat zazdeha nckaj kratov, ko gu prasketanje in dfin prebudita, se leao pretegne in pooasi dvi-gne; nato si pomenca oči in poglcda, kaj bi bilo. In vidi, da gori biša, njih lastui dom. Ko nekaj časa bulji zaspano v ogenj, ki se vedno bolj širi, pokliče ostala dva brata in jima zakliče: »Hej, hej! Hiša gori, naša Jiiša gori!« Brata slišita klic, a se prav nič ne zmeoita zanj, nego kar naprej brezskrbno ležita in smrčita v senci pod lipo. Ko to vidi prvi brat, jima še zakliče: »Če vidra tako, mar mislita, da bom jaz drugače? Edini se ne bum pehal in brigal za hišo, saj je last nas vseh treh!« In ko jima tako zakliče, leže na svoje niesto pod lipo, podloži glavo z roko in zasmrči kar na hitro še sam.
Ogen] divja dalje in zajcma že notranje prostore, pohištvo, po-steljnino in obleko. S prece|šnim truščeni se zruši zoglenelo podstrešje na stropovje, ki se pod njegovo težo vda, trešči navzdol in pokoplje vse pod seboj.
Gost dim se dvigne s pogorišča. V hipu je poslopjc en sam plamen. Posamezni ognjeni jeziki tastejo iz lega plumena in se povzpenjajo v Tišave. Ognjene iskre in drobne ogorke razpibuje veler, ki ga po-vzroča vročina na vseh straneh. Padajo tudi na košatn lipo in na brate zaspance, da se znova prel)ude.
Zdaj se dvigae drugi brat z leži.šča. Nič si ne pomenca oči, da bi bolje videl, kaj je. Tudi z zaspanimi ofmi vidi. kaj se podi z do-mačijo. Zakliče tedaj: »He, hej! Slišita? Slišita? No, vstati bo treba, vstati bo treba!«
54
»Ali res? Meniš, da bo res treba?«  izusti zaspano prvi brat.
»Joj, da se vama le Ijubi toliko govoriti,* ju pokara in se prevali na desno, tako da je bil obrnjen proč od og^nja ter zopet zasmrči. Ko to vidita prva dva, zakličeta tretjemu: »Ce ti tako, mar meniš, da bova midva drugate? Sama se ne bova peliala in brigala za lnšo, ki je last nas vseh treh!« In ko mu tako zakličeta, se zlekneta še sama pod senčaato lipo ter kmalu prav glasno zasinrčita. In tako smrče zdaj zopet vsi trije bratci-lenuhi in spijo kot trde klade. Niti vročina gorefe hiše nili prasketajoče iskre in ijoreči ogorki, ki padajo tudi nanje, jih ne predramijo. Šele nočni hlad jih znova prebudi. Tedaj - vstanejo, se nekaj časa pretegujejo in prestopajo, nato pa izpod lipe ogledujejo, kaj se je zgodilo. Zvezde so migljale in polna luna je sijala, zaio so Jahko videli le le tleče pogorišče tam, kjer se je prej dvigal njih udobni id prijazni dom.
Ko so o tem izvedeli ljudje, so posmehljivo govorili: »To so vam pa leaubi, to! Res jim ni para pod božjim soncem!«